Pri sv. Tereziji Deteta Jezusa se mi je v srce posebej vtisnila njena močna navezanost na očeta. Pravila mu je ‘moj kralj’ in se ob njem počutila kot mala kraljična, kot jo je njen očka ljubeče klical. Bila je njegova ljubljenka in zaklad njegovega srca. Lahko sem si predstavljala to močno vez med očetom in njegovo najmlajšo hčerko in se vanjo vživela.
Tudi sama sem se namreč ob svojem očetu tako lepo počutila: ljubljena, varna, ponosna, morda celo nekoliko vzvišena nad starejšimi brati in sestrami – kot kraljična.
Bil je delavec. Po vzoru svojega zavetnika sv. Jožefa je s trdim in poštenim delom služil kruh za svojo družino. Delo v gozdu in pozneje na železnici ni bilo lahko. Dan za dnem je v vsakem vremenu prehodil petnajst kilometrov po progi. Domov je prihajal utrujen, pa ga je pogosto čakal kateri od vaščanov. Zdaj ta, da je odslužil za košček zemlje, kjer smo imeli krompir, zelje, fižol in drugo, zdaj drugi, da je odslužil oranje ali konja, s katerim je pripeljal drva. Včasih pa ga je čakal kdo, ki je potreboval pomoč pridnih rok.
Ko je prišel domov še iz te dodatne službe, je bil čisto izžet. Vendar pa ni bilo večera, da se me bi spustil na kolena in skupaj z družino molil rožni venec.
Izšel je iz velike družine. Bil je navezan na svoje brate in sestre. Dva mlajša brata je vzela vojna. Kadar je pogovor nanesel nanju, se mu je ob pogledu na sliki v okvirju na steni oko orosilo in glas se mu je zatresel.
Kako hrepeneče je mislil na svojo družino, ko je bil vojni ujetnik v daljni Nemčiji. Ponoči je spal v barakah, podnevi je delal pri kmetih. Vsaj jesti je dobil, ponekod več, drugod bolj malo. Delal je rad in je užival pri delu, ki ga je od doma dobro poznal.
Kot vojak je doživel številne grozote, ki so ga globoko zaznamovale. Šele čez leta, ko je čas počasi celil rane, so se nočne more umikale v pozabo.
Pri štiridesetih letih sem resno zbolela. Takrat je bil naš oče že star in onemogel. Nič več ni šel iz hiše. Dolgo se nisva videla. Kadar sem se počutila malo bolje, sem ga poklicala po telefonu. Ko sem končno zapustila bolnišnico, sem se najprej ustavila pri njem. Odkar smo v naši družini odrasli, smo nekako sramežljivo pozabili na izraze nežnosti, tedaj pa me je oče močno stisnil v objem. Počutila sem se kot takrat, ko sem ga kot majhna punčka čakala pri vaški kapelici, ko se je vračal z dela. Vedno me je objel, me vzel na kolo in me varno pripeljal domov.
Kadar sem le mogla, sem ga obiskala. Nekoč, ko sem že sedela v avtomobilu, mi je nekaj prišepnilo: “Vzemi s seboj rožni venec!” Ko sem prišla k očetu, mi je potožil, da je izgubil rožni venec. Dala sem mu svojega. Prepričana sem, da je na tem rožnem vencu prebiral jagode za moje zdravje in za vse svoje otroke. Držal se je svetopisemske modrosti: “Izlivaj svoje srce pred Gospodom! Svoje roke dvigaj k njemu za življenje svojih otrok.”
Bil je očetov pogreb. Srce se mi je trgalo v bolečini, ko so krsto spustili v grob poleg naše mame. Tedaj si je med temnimi oblaki utrgal pot svetel sončni žarek in posijal prav tja, v sveži grob. Se je sonce prišlo poslovit od pravičnega?
Potolažil me je ta žarek, dal mi je novo upanje, utrdil je mojo vero. Oče, spet se bova srečala, ko se bo tudi moje romanje končalo.

Heli. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 3, str. 92.

Rozalka je sedela v svojem najljubšem prostoru, v udobnem naslanjaču ob topli peči s pletenjem v rokah. Ob njej je igral radio, naravnan na Radio Ognjišče. Zaslišala je napoved njej priljubljene oddaje Klepetalnica med nami in vami. Napovedovalka je povedala: »Danes se bomo v naši klepetalnici pogovarjali o posojanju denarja. Drage poslušalke, cenjeni poslušalci, povejte nam ali ste že komu kaj posojali, in kakšne izkušnje imate. Ali so vam posojeno vrnili?«
Rozalka je pozorno prisluhnila in takoj so se v njenem srcu obudili že davni spomini. Bilo je lepo nedeljsko popoldne, ko so se vaška dekleta zbrala, da spletejo nekaj vencev in z njimi okrasijo mlaj ter vhodna vrata hiše, kjer bo konec tedna ohcet. V soboto bo namreč njihov vaščan pripeljal na svoj dom nevesto iz sosednje vasi.
Pred šrango bo ženin moral odkupiti nevesto v sosednji vasi, kot je v tem kraju navada, dekleta pa so hotela mladi nevesti z venci pokazati, da jo z veseljem sprejemajo v svojo vas. Po končanem delu se je Rozalka odpravila proti svojemu domu. Prav kmalu je zaslišala, da jo nekdo kliče. Ozrla se je in se začudila, ko je videla, da hiti za njo Martin – fant, ki bo v soboto ženin.
»Rozalka, nekaj bi te prosil,« je z vidno zadrego spregovoril Martin, ko je ob Rozalki stopil s kolesa.
Rozalka ga je vprašujoče pogledala: »Na dan z besedo! Če bom le mogla, bom ženinu rada ustregla,« je z nasmehom hitro pregnala Martinovo zadrego.
Martin je povedal, kaj ga žuli. »Ne skrbi me poroka, moje zadrege je kriva šranga. Saj nisem na praznem, toda zvedel sem, da se fantje iz sosednje vasi pogovarjajo, da mi šrango tako zasolijo, da bom moral izprazniti denarnico do zadnjega beliča, Jaz pa bi se rad malo postavil pred njimi, da me niso čisto izsušili. Rad bi jim pokazal, da mi je še nekaj ostalo v denarnici. Če imaš, te lepo prosim, da mi posodiš. V denarnico bi bankovce zložil tako, da bi čim več zgledalo. Če bom imel za plačilo šrange še dovolj svojega, ti bom vrnil takoj po poroki, če pa bi mi res zmanjkalo, pa ti vrnem ob prvi plači,« je obljubil Martin.
»Nič se mi ne bo mudilo, saj veš, da jaz nimam redne plače in moram vedno imeti pri roki nekaj za vsak slučaj. Jutri pridi. Nekaj imam res, a ne doma, ampak pri prijateljici, in ti bom lahko dala,« je pojasnila Rozalka.
»Hvala že vnaprej. Nikoli ne bom pozabil, da si mi pomagala v zadregi,« je dejal Martin ter se veselo odpeljal.
Ko je zdaj Rozalka poslušala Klepetalnico, je prva gospa, ki se je oglasila, rekla, da še vedno velja star pregovor: »Če si hočeš dobiti sovražnika za vse življenje, potem posojaj.« Rozalka je iz lastne izkušnje bila nasprotnih misli.
Ni se več dobro spominjala, ali ji je Martin posojeni denar vrnil takoj po poroki ali malo kasneje. Svojo obljubo je držal. Ob tem je v Rozalki dozorelo življenjsko spoznanje. Ona je ostala vaška teta, ki je bila pogosto potrebna kakšne pomoči. Ni lahko prositi, ko pa ima vsakdo svoje skrbi in stroške. Nikoli pa ni zaman prosila Martina za kakršno koli pomoč. Še več: Martin ji je pogosto sam ponudil pomoč. »V trgovino grem,« se je oglasil pri njej. »Ali kaj potrebuješ, lahko ti pripeljem.« Tako si je Rozalka z malim, le nekajdnevnim posojilom pridobila dobrotnika. Od tiste poroke je minilo veliko let, Martin je že dedek, toda svojo dobroto je ohranil vse življenje.
Tak je spomin na posojilo denarja poštenjaku v srcu Rozalke, ki je oživel ob radijski klepetalnici. Niso pa tako lepi spomini na vse njene dobrote, ki jih je izkazala drugim. Na žalost še vedno velja star pregovor: »Dobrota je sirota.«
Angelca Škufca

Ognjišče (2014) 02, str. 50

Gotovo nisem edina, ki so me številni članki o prestopkih, ki naj bi jih storil slovenski jezuit p. Marko Rupnik, zmedli in užalostili. Zakaj? Tudi sama sem večkrat poslušala njegova predavanja, tudi po medijih, brala njegove knjige in obiskala cerkve, ki jih krasijo njegovi mozaiki. Če je vse, kar mu očitajo, res, me zanima, kako naj se odslej vedem. Naj berem njegove knjige še naprej? Kako naj ravnam z nasveti in spodbudami, ki jih je dajal med svojimi predavanji? Takrat so se mi zdeli dobri in so mi pomagali pri duhovni rasti. Imela sem celo občutek, da spada med duhovnike, ki znajo dobro nagovoriti sodobnega človeka. Sprašujem se, kako je mogel človek, ki je tako dobro govoril in tako modro razmišljal, storiti tako slaba dejanja.
V januarskem Ognjišču sem prebrala razmišljanje na to temo. Saj se strinjam z napisanim, toda ali niste zmogli jasne obsodbe njegovih dejanj? Ste pomislili, kako se počutijo žrtve njegovih dejanj? Ali niso grda, zavržena dejanja vredna jasne obsodbe? Veliko vprašanj se mi poraja in napisala sem nekatera. Napišite nekaj, da nam bo v pomoč in da bomo vedeli, kako naj ravnamo, kako naprej.
Nataša

Hvala vam za vaše pismo. Prepričan sem, da si taka in podobna vprašanja postavlja mnogo kristjanov, nenazadnje pa tudi drugih ljudi, ki so si ogledali mozaike patra Rupnika ali spremljali njegove nastope v javnih medijih. Naj začnem od konca. Glede obsodbe neprimernih dejanj naj napišem, da obsojam vsa slaba dejanja, pa naj jih stori kdorkoli. Če nisem tega zadnjič jasno napisal, naj napišem sedaj: Slabo dejanje je slabo in vredno obsodbe. Če to velja v vseh primerih, velja tudi v tem, o katerem govorite.

Kako ravnati naprej?
Sprašujete, kako ravnati naprej, zlasti z nasveti in spodbudami, ki ste jih slišali ali prebrali pri p. Rupniku. Če velja, da so slaba dejanja slaba, velja tudi za dobre nasvete in dobre misli, da so dobre, pa četudi bi jih povedal baraba. Seveda se postavlja vprašanje, kako naj berem knjigo avtorja, ki je zlorabljal ljudi. Če bi ob branju njegove knjige začutili sovraštvo, odpor ali bi se vam knjiga upirala, jo prenehajte brati. Saj obstajajo še druge knjige in avtorji, ki vas lahko nagovorijo. Morda boste lahko segli po piscih, ki jih je navajal p. Rupnik. Spise cerkvenih očetov, ki jih je omenjeni pater večkrat navajal, lahko mirno berete.
Tu mi je v pomoč nauk moje mame, preproste verne žene. Kot najstnik sem ji dejal, da se mi ni treba lepo obnašati v šoli in se učiti, ker učitelji govorijo slabo o Cerkvi in trdijo, da ni Boga. Mama pa mi je odgovorila, naj jih v tem ne poslušam, ampak naj jih poslušam v tistem, kar me učijo dobrega. Nekaj podobnega bi lahko rekli za učenje patra, o katerem sprašujete. Seveda tukaj stvari niso enake, a vendar. Držite se tistega, kar vas je nagovorilo in vodilo k Bogu. Neki človek je dejal, da se bo sedaj ob branju patrovih knjig spomnil na avtorjeva slaba dejanja. Odsvetoval sem mu nadaljnje branje.  

Vrednost take umetnosti?
Podobno kot vi se tudi drugi sprašujejo, kako gledati na umetnost ljudi, ki so zagrešili nemoralna dejanja. V grobem srečamo dve mnenji. Prvo pravi, da je treba tako umetnost zavrniti. Drugo pa, da je treba razlikovati med umetnikom in umetninami. Nobelov nagrajenec slovenskega rodu Peter Handke je javno zagovarjal stvari in ljudi, ki jih ni mogoče zagovarjati, a so ob podelitvi nagrade poudarjali, da so njegova dela vredna literarne nagrade. Ko so nekateri zahtevali, da bi p. Rupnik zaradi nemoralnih dejanj moral vrniti Prešernovo nagrado, so jim drugi odgovorili, da tudi človek, po katerem se imenuje ta nagrada, ni bil moralna veličina in ni skrbel za nezakonska otroka ter je imel intimni odnos z izredno mladim dekletom. Seveda gre v Rupnikovem primeru za duhovno umetnost, tako, ki naj bi nas dvigala k Bogu in tu bi morali biti kriteriji strožji. A spet se najdejo poznavalci umetnosti, ki bodo našteli vrsto slikarjev, katerih dela so tudi v cerkvah, ki so živeli nemoralno. Naj tudi za umetnost velja, kar sem napisal o knjigah. Če kdo ob tej umetnosti ne doživlja Boga, ampak čuti zaradi dejanj umetnika do nje odpor, naj je ne hodi gledat, saj ne bo mogel pred njo moliti.

Kako je mogel to storiti?
To vprašanje je begalo tudi mene ob predpostavki. Toda ali imamo skušnjave samo navadni smrtniki? Ali skušnjavec napada samo običajne ljudi? Nikakor ne! Bolj kot se človek želi bližati Bogu, bolj ga napada skušnjavec. Večje darove kot ima nekdo, bolj mora računati, da bo skušan. Nekateri ljudje so mi dejali, da se v zadnjih letih bojijo cerkvenih praznikov, saj pred vsakim praznikom mediji vržejo v svet novico o kakšnem cerkvenem škandalu. Gotovo so prazniki »milostni trenutek«. Mnogi ljudje se takrat na poglobljen način srečajo z Bogom pri bogoslužjih, pa tudi pri spovedi in drugih zakramentih. Prepričan sem, da »nekoga« to zelo moti in bo izkoristil priložnost, da bo pred prazniki storil vse, da bi se čim manj ljudi srečalo z Bogom. Seveda pa nas dejstvo, da skušnjavec izkorišča praznični čas, ne sme preslepiti, da ne bi zavrnili slabih dejanj, ki so jih storili ljudje v Cerkvi, in dali potem priložnosti skušnjavcu.

Odnos do grešnika in do žrtev
Ob prvem šoku, ki smo ga mnogi doživeli ob novici o patrovih domnevnih zlorabah, smo si poleg mnogih vprašanj postavili tudi tega, kako naj se sedaj obnašamo do storilca nemoralnih dejanj. Rektor ljubljanskega semenišča dr. Roman Globokar je v pogovoru z bogoslovci, ki bodo v prihodnosti opravljali enak poklic kot pater, prišel do sklepa, da je Rupnikov primer podoben primeru, če bi grešil kdo v družini ali če bi kdo iz družine zakrivil zločin. Oče ostaja oče, tudi če zakrivi zločin. In duhovni oče ostaja človek, tudi če stori strašno dejanje. Ne opravičujemo njegovega slabega dejanja, a ga kot človeka še vedno sprejemamo. Sprejemamo pa ga ne zato, da bi opravičili njegova slaba dejanja, ampak da bi mu pomagali k spreobrnjenju. Zavrnimo greh, ne zavrnimo grešnika. Kristjani verujemo v Božje usmiljenje, ki je neizmerno in se pred nikomer ne zapre. Jezuit p. Jože Roblek, sicer ideolog skupine Dovolj.je, »verjame, da ima vsak človek možnost spreobrnjenja, tudi največji zločinec. Vidimo, kaj je storil desni razbojnik na križu. Ne glede na vse povedano, pa še vedno boli storjen greh, kajti storjeni greh človeka ponižuje: 'V tem ga (Rupnika) ne hvalim.' Po drugi strani pa so tudi žrtve poklicane k odpuščanju, kakor je Kristus, ki je naša žrtev, odpustil na križu: Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.«

B. Rustja, Pisma, v: Ognjišče 2 (2023), 36-37.

KDO?
Janez Frančišek Gnidovec

KDAJ?
Rojen 29. septembra 1873 v Velikem Lipovcu pri Ajdovcu na Dolenjskem.

IZOBRAZBA
Gimnazijo je obiskoval v Novem mestu, bogoslovje pa v Ljubljani in bil leta 1896 posvečen v mašnika. Po kaplanovanju je šel na Dunaj študirat klasične jezike ter bil leta 1903 promoviran za doktorja filozofije.

DELOVNE IZKUŠNJE
Bil je kaplan v Idriji in Vipavi. Po končanem študiju klasičnih jezikov je najprej poučeval na kranjski gimnaziji, potem pa je po profesorskem izpitu leta 1905 prišel v Zavod sv. Stanislava v Šentvidu in postal njegov prvi ravnatelj. Jeseni leta 1919 je vstopil v misijonsko družbo lazaristov, jeseni 1924 pa je bil imenovan za škofa v Skopju s sedežem v Prizrenu.[Janez Gnidovec na dan škofovskega posvečenja - Vel. Lipovec, rojstna hiša - Šentvid nad Ljubljano, Zavod sv. Stanislava (1905) - Cerkev Srca Jezusovega na Taboru v Ljubljani. - Skopje v Gnidovčevem času - Gnidovec s škofom Jegličem.]
DEJAVNOSTI
Kot skopski škof se je znašel v težkih razmerah. V škofiji je primanjkovalo duhovnikov, zato je ustanovil semenišče. Maloštevilni katoliški verniki so bili razkropljeni in niso imeli cerkva, kjer bi se zbirali, zato je v 14 letih zgradil 18 cerkva. Bil je velik asket, hranil se je izredno skromno in več let ni pil alkohola. Peš je prehodil velike razdalje, prenočeval zunaj ali v neprimernih in umazanih prostorih. Dolgo v noč je spovedoval, veliko molil, zlasti kleče pred Najsvetejšim, in malo spal. V slogu svojega škofovskega gesla je postal vsem vse. Albancem je govoril v njihovem jeziku, prav tako je oskrboval slovenske vernike, večinoma državne uslužbence in vojake v škofiji, ter seveda druge tamkajšnje katoličane.

POSEBNI IN MANJ ZNANI DOSEŽKI
Premalo je znana njegova skrb pri pisanju in izdajanju slovenskih učbenikov za gimnazijo v Šentvidu. Te učne knjige so postale osnova za vse učbenike, ki so jih potem pripravili za uporabo v slovenskih srednjih šolah. Manj znano je tudi, da je za misijone navdušil nobelovko, sv. Terezijo iz Kalkute. Pred odhodom iz Skopja je zanjo maševal in ji izrekel besede, ki si jih je dobro zapomnila: »Vedno in povsod bodi le Kristusova.« Ona sama pa je večkrat izjavila, da je Gnidovec svetnik. [Marko Jerman: Škof Gnidovec vitraž (2001), p.c. sv. Jakoba, Vrhtrebnje (žup. Trebnje). - Janez F. Gnidovec in Mati Terezija - podoba v cerkvi Srca Jezusovega na Taboru v Ljubljani (slikarka Cecilija Grbec) - Grob na ljubljanskih Žalah - Tabor, prekop Božjega služabnika (leto 2010).
ODHOD V VEČNOST
Škof Gnidovec je izčrpan od dela in naporov 9. januarja 1939 pripotoval v Ljubljano. Dejal je: »Grem domov umret.« Sprejeli so ga v sanatorij v Leonišče, kjer je umrl 3. februarja istega leta.

več o Janezu Gnidovcu na naši spletni strani

B. Rustja, Svetniški kandidati, v: Ognjišče (2023) 2, str. 99.
izbor fotografij: M. Erjavec

Potem ko je izvršil svoje odrešenjsko poslanstvo, se je Jezus pred vrnitvijo k Očetu poslovil od svojih apostolov z naročilom: »Pojdite po vsem svetu in oznanjujte evangelij vsemu stvarstvu!« (Mt 16,15). Zatorej ima Cerkev, tako vesoljna kot krajevna, dolžnost širiti Kristusovo blagovest. Tej njeni »ustavni« dejavnosti, ki ji je bila Cerkev v vseh časih zvesta, pravimo misijoni, od Cerkve poslanim glasnikom evangelija pa misijonarji. Od množice slovenskih misijonarjev je najbolj znan Friderik Baraga, ki je v letih 1831 do 1868 s svetniško vnemo deloval ob Velikih jezerih med severnoameriškimi Indijanci. Pri oznanjevanju evangelija si je prizadeval tudi za njihov gospodarski in kulturni napredek. Nekaj desetletij zatem je po njegovem zgledu med Indijanci v Minnesoti misijonaril Jožef Frančišek Buh. Predstavljal je vez med slovenskimi duhovniki v ZDA, ki so bili »pravi« misijonarji med pogani, in tistimi, ki so prišli po misijonskem obdobju, da bi skrbeli za slovenske izseljence.

IZ POLJANSKE DOLINE V PROSTRANO AMERIKO
Jožef Frančišek Buh je bil sin verne Poljanske doline. Rodil se je 17. marca 1833 v zaselku Zadobje v župniji Lučine. Osnovno šolo je obiskoval v Poljanah in Škofji Loki, kjer se je naučil nemščine. Šolanje je nadaljeval na gimnaziji v Ljubljani. Po maturi je jeseni 1854 vstopil v bogoslovno semenišče in se pripravljal na duhovniški poklic. Že med študijem se je zanimal za možnost delovanja v misijonih. V tretjem letniku je pisal Frideriku Baragi, tedaj že škofu v Sault Ste. Marie, da bi ga kot študenta sprejel v svojo škofijo. Baraga mu je odgovoril, da ga z veseljem sprejme, če dobi odpustnico svojega škofa. Tedanji ljubljanski škof Anton Alojzij Wolf pa ga ni pustil oditi. Po mašniškem posvečenju 25. julija 1858 je svoje duhovniško poslanstvo začel kot kaplan v Loškem Potoku, po treh letih je odšel v Radeče pri Zidanem Mostu. V svojih kaplanskih letih je Buh napisal dva molitvenika: Zvezdice (1862) in Jezus v sercu (1863). V začetku leta 1864 je prišel v Evropo 78-letni misijonar Franc Pirc iz škofije St. Paul, ki je obsegala celotno Minnesoto, po duhovnike in bogoslovce. Dobil jih je 16; med osmimi Slovenci je bil tudi Jožef Frančišek Buh z odpustnico škofa Jerneja Vidmarja. Na ameriška tla so stopili 19. maja 1864. Po prihodu v mesto St. Paul je tamkajšnji škof štiri bogoslovce poslal v semenišče, kjer so se pod Buhovim vodstvom pripravljali na mašniško posvečenje. Ko je to nalogo opravil, je odšel k staremu misijonarju Francu Pircu in prevzel skrb za njegove misijonske postaje ter ustanavljal nove. V Minnesoto je prišel v obdobju hitre rasti prebivalstva. Od polovice šestdesetih let 19. stoletja so se v to deželo ob številnih Evropejcih priseljevali tudi Slovenci, ki so v več krajih ustanovili rudarske naselbine. Buh je skrbel zanje ne le v duhovnih, ampak tudi v materialnih potrebah.

MED INDIJANCI PO BARAGOVEM ZGLEDU
Sredi leta 1865 je Buh od častitljivega misijonarja Franca Pirca odšel med Indijance v severni Minnesoti. Ob njegovem prihodu so tam živeli posamezni indijanski rodovi. Po zgledu modrega misijonarja Friderika Barage je hotel biti Indijanec med Indijanci. Takoj se je lotil učenja ter preučevanja njihovega jezika in navad. Uporabljal je knjige, ki jih je pripravil Friderik Baraga. Sam pa je sestavil in dal natisniti veroučni priročnik v indijanskem jeziku. Indijance je poleg krščanskega nauka učil tudi življenja s stalnim bivališčem (kot lovci so se stalno selili), pisanja in branja, miroljubnih odnosov s sosedi ter novih oblik preživljanja. Spoznal je, da bo Indijance težko pridobiti za sprejem krščanske vere, ker »preveč ljubijo svoje neverske vraže«. Veselilo pa ga je, da so bili pripravljeni popustiti pri poučevanju svojih otrok. Uvidel je, da bi bile za to nalogo najprimernejše redovnice. Od Pirca se je naučil tudi homeopatske metode zdravljenja in zdravil Indijance, ki pravih zdravnikov niso imeli. Indijanski poglavarji so v Buhu videli svojega zaveznika in se vedno posvetovali z njim, ko je šlo za urejanje odnosov z oblastmi. Indijanske rezervate je Buh obiskoval do konca svojega življenja.
Kmalu po prihodu v ZDA je Buh zaprosil za ameriško državljanstvo in ga leta 1870 tudi dobil. Vendar je vse življenje ohranjal stike s staro domovino, predvsem z objavami v cerkvenem časopisu Zgodnja danica,  ki jo je urejal njegov poljanski rojak Luka Jeran, velik podpornik misijonarjev. Objavljal je Buhova pisma o njegovem misijonarjenju med Indijanci, po letu 1875 pa tudi o življenju in delu slovenskih izseljencev v ZDA. Stike z domovino je Buh ohranjal tudi z obiski: v času svojega bivanja v ZDA (1864-1923) se v na Slovensko vrnil trikrat.

ZAČETNIK SLOVENSKEGA TISKA V ZDA
Od polovice šestdesetih let 19. stoletja dalje so se v Minnesoto priseljevali tudi Slovenci in ustvarili slovenske naselbine. Da bi jim pomagal pri reševanju socialnih težav in vključevanju v novo družbo, je Jožef Buh za slovenske rudarje v krajih Tower in Ely leta 1890 ustanovil Družbo sv. Cirila in Metoda, leta 1894 pa je bil med ustanovitelji podpornega združenja Kranjsko slovenska katoliška jednota, ki je povezovalo delavce in njihove družine v ZDA.  Članom je nudilo pomoč v času bolezni ali brezposelnosti, v primeru smrti pa odškodnino. Leta 1888 je Buh postal prvi župnik v rudarskem mestu Towru, kjer so se naselili slovenski, nemški in skandinavski priseljenci. Včasih je maševal tudi v štirih jezikih. Skrbel je za družbeni napredek slovenskih priseljencev. Leta 1891 je začel izdajati časnik Amerikanski Slovenec,  prvi slovenski časnik, ki je izhajal v ZDA. Uredništvo je prenesel v Chicago. Zaradi izgub je Buh kupil tiskarski stroj in ustanovil prvo slovensko tiskarno v ZDA, v kateri je tiskal Slovensko-angleško slovnico, prvo slovensko knjigo, natisnjeno v ZDA. Leta 1901 je Jožef Buh postal župnik v Elyju, kjer je živelo več Slovencev kot v Towru. Ob 50-letnici duhovništva (1908) so mu pripravili veličastno slavje. Postal je eden najdejavnejših članov Zveze slovenskih duhovnikov v ZDA, katere namen je bila duhovna oskrba slovenskih priseljencev. V Elyju je ostal do leta 1918. Kmalu po ustanovitvi škofije Duluth (1889) je škof James McGolrick imenoval Buha za generalnega vikarja, saj se je zavedal znanja in izkušenj, ki si jih je Buh pridobil med dolgoletnim misijonskim delovanjem po Minnesoti. Po smrti škofa McGolricka je postal upravitelj škofije. Novi škof je ustanovil Buhov misijonski zavod za izobraževanje misijonarjev in Buha imenoval za voditelja. V tej službi je ostal do 3. februarja 1923, ko je bil poklican v večnost.

S. Čuk, Jožef Frančišek Buh: Obletnica meseca, v: Ognjišče 2 (2023), 38-39.

Februarska številka Ognjišča je obarvana tudi kulturno, saj 8. februarja praznujemo kulturni praznik. V prilogi predstavljamo Prešernov odnos do vere, kakor ga je na podlagi pesnikove sestre Lenke zapisal prešernoslovec duhovnik Tomo Zupan. Knjiga, obogatena z nekaterimi drugimi pričevanji, bo izšla pri Ognjišču. Novo izdajo je za tisk pripravil kopanjski župnik Janez Kebe.

O Prešernu govori v svoji kolumni tudi duhovnik Maks Ipavec, ki nas letos bogati s predstavljanjem duhovnega bogastva v našem slovstvu. Skratka s tem, česar nam v šoli niso povedali. S kulturo, in sicer pevsko, je povezan tudi tokratni gost meseca Tomaž Tozon. Z glasbo je rastel že od mladih nog, s petjem zaslovel že kot deček in se z njo ukvarjal celo življenje. Ob vsem tem pa nikoli ni skrival, da je kristjan.

S kulturo je povezana tudi tema meseca, ki prinaša namige za dobro branje za mlade. Knjižnim predlogom dodajamo svojo oceno in priporočeno starost. Uporabno za mlade, ki ne vedo, kam bi se dali, morda pa bi kaj prebrali; koristno pa tudi za njihove starše in vzgojitelje, da bodo znali prav svetovati.

V letu 2023 obeležujemo 100-letnico smrti pisatelja Ivana Tavčarja (19. februar 1923). Letošnje leto je razglašeno tudi za Tavčarjevo leto. Ob tej priložnosti smo pripravili reportažo iz Poljanske doline, konkretneje Dvorca Visoko, ki po temeljiti obnovi vabi na obisk. 

V tej številki odmevata še dva dogodka, ki sta pustila močno sled ob prehodu v leto 2023. Spominjamo se smrti zaslužnega papeža Benedikta XVI. in nekaterih prelomnic na njegovi življenjski poti, kot drugo pa pišejo mladi o izkušnji in doživetjih na Evropskem srečanju mladih, ki je na prehodu leta potekalo v nemškem mestu Rostock.

V sozaložništvu z Inštitutom Integrum smo izdali tri knjige na temo čustev in spolnosti: slikanico Pija in Juš spoznavata svoja čustva (za otroke), strip O jajcih, torti in nožu (za mladostnike) in priročnik za starše/vzgojitelje/katehete Brez zadrege o čustvih. Knjižici sta odlično izhodišče za pogovor. Po tovrstnih knjigah, ki bi s krščanskega vidika govorile o spolnosti in čustvih mladostnikov, ste spraševali mnogi starši in vzgojitelji. Pri Ognjišču dobite tudi druge knjige Inštituta Integrum na to temo. Obiščite našo spletno knjigarno in si oglejte to ponudbo.

Med novostmi si lahko preberete več o novi igri Po Marijinih stopinjah. Gre za dinamično družabno igro, pri kateri igralci s figuricami na igralni površini obiskujejo Marijine cerkve. Na lično izdelanem zemljevidu Slovenije so narisana naša Marijina svetišča, na podobicah pa so zapisane zanimive zgodbe …

V začetku vsakega novega letnika vas vabimo, da (p)ostanete naročniki Ognjišča. V negotovih časih, ki so pred nami, je vsak naročnik dragocen. V težkih časih, ki se obetajo zaradi vojn in energetske krize, naj se v nas poveča žeja po duhovnih vrednotah, ki jih ponujamo z vsako številko Ognjišča. Naročite revijo tudi svojim prijateljem in znancem. To vaše darilo jih bo razveselilo kar 12-krat v letu.

B. Rustja, Iz urednikove beležnice, v: Ognjišče 1 (2023), 4.

»Ko prevzemamo pastirsko skrb za to škofijo, gotovo želite vedeti, kako naj bi v božji Cerkvi ravnali v našem duhu in po naših zamislih … Naša edina želja je, da se držite tega in ravnate po tem, kar so zmerom in povsod vsi verovali in učili … Z vso ljubeznijo vas prosimo, da se pri božji službi držite reda, kot je v tej škofiji zapovedan. Ob nedeljah in praznikih imejte pri rani (jutranji) maši homilijo, razlago berila ali evangelija, pri veliki ali farni maši pridigajte, pri popoldanski božji službi pa poučujte v krščanskem nauku otroke in odrasle … Ne le z besedo, tudi z zgledom moramo učiti. Človeška narava je že taka, da besede poslušalcem sežejo v srce in jih sprejmejo le takrat, ko čutijo, da prihajajo iz srca pridigarja, polnega svetega ognja.« Tako je goriški škof Jožef Walland zapisal v svojem prvem pastirskem pismu (6. junija 1819). Z njim nagovarja predvsem duhovnike. Sam je bil vzgojen v jožefinskem semenišču v Gradcu in v svojem pismu predpisuje duhovnikom predpise o bogoslužju cesarja Jožefa II.

GORENJEC V GORICI
Njegova rojstna dežela je bila Gorenjska. Luč sveta je zagledal 28. januarja 1763 v Novi vasi pri Lescah. Bil je edini otrok očeta Jožefa, ki ga je izgubil že pred dopolnjenim prvim letom. Mati Barbara se je drugič poročila in v zakonu z Janezom Gogalom rodila sedem otrok. Jožefa so poslali v ljubljanske šole. Po maturi ga je mikalo, da bi se posvetil zdravilstvu, vendar se je odločil za duhovniški poklic. Filozofijo in teologijo je študiral v jožefinskem centralnem semenišču v Gradcu. Za duhovnika ga je 15. novembra 1789 posvetil ljubljanski nadškof Mihael Brigido. Po posvečenju je bil kaplan v Kresnicah in Velikih Laščah, nato ga je vlada imenovala za kateheta na ljubljanski normalki, nadškof Brigido pa nato za profesorja več teoloških predmetov na škofijski bogoslovni šoli. Katehetiko in praktično (pastoralno) teologijo je poučeval v slovenščini. Skupaj z Ravnikarjem, Metelkom in drugimi si je prizadeval za ustanovitev stolice za slovenski jezik v Ljubljani. Leta 1805 je z odlokom cesarja Franca II. postal ljubljanski stolni kanonik in nadzornik ljubljanskih šol. Bil je član komisije, ki je pregledovala prevod Svetega pisma Jurija Japlja. Pod francosko okupacijo je bil od leta 1809 rektor ljubljanske centralne šole. Po odhodu Francozov pa je postal gubernijski svetnik v Trstu in zatem v Ljubljani. Po ukinitvi Napoleonove univerze v Ljubljani se je skupaj z Metelkom zavzemal za ohranitev teološke fakultete. Cesar Franc I. ga je 8. marca 1818 imenoval za goriškega škofa, papež Pij VII. pa je 2. oktobra cesarjevo imenovanje potrdil. Škofovsko posvečenje mu je 22. novembra podelil ljubljanski škof Avguštin Gruber. V goriški stolnici je bil ustoličen 10. januarja 1819. Po duhu je bil malo jožefinist, kar razodeva tudi njegovo prvo pastirsko pismo. Pozneje pa je skušal popraviti svoje napake in zaceliti rane, ki jih je bil Jožef II. zadal goriški škofiji.

GORIŠKI ŠKOF, NAZADNJE NADŠKOF
Goriška škofija je nastala na ozemlju nekdanjega oglejskega patriarhata, ki ga je v sporazumu s cesarico Marijo Terezijo in beneškim senatom papež Benedikt XIV. z odlokom z dne 2. julija 1751 ukinil in ustanovil dve novi škofiji: goriško za avstrijsko in videmsko za beneško v Furlaniji. Na pritisk cesarja Jožefa II. je papež Pij V. leta 1788 goriško nadškofijo ukinil in prenesel nadškofijski sedež v Ljubljano. Isti papež je obnovil sedež škofije v Gorici (1791). Po končanih napoleonskih vojnah je cesar Franc I. ponovno ustanovil Ilirsko kraljestvo in zahteval od papeža, naj uredi ozemeljski sestav škofij v Dalmaciji in Istri. Papež Pij VII. je raziskavo poveril goriškemu škofu Wallandu. Na podlagi njegovih predlogov je papež Leon XII. leta 1828 ukinil več škofij v Dalmaciji, nekaj drugih škofij pa je združil po dve pod enega škofa – koprsko je pridružil tržaški. Njegov naslednik Pij VIII. je z apostolskim pismom z dne 27. julija 1830 osnoval ilirsko cerkveno provinco z metropolitanskim sedežem v Gorici in ji podvrgel ljubljansko, tržaško-koprsko, poreško-puljsko in krško (Krk) škofijo. Odlok je stopil v veljavo na praznik apostolov Petra in Pavla, 29. junija 1831, in so ga pozdravili zvonovi po vsej goriški nadškofiji.
Goriški nadškofje in ilirski metropoliti so v naslednjih sto letih bili po rodu Slovenci. Gorenjec Jožef Walland (od 1819–1830 kot škof, od 1830 do 1834 kot nadškof in ilirski metropolit). Sledil mu je Korošec Franc Ksaver Luschin (1835–1854), Gorenjec Andrej Gollmayr (1855–1883), Goričan Alojzij Matej Zorn (1883–1897), Štajerec Jakob Missia (1897–1902), prvi slovenski kardinal, Andrej Jordan, po očetu Slovenec (1902–1905), Frančišek Borgija Sedej (1902–1931), goriški rojak iz Cerknega, je bil zadnji slovenski goriški nadškof. Nadškof Jožef Walland, Jožef Tominc, olje na platnu, ok. 1820 (slika v goriški stolnici).  - Notranje dvorišče nadškofijske palače v Gorici.  - Grb nadškofa Jožefa Wallanda.  Vhod v dom goriških nadškofov.  - Cerkev sv. Hilarija in Tacijana je leta 1465 postala prva župnijska cerkev v goriškem mestu; sedanjo podobo je dobila v 18. stoletju, ko je postala stolnica.  Notranjščina goriške stolnice.  - Grof Karel Mihael Attems (1752–17774), prvi goriški nadškof.  - Frančišek Sedej (1902–1931), zadnji goriški nadškof Slovenec.  - Oglej v Wallandovem času. - Bronasti relief Jožefa Wallanda (Balanta) na župnijski cerkvi Marije Vnebovzete v Lescah (delo ak. kiparja Staneta Kolmana, 2000), v spomin na rojaka iz bližnje Nove vasi.

“TU NAS IMATE, SVOJEGA ŠKOFA!”
»Preljubi bratje, vi sami veste, kako težka je butara nam naložena, veste tudi, da so se naši dnevi že nagnili in da naša moč od dne do dne pojema,« nagovarja 56-letni škof Jožef Walland svoje duhovnike v pastirskem pismu ob prevzemu goriške škofije. Prosi jih, naj molijo zanj in se ga vsak dan spominjajo pri maši. Takoj je začel z vizitacijami škofije, pastirskimi obiski župnij, največkrat združenimi z birmami, ko se je srečeval z duhovniki in verniki. Po zgledu iz Ljubljane je v svoji škofiji uvedel slovenščino v ljudske pobožnosti ter pospeševal krščanski nauk in pridige v ljudskem jeziku. Njegova prva misel je bila poskrbeti za primerno izobrazbo duhovnikov. Cesar Jožef II. je v okviru svojih reform združil škofijska bogoslovna semenišča v večjih mestih; 30. marca 1783 je začelo delovati v Gradcu skupno semenišče za Štajersko, Koroško, Kranjsko in Primorsko. Za obnovitev bogoslovnega študija v Gorici si je prizadeval že Wallandov predhodnik škof Francesco D'Inzaghi. Cesarjevo dovoljenje, da se v Gorici ustanovi skupno semenišče za Istro, Trst in Gorico, je bilo dano maja 1818, slovesno odprtje bogoslovnega semenišča z visoko bogoslovno šolo pa je bilo 12. januarja 1819, dva dni po Wallandovi razglasitvi za goriško-gradiškega škofa. Škof je poskrbel za dobre profesorje. Prihajal je k izpitom bogoslovcev in presojal njihove darove. Duhovnike je z osebno priljudnostjo navezal nase. Vsak duhovnik je bil povabljen k škofovi mizi. Doletela ga je čast, da je v svoji stolnici posvetil štiri škofe. Veliko skrb je posvečal. šolski izobrazbi mladine v škofiji.
Po večkratni bolehnosti je prve dni maja leta 1814 resneje zbolel. Prva dva dneva križevega tedna je še spremljal procesijo, tretji dan pa je obležal. V petek po Gospodovem vnebohodu je prejel sveto popotnico, v nedeljo, 11. maja 1814, pa je mirno zaspal v Gospodu. Pogrebne slovesnosti je vodil njegov učenec in prijatelj Matevž Ravnikar, prvi tržaško-koprski škof.

S. Čuk, Jožef Walland: Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (2023), 38-39.

Naslov tokratnega prispevka je kar stavek. Tak, ki se morda sliši oziroma bere nenavadno, pa je resničen vsaj toliko kot tisti, da je zemlja okrogla. Drugo dejstvo je, da se tega zelo pogosto ne zavedamo – da vsako naše dejanje, hoteli ali ne, v naši okolici sproži določen odziv.

Tako lahko razložimo tudi marsikateri izid nedavnih županskih volitev. Niso namreč dovolj samo vnaprej pripravljene (kvalitetne) PR-vsebine, temveč tudi ostale veščine, ki jih (bolj ali manj dobro) uporablja kandidat. Morda se niti ne zavedamo, pa vendar nam oseba, ki stoji pred nami (naj bo to v razredu, dvorani, na ulici ali pa na TV-zaslonu), veliko sporoča tudi z izbranimi oblačili, gestikulacijo, telesno držo, glasnostjo in hitrostjo govora. Neverbalna komunikacija je pri ustvarjanju vtisa izredno pomembna. Kar 55 odstotkov informacij namreč razberemo iz telesne govorice. 38 odstotkov informacij nam pove glas in zgolj 7 odstotkov sama vsebina. To seveda ne pomeni, da ta ni pomembna. Sama rada poudarjam, da šele ko vemo, kaj želimo povedati, imamo sploh pravico govoriti. Ves čas pa nam mora biti jasno, da v resnici ni mogoče nekomunicirati. Če na soočenjih za župana eden od kandidatov molči, lahko v očeh gledalcev izpade nesamozavestno. Pa četudi molči zgolj zato, ker je njegov protikandidat zelo vnet za razlage in v resnici res težko pride do besede ...

BRSKANJE PO SPOMINU ... IN OBČUTKIH
Kako smo se ob nekom počutili, marsikdaj ostane v spominu bolj kot kar koli drugega. Ko se pripravljam na delavnico javnega nastopanja, običajno odprem dokument s katere od prejšnjih izvedb in svoje zapiske. Najprej zato, da si posredovana sporočila čim bolj živo prikličem v spomin in iz tega izluščim, kako bi želela izpostaviti svoje znanje tokrat. Prelistam mnenja udeležencev, pregledam fotografije, preberem opazke, ki sem si jih zapisala. To je izhodišče za pripravo nove zgodbe in novega izziva. Tudi pred začetkom pisanja tega prispevka sem storila enako. Lep občutek, ker so bili udeleženci zadovoljni, delavnica jim je bila prekratka, želeli bi si več srečanj, še več vaj in prakse. Tudi ti spomini so nezapisani in nedokumentirani del dogajanja.

OBRNIMO NEVERBALNO KOMUNIKACIJO SEBI V PRID!
V resnici lahko to tudi čisto zares storimo. Če ne želimo zanemarjati neverbalne komunikacije, je prav, da ob prvem stiku upoštevamo tudi možnost, da ima oseba tremo in da se zato ne zmore pokazati v najboljši možni luči. Ali jo ima ali ne lahko ugotovimo tako, da pozorno opazujemo, kaj nam sogovornik sporoča s telesom mimo besed, ko odgovarja na naše vprašanje. Odlično se obnese tudi prepoznavanje sogovornikovega čustvenega stanja (ali je jezen, vesel, žalosten, ali mu je morda nerodno). Če ima prekrižane roke na prsih, se zapira vase, če roke skriva za hrbtom, ga je morda strah, če nenehno ponavlja en in isti gib s prsti, je živčen ... Če pa smo mi tisti, ki gremo na pogovor za počitniško delo, se lahko ravno zaradi nezavednih sporočil, ki jih oddajamo, poskusimo že vnaprej pripraviti nanj. Že doma dobro premislimo, kakšna so pričakovanja podjetja, kaj želimo sporočiti, s kakšnimi argumenti bomo nastopili, kako bomo zastavili svojo predstavitev, da bo zanimiva, da bodo čim bolje spoznali naše prednosti in pozitivne lastnosti, in že vnaprej zvadimo odgovore na najbolj pogosta vprašanja. Ta so: zakaj želimo delati pri njih, kakšno plačilo pričakujemo in zakaj mislimo, da bi se morali odločiti za nas. Pri tem bodimo pozorni, kako se počutimo, ko izrečemo določene besede – to bo namreč zelo verjetno občutil tudi naš sogovornik.

DAJTE PRILOŽNOST POHVALI IN POZITIVNI NARAVNANOSTI
Sicer pa še vedno velja, da je največ, kar lahko storimo za sogovornika, to, da prepoznamo, razumemo in spoštujemo njegove pozitivne lastnosti. Z drugimi besedami: če je le mogoče, se potrudimo pri sogovorniku pohvaliti to, kar se zdi najbolj očitno. Morda je za kaj nadarjen, je zabaven ali bister? Poleg tega smo vsi veliko raje v družbi pozitivno naravnanih ljudi.

URBANČIČ, Anita. (Dobro vsebino ... dobro povej). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 1, str. 82-83.