Pravkar sem prebrala Pismo meseca v enem od starejših Ognjišč (Že dvajset let iščem poguma, da bi spregovorila – februar 2011), v katerem zvesta bralka spregovori o izkušnji splava in svojem duševnem trpljenju. Po dvajsetih letih se je pred božičem odpravila v eno od naših romarskih svetišč in opravila življenjsko spoved in se rešila smrtnega greha – vsaj toliko, da lahko sedaj gre k obhajilu. Še vedno jo vsak dan vest opozarja na tisto, kar je storila pred dvajsetimi leti. (...) Zgodba tega pisma je res težka, a zelo poučna. Tudi vaš odgovor bralki je zelo poglobljen in koristen.
Večkrat prebiram podobne zgodbe iz preteklih let, ki so še kako aktualne. Tudi jaz imam otroke in življenje je zame sveto. Bogu hvala za tako spoznanje in vero, ki jo ob vaši reviji in na radiu še iz dneva v dam poglabljam. Sploh ne veste, kako plemenita dela delate. Hvala vsem!
Sem vaša zvesta bralka že trideset let. Hvala vam za vsa ‘darila’ ob Ognjišču, ki ste mi jih poslali. Vse to me je oblikovalo in izklesalo. Sem zelo hvaležna in srečna, da sem v vaši družbi.
Bojana

Hvala ti za tvojo izpoved, ki si jo zaupala Ognjišču. Težko si predstavljaš, koliko nam, ki delamo pri Ognjišču, to pomeni. Predvsem nam pomeni, da naše delo ni bilo nekoristno. Tistim duhovnikom, ki smo se posvetili verskemu tisku v tistih časih, ko je bilo to zelo težko in polno ovir, tako političnih kot materialnih, je to pomenilo naše glavno dušnopastirsko delo. Hvaležni smo vsem, ki ste nas takrat in na še danes podpirate, berete in priporočate tudi drugim. S tem podpirate naše delo.

Odgovore na Pismo meseca in pisma sem pisal celih 52 let. Čas je, da to delo prevzame mlajši kolega urednik. Zato se s tem pismom meseca od vas poslavljam in največja moja želja je, da bi Ognjišče objavilo še veliko vaših pisem in naših odgovorov.

urednik oče Franc Bole - Ognjišče (2016) 12, str. 6

priloga

Prešeren nekoliko drugače

gost meseca

Tomaž Tozon: “Moje življenje ima vsebine za tri življenja”

moj pogled

Franci Petek, Svetovno prvenstvo v Planici

Preberite več: Februar 2023

KDO?
Irenej Friderik Baraga

KDAJ?
Rojen 29. junija 1797 na gradiču Mala vas pri Dobrniču na Dolenjskem in krščen še isti dan pozno popoldne.

IZOBRAZBA
Po osnovni in srednji šoli v Ljubljani je študiral pravo na Dunaju (1816–1821), potem pa še bogoslovje v Ljubljani in bil leta 1823 posvečen v duhovnika.

DELOVNE IZKUŠNJE
Bil je kaplan v Šmartinu pri Kranju in Metliki. Leta 1830 je odšel v misijone v Severno Ameriko. Tamkajšnji škof ga je poslal delovat med Indijance in postal je njihov apostol – ali »Črna suknja«, kakor so ga oni klicali. Leta 1853 je bil posvečen za škofa in imenovan za prvega apostolskega vikarja novega vikariata Zgornjega Michigana. Pozneje je zaradi boljših prometnih povezav preselil škofijski sedež v Marquette.

AKTIVNOSTI
Bil je neustrašen oznanjevalec evangelija. Ni mu bil pretežak noben napor. Peš je v snegu in mrazu prehodil stotine kilometrov, zato ga pogosto upodabljajo s krpljami. Dolge tedne je bil na potovanjih po ozemljih okoli Gornjega in Michiganskega jezera. Spal je v gozdovih ter ob plapolajočem ognju molil brevir. Po zaobljubi ni pil alkoholnih pijač. Desetletja je vstajal ob treh ali štirih zjutraj in čas posvetil meditaciji in molitvi.

POSEBNI DOSEŽKI
Evangelij je oznanjal tudi s pisano besedo. Že v Sloveniji je izdal več knjig nabožne vsebine. Med njimi je najbolj znana Dušna paša. Ta je doživela kar devet izdaj. Med zavzetim misijonarjenjem med Indijanci pa je sestavil slovar in slovnico čipevskega jezika ter izdal več nabožnih knjig v čipevščini in otavščini, jeziku indijanskih plemen, da bi jim približal evangeljsko sporočilo.

ODHOD V VEČNOST
Škof Baraga ni varčeval z močmi in je umrl 19. januarja 1868, star 71 let, potem ko ga je dobro leto pred smrtjo zadela možganska kap.

Fotografije: 1 Baraga, kaplan v Metliki; 2 Mala vas - Baragov rodni gradič; 3 Šmartin pri Kranju - prvo kaplansko mesto; 4 Baragov kip v Grand Rapids - slovo od Otavcev; 5 V snegu s krpljami reševat duše; 6 Indijanec iz plemena Očipeva; 7 La Pointe - glavna Baragova misijonska postaja - cerkev danes; 8 Baragov grob v stolnici v Marquettu.

več o Frideriku Baragi na naši spletni strani
Pri Ognjišču smo lansko leto ponatisnili pobarvanko Škof Baraga in izdali knjigo Le eno je potrebno (v dveh delih)

B. Rustja, Svetniški kandidati, v: Ognjišče (2023) 1, str. 99.
izbor fotografij: M. Erjavec

Hiša velikega slovenskega arhitekta Jožeta Plečnika (1872–1957) nosi pečat njegove izredne osebnosti. Hišo je kupil leta 1915 njegov brat Andrej za skupno življenje treh bratov in sestre, kar pa se ni uresničilo. Jože Plečnik se je vanjo vselil leta 1921, ko je postal profesor arhitekture na ljubljanski univerzi. Takoj je naredil načrt za valjasti nadstropni prizidek, pred vhodom vanj je uredil veliko zastekljeno vežo, kasneje še zimski vrt. Po mojstrovi smrti (1957) je v njej nekaj časa živel njegov nečak Karel Matkovič, leta 1970 pa so dediči hišo in celotno zapuščino prodali mestu Ljubljana, ki je v hiši ustanovilo Arhitekturni muzej. Leta 2013 so hišo zaradi prenove zaprli, septembra 2015 pa so jo spet odprli; v novo pridobljenih prostorih je stalna razstava Plečnik, študijski center in drugo.
Vstopimo zdaj v ‘staro’ hišo. Veža je polna rastlinja iz Plečnikovih časov. Levo ob vhodu je na kamnitem podstavku hišni patron sv. Jožef, na desni na lesenem panju Plečnikov portret iz žgane gline. Ob prehodu v bivalni del hiše je na zidu korpus Križanega. Okrogla delovna soba je bila hkrati spalnica, na delovni in spalni del jo deli leseni tram na stropu. Delovna miza na kozah je polna predmetov: od risalnega pribora do znamenitega mojstrovega klobuka. Poleg postelje je nizka lončena peč. Na koncu hodnika v pritličju je majhna pravokotna sprejemnica za najljubše goste. Okroglo sobo v zgornjem nadstropju, ki jo je mojster namenil bratu Janezu, je pozneje spremenil v učilnico za študente. Na južni strani nove hiše je Plečnik uredil zimski vrt, s katerega je vhod na velik vrt, ki ga je urejal postopoma.

Čuk S., Domače ognjišče, v: Ognjišče (2016) 1, str. 131.

Januarska številka Ognjišča, ki je tudi božična, kot prva številka novega letnika prinaša nekaj novosti. Vsako leto vnesemo v revijo kaj novega, obenem pa ohranimo stare in preverjene rubrike, zlasti take, ki so se vam priljubile. Nekatere rubrike pa prevetrimo ali povabimo novega pisca, da jih obogati s svojim slogom in mislimi.

Začenjamo z novo serijo pogovorov o aktualnih tematikah, ki so skozi velika vrata vstopile v naš čas. Govorili bomo o svetosti življenja tako na njegovem začetku kot koncu, definiranju osebe po spolu, po vstopanju v odnose, pa o naravnih danostih in osebnih sprejemanjih ter o krščanskem moralnem pogledu na vsa ta področja. Naš sogovornik je dr. Gabriel Kavčič. 

Po premoru se med avtorje Ognjišča vrača p. Karel Gržan. Pisal bo o ljudeh, ki so mu v življenje prinašali srčnost in srečo.

Božični prazniki so na nek način tudi prazniki miru in v januarju obhajamo molitveno osmino za edinost kristjanov. Vse to smo imeli v mislih, ko smo izbirali gosta meseca – ukrajinskega duhovnika, ki deluje v Sloveniji.

V prilogi se ob božičnih praznikih, kjer je v ospredju rojstvo, ukvarjamo z demografijo. Pojem kot tak deluje birokratsko, hladno, kot da gre zgolj za statistične podatke. Pa vendar – zbrani so nam v zavest in opomin, kako se bomo kot družba odločali v prihodnje. Zavedajmo pa se, da je podstat zdrave demografije visoka rodnost. 

Praznovanja božiča ni brez božične glasbe. O božični cerkveni glasbi je zato govora na glasbenih straneh, kjer smo s sogovornico dr. Cecilijo Oblonšek predstavili nekaj pogledov na cerkveno glasbo skozi čas, s poudarkom na njeni vlogi, umeščenosti in sporočilnosti tudi za današnji čas.

Človek je nenehno v iskanju lepega. Toda, kaj je lepota? Vprašanje, ki se je skozi zgodovino izkazovalo v različnih podobah. A navezujoč se na Sveto pismo je jasno, da si na to vprašanje ne moremo odgovoriti sami, saj se ne vidimo prav. Zato v tokratni Temi meseca prinašamo odgovor na vprašanje, kaj je lepota, s pomočjo Božje Besede.

Nekaj let smo na zadnjih straneh Ognjišča objavljali kratke predstavitve svetnikov in sezname cerkva ter njihove fotografije, ki imajo tega svetnika za zavetnika. Veseli nas, da ste lepo sprejeli to rubriko. Ko smo do zdaj predstavili svetnike, zavetnike cerkva, smo se odločili, da bomo predstavili še slovenske svetniške kandidate.

V začetku vsakega novega letnika vas vabimo, da (p)ostanete naročniki Ognjišča. V negotovih časih, ki so pred nami, je vsak naročnik dragocen. V težkih časih, ki se obetajo zaradi vojn in energetske krize, naj se v nas poveča žeja po duhovnih vrednotah, ki jih ponujamo z vsako številko Ognjišča. Naročite revijo tudi svojim prijateljem in znancem. To vaše darilo jih bo razveselilo kar 12-krat v letu.

B. Rustja, Iz urednikove beležnice, v: Ognjišče 1 (2023), 4.

V četrtek, 29. decembra 2022 je umrl Edson Arantes do Nascimento, bolj znan kot Pelé, eden najboljših nogometašev vseh časov in legenda brazilskega in svetovnega nogometa. V svoji karieri je Pelé dal več kot tisoč golov in z brazilsko državno reprezentanco osvojil tri naslove svetovnega prvaka (1958, 1962 in 1970). Za reprezentanco je odigral 97 tekem in dosegel 77 golov.  Njegovo izjemno uspešno športno pot smo spremljali tudi v Ognjišču ... kjer so ga naši uredniki večkrat postavljali za zgled mladim .... V njegovem življenju se je po končani nogometni karieri z osebnimi življenjskimi težavami nabralo tudi veliko takega, kar ni moglo biti ravno za zgled ... toda »kralj nogometa« ostaja v srcih in mislih mnogih predvsem z vsem tistim pozitivnim, s čimer je zaznamoval svoj čas in postal živa legenda te najbolj priljubljene igre z žogo. Zato se ga tudi spominjamo, saj je bilo ime Pele sinonim za vse, kar more nogomet nuditi najlepšega. (navajamo nekaj odlomkov iz člankov v Ognjišču)

ŽIVLJENJE in NOGOMET
Edson Arantes do Nascimento se je rodil 23. oktobra 1940 v barakarskem naselju Tres Coraçoes (Tri srca) v državi Minas Gerais, revnem severovzhodnem predelu Brazilije. Bil je prvi od treh sinov Joaoja Ramosa, imenovanega Dondinho, možaka, ki je sebe in svojo družino preživljal s tem, da je igral nogomet za različna moštva, ki so ga najela. Igral je še kar dobro, zato so ga najeli za stalno v Bauru na jugu Brazilije. Dondinho je pobral svoje stvari in jih zvezal v culo ter se z ženo Celeste in s sinovi preselil v to mesto. Tu je Edson začel hoditi v šolo. Oče Dondinho je z veseljem opažal, da dečko ni brez smisla za igro in ga je še navduševal, mati Celeste pa se je jezila, ker je želela, da bi sin redno hodil v šolo in si pomagal do kakšnega spodobnega poklica - sanjala je o tem, da bo njen Edson nekoč morda zdravnik. Vsi ti načrti so ji splavali po vodi, kajti Edson je poslušal nagnjenje svojega srca in prigovarjanje svojega očeta. Dečki, s katerimi je igral, so mu dali ime Pelé (naziv ne pomeni ničesar). Sprva ga je to jezilo, zato se ga je ime prijelo še toliko bolj trdno. Takrat pač še slutil ni, da bo prav s tem imenom zaslovel po vsem svetu. Ko mu je bilo deset let in ko je končal četrti razred osnovne šole, je dal knjigam slovo. Posvetil se je samo nogometu. »Mislim, da je bilo moje veselje za nogomet Božji dar,« je dejal kasneje. S štirinajstimi leti je igral za mestno ekipo Nautilus Atletico CIus. Avgusta 1956 ga je Waldemar de Brito, ki je iskal novih talentov, pripeljal v Sao Paolo. Ponudil ga je vodstvu kluba Santos, ki ga je sprva zaradi njegove drobne postave hotelo odbiti, ko pa so videli, kako fant igra, je bil takoj sprejet 7. septembra 1956 je prvič nastopil za prvo ekipo Santosa in dosegel svoj prvi gol v profesionalni karieri (proti enajsterici Corinthians iz Sao Andre). Deset mesecev pozneje, 7. julija 1957, je prvič oblekel dres brazilske državne reprezentance, ki je igrala z Argentino. Dosegel je zmagoviti gol in svoj uspeh pozdravil s skokom in dvignjeno pestjo; ta njegov značilni “pozdrav golu” so potem prevzeli še drugi nogometaši.
Pelé je edini nogometaš na svetu, ki je skupaj s svojimi kolegi trikrat osvojil najdragocenejši pokal – ‘zlato boginjo“ Julesa Rimeta, ki jo podelijo svetovnim nogometnim prvakom. Brazilska enajsterica, v kateri je igral on, je prvič osvojila naslov najboljše na svetu na Švedskem leta 1958. Osemnajstletni Pele je s svojimi bravurami razgrel hladne severnjake; imenovali so ga “bog na igrišču”, “črni biser”, v domovini pa je dobil ime “O Rey” – Kralj. Naslov svetovnih prvakov so Brazilci osvojili še leta 1962 v Čilu in tretjič v Mehiki leta 1970. ‘Zlata boginja’ je prišla v trajno last brazilske nogometne zveze.

Kmalu po tem svetovnem prvenstvu (18. julija 1971 na tekmi z Jugoslavijo) je Pelé povedal, da ne bo več oblačil rumene majice državnega reprezentanta s številko 10. Še naprej pa je nastopal za svoj klub Santos iz Sao Paola, s katerim je šestkrat osvojil naslov državnega prvaka, v letih 1962 in 1963 Pokal osvoboditeljev (pokal državnih prvakov Latinske Amerike) in obe leti tudi medcelinski pokal (v boju z najboljšim klubom Evrope). Septembra 1974 je sklenil dati slovo nogometu, osem mesecev pozneje pa je (za približno 15 milijard starih dinarjev) podpisal triletno pogodbo za newyorški klub Cosmos, in naredil veliko za razvoj nogometa v ZDA ... Po končani nogometni karieri (1. oktobra 1977) je bil športni ambasador, nekaj časa tudi minister za šport, in kot gost udeleženec  velikih nogometnih dogodkov ... podelitev priznanj za najboljše nogometaše in drugo.  Decembru 2000 sta si Pelé in Diego Maradona razdelila nagrado nogometaš stoletja.

G. Sovič, Kralj Pele je odšel: Šport, v: Ognjišče11 (1977), 48-49.

NE ŽIVI ČLOVEK SAMO OD NOGOMETA

Ni športnika, ki ne bi poznal najboljšega nogometaša na svetu Peléa. Njegovo pravo ime je Edson de Nascimento, najboljši nogometaš najboljšega nogometnega kluba na svetu Santosa in Brazilije, svetovnega prvaka na Švedskem 1958 in v Čilu 1962 in isto pričakuje na svetovnem prvenstvu v Londonu 1966. Kadar nastopa Pelé, so do zadnjega kotička polni tudi največji stadionu sveta kot Maracana, ki lahko sprejme do 2.000.000 gledalcev. On je idol brazilskih mas. In ne samo brazilskih. Tudi tisti, ki se za šport ne zanimajo, radi gledajo svojega narodnega junaka. Reporterji ga obkrožajo, da bi za svoj list dobili kakšno njegovo izjavo Pele ... Nedavno je v Santiagu (Čile) izšla bogata ilustrirana 134 številka lista Gol y gol. Na dveh straneh je reportaža o Peleju. Od štirih slik ga ena kaže, kako v beli obleki kleči pred oltarjem zelo lepe cerkve v svojem mestu Santosu in moli. O njem piše, da ni šel po poti mnogih drugih športnikov, ki so uspeli. Popularnost velik zaslužek in zunanji sijaj niso pokvarili duše tega fanta. Ostal je dober sin svojih staršev, dosleden katoličan, po duši skromen, darežljiv in velikodušen. Pod omenjeno sliko je zapisano Peléjev Bog. – Svoj poudarjeni katolicizem Pele izraža zmeraj s preprostimi besedami, ki vsebujejo filozofijo otroka, ki je izšel iz skromne družine. »Mnoge stvari se na svetu spreminjajo,« pravi Pele. »Mnogi ljudje mislijo, da Boga ni, toda jaz sem prepričan, da je.«

S. Čuk, Ne živi človek samo od nogometa: Ti, ki iščeš ... ti, ki dvomiš, v: Farno ognjišče 2 (1965). 20-21.

TISOČI GOL PELÉJA

19. novembra 1969 je Pelé dosegel tisoči zadetek, na tekmi proti Vasco da Gami. Za Santos je dosegel kar 643 zadetkov (njegov rekord je zdržal do leta 2020, ko ga je presegel Messi (takrat Barcelona)

Vsa Brazilija je proslavljala tisoči gol svojega nogometnega idola. Poštna uprava je izdala v spomin na ta dogodek posebno poštno znamko s sliko Peléja na nogometnem polju. Predsednik brazilske republike je priredil nogometašu v čast slavnostni sprejem, pri katerem je Peleju izročil eno najvišjih brazilskih odlikovanj. časopisne agencije so poročale, da je »zlati Pelé« po svojem tisočem golu izjavil: »Ko se je žoga znašla v mreži, sem mislil na otroke po svetu, ki trpijo lakoto.« Znano je, da je Pelé sin preprostih staršev in da kljub precejšnjemu bogastvu, ki mu ga je prinesel nogomet, živi v čisto skromnem stanovanju med preprostimi ljudmi.

S. Čuk, V nekaj vrstah, v: Ognjišče 1 (1970), 25.

nekaj njegovih misli:

• Z vsem srcem si prizadevaj ne za to, da postaneš as, ampak pravi športnik. Nauči se dobro poslušati in ravnaj se po nasvetu starejših soigralcev in trenerja. Predvsem pa ljubi šport, s katerim se ukvarjaš. (Pelé mladim)
• Moje veliko upanje je, da si bodo nekoč narodi sveta prijateljsko stisnili roke kot vsi pravi športniki.
• Vsak trenutek mislim na Boga. Prosim ga, naj mi da moči, da bi izvršil svoje dolžnosti do kluba, do soigralcev, prosim ga, naj mi pomaga, da bi mirno prenesel, kadar me nasprotniki nešportno zaustavijo. Toda vedite, nisem svetnik, čeprav igram v klubu »svetnikov «. Protestiram, se pritožujem in včasih tudi preglasno. Vedno pa mi je kasneje žal za te izpade.  (za hrvaški verski časnik Veritas)

izbira in pripravlja Marko Čuk

Papež Frančišek je po koncu sredine splošne avdience v Vatikanu sporočil, da je zaslužni papež Benedikt XVI. hudo bolan. Vernike je prosil za molitev za 95-letnega zaslužnega papeža in ga nato obiskal v vatikanskem samostanu, kjer živi od odstopa pred devetimi leti.

Na Facebook strani Vatican News so objavili molitev za zdravje Benedikta XVI..

MOLITEV ZA ZASLUŽNEGA PAPEŽA BENEDIKTA XVI.

Molimo.
Vsemogočni, večni Bog,
ti si večno zdravje tistih, ki verujejo vate.
Usliši naše molitve za svojega bolnega služabnika Benedikta
za katerega kličemo pomoč tvoje nežne milosti,
po Kristusu, našem Gospodu.

Amen.

Papež Benedikt XVI. je na poseben način povezan s Cerkvijo na Slovenskem. Pri svojem prvem konzistoriju (posvetovalnem srečanju s kardinali, svojimi najožjimi sodelavci) 24. marca 2006 je v zbor kardinalov povzdignil dr. Franca Rodeta, nekdanjega ljubljanskega nadškofa, ki ga je papež Janez Pavel II. poklical v Rim za prefekta Kongregacije za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega delovanja. V vseh svojih petih konzistorijih je Benedikt XVI. imenoval 90 novih kardinalov iz 37 dežel. Do začetka leta 2013 je papež Benedikt XVI. ustanovil več kot 120 novih škofij. Z njegovim odlokom so bile 7. aprila 2007 v Cerkvi na Slovenskem ustanovljene tri nove škofije: celjska, murskosoboška in novomeška, mariborska škofija pa je bila povzdignjena v nadškofijo in metropolijo. Za časa papeža Benedikta XVI. se je povečalo število zvestih Jezusovih učencev, ki jim je Cerkev po strogih uradnih postopkih priznala naslov blaženih in svetnikov. Papež je odredil, da bo kandidate za blažene le potrdil, slovesno pa jih bodo v njegovem imenu razglasili izbrani kardinali in sicer v škofijah, kjer so delovali in umrli. Tako je slovenskega mučenca Lojzeta Grozdeta razglasil za blaženega kardinal Tarcisio Bertone 13. junija 2010 ob zaključku prvega slovenskega evharističnega kongresa v Celju. Drinske mučenke, med katerimi sta dve slovenski redovnici, pa je za blažene razglasil kardinal Angelo Amato 24. septembra 2011 v Sarajevu. Dve razglasitvi za blažene pa si je papež pridržal: 19. septembra 2010 je med svojim obiskom v Angliji v Birmighamu razglasil za blaženega kardinala Johna Newmana, 1. maja 2011 pa je med slavjem na Trgu sv. Petra v Rimu razglasil za blaženega papeža Janeza Pavla II.

več o "zaslužnem papežu" Benediktu na spletni strani Ognjišča

nekaj njegovih razmišljanj:

• Potrebujemo manjše ali večje upe, ki nas dan za dnem držijo na poti. A ne zadostujejo brez velikega upanja, ki mora presegati vse drugo. To veliko upanje more biti edino Bog.
• Svet danes veliko bolj kakor kdaj prej potrebuje upanje: upanje miru, pravičnosti in svobode, to pa se ne more zgoditi brez pokornosti božji volji.
• Da bi lahko potoval v pravo smer, mora biti vsak človek usmerjen proti končnemu cilju.
• Nič ni lepšega kot to, da nas doseže, preseneti evangelij, Kristus. Nič ni lepšega kot to, da ga spoznamo in drugim posredujemo prijateljstvo z njim.
• Resnično veselje je v priznanju, da Gospod ostaja med nami, da je zvesti sopotnik našega potovanja.
• Mladi! Kristus vam ne obljublja udobnega življenja. Kristus kaže pot k velikim rečem, k dobremu, k pristnemu človeškemu življenju.
  več
• Ljubezen je največji dar, ki ga je Bog dal ljudem; je njegova obljuba in naše upanje.
• Vsi vidimo, kako potrebno je, da Kristusova luč razsvetli vse človeško bivanje: družino, šolo, kulturo, prosti čas.
• Ko vera prevzame sleherni vidik kristjanovega življenja, postane kristjan resnično odprt za prenovitveno moč evangelija.
  več:
  

(...)

priloga

Roka, ki ziblje, je najmočnejša

gost meseca

Ivan Skalivskyi, grkokatoliški duhovnik

glasba

S Cecilijo Oblonšek o cerkveni glasbi

Preberite več: Januar 2023