24. novembra 1906, je v Gorici umrl duhovnik Simon Gregorčič, priljubljen in priznan slovenski pesnik. Njegova smrt je bila zaradi njegovega slabega zdravstvenega stanja pričakovana. Tiskarski delavci v uredništvu dveh slovenskih listov v Gorici so tisti dan ostali dlje na svojih mestih. Ko je prišla vest o smrti, je liberalna (veri nenaklonjena) »Soča« na tretji strani z mastnimi črkami zapisala: »Pesnik Simon Gregorčič - umrl ob 10.10 dopoldne. Pogreb v ponedeljek ob 10. uri dopoldne.« Desničarska »Gorica« pa je čez celo tretjo stran objavila že prej pripravljeno osmrtnico: »Ob sklepu lista - NAŠ PESNIK SIMON GREGORČIČ MRTEV. Pravkar smo prejeli pretužno vest, da je pesnik Simon Gregorčič preminul ob 10. uri 10 minut predpoldne, pogreb bo v ponedeljek zjutraj. Truplo se prepelje na Libušnje. Pokoj njegovi duši.« Njegov pogreb je bil veličastna manifestacija, kakršne Gorica še ni doživela, in obenem dokaz, da je Gregorčič neizbrisno zapisan v srca ljudi.

»TU ROD JE MOJ, TU MOJ JE KRAJ«
Zibelka mu je stekla v gorski vasici Vrsno pri Kobaridu, kjer je 15. oktobra 1844 zagledal luč sveta kot drugi sin Jerneja in Katarine Gabršček, ki je bila od moža sedem let starejša. Po očetovi strani je bil pesnikov rod eden najstarejših rodov na Tolminskem. Izvira iz vasi Krn, kjer so Gregorčiči živeli že pred 17. stoletjem, kamor segajo najstarejši zapiski. Krnski Gregorčiči iz hiše Pri Pomolovih so imeli vsi po vrsti številne družine; pesnikov oče Jernej pa je bil edinec in zaradi bolehne mame Ane se je komaj osemnajstleten poročil s Katarino Gabršček s Selišča pod Vrsnim. Tudi Gabrščkov rod je bil zelo star. Po značaju so bili Gabrščkovi bolj nestalni, manj samozavestni, nagnjeni k otožnosti. Taka je bila tudi pesnikova mati Katarina, ki je dočakala 75 let (+ 1891). Pesnikovo osebnost so v večji meri oblikovale značajske poteze Gregorčičevih, katerih posrednik je bil oče Jernej, ki je umrl 82-leten leto dni pred Simonom (1905). Bili so preprosti hribovski ljudje, iskreni in pobožni; krivice, ki so jih doživeli, so se jim vtisnile globoko v srce, če so morali na tuje, se jih je polaščalo silno domotožje. Če vemo to, bomo lažje razumeli Simona Gregorčiča kot človeka in kot pesnika.

»A VRGLA USODA NEMILA ME JE / OD DOMA ŽE V ROSNI MLADOSTI«
Niti osem let ni dopolnil Gregorčičev Šimen, ko je moral zapustiti svoj »planinski raj« in oditi v »daljno« Gorico, potem ko je uspešno končal enorazrednico pri fari na Libušnjem, kjer je bil njegov učitelj vikar Janez Červ, kasneje njegov dobrotnik. Učil ga je tudi Anton Gregorčič, očetov sorodnik, ki je spoznal dečkovo nadarjenost in veselje do učenja ter je očeta pregovoril, naj da Šimna v šole. Tako je jeseni 1852 prišel na goriško normalko, kjer je opravil tri razrede in potem šel na gimnazijo, ki jo je obiskoval v letih 1855-1864. Matematika mu je delala težave, zato je moral prvi razred ponavljati. Odtlej je vse razrede, razen sedmega in osmega, izdeloval z odličnim uspehom, maturiral je kot prvi odličnjak. Kot gimnazijec se je poleg rednega študija učil raznih tujih jezikov, predvsem slovanskih. Kot tretješolec je bil sprejet v malo semenišče, ki so ga odprli jeseni 1857. Hrana v zavodu ni bila ravno obilna, zaradi revščine pa si ni mogel izven nič privoščiti, zato je ob nagli rasti trpelo njegovo zdravje, kar ga je zaznamovalo za vse življenje. Zaradi težkih življenjskih razmer ga je še bolj mučilo domotožje.

»DARITEV BODI TI ŽIVLJENJE CELO«
Simon Gregorčič je bilo zelo nadarjen za jezike, kot gimnazijec se je poglabljal v učenje klasičnih jezikov - latinščine in grščine. Njegova srčna želja je bila, da bi po maturi šel študirat klasično filologijo na dunajski univerzi, vendar se zaradi revščine in zaradi domačih, predvsem matere zanjo ni odločil. Po maturi je vstopil v goriško bogoslovje. »Naj so bili nagibi za ta korak takšni ali drugačni,« piše Marijan Brecelj, »je vendar treba pribiti, da se je Gregorčič za duhovniško pot odločil zavestno in hote, docela se zavedajoč ogromne žrtve, ki jo je moral narediti.« Gregorčičev osebni prijatelj Ignacij Leban, župnik v Batujah na Vipavskem, je ob dvajsetletnici njegove smrti v Koledarju Goriške Mohorjeve družbe obujal spomine nanj in zapisal: »Naj omenim še domnevo mnogih, češ da Gregorčič ni imel poklica za duhovniški stan in da je vstopil prisiljen v bogoslovje, Kar se tega tiče, ni rekel nikoli niti besedice, ki bi kazala, da ni srečen kot duhovnik.« To potrjuje tudi dejstvo, da je rad pel: kot gimnazijec bariton, v bogoslovju pa je postal steber vseh basov. Tudi v bogoslovju je bil odličen študent in bil kot tak posvečen v duhovnika že na koncu tretjega letnika, 20. oktobra 1867. Novo mašo je pel teden kasneje v župnijski cerkvi Sv. Duha na Libušnjem. Nato je še eno leto v Gorici študiral bogoslovje in se pripravljal, da gre med ljudi kot glasnik veselega oznanila.

»SRCE ČLOVEŠKO - SVETA STVAR«
To svoje poslanstvo je začel opravljati v Kobaridu, kamor je bil poslan kot kaplan septembra 1868. Tamkajšnji župnik in dekan Andrej Jekše, dober in moder duhovni predstojnik, ga je sprejel z odprtim srcem. Svojega mladega sobrata je spoštoval, ga razumel in mu pomagal. Med prvimi je v njem prepoznal resničnega pesnika. »Živeli boste, dokler bodo živeli Slovenci,« mu je prerokoval. Kaplan Šimen je kmalu zaslovel kot dober pridigar: njegove kratke in jasne, poetično ozaljšane pridige so hodili poslušat tudi ljudje iz okolice Kobarida. Sprva se je ukvarjal le z duhovniškim delom, kmalu pa je začel delovati tudi na prosvetnem področju. S prijateljem Ignacijem Gruntarjem, tedaj še študentom, sta leta 1871 ustanovila v Kobaridu čitalnico, katere duša in kulturnega življenja v trgu je bil kaplan Simon Gregorčič. Pri tem mu je pomagala učiteljica Dragojila Milekova, ki je jeseni 1872 prišla na kobariško šolo. Skupno delo je rodilo tesno prijateljstvo, ki je preraslo v srčno nagnjenje, ki pa ga je pesnik možato premagoval. V njem je zmagala zavest, da ohrani svoje duhovništvo neomadeževano. Njegovo srce pa ni bilo ravnodušno, kar se »razodeva v pesmih, kjer dobiva prvotna otožnost vedno globlji in bolestnejši izraz ter priča, da je bilo to idealno nagnjenje globoko človeško in je do dna pretreslo pesnikovo stanovsko vezanost ter rodilo spoznanje, da mu je izvoljeni stan zaprl pot do naravne sreče« (France Koblar).

»POD TRTO BIVAM ZDAJ, V DEŽELI RAJSKOMILI«
To, kar se je dogajalo v srcu kaplana Simona, ni ušlo očesu njegovega razumevajočega predstojnika, župnika in dekana Andreja Jekšeta. Najbrž je bil prav na njegovo pobudo premeščen za kaplana v Rihemberk, današnji Branik na spodnjem Vipavskem, kjer je bila služba ugledna, a dokaj naporna. Pesnika je kmalu pritegnila lepota kraja in mehkota podnebja, všeč mu je bila bližina Gorice, kjer je imel vrsto dobrih znancev in prijateljev, predvsem profesorja in pisatelja Frana Erjavca, s katerim sta se pogosto obiskovala, ni pa mogel pozabiti Kobarida, kar je zgovorno izpovedal v pesmi Nazaj v planinski raj. V Rihemberk je prišel junija 1873 in tam ostal do konca leta 1881. V pesmi Slovo od Rihenberka priznava: »Tu bival sem nad osem let, / tu vse se mi je prikupilo, / to ljudstvo mi je drago, milo, / in ljub mi je ta krasni svet.« Leta 1876 je Gregorčič prvič resno zbolel, zato je mislil opustiti kaplansko službo in oditi študirat na Dunaj klasično filologijo, toda vpisal je le tri semestre. Rihenberška doba je bila ob vseh osebnih težavah višek Gregorčičevega pesniškega ustvarjanja. Ta čas so v Stritarjevem Zvonu in v prvem času Ljubljanskega Zvona izšle Gregorčičeve najlepše pesmi.

»KLJUBUJ USODI, MOŽ SAM SVOJ BODI!«
»Gregorčičeve Poezije so bile prava narodna knjiga,« sodi France Koblar, odličen poznavalec pesnikovega življenja in dela. »Iz nje je  odsevala vsa bolečina malega, teptanega ljudstva, ki so mu mogočniki tega sveta kratili njegove naravne pravice in mu niso dali niti do enakopravne besede, pesnik pa je nad njimi izrekel sodbo ter zaničevanemu narodu preroško napovedal vstajenje« (predvsem v pesmih V pepelnični noči in Soči). Pred veliko nočjo leta 1882 je Gregorčič nastopil (brez dekreta) službo vikarja na Gradišču pri Prvačini. Proti koncu tega leta je s honorarjem od Poezij kupil tam posestvo in postal kmet-poet. Kasneje je tam sezidal tudi hišo. Sanje o mirnem življenju se mu niso uresničile, vendar pa je na Gradišču vztrajal polnih enaindvajset let. To so bila leta bojev s tistimi, ki so njegove pesmi napačno razumeli. Trpljenje, ki ga je prestajal, ga je nagnilo, da je začel prevajati svetopisemsko Jobovo knjigo, pripoved o silnem trpljenju človeka. Ob bolezni leta 1901 so začele nastajati njegove Predsmrtnice in Posmrtnice, ki so skupaj s Pogrebnicami izšle leta 1902 kot Poezije III. (Poezije II. so izšle leta 1888). Sredi leta 1902 je začel odprodajati svoje posestvo na Gradišču, marca 1903 se je preselil v Gorico.

»KONČA NAJ SE MOJ ČASNI TIR, OBJAME NAJ ME VEČNI MIR«
Leta 1905 mu je umrl oče; šel je na pogreb in ob tej priložnosti si je v slutnji svoje bližnje smrti »izbral pri Sv. Lovrencu tudi svoj mirni kot«. Poleti 1906 je obiskal nekatere prijatelje na Kranjskem. Med mašo pri domačem oltarju ga je 16. novembra zjutraj zadela možganska kap. Po nekaj dneh se je njegovo stanje izboljšalo, tedaj pa sta nastopili pljučnica in zlatenica, njegovo oslabljeno srce je prenehalo biti v soboto, 24. novembra 1906 ob desetih dopoldne. Njegov pogreb v ponedeljek, 26. novembra, je priklical v Gorico nad 4.000 ljudi, ki so svojega ljubljenega pesnika pospremili na zadnji poti »nazaj v planinski raj«. Zjutraj so krsto iz Gregorčičevega stanovanja na trgu Gorišek prenesli v cerkev sv. Ignacija na Travniku, kjer je bila pogrebna maša, katere se je udeležil tudi nadškof Sedej. Na trgu Gorišek se je mesto poslovilo od pesnika, potem pa je dolga procesija zavila proti Solkanu in po Soški dolini do Kobarida, kjer je nekdanji kaplan čez noč počival v župnijski cerkvi. Naslednje jutro se je po obredih za rajne sprevod dvignil proti Sv. Lovrencu na Libušnjem, kjer so ga pokopali za cerkvijo. Naslednje leto so mu postavili nagrobnik, delo Antona Bitežnika, postavili so tudi prvo spominsko ploščo na njegovi rojstni hiši. Na Gregorčiča spominja veliko kipov in plošč, predvsem na Primorskem; po njem so poimenovane šole doma in v zamejstvu, ulice po mnogih naših mestih, kar vse govori, kako globoko se je zapisal v srca ljudi.

»TE PESMI SO SREBRNO ČISTE«
Preden se je ob koncu leta 1881 Gregorčič poslovil od Rihenberka, je že začel misliti na knjižno izdajo svojih izbranih pesmi. Okleval je, ali naj jih pošlje med ljudi s skritim psevdonimom ali s pravim imenom in priimkom. Ko je začutil, da ga bodo pravilno razumeli vsaj nekateri njegovi poklicni tovariši, se je odločil, da jih izda pod polnim imenom. Tako je aprila 1882 izšla  »zlata knjiga« - Poezije. Vanjo je vključil 57 pesmi. Po izidu so se oglasile najprej pohvalne ocene, kmalu zatem pa se je vsul plaz kritik na račun nezdružljivosti pesnikovega duhovniškega poklica z nekaterimi njegovimi pesmimi, ki so jim očitali pesimistično vsebino, spotikali pa so se tudi ob njegove ljubezenske pesmi. Gregorčič je čutil, da mora to nepravično kritiko zavrniti in spesnil je 15 pesmi V obrambo. V tem boju se je pokazala tudi pesnikova preobčutljivost, kar se je še stopnjevalo, ko se je ob ponatisu Poezij leta 1885 nanje spravil Anton Mahnič, profesor v goriškem bogoslovju. Nekatere Gregorčičeve pesmi je obsodil zaradi očitnega svetobolja, druge zaradi nezdružljivosti z njegovim duhovniškim poklicem, tretje s filozofskega stališča, četrte iz ozira, kaj bodo utegnile povzročiti pri mladini... Kasneje je svojo kritiko nekoliko omilil, vendar je občutljivega pesnika zelo prizadel.

S. Čuk, Simon Gregorčič sto let po smrti še vedno živi: Priloga, v: Ognjišče 11 (2006), 43-50.

"Kar mož nebesa so poslala, * da večnih nas otmó grobov – * vse mati kmetska je zibala, * iz kmetskih so izšli domóv.« Tako je v svoji pesmi Kmetski hiši zapel ‘goriški slavček’ – Simon Gregorčič, ki se je rodil 15. oktobra 1844 Pri Pomolovih na Vrsnem pri Kobaridu. Hiša je bila takrat pritlična in krita s slamo. V vihri prve svetovne vojne je bila porušena; prvo obnovo je doživela leta 1922, leta 1951, ko so v njej še živeli pesnikovi sorodniki, je muzejsko društvo v njej uredilo spominsko sobo. Leta 1966 je Goriški muzej hišo odkupil, po načrtih arhitektov Janeza in Mime Suhadolc je bila prenovljena, da ‘diha’ kot v pesnikovih časih, ter odprta za obiskovalce.
Obnovljene so bile stopnice na gank in v nadstropje, kjer so odstranili strop vse do ostrešnih tramov. Leta 2002 je skrb za hišo prevzel Tolminski muzej, jo do stoletnice Gregorčičeve smrti (2006) temeljito prenovil in znova odprl za obiskovalce. Oba prostora v nadstropju sta posvečena pesnikovemu življenju in delu, rodu in času. V stekleni vitrini so razni pesnikovi predmeti in njegova posmrtna maska. Na stenah je ponazorjeno pesnikovo življenje in ustvarjanje. V sosednjem prostoru je pesnikova postelja, nočna omarica, počivalnik, omara za obleke. Na steni so pesnikove upodobitve, spodaj pa so razstavljene razne izdaje Poezij in prevodov. V pritličju največ prostora zavzema odprto ognjišče z napo, lončenimi in kovinskimi posodami ter kotličem. V kuhinji sta tudi mentrga in sklednik. Kuhinja je bila prehodni prostor na eni strani v hlev, na drugi pa v izbo, kjer sta pesnikova rodovnika po očetu Jerneju Gregorčiču na eni steni in po materi Katarini Gabršček na drugi.

Čuk S., Domače ognjišče, v: Ognjišče (2016) 11, str. 131 (foto Matej Erjavec)

»Redko kaj lahko človeka zagrabi in prekvasi tako kot knjiga. Vse druge dogodivščine in celo neposredni in intenzivni odnosi z ljudmi največkrat nimajo niti pol toliko moči, vsaj moja in še marsikatera skušnja je taka. Nedolžno in prikupno dekle sem lahko vzljubil na prvi pogled, naivnega prijatelja sem lahko pomiloval, naduteža preziral ali celo sovražil, vendar je bilo vse to nazadnje le ljubezen, pomilovanje in prezir, ki mojega življenja niso trajneje prekvasili. Nasprotno pa je lahko kaj takega storila že povprečna knjiga, najmanj tako, kot da je v njej povzeta globlja in trajnejša človeška skušnja.« Tako je na začetku svoje knjige Roman o knjigah (Slovenska matica, Ljubljana 1983) zapisal Marjan Rožanc. To njegovo zrelo delo “je svojevrstna spojitev pisateljevega življenja in sočasnega duhovnega zorenja ob knjigah in pisateljih. Poglavja so zato vsebinske in časovne faze življenja in použivanja knjig; od Franceta Bevka na začetku do Henrija Millerja na koncu” (Aleksander Zorn).

PROLETARSKA DRUŽINA S KNJIGAMI
Marjan Rožanc se je rodil 21. novembra 1930 za bratom Viktorjem v predmestni proletarski družini v Slapah pri Devici Mariji v Polju. Oče Viktor in mati Otilija sta bila strežnika v takratni umobolnici na Studencu. V njihovi družini je imela pomembno vlogo knjiga. »Sredi proletarske revščine je imela knjiga nekakšno obeležje socialne promocije.« Leta 1934 se je družina preselila v ljubljansko Zeleno jamo, ki je odločilno zaznamovala njegovo zgodnjo mladost. Po osnovni šoli in nižji gimnaziji je s 14 leti postal pomožni delavec v kartonažni tovarni. S končano grafično šolo se je zaposlil v tiskarni Ljudske pravice. Leta 1950 je odšel na odsluženje vojaškega roka v šolo rezervnih oficirjev v Požarevac. Tik pred iztekom vojaščine je bil na vojaškem sodišču v Beogradu obsojen na tri leta in pol strogega zapora “zaradi sovražne propagande”. Po vrnitvi je bil nekaj časa brez zaposlitve, potem pa je našel službo arhivarja pri časniku Večer v Mariboru. Takrat je začel pisati. Prva njegova daljša novela je bila objavljena leta 1956 v Sodobnosti, zanjo pa je dobil honorarja za šest takratnih mesečnih plač! To mu je omogočilo, da se je preselil v Ljubljano in se posvetil pisanju, status svobodnega književnika je pridobil leta 1960. Tega leta se je poročil z Janjo Kacjan, leta 1972 sta dobila hčerko Tonco, ki je kljub motnji sluha postala balerina – članica ansambla ljubljanskega Baleta. Bil je član uredniškega odbora revije Perspektive, vodil je eksperimentalno gledališče Oder 57, ki je prenehalo delovati spomladi 1964, ko je oblast prepovedala njegovo igro Topla greda. Leta 1980 je kupil staro kmečko hišo v Volčjem Gradu na Krasu, kjer je preživel večino svojega časa in ustvarjalnega dela. Njegovo nemirno iskanje Smisla se je izteklo 18. septembra 1990.

SLIKAL JE SVOJ NOTRANJI SVET
Seznam Rožančevih del, ki obsega novele, romane, eseje in drame, je obsežen. Že v prvih pripovednih besedilih so pomembne avtobiografske prvine, ki se nanašajo zlasti na pisateljevo intimno pripadnost socialnemu in duhovnemu okolju ljubljanske Zelene jame, v katerem je odraščal. To se odraža v noveli Pravljica; snov je kasneje razširil in poglobil v romanu Ljubezen (1979), ki je eno njegovih osrednjih del. V njem spominsko obnavlja usodo svoje mladostne druščine ter vzdušje v Zeleni jami med okupacijo. Vodilna tema romana je mladostnikova čista ljubezenska zavezanost svojemu okolju in ljudem ne glede na tragične ločitve zaradi vojne. V začetnih novelah, ki so zbrane v knjigi Mrtvi in vsi ostali (1959), pa piše o svojih zaporniških izkušnjah; v tista leta se vrača tudi z romanom Hudodelci (1981). Avtobiografski je Roman o knjigah (1983), v katerem Rožanc povezuje spominsko zgodbo o knjigah in pisateljih, ki so ga duhovno oblikovali. V romanu se prepletata spominska pripoved in esejistično razmišljanje. Za Rožančevo prozo je značilno, da se v pripovedi pojavljajo obsežni in samostojni esejistični vložki. Z esejistiko se je ukvarjal od sredine šestdesetih let, ki jo je objavljal v revijah pa tudi v samostojnih knjigah (Iz krvi in mesa, Manihejska kronika, Evropa, Brevir). Tematika obsega ključna vprašanja novodobnega evropskega humanizma. – Od leta 1993 podeljujejo Nagrado Marjana Rožanca za najboljšo esejistično knjigo. »Zadnje obdobje Rožančevega ustvarjanja je značilno po tematiki, ki zadeva duhovno razsežnost človekovega bivanja in s tem pogosto nemočno napetost med spoznanjem in zahtevami življenja. Tako Marjan Rožanc v svojih poslednjih pripovedih vedno več prostora nameni premišljevanju in duhovnemu iskateljstvu« (Helga Glušič).

“MOJE ŽIVLJENJE JE PRIČAKOVANJE”
V svojem Romanu o knjigah Marjan Rožanc pove, da so močan vpliv na njegovo duhovno življenje poleg velikih pisateljev imeli tudi globoki duhovni pisci, npr. Sören Kierkegaard in Teilhard de Chardin. Dolgo je prijateljeval s Tarasom Kermaunerjem. Zadnja leta je bil njegov prijatelj frančiškan p. Edvard Kovač. V zborniku Interpretacije, posvečenem Marjanu Rožancu (Nova revija, Ljubljana 1991), je o njem kot iskalcu Boga zapisal: »Osrednja tema Rožančevega bogoiskateljstva je ljubezen. Toda to je ljubezen, ki noče posedovati in zato v sebi vključuje tudi ločenost od ljubljenega bitja. Začne se s samim začetkom stvarstva. Dalje je to razodeta ljubezen, kar pomeni podarjena, ljubezen … In končno je ta ljubezen molitev, ki ob oboževanem bitju pisatelja odrešuje in mu pomaga, da ima rad vsakega človeka in začne verjeti v neskončnost te ljubezni.«
Tri mesece pred smrtjo je Rožanca v njegovem Volčjem Gradu obiskal pisatelj Branko Hofman. V pogovoru, objavljenem v navedenem zborniku, je Rožanc dejal: »Moje življenje je pričakovanje, čakanje, bedenje.« Na vprašanje o trpljenju je odgovoril: »Mislim, da ni fizičnega trpljenja, ki ne bi bilo hkrati duhovno, in ni duhovnega, ki bi ne bilo hkrati fizično.« Nadaljeval je: »Zavest o smrti je najbolj avtentična zavest o življenju, čeprav pred boleznijo nisem tega jemal čisto resno. Tako globokih odnosov, kakršne sem vzpostavil z ženo, odkar veva za mojo bližajočo se smrt, ne bi sicer nikoli vzpostavila. Smrt samo pa lahko premagaš samo na en način – da se sprijazniš z njo.«

ČUK, Silvester. Marjan Rožanc (1930–1990). (Obletnica meseca), Ognjišče, 2020, leto 56, št. 11, str. 88-89.

pisatelj, časnikar, publicist

“Priča smo hudi intelektualni praznini in edinstveni medijski neuravnoteženosti”

- Za začetek morda nekaj uvida v vaše otroštvo: Kako ste doživljali svoje odraščanje, kakšni časi so to bili?
Glede časov najbrž ne morem povedati drugega: bili so težki. To sem kot otrok čutil v obnašanju staršev, ki so morali prenašati vse nadloge in pritiske, ki jih je izvajala na vaško življenje socialistična oblast, saj se je šla prisilno oddajo in rubila, tudi zapirala, grozila s kolektivizacijo in z nasilno vzgojo zlasti mladim vsiljevala marksistično-ateistični nazor. A med odraslimi je prepričala le redke posameznike, ki so postali glasniki občinskih oblasti. V ljudeh je to povzročalo nemir in zaskrbljenost, kar se je odražalo tudi v izseljevanju: celo več mojih sošolcev se je nekaj let po osnovni šoli odločilo za pobeg v Avstrijo. Doma je življenje potekalo s starimi navadami in obredi, kjer se vloga Cerkve ni zmanjšala. Medtem ko se spomnim župnika Alojzija Šoštaréca, ki nas je med osnovno šolo izredno ljubeznivo in prizadevno imel pri verouku v naši kapeli v Gomilicah, pa tudi Ivana Jeriča, znamenitega turniškega župnika, po vojni nekaj časa zaprtega, ki je rad obiskoval mojega starega očeta, cerkvenega ključarja – pa so mi moji osnovnošolski učitelji ušli v pozabo. Verjetno razumljivo: ves šolsko-izobraževalni svet, v katerega so me ujeli, mi je bil tuj. Doma so moji predniki še za časa Madžarske imeli poleg narečnih slovenskih tiskov tudi knjige Mohorjeve družbe – in duhovni značaj, se pravi kultura te resničnosti, jim je bila mnogo bližja kot nova ideologija, ki ni bila življenjska. Vsi so radi brali, moja mati je pred vojno bila članica ljubiteljske gledališke skupine v Turnišču, stara mati mi je že v predšolski dobi ob večerih brala zgodbe iz Svetega pisma. To so bila velika, nepozabna doživetja, za katera verjamem, da v mladem človeku lahko oblikujejo temelje etično-kulturne zavesti. Ko sem se nato v gimnaziji v Murski Soboti intenzivno ukvarjal z opusom Dostojevskega, bi skoraj lahko rekel, da moj vrednostni nazor v velik meri temelji na teh dveh virih. Tretji je na Besedi nasploh, v kateri se je utelesil »vidni svet«– a to je že onstran vprašanja …

- Kako velik preskok je bil takrat za vas priti v Ljubljano kot študent in kakšna so bila vaša pričakovanja in upi v študentskih časih – ob dejstvu, da ste študirali germanistiko in slavistiko?
Bilo mi je 18 let, ko sem se vpisal na Filozofsko fakulteto, a nisem imel ne štipendije ne stanovanja. Nekaj denarja mi je dal oče, sicer pa sem dve leti živel med gradbenimi delavci tedanjega Gradisa in Tehnike. Veliko jih je bilo iz naših krajev in Medžimurja in radi so me radi sprejeli medse; pri enem izmed njih sem uradno stanoval na Fužinah v mrzli, nedokončani novogradnji, velikokrat prespal tudi v delavski baraki in bil postrežen z njihovo hrano. Nepozabno! Čez dan sem bil na predavanjih, študirati pa skušal v veliki čitalnici NUK-a; kljub vsemu sem redno opravljal izpite, po prvem letniku pa našel nekaj kolegov, ki jih je zanimala kultura, začel sem pisati prikaze knjig in kmalu so se mi odprla vrata na radiu, kjer mi je pesnik Ciril Zlobec rad objavljal knjižne ocene in me dobro honoriral. Ker sem, menda v zadnjem letniku, honorarno delal na SAZU pri pripravi besedišča za Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ), se je moj finančni položaj izboljšal. Tudi zato se mi je krepilo prepričanje, da se moja eksistenca lahko udomači le v svetu literature.

- Ob koncu 60. let vam je bila dana možnost, da ste dva semestra študirali v Heidelbergu v Nemčiji. Kaj vam je dal ta čas, ko ste lahko izkusili študentsko življenje v tujini in ko ste lahko s tujega zrli nazaj proti domu?
Še danes ne razumem prav, kako se mi je to posrečilo … Pri prof. dr. Dušanu Ludviku - tudi sam je bil pesnik - na germanistiki sem se nekako izkazal v njegovem seminarju o stari visoki nemščini, kjer smo govorili o znamenitem epu Nibelungenlied. Ob tem me je vprašal, ali bi hotel na poletni tečaj nemščine na Dunaj – kmalu zatem pa je izšel sicer vsakoletni razpis Nemške akademske službe za izmenjavo študentov in znanstvenikov, ki je vabil interesente na enoletni študij v Zvezno republiko Nemčijo za študijsko leto 1967/68. Po navodilih dr. Ludvika sem napisal vlogo – bila je sprejeta! Bil sem neznansko presenečen, kajti mojo vlogo je odobrila tudi fakulteta, ne glede na dejstvo, da nisem bil član nobene in nikakršne organizacije, kar je bil navadno pogoj za odhod v tujino. Sam nisem bil nikjer, v višjih letnikih sem samo pisal – za radio in v Tribuno. Tako sem se po nasvetu dr. Ludvika odpravil v Heidelberg, ves živčen in radoveden. Slednjemu je bilo kmalu zadoščeno. Univerza v Heidelbergu je najstarejša univerza v Nemčiji – ustanovljena leta 1386, znamenita po svetovno znanih profesorjih, zlasti filozofih, eno od središč nemške romantike itd.: tu sem stanoval v Študentskem domu, prejemal mesečno 400 DM štipendije, kmalu pa srečeval študente iz mnogih držav, med predavatelji pa so bila velika imena nemške kulture in znanosti, med njimi filozof, utemeljitelj moderne hermenevtike H. G. Gadamer, med germanisti Arthur Henkel, sam pa sem se najraje udeleževal seminarja o nemški romantični poeziji. Toda ni bilo izjemno poslušati samo Gadamerja in Henkla ter diskutirati o romantični poeziji – pomembno je bilo tudi dogajanje med študenti. Leta 1968 so izbruhnile velike študentske demonstracije in kmalu zajele pol Evrope, tedanjo zahodno Nemčijo še zlasti burne, seveda tudi v Heidelbergu. Bil sem v družbi nemško-francosko-angleške skupine študentov, ki je sodoživljala in burno komentirala dogajanje, a živela življenje, kakor so ga prakticirali komilitoni skozi stoletja: med srečanji v historičnih kavarnah in nočnih lokalih neskončne, vroče debate o politiki, umetnosti, zgodovini, univerzi, vzgoji, religiji. Bilo je vsega, kar je prinašal študentski upor: od smisla revolucije, spolnosti, poezije do vere, do ekstrema so bili prignani pojmi o prevratu, ki so ga zahtevali skrajneži. Na tej točki sem bil za druščino zanimiv, saj sem ji opisoval nesvobodo totalitarne oblasti – torej so me imeli radi za preverbo svojih stališč. Takšnih debat nisem doživel nikoli več, iz njih sem se naučil, kaj je demokracija v odprti družbi, na univerzi pa poslušal, zakaj je umetnost umetnost. Zato pravim, da je bil Heidelberg moje največje kulturno doživetje. In nekaj od tega je napisanega v moji knjigi Dvojni svet.

- V čas samostojne Slovenije ste vstopili kot urednik kulturne rubrike v takratnem osrednjem dnevniku Delo. Dogajanje na tem delovnem mestu kot tudi siceršnjo delovno in kulturno klimo ste opisali v knjigi Na slepem tiru … Kako bi strnjeno predstavili glavne točke tistega časa in nestrinjanja ter v kakšnem odnosu je bil takratni tisk do poslavljajočega se režima?
Pri Delu sem se zaposlil jeseni l. 1970 po vrnitvi iz Heidelberga in odsluženi vojaščini, kulturni urednik pa bil od jeseni leta 1988 do sredine maja 1991. Pri tem moram reči, da so me na to mesto izvolili novinarji rubrike, kar se je zgodilo prvič v Delovi zgodovini - sicer je urednike pravzaprav nameščala tedanja Socialistična zveza; to je bil že čas dramatičnega razpadanja režima in ta zveza ni imela več prave kontrole nad kadrovsko politiko. Tako sem bil prvi, ki ni bil marksist oz. partijec na pomembnem uredniškem mestu osrednjega časnika. A kot urednik sem bil v čedalje večjih težavah: Delo je takrat sicer podpiralo politiko večje demokracije, ob drugem tudi osamosvajanje, toda za pravi pluralizem v samostojni državi ni imelo posluha, branilo je privilegije sicer prenovljene partije – a kar je zadevalo mene: s svojimi idejami o pluralizmu našega časnika nisem uspel. Delo je bilo od začetka osrednji nacionalni časnik, toda vodili so ga kadri, ki so branili njegovo usmeritev, ki je bila povsem v prid nekdanjim, čeprav reformiranim režimovcem. Kot urednik največjega nacionalnega časnika sem se zavzemal za pluralizem pri sestavi uredništva in odprtost za vse kulturne, politične in druge tokove v novi demokraciji. Tega koncepta niso sprejeli, zato sem bil prisiljen odstopiti. Dejstvo je, da je časnik približno tak še danes – kot so vsi drugi, čeprav manjši. Ideologi tranzicijske levice so si znali krivično prilastiti glasila, ki smo jih tako ali drugače vsi plačevali. Žal takrat Demos ni imel moči, da bi uravnotežil prizorišče javnih občil.

- Če navežem vprašanje - v času, ko se pogovarjamo o pluralizmu, o javni RTV, o novi medijski zakonodaji – v kolikšni meri lahko vlečete vzporednice s tedanjim časom?
Težko bi govoril o vzporednicah … Razen da tranzicijska levica svoje privilegije tudi na medijskem področju brani tako srdito kot pred tremi desetletji. Najbrž so več kot zadovoljni, da v izbiri večjih občil ni kredibilnega dnevnega glasila t. i. konservativnega značaja, ki bi lahko pomembno sooblikovalo javno mnenje. Družabni mediji z blogi in tviti ali kar je še sporočil t. i. »nišnih« medijev ne morejo nadomestiti resnih analiz, pogovorov, ocen itd. v tiskanih občilih. To se je, kot je bilo brati celo v nekih tujih glasilih, potrdilo zlasti v teh kriznih časih, ko se je povpraševanje po dobrem tisku povečalo – kar pomeni, da je v času slike še vedno zelo pomembna tudi pisana/tiskana beseda. Če ob tem pomislim le, koliko zanimivih knjig kljub vsemu izhaja pri nas na vseh področjih – od literature, teologije do družbenih ved in znanosti, a njihove novosti in značilnosti ne morejo preko javnosti do pravega sovpliva na ravnanje države in posameznika: ob tem človeka lahko obide le slaba volja.

- Kot urednik različnih tiskanih medijev imate gotovo mnenje o današnji medijski krajini pri nas. Kako bi jo opisali? Glede na vaše izkušnje iz let osamosvajanja je tudi danes videti, da se mnogi ne morejo strinjati, da moramo imeti v praksi uresničeno idejo idejnopolitičnega in pluralnega novinarstva, ali kot ste še zapisali, da je še danes pluralnost možna le znotraj njihovega edino-uma.
Ob povedanem bi dodal, da se danes medijsko neravnovesje zdi zacementirano. V preteklosti sta bila omembe vredna dva poskusa, da bi ga spremenili, namreč dnevnika Slovenec in Jutranjik; prvi je propadel po nekaj letih izhajanja, drugi ni preživel dobrega meseca dni. Eden izmed razlogov za to je bil v slabem vodenju, a tudi dejstvo, da nista imela državne podpore, priznati pa je, da za dolgoročnejšo aktivnost tudi ni bilo zadosti novinarjev. Tako smo zdaj v hudi intelektualni praznini, v edinstveni medijski neuravnoteženosti, ki je ne more rešiti ne vlada ne državni zbor. V tem ko npr. v Nemčiji tudi znani levičarski filozof Jürgen Habermas sprejema uravnoteženost (leve, desne) medijske scene, še več, predlaga celo, da država finančno podpira ene in druge, če bi zaradi zmanjševanja naklade zašli v krizo. Kolikor vem, v Sloveniji ni t. i. levičarja s podobno mentaliteto. Kaj šele več njih; nasprotno, sprevrženo krotovičijo še tistih morda 10 odstotkov glasil, ki niso naše »leve« orientacije, čeprav vedo, da so jih takšna (po njihovi »oceni« slaba) pravzaprav sami priklicali v javnost. Kako lahko drugače kot včasih tudi nepremišljeno reagira tihi človek, ki ga kar naprej prizadevata krivica in zlo in se nima komu pritožiti?

- Če preideva na področje literature – kako je pri vas prišlo do literarnega ustvarjanja? Kakšni vzgibi so vas vodili, da ste se lotili pisanja?
Preprosto: po dobrem pisanju spisov v šoli, tj. zlasti v gimnaziji, me je vleklo višje in za svoje veselje sem oblikoval predvsem zgodbe, po prihodu v Ljubljano pa sem začel pisati tudi dnevnik, ki sem se mu s prekinitvami dolgo posvečal. Ob tem me je v moji dejavnosti zmerom znova zanimalo vprašanje, zakaj je neki tekst dober, zakaj slab: s pisanjem ocen oz. knjižne kritike - o njej mi je ob drugih veliko povedal Švicar Emil Staiger, literarni zgodovinar in teoretik - sem na ta vprašanja pogosto prejemal odgovore, a pravega vendar nikoli. Zato sem vzporedno s »kritiko« pisal eseje, potopise in kratke zgodbe, vmes širše zajete pripovedi. Motivi za to so prihajali iz doživljajske gostote in navzkrižij življenja, a tudi iz narave – fascinirala so me najprej doživetja ravnine, tj. njenih neskončnih pojavnih oblik z nedoumno globino, pozneje seveda tudi svet, ki sem ga srečeval in me je vznemirjal na svoj način.

- Ob pregledu vašega ustvarjanja človek nehote opazi, da kot Prekmurec v različnih obdobjih in v različnih knjigah dajete velik poudarek glasovom iz zamejstva – s Tržaškega področja kot tudi s Koroškega … V mislih imam predvsem knjigi o pisateljicah in pisateljih s Tržaškega, nekaj teh je tudi v pred kratkim izdani knjigi Izrečeno in zamolčano ... Kako to, da vas je ravno ta del onkraj meje toliko pritegnil?
Prihajam s kosa zemlje s skupnostjo ljudi, ki dolgo ni bila primerno priznana. To me je - na zunaj sicer neopazno - prizadevalo. Iz sočutja do manjšin se mi je zato zdelo, da sem dolžan »dati jim besedo za javnost«. Lahko rečem, da sem bil za to hitro poplačan: v njih sem srečal vrednote, ki so me bogatile. V 80. letih prejšnjega stoletja sem napisal knjigo o najmanjšem slovanskem narodu, tj. Lužiških Srbih, ki so takrat živeli v Nemški demokratični republiki in ki je izšla tudi v njihovem jeziku, napisal pa sem tudi veliko različnih poročil, ocen in intervjujev o Slovencih na Koroškem, dve knjigi o slovenskih literatih v Italiji, članke o rojakih na Madžarskem in na Hrvaškem, tudi o Rusinih v Vojvodini in na Hrvaškem. Seveda so bila to predvsem literarna srečanja, a v skrajni posledici srečanja s človečnostjo.

- Pri nas se zdi, da se z izjemo omembe Borisa Pahorja in letošnje obletnice Koroškega plebiscita v matici zelo malo govori o tem skupnem narodnem in jezikovnem prostoru. Doživljate tudi sami tako in čemu bi to pripisali?
Pogosto se mi zdi, da matica, posebno »centralna provinca«, tj. pokrajina s prestolnico, nima dovolj posluha za rojake onkraj državne meje. Če slovensko skrb za rojake zunaj države primerjam s skrbjo, ki jo izpričuje hrvaška država (da ne govorim o Madžarski) za svoje ljudi po svetu, je moj občutek upravičen. Ne more biti vse prepuščeno le »osebni iniciativi«; svoboda, ki jo ima pri tem posameznik, je hvalevredna in veliko jih je onstran in tostran meje, ki sodelujejo s predstavami, javnimi diskusijami ter s tem živijo življenja skupnega kulturnega prostora – toda politika države je videti še pomembnejša, da namreč s svojimi ukrepi v okviru pristojnosti varuje pravice svojih rojakov na tujem, doma pa v svojih državljanih utrjuje zavest o skupni pripadnosti zlasti jeziku in kulturi, posebno v šolah – in kar postaja vedno bolj pomembno: podpora čezmejnemu sodelovanju na gospodarskem in še kakšnem področju. Tega desetletja ni bilo v pravi meri, zato se mi zdi zavest o skupnosti Slovencev ne glede na državne meje šibka in terja več angažmaja države, da se stanje izboljša.

JOŽE HORVAT
doma iz Prekmurja, je diplomiral iz germanistike in slavistike na ljubljanski univerzi. Dolgo let je bil časnikar pri dnevniku Delu, na prehodu v samostojno Slovenijo je bil tudi urednik kulturnih strani. Kasneje je urejal tudi otroško revijo Kekec, dnevnik Slovenec, revijo Zvon, nakar je bil do upokojitve zaposlen na ministrstvu za kulturo.
V slovenskem novinarstvu je pustil močan pečat, predvsem tudi s svojimi intervjuji s pisatelji. Ljubezen do pisanja se ni ustavila samo v novinarskem žanru, ampak je avtor tudi številnih knjig - nekatere prav tako v slogu intervjuja - med katerimi omenimo Še enkrat o deveti deželi (v kateri se pogovarja s Petrom Handkejem, pisateljem in njegovim osebnim prijateljem), v dveh knjigah Navdih in besede, kjer so v ospredju literarni pogovori s tržaškimi besednimi ustvarjalci.
Je prav tako avtor romanov Dvojni svet, ki pripoveduje njegovo heidelberško zgodbo iz let 1967/68, Obrazi prostora, kjer pisatelj zna v zgodbi, razpeti med Nanosom in Ljubljano ustaviti pogled na naravo in s tem tudi čas. Omenimo lahko še delo Bela Lendava, pa delo Domorodje, kratko prozo o štirih ljudeh, ujetih v štiri zgodbe v dramatičnih zgodovinskih okoliščinah. Za konec omenimo še njegovo zadnje delo Izrečeno in zamolčano, kjer so zbrani zapisi srečanj in pogovorov z avtorji in avtoricami iz časa, ki so ga zaznamovale zgodovinske spremembe kot posledica katastrofe v nekdanji jugoslovanski državi.

- Ko govoriva o literaturi in literarnih ustvarjalcih, ne morem mimo omembe vašega prijateljevanja in srečevanj z dobitnikom Nobelove nagrade za književnost Petrom Handkejem. Kako je prišlo do vajinega prvega srečanja in kako to, da sta ostala v stikih in kakor je brati v knjigi Še enkrat o deveti deželi, sta se še kasneje večkrat srečala?
Kot časnikar pri Delu sem imel veliko intervjujev ne le s slovenskimi, ampak tudi s tujimi avtorji. Tako je prišla vrsta tudi nanj … V prejšnji državi so v Sloveniji prevedli veliko njegovih del, s katerimi je zaslovel v nemško govorečem prostoru in drugod. Sicer pa je bila njegova mati koroška Slovenka in torej on sam slovenskega rodu, kot tak pa se je na avstrijskem Koroškem zelo zavzemal za spoštovanje pravic slovenske manjšine, slovensko pišoče avtorje pa pri nemških založbah priporočal za izdajo njihovih prevodov (neredko je tudi sam prevajal njihove slovenske tekste). In kar je še pomembno: v mnogih njegovih proznih, dramskih in drugih delih nastopajo njegovi slovenski predniki, ki kot taki s svojo kulturo in jezikom govorijo o slovenstvu tujemu bralcu. Sam je rad obiskoval Slovenijo in doživljaje v njej pogosto prenašal v svoje pisanje. Vse to in kakovost njegovih knjig me je privlačila: v časih pred prelomom sem bil pogosto v njegovi družbi, bil je nevsiljiv, pozoren in tenkočuten sogovornik. Tak je ostal tudi potem, ko ob razpadu Jugoslavije Sloveniji ni priznal pogojev za samostojno državo. Sicer sva še zmeraj v stiku, a se že nekaj let nisva srečala. Tudi lanska Nobelova nagrada, ki so mu jo mnogi spodbijali, saj je bil med vojno v Bosni na Miloševićevi strani, tega z izjemo telefonskega pogovora ni omogočila … A ostaja pomemben za slovensko kulturo; še vedno jo na svoj način podpira, njegov veliki opus pa priča o njenih sledovih …

- Bi omenil še vašo zadnjo knjigo Izrečeno in zamolčano. V njej so zbrani zapisi srečanj in pogovorov z avtorji in avtoricami iz časa, ki so ga zaznamovale zgodovinske spremembe kot posledica katastrofe v nekdanji jugoslovanski državi. Ko smo na pragu praznovanj 30-letnice slovenskega plebiscita in samostojne države – je lahko to tudi neke vrste popotnica temu jubileju? Bi sami izpostavili kakšno posebno rdečo nit iz te knjige?
Morda to, da govori o avtorjih in njihovih pojmovanjih literature in svojih del, o kulturnopolitičnih tokovih in razmerah v Sloveniji predvsem po osamosvojitvi. Ponuja enega od pogledov na stanje kulturne zavesti v kulturi, stanje, kakor sem ga zaznaval med dvojnim doživetjem: doživetjem del teh avtorjev in njihovih osebnosti. Zdelo se mi je, da bi to utegnil biti zanimiv dokument o naših v veliki meri pomembnih pisateljskih imenih, čez katere je šel duh časa. Hotel sem, kot si domišljam, čim bliže k uganki pisateljstva, ne da bi se spuščal v avtoritarno vrednotenje – no, morda me je tu in tam zaneslo, kajti sicer upam, da se mi je posrečilo odslikati del podobe slovenske literarne scene v nekem času. K temu lahko dodam, da sem se pri svojem dnevniškem zapisovanju zgledoval po francoskem avtorju Julienu Greenu, ki je menda 70 let pisal dnevnik, pred smrtjo pa je svojemu posinovljencu naročil, naj iz zapisov izloči vse, kar je napisano zlobno, a pusti tisto, kar je strašno – strašno, da je resnično. Seveda mislim, da česa »strašnega« v mojem pisanju ni, zlobe pa še manj …

- Poleg urednikovanja in literarnega ustvarjanja ste dejavni tudi kot kritik in polemik – tako v političnih kot kulturnih vsebinah. Ker smo v mesecu novembru, ki je tradicionalno rezerviran za promocijo knjige tudi s pomočjo knjižnega sejma, bi vas vprašal, kako vidite področje knjigotrštva pri nas in ali vidite prihodnost bolj pesimistično ali bolj optimistično, kar zadeva knjigo.
Pravzaprav me knjiga kot artikel oz. blago, ki se dobro prodaja, nikoli ni preveč zanimala ali privlačila: to so se mi videle knjige, ki na eni strani parazitirajo na raznovrstni estradi, na drugi na filozofskem esejizmu in zdaj zlasti na politiki. Prava knjiga se pač vsebinsko ukvarja z nečim, česar druge mišljenjske/intelektualne dejavnosti ne tematizirajo: morda s preteklostjo in sedanjostjo notranje človeške zgodovine. Prvo prinaša spomin, drugo življenje duše. V teh knjigah vidimo resničnost, ki bralca osvobaja etične in estetske prikrajšanosti, ki je vsakdanjost ne more dati. Ta vrsta knjig je zdaj v nekem domačem eksilu, toda ne verjamem, da je to njena usoda. Po zasičenosti trga in s tem človeka z njo kot blagom bodo ljudje spet odkrili vrednote, ki so bile skoraj nasilno izgnane ali pozabljene. V kulturi/umetnosti so nova obdobja svoje novosti pogosto utemeljevala na dosežkih preteklosti.

- V lanskem letu je bila predstavljena raziskava o knjigi in branosti v Sloveniji. Takrat ste razvili kar nekaj razlogov, zakaj je stanje takšno, kot je. Velik del stanja pripisujete tudi politizaciji umetnosti, ki naj spreminja svet, pozablja pa se na umetniško vrednost knjige. Zakaj prihaja do tega in ali je posledica tega tudi dejstvo, da ob osrednjem kulturnem prazniku besede v februarju Prešernove nagrade običajno ne prejemajo ustvarjalci besede, ampak raznovrstni umetniški performerji, da ne rečem provokatorji …?
… zakaj bi zapravljali čas z branjem, saj knjiga bralcu večidel ne ponuja podobe sveta, ki ga sam morda zaznava, a ga ne more videti v totalu – sveta, ki se mu razodene s pripovedovalčevo imaginacijo in poezijo notranjega življenja v zastrtem, odrinjenem zasebju? Knjig te vrste je malo, pa tudi če jih je še kaj: v času hitrih medijev bralci izražajo potrebo po drugačnih delih – knjigah, ki odslikavajo javno škandalozen, trenutno razburljiv pojav, ki bi prej sodil v rumeni tisk, a je to za mnoge prav tako umetnost, saj bralca prevzame in ga omamlja. V času karkolizma – kot bi dejal pisatelj Zorko Simčič - v sodobni zahodni družbi in tako tudi pri nas umetnost izgublja starodavna pravila, v kulturi se agresivno uveljavlja zgolj »napredna etika« tudi slovenskih novolevičarjev s teorijami recimo o antropologiji, ki počiva na povsem nepreverjenih dejstvih. To v praksi pomeni, da je umetnost vse tisto, kar razgrajuje duhovno izročilo in uvaja revolucijo v svet, ki temelji na tem izročilu. Pravzaprav – revolucija sama velja za umetniški akt, se pravi performans, ki noče več biti sredstvo grobe politike, temveč je njen presežek ... S tega vidika je »razumljivo«, da beseda, kaj šele Beseda, iz katere je vse nastalo, ne sme imeti mesta v javnosti, saj ni progresivna in človeka ne ozavešča v duhu novouporniške ideologije. Tako se zdi normalno, da Prešernova proslava ne sme biti proslava še tako visoke tradicije oz. umetnosti, ampak provokacija in v skrajni posledici sredstvo za prevzgojo »neukega« občinstva.

- Gotovo bi se dalo kaj povedati tudi na temo vloge in poudarka umetnosti – če je nekoč bila njena osrednja vloga, da je dvigala človekovega duha, ga plemenitila, se danes zdi, da je vsakršna ustvarjalnost prehitro označena za umetnost, četudi gre za dvomljivo estetsko vrednost … Smo torej priča dejstvu, da čedalje težje do nas prihaja kultura, ki ima plemenito vrednost?
Kulturo s plemenito vrednostjo, kot pravite, hrani zlasti preteklost. Današnja kultura pod streho naših dominantnih medijev je skrajno revna, celo novi levičarji z njo niso zadovoljni. Ko so v teh – v veliki meri »njihovih« – medijih ukinjali kulturne strani, se nihče izmed njih ni kritično oglasil, kaj šele demonstriral. Ne le, da so sila redke tehtne informacije o sodobnih umetniških vrhovih v tujini, bralec se ne more seznaniti niti s tem, kako je z ustvarjalnostjo na Slovenskem: že leta nimamo npr. književne kritike, medtem ko se število nagrad za najboljše knjige skoraj vsako leto povečuje – groteskno! Pri tem pa pozoren ljubitelj knjig vendarle lahko ugotavlja, da med obilno, pretirano visoko število novitet zaide tudi kako zelo kakovostno delo domačega avtorja. To je tista knjiga, ki sodi med dela, ki lahko plemenitijo človekovega duha; kajti težko da bi ena sama opravljala to funkcijo: biti jih mora več in raznolikih, svoj čar pa izžarevajo leta dolgo. Pri tem bi svojo vlogo morala opravljati šola – a tudi tu je očitno kriza: šolarje v višjih razredih branje čedalje manj zanima. Najbrž tudi zato, ker večina učiteljev ne najde pravega načina, kako mladim približati umetniško vredno knjigo.

- S tem se dotikava tudi duha sodobnosti, za katerega ste zapisali, da je v ospredju ob umanjkanju greha, umanjkanju kesanja samo še užitek. Ali ni preveč črna vaša napoved, da bomo morebiti sredi tega uživanja celo umrli v neki prijetni apatičnosti? Je prihod virusa lahko rešitev, ali kot ste zapisali: kapljica k treznjenju?
Tu bi bila na mestu poglobljena meditacija o duhu časa, ki knjigi ne pripisuje več tiste visoke vrednosti in pomena. Kaj je tisto, kar je bila nekoč? To se pravi, zakaj za mnoge ni več tako dobra in s tem privlačna? Zanimivo se zdi, da se tega vprašanja nekako dotika Goethe v pogovoru z Eckermannom, ko razpravljata o Shakespearu. Eckermann meni, da je ustvarjalnost angleškega genija tudi posledica bogatega, tvornega ozračja, v katerem je živel – nemški klasik se s tem strinja, saj meni, da v tedanjih razmerah - pogovarjata se okoli leta 1824 - v časih destruktivnih časopisov, takšen začudenje zbujajoč pojav, kot je bil Shakespeare, ne bi bil možen. In Goethe še dodaja, da nekdanje nemoteno, nedolžno in vztrajno ustvarjanje ni več možno, češ v petdesetih različnih krajih vsak dan izhajajo kritiški listi, opravljanje pa, ki ga zbujajo v občinstvu, duši zdravo rast. »Kdor se danes pred tem ne zapre in se siloma ne izolira, je izgubljen, kajti prek občil prihaja do množic večinoma negativno estetizirajoča in kritizirajoča nekakšna polkultura,« ki pa da je za ustvarjalni talent samo pršeč strup, ki razkraja kreativne energije. – Če so torej mediji že v Goethejevih časih prinašali v javnost le polkulturo: kaj bi lahko rekli šele danes? In v Sloveniji? Ko se zdi, da v njih ni več niti »polkulture«, marveč pisanje, ki kulturo pojmuje predvsem kot boj za abstraktno novo družbo in novo antropološko identiteto za svobodnega človeka, ki je v svojih dejanjih lahko brez krivde in greha ... To slednje sicer ni nekaj povsem novega; že v Bratih Karamazovih, velikem romanu Dostojevskega, eden izmed bratov zatrjuje, da je človek rojen za upor in mu te svobode ni mogoče odvzeti. V marksističnih revolucijah je ta upor, kot je znano, doživel demonski razmah – in danes v razmerah pandemije se protesti na Zahodu neredko znova sprevračajo v požige in krvavo nasilje. V Sloveniji sicer krvavega nasilja med petkovimi demonstracijami ni, a je nespregledljivo njihovo verbalno početje, ki zbuja strah. Strah posebno v času, ko človeka navdaja z grozo neobvladljivi covid-19. V tem vzdušju sem v nekem komentarju malce pregnano zapisal, da bomo v veselem uporu, ki ne priznava ne greha ne krivde, lahko celo umrli veseli: zapisal kot kapljico k treznjenju od blodne omame, v katero nas silijo.

ERJAVEC, Matej. (Gost meseca) Ognjišče, 2020, leto 56, št. 11, str. 8-13.

V november stopamo s praznikom vseh svetih in spominom na verne rajne, ki ju bomo letos zaradi epidemije morali praznovati drugače. V našem času se le redko javno soočamo s človeško minljivostjo pa tudi z razmislekom o smrti, zato v branje priporočamo članek v Temi meseca, ki nas sprašuje, ali nas smrt navdaja s strahom ali pa znamo vključno s smrtjo živeti kot odrešeni. Tudi pismo meseca nam govori o problemu soočanja s smrtjo in o pomenu molitve za pokojne. Obenem predstavljamo tudi knjige, ki govore o smrti, žalovanju in izgubi. Več o njih: Žalovanje, Kaj se zgodi po smrti, Obrisal bo solze z njihovih oči, Izgubiti otroka.

Ko je zdrav krščanski odnos do smrti pri sodobnem človeku odsoten, pa tik pred vstopom v november v povezavi z nočjo čarovnic človek, ki ne misli na smrt, pograbi vso navlako, ki jo prinaša z grozo obdani halloween – noč čarovnic. O tem spregovori eksorcist Janez Kavčič, ki pravi, da ne more biti v takem prazniku prav nič dobrega.

V luči 30. obletnice praznovanja samostojnosti RS in pomembnega deleža, ki ga je imela pri tem naša vojska, smo bili na obisku pri 15. polku vojaškega letalstva Slovenske vojske na letališču Cerklje ob Krki.
Za slovensko samostojnost je zaslužen tudi ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar, ki je v prelomnih časih demokratizacije in osamosvajanja dal pečat ne samo ljubljanski nadškofiji, ampak celotni Cerkvi v Sloveniji. Ob 100-letnici rojstva smo mu posvetili prilogo.

Gost meseca Jože Horvat nas s svojim razmišljanjem vodi skozi kulturo, literaturo, medije, književnost – to so področja, v katerih se je udejstvoval. S svojimi izkušnjami na teh področjih nam ponuja domišljene analize medijske krajine pa tudi področja literature in kulture sploh.

Kot že več zadnjih let dodajamo novembrskemu Ognjišču posebno Miklavževo prilogo. Pol priloge je namenjeno predstavitvi knjig in drugih izdelkov, primernih za Miklavževo obdarovanje. Drugi del kataloga pa je namenjen predstavitvi različnih jaslic, ki jih lahko dobite pri nas – tako v naših trgovinah ali pa jih naročite po spletu ali telefonu. Ko to pišem, še ni znano, kako bomo lahko praznovali božične praznike, pa tudi advent in Miklavževanje. Gotovo pa bomo lahko postavili jaslice v svojih domovih in vzeli v roke dobro knjigo in z njo obogatili sebe in svoje najbližje, če jim jo bomo podarili. Duhovna knjiga naj nam prinese mir in upanje, ki smo ju v teh negotovih časih tako potrebni.
Letos knjižni sejem v Cankarjevem domu ne bo potekal tako, kakor doslej. Vse, ki iz previdnosti ne hodite po trgovinah, vabimo da obiščete našo spletno trgovino ali prelistate kataloge in naročilo oddate po telefonu. Pa ne čakajte do zadnjega dne!

Prav tako ne vemo, kako si bomo voščili božične praznike in novo leto. Eno od možnosti vam ponujamo z božičnimi voščilnicami, ki jih pripravljamo pri Ognjišču. O tem in o ponatisu nekaterih podobic več v prihodnjem Ognjišču.

Ko se bliža konec leta, sporočamo tudi naročnino za našo revijo za prihodnje leto. Ta ostaja enaka kot doslej: posamezna številka bo stala 3,00 €. Naročnina za naročnike pri župnijskih uradih 33,50 €, za naročnike po pošti 34,30 €.

 RUSTJA, Božo. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 11, str. 4.

V času, ko je bil naš bl. Anton Martin Slomšek škof v Šentandražu, je bil Katalonec sv. Anton Marija Klaret škof v Santiagu na Kubi. Ko je tisti del Kube prizadel hud potres, so se ljudje spraševali, čemu ravno njih. Klaret je kasneje v svoji Avtobiografiji zapisal, da se je po potresu reklo, da trdega oreha pač ni mogoče odpreti drugače kot s palico, se pravi z močnim udarcem. S palico je seveda bil mišljen potres, s trdim orehom pa kubansko ljudstvo, ki takrat ni ravno blestelo po vrlinah. Vrhnji sloj, precej predan prostozidarstvu, je izkoriščal suženjsko delovno silo, se obnašal rasistično; nižji sloj je živel moralno razpuščenost v obliki alkoholizma, partnerske nezvestobe, zanemarjanja verskega življenja in podobno. Ob prihodu Klareta v tiste kraje je bila tudi duhovščina zelo samosvoja, kar se je najbolj poznalo po razširjenem kršenju celibata. Po potresu, ki so ga interpretirali kot Božjo kazen, so se oboji, bogati in revni, streznili.
Drugi val koronavirusa smo pričakovali, nismo pa pričakovali, da bo tako obširen, resen, in da bo Slovenija v sredini oktobra svetovno ‘zablestela’ po številu okuženih na milijon prebivalcev. Očitno se nam dogaja palica, močan udarec. Vprašati se je, če smo res tak trd oreh, da nas bo šele velika stiska spravila k razumu in odgovornosti. Kaj se nam je pravzaprav zgodilo, da je tolika razlika med pomladno uspešno zajezitvijo epidemije in jesenskim super-izbruhom?
Najprej si moramo priznati, da se je Slovencem in Slovenkam zgodilo vsem enako: podcenjevali smo koronavirus. Na začetku epidemije sem poklical prijatelje v Milano in rimskega sošolca, ki je danes župnik v centru Bergama. Lombardijski sogovorniki so mi virus označili kot ‘furbo’, se pravi, zvit, premeten, zahrbten. V smislu: ne igramo se mi s koronavirusom, temveč se koronavirus igra z nami; na začetku zgleda ena gripa več, na koncu štejemo krste; pride in napade “brez logike”; udari tam, kjer ne pričakujemo … To so govorili moji italijanski prijatelji.
Nimamo najprej opraviti s strateškimi napakami tega ali onega akterja, še manj z zarotami, tudi ne z neumnimi influenserji, za katere bi najbolje bilo, če bi molčali. Najprej imamo opraviti z občo lahkomiselnostjo, s kolektivnim razpoloženjem, ki nas je več ali manj vse enako objelo. Po uspešni pomladni borbi zoper koronavirus smo enostavno popustili v čuječnosti. Prepustili smo se varljivi samozavesti, da kot posamezniki in narod zmoremo s tem nebodigatreba covid-19. Kdor je v sredini avgusta zaskrbljeno svaril, da koronavirus še pride, je bil za večino čuden. To obče pomanjkanje čuječnosti je naša trda lupina oreha, ki se zdaj boleče razbija.
Ker smo virusu, ki je ‘furbo’, kolektivno nasedli, je zelo neumestno, da zdaj hitimo z obtoževanjem drug drugega. Desni bodo našli sto ‘dokazov’, da so za jesenski izbruh krivi levi, ki so se občasno obnašali prav sabotersko; levi bodo našli sto ‘dokazov’, da je kriva desna vlada in njen predsednik, ki je denimo s sosednjim kanclerjem ležerno plezal na Triglav. Neverni bodo rekli, da so krivi verni, ker so do zadnjega obhajali prva sv. obhajila in sv. birme; verni bodo rekli, da so krivi neverni, ker so do zadnjega rajali po gostilnah in prirejali ulične shode. Hočem reči, slabo bi bilo, da bi koronavirus postal priložnost več za lov na čarovnice in vnašanje razdora. Povsem zavržno pa bi bilo, če bi nekdo koronavirus uporabil kot orodje za kampanjo zoper drugega in dobesedno preko trupel utrjeval svojo ideološko in politično pozicijo. Politična kronika oktobrskih dni priča, da ta skušnjava obstaja in da ni majhna. Določeni vplivni ljudje so žal ideološko sfanatizirani do mere, da so izgubili stik z realnostjo in ne vidijo, da je krivda za jesenskih izbruh kolektivna, predvsem pa, da je naš resnični in skupni sovražnik covid-19.
Palica je udarila po trdem orehu, ki je slovenski narod in njegove elite. Nekdo bo temu rekel Božja kazen, mi bomo temu rekli Božja priložnost za poboljšanje. Trdi oreh bo razpočil, lupina bo odpadla, plemenito jedro oreha bo dalo svoj dober sad.
CESTNIK, Branko. (Na začetku). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 11, str. 3.

Slovenski škofje vabijo slovenske katoličane k molitvi za zdravje in upoštevanju navodil za preprečevanje epidemije koronavirus covid-19.

Oče usmiljenja in tolažbe,

tvoj Sin Jezus Kristus

nam je s križem pokazal vrednost trpljenja.

Pomagaj našim bratom in sestram,

ki že nosijo križ bolezni in so preizkušani.

Nakloni jim izboljšanje zdravja,

njihovim svojcem pa poguma in zaupanja.

Vsem zdravstvenim delavcem nakloni moči in zdravja,

da bodo vztrajali v ljubezni do bolnikov;

raziskovalcem pa, da bodo čim prej odkrili uspešno zdravilo.

Nam in vsemu svetu daj svoj blagoslov,

da bomo rešeni bolezni

in se ti bomo mogli s tvojo Cerkvijo zahvaljevati.

Amen.

Sv. Marija, zdravje bolnikov – prosi za nas.

Sv. Rok, zavetnik zoper kužne bolezni – prosi za nas.

Vsi božji svetniki in svetnice – prosite za nas.

priloga

Ob stoletnici rojstva nadškofa Alojzija Šuštarja

gost meseca

Jože Horvat

glasba

Stella

Preberite več: November 2020