priloga

Škof Anton Mahnič, Božji služabnik

gost meseca

Stanko Trap, zadnji ziljski ‘Čedermac’

na obisku

15 let akcije Za srce Afrike

Preberite več: September 2020

»Življenje je nekaj čudovitega: venomer kipi, se poraja, raste, se razcveta, sadove prinaša, umira in se znova rodi. Kot dan je življenje. Jutranjo zarjo sončen poldan sledi in otožen večer in temna noč. Kot leto je življenje. Pomlad je vsa v brstju in cvetju. Poletje se sonči v zorenju. Jesen ponuja težke sadove. Zima pa kloni v predsmrtni onemoglosti. Ali ni tudi pri človeku tako? Igrava otroška radost se spreminja v prešeren fantovski vrisk in v sanjav dekliški smeh, ki prehaja v moško resnobo in materinsko skrb, polno moči in svetih sadov, končno pa se vsako v sivo starost izgublja. Tako bi morda kakšen pesnik začel peti svoj slavospev življenju. In bi resnico pel.« Tako je svojo dolgo življenjsko pot ‘videl’ Stanko Janežič kot mlad duhovnik v svojem razmišljanju, namenjenem mladim. Vse svoje dneve, vsa svoja leta, vsa obdobja svojega življenja je napolnil z zvesto službo Bogu in ljudem kot duhovnik, teolog ter pisatelj in pesnik. Hvalnico življenja je pričel peti pred sto leti.

“TU ČAKA VSTAJENJA IN POLNOST ŽIVLJENJA”
Rodil se je 4. avgusta 1920 kot zadnji od štirinajstih otrok kmečke družine na Pavlovskem Vrhu (zdaj Veliki Brebrovnik), ki spada pod župnijo Sv. Miklavž pri Ormožu. Oče Anton je bil ugleden mož in v njihovi hiši so se radi ustavljali mnogi duhovniki. Svojo mater Ano je Stanko prištel med svete žene. Po ljudski šoli v domači fari je eno leto obiskoval meščansko šolo v Ormožu, potem je odšel v Maribor na klasično gimnazijo, stanoval pa je v dijaškem semenišču. Po maturi je jeseni 1940 v stopil v mariborsko bogoslovje. Ko so (6. aprila 1941) Štajersko zasedli Nemci, je študij nadaljeval na teološki fakulteti v Ljubljani. Maja 1945 se je pred komunisti umaknil na Koroško, od tam pa je odšel v Italijo in bil v Zermanu pri Trevisu 17. junija 1945 posvečen v duhovnika. Jeseni je šel delovat med slovenske vernike na Tržaškem. Od leta 1954 do 1960 je na Papeškem Vzhodnem inštitutu v Rimu študiral vzhodno (ekumensko) teologijo in pod mentorstvom Tomaša Špidlika doktoriral z disertacijo Posnemanje Kristusa pri Tihonu Zadonskem. Po vrnitvi v Trst je deloval v župniji Mačkolje, vodil je Ekumenski center, ob nedeljah je imel ognjevite pridige pri radijski maši za Slovence iz župnijske cerkve v Rojanu. Dejavno se je vključil v kulturno dejavnost tržaških Slovencev. Leta 1969 se je vrnil v Maribor, kjer je postal profesor za osnovno in ekumensko bogoslovje na tamkajšnjem oddelku slovenske teološke fakultete. Z veseljem je opravljal številne druge naloge, dokler so mu dopuščale moči. Že nekaj let pred smrtjo je dal na pokopališču pri Sv. Miklavžu postaviti nagrobnik v obliki križa s podobo Vstalega in z napisom: Tu čaka Vstajenja in polnost življenja dr. Stanko Janežič, duhovnik, teolog, pesnik in pisatelj. Ko se je 8. septembra 2010 njegovo zemeljsko popotovanje končano, so vanj vklesali letnici 1920 in 2010 – rojstva za ta svet in za večnost.

PESNIŠKA ZBIRKA – PESNIŠKI MOLITVENIK
Stanko Janežič je zgodaj prijel za pero. Že od vsega začetka piše prozo in poezijo. Prve pesmi so se mu porodile že v četrtem razredu (nižje) gimnazije, objavljal jih je v rokopisnem zavodskem listu Brazde. O božiču leta 1939 so v ugledni reviji Dom in svet izšle njegove tri prleške črtice. Ob maturi je njegov razred izdal literarni almanah Majolika. Med vojno je v Ljubljani objavljal v Slovenčevem koledarju, po letu 1945 pa je s svojimi črticami in pesmimi bogatil slovenske zamejske revije. Po vrnitvi v domovino (1969) najdemo njegovo poezijo in prozo pa tudi teološke spise v raznih revijah. Ob stoletnici Lampetove revije Dom in svet (1988) je začel izdajati letni zbornik Dom in svet, kjer je precej njegovega. Bil je ustanovitelj in urednik (1992–2004) Slomškove založbe v Mariboru. V njegovi knjižni beri je največ (deset) pesniških zbirk. Zadnja, Izbrane pesmi (Maribor 1993), prinaša izbor okoli 200 najznačilnejših pesmi iz vseh njegovih prejšnjih zbirk, ki ga je pripravil pesnik sam. V njej je obširen esej literarnega zgodovinarja Denisa Poniža o Janeževi liriki (Pesem in svet). To so pesmi »Goric materinske ljubezni, starševskega garanja, očetovske modrosti in preudarnosti, sestrske in bratske ljubezni«. Najbolj mu je bila pri srcu zbirka Božja obzorja (Maribor 1990). Sam jo je predstavil: »V njej so zbrane skoro vse moje religiozne pesmi. Pisal sem jih kar štiri desetletja. Razdeljena je na šest delov: Nočna iskanja – Jutranji klici – Dnevne hvalnice in prošnje – Prazniške pesmi – Eno v Kristusu in Duhu – Večerne pesmi. (…) Pesmi je mogoče brati v samoti ali v občestveni skupnosti. Želijo biti vabilo k razmišljanju, k iskanju luči ter k doživljanju Božje navzočnosti.«

SLOMŠKOV UČENEC V ŠOLI EDINOSTI
Stanko Janežič je bil iskren in neutruden ekumenski delavec. Tudi doktoriral je na temo ekumenizma, prizadevanja za edinost med kristjani. Pobudniki tega gibanja so bili protestanti in anglikanci na začetku 20. stoletja, Katoliška cerkev se je vključila vanj z drugim vatikanskim koncilom. Pri nas jo je ‘prehitel’ blaženi Anton Martin Slomšek, ki je leta 1852 ustanovil Bratovščino sv. Cirila in Metoda, ki naj bi zlasti z molitvijo pomagala poživljati edinost med kristjani. V Slomškovem času so govorili o ‘zedinjenju’ – vrnitvi nekatoliških kristjanov v Katoliško cerkev, da pa pri ekumenizmu gre za zbližanje kristjanov med seboj, ne za vrnitev. V tem duhu je vedno deloval Stanko Janežič, Slomška je posnemal s širino svojega duha in vztrajnim prizadevanjem z govorjeno in pisano besedo. Apostolatu edinosti je posvetil več svojih del, med katerimi zavzema posebno mesto Ekumenski leksikon (Mohorjeva družba, Celje 1986), ki ga je pospremil s kratkim uvodom, v katerem je med drugim zapisal: »Leksikon diha, upam, zdrav ekumenizem in naj bi bil, kljub pomanjkljivostim, dobrodošel ekumenski vodnik ne le med katoličani, temveč v vseh krščanskih skupnostih na Slovenskem.« Dolga leta je bil predsednik Slovenskega ekumenskega sveta, urejal je ekumenski zbornik Kraljestvo Božje oziroma V edinosti. Svojo zadnjo knjigo Med nebom in zemljo (2010) je ‘zapečatil’ s svojo duhovno oporoko: »Poslavljam se od tega sveta, od teh mojih 90 let in se vračam v zemljo, iz katere sem izšel, in odhajam v nebo, po katerem sem neprenehoma hrepenel in je moj pravi dom.«

ČUK, Silvester. Stanko Janežič (1920–2010). (Obletnica meseca), Ognjišče, 2020, leto 56, št. 8, str. 88-89

Počitniški mesec avgust ‘krasi’ praznik Marijinega vnebovzetja. O Marijinem češčenju pri Slovencih, ki se kaže v starih pesmih in drugih rokopisih, smo se pogovarjali z dr. Matijo Ogrinom, raziskovalcem starejšega slovenskega slovstvenega izročila.

Božjo Mater Marijo je večkrat upodobil, tudi na nekaterih božjih poteh, slikar Tone Kralj, ki je s svojimi slikami opremil veliko cerkva na Primorskem. Pravijo, da je s svojim cerkvenim slikarstvom, v katerem biča tudi tri totalitarizme prejšnjega stoletja, zarisal slovensko etnično mejo. Ob 120-letnici rojstva smo mu posvetili tokratno prilogo.
Ob 100-letnici rojstva pa se spominjamo ekumenskega teologa in delavca ter pesnika dr. Stanka Janežiča. Med drugim je zaslužen za ustanovitev in začetno delovanje Slomškove založbe, ki že nekaj let deluje pod okriljem Ognjišča.

Gostimo tudi paraolimpijca in večkratnega dobitnika medalj s svetovnih in evropskih prvenstev v plavanju Daka Đurića, ki je spregovoril ob koncu svoje profesionalne športne poti. Njegov pogled na motivacijo, premagovanje ovir in trdo delo je lahko navdih za marsikoga..

Na obisku smo bili v odmaknjeni vasici Stržišče, za katero sem prepričan, da vas večina povezuje s tedni duhovnosti, ki se tam odvijajo že 55 let. Dogajanje in utrip tednov duhovnosti predstavljamo skupaj s koordinatorjem Gibanja POT Tomažem Kodričem, ki je podal nekaj dobrih uvidov v delo z mladimi danes ter izzivi na tej poti.

Na mladinskih straneh vas vabimo v čas srednjega veka, kjer lahko spoznamo, da življenje na gradu ni bilo tako idilično kot lahko zasledimo v kakšni pravljici ali filmu. Vsebina prinaša kar nekaj praktičnih vpogledov v takratno življenje, hkrati pa je to lahko povabilo za obisk kakšnega gradu v Sloveniji – mi predstavljamo dva: Celjski grad Celje in Predjamski grad.

In ko že vabimo na potep po Sloveniji – rubriko o poučnih družinskih izletih, kjer je v ospredju običajno 5 Z-jev: znanje, zdravje, zanimivosti, zgodbe in zabava je tokrat dodana 6 črka Z – Zatolmin. Predstavljena so Tolminska korita, ki so nastala na sotočju Tolminke in Zadlaščice.

Na straneh, kjer v letošnjem letu sledijo pogovori o eksorcizmu in okultnih praksah, smo se v pogovoru z Janezom Kavčičem dotaknili še ene zelo razširjene prakse pri nas – joge. Sogovornik je v pogovoru tehtno predstavil argumente in poglede na to prvenstveno duhovno vajo.

Na koncu naj omenim prenovljeno izdajo priljubljenega življenjepisa sv. Frančiška Asiškega izpod peresa znanega duhovnega pisatelja Carla Caretta Jaz, Frančišek, napisanega v pripovedovalno-razmišljujočem slogu, kot da nam Frančišek sam govori o sebi. Prav tako je izšla prenovljena izdaja knjige Apostol brazilskih Indijancev, ki govori o Janezu Madonu, ki je oral misijonsko ledino med brazilskimi Indijanci. Več o knjigi si lahko preberete na str. 113. Na str. 26 pa si lahko ogledate nekatere novosti, ponatise in prenovljene izdaje knjig za otroke. Vabimo vas, da obiščete našo spletno knjigarno http://knjigarna.ognjisce.si/. Morda boste tam lahko dobili kakšno novo idejo za poletno počitniško branje -  30 knjig ponujamo s 30% popustom.

 RUSTJA, Božo. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 8, str. 4.

priloga

Tone Kralj - slikar primorskih cerkva

tema meseca

Življenje na gradu

gost meseca

dr. Matija Ogrin, raziskovalec slovenskega slovstvenega izročila

Preberite več: Avgust 2020

Prvi pravi poletni mesec julij prinaša kar nekaj pomembnih poudarkov. Prva nedelja v njem je namenjena Slovencem po svetu in v tem mesecu se zvrsti tudi kar nekaj prireditev, ki so namenjene rojakom v zamejstvu in po svetu. Kot gostjo meseca smo zato pred mikrofon povabili ministrico dr. Heleno Jaklitsch, ki vodi Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, in je predstavila svoje delo na tem ministrstvu, nismo pa mogli tudi mimo njene prve ljubezni – zgodovine, ki je po svoje tudi zelo povezana s tematiko Slovencev, živečih onkraj državnih meja.

Zgodovinsko je obarvana tudi priloga, ki predstavlja Slovence v Italiji. Letos namreč obhajamo dve žalostni obletnici: požig Narodnega doma in sklenitev Rapalske pogodbe. Stoletnice koroškega plebiscita 10. oktobra 1920 se bomo spomnili v eni prihodnjih številk.

Čeprav se turistični delavci zadnja leta trudijo, da bi svojo ponudbo raztegnili čez celo koledarsko leto, pa še vedno velja, da je vrhunec turistične sezone ravno poletni čas. Letos bo ta turistični poletni čas drugačen iz več razlogov. Poglede na letošnje turistične izzive nam predstavlja predsednik Turistične zveze Slovenije Pavle Hevka, s katerim smo govorili tudi o turističnih bonih, gostoljubnosti turističnih delavcev do slovenskega gosta in tudi o romarskem turizmu.

O turizmu govorimo tudi v tokratni rubriki Na obisku, kjer predstavljamo kot možnost za dopustovanje tri lokacije – od Veržeja preko Celja do Strunjana, ki poleg osnovnih nastanitvenih kapacitet gledajo malce bolj široko na pojem oddiha, saj poleg turistične ponudbe ponujajo tudi kaj za duhovno spodbudo.

Mladinska osrednja tema predstavlja in vabi na poletni duhovni odmik. V pogovoru z nekaterimi organizatorji poletnih duhovnih tednov vam predstavljajo vsebinske poudarke letošnjega duhovnega utripa, ki se bo odvijal po različnih krajih Slovenije. Prav je, da mlade spodbudimo in spomnimo, da je poletje tudi čas, ko se lahko napolni duhovne baterije.

Kljub negotovosti zadnjih mesecev smo veseli in Bogu hvaležni, da smo uspeli pripraviti nekaj novosti. Tudi s tujimi partnerji. Tako je na voljo nova, prenovljena izdaja knjige Sveto pismo za vsak dan. Primerno darilo tako ob krstu, kakor ob prvem obhajilu ali drugem otroškem praznovanju. Enako velja za ponatis Darila ob krstu, zbirke treh knjig. Prav tako je doživela ponatis knjiga v obliki ovčke: Izgubljena ovčka, dobila pa je še svojega ‘bratca’, novo knjigo v obliki oslička z naslovom Z osličkom k jaslicam.

Naše knjigarne so že nekaj časa ponovno odprte in jih lahko obiščete. Lahko pa obiščete tudi našo spletno knjigarno http://knjigarna.ognjisce.si/. Morda boste tam lahko dobili kakšno novo idejo za poletno počitniško branje. Več o poletnem branju, kjer vam 30 knjig ponujamo s 30% popustom si lahko ogledate na str. 98–99. Če boste pohiteli, pa še tudi idejo za obdarovanja ob prejemu zakramentov, saj so mnoge župnije prejem zakramentom zamaknile v poletje. Za jesensko sezono prejemanja zakramentov pa vam pripravljamo posebno ponudbo.

 RUSTJA, Božo. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 7, str. 4.

Visoka Ponca (it. Ponza Grande) je gora v Julijskih Alpah, na meji med Italijo in Slovenijo. Njena mogočna skalnata podoba na S zaključuje greben med Planico in Mangartsko dolino.

Preberite več: Visoka Ponca (2275 m)

priloga

Slovenci v Italiji

gost meseca

dr. Helena Jaklitsch, ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu

tema meseca

Čas poletja ti je podarjen, izkoristi ga!

Preberite več: Julij 2020

Pri prebiranju informacij o koronavirusu, okuženih, smrtnosti, zdravljenju, sem naletela na zelo različne ključne informacije. Strokovnjaki z raznih področij: zdravniki in znanstveniki so bolj ali manj enotnega mnenja, da gre za novi virus SARS, ki je precej bolj agresiven od drugih dihalnih virusov. Na mojih socialnih omrežjih pa se z veliko vnemo širijo razne teorije zarote o izvoru virusa, poteku bolezni, zdravljenju in cepljenju. Večina nas nestrpno čaka rešitev in, kot pravijo strokovnjaki, je to razvoj cepiva, zato da bo manj tveganj, da ne bomo ogrožali svojih najbližjih in normalno zaživeli. V mnogih katoliških skupnih portalih in tudi nekateri duhovniki svarijo pred cepivom, ki naj bi vseboval nevarne sestavine in vse napeljuje na to, da nekdo kuje načrte iz ozadja z namenom pospraviti s tega sveta čim več ljudi. Prav tako se je pisalo, da naj bi Marija v nekem sporočilu povedala, da je virus ušel iz laboratorija. Moram priznati, da sem zelo zmedena in hkrati prestrašena. Stroka trdi eno, in zakaj nekateri kristjani razmišljajo drugače od stroke? Zdravniški in znanstveni poklici so najbrž eni lepših poklicev, saj lahko gradiš in ustvarjaš, pri tem pa slaviš Stvarnika. Sprašujem se, kdo ima prav in komu verjeti. Cepivo proti koronavirusu dolgo pripravljajo, saj cepivo ne nastane čez noč. Medtem pa se širijo sporočila, da je letošnje cepivo proti gripi vsebovalo covid 19 in da je večina ljudi izgubila bitko z življenjem, ker so bili cepljeni proti gripi. Naučila sem se, da je covid 19 bolezen in ne virus. Zmedla me je vsebina Marijinega sporočila, da je že svarila da gre za virus iz laboratorija, ko vsi strokovnjaki, kar jih je bilo slišati v tem času, trdijo, da je virus živalskega izvora, iz netopirjev prišel na človeka, da imajo vse dokaze in da so dokazi javni. Vsa našteta dejstva ne gredo skupaj. Komu verjeti? Zanima me, kako vi razmišljate, na kateri strani je Cerkev in zakaj med nekaterimi kristjani toliko nezaupanja in vprašljivih informacij, ki, v kolikor niso preverjene, utegnejo biti zavajajoče in nevarne.
Lara

Imam občutek, da vi bolje poznate znanstvene izsledke o virusu kakor jaz. Zato vam strokovnega mnenja ne morem napisati, osredotočil pa se bom na tisti del pisma, kjer sprašujete o ‘krščanskem’ pogledu. Tudi jaz sem prejel razna sporočila, kaj vse vsebuje cepivo proti virusu (pa cepiva še sploh ni!). Med drugim naj bi bilo izdelano iz človeških zarodkov. To bi bilo za katoličane nesprejemljivo. Med znanci imam nekaj ljudi, ki raziskujejo v laboratorijih. Povedali so mi, da morajo znanstveniki za vsako raziskovanje izpolniti tudi veliko etičnih zahtev in da so poskusi na ljudeh in zarodkih prepovedani. Zato takim govoricam, ki sem jih slišal, ne verjamem.
Omenjate Marijina sporočila. Ne vem, za katera sporočila gre in zato se sprašujem, če so sploh pristna? So resnična? Jih je Cerkev potrdila za pristna? Moja vprašanja so toliko bolj umestna, ker so se na začetku epidemije širile govorice, da je Marija v Medžugorju govorila o novi bolezni. Govorice so takoj zanikali vidci sami. Nekateri pa so jih kljub temu širili. Zdi se mi čudno, da bi Marija govorila o naravi nekega virusa. Če analiziramo Marijina sporočila v zadnjih dveh stoletjih, tudi taka, ki jih je Cerkev potrdila za pristna, Božja Mati govori o povsem drugih stvareh: o spreobrnjenju, o molitvi, ljudi imenuje otroke in jih vabi k pokori. Zdi se mi, da se obnaša kot zaskrbljena mati, ko vidi, da se njen otrok obnaša neodgovorno in se ne uči. Zato ga mati svari: »Poboljšaj se, dragi otrok, uči se, sicer ne boš naredil izpita!«. Mati svari otroka, ker ga ljubi, podobno tudi Božja Mati svari otroke, ker jih ljubi.
Na koncu sprašujete, kaj Cerkev meni o vsem tem. Najbolje je, da se držimo papeževega nauka. Ko je v začetku epidemije (27. marca) molil na Trgu sv. Petra in blagoslovil svet z Najsvetejšim, ni nič govoril o tem, da je virus ušel iz laboratorija, ni govoril, da bo cepivo izdelano iz zarodkov … Ni postavil pod vprašaj znanstvenih izsledkov. Nič od tega, ampak je samo klical Gospoda, naj pomiri vihar, v katerem se je znašlo človeštvo, in ljudi vabil k zaupnemu odnosu z Gospodom ter k molitvi in dejavni ljubezni do sočloveka (solidarnosti). Prosil je Gospoda, naj nam poživi upanje, zato ne dovolimo, da nam upanje vzamejo neodgovorne govorice, ki jih nekateri širijo. Ta papeževa drža naj bo za nas vodilo ob tej bolezni pa tudi v drugih nesrečah, ki nas lahko zadenejo v življenju.

RUSTJA, Božo. (Pisma). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 6, str 41-42.