Živo se spominjam mame in očeta, ko sta nam govorila o dogodku, ki se je pripetil nekaj let pred mojim rojstvom.
Moja mama in oče sta bila iz dveh kar precej oddaljenih hribovskih vasi. Mamina sestra se je poročila in prišla za ‘tamlado’ v vas mojega očeta. Ker se je hiša polnila z lačnimi usti in je bilo treba mlado mamico večkrat nadomeščati v kuhinji, hlevu, na poljih, v gozdu, pri varstvu otrok, je moj stari oče poslal mojo mamo starejši hčeri za pomoč. Tako sta se spoznala z mojim očetom.
Po vojni vihri, ki sta jo mama in oče preživela ločeno celih šest let, sta se poročila in šla živet v drug kraj, v dolino, kjer je oče dobil delo. Ustvarila sta si lepo družino. Bila sem najmlajša, peta po vrsti.
Moj oče je bil dobričina, poštenjak, skromen, delaven in veren človek. Verjetno je moj stari oče cenil vse te lepe lastnosti in je zato imel zelo rad svojega zeta Jožeta.
Neke zimske noči, ko so že vsi spali, je nekdo močno potrkal na okno in poklical: »Jože!« Nato se je še na drugem oknu ponovilo trkanje in isti klic: »Jože!« Oba z mamo sta slišala te klice in prepoznala glas starega očeta. Moj oče je hitro vstal iz postelje, prižgal petrolejko in šel odpret vrata, da bi stari oče lahko vstopil. Na pragu pa ni bilo nikogar! Šel je okrog hiše in gledal po cesti. Nikjer žive duše! Še mama je prišla ven in sta klicala: »Oče, kje ste? Kaj je narobe, da ste prišli sredi noči tako daleč?« Nič. Nobenega odgovora nista dobila. Klicanje se je izgubilo v gluho noč. Spraševala sta se, kaj se vendar dogaja, a odgovora nista našla. Če bi trkanje in klice slišal samo eden, bi mislil, da je tako živo sanjal. A slišala sta oba!
Konec je bilo s spanjem. Skrbi in teža nenavadnega dogodka so bile pretežke. Komaj sta čakala jutro in kaj bo prinesel nov dan. Takrat ni bilo tako lahko priti do novic, kot je to danes, saj še elektrike niso imeli vsi, prevoznih sredstev tudi ne.
Čakala sta in ugibala, ko sta zagledala po vaški cesti prihajati maminega brata. Na obrazu se mu je videlo, da nosi s seboj bolečino in žalostno novico.
»France, kaj se je zgodilo?« sta oba hitela spraševat strica.
»Oče so ponoči umrli.«
»Kdaj, ob kateri uri?« je vprašala mama.
Bilo je ob uri, ko je trkal na okni in klical mojega očeta.
Pred odhodom v večnost je prišla duša starega očeta po slovo k njemu, ki ga je imel tako rad. Zato verujemo, da so duše umrlih med nami.
Je bilo starega očeta strah pred smrtjo? Gotovo, saj je prehod v večnost nekaj tako zelo dokončnega, neotipljivega, neznanega.
Veliko dobrega in lepega sem slišala o svojem starem očetu od moje mame in gotovo bi s svetim Hilarionom tudi on lahko rekel: »Pojdi, kaj se bojiš? Odpotuj, duša moja, kaj se obotavljaš? Skoraj sedemdeset let si služila Kristusu, pa bi se bala smrti?«
In sveti Gregor Nacianški je zapisal: »Gospod, strah pred smrtjo si nam spremenil v upanje. Storil si, da nam je konec življenja postal začetek pravega, novega življenja.«
Kolikor daleč mi sega spomin, je v njem večerni rožni venec in v njem desetka za duše rajnih, med njimi za mojega starega očeta.
Še zdaj, ko so tudi moji starši že prestopili prag večnosti, molim za svoje stare starše. Nikoli jih nisem videla, celo na sliki ne. Živeli in doživeli so svoje življenje pred mojim začetkom romanja h koncu – v večnost. Rada jih imam. Dali so mi čudovite starše in po njih položili v moje srce zdravo in krepko seme vere. Vera pa je upanje, ki ne umre!
Pozdravljen, križ, edino upanje!
Heli. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 11, str. 45.

Prvi dan novembra, praznik Vseh svetnikov, je že od nekdaj povezan s spominom na naše pokojne. Popoldne ljudje napolnijo pokopališča in se ustavljajo ob grobovih, na katerih ob cvetju in vencih gorijo številne sveče. Od kdaj so na grobovih goreče sveče in pomenijo? (Lenart)

Sveča je svetilo z bogato simboliko: ko gori, použiva sama sebe, zato pomeni predano služenje drugim, nesebično ljubezen – mati 'gori' in 'izgori' za svojo družino. Sveče na grobovih so izraz naše hvaležnosti rajnim za vse, kar smo od njih prejeli, predstavljajo pa tudi naše molitve in prošnje, da naj bi jim svetila 'večna luč'. Narodopisec Niko Kuret v svojem delu Praznično leto Slovencev omenja, da so pri nas grobove krasili s cvetjem, mahom in svečami že proti koncu 19. stoletja. Navaja poročilo iz Adlešičev, kjer je na Vse svete zvečer "po grobeh gorelo na stotine sveč" in sosedje Hrvati so mislili, "da selo gori". Kuret modro pripominja, da se lepa navada krašenja grobov "danes razrašča v prazno bahavost". Na grobovih je vedno več cvetja in celi kupi sveč, na žalost pa vedno manj hvaležne molitve in prošenj za rajne. (sč)

Iz svoje mladosti se spominjam, da smo otroci revnih družin pred praznikom Vseh svetih hodili od (kmečke) hiše do hiše in ‘nabirali vahče’. To so bili hlebčki kruha ki so jih gospodinje spekle prav v ta namen. Ko so nam jih dajale, smo rekli: »Bog lonaj, Bog se usmili duš v vicah!« Ali je bil ta običaj znan tudi drugod pri nas, ne samo na Notranjskem? (Jurij)

Naš priznani narodopisec Niko Kuret o tem ‘dobrodelnem’ običaju piše v svoji knjigi Praznično leto Slovencev. Tam zvemo, da je bil razširjen ne le po vseh slovenskih pokrajinah, ampak tudi ponekod drugod v srednji Evropi. Hlebčki, ki so bili iz različne moke (koruzne, ječmenove, ržene, pšenične), so po raznih pokrajinah imeli različna imena: najpogosteje so jim pravili prešice in vahči (praznik Vseh svetih se je imenoval vahti), na Štajerskem krapci. Z njimi obdarjeni revni otroci in odrasli siromaki so v zameno obljubili, da bodo molili za verne duše v vicah. Ponekod so prešice/vahče dobili tudi tisti, ki so med letom pomagali pri kmečkih opravilih. Poleg kruhkov so dajali tudi jabolka, hruške, krompir. Kmalu po drugi svetovni vojni je ta lepi običaj pri nas zamrl.

ČUK, Silvester. (Na kratko). Ognjišče, 2011, leto 47, št. 11, str. 48.

Kot običajno novembrskemu Ognjišču prilagamo Miklavževo ponudbo in katalog z jaslicami. Dragi Miklavževi pomočniki, vabimo vas, da jo prelistate. Založba Ognjišče prinaša branje z vsebino. Kljub temu da se knjige na slovenskem trgu dražijo, se trudimo ohranjati kakovost in dostopnost. Prepričani smo, da boste med novostmi in klasikami naše založbe brez težav našli darila za svoje najdražje.

Novembra praznujemo god sv. Cecilije, zavetnice cerkvene glasbe. Z dirigentom, skladateljem in organistom Marjanom Grdadolnikom smo se pogovarjali o (cerkveni) glasbi, o njeni lepoti pa tudi o pasteh, poveznih z njo.

Ob godu sv. Martina iz mošta nastane vino. O vinu razmišljamo v tokratni prilogi, tako z vidika simbolike v Svetem pismu kot o simbolu slovenske kulturne in duhovne dediščine. Hkrati se ta tradicija srečuje s sodobno dobo, ki omogoča in narekuje tudi nove trende, o katerih je spregovoril glavni enolog Vinakoper Boštjan Zidar. 

V mesecu novembru na isti dan obeležujemo svetovni dan mladih in svetovni dan boja proti zasvojenosti. Naključje? Morda ne, saj je mladost obdobje oblikovanja identitete, hkrati pa tudi čas ranljivosti in skušnjav. Mnogi se prav v mladih letih srečajo z različnimi oblikami zasvojenosti. Zato tokrat nekaj več o navzočnosti drog med mladimi.

Družinski potep je tokrat kraško obarvan z otroško poezijo Srečka Kosovela. Obiskali smo namreč dogodivščino Zlati čoln v Sežani in se odpravili na pesniški sprehod k škratu Dobrošinu. Na poti smo srečali vilo Danuško, močeradke in dečka s sončnico na rami ter dovolili soncu, da nas poboža – kot v Kosovelovih verzih.
V obletnici meseca se spominjamo vrhunskega striparja Mikija Mustra. Njegove stripe otroci še vedno prebirajo, saj so aktualni in zanimivi, kot bi jih napisal včeraj.

Slovenski smučarski skoki sodijo med paradne športe v naši državi. Uspehi skakalk v preteklih sezonah so rodili visoka pričakovanja javnosti pred olimpijsko zimsko sezono. Kako potekajo zadnji treningi, kaj je prinesla poletna sezona, smo se pogovarjali z Jurijem Tepešem, glavnim trenerjem slovenske ženske A reprezentance.

Odpravili smo se na gradbišče drugega tira med Divačo in Koprom. Gre za največjo investicijo v železniško infrastrukturo v samostojni Sloveniji. Kaže, da bo tir končan v teh nekaj mesecih, do konca marca 2026. 

November začnemo s praznikom vseh svetih, končamo pa s praznikom Kristusa kralja. Oba odmevata tudi v tokratnem Ognjišču. O knjigah o žalovanju si lahko preberete na str. 28..

Naročnina na Ognjišče za leto 2026 bo znašala 52,40 €. Posamezna številka revije pa bo 4,50 €. Več o novem letniku Ognjišča in o cenah za prihodnje leto si preberite na str. 23. Tam vas vabimo, da ostanete naši zvesti naročniki.

Uredništvo, Iz urednikove beležnice, v: Ognjišče 11 (2025), 4.

2. novembra se spominjamo vseh vernih rajnih. Ob njih se kar sama po sebi prebudi misel na čas (ki je že nadčasen),

Besede, ki so naslov tega prispevka, so bile izrečene na enem od zemeljskih sloves v Solčavi. Prevzele so me, saj z blago prijetnostjo nakazujejo naš večni dom, tam za mejami časa in prostora. Prav tako me je prevzela duhovna oporoka, ki jo je zapisal eden od klenih solčavskih gorjanov. Njegove besede so vredne, da jih sprejmejo za dobro doto ne le njegovi sorodniki, pač pa tudi mi, preostali:
Moje telo naj vzame zemlja, iz katere je vzeto. V spravo za moje grehe naj strohni in zavoljo zasluženja Jezusovega naj vstane poveličano na sodni dan. Mojo dušo naj vzame Jezus Kristus, ki jo je odrešil. Vanj verujem, vanj upam in ga ljubim. Obžalujem iz srca, kar sem ga v življenju žalil.
Zbogom, zemlja – rad zapustim, kar imaš ti. Rad se ločim od premoženja, od časti, od veselja, da bi bil le združen s Stvarnikom.
Zbogom, ljubo sonce. Rad se odrečem, da te ne bom več videl. Moje lepše sonce bo Jezus.
Zbogom, dragi farani, prijatelji in znanci. Ljuba mi je bila vaša družba, a pustim vas z lahkim srcem, saj bomo kmalu vsi združeni pri Jezusu v nebesih. Glejte tudi vi na življenje v božji luči in vrednotite ga z večnega stališča.
Ta svet je za človeka premajhen, da bi mogel utešiti vse njegove želje. Zato ne navezujte nanj svojega srca. Svet je poln prevar, a najhujša je prevara srca. Ostanite zvesti veri, a spoštujte prepričanje vsakega človeka. Ne bojte se nikogar bolj kot samega sebe. V tihih urah se vračajte vase in mislite na poslednje reči.

Ob teh mislih sem se spomnil duhovnega gorjana, sedaj že nebeščana, nadškofa Alojzija Šuštarja. Obiskal sem ga pred zemeljskim slovesom. Njegove misli so pomenljiv odsev njegove osebne skromnosti, miselne prodornosti ... – veličine:
Različno dolga je življenjska pot. Nekateri moramo ob njenem koncu prenašati bolezni. Bolezen je čas zorenja in v njej je velikega pomena molitev za vdanost, posebno k Božji Materi Mariji, ki je “pribežališče grešnikov, pomoč kristjanov in zdravje bolnikov”. V bolezni človek doživlja minljivost vsega zemeljskega. Bolezen pomeni še nekaj časa, morda še kak mesec, leto, potem pa me ne bo več in bom kmalu pozabljen. Prav je, da o vsem tem razmišljamo. Vendar ne v obupu, ampak v kesanju in prošnji za odpuščanje in v zaupanju v božje usmiljenje in Marijino priprošnjo.
Ko gre življenje proti koncu, ni mogoče ničesar več spremeniti. Kar je bilo, je bilo. Ostane nam samo, da prosimo odpuščanja Boga in ljudi in da tudi sami odpustimo vsakemu iz srca, brezpogojno.

Dobra spoved da bolniku zaupanje v božje usmiljenje. Treba je moliti in prositi druge za molitev. Tudi v najhujših težavah vse izročati Bogu. Molitev za srečno zadnjo uro je bila včasih zelo razširjena. Vedno znova si moramo ponavljati: veruj, zaupaj, vse izroči Bogu in moli, posebno k Božji Materi Mariji. Imamo tako lepo molitev: »Spomni se, o premila Devica Marija, da še nikdar ni bilo slišati, da bi ti koga zapustila, ki je pod tvoje varstvo pribežal, tebe pomoči prosil in se tebi priporočal. S tem zaupanjem hitim k tebi, o devic Devica in Mati. K tebi pridem in pred teboj zdihujoč grešnik stojim. Nikar ne zavrzi, o Mati Besede, mojih besed, temveč milostno me poslušaj in usliši. Amen.«

GRŽAN, Karel. (Zapisi izvirov), Ognjišče, 2013, leto 49, št. 11, str. 43.

Nekega moža je zapustila žena, kar ga je zelo potrlo. Izgubil je vero vase, v druge ljudi in v Boga. Življenje ga ni več veselilo. Nekega deževnega jutra je šel zajtrkovat v bližnjo restavracijo. Več skupin ljudi je bilo pri jedi, toda nihče ni spregovoril besede. Potrti mož je sedel v kot lokala in molče mešal svojo kavo.
Pri mizici ob oknu je sedela mati z deklico. Ko so jima postregli, je deklica prekinila mučno tišino z glasnim vprašanjem: »Mama, ali tukaj ne bova molili?« Natakarica, ki jima je postregla, se je obrnila in dejala: »Seveda, zlata, kar moli. A boš zmolila za nas vse?« Potem se je obrnila k gostom in dejala: »Umirimo se.« Vsi so odložili pribor in prisluhnili. Deklica je sklenila roke in molila: »Dobri Bog, velik si in dober, po tvoji dobroti prejemamo hrano. Hvala ti. Prosim, blagoslovi nas.«
Po otrokovi molitvi se je razpoloženje spremenilo. Ljudje so se začeli pogovarjati. Natakarica je pripomnila: »Tako bi morali delati vsako jutro.« »Ob tistem doživetju,« je pozneje pripovedoval mož, »sem se zamislil. Zgled te deklice me je spodbudil, da sem se začel zahvaljevati Bogu za vse, kar imam, in nehal žalovati zaradi tistega, česar nimam. Začel sem biti hvaležen.«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 11 (2020), 37.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let..

Ne pusti me samega v zadnjih urah mojega življenja.
Stoj mi ob strani in ko me napadajo jeza, žalost in obup, mi pomagaj, da se bom umiril.
Ko sem brez besed in sediš ob meni, ne misli, da ničesar ne čutim, vse, kar govoriš, lahko slišim, čeprav so moje oči zaprte. Zato bodi pozoren. Ne govori karkoli, ampak govori besede, ki mi bodo v pomoč.
Koristilo mi bo, če mi ne boš govoril besed, ki mi bodo oteževale slovo s tega sveta, ampak mi ga olajševale. V tistem trenutku veliko stvari zame ni več pomembnih.
Poslušam, čeprav moram biti tiho.
Drži me za roko. Moja roka ti bo govorila. Otiraj pot z mojega čela. Popravljaj odejo na postelji. Če v tistem trenutku govorijo dejanja sama, potem jim pusti, da govorijo.
Vendar tudi ti kaj spregovori. Tudi če te zmagujejo čustva. Upam, da znaš moliti. Ne pritožuj se in ne obtožuj. Ni razloga za to. Bodi hvaležen.
Vedeti moraš, da sem bliže vstajenju, kakor si ti.
Naj moja smrt postane zate pridobitev. Odslej živi z novo zavestjo. Postal bom lepši, zrelejši in globlji. Bliže ti bom in srečnejši bom, kakor sem ti sedaj v svoji zadnji uri.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 11 (2015), 26.
knjiga: Zgodbe za skladen zakon in družino, (Zgodbe za dušo 12), Ognjišče, Koper, 2021, 98.
knjiga: V preizkušnji mi bodi blizu, (Zgodbe za dušo. Nova serija 4), Ognjišče, Koper, 2020, 118.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

V tem mesecu novembru, v katerem je še posebej živ spomin na rajne, razmišljam: Če imaš na svetu rad vsaj nekoga, potem izkustveno veš, kako globoko je v nas vsajeno hotenje po neminljivosti. Že majhen otrok, vznemirjen, ko prepozna iztekanje vsega, kar se v zemeljskem bivanju meri v času, ne le sprašuje, pač pa terja, da smo v l/Ljubezni večni. In v sebi smo vsi otroci ...

Se spominjate kako smo se kot majhni otroci igrali skrivalnice? Ta igra kaže na silno potrebo, da se najdemo v očem prikritem skrivališču – bivališču. In kako si otrok želi igrati skrivalnice prav z njemu najdražjimi: starši, starimi starši, brati, sestrami, prijatelji ... Preverja ali jih bo našel (ali ga bodo našli) za navidezno prikritostjo/odsotnostjo. S tipali notranje in zunanje pozornosti tiplje in išče, dokler ne odkrije. Za doživljanja ob minevanju je usodno, če nismo po igrivosti pridobili globoko vase izkustva o (do)končnem najdenju. "Našel sem te!" se nasmehne otrok, ko odkrije mamico, očka ... – Samo zdelo se je, da ju ni, a sta vendarle z njim. Tudi, ko ju ne vidi, bedita nad njim v l/Ljubezni.

Že kot otrok sem slišal govoriti, da je dobro moliti za rajne. Najprej sem mislil: "Ker potrebujejo našo molitev." Danes – po tem, ko je prestopilo prag večnosti, že kar nekaj meni bližnjih oseb, pa vem, da potrebujem 'molitev za rajne' jaz sam. Ko molim, se prebujam v zaznavo očem nevidnih prisotnosti. Takrat tipala mojega duha lažje zaznajo/otipljejo tiste, s katerimi sem v l/Ljubezni v večni navezi. Prej človeški sopotniki, so postali moje angelske bližine. Prebujenemu v zaznavi njihove prisotnosti so na dotik mojega srca in duha blagosti in miline odrešenih. Samo površneži so 'na izgubi'! Že s kančkom notranjega (ob)čutenja lahko vstopamo v 'svetove', v katerih smo v večni navezi.

Po očetovi smrti tudi razumem zakaj se mnogi v velikonočnem tridnevju toliko časa mudijo zazrti v božji grob. Izkustveno sem zaznal/prepoznal, da je Jezusov grob prodor/predor skozi meje časa in prostora v razsežnost večno bivajočih. Človek je obredno bitje in po svetih obredih se prebujamo v svet(l)a občutja. Zato potrebujemo božji grob in je v človeku silna potreba, da zahajamo na grobove nam dragih. Po molitvi doživljamo ob njih prodor v presežno in se globoko v svojem najbolj osebno resničnem zaznamo z rajnimi v večni navezi.

Dan vseh svetih je začetek obdobja (pozna jesen, zima), ki nas vabi k osebni poglobitvi – k ponotranjenju k svet(l)im prisotnostim. Umik iz pozunanjenega življenja je vrnitev k Življenju ne le za rajne, pač pa je vsakoletna obnova tudi za nas, ki bomo vstajenje v novo življenje (pomlad) še doživljali tukaj na zemlji. Rastline odložijo listje, da se lažje obnovijo v svoji korenitosti, živali se zatečejo v brloge, da prodrejo v snu globoko vase in najdejo v sebi počitek, ljudje se ob dolgih večerih (od nekdaj) zbiramo v svojih domovališčih, da otoplimo in osvetlimo ob ognju svoje telo, v medsebojni bližini srce in v stiku z Bogom globino svojega duha. Kako pomemben je čas okrepitve v vseh naših razsežnostih, da lahko, ko pride za to čas, vstopimo polni moči v obnovljeno življenje.

Ne dopustimo, da nas karkoli odvečnega moti v našem počivanju. Sam sem pred meseci odstranil iz hiše TV (ugotovil sem, da sem odvisnež od nenehnih odvečnih vsebin, ki me odtegujejo od bistvenega). Čeprav živim na videz sam, imam sedaj končno čas, da se ob večerih duhovno družim po navezi z Bogom s tolikimi, ki so mi notranje bližnji ali so mi samo priporočeni v molitev (vi, ki ne živite kot jaz na samem, dobro se celostno pocartajte v medsebojni bližini!). Kako to umirja, okrepi notranje moči! Kar naenkrat je ob večerih čas za toliko vsega, kar izpo(po)lnjuje. Tudi za branje Ognjišča (ki že po imenu in še bolj po vsebini!) svetli in krepi za dobro(to) misel in srce.

GRŽAN, Karel (Na začetku), Ognjišče, 2014, 11, str. 3.