Sedela je nasproti zdravniku, kot da bi obe čakali smrtno obsodbo. Stala sem za njo in v mislih prosila Boga, da le ne bi bilo najhujše.
»Hudo ste bolni, nujna je takojšnja operacija,« je počasi previdno dejal zdravnik.
Nisem videla njenega obraza; z očmi sva se ujela z zdravnikom, naj ji, prosim, prizanese s podrobnostmi. Preveč bi bilo to zanjo. Pred šestimi leti je izgubila sina in še vedno se je borila s tem, da ni hujšega za mater kot stati ob preranem grobu lastnega otroka. Z njim je izgubila del sebe.
Noge so se mi tresle, vame je udarilo z vso silo, znašla sem se v temni soteski bolečine in nemoči. Ali ji bom zmogla biti trdna opora? Ji bom lahko pomoč v trpljenju, o katerem se mi takrat še sanjalo ni? Na poti domov me je tolažila misel: Tudi če bi hodil po temni dolini, ne bom se bal, ker si Ti z menoj. V mojem srcu pa kamen, žalost in dvom: Ali je res vse, kar je prišlo od Gospoda, tudi k njemu namenjeno? Zaman sem poskušala trpljenje osmisliti, prosila sem Boga, naj nam ne vzame še naše ljubljene mame. Zdi se mi, da je ona svojo bolezen sprejela lažje kot jaz … znala je … bila je prekaljena v hudem, zaupala je v Božjo previdnost. Kljub molitvi, veri, zaupanju so bile moje noči brez spanca. Morda bi takrat še sama zbolela, toda imela sem svojo družino, bolnega očeta, sestro, prijatelje in sorodnike, ki so mi bili blizu te dni, in moža, ki je z mano čutil hlad neprespanih noči.
Ko sem nekega jutra odhajala v službo, sem – kot vsak dan – pogledala proti gori, proti naši prijazni romarski cerkvi na Vitovljah. Svetila se je v soncu in se kopala v barvah čudovite jesenske narave. »Mati, pomagaj!« sem prosila. Naprej moram … zate, mama, za vse, ki me imajo radi. Dopovedala sem si, da nam je vse to namenjeno, da mora bolečina izzveneti do konca in mi je nihče ne more odvzeti. »Ko se vrnem domov, poromam k njej. Kot moja mama, me tudi ona čaka.«
Sonce je bilo že zelo visoko, počasi sem stopala od postaje do postaje križevega pota, ki stoji ob poti k cerkvi. Ki je za nas krvavi pot potil, ki je za nas bičan bil, s trnjem kronan bil, ki je za nas težki križe nesel … Zdrava, Marija, milosti polna … Zdelo se mi je, da se vzpenjam na goro, ki je sveta, da prihajam k Materi, da bi pozabila dneve, ki so minili kakor brez blagoslova, z željo, da začutim Njen objem, trden, dobrotljiv, poln upanja in tolažbe. Med vejami borovcev je bila tišina še bolj tiha, notranji mir je dobival svoj pomen.
Misli so mi uhajale na vse prizore življenja s tabo, moja mama, na tvoje zadnje romanje k Vitovski Materi ob velikem šmarnu, ko niso zmogla več poti in te je moj mož peljal skoraj do vrha. Kljub krhkemu zdravju si želela priti gor, kot bi slutila, da bo to tvoje zadnje romanje.
Pol ure počasnih korakov in že sem zagledala ozek obok, vklesan v skalo, ki te potegne v objem cerkve, nekaj stopnic in svetišče, ki te izroči Materi v varstvo. Z leve strani oltarja zre vate obraz Marije, te čudežne žene molka, ki ni vklenjen v noben čas … Vedno znova začutiš, da si tukaj pričakovan, da si ljubljen, da ti bo lažje, da boš zmogel. V ušesih ti odmeva mogočno zvonjenje ob praznikih. Pesem romarjev Marija, skoz' življenje voditi srečno znaš, ti pelji skoz' trpljenje življenja čolnič naš. In tudi če ne zmoreš pesmi, molitve, na oltar polagaš svoje prošnje, želje, zahvale, Njej izročaš svoje drage, svoje življenje.
Danes je navaden dan in cerkev je zaprta, tudi stemnilo se bo prav kmalu, toda človek bi kar ostal tukaj. Kdor enkrat doživi in začuti ta blagoslov, se vrne. Ko stopiš iz cerkve, te ob lepem vremenu objame morje sonca in svetlobe ob čudovitem razgledu po dolini vse do morja in Alp. Tukaj se spočijeta duša in telo.
Moje zemeljske mame že skoraj devet let ni več, še tisto jesen smo jo pokopali. Zapustila nam je resnično velike stvari, ki jih človek bolj jasno vidi, čim dlje živi.
Nebeška Mati na Vitovskem hribu ostaja z nami. Vedno več romarjev sprejema, vsak prinaša svojo zgodbo. Tudi vedno več mladih prihaja k Njej, da z Njo deli svoje veselje ali skrbi. Vsakdo se lahko vse dni v letu poda na Vitovlje – kot samoten romar, kot pohodnik ali skupaj z drugimi, ko so tukaj večkrat v letu svete maše.
Pri Materi bo doživel njeno bližino, mir in tolažbo, ki je v naših dneh vsem tako potrebna. Jaz prihajam s prošnjo zase, da bi zmogla s tiho vdanostjo in trdnim upanjem moliti za vse svoje drage, za moja otroka, za bolne in trpeče, za mlade, za duhovnike, za našo dolino in domovino. Da bi z odprtim srcem znala slišati in razumeti, kar nam brez besed sporoča Božja Mati: »Ne bojte se, z vami sem, vse bo dobro!«

M. Mlečnik. (zgodbe), v: Ognjišče 3 (2013), 50-51.

Poznega nedeljskega popoldneva sem stal na vrhu hriba nad našo domačijo. Po dolgi in naporni nočni vožnji sem se zjutraj vrnil domov in si želel najprej ogledati posestvo in se nadihati svežega zraka. Nad mano je bilo jasno nebo. Obraz sem nastavil sončnim žarkom, ki so me prijetno greli. Pihljal je rahel severnik in mi kuštral lase. V nosnicah sem zaznal prijeten vonj po smrekovi smoli. Tu pa tam se je čulo ptičje petje. Vrhovi dreves, v katere se je zaganjal veter, so narahlo šumeli. V globeli spodaj je enakomerno žuborel potoček. Pogled na prostrano posestvo, ki se je razprostiralo daleč naokoli, me je vsega prevzel. Stara kmečka hiša, širne njive, travniki, pašniki, vinograd in gozd - vse me je zaprosilo: “Ostani z nami za vedno!” V meni se je prebudila dolgo zatajevana ljubezen do domače grude, ki sta mi jo starša vsadila v srce v najzgodnejših letih mojega življenja in sta jo negovala vsa leta moje mladosti.
Odrastel sem v zdravega in močnega kmečkega fanta, zakoreninjenega v domu in v domačem kraju. Verjel sem v srečno bodočnost in z upanjem zrl v svet. V svoji mladostni nepremišljenosti sem zahrepenel po lažjem in boljšem življenju. Odšel sem od doma in bil prepričan, da bom v širnem svetu našel srečo.
Domov sem prihajal nekajkrat na leto. Včasih me je spremljalo kakšno dekle, zadnje čase pa sem prihajal sam. Starša sta me z veseljem sprejemala. Odkar je pred letom dni nenadoma umrl oče, me je mati ob vsakem obisku skušala pregovoriti, naj se za vedno vrnem domov. Jaz pa sem ostal pri svoje in zaradi tega sva se z materjo večkrat sprla, za kar pa sem največ kriv jaz.
Ko sem pred nedavnim ostal brez dela, sem sprejem materino povabilo in se po desetih letih za vedno vrnil domov. Glavni vzrok za mojo vrnitev pa je bil drugje...
Bitje ure na zvoniku farne cerkve me je spomnilo, da je čas za kosilo. Po stari navadi smo imeli pri nas ob nedeljah kosilo točno opoldne. Ko sem vstopil v hišo, sem se prestrašil. V kuhinji ni dišalo po nedeljskem kosilu, miza je bila prazna, za njo pa je nemočna sedela mama. Opazil sem njen bledi obraz in zaslišal njeno težko dihanje in jasno mi je bilo, da je z njo nekaj narobe. “Ko se ne bi ti tako dolgo potikal po svetu...”
Povesil sem pogled kot obsojenec, ki se je zavedel svoje krivde za storjene prestopke, in osramočen povesil glavo. V hipu je v meni splahnila vsa drznost, ki me je obšla vselej, ko sem se pripravljal na oster besedni spopad z materjo. Težka jeklena pest se je oklenila mojega srca in ga stiskala tako močno, da sem komaj še dihal. Obšla me je slabost. Skozi zamegljene oči sem videl mater, ki je počasi vstala od mize in se s tresočimi koraki napotila proti oknu, na katerega sem se naslanjal. Pričakoval sem njenih ostrih besed. Toda mati je molčala. Obrnila se je proti meni , svoje oči je uprla globoko v moje in najina pogleda sta se za trenutek ujela. Potem se je zazrla skozi okno. Zvedavo sem sledil njenim očem. Njen pogled je zataval proti dolini pod našim hribom. Izza hriba se je videlo zgornji del strehe skromne stare domačije. Tam se je materin pogled ustavil, Tedaj me je še bolj stisnilo pri srcu zaradi močnih čustev, ko so me vezala na to domačijo, in ki jih nikoli nisem mogel pregnati iz svojega srca. Zaprl sem oči in moje telo se je upognilo, kakor da bi mi neka neznana teža padla na pleča. Pritekle so mi solze. Ko so se ustavile na ustnicah, sem okusil grenkobo, kakršne še nisem okusil nikoli dotlej. “Sin... tam... tam je tvoja sreča...”
Polglasne besede, ki so v presledkih privrele iz materinih prsi, so se kakor meč zarezale v mojo staro srčno rano. Materin glas je bil žalosten. Videti je bilo, da se komaj še drži na nogah. Njena desna roka se je počasi premaknila na levo, srčno stran prsi.
Dobro sem razumel pomen materinih besed. Hotel sem jo nekaj vprašati, a nisem mogel spraviti besede iz sebe. Takrat pa se je mati zazrla v moje še vedno solzne oči in slutil sem, da je morala začutiti mojo neizmerno duševno stisko. Materine očitajoče besede sem še prenašal, čeprav včasih z veliko težavo, njen pogled pa me je zdaj tako prizadel, da sem zgubil vso moč in se zrušil. Brez besed sem zbežal iz hiše kot pregnanec. Na pragu sem se ustavil in nekajkrat globoko vdihnil, nato pa se napotil po bližnjici v dolino.
Trdno odločen, da naredim konec svojemu dosedanjemu načinu življenja, sem naglo stopal po vaški poti. Poln nekega novega, doslej meni neznanega hrepenenja, sem se približeval hiši, katero sva malo prej z materjo od daleč opazovala...
Pozno popoldne sem se počasi vzpenjal proti svojemu domu. Ob meni je veselo stopalo dekle in se me trdno oklepalo. Od daleč nama je z okna naše hiše pomahala mati in s kretnjo roke pokazala, naj stopava hitreje. Moj obraz je bil vesel, oči sijoče od neizmerne radosti, in korak lahek, kakor da je z mene odpadlo vse breme mojih zadnjih desetih let. Globoko v svojem srcu pa sem zdaj začutil srečo, ki sem jo po širnem svetu dolgo zaman iskal.
SITAR, Nives. (zgodbe). Ognjišče, 2008, leto 44, št. 3, str. 56-57.

Iz Svetega pisma vemo, da Bog rad odpušča naše prestopke, če jih skesanega srca priznamo in obžalujemo ter trdno sklenemo, da se bomo poboljšali, spreobrnili. Po tem dejanju odpuščanja se Bog ne ukvarja več z njimi, temveč je vesel, da smo se spravili z Njim. Besede odveze, ki jih izreče spovednik v Kristusovemu imenu spovedancu, bi v prispodobi primerjala z najboljšim, najbolj učinkovitim brisalcem, ki popolnoma izbriše napake, ki sem jih zagrešila med pisanjem, tako da za njimi ni več nobenega sledu. Kot da bi na računalniku pritisnila eno izmed tipk za brisanje, seveda pa je predhodno treba greh poprej v celoti ‘označiti’ (kakor označimo besedo ali del besedila, ki ga hočemo popraviti oz. izbrisati), kar storimo s tem, da se greha (grehov) iskreno spovemo spovedniku, ki je Kristusov namestnik, in jih v njegovem imenu odveže. Potem nam zavesti in podzavesti ni treba več obremenjevati s spomini na vse tisto, česar smo se ravnokar spovedali in nam je bilo odpuščeno. To naj bi bilo za nas nov začetek, nova priložnost, kakor je snežno bel, neomadeževan prostor tam, kjer je bil poprej madež greha.
Seveda pa je spoved predvsem globinska in bi se grehov morali lotevati pri koreninah, kakor v vrtnarstvu želimo izruvati nadležen plevel, ki zajeda rastlinje. Greh je namreč zajedavec naše duše, nekaj, kar nas kazi in duši. Nekaj, kar poruši ubranost – npr. usklajenost barv in vzorcev, kar velja kot pravilo okusnega oblačenja. In Gospod Jezus nam naše svatovsko oblačilo vrne, vendar ne pokrpano, ampak popolnoma prenovljeno, da smo kot novi.
Ko se pripravljamo na spoved, nas morda ni toliko strah Jezusa, ki smo ga z grehi razžalili, ampak tega, da se, ko se napotimo proti spovednici, nekako ‘izpostavimo’ pred ljudmi – pokažemo, da smo grešniki. Ko se tega nepotrebnega predsodka rešimo, doživimo osvoboditev, olajšanje, razbremenitev. Pogostna spoved je dragocena pomoč, da v svojem duhovnem življenju napredujemo. Ko se zazremo vase, se v resnici spoznamo in tudi vedno bolj odkrivamo Božji načrt za nas, kako si je nebeški Oče zamislil naše življenje, ki je res polno in rodovitno le z Njegovo milostjo.
Danijela

Spoved je, sedaj v postnem času, primeren predmet za razmišljanje in ti si to razmišljanje s svojimi primerami zelo posodobila. Vemo pa, da vsaka primera šepa, in tudi ‘moderne’ primere niso izjema. Zato ne boš zamerila, če tvojemu razmišljanju o spovedi tudi sam nekaj dodam.
Pomisleki proti spovedi so v glavnem dvojni in so popolnoma nasprotujoči. Eni pravijo: Kaj bom hodil k spovedi, saj nimam nobenega greha! Njim odgovarja apostol Janez: »Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in resnice ni v nas. Če rečemo, da nismo grešili, ga delamo za lažnivca in njegove besede ni v nas« (1 Jn 1,8.10). Drugi pa pravijo: Kaj bom hodil k spovedi, ko potem ponavljam iste grehe. Ko je Jezus svojim učencem govoril, kako naj ravnamo z ljudmi, ki grešijo, ga je Peter vprašal: »Gospod, kolikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene? Do sedemkrat?« Jezus mu je dejal: »Ne pravim ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat« (Mt 18,21–22). Potem je povedal priliko o neusmiljenem hlapcu, ki govori o nujnosti medsebojnega odpuščanja, če hočemo doseči božje odpuščanje. Bog nam odpušča vedno znova, vselej, ko se skesano obrnemo k njemu. Daje nam tudi moč za vztrajnost. Med grehe spadajo tudi opustitve, ko nismo naredili tistega, kar bi morali. Bog od nas ne zahteva, da nikdar ne grešimo (tu govorimo o malih grehih), ampak, da se trudimo, da bi čim manj grešili. Izogibajmo se priložnosti za greh. Prav je, da si vsak večer tako izprašamo vest, kaj sem danes storil narobe, opustil dobrega. Naslednji dan bomo bolj pozorni. Petnajstletna judovska deklica Ana Frank je v svoj Dnevnik zapisala: »Kako dobri bi postali ljudje, ko bi zvečer, preden bi legli, priklicali v spomin vse dogodke dneva in preudarili, kaj so naredili prav in kaj narobe. Nehote bi se skušali poboljšati in najbrž bi čez čas tudi uspeli.«
Da za našimi grehi, napakami, opustitvami, ki smo se jih spovedali, ni več nobenega sledu, ne bi mogli reči. Res je to podobno računalniku: ko pritisneš ‘delete’ (izbriši), napisano izgine z ekrana, v ozadju pa je še vedno ohranjeno in dobri ‘hekerji’ znajo pričarati besedilo nazaj. Res je, Bog nam grehe, male in velike, ki smo se jih spovedali, odpusti, jih izbriše. Vendar ne brez sledu. Po iskrenem priznanju smrtnih grehov, s katerimi smo izgubili božje prijateljstvo, nam to prijateljstvo povrne, to se pravi, nas oprosti večne kazni, časne kazni pa ostajajo. Za te moramo zadostiti ali na tem svetu, s pokoro, z molitvijo, dobrimi deli, ali pa na drugem svetu v vicah. Zato molimo za duše v vicah, zlasti za pokojne, ki smo jih imeli radi. Mi zanje lahko zadostimo, jim zmanjšamo časno kazen, same zase pa ne morejo ničesar storiti. To je nauk katoliške Cerkve, druge krščanske Cerkve pa se s tem ne strinjajo (protestantska, pravoslavna). Lahko si pomagamo s primero. Če bi nekdo moral priti pred neskončno svetega Boga v umazani obleki, neumit, ali se ne bi hotel sam prej ‘očediti’, da bi ga pred Bogom ne bilo sram? Bog bi seveda lahko odpustil tudi te časne kazni, toda ali bilo pravično, da bi bila mati, ki se je vse življenje žrtvovala za svoje družino in bi po smrti takoj prišla v nebesa, izenačena z nekom, ki je vse življenje živel sebično in skušal čim več uživati, tudi tako, da je izkoriščal svojega bližnjega (pomislimo na toliko zločincev), pa se je na koncu le spovedal? To se našemu razumu upira. Nekje se morajo računi poravnati. In to so vice.
Cerkev nas spodbuja, da za svoje grehe, male in velike, zadoščujemo, storimo čim več dobrih del, molimo in se premagujemo. Temu je namenjen prav postni čas. Naj ne gre mimo nas brez sadov!k

BOLE, Franc. (Pismo meseca). Ognjišče, 2013, leto 49, št. 03, str. 6-7.

ČUDEŽI

Ko se je tisti dan zvečerilo, jim je rekel: »Prepeljimo se na drugo stran!« Ko so odslovili množico, so ga vzeli v čoln, kakor je bil. Tudi drugi čolni so pluli z njim. Nastal je velik vihar in valovi so pljuskali v čoln, tako da je bil že poln vode. On pa je bil na krmi in je spal na blazini. Zbudili so ga in mu rekli: »Učitelj, ti ni mar, da smo izgubljeni?« In vstal je, zapretil vetru in rekel jezeru: »Utihni! Molči!« In veter se je polegel in nastala je globoka tišina. Njim pa je rekel: »Kaj ste strahopetni? Ali še nimate vere?« Prevzel jih je velik strah in spraševali so se: »Kdo neki je ta, da sta mu pokorna celo veter in jezero?«
(Mr 4,35-41)

Kako se prebudi Boga? Težko. Trden spanec mora imeti. Kdaj se zazdi, kakor da je pozabil na ta naš svet, na naša krhka življenjca, ki jih nevihte, viharji, nesreče na lahno premetavajo kakor veter listje, kakor da mu je vseeno, ko smrt z enim zamahom izbriše štirideset tisoč duš, ko me zlomi korak pred krsto drage prijateljice, kakor da je pustil vnemar trpljenje in žalost in obup tako mnogih med nami, kakor da je njegovo usmiljenje in ljubezen samo črka na svetem papirju. »On pa je na krmi in spi na blazini.« Ne glede na to, da nam solze do roba zalivajo naš čoln.
»Učitelj, ti ni mar?«
Kako se prebudi človeka? Še težje, bi rekel. Ne samo tedaj, ko se spričo težkega življenja počuti nemočen, ne, ne, ne, tudi sicer človek spi, trdno, ne mara preveč, da se ga moti, zaverovanega v svoje ideje, ležečega na blazini strahov, napolnjeni s številnimi željami. In vse so samo njegove. Šele ko se ne izpolnijo, morda za kratko poškili na plano, zaradi užaljenosti menda, zaradi prizadetosti, da ni šlo tako, kot si je želel, ne zaradi klicev, ne zaradi bolezni, potresov, povodnji, vojn, smrti … Zaradi otročje neodraslosti?
»Pa tebi, je mar?«
Je treba za kaj dolžiti Boga, ko človek ne naredi ničesar?
Trenutki neviht in viharjev potrebujejo človeka, ne pa Boga. Da nekoga boli, da se nekdo joka, da nekdo kriči, protestira, četudi v prazno, neodzivno nebo, da se v svoji stiski zgrudi na kolena … da je nekomu mar, tudi če ne more ničesar narediti. Da se nekdo zgane, da bi rad nekaj storil, da bi se pritožil, da bi kot Jezus vstal, zapretil in zakričal: »Utihni! Molči!« »To ni prav!« »Tako se ne sme!« »Tega ne morem dopustiti!« Ker s tem naredi največ, kar lahko: se prebudi.
Vsak vihar je morda samo trenutek, ki je tu zato, da me spet počasi spremeni v človeka, v čutečega, odgovornega, skrbnega človeka, ki mu je mar; to pomeni biti človek, v meni divja in se peni, zaliva čoln moje sebičnosti in me vleče spet na gladino, odvečno, nepotrebno odnaša iz mene, rohni, klokota, me premetava, dokler me ne prebudi, izvleče iz mene vse skrite gnilobe, dokler ne postanem spet človek. In se umirim.
»Kaj ste strahopetni? Ali še nimate vere?«

M. Rijavec, Kolumna v Mladinski prilogi, v: Ognjišče 3 (2023),74.

Nekoč se je hudič skril v spovednico. Počakal je, da je duhovnik šel iz cerkve in potem se je čisto tiho, da ne bi nihče opazil, prikradel v spovednico in čakal, da se pride kdo spovedat.
Res je prišel neki mož. Pokleknil je in začel spoved. Hudič se je zelo razveselil. Končno je dobil odlično priložnost, kakršne zlepa ni imel, da si pridobi še eno dušo. Pripravil se je in izdelal taktiko: na vsak greh, ki se ga je mož spovedal, je dejal: »Ah, to ni nič!«
Spovedanec ni razumel: »Le kako,« si je mislil, »spovem se greha in spovednik mi reče: “To ni nič!”? Kako se vse spreminja. Sedaj ponujajo popust že pri grehih!«
Da bi zvedel, do kod ‘je nič’, se je spovedal zelo velikega greha, toda ‘spovednik’ mu je tudi sedaj zagotovil, da to ni nič.
Mož je posumil, da je v spovednici nekdo, ki se je želel ponorčevati z njim. Naredil je znamenje križa, da bi se obvaroval zla. Takrat pa je iz spovednice zaslišal ropot. Hudič se je skrivaj udrl v zemljo.

Nič ni tako nevarno kot reči: “Oh, to ni nič!” Miselnost ‘to ni nič’ je satanska. Pogubna. Laž ni nič, pokaditi travo ni nič, jeza ni nič, korupcija ni nič ...
Odpev ‘to ni nič’ omalovažuje zlo, toda zlo je nekaj hudega. Prej ali slej zaradi njega trpimo sami in še drugi zaradi nas.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 5 (2016), 36.
knjiga: Zgodbe kažejo novo pot. Zgodbe za dušo 13, Ognjišče, Koper, 2018, 13.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Njegova prijateljica je bila že dolgo v grdi, težki depresiji. Klicala ga je po telefonu. Zlomljen glas, počasne besede. Rekla je, da vse dni čepi v kotu in bulji v zrak. Njena mama pa tako potrebuje pomoč pri hišnih delih!
Rekel ji je: »Depresija je prikrita agresija, ki si jo obrnila vase.«
Priznala je, da je strašno jezna na več ljudi, posebno nekomu se želi maščevati.
Dejal ji je: »Odpusti! Potrudi se in moli za to! Dokler ne boš odpustila, te bo mučila depresija. Tisti človek, ki mu nočeš ali ne moreš odpustiti, ima moč nad tabo. Ko odpustiš, boš svobodna in vesela.«
Prepričeval jo je, priporočal ji je, naj moli očenaš, molitev, ki od nas zahteva, da odpustimo sebi in drugim, kakor Bog odpušča nam. Če smo jezni, moramo moliti za sovražnike.
Po tem pogovoru mu je rekla, da se že bolje počuti in da bo razmišljala v to smer. Sam pa se je spraševal, če vse odpustil vsem in sebi. Obujal je spomine na ljudi, ki je bil kdaj jezen nanje. Spomnil se je marsičesa in vse izročil Bogu. Veliko olajšanje je prišlo vanj.
NI nehal misliti na prijateljico: ali ji je uspelo odpustiti, ali res razmišlja v to smer, ali res ne more iz tega, kar jo je težilo, kakor je rekla. Spodbudil jo je: pot je dolga in cesta se vleče. Tudi ona zdaj hodi po poti odpuščanja, a čaka jo je še veliko dela.
ARHAR, Vojan. (zgodbe) Ognjišče (2015) 02, str. 37

ZGODBA

PRIDI IN POGLEJ SONČNO SVETLOBO

Zgodba govori o podzemni jami. Vse svoje dolgo življenje je bila v popolni temi. Nekega dne je zaslišala glas, ki ji je klical: »Pridi, pridi na svetlo, pridi pogledat, kako sije sonce.«
Najprej je ponudbo zavrnila, kajti bila je prepričana, da ne obstaja nič drugega, kakor le tema. Po številnih klicih se je odzvala in bila presenečena, ko je vsepovsod videla svetlobo.
Ozrla se je proti soncu in mu dejala: »Pridi k meni in pokazala ti bom temo.« Sonce jo je vprašalo: »Kaj je to tema?«
Jama je odgovorila: »Pridi k meni in boš videlo!«
Sonce je povabilo sprejelo. Ko je vstopilo v jamo, je reklo: »Pokaži mi sedaj to temo!« Toda teme ni bilo nikjer.

MISEL

Tema ne pomeni samo pomanjkanja ali popolne odsotnosti svetlobe. Tema pomeni tudi to, ko nas doleti kaj neprijetnega, žalostnega, težkega, ko nas v življenju kaj potlači.

Greh pahne dušo v temo. Ko se grehi množijo, ko en greh rodi drugega, padamo v vedno globljo temo, v temno noč, brez zvezd.

Vendar ne obupajmo, če naša življenjska pot zaide v temo. Sonce Božje usmiljene ljubezni je močnejše od teme.

MOLITEV

Gospod Bog, nakloni nam milost,
da se bomo varovali del teme,
prižgi v naših srcih svetlo luč,
da bodo naši koraki varni
in se ne bomo nikoli izgubili.
Svetloba tvoje luči
naj razsvetli našega duha,
da spoznamo pot zveličanja in hodimo po njej.
Gospod, ti si luč, ki je nobena tema ne more premagati,
naj nikoli ne ugasne v naših srcih.
Če pademo kdaj v brezno teme,
ohrani v nas zavest,
da se bomo vedno zavedali,
da nad nami sije tvoja dobrotna luč.
Naj jo občutimo in prepoznamo
v tvoji očetovski ljubezni in skrbi za nas.
Razsvetljuj nas s svojo resnico,
da bomo zmagali v boju
z očetom laži in knezom teme.

ISKRA

Sprejeti temo, dopustiti, da bolečina zares boli, ni vedno lahko. Pogum, velika srčnost je najpomembnejša vrlina na poti duhovnega življenja.
Tudi če bi hodil po globeli smrtne sence,
se ne bojim hudega, ker si ti z menoj. (Ps 23,4)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 4 (2014), 32-33.
v knjigi: Zgodba zate, Ognjišče, Koper, 2022, 122-224.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Pobožnost križevega pota je v jedru stara toliko kot krščanstvo, začela pa se je v Jeruzalemu, mestu, kjer je naš Gospod trpel, umrl in vstal. Verniki so pobožno stopali po poti od Pilatove sodne palače do Kalvarije, ki jo je prehodil s križem obloženi Gospod. V Evropo so jo prinesli jeruzalemski romarji; najbolj vneto pa so jo širili frančiškani, ki so okoli leta 1260 postavi varuhi Svete dežele. Pri nas se je češčenje Kristusovega trpljenja uveljavilo v času v prvi polovici 17. stoletja. Zelo ga je pospeševala rožnovenska bratovščina in takrat so postavljali križeve pote s petimi ‘postajami’ (kapelami) žalostnega dela rožnega venca. Sredi 18. stoletja pa so jih po zaslugi frančiškanov izrinili križevi poti s štirinajstimi postajami po vzoru jeruzalemskega. Cesar Jožef II. je ukazal, da smejo na križevem potu ostati samo tiste postaje, ki imajo podlago v Svetem pismu (jožefinski ali evangeljski križev pot). Na slovenskih tleh so že sredi 18. stoletja razen štirinajstih podob po cerkvah postavljali križeve pote s kapelami, Kalvarijami in Božjimi grobovi tudi v naravnem okolju in te predstavljamo na teh straneh s slikami in nekaj besedami.

ŠMARJE PRI JELŠAH – Kalvarija
Na hribu nad naseljem Šmarje stoji nad stopniščem s kapelicami križevega pota in svetimi stopnicami podružnična cerkev sv. Roka s poznobaročno opremo, bogato štukaturo in poslikavo (Anton Lerchinger). Križev pot je celoten – 14 postaj, 13. postaja je Kalvarija, 14. postaja pa Božji grob s svetimi stopnicami. Baročne kapelice križevega pota z bogatim okrasjem so bile zgrajene v letih 1743–1753 za časa znamenitega šmarskega župnika dr. Mateja Vrečarja, ki je bil znan tudi kot matematik in astronom. Cerkev sv. Roka je bila zgrajena približno sto let prej z darovi vernikov v zahvalo, da je prenehala kuga.

ŠENTRUPERT – Vesela Gora
Centralno zasnovana z dvema stranskima kapelama in mogočnima zvonikoma je bila zgrajena v letih 1723–1735. Leta 1879 so dozidali kapelo Žalostne Matere Božje z Božjim grobom na mestu prejšnje. Takrat so bile obnovljene tudi kapelice križevega pota; niše je leta 1874 poslikal Matija Bradaška. Dvanajsta postaja je Kalvarija, štirinajsta pa Božji grob. Prvi križev pot so postavili že leta 1730. Kapele so bile večkrat obnovljene, zadnjikrat leta 1992. Kapelica Božjega groba je bila zgrajena leta 1749 po vzoru Božjega groba v Jeruzalemu.

SMLEDNIK – Kalvarija
Smledniška Kalvarija ima vseh 14 postaj križevega pota. Cikcakasto postavljene kapelice, zasnovane leta 1772, so zidane, imajo polkrožne niše in so krite s skodlami. Obnovljene kapelice sta leta 2001 poslikala v Sloveniji živeča ruska slikarja Maša Bersan in Nikolaj Mašukov. Na vrhu Kalvarije stoji večje leseno razpelo.

IDRIJA
Podružnična cerkev sv. Antona Padovanskega, zavetnika rudarjev, je bila zgrajena leta 1678, zvonik pa je bil prizidan leta 1805. Nad njo je Kalvarija s 14 postajami križevega pota in kapelo Kristusovega vstajenja, ki je petnajsta postaja. Pred leto 1979 so bile v niše cikcakasto postavljenih kapelic postavljene nove podobe križevega pota slikarja Tomaža Perka.

KRIŽNA GORA NAD LOŽEM
Romarska cerkev sv. Križa, podružnična cerkev župnije Stari trg pri Ložu, se v starih listinah prvič omenja leta 1526. Že leta 1547 so ob poti do nje uredili križev pot s kapelicami. Sedanja cerkev je pozno baročna stavba, zgrajena leta 1750. Velika dragocenost cerkve so slike baročnega mojstra Fortunata Berganta, ki predstavljajo pretresljiv pasijonski cikel. Romarska pot iz vasi Sveta Ana na Križno goro pelje mimo 13 postaj (štacjonov) – kapelic križevega pota, za 14 postajo velja cerkev sv. Križa. Leta 1986 obnovljene kapelice je poslikala akad. slikarka Stanislava Pudobska.

MOKRONOG – Žalostna Gora
Romarska cerkev Žalostne Matere Božje, podružnica župnije Mokronog, je baročna stavba; banjasti obok prezbiterija je okoli leta 1735 poslikal Franc Jelovšek. Oltarne slike so delo Valentina Metzingerja. Križev pot ima sedem postaj Marijinih sedmerih žalosti iz leta 1844. Niše kapel so bile večkrat poslikane: 1865 (Matija Koželj), 1894 (Matija Bradaška), 1969 (Izidor Mole). Leta 1767 so bile postavljene svete stopnice in Božji grob.

JURJEVICA PRI RIBNICI
Cerkev sv. Križa v bližini vasi Jurjevica spada pod župnijo Ribnica na Dolenjskem. Iz vasi Breže vodi proti cerkvi 14 postaj križevega pota, ki so bile zgrajene v letih 1759–1761, Božji grob, ki je 15. postaja, nekaj let prej. Leta 1993 je postaje na novo poslikal Lojze Čemažar.

LIMBUŠ – PEKRE
Božjepotno cerkev Marije sedem žalosti imenujejo Slovenska Kalvarija. Cerkev je bila zgrajena leta 1835; nekako v tem času tudi štiri kapele križevega pota. Umetnostni zgodovinar A. Stegenšek prvo kapelo postavlja v 18, preostale tri v 17. stoletje. Leta 1664 je bila postavljena kamnita skupina Križanja.

VOJNIK
Od cerkve sv. Florijana do cerkve Marije sedem žalosti (ljudsko Devica Marija). Cerkev sv. Florijana ima gotski prezbiterij iz sredine 15. stol., kasneje je bila večkrat predelana. Marijina cerkev pa je v osnovi iz 17. stoletja. Med obema cerkvama se vije križev pot, ki vodi preko 240 stopnic. Na poti je 14 postaj (po starem štacjonov) križevega pota. Tam so tudi tri kapele: sv. Jožefa, Device Marije in Oljska gora. Leta 2010 so bile kapelice prenovljene.

KOJSKO V BRDIH
Poznogotska cerkev, postavljena na griču nad vasjo, je bila vklenjena v tabor, od katerega se je ohranil le obrambni stolp. Največja dragocenost cerkve je gotski krilni oltar (1515). Ob poti do cerkve so kapelice križevega pota, freske pa so iz druge polovice 17. stoletja, Sveti Križ je bil romarski kraj, ki je privabljal romarje iz Goriške, Vipavske, Furlanije in Posočja.

VRHNIKA
Cerkev sv. Trojice se prvič omenja leta 1636, večkrat je bila prezidana. Okoli leta 1700 so okoli nje postavili venec 13 kapelic križevega pota, ki so jih nekdaj krasile slike Leopolda Layerja. Kapelice so ohranjene, štirinajsta je kapela Božjega groba; vse so brez poslikav.

ŠKOFJA LOKA – Puštal
Od Puštalskega gradu se mimo 14 kapelic križevega pota molivec povzpne na Hribec cerkve Povišanja svetega Križa, zgrajene leta 1710. Tod so se nekoč vile procesije cehovskih bratovščin. V cerkev vodi zelo nizek vhod, v njej pa sta 14. postaja križevega pota, ki jo je poslikal Janez Šubic, in zvon želja. Veliki oltar je delo frančiškanske rezbarske delavnice (1850); zanj je mojster Plečnik dejal, da mu v Sloveniji ni enakega in ga je treba ohraniti izvirnega.

DEDNI DOL
Cerkev Žalostne Matere Božje, podružnična cerkev župnije Višnja Gora z gotsko osnovo, je dobila sedanjo podobo s številnimi prezidavami. Leta 1713 so prezbiteriju prizidali Božji grob in postavili 5 rožnovenskih kapel ob poti iz Višnje Gore. Ohranilo se je 10 kapelic ob robu gozda in 3 na pročelju Marijine cerkve ter kapela Božjega groba.

MIIRENSKI GRAD
Sedanja cerkev Žalostne Matere Božje je bil zgrajena po prvi svetovni vojni, poslikal jo je Tone Kralj (1955–1956). Postaje križevega pota ob pešpoti na Grad so prvič postavili leta 1757. Leta 1856 so na Grad speljali vozno pot in ob njej postavili nove kapelice, ki so bile v prvi svetovni vojni uničene. Po načrtih arh. Ivana Vurnika leta 1931 postavili nove s freskami Eme Galli, ki pa niso bile obstojne. Sedanje podobe v kapelicah so delo Lojzeta Čemažarja (1985). Štirinajsta postaja, dotlej v kapeli svetih stopnic, je bila zgrajena leta 1990.

RIBNICA NA POHORJU
Štirinajst postaj križevega pota iz leta 1774. Umetnostni zgodovinar A. Stegenšek domneva, da je bilo tukaj najprej 5 rožnovenskih postaj. Od župnijske cerkve sv. Jerneja vodi do cerkve sv. Lenarta 14 kapelic križevega pota, ki niso vse enako oblikovane, Pot se prične pri prvi kapelici pod župniščem in se nadaljuje po javni poti do pokopališča, kjer je cerkev sv. Lenarta.

STARI TRG PRI SLOVENJ GRADCU
Na poti od cerkve sv. Radegunde do cerkve sv. Pankracija stoji 13 baročno okrašenih kapelic; križev pot se zaključi na svetih stopnicah in božjem grobu kot 14. postaji. Kapelice kvadratnih tlorisov z dvokapnimi strešicami imajo polkrožno zaključene portale. Pročelja krasijo ob straneh pilastri z razgibanimi kapiteli in angelskimi glavicami. V notranjosti so reliefi prizorov trinajstih postaj križevega pota. Reliefi so delo slovenjgraške kiparske delavnice Janeza Jurija Mersija, poslikava pa Antona J. Lerchingerja.

ŠENTVID PRI PLANINI
Ubrano krajinsko okolje s cerkvijo sv. Križa na griču s kapelicami križevega pota na pobočju, kjer so vaščani Doropolja leta 1801 uredili pot do cerkve ter ob njej postavili 12 kapelic in kalvarijo; zadnja kapelica je iz leta 1840. 14. postaja je pod oltarjem v cerkvi sv. Križa. Kapelice, ki jih je poslikal Anton Pavlič iz Buč, so bile že večkrat predelane.

PRIMSKOVO NA DOLENJSKEM
Do vrha Primskove gore (592 m), kjer stoji božjepotna Marijina cerkev, vodi zelo strm klanec do prvih hiš vasi Gradišče, v kateri je 14 postaj križevega pota, zadnja je vzidana v cerkvi na vrhu. Zunanji križev pot na Primskovem se od Kopačije vije po hribu in se konča v kapelici na cerkvi. Podobe so naslikane na platno in so na soncu obledele, zato so bile že večkrat obnovljene, zadnjič jih je leta 1988 prenovil slikar Andrej Jerman.

GRADIŠČE NAD PODSREDO
Severovzhodno od Podsrede je grič Stara sveta gora, na vrhu stoji cerkev Žalostne Matere Božje (ljudsko: Stare gore nad Podsredo) s kapelo sv. Ane. Do nje vodi po jugozahodnem pobočju griča kalvarijska pot s 13 kapelicami križevega pota, 14. je kapela sv. Mohorja in Fortunata. Trinajst z nišo in volutastim čelom dekorativno poslikanih kapelic so postavili leta 1834, dve sta bili dodani kasneje. Leta 2015 so bile obnovljene.

MALEČNIK PRI MARIBORU - Gorca
Do cerkve Svete Marije na Gorci vodi 14 kapelic križevega pota, ki jih je leta 1847 dal postaviti takratni župnik Marko Glazer. Pred drugo kapelico stoji kamnit piramidast spomenik v spomin na župnika M. Breznika, ki ga je na tem mestu doletela smrt (1817). Zadnja kapelica stoji na pokopališču, ki obdaja gorsko cerkev. Ljudje dnevno prihajajo na sprehod mimo kapelic, v postnem času pa jih obiskujejo romarske skupine, ki molijo križev pot.

POLHOV GRADEC
Kalvarija ali Stari grad (460 m) je vzpetina nad vasjo Polhov Gradec. Na mestu, kjer je v srednjem veku stal grad, je baronica Antonija Blagaj dala postaviti senčnico, ki jo je kasneje spremenila v osmerokotno kapelo. Do nje vodijo kapelice križevega pota, ki jih je leta 1853 na lastne stroške postavila Ana Travn. Propadajoče kapelice so na pobudo krajanov ob koncu osemdesetih let obnovili in vanje postavili skulpture kiparja Franceta Goršeta.

GRADIŠČE PRI VIPAVI
Pobudo za postavitev križevega pota ob cesti, ki se vzpenja proti cerkvi sv. Križa na Gradišču, je dal vipavski dekan Jurij Grabrijan. Kapelice so začeli zidati leta 1877, dokončane so bile leta 1881. Že pred začetkom zidave je dekan naprosil slikarja Simona Ogrina, naj na platno upodobil postaje križevega pota. Slovesno so jih v kapelice namestili ob blagoslovitvi leta 1882. Po letu 1940 so se dan za dnem vrstile poškodbe podob, zato so jih umaknili iz kapelic v cerkev sv. Križa. Leta 1982 so se lotili obnove razpadajočih kapelic, ki jih je s freskami poslikal akademski slikar Krištof Zupet. Obnovljeni križev pot je bil blagoslovljen 25. marca 1990.

STARI TRG OB KOLPI
Križev pot, postavljen v 17. stoletju, je imel 14 kapelic ob cikcakasti poti do Kalvarije. Poleti 1942 so po partizanskem napadu Italijani ukazali vse kapelice podreti. V jubilejnem letu 2000 so bile ponovno postavljene. Z nove ceste je zdaj le 10 kapelic; od preostalih 4 postaj so tri na pročelju cerkve sv. Andreja, 14. je v daritvenem oltarju kot Božji grob. Podobe je likovno oblikoval kipar Denis Kraškovič, izrezal pa jih je Pavel Majerle.

TABOR V PODBREZJAH
Podružnična cerkev sv. Benedikta in Žalostne Matere Božje, grajena v gotskem slogu, je bila večkrat prezidana, zadnjič leta 1931. Ob cerkvi na severovzhodni strani stoji kapela, ena najstarejših stavb Tabora. V obzidju, ki se v polkrogu od severa bliža cerkvi, je vdelanih 11 kapelic, ki varujejo v letu 2009 na novo ustvarjene podobe križevega pota. Dvanajsta postaja je Kalvarija s korpusi v naravni velikosti, obnovljenimi v letu 2015.

ŽALOSTNA GORA PRI PRESERJU
Okoli znamenite Marijine božjepotne cerkve, postavljene leta 1728 v baročnem slogu, je obzidje s 13 postajami križevega pota, 14. je pri stranskem vhodu v cerkev. Verniki iz bližnje in daljen okolice radi prihajajo k Žalostni Materi Božji k pobožnosti križevega pota na postne nedelje, zlasti na tiho nedeljo.

ŽEBNIK PRI RADEČAH
Na poti do podružnične cerkve Žalostne Matere Božje (najstarejši deli iz 16. stoletja) je skupina štirinajstih kapelic križevega pota iz prve polovice 19. stoletja; začetna kapelica je odprtega tipa s piramidasto strešico, zadnja kapelica zaprtega tipa s podobo Žalostne Matere Božje, vmes 12 preprostih kapelic s pultastimi strešicami.

ŽEŽELJ PRI VINICI
Na hribu nad Vinico, rojstnim krajem pesnika Otona Župančiča, stoji božjepotna cerkev Matere Božje – po vsej Beli Krajini in še dlje znani Žeželj. Na poti do cerkve se dvigamo mimo kapelic križevega pota, pozidanih na kvadratni osnovi in pokritih z dvokapno streho, ki se s polkrožno nišo odpirajo proti poti. Postavljene so bile v prvi četrtini 20. stoletja.

MENGORE PRI TOLMINU
Na poti po Soški dolini proti Tolminu pri Volčah na desni strani zagledamo hrib (453 m) s cerkvijo Marijinega imena. To so Mengore, podružnica starodavne župnije Volče. Na pobudo volčanskega župnika Alojza Kodermaca so bile leta 1932 pozidane kapelice križevega pota. Leta 1954 so jih ‘znani neznanci’ porušili. Obnovljene kapelice je z mozaiki obogatil pater Marko I. Rupnik.

SVETA TROJICA V SLOVENSKIH GORICAH
Znamenita baročna romarska cerkev s tremi zvoniki premore tudi križev pot na prostem – od jezera do cerkve. Ob jezeru stoji na mestu, ki je bilo prvotno namenjeno gradnji nove cerkve, trioglata kapela, od nje vodi proti cerkvi na griču 186 stopnic, ob katerih so postaje križevega pota, ki ga je 25. aprila 1904 blagoslovil tedanji mariborski škof Mihael Napotnik.

SVETE GORE NAD SOTLO
Na Svetih Gorah stoji cerkev Marijinega rojstva, zgrajena pred letom 1257, ko se prvič omenja v listinah. Zdaj nas na hribu sprejme triladijska bazilika. V 18. stoletju je ob vznožju hriba zrasla kapela, posvečena Žalostni Materi Božji. Od tam pot do Svetih Gora spremlja 15 postaj križevega pota. Sedanje upodobitve postaj Jezusove poti na Kalvarijo so delo ak. kiparja Staneta Jarma.

KRIŽEVI POTI Z ROŽNOVENSKIMI POSTAJAMI

Nova Štifta pri Gornjem gradu, c. Marije zvezde (1. pol. 17. stol.); nekdaj na zunanjih stenah pet postaj; ohranjen Božji grob.

Laško, Šmihel, c. sv. Mihaela (1642–1648); nekdaj sedem rožnovenskih postaj; štiri ohranjene).

Ljubljana Štepanja vas, c. sv. Štefana (1653–1654); nekdaj 5 postaj; ohranjen križev pot (šest postaj), Božji grob (6. postaja).

Brežice – Šentlenart, p. c. sv. Lenarta (2. pol 17. stol.); nekdaj 5 postaj: od cerkve sv. Roka do božjega groba (kasneje reliefi); ohranjen Božji grob in dva reliefa.

Goče, c. sv. Andreja (1687); nekdaj štiri postaje in Božji grob; vse ohranjeno; Božji grob je pokopališka kapela (1668).

Maribor (Nemška Kalvarija) – c. sv. Barbare (ok. 1700); nekdaj 7 postaj, ohranjene 4 – poslikal Jakob Brollo 1880).

Kamnik, Kalvarija na Žalah – c. Marijine in Jožefove zaroke (1704), nekdaj šest postaj, pet ohranjenih – poslikala Metzinger in Koželj.

Ročinj, c. sv. Pavla (izpred 1710); ohranjena baročna kamnita skupina Križanja, zadnja postaja romarske poti.

Celje, Kalvarija na Aljaževem hribu (1718), nekdaj križev pot - 5 postaj; ohranjene 4 kapele in skupina Golgote na vrhu hriba.

Sevnica, kapela na pokopališču (1730); nekdaj pet kapel in Božji grob; ohranjena kapela.

Homec pri Slovenj Gradcu, p. c. Matere Božje (1740–50); nekoč štiri kapele in 10 lesenih križev; vse ohranjeno.

Radlje ob Dravi, dvorec Mahrenberg (1742); nekdaj pet postaj; ohranjena Kalvarija na vrhu in kamniti kipi ob poti (postaje).

Kronska gora, c. sv. Petra (18. stol.); nekdaj več kapel na poti proti Šentjanžu; ohranjene štiri kapele v bližini cerkve.

Kočevje, c. sv. Rešnjega telesa (1751); nekdaj do Božjega groba 14 postaj; ohranjena kapela Božjega groba (prenovljena 1987).

Cirkulane, p. c. sv Ane v Halozah (18. stol); ohranjena ena kapelica.

KRIŽEVI POTI S ŠTIRINAJSTIMI KRIŽI ali ZNAMENJI

Brinjeva gora – c. sv. Kozma in Damijana (2005); 350 m dolga pot, table iz lipovega lesa, delo Stanka Lodranta.

Sveta Gora pri Gorici – Bazilika Kraljice Svetogorske (1991); od Prevala ob asf. cesti, križi s številkami, 12. postaja Kristus na križu, ob 13. postaji nova kapela Pietá – Žalostne Matere Božje (2015).

Kurešček – romarska c. Kraljice miru (1990); leseni križi ob poti, ki jo je pokazal France Špelič, kakor jo je videl v mistični zamaknjenosti).

Hotiza (2011); ob poti, po kateri so bs. Danijela Halasa 16. marca 1945 peljali v smrt. Kamniti križi so različnih oblik, kar nakazuje vsebino. Znamenja govorijo o Jezusovem trpljenju, spominjajo na Halasovo trpljenje in na trpljenje vsakega posameznika. V križe so vdelani kamni iz Mure Okolica križev je urejena tako, da so temelji postavljeni v obliki velikih črk, ki skupaj dajo misel: Pot v življenje.

Nova Oselica, c. sv. Janeza Nepomuka (2007); od ceste Sovodenj–Cerkno do vrha Nove Oselice; preprosti križi s streho in tablico s številko in napisom postaje.

Ptujska Gora, bazilika Marije Zavetnice (2012); 14 kamnitih plošč s križi in reliefi, ki romarje vodijo po poti miru – od križa pri romarskem vodnjaku.

Kočevski Rog, križev pot Slovencev, ki stoji ob cesti proti grobišču Pod Krenom v Kočevskem Rogu in je posvečen povojnim grozotam – 15. postaj (kipar Stane Jarm).
Teharje, križi za križev pot od grobišča Bukovžlak do cerkve sv. Ane.

Še veliko je križevih potov po naši domovini (od Movraža do cerkvice sv. Kvirika, na Blečji vrh iz vasi Polica, v Filovskem Gaju, v župniji NM–Sv. Lenart, v Slavini, na Zasavski Sveti gori, na Vrsnik,   na Rožnik ...), vseh nam ni uspelo odkriti, nekaterih pa zaradi omejenega prostora tudi ne omeniti ...(mč)

ČUK, Silvester. Križevi poti na prostem. (Priloga). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 3, str 58-63.