Pobožnost ni več zanimiva, molitev je zastarela ... Zakaj pa brez nje ne moremo biti resnično privlačni in neomajno močni, bomo odkrivali ob svetopisemski lepotici Juditi.

JUDITA

Po stopnišču se je povzpela v drugo nadstropje male garsonjere. Vrnila se je iz službe, spet je delala kakšno uro več, kot je načrtovala. V šoli bi lahko bila ves dan, a jo popoldne čaka še delo na župniji.
Judita je pred letom dni v prometni nesreči izgubila zaročenca. Vsi jo poznajo kot zelo močno mlado žensko, ki je praznino po izgubi zapolnila z dobrimi deli. Vedno je lepa in urejena, vsak teden obiskuje adoracijo ... Danes jo čakata še dve uri verouka, potem pa se vrne domov. Vsak večer, ko jo tišči samota, moli za razsodnost in pogum ter prosi Boga, da ji je blizu. Danes še posebej, saj jo čaka naporen večer ...

Močna in pobožna
Judita je prelepa in zelo pobožna svetopisemska žena, ki je izgubila moža. Njeno ljudstvo jo spoštuje, mestni starešine radi prisluhnejo njenim modrim besedam. Kljub lepoti in moči Judita veliko moli, zaveda se, da sama ne zmore storiti ničesar. Ker njenemu ljudstvu grozi napad številčne vojske, ki jo vodi Holofern, Izraelci obupajo, ne vidijo več rešitve. Njihova vera je šibka, Juditina vera pa je izjemna. Odpravi se v sovražno tabor, kjer s svojo lepoto in modrostjo očara vojskovodjo Holoferna. Po nekaj dneh v taboru v nekem trenutku ostane sama z njim, ki spi ves opit. Judita ne ravna zaletavo, ampak najprej zmoli. Boga prosi za moč, nato pa Holofernu odseka glavo ter se z njo vrne nazaj domov.
Zanimiv del Juditine knjige je govor mestnim starešinam, preden odide v sovražni tabor. Med drugim jim pravi: »Nikar ne izsiljujte načrtov Gospoda, našega Boga, zakaj Bog ni kakor človek, da bi mu lahko grozili, in ne kakor sin človekov, da bi ga prisilil k odločitvi.« (Jdt 8, 16) Njene besede so razumne, ponižne in so izraz velikega spoštovanja do Boga. Spoštovanje Gospoda in njeno neomajno zaupanje v Božjo voljo gresta z roko v roki. Judita se da na voljo Bogu v neomajnem zaupanju, ob tem pa seveda ne pozabi prositi, vztrajno prositi. Bog usliši njeno prošnjo; na vsakem koraku in v vsakem dejanju deluje po njej.
Judita svojega dejanja ni naredila, da bi jo ljudje poveličevali, niti ne zgolj zato, da bi rešila svoje ljudstvo. Juditina knjiga je zgodba o ženski, ki je svojemu ljudstvu vrnila Boga. Izraelcem je pomagala okrepiti njihovo vero.

TEMELJNA KAMNA ODNOSOV, KOT JU RAZBEREMO PRI JUDITI
Učiteljica molitve in izročanja
Od Judite se lahko naučimo moliti, spoštljivo in vztrajno prositi. Judita je slavila Boga, molila je spoštljivo – vedno je dopuščala, da se zgodi njegova volja. Hrepenela je po Božji bližini, ki jo je izkusila na veličasten način.
Ve, da zmore samo z Njim
Judita se je zavedala, da je sama nemočna, da jo njen načrt presega. Holoferna ji je uspelo prelisičiti, ker ni bila sama. V svoj načrt je vključila Boga. Ženska, ki dovoli Bogu, da deluje po njenem telesu, je privlačna ženska. Tako zelo privlačna, kot je bila Judita. Moški, ki dovoli Bogu, da deluje po njegovem telesu, je neomajno močan. Človek, ki se zaveda, da ne zmore vsega narediti sam, ampak v svoja dejanja povabi Boga, je razsoden človek, njegova dejanja so blagoslovljena – ljudje ga doživljajo kot preudarnega in razsodnega.

HOLOFERN

Učil se je slovenščine, a mu ni šlo. Raje je govoril angleško, počutil se je samozavestnejšega. Bil je tujec, morda je zato še toliko bolj hrepenel po sprejetosti. Predvsem pa je užival, ko je bil v središču pozornosti. Zadnji mesec ni več tako pogosto zahajal v klube, saj je spoznal čudovito dekle. Nocoj se dobita. Judita je lepa, a skrivnostna ženska. Ta skrivnostnost ga hkrati privlači in bega, zdi se mu, da je ne more zares razumeti. »Ah, ženska je in z ženskami imam veliko izkušenj,« se ne da zbegati. Čuti, da ji njegovo laskanje godi, da jo pridobiva na svojo stran. Njegova samozavest mu ne dovoli dvomiti.

Prepričan v svojo zmago
Nebukadnazarjev vojskovodja Holofern je bil mogočen bojevnik, ošaben in prepričan v svojo zmago. Bil pa je tudi dovzeten za lepoto, nad Juditino podobo in njeno modrostjo je bil očaran, a je ni izkoristil. Izkazal ji je spoštovanje, dovolil ji je bivati v njihovem taboru, kjer je lahko živela po svojih običajih.
Ljudje imamo radi vse pod nadzorom, mislimo, da vse najbolje znamo in vemo. A ob takem načinu razmišljanja le stežka opazimo, kako zelo zatiramo bližnje, ki se trudijo živeti z nami. Če drugim in Bogu ne dovolimo v svoj svet ali si svet drugih celo prilaščamo, s tem slabimo odnose, onemogočamo rast. Judita nam je lahko zgled ponižnosti in pobožnost – vir njene moči in lepote je v molitvi. Tudi naši (ljubezenski) odnosi naj se začnejo pri molitvi – prav tako kot vsakodnevna opravila. Ko se pojavijo težave, je najlažje razmišljati tako: »Še tole zagato rešim, še en izpit oddelam, potem grem k maši. Še dva dni stisnem, potem bom več molil.« Ko se zasačiš pri takšnem razmišljanju, obrni smer. Moli takoj. Na izpit boš šel bolj miren, s punco/fantom se boš bolj sproščeno pogovarjal, še posodo boš v Jezusov družbi pomil z več dobre volje.

JUDITA + HOLOFERN

»Vem, da ne zmorem sama, a skupaj lahko delava čudeže,« je molila Judita. Po napornem dnevu se je srečala s svojo novo ljubeznijo. »Oprosti, dosti sem premišljevala in molila. Iz tako različnih svetov prihajava. Če bi želela graditi najino ljubezen, bi se morala jaz povsem spremeniti. Ob tebi se počutim zelo ljubljeno, a ne zmorem naprej. Želim ostati zvesta sebi, svojemu načinu življenja in svoji veri.«
»Ampak saj nisva niti zares poskusila ...« Ni razumel, da zaljubljenost in privlačnost med dvema človekoma še ni dovolj za skupno prihodnost. Njegov Bog je drugačen, Judita pa je tako žareče lepa prav zaradi svoje vere.
»Bolje je tako,« je zaključila Judita. V mislih se je zahvalila Bogu, da je zmogla iskreno in spoštljivo povedati resnico, ki jo želi živeti, čeprav je bilo zares težko oditi stran od nekoga, ki je bil nežen z njo. Tako lepo se je počutiti zaželeno in ljubljeno, a še lepše je ostati zvest svoji vesti.

RASTEVA S SVETIM PISMOM
Tokrat beremo Juditino knjigo (Jdt). Zgodbo svetopisemske lepotice, junakinje svojega ljudstva. Knjigo se splača brati natančno, saj se v njej skrivajo številni načini molitve in komunikacije z Bogom, ki jih lahko uporabita tudi na vajini skupni ljubezenski poti. Pripravita večer zgodb in si pripovedujta, kdaj in kako je v vajino življenje vstopil Bog – kdaj sta zares čutila njegovo navzočnost. Razmislita tudi, kako bosta svojo vero živela v dvoje:
Si upata biti pobožna?
Kako konkretno bosta v vajin odnos povabila Boga?

PEZDIR KOFOL, Marjetka, (Fantje punce). Ognjišče, 2016, leto 52, št. 9, str 80-81.

Kot je že navada, decembrskemu Ognjišču prilagamo koledar za leto 2023 in knjižni katalog. Koledar vas bo z meditativnimi fotografijami in spodbudnimi mislimi spremljal celo leto, iz kataloga pa boste lahko izbrali kaj zase ali za svoje najdražje. V katalogu vam predvsem predstavljamo knjižne novosti ter druge knjige, ki so primerne za decembrska obdarovanja. Kdor bi si želel ogledati večjo ponudbo jaslic in drugih darilnih izdelkov, jo najde v Miklavževi ponudbi.

Decembrska številka je tudi adventno obarvana in upam, da vam bo pomagala lepše in globlje preživeti čas priprave na božič. Temu je namenjena obširna priloga, ki naj s svojimi predlogi za praznovanje postane vaš sopotnik v adventnem času. O pasteh potrošniškega praznovanja govori kolumna Sebastjana Kristoviča.

V čas, ko se že oziramo k prazničnemu vzdušju, je Robert Friškovec z mladimi spregovoril o boleči temi za mnoge mlade, ki se srečujejo z ločitvijo svojih staršev. Kako mladi razmišljajo o tej situaciji, kako se o tem pogovarjati, kako si stati ob strani in preživeti skozi ta težka obdobja?

Prav tako nam gost meseca mag. Drago Tacol govori o pripravi na božič, o praznovanju v družini, o prazničnih obdarovanjih, pa tudi o osamljenosti in pasteh potrošništva, ki jih prinaša sodoben način praznovanja. Njegove življenjske izkušnje še bogatijo zanimiv pogovor.

O težkih obdobjih govorimo tudi na področju energetike in ekonomije. O tem, kaj pričakovati v letošnji zimi, kako razumeti današnjo krizo, kje so razlogi zanjo, smo tokrat govorili z dr. Janezom Šušteršičem, ekonomistom in nekdanjim finančnim ministrom, ki dela kot mednarodni strokovnjak. 

Pred bralce dajemo še zadnji, sklepni pogovor s p. Vinkom Škafarjem na temo razumevanja človeka kot religioznega bitja. Spregovori, kako razumeti določeno odrivanje duhovnega s strani modernega človeka, kje je prostor za Boga pri modernem človeku in kakšne oznanjevalce potrebuje Cerkev danes. 

Ob koncu meseca novembra vsako leto poteka Teden Karitas. Predstavljamo vam delovanje youngCaritas – Mlade Karitas, ki še posebej vabi k prostovoljstvu in dobrodelnosti mlade, v tem času z dvema zelo vabljivima dobrodelnima akcijama. 

V rokah držite decembrsko številko, s katero končujemo letošnji letnik. Hvaležni smo Bogu in vam, dragi bralci in naročniki, da ga lahko končujemo, kajti zvišane cene papirja, energentov, prevoza itd. so prizadele tudi nas. Zato se vse te podražitve poznajo pri naši ponudbi. Cene novo izdanih knjig so višje zaradi višjih stroškov tiskanja in dražjega prevoza knjig, ki jih tiskamo v tujini. Knjige si lahko ogledate tudi na knjižnem sejmu, ki bo letos na Gospodarskem razstavišču.
Zato vam moramo tudi sporočiti novo ceno Ognjišča za prihodnje leto: Letna naročnina Ognjišča za naročnike pri župnijskih uradih bo 37,40 €, za naročnike po pošti 38,90 €. Cena posameznega Ognjišča bo 3,40 €. Ostanite zvesti naročniki kljub novi ceni in priporočite Ognjišče ali ga naročite še za svoje najdražje ali ljudi, ki bi jim radi pokazali svojo naklonjenost in pozornost.

B. Rustja. Iz urednikove beležnice, v: Ognjišče 12 (2022), 4.

...  sodeluje z Miklavževimi angelčki in poštarji
Ob koncu novembra vsako leto poteka Teden Karitas. Letos so s Tednom Karitas obeležili že 32. obletnico organizirane oblike delovanja Karitas v Sloveniji, in sicer pod geslom »Skupaj delajmo za dobro«.
Geslo je še posebej primerno za ta čas, ko moramo strniti vrste, se povezati najprej lokalno, potem tudi nacionalno in pokazati dejavno ljubezen do ljudi v svoji okolici pa tudi širše. Z dejanji srca se med nami ustvarjajo vezi, kar ljudi povezuje v skupnost. Prostovoljci in darovalci v družbi širijo dobro. Vsi smo povabljeni, da postanemo del te velike družine, mi smo pa ob tej priložnosti pogledali na delo youngCaritas – Mlade Karitas, ki še posebej vabi k prostovoljstvu in dobrodelnosti mlade.

Starejši bralci, sploh tisti, ki se redno ali ste se v zadnjih letih udeležili tradicionalnega romanja starejših, bolnikov in invalidov na Brezje, ste gotovo spoznali kakšnega mladega prostovoljca youngCaritas, ki Ognjišču vedno radi priskočijo na pomoč pri pripravi prizorišča, usmerjanju romarjev, delitvi vode, pospravljanju … Tokrat pa smo mi tisti, ki smo gostje pri njih in bi radi prispevali k prepoznavnosti karitativnega dela mladih znotraj youngCaritas.

Na sedežu youngCaritas je v teh dneh in tednih zelo pestro, v pripravi in izvajanju sta namreč dve njihovi zelo dobro sprejeti dobrodelni akciji: Pismo za lepši dan in Miklavževi angelčki
Z njima želijo mladi pokazati, da se okrog nas dogajajo tudi lepe stvari.

Slovenska Karitas vabi vse, da se v prazničnem času z darilom ali ročno napisanim pismom spomnimo otrok iz ranljivih družin, starejših in osamljenih. Vsi lahko prispevamo, vsi lahko pomagamo in se ob tem zavedamo, da s preprostim dejanjem, ki ne vzame veliko časa, lahko nekomu pričaramo lepši dan ter vlijemo upanje v boljšo prihodnost. Čeprav akciji potekata v predprazničnem času, nas želita opomniti na stiske, ki so sicer prisotne čez celo leto.

Miklavževi angelčki
Na vprašanje, kako pomagati staršem, kako pristopiti do otrok, ki jim starši zaradi oteženih življenjskih razmer ne morejo privoščiti daril, v Mladi Karitas odgovarjajo: Miklavževi angelčki.
Miklavževi angelčki so prostovoljci, ki pripravljajo, zavijajo in razvažajo darila za otroke iz socialno ogroženih družin. Hkrati je to tudi akcija Slovenske Karitas v sklopu programa youngCaritas – Mlade Karitas, ki se letos že četrto leto zapored poteka od novembra do začetka decembra.

Akciji se na spletni strani www.youngcaritas.si/angelcki/ lahko pridruži vsak, ki želi pripraviti darilo.

Če se vas je sedaj že nekaj navdušilo, da bi podprli to dobrodelno akcijo, a ne veste, kako, je letošnja novost te akcije tudi, da so odprli nova zbirna mesta v nekaterih slovenskih krajih – poleg Ljubljane je darila možno oddati še v Mariboru, Celju in Novem mestu.

Pismo za lepši dan
Pismo za lepši dan je akcija youngCaritas, ki poteka tretje leto zapored. Njen namen je, da starejšim in osamljenim praznične dni polepšamo z ročno napisanim pismom. Misel, kako poštar raznaša kopico pisem z bogato vsebino, je gotovo v duhu tega, kar si predstavljamo pod vzdušjem praznikov, obdarovanja, lepšanja našega sobivanja drug drugemu. In včasih starejši za lepši dan potrebujejo samo nekaj besed, strnjenih v prisrčno pismo.
Lani so starejši prejeli kar 5192 pisem, iz različnih krajev Slovenije, pa tudi iz 13 drugih evropskih držav. K sodelovanju nas v Karitas toplo vabijo tudi letos.

Kako sodelovati?
Akcija poteka tako, da se najprej prijavite na spletni strani www.youngcaritas.si/pismo-za-lepsi-dan/. Po prijavi na e-naslov prejmete podrobnejša navodila za pisanje pisem. Pisma nato pošljete na Slovensko karitas, od koder jih dostavijo končnim prejemnikom.  

O dogajanju v Mladi Karitas in vrvežu, ki vlada med mladimi ob koncu leta je spregovoril Luka Oven, nacionalni koordinator youngCaritas v Sloveniji.

- Kako je organizirano delo na youngCaritas, kako potekajo ti jesensko-zimski dnevi, kaj vse se dogaja?
Na youngCaritas je vedno zelo pestro. Naše delovanje je razporejeno na dva stebra – vsebinskega in teritorialnega. V vsebinskem deluje osem prostovoljcev/koordinatorjev, ki so zadolženi za razvoj svojih področij: Letovanja, Otroci in sodelovanje s šolami, Pomoč starejšim in invalidom, Ekologija, Migracije, Preventiva, Odziv na izredne dogodke in Aktivacija mladih. To so prostovoljci, ki jih vsebina področja zanima, študirajo v tej smeri ali pa se s tem področjem ukvarjajo za hobi. Ti koordinatorji so podpora vsem projektom youngCaritas, ki potekajo na Slovenski karitas in na Škofijskih karitas. Prav youngCaritas na šestih Škofijskih karitas predstavljajo drugi, tj. teritorialni steber youngCaritas. Vse skupaj pa povezujemo dva voditelja youngCaritas ter jaz kot nacionalni koordinator.

- Koliko mladih je trenutno aktivnih, na koliko pridnih rok lahko računate?
Ocenjujemo, da je v Karitas trenutno aktivno vključenih nekaj več kot 2000 mladih. Velikokrat pa se našim projektom pridružijo tudi druge skupine (animatorji oratorija, skavti, mladinske skupine, srednje in osnovne šole …). To so občasni prostovoljci, ki po navadi sodelujejo bolj projektno. Vedno pa z veseljem sprejmemo vsakega mladega, ki bi rad preskusil svoje talente in pomagal ljudem.

- Mlada Karitas čez celo leto skrbi za izvajanje več kot 20 rednih projektov. Koliko ljudi je vključenih v njihovo izvedbo?
Za izvedbo projektov so po navadi zadolžene manjše skupine od 5 do 10 prostovoljcev, potem pa vključimo dodatne prostovoljce glede na potrebe. V Počitnice Biserov – letovanje za socialno oborožene otroke je tako vključenih več kot 100 animatorjev, v romanje starejših in invalidov na Brezje 30, v pregledovanje pisem za lepši dan 20 prostovoljcev in tako naprej.
Posredno pa dosežemo veliko ljudi, ne samo mladih, temveč različnih starosti. Samo pri Pismu za lepši dan je na primer lani sodelovalo čez 3000 ljudi.

- Kako se lahko Mladi Karitas priključijo mladi, ki bi radi pomagali, se preizkusili v karitativnem prostovoljnem delu?
Prijava za sodelovanje v naših aktivnostih je zelo preprosta. Mladi se lahko prijavijo tako, da na e-naslov young.caritas@karitas.si pošljejo kratek opis svojih izkušenj, od kod prihajajo, kaj bi želeli delati … Potem pa jih usmerimo k projektnim vodjem ali na Škofijske karitas. Opise aktivnosti in projektov najdejo tudi na naši spletni strani www.youngcaritas.si

M. Erjavec, Mlada Karitas sodeluje z Miklavževimi angelčki in poštarji: Na obisku , v: Ognjišče 9 (2021), 76-78.

strokovnjak za bioetiko

“Preživele so družbe, ki so spoštovale življenje, družino in vero v Boga”

Novembrski dnevi nas spominjajo na minevanje in smrt. V vseh kulturah so spoštovali umiranje, smrt, pokojne ... V zadnjem času pa se pri nas veliko govori o “umetni prekinitvi življenja”, o evtanaziji. Priče smo tudi drugim “napadom” na človeško življenje in na družino. Slovenski parlament je pred kratkim sprejel nov zakon, ki izenačuje heterospolne in istospolne zakonske zveze. Nekateri trdijo, da je ta zakon šele začetek nevarnega procesa. Zato smo povabili dr. Tadej Strehovca, poznavalca tovrstne tematike, da spregovori za Ognjišče.

- Ali je znano, če so kdaj tudi v drugih civilizacijah “odstranjevali” stare in bolne ljudi, ko ti niso bili več koristni? Poleg Hitlerja, seveda.
Evtanazija oziroma, bolje rečeno, “medicinska zastrupitev bolnika”, je skušnjava nekaterih ljudi. V zgodovini so se vedno pojavljali posamezniki, ki so trdili, da bi bilo treba stare, bolne in družbeno nekoristne izločiti iz družbe (Platon, Francis Bacon …). Vrh takšne miselnosti predstavlja nacizem, ki je v taboriščih, v imenu domnevnega usmiljenja in prepričanj o manjvrednosti nekaterih ljudi, pobijal nemočne in ranljive. To je v popolnem nasprotju z vsemi verskimi in kulturnimi izročili ter v popolnem nasprotju z Božjo zapovedjo Ne ubijaj. Temelj vsake družbe je spoštovanje svetosti človekovega življenja ne glede na njegovo zdravstveno in socialno stanje. Papež Frančišek poudarja, da v družbi, kjer se starejših ne spoštuje, mladi nimajo prihodnosti. Kvaliteta družbe in civilizacije se presoja po tem, kako se skrbi za starejše in bolne ter kakšno mesto imajo v družbi.

- Evtanazija v dobesednem prevodu pomeni dobra smrt. To se lepo sliši. Gre res za “lepo smrt”, pozitivno dejanje, dejanje iz usmiljenja?
Zagovorniki evtanazije manipulirajo z uporabo takšnih izrazov. Že sam pojem evtanazije je maskirna beseda, s katero zagovorniki prikrivajo pravo naravo evtanazije. Pri njej gre za v resnici za konkreten in hoten medicinski uboj človeka, ki hudo trpi. Namesto da bi mu pomagali, ga pod pretvezo usmiljenja odstranijo, zato da prihranijo denar, se rešijo skrbi in lažje pridejo do morebitnega premoženja. Normalizacija medicinske zastrupitve predstavlja napad na človekove pravice in ustvarja družbo strahu. V takšni družbi se starejši in bolni ne počutijo več dobrodošli. Namesto da bi jim družba priskočila na pomoč, postajajo deležni zunanjih in notranjih pritiskov o nekoristnosti in nesmiselnosti svojega življenja. Zato se je treba zavzeti za starejše in bolne ter jih zaščititi pred t.i. smrtonosnim usmiljenjem.

- Danes marsičesa ne imenujemo s pravim imenom. Tudi evtanazije. Za lepo ime skrijemo nelepo vsebino.
Res je. Zagovorniki evtanazije se, tako kot zagovorniki splava in ideologije spola, zavedajo moči jezika. Svoja protiživljenjska stališča namenoma prikrivajo z besedami, kot so dialog, strpnost, spoštovanje, človekove pravice … Navzven zagovorniki te ideologije kažejo, kot da se zavzemajo za nekaj dobrega, dejansko pa za seboj puščajo trupla in onesrečene ljudi. Še več. Vsem tem skupinam se lahko zoperstavimo tako, da najprej zavestno uporabljamo pravilne besede – namesto o evtanaziji vedno govorimo o “medicinski zastrupitvi bolnika”; namesto o splavu govorimo o “medicinskem uboju nerojenega otroka” … Ko ljudje slišijo, za kaj v resnici gre, se oddaljujejo od takšnih kontroverznih gibanj in njihovih radikalnih ideologij. Zato vsa sporna družbena in politična gibanja usmerjajo izredno pozornost na jezik in na to, da se v javnosti kažejo kot dobra in vedno naklonjena človeku, čeprav to v samem bistvu niso.

- Če sva do sedaj govorila o smrti, spregovoriva sedaj še o drugi strani človekovega življenja, o rojstvu in otroštvu. Nekateri  pravilno ugotavljajo, da današnja družba postavlja pod vprašanj prav začetek in konec življenja (rojstvo in smrt) in da se človek “igra” Stvarnika. Življenje hoče ustvariti in, ker meni, da ga je sam ustvaril, meni, da ga lahko tudi sam konča … Mar niso to zelo nevarne igre – igre, ki lahko zamajejo civilizacijo in človeštvo samo?
Zgodovina človeštva nas uči, da samo družbe, ki spoštujejo življenje, družino in Boga, dolgoročno preživijo. Danes so lahko določene ideje popularne, vendar bo njihovo uspešnost pokazal šele čas. Pred stotimi leti so bile totalitarne ideje moderne in napredne, pa so se z drugo svetovno vojno in padcem Berlinskega zidu razblinile. Podobno velja za ideologije, ki človeškemu življenju odrekajo svetost in ga uničujejo preko splava, vojn in s širjenjem protiverskih in protidružinskih stališč. Vse te ideologije so na dolgi rok mrtve. Kristjani imamo v tem svetu nalogo in poslanstvo, da smo luč na gori, se zakoreninimo v Bogu, se skupaj z Njim upiramo zlu in svetu prinašamo resnico, bodisi glede idej zoper človeško življenje, družino ali glede spreminjanja spolne identitete človeka. Osebno sem globoko prepričan, da kristjani prav s tem zdravim uporom v današnji družbi in promoviranjem vrednot življenja najbolje spolnjujemo Božjo voljo. Na ta način kličemo Njegov blagoslov in družinam ter narodu zagotavljamo prihodnost.

- V Sloveniji odmeva  sprejetje zakona, s katerim je zakonska zveza med možem in ženo izenačena z zvezo dveh istospolnih oseb. Tudi tukaj gre za “svojevrstno novost”, saj je doslej veljalo, da družino sestavljajo oče, mati in otroci …
Težko je govoriti o novosti. Bolje je rečeno, da gre za nedemokratični napad na vrednoto družine in zakonske zveze v naši državi. Večina sodnikov je na Ustavnem sodišču povozila voljo državljanov, ki so jo izrazili na treh referendumih (2001, 2012 in 2015). V ozadju je želja nekaterih organizacij in posameznikov, da se nedemokratično dodajajo pravice in odpravljajo domnevne diskriminacije z namenom, da se v družbi odpravi judovsko-krščanski naravni vrednostni sistem in se vzpostavlja zakonodajna podlaga za spremembo šolskih programov. Ideologi omenjene izenačitve se zavedajo, da smo odrasli ljudje zanje v nekem smislu “izgubljeni”, njihova prihodnost je odvisna od tega, ali bodo lahko v otrocih omajali naravno razumevanje razlike med moškim in ženske ter jih navdušili za t.i. fluidno razumevanje spolnih identitet. To pomeni, da človek, v skladu z osebnimi željami, nenehno spreminja svoj spol, spolni izraz, spolno identiteto in usmerjenost. Te osebne želje pa bodo produkt manipulacij s pomočjo popkulture, medijev in prevladujočih ideologij. Kristjani se moramo temu odločno upreti in se organizirati. Od tega je odvisna prihodnost ljudi, naših družin in našega naroda. V prihodnje izbira in potrjevanje ustavnih sodnikov v Državnem zboru ne sme biti domena majhne skupine ljudi, temveč stvar široke razprave, soglasja in načrtnega dela. V demokraciji je izrednega pomena, kakšnega svetovnega nazora so ustavni sodniki in ali se aktivno zavzemajo za spoštovanje ustave, vladavine prava in spoštovanja človekovih pravic. Pomembno je, da na ustavnem sodišču niso pravni aktivisti, ki bi poljubno in nedemokratično spreminjali ustavo.

- Tudi v tem primeru, ko gre za izenačitev različnih zvez, se nekateri sklicujejo na človekove pravice. Če istospolnim parom ne bi omogočili sklepanja poroke in posvojitve otrok, bi jim kršili človekove pravice.
To je seveda mit. V Deklaraciji človekovih pravic Združenih narodov, Konvenciji o človekovih pravicah in temeljnih svoboščin Sveta Evrope ter slovenski ustavi nista nikjer z besedo omenjeni ti dve “pravici”. To so pravni konstrukti tistih, ki zmotno trdijo, da je pravo dinamično in da ga ustavni pravniki lahko poljubno interpretirajo in spreminjajo. Edini pravi kraj za spremembo ustave je Državni zbor in ne Ustavno sodišče. V omenjenem primeru ne gre za kršenje človekovih pravic, temveč za nedemokratično in nesprejemljivo spreminjaje zakonodaje. Prepričan sem, da je samo vprašanje nekaj let, ko bo Ustavno sodišče v drugi zasedbi odpravilo omenjeno odločbo, s katero so sedanji ustavni sodniki odpravili družbeni konsenz o zakonski zvezi, družini, očetovstvi in materinstvu. Nedavna odločba ameriškega Vrhovnega sodišča o pristojnosti zveznih držav glede izvajanja splava je dokaz, da je odprava napačnih ustavnih sodb mogoča.
Pri poudarjanju “pravic” odraslih, pa se pozablja na pravice otrok, ki naj bi jih po novem zakonu lahko posvojili tudi istospolni partnerji. Otroci pa imajo res pravico do matere in očeta, kar omogoča njihovo normalno rast.
Tako je. Najslabše pri omenjeni odločitvi Ustavnega sodišča in spremembi Družinskega zakonika je, da bodo nastale žrtve in to bodo otroci, posvojeni v takšne skupnosti. Vsak dan lahko beremo v medijih, kako posvojeni otroci iščejo svoje biološke očete in matere, ki iz takšnih ali drugačnih razlogov niso živeli z njimi. V takšnih skupnostih bo otrokom z zakonom odvzeta možnost, da bi poznali in živeli z mamo in očetom. Zavedanje kdo je oče in kdo je mati, je za vsakega človeka sestavni del osebne identitete.

- Ali imamo kakšne primere otrok, danes že odraslih ljudi, ki so rastli v takšnih zvezah? Kako oni gledajo na posvajanje v te zveze? Ali obstajajo strokovne raziskave, ki govorijo o posvojitvah v te zveze?
Zagovorniki ideologije spola z namenom manipulacije idealizirajo posvojitve otrok v takšne skupnosti, čeprav so sociološki podatki nedvoumni. Danes je na voljo vedno več raziskav, ki govorijo o pomenu odraščanja otrok v skupnosti biološkega očeta in matere, in tveganjih, ki so jim izpostavljeni otroci v istospolnih skupnostih. V znanstveni reviji Marriage & Familly review je dr. Walter R. Schumm primerjal lezbične skupnosti z družinami očeta in matere. Ugotovil je, da so lezbične skupnosti z otroki v ZDA dosti manj stabilne in se pogosteje soočajo z razpadom skupnosti kot heteroseksualne družine otrok, očeta in matere. 13 % lezbičnih skupnosti je po petih letih od posvojitve otroka že ločenih. Po dobrih devetih letih jih je ločenih 42,9 %; po 15 letih pa jih je ločenih že dobrih 75 %. Pri heteroseksualnih družinah je stopnja ločitve dosti manjša: 15,5 % po 13 letih oz. 31 % pri 25 letih skupnega bivanja. Podobno ugotavlja dr. Douglas W. Allen, vrhunski sociolog in ekonomist, iz Simon Fraser University v ZDA, ki je že leta 2013 analiziral podatke o otrocih, ki živijo v različnih oblikah skupnega bivanja. V svoji raziskavi, objavljeni v mednarodni reviji Demography, je ponovno potrdil, da obstaja velika razlika med otroki, ki živijo v heteroseksualni družini in otroki, ki živijo v homoseksualnih skupnostih. Slednji so bili v vseh pogledih najbolj prikrajšani. Po omenjeni raziskavi imajo otroci v družini očeta in mame 35 % večjo verjetnost, da v šoli ne bodo imeli problemov, kot otroci v homoseksualnih skupnostih. Sociolog Mark Regnerus je v svojih študijah ponovno potrdil znano dejstvo, da se otroci razlikujejo glede na okolje, v katerem odraščajo. Otroci v homoseksualni skupnosti v primerjavi z otroki, ki živijo z očetom in mamo, pogosteje prejemajo socialno podporo; imajo nižji šolski uspeh; čutijo manjšo varnost; pogosteje trpijo za depresijo; pogosteje razvijejo asocialno vedenje in imajo probleme s policijo ... Otroci niso nikoli krivi za okolje, v katerem odraščajo. Nerazumljivo pa je dejstvo, da je večina slovenskih ustavnih sodnikov zavrnila številne znanstvene študije in argumente ter podlegla pritiskom radikalnih političnih aktivistov. Ceno za njihovo odločitev bodo plačali otroci in za to bo večina sedanjih ustavnih sodnikov ne samo strokovno, temveč tudi dolgoročno osebno odgovorna.

- Nekateri se bojijo, da bo posledica zakona dejstvo, da bo ta ideologija začela prodirati v šole. Ali torej grozi nevarnost, da bodo začeli indoktrinirati otroke v šolah?
Analiza dogajanj v ZDA, Veliki Britaniji ter Skandinaviji kaže, da se z odpravo zakonske zveze v družinskem zakoniku aktivisti ne bodo ustavili. Njihov cilj je sprememba šolskih programov in vnašanje t.i. LGBTQ ideologije v šole brez vednosti in soglasja staršev. Ustavni sodniki so dali tem aktivistom zakonodajno podlago, da bodo kmalu v šolske programe uvedli vsebine za destabilizacijo spolne identitete, spremembo spola in usmerjenosti, omejevanje svobode izražanja in preganjanju učiteljev in staršev, ki se s to ideologijo ne strinjajo. V imenu domnevne diskriminacije, bodo ukinjali ločena stranišča in garderobe za moške in ženske, v sistem jezika uvajali nove zaimke in še naprej predstavljali materinstvo in družino kot prostor zatiranja žensk. To je v popolnem nasprotju z ideološko nevtralno šolo, našo vero in našo slovensko kulturo. Pomembno je, da se učitelji in starši organizirajo in zaščitijo otroke pred to ideologijo.

- Omenjeni zakon je bil sprejet z nastopom nove vlade. Nekateri trdijo, da sedanja vlada uresničuje obljube, ki jih je dala pred volitvami in odplačuje “dolgove” nevladnim organizacijam. Toda dejstvo je, da so tudi stranke koalicije izvolili nekateri kristjani in so posredno sokrivi za tako proti krščanski zakon. 
Nedavno sta mi zakonca, ki podpirata sedanjo vladajočo koalicijo, vzdihovala nad ideologijo spola in da gre za “propad civilizacije”. Ob tem sta priznala svojo soodgovornost za omenjeno stanje, saj sta volila za politike in stranke, ki imajo odkrito protidružinsko ideologijo in ki delajo vse za to, da se našim otrokom vzame vera, se naš narod razkristjani in se zmanjša število slovenskega prebivalstva. Vsem tem kristjanom polagam na srce, da naj v času lokalnih in državnih volitev vedno presojajo kandidate glede na njihov odnos do družine in spoštovanja življenja, pomembni sta tudi solidarnost z ubogimi ter verska svoboda. Našo podporo si zaslužijo samo tisti, ki se zavzemajo za dostojanstvo človeka od spočetja do naravne smrti, aktivno podpirajo skrb za ostarele in bolne ter se zavzemajo za pravico staršev, da se njihove otroke v javnih šolah izobražuje zgolj v vrednotah, ki jih sami živijo in podpirajo. 

- Po sprejetju tega zakona so nekatere civilne organizacije, ki si prizadevajo za pravice otrok, dejale, da bodo zbirale podpise za nov referendum, čeprav smo imeli že dva na to temo in volivci so na obeh zavrnili prav posvojitve. Drugi oporekajo in trdijo, da je nemogoče imeti referendum na temo, ki jo je odločilo ustavno sodišče.
V nasprotju z uveljavljenim javnim mnenjem, odločitve Ustavnega sodišča niso vedno strokovne, temveč pogostokrat izrazito političnega značaja. Zato je mogoče, da Ustavno sodišče zavrne referendumsko pobudo oz. jo dovoli. Leta 2015 je Ustavno sodišče, ob enaki ustavni ureditvi, dovolilo izvedbo referenduma in sam ne vidim nobenega pravnega razloga, da bi ga sedanje Ustavno sodišče prepovedalo. Če ga bo prepovedalo, bo to dokaz zavedanja, da večina ljudi te ideologije in teh sprememb ne podpira in so v našo družino ideološko vsiljene.

- Pred kratkim sem zasledil novico, da se na Kitajskem že soočajo z demografsko krizo in z njo povezano gospodarsko stagnacijo. Družine imajo samo po enega otroka in primanjkuje delovne sile. Tudi pri nas se soočamo z “demografsko zimo”, ko je vse manj otrok in mladih ljudi, vse več pa starih. Ti, kot vsak trezen človek, poudarjaš, da bodo preživeli tisti, ki spoštujejo življenje.
Človekov poseg v naravo se vedno vrne nazaj kot bumerang. Kitajska je pred 40 leti uvedla politiko enega otroka in se danes sooča s staranjem ter s tem povezanimi ekonomskimi in socialnimi problemi. Z nejevero opazujejo obseg izgube smisla za očetovstvo in materinstvo med mladimi na Kitajskem. Odprava te politike ni prinesla pričakovanega dviga rodnosti. Podobno velja tudi za Slovenijo. Vprašati se moramo, ali želimo kot narod in kot katoliška skupnost preživeti na dolgi rok. V demokraciji je možno, da se nekatere družbene skupine in družine predajo in odločijo, da ne bodo preživele. Za kristjane pa velja, da so preživele številne družbe, države in civilizacije prav zaradi spoštovanja življenja, družine in vere v Boga ter pogumnega odpora proti radikalnim ideologijam. Zato je pomembno, da smo kristjani verni, povezani, družbeno dejavni, vztrajni in da podpremo vse tiste, ki se zavzemajo za temeljne vrednote. Ob tem je pomembno, da vrednote vere in življenja odločno prenesemo na otroke. Vzgoja otrok za življenje danes ni več samoumevna. Zato imajo vsi starši dolžnost, da se izobrazijo in otrokom pomagajo pri razvoju t.i. prolife življenjskega sloga. Osebno sem globoko prepričan, da bomo slovenski kristjani, skupaj z drugimi podobno mislečimi, prav zaradi tega dolgoročno preživeli. In to je najpomembnejše.

Tadej Strehovec (1973)
je doma je iz župnije Bežigrad in je po srednji šoli v Ljubljani nadaljeval študij na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer je leta 1999 diplomiral, 2001 magistriral in leta 2005 doktoriral iz teologije. Leta 2005 je v okviru podoktorskega študija magistriral iz aplikativne etike na Katoliški univerzi v Leuvenu (Belgija). Od leta 2007 je bil član Komisije Pravičnost in mir pri SŠK, član Skupine za bioetiko pri COMECE (Belgija) (2010) ter član Skupine evalvatorjev in strokovnjakov za etiko pri Evropski komisiji (2006). Od leta 2006 je asistent pri Katedri za cerkveno pravo in moralno teologijo, od leta 2013 pa docent za področje moralne in duhovne teologije. Slovenski škofje so ga spomladi 2013 imenovali za generalnega tajnika Slovenske škofovske konference (SŠK). Je član Reda manjših bratov (frančiškanov), kjer je leta 1994 naredil prve zaobljube, leta 2000 pa slovesne. Leta 2001 je bil posvečen v duhovnika.

B. Rustja, dr. Tadej Strehovec, strokovnjak za bioetiko. "Preživele so družbe, ki so spoštovale življenje, družino in vero v Boga": Gost meseca, v: Ognjišče 11, 2022, str. 6-10.

priloga

Adventni običaji v letu Gospodovem 2022

gost meseca

Mag. Drago Tacol, klinični psiholog

naredi sam

Adventni okvir

Preberite več: December 2022

V tednu zaporov (13.-19. november 2022) objavljamo pričevanje fanta, zapornika v italijanskih zaporih, ki se je spreobrnil ob srečanju z Božjim usmiljenjem. Za veliko noč 2016 je prejel zakramente, kakor jih prejemajo drugi katehumeni ob največjem krščanskem prazniku.
Ime mi je Zhang Augostin Jianqing. Imam 30 let in prihajam s Kitajske. Morda se čudno sliši, da ima Kitajec ime Avguštin, toda malo kasneje boste razumeli, zakaj. Mojo tradicionalno budistično družino sestavljajo dobri ljudje, ki so vedno živeli pošteno in delali na Kitajskem in v Italiji. Leta 1997 sem s svojim očetom prišel v Italijo, v kateri je mama živela že dve leti. Od 1997 je minilo 18 let, od katerih sem večino preživel v zaporu, kjer sem tudi sedaj.
Ko sem prišel v Italijo, sem nekaj let hodil v šolo, toda tam sem se dolgočasil, izostajal sem od pouka in brez vednosti staršev bežal iz šole. Z leti sem postajal vse hujši. Začel sem se prepirati s starši, ker mi niso dajali denarja, da bi se lahko zabaval. Pri šestnajstih letih sem se zlagal, da grem delat daleč od kraja bivanja. Da bi mogel čim dlje časa ostajati zunaj. Zanimalo me je samo to, kako se zabavati. Kmalu sem postal nasilen in plitev človek. Na kratko: zanimalo me je samo potepanje, denar in dekleta.
Potem sem naredil veliko napako. Tako sem z devetnajstimi leti drugič končal v zaporu z obsodbo na 20 let. Nisem govoril niti razumel italijanskega jezika, poleg tega sem bil v Bellunu, kjer sem preživel prvi dve leti zapora, edini tujec. Bilo je težko, saj nisem niti vedel, kako naj prosim za pomoč. Bil sem obupan, toda edina stvar, zaradi katere sem se bolje počutil, je bila, da sem vzel v roke svinčnik in pisal svoji družini ter jo prosil, naj mi odpusti vse bolečine in žalosti, ki sem jim jih povzročil – na poseben način moji mami, ki je v tistem času vsak teden premagala 700 km, da bi me obiskala v zaporu. Vedno, ko me je videla, je jokala. Opazovanje teh solz, ki so ji polzele po licu, mi je pomagalo, da sem pogledal nazaj in videl zlo, ki sem ga povzročil družini in žrtvi mojega nasilja. Srce mi je drhtelo od bolečine in počutil sem se zlomljenega. Nenadoma se je v meni rojevala želja, da bi se spremenil na boljše, da ne bi povzročal bolečine moji mami. V meni se je rojevala želja, da bi se ta bolečina spremenila v srečo.
Med tem časom sem, še preden so me premestili v zapor v Padovo, spoznal in se spoprijateljil s prostovoljcem, po imenu Gildo, ki je bil leta 2015 moj krstni boter. Po dolgi hoji na poti vere sem razumel, da je to bil ta človek prvi dar, ki mi ga je dal Gospod.
Po krstu sem razumel vse to usmiljenje, ki me je obkrožalo, a se tega nisem niti zavedel, in knjiga papeža Frančiška mi je pomagal bolje razumeti to, kar se je dogajalo.

DOTAKNILE SO SE ME MATERINE SOLZE
Zato se imenujem Zhang Avguštin, ker se me je ob misli na sv. Avguština še posebej dotaknila njegova mati Monika z vsemi svojimi solzami, ki jih je prelila v upanju, da bo ponovno našla svojega sina. To malo spominja tudi na moje stanje, na mojo mamo in na reke solz, ki jih je prelila v upanju, da bom zmogel najti smisel življenja.
Naj se spet vrnem k prostovoljcu iz Belluna. Pri njem me je najbolj pretresel njegov obraz, njegov pogled, ki se mi je zdel takoj blizu. V njem sem našel tolažbo in notranji mir, ki ga nikoli prej nisem občutil. V tistem obdobju še vedno nisem niti govoril, niti razumel italijansko in bi mu bili ti dve leti neznosni, če ne bi imel sreče spoznati takega človeka.
Na najinih srečanjih sva veliko govorila tudi o tem, kar se je dogajalo v preteklosti. Imel sem željo in potrebo, da dam iz sebe vse zlo, a pri tem nisem bil uspešen. Njegov preprost pogled, poln sočutja v tistih dveh letih me je hrabril v mojih težavah.
Leta 2007 sem bil premeščen v zapor v Padovo. Prvi človek, ki sem ga tam srečal, je bil moj rojak Je Wu, pozneje Andrej. Bil je, podobno kot jaz, kitajski zapornik, ki je začel delati v zaporu v Padovi in mi je bil vedno blizu in mi pomagal. Nekaj mesecev po prihodu sem začel delati v združenju Giotto. Najprej sem sestavljal nakit, potem pa kovčke. Danes delam v zaporu v oddelku za digitalizacijo. Prijatelj Wu mi je govoril, kako ljudje v tem združenju ne gledajo samo na posel, ampak želijo dobro vsem zapornikom in se do njih obnašajo kot do oseb in ne kot do zaporniških številk.

RAD BI BIL SREČEN KAKOR SO SREČNI MOJI PRIJATELJI, KI SO BILI PRI MAŠI
Opazoval sem, kako je moj prijatelj postajal vse srečnejši iz dneva v dan in na koncu se je odločil, da bo postal kristjan in se dal krstiti. Ko sem pri delu s takimi ljudmi videl vse to, se je tudi v meni rodila želja, da bi postal srečen kot oni.
Opazil sem, kako se moji prijatelji vračajo srečni od maše, zato sem se tudi jaz odločil, da grem in pogledam, kaj se tam dogaja. Spraševal sem se, ali je tam kaj koristnega tudi zame. Ko sem poslušal evangelij in pesmi, se je v meni oglašala sreča, ki je prej nisem nikoli občutil. Zdelo se mi je, da so pesmi in besede evangelija napisane samo zame, nisem mogel dočakati, kdaj bo nedelja, ker je bila ta želja v meni vsak dan. Zaradi tega sem se odločil sodelovati na tedenskih srečanjih z nekaterimi prijatelji zaporniki in onimi iz združenja. Na teh srečanjih sem mogel deliti tisto, kar sem, in vzljubiti svoje življenje. Zaradi teh srečanj se je v meni tudi rodila želja, da bi postal kristjan.
Toda ta želja se je tepla z mojo skrbjo, da bom tako moji družini spet povzročil veliko bolečino, še zlasti mami, predani budistični vernici. Zaradi tega sem doživljal zelo dramatične trenutke in nisem vedel, kaj je prav. Iskal sem nasvet pri svojih prijateljih. Samega dobrega Boga sem prosil, naj mi pokaže, katera pot je prava zame in za mojo družino.
Sedaj bi vam rad povedal o nekem dogodku, ki je bil zame kakor klic. Na veliki petek leta 2014 sem na povabilo prijateljev sodeloval pri križevem potu. Na koncu obreda so vsi moji prijatelji šli poljubit križ. Tudi v meni se je oglasila želja, da bi poljubil Jezusa, pomislil sem na svojo mamo in nisem si upal tega storiti, ker se mi je zdelo, da bi jo drugič izdal.
Prosil sem Gospoda, naj mi odpusti. Po obredu sem šel iz kapele. Moje skesano srce je jokalo, ker nisem šel poljubit Jezusa na križu.
V tistem trenutku, v tisti bolečini sem razumel, da sem se zaljubil v Kristusa. To je bila resnica in temu nisem mogel več oporekati. Zbral sem pogum in poklical sem svojo družino ter jo prosil, naj me pridejo čim prej obiskat. Naslednji dan je prišla mama in povedal sem ji vse, kar se je zgodilo prejšnji dan. Rekel sem ji, da nisem mogel več držati v tajnosti svoje ljubezni do Jezusa ter jo prosil za dovoljenje, da postanem kristjan in se dam krstiti.
Ko je mama slišala te besede, je pet minut nepremično obstala. Zdelo se mi je, da gre za pet najdaljših minut v mojem življenju. Potem je s solzami v očeh dejala: “Če meniš, da je to prav tebi, stori to. Sicer bom jaz še bolj trpela.” Po teh njenih besedah sva oba začela jokati kot otroka in se objela. Občutil sem Gospodovo navzočnost kot tudi neko drugo vrsto ljubezni moje mame, podobno Mariji.

Dan krsta je bil zame še dodatna potrditev pravilnosti moje izbire, ker sem slišal evangeljske besede: “V zaporu sem bil in ste me obiskali,” sem razumel, da je Jezus poslal svoje učence, da me poiščejo, da so njegovi posredniki bili vsi prijatelji, ki sem jih srečal pri delu v zaporu ter pri verouku in so bili vsi tam navzoči.
11. aprila 2015 sem prejel krst, birmo in prvo sveto obhajilo. Vse v zaporu. Čeprav bi lahko dobil dovoljenje, da bi prejel zakramente izven zapora, sem se odločil, da to storim s prijatelji na kraju, kjer me je prišel iskat Jezus in kjer sem jaz njega našel.
Rad bi se zahvalil papežu Frančišku za posebno pozornost, ki jo izkazuje nam zapornikom. ... S svojo življenjsko zgodbo bi rad pričeval, kako je Božje usmiljenje spremenilo moje življenje. Toda to ne bi bilo mogoče brez mojih prijateljev in bratov iz zapora v Padovi. Vse jih nosim v svojem srcu in tako občutim, kako so tudi oni tu navzoči. Prav tako nosim v srcu vse zapornike tega sveta, ki niso imeli možnosti doživeti tega, kar smo mi doživeli.

Ognjišče (2016) 04, str. 46

(ob mednarodnem dnevu gluhih) Konec marca 2022 so v Los Angelesu podelili nagrade Ameriške filmske akademije oz. oskarje. Dokaj presenetljivo je kipec za najboljši film prejela zgodba o družini gluhih ribičev in njihovi hčerki Ruby (Emilia Jones), ki po naključju odkrije svoj izredni talent za petje. CODA je, mimogrede, angleška kratica za otroka gluhih staršev..

Dodatno delo na družinski ribiški ladji in posebnost njene družine dekletu ne pomagajo ne pri šolskem uspehu niti pri spoznavanju prijateljev. Ko se mora odločiti med novimi izbirnimi predmeti, se predvsem zaradi simpatije do sošolca Milesa (Ferdia Walsh-Peelo), vpiše v šolski zbor. Kaj kmalu pa učitelj glasbe Bernardo Villalobos ali Gospod V. (Eugenio Derbez) odkrije Rubyjin talent.
Dekle se znajde na preizkušnji, saj se po eni strani osamosvaja od svoje družine (prvič počne nekaj brez njih) in vse bolj spoznava svojo resnično strast, po drugi strani pa se zaveda, da bo njena družina brez nje v ekonomsko vse bolj zaostrenih razmerah težko shajala. Ruby se bo morala tako na neki točki odločiti med družino in glasbeno kariero.

SLOVENSKI
ZNAKOVNI JEZIK
Slovenski znakovni jezik (SZJ) je materin jezik gluhih oseb. V Sloveniji SZJ kot jezik sporazumevanja uporablja okoli 1500 gluhih oseb. Gluha oseba ima pravico uporabljati znakovni jezik v postopkih pred državnimi organi, organi lokalne samouprave, izvajalcih javnih pooblastil oz. izvajali javnih služb. Slovenski znakovni jeziki je kompleksen, strukturiran, živ jezik. Ima močno kulturno osnovo in pripada velikemu številu znakovnih jezikov, ki so razširjene med skupnostmi gluhih po vsem svetu. Vsaka država ima svoj specifični znakovni jezik. Vsi znakovni jeziki so svojevrstni in se razlikujejo od državnih govornih jezikov po svojih pravilih in zakonitostih. (vir: spletna stran Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije)

Film prav tako nastavlja ogledalo družbi, ki se ima za normalno in vzvišeno gleda na vsakršne odklone, ter realistično prikaže odnose znotraj male obmorske skupnosti.
Film ohranja tudi veliko mero vedrine in optimizma, izjemno močno vlogo pa odigra glasba, kjer gre pohvaliti zlasti izvedbo Jonesove, ki je tudi pevka in kantavtorica. Gre za izrazit kontrast med številnimi nemimi dialogi, ki potekajo v znakovnem jeziku, gledalec pa ima na voljo le podnapise, ter čustveno zapetimi pesmimi. Pomenljiv je šolski koncert, ko Rubyjina starša ob pogledu na ganjenost občinstva dojameta pomen glasbe za njuno hčer in se končno odločita, da jo bosta podprla pri njeni izbiri.
Simbolno zgodbo zaokroži Rubyjina avdicija za prestižno glasbeno šolo Berklee, na kateri zapoje in za svojo družino v znakovnem jeziku pripoveduje pesem Joni Mitchell z naslovom Both Sides Now. »Pogledala sem na ljubezen z obeh strani, dajala sem in tudi vzela«, bi lahko v grobem prevedli verz iz pesmi in nauk o vzajemnosti ljubezni.

M. Volčanšek, Coda, Film: v: Ognjišče 5 (2022) 88-89.

Mislim, da se od naših pokojnih najlepše poslovimo, če je pogreb združen z mašo. Navada je bila, da so svojci ob pogrebu naročili tudi mašo za osmi dan po smrti ali pogrebu in tudi trideseti dan. Zakaj prav na te dneve? (Aljoša)
Sveta maša je najbolj dragoceno ‘darilo’, ki ga lahko naklonimo našim pokojnim: s sveto daritvijo jih priporočamo božjemu usmiljenju in jim izkazujemo hvaležnost. V misalu (mašni knjigi) je več različnih obrazcev maš za rajne: ob pogrebih, na obletnico, ob različnih spominih. – Zakaj se rajnih posebej spominjamo na določene dneve? Zanimiva je razlaga v starokrščanskem spisu Apostolska konstitucija (ok. 370), ki se sklicuje na svetopisemske dogodke. Tretji dan je Gospod vstal od mrtvih, sedmi dan je Bog dokončal delo stvarjenja in je počival – ta božji počitek je podoba večnega miru, ki ga želimo našim rajnim, trideset dni pa je ljudstvo žalovalo za Mojzesom. Bolj pa je verjetno, da so na krščanski odnos do rajnih vplivale stare grške in rimske navade. (sč)

Ognjišče (2015) 11, str. 81