Moje ime je Minka in me zanima ničnost zakonske zveze. Kakšen je postopek, koliko časa traja in koliko je treba to za plačati? Imam novega partnerja in si zelo želim z njim imeti enega otroka. V prejšnjem zakonu imam dva otroka. Sedanji partner pa noče, da bi bil otrok nezakonski, ker redno hodi k maši in hoče svojega otroka versko vzgajati. Zato sem se obrnila na vas, če mi lahko kaj svetujete oz. pomagate. Že vnaprej se vam lepo zahvaljujem in vas pozdravljam.
Minka

Hvala za vaše pismo. Z veseljem odgovarjam nanj. Zanima vas ničnost zakonske zveze. Področje, ki zasluži največ pozornosti, so naše družine. Tam se dogajajo lepe in manj lepe zgodbe, ki na svoj način zaznamujejo ljudi. Srečno zakonsko življenje lahko osreči vse, najbolj pa otroke. Zato so zakonske ločitve odprte rane, ki najbolj krvavijo v otroških dušah. Da bi jih bilo čim manj, je potrebno srkati nova znanja, ki jih ponujata Cerkev in družba.
Razvezani zakonci se pogosto sprašujejo, ali je bil njihov zakon sploh veljavno sklenjen. Nekateri so v vesti prepričani, da njihov zakon nikoli ni zares obstajal. Da bi prišli do resnice, lahko razvezanim zakoncem najbolj pomagajo dušni pastirji (župniki) in cerkvena sodišča. Pomoč potrebujejo še posebej tisti zakonci, ki so se že drugič (civilno) poročili. Za reševanje zakonskih kriz je potrebno na najbližje cerkveno sodišče (Ljubljana ali Maribor) vložiti tožbeni spis.

V tožbenem spisu se na kratko opiše potek zakonske zveze (od sklenitve do razpada). Razlogov za ničnost zakonske zveze je veliko. Zakon je lahko ničen zato, ker eden od zakoncev ali pa oba nista bila dovolj osebno zrela za poroko. V tem primeru govorimo o zakonski nezrelosti in nesposobnosti za zakon. Kar nekaj zakonov se sklene zaradi sile in strahu. Če je kdo v zakon prisiljen, potem je zakon neveljaven. Pogosto zakonci navajajo, da jih je v zakon silil kdo od staršev. Zakon je neveljavno sklenjen tudi takrat, če se eden od zakoncev (ali pa oba) zavestno odloči, da v zakonu ne bo imel otrok, če nasprotuje verski vzgoji otrok oz. če zakon sklene samo zato, da bi se dobro imel; nič pa ne naredi za veselje in dobro počutje svojega partnerja in otrok. V zadnjem času pa se na seznam za ničnost zakona uvrščajo nekateri čisto novi razlogi, kot je na primer verska nestrpnost, nevera, navdušenje za novodobna verstva, grožnje s samomorom in podobno. Razlogov za ničnost zakonske zveze je res zelo veliko.

Običajno se cerkveni postopek začne po enem letu, odkar je nekdo vložil svojo prošnjo na cerkveno sodišče. Ko se začne redni postopek, traja običajno eno leto. Sklep sodbe sodišča se zapiše v knjige, kjer je bil zakonec krščen in se je poročil. So primeri, ko zakonca zaradi razpada zakonske zveze več ne govorita oz. ne želita imeti več nobenega stika. Tudi v takih primerih sodnik zelo obzirno zbira potrebne podatke in v času ničnostnega postopka nikoli ne sooča zakoncev. Vsak zakonec ima pravico, da pošteno in po pravici predstavi svoj pogled na zakonsko zvezo. Otroci se ne kličejo za priče. Ohranijo pa pravico, da se še naprej imenujejo zakonski, tudi če sodišče ugotovi, da je zakonska zveza njihovih staršev postala nična.
Papež Frančišek je leta 2015 posodobil postopke za ničnost zakonske zveze in jih zelo približal ljudem. Uvedel je novosti, ki lahko zakoncem hitro pomagajo do resnice. Papež je sodiščem omogočil, da lahko v posebnih primerih uvedejo skrajšan postopek pred škofom. Okoliščine, ki to omogočajo so: pomanjkanje vere; kratko sobivanje zakoncev; povzročen splav zaradi izključevanja dobrine otrok; trdovratno vztrajanje v zunajzakonski zvezi v času sklepanja zakona in neposredno po poroki; zvijačno prikrivanje neplodnosti; težke nalezljive bolezni; otrok iz predhodne zveze ali prestajanja zaporne kazni; krščanskemu zakonu popolnoma tuj razlog za poroko; nepričakovana nosečnost; izsiljena privolitev; pomanjkanje sposobnosti rabe razuma, ki je potrjena z zdravniškimi izvidi, idr. Gre za novosti, ko je dokaze za ničnost zakona mogoče zbrati v čim krajšem možnem času. Škofom pri tem pomagajo izkušeni možje in žene, ki dobro poznajo cerkveno pravo in zakonsko problematiko. Pri vsakem postopku pa morajo nujno sodelovati tudi priče. Priče so nepogrešljive pri zbiranju dokaznega gradiva. Papež Frančišek je sodiščem dovolil, da lahko postopke vodijo tudi takrat, ko zakonci predlagajo samo eno pričo. Gre za kvalificirane priče, ki so neposredno spremljale razpad zakonske zveze. Podobno kot priče so v nekaterih primerih nujni advokati, ki lahko zakoncem pomagajo z nasveti in strokovni izvedenci, ki s svojim znanjem lahko sodnikom pomagajo do moralne gotovosti.
Največ težav pri ničnostnih postopkih pa vernikom povzročajo sodniške takse. Papež Frančišek želi, da bi bili postopki na cerkvenih sodiščih brezplačni. To je mogoče v krajevnih Cerkvah, ki imajo z državo urejeno financiranje cerkvenih služb. Takse nikoli niso uperjene proti ljudem, ki iščejo pravico, ampak so znamenje solidarnosti do tistih, ki delajo na cerkvenih sodiščih. Sodniki in drugi uslužbenci cerkvenih sodišč imajo pravico, da za svoje delo prejmejo primerno plačilo ali vsaj skromno nagrado. In prav to so simbolične takse (na cerkvenih sodiščih) v Sloveniji.
SLATINEK, Stanislav. Kdaj je cerkveni zakon neveljaven. (Pisma). Ognjišče, 2016, leto 52, št. 7, str. 46-47.

Pred več kot petdesetimi leti so svet obkrožile zgodovinske besede: „Majhen korak za človeka, a velik skok za človeštvo.“ Izrekel jih je ameriški astronavt Neil Armstrong, prvi človek, ki je stopil na Luno. Kako je bilo v dobi brez računalnikov to sploh mogoče? Kaj vse bi lahko šlo narobe? Kaj je to pomenilo za razvoj tehnike, človeštva in kakšne nove cilje smo si ob tem zadali in jih dosegli? In kje smo, nenazadnje, tu Slovenci?

21. julij 1969 je bil prelomen dan. Kar vprašajte svoje domače, če se spomnijo, kje in kako so gledali ta znameniti sprehod dobesedno vesoljskih razsežnosti. Seveda se je vse skupaj začelo že precej prej, nekako takrat, ko je tedanji predsednik John F. Kennedy ugotovil, da ZDA v tako imenovani »vesoljski tekmi« kar krepko zaostajajo za Sovjetsko zvezo. In imel je prav, kajti Rusi so prvi izstrelili satelit Sputnik (1957), prvi poslali v vesolje živo bitje (psico Lajko) ter človeka Jurija Gagarina. Tudi prvi sprehod v vesolju je leta 1965 pripadal Rusu Alekseju Leonovu. Zato omenjenemu predsedniku ZDA ni preostalo drugega, kot da z velikim pompom kar najbolj ambiciozno razglasi nekako takole: »Mi bomo šli pa sedaj na Luno, in to ne zato, ker je to enostavno, ampak ker je zahtevno.« Ob teh besedah so se politiki njegove administracije veselili nenadne povečane priljubljenosti, znanstvenike in vodilne Nasine inženirje pa je zabolela glava. Kajti predvsem oni so zelo dobro vedeli, kakšne prepreke morajo ob tem razrešiti in kaj vse lahko gre narobe. Poglejmo si nekaj teh stvari.
Tehnično gledano bi se lahko krepko zalomilo pri vsaki od različnih faz poleta. Vzlet rakete Saturn V je bil videti tako, kot bi sedeli na manjši jedrski bombi – toliko energije je bilo v rezervoarjih. Kako vse to nadzirati, ko pa je bilo npr. vsem jasno, da lahko že ena sama iskrica na nepravem mestu povzroči katastrofo? V negotovosti so bili tudi glede ločitve od komandnega modula, pristanka na luni in kasnejšega vzleta z Lune ter ponovnega spajanja. Čeprav so šli z Zemlje proti Luni trije astronavti, je bilo načrtovano, da bosta po Luninem površju dejansko hodila dva. Michael Collins, pilot glavnega modula, je bil močno zaskrbljen, kaj bo, če kolega ne bosta uspela vzleteti z Lune in se mu pridružiti. Tega in podobnih tveganj se je zavedal tudi predsednik Nixon, ki je imel za primer katastrofe pripravljen tudi ustrezen žalni govor

5, 4, 3, 2, 1 … VZLET!
Te besede je bilo slišati 16. julija 1969 ob 9.32. Misija se je imenovala Apollo 11, vzlet je potekal iz Kennedyjevega vesoljskega centra Cape Canaverall na Floridi. Po 4 dneh in 400.000 preletenih kilometrih sta se Neil Armstrong in Buzz Aldrin vkrcala v lunarni modul ter se ločila od matične ladje. V tej je ostal Collins in naprej krožil okoli Lune. 20. Julija ob 3.00 po našem času sta po 102 urah od starta z Zemlje pristala na predelu Lune, poimenovanem Morje tišine. Sam pristanek je fizično upravljal Armstrong, po mnenju nekaterih celo nekoliko »predobro«. Inženirji plovila Eagle (Orel) so predvidevali, da bo pristanek na Luni trši, zato so izdelali pomožne »noge«, ki se ob dotiku s tlemi namenoma zdrobijo. Armstrong pa je, vrhunski pilot, kot je pač bil, svoje delo opravil tako dobro, da so te noge ostale cele. Po nekaj pripravah je stopil iz plovila in ob tem izrekel znameniti stavek. Čez 20 minut se mu je pridružil Aldrin in izobesila sta zastavo. Sledilo je dveinpolurno raziskovanje površja, montaža posebnih ogledalc (glej okvirček) za laserje in seizmografov za merjenje potresov. Spotoma sta opravila tudi nekaj fizikalnih poskusov in v Lunino površje zasadila ameriško zastavo. Sledil je povratek v lunarni modul, vzlet in »randevu« s komandno kapsulo. Omenjeno zastavo je piš raketnih motorjev med vzletom Orla prevrnil. Na komandnem plovilu ju je pričakal Collins, sledil pa je po 8 dneh v vesolju, povratek na Zemljo.
Poveljnik Neill Armstrong je bil po pripovedovanju mnogih, tudi kolegov astronavtov, eden najboljših pilotov v zgodovini. Na to kaže tudi njegov že omenjeni »preveč dober« pristanek Orla na Luni. Bil pa je tudi izreden človek, nenavadno skromen za nivo podvigov, pri katerih je sodeloval. Odklanjal je slavo in povsem prostodušno priznal, da je bil prvi človek na Luni zaradi preprostega naključja, ker je bil pač poveljnik in ker je moral sprejeti nekaj trenutnih odločitev, ki so na to vplivale.

DROBNE ZANIMIVOSTI
Pripravo, izvedbo in kasnejšo analizo poleta so spremljale drobne, manj znane zanimivosti. Armstrong je imel med letom v svojem žepu spravljen majhen košček lesa. Ta košček je bil del letala bratov Wright, ki je bilo leta 1903 udeleženo v prvem poletu v zgodovini. S tem se je astronavt hotel pokloniti vsem letalskim pionirjem in prikazati izjemen napredek, ki se je zgodil v samo 66 letih. Brata Wright sta bila, tako kot Armstrong, doma iz zvezne države Ohio, omenjeni košček lesa pa je sedaj razstavljen v muzeju v Washingtonu.
Po vrnitvi astronavtov na zemljo je sledila 21-dnevna karantena. Znanstveniki, zdravniki in ostali odgovorni pač niso vedeli in niti niso mogli vedeti, ali bodo astronavti v vesolju »staknili« kakšen vesoljski virus ali bolezen, ali pa se bodo vrnili popolnoma zdravi. Zato je bila karantena kar pravšnja rešitev, raziskave in testiranja pa so pokazala, da je z njimi vse tako, kot je treba. Ni bilo nobenega »osmega potnika«. So pa morali, zanimivo, ob povratku izpolniti »carinske« obrazce. Buzz Aldrin je leta kasneje »twitnil«, da je na carini moral prijaviti »vzorce kamenin in prahu z Lune«.
Kljub temu da je bila delni cilj misije Apolla 11 zmaga v t. i. vesoljski dirki, so astronavti želeli podvigu dati pečat celotnega človeštva, ne le Amerike. Zato so na Luni pustili številne fotografije ljudi, posnetke različnih jezikov in spominske insignije z napisi astronavtov, umrlih pri raziskovanju in poti v vesolje. Pri tem pa ni šlo le za ameriška imena, ampak so korektno izpostavili tudi preminule kolege kozmonavte iz Rusije. Eden večjih je bil Jurij Gagarin, prvi človek v vesolju.
Se vam je že kdaj zgodilo, da ste si v avto zaklenili ključe? Ko se je Armstrongu pri sprehodu pridružil Aldrin, je moral pri sestopanju iz plovila posebej paziti na to, da za seboj ni zaprl vrat, lopute! Ta namreč ni imela zunanje kljuke, zato bi se v tem primeru lahko zgodilo, da bi oba sprehajalca ostala zaklenjena zunaj lastnega vozila. Si predstavljate? Se je pa malce drugačna nerodnost zgodila agenciji NASA nekaj desetletij po poletu. Leta 2006 so odgovorni priznali, da so originalni posnetki poleta in pristanka na Luno enostavno – izginili. Te so potem sicer našli, a zgroženo ugotovili, da so »presneti« z drugimi vsebinami, podobno kot smo včasih, dolgo nazaj, presnemavali audio in video kasete. Sedaj pa se lahko vprašamo, kaj je bolj nerodno – da se zakleneš izven lastnega vozila na Luni ali da nekdo izbriše in presname največji tehnični dogodek v zgodovini človeštva? Samo po sebi se razume, da je vse to spet prililo olja na ogenj teoretikom zarote.

KOLIKO LJUDI JE DO DANES HODILO PO LUNI?
Ko gledamo na dosežek pristanka na Luni in sprehoda po njej, mnogi mislijo, da je šlo samo za enkratno misijo. Vendar se je v letih med 1969 in 1972 na Luni sprehajalo 12 različnih ljudi.
Prvi je bil že omenjeni Neil Armstrong, ki mu je na isti misiji sledil Buzz Aldrin. V naslednji misiji, Apollo 12, sta prav tako dva astronavta opravila sprehod – Pete Conrad in Alan Bean. Za misijo Apollo 13 verjetno ni treba zgubljati besed, saj je iz filmskega sveta podrobno predstavljeno njihovo reševanje nazaj na Zemljo, ko jim je na poti proti Luni eksplozija na rezervoarju s kisikom preprečila pristanek na Luni.
Naslednja, ki sta v 14. misiji programa Apollo stopila na Luno, sta bila Alan Shepard in Edgar Mitchell. Prav tako sta se v 15. misiji po Luni sprehodila dva – David Scott in James Irwin, ki sta na Luni preživela kar tri dni. V tej misiji so na Luno poslali tudi posebno lunarno vozilo, ki je astronavtoma omogočilo, da sta opravila precej daljše sprehode. Skupno sta bila na 3 lunarnih sprehodih, in tako zunaj vesoljske ladje prebila na Luni več kot 18 ur. V tem času sta opravila različne poskuse in nabrala za 77 kg prsti in kamenin. V 16 misiji sta se po Luni sprehodila John Young in Charles Duke, ki sta prav tako opravila tri sprehode v časovni dolžini 20 ur in 14 min. Z lunarnim vozilom sta prevozila 26,7 kilometra. Zadnja misija na Luno je bila misija Apollo 17, ko sta se kot zadnja do danes po Luni sprehodila Eugene Cernan in Harrison Schmitt. Na Zemljo sta se vrnila 19. decembra 1972.
Na tej zadnji misiji je astronavt Eugene Cernan v prah na površju vpisal začetnice imena svoje hčerke Tracy – »TDC«. Povedal je, da se mu je zdela zanimiva misel, da bodo te tri črke ostale vpisane bistveno dlje, kot si lahko kdorkoli predstavlja.
Na svoje otroke pa so se na poseben način spomnili astronavti Apolla 15. Na krov vesoljske ladje so pretihotapili 400 poštnih znamk, misleč, da bodo z njihovo prodajo na odprtem trgu zaslužili dovolj denarja za šolanje svojih otrok. Niso bili sicer odpuščeni iz službe, a v vesolje niso leteli nikoli več.

KAJ SEDAJ »Z LUNO«?
Seveda je bila »osvojitev« Lune 50 let nazaj predvsem stvar prestiža oziroma prikaza domnevne tehnične (pre)moči, a kljub temu debate o tem edinem naravnem Zemljinem satelitu ne utihnejo. Zgodovina nas uči in vojaška strategija pravi, da je neko ozemlje zares osvojeno, če na njem postavimo svojo bazo, oporišče. In točno o tem je konec lanskega leta govoril direktor ruske državne vesoljske agencije, nekakšnega ekvivalenta ameriške NASE, Roskomos Dmitrij Rogozin. Ne glede na pol stoletja razlike tudi na tako napoved in podvig takih razsežnosti lahko gledamo z iskrenim občudovanjem. Taka trajna baza tudi ni sama sebi namen, ampak je odlično izhodišče za nadaljevanje raziskav vesolja. No, pa tudi preverili bodo, če so Američani res pristali tam gor, je menda še v šali izrekel direktor Rogozin.

KAJ PA, ČE JE VSE POTEGAVŠČINA?
Povsem običajno in normalno je, da se ob vsakem izjemnem dosežku pojavijo dvomljivci, skeptiki, celo teoretiki zarote. Tudi nekateri predstavniki Sovjetske zveze so bili do podviga ZDA skeptični – ali pa nevoščljivi do take mere, da v nekaterih državah takratne SZ sprehoda po Luni sploh niso predvajali, češ da gre samo za ameriško propagando. Po drugi strani pa so bili skeptični tudi v »zahodnem« delu sveta, rekoč, da je tam gori premočno in za človeka smrtonosno vesoljsko sevanje. Taka in podobna ugibanja so se stopnjevala do te mere, da so v Hollywoodu na to temo posneli celo film Unicorn1. No, v zvezi s teoretiki zarote pa je imel Buzz Aldrin leta 2002 še posebej neprijetno izkušnjo, ki pa se je končala tako, da je imel neprijetno izkušnjo z astronavtom teoretik zarote (Bart Sibrel), saj ga je slednji s pestjo udaril v obraz. Šlo je za to, da je hotel omenjeni »teoretik« od Buzza na vsak način izsiliti, da priseže na Svetem pismu, da je bilo vse res. Kljub temu da se je upokojenemu astronavtu Aldrinu takrat mudilo na predavanje, je gospod vztrajal. Ker Aldrin ni hotel priseči, ga je omenjeni ozmerjal s »tatom, lažnivcem in prevarantom«. 72-letni Aldrin pa si je potem vzel nekaj sekund časa, da je zalezovalca s pestjo »na gobec«. Do tožbe ni prišlo.

SLOVENCI V VESOLJU
Ne moremo sicer trditi, da je bila žena ali mož s slovenskim državljanstvom v vesolju, z lahkoto pa lahko rečemo, da s(m)o Slovenci danes in v preteklosti bistveno pripomogli pri poti v vesolje, na Luno in naprej. Ste presenečeni? Berite naprej, boste še bolj! To tematiko bomo obširneje predstavili v prihodnosti, zato tokrat samo nekaj za pokušino. Najprej omenimo gospoda iz Vitanja, mladega vojaškega častnika Hermana Potočnika – Noordunga. Potočnik je leta 1928 napisal knjigo Das Problem der Befahrung des Weltraums – der Raketen-Motor. V knjigi je poleg ostalega zelo natančno utemeljil in opredelil geostacionarne satelite. Danes jih nad nami kroži stotine, skrbijo pa za vse vrste komunikacij (GPS, telefoni, TV-slika …). Potočnik je s knjigo bistveno vplival na očeta in dolgoletna prva moža tako v Sovjetski zvezi (Sergej Pavlovič Koroljov) kot v ZDA (Wernher von Braun). Slednji je celo izjavil, da mu je omenjena knjiga služila kot učbenik. Seveda mu lahko to verjamemo, saj prej ni bilo nobenega podobnega dela ali študije. Si predstavljate, Slovenec, ki je dal iskrico vzletu kozmonavtike in astronavtike?

ERJAVEC, Matej, KOPAVNIK, Uroš. (Glavna tema) Mladinska priloga. Ognjišče (2019) 07, str. 66-71

Prerok Danijel je od Boga prejel izreden dar videnj, v katerih je odkrival Božjo sodbo nad svetom in Mesijev prihod. Knjiga, ki nosi ime po njem kaže propad vsega tistega, kar vstaja zoper Božje kraljestvo.

• Preroku Danijelu je pri nas posvečenih deset cerkva (pet žup. in pet podr.). V KP škofiji jih je največ (6): ž. c. stojita v Dornberku (1) in v Štanjelu (2), p. c. pa v Sanaboru (6) (Col), Hruševju (7) (Hrenovice), Zalogu (9) (Postojna) in Volčah (10) (pok. – Volče). – Dve ‘Danijelovi’ ž. c. sta tudi v MB škofiji: na Razborju pri Slovenj Gradcu (3) in pri Sv. Danijelu nad Prevaljami (Šentanel - 4. – V CE škofiji je preroku Danijelu posvečena stolna cerkev v Celju (5), p. c. pa stoji pri sv. Danijelu nad Trbonjami.(8)

M. Čuk, Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 11, str. 99.
 

Neki politik je videl množico ljudi, ki je v cerkvi molila.
Redovniku je dejal: »Če molijo, je vse v redu!«
Ta mu je takoj odgovoril: »O ne! Če prav molijo, se bo nekaj zgodilo. Svet bo postal drugačen. Z molitvijo se vse spremeni. Molitev je nevarna, vse obrne na glavo!«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 10 (2016), 31.
knjiga: Zgodbe kažejo novo pot. Zgodbe za dušo 13, Ognjišče, Koper, 2018, 19.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

V nebeškem zboru se vas je nabralo svetih Marjetic za kar lep pušeljc: sveta Marjeta Antiohijska, če začnem pri tebi, pa sveta Marjeta Škotska, sveta Marjeta Marija Alakok, sveta Marjeta Ogrska, sveta Marjeta Kortonska, sveta Marjeta niže Ptuja in še in še in naj končam, da me ne bo zaneslo v pretiravanje.
In priznam, da ne vem in da se mi ni dalo brskati in raziskovati, katera od svetih Marjet se je pri vseh Šmarjetah, ki jih poznamo, pri nas Slovencih, najbolj prijela.
Kdor bi na hitro in površno bral tvoj življenjepis, ljuba moja antiohijska Marjeta, bi lahko prišel do zaključka, da gre za zgolj in pač samo za še eno žalostno pubertetniško zgodbo. S tragičnim koncem.
Človek gre v življenju, če ima srečo, skozi štiri življenjska obdobja: otroštvo, puberteto, odraslost in starost. Zakaj pravim, če ima srečo? Preprosto zato, ker ni vsem dano dočakati vseh štirih obdobij.
Pravijo, da sta vsem ljudem skupna rojstvo in smrt. A mene ta stavek užalosti, celo užali, kajti mnogi ne doživijo niti otroštva, ko jih v imenu svobode in odločanja o lastnem telesu umorijo še pred rojstvom. In če se niso rodili, potem jih tudi usmrtiti ni mogoče, temveč se jih zgolj odstrani … Kot madež z obleke … Kot drobtine kruha z mize … In jim tako ne odrečemo zgolj življenja, temveč tudi status in dostojanstvo človeškosti. In oprosti, ljuba moja sveta Marjeta, če se mi te zgodbe zdijo še neprimerno bolj tragične od tvoje žalostne pubertetniške zgodbe.
Mnogi ljudje ne dočakajo starosti, drugi spet nikoli do kraja ne odrastejo, pa čeprav so po letih blizu Metuzalemu, in ostanejo zataknjeni v večni puberteti. Doživeti vsa štiri življenjska obdobja je torej milost in privilegij.
Kot pripoveduje legenda, ljuba moja sveta Marjeta, si bila ob času svoje smrti stara petnajst let. Na vrhuncu pubertete torej. Prišla si v spor z očetom, kar je spet značilna pubertetniška zadeva, ko se najstnik zaletava v bolj ali manj pravilno postavljene ograje s strani svojih staršev, preizkuša trdnost teh ograj, še bolj pa trdnost starševskih živcev, ko vedno znova najde način da pod ograjo, preko nje, skozi ali mimo pride na drugo stran, kjer je pregovorno trava zmeraj bolj zelena, v primeru pubertetnika, pa ga morda zanima zgolj trava. Ki je čisto slučajno na drugi strani.
Piše, da te je imel oče neskončno rad. Kar je spet dokaj značilno: hčerka je očetova princeska, perla … in tudi ti si bila perla, že po imenu. Kajti Marjeta pomeni biser. A oče je ta biser vrgel svinjam, kajti dal te je vreči v ječo, ko je zvedel, da si se dala krstiti … Pa smo spet pri pubertetnem obdobju, ko se mnogi starši odrečejo svojim otrokom, ker je le-ta zavrgel njihove ideale. Le da ti, ljuba moja sveta Marjeta, nisi zavrgla zgolj idealov, ampak idole, kajti tvoj oče je bil pogan. Poganski svečenik celo.
Da kljub vsemu nisi bila tipična najstnica, pa pričuje podatek, da te je v ječi menda strašil hudič pod podobo zmaja, ti pa si ga z božjo pomočjo ukrotila in vpela v verige. Le redki so najstniki, ki znajo krotiti brbotajoče hormone in jih držati na verigi.
Prav tako redki so najstniki, ki se svojim staršem upirajo iz pravih in pravilnih razlogov, še bolj redki pa so starši, ki zanjo v vseh teh situacija pravilno odreagirati. Na žalost mnogi ponavljamo žalostni vzorec tvojega očeta, in svojim otrokom zaklepamo vrata in jim natikamo verige.
Ljuba moja sveta Marjeta. Obilo žegna za tvoj god. Pa ga obilno razlij na starše in njihove pubertetniške otroke, da bo čim manj zgodb, kot je bila tvoja.

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 7, str. 98.

Včasih sem rada hodila v hribe. Eden mojih najlepših spominov na družinske izlete je bilo naše nekajdnevno planinarjenje po Sedmerih triglavskih jezerih. Spominjam se tistih lepih sončnih dni, dobrega razpoloženja, lahke hoje. Pri sedemnajstih letih je visok hrib le krtina. Na planinarjenje smo odšli z zakoncema Sonjo in Pavlom, oba sta imela takrat okrog petdeset let in bila sta izkušena planinca. Vsak planinec dobi svoje planinsko ime, tako sem postala Modri dirkač po tisti risanki, kjer kača pridirja. Modri zato, ker mi je oče dal svojo premajhno srajco gorske straže – tudi on je bil pred poroko navdušen planinec – dirkač pa zato, ker sem imela neverjetno kondicijo. Šli smo čez Komarčo, Črno jezero, na Komno pa do koče Pod Bogatinom in na Krnska jezera. Čudovita narava, ki se prepleta s sledovi zla iz prve svetovne vojne.
Po tistem skupnem planinarjenju sta me zakonca začela vabiti s seboj na sobotne izlete v hribe. Rada sem šla. S seboj sem vedno vzela svojega vnuka Tima. Tim je bil fantič sedmih let. Izredno bister, zvedav fantič. Med Timom in mano je kljub desetletni razliki v letih vzniknilo pravo prijateljstvo. Redno smo hodili na izlete. Vsakič, ko me je Sonja poklicala, je dodala, da Tim komaj čaka, da me vidi. Vedno je navdušeno pritekel k meni in mi hitel pripovedovat vse, kar se mu je v preteklem tednu dogodilo. Jaz sem ga poslušala, se z njim igrala, mu pripovedovala pravljice in si želela, da bi nekoč tudi sama imela takega fantiča. Najbolj sta ga jezili njegovi mlajši sestri, s katerima si ni mogel kaj dosti pomagati, raje bi imel veliko sestro, tako kot sem bila jaz.
Čez čas sem spoznala bodočega moža in za sobotne izlete ni bilo več časa. Občasno smo se še srečevali. Tim mi je vedno predlagal, da bi morali skupaj v hribe, da je to super. Potem sem se poročila in se odselila v drug kraj.
Minilo je nekaj let, bila sem že v službi, ko so nas prišli obiskat birmanci iz sosednje župnije. Pripravljala sem zdravila za stanovalce, ko se je v sestrski sobi prikazal Tim.
»Živijo, sem te prišel pogledat!« Nisem mogla verjeti, da se me še spomni. Malo sva se pogovarjala in že so ga pogrešili animatorji in ga priganjali, naj gre z njimi. Toplo mi je bilo pri srcu! Spomnila sem se tistih lepih, sončnih dni!
Čas je tekel dalje in nekega dne sem dobila vabilo na ogled gledališke predstave. V njej je igral Tim. Po predstavi smo se srečali za odrom. S seboj sem imela oba otroka, hčerko še v naročju. Tim je bil zdaj odrasel, vitek mlad moški, oči pa še vedno iste, navihane.
»Ti je bila predstava všeč?« me je vprašal.
»Seveda,« sem se nasmejala ter pojasnila možu in otrokoma najino prijateljstvo. Začela sem pripovedovat, koliko sva se preigrala, kako je bil bister, kako dobro je znal računati …
»Se spomniš, da sem vedno govoril, da bom pilot in te bom peljal z avionom?«
Planila sem v smeh: »Res se spominjam.«
Zasmejal se je: »Peljati te z avionom mi ni uspelo, upam pa, da sem te uspel vsaj en večer nasmejati.« Navdušeno je dodal: »Prihodnji mesec se bom poročil, tako zelo sem zaljubljen.«
Iskreno sva se objela, zaželela sem mu veliko sreče v življenju.
Lepo je srečati ljudi, ki si jih imel rad in za katere veš, da so te imeli radi!

L. Razpotnik: (zgodba), v: Ognjišče 7 (2022), 80.

(* ob obletnici) Avguštinski redovnik Gregor Mendel, profesor naravoslovnih predmetov na gimnaziji v Brnu na Moravskem, je v kotičku samostanskega vrta zasadil dve gredici graha, na prvi rastline, ki imajo visoko rast, na drugi pa bolj nizke; višji grah je imel gladka in okrogla rumena semena, nizki pa nagubana rumena semena. Izbral je “čist rod” visokih rastlin, ki so vedno imele visoke potomce, in “čist rod” nizkih rastlin, katerih potomci so bili vedno nizki. Potem pa je visoke rastline križal z nizkimi. Križanci ali hebridi, ki jih je dobil, so bili vsi visoki. Nato je med sabo križal dva hibrida. Iz semena, ki ga je dobil, je vzgojil nove rastline, od katerih so bile tri visoke, ena nizka. Ta poskus je ponavljal večkrat. Vedno je bilo razmerje 3:1. Opazoval je nove rodove graha in svoje poizkuse prenesel na druge rastline in na čebele. Po osmih letih vztrajnega dela je lahko izluščil nekatere zakonitosti dedovanja lastnosti. Dednim zasnovam, ki določajo, kakšen organizem se bo razvil iz jajčeca, biologi pravijo geni. Znanost, ki proučuje zakone dednosti, se po njih imenuje genetika. S svojimi odkritji ji je položil temelje pater Gregor Mendel, ki se ga spominjamo ob 200-letnici rojstva.
Na ta naš lepi svet je prišel 20. julija 1822 v kraju Heinzendorf v tedanji avstrijski Šleziji. Njegovo krstno ime je bilo Johann, ko je pri dvajsetih letih vstopil v avguštinski samostan v Brnu na Moravskem, je dobil ime Gregor. Leta 1847 je bil posvečen za duhovnika. Predstojniki so nadarjenega mladega patra poslali na Dunaj. Po treh letih marljivega študija na tamkajšnji univerzi se je usposobil za profesorja fizike in matematike. Ko se je vrnil v Brno, je postal profesor naravoslovja na tamkajšnji gimnaziji. Ob profesuri se je, kot smo že povedali, v svojem ‘laboratoriju’ na samostanskem vrtu posvečal raziskovanju skrivnosti življenja rastlin in vsega živega. Svoja odkritja je leta 1865 objavil v drobni knjižici, ki jo je poslal vsem znanstvenikom in znanstvenim zavodom po Evropi, ki so se ukvarjali z naravoslovnimi vprašanji. Od nikoder ni dobil odgovora. Knjižica se jim ni zdela vredna pozornosti. Morda zato, ker jo je napisal srednješolski profesor in povrhu še menih? Pater Mendel si tega ni preveč gnal k srcu. V svoji skromnosti je menil, da njegovo delo pač ne more pomeniti prav veliko, ko se nihče od velikih znanstvenikov zanj ne zmeni. Čez dve leti je bil izvoljen za predstojnika samostana. Vsi so ga spoštovali zaradi njegove učenosti, skromnosti in dobrote. Na čudovite zakone življenja, ki jih je bil odkril v mirnem kotičku samostanskega vrta, je skoraj pozabil. Cenili so ga le tisti, ki so ga osebno poznali. Njegova bogata življenjska pot se je iztekla 6. januarja 1884.
Leta 1900 je nemški biolog Carl Corens iskal znanstvena dela, ki govorijo o zakonih dedovanja. Naletel je na ‘pozabljeno’ knjižico patra Mendla in jo objavil. Ves znanstveni svet je bil pokonci! Veliki zakoni življenja so bili odkriti že pred 35 leti, pa se nihče ni vedel zanje. Njegova spoznanja so povzeta v tri Mendlove zakone: 1. Kadar križamo med seboj dva osebka čiste rase, so vsi potomci enaki. 2. Če križamo med seboj hibride, se v naslednji generaciji dedni znaki cepijo. 3. Dedne lastnosti se dedujejo neodvisno ena od druge. Znanstveniki so si zastavili vprašanje: Ali ti zakoni veljajo samo za rastlinski, ali tudi za živalski svet? Po temeljitih raziskavah so prišli do zaključka, da Mendlovi zakoni veljajo za ves živi svet, ki se razmnožuje z združitvijo moške in ženske spolne celice. Poznanje teh zakonov lahko ogromno pomaga tudi medicinski znanosti zlasti glede tako imenovanih dednih bolezni. Najbrž ni zgolj naključje, da je dragocene zakone življenja, življenja, ki je Božji dar, odkril vztrajen raziskovalec, ki je bil ‘samo’ duhovnik in redovnik in ga tedanji ‘veliki’ znanstveniki niso upoštevali.

S. ČUK. Pater Gregor Mendel – oče genetike: Pričevanje, v: Ognjišče 7 (2022), 89.

Dovolite mi, prosim, da vam zastavim nekaj vprašanj, na katera ne znam odgovoriti. Katoličani govorimo (verujemo), da je Bog ljubezen in da je vsakemu človeku dal svobodo (svobodno voljo). V vaši reviji sem si v okviru prebral o Kalvinu, ki je govoril, da je Bog že vnaprej določil ali se bo določena oseba zveličala ali ne.

Kar se tiče svobode (in s tem možnosti zveličanja) me zanima, zakaj je Bog začasno oslepil apostola Pavla (takrat še Savla), ko je padel s konja? Ali pa, zakaj je Jezus ‘določil’ Juda Iškariota, da ga bo izdal. Po prebranem v Svetem pismu (Mt, 26, 21-25) razumem to, kot da je Kristus vedel, da ga bo izdal ravno on, Juda. Torej se je moral Juda roditi, da se je vse to zgodilo, ali kako? Kje je tukaj svoboda, če je Jezus sam vedel, da se bo tako zgodilo, da ga bo Juda izdal. Bi bilo sploh mogoče, da Juda ne bi storil tega? Ali je morda takrat hudobni duh imel večjo moč nad Judom kot Bog? Ne razumem.

Če skočimo skoraj 2000 let naprej v zgodovino, pridemo do Adolfa Hitlerja, ki je skorajda uresničil v celoti svoj kruti načrt. Torej se je moral tudi on roditi, da se je to zgodilo. Je bil že pri samem spočetju pri Gospodu zapisan kot človek, ki bo kriv za smrt več milijonov ljudi? Že v Svetem pismu je pisano (ne vem v katerih knjigah), da bo “brat moril brata, oče sina itd.” in to se je zgodilo in ne samo enkrat. Mar Bog res že vnaprej določi, da bo nekdo delal dobro in nekdo zlo na tem svetu? Mar se je Juda sam odločil, da bo izdal Jezusa in prav tako sv. Peter, da ga bo zatajil, ali je bilo že vse naprej napisano pri Bogu, da se bo to zgodilo?

Najlepša vam hvala za vaš čas, trud in odgovore. Vsem pri vaši reviji želim mir in vse dobro.

Ben

Vaše osnovno vprašanje se vrti okoli dileme o svobodnosti človeka v odnosu do Boga in posledično v odnosu do dobrega in slabega. Prav imate, ko trdite, da katoliško pojmovanje in razumevanje razodetja Boga dojema Boga kot ljubeče Bitje, ki ustvarja iz ljubezni in za ljubezen. K ljubezni sami pa spada svoboda. Brez svobode bi bila ljubezen ‘nujnost’ ali ‘programiranost’, kar bi pa težko imenovali ljubezen, ki je v osnovi zastonjska podaritev samega sebe drugemu. Takšna podaritev pa ne more biti prisiljena, izsiljena, kupljena, ali kar je še temu podobnega, ampak zavestna in prostovoljna, svobodna. Samo takšna ima neprecenljivo vrednost in drugega, ki je cilj podaritve, potrdi v njegovi vrednosti in smiselnosti obstoja. Vsekakor nas Bog ni ustvaril kot ‘stroje’, niti kot ‘programirane računalnike’, za dobro in za ljubezenski odnos. Pravzaprav nas je ustvaril po svoji ‘podobi in podobnosti’, kar nujno vključuje tolikšno svobodo, kot je je ustvarjeno bitje sposobno in tudi preko nje je udeleženo na življenju svojega Stvarnika. Kalvin in nekatere druge smeri krščanstva pa zagovarjajo tudi različne oblike vnaprejšnje določenosti (predestinacije) za odrešenje, vendar katoliška Cerkev tega ni nikoli sprejela za svoj nauk.

Pavlovo oslepitev v času od doživetja vstalega Kristusa do krsta je težko konkretno opredeliti, saj imamo premalo zgodovinskih podatkov o tem dogajanju. Lahko pa predpostavljamo, da telo in psiha marsikdaj odreagirata nenavadno, še posebej od nenavadnih dogodkih. Na telesno dimenzijo slepote je lahko vplivala svetloba, ki jo poročilo o dogodku opisuje. Psihološko pa je bil za Savla sam dogodek precejšen šok, stres, saj je kot preganjalec kristjanov doživel resničnost njihovega prepričanja, da je Jezus vstal in da živi, v kar prej seveda nikakor ni veroval. Tudi takšen psihološki šok ima lahko za posledico odpoved različnih fizioloških procesov, med katerimi sta tudi vid ali sluh. Bog pa končno lahko takšna stanja tudi uporabi, da preko njih sporoča duhovna sporočila. Zato to Pavlovo slepoto razlagajo tudi v duhovnem pomenu, da mu je krst pravzaprav ‘odprl’ oči. S krstom je bil namreč potopljen v Kristusovo smrt in je z njim vstal v življenje ter postal del živega organizma Cerkve. Vse to je pomenilo zanj novo Luč, v kateri je vse na novo zagledal in drugače videl ter presojal kot prej. Da pa se je Pavlu vse to zgodilo, je moral na svoj način sodelovati. Z gotovostjo lahko rečemo, da je v svojem ravnanju bil iskren in pošten tudi pred spreobrnjenjem, le da je imel napačno predstavo o Bogu, zato je sledil pravzaprav nekemu idolu. Ko pa mu ga je Jezus pomagal razbiti, se je z isto vnemo in iskreno poštenostjo predal pravemu in živemu Bogu, ki ga je srečal v Jezusu Kristusu.

Zagonetna Judova situacija ima isto ozadje. Juda Iškarjot se ni rodil že z ‘usojeno’ vlogo, ki bi se ji ne mogel izogniti. Vsaj na začetku je bil enako svoboden kot vsi drugi. Zlo, ki mu sprva svobodno dopustimo, da se v nas ugnezdi, se nato razbohoti in počasi človeka tako zasvoji, da postopno izgubi svobodo – pojavi se zasvojenost z zlom, ki je podobna oni na telesni ravni zaradi mamil ali alkohola ali česa podobnega. Torej, Bog ni ustvaril Juda, da bi izdal Jezusa, ampak prav tako kot druge za zveličanje, za bivanje s seboj v ljubezni. Končno ga je Jezus poklical enako in z enakim namenom kot druge apostole. Po vrsti lastnih odločitev, ki jim je lahko botrovalo tudi veliko zunanjih vplivov, pa je postal pravzaprav nesvoboden, a ne zaradi Boga, marveč zaradi zla. Hudobni duh je imel takrat gotovo večjo moč nad njim, a zato, ker mu jo je sam s svojim ravnanjem omogočil. Bog pa mu je nedvomno še naprej želel pomagati, da bi mogel to skušnjavo premagati. Jezusovo človeško vnaprejšnje vedenje pa je bilo mogoče le v okviru zmožnosti človeškega vedenja, saj je bil ‘pravi človek’, zato se njegovo ‘božje vedenje’ ni mešalo z njegovim ‘človeškim vedenjem’. Kot človek, ki je bil neločljivo povezan z Božjo naravo, pa je gotovo bil povsem ‘čist’ človek in torej najbolj dojemljiv za vse možnosti vedenja, kot je za človeka mogoče.

Podoben odgovor, kot velja za Juda Iškarjota, velja tudi za Adolfa Hitlerja. Gotovo se ni rodil tako naravnan, pa tudi če bi se, to ne bi bilo zaradi Boga, ampak zaradi vpliva greha drugih ljudi nanj. Tudi Hitler je imel dovolj svobodne volje in dovolj Božje milosti na razpolago, da bi mogel svoje življenje uravnati drugače in tudi delati drugače, če bi z njo sodeloval.

To, da je v Svetem pismu zapisano, da bo “brat moril brata”, je bolj razlaga posledic smeri, ki jo je človek pričel že z Adamom in Evo, ko sta stopila na pot, ki je vodila “stran od Boga”, in sta se odločila, da bosta sama sebi bog. Kar pa seveda ne more biti in zato tudi ne deluje pozitivno, ampak vsaj dolgoročno uničujoče za človeka in okolico. Greh, ki je svobodna odločitev za slabo, ima v trpljenju in širjenju zla svoje naravne posledice; zato le-te niso posebna ‘Božja kazen’ za greh.

Po katoliškem pojmovanju ni Bog nikogar določil, da bi moral delati zlo, ampak je vsakemu podaril svobodo in v njej možnost, da se sam odloči za posamezna dejanja, korake in smeri v svojem življenju. S tem mu je omogočil, da zaživi tudi ljubezen. Ker pa Bog ne vara, tudi ko podarja svobodo ne, je moral dopustiti tudi realno možnost nasprotne odločitve, saj bi sicer bilo odločanje samo navidezno in bi nas Bog glede svobode prevaral. To pa seveda ne bi bilo vredno Boga, v kakršnega verujemo kristjani.

V upanju, da sem mogel vsaj malo odstraniti tančico nerazumevanja z vašega razmišljanja, spoštovani Ben, in morda pomagal še komu k ponovnemu razmisleku o pomembni temi daru svobode in svobodnega odločanja, vas vse lepo pozdravljam.

Marjan Turnšek