* 5. januarja 1876, Koln; 19. aprila 1967, Bad Honnef-Rhöndorf

(ob dnevu Evrope) "Doživetja, ki jih človek odnese iz svoje rojstne hiše, so zanj odločilnega pomena," je zapisal Konrad Adenauer, ki se je rodil 5. januarja 1876 v Kölnu. "Moji starši so bili pobožni ljudje in so nas, otroke, vzgajali v krščanskem pogledu na življenje. Zjutraj in zvečer smo skupaj molili, vsako nedeljo je vsa družina dopoldne šla k maši, popoldne pa k večernicam. Otroci smo tudi dobro vedeli, da se naš oče vsak dan, ko se vrača iz službe (bil je tajnik deželnega sodišča), ustavi v Marijini cerkvi blizu našega doma." Mali Konrad je bil v šoli vedno med najboljšimi učenci in dijaki. Rad je imel nemščino in latinščino, posebej pa mu je bila pri srcu botanika.

Po končani gimnaziji in maturi se je na očetovo željo zaposlil v banki, da je prišel do plače. To ga je zagrenilo: rad bi šel študirat na univerzo kot njegova starejša brata. Oče je kmalu sprevidel, kako je Konradu pri srcu in dovolil mu je, da gre za klicem svojega srca. Odločil se je za študij prava v Bonnu, Münchnu in Freiburgu. Študij je dokončal, ni pa doktoriral, ker je zmanjkalo denarja. To "pomanjkljivost" je pozneje obilno nadomestilo kar 21 častnih doktoratov, ki jih je prejel od raznih priznanih univerz!

Po končanem študiju prava se je zaposlil. Ko mu je bilo sedemindvajset let, se je poročil z Emo Weyer. V srečnem zakonu sta imela troje otrok, toda že leta 1916 mu je žena umrla. Prav tedaj je Konrad sprejemal vedno bolj odgovorne naloge v javnem življenju. Leta 1917 je postal župan Kölna in na tem mestu je ostal vse do leta 1933, ko je prišla na oblast Hitlerjeva nacistična stranka, s katero se kot poštenjak in kristjan ni mogel strinjati. Kot župan je za mesto Köln storil ogromno: dal je zgraditi nove stanovanjske četrti, novo univerzo, v okolici so gradili avtoceste, mesto je dobilo "zeleni pas". Bil je med ustanovitelji in voditelji katoliške stranke Center, ki so jo nacisti prepovedali. Pod nacizmom je Adenauer prestal veliko hudega. Svoji ženi Gussie Zinser, s katero se je poročil tri leta po smrti prve žene, je v času največjih preganjanj govoril: "Bodi mirna, vsi smo v božjih rokah!"

Ko so spomladi 1945 Köln osvojili Američani, so prosili Adenauerja, naj spet prevzame službo župana. Težko nalogo je sprejel in ogromno se je trudil za obnovo mesta, ki je bilo med vojno večkrat zbombardirano. Začel je ustanavljati novo stranko - Krščansko demokratsko unijo (CDU), s katero je povezana nova, povojna Nemčija. Stranka je zmagala na prvih volitvah leta 1949 in 73-letni Konrad Adenauer je postal nemški kancler (predsednik vlade). "Veliki starec", kot so mu rekli, je bil kancler še tri nove mandate - vse do leta 1963. Breme je odložil dobra tri leta pred smrtjo. V Bogu, kateremu je vse življenje služil, je mirno in vedro zaspal 19. aprila 1967, v 92. letu starosti.

Njegov sin Paul, ki je postal duhovnik, je o očetu dejal: "Nikdar se ni zgodilo, da bi glede verskega prepričanja ne bil trden. Zanj je bilo javno izpovedovanje vere del življenja, ki se mora ujemati s krščansko odgovornostjo."

Čuk S., Pričevanje, v: Ognjišče (2007) 5, str. 20.

Kategorija: Pričevanje

Vsako leto se 9. maj praznuje kot ‘dan Evrope’: 9. maja 1950, natanko pet let po porazu nacizma in koncu druge svetovne vojne v Evropi, je francoski zunanji minister Robert Schuman prebral deklaracijo o ustanovitvi (francosko-nemške) Skupnosti za proizvodnjo premoga in jekla, s katero je sprožil proces evropskega združevanja. Trdnejši temelji so bili postavljeni z Rimskim sporazumom o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti, ki so ga 25. marca 1957 podpisali zastopniki šestih zahodno evropskih držav (Belgije, Francije, Italije, Luksemburga, Nizozemske in Zvezne republike Nemčije). Na proslavitvi te obletnice so se zbrali visoki predstavniki vseh držav članic Evropske unije. Dan pred praznovanjem šestdesetletnice jih je sprejel papež Frančišek. V svojem nagovoru je dejal, da so ‘očetje Evrope’ – Francoz Robert Schuman, Nemec Konrad Adenauer in Italijan Alcide de Gasperi – gradili skupnost na temelju krščanskih in človeških vrednot. Večkrat je poudaril, da lahko “Evropa znova najde upanje”, če se teh vrednot zave, jih spoštuje in uresničuje.

“Meni je politika že od otroštva pomenila moje življenje, moje poslanstvo.”

Vse tri ‘očete ustanovitelje’ je poleg želje po Evropi miru in sodelovanja povezovala tudi globoka vera in pri vseh njihovih naporih so jih vodila evangeljska načela. Vsi trije so bili krščanski možje in so svojo vero izpričevali z zglednim življenjem. Politika je bila zanje nesebično služenje, plemenito poslanstvo.Alcide de Gasperi se je rodil 3. aprila 1881 v italijanski družini nedaleč od mesta Trento na Južnem Tirolskem, ki je bilo takrat pod Avstrijo. Gimnazijo je obiskoval v Trentu, potem pa je na univerzi na Dunaju študiral jezikoslovje in se vključil v politično delovanje v vrstah krščanskih socialistov. Po diplomi se je zaposlil kot katoliški časnikar pri listu Voce cattolica (Katoliški glas), ki se je pod njegovim uredništvom preimenoval v Il Nuovo Trentino (Novi Trentinec). Zagovarjal je kulturno samostojnost Trentina v sklopu z nemško Tirolsko, vendar ni postavljal pod vprašaj pripadnosti celotne Tirolske Avstro-Ogrski. Leta 1911 je bil izvoljen za poslanca v dunajskem parlamentu. Ko je bila avstro-ogrska monarhija proti koncu prve svetovne vojne že v razsulu, je skupaj s slovanskimi poslanci podpisal deklaracijo o samoodločbi narodov. Besedilo so izoblikovali poslanci Jugoslovanskega kluba na zamisli, ki ji je utiral pot Janez Evangelist Krek, 29. maja 1917, zato je znana kot Majska deklaracija. De Gasperi se je leta 1919 vključil v Italijansko ljudsko stranko, ki jo je ustanovil duhovnik Luigi Sturzo. Leta 1921 je bil na njeni listi izvoljen za poslanca v rimskem parlamentu. Po odstopu don Sturza je postal glavni tajnik stranke. Leta 1922 se je poročil s Francesco Romani; rodile so se jima štiri hčere: Maria Romana, Lucia, Cecilia in Paola, na katere je bil oče Alcide zelo navezan. Sprva je podpiral Mussolinijevo vlado, odločno pa se je uprl prihodu fašizma na oblast. Leta 1927 je bil obsojen na štiri leta ječe, vendar je bil predčasno izpuščen. Pred stalnim policijskim nadzorstvom se je zatekel v Vatikansko knjižnico, kjer se je ob delu poglabljal v študij. Med drugo svetovno vojno je sodeloval v odporniškem gibanju in leta 1942 sodeloval pri ustanavljanju nove stranke – Krščanske demokracije (Democrazia cristiana). Po vojni je bil najprej minister za zunanje zadeve, decembra 1945 pa je postal predsednik vlade, zadnje v Kraljevini Italiji, kajti 2. junija 1946 so se Italijani opredelili za republiko, zato je bil tudi predsednik prve republikanske vlade. 10. avgusta 1946 je nastopil kot vodja italijanske delegacije na mirovni konferenci v Parizu. Priznal je, da sta Italija in Nemčija izgubili vojno ter dejal: »Ko se pred tem svetovnim zborom oglašam, čutim, da vse, razen vaše osebne vljudnosti, govori proti meni.« Njegov govor je izzvenel v ledeno hladnem ozračju. »Tega se dobro spominjam,« pravi njegova prvorojenka, 94-letna Maria Romana. »Moj oče je moral veliko delati, da je naši državi povrnil verodostojnost. In uspelo mu je.«
Januarja 1947 ga je spremljala na potovanju v ZDA, kamor je šel prosit za pomoč italijanskemu gospodarstvu, ki je bilo popolnoma na tleh. »Spominjam se njegovega klica na neki ameriški radijski postaji: “Pomagajte nam, ker imamo kruha samo še za deset dni”.« Američani so se velikodušno odzvali in tudi Italija je bila vključena v načrt gospodarske pomoči Evropi, ki je začel veljati leta 1948 in nosi ime po tedanjem zunanjem ministru ZDA Georgu Marshallu. Po tem načrtu so dobivale do leta 1952 pomembno gospodarsko podporo številne evropske države. Na volitvah 18. aprila 1948 je Krščanska demokracija dosegla zgodovinski uspeh – 48% in De Gasperi je bil imenovan za predsednika prve vlade Republike Italije. S tako večino bi njegova stranka lahko vladala sama, toda De Gasperi je v vlado povabil liberalce, socialne demokrate in republikance. Na lokalnih volitvah v Rimu leta 1952 so ga iz Vatikana nagovarjali, naj se poveže s skrajno desnico, da bi tako preprečili izvolitev ‘rdečega’ župana v Večnem mestu. Teh namigov ni poslušal, ker je bil trdno prepričan, da se demokracija gradi in vzpostavlja iz sredine. »Prav meni, ubogemu kristjanu, se je namerilo, da sem moral papežu reči ne!« mu ni bilo vseeno.

Alcide de Gasperi je bil velik zagovornik združene Evrope in istih misli kot Schuman in Adenauer. »Čeprav so bili očetje ustanovitelji tedaj že v letih,« razmišlja De Gasperijeva hči Maria Romana, »jih je vodila miselnost, ki je prehitevala čas in je bila usmerjena v bodočnost narodov, ki so jim bili postavljeni na čelo po strašnem uničenju celotne Evrope. Mislim, da ni bilo slučajno, da so bili kristjani zares, ne samo po krstu, in so bili prepričani v politiko kot delo za skupni blagor.« Alcide de Gasperi ni dočakal podpisa rimskega sporazuma. »Za našo družino je bil 25. marec 1957 pomemben, ker je pomenil uresničenje, čeprav samo delno, načrta, za katerega je moj oče delal dolgo časa.«

Predsednik vlade je ostal do avgusta 1953. Umrl je 19. avgusta 1954 v svoji hiši blizu rojstnega kraja, kamor je rad zahajal s svojo družino. Svojo dušo je izdihnil z vzdihom: »Jezus! Jezus!« Pet dni pred smrtjo je rekel svoji hčeri Marii Romani: »Zdaj sem storil vse, kar je bilo v moji moči, moja vest je mirna. Glej, Gospod ti da delati, dopusti ti, da delaš načrte, ti daje moč in življenje. Potem pa, ko misliš, da si nujno potreben in nenadomestljiv, ti nenadoma vzame vse. Da ti razumeti, da si samo koristen, reče ti: zdaj je dovolj, lahko greš. Ti pa nočeš, rad bi se predstavil v onostranstvu z do potankosti dokončano nalogo. Naša majhna človeška pamet se ne more sprijazniti s tem, bi prepustila drugim nedokončano nalogo svojega prizadevanja.« Za državni pogreb so njegovo krsto odpeljali v Rim z vlakom. Vlak se je pogosto ustavljal, da so ljudje lahko počastili velikega državnika in kristjana. Vstajenja čaka v preddverju rimske bazilike sv. Lovrenca, nagrobnik je izdelal kipar Giacomo Manzù. Leta 1993 so v Trentu odprli škofijski postopek za njegovo beatifikacijo in Alcide de Gasperi ima naziv Božji služabnik.

Čuk S., Pričevanje, v: Ognjišče (2017) 05, str. 42.

Kategorija: Pričevanje

Potem ko duhovnik pri maši razlomi posvečeni kruh, Jezusovo telo, ga pokaže vernikom in jih povabi k udeležbi pri evharistični gostiji ...
V procesiji se pomikamo proti oltarju, da bi prejeli obhajilo, dejansko pa prihaja Kristus naproti nam, da bi nas naredil sebi podobne. To je srečanje z Jezusom! Hraniti se z evharistijo pomeni pustiti se spremeniti v to, kar prejemamo. Vsakokrat, ko prejmemo obhajilo, postajamo bolj podobni Jezusu, se bolj spreminjamo v Jezusa. Kot se kruh in vino spremenita v Gospodovo Telo in Kri, tako se vsi, ki ju prejmejo z vero, spremenijo v živo Evharistijo. Duhovnik, ki podeljuje obhajilo, ti reče: “Kristusovo Telo”, ti odgovoriš: “Amen”, oziroma priznaš milost in nalogo, po kateri postajaš Kristusovo Telo. Kajti ko prejmeš evharistijo, postajaš Kristusovo telo. To je lepo, zelo lepo. Ko nas obhajilo zedini s Kristusom in nas osvobodi naših sebičnosti, nas odpre in poveže z vsemi, ki so eno v Njem. Glejte čudež obhajila: postanemo to, kar prejemamo!

Cerkev srčno želi, da bi tudi verniki prejeli Gospodovo Telo s hostijami, posvečenimi pri isti maši. Znamenje evharistične gostije pride polneje do izraza, če se obhajamo pod obema podobama, čeprav vemo, da nas katoliški nauk uči, da pod eno samo podobo prejmemo celotnega Kristusa. Po cerkveni praksi vernik navadno pristopi k obhajilu v procesiji, kot smo rekli, in se pobožno obhaja stoje, ali kleče, kakor določa škofovska konferenca, prejme hostijo na jezik, ali, kjer je dovoljeno, na roko, kakor se odloči. Tišina, tiha molitev nam pomaga, da po obhajilu ohranimo v srcu dar, ki smo ga prejeli. Veliko pomeni, če nekoliko podaljšamo te trenutke tišine, ko se v srcu pogovarjamo z Jezusom, ali tudi če pojemo psalm ali hvalnico, kar nam pomaga biti z Gospodom.

Kateheza o maši pri splošni avdienci na Trgu sv. Petra v sredo, 21. marca 2018.

ČUK, Silvester (Papež Frančišek spodbuja) Ognjišče, 2018, leto 54, št. 5, str. 31.

Kategorija: Papež spodbuja

Maja je veliko prvih obhajil in birm. Tudi mnogo parov se želi poročiti v tem mesecu. Nenazadnje ni malo staršev, ki se odločijo za krst otroka v majniku. Zato majski številki Ognjišča prilagamo katalog knjig in izdelkov, primernih za obdarovanje ob krstu, prvem obhajilu, birmi pa tudi ob poroki in obletnicah porok. Veseli nas, da ste mnogi prepoznali v knjigah Ognjišča in drugi ponudbi primerna darila, s katerimi razveselite svoje bližnje. Upamo, da boste tudi letos našli kaj primernega za obdarovanje. To upamo tudi zato, ker izdelki, ki vam jih ponujamo, pomagajo na poti k Bogu in duhovni rasti.

Maj je Marijin mesec, zato naj nas obogati razmišljanje Maksa Ipavca o Mariji Pomagaj. Za gosta meseca smo povabili novomeškega škofa in predsednika Slovenske škofovske konference Andreja Sajeta. Letos bo vodil romanje bolnikov in invalidov na Brezje, ki bo v soboto, 24. junija.

Maj je tudi »čebelji« mesec, zato smo tokratno prilogo posvetili panjem, poslikanim panjskim končnicam in vsemu, kar se v čebeljih domovih dogaja. In v povezavi s tem k pogovoru povabili Petra Kozmusa, čebelarja in predsednika Sveta za čebelarstvo, ki je predstavil položaj čebelarstva v Slovenji. V maju bo tudi izšla knjiga Biblia Carniolica, v kateri so predstavljeni svetopisemski motivi na panjskih končnicah. Knjiga z lepimi barvnimi reprodukcijami svetopisemskih motivov in besedilom v več jezikih bo lepo darilo.

V tokratni temi meseca so se mladi obrnili v zgodovino in nujnost poznavanja naših korenin in dogodkov. V mesecu maju, ko se spominjamo konca druge svetovne vojne, je ob rob stalni razstavi, ki je na ogled v celjski OŠ1 v sodelovanju z Muzejem novejše zgodovine, nastal širši prispevek o ukradenih otrocih, o usodi ljudi med vojno in po njej ter nujnosti, da nismo brezbrižno zazrti samo v tukaj in zdaj.

Toplejši del leta v zadnjem času z vidika kulinarike čedalje bolj povezujemo s pikniki in predvsem kuhanjem v zunanjih kuhinjah ali s peko na žaru. Obiskali smo uspešno slovensko podjetje, ki izdeluje žare za različne želje kupcev in tudi spoznali, po katerih kriterijih izbrati pravi žar za naše potrebe.

Na glasbenih straneh pa tokrat predstavljamo poseben inštrument in edinega učitelja tega inštrumenta pri nas v Sloveniji. Gre za cimbale in naš sogovornik, Andi Sobočan, je predstavil, kako poteka igranje in poučevanje tega inštrumenta, kako je bilo s pripravo učbenika in da bodo s prihodnjim šolskim letom tudi cimbale končno zasedle svoje mesto kot javno priznani inštrument.

Ob koncu naj predstavim še knjižne novosti in ponatise. Izšla je knjiga Misel za lepši dan 2, v kateri je po ena misel za vsak dan v letu. Iz tiskarne prihaja knjiga Sledi mi. Namenjena je predvsem mladostnikom. Ob njej bodo lahko poglobili svojo vero in bo primerna za birmansko darilo tudi za fante. Več o knjigi si lahko preberete na str. 83.
Ponatisnili smo knjigo Leona Marca Dolgčas pri maši, primerno darilo ob prvem obhajilu, in knjigo Tonina Lasconija 365 + 1 dan s Teboj. Iz nje vsak dan preberejo duhovno misel na Radiu Ognjišče.

Druga novost naše založbe je knjiga Toma Zupana Kako Lenka Prešernova svojega brata pesnika popisuje. Gre za spomine Lenke Prešeren, sestre našega največjega pesnika Franceta Prešerna. Kopánjski župnik Janez Kebe je pripravil in dopolnil knjigo spominov. Na Kopánju je Ribičev France kot otrok tri leta živel pri starem stricu kaplanu Jožefu. Kebe je v knjigi prispeval tudi podatke, ki so celo v slovenskem prostoru novi.

 

B. Rustja, Iz urednikove beležnice, v: Ognjišče 5 (2023), 4.

Kategorija: Beležnica

Oprosti, ker te bom kljub spoštovanju, ki ga izražam v pozdravu, kar tikal. Saj spoštovanje ni nič manjše, pa če je izraženo v tikanju ali vikanju; in človek je enako vreden spoštovanja, če je tikan ali vikan.
Nimaš pojma, kako lepo in prijetno je pokramljati s svetnikom oziroma svetniškim kandidatom – kar je ne nazadnje eno in isto: gre le za birokratski zaznamek tu na tem svetu, tam pri vas so postopki, sklepam, drugačni, predvsem pa hitrejši in bolj pregledni – ki ni mučenec. Kar seveda ne pomeni, da se nisi vsaj malo mučil, da te niso vsaj malo mučili in da si nekoliko trpel, saj kdo pa ne … ampak saj veš, kaj mislim.
Kot otrok sem se ničkolikokrat ogrnil z »Materino ruto«. Hočem reči: znova in znova sem prebiral tvoj roman, tvojo zgodbo, se družil z osirotelim Pejpom in še sanjalo se mi ni, da se bom kdaj srečal s teboj. Če povem po pravici, me kot knjigožrtnega mladiča pisci sploh niste zanimali; zanimala me je knjiga, zgodba, nosilec zgodbe, knjižni junak, zanimal me je Pejp. Zdaj, na moja, no, ne še stara, ampak starejša leta, ko se tudi sam nekoliko mučim s sestavljanjem besed in s kolikor toliko smiselnim oblikovanjem in povezovanjem stavkov (in potem s temi sestavki mučim redke bralce), pa me vedno bolj zanima tudi ozadje zgodbe, pisec in njegov miselni in siceršnji svet, njegova domišljija in biografija.
Danes? O, danes bi te poiskal, obiskal na tvoji fari in se ti vsilil na kak nedeljski popoldanski čaj, da bi malo pogučala. In mi je žal, resnično žal, da do najinega pravega srečanja, tako: iz oči v oči, ni prišlo. Ko bi lahko. Saj si bil – kljub temu da si Materino ruto pisal, ko sem jaz šele rasel v maminem trebuhu – še živ, čil in zdrav, ko sem jaz že kar dobro vedel zase.
A morda je ravno to – da sem vedel zase – krivo, da nisem vedel nič o tebi. Kajti ko sem zakoračil v drugo polovico pubertete, sem knjige, ki sem jih po večdesetkrat prebral, odložil na knjižno polico in pustil, da jih je pokril prah. Glavo so mi poleg napuha napolnili dramski teksti in pogovarjati sem se želel z druge sorte umetniki. Predvsem pa sem želel (in pričakoval), da se bodo pogovarjali z mano. Vozil sem se na Tespisovem vozu, prevozil povprek našo ljubo kurjo deželico, stopil na »deske, ki pomenijo življenje« tako rekoč v slehernem slovenskem kraju, ki premore vaško dvorano, dokler se deske pod mojo težo niso zlomile, da sem padel z znamenitega voza in pristal na zadnji plati. Ne na tleh – no, vsaj ne dobesedno – ampak na stolu za tipkovnico, na katero ti sedaj tudi pišem tole pisemce.
In zdaj sem, kar sem. Nekaj drugega, kar sem misli, da bom. Sem pa vesel, da mi je Gospod (čigar pota znajo biti čudna, kot pravi rek) pokazal tole stezico.
Ti, ljubi Lojze, si nekoč rekel: »Sem duhovnik, to je poklic, ki ga moram živeti!« In to si bil v vsej polnosti. Ob tem pa si našel še čas za pisanje. Ali pa si – tako si mislim, pisal prav zato, da si bil (še) boljši duhovnik. Saj si preko zapisanih besed – ki si jih, preden si jih natipkal na pisalni stroj, najprej spustil preko filtra svojega nežnega srca – ljudem skušal približati Božjo ljubezen in nežnost.
Verjetno si nisi mislil, ko si po vojni prišel v Odrance, da boš tu ostal za zmeraj. Verjetno si si mislil, da boš postavil temelje, potem bo pa že prišel kdo drug in zgradil do konca. A si se lotil tako temeljev kot zidave. Velikopotezno in z zaupanjem v Božjo pomoč si se lotil gradnje tako župnije kot župnijske cerkve.
Kljub nasprotovanju in prepovedi gradnje, kljub zaporu in grožnjam si nisi pustil vzeti poguma, še manj pa upanja. Kako neki le, ko si vendar smatral upanje za neuničljivo! Vztrajal in upal si tudi tedaj, ko so se zlomile deske, pomembnejše od tistih, ki »pomenijo življenje«, deske, ki so na žalost čisto dobesedno vzele kar nekaj življenj.
Lahko si predstavljam, da se človeku, ki v Božjem imenu gradi hišo Božjo, zamajejo ne le tla pod nogami, ampak tudi temelji, ko Bog, v čigar slavo je vse počel, dopusti, da se zgodi kaj takega. Lahko si predstavljam, da je tak človek v nevarnosti, da mu ugasne tleči stenj in se zlomi nalomljeni trs! Lahko, seveda! Če človek vsega, kar gradi v življenju, ne gradi na Skali. In ne zaupa. Z upanjem, ki je neuničljivo.

Ljubi Lojze, žal mi je, da se nisem brigal zate, ko si upal še na tem svetu. Zdaj nas z one strani, kjer se družiš s Presveto Trojico, ki si ji zgradil hišo, spodbujaš, naj bomo pogumni in zvesti. Naj bomo dobri. In naj upamo, tudi ko ta svet pravi, da se ne splača več.

G. Čušin, S svetniškim kandidatom na TI, v: Ognjišče 4 (2023), 99.

Kategorija: S svetniškim kandidatom na TI

V letu 2023 obeležujemo 100-letnico smrti pisatelja Ivana Tavčarja (+19. februar 1923). Zato je na pobudo Občine Gorenja vas - Poljane Ministrstvo za kulturo leto 2023 razglasilo za Tavčarjevo leto. Ob tem imamo priložnost, da pobliže spoznamo osebnost in delo enega najpomembnejših literarnih ustvarjalcev v obdobju realizma in politikov tedanjega časa na Slovenskem.

Dvorec Visoko, ki je bil Tavčarjev drugi dom, z umeščenostjo v osrednji del Poljanske doline predstavlja vstopno točko za celostno raziskovanje te kulturno, etnološko, obrtno in naravno bogate pokrajine, ki je bila skozi stoletja navdih mnogim umetnikom.

Eden izmed vidnejših je Ivan Tavčar, ki je Visoko in Poljansko dolino dvignil visoko, predvsem v literarne višave, saj le redkokdo ni vsaj slišal o Visoški kroniki in Cvetju v jeseni.

POLJANE NAD ŠKOFJO LOKO
Z Juretom Ferlanom, ki je bil ta dan moj vodič, sva zgodbo o Ivanu Tavčarju in dvorcu Visoko začela v Poljanah, pri pisateljevi rojstni hiši, kjer pred nekdanjo hišo stoji spomenik Ivanu Tavčarju, izdelan po načrtu še enega slovenskega velikana Jožeta Plečnika. Avgusta 1851 se je v kmečki družini rodil Ivan in živel tam vse do leta 1863, ko je začel šolanje na gimnaziji v Ljubljani.
Od hiše sva se sprehodila do pokopališča na Poljanah, kjer je pokopana rodbina Kalanovih, ki je še kako povezana z dvorcem Visoko. Dvorec je do srede 17. stoletja pripadal različnim rodbinam, takrat pa je za skoraj dve stoletji in pol prešel v last rodbine Kalan.

VISOKO
Iz Poljan sva se nato odpravila proti dvorcu Visoko. Če bi imela na voljo več časa, bi se na to pot gotovo odpravila peš, saj po desni strani Poljanske Sore vodi do dvorca zelo lepa sprehajalna pot, ki v uri hoda povezuje Poljane in Visoko.
Dvorec Visoko se nahaja na desnem bregu reke Sore in ima zelo lep pogled proti cerkvi sv. Volbenka, ki stoji slabih 500 metrov visoko. Ta cerkev je prvič omenjena nekako v istem času kot dvorec Visoko, to je v 13. in 14. stoletju.
Dvorec je posebej zaznamovalo lastniško obdobje že omenjene družine Kalan – od leta 1650 pa vse do konca 19. stoletja, ko je prešel v last Tavčarjev. V tem času se je na domačiji zamenjalo 11 lastnikov Kalanovega rodu. Kalani so se kot visoški gospodarji ukvarjali s kmetijstvom: poljedelstvom, živinorejo, gozdom, v 18. stoletju pa tudi s trgovanjem z vinom. To je bilo obdobje, ko je Kalanova hiša, lahko rečemo tudi kmečki dvorec, doživela vrh svojega razvoja, saj je poleg stanovanjske stavbe stalo obsežno gospodarsko poslopje, zraven pa je bil postavljen velik lesen kozolec – toplar. Vse te tri stavbe so tvorile zaključeno celoto in predstavljale višek kmečkega stavbarstva v tistem času.

IVAN TAVČAR IN VISOKO
Tavčar je na svoji pestri življenjski poti vedno ostajal povezan s Poljansko dolino. Potem ko je Kalanova rodbina po seriji tragičnih dogodkov izumrla, je leta 1893 pisatelj Ivan Tavčar od dediča Antona Kalana kupil posestvo Visoko.Tavčar je na podstrešju dvorca našel staro okovano železno skrinjo, polno zapiskov in dokumentov o rodbini Kalan, ki mu je služila kot osnova za Visoško kroniko. Skrinja, ki je hranila visoški zgodovinski zaklad, je shranjena v Loškem muzeju, njeno repliko pa si je možno ogledati tudi v dvorcu Visoko.
Ivan Tavčar je dvorec in okolico uredil po svojih zamislih. Poskrbel je za parkovno zasaditev različnih, predvsem tujerodnih okrasnih dreves in grmovnic, na svojem posestvu je uredil prvo teniško igrišče na Slovenskem. Tako urejeno posestvo je družini Tavčar služilo za oddih in umik iz Ljubljane, kjer so živeli. Sem so v goste vabili tudi prijatelje. V tistem času je bilo počitnikovanje omogočeno le mestni gospodi, ki se je z druženjem kratkočasila ob ribolovu, sprehajanju, igranju tenisa in dobri hrani.

ISKANJE LASTNIKA IN IDENTITETE
Mnogo podobnih gosposkih zgradb in posestev je bilo uničenih v času med in po drugi svetovni vojni, veliko je bilo nacionaliziranih. Dvorec na Visokem je te pretrese relativno dobro prestal. Je pa temu sledilo obdobje nekaj desetletij, ko so se menjavali lastniki pa tudi ideje, kakšno vsebino dati dvorcu. Med drugim so bili v načrtu velik konjeniški center, šola za ravnatelje, turistični in kongresni center in še kaj.
Od leta 1985 je bila lastnica dvorca občina Škofja Loka. Po delitvi te občine na manjše leta 1994 se je lastništvo dvorca razdelilo. Občini Gorenja vas - Poljane je pripadel 74-odstotni delež, v nadaljnjih letih pa je zaradi lažjega upravljanja odkupila še preostali delež, in tako leta 2016 postala edina lastnica dvorca na Visokem.

KORAK ZA KORAKOM
Prelomno je bilo leto 2012, ko so se začela izvajati prva obnovitvena in urejevalna dela. Očiščena je bila okolica dvorca ter delno obnovljeni vhodna veža in prvi notranji prostori. Zaveza je bila, da bodo vsako leto kaj dodali in obnovili – po dobrih desetih letih je pokazati in videti že marsikaj.
Danes je dvorec Visoko lično obnovljen: tako zunanjščina kot notranji prostori v pritličju, kjer se nahaja kavarna z letnim vrtom na dvorišču. Poleg kavarne so urejeni prostori, v katerih je na ogled postavljena stalna muzejska zbirka, ki prikazuje čas in življenje rodbine Kalan ter življenje in delo Ivana Tavčarja in njegove družine. Posebna zanimivost je še vedno delujoče Kalanovo ognjišče z napo iz 18. stoletja, na katerem lahko obiskovalcem pripravijo tople napitke ali jedi. Vse skupaj zaokroža skrbno urejena poročna dvorana, kjer po dogovoru pripravijo lep sprejem za mladoporočenca z dobrodošlico in nagovorom samega Ivana Tavčarja.
Poleg obnove stavb so v zadnjih letih poskrbeli tudi za ureditev širše okolice dvorca. Med drugim so naredili rekonstrukcijo travnatega teniškega igrišča, ki vsako leto v poletnih mesecih vabi na partijo tenisa. Izvedli so tudi oskrbo parka in s sečnjo odstranili poškodovana in odmrla drevesa ter jih nadomestili z novimi. Streljaj od dvorca na razglednem pobočju se nahaja grobnica rodbine Tavčar, ki si jo je pisatelj Ivan izbral za svoje zadnje počivališče.
Konec avgusta 2017 je bil objavljen Odlok o razglasitvi Ambienta Visoške in Debeljakove domačije na Visokem pri Poljanah za kulturni spomenik državnega pomena, s čimer je bil dvorec z okolico postavljen na najvišji nivo spomeniškega varstva pri nas.
Kljub kopici opravljenega dela pa so smeli načrti tudi za naprej. V načrtu je projekt dokončne ureditve večnamenskega prostora za večje skupine v obokanem pritličju gospodarskega poslopja, potekajo tudi aktivnosti občine za postavitev pokritega mostu čez Poljansko Soro v bližini dvorca na lokaciji, kjer je nekoč že stal. S tem bi olajšali dostopnost do posestva. Pod kavarno se nahaja slikovita obokana klet, ki bo v kratkem urejena za obiskovalce.

VSEBINA DAJE PEČAT
Vsem obnovljenim prostorom je treba dati primerno vsebino, da zaživijo in so privlačni za obiskovalce.Poleg že omenjene muzejske zbirke, kjer se lahko sprehodimo skozi različna obdobja življenja na Visokem, se na dvorcu trudijo tudi s prirejanjem različnih rednih ali občasnih dogodkov. O vsebini in ponudbi dvorca mi je več povedala vodja kavarne na Visokem Martina Ambrožič Tušar, ki je dejala, da se v prostorih dvorca izvajajo različne delavnice, ki potekajo čez celo leto. Tu so še literarni večeri, zelo dobro so bili sprejeti kulinarični večeri po vzoru Tavčarjevega menija ter s prikazom takratne meščanske in kmečke kulinarike. V toplejšem delu leta v parku organizirajo različne prireditve, kot so koncerti, gledališke predstave, tržnice in tematski dnevi. Redno mesečno vodenje po dvorcu je vsako drugo soboto v mesecu ob 10. uri.
Sogovornica Martina je predstavila tudi ponudbo kavarne na dvorcu, kjer so bili skrbni pri izbiri lokalnih ponudnikov, saj želijo tudi s svojo ponudbo obujati lokalno kulinarično dediščino.Tako ponujajo domače zeliščne čaje, edinstvena posebnost je njihov terjakov čaj, z okoliške kmetije jih oskrbujejo z domačimi buhtlji, ocvirkovco in drobnjakovo potico, na voljo so tudi slaščice, med njimi izstopajo posebej za dvorec narejene torte, poleti pa odličen sladoled.
Dvorec Visoko predstavlja slikovito izletniško točko, in kot sem dejal na začetku, zelo dobro izhodišče za raziskovanje zgornjega dela Poljanske doline. Tu se lahko odločimo za obisk še dveh znamenitosti, ki ju – tako kot dvorec – upravlja Zavod Poljanska dolina: rojstne hiše slikarjev Janeza in Jurija Šubica z muzejsko zbirko v Poljanah nad Škofjo Loko in impresivne velike podzemne utrdbe Rupnikove linije na Golem vrhu, katere obisk je posebno doživetje. Mimo dvorca poteka etapa občinskega kolesarskega kroga, nedaleč stran, čez bližnji Bukov vrh, pa je speljan tudi Pohodni krog občine Gorenja vas - Poljane.
Dvorec Visoko je zasijal v novi, vsebinsko avtentični podobi, ki s svojo ponudbo, za razliko od mnogih drugih dvorcev in krajev, kjer smo danes priča samo ruševinam, prinaša res pestro obogatitev za vse generacije.

M. Erjavec-J. Ferlan, Dvorec Visoko. Dvorec v poljanski idili: Na obisku, v: Ognjišče 2 (2023), 75-77.

Kategorija: Na obisku

gost meseca

Dr. Andrej Saje, novomeški škof in predsednik SŠK

glasba

Andi Sobočan, edini učitelj cimbal v Sloveniji

priloga

Čebelji dom, o panjih in panjskih končnicah ...

Preberite več: Maj 2023

Kategorija: Kazalo

V slovenskem prostoru smo celoten vzgojno-izobraževalni proces zreducirali na kognitivno/racionalno raven. Poslanstvo šole ni samo edukacijske narave in tudi ne samo vzgojne, ampak tudi preventivne. Vzgoja in preventiva morata postati konstitutivna elementa vzgojno-izobraževalnega procesa. Strateški načrt, ki sem ga predstavil na konferenci, predstavlja oblikovano strategijo za celovito, trajno in učinkovito prenovo vzgojno-izobraževalnega sistema v Republiki Sloveniji. Vsebuje 12 strateških ciljev, ki so utemeljeni na strateških priporočilih in usmeritvah Unesca ter Evropske komisije. Tako zasnovana strategija, utemeljena na holističnem pristopu, se izogne nevarnim pastem redukcionizma, determinizma in delnih rešitev. Holistični pristop zajema tudi vidik skupne prihodnosti, ki ga Unesco opredeljuje v petem stebru: »Učiti se postati s svetom: izobraževanje za prihodnje preživetje.« Človeštvo samemu sebi predstavlja največjo grožnjo, bodisi v obliki vojne agresije bodisi v obliki brezvestnega uničevanja narave in celotnega planeta, ki mu botruje nebrzdani kapitalistično-potrošniški razvoj. Oblikovanje strateškega načrta in smernic je nastalo v okviru ARRS (Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije), projekta Holističen vzgojno-izobraževalni proces in krepitev duševnega zdravja (L5-1844), ter tudi na podlagi večletnega dela z otroki, mladostniki, starši, vzgojitelji, učitelji in ostalimi strokovnimi ter pedagoškimi delavci.
V teh dneh na fakulteti organiziramo izredno obsežno mednarodno znanstveno konferenco z naslovom Za človeka gre: Družbeni in tehnološki razvoj za varnost in dostojanstvo. Kot je že iz naslova razvidno, je v središču ČLOVEK. Znanost in stroka sta tukaj zaradi njega samega in v službi skupnega, solidarnega in spoštljivega sožitja. Poudarek letošnje konference je na ohranjanju in varovanju človekovega dostojanstva. V sodobnem času namreč obstaja velika nevarnost, da se hitro pozabi in zanemari človeka, njegove temeljne pravice, vrednote in najpomembnejše: njegovo dostojanstvo. Vsi smo v prvi vrsti tukaj zato, da varujemo prav človekovo dostojanstvo. Začne se že v otroštvu, v vrtcu, šoli, bolnici, v psihoterapevtski sobi, v družini, klubu ali društvu – povsod. Naša sekcija Vzgoja, izobraževanje in duševno zdravje je temu razumevanju človeka še posebej blizu. Sekcije se je udeležilo rekordnih 550 slušateljev, bilo je 26 predavanj, ki so se zaključila z bogato okroglo mizo.
Ob vseh naraščajočih duševnih stiskah, duševnih boleznih, depresivnosti, anksioznosti, vedenjskih težavah, občutkih življenjske nesmiselnosti, pomanjkanju vztrajnosti in motivacije, bulimijah, anoreksijah, samopoškodovanju imamo celotne generacije otrok in mladostnikov, ki so zasvojeni z zasloni. V stroki govorimo o digitalnem kokainu in digitalnem heroinu – ker imajo zasloni na otroške možgane približno enak vpliv kot trde droge. Otrok, še posebej v predšolskem obdobju, sploh ne bi smeli izpostavljati zaslonom – to bi bil ideal. Posvetiti duševnemu zdravju posebno pozornost v celotnem vzgojno-izobraževalnem procesu ni samo priporočilo, ampak urgentna in temeljna odgovornost. Vendar – na veliko žalost generacij otrok in mladostnikov – resnih in sistemskih rešitev ni in ni videti. Temeljna odgovornost obstoječe družbe in pristojnih institucij je prav skrb ter odgovornost do otrok in mladostnikov. Z drugimi besedami to pomeni: odgovornost za prihodnost.
Ena izmed ključnih nalog in obenem izzivov pri prenovi vzgojno-izobraževalnega sistema je celovit razvoj osebnosti in razvoj smisla, veselja ter strasti do učenja. Prav to so smer in cilji, ki jih moramo zasledovati pri vzgoji in izobraževanju v 21. stoletju, sedaj morda bolj kot kdajkoli prej v zgodovini. Ne gre namreč samo za to, kaj in koliko bomo vedeli, in tudi ne samo za to, kaj in koliko bomo delali ali kaj in koliko bomo imeli, ampak predvsem za to, na kakšen način bomo bivali in tudi sobivali. V vzgojno-izobraževalni sistem je nujno potrebno vključiti izgradnjo osebnosti, razvoj ustreznih osebnostnih lastnosti, vzgojo in skrb za duševno zdravje. To je odlično ubesedil antični velikan Platon: »Mlad človek ni prazen lonec, ki ga je treba napolniti z znanjem, temveč ogenj, ki ga je potrebno prižgati.«
P. S.: Konference so se udeležili tudi prof. dr. Klaus Mainzer, predsednik Evropske akademije znanosti in umetnosti, prof. dr. Felix Unger, častni predsednik EASA, prof. dr. Martin Kemp, zaslužni profesor Univerze v Oxfordu, Mariya Gabriel, evropska komisarka za inovacije, raziskave, kulturo, izobraževanje in mlade ter mnogi drugi. Žal je tudi tokrat Slovenija zamudila pomembno priložnost.v

S. Kristovič, (kolumna), v: Ognjišče 4 (2023), 11.

Kategorija: Kolumna - Kristovič