V mojih mladih letih je bila maša v latinščini, mašnik pa je bil obrnjen k oltarju in je vernikom v cerkvi kazal hrbet. Na začetku maše je bila debela mašna knjiga na desni strani oltarja, po berilu pa jo je strežnik prenesel (skupaj s pultom) na desno stran. Ali je imelo to kakšen simboličen pomen? (Nace)
To ‘prenašanje’ mašne knjige so ‘narekovale’ tako imenovane kanonske table na oltarju, na katerih so bile natisnjene mašne molitve: na srednji so bile glavne (Slava, Vera, posvetilne besede), na levi ‘zadnji’ evangelij (začetek Janezovega evangelija), na desni pa darovanjske molitve. Ta stran se je imenovala listna, ker so bila tam prebrana mašna berila pogosto iz apostolskih pisem ali (po starem) listov, leva pa evangeljska, ker se je tam bral evangeljski odlomek tistega dne in še zadnji evangelij po blagoslovu na koncu maše. Polglasno branje je bilo v latinščini. Po prebranem latinskem besedilu je mašnik ob nedeljah in praznikih redno prebral evangelij še v slovenščini in sicer na prižnici pred pridigo. (sč)

 Silvester Čuk, Ognjišče (2017) 2, str. 46

Mraz je.
Pasje mraz!
Vsake toliko zaskrbljen odprem kletna vrata in prisluhnem, če plinska peč še obratuje … če še diha … če še gori … Ali kaj pokašljuje? V preteklosti ji je nekajkrat že zmanjkalo moči ob nepravem času. Bili smo že na tem, da jo zamenjamo, pa jo je ljubeznivi in nadvse potrpežljivi serviser vsakič znova spravil v pogon. Jo tako rekoč obudil od mrtvih.
O, da bi ga vi videli …
Če bi bili pacienti deležni tako obzirne in pozorne obravnave s strani zdravnikov, ne bi poslušali takih kritik o našem zdravstvu!
In če bi možje tako spoštljivo in natančno poslušali svoje žene, kot ta možak vsakič znova prisluhne tej brezdušni mašini, bi ne bilo ločitev! Da o nežnem privijanju vijakov sploh ne izgubljam besed!
A peč ne bo zdržala več dolgo. Stara je. Dvajset let! Kar pomeni, da je v pasjih letih že častitljiva stoletnica! In v tem pasjem mrazu, pač moramo šteti pasja leta.
A nas še greje!
In sem hvaležen peči in seveda serviserju, da pošteno opravljata vsak svoje delo.
Zjutraj in zvečer pa odpiram kletna vrata … in prisluškujem …
Ker je mraz.
Pasje mraz!

Staram se.
Ne bom si prešteval pasjih let, pa čeprav znam biti kdaj prav pasji … Je pa dejstvo, da me ne bi več bilo, če bi bil pes. Kot tudi ni več mnogih mojih prijateljev, znancev in sorodnikov … in me zaradi tega kdaj prime, da bi začel psovati!
Pa me tudi mine … ker se še pravočasno spomnim, da nič ne koristi.
In se ne spodobi! Ker smo vsi v božjih rokah. In Bog že ve, kaj dela! Kdo bo pa vedel, če ne On!
A vsakič, ko omaga kdo od sovrstnikov, kar čutim piš kose … ki švistne blizu mene. Vedno bližje je!

Staram se.
Določeni opravki so postali počasnejši … in težji … Zaenkrat še ne nemogoči, hvala Bogu!... Težji pa!
In začneš ceniti, da kaj lahko še počneš! In zato to počneš z užitkom! In hvaležnostjo!
Ko se srečaš z vrstnikom, ki ima ob sebi bombo s kisikom in cevko na nosu, začneš ceniti sleherni vdih. In izdih. Dihanje, ki je tako samoumevno … in nujno … kar naenkrat postane tudi lépo!
Ko se srečaš z vrstnikom na berglah ali vozičku, začneš ceniti sleherni korak. Počep! Plesni obrat! Kar na lepem, je še pasti lepó!
Ko obiščeš vrstnika, ki je na postelji in ga hranijo in previjajo, začneš ceniti sleherni grižljaj, ki ga lahko sam neseš v usta. In obisk stranišča je kar na lepem praznik!

Staram se.
Zjutraj namesto “Tebe ljubim, Stvarnik moj …” dahnem: “Še sem živ!”.
In zvečer namesto “O, Jezus, blagoslovi me …” molim prav tako: “Še sem živ!”
In sem vesel. Čeprav vem, da pravzaprav odpiram kletna vrata svoje duše … in prisluškujem!
A ni strahu v tem prisluškovanju. Ni bojazni v tem poslušanju! Morda kanec prijetne grenkobe … saj je tako lepo živeti!
Nadvse potrpežljivi in ljubeznivi Serviser pa privija in odvija moje vijake … kuka pod pokrov … posluša … popiha … čisti … Skratka: skrbi, da plamen ne ugasne.
Zato grejem, čeprav sem že star. In pasji.
V zavedanju, da pride dan, ko bom odslužil svoje.
V zavedanju, da ne bom končal na odpadu!
In opravljam svoje delo v tihem upanju, da sem še pod garancijo.

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 2, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Pri sv. Tereziji Deteta Jezusa se mi je v srce posebej vtisnila njena močna navezanost na očeta. Pravila mu je ‘moj kralj’ in se ob njem počutila kot mala kraljična, kot jo je njen očka ljubeče klical. Bila je njegova ljubljenka in zaklad njegovega srca. Lahko sem si predstavljala to močno vez med očetom in njegovo najmlajšo hčerko in se vanjo vživela.
Tudi sama sem se namreč ob svojem očetu tako lepo počutila: ljubljena, varna, ponosna, morda celo nekoliko vzvišena nad starejšimi brati in sestrami – kot kraljična.
Bil je delavec. Po vzoru svojega zavetnika sv. Jožefa je s trdim in poštenim delom služil kruh za svojo družino. Delo v gozdu in pozneje na železnici ni bilo lahko. Dan za dnem je v vsakem vremenu prehodil petnajst kilometrov po progi. Domov je prihajal utrujen, pa ga je pogosto čakal kateri od vaščanov. Zdaj ta, da je odslužil za košček zemlje, kjer smo imeli krompir, zelje, fižol in drugo, zdaj drugi, da je odslužil oranje ali konja, s katerim je pripeljal drva. Včasih pa ga je čakal kdo, ki je potreboval pomoč pridnih rok.
Ko je prišel domov še iz te dodatne službe, je bil čisto izžet. Vendar pa ni bilo večera, da se me bi spustil na kolena in skupaj z družino molil rožni venec.
Izšel je iz velike družine. Bil je navezan na svoje brate in sestre. Dva mlajša brata je vzela vojna. Kadar je pogovor nanesel nanju, se mu je ob pogledu na sliki v okvirju na steni oko orosilo in glas se mu je zatresel.
Kako hrepeneče je mislil na svojo družino, ko je bil vojni ujetnik v daljni Nemčiji. Ponoči je spal v barakah, podnevi je delal pri kmetih. Vsaj jesti je dobil, ponekod več, drugod bolj malo. Delal je rad in je užival pri delu, ki ga je od doma dobro poznal.
Kot vojak je doživel številne grozote, ki so ga globoko zaznamovale. Šele čez leta, ko je čas počasi celil rane, so se nočne more umikale v pozabo.
Pri štiridesetih letih sem resno zbolela. Takrat je bil naš oče že star in onemogel. Nič več ni šel iz hiše. Dolgo se nisva videla. Kadar sem se počutila malo bolje, sem ga poklicala po telefonu. Ko sem končno zapustila bolnišnico, sem se najprej ustavila pri njem. Odkar smo v naši družini odrasli, smo nekako sramežljivo pozabili na izraze nežnosti, tedaj pa me je oče močno stisnil v objem. Počutila sem se kot takrat, ko sem ga kot majhna punčka čakala pri vaški kapelici, ko se je vračal z dela. Vedno me je objel, me vzel na kolo in me varno pripeljal domov.
Kadar sem le mogla, sem ga obiskala. Nekoč, ko sem že sedela v avtomobilu, mi je nekaj prišepnilo: “Vzemi s seboj rožni venec!” Ko sem prišla k očetu, mi je potožil, da je izgubil rožni venec. Dala sem mu svojega. Prepričana sem, da je na tem rožnem vencu prebiral jagode za moje zdravje in za vse svoje otroke. Držal se je svetopisemske modrosti: “Izlivaj svoje srce pred Gospodom! Svoje roke dvigaj k njemu za življenje svojih otrok.”
Bil je očetov pogreb. Srce se mi je trgalo v bolečini, ko so krsto spustili v grob poleg naše mame. Tedaj si je med temnimi oblaki utrgal pot svetel sončni žarek in posijal prav tja, v sveži grob. Se je sonce prišlo poslovit od pravičnega?
Potolažil me je ta žarek, dal mi je novo upanje, utrdil je mojo vero. Oče, spet se bova srečala, ko se bo tudi moje romanje končalo.

Heli. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 3, str. 92.

Rozalka je sedela v svojem najljubšem prostoru, v udobnem naslanjaču ob topli peči s pletenjem v rokah. Ob njej je igral radio, naravnan na Radio Ognjišče. Zaslišala je napoved njej priljubljene oddaje Klepetalnica med nami in vami. Napovedovalka je povedala: »Danes se bomo v naši klepetalnici pogovarjali o posojanju denarja. Drage poslušalke, cenjeni poslušalci, povejte nam ali ste že komu kaj posojali, in kakšne izkušnje imate. Ali so vam posojeno vrnili?«
Rozalka je pozorno prisluhnila in takoj so se v njenem srcu obudili že davni spomini. Bilo je lepo nedeljsko popoldne, ko so se vaška dekleta zbrala, da spletejo nekaj vencev in z njimi okrasijo mlaj ter vhodna vrata hiše, kjer bo konec tedna ohcet. V soboto bo namreč njihov vaščan pripeljal na svoj dom nevesto iz sosednje vasi.
Pred šrango bo ženin moral odkupiti nevesto v sosednji vasi, kot je v tem kraju navada, dekleta pa so hotela mladi nevesti z venci pokazati, da jo z veseljem sprejemajo v svojo vas. Po končanem delu se je Rozalka odpravila proti svojemu domu. Prav kmalu je zaslišala, da jo nekdo kliče. Ozrla se je in se začudila, ko je videla, da hiti za njo Martin – fant, ki bo v soboto ženin.
»Rozalka, nekaj bi te prosil,« je z vidno zadrego spregovoril Martin, ko je ob Rozalki stopil s kolesa.
Rozalka ga je vprašujoče pogledala: »Na dan z besedo! Če bom le mogla, bom ženinu rada ustregla,« je z nasmehom hitro pregnala Martinovo zadrego.
Martin je povedal, kaj ga žuli. »Ne skrbi me poroka, moje zadrege je kriva šranga. Saj nisem na praznem, toda zvedel sem, da se fantje iz sosednje vasi pogovarjajo, da mi šrango tako zasolijo, da bom moral izprazniti denarnico do zadnjega beliča, Jaz pa bi se rad malo postavil pred njimi, da me niso čisto izsušili. Rad bi jim pokazal, da mi je še nekaj ostalo v denarnici. Če imaš, te lepo prosim, da mi posodiš. V denarnico bi bankovce zložil tako, da bi čim več zgledalo. Če bom imel za plačilo šrange še dovolj svojega, ti bom vrnil takoj po poroki, če pa bi mi res zmanjkalo, pa ti vrnem ob prvi plači,« je obljubil Martin.
»Nič se mi ne bo mudilo, saj veš, da jaz nimam redne plače in moram vedno imeti pri roki nekaj za vsak slučaj. Jutri pridi. Nekaj imam res, a ne doma, ampak pri prijateljici, in ti bom lahko dala,« je pojasnila Rozalka.
»Hvala že vnaprej. Nikoli ne bom pozabil, da si mi pomagala v zadregi,« je dejal Martin ter se veselo odpeljal.
Ko je zdaj Rozalka poslušala Klepetalnico, je prva gospa, ki se je oglasila, rekla, da še vedno velja star pregovor: »Če si hočeš dobiti sovražnika za vse življenje, potem posojaj.« Rozalka je iz lastne izkušnje bila nasprotnih misli.
Ni se več dobro spominjala, ali ji je Martin posojeni denar vrnil takoj po poroki ali malo kasneje. Svojo obljubo je držal. Ob tem je v Rozalki dozorelo življenjsko spoznanje. Ona je ostala vaška teta, ki je bila pogosto potrebna kakšne pomoči. Ni lahko prositi, ko pa ima vsakdo svoje skrbi in stroške. Nikoli pa ni zaman prosila Martina za kakršno koli pomoč. Še več: Martin ji je pogosto sam ponudil pomoč. »V trgovino grem,« se je oglasil pri njej. »Ali kaj potrebuješ, lahko ti pripeljem.« Tako si je Rozalka z malim, le nekajdnevnim posojilom pridobila dobrotnika. Od tiste poroke je minilo veliko let, Martin je že dedek, toda svojo dobroto je ohranil vse življenje.
Tak je spomin na posojilo denarja poštenjaku v srcu Rozalke, ki je oživel ob radijski klepetalnici. Niso pa tako lepi spomini na vse njene dobrote, ki jih je izkazala drugim. Na žalost še vedno velja star pregovor: »Dobrota je sirota.«
Angelca Škufca

Ognjišče (2014) 02, str. 50

Gotovo nisem edina, ki so me številni članki o prestopkih, ki naj bi jih storil slovenski jezuit p. Marko Rupnik, zmedli in užalostili. Zakaj? Tudi sama sem večkrat poslušala njegova predavanja, tudi po medijih, brala njegove knjige in obiskala cerkve, ki jih krasijo njegovi mozaiki. Če je vse, kar mu očitajo, res, me zanima, kako naj se odslej vedem. Naj berem njegove knjige še naprej? Kako naj ravnam z nasveti in spodbudami, ki jih je dajal med svojimi predavanji? Takrat so se mi zdeli dobri in so mi pomagali pri duhovni rasti. Imela sem celo občutek, da spada med duhovnike, ki znajo dobro nagovoriti sodobnega človeka. Sprašujem se, kako je mogel človek, ki je tako dobro govoril in tako modro razmišljal, storiti tako slaba dejanja.
V januarskem Ognjišču sem prebrala razmišljanje na to temo. Saj se strinjam z napisanim, toda ali niste zmogli jasne obsodbe njegovih dejanj? Ste pomislili, kako se počutijo žrtve njegovih dejanj? Ali niso grda, zavržena dejanja vredna jasne obsodbe? Veliko vprašanj se mi poraja in napisala sem nekatera. Napišite nekaj, da nam bo v pomoč in da bomo vedeli, kako naj ravnamo, kako naprej.
Nataša

Hvala vam za vaše pismo. Prepričan sem, da si taka in podobna vprašanja postavlja mnogo kristjanov, nenazadnje pa tudi drugih ljudi, ki so si ogledali mozaike patra Rupnika ali spremljali njegove nastope v javnih medijih. Naj začnem od konca. Glede obsodbe neprimernih dejanj naj napišem, da obsojam vsa slaba dejanja, pa naj jih stori kdorkoli. Če nisem tega zadnjič jasno napisal, naj napišem sedaj: Slabo dejanje je slabo in vredno obsodbe. Če to velja v vseh primerih, velja tudi v tem, o katerem govorite.

Kako ravnati naprej?
Sprašujete, kako ravnati naprej, zlasti z nasveti in spodbudami, ki ste jih slišali ali prebrali pri p. Rupniku. Če velja, da so slaba dejanja slaba, velja tudi za dobre nasvete in dobre misli, da so dobre, pa četudi bi jih povedal baraba. Seveda se postavlja vprašanje, kako naj berem knjigo avtorja, ki je zlorabljal ljudi. Če bi ob branju njegove knjige začutili sovraštvo, odpor ali bi se vam knjiga upirala, jo prenehajte brati. Saj obstajajo še druge knjige in avtorji, ki vas lahko nagovorijo. Morda boste lahko segli po piscih, ki jih je navajal p. Rupnik. Spise cerkvenih očetov, ki jih je omenjeni pater večkrat navajal, lahko mirno berete.
Tu mi je v pomoč nauk moje mame, preproste verne žene. Kot najstnik sem ji dejal, da se mi ni treba lepo obnašati v šoli in se učiti, ker učitelji govorijo slabo o Cerkvi in trdijo, da ni Boga. Mama pa mi je odgovorila, naj jih v tem ne poslušam, ampak naj jih poslušam v tistem, kar me učijo dobrega. Nekaj podobnega bi lahko rekli za učenje patra, o katerem sprašujete. Seveda tukaj stvari niso enake, a vendar. Držite se tistega, kar vas je nagovorilo in vodilo k Bogu. Neki človek je dejal, da se bo sedaj ob branju patrovih knjig spomnil na avtorjeva slaba dejanja. Odsvetoval sem mu nadaljnje branje.  

Vrednost take umetnosti?
Podobno kot vi se tudi drugi sprašujejo, kako gledati na umetnost ljudi, ki so zagrešili nemoralna dejanja. V grobem srečamo dve mnenji. Prvo pravi, da je treba tako umetnost zavrniti. Drugo pa, da je treba razlikovati med umetnikom in umetninami. Nobelov nagrajenec slovenskega rodu Peter Handke je javno zagovarjal stvari in ljudi, ki jih ni mogoče zagovarjati, a so ob podelitvi nagrade poudarjali, da so njegova dela vredna literarne nagrade. Ko so nekateri zahtevali, da bi p. Rupnik zaradi nemoralnih dejanj moral vrniti Prešernovo nagrado, so jim drugi odgovorili, da tudi človek, po katerem se imenuje ta nagrada, ni bil moralna veličina in ni skrbel za nezakonska otroka ter je imel intimni odnos z izredno mladim dekletom. Seveda gre v Rupnikovem primeru za duhovno umetnost, tako, ki naj bi nas dvigala k Bogu in tu bi morali biti kriteriji strožji. A spet se najdejo poznavalci umetnosti, ki bodo našteli vrsto slikarjev, katerih dela so tudi v cerkvah, ki so živeli nemoralno. Naj tudi za umetnost velja, kar sem napisal o knjigah. Če kdo ob tej umetnosti ne doživlja Boga, ampak čuti zaradi dejanj umetnika do nje odpor, naj je ne hodi gledat, saj ne bo mogel pred njo moliti.

Kako je mogel to storiti?
To vprašanje je begalo tudi mene ob predpostavki. Toda ali imamo skušnjave samo navadni smrtniki? Ali skušnjavec napada samo običajne ljudi? Nikakor ne! Bolj kot se človek želi bližati Bogu, bolj ga napada skušnjavec. Večje darove kot ima nekdo, bolj mora računati, da bo skušan. Nekateri ljudje so mi dejali, da se v zadnjih letih bojijo cerkvenih praznikov, saj pred vsakim praznikom mediji vržejo v svet novico o kakšnem cerkvenem škandalu. Gotovo so prazniki »milostni trenutek«. Mnogi ljudje se takrat na poglobljen način srečajo z Bogom pri bogoslužjih, pa tudi pri spovedi in drugih zakramentih. Prepričan sem, da »nekoga« to zelo moti in bo izkoristil priložnost, da bo pred prazniki storil vse, da bi se čim manj ljudi srečalo z Bogom. Seveda pa nas dejstvo, da skušnjavec izkorišča praznični čas, ne sme preslepiti, da ne bi zavrnili slabih dejanj, ki so jih storili ljudje v Cerkvi, in dali potem priložnosti skušnjavcu.

Odnos do grešnika in do žrtev
Ob prvem šoku, ki smo ga mnogi doživeli ob novici o patrovih domnevnih zlorabah, smo si poleg mnogih vprašanj postavili tudi tega, kako naj se sedaj obnašamo do storilca nemoralnih dejanj. Rektor ljubljanskega semenišča dr. Roman Globokar je v pogovoru z bogoslovci, ki bodo v prihodnosti opravljali enak poklic kot pater, prišel do sklepa, da je Rupnikov primer podoben primeru, če bi grešil kdo v družini ali če bi kdo iz družine zakrivil zločin. Oče ostaja oče, tudi če zakrivi zločin. In duhovni oče ostaja človek, tudi če stori strašno dejanje. Ne opravičujemo njegovega slabega dejanja, a ga kot človeka še vedno sprejemamo. Sprejemamo pa ga ne zato, da bi opravičili njegova slaba dejanja, ampak da bi mu pomagali k spreobrnjenju. Zavrnimo greh, ne zavrnimo grešnika. Kristjani verujemo v Božje usmiljenje, ki je neizmerno in se pred nikomer ne zapre. Jezuit p. Jože Roblek, sicer ideolog skupine Dovolj.je, »verjame, da ima vsak človek možnost spreobrnjenja, tudi največji zločinec. Vidimo, kaj je storil desni razbojnik na križu. Ne glede na vse povedano, pa še vedno boli storjen greh, kajti storjeni greh človeka ponižuje: 'V tem ga (Rupnika) ne hvalim.' Po drugi strani pa so tudi žrtve poklicane k odpuščanju, kakor je Kristus, ki je naša žrtev, odpustil na križu: Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.«

B. Rustja, Pisma, v: Ognjišče 2 (2023), 36-37.

KDO?
Janez Frančišek Gnidovec

KDAJ?
Rojen 29. septembra 1873 v Velikem Lipovcu pri Ajdovcu na Dolenjskem.

IZOBRAZBA
Gimnazijo je obiskoval v Novem mestu, bogoslovje pa v Ljubljani in bil leta 1896 posvečen v mašnika. Po kaplanovanju je šel na Dunaj študirat klasične jezike ter bil leta 1903 promoviran za doktorja filozofije.

DELOVNE IZKUŠNJE
Bil je kaplan v Idriji in Vipavi. Po končanem študiju klasičnih jezikov je najprej poučeval na kranjski gimnaziji, potem pa je po profesorskem izpitu leta 1905 prišel v Zavod sv. Stanislava v Šentvidu in postal njegov prvi ravnatelj. Jeseni leta 1919 je vstopil v misijonsko družbo lazaristov, jeseni 1924 pa je bil imenovan za škofa v Skopju s sedežem v Prizrenu.[Janez Gnidovec na dan škofovskega posvečenja - Vel. Lipovec, rojstna hiša - Šentvid nad Ljubljano, Zavod sv. Stanislava (1905) - Cerkev Srca Jezusovega na Taboru v Ljubljani. - Skopje v Gnidovčevem času - Gnidovec s škofom Jegličem.]
DEJAVNOSTI
Kot skopski škof se je znašel v težkih razmerah. V škofiji je primanjkovalo duhovnikov, zato je ustanovil semenišče. Maloštevilni katoliški verniki so bili razkropljeni in niso imeli cerkva, kjer bi se zbirali, zato je v 14 letih zgradil 18 cerkva. Bil je velik asket, hranil se je izredno skromno in več let ni pil alkohola. Peš je prehodil velike razdalje, prenočeval zunaj ali v neprimernih in umazanih prostorih. Dolgo v noč je spovedoval, veliko molil, zlasti kleče pred Najsvetejšim, in malo spal. V slogu svojega škofovskega gesla je postal vsem vse. Albancem je govoril v njihovem jeziku, prav tako je oskrboval slovenske vernike, večinoma državne uslužbence in vojake v škofiji, ter seveda druge tamkajšnje katoličane.

POSEBNI IN MANJ ZNANI DOSEŽKI
Premalo je znana njegova skrb pri pisanju in izdajanju slovenskih učbenikov za gimnazijo v Šentvidu. Te učne knjige so postale osnova za vse učbenike, ki so jih potem pripravili za uporabo v slovenskih srednjih šolah. Manj znano je tudi, da je za misijone navdušil nobelovko, sv. Terezijo iz Kalkute. Pred odhodom iz Skopja je zanjo maševal in ji izrekel besede, ki si jih je dobro zapomnila: »Vedno in povsod bodi le Kristusova.« Ona sama pa je večkrat izjavila, da je Gnidovec svetnik. [Marko Jerman: Škof Gnidovec vitraž (2001), p.c. sv. Jakoba, Vrhtrebnje (žup. Trebnje). - Janez F. Gnidovec in Mati Terezija - podoba v cerkvi Srca Jezusovega na Taboru v Ljubljani (slikarka Cecilija Grbec) - Grob na ljubljanskih Žalah - Tabor, prekop Božjega služabnika (leto 2010).
ODHOD V VEČNOST
Škof Gnidovec je izčrpan od dela in naporov 9. januarja 1939 pripotoval v Ljubljano. Dejal je: »Grem domov umret.« Sprejeli so ga v sanatorij v Leonišče, kjer je umrl 3. februarja istega leta.

več o Janezu Gnidovcu na naši spletni strani

B. Rustja, Svetniški kandidati, v: Ognjišče (2023) 2, str. 99.
izbor fotografij: M. Erjavec

Potem ko je izvršil svoje odrešenjsko poslanstvo, se je Jezus pred vrnitvijo k Očetu poslovil od svojih apostolov z naročilom: »Pojdite po vsem svetu in oznanjujte evangelij vsemu stvarstvu!« (Mt 16,15). Zatorej ima Cerkev, tako vesoljna kot krajevna, dolžnost širiti Kristusovo blagovest. Tej njeni »ustavni« dejavnosti, ki ji je bila Cerkev v vseh časih zvesta, pravimo misijoni, od Cerkve poslanim glasnikom evangelija pa misijonarji. Od množice slovenskih misijonarjev je najbolj znan Friderik Baraga, ki je v letih 1831 do 1868 s svetniško vnemo deloval ob Velikih jezerih med severnoameriškimi Indijanci. Pri oznanjevanju evangelija si je prizadeval tudi za njihov gospodarski in kulturni napredek. Nekaj desetletij zatem je po njegovem zgledu med Indijanci v Minnesoti misijonaril Jožef Frančišek Buh. Predstavljal je vez med slovenskimi duhovniki v ZDA, ki so bili »pravi« misijonarji med pogani, in tistimi, ki so prišli po misijonskem obdobju, da bi skrbeli za slovenske izseljence.

IZ POLJANSKE DOLINE V PROSTRANO AMERIKO
Jožef Frančišek Buh je bil sin verne Poljanske doline. Rodil se je 17. marca 1833 v zaselku Zadobje v župniji Lučine. Osnovno šolo je obiskoval v Poljanah in Škofji Loki, kjer se je naučil nemščine. Šolanje je nadaljeval na gimnaziji v Ljubljani. Po maturi je jeseni 1854 vstopil v bogoslovno semenišče in se pripravljal na duhovniški poklic. Že med študijem se je zanimal za možnost delovanja v misijonih. V tretjem letniku je pisal Frideriku Baragi, tedaj že škofu v Sault Ste. Marie, da bi ga kot študenta sprejel v svojo škofijo. Baraga mu je odgovoril, da ga z veseljem sprejme, če dobi odpustnico svojega škofa. Tedanji ljubljanski škof Anton Alojzij Wolf pa ga ni pustil oditi. Po mašniškem posvečenju 25. julija 1858 je svoje duhovniško poslanstvo začel kot kaplan v Loškem Potoku, po treh letih je odšel v Radeče pri Zidanem Mostu. V svojih kaplanskih letih je Buh napisal dva molitvenika: Zvezdice (1862) in Jezus v sercu (1863). V začetku leta 1864 je prišel v Evropo 78-letni misijonar Franc Pirc iz škofije St. Paul, ki je obsegala celotno Minnesoto, po duhovnike in bogoslovce. Dobil jih je 16; med osmimi Slovenci je bil tudi Jožef Frančišek Buh z odpustnico škofa Jerneja Vidmarja. Na ameriška tla so stopili 19. maja 1864. Po prihodu v mesto St. Paul je tamkajšnji škof štiri bogoslovce poslal v semenišče, kjer so se pod Buhovim vodstvom pripravljali na mašniško posvečenje. Ko je to nalogo opravil, je odšel k staremu misijonarju Francu Pircu in prevzel skrb za njegove misijonske postaje ter ustanavljal nove. V Minnesoto je prišel v obdobju hitre rasti prebivalstva. Od polovice šestdesetih let 19. stoletja so se v to deželo ob številnih Evropejcih priseljevali tudi Slovenci, ki so v več krajih ustanovili rudarske naselbine. Buh je skrbel zanje ne le v duhovnih, ampak tudi v materialnih potrebah.

MED INDIJANCI PO BARAGOVEM ZGLEDU
Sredi leta 1865 je Buh od častitljivega misijonarja Franca Pirca odšel med Indijance v severni Minnesoti. Ob njegovem prihodu so tam živeli posamezni indijanski rodovi. Po zgledu modrega misijonarja Friderika Barage je hotel biti Indijanec med Indijanci. Takoj se je lotil učenja ter preučevanja njihovega jezika in navad. Uporabljal je knjige, ki jih je pripravil Friderik Baraga. Sam pa je sestavil in dal natisniti veroučni priročnik v indijanskem jeziku. Indijance je poleg krščanskega nauka učil tudi življenja s stalnim bivališčem (kot lovci so se stalno selili), pisanja in branja, miroljubnih odnosov s sosedi ter novih oblik preživljanja. Spoznal je, da bo Indijance težko pridobiti za sprejem krščanske vere, ker »preveč ljubijo svoje neverske vraže«. Veselilo pa ga je, da so bili pripravljeni popustiti pri poučevanju svojih otrok. Uvidel je, da bi bile za to nalogo najprimernejše redovnice. Od Pirca se je naučil tudi homeopatske metode zdravljenja in zdravil Indijance, ki pravih zdravnikov niso imeli. Indijanski poglavarji so v Buhu videli svojega zaveznika in se vedno posvetovali z njim, ko je šlo za urejanje odnosov z oblastmi. Indijanske rezervate je Buh obiskoval do konca svojega življenja.
Kmalu po prihodu v ZDA je Buh zaprosil za ameriško državljanstvo in ga leta 1870 tudi dobil. Vendar je vse življenje ohranjal stike s staro domovino, predvsem z objavami v cerkvenem časopisu Zgodnja danica,  ki jo je urejal njegov poljanski rojak Luka Jeran, velik podpornik misijonarjev. Objavljal je Buhova pisma o njegovem misijonarjenju med Indijanci, po letu 1875 pa tudi o življenju in delu slovenskih izseljencev v ZDA. Stike z domovino je Buh ohranjal tudi z obiski: v času svojega bivanja v ZDA (1864-1923) se v na Slovensko vrnil trikrat.

ZAČETNIK SLOVENSKEGA TISKA V ZDA
Od polovice šestdesetih let 19. stoletja dalje so se v Minnesoto priseljevali tudi Slovenci in ustvarili slovenske naselbine. Da bi jim pomagal pri reševanju socialnih težav in vključevanju v novo družbo, je Jožef Buh za slovenske rudarje v krajih Tower in Ely leta 1890 ustanovil Družbo sv. Cirila in Metoda, leta 1894 pa je bil med ustanovitelji podpornega združenja Kranjsko slovenska katoliška jednota, ki je povezovalo delavce in njihove družine v ZDA.  Članom je nudilo pomoč v času bolezni ali brezposelnosti, v primeru smrti pa odškodnino. Leta 1888 je Buh postal prvi župnik v rudarskem mestu Towru, kjer so se naselili slovenski, nemški in skandinavski priseljenci. Včasih je maševal tudi v štirih jezikih. Skrbel je za družbeni napredek slovenskih priseljencev. Leta 1891 je začel izdajati časnik Amerikanski Slovenec,  prvi slovenski časnik, ki je izhajal v ZDA. Uredništvo je prenesel v Chicago. Zaradi izgub je Buh kupil tiskarski stroj in ustanovil prvo slovensko tiskarno v ZDA, v kateri je tiskal Slovensko-angleško slovnico, prvo slovensko knjigo, natisnjeno v ZDA. Leta 1901 je Jožef Buh postal župnik v Elyju, kjer je živelo več Slovencev kot v Towru. Ob 50-letnici duhovništva (1908) so mu pripravili veličastno slavje. Postal je eden najdejavnejših članov Zveze slovenskih duhovnikov v ZDA, katere namen je bila duhovna oskrba slovenskih priseljencev. V Elyju je ostal do leta 1918. Kmalu po ustanovitvi škofije Duluth (1889) je škof James McGolrick imenoval Buha za generalnega vikarja, saj se je zavedal znanja in izkušenj, ki si jih je Buh pridobil med dolgoletnim misijonskim delovanjem po Minnesoti. Po smrti škofa McGolricka je postal upravitelj škofije. Novi škof je ustanovil Buhov misijonski zavod za izobraževanje misijonarjev in Buha imenoval za voditelja. V tej službi je ostal do 3. februarja 1923, ko je bil poklican v večnost.

S. Čuk, Jožef Frančišek Buh: Obletnica meseca, v: Ognjišče 2 (2023), 38-39.

Februarska številka Ognjišča je obarvana tudi kulturno, saj 8. februarja praznujemo kulturni praznik. V prilogi predstavljamo Prešernov odnos do vere, kakor ga je na podlagi pesnikove sestre Lenke zapisal prešernoslovec duhovnik Tomo Zupan. Knjiga, obogatena z nekaterimi drugimi pričevanji, bo izšla pri Ognjišču. Novo izdajo je za tisk pripravil kopanjski župnik Janez Kebe.

O Prešernu govori v svoji kolumni tudi duhovnik Maks Ipavec, ki nas letos bogati s predstavljanjem duhovnega bogastva v našem slovstvu. Skratka s tem, česar nam v šoli niso povedali. S kulturo, in sicer pevsko, je povezan tudi tokratni gost meseca Tomaž Tozon. Z glasbo je rastel že od mladih nog, s petjem zaslovel že kot deček in se z njo ukvarjal celo življenje. Ob vsem tem pa nikoli ni skrival, da je kristjan.

S kulturo je povezana tudi tema meseca, ki prinaša namige za dobro branje za mlade. Knjižnim predlogom dodajamo svojo oceno in priporočeno starost. Uporabno za mlade, ki ne vedo, kam bi se dali, morda pa bi kaj prebrali; koristno pa tudi za njihove starše in vzgojitelje, da bodo znali prav svetovati.

V letu 2023 obeležujemo 100-letnico smrti pisatelja Ivana Tavčarja (19. februar 1923). Letošnje leto je razglašeno tudi za Tavčarjevo leto. Ob tej priložnosti smo pripravili reportažo iz Poljanske doline, konkretneje Dvorca Visoko, ki po temeljiti obnovi vabi na obisk. 

V tej številki odmevata še dva dogodka, ki sta pustila močno sled ob prehodu v leto 2023. Spominjamo se smrti zaslužnega papeža Benedikta XVI. in nekaterih prelomnic na njegovi življenjski poti, kot drugo pa pišejo mladi o izkušnji in doživetjih na Evropskem srečanju mladih, ki je na prehodu leta potekalo v nemškem mestu Rostock.

V sozaložništvu z Inštitutom Integrum smo izdali tri knjige na temo čustev in spolnosti: slikanico Pija in Juš spoznavata svoja čustva (za otroke), strip O jajcih, torti in nožu (za mladostnike) in priročnik za starše/vzgojitelje/katehete Brez zadrege o čustvih. Knjižici sta odlično izhodišče za pogovor. Po tovrstnih knjigah, ki bi s krščanskega vidika govorile o spolnosti in čustvih mladostnikov, ste spraševali mnogi starši in vzgojitelji. Pri Ognjišču dobite tudi druge knjige Inštituta Integrum na to temo. Obiščite našo spletno knjigarno in si oglejte to ponudbo.

Med novostmi si lahko preberete več o novi igri Po Marijinih stopinjah. Gre za dinamično družabno igro, pri kateri igralci s figuricami na igralni površini obiskujejo Marijine cerkve. Na lično izdelanem zemljevidu Slovenije so narisana naša Marijina svetišča, na podobicah pa so zapisane zanimive zgodbe …

V začetku vsakega novega letnika vas vabimo, da (p)ostanete naročniki Ognjišča. V negotovih časih, ki so pred nami, je vsak naročnik dragocen. V težkih časih, ki se obetajo zaradi vojn in energetske krize, naj se v nas poveča žeja po duhovnih vrednotah, ki jih ponujamo z vsako številko Ognjišča. Naročite revijo tudi svojim prijateljem in znancem. To vaše darilo jih bo razveselilo kar 12-krat v letu.

B. Rustja, Iz urednikove beležnice, v: Ognjišče 1 (2023), 4.