»Ko prevzemamo pastirsko skrb za to škofijo, gotovo želite vedeti, kako naj bi v božji Cerkvi ravnali v našem duhu in po naših zamislih … Naša edina želja je, da se držite tega in ravnate po tem, kar so zmerom in povsod vsi verovali in učili … Z vso ljubeznijo vas prosimo, da se pri božji službi držite reda, kot je v tej škofiji zapovedan. Ob nedeljah in praznikih imejte pri rani (jutranji) maši homilijo, razlago berila ali evangelija, pri veliki ali farni maši pridigajte, pri popoldanski božji službi pa poučujte v krščanskem nauku otroke in odrasle … Ne le z besedo, tudi z zgledom moramo učiti. Človeška narava je že taka, da besede poslušalcem sežejo v srce in jih sprejmejo le takrat, ko čutijo, da prihajajo iz srca pridigarja, polnega svetega ognja.« Tako je goriški škof Jožef Walland zapisal v svojem prvem pastirskem pismu (6. junija 1819). Z njim nagovarja predvsem duhovnike. Sam je bil vzgojen v jožefinskem semenišču v Gradcu in v svojem pismu predpisuje duhovnikom predpise o bogoslužju cesarja Jožefa II.

GORENJEC V GORICI
Njegova rojstna dežela je bila Gorenjska. Luč sveta je zagledal 28. januarja 1763 v Novi vasi pri Lescah. Bil je edini otrok očeta Jožefa, ki ga je izgubil že pred dopolnjenim prvim letom. Mati Barbara se je drugič poročila in v zakonu z Janezom Gogalom rodila sedem otrok. Jožefa so poslali v ljubljanske šole. Po maturi ga je mikalo, da bi se posvetil zdravilstvu, vendar se je odločil za duhovniški poklic. Filozofijo in teologijo je študiral v jožefinskem centralnem semenišču v Gradcu. Za duhovnika ga je 15. novembra 1789 posvetil ljubljanski nadškof Mihael Brigido. Po posvečenju je bil kaplan v Kresnicah in Velikih Laščah, nato ga je vlada imenovala za kateheta na ljubljanski normalki, nadškof Brigido pa nato za profesorja več teoloških predmetov na škofijski bogoslovni šoli. Katehetiko in praktično (pastoralno) teologijo je poučeval v slovenščini. Skupaj z Ravnikarjem, Metelkom in drugimi si je prizadeval za ustanovitev stolice za slovenski jezik v Ljubljani. Leta 1805 je z odlokom cesarja Franca II. postal ljubljanski stolni kanonik in nadzornik ljubljanskih šol. Bil je član komisije, ki je pregledovala prevod Svetega pisma Jurija Japlja. Pod francosko okupacijo je bil od leta 1809 rektor ljubljanske centralne šole. Po odhodu Francozov pa je postal gubernijski svetnik v Trstu in zatem v Ljubljani. Po ukinitvi Napoleonove univerze v Ljubljani se je skupaj z Metelkom zavzemal za ohranitev teološke fakultete. Cesar Franc I. ga je 8. marca 1818 imenoval za goriškega škofa, papež Pij VII. pa je 2. oktobra cesarjevo imenovanje potrdil. Škofovsko posvečenje mu je 22. novembra podelil ljubljanski škof Avguštin Gruber. V goriški stolnici je bil ustoličen 10. januarja 1819. Po duhu je bil malo jožefinist, kar razodeva tudi njegovo prvo pastirsko pismo. Pozneje pa je skušal popraviti svoje napake in zaceliti rane, ki jih je bil Jožef II. zadal goriški škofiji.

GORIŠKI ŠKOF, NAZADNJE NADŠKOF
Goriška škofija je nastala na ozemlju nekdanjega oglejskega patriarhata, ki ga je v sporazumu s cesarico Marijo Terezijo in beneškim senatom papež Benedikt XIV. z odlokom z dne 2. julija 1751 ukinil in ustanovil dve novi škofiji: goriško za avstrijsko in videmsko za beneško v Furlaniji. Na pritisk cesarja Jožefa II. je papež Pij V. leta 1788 goriško nadškofijo ukinil in prenesel nadškofijski sedež v Ljubljano. Isti papež je obnovil sedež škofije v Gorici (1791). Po končanih napoleonskih vojnah je cesar Franc I. ponovno ustanovil Ilirsko kraljestvo in zahteval od papeža, naj uredi ozemeljski sestav škofij v Dalmaciji in Istri. Papež Pij VII. je raziskavo poveril goriškemu škofu Wallandu. Na podlagi njegovih predlogov je papež Leon XII. leta 1828 ukinil več škofij v Dalmaciji, nekaj drugih škofij pa je združil po dve pod enega škofa – koprsko je pridružil tržaški. Njegov naslednik Pij VIII. je z apostolskim pismom z dne 27. julija 1830 osnoval ilirsko cerkveno provinco z metropolitanskim sedežem v Gorici in ji podvrgel ljubljansko, tržaško-koprsko, poreško-puljsko in krško (Krk) škofijo. Odlok je stopil v veljavo na praznik apostolov Petra in Pavla, 29. junija 1831, in so ga pozdravili zvonovi po vsej goriški nadškofiji.
Goriški nadškofje in ilirski metropoliti so v naslednjih sto letih bili po rodu Slovenci. Gorenjec Jožef Walland (od 1819–1830 kot škof, od 1830 do 1834 kot nadškof in ilirski metropolit). Sledil mu je Korošec Franc Ksaver Luschin (1835–1854), Gorenjec Andrej Gollmayr (1855–1883), Goričan Alojzij Matej Zorn (1883–1897), Štajerec Jakob Missia (1897–1902), prvi slovenski kardinal, Andrej Jordan, po očetu Slovenec (1902–1905), Frančišek Borgija Sedej (1902–1931), goriški rojak iz Cerknega, je bil zadnji slovenski goriški nadškof. Nadškof Jožef Walland, Jožef Tominc, olje na platnu, ok. 1820 (slika v goriški stolnici).  - Notranje dvorišče nadškofijske palače v Gorici.  - Grb nadškofa Jožefa Wallanda.  Vhod v dom goriških nadškofov.  - Cerkev sv. Hilarija in Tacijana je leta 1465 postala prva župnijska cerkev v goriškem mestu; sedanjo podobo je dobila v 18. stoletju, ko je postala stolnica.  Notranjščina goriške stolnice.  - Grof Karel Mihael Attems (1752–17774), prvi goriški nadškof.  - Frančišek Sedej (1902–1931), zadnji goriški nadškof Slovenec.  - Oglej v Wallandovem času. - Bronasti relief Jožefa Wallanda (Balanta) na župnijski cerkvi Marije Vnebovzete v Lescah (delo ak. kiparja Staneta Kolmana, 2000), v spomin na rojaka iz bližnje Nove vasi.

“TU NAS IMATE, SVOJEGA ŠKOFA!”
»Preljubi bratje, vi sami veste, kako težka je butara nam naložena, veste tudi, da so se naši dnevi že nagnili in da naša moč od dne do dne pojema,« nagovarja 56-letni škof Jožef Walland svoje duhovnike v pastirskem pismu ob prevzemu goriške škofije. Prosi jih, naj molijo zanj in se ga vsak dan spominjajo pri maši. Takoj je začel z vizitacijami škofije, pastirskimi obiski župnij, največkrat združenimi z birmami, ko se je srečeval z duhovniki in verniki. Po zgledu iz Ljubljane je v svoji škofiji uvedel slovenščino v ljudske pobožnosti ter pospeševal krščanski nauk in pridige v ljudskem jeziku. Njegova prva misel je bila poskrbeti za primerno izobrazbo duhovnikov. Cesar Jožef II. je v okviru svojih reform združil škofijska bogoslovna semenišča v večjih mestih; 30. marca 1783 je začelo delovati v Gradcu skupno semenišče za Štajersko, Koroško, Kranjsko in Primorsko. Za obnovitev bogoslovnega študija v Gorici si je prizadeval že Wallandov predhodnik škof Francesco D'Inzaghi. Cesarjevo dovoljenje, da se v Gorici ustanovi skupno semenišče za Istro, Trst in Gorico, je bilo dano maja 1818, slovesno odprtje bogoslovnega semenišča z visoko bogoslovno šolo pa je bilo 12. januarja 1819, dva dni po Wallandovi razglasitvi za goriško-gradiškega škofa. Škof je poskrbel za dobre profesorje. Prihajal je k izpitom bogoslovcev in presojal njihove darove. Duhovnike je z osebno priljudnostjo navezal nase. Vsak duhovnik je bil povabljen k škofovi mizi. Doletela ga je čast, da je v svoji stolnici posvetil štiri škofe. Veliko skrb je posvečal. šolski izobrazbi mladine v škofiji.
Po večkratni bolehnosti je prve dni maja leta 1814 resneje zbolel. Prva dva dneva križevega tedna je še spremljal procesijo, tretji dan pa je obležal. V petek po Gospodovem vnebohodu je prejel sveto popotnico, v nedeljo, 11. maja 1814, pa je mirno zaspal v Gospodu. Pogrebne slovesnosti je vodil njegov učenec in prijatelj Matevž Ravnikar, prvi tržaško-koprski škof.

S. Čuk, Jožef Walland: Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (2023), 38-39.

Naslov tokratnega prispevka je kar stavek. Tak, ki se morda sliši oziroma bere nenavadno, pa je resničen vsaj toliko kot tisti, da je zemlja okrogla. Drugo dejstvo je, da se tega zelo pogosto ne zavedamo – da vsako naše dejanje, hoteli ali ne, v naši okolici sproži določen odziv.

Tako lahko razložimo tudi marsikateri izid nedavnih županskih volitev. Niso namreč dovolj samo vnaprej pripravljene (kvalitetne) PR-vsebine, temveč tudi ostale veščine, ki jih (bolj ali manj dobro) uporablja kandidat. Morda se niti ne zavedamo, pa vendar nam oseba, ki stoji pred nami (naj bo to v razredu, dvorani, na ulici ali pa na TV-zaslonu), veliko sporoča tudi z izbranimi oblačili, gestikulacijo, telesno držo, glasnostjo in hitrostjo govora. Neverbalna komunikacija je pri ustvarjanju vtisa izredno pomembna. Kar 55 odstotkov informacij namreč razberemo iz telesne govorice. 38 odstotkov informacij nam pove glas in zgolj 7 odstotkov sama vsebina. To seveda ne pomeni, da ta ni pomembna. Sama rada poudarjam, da šele ko vemo, kaj želimo povedati, imamo sploh pravico govoriti. Ves čas pa nam mora biti jasno, da v resnici ni mogoče nekomunicirati. Če na soočenjih za župana eden od kandidatov molči, lahko v očeh gledalcev izpade nesamozavestno. Pa četudi molči zgolj zato, ker je njegov protikandidat zelo vnet za razlage in v resnici res težko pride do besede ...

BRSKANJE PO SPOMINU ... IN OBČUTKIH
Kako smo se ob nekom počutili, marsikdaj ostane v spominu bolj kot kar koli drugega. Ko se pripravljam na delavnico javnega nastopanja, običajno odprem dokument s katere od prejšnjih izvedb in svoje zapiske. Najprej zato, da si posredovana sporočila čim bolj živo prikličem v spomin in iz tega izluščim, kako bi želela izpostaviti svoje znanje tokrat. Prelistam mnenja udeležencev, pregledam fotografije, preberem opazke, ki sem si jih zapisala. To je izhodišče za pripravo nove zgodbe in novega izziva. Tudi pred začetkom pisanja tega prispevka sem storila enako. Lep občutek, ker so bili udeleženci zadovoljni, delavnica jim je bila prekratka, želeli bi si več srečanj, še več vaj in prakse. Tudi ti spomini so nezapisani in nedokumentirani del dogajanja.

OBRNIMO NEVERBALNO KOMUNIKACIJO SEBI V PRID!
V resnici lahko to tudi čisto zares storimo. Če ne želimo zanemarjati neverbalne komunikacije, je prav, da ob prvem stiku upoštevamo tudi možnost, da ima oseba tremo in da se zato ne zmore pokazati v najboljši možni luči. Ali jo ima ali ne lahko ugotovimo tako, da pozorno opazujemo, kaj nam sogovornik sporoča s telesom mimo besed, ko odgovarja na naše vprašanje. Odlično se obnese tudi prepoznavanje sogovornikovega čustvenega stanja (ali je jezen, vesel, žalosten, ali mu je morda nerodno). Če ima prekrižane roke na prsih, se zapira vase, če roke skriva za hrbtom, ga je morda strah, če nenehno ponavlja en in isti gib s prsti, je živčen ... Če pa smo mi tisti, ki gremo na pogovor za počitniško delo, se lahko ravno zaradi nezavednih sporočil, ki jih oddajamo, poskusimo že vnaprej pripraviti nanj. Že doma dobro premislimo, kakšna so pričakovanja podjetja, kaj želimo sporočiti, s kakšnimi argumenti bomo nastopili, kako bomo zastavili svojo predstavitev, da bo zanimiva, da bodo čim bolje spoznali naše prednosti in pozitivne lastnosti, in že vnaprej zvadimo odgovore na najbolj pogosta vprašanja. Ta so: zakaj želimo delati pri njih, kakšno plačilo pričakujemo in zakaj mislimo, da bi se morali odločiti za nas. Pri tem bodimo pozorni, kako se počutimo, ko izrečemo določene besede – to bo namreč zelo verjetno občutil tudi naš sogovornik.

DAJTE PRILOŽNOST POHVALI IN POZITIVNI NARAVNANOSTI
Sicer pa še vedno velja, da je največ, kar lahko storimo za sogovornika, to, da prepoznamo, razumemo in spoštujemo njegove pozitivne lastnosti. Z drugimi besedami: če je le mogoče, se potrudimo pri sogovorniku pohvaliti to, kar se zdi najbolj očitno. Morda je za kaj nadarjen, je zabaven ali bister? Poleg tega smo vsi veliko raje v družbi pozitivno naravnanih ljudi.

URBANČIČ, Anita. (Dobro vsebino ... dobro povej). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 1, str. 82-83.

Pravkar sem prebrala Pismo meseca v enem od starejših Ognjišč (Že dvajset let iščem poguma, da bi spregovorila – februar 2011), v katerem zvesta bralka spregovori o izkušnji splava in svojem duševnem trpljenju. Po dvajsetih letih se je pred božičem odpravila v eno od naših romarskih svetišč in opravila življenjsko spoved in se rešila smrtnega greha – vsaj toliko, da lahko sedaj gre k obhajilu. Še vedno jo vsak dan vest opozarja na tisto, kar je storila pred dvajsetimi leti. (...) Zgodba tega pisma je res težka, a zelo poučna. Tudi vaš odgovor bralki je zelo poglobljen in koristen.
Večkrat prebiram podobne zgodbe iz preteklih let, ki so še kako aktualne. Tudi jaz imam otroke in življenje je zame sveto. Bogu hvala za tako spoznanje in vero, ki jo ob vaši reviji in na radiu še iz dneva v dam poglabljam. Sploh ne veste, kako plemenita dela delate. Hvala vsem!
Sem vaša zvesta bralka že trideset let. Hvala vam za vsa ‘darila’ ob Ognjišču, ki ste mi jih poslali. Vse to me je oblikovalo in izklesalo. Sem zelo hvaležna in srečna, da sem v vaši družbi.
Bojana

Hvala ti za tvojo izpoved, ki si jo zaupala Ognjišču. Težko si predstavljaš, koliko nam, ki delamo pri Ognjišču, to pomeni. Predvsem nam pomeni, da naše delo ni bilo nekoristno. Tistim duhovnikom, ki smo se posvetili verskemu tisku v tistih časih, ko je bilo to zelo težko in polno ovir, tako političnih kot materialnih, je to pomenilo naše glavno dušnopastirsko delo. Hvaležni smo vsem, ki ste nas takrat in na še danes podpirate, berete in priporočate tudi drugim. S tem podpirate naše delo.

Odgovore na Pismo meseca in pisma sem pisal celih 52 let. Čas je, da to delo prevzame mlajši kolega urednik. Zato se s tem pismom meseca od vas poslavljam in največja moja želja je, da bi Ognjišče objavilo še veliko vaših pisem in naših odgovorov.

urednik oče Franc Bole - Ognjišče (2016) 12, str. 6

priloga

Prešeren nekoliko drugače

gost meseca

Tomaž Tozon: “Moje življenje ima vsebine za tri življenja”

moj pogled

Franci Petek, Svetovno prvenstvo v Planici

Preberite več: Februar 2023

KDO?
Irenej Friderik Baraga

KDAJ?
Rojen 29. junija 1797 na gradiču Mala vas pri Dobrniču na Dolenjskem in krščen še isti dan pozno popoldne.

IZOBRAZBA
Po osnovni in srednji šoli v Ljubljani je študiral pravo na Dunaju (1816–1821), potem pa še bogoslovje v Ljubljani in bil leta 1823 posvečen v duhovnika.

DELOVNE IZKUŠNJE
Bil je kaplan v Šmartinu pri Kranju in Metliki. Leta 1830 je odšel v misijone v Severno Ameriko. Tamkajšnji škof ga je poslal delovat med Indijance in postal je njihov apostol – ali »Črna suknja«, kakor so ga oni klicali. Leta 1853 je bil posvečen za škofa in imenovan za prvega apostolskega vikarja novega vikariata Zgornjega Michigana. Pozneje je zaradi boljših prometnih povezav preselil škofijski sedež v Marquette.

AKTIVNOSTI
Bil je neustrašen oznanjevalec evangelija. Ni mu bil pretežak noben napor. Peš je v snegu in mrazu prehodil stotine kilometrov, zato ga pogosto upodabljajo s krpljami. Dolge tedne je bil na potovanjih po ozemljih okoli Gornjega in Michiganskega jezera. Spal je v gozdovih ter ob plapolajočem ognju molil brevir. Po zaobljubi ni pil alkoholnih pijač. Desetletja je vstajal ob treh ali štirih zjutraj in čas posvetil meditaciji in molitvi.

POSEBNI DOSEŽKI
Evangelij je oznanjal tudi s pisano besedo. Že v Sloveniji je izdal več knjig nabožne vsebine. Med njimi je najbolj znana Dušna paša. Ta je doživela kar devet izdaj. Med zavzetim misijonarjenjem med Indijanci pa je sestavil slovar in slovnico čipevskega jezika ter izdal več nabožnih knjig v čipevščini in otavščini, jeziku indijanskih plemen, da bi jim približal evangeljsko sporočilo.

ODHOD V VEČNOST
Škof Baraga ni varčeval z močmi in je umrl 19. januarja 1868, star 71 let, potem ko ga je dobro leto pred smrtjo zadela možganska kap.

Fotografije: 1 Baraga, kaplan v Metliki; 2 Mala vas - Baragov rodni gradič; 3 Šmartin pri Kranju - prvo kaplansko mesto; 4 Baragov kip v Grand Rapids - slovo od Otavcev; 5 V snegu s krpljami reševat duše; 6 Indijanec iz plemena Očipeva; 7 La Pointe - glavna Baragova misijonska postaja - cerkev danes; 8 Baragov grob v stolnici v Marquettu.

več o Frideriku Baragi na naši spletni strani
Pri Ognjišču smo lansko leto ponatisnili pobarvanko Škof Baraga in izdali knjigo Le eno je potrebno (v dveh delih)

B. Rustja, Svetniški kandidati, v: Ognjišče (2023) 1, str. 99.
izbor fotografij: M. Erjavec

Hiša velikega slovenskega arhitekta Jožeta Plečnika (1872–1957) nosi pečat njegove izredne osebnosti. Hišo je kupil leta 1915 njegov brat Andrej za skupno življenje treh bratov in sestre, kar pa se ni uresničilo. Jože Plečnik se je vanjo vselil leta 1921, ko je postal profesor arhitekture na ljubljanski univerzi. Takoj je naredil načrt za valjasti nadstropni prizidek, pred vhodom vanj je uredil veliko zastekljeno vežo, kasneje še zimski vrt. Po mojstrovi smrti (1957) je v njej nekaj časa živel njegov nečak Karel Matkovič, leta 1970 pa so dediči hišo in celotno zapuščino prodali mestu Ljubljana, ki je v hiši ustanovilo Arhitekturni muzej. Leta 2013 so hišo zaradi prenove zaprli, septembra 2015 pa so jo spet odprli; v novo pridobljenih prostorih je stalna razstava Plečnik, študijski center in drugo.
Vstopimo zdaj v ‘staro’ hišo. Veža je polna rastlinja iz Plečnikovih časov. Levo ob vhodu je na kamnitem podstavku hišni patron sv. Jožef, na desni na lesenem panju Plečnikov portret iz žgane gline. Ob prehodu v bivalni del hiše je na zidu korpus Križanega. Okrogla delovna soba je bila hkrati spalnica, na delovni in spalni del jo deli leseni tram na stropu. Delovna miza na kozah je polna predmetov: od risalnega pribora do znamenitega mojstrovega klobuka. Poleg postelje je nizka lončena peč. Na koncu hodnika v pritličju je majhna pravokotna sprejemnica za najljubše goste. Okroglo sobo v zgornjem nadstropju, ki jo je mojster namenil bratu Janezu, je pozneje spremenil v učilnico za študente. Na južni strani nove hiše je Plečnik uredil zimski vrt, s katerega je vhod na velik vrt, ki ga je urejal postopoma.

Čuk S., Domače ognjišče, v: Ognjišče (2016) 1, str. 131.

Januarska številka Ognjišča, ki je tudi božična, kot prva številka novega letnika prinaša nekaj novosti. Vsako leto vnesemo v revijo kaj novega, obenem pa ohranimo stare in preverjene rubrike, zlasti take, ki so se vam priljubile. Nekatere rubrike pa prevetrimo ali povabimo novega pisca, da jih obogati s svojim slogom in mislimi.

Začenjamo z novo serijo pogovorov o aktualnih tematikah, ki so skozi velika vrata vstopile v naš čas. Govorili bomo o svetosti življenja tako na njegovem začetku kot koncu, definiranju osebe po spolu, po vstopanju v odnose, pa o naravnih danostih in osebnih sprejemanjih ter o krščanskem moralnem pogledu na vsa ta področja. Naš sogovornik je dr. Gabriel Kavčič. 

Po premoru se med avtorje Ognjišča vrača p. Karel Gržan. Pisal bo o ljudeh, ki so mu v življenje prinašali srčnost in srečo.

Božični prazniki so na nek način tudi prazniki miru in v januarju obhajamo molitveno osmino za edinost kristjanov. Vse to smo imeli v mislih, ko smo izbirali gosta meseca – ukrajinskega duhovnika, ki deluje v Sloveniji.

V prilogi se ob božičnih praznikih, kjer je v ospredju rojstvo, ukvarjamo z demografijo. Pojem kot tak deluje birokratsko, hladno, kot da gre zgolj za statistične podatke. Pa vendar – zbrani so nam v zavest in opomin, kako se bomo kot družba odločali v prihodnje. Zavedajmo pa se, da je podstat zdrave demografije visoka rodnost. 

Praznovanja božiča ni brez božične glasbe. O božični cerkveni glasbi je zato govora na glasbenih straneh, kjer smo s sogovornico dr. Cecilijo Oblonšek predstavili nekaj pogledov na cerkveno glasbo skozi čas, s poudarkom na njeni vlogi, umeščenosti in sporočilnosti tudi za današnji čas.

Človek je nenehno v iskanju lepega. Toda, kaj je lepota? Vprašanje, ki se je skozi zgodovino izkazovalo v različnih podobah. A navezujoč se na Sveto pismo je jasno, da si na to vprašanje ne moremo odgovoriti sami, saj se ne vidimo prav. Zato v tokratni Temi meseca prinašamo odgovor na vprašanje, kaj je lepota, s pomočjo Božje Besede.

Nekaj let smo na zadnjih straneh Ognjišča objavljali kratke predstavitve svetnikov in sezname cerkva ter njihove fotografije, ki imajo tega svetnika za zavetnika. Veseli nas, da ste lepo sprejeli to rubriko. Ko smo do zdaj predstavili svetnike, zavetnike cerkva, smo se odločili, da bomo predstavili še slovenske svetniške kandidate.

V začetku vsakega novega letnika vas vabimo, da (p)ostanete naročniki Ognjišča. V negotovih časih, ki so pred nami, je vsak naročnik dragocen. V težkih časih, ki se obetajo zaradi vojn in energetske krize, naj se v nas poveča žeja po duhovnih vrednotah, ki jih ponujamo z vsako številko Ognjišča. Naročite revijo tudi svojim prijateljem in znancem. To vaše darilo jih bo razveselilo kar 12-krat v letu.

B. Rustja, Iz urednikove beležnice, v: Ognjišče 1 (2023), 4.

V četrtek, 29. decembra 2022 je umrl Edson Arantes do Nascimento, bolj znan kot Pelé, eden najboljših nogometašev vseh časov in legenda brazilskega in svetovnega nogometa. V svoji karieri je Pelé dal več kot tisoč golov in z brazilsko državno reprezentanco osvojil tri naslove svetovnega prvaka (1958, 1962 in 1970). Za reprezentanco je odigral 97 tekem in dosegel 77 golov.  Njegovo izjemno uspešno športno pot smo spremljali tudi v Ognjišču ... kjer so ga naši uredniki večkrat postavljali za zgled mladim .... V njegovem življenju se je po končani nogometni karieri z osebnimi življenjskimi težavami nabralo tudi veliko takega, kar ni moglo biti ravno za zgled ... toda »kralj nogometa« ostaja v srcih in mislih mnogih predvsem z vsem tistim pozitivnim, s čimer je zaznamoval svoj čas in postal živa legenda te najbolj priljubljene igre z žogo. Zato se ga tudi spominjamo, saj je bilo ime Pele sinonim za vse, kar more nogomet nuditi najlepšega. (navajamo nekaj odlomkov iz člankov v Ognjišču)

ŽIVLJENJE in NOGOMET
Edson Arantes do Nascimento se je rodil 23. oktobra 1940 v barakarskem naselju Tres Coraçoes (Tri srca) v državi Minas Gerais, revnem severovzhodnem predelu Brazilije. Bil je prvi od treh sinov Joaoja Ramosa, imenovanega Dondinho, možaka, ki je sebe in svojo družino preživljal s tem, da je igral nogomet za različna moštva, ki so ga najela. Igral je še kar dobro, zato so ga najeli za stalno v Bauru na jugu Brazilije. Dondinho je pobral svoje stvari in jih zvezal v culo ter se z ženo Celeste in s sinovi preselil v to mesto. Tu je Edson začel hoditi v šolo. Oče Dondinho je z veseljem opažal, da dečko ni brez smisla za igro in ga je še navduševal, mati Celeste pa se je jezila, ker je želela, da bi sin redno hodil v šolo in si pomagal do kakšnega spodobnega poklica - sanjala je o tem, da bo njen Edson nekoč morda zdravnik. Vsi ti načrti so ji splavali po vodi, kajti Edson je poslušal nagnjenje svojega srca in prigovarjanje svojega očeta. Dečki, s katerimi je igral, so mu dali ime Pelé (naziv ne pomeni ničesar). Sprva ga je to jezilo, zato se ga je ime prijelo še toliko bolj trdno. Takrat pač še slutil ni, da bo prav s tem imenom zaslovel po vsem svetu. Ko mu je bilo deset let in ko je končal četrti razred osnovne šole, je dal knjigam slovo. Posvetil se je samo nogometu. »Mislim, da je bilo moje veselje za nogomet Božji dar,« je dejal kasneje. S štirinajstimi leti je igral za mestno ekipo Nautilus Atletico CIus. Avgusta 1956 ga je Waldemar de Brito, ki je iskal novih talentov, pripeljal v Sao Paolo. Ponudil ga je vodstvu kluba Santos, ki ga je sprva zaradi njegove drobne postave hotelo odbiti, ko pa so videli, kako fant igra, je bil takoj sprejet 7. septembra 1956 je prvič nastopil za prvo ekipo Santosa in dosegel svoj prvi gol v profesionalni karieri (proti enajsterici Corinthians iz Sao Andre). Deset mesecev pozneje, 7. julija 1957, je prvič oblekel dres brazilske državne reprezentance, ki je igrala z Argentino. Dosegel je zmagoviti gol in svoj uspeh pozdravil s skokom in dvignjeno pestjo; ta njegov značilni “pozdrav golu” so potem prevzeli še drugi nogometaši.
Pelé je edini nogometaš na svetu, ki je skupaj s svojimi kolegi trikrat osvojil najdragocenejši pokal – ‘zlato boginjo“ Julesa Rimeta, ki jo podelijo svetovnim nogometnim prvakom. Brazilska enajsterica, v kateri je igral on, je prvič osvojila naslov najboljše na svetu na Švedskem leta 1958. Osemnajstletni Pele je s svojimi bravurami razgrel hladne severnjake; imenovali so ga “bog na igrišču”, “črni biser”, v domovini pa je dobil ime “O Rey” – Kralj. Naslov svetovnih prvakov so Brazilci osvojili še leta 1962 v Čilu in tretjič v Mehiki leta 1970. ‘Zlata boginja’ je prišla v trajno last brazilske nogometne zveze.

Kmalu po tem svetovnem prvenstvu (18. julija 1971 na tekmi z Jugoslavijo) je Pelé povedal, da ne bo več oblačil rumene majice državnega reprezentanta s številko 10. Še naprej pa je nastopal za svoj klub Santos iz Sao Paola, s katerim je šestkrat osvojil naslov državnega prvaka, v letih 1962 in 1963 Pokal osvoboditeljev (pokal državnih prvakov Latinske Amerike) in obe leti tudi medcelinski pokal (v boju z najboljšim klubom Evrope). Septembra 1974 je sklenil dati slovo nogometu, osem mesecev pozneje pa je (za približno 15 milijard starih dinarjev) podpisal triletno pogodbo za newyorški klub Cosmos, in naredil veliko za razvoj nogometa v ZDA ... Po končani nogometni karieri (1. oktobra 1977) je bil športni ambasador, nekaj časa tudi minister za šport, in kot gost udeleženec  velikih nogometnih dogodkov ... podelitev priznanj za najboljše nogometaše in drugo.  Decembru 2000 sta si Pelé in Diego Maradona razdelila nagrado nogometaš stoletja.

G. Sovič, Kralj Pele je odšel: Šport, v: Ognjišče11 (1977), 48-49.

NE ŽIVI ČLOVEK SAMO OD NOGOMETA

Ni športnika, ki ne bi poznal najboljšega nogometaša na svetu Peléa. Njegovo pravo ime je Edson de Nascimento, najboljši nogometaš najboljšega nogometnega kluba na svetu Santosa in Brazilije, svetovnega prvaka na Švedskem 1958 in v Čilu 1962 in isto pričakuje na svetovnem prvenstvu v Londonu 1966. Kadar nastopa Pelé, so do zadnjega kotička polni tudi največji stadionu sveta kot Maracana, ki lahko sprejme do 2.000.000 gledalcev. On je idol brazilskih mas. In ne samo brazilskih. Tudi tisti, ki se za šport ne zanimajo, radi gledajo svojega narodnega junaka. Reporterji ga obkrožajo, da bi za svoj list dobili kakšno njegovo izjavo Pele ... Nedavno je v Santiagu (Čile) izšla bogata ilustrirana 134 številka lista Gol y gol. Na dveh straneh je reportaža o Peleju. Od štirih slik ga ena kaže, kako v beli obleki kleči pred oltarjem zelo lepe cerkve v svojem mestu Santosu in moli. O njem piše, da ni šel po poti mnogih drugih športnikov, ki so uspeli. Popularnost velik zaslužek in zunanji sijaj niso pokvarili duše tega fanta. Ostal je dober sin svojih staršev, dosleden katoličan, po duši skromen, darežljiv in velikodušen. Pod omenjeno sliko je zapisano Peléjev Bog. – Svoj poudarjeni katolicizem Pele izraža zmeraj s preprostimi besedami, ki vsebujejo filozofijo otroka, ki je izšel iz skromne družine. »Mnoge stvari se na svetu spreminjajo,« pravi Pele. »Mnogi ljudje mislijo, da Boga ni, toda jaz sem prepričan, da je.«

S. Čuk, Ne živi človek samo od nogometa: Ti, ki iščeš ... ti, ki dvomiš, v: Farno ognjišče 2 (1965). 20-21.

TISOČI GOL PELÉJA

19. novembra 1969 je Pelé dosegel tisoči zadetek, na tekmi proti Vasco da Gami. Za Santos je dosegel kar 643 zadetkov (njegov rekord je zdržal do leta 2020, ko ga je presegel Messi (takrat Barcelona)

Vsa Brazilija je proslavljala tisoči gol svojega nogometnega idola. Poštna uprava je izdala v spomin na ta dogodek posebno poštno znamko s sliko Peléja na nogometnem polju. Predsednik brazilske republike je priredil nogometašu v čast slavnostni sprejem, pri katerem je Peleju izročil eno najvišjih brazilskih odlikovanj. časopisne agencije so poročale, da je »zlati Pelé« po svojem tisočem golu izjavil: »Ko se je žoga znašla v mreži, sem mislil na otroke po svetu, ki trpijo lakoto.« Znano je, da je Pelé sin preprostih staršev in da kljub precejšnjemu bogastvu, ki mu ga je prinesel nogomet, živi v čisto skromnem stanovanju med preprostimi ljudmi.

S. Čuk, V nekaj vrstah, v: Ognjišče 1 (1970), 25.

nekaj njegovih misli:

• Z vsem srcem si prizadevaj ne za to, da postaneš as, ampak pravi športnik. Nauči se dobro poslušati in ravnaj se po nasvetu starejših soigralcev in trenerja. Predvsem pa ljubi šport, s katerim se ukvarjaš. (Pelé mladim)
• Moje veliko upanje je, da si bodo nekoč narodi sveta prijateljsko stisnili roke kot vsi pravi športniki.
• Vsak trenutek mislim na Boga. Prosim ga, naj mi da moči, da bi izvršil svoje dolžnosti do kluba, do soigralcev, prosim ga, naj mi pomaga, da bi mirno prenesel, kadar me nasprotniki nešportno zaustavijo. Toda vedite, nisem svetnik, čeprav igram v klubu »svetnikov «. Protestiram, se pritožujem in včasih tudi preglasno. Vedno pa mi je kasneje žal za te izpade.  (za hrvaški verski časnik Veritas)

izbira in pripravlja Marko Čuk