priloga

Trideset let samoumevnosti

tema meseca

Marijina prikazovanja

gost meseca

Edvina Novak, urednica kuharic

Preberite več: Oktober 2020

Ati in mami sta že ves dan pomagala babici in dedku pripravljati ozimnico. Otroci so bili dopoldne zelo delavni, pozno popoldne pa so prosili, če smejo v sadovnjak, do katerega je vodil zaraščen kolovoz. Neža je splezala v krošnjo stare češnje in brala knjigo, dečka pa sta se lovila in skrivala za razbrazdanimi debli jablan in hrušk. Najmlajši Anton je Blažu težko sledil, zdel se mu je tako hiter in močan. Tudi on bi rad bil velik in hiter kot formula! Ob starem deblu je zagledal drobno pikapolonico. Približal je prstek in splezala mu je v dlan. A ko se je ozrl naokrog, Blaža ni bilo nikjer več. Neže pa tudi ne.
V trebuščku ga je stisnilo. Kam je šel Blaž? Naredil je nekaj korakov naprej ... Kamni ob poti so bili tako veliki, prej jih gotovo ni bilo tam. Hotel se je obrniti in steči do sestrice, a nenadoma se mu je ves sadovnjak zdel enak. Ni vedel, katera smer je prava. Sprva je stopal počasi, a bilo ga je preveč strah, želel je pobegniti ... tekel je in tekel ... Želel je nekoga srečati, da le ne bi bil več sam. Pritekel je do kolovoza, ob katerem je bila postavljena mala kapelica, v njej pa je bil kip Marije. Marijin izraz je bil žalosten, tudi Antonov otroški obraz je bil pretresen. Ampak sedaj je vedel, kje je! Žalostno Marijino podobo so s starši večkrat opazovali in se pogovarjali o sedmih mečih, ki so pomenili sedem žalostnih dogodkov iz Marijinega življenja. Pogovarjali so se tudi, kako molitev Marijo razveseli.
Ob poti je utrgal drobno rožico in jo položil h kipu. Zamaknjeno je opazoval mamo Marijo, ki stiska k sebi Jezusa. Nanjo je spustil pikapolonico, ki jo je še vedno držal v dlani: »To je zate, Marija, da boš vesela! Tu na zemlji si bila pogosto žalostna, ker te je skrbelo za Jezusa. Sedaj pa si vesela, ker sta skupaj. In zmeraj bo tako, v nebesih ni nihče žalosten ...«
»In midva sva tudi vesela, da sva te našla!« To je bil mamin glas! Anton se je stisnil k njej. Še vedno je bil pretresen, a hkrati neizmerno vesel.
Ko je Blaž ugotovil, da Antona ni za njim, je stekel nazaj do Neže in klical bratca, a ga ni našel, zato je hitro stekel po mami in atija.
»Tako se je verjetno počutila Marija, ko je našla Jezusa v templju,« je dejala mami.
Pritekla je tudi Neža, ki je bratca iskala po sadovnjaku. »Ja, mami, ampak ona ga je tri dni iskala, ti in ati pa sta Antona hitro našla,« je pripomnila.
»Ne predstavljam si, da bi trajalo več dni! Marijino srce je takrat res trpelo. Antonovo pa danes tudi. Bil je v veliki stiski.« Mami je pobožala dečka po razmršenih laseh. Ati je objel svojo družino v velik očetovski objem.
»Ati, ali tako tudi Jožef objema svojo družino v nebesih?« je vprašal Anton.
»Seveda!« Ati jih je stisnil še močneje.
»Tudi zaradi takšnih objemov ima Marijina žalost smisel. Trpela je ob Jezusu, ko je z dojenčkom bežala v Egipt; ko se je deček Jezus izgubil kot ti, Anton, danes; ko je bil križan ... A zaradi Jezusovega vstajenja obstajajo večni objemi,« je glasno razmišljala mami. »Marijina žalost ima smisel, tudi zaradi nje bomo lahko vsi mi za vedno skupaj. Ker je zmogla živeti po Božjem načrtu in ker je zares zaupala, da bo na koncu vse dobro.«
Blaž je prosil mami, naj jim še enkrat pove, zakaj je bila Marija žalostna, katerih je sedem mečev, ki so jo ranili.
»Marijino srce je prvič jokalo, ko so dojenčka Jezusa prinesli v tempelj. Starček Simeon ga je hvaležno vzel v naročje, v njem je prepoznal odrešenika. Mariji je dejal, da bo zaradi njega njeno materinsko srce veliko trpelo. Presunil ga bo meč. Drugič je bila žalostna, ko je morala bežati v Egipt pred Herodom, ki je želel ubiti Jezusa, tretja žalost je ranila srce naše Božje mame, ko je tri dni iskala dvanajstletnega Jezusa in ga našla v templju. Četrti meč je prebodel njeno srce, ko je nesel križ ... Peta žalost je presunila njeno srce, ko so dvignili Jezusa, pribitega na križ. Ko so ji mrtvega sina položili v naročje, je bila šestič neopisljivo žalostna. Sedmič pa je meč žalosti prebodel njeno srce, ko so Jezusa položili v grob ... Ampak ne pozabite, žalostna Marija je tu, da nas potolaži. Želi, da se zavedamo Jezusovih ran in njene žalosti ob njih, a nam zaradi njih daje veliko tolažbe.«
Otroci so z odprtimi srci poslušali njene besede. »Marija nas poboža, ko nam je hudo. Tako kot je danes pobožala Antona, kajne? Hvala, Marija.« Blaž je pobožal kip v kapelici.
Anton pa se je še kar stiskal v maminem objemu. Res, večni objemi obstajajo zato, ker je Marija zaupala. Brez nje Bog ne bi imel mame in zaradi nje bodo naše družine vedno skupaj, tudi ko se poti na zemlji končajo.
piše Marjetka Pezdir Kofol - Ilustracije: Polona Lisjak

Vsi se veselimo poletja, ko so višje temperature in se bližajo dopusti, ko naj bi se oddahnili in morda tudi kaj premislili o svojem življenju.
Poletje pa je žal tudi čas, ko človek najraje ne bi šel k maši. Ko prideš v cerkev, imaš občutek, da si prišel na plažo, ob vseh ženskah v dekoltejih, prozornih bluzicah, pajkicah, kavbojkah, prekratkih krilih, moških kratkih hlačah, plastičnih sandalih ali šlapah … Da je mera polna, se pa zgodi še to: maša se je že začela, ko prihiti zamudnik, sredi evangelija še eden, pa treskajo vrata, oglasi se otrok in joka … pa joka … in joka do konca maše … Bog ne daj, da bi kdo postavil pred vrata napis na tabli: Maša, prosim, ne motite in ne vstopajte! Morda zraven še kakšnega moškega, ki bi pomagal narediti red.
Duhovniki pa ne rečejo nič … Nikogar ne opozorijo, nikogar ne oštejejo, nikogar ne pošljejo iz cerkve, ki se ne obnaša tako, kot je za svetišče Najvišjega primerno. Predvsem naj bi to naredili iz ljubezni do Njega. Resnično žalostno, kako je vam duhovnikom malo mar za ovce, ki so vam zaupane. Za vse to se bo nekoč dajalo odgovor, a na to pozabljamo, saj se o peklu in poslednji sodbi s prižnic praktično več ne sliši. Kje so časi, ko so duhovniki imeli hrbtenico in so znali udariti po mizi in narediti red v župniji kakor v cerkvi.
Bog je isti – danes, včeraj, jutri in vedno. Če so se včasih spodobno oblekli za cerkev v spodobno obleko, smo to dolžni storiti tudi danes. Duhovniki pa naj na primerno obleko in obnašanje v cerkvi opozarjajo. Spomnimo se besed Fatimske Lucije, da bo prišla moda, ki bo zelo hudo žalila Boga in Presveto Devico Marijo. Ti časi so tukaj in zdaj!
Zelo me moti še marsikaj, med drugim tudi to, kako se v naših cerkvah obnašajo turisti. Da ne omenim šolarjev in učiteljic, ki vehementno vkorakajo v cerkev kot krdelo z glasnim govorjenjem, smehom in neprimernimi oblačili sredi molitve pred Najsvetejšim.
Muslimani so nam lahko vzor v svoji gorečnosti do svojega boga. V mošejo ne smeš pomanjkljivo oblečen, ker imajo varnostnike in te bo zelo hitro ustavil, skoraj ubil s pogledom, in zahteval od tebe, da se oblečeš v kuto, če nimaš jope ali česa drugega, s čimer bi zakril svojo preveliko goloto. Da ne omenim tega, da moraš v mošejo bos … Enako je na vseh svetih krajih v Sveti deželi …
Bog se vas in nas usmili, ko bo prišla kazen, kakor je napovedano v Janezovem Razodetju. Morda je ta čas že tik pred vrati. Dobremu Bogu vsekakor res lepo vračamo za vse dobro, s katerim nas obsipa, z resnično “lepim obnašanjem, spoštovanjem, ljubeznijo …”
Valter

Problem primerne obleke, na katerega opozarjate v svojem pismu, objavljamo ob koncu poletja, čeprav bi to bolj spadalo v začetek poletnega časa. Vendar pa je to težava, ki jo vedno občutimo, zato pismo objavljamo sedaj. Samo strinjam se lahko z mnogimi vašimi trditvami, kako je neprimerna obleka odraz šibke vere in nespoštovanja do Boga pa tudi do sočloveka. Sodobna družba da izredno veliko na zunanjost. Pomislimo, koliko denarja ljudje zapravijo za obleke, ličila pa za razna shujševalna sredstva, fitnese in telovadnice. Kako so ljudje pozorni na obleko na primer na maturantskem plesu ali pri porokah!
Ne morem pa se popolnoma strinjati z vašo trditvijo, da duhovniki ne naredijo nič in da “nikogar ne oštejejo, pošljejo ven iz cerkve, če se ne obnaša” pravilno ali ni oblečen dostojno. Mislim, da bi tak oster, morda celo osoren duhovnikov nastop vzbudil prej zavračanje kot spreobrnjenje. Končno po mnogih cerkvah visijo lepaki, kjer je narisano, kako bi morali ljudje prihajati v cerkev (ne s sladoledom, ne s psi, ne pomanjkljivo oblečeni…), pa očitno ne zaležejo. Ljudje bi se ob ostrih duhovnikovih besedah zgražali, namesto da bi se zamislili. Celo očitali bi mu, da od ‘dušnega pastirja’ ne pričakujejo, da bo tako natančno gledal telesa, zlasti koliko niso ‘pokrita’. Mislim, da je to prej stvar družinske vzgoje.
Zakaj tako menim? V gimnaziji sem si pri psihologiji izbral referat o tem, kako iz zunanjega obnašanja spoznamo človekov značaj. Tudi iz oblačenja. Domišljal sem si, da bom po tem referatu takoj ‘prebral’ ljudi. Toda nekaj mi je od njega vendarle ostalo. Vsaka večja ekstravaganca, vsaka velika izrednost v oblačenju kaže, da je nekaj narobe s človekovo notranjostjo. Kričeče ali pomanjkljivo oblačenje je tih krik: “Tukaj sem, poglejte! Opazite me!” Tako lahko razumemo tudi izredno kričeče oblečene ljudi. Ali mlade z nadvse vpadljivimi frizurami.
Ker je oblačenje stvar človekove notranjosti ali, kakor bi rekel Jezus, stvar srca, bi morali najprej spremeniti človekovo notranjost, njegovo srce, da bi se to potem poznalo tudi na zunaj. Konkretno pri oblačenju. Bolj kot ‘nadiranje’ ljudi bo zalegla vzgoja srca. Pred časom sem bral pogovor s slovenskim koroškim duhovnikom, ki službuje v Zilji. Med drugim je dejal: »Verjetno se je pozabilo na bistveno, na tisto srčno kulturo, ki mora biti povsod in v vsakem človeku. Morda smo tudi pretiravali s tem, kako pomembno je govoriti slovenski jezik, pozabili pa smo na to, kako veliko bogastvo je, če govoriš dva jezika. Pozabili smo na srčno kulturo.« Da, pozabili smo na srčno kulturo in na vzgojo srca, srca, ki se prenavlja v Bogu.
Strinjam se z vami, da si niti turisti niti šole ne morejo ogledovati cerkve, ko poteka v njej bogoslužje. To je pravilo, ki ga pozna ves kulturen svet. Morda ne bo odveč napis pri vhodu ali pa reditelj, ki bi obiskovalcem povedal, da z obiskom cerkve počakajo, ker v njej poteka bogoslužje. Kulturni ljudje bodo to razumeli.
Slikanje Boga, ki komaj čaka, da se maščuje, ki udarja in kaznuje, ni evangeljsko. Saj Bog ni ‘policaj’, ki bi prežal na grehe ljudi in jih zasačil v prekršku ter se nato sadistično maščeval. Človek se za svoja nepravilna dejanja kaznuje sam, ne pa Bog. To v našem času vidimo na primeru odnosa do okolja. Ljudje že dolga leta uničujemo naravo, ki je delo Božjih rok. Sedaj se nam to ravnanje maščuje. Na to smo pozorni, na druga ‘maščevanja’, ki si jih nakopljemo, pa ne.
Strinjam se z vami, ko pišete, da “dobremu Bogu vsekakor res lepo vračamo za vse dobro, s katerim nas obsipa, z resnično lepim obnašanjem, spoštovanjem, ljubeznijo …” To je temelj. Zavedati se Božje ljubezni in jo hvaležno vračati, tudi z dostojnim oblačenjem. Vsekakor je bolj modro, da si prizadevamo za versko poglabljanje in prenovo srca in potem se bo izboljšal čut za primerno obleko. Srce, ki je polno Boga, ne bo potrebovalo vpadljivih oblek in pomanjkljivega oblačenja, da bi opozarjalo nase, ker mu Bog zadostuje.
Rustja Božo, Pismo meseca, Ognjišče, 2019 leto 55, št. 9, str. 6-7

* 12. september 1798, Koseze pri Moravčah, † 26. marec 1884, Trst

»Sodbe o Koseskem so se z leti spreminjale. Vedno manj so mu bile naklonjene, vedno manj so govorile o njegovi poeziji in vedno več o tem, koliko slabši je od Prešerna. Sodbe segajo od patetičnega brezglavega navdušenja do zavračanja, polnega sovraštva,« je zapisal slavist Kozma Ahačič v svoji knjigi Izvirne slovenske pesmi Jovana Vesela Koseskega (Slavistično društvo Slovenije, Ljubljana 2006), v kateri podrobno razčlenjuje pesmi Koseskega. Literarni zgodovinar Ivan Grafenauer je o Koseskem izrekel dokaj pravično sodbo: »Sodobnike je opajala mogočna ritmika njegovih verzov, posebno njegovih zvenečih heksametrov (...) in odkritosrčen, zdrav patos narodnega ponosa; stari in mladi so jih brali s solznimi očmi. Danes so nam njegove pesmi skoro od kraja neužitne; moti nas njegova gostobesednost, kopičenje istovrstnih izrazov, zlasti pa nezadostno znanje slovenščine, ki ga vodi v slovnične napake« (Kratka zgodovina slovenskega slovstva, 1917). Bil je Prešernov sodobnik in glavni pesnik Novic. Pokličimo ga iz pozabe ob 220-letnici njegovega rojstva.

Z TRDNEGA KMEČKEGA DOMA V DRŽAVNO SLUŽBO
Jovan (Janez) Vesel je bil rojen 12. septembra 1798 v hiši trdnega kmeta Martina v Spodnjih Kosezah pri Moravčah in po rojstni vasi si je kot pesnik privzel vzdevek Koseski. Prva dva razreda normalke (ljudske šole) je obiskoval v Ljubljani, na gimnazijo je odšel v Celje, leta 1818 je končal študij filozofije na ljubljanskem liceju. V tem času se je seznanil z Vodnikom, Čopom in Prešernom in objavil svoje prve pesmi: v tedniku Laibacher Wochenblatt je 17. januarja 1817 izšel njegov nemški hvalospev tedanjemu deželnemu glavarju, 5. junija 1818 pa je ta list na naslovnici prinesel slovensko in nemško besedilo njegove pesmi Potažva/Der Trost. To je bil prvi sonet v slovenskem slovstvu. Po končani gimnaziji je študiral pravo, najprej na Dunaju in nato v Gradcu (1818–1823). Kot diplomirani pravnik je stopil v državno službo. Najprej je bil praktikant pri policijskem ravnateljstvu v Ljubljani, zatem uslužbenec pri finančnem ravnateljstvu za Primorsko v Trstu, Tolminu in Gorici, nazadnje finančni svetnik pri isti ustanovi v Trst. Tam se je poročil s hčerko bogatega veletrgovca, imela sta dva sina in pet hčera. Hči Julija se je poročila s koroškim Slovencem Pavlom Kugejem, ki je svoj priimek potujčil v Kugy; njun sin je bil znameniti gornik Julius Kugy. Leta 1852 je zaradi nespretne operacije tura na licu tako zbolel, da so mu otrpnili udi. Po zdravljenju v toplicah si je telesno opomogel, duševne moči pa so mu hudo opešale. Leta 1869 je postal častni član Slovenske matice, katere predsednik je bil njegov veliki častilec Janez Bleiweis, in po njegovi zaslugi je ta izdala zajetno knjigo Razne dela pesniške in igrokazne Jovana Vesla Koseskega (1870). Njegovo življenje se je izteklo 26. marca 1884 v Trstu, kjer je tudi pokopan. Kritika ga je kot pesnika pokopala že daleč pred njegovo smrtjo.

TRI OBDOBJA PESNIŠKEGA USTVARJANJA
Jovan Vesel se je kot začetni pesnik oglasil v javnosti že kot 19-letni gimnazijec. Iz tega časa so predvsem njegove nemške pesmi, objavljene v tedenski prilogi dnevnika Laibacher Zeitung. Pomembnejše pa je to, da je tam ‘zagledal beli dan’ prvi sonet v slovenščini (tudi v nemški različici). Slovenski naslov Potažva (Tolažba) mu je svetoval Valentin Vodnik. Ko je odšel na Dunaj študirat pravo, je pesnikovanje povsem opustil. Na pesniški oder se je zmagoslavno vrnil leta 1843, ko so začele izhajati Bleiweisove Novice. V slavnostni prilogi so Novice 4. septembra 1844 prinesle njegovo pesnitev Slovenja presvitlimu, premilostljivimu gospodu in cesarju Ferdinandu Pervimu ob veselim dohodu njih veličanstva v Ljubljano. Obsega štirideset kitic v treh sklopih. Pesnik na vse pretege hvali vladarja, vsak sklop sklene z verzom: »Hrast se omaje in hrib / zvestoba Slovencu ne gane.« Koseski je postal glavni pesnik Novic. V pesmi Bravcem h koncu leta 1845 v spomin je zapel: »Biti slovenske krvi, bodi Slovencu ponos. / Kdor zaničuje se sam, podlaga je tujčevi peti.« Maja 1846 je v Novicah izšla nova uspešnica – hvalnica z naslovom Kdo je mar?, ki v sedmih kiticah opisuje in poveličuje kmeta, ki ga imenuje ‘slovenski oratar’. Koseski je bil prvi slovenski pesnik, ki se je lotil prevajanja del iz zakladnice svetovne književnosti (nemške, ruske, italijanske). Njegovemu neusmiljenemu kritiku Franu Levstiku je ugajal njegov prevod Schillerjeve Pesmi o zvonu. Drugo, najbolj uspešno ustvarjalno obdobje Koseskega se zaključi z letom 1852, ko je zaradi bolezni moral odložiti pero. Ko si je telesno za silo opomogel, je njegova pesniška moč usahnila in mladi rod (Levstik, Stritar) ga je začel v javnosti uspešno napadati. V novi izdaji njegovih Poezij leta 1866 je Stritar razglasil Prešerna za največjega slovenskega pesnika, Koseskega pa ni niti omenil.

“BITI SLOVENSKE KRVI, BODI SLOVENCU PONOS”
»Prvi rodoljubni spevi njegovi so velepomembni v dobi našega narodnega preporoda,« je ob stoletnici rojstva Koseskega zapisal Makso Pirnat v listu Dom in svet. »Z njimi je navdušil Koseski svoje rojake za narodno delo, budil je z njimi narodno zavest.« To zaslugo mu priznava tudi literarni zgodovinar France Koblar v svojem zapisu v Slovenskem biografskem leksikonu: »Pomemben je zaradi domovinskega in religioznega zanosa, s čimer si je tedaj pridobil veliko slavo. Vzpodbudne izreke iz njegovih pesmi so pogosto ponavljali slavnostni govorniki v času narodnega prebujanja. Postavljali so ga ob Prešerna ali celo nad njega. Bleiweis ga je imenoval Dichterfürst (pesniški knez), nekateri novičarji pa Orfej slovenski ali mojster pevcev. Marijan Rupert je v razstavnem katalogu ob 200. obletnici pesnikovega rojstva (1998) umestil avtorja v prostor in čas. Po njegovi oceni, je najpomembnejši dosežek Koseskega “prav gotovo v tem, da je Slovencem vlil do tedaj nepoznano literarno in zgodovinsko samozavest in razblinil občutek kulturne podrejenosti ter spodbudil k ustvarjanju vrsto mladih pesnikov. Bil je mojster v uporabi heksametra in končno – jezikovna kritika Koseskega je prispevala k razmišljanju o razvoju slovenskega jezika”. Od njegovega celotnega dela se je v zavesti bralcev ohranila le zbirka njegovih najbolj ‘udarnih’ gesel, ki so služila svojemu namenu predvsem v obdobju čitalnic. Ob stoletnici rojstva (1898) so na njegovi rojstni hiši odkrili spominsko ploščo, na kateri je pod njegovimi življenjskimi podatki njegov verz: “Biti slovenske krvi, bodi Slovencu ponos!”

ČUK, Silvester. Jovan Vesel Koseski (1798–1884). (Obletnica meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 9, str. 42-43

Marsikdo je v korona razmerah prebral kakšno knjigo več kot običajno. Sam sem med drugim dal skozi odlično zgodovinopisno delo o Barbari Celjski, ki ga je napisala slovaška raziskovalka Daniela Dvořáková (Barbara Celjska: črna kraljica (1392–1451): življenjska zgodba ogrske, rimsko-nemške in češke kraljice, Celjska Mohorjeva družba 2019).
Cesarica Barbara Celjska seveda ni bila edina pametna, uspešna in vplivna ženska v XV. stoletju. Od manj znanih omenimo Alessandro Macinghi, italijansko pisateljico, in Christine de Pizan, francosko pesnico in filozofinjo, od bolj znanih pa Izabelo Kastiljsko, ki je združila Španijo, in Ivano Orleansko, kmečko dekle, ki je povedlo Francoze v osvobodilno vojno. Izabela Kastiljska in Ivana Orleanska kasnejšim rodovom prikličeta svetopisemski arhetip Judite, žene in bojevnice, ki polna vere v Boga reši svoje ljudstvo. Lik Barbare Celjske pa dočaka nasprotno usodo: namesto, da bi jo po njeni smrti ljudje povzdignili, jo sčasoma potopijo v črno legendo. Zdi se, da so jo toliko bolj blatili, kolikor odličnejša je v resnici bila; toliko bolj risali hudobno in grdo, kolikor lepša je v resnici bila.
Daniela Dvořáková nam v svojem delu natančno predoči cesarico Barbaro Celjsko, kdo in zakaj jo je sovražil, vzpon Habsburžanov in njihovih kronistov, ki niso marali spomina na Celjske, ter s tem povezani nastanek črne legende o Barbari. Kot bralca te preseneti neki poseben gnev, s katerim so nekateri politiki, duhovščina in pisci tolkli po Barbari Celjski po njeni smrti. Uspešno tolkli. V javnem mnenju je Barbara obveljala za razuzdanko, krivoverko, sleparsko alkimistko, celo vampirko.
Ta gnev ni slučajen. V družbi je namreč venomer navzoč mehanizem grešnega kozla, kdaj tudi protičarovniška histerija, obojemu prikladne žrtve pa so ženske, ki štrlijo iz povprečja. Dinamika gre takole: v svoji sredi imamo uspešno in vplivno žensko, po možnosti še lepo; občudujemo jo, vendar ji tiho tudi zavidamo; v teminah našega duha čakamo na njeno napako; ko napako stori, jo besno poteptamo v nič; s to žensko na tleh (ali na grmadi), se počutimo ‘boljši’ od nje; naši ‘pravičnosti’ je zadoščeno, saj je njo, ki je “plesala s hudičem”, doletela zaslužena kazen.
Te dinamike, ki v veliki meri poteka na nivojih nezavednega, je bila deležna Barbara Celjska in tovrsten obračun z nadpovprečno žensko zna biti tudi danes na delu. Poglejmo nekaj domačih primerov.
Obča korupcija v gradbenih poslih se je pred desetletjem grešno-kozlovsko ‘očistila’ na primeru Hilde Tovšak. Tudi drugi gradbeni baroni so končali v zaporu, a le Hilda Tovšak je doživela medijski pogrom, lov na čarovnico, podrobno in privoščljivo teptanje v nič. Drug primer: Melanija Trump je podobno kot Barbara Celjska rojena na zelenem Štajerskem, podobno slavna zaradi svoje lepote in podobno postavljena ob bok enemu najmočnejših politikov svojega časa. Melanijinega obiska v Sloveniji si ta hip skoraj ne upam predstavljati. Slovenski antifa feminizem bi tako ali tako norel po ulicah, a tu so še bataljoni “normalnih sodobnih” žensk, izobraženk, novinark in uradnic, ki bi ob pogledu na ameriško prvo damo bliskali od zavisti, ter bataljoni neuresničenih moških, ki jim je ženska Melanijinega tipa nedosegljiva. Dodajmo ideološki faktor, po katerem Melanijo obtožimo, da “pleše s hudičem”, to je s Trumpom in neoliberalizmom, pa se nam na začetku XXI. stoletja pripeti Barbara Celjska 2.0. Tretji primer: težko bo kdo rekel, da sveža politično-medijska norišnica okrog političarke Aleksandre Pivec nima nič opraviti z mehanizmi, o katerih teče beseda. Vsakega tretjega slovenskega politika in visokega uradnika se da s peno na ustih loviti na to, kako je trošil javni denar, kakšno majico je kje nosil, koliko pijače in jedače so mu častili na vaški veselici. A nima vsak tretji politik ali visoki uradnik karakteristik čedne in uspešne ženske, kot jih ima Pivčeva.
Draga Barbara Celjska, čeprav nisi bila svetnica in te mati Cerkev za svetnico nikoli ne bo razglasila, te prosim, da od tam, kjer si, opomniš nas, male zavistneže in opravljivce, ter pomagaš ženskam, ki so in še bodo žrtve naših početij.
CESTNIK, Branko. (Na začetku). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 5, str. 3.

Gotovo mesec september najbolj zaznamuje začetek šole in verouka. Letos je ta začetek zaradi epidemije zelo negotov. Tega problema in problema verske vzgoje nasplošno se dotika pismo meseca. V zvezi z versko vzgojo na str. 93 objavljamo seznam krajev, kjer poteka Katehetsko pastoralna šola ter kdaj so informativni dnevi in vpisi vanjo. V tokratni Temi meseca predstavljamo zanimivo temo: kako se odločamo v šoli, katere odgovore izberemo na testih, kako se odločamo ob pomembnih življenjskih odločitvah.

K verski rasti želi spodbuditi tudi priloga v tokratnem Ognjišču, na kateri predstavljamo ponudbo Ognjišča za prejem zakramentov (str. 57–68). Tokrat zlasti za birmo, saj je bil v mnogih župnijah zaradi epidemije odložen prejem tega zakramenta. Da je poudarek na birmi kaže že prva stran te priloge, kjer je predstavljena knjiga zgodb z naslovom Vodi me, dobrotni Duh. Prav tako so predstavljene knjige za najstnike. Večkrat kdo išče tovrstne knjige. V tej prilogi jih bo našel kar nekaj. Pripravljeni paketi za birmo bodo naročnikom ponudili tako kvalitetno knjigo kakor lep spominek.

Prav tako je v prilogi predstavljena ponudba za prvo obhajilo in krst. Nekatere župnije so tudi podelitev tega zakramenta odložile na jesen. Krste pa ob upoštevanju predpisov stalno podeljujejo, na kar kaže tudi naročanje naše bogate ponudbe za krst. Kljub ponudbi za zakramente v posebni prilogi, ostaja druga vsebina Ognjišča neokrnjena, saj je tej številki dodanih 8 strani.

Sicer je tokratna priloga posvečena (ob 100-letnici smrti) predstavitvi Božjega služabnika Antona Mahniča, ki je drugi del življenja preživel kot škof na otoku Krk. Škofija Krk je začela postopek za njegovo beatifikacijo. Spominjamo se tudi znanega (mladinskega) pisatelja Franceta Bevka ob 50-letnici smrti in 130-letnici rojstva, ki je med drugim upodobil lik kaplana Martina Čedermaca, duhovnika, ki se bojuje za pravice rabe materinega jezika pri oznanjevanju. Kot gosta meseca pa vam predstavljamo ‘ziljskega Čedermaca’ Stanka Trapa.
Prestavljamo tudi duhovnika, ki je bil deležen težke obtožbe pedofilije, pozneje se je pa izkazalo, da je nedolžen. V pogovoru za Ognjišče je povedal, kako je težko obdobje izkoristil za osebno rast in rast v veri.

Skupaj z misijonarkami in misijonarji ter vsemi vami Slovenska karitas že 15 let pomaga najrevnejšim v srcu Afrike. Ob tem pri akciji že od samega začetka sodeluje tudi naša revija. Ob ‘jubileju’ akcije Za srce Afrike smo se obrnili na misijonarje, katerih delo je Slovenska karitas v teh letih podpirala, da so nam iz svojih izkušenj povedali, kaj ta pomoč pomeni za ljudi v Afriki.

V letošnjem letu govorimo tudi o delovanju hudobnega duha. Tokrat imamo možnost prebrati pričevanje gospe, ki je šla v življenju skozi različne preizkušnje, ki so še kako povezane s hudičem in kakšno oblast je nad njo s pomočjo različnih šarlatanov imel hudi duh.

Konec poletja izide kuharica Marije Ilc, bolj znane kot s. Vendelina. Knjigo je izdala v sodelovanju z Edvino Novak. Šolske sestre, katerim je pripadala s. Vendelina, so imele veliko gospodinjskih šol in prirejale veliko kuharskih tečajev. Menile so, da daje družini pečat preudarna in skrbna gospodinja in dobra kuharica. Skozi zgodovino so prav take žene reševale tudi naš narod. Sestre so menile, da bodo zato z vzgojo takih žena reševale družino, ki je temeljna celica družbe. V tej zavesti izdajamo tudi mi to kuharico. Več o njej si lahko preberete na str. 121.

 RUSTJA, Božo. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 9, str. 4.

priloga

Škof Anton Mahnič, Božji služabnik

gost meseca

Stanko Trap, zadnji ziljski ‘Čedermac’

na obisku

15 let akcije Za srce Afrike

Preberite več: September 2020

»Življenje je nekaj čudovitega: venomer kipi, se poraja, raste, se razcveta, sadove prinaša, umira in se znova rodi. Kot dan je življenje. Jutranjo zarjo sončen poldan sledi in otožen večer in temna noč. Kot leto je življenje. Pomlad je vsa v brstju in cvetju. Poletje se sonči v zorenju. Jesen ponuja težke sadove. Zima pa kloni v predsmrtni onemoglosti. Ali ni tudi pri človeku tako? Igrava otroška radost se spreminja v prešeren fantovski vrisk in v sanjav dekliški smeh, ki prehaja v moško resnobo in materinsko skrb, polno moči in svetih sadov, končno pa se vsako v sivo starost izgublja. Tako bi morda kakšen pesnik začel peti svoj slavospev življenju. In bi resnico pel.« Tako je svojo dolgo življenjsko pot ‘videl’ Stanko Janežič kot mlad duhovnik v svojem razmišljanju, namenjenem mladim. Vse svoje dneve, vsa svoja leta, vsa obdobja svojega življenja je napolnil z zvesto službo Bogu in ljudem kot duhovnik, teolog ter pisatelj in pesnik. Hvalnico življenja je pričel peti pred sto leti.

“TU ČAKA VSTAJENJA IN POLNOST ŽIVLJENJA”
Rodil se je 4. avgusta 1920 kot zadnji od štirinajstih otrok kmečke družine na Pavlovskem Vrhu (zdaj Veliki Brebrovnik), ki spada pod župnijo Sv. Miklavž pri Ormožu. Oče Anton je bil ugleden mož in v njihovi hiši so se radi ustavljali mnogi duhovniki. Svojo mater Ano je Stanko prištel med svete žene. Po ljudski šoli v domači fari je eno leto obiskoval meščansko šolo v Ormožu, potem je odšel v Maribor na klasično gimnazijo, stanoval pa je v dijaškem semenišču. Po maturi je jeseni 1940 v stopil v mariborsko bogoslovje. Ko so (6. aprila 1941) Štajersko zasedli Nemci, je študij nadaljeval na teološki fakulteti v Ljubljani. Maja 1945 se je pred komunisti umaknil na Koroško, od tam pa je odšel v Italijo in bil v Zermanu pri Trevisu 17. junija 1945 posvečen v duhovnika. Jeseni je šel delovat med slovenske vernike na Tržaškem. Od leta 1954 do 1960 je na Papeškem Vzhodnem inštitutu v Rimu študiral vzhodno (ekumensko) teologijo in pod mentorstvom Tomaša Špidlika doktoriral z disertacijo Posnemanje Kristusa pri Tihonu Zadonskem. Po vrnitvi v Trst je deloval v župniji Mačkolje, vodil je Ekumenski center, ob nedeljah je imel ognjevite pridige pri radijski maši za Slovence iz župnijske cerkve v Rojanu. Dejavno se je vključil v kulturno dejavnost tržaških Slovencev. Leta 1969 se je vrnil v Maribor, kjer je postal profesor za osnovno in ekumensko bogoslovje na tamkajšnjem oddelku slovenske teološke fakultete. Z veseljem je opravljal številne druge naloge, dokler so mu dopuščale moči. Že nekaj let pred smrtjo je dal na pokopališču pri Sv. Miklavžu postaviti nagrobnik v obliki križa s podobo Vstalega in z napisom: Tu čaka Vstajenja in polnost življenja dr. Stanko Janežič, duhovnik, teolog, pesnik in pisatelj. Ko se je 8. septembra 2010 njegovo zemeljsko popotovanje končano, so vanj vklesali letnici 1920 in 2010 – rojstva za ta svet in za večnost.

PESNIŠKA ZBIRKA – PESNIŠKI MOLITVENIK
Stanko Janežič je zgodaj prijel za pero. Že od vsega začetka piše prozo in poezijo. Prve pesmi so se mu porodile že v četrtem razredu (nižje) gimnazije, objavljal jih je v rokopisnem zavodskem listu Brazde. O božiču leta 1939 so v ugledni reviji Dom in svet izšle njegove tri prleške črtice. Ob maturi je njegov razred izdal literarni almanah Majolika. Med vojno je v Ljubljani objavljal v Slovenčevem koledarju, po letu 1945 pa je s svojimi črticami in pesmimi bogatil slovenske zamejske revije. Po vrnitvi v domovino (1969) najdemo njegovo poezijo in prozo pa tudi teološke spise v raznih revijah. Ob stoletnici Lampetove revije Dom in svet (1988) je začel izdajati letni zbornik Dom in svet, kjer je precej njegovega. Bil je ustanovitelj in urednik (1992–2004) Slomškove založbe v Mariboru. V njegovi knjižni beri je največ (deset) pesniških zbirk. Zadnja, Izbrane pesmi (Maribor 1993), prinaša izbor okoli 200 najznačilnejših pesmi iz vseh njegovih prejšnjih zbirk, ki ga je pripravil pesnik sam. V njej je obširen esej literarnega zgodovinarja Denisa Poniža o Janeževi liriki (Pesem in svet). To so pesmi »Goric materinske ljubezni, starševskega garanja, očetovske modrosti in preudarnosti, sestrske in bratske ljubezni«. Najbolj mu je bila pri srcu zbirka Božja obzorja (Maribor 1990). Sam jo je predstavil: »V njej so zbrane skoro vse moje religiozne pesmi. Pisal sem jih kar štiri desetletja. Razdeljena je na šest delov: Nočna iskanja – Jutranji klici – Dnevne hvalnice in prošnje – Prazniške pesmi – Eno v Kristusu in Duhu – Večerne pesmi. (…) Pesmi je mogoče brati v samoti ali v občestveni skupnosti. Želijo biti vabilo k razmišljanju, k iskanju luči ter k doživljanju Božje navzočnosti.«

SLOMŠKOV UČENEC V ŠOLI EDINOSTI
Stanko Janežič je bil iskren in neutruden ekumenski delavec. Tudi doktoriral je na temo ekumenizma, prizadevanja za edinost med kristjani. Pobudniki tega gibanja so bili protestanti in anglikanci na začetku 20. stoletja, Katoliška cerkev se je vključila vanj z drugim vatikanskim koncilom. Pri nas jo je ‘prehitel’ blaženi Anton Martin Slomšek, ki je leta 1852 ustanovil Bratovščino sv. Cirila in Metoda, ki naj bi zlasti z molitvijo pomagala poživljati edinost med kristjani. V Slomškovem času so govorili o ‘zedinjenju’ – vrnitvi nekatoliških kristjanov v Katoliško cerkev, da pa pri ekumenizmu gre za zbližanje kristjanov med seboj, ne za vrnitev. V tem duhu je vedno deloval Stanko Janežič, Slomška je posnemal s širino svojega duha in vztrajnim prizadevanjem z govorjeno in pisano besedo. Apostolatu edinosti je posvetil več svojih del, med katerimi zavzema posebno mesto Ekumenski leksikon (Mohorjeva družba, Celje 1986), ki ga je pospremil s kratkim uvodom, v katerem je med drugim zapisal: »Leksikon diha, upam, zdrav ekumenizem in naj bi bil, kljub pomanjkljivostim, dobrodošel ekumenski vodnik ne le med katoličani, temveč v vseh krščanskih skupnostih na Slovenskem.« Dolga leta je bil predsednik Slovenskega ekumenskega sveta, urejal je ekumenski zbornik Kraljestvo Božje oziroma V edinosti. Svojo zadnjo knjigo Med nebom in zemljo (2010) je ‘zapečatil’ s svojo duhovno oporoko: »Poslavljam se od tega sveta, od teh mojih 90 let in se vračam v zemljo, iz katere sem izšel, in odhajam v nebo, po katerem sem neprenehoma hrepenel in je moj pravi dom.«

ČUK, Silvester. Stanko Janežič (1920–2010). (Obletnica meseca), Ognjišče, 2020, leto 56, št. 8, str. 88-89