Prišel je neviden virus in sodček nafte v ZDA je vsaj za nekaj časa bil vreden nič. Mogočni proizvodno-porabniški stroj se je ustavil. Letala so ostala na tleh, ceste so opustele, po predmestjih smo videli sprehajati se divje živali, priobalne vode so se same po sebi očistile, nebo je bilo spet deviško modro, ljudje so se učili sami pridelovati kvas in peči kruh.
Človek, ki ga sicer skrbi prihodnost planeta, se vpraša, če ne bi bilo dobro, da bi tako ostalo. Kaj če bi občutno zmanjšali porabo nafte? Kaj če bi ustavili proizvodno-porabniški stroj, ki je postal sam sebi namen? Kaj če bi odrekli poslušnost Mamonu, bogu-denarju, in se posvetili drobnim in skromnim veseljem v naši okolici? Kaj če bi sesuli mit o nujnosti gospodarske rasti, kateremu smo vsi – levi in desni, verni in neverni, temnopolti in belopolti – enako pokorni?
Kaj že uči francoski ekonomist Serge Latouche? Kaj papež Frančišek v okrožnici o varovanju stvarstva Hvaljen, moj Gospod?
Latouche je znan kot ideolog padca gospodarske rasti (degrowth theory). Njegov nauk je preprost: za dobro človeštva in planeta ustavimo hiperprodukcijsko divjanje, nehajmo ekonomski uspeh meriti zgolj z gospodarsko rastjo, naučimo se “živeti bolje z manj”. Zdajšnji model nas namreč uči živeti z veliko, z nepotrebnim in z viški. Viški (goltanje) in gore smeti (onesnaževanje) niso stranski produkt tega modela, temveč tvorijo njegovo jedro. V intervjuju za španski časopis El País je Latouche med drugim povedal: »Eden glavnih problemov našega ekonomskega modela so viški. Trgovski center odvrže 20% hrane, ostalih 20% odvržejo gospodinjstva. Rok trajanja je eden izmed motorjev moderne družbe. Vse je programirano, da traja kratko, da bi se potem kupovalo več in več.«
Kakor je imela Partija svoj oddelek za propagando, ima proizvodno-porabniški stroj reklame. Teh je danes toliko, da so ustvarile medije, ki ne živijo od bralcev, poslušalcev in gledalcev, ampak živijo od reklam (primer: komercialne televizije). Reklame so zadolžene, da ljudi psihično preparirajo, da v zdajšnji model verjamejo in iz njega ne znajo izstopiti.
Serge Latouche, katerega knjiga Preživeti razvoj je prevedena tudi v slovenščino, vidi enega prvih korakov za nov model v obnovi ekološkega kmetijstva. Več ljudi bi se moralo vrniti k domači zemlji, meni, saj je absurdno, “da jogurt do nas potuje 9000 km”. Z vrnitvijo k zemlji bi se odprla delovna mesta, ljudje bi bili bolj povezani, jedli bi boljšo hrano, manj bi onesnaževali.
Podobno vizijo nam razpira tudi papež Frančišek v okrožnici o varovanju stvarstva. S tem, da za razliko od Latoucha, močno poudari, da ekološkega in socialnega obrata ne bo mogoče izvesti brez duhovne revolucije. Papež opozarja, da je sedanji model produkcije viškov in kulture odmetavanja tesno povezan z duhovno praznino, tipično za našo dobo. Človek je goltač in onesnaževalec, ker je izgubil notranji kompas. Ne moremo se iti vrnitve k skromnosti in reševanja ekoloških problemov, če istočasno ne rešujemo problema duhovne praznine.
Da bi nas koronavirus v korenini spremenil, ni videti. Goltač in onesnaževalec v nas komaj čaka, da nafta prevzame začasno ji odvzeti prestol ter da se proizvodno-porabniški stroj spravi nazaj na prejšnje obrate. Zgleda, da globalni ekonomski sistem ta hip nima alternative, ki bi ga lahko izpodrinila, ne da bi poškodovala demokracijo. Greta Thunberg je simbol želje po obratu, je pa tudi prikaz trhlosti vodilnih zeleno-socialnih ideologij. Slednje so večinoma ustvarjene v udobnih meščanskih laboratorijih. Na zunaj se razpečujejo kot alternativa, globoko spodaj znajo biti tiha kolaboracija.
A ne bodimo črnogledi. Goltač in onesnaževalec je bil v času koronavirusa opomnjen. Spomin na modro nebo bo v njem ostal. Karantenska izkušnja, da je malo lahko tudi več in da je poljana za domačo sosesko lahko enako lepa kot Maldivi, ne bo povsem pozabljena.v
CESTNIK, Branko. (Na začetku). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 6, str. 3.

Sem redna bralka in naročnica vaše revije Ognjišče. V njej se vedno najde veliko dobrih in pametnih napotkov. Pišem vam, ker imam tudi jaz vprašanje za vas. Sem mama štirih otrok. Dokler so bili otroci majhni, mi vzgoja in krščansko življenje v družini ni bilo težko. Vse je bilo tako gladko in spontano. Nedeljska maša pri nas ni bila nikoli vprašanje. Otroci so redno hodili k verouku, ministrirali, peli, brali pri maši. Skratka, bili so taki, kot si jih vsak želi. Potem pa je prvi otrok dosegel polnoletnost in počasi so se začele težave. Sin je začel hoditi ven, na lepše, kar razumem, da je pri mladih tudi potrebno. Samo kaj, ko vsa mladina hodi ven ob sobotah zvečer, ob nedeljah pa bi spali do kosila. Z možem sva enotna, da pri nas nedeljska maša je, in da dokler živijo pri nama, bodo k maši hodili. Sin se je začel odločno upirati. Vstal je za k maši, potem pa šel nazaj spat. Gre k maši, ampak pri njej ne sodeluje, ne prejema zakramentov (spovedi, obhajila).
Sedaj bi mašo rada opustila tudi hčerka in se prepiramo še z njo. Nedeljska jutra niso več mirna in spokojna, kot so bila, temveč eno samo pogajanje in dogovarjanje, da gremo k maši. Sploh ne vem, kaj naj naredim. Mlajša dva otroka sta še osnovnošolca in gresta brez problema. Bojim se, da še onadva prenehata.
Če starejša dva otroka z možem siliva k maši, se prepiramo, če jih pa pustim, da bosta spala in lenarita, pa dajeta slab zgled mlajšima dvema.
Kaj naj ukrenem? Molim za zdravo pamet cele družine?
Hvala za vaše mnenje.
vaša zvesta bralka

Vem, da je takih zaskrbljenih mam in očetov danes zelo veliko in tvoje pismo nam bo razlog, da o tem spregovorimo. Ni ravno lahko dajati nasvete, ko imam malo podatkov. Ker pa sem bil skoraj deset let župnik na dveh precej velikih župnijah (Postojna in Bertoki), bom malo črpal iz izkušenj, ki sem si jih v tistih letih nabral. Vem pa, da se svet danes hitro spreminja in da so današnji časi popolnoma drugačni od tistih pred petdesetimi leti, zato se bom moral vživeti v vajino situacijo in se posluževati tujih izkustev kolegov in strokovne literature.
Moram vaju pohvaliti, da se tako zavzemata za versko življenje v vaši družini. Tudi to, da sta si enotna v svojih zahtevah glede verskega življenja. Močan razlog, ki ga imata na svoji strani in ki ga tudi navajaš, je to, da se mora nekdo, ki živi v družini, ravnati po zahtevah in željah tistega, ki mu daje streho: “pri nas nedeljska maša je, in dokler živijo pri nama, bodo k maši hodili”. Zdi pa se mi, da je to zadnji argument. To je navsezadnje le prisila. Pri vzgoji bi morale biti na prvem mestu vrednote. »Se imaš za kristjana? Potem živi kot kristjan.« Lahko navedeta vajino obnašanje, vajin zgled. »Midva v veri črpava moč, da se žrtvujemo za vas, za družino. Iz vas bi rada naredila poštene ljudi, ki bodo znali drugim pomagati, ne samo iskati zabavo in poceni užitke, kot je zabava, pijača, hrana ...«. To, da je sin zjutraj utrujen, je povsem razumljivo, če je celo noč zunaj. »Prej bi prišel domov in bi se lahko odpočil.«
Sklicevati se na to, da so kristjani, naj bi jim dalo občutek pripadnosti. Vzbuditi v njih ponos, da so kristjani. Verjamem, da jim želja biti enaki drugim daje zadovoljstvo. Vendar bi se morala z možem z otroki pogovoriti. To, da so bili vključeni v življenje župnije, in mlajši so najbrž še, je že lepo izkustvo, kako je pomagati drugim veliko veselje. Morda se je starejši prehitro ‘izpisal’ od teh nalog. Svetujta jim, naj si poiščejo tako družbo, ki ima veselje do dela za druge in z drugimi. Pohvalite mlajše za to delo, ki ga opravljajo za druge, da bodo na to ponosni. Tudi pogovor o tem je zelo koristen. Če jim poveste, kako vas veseli, da ste kristjan in da pomagate drugim, bodo tudi sami bolj jasno spoznali, kaj so ‘vrednote’.
Imeti pravo družbo v teh mladostnih letih je zelo važno. To vidiš na starejšem sinu. Gotovo je v vaši župniji kakšna družina, ki je podobna vaši. Skušajte se povezati, tako se bodo povezali tudi otroci. Ne bodo se čutili ‘drugačne’. Predstavljam si, da je vaša župnija ‘živa’. Sodelovanje v župniji včasih nastane tako rekoč samo od sebe. Največkrat pa ga je treba spodbuditi ali ‘prebuditi’.
Tudi verski tisk je pomemben. Čeprav se vsi časopisi in tisk na splošno danes borijo za vlogo, ki so jo imeli včasih, je zavest, da nam tisk pri vzgoji lahko veliko pomaga, velikega pomena. Najprej, da ga sami upodabljate zase, kot si ti to storila s tem, da si postavila svoje vprašanje, pa tudi tako, da si vzameš nekaj časa vsak dan, zlasti pa ob nedeljah, da razširiš svoje versko obzorje. Če je verski tisk vedno na razpolago, na polici, morda ga bo kdo od članov družine vzel v roke in našel kakšno spodbudo zase. To velja seveda tudi za knjige. Morda še bolj, ker knjige obravnavajo določena vprašanja, ki te morda prav sedaj zanimajo.
Moramo pa biti tudi potrpežljivi. Trenutno se morda zdi položaj verskega življenja v vaši družini precej problematičen, se pa zgodi, da se vreme ‘izboljša’. Papež Frančišek velikokrat priporoča, da beremo evangelij, da ga imamo vedno pri roki. Morda tudi svoj ‘osebni izvod’. Velikokrat nam Bog govori prav po njem. Majhna knjižica, ki jo lahko damo v žep ali torbico, ki malo stane (4,80 €), je pa neizčrpen zaklad. Z mladimi moramo vedno iskati pogovor v pravem trenutku, ko smo mi in so oni razpoloženi. Sama veš, da se s silo ne doseže veliko. Naše mladostnike moramo najprej imeti radi, tudi če nam gredo na živce. Zato, da dozoriš, je potreben čas. Pa tudi ‘pravo vreme’. Če nam ne uspe, ne smemo obupati. Poskusiti moramo vedno znova. Ni lahko, je pa nujno. Za seboj imaš uspešno obdobje, ko so otroci sledili vajenemu zgledu in prepričanju. To je dobra podlaga za upanje, da bo, ko se bodo mladostni viharji razpršili, zopet zasijalo sonce medsebojnega razumevanja in tudi verske rasti.
Sama si omenila, da je za to treba tudi moliti. Ni dovolj, da mi govorimo mladim o Bogu, ampak moramo tudi Bogu govoriti o naših mladih.
oče urednik Franc Bole
Ognjišče 2015 (10), str. 8

Pred sedmimi leti, 13. marca 2013, je kot krmar Petrove barke nastopil papež Frančišek, ki je že z izbiro imena po sv. Frančišku, asiškem Ubožcu, napovedal nov slog papeževanja. Postal je pastir “z vonjem po ovcah”, kakršni naj bi po njegovih besedah bili vsi služabniki Božjega ljudstva. Z ljudmi se pogovarja na ‘ti’, nikoli ne pozabi prositi, da molimo zanj. Takega preprostega Frančiška srečujemo tudi v tej knjigi, ki prinaša papeževe odgovore na vprašanja španskega redovnika klaretinca Fernanda Prada o posvečenem življenju danes. V daljšem uvodu ‘spraševalec’ pripoveduje, kako se je s papežem hitro dogovoril za ta obisk pri njem vročega avgusta lani, kako se je na srečanje z njim odpravljal z ‘zvišanim pritiskom’, ki pa se je hitro umiril, saj ga je Frančišek sprejel kot pravi oče. Od patra Fernanda ni zahteval, naj mu pošlje vprašanja, zato je bil pogovor bolj sproščen.
Sad tega pogovora, ki je trajal dobre štiri ure, je pričujoča knjiga, ki ima tri dele: Gledati preteklost s hvaležnostjo, Živeti sedanjost z gorečnostjo in Gledati v prihodnost z upanjem. Na papežev predlog sta se v pogledu na preteklost omejila na čas po koncilu, ki je izdal pomembno listino o primerni prenovi redovniškega življenja.

»Posvečeno življenje, kjer bi Jezus ne bil prisoten s svojo besedo v evangeliju, s svojim navdihom – ne deluje. Brez zaljubljene gorečnosti za Jezusa ne bo prihodnosti za posvečeno življenje, ne bo mogoča. Ta gorečnost nas usmerja proti preroškosti. Kadar govorimo o preroški razsežnosti posvečenega življenja, ne govorimo o prerokovanju prihodnosti … Gre za izhod iz sebe samega, ven, v gorečnosti za zaljubljenega Jezusa, z vžganim srcem – in da to postane drugim, morda, prihodnost.«

ČUK, Silvester (Priporočamo, berite). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 3, str 100.

Po pandemiji koronavirusa se življenje meseca junija vrača v normalne tirnice. Prav tako tudi naša revija, čeprav v njej še vedno odmeva pandemija in sicer v pismih bralcev, kar kaže, da nas je ta zelo zaznamovala, obenem pa, kar je hvalevredno, da želijo mnogi tudi ob njej duhovno rasti.

Pandemijo smo še vedno občutili tudi pri pripravi te številke. Tako smo se zaradi težkega prehoda meje s celovškim škofom dr. Jožetom Marketzom morali pogovarjati po telefonu. V tem času smo odkrili tudi drugačne vrste ‘preizkušanosti’. Tako vam tokrat predstavljamo izkušnjo človeka, ki so mu presadili srce

Še vedno je negotovo podeljevanje zakramentov prvega obhajila in birme. Kot kaže bodo ponekod obhajali (zunaj) ta dva zakramenta, drugod pa bodo njuno podeljevanje odložili najbrž na jesen. Zato vam del ponudbe za ta dva zakramenta in zakrament krsta predstavljamo tokrat, jeseni pa bomo našo ponudbo za zakramente, zlasti birmo, predstavili še obširneje. V osrednjem delu revije si tako na dvanajstih straneh ogledate ponudbo daril ob prejemu zakramentov..

Po obdobju karantene se še z večjim veseljem odpravimo v naravo. V tokratni prilogi vam tako predstavljamo bogati in zanimivi svet čebel.
Ob navodilu, da naj v zadnjih mesecih ostanemo doma, se je na dom preselilo tako delo kot šola. Mi pa smo v pogovoru s Slovenskim katehetskim uradom in Pastoralno službo pogledali, kaj je bilo storjeno na področju verouka na domu in vsesplošne pastoralne oskrbe posameznih skupin.

V času, ko smo ostajali doma, se je zelo povečalo poslušanje glasbe. In o glasbi pišemo v tokratni Temi meseca in njenih pozitivnih učinkih pri spodbujanju naših čustev, motivacije, učinkovitosti in pozitivnega pogleda na svet okoli nas. Ob tem smo predstavili tudi vlogo glasbe v Svetem pismu, kjer se je starozavezno ljudstvo s pesmijo, petjem in glasbo preko hvalnic in psalmov obračalo na Boga.

Mladi so v pismih izrazili svoje mnenje o tem, kaj bi morali narediti, da bi bilo med mladimi več narodne samozavesti, na glasbenih straneh predstavljamo skupino Fed Horses iz Logatca, na straneh o zabavni znanosti pa je zastavljeno vprašanje, če lahko rastline tudi zbolijo.

Nekateri pravijo, da po pandemiji ne bo nič več, kakor je bilo. Tudi vsakoletno romanje invalidov, bolnikov in ostarelih na Brezje, ki bo letos 20. junija, bo zaradi občutljivosti rizičnih skupin in nevarnosti njihove okužbe potekalo drugače. Lahko si ga boste ogledali po televiziji ali mu prisluhnili po radiu.
Na strani 113 vam predstavljamo nekaj novosti. Prva je knjiga znanega kapucina p. Ignacija Larrañage Srečen zakon. Že sam naslov pove, da govori o tem, kako doseči srečo v zakonu. Druga pa je knjiga Mega Meekera Močni očetje, močne hčere. Vabimo vas, da obiščete naše knjigarne, ki so morale toliko časa samevati, ali pa si ogledate našo ponudbo v spletni knjigarni: http://knjigarna.ognjisce.si/. Vaše naročilo ali nakup naših knjig in drugih artiklov nam bosta v teh težkih časih veliko pomenila.

 RUSTJA, Božo. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 6, str. 4.

Prisrčno vas pozdravlja vaša dolgoletna bralka. Spominjam se, da sem se komaj naučila brati, pa sem že iz meseca v mesec čakala na Ognjišče in nadaljevanke s slikami, ki so me takrat najbolj privlačile. Z leti sem seveda začela brati Ognjišče od začetka do konca in še vedno ga berem, čeprav jih imam že nekaj čez trideset.
Moram reči, da sem z odobravanjem brala vaše odgovore na pisma in probleme mladih vernih ljudi. Nikoli pa se nisem oglasila s svojimi problemi ali vprašanji. A zgodilo se je tudi to, da bi želela prebrati vaše mnenje oziroma nasvet, kako naj živim naprej.
Naj se predstavim: Ime mi je Metka, imam nekaj čez trideset let, za seboj pa neuspel zakon z alkoholikom. Groženj in ponižanja med ločitvenim postopkom je bilo toliko, da imam 'zlomljene živce'. Seveda sem bila poročena cerkveno, saj izhajam in verne družine, in kljub vsem težavnim preizkušnjam v mojem kratkem življenju, sem,mislim, še vedno verna.
Ločitev me čustveno ni prizadela, saj moža nisem mogla imeti več rada. Prav tako mislim, da ni prizadela otroka, saj ima na očeta samo slabe spomine. Takoj ko sem dala vlogo za razvezo, nama je mož začel groziti, da naju bo ubil. Maltretiral naju je cele noči, zato so mi moji zlati starši predlagali, naj prideva z otrokom domov k njim. Tja mož ni upal prihajati, zato sva imela toliko miru, da sva si lahko oddahnila in začela živeti svoje življenje brez moža in očeta.
Kmalu pa sva z otrokom spoznala fanta, ki naju je vzljubil tudi midva njega. V dvojini govorim zato, ker sem vedno imela otroka s seboj in to je želel tudi on. Pomagal nama je, da sva se zopet smejala in pozabila na nekatere strašne ure v najinem življenju ( na primer: mož je pijan opolnoči prišel v spalnico k nama z nabrušenim bajonetom in ob meni prerezal posteljo v dolžini pol metra, ali ko je prišel s kolegom in puško z daljnogledom in naju hotel ustreliti).
Z novim fantom smo se lepo razumeli in postali prijatelji. Tudi on je iz številne družine, ki je verna. Tako so tudi njega vzgojili. Njegovi starši so seveda zelo prizadeti, ker si je njihov sin našel ločenko. Nisva jezna, ker naju obsojajo. Moj sedanji fant pravi: »Če te bodo hoteli kdaj bolj spoznati, te bodo imeli radi, vendar vem, da potrebujejo čas.« Njegova mama mu je postavila ultimat: ali ona ali jaz. Fant se je odločil za naju. Vendar pa gre vsak teden domov na obisk ali kaj pomagat. Nasprotno pa mislim, da naju moji starši razumejo. Vem, da jim ni vseeno, ker sta globoko verna, a trudita se, molita in se žrtvujeta, predvsem pa nas imata rada in sta srečna, ker vidita, da sva tudi midva z otrokom srečna. Vem, lažje nas razumeta kot fantovi starši, saj sta bila mnogokrat priča zaničevanju, grožnjam in ponižanje s strani mojega bivšega moža. Vesta, da sem veliko pretrpela, zato me skušata opravičiti pred Bogom in svojo vestjo. Mislim, da sta prava kristjana. Tudi sama se trudiva, da bi bila takšna, a na žalost se bojim, da sem to možnost že zapravila.
Tako sedaj živimo skupaj, razumemo se in se imamo radi. Vsi trije si želimo, še enega našega otročička. Ob nedeljah gremo k maši, čeprav se ne počutimo najbolje. Ljudje lahko rečejo: »Glej ju, hinavca, v cerkev hodita pa na koruzi živita. In kaj naj storiva? Naj zaradi videza nehava hoditi v cerkev, da ne bova hinavca, otroka pa vzgajava brez vere? Vem, da je na tisoče tudi takšnih družin. Naj se pri dobrih tridesetih odločim, da bom, zaradi videza ali zaradi cerkve živela sama z otrokom? Naj rečem fantu, ki naju ima srčno rad: »Tako te imam rada, da nočem biti s teboj, poroči se z drugo, bodi srečen z njo«. Pravzaprav sem mu to že velikokrat rekla, a pravi, da mu z otrokom pomeniva več kot vse drugo in, da bo z mano ostal. Verjamem mu, ker je resen in odgovoren človek, kar z vsem svojim bitjem dokazuje, da mu res pomeniva največ.
Tako, vidite, nastane problem. Kolikor vem, Cerkev ne dopušča takšnega razmerja, a kaj naj bi mlada človek lahko storila? Kako naj živiva, "da bo volk sit in ovca cela"? Mislim, da ne gre. Zato vas prosim, oče urednik, da mi poveste, kaj vi mislite o tem:
Vidim, da je veliko takih primerov pri nas in po svetu, saj je vedno več ločitev in ponovnih porok oziroma ponovnega skupnega življenja brez porok. Takšno je, vidite, naše življenje. Upam, da nas ne boste preveč obsojali, Preveč je že ljudi, ki to delajo.

Metka

Upam, da bodo tisti, ki bodo prebrali tvoje pismo, dvakrat premislili, predno vaju bodo obsojali kar počez, po videzu. Res je, da bi bila lahko mnogim za zgled. Zato tudi naš novi papež toliko poudarja, naj ne sodimo prehitro, naj ne sodimo po videzu. Takoj bo kdo pripomnil: »A vi kot duhovnik smete dopuščati kaj takega?« Res je, Cerkev ne dopušča ločitve zakona, ki je bil veljavno sklenjen. Toda obstajajo izjeme. Cerkev je namreč preko cerkvenih sodišč za mnoge zakone, ki so bili na videz veljavno sklenjeni, po proučevanju dokumentov in zaslišanju prič ugotovila, da so bili v resnic neveljavno sklenjeni, in jih je razglasila za nične. Ko so ločitve bile redke, se to niti ni poglobljeno proučevalo. Sedaj pa je potrebno, da tudi to postane bolj jasno. Navadno je pomanjkljiva svobodna volja (namen) ali izključevanje otrok, kar pa je osnovni namen zakona. S tem seveda rešimo problem samo v določenih primerih, ki pa, kot kaže niso tako redki, kot smo doslej mislili.

Papež o zakonu velikokrat govori in hotel je, da bo letos škofovska sinoda o družini. Gotovo bodo ob poglobljenih razpravah najboljših strokovnjakov s tega področja odkrili nove vidike in poglobili razumevanje problemov s tega področja.

Predvsem pa je že sedaj jasno, kar je papež že večkrat poudaril, da tisti, ki so ponovno civilno poročeni, niso kristjani drugega razreda. Res je, da ne morejo pristopati k spovedi in obhajilu, lahko pa naredijo v Cerkvi veliko dobrega, zlasti pri vzgoji lastnih in tujih otrok, pri dobrodelni dejavnosti (karitas), pri sodelovanju v dejavnosti, kot je cerkveno petje, pomoč in svetovanju pri ekonomskih zadevah župnije, pomoč na področju, kjer so sami bolj strokovnjaki. Žalostno je, da mora duhovnik skrbeti za opremo cerkve, vzdrževanje, zbiranje finančnih sredstev ... ko so za to v župniji mnogo bolj sposobni ljudje.

Napačno je prepričanje, da se civilno poročeni nimajo pravice s tem ukvarjati. Nasprotno, dobrodošli so. Če že ne morejo prejemati zakramentov, so lahko na drugih področjih bolj aktivni. Glede verske vzgoje velja, da morajo biti otroci še bolj vključeni v župnijsko življenje, bolj vestni pri verouku, bolj na razpolago za ministriranje, cerkveno petje, pomoč potrebnim, ostarelim ...

Bog se ne da prekositi v dobrotljivosti, čim več mi naredimo zanj, tim več bo on naredil za nas. Tako tudi bo dal takim ljudem in njihovim družinam veliko več milosti, tudi ob zadnji uri in v preizkušnjah. Zato bi moralo biti prav v takih družinah še več molitve, verskega branja, duhovnih vaj, odprtosti za kanale milosti ...

Čeprav je tvoj položaj tak, da ga trenutno ne moreš rešiti, ker bi naredila še večjo škodo, ne izgubljaj zaupanja. Bog te ima rad, rad ima tvojo družino in jo bo varoval.

oče urednik Franc Bole

priloga

Čudoviti svet čebel

gost meseca

dr. Jože Marketz, celovški škof

tema meseca

Glasba nas spremlja in zaznamuje

Preberite več: Junij 2020

kirurg in gorski reševalec

“Vera mi zelo pomaga v težkih trenutkih in je ne skrivam, je pa tudi ne nosim na pladnju”

Zdravnik Jurij Gorjanc je kot drugi zdravniki v času epidemije koronavirusa imel veliko dela. Na še več dela je bil pripravljen. Pa je prišlo do tega, da je moral zapustiti delovno mesto. Zakaj, boste zvedeli iz pogovora z njim, v katerem bo razkril tudi svoje poglede na delo z bolniki ter spregovoril o drugih, zlasti človekoljubnih dejavnostih.

- V teh dneh epidemije so zdravniki izredno izpostavljeni. Ti pa te dni preživljaš drugače. Si v karanteni. Zakaj?
Še pred nekaj dnevi sem bil v polnem delovnem pogonu. Zadnjih nekaj dni smo delali krepko nad 100%, saj smo zaprli vse usmerjene ambulante in bolniki, v glavnem nujni, so se stekali v splošno kirurško ambulanto. Tam smo v sredo štirje kirurgi delali skupaj z medicinsko sestro, ki je nekaj dni kasneje dobila simptome okužbe dihal in bila na testu za virus Sars-CoV-2 pozitivna.

- Kako preživljaš te dni v karanteni? Se jih da izkoristiti za dobro?
Najprej sem se dal testirati in negativen test je obetal, da ne bom zbolel in do sedaj še nisem. Upoštevanje pravil dezinfekcije in osebne zaščite se je očitno obrestovalo. Kljub temu je potrebna karantena. Štirinajstdnevni ‘prisilni’ dopust sem najprej izkoristil za počitek. Nato sem si naredil nekakšen urnik: poleg pisanja člankov tudi čiščenje stanovanja ter priprava na Veliko noč. Rad molim. Ker sem kar osemkrat boter, sem v stiku tudi z nekaterimi šolarji, ki mi po elektronski pošti pošljejo kakšno domačo nalogo, preden jo prepošljejo dalje. A ugotavljam, da sem srednješolski matematiki komaj še kos.

- V času karantene je prejšnji konec tedna izredno veliko ljudi odšlo na morje in v hribe ter se ukvarjalo z adrenalinskimi športi. Nekaj jih je pristalo na urgenci in s tem so obremenili že tako obremenjeni zdravstveni sistem. Ti si med drugim tudi gorski reševalec. Kako gledaš na tako ravnanje ljudi?
Načeloma sem kar toleranten, saj drugače ne bi mogel biti gorski reševalec in bi ljudem vedno nekaj pridigal. Vsakemu se lahko kaj zgodi. Nekaj drugega pa je trenutna situacija. Mislim, da smo Slovenci dokaj hitro dojeli, da gre sedaj zares, da moramo biti odgovorni do drugih, ne le do sebe. Resda se je to zgodilo ob prenekaterih opozorilih kolegov in včasih šele kritikah. Tudi v Gorski reševalni zvezi Slovenije so odgovorni že kak teden pred tem medijsko preventivno delovali in dejansko nismo imeli resnejšega dela do danes.

- ‘Poklic’ gorskega reševalca si ‘podedoval’, saj ima reševanje v gorah že dolgo tradicijo v vaši družini …
Pred petindvajsetimi leti sem kar nekako ‘zdrsnil’ v to dejavnost, ki mi je bila vedno sprostitev in nikoli napor. Normalno je, da kot medicinec in navdušen planinec delujem kot zdravnik tudi v gorah. Poklic zdravnika je pač poslanstvo. Tudi brat Bojan, ki je diplomiran zdravstvenik, je gorski reševalec letalec. Veliko je pomenil zgled očeta. Dodatno še spomini starega očeta, ki je bil eden od pionirjev gorskega reševanja v Sloveniji in je sodeloval tudi pri znamenitem reševanju Pavle Jesih, ki je z Jožo Čopom preplezala nov steber v severni Triglavski steni. Takrat je bilo reševanje resnično težko, mislim da veliko težje kot danes. Pred časom mi je oče podaril ‘dedijevo’ reševalno opremo, obutev in ne predstavljam si prav, kako so se v okovankah (posebni ožebljeni gojzarji) alpinisti premikali v skali.

- Si gorski reševalec letalec. Kaj to pomeni?
V slovenščini to tako definiramo. Za zdravnika to pomeni, da je helikopterski zdravnik, za medicinskega tehnika pa, da obvlada reševalne veščine, ko je treba nekoga s pomočjo elektromotornega vitla izvleči iz stene. Za sabo imam preko 600 reševalnih akcij s helikopterjem, kar ni majhno število za nekoga, ki dežura le ob nekaterih vikendih. Takrat je v gorah največ pohodnikov, alpinistov in tudi največ nesreč. Poleti delam v slovenskih gorah (dežurstva so na Brniku), pozimi pa v avstrijskih Alpah, v Matreiu pod Velikim Klekom (Grossglocknerjem) na vzhodnem Tirolskem. V zadnjih letih na račun dela v bolnišnici dežuram nekoliko manj.

- Gorski reševalec rešuje druge ljudi. S tem pa včasih postavlja v nevarnost svoje življenje. Imaš kakšen spomin na tako reševanje?
Naše delo poteka po precej ustaljenih protokolih, ki zmanjšujejo tveganje na minimum, popolnoma pa se nevarnostim ne moremo izogniti. Spominjam se reševanja poškodovane alpinistke iz pretekle sezone, ki je z odprtim zlomom roke obvisela na plezalni vrvi pod skalnim previsom. Operater na vitlu je moral odviti skoraj vso jeklenico, da sem lahko dosegel ponesrečenko. Ko sem tako lebdel kakih 70 metrov pod plovilom, je bila edina komunikacija s posadko vojaškega helikopterja prek radijske zveze; helikopterja zaradi oddaljenosti in previsa niti slišal nisem. Kasneje sem razmišljal, kako bi bilo, če bi takrat odpovedala radijska zveza. Imamo navodila tudi za takšne primere, ampak res sem bil vesel, da je vse delovalo brezhibno.

- Najbrž imaš pa tudi kakšen lep spomin, da ste se zelo trudili in potem koga rešili. In ta vam je bil povrhu še hvaležen.
Takšnih spominov je največ. Večina ponesrečenih se zaveda, kaj bi bilo, če jih helikopter ne bi prišel iskat. Dolgo bi bili izpostavljeni mrazu in vetru, tudi poleti, preden bi do njih prišli reševalci peš. Zato je veliko odvisno od izkušenj in izurjenosti pilotov, ko se odločajo, ali bodo v sumljivem vremenu poleteli ali ne. Pred nekaj tedni je na Peci v hudem mrazu potekala reševalna akcija hrvaškega državljana z zlomljeno nogo. Ta planinec je kasneje po pošti reševalcem GRS Koroške poslal velik paket z domačimi dobrotami. Še bolj kot malice smo se razveselili njegove hvaležnosti.
V Sloveniji so piloti vojaških in policijskih helikopterjev res vrhunsko usposobljeni, to lahko mirno rečem tudi na podlagi izkušenj iz tujine. Zato bi si želel, da helikoptersko reševalno službo v Sloveniji končno organiziramo na profesionalen način z namenskim reševalnim (ne-vojaškim in ne-policijskim) helikopterjem. Taka služba bi združila tako izkušene posadke iz obeh omenjenih resorjev kot tudi usposobljene zdravnike širom Slovenije. Za to pa je danes potrebno združiti moči več političnih opcij; podobno kot smo jih sedaj pri boju proti koronavirusu. Dokazali smo si, da zmoremo in znamo. Potrebno je tudi odobravanje širše javnosti, saj so bili številni dosedanji (tudi zelo dobronamerni) poizkusi, zrušeni pred ali celo že po uvedbi kvalitetne helikopterske reševalne službe.

- Gorsko reševanje je pravzaprav povezano s tvojim poklicem – si namreč zdravnik splošne kirurgije, z dodatno specializacijo iz abdominalne kirurgije. Zaposlen si v bolnišnici Usmiljenih bratov v Šentvidu ob Glini na avstrijskem Koroškem. Velikokrat operiraš tudi bolnike z rakom. Med njimi so nekateri raki z visoko smrtnostjo. Kako se kot zdravnik srečuješ s smrtjo? Od kod naj zdravnik jemlje moč, da bo stal ob strani bolnikom in najbrž tudi njegovim bližnjim? Vprašanje pa je aktualno tudi sedaj v času pandemije, ko v nekaterih predelih sveta ljudje množično umirajo.
Kirurgija je moje primarno veselje in v bolnišnici preživim tudi največ časa. Tudi tukaj delujemo po ustaljenih protokolih in predvsem v ekipah, t. i. timih. Pri težkih situacijah v medicini, kot je zdravljenje raka, je uspeh možno doseči samo skupaj. Pri rakih trebušne votline, dojke in ščitnice ter še nekaterih drugih tumorjih, ki jih operiramo v naši bolnišnici, ima kirurgija osrednjo vlogo.
Preživetje je v končni fazi odvisno od tega, ali bo tumor odstranjen v zdravo ali ne. To večinoma uspe, če se rak ni preveč razširil. Včasih ga lahko pred operacijo zmanjšamo s kemoterapijo in obsevanjem, zato je večina operacij uspešnih, kurativnih, kot rečemo. Takšno novico je seveda lepo posredovati bolniku in svojcem. Kadar ni tako, je težje. Srečevanje s smrtjo pa vsak od zaposlenih doživlja drugače, načeloma pa tudi tukaj nismo prepuščeni sami sebi, še manj bolnik. Vsakega bolnika obravnavamo osebno. Imamo pastoralno službo, psihologa, duhovnika, predvsem pa enega najsodobnejših paliativnih oddelkov v Avstriji, kjer delajo za to izšolani specialisti. Tudi oni se izmenjujejo, saj je to delo psihično najnapornejše.
Meni osebno vera zelo pomaga v težkih situacijah in je ne skrivam, tudi pa je ne nosim na pladnju; naj se pokaže praktično, v življenju. Upam si celo malo predrzno trditi, da je med zdravniki malo ljudi, ki ne bi bili verni, čeprav na glas tega ne povedo. V naši bolnišnici je vsak večer maša za vse zdravstvene delavce in bolnike.
Glede nove epidemije – naša bolnišnica zaenkrat ni registrirana kot primarni Korona-19 sprejemni center, saj je načrt te bolnike centralizirati v celovški kliniki, da se pandemija čim dlje drži pod kontrolo. Upamo, da bolnikov ne bo preveč; pripravljeni smo tudi na ta scenarij, saj smo kot bolnišnica z respiratorji in intenzivnimi posteljami k temu v primeru potreb obvezani.

- Kot zdravnik že skoraj desetletje delaš v Avstriji, prej pa si bil zaposlen v Sloveniji. Torej poznaš oba zdravstvena sistema in ju lahko primerjaš. V zadnjem času nekateri v Sloveniji zelo poudarjajo pomen javnega zdravstva. Ti delaš v privatni bolnišnici. Kako gledaš na oba sistema?
Omenjene ‘privatnosti’ ne čutim, tudi naši bolniki je ne. Morda jo doživljajo v pozitivnem smislu, kot nekaj več, nekaj boljšega. Bolniki radi prihajajo k nam, ker je obravnava precej osebna. Naša bolnišnica v Šentvidu ob Glini (St. Veit/Glan) je le ena od 23 bolnišnic v lasti Cerkve v Avstriji, ki preko 150 let delujejo v sistemu javnega zdravstva, po definiciji pa so zasebne, v našem primeru v lasti reda Usmiljenih bratov. Imajo koncesijo ministrstva za zdravje oz. soglasje države za delovanje, za bolnika pomeni to, da pride k nam ‘z napotnico’ kot kamorkoli drugam. Bolnišnice v lasti cerkvenih redov so v Avstriji druga najmočnejša veriga bolnišnic, takoj za osnovno mrežo zdravstva državnih zdravstvenih zavodov. Glede poudarjanja pomena javnega zdravstva v Sloveniji pa se mi kot zunanjemu opazovalcu zdi zanimivo, kaj želijo pisci s takimi časopisnimi prispevki sporočiti. Če zdravstvena ponudba bolniku ne omogoča izbire, se težko premaknemo na bolje. Paradoksalno je, da članki s takšnimi naslovi nastajajo vedno znova, obenem pa si vsak, tudi avtor takega članka zase želi dober, sodoben zdravstveni sistem, ko ga bo pač potreboval. Zdrava konkurenca je vedno prinesla razvoj in spodbudo vsem, ki so na trgu in tudi v zdravstvu je tako. Je pač treba naliti čistega vina, da uvedba konkurence-večjih možnosti na začetku stane več, ima svojo ceno. Osebno zagovarjam delovanje zdravstva kot sistema ob takem pozitivnem poslovanju, ki ne dopušča bogatenja ponudnika zdravstvenih storitev, saj to ni namen zdravstva. Odobravam delovanje takšnega sistema, ki omogoča stalen razvoj stroke, sprotno posodabljanje opreme in stimulacijo zaposlenih; v takem sistemu namreč dnevno delam in izkušam, da je možen. Na račun dobro zavarovanih premožnejših zavarovancev so ogrožene in manj premožne skupine prebivalstva zavarovane v celoti. Včasih je dobro pokukati samo čez Karavanke ali pa še kam. V Sloveniji je npr. eden od kompetentnih koncesionarjev Kirurgija Bitenc na Golniku, pa še kdo. Slovenski zdravstveni sistem je trenutno močno kadrovsko podhranjen, to se ne more spremeniti čez noč, se pa že spreminja na bolje.
Ob tem se mi ne zdi nujno, da bi morala alternativo na tem področju tudi v Sloveniji ponuditi Cerkev. Seveda s tem ne bi bilo nič narobe, nasprotno. Tako je včasih že bilo. Usmiljeni bratje so morali iz treh slovenskih bolnišnic oditi leta 1947; nekateri bratje v Avstriji se tega še spomnijo. Govorim o tem, da bi v bližini obstoječih bolnišnic ali ob njih zrasle dodatne kapacitete, ki bi omogočale hitrejši razvoj stroke, saj bi bile obstoječe strukture razbremenjene. Tako je v Švici, Avstriji, Nemčiji, ki imajo zelo dobro ogrodje javnega zdravstva, a ne trepetajo pred konkurenco na področju koncesionarstva ali celo zasebništva. Ne nazadnje je dejstvo, da se v te države, poleg ZDA, hodijo operirat in zdravit bolniki s celega sveta.
Na ta način bi razbremenili tudi oba klinična centra v dveh največjih slovenskih mestih. Ti ustanovi sta sedaj prevečkrat prisiljeni delovati kot veliki mestni bolnišnici, namen terciarnih ustanov pa je poleg rutine tudi razvoj stroke, raziskovanje. To bi bila neka strateška odločitev, ki pa ima svojo nesporno osnovo v sposobnosti slovenskih medicincev. Po desetih letih dela v Avstriji in primerjanja nekega osnovnega znanja, lahko tudi kot univerzitetni asistent mirno trdim, da zagotavljata obe slovenski medicinski fakulteti ogromno znanja in potenciala, ki morda doma še ni prišel v polnosti do izraza tudi zaradi okostenelega zdravstvenega sistema.
Če povzamem zelo na kratko: tako na zdravstvenem, kot na še kakšnem področju bi zaželel Sloveniji več medsebojne privoščljivosti. Do samega sebe in do svojega bližnjega.

- Čeprav delaš v Avstriji, pa občasno operiraš tudi v Sloveniji.
Pri Slovenskem zdravniškem društvu že enajsto leto vodim Herniološko združenje Slovenije. To pomeni skrb na področju operacij trebušnih kil pri razvoju stroke, uvedbe novih metod in izobraževanja kirurgov. Zaenkrat obstaja obojestranski interes za to, čeprav sem v tujini. Nisem sam, imam dobro ekipo. Ne nazadnje so operacije kil zelo pogost kirurški poseg, menda poleg operacij sive mrene eden najpogostejših sploh in interes za nova znanja je velik. Operacijo kile lahko naredimo zgolj kot neko rutino. Lahko pa nekemu bolniku glede na njegovo starost, spol, aktivnost naredimo tisti poseg, ki je zanj najboljši, govorimo o t. i. “prikrojenem pristopu”, pri čemer moramo obvladati več tehnik. To do neke mere velja tudi za operacije drugih organov. Sam udejstvovanje v okviru Herniološkega združenja doživljam kot priložnost, da vrnem domovini nekaj svojega znanja, ne nazadnje sem medicinsko odrasel v Sloveniji. Nove operativne metode in uvedbo sodobnih materialov, ki pridejo v Avstrijo nekaj prej kot v Slovenijo, v okviru kirurških delavnic prenašam na kolege. V zadnjih petih letih smo tako eno od laparoskopskih metod oskrbe dimeljske kile uvedli v praktično vse slovenske bolnišnice, kjer te tehnike še niso poznali. Rezultate smo objavili v mednarodni znanstveni reviji. Trenutno poteka podoben program pri zelo velikih pooperativnih kilah. V Sloveniji operiram tako ob svojih prostih dnevih.

- Del svojega dopusta preživiš kot zdravnik prostovoljec v tretjem svetu, kamor hodiš operirat. Zakaj si se odločil za to?
To je notranja potreba, ker čutim, kako mi gre osebno zelo dobro, skoraj predobro ter da v našem delu sveta živimo v nekakšnem mehurčku in imamo vse, kar želimo. V razvitem svetu z ukrepi preventive in sodobne medicine silno podaljšujemo življenje. Nič nimam proti dobri kvaliteti življenja tudi v visoki starosti, ravno nasprotno. Pa vendar velika večina ljudi na svetu ne umre pri osemdesetih, kot je povprečje v Sloveniji, temveč vsaj desetletje prej. V Afriki, kamor odhajamo na misije, pa kar petindvajset do trideset let prej.

- V tretji svet ne greš sam, ampak gredo s teboj tudi drugi zdravniki. Je med njimi zanimanje za tako humanitarno delo?
Ponavadi se začne z golo radovednostjo, ki pri nekaterih udeležencih prerase v odločitev pomagati na dolgi rok. Nekateri odnehajo, ker ne verjamejo, da res izboljšajo zdravstveno situacijo ljudi, kamor gredo. Zato, da takšna odprava dobro uspe, je potrebne veliko priprave, ki poteka praktično skozi celo leto, saj v razmerah tretjega sveta ni veliko možnosti in vse, kar tam uporabimo, moramo na podlagi številnih predvidevanj vzeti s sabo. Vesel sem vsakega zdravnika, ki se nam pridruži ali organizira svojo lastno ekipo. Z nekaj misijami gotovo ne bomo spremenili zdravstvenega sistema v Afriki, še manj razmišljanja tamkajšnjih ljudi. Osebno sem zadovoljen z majhnimi uspehi. Verjamem, da šteje osebni stik z lokalnimi kirurgi, ki jih vedno bolj načrtno izobražujemo, šteje pa tudi vsak ozdravljen posameznik. V zadnjih letih smo osredotočeni na dve bolnišnici v Tanzaniji, ki ju pomagamo opremljati. Zanimivo ob tem je tudi, da sem boljši zdravnik doma, vsaj tako čutim sam, odkar imam redno izkušnjo teh misij. Letos junija bomo omogočili eni od tanzanijskih kirurginj izobraževanje v Sloveniji in Avstriji. Novembra 2020 odhajamo na novo, že 13. misijo, če bodo globalne razmere z virusom to dopuščale.
Afriškega zdravstvenega sistema ne moremo primerjati z evropskim, zato te prosim, če lahko na kratko opišeš svoje delo v tretjem svetu.
V glavnem operiramo velike kile, zadnje leto tudi ščitnice. Operiramo tudi nujne primere (vnetja, predrtja črevesa, itd.). Številnih tumorjev, kot jih imamo v Evropi Afrika (še) ne pozna oz. jih večina bolnikov ne dočaka. V takih situacijah se odločamo tudi glede na to, ali bi bil večji poseg sploh varen glede na dejstvo, da so intenzivni oddelki v Afriki in Aziji privilegij nekaterih bolnišnic v glavnih mestih. Naše misije se osredotočajo na periferna področja, ki so bolj zapostavljena. Lokalni zdravniki nas pričakujejo že vsaj pol leta pred misijo in nam pripravijo bolnike, mi pa v tednu ali dveh, kolikor traja misija, operiramo od jutra do večera. Z bolnišnico imamo sklenjeno pogodbo glede odgovornosti in razdelitve kompetenc, pri tem nam pomagata dve krovni organizaciji, ena v Veliki Britaniji in ena v Španiji.

- Si tudi alpinist in si osvojil tudi nekaj osemtisočakov. Z alpinizmom je povezana še ena stvar v tvojem življenju. Pri smučanju z najvišje gore sveta si spremljal Dava Karničarja. Postala sta prijatelja. Najbrž te je njegova tragična smrt prizadela.
Davova nepričakovana smrt me je zelo prizadela, zelo sem ga imel rad. Ničesar ni delal na pol, vedno je bil predan, to me je pri njem fasciniralo. Zaupal mi je tudi nekatere svoje življenjske, ne le alpinistične preizkušnje. Kot zdravnik sem ga spremljal do tabora 3 (7.300 m) na zahodnem pobočju Everesta, ko je kot prvi opravil legendarni smučarski spust. Takrat sem imel tudi sam možnost za vrh, a je bilo zdravniškega dela enostavno preveč; takšna gora zahteva popoln fokus. Z leti se je nabralo dovolj izkušenj in leta 2012 sem skupaj s štirimi prijatelji stal na vrhu osemtisočaka v pakistanskem Karakorumu. Še posebej hvaležen sem vodji, žal pokojnemu vrhunskemu alpinistu Gregi Lačnu, ki je vztrajal, da vzpon opravimo brez dodatnega kisika ter da šotore in drugo opremo na goro nesemo sami. To je dalo vzponu dodatno vrednost.

- Lani si doktoriral s tezo Mehanizem z mrazom izzvane vazodilatacije kot napovedni dejavnik za dovzetnost omrzlin pri alpinistih, v kateri si se ukvarjal s problemom okvar zaradi mraza na prstih rok in nog. Kot zdravnik si spremljal nekatere alpinistične odprave. Torej se je tvoj doktorat ‘rodil’ iz tvojega alpinizma …
Na odpravah v visokogorje smo opazili, da so nekateri alpinisti utrpeli omrzline, medtem ko jih drugi v istih vremenskih razmerah in z enako opremo niso. Vprašali smo se, zakaj je tako. ‘Posumili’ smo, da niso vsi alpinisti enako nagnjeni k nastanku omrzlin ter razmišljali, s katerim laboratorijskim poizkusom bi to lahko ugotovili.
Vemo, da se na mrazu žile v koži skrčijo, koža postane hladna, to izkušnjo ima vsak od nas. Če z izpostavljenostjo mrazu nadaljujemo, pa se žile v koži prehodno za nekaj minut razširijo in koža se prehodno segreje. Tak ciklični vzorec ohlajanja/ogrevanja se lahko na mrazu večkrat ponovi. Pojav imenujemo MIVD (mehanizem z mrazom izzvane vazodilatacije). Ni popolnoma jasno, čemu človeku ta samodejni refleks služi, domnevamo da kot zaščita pred omrzlinami. Vsak posameznik ima svoje značilnosti tega refleksa, nekakšen “temperaturni prstni odtis”. Mi smo ta pojav uporabili kot merilni instrument. Vsakemu testiranemu alpinistu smo prste rok in nog za 30 minut potopili v mrzlo vodo temperature 8 stopinj Celzija in merili temperaturne odzive kože. Vrednosti posameznih meritev smo nato analizirali in medsebojno primerjali.
Doktorat je nastal iz magistrske naloge s podobnim naslovom iz leta 2011, ta pa je bila zasnovana ravno na odpravi Skieverest leta 2000; takratne raziskave smo sedaj nadgradili s petimi dodatnimi objavljenimi članki.

- Če bi moral preprostemu človeku povedati, s čim si se ukvarjal v svojem doktoratu in kakšni so izsledki, kaj bi mu dejal?
V prvem delu doktorata, poskusi so potekali na Inštitutu Jožef Stefan in v Olimpijskem centru Planica, smo se posvetili proučevanju preprečevanja omrzlin. Kot prvi smo dokazali, da so alpinisti po prestanih omrzlinah bolj izpostavljeni ponovnim omrzlinam. Z omenjenim testom MIVD lahko med alpinisti prepoznamo posameznike, ki so za nastanek omrzlin bolj dovzetni. Tem alpinistom pred udeležbo na odpravah predpišemo preventivne ukrepe, v najslabšem primeru jim moramo plezanje v Himalaji odsvetovati.
Drugi del doktorata je usmerjen v prepoznavo (diagnostiko) in zdravljenje omrzlin. Z analizo rezultatov zdravljenja alpinistov z omrzlinami v zadnjih 20 letih smo pokazali, da pri globokih omrzlinah za ohranitev prstov štejejo ure in minute. Podobno kot pri srčnem infarktu. Za zdravnike, ki se srečajo s takim poškodovancem (npr. v splošni ambulanti ali v urgentnem centru) smo izdelali konkretna navodila, kako naj ravnajo in jih strnili v t. i. protokol Planica.

JURIJ GORJANC (1971)
je doma s Prevalj na Koroškem. Leta 1996 je diplomiral na Medicinski fakulteti v Ljubljani in leta 2004 opravil specializacijo iz splošne kirurgije. Do leta 2011 je delal v Splošni bolnišnici Slovenj Gradec. Istega leta je na Medicinski fakulteti v Ljubljani naredil magisterij. Zdaj kot kirurg dela v bolnišnici Usmiljenih bratov v Šentvidu ob Glini na Koroškem. Vsako leto sodeluje v zdravniški odpravi, ki gre pro bono operirat v nerazvite države.
Je član Gorske reševalne službe in zdravnik gorski reševalce letalec. Sodeluje pri reševanju s helikopterjem v ekipi na Brniku in v ekipah helikopterskega reševanja na avstrijskem Koroškem in vzhodnem Tirolskem. Na himalajskih odpravah je prišel do pomembnih spoznanj in vedenj o življenju človeka v visokogorju. Spoznanja je strnil v doktorat, ki ga je lanskega avgusta zagovarjal na ljubljanski Medicinski fakulteti. Predvsem pa o sebi pravi, da je ‘dohtar’, ki rad moli.

RUSTJA, Božo. (Gost meseca) Ognjišče, 2020, leto 56, št. 5, str. 8-13.

Za seboj imam strogo krščansko vzgojo. Do štiriindvajsetega leta sem redno hodila k maši in verouku oziroma na meditacije in duhovne obnove. Potem pa sem nekega dne šla k spovedi in duhovniku povedala, da sem v cerkvi večkrat slišala laži oziroma polresnice, da sem zaradi laži sprejela odločitve, zaradi katerih hudo trpim, in da nikoli več ne prestopim cerkvenega praga. In sem šla. V nobeno stvar nisem več verjela. Niti v Cerkev niti v Boga. Kakšno leto sem se iskala, potem pa spet pristala pri možu. Rodili sta se nama dve hčeri.
Ko sem bila stara malo manj kot štirideset let, je mlajša hči, takrat stara dobro leto, na smrt zbolela. Iz psiholoških razlogov je z možem nisva dala v bolnišnico in mi jo je v treh do štirih mesecih pozdravila bioenergetičarka. Hči je ozdravela, jaz pa sem postala verna. Šele takrat mi je kljub strogo pravoverni vzgoji, ki je v veliki meri temeljila na strahu pred Bogom, postalo jasno, da jo je pozdravil Bog, ki je velika dobra sila, ki je pravična in ljubeča. Ki je povsod in za vse ljudi.
Vi ste pred časom pisali o govoru Lare Jankovič v Dražgošah. Ona je pač obsojajoča in ima slab spomin. Pa kaj? Pozabila je omeniti povojne poboje. Ampak tudi Cerkev, ki je sicer pozitivna institucija in je naredila ogromno dobrega, tudi za malega človeka, ima slab spomin. Svete inkvizicije nikoli ne omenja. Pa tudi nasilnega pokristjanjevanja ne.
Hvala Bogu, da so ta nasilna obdobja mimo. Ampak bila so. Moramo jih priznati. Tako kot moramo priznati povojne poboje.
Vsako nedeljo (že približno leto in pol) sedim pri sedmi maši. V cerkvi je na vsaki strani po 21 klopi. Vedno preštejem vernike. Komaj kdaj jih naštejem po enega za v vsako klop.
Kaj pa, če mora Cerkev priznati tiste svoje (čeprav redke) grehe že zato, da se njene klopi ob nedeljah spet napolnijo? Kaj pa, če mora Cerkev prva ponuditi roko drugače mislečim? Ali ni Kristus govoril o tem, da je treba ponuditi drugo lice, če te nekdo udari po enem?
Polona

Spoštujem vašo sposobnost, da v drugih gledate dobro. Prav tako spoštujem vaše trpljenje, ki ste ga prestali, zlasti ob hčerkini bolezni. Bodite prepričani, Bog ga je videl. Verjamem vam, da vas je ta izkušnja pripeljala k Bogu. To niso lahke stvari in kdor jih ni doživel, jih bo težko razumel. Številne ljudi trpljenje in preizkušnje pripeljejo k Bogu. Ni pa nujno, da trpljenje privede k Bogu. Nekateri se prav zaradi lastnega trpljenja ali trpljenja najbližjih odvrnejo od Boga. “Če bi bil Bog, bi takega trpljenja ne dopustil,” trdijo.
Morda samo nekaj o ‘grdi’ Cerkvi, ki je tako sovražna do drugače mislečih. Kot razberem iz vašega pisma, ste razgledani. Zato gotovo veste, da je Cerkev in da smo kristjani v naši družbi prej žrtve sovražnosti in nestrpnosti. Koliko laži in koliko gnojnice se zlije v medijih na nas. Tudi v Dražgošah je bilo tako, kar ste sami omenili. Na take izlive sovraštva je treba reagirati in tako sovraštvo je treba razkrinkati. Tudi Jezus je velikega duhovnika, potem ko ga je njegov služabnik po krivici udaril, vprašal: »Če sem napačno rekel, izpričaj, da napačno; če pa prav, zakaj me tolčeš?« (Jn 18,23). Visokemu predstavniku judovske vere je odločno povedal, da ne dela prav. Seveda je bilo to pogumno dejanje, s katerim je tvegal smrtno kazen. A ne glede na to je vztrajal pri resnici in pravici.
Krivico in laž je treba poimenovati kot laž in krivico in ne sodelovati pri krivici in laži! Samo to sem želel storiti. Upam, da ste podobno pismo, kakor ste ga napisali meni, napisali tudi govornici v Dražgošah. Poimenovati stvari s pravimi imeni, to je reči laži laž in krivici krivica, nas ne odvezuje od dialoga z ljudmi, ki mislijo drugače. Dialoga ne moremo razumeti kot kimanje drugače mislečim. Ne, dialog zahteva, da se stvari poimenujejo pravilno in mora temeljiti na resnici. Jezus od nas zahteva še nekaj: da odklanjamo laž in zmoto, toda ne sovražimo tistega, ki se moti. Zavračamo greh, a ne zavračamo grešnika. Tako moramo razumeti njegove besede o ljubezni do sovražnikov (prim Mt 5,44), predvsem pa njegov zgled, ko ni obsodil prešuštne žene, obsodil pa je njena grešna dejanja (prim Jn 8,1-11).
Morda samo še o tem, da se v Cerkvi ne govori o inkviziciji in nasilnem pokristjanjevanju itd! Strinjam se, da je treba vse nasilje in sovraštvo, tudi ali zlasti, če je storjeno v imenu vere, obsoditi in ga obžalovati. Toda glede inkvizicije in ‘nasilnega pokristjanjevanja’ – bojim se, da gre tudi tukaj za precej pavšalne trditve, ki nimajo vedno podlage v zgodovinskih virih. Tudi vi ste jim nekoliko nasedli in obsojate (tudi krivično) Cerkev, čeprav po pravici napišete, da je Cerkev v zgodovini storila tudi mnogo dobrega. Ne podlegajmo propagandi, ampak se držimo zanesljivih zgodovinskih virov. Npr. ‘nasilno pokristjanjevanje’ Slovencev, ki ga tudi vi omenjate in je zapisano tudi v Prešernovem Krstu pri Savici. Vemo, da je veliki pesnik jemal snov iz nezanesljivega zgodovinskega vira in da pokristjanjevanje naših prednikov ni bilo niti malo tako krvavo. Ta vir je umetniško obdelal, saj se krst izlije v čudovit spev krščanski veri, krščanskemu darovanju in hvalnico Bogu ljubezni, (“Da pravi Bog se kliče Bog ljubezni, /da ljubi vse ljudi, svoje otroke.”), kakršen je tudi vam blizu, kakor izhaja iz pisma. Toda v nečem imate prav. Tudi če bi se v imenu Boga samo enemu zgodila krivica, kaj šele umor, je to vredno obsodbe. Tudi v Prešernova pesnitev graja ubijalskega Valjhuna, ki “ravna po svoji slepi glavi /po božji volji ne, duhovni pravi”.
Papež sv. Janez Pavel II. je v svetem letu 2000 prosil odpuščanja za krivice, ki so jih naredili ljudje iz Cerkve. Pri posebnem obredu so prebirali besede kesanja in papež je pokleknil (takrat že z veliko težavo) pred Kristusa na križu in tudi na ta način prosil odpuščanja Njega in ljudi. Dejanje, vredno svetnika! Vem, da se je takrat opravičil tudi naš škof v Kopru, da so se večkrat opravičili drugi škofje. Nekatera opravičila so zbrana v knjigi Resnici na ljubo, v kateri so zbrana opravičila ljubljanskih (in slovenskih) škofov. In kako je na to odgovorila javnost? So se ljudje zaradi tega množično vrnili v cerkev, kakor mislite vi, če bi to Cerkev naredila? Niso se. Ste se takrat, leta 2000, vrnili v Cerkev vi zaradi te prošnje za odpuščanje? Niste se! Vrnili ste se šele po izkušnji neskončno ljubečega Boga, ki je ozdravil vašo hčerko.
Prav je, da imate o veliko stvareh svoje stališče in predvsem, da znate v drugih videti tudi dobro, kar ni ravno odlika slovenske javnosti, zato vam želim, da tudi v prihodnje iščete resnico in se še naprej bližate Bogu, čigar dobroto ste izkusili v življenju.

RUSTJA, Božo. (Pismo meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 5, str. 6-7.