Vse krajši dnevi pričajo, da se neizogibno približuje november.
In prav na začetku stoji 1. november: dan, (...) svet dan. Nadvse svet.
Češčenje preminulih prednikov oziroma spomin na pokojnike je nekaj, kar na tak ali drugačen način skozi čas in prostor združuje vse kulture, vere in filozofije.
Že res, da so nekaterim nad grob postavili veličastne piramide, druge pa pokrili le s skromno gomilo ...
Enim so v grob položili zlato, nakit ter tudi obleke in hrano, druge pa spet sežgali in njihov pepel prepustili vetru ...
Ene so mumificirali ali posušili ter jih postavili v posebne niše ob vhodu v bivališča, da so jih imeli še po smrti pred očmi, drugim spet niso privoščili ‘niti križa’ in so njih grobovi pozabljeni ...
Nekateri praznujejo ‘noč čarovnic’, drugi verjamemo v ‘občestvo svetnikov’ ...
Eni to imenujejo ‘dan mrtvih’, drugi spet ‘večno življenje’ ...
Za ene je smrt konec vsega, za druge prehod in začetek ...
A dejstvo je, da sta na tem svetu vsem resnično skupna le rojstvo in smrt!
Mogoče o smrti ne razmišljate kaj dosti (zakaj neki bi?), pa čeprav vam je že nekajkrat prekrižala pot. A človek pride v leta, ko “začnejo sekati v njegovem gozdu” in se s prijatelji večkrat sreča na pogrebu, kot pa na pivu. Oziroma ob pivu debatira o prijateljih, ki že čakajo na ‘oni strani’! In prav ta ‘ona stran’, se pravi onstranstvo, je prag, ki ga človekova misel le težko prestopi. In kljub temu, da na pogrebih – ne nujno zgolj cerkvenih – pogosto slišimo: “Nekoč bomo skupaj ...” in “Še se bomo srečali ...” ter “Na svidenje nad zvezdami ...” ... je menda vse več kristjanov, ki verjamejo, da potem, ko človek umre, ni nič.
Zdaj ... ali nič je ali nič ni ... to je pa že drugo vprašanje ...
Kljub temu, da tolikokrat govorimo o močni veri ... o globoki veri ... o trdni veri ... o veliki veri ... pa tudi o šibki in prazni veri ... je vera nekaj, česar ne moremo izmeriti ali stehtati. Težko jo opišemo. Še težje razložimo. In jo verjetno zato lahko tako hitro izgubimo.
Zato v naši družini molimo ob sveči ... ki nas ob vsem drugem, spominja tudi na ‘tleči stenj’ naše vere. Na to, kako hitro lahko ugasne naša luč.

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku), Ognjišče, 2015, leto 51, št. 11, str 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Sv. Volbenk ali Bolfenk (nemško Wolfgang – ki hodi kakor volk) je bil škof v Regensburgu († 994). Z njegovim imenovanjem se je začela temeljita prenova meništva na Bavarskem. Kot škof je bil skromen, uvideven in usmiljen, znal se je vživeti v krajevne razmere, zato se je priljubil vsem ljudem. Njegovo češčenje se je razširilo zlasti v 15. stoletju po vsej tedanji Avstriji (tudi pri nas) in na Ogrskem.

• Na Slovenskem je sv. Volbenku (Bolfenku) posvečenih devet (9) cerkva, dve žup. in sedem podr. V LJ nadškofiji je svetnik zavetnik treh podr. cerkva: na Volčjem (2) (Bloke), v Zelšah (3) (Cerknica) in nad Logom (4) (Poljane nad Šk. Loko). – V KP škofiji je cerkev sv. Volbenka v Goljevici (5) (Gorenje Polje – obč. Kanal ob Soči). – V MB nadškofiji ima sv. Bolfenk največ svojih cerkva (5): župnijski sta pri sv. Bolfenku na Kogu (1) in pri Sv. Bolfenku v Slovenskih goricah (spodaj), podr. pa v Jelovicah (6) (Majšperk), Lešah (7) (zgornja cerkev – žup. Prevalje) in v Hudem Kotu (8) (Ribnica na Pohorju). (mč)

 M. Čuk, Svetniški domovi, v: Ognjišče 10 (2021), 99.

(iz pogovora z akademikom Jankom Kosom, dobrim poznavalcem tako slovenske in svetovne književnosti, kakor tudi filozofije.
(...)

– V Sloveniji velja protestantizem kot promotor uspešnosti, pozitivnega ... Vi na ta pojav gledate bolj objektivno, kritično. Opozarjate na Aškerčevo dediščino. Seveda imajo protestanti pozitivno vlogo v razvoju slovenskega knjižnega jezika.

Naša kulturna zgodovina je obravnavala protestante kot nekakšne predhodnike liberalcev 19. stoletja. To je popolnoma nemogoče! Takratni protestantizem je bil dokaj nesvobodomiseln in zelo doktrinalen. Tudi Lutrov odnos do nekaterih aktualnih problemov nikakor ni bil svobodomiseln (do kmetov, do Judov). Mirno lahko rečemo, da so to liberalne izmišljotine, h katerim je nekaj prispeval tudi Aškerc in celo Cankar je nekaj časa govoril tako.

– Vi predlagate Trubarjev praznik, namesto dneva reformacije, saj bi s tem dali priznanje prispevku protestantskih piscev za razvoj slovenskega knjižnega jezika. Sicer pa oni niso pisali literature.

Ne, niso pisali literature v današnjem pomenu besede. To je bilo slovstvo, ki služi verskim namenom. Drži, da so ustvarjali naš knjižni jezik, a tudi o tem je bila polemika med našimi starejšimi literarnimi in jezikoslovnimi zgodovinarji, ali ni že katoliško slovstvo v srednjem veku pripravljalo pot knjižnemu jeziku. Polemika je potekala med Grafenauerjem in Kidričem, če grobo rečemo, med klerikalizmom in liberalizmom. Z današnjega stališča je imel bolj prav Grafenauer, kajti po najdbi starogorskega rokopisa, se je izkazalo, da je bilo zapisov cerkvenega slovstva v srednjem veku več. Treba je tudi revidirati podobo, kako se je razvijal slovenski knjižni jezik in kakšno vlogo so imeli v njem protestanti, ki so imeli pozneje res veliko vlogo, a vendar je bila predpriprava nanj neka osnova cerkvenega liturgičnega jezika.

B. RUSTJA, Akademik dr. Janko Kos: "Krščanstvo je utemeljeno ne samo v veri, ampak tudi v razumu", Gost meseca, v Ognjišče 5 (2014), str 6-10.

Naša televizija poleg katoliške nedeljske maše prenaša tudi bogoslužje naših bratov protestantov, evangeličanov, ki se precej razlikuje od naše maše. Ali ga lahko na kratko predstavite? (Veronika)
Protestantsko bogo­služje (v vseh Cerkvah, ki so neposredno ali posredno izšle iz reformacije) je naslonjeno predvsem na božjo besedo – Sveto pismo. Poudarek je na branju Svetega pisma in pridigi, ki sveto besedilo razlaga. Navadno je sestavljeno iz tehle delov: klicanje Boga, češčenje, priznanje grehov, odveza, izpoved vere, molitvena prošnja, zbiranje darov, očenaš, petje psalmov, raznih spevov in drugih pesmi. Prav petje je pri protestantskem bogoslužju zelo pomembno. Ob sklepu pa je običajno blagoslov. Občasno obhajajo tudi sveto večerjo, ki obsega hvalospev, spomin ustanovitve evharistije, evharistično molitev, klicanje Svetega Duha, posvetitev kruha in vina ter obhajilo pod obema podobama. Vendar to ni ‘prava maša’, ker protestanti ne poznajo službenega duhovništva. (sč)

Ognjišče (2016) 4, str. 48

Naj najprej pohvalim vašo revijo Ognjišče. Zelo rada jo prebiram. Lahko jo berejo tako mladi kot stari. Vidi se, da vanjo vložite veliko truda. Najlepša hvala iz srca!
Pišem vam, ker bi si v Ognjišču želela, da spregovorite o temi »družinsko deblo in naši predniki«. Za duše v vicah molimo, prav tako se lahko darujejo svete maše za ozdravljenje družinskega debla. Kakšno je stališče Cerkve do tega?
Iz izkušenj naj vam povem, da se mi zdi zelo nenavadno, da se o tem tako malo govori. Oziroma skoraj nič.
Tudi kakšen kristjan, ki je zelo dejaven v cerkvi in globoko veren, ni naklonjen svetim mašam v ta namen. Meni, da je naša preteklost takšna, kakršna pač je in da se ni dobro preveč ukvarjati s tem. Prišlo je celo do prepira z njim.
Vendar smo zaznamovani z izvirnim grehom Adama in Eve, ki nam je bil izbrisan pri svetem krstu. Seveda smo zaznamovani tudi z grehi naših prednikov. Nismo pa zanje odgovorni. Na primer: Zakaj se potomec dolga leta zapleta v en in isti problem? In se to ne neha. Lahko da je to njegov križ, ki mu je dan. Lahko da nekaj dela narobe in tega problema ne more in ne more rešiti. Ne vem, ali morda gre za neodpuščene grehe njegovih prednikov ali njegove grehe. Samo razmišljam.
Prosila bi vas, da bi o tej tematiki spregovorili strokovnjaki, ki se ukvarjajo s temi vprašanji.
Zdi se mi pomembno, da bi vsi ljudje, mladi in stari, vedeli, da je treba svojo rodbino, preteklost poznati in jo razčistiti, da lahko potem svobodno in veselo zaživimo svojo sedanjost in prihodnost.
Nevenka

Vprašanje molitev za naše rajne predhodnike je v Cerkvi navzoča ves čas; res so se oblike tudi spreminjale. A dejstvo, da so del molitev Cerkve, kaže na nujnost in smiselnost takšnih molitev. Nenazadnje smo z našimi rajnimi povezani tudi v občestvu svetih, zato smo in moramo biti drug drugemu v pomoč. V vprašanju je navedena tudi molitev oziroma sveta maša za ozdravitev družinskega debla. Za trenutek se zaustavimo pri tem poimenovanju. Samo ime in prvotni način ne izhajata iz katoliške tradicije, ampak iz nekaterih drugih krščanskih skupnosti. Se je pa ta oblika molitve tudi pod tem imenom pojavila v nekaterih katoliških molitvenih skupinah in tokovih. Molitev za osvoboditev od greha in njegovih posledic je sicer stalnica tudi v Katoliški Cerkvi in je največkrat povezana z drugimi molitvami, zakramentali in zakramenti.
»Ne« molitvam za »družinsko deblo« med mašo
Pred časom pa se je zgodilo, da so te privzete molitve za ozdravitev družinskega debla in druge molitve za ozdravljenje in osvoboditev razne skupine pričele vključevati v obhajanje svete maše ali druge oblike javnega katoliškega bogoslužja. Tako se je pričelo dogajati, da je čas trajanja teh molitev daleč presegel čas obhajanja svete maše. Zato se je že leta 2000 odzvala takratna Kongregacija za nauk vere (danes Dikasterij za nauk vere) z dokumentom Navodilo o molitvi za ozdravljenje (slovenski prevod v: Cerkveni dokumenti 92, Ljubljana 2001). V njem je navedeno, da katoliška tradicija pozna zarotilne molitve v obredu krsta ali v obliki raznih drugih eksorcizmov (malih in velikega) ter molitev za osvoboditev od zla (nekaj jih je zbranih tudi v novem obredniku eksorcizma), ki izražajo prošnjo za odvrnitev vpliva hudobnega duha ter posledic zmot in grešnih dejanj in vpletenosti v različne oblike slabega; vse do direktne molitve za izganjanje hudobnega duha (veliki eksorcizem). Dokument poudari, da je vedno v ospredju določena oseba in ne cela rodbina; saj so med njimi verjetno nekateri že pri Bogu. V tem smislu je molitev za »ozdravitev družinskega debla« tuja katoliški tradiciji. Zato je ta dokument v svojih disciplinskih določbah jasno zapisal, da se teh molitev ne sme vključevati v obhajanje svete maše in drugih javnih bogoslužij. Lahko pa se seveda moli kot privatna molitev zunaj od Cerkve postavljenih obredov. Torej jih v katoliški obliki in pojmovanju lahko uporabljamo v spontani osebni ali skupni molitvi. Sicer pa imamo v Rimskem misalu vključene obrazce svetih maš za bolnike, umirajoče in za rajne. Prav te slednje lahko obhajamo tudi za rajne v svojem »družinskem deblu«. Pri vsakem obhajanju evharistije ali drugih bogoslužij pa lahko v prošnje vernikov vključimo prošnje za ozdravitev od različnih bolezni ali različnih vplivov.
Kadar se kdo navdihuje v nekatoliških molitvah, je treba paziti, da iz nekatoliških oblik nekritično ne sprejemamo poleg besed tudi nauka, ki se za njimi skriva. V osnovi katoliških molitev mora biti jasno naslednje pojmovanje. Greh ima več sestavin: krivdo in časne ter večne posledice. Krivda je vedno osebna in jo Bog odpusti pri spovedi ali pri popolnem kesanju (z obveznostjo izpovedi pri prvem obhajanju zakramenta sprave), prav tako večna posledica (pogubljenje). Časne posledice ostanejo tudi po zakramentu spovedi, še posebej pa so močne, če do kesanja in odpuščanja ne pride. Te posledice so lahko zaznavne v telesu (npr. zasvojenost, bolezni) ali v psihični strukturi (negativna in boleča čustva, razni negativni vzorci obnašanja, ki se jih lahko navzamemo že v otroški dobi …), kar se odraža v medsebojnih odnosih.
Prenašajo se grešni vzorci, ne pa krivda
V vsakem primeru pa te posledice greha delujejo na tistega, ki je grešil, kakor tudi na druge ljudi, s katerimi je v zvezi, in zato lahko ostajajo navzoče tudi v naslednjih rodovih; prek vmesnih členov. Saj poznamo nemalo primerov, da se določeni grešni »vzorci« pogosto ponavljajo iz roda v rod; npr. alkoholizem, grobost, preklinjanje ... Nikakor pa se na potomce ne prenaša krivda. Za lažjo predstavo se lahko spomnimo biološkega dedovanja nekaterih značilnosti ali celo bolezni iz roda v rod; a tudi tu doživimo, da se lahko neka značilnost pri enem potomcu pozna, pri drugem pa ne; ali je v enem kolenu navzoča, nato preskoči nekaj naslednjih pokolenj, in se spet pojavi. Na duhovnem področju pa je še toliko več skrivnosti. Verjamemo pa tudi, da ima vsak človek v svojem življenju možnosti, da se s svojo svobodo in z Božjo pomočjo osvobodi teh negativnih posledic grehov svojih prednikov ali drugih bližnjih, pretrga začaran krog negativnih »vzorcev« in prične nekaj novega, dobrega. Pri tem lahko pomagajo tudi različne oblike molitev, tudi te za osvoboditev od posledic grehov, ki ostajajo navzoče v rodbinskih pokolenjih. Dokaz, da te posledice ne delujejo avtomatsko, so primeri, ko so v isti družini nekateri posamezniki obremenjeni z določenimi posledicami zla, ki lahko izvirajo iz grešnosti prednikov, drugi pa ne. Kadar tako pojmujemo omenjene molitve, se mi zdijo sprejemljive in so pravzaprav nekaj običajnega (zasledimo jo tudi v Svetem pismu) ter lahko marsikomu pomagajo, da se osvobodi določenih »vezanosti«, ki imajo lahko svoj izvor v posledicah grešnih odločitev prednikov. A so jim tudi potomci nekako s svojo odprtostjo za zlo omogočili delovanje. Nikakor pa ni to edini zveličavni način. Saj je končno vsaka sveta maša najmočnejše zdravilo proti vsaki odvisnosti od zla in vsaki posledici greha, ker je neposredno posedanjenje Kristusove daritve na križu in njegovega vstajenja. In samo v Jezusu Kristusu je navzoča vsaka resnična zmaga nad zlom.
Z Božjo pomočjo se lahko izvijemo iz spirale zla prednikov
Poudariti pa je treba tudi, da se katoličan ne more preprosto izgovarjati za svoje zlo ravnanje na druge, tudi ne na prednike. Kolikor je pri kakšni zadevi popolnoma nesvoboden, potem ne moremo govoriti o njegovi krivdi, sicer pa je vedno odgovoren po meri svoje svobode in tudi po meri odgovornosti za svojo nesvobodo v določenem trenutku. To velja tudi za prepričanje, da nihče ne more biti pogubljen zaradi grehov svojih prednikov. Kajti pogubljenje je posledica krivde, ki je nismo priznali in nam je Bog ne more odpustiti, nikoli pa pogubljenje ne more biti posledica časnih posledic grehov, ne lastnih ne drugih. Kdor umre z neodpravljenimi časnimi posledicami svojih grehov, se znajde v stanju vic, ne pekla. Iz tega stanja pa pot vodi le naprej v Očetovo hišo.
Naj sklenem, da sta molitev in pridobivanje odpustkov za naše drage rajne sorodnike zelo potrebna in primerna, saj prek tega krepimo svojo povezanost z njimi. Dušam v vicah lahko z njo pomagamo pri njihovem očiščevanju časnih posledic grehov, ki so jim še ostale. Molitve za ozdravitev in osvoboditev pa lahko namenimo zase ali za še živeče sorodnike, s čimer pa tudi krepimo našo duhovno povezanost in si pomagamo že v tem življenju na poti očiščevanja in napredovanja v svetosti, h kateri smo vsi poklicani.

TURNŠEK, Marjan. (Pisma). Ognjišče, 2025, leto 61, št. 10, str 81-82.

PRAZNIK REFORMACIJE
31. oktober kot praznik reformacije smo mnogi sprejeli z prizadetostjo. Ne toliko zaradi vsakoletnega obrednega zmerjanja slovenskih katoličanov, ampak dejstva, da so bojeviti ateisti slovenske protestante izrabili za argument žalitve večinskih vernikov. Kot obračunavanje z vero v istega Boga naščuvajo njegove častilce. Skrajno zavrženo dejanje! Razmeroma hitro je bilo moč dojeti, da je praznik reformacije največji praznik zmagoslavja slovenskih katoličanov. Primož Trubar in njegovi sodelavci si niso izmislili slovenskega naroda in še manj njegovega jezika. Neverjetno delo slovenskih protestantov na jezikovnem področju, vzpostavitvi slovenskega knjižnega jezika, je namreč zgolj in samo nadgradnja dotedanje slovenske jezikovne rasti. Ta se je začela očitno takoj po ustalitvi na našem prvotnem naselitvenem področju, ko se naši predniki v nasprotju z mnogimi večjimi, številnejšimi in bolje organiziranimi narodi nismo potujčili. Spojili smo se s staroselci, od njih veliko prevzeli, mnogi tudi krščanstvo, vsilili pa smo jim slovenski jezik in slovensko identiteto. Oboje je bilo dokončano najkasneje do Brižinskih spomenikov, ki so prvi pismeni nedvoumni dokaz slovenstva. V časih, ko se je očitno mislilo in molilo po slovensko, zapisovalo pa latinsko in nemško, podobno smo do nedavnega doživljali pri zdravnikih, ki so z nami govorili slovensko, diagnozo in zdravilo pa zapisovali v nam nerazumljivem jeziku, so zapisovali tudi ozemlje našega bitja in žitja in njegove prebivalce. Že okoli leta 1000 najdemo zapise Slovenije in Slovencev v latinskem, kasneje nemškem jeziku. Vindi, Wendi v osnovi ni žaljivo, je samo nemško poimenovanje za nas. Tudi naši predniki so Nemce poimenovali kot neme, ljudi z katerimi se ne da pogovarjati, ker ne govorijo enako. Pa niso nemi.
Imamo ohranjene številne slovenske jezikovne drobce, ki povedo, da je celo najvišje plemstvo v srednjem veku uporabljalo našo materinščino. Med najbolj razvpitimi primeri je najslavnejši koroški vojvoda Bernard Spanheimski iz 12/13. stoletja, ki je viteza in pesnika Ulrika Liechtenstainskega 1227. leta pri Vratih v Ziljski dolini sprejel z pozdravom Buge vas primi gralva Venus. Ziljani se še danes pozdravljajo s prvimi tremi besedami. Poznamo še srednjeveške rokopise kot so na primer Rateški ali Celovški, Stiški ali Ljubljanski ter Starogorski. Prva slovenska tiskana beseda je iz 1515. Imamo slovenska imena krajev kot Gorica, Gradec, kjer so kmalu prevladali Nemci, zato je za razliko od njega nastal Slovenj Gradec, ki se kot tak prvič imenuje 1174. leta. Ne smemo pozabiti, da je ustoličevanje slovenskih vojvod do leta 1414 obstajalo v slovenskem jeziku. Zlasti na Koroškem je zelo živo prepričanje, da je cesar Maksimiljan (1459–1519) znal slovensko. K verjetnosti tega pripomore dejstvo, da je njegovo otroštvo potekalo v slovenskem okolju pod Karavankami v gradu Bekštajn (Finkenstein), da je imel v svojem ožjem spremstvu kar nekaj Slovencev. Med njimi je najbolj znan Jurij Slatkonja (1456–1522), dunajski škof in verjetni ustanovitelj še danes slavnega pevskega zbora Dunajski pojoči dečki. Mož je zanimiv tudi zato, ker njegov grb zlat konj na modrem polju, ‘govori’ slovensko.

SPOŠTUJMO DELO, ŽRTVE IN PRIZNAJMO ZASLUGE
Za češčenje dela slovenskih protestantov, niso se borili proti veri, kot številni mislijo, ampak so hoteli vero poglobiti, ni nikoli dovolj hvaležnosti. Že Anton Martin Slomšek je pomen njihovega dela zelo povzdigoval. Prva slovenska knjiga in prvi prevod celotnega Sv. pisma sta dejstvi, ki nas uvrščata med vodilne kulturne narode. Nenazadnje so bili tudi vzpodbuda za prvo katoliško slovensko knjigo Kratki katekizem za mladino cistercijanskega meniha Lenarta Pacherneckerja z Vetrinja na Koroškem, ki je izšla 1574 leta. Žal že nekaj desetletij ne vemo za noben ohranjen izvod.
Čas reformacije in protireformacije ni samo versko vprašanje, še bolj je v ozadju izraba vere za dosego političnih oziroma oblastnih ciljev. Zlasti plemstva, ki je hotelo omejiti moč in vlogo osrednje oblasti. Zato po neuspehu ni več toliko vlagalo v kulturo. Za nas je pomembno poleg Trubarjevega sporočila, da je služboval v eni deželi, vemo pa, da je deloval od Trsta preko Gorice, Laškega in Ljubljane, torej je smatral slovenski prostor za enoten; da je plemstvo Štajerske, Koroške in Kranjske sofinanciralo natis Dalmatinove Biblije, da so bili za njih Slovenci ne glede na dežele en narod, da je jezik slovenskih protestantov nadregionalen, presega deželne razlike, da težijo k vseslovenski razumljivosti. V literaturi je mogoče zaslediti trditev, da so, ker niso bili pripravljeni zapustiti nove vere, najboljši odšli iz slovenskih krajev, da smo mi potomci tistih, ki so se pripravljeni z vsem sprijazniti in na vse pristati. Ne trdimo, da ni mnogo Slovencev takih, toda to ni posledica takratnih časov. Tudi ni res, da smo zaradi povratka v katolicizem Slovenci v naslednjih stoletjih kulturno zaostajali. Primerjava s Finsko, ki je ostala protestantska, dokazuje, da vztrajanje v novi veri ni predpogoj napredka. Še manj je res, da se kapitalizem v katoliških deželah ni mogel razvijati. Domovina kapitalizma so italijanska mesta in tudi ena najbogatejših, gospodarsko najbolj prodornih evropskih rodbin tistega časa, augsburški Fuggerji, so ostali katoličani.
Svojevrstni kulturni spomenik obdobja po protireformaciji do začetka slovenskega narodnega preporoda sredi 18. stoletja je monumentalno Valvazorjevo delo. Slava vojvodine Kranjske, kjer je veliko pričevanj o jeziku naših prednikov. Je samo najznamenitejši del njegovega opusa. Avtorjeva usoda, obubožal je, je sporočilo, kako zahtevno in drago je bilo osebno kulturno delovanje. Naša zemljiška gospostva zaradi prevlade gozdne posesti v resnici niso bila donosna, kot si mnogi predstavljajo in so bili dolgovi zemljiških gospodov ena njihovih trajnih ekonomskih značilnosti.

GRANDA, Stane, dr.. Trideset let samoumevnosti: Spraševati se moramo o sebi in svoji domovini. (Priloga). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 10, str 50-57.

Leta 2017 smo se spominjali 500-letnice reformacije, ki jo je začel Martin Luter. Uradni začetek tega spominjanja je bil 31. oktobra 2016, ko je papež Frančišek obiskal švedsko univerzitetno mesto Lund, kjer je bila pred sedemdesetimi leti ustanovljena Svetovna luteranska zveza, ki je odprta za dialog s Katoliško cerkvijo.  Papež je v svoji homiliji pri skupni ekumenski molitvi vse povabil, naj “z iskrenostjo in ljubeznijo pogledamo na svojo preteklost, priznamo svoje napake in prosimo odpuščanja”. Izrazil je hvaležnost za reformacijo, ker je vernikom približala Sveto pismo in poudarila važnost Božje milosti za zveličanje. Na koncu molitve sta papež Frančišek in škof Munib Youan, predsednik Svetovne luteranske zveze, podpisala Skupno izjavo.  Z njo “izražamo radostno hvaležnost Bogu za te trenutke skupne molitve, s katero začenjamo spominsko leto 500-letnice reformacije”. Na straneh te priloge na kratko opisujemo razmere v Zahodni Evropi v Lutrovem času, ki so spodbudile njegov nastop, predstavljamo njegovo osebnost in njegovo učenje, ki je povzročilo razdeljenost zahodne Cerkve.

NEZDRAVO OZRAČJE V KRISTUSOVI CERKVI
Za razumevanje osebnosti in vloge Martina Lutra je potrebno pogledati takratne verske in cerkvene razmere. Cerkev so vodili ‘renesančni’ papeži. Zloglasni Aleksander VI. (1493–1503) je bolj skrbel za koristi svojih otrok, kakor za vesoljno Cerkev. Julij II. (1503–1513) je bil velik ljubitelj umetnosti, začel je zidati sedanjo baziliko sv. Petra v Rimu, papež Leon X. (1513–1521),  ki je vodil Cerkev ob Lutrovem nastopu, je bil velik uživač. Humanist Erazem Rotterdamski (1465–1536)  je po obisku Rima zapisal: »Če je Cerkev pri glavi tako gnila, mora biti res Božje delo, da ni že razpadla.« On je sicer ostal katoličan, Luter in številni njegovi sodobniki pa so v takih papežih težko videli Petrove naslednike, namestnike Kristusa in pastirje njegove Cerkve. Tudi na nižjih hierarhičnih stopnjah so bile razmere slabe in vse je bilo potrebno temeljite prenove. Povezanost Cerkve s fevdalnim redom je povzročala, da so bili škofje bolj fevdalni gospodje kot verski pastirji. Fevdalno pojmovanje avtoritete in oblasti je povzročalo prepad med hierarhijo in božjim ljudstvom in zatemnilo evangeljsko zahtevo po služenju. Škofijske sedeže in druge višje cerkvene službe so zasedali običajno ljudje iz vrst plemstva. Nekateri so kopičili mnoge donosne službe in uživali dohodke, dušno pastirstvo med ljudmi pa so opravljali njihovi slabo plačani namestniki – duhovniki, katerih versko znanje je bilo pomanjkljivo, življenje pa pogosto vse prej kot vzorno. Razumljivo je, da zato tudi med ljudstvom ni bilo prave verske poučenosti in zaradi tega je prihajalo do izkrivljenja zunanjih izrazov vere in pozunanjenja verskega življenja. Razbohotilo se je pretirano češčenje svetnikov, razne procesije in romanja, pa tudi razna čudaška verska gibanja kot bičarji, štiftarji in tem podobni, ki so se hoteli bližati Bogu s pretiranimi spokornimi vajami. Veliko nepravilnosti je bilo pri podeljevanju odpustkov. Papež Leon X. je nadaljeval zidavo bazilike sv. Petra v Rimu. Da bi prišel do potrebnih sredstev, je dovolil oznanjevanje ‘popolnega odpustka’. (Odpustek je odpuščanje časne kazni pred Bogom za tiste grehe, katerih krivda je že odpuščena. Prejme ga kristjan, ki je pripravljen pod določenimi pogoji ... Odpustek je delen ali popoln v tem smislu, da nas delno ali popolnoma reši časnih kazni, ki jih dolgujemo za grehe – KKC 1471.) V Lutrovi ožji domovini Turingiji je odpustke oznanjal dominikanski redovnik Johann Tetzel, ki je želel zbrati čimveč denarja in se ni dosti menil za spreobrnjenje grešnikov.  To je Lutra strašno motilo in v krajšem spisu je to odločno obsodil. To je bil prvi protestni korak.

V SMRTNI STSKI JE SKLENIL POSTATI MENIH
»Ocene velikih osebnosti, ki so s svojo dejavnostjo vplivale na potek zgodovine, so ponavadi sporne ... Taka osebnost je bil tudi Martin Luter. Katoliški zgodovinarji so ga v preteklosti slikali kot glavnega povzročitelja razkola v zahodni Cerkvi v zelo črnih barvah, protestanti pa so ga slavili kot očeta vere in prenovitelja krščanstva. V zadnjih desetletjih se je podoba Lutra na katoliški strani močno spremenila, pa tudi protestanti gledajo bolj kritično na to veliko osebnost 16. stoletja« (Franc Perko).
Rodil se je 10. novembra 1483 v Eislebnu  v družini rudarskega mojstra Hansa Lutra; imel je še štiri brate in tri sestre. Kmalu po njegovem rojstvu so se preselili v Mansfeld,  kjer je Martin preživel svoja otroška leta. Vzgoja v družini je bila silno stroga, v strahu božjem. Najprej je obiskoval mestno šolo v Mansfeldu, zatem se je šolal v Eisenachu.  Leta 1501 je začel študirati filozofijo na univerzi v Erfurtu. Kot magister filozofije je leta 1505 začel predavati na univerzi, na očetovo željo se odločil za študij prava. Tedaj pa se je zgodilo nekaj, kar je spremenilo smer njegovega življenja. Ko se je 2. julija 1505 od doma vračal v Erfurt, ga je zalotila nevihta in strela, ki je udarila poleg njega, ga je vrgla po tleh. V smrtni stiski je vzkliknil: »Pomagaj mi, sv. Ana, postati hočem menih!« Življenjepisci so prepričani, da ni šlo le za nenadno odločitev, ampak da je moral Luter o tem koraku razmišljati že prej, v stiski pa je ta sklep dozorel. Dva tedna zatem, 16. julija, je stopil v samostan avguštincev v Erfurtu.  Jeseni leta 1506 je napravil redovne zaobljube, 3. aprila 1507 je bil posvečen v duhovnika. Predstojniki so nadarjenega mladega meniha  določili za nadaljnji teološki študij. Vse meniške dolžnosti: korno molitev brevirja, tedensko spoved in evharistijo je izpolnjeval vestno. Med študijem teologije je lektor filozofije najprej v Erfurtu, nato pa v Wittenbergu,  kamor se je dokončno preselil. Po doktoratu je postal profesor Svetega pisma na wittenberški teološki fakulteti. Zelo si je prizadeval za globoko duhovno življenje, toda spoznaval je, da z lastno močjo ne more biti dober, da ostaja grešnik. Ko je v letih 1513–1518 študentom razlagal psalme in Pavlova pisma, je dozorevala njegova teološka misel. Razvil je svoj značilni nauk o opravičenju. Človeška narava je zaradi izvirnega greha tako pokvarjena, da človekova dobra dela ne morejo biti zaslužna za zveličanje. Človeka lahko pred Bogom opraviči le zaupna vera v Kristusovo zasluženje in njegovo milost. A tudi milost grehe le nekako pokrije, človek pa ostane grešnik. Vsak človek pa lahko stopi v neposreden stik z Bogom, zato je vsako posredništvo nepotrebno – nepotrebno je duhovništvo in cerkveno učiteljstvo. Samo Sveto pismo mora biti vir in kriterij naše vere. Tako je Luter prišel do treh samo, ki so temeljna načela luteranstva: samo Sveto pismo, ne cerkveno učiteljstvo vodi človeka k veri; samo vera in samo milost ga more opravičiti pred Bogom. Nekateri poznavalci Lutrovega miselnega razvoja menijo, da je bilo za Lutra temeljno vprašanje, kako priti do popolne ljubezni do Boga, ki človeka opravičuje pred Bogom. Mnenje, da se popolna ljubezen kaže v dobrih delih, je zavračal, iz lastnega izkustva je spoznal, da popolne ljubezni ni zmožen, zato je za osnovo opravičenja postavil zaupno vero v zasluženje križanega Jezusa. Zapisal je: »Na mesto ljubezni, postavimo vero.«

CERKEV JE HOTEL PRENOVITI, NE RAZDELITI
Povod za Lutrov javni nastop je bilo, kot že rečeno, Tetzelovo prodajanje odpustkov, pri katerem je bilo več nepravilnosti. Luter je proti temu nastopil s teološkega stališča. 31. oktobra 1517, dan pred praznikom vseh svetnikov, je poslal brandenburškemu nadškofu Albrechtu  in nekaterim drugim škofom ter univerzam svojih 95 tez, v katerih je zastopal svoj nauk o opravičenju le po veri in milosti ter zagovarjal najvišjo avtoriteto Svetega pisma (trditev, da je svojih 95 tez nabil tudi na vrata grajske cerkve v Wittenbergu,  nima zgodovinske podlage). Luter s tem nastopom ni hotel pretrgati s Cerkvijo. V posebnem pismu, namenjenem papežu Leonu X. je zagovarjal svoje teze, da pa je pripravljen podvreči se papeževi sodbi. Nadškof Albrecht je Lutrove teze poslal v Rim in kmalu so ga klicali na zagovor, vendar ni šel. Razglasili so ga javnega heretika, ker se upira papežu. Luter se je začel obračati proti papežu kot Antikristu. Njegova polemika z nasprotniki je bila vedno bolj žolčna.  Leta 1520 je Luter napisal svoja glavna dela, v katerih je razložil svoj nauk, da samo zaupna vera s strani človeka in milost s strani Boga človeka opraviči in mu omogoča zveličanje; Sveto pismo pa je postavil kot edino avtoriteto v Cerkvi. Papež je z bulo Exurge Dominus  junija 1520 obsodil 41 Lutrovih tez; Luter je 10. decembra bulo javno vrgel v ogenj. Nova papeška bula z dne 3. januarja 1521 je Lutra kot heretika izobčila iz Cerkve in tako je prišlo do popolnega preloma z Rimom. Luter je začel uvajati novo bogoslužje v nemškem jeziku, postavil je temelje nove notranje cerkvene ureditve, lotil se je tudi novega nemškega prevoda Svetega pisma. Ljudem so bile všeč novosti, ki jih je nova vera prinašala: raba keliha (obhajilo pod obema podobama), Sveto pismo in cerkvene pesmi v nemškem jeziku, duhovništvo vseh. Posledica novega nauka je bilo skoraj popolno uničenje vseh redovnih skupnosti v Nemčiji. Martin Luter se je 13. junija 1525 poročil z bivšo redovnico Katarino von Bora.  Skrbel je za svojo družino (6 otrok), vendar je ostal voditelj novega verskega gibanja. Sestavil je katekizem  in se trudil za izpopolnjevanje bogoslužja in cerkvene ureditve. Ko so se v letih 1524–1525 kmetje uprli zemljiškim gospodom, je bil Luter sprva na njihovi strani, nenadoma pa je svoje zadržanje spremenil. Upor je bil v krvi zadušen, kar je imelo posledice tudi za luteransko reformo. Ker se je oddaljil od ljudstva, ni več mogel upati na njegovo podporo. Poslej bodo glavno vlogo pri širjenju luteranstva imeli knezi in zemljiški gospodje. Mnogi knezi so računali na bogate materialne prednosti, ki jih bodo dosegli, če zaplenijo cerkveno premoženje, če odpravijo oblast škofov in zaprejo samostane. Ti so se zagrizeno bojevali za priznanje protestantizma na državni ravni. Cesarju Karlu V. je bilo veliko do tega, da bi ohranil enotnost krščanskega sveta. Na državnem zboru v Augsburgu leta 1530 je prišlo do pogovorov o verski pomiritvi. Namesto Lutra, ki kot obsojeni heretik ni smel sodelovati, je Filip Melanchton  predložil pregled protestantskega nauka, ki je znan kot augsburška veroizpoved. Do pomiritve ni prišlo, ker katoliška stran ni hotela popustiti v treh stvareh: obhajilo pod obema podobama, odprava celibata, maša v nemškem jeziku. Danes katoličani priznavajo, da se augsburška veroizpoved v bistvu strinja s katoliškim naukom. Versko premirje so sklenili na državnem zboru v Augsburgu leta 1555,  na katerem je bilo sprejeto načelo Cuius regio, eius religio – vsak deželni knez ima pravico določati vero podložnikov. Tako je bila protestantska vera priznana in enakopravna katoliški.
Martin Luter je ves čas opravljal profesorsko službo v Wittenbergu  in skrbel za družino. Zadnja leta je pisal ostre polemične spise proti raznim nasprotnikom. Nastopal je tudi proti Judom. Proti koncu življenja so ga mučile razne bolezni. Umrl je 18. februarja 1546 v Eislebnu, svojem rojstnem kraju. Pokopali so ga v grajski cerkvi v Wittenbergu, kjer je njegov grob še danes.
»Ob 500. obletnici rojstva Martina Lutra leta 1983 so odkrito pohvalili bistvena prizadevanja reformatorja,« je v knjigi Luter za katoličane (Novi svet, Ljubljana 2017) zapisal kardinal Kurt Koch. »Na pozitivno presojo Lutra kot ‘skupnega učitelja’ in ‘pričevalca evangelija’ so se navezali tudi papeži, najjasneje zagotovo papež Benedikt XVI., ko je leta 2011 obiskal avguštinski samostan v Erfurtu,  kjer je Luter študiral teologijo in bil posvečen v duhovnika. Benedikt XVI. je najprej poudaril Lutrovo strastno iskanje Boga, ki je bilo gonilo njegovega življenja in dela: “Vprašanje o Bogu, ki je bilo njegova globoka strast in ga je spremljalo vse življenje, mu ni dalo miru.” Na podlagi tega je Benedikt XVI. sklenil, da mora ekumenska služba kot Lutrova naslednica v današnjem času, v družbi, ki je pretežno sekularizirana, pričevati navzočnost živega Boga. Benedikt XVI. je poleg tega poudaril še, da Luter ni veroval v katerega koli Boga, temveč v tistega, ki nam je svoj obraz razkril v človeku, v Jezusu iz Nazareta, zato je svoje strastno iskanje Boga konkretiziral in poglabljal v kristocentrizmu svoje duhovnosti in teologije.«

PROTESTANTSKA TEOLOGIJA IN BOGOSLUŽJE
Protestantsko teologijo in bogoslužje je na kratko predstavil Stanko Janežič, dober poznavalec protestantizma in vnet delavec za edinost kristjanov, v Ekumenskem leksikonu (Mohorjeva družba, Celje 1986). Povzemam njegov zapis. V ospredju protestantske teologije, ki ji je temeljne smernice začrtal Martin Luter, doslej največji protestantski teolog, je nauk o odrešenju, opravičenju, ki ga prinaša Jezus Kristus po svojem križu. Teologija križa je zelo poudarjena: Človek mora biti iskreno ponižen in pripravljen, da skupaj s Kristusom križ na svoje rame. Za opravičenje je potrebna zaupna vera, ki jo utrjuje Božja beseda in zakrament – krst in Gospodova večerja  (poleg teh dveh je Luter obdržal še spoved, a ne kot zakrament odpuščanja grehov). Izvir prave teologije je za Lutra Sveto pismo,  kar za njim poudarjajo vsi protestantski teologi. Poslušnost Božji besedi je posebej naglašal Janez Kalvin (1509–1564),  ki je kot reformator deloval v Švici (Ženeva). Naslonil se je na Lutrovo teologijo, ki je izrazito kristocentrična (v središču je Kristus), Kalvinova pa je teocentrična: v središču je Bog, strogi sodnik, ki se ga je treba bati. Kalvin je tudi učil, da je Bog ljudi že vnaprej določil ali za zveličanje ali za pogubljenje, kar seveda nasprotuje Božjemu odrešitvenemu načrtu, po katerem so vsi ljudje poklicani k odrešenju in Bog daje vsem ljudem dovolj milosti, da morejo doseči zveličanje. Tudi Ulrik Zwingli (1484–1531),  ki je svojo pot reformacije razvijal v Švici (Zürich), je v svojem nauku zahteval, naj bo vse življenje vernikov urejeno na podlagi Svetega pisma. Od Lutra in Kalvina ga je poleg marsičesa ločilo tudi njegovo gledanje na evharistijo: Luter je zagovarjal realno Kristusovo navzočnost, Kalvin duhovno, Zwingli pa simbolično navzočnost. Bog protestantske teologije je Bog razodetja: eden in troedini Bog. Cerkev je zanjo tam, kjer se oznanja Božja beseda in se delijo zakramenti v skladu z evangelijem. Cerkev je bolj kot ustanova dogodek vseh, ki jih druži vera v Kristusa. Vsi, ki so po krstu vraščeni v Kristusa, so v bistvu enaki.
Protestantsko bogoslužje je naslonjeno predvsem na Božjo besedo – Sveto pismo. Glavna dela bogoslužja sta branje Svetega pisma in pridiga,  občasno tudi obhajanje svete večerje. Običajno je sestavljeno iz teh delov: klicanje Boga, češčenje, priznanje grehov, odveza, izpoved vere, molitvena prošnja, zbiranje darov, očenaš, petje psalmov ter drugih spevov in pesmi. Petje je pri protestantskem bogoslužju zelo pomembno.  V središču je seveda branje Svetega pisma in pridiga, sklene se z blagoslovom. Sama sveta večerja obsega hvalospev, spomin ustanovitve, evharistično molitev, klicanje Svetega Duha, posvetitev kruha in vina, obhajilo pod obema podobama. Določeni obredi spremljajo tudi krst, konfirmacijo (podobna katoliški birmi), podelitev duhovniške službe, poroko. Razne protestantske Cerkve imajo precej različne obrede, prav tako jih svobodno urejajo krajevna občestva.

REFORMACIJA NA SLOVENSKEM
Protestantizem je kmalu prišel tudi k nam. Najprej so se luteranstva oprijeli meščanski sloji, ki so bili pod nemškim vplivom. V Ljubljani so se pristaši nove vere zbirali že leta 1525 ob Matiju Klombnerju, tajniku deželnih stanov; prav deželni stanovi so se skoraj v celoti oklenili protestantizma. Širok razmah pa je temu gibanju pri nas dal šele Primož Trubar  s sodelavci. Trubar se je zanj ogrel že med svojim študijem. Kot duhovnik (1530) je pridigal v luteranskem duhu. Po prisilnem umiku v Nemčijo (1548) je pod vplivom Lutra in augsburške veroizpovedi začrtal samostojno pot reformaciji na Slovenskem. Iz verskih nagibov in po Lutrovem zgledu je svojim rojakom že leta 1550 podaril prvi slovenski knjigi Katekizem in Abecedarij.  Pozneje je dal natisniti še celo vrsto svojih knjig, prevode knjig Svetega pisma in postal je začetnik slovenske književnosti. Protestantizem so pri nas utrjevali Trubarjevi učenci in sodelavci, predvsem Adam Bohorič (ok. 1520–1598),  sestavljavec prve slovenske slovnice Arctiae horulae (Zimske urice), Sebastijan Krelj (1538–1567)  s knjigama Otročja biblija in Postila slovenska. Največje delo pa je opravil Jurij Dalmatin (ok. 1547–1589) s prevodom celotnega Svetega pisma (1584),  ki predstavlja temelj slovenskega knjižnega jezika in vzor za kasnejše prevode Svetega pisma. Protestantizem je med Slovence zanesel zanimanje za Sveto pismo in postavil temelje slovenski književnosti.
Protestantizem je na Slovenskem iz raznih vzrokov (protireformacija) kmalu zamrl. Strnjeno se je do danes ohranil le v Prekmurju, kjer se je slovensko luteranstvo utrdilo posebno v 17. stoletju. Novih moči mu je vlil Štefan Küzmič s svojim prevodom Svetega pisma Nove zaveze v prekmurščino (1771). Svobodo delovanja je prekmurskim protestantom ponovno prinesel tolerančni edikt avstroogrskega cesarja Jožefa II. let 1781. Začeli so ustanavljati cerkvene občine in zidati svoje cerkve. Najstarejše so cerkvene občine v Puconcih,   Križevcih, na Hotizi (1783), v Ljubljani je bila ustanovljena leta 1850,   v Mariboru 1862, v Murski Soboti 1890.   Vseh cerkvenih občin je 13. Luteranska ali evangeličanska Cerkev v Prekmurju je postala povsem samostojna šele leta 1950, ko je bila uzakonjena prva cerkvena ustava. Po drugi in statutu iz leta 1977 je njeno uradno ime Evangeličanska Cerkev augsburške veroizpovedi v Sloveniji. Pri vodstvu Cerkve sodelujejo predsedstvo (senior in inšpektor – laik), zbor duhovnikov, prezbiterij Cerkve (predsedstva posameznih cerkvenih občin) ter občni zbor, najvišje cerkveno telo (prezbiterij in delegati cerkvenih občin).

nekaj misli Martina Lutra:

• Da imaš Boga, ne pomeni nič drugega, kot da mu iz vsega srca zaupaš in verjameš ...
• Proti nebesom ne smeš gledati drugače, kot bi gledal, če bi tam sedel tvoj oče.
• Vera je pogled, nenehno usmerjen v Kristusa.
• V križanem Kristusu sta resnična teologija in spoznanje Boga. Le KRIŽ je naša teologija.
• Kakor čevljar izdela čevelj in krojač sešije krilo, tako naj kristjan moli. Kristjanova obrt je molitev.
• Danes me čaka veliko dela, zato moram danes veliko moliti.
• Marija ne želi, da prideš k njej, temveč po njej k Bogu.
• Ko bi vsak služil svojemu bližnjemu, bi bil svet eno samo bogoslužje.
• Božja beseda je svetinja nad vsemi svetinjami, je edino, kar kristjani vemo in imamo.
• Sveto pismo osvobaja vest in prepoveduje, da bi jo utesnjevali s človeškimi nauki.
• Priprava na smrt je zavedanje, da so smrt in greh, pekel in satan premagani in uničeni v križanem Kristusu.

S. Čuk. 500 let reformacije: Priloga, v: Ognjišče 11 (2017),56.

Živel je ošaben in hudoben kralj. Vsi so ga morali ubogati brez besed. Zavedal se je, da je ošaben in hudoben, zato se je bal ljudi in vedno je imel ob sebi stražarja. Tudi ko je spal.
Muhe nimajo spoštovanja do nikogar, tudi do kralja ne. Vedno ko je spal, mu je muha sedla na obraz. Kralj se je zbudil in se z dlanjo udaril po obrazu in tako sam sebi dal klofuto.
Jezen je vprašal stražarja: »Ali mi lahko poveš, zakaj je Bog ustvaril muhe?«
Stražar, ki je bil zelo moder, je odgovoril: »Bog je ustvaril muhe, da bi se tisti, ki mislijo, da so vsemogočni, počutili nemočne pred majhnimi in se kaznovali z lastnimi rokami.«

Vsi smo v kakšni stvari šibki, vsi smo samo ustvarjena bitja. Samo Bog je vsemogočen in popoln.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 10 (2021), 26.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.