nekdanji pastor

“Sprejetje krščanstva me je stalo izgona iz domače hiše”

Večkrat občudujemo Božje delovanje v zgodovini. Božje delovanje pa lahko občudujemo tudi v življenju tokratnega gosta meseca Izeta Veladžića, ki je kot muslimanski najstnik spoznal Kristusa, postal binkoštni pastor in se v zrelih letih pridružil katoliški Cerkvi. Seveda se za temi skopimi oznakami skriva ogromno zanimivih, presenetljivih, pa tudi bolečih dogodkov, po katerih je Bog na nenavaden način vodil njegovo življenje.

- Izhajate iz Bosne in vaša družina je prišla v Slovenijo, kjer je našla drugi dom. Kako se spominjate svojih otroških let v muslimanski družini?
Iz Bosne so me dobesedno prinesli. Z družino smo prišli na slovensko obalo leta 1959 in sicer prav zaradi mene. Bil sem prvi otrok. Nekako v prvem razredu osnovne šole sem zbolel za TBC (tuberkulozo). Tega nihče ni opazil, dokler se nisem nekoč zgrudil. Takrat zdravila za to bolezen še ni bilo. V tistem času je Jugoslavija prejela antibiotik iz programa UNRA. S tem zdravilom so najprej zdravili otroke. Po prvi terapiji so me poslali na zdravljenje v Bračak na Hrvaškem. Tam sem se nekako izlizal. Zdravnik je staršem svetoval, naj se preselimo nekam na morje, da se moje zdravje nekoliko utrdi. Moj oče je bil v Dekanih pri Kopru eno leto prostovoljno graničar (obmejni stražnik) in je lahko ostal tu. V okolici je opravljal priložnostna dela. Tako so se starši odločili za Slovenijo, za nas takrat sanjsko deželo. Starša sta toliko bolj pazila na moje življenje, ker jima je po mojem rojstvu umrlo več otrok v zgodnji dobi.

- Koliko ste bili vzgojeni v veri? Ali so takrat muslimanske družine iz Bosne svoje otroke vzgajale v veri?
Oče je vojna sirota. Malo pred koncem vojne so mu očeta ubili (dobesedno zaklali) sosedje, ki so bili druge vere. Pri štirinajstih je odšel od doma, saj je bila mati vdova z osmimi otroki. V nekem rudniku je raznašal vodo za rudarje. Kot vojak je bil graničar in kuhar. Potem se je javil za prostovoljstvo na italijanski meji. Takrat so zavezniki premikali mejo proti Debelemu rtiču. Pripovedoval nam je, da je prišlo tudi do spopadov. Ampak o tem se ni govorilo. Marsikateri graničar se ni vrnil živ domov.
Že v ‘rudniškem obdobju’ so ga v zaščito vzeli ‘tovariši’. Reven mlad fant brez prave izobrazbe zanje najbrž ni bil težak plen. Postal je prepričan partijec. ‘Verjel’ je v to, kar so ga učili. Zato jaz nisem hodil k verouku. V domači džamiji sem bil samo dvakrat, ko so ženske pele pesmi v čast Mohamedovi materi. Kakšne posebne vernosti med muslimani na vasi ni bilo.
Pod turško tiranijo so bili ljudje prisiljeni menjati vero glede na oblast. Bili so nekakšni “kriptopravoslavci” (skriti pravoslavci). Znali so se vesti kot muslimani in kot pravoslavni. Tako so se izognili preganjanju. V Bosancih je bilo vedno močno prepričanje, da je Bog samo eden. Ljudje različnih ver so znali živeti v sožitju. Ko so naši ljudje prišli v Slovenijo, so popolnoma opustili versko življenje. Še eno doživetje. Enkrat na leto so se muslimani zbirali v Kopru. Tudi jaz sem šel tja in opazil, kako pred telovadnico, kjer je bilo srečanje, moški preklinjajo in prostaško govorijo. Potem naj bi vstopili v telovadnico in molili. Meni se je to priskutilo in sem še to minimalno ‘versko prakso’ opustil.

- Srečali ste se s krščanstvom. Kako je do tega prišlo?
Srečanje je bilo prav nenavadno. Nekje med sedmim in osmim razredom osemletke smo šli na šolski izlet k Sv. Urhu pri Ljubljani. Cerkev je bila oblepljena s fotografijami zelo nebratskega ravnanja v bratomorni vojni oz. revoluciji. Slabi fantje so bili kristjani, domoljubi pa mladi revolucionarji. Domov smo se vrnili jezni kot sršeni in že naslednji dan se nihče več ni opredeljeval kot vernik. Tudi jaz ne. Ko je učiteljica vprašala, kdo hodi v cerkev in k verouku, je samo ena sošolka odgovorila, da obiskuje verouk, čeprav so ga tudi drugi.
Takrat sem na revijo Tovariš naslovil prošnjo, da mi kdo od bralcev pošlje kakšno lepo razglednico, da se malo razgledam po svetu. To je prebral binkoštni pastor Mihael Kuzmič in mi poslal razglednico Osijeka, zraven pa še Evangelij po Janezu in nekaj drobnih tiskovin. Radoveden kot sem, sem se takoj lotil branja. Ko je prišel na vrsto Evangelij, je bilo že poletje. Torej preberem do polovice, do starih, zarjavelih sponk. Med branjem me prešine misel (trinajstletnika!), da je to sveta knjiga in bi jo moral prebrati na kolenih. Torej pokleknem poleg stola in preberem do konca. Nekako sem imel v podzavesti, da se morajo muslimani, preden vzamejo Koran v roke, skopati. Tako spoštujejo svoje svete spise.
Jezus je naenkrat postal moj heroj in Winnetuja nisem potreboval več. Zaslutil sem, da je branja verjetno še več, zato sem odšel k župniku v Hrvatine pri Kopru in ga prosil, ali mi posodi Sveto pismo. Najprej me je prepričeval, da to še ni zame, ker gotovo ne bom ničesar razumel, na koncu pa je le popustil in mi ga posodil. Tako sem spoznal še evangeliste Mateja, Marka in Luka. Janeza sem bral nenehoma. Jezus mi je bil všeč. Mlad, moder, odločen. In vsakomur je povedal svoje. Tudi jaz bi bil tak. Minevali so tedni in jaz sem bil vse bolj Jezusov.

- Zanimivo, da vas islam ni pritegnil.
Nisem se hotel identificirati z islamom, ker so tukajšnji muslimani nudili zelo slabo podobo vernikov. Na slovensko obalo so prišli po vojni iz svojih porušenih vasi in marsikdo naravnost s paše. Bili so agresivni, z domačini in tudi med sabo so se tepli. Skoraj ves moški svet je bil vdan pijači in kockanju. Iz številnih družin so prihajali glasovi o nasilnih očetih ter o pretepenih materah in otrocih. Govorica je bila prostaška, polna kletvic. Bil sem trdno odločen, da bom živel drugače. Za silvestrovo sem na povabilo ljubljanskega pastorja šel k njim. Imeli smo skoraj celonočno bogoslužje. Posebno sem užival v pesmih, ki so jih peli skupaj in posamično. Domov sem se vrnil drugače razpoložen. Ko me je mati zagledala, je takoj dejala: “Ti si postal kristjan!” Avgusta naslednje leto sem se dal naskrivaj krstiti in zaradi tega sem bil izgnan iz domače hiše. Ko sem končal šolo in prinesel domov zelo lepo spričevalo, to očeta ni zanimalo, ampak mi je samo dejal, naj naslednji dan zapustim hišo. Starše sem kasneje še obiskoval, domov pa nisem vrnil za stalno nikdar več.

- Postali ste binkoštnik. Nekoč ste dejali, da bi postali katoličan, če bi prej spoznali katoličane?
Postal sem kristjan. Takrat nisem vedel, kakšne so razlike med krščanskimi ‘bratranci’. Nikdar nisem rad govoril, da sem binkoštnik. Zame je bilo pomembno to, da sem Jezusov. Katoličane sem poznal, samo podoba o njih je bila taka, kakršno so mi naslikali “evangelizatorji revolucije”. Nezaupanje do katoliške Cerkve sem nosil v sebi vsaj še trideset let.

- Gotovo je pri spreobrnjenju v krščanstvo pomembna še ena stvar: družina, oziroma vaša žena, saj je bila članica binkoštne Cerkve.
Moja žena je v tej skupnosti odraščala od zgodnjega otroštva. Jaz sem odhajal v Prekmurje z mladimi iz ljubljanske skupnosti. Tam sva se spoznala. Veliko Mure je moralo preteči, da sva se videla tudi s fantovskimi in dekliškimi očmi.

- Niste se pa samo pridružili krščanstvu, ampak ste postali tudi binkoštni pastor.
Že zgodaj sem začel govoriti s prižnice, kakor smo mi temu rekli. Velikokrat sem pričeval o svojem spreobrnjenju. Sem se pa zelo bal, preden sem javno nastopil. Zavedal sem se, da moram odgovorno govoriti, ker so moji poslušalci verni in bodo moje besede vzeli zares. Po dolgih letih pridiganja in ko se je skupnost binkoštnikov na obali povečala, smo poiskali prostore in ‘pristali’ v Izoli. Gospodovo večerjo pa so morali imeti pastorji, ki so prihajali iz Prekmurja. Kar pa je bilo za starejše naporno, zato so potem za pastorja izbrali mene, da smo lahko obhajali Gospodovo večerjo.

BINKOŠTNIKI
Binkoštna cerkev je v bistvu binkoštno gibanje, ne Cerkev. Tudi med seboj so bratje govorili o gibanju. Dejansko so bili evangeličani, med katere se je odpravil ameriški pridigar, madžarskega rodu. Ta se je na poti k sorodnikom na Madžarsko mimogrede ustavil v Veščici pri Murski Soboti. Od tam je bila njegova žena. On je odšel naprej k svojim, ona pa je ostala pri svojih. Svojim evangeličanskim sestram je povedala o novem duhovnem gibanju, ki naj bi bilo obnovitev delovanja Svetega Duha, kot je zapisano v Apostolskih delih (2,4). Bilo je leto Gospodovo 1933. Kmalu so se novi binkoštniki ločili od Evangeličanske cerkve in šli na svoje.

- Pozneje ste začeli opozarjati na nevarnost sekt. V čem vidite njihovo nevarnost za današnje krščanstvo?
Sekte ali ločine v tem času lahko primerjamo s Covidom. Ustanovitelji in voditelji so pogosto zanesenjaki, ki jih vodita domišljija in napuh! Nekateri izkoriščajo lahkoverne. S podaniki ravnajo, kakor se jim zahoče. Ljudi oropajo osebne svobode, pa tudi imetja. Sam sem postal pozoren, ker so se vedno znova ‘zaletavali’ med vernike, da bi jih odvlekli v svoje ‘varstvo’. Mislim, da sem imel tudi nekaj daru za ‘prepoznavanje’. Moj prvi vtis je bil vedno pravilen. Sprva sem jih mirno sprejemal, potem sem se zamislil in sem takim ljudem takoj dal vedeti, da sem jih prebral in nisem dovolil, da bi se pogovarjali z našimi ljudmi. Sekte so sovražno naravnane proti Cerkvi. Cilj njihovega delovanja je razdiranje Cerkve.

- Je to ‘sektaštvo’ navzoče tudi pri ‘tradicionalnih’ Cerkvah?
Sektaštvo najdemo povsod. Ljudje podobnih interesov se pač zbirajo v majhni skupini in zahtevajo, da jih upoštevajo. Skrbi me podtalno delovanje znotraj Cerkve, ko si recimo nekdo domišlja, da ima posebne darove in pod krinko ne vem kakšne posvečenosti vara ljudi – jih, kot pravi, ozdravlja, izganja hudiča (bolje reči 'zganja hudiča'), ali preprosto vedežuje. Včasih gre celo za okultna dejanja. O tem se v Cerkvi ne govori, razen morda v bolj strokovnih krogih.

IZET VELADŽIČ (1952)
izhaja iz Bosne, kjer je bil rojen v okolici Bihaća v družini z muslimansko tradicijo. Leta 1959 se je družina preselila v Slovenijo, kjer je opustila še to tradicijo. Osnovno šolo je obiskoval na Koprskem, nato pa končal še trgovsko in poslovodsko šolo. Kot najstnik je prišel v stik s krščanstvom, se krstil pri binkoštnikih in postal tudi njihov pastor. Poleg službe pastorja je opravljal različne zaposlitve. Kot pridigar je nastopil v različnih binkoštnih skupnostih v Italiji, v vseh državah nekdanje Jugoslavije, na Švedskem, kjer je nekaj časa tudi živel, na Slovaškem, Češkem, Belgiji …. Stalno se je izobraževal in prebral je veliko komentarjev Svetega pisma bodisi protestantskih, anglikanskih, katoliških in pravoslavnih.
Pozneje se je približal katoliški Cerkvi in končno tudi vstopil vanjo. Je poročen in z ženo Ido imata dva sinova in dva vnuka. Ko sem ga vprašal, kako želi, da ga predstavim, je nekoliko v šali dejal, da kot dolgoletnega naročnika Ognjišča in kot diplomanta štiriletne katehetko-pastoralne šole in dveletne biblične smeri te šole v Ljubljani. »To šolanje mi je najbolj koristilo, da sem lahko preveril svoje znanje pri nekom, ki je zares kompetenten,« je označi to svojo izkušnjo.

 - Počasi ste se bližali katoliški Cerkvi. Ko smo poslušali vaše nastope in predavanja, smo lahko občudovali, kako poznate Sveto pismo, katoliško Cerkev, kako berete knjige, ki izhajajo pri katoliških založbah in kako pozitivno gledate na katolištvo. Kako je potekalo to vaše približevanje Cerkvi?
V Cerkev so me ‘zrinili’ prav moji binkoštni bratje. Začelo se je zaradi slabih, nekulturnih medsebojnih odnosov. Vsa tako imenovana srenja “biblijskega krščanstva” se vere uči zgolj iz Svetega pisma. Prepričani so, da jih uči Sveti Duh. Tako vsaka misel, ki se nekomu porodi med branjem, že sodi v “razodetje”. Vsak dan se pojavljajo novi nauki. Mene je zmotilo to, da se niti z dvema ne morem pogovarjati o isti zadevi. Vsakdo ima svoje ‘razodetje’ in gorje človeku, ki mu ne bi prikimal. V hipu iz brata nastane ne-brat. Iz prijatelja ne-prijatelj. Drugo boleče spoznanje je bilo, da ni nobenega spoštovanja avtoritet. Verniki so se do svojih starešin vedli preveč “po domače”. Mene je motilo, ko me je nekdo namesto pozdrava sunil v rebra. Šlo je tako daleč, da sem se bal srečanja z njim. In sem rekel: Si predstavljaš katoliškega duhovnika, ki gre skozi cerkev k oltarju, spotoma pa ga sune v rebra kdor koli hoče? Ali pa da sredi maše nekdo vstane in zakriči: “To ni tako!” Dejali so mi: “Ti hočeš biti kakor katoliški farji?” In tako se je začelo. Govorili so, da sem simpatizer katolištva in celo katoliški vohun! Primerno temu so se do mene vedli. Začelo se je dogajati, da so me neki dežurni “varuhi čistega nauka” (beri 45.000 naukov) dnevno opozarjali na nevarnost katoličanov. Bilo mi je že vsega dovolj. Lahko sem se jih otresel samo tako, da smo se razšli. V glavnem so bili ikonoklasti. Češčenje Marije je veljalo kot malikovanje. Ne vidijo, da so sami “bibliolatri” – malikovalci Svetega pisma. ‘Biblija’ je Božja beseda … Resnica, da je Jezus živa Božja Beseda, je ušla našim mislim. In tudi to, da je Božja Beseda – Oseba, ne pa knjiga.

- Končno ste dejansko postali katoličan. Tudi tukaj sta delala skupne korake z ženo. Kaj je dokončno odločilo, da ste se odločili za ta korak?
V bistvu sem ostal kristjan. Jaz nisem zgolj prestopil v katoliško Cerkev, ampak sem nadaljeval svojo hojo za Kristusom v družbi, ki mi odgovarja. Takoj po upokojitvi so se naše binkoštne skupnosti polastili tisti, ki so jo ves čas spodkopavali. V slabih dveh mesecih je postala nasprotje tistega, v kar sem jaz vložil svoja najboljša leta. Z ženo Ido nisva mogla tega gledati. Bila sva deležna celo javnih žalitev. Enkrat sva se komaj vrnila domov. Jokala sva celo pot, tako da nisem videl ceste pred sabo. Doma sva še dolgo jokala. Oba sinova sta prišla k nama in sta naju držala za roko, dokler se nisva do konca izjokala. Potem sva začela zahajati v okoliške cerkve naokoli: Markovec, koprska stolnica, Semedela, Strunjan. Hudo je, da po petdesetih letih služenja nimaš več kam v cerkev. Želel sem živeti v skupnosti s kristjani, imeti kam iti, skratka nekam pripadati. Sreča, da sem poznal skoraj vse duhovnike na slovenski Obali in širše, zato ta sprememba ni bila težka, kot je bilo hudo biti zavržen od svojih.
Po tolikih letih sem vsega vajen. Lahko brez težav grem v katero koli cerkev. Če ne bi bilo tega poznanstva s katoličani in tukaj ne bi bilo katoliške cerkve, bi se udeležil pravoslavne liturgije. Tiste moje binkoštne cerkve, v kateri sem zaživel krščanstvo, ni več. To je zdaj New age, novi gnosticizem, to je odpadništvo, najmanj pa krščanstvo.

- Vaš korak je seveda toliko bolj nenavaden, ker danes številni ljudje kritizirajo Cerkev, papeža, škofe in duhovnike …. Kako ste vi sprejeli te kritike? Kako vplivajo na vas?
Že zgodaj sem spoznal, da so povsod tako dobri kot slabi ljudje. Na vse ugovore proti Cerkvi sem poiskal odgovore že prej in sem postal apologet (zagovornik) Cerkve. Kar nekaj družinam in posameznikom, sem svetoval, naj se vrnejo v svojo cerkev. Že dolgo sem govoril, da mi (binkoštniki) nismo nič boljši od katoličanov niti niso katoličani nič slabši od binkoštnikov. Idealne Cerkve po merilih puritancev ni. Zdi se, da je Jezus zadovoljen s tako Cerkvijo. Ne smemo pozabiti, da smo kristjani kljub slabostim vendarle močni v Kristusu. Naše slabosti so použite v Gospodovi smrti in vstajenju. Ne moremo pričakovati, da bodo neverni ljudje to razumeli, saj tudi kristjani komaj sledimo Božjim skrivnostim.

- Kako pa odgovarjate tem kritikom katoliške Cerkve?
Odgovarjam, da pač še niso videli hudiča. Naj opazujejo življenje v ločinah in bodo spoznali, da je katoliška Cerkev rajski vrt.

- Sedaj ste član katoliške Cerkve in jo vidite ‘od znotraj’. Kaj pa bi ji danes svetovali kot njen član, ki jo ljubi? Kaj vas moti in kaj vam je v veselje?
Prej sem mislil, da vem o katoliški Cerkvi veliko. Zdaj spoznavam, da ne vem skoraj nič. Ne razlikujem praznikov in postov in vsega običajnega življenja. To spremlja moja Ida. Njeni starši so bili sprva katoličani in oni so ohranili nekaj tradicije. Jaz sedim in gledam.
O nasvetih bi težko govoril. Kaj pa naj svetuje nekdo, ki je življenje preživel nekje na stranskem tiru krščanstva? Imam pa nekatere izkušnje, ki jih drugi katoličani nimajo, tudi duhovniki ne. O tem bi lahko kaj povedal. Naj omenim samo eno: Že dalj časa opažem, da se katoličani ne znajo braniti. Nasprotniki postavljajo zmeraj ista vprašanja. Nanje bi lahko naštudirali standardne odgovore, da bi vsi odgovarjali enako.

RUSTJA, Božo. (Gost meseca) Ognjišče, 2021, leto 57, št. 1, str. 6-10.

V današnjem svetu smo vse bolj priklenjeni na stole, časa za gibanje pa imamo vse manj ali skoraj nič. Delež debelih otrok se je v zadnjih tridesetih letih močno povečal. Mnogi za to krivijo hrano. Ali je ta res glavni krivec? Doc. dr. Gregor Starc s Fakultete za šport Univerze v Ljubljani meni, da je največji krivec v resnici pomanjkanje telesne dejavnosti. Več gibanja lahko namreč poleg lepe postave prinese tudi zavidljive učne uspehe.

»Otroci bi se morali gibati vsaj dve uri na dan. Intenzivno gibati!« na začetku najinega pogovora poudari Gregor Starc, ki na Fakulteti za šport preučuje telesni in gibalni razvoj otrok. »V Sloveniji imamo šolski sistem, ki je z gibalnega vidika eden najboljših na svetu, saj otrokom nudi zelo veliko telesne dejavnosti. A to še vedno ni dovolj,« meni moj sogovornik, ki je prepričan, da bi lahko tudi šola z zmanjšanjem količine domačih nalog pripomogla k temu, da bi se otroci v prostem času več gibali.

VPLIV SODOBNE TEHNOLOGIJE NA UPAD GIBALNIH SPOSOBNOSTI OTROK
Danes si skoraj ne znamo predstavljati življenja brez pametnih telefonov in tablic. A čeprav nam ti elektronski pripomočki zelo olajšajo pridobivanje novih informacij, se je po drugi strani z njimi v naše življenje prikradlo precej nezaželenih gostov. Eden izmed njih je zasvojenost in s tem posledično opuščanje telesne dejavnosti. »Sodobna tehnologija je izjemno spremenila način življenja današnjih generacij. Bolj kot dekleta so to občutili fantje, kar se pozna tudi na njihovem telesnem in gibalnem razvoju,« razlaga Gregor in omeni, da podatke o gibalni sposobnosti otrok med 6. in 19. letom vsako leto pridobijo preko šolskega športnega kartona, ki že 30 let deluje v okviru sistema SLOfit.
»Fante je sodobna tehnologija dobesedno pribila na kavče in stole,« se slikovito izrazi moj sogovornik. »Obdobje od sredine 90. let do 2010 je bilo za slovenske fante najbolj katastrofalno. V tem obdobju so zelo močno upadle njihove gibalne sposobnosti, hkrati pa se je delež debelih povečal za kar 300 %!« Pri dekletih je zgodba popolnoma drugačna. Če so se še pred 50 leti vaške opravljivke zgražale, ko so videle, da dekle teče po vasi, je danes popolnoma normalno, da se dekleta udeležujejo različnih športnih dejavnosti. Sprememba odnosa družbe in bogatejša ponudba športnih dejavnosti v lokalnem okolju so pripomogli k temu, da so današnja dekleta gibalno celo bolj sposobna kot so bile v otroštvu njihove mame.

KAKO ŠPORT VPLIVA NA UČENJE?
»Iz naših raziskav so rezultati nedvoumni: otroci, ki imajo visoko raven gibalnih sposobnosti, so tudi akademsko uspešni,« je trdno prepričan Gregor, ki je preučeval tudi gibalne sposobnosti zlatih maturantov in prišel do zanimivih ugotovitev. »Ko pogledamo zlate maturantke, ugotovimo, da je njihova gibalna sposobnost v povprečju na nivoju vrhunskih športnic!« Se sliši neverjetno? Gregor Starc meni, da si znajo taki otroci predvsem zelo dobro razporediti čas. Vedo, da potrebujejo tako čas za učenje kot tudi čas za športne dejavnosti.
»Raziskave nevropediatrije kažejo, da telesna dejavnost vpliva tudi na razvoj možganov,« mi pove Gregor, ki tudi svoje otroke spodbuja, da so čim bolj telesno dejavni. »Ljudje, ki se ukvarjajo s športom, imajo več povezav med živčnimi celicami v možganih. To pomeni, da je pretok informacij bolj učinkovit.« Pri mišičnem delu naj bi se prav tako izločale snovi, ki neposredno vplivajo na povečanje spominske kapacitete. »Če bi samo sedel in se učil, bi se spomin polnil ...« Z dlanjo oblikuje skodelico. »Ko je skodelica polna, se dodatna tekočina preliva čez rob. Podobno je z znanjem, ki posledično ne ostane v našem spominu.« Nakaže mi, naj pozorno prisluhnem. »Če pa učenje prekinemo s telesno dejavnostjo, se ta skodelica poveča in jo lahko še dodatno dopolnimo z znanjem.«
Torej, če bomo učenje prekinjali s športom, si bomo stvari laže in bolje zapomnili.

SLOVENIJA JE ŠPORTNI FENOMEN
»Slovenija je ena redkih držav, kjer se stvari izboljšujejo,« ob koncu pogovora izpostavi Gregor Starc in omeni, da od leta 2010 delež prekomerno prehranjenih otrok upada, njihov telesni fitnes pa narašča. Tudi uspehi slovenskih športnikov so svojevrsten fenomen. »To, da imajo slovenski športniki take uspehe na mednarodnih tekmovanjih, je gotovo tudi posledica zelo dobre športne vzgoje v šolah in dejstva, da so ljudje na splošno zelo naklonjeni športu.«

Zakaj ravno šport? Kako se je začela vaša akademska pot?
Od nekdaj me je zanimal šport, zato sem se po končani gimnaziji vpisal na Fakulteto za šport v Ljubljani. Nato sem se vpisal na podiplomski študij antropologije in že skoraj zaključil magisterij, ko sem na Zavodu za šport Slovenije dobil svojo prvo službo, v okviru katere sem pomagal pri koordinaciji šolskih tekmovanj. Moja takratna direktorica, dr. Marjeta Kovač, se je po preteku mandata vrnila nazaj na Fakulteto za šport in me spodbudila, da grem z njo. Danes se naša raziskovalna skupina, ki dela na gibalnem razvoju otrok, povezuje tudi z drugimi laboratoriji, saj menimo, da vsaka veja znanosti sama zase ne more več napredovati.

Predvidevam, da je šport tesno prepleten tudi z vašim prostim časom.
Drži, v naši družini se precej ukvarjamo s športom. Kot otrok sem treniral veliko športov, najdlje rokomet. Tako sem pridobil znanja iz raznovrstnih športov, kar mi pomaga še danes.

Pri športu je poleg fizične priprave zelo pomemben tudi psihološki del. Kje je v športu prostor za Božje, presežno? Kakšen je vaš pogled na to?
Vsak človek si najde neko stvar, za katero misli, da bo z njo imel večjo možnost za uspeh. Kdor verjame v Boga, se bo pred tekmo prekrižal, ker verjame, da mu bo Bog pri tem pomagal. Nekdo se pred smučarskim skokom udari po stegnih, drugi ima s seboj plišastega medvedka. S tem si poviša zaupanje vase, v svoje sposobnosti in v svoj uspeh. To kaže, da vsi verjamemo v nekaj, kar je izven nas in nas presega. Le da imajo eni bolj izoblikovano predstavo, kaj to je, drugi pa ne

IZZIV ZA DUHOVNIKE: KAJ BI LAHKO NAREDILA CERKEV?
Gregor Starc mi je zaupal dve zanimivi ideji, kako bi se lahko tudi duhovniki dejavno vključili v spodbujanje gibalne aktivnosti otrok in odraslih. »Najpomembnejše je, da so duhovniki tudi sami zgled svojim vernikom. Sam zelo spoštujem duhovnike, ki ne poskušajo biti sveti možje, ampak preprosto ljudje. To pomeni, da se tudi sami udeležujejo športnih tekmovanj, da na primer z otroki igrajo nogomet ... Na ta način pokažejo ljudem, da so tudi oni iz mesa in krvi. Po drugi strani pa sem razmišljal, zakaj ne bi na primer pri spovedi kakšen duhovnik predlagal nekomu, naj za pokoro zmoli zdravamarijo na vrhu nekega hriba. Tako bi lahko vernik naredil nekaj še za svoje telo in ne le za svojo dušo.«

ŠOLN, Katarina. (Znanost in vera), Ognjišče, 2017, leto 54, št. 1, str. 64-65.

»Pokojni škof Stanislav Lenič je bil najprej in najbolj dušni pastir v najboljšem pomenu besede. Po dolgih in hudih letih v zaporu je postal župnik v Sodražici, kjer ga imajo verniki in duhovniki ribniške dekanije v najboljšem spominu. Tudi ko je postal škof, je bilo njegovo največje veselje pridigovanje in spovedovanje, srečanja in pogovori z ljudmi, posebno z mladino, s ključarji, z župnijskimi pastoralnimi sveti, pevci, bolniki in drugimi ljudmi. Bil je v polnem pomenu ljudski škof, vzet iz ljudi in postavljen za ljudi. Najbolje se je počutil med ljudmi,« je ob smrti dr. Stanislava Leniča, ljubljanskega pomožnega škofa, pred tridesetimi leti napisal nadškof Alojzij Šuštar. »Škof Lenič je bil ena zadnjih velikih prič dogajanj med vojno in po vojni, krivic, nasilja in trpljenja, ki ga je tudi sam doživel. Posebno so ga bolele krivične obdolžitve na račun škofa Rožmana. Ponovno je poudarjal, da osebno vsem odpušča in da želi, da bi prišlo v slovenskem narodu do sprave in odpuščanja.«

NAMESTO V ŠOLE JE ŠEL ZA PASTIRJA
Stanislav Lenič se je rodil 6. novembra 1911 v Župeči vasi v župniji Cerklje ob Krki kot najmlajši od štirih otrok zakoncev Martina in Marije roj. Mladkovič. Ko je imel štiri mesece, je oče odšel v Ameriko, da bi mogel kaj dokupiti k malemu posestvu; ko mu je bilo nekaj nad pet let, je umrla ljubljena mati. »Na pokopališču so nas otroke razdelili med sorodnike in nismo več šli na svoj dom,« je zapisal svojih Spominih. Stanko je večkrat menjal varuhe, nazadnje je prišel k mamini teti in bil tam za pastirja. Kaplan Matej Tomazin je bistremu štirinajstletnemu ministrantu omogočil šolanje na škofijski gimnaziji v Šentvidu, ki jo je z odliko končal in se vpisal v bogoslovje. Mašniško posvečenje je prejel 4. julija 1937. Postal je prefekt v dijaškem zavodu Marijanišče. Jeseni 1940 ga je škof Rožman poklical na škofijo za tajnika, kar je ostal do konca avgusta 1947, ko je bil aretiran in obsojen na dvanajst let ječe; prestal jih je osem, dve v samici. Ko je tam s strahom pričakoval, kako žalosten bo veliki teden, je doživel izredno milost Božje bližine. Spomladi 1955 je prišel iz zapora in škof Vovk ga je imenoval za župnika v Sodražici in tam je ostal devet let. »To so bila moja najlepša duhovniška leta.« Leta 1964 ga je nadškof Jožef Pogačnik poklical v Ljubljano in ga imenoval za generalnega vikarja. Konec novembra 1967 je bil imenovan za pomožnega škofa, škofovsko posvečenje je prejel 14. januarja 1968. Bil je zvest pomočnik in svetovalec nadškofoma Pogačniku in Šuštarju. V začetku leta 1990 je v svojem stanovanju nesrečno padel in bil priklenjen na bolniško posteljo do 4. januarja 1991, ko se je vrnil k svojemu Gospodu, ki mu je vse dni z veselim srcem služil.

ŠKOF ROŽMAN NI BIL NIKDAR POLITIK
»Bog me je postavil v tak čas, da sem veliko doživel in mnogi, tudi moji predstojniki (nadškofa Pogačnik in Šuštar), so mi že ponovno naročali, naj bi napisal svoje spomine zaradi zgodovine, ki je danes, žal, tako enostransko in črno-belo podana,« začenja novembra 1981 svoje (kratke) spomine škof Stanislav Lenič. V njih precej prostora odmerja škofu Gregoriju Rožmanu, s katerim je kot tajnik pet let doživljal viharne čase med drugo svetovno vojno in komunistično revolucijo pri nas. Poudarja, da Rožman ni bil nikdar politik. Po svoji naravi je bil človek z dobrim in mehkim srcem. Kot katoliški škof je bil Rožman odločen nasprotnik brezbožnega komunizma po načelu papeža Pija XI.: »Z brezbožnim komunizmom ne bo v nobeni stvari sodeloval, komur je mar krščanske kulture.« Kot človek in kristjan pa je bila njegova stalna misel: “Pomagati ljudem.” Pri tem nikdar ni gledal na prepričanje prosilca. Nekega dne je Leniču zaupal: »Po vojni me bodo najbrž obsojali, da sem sodeloval z okupatorjem. Nihče pa ne ve, koliko notranjega odpora me vedno stane, ko grem pred okupatorja. Pa grem, da pomagam nesrečnim ljudem.« In ta njegova slutnja se je uresničila. Škof Rožman je med vojno veliko ljudi rešil iz zaporov, po vojni pa je bil za plačilo obsojen. Ob koncu vojne, maja 1945, je bil trdno odločen, da svoje škofije ne zapusti, ker je imel čisto vest. Na Koroško je odšel, da se sreča z zavezniki, in bil je prepričan, da se bo kmalu vrnil v Ljubljano. Ko je škof Stanislav Lenič leta 1988 odšel v pokoj, je v javnosti (v mnogih časopisih) povedal veliko resnic in postavil na laž krivične obtožbe škofa Rožmana in Cerkve na Slovenskem med vojno.

NJEGOVA SRČNA DOBROTA JE OZDRAVLJALA
Ko je leta 1967 postal ljubljanski pomožni škof, so bile njegove glavne naloge: skrb za duhovne poklice, delo za prenovo bogoslužja po koncilu in skrb za Slovence po svetu. Leničeva posebna skrb je veljala duhovnim poklicem, najprej v ljubljanski nadškofiji, kasneje pa v vsej Sloveniji. Kot predsednik Slovenskega medškofijskega liturgičnega sveta je s sodelavci poskrbel za prevode pokoncilskih bogoslužnih knjig. Po službi je bil škof, po srcu pa je ostal župnik v najboljšem pomenu: dobro je poznal razmere v vseh župnijah velike ljubljanske nadškofije, ki jih je zelo rad obiskoval ob birmovanjih in praznovanjih. Najbolje se je počutil med ljudmi in njegova srčna dobrota je takoj našla ključ do src. Med ljudmi in predvsem med duhovniki je deloval kot dobri oče, pomirjajoče in z veliko mero humorja. S tem je ozdravil številne hude rane. Škof Lenič je bil tudi odličen pridigar. S svojo slikovito govorico in ognjevito besedo je ogrel in pritegnil ljudi. Ko je bil župnik v Sodražici, je pripravil v župniji ljudski misijon in cel teden so govorili misijonarji. Ljudje so rekli: »Kdaj bo že konec tega misijona, da bomo spet slišali našega župnika!« Veliko pozornosti je posvečal Slovencem po svetu, zlasti po letu 1978, ko je bil imenovan za njihovega narodnega ravnatelja. »Moje delo je predvsem, da jih obiskujem, birmujem otroke slovenskih izseljencev, da imam na čim več krajih slovenske maše.« Obiskoval jih je zelo rad in kamor je prišel, je bil praznik. V tej službi je prehodil ves svet od Avstralije prek Evrope do ZDA in Kanade, zadnja leta se je omejil na Evropo. Udeleževal se je letnih sestankov naših duhovnikov, oskrbnikov slovenskih izseljencev. Pozorno jim je prisluhnil in jim z zahvalo za njihov trud vlival novih moči.

ČUK, Silvester. škof Stanislav Lenič (1911–1991). (Obletnica meseca), Ognjišče, 2021, leto 57, št. 1, str. 38-39.

Že od prvega vala epidemije se na različnih portalih pojavljajo tudi vsebine in posnetki posvečenih oseb o koronavirusu. Sprva so ljudje spraševali, ali gre za Božjo kazen. Odgovori so bili enotni, da epidemijo Bog dopušča, vsekakor pa ne gre za Božjo kazen. Potem so se v večjem številu začele pojavljati izjave in zapisi duhovnikov, da je virus hudičevo delo. Tu me pa zanima vaše mnenje ali uradno mnenje. Ta virus obstaja že na stotine let in je običajni gostitelj živalskega sveta. Da je prešel na človeka, je posledica bolj kot ne človeške nemarnosti, saj je dokazno, da se je njegov izbruh pojavil na Vuhanski tržnici, kjer so higienski standardi pod vsako kritiko. Ko je epidemija zajela Evropo, so se pojavile različne oblike zarot od zanikanja virusa, do njegove umetne narave ipd. Ko smo zanikali obstoj virusa, smo se obnašali na način, da se je začel mirno širiti med nami. Ko je dosegel svojo razsežnost, nam je znova ustavil življenje. Vsi vemo, da kače niso za igrače, še toliko bolj velja ta rek za viruse. Strokovnjaki delajo dneve in noči za varno in učinkovito cepivo, da bomo prihodnje leto normalno delali in živeli. In spet imamo podpornike zarote, ki neutemeljeno pišejo, da nas bodo s cepivi “čipirali” ipd. Verjamem v obstoj hudobnega duha in očitno dela veliko zmedo. Ampak ali res lahko našo neodgovornost v obnašanju pripisujemo hudiču? Pri tem pa se nič ne trudimo, da bi poiskali pristne informacije, ampak samo delimo, kar nam pride pod roko. Vera ni samo molitev, ampak tudi odgovorno ravnanje v našem življenju. Hvaležna bom, če mi boste pojasnili povezavo med človeško neodgovornostjo, delovanjem hudiča in da Bog to z namenom vse dopušča.
Mia

Hvala za vaše pismo in za poglobljeno razmišljanje o človekovi odgovornosti v času pandemije koronavirusa. Strinjam se z vami, da se v kritičnih trenutkih in stiskah mnogi zatekajo k razlagam, ki iščejo krivca nekje zunaj sebe in se na tak način želijo razbremeniti svoje odgovornosti. Trenutki tesnobe, negotovosti in stiske se povečajo nagnjenosti ljudi, da verjamejo poenostavljenim in velikokrat tudi spektakularnim razlagam določenih pojavov, kot je npr. sedaj širjenje koronavirusa. Kljub zelo jasnim znanstvenim razlagam, ki vsakemu izmed nas nalaga tudi določeno mero odgovornosti za preprečevanje nadaljnjega širjenja virusa, nekateri bolj zaupajo lažnim novicam na družbenih medijih in propagandi določenih vplivnih oseb. Na žalost so tudi nekateri duhovniki, kot omenjate v pismu, na poenostavljen, samozavesten in ‘prepričljiv’ način razlagali, da je pandemija delo hudiča, ki si želi na ta način podrediti cel svet. Take razlage izražajo nevero v Boga Stvarnika in Odrešenika, ki je navzoč med nami tudi v največjih stiskah in preizkušnjah. Središče krščanske vere je, da je Jezus sprejel nase bolečino in trpljenje, in je zato navzoč tudi v naših bolečinah in trpljenju. Še več, preko tega trpljenja se odpirajo vrata v novo življenje. Bog nas torej s trpljenjem ne kaznuje, tudi ne želi našega trpljenja. Ko pa je trpljenje neizbežno, je Bog z nami v našem trpljenju in nas preko tega trpljenja odrešuje. Dogajanje okrog pandemije koronavirusa torej nikakor ni prepuščeno hudiču, ampak je Bog z nami, čeprav ne najdemo povsem jasnih in enoznačnih odgovorov, zakaj nas je doletela ta preizkušnja. Prav gotovo pa nas sedanja kriza vabi, da bolj poglobljeno premislimo o vrednotah, ki usmerjajo naše osebno in družbeno življenje ter se z večjim zaupanjem obrnemo k Bogu. Kriza je torej povabilo k osebnem in družbenem spreobrnjenju ter k veri in zaupanju v Boga.
Različne teorije zarot, ki se pojavljajo v zadnjem času, so dejansko delo skušnjavca, ki nas želi odvrniti od takega resnega razmisleka in od prevzema odgovornosti za svoje delovanje. Teorije zarot so sicer vedno obstajale, vendar imajo tokrat zares usodne posledice. Ena stvar je, če nekdo ne verjame, da je kdaj človek stopil na Luno in dvomi v verodostojnost posnetkov na Luni izpred dobrih pol stoletja. Nekaj povsem drugega pa je, če nekdo v današnjih razmerah ogrožanja življenj najbolj ranljivih ljudi med nami, ne verjame, da dejansko obstaja smrtonosni koronavirus in se ne želi odgovorno obnašati, da bi preprečil njegovo širjenje. Nekateri se želijo z razlaganjem o skrivnostnih, mračnih in zlih načrtih iz ozadja rešiti svoje osebne odgovornosti in svojega deleža pri reševanju krize. Kot ste omenili v pismu, se s sklicevanjem na hudiča, na zaroto, na skrivne načrte, pozornost pri reševanju krize prelaga od sebe na druge.
Papež Frančišek v zadnji okrožnici o vesoljnem bratstvu z naslovom Fratelli Tutti (Vsi bratje) poudarja, da je v stvarstvu vse med seboj povezano, in v povezavi s širjenjem koronavirusa nadaljuje: »Če je vse povezano, je težko misliti, da ta svetovna katastrofa ni povezana z našim odnosom do stvarnosti, saj se obnašamo kot absolutni gospodarji svojega življenja in vsega, kar obstaja. Ne želim reči, da gre za neke vrste Božjo kazen. Prav tako je nezadostno trditi, da je škoda, ki jo povzročamo naravi, sama po sebi kazen za naše prestopke.« Vendar papež vidi prav v današnji krizi priložnost, ki nam jo daje Bog, da temeljito premislimo naš način življenja in naš odnos do celotne stvarnosti. Kriza razkriva našo ranljivost in razkrinkava naše zlagane gotovosti, ki smo jih polagali zgolj v zadovoljitev naših egoističnih želja in v materialni ter ekonomski razvoj. Papež zapiše: »Bolečina, negotovost, strah in zavedanje lastnih omejitev, ki jih je vzbudila pandemija, nas pozivajo k premisleku o našem načinu življenja, odnosih, organiziranosti naših skupnosti in predvsem o smislu našega bivanja.« Frančišek svari pred nevarnostjo, da se bomo po koncu zdravstvene krize prehitro vrnili nazaj v potrošniško in egoistično logiko življenja. Spodbuja nas, da bi se iz tega težkega stanja kaj naučili in da bi kot človeštvo izšli iz te krize bolj povezani. Takole zapiše: »Naj ta tako velika bolečina ne bo brez koristi, naj naredimo en velik korak k novemu načinu življenja in enkrat za vselej odkrijemo, da potrebujemo drug drugega, da bi se človeška družina lahko prerodila z vsemi svojimi obrazi, vsemi rokami in vsemi glasovi onkraj meja, ki smo jih ustvarili.« Papežev poziv vsem katoličanom in vsem ljudem je, naj začnemo graditi med seboj vesoljno bratsvo, naj bomo solidarni in odgovorni drug za drugega, še posebej pa moramo biti odgovorni za najšibkejše in najbolj ranljive v naših skupnostih.
Res smo priče težki drami, ki se odvija pred našimi očmi in v marsičem ostajamo brez dokončnih odgovorov. Zaradi teže, stisk in negotovosti, ki jo prinaša pandemija, različne razlage teorij zarot, ki dajejo hitre in jasne odgovore, padajo na plodna tla in jih ljudje tako hitro pograbijo ter sprejmejo. Vendar te razlage na koncu človeka pustijo praznega in ga oropajo njegove vrednosti in njegovega dostojanstva. Človek je svobodno in odgovorno bitje, ki je postavljen v ta svet, da v povezanosti z Bogom, svojim Stvarnikom, nadaljuje njegovo stvarjenjsko delo. Poklican je, da v svet, ki je še vedno zaznamovan s kaosom in neredom, prinaša red in harmonijo. Raziskovalci so poklicani, da iščejo učinkovito cepivo in zdravilo, zdravniki in negovalno osebje, da lajšajo bolezenske simptome bolnikom, politiki, da zagotavljajo možnosti za dostojno življenje vsem državljanom, starši, da skrbijo za usklajeno družinsko življenje med službo, šolo in prostim časom, duhovniki, da spodbujajo vernike k verskemu življenju … Bog prav gotovo ne želi smrti in ne želi zla. Bog nas ne kaznuje in ne ponižuje. Bog nas kliče, da smo njegovi sodelavci in da ustvarjamo možnosti za življenje znotraj teh zahtevnih okoliščin. Svobodna volja je Božji dar, ki ga lahko človek tudi zlorabi. Zato je zelo pomembno, da ne nasedamo različnim lažnim in poenostavljenim razlagam, ki želijo za zlo, ki je med nami, vedno najti krivce zunaj nas samih. Prevzemimo svoj del odgovornosti in se vprašajmo, kaj Bog želi od nas v tem konkretnem trenutku, kakšen je naš prispevek k izgradnji boljšega sveta. Naj bomo kristjani tudi v tem času preizkušenj ljudje vere, upanja in solidarnosti.

GLOBOKAR, Roman. (Pisma). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 1, str 31-33.

Z novim letom tokrat poleg lepih želja in obilo zakonskega blagoslova med vas, dragi zakonci, pošiljamo tudi novo vsebino in nov videz vam že znane rubrike. Njena novost je v poudarku na Božji besedi, ki nikoli ne razočara. Vedno je in bo »živa in dejavna« (Heb 4,12).
Konec tega meseca katoliška Cerkev zaključuje leto Božje besede, s katerim obeležuje spomin na največjega prevajalca Knjige vseh knjig, sv. Hieronima. Da to ne bi bil tudi konec poglabljanja v Besedo, pač pa vztrajanje in odkrivanje njenih zakladov, vama ponujamo tedenski razmislek in povabilo k »prevajanju« Besede v vajin zakonski odnos. Preizkusita, ali je to, kar prihaja od zgoraj, resnično »ostrejše kakor vsak dvorezen meč in zareže do ločitve duše in duha, sklepov in mozga ter presoja vzgibe in misli srca« (Heb 4,12).

»nas je v nebesih v Kristusu blagoslôvil … pred stvarjenjem sveta nas je izvôlil … V ljubezni nas je vnaprej določil, … nas je obdáril v ljubljenem … v kakšno upanje vas je poklical …« (prim. Ef 1,3-6.15-18)

Blagor nama, da lahko – tako kot Efežani – poslušava te Pavlove besede. Kažejo namreč pomemben preobrat v fokusu mišljenja in delovanja zakoncev: zakonski odnos se ohrani, dokler med nama o(b)staja presežni Tretji. Apostol ga imenuje Kyrios, Gospod. Nisva midva izvolila drug drugega. Nisva midva tista, ki si zasluživa (karkoli). Nisva midva, ki prva ljubiva. In nisva midva izvor upanja za drugega. Edino, kar midva lahko izbirava, je svobodna pritrditev in izročitev Gospodu (ali pa zavrnitev le-te). Praktično to pomeni, da od »egodrame« preideva v »theodramo«, torej v dramo, ki jo režira, producira in zmontira On. Midva sva zgolj igralca – glavna (in svobodna!) sicer, pa vendar zgolj to. Pomembno: izročitev ne ogroža najine svobode, ampak jo okrepi, celo omogoča.

Najin missio: V tem tednu bova drug drugemu že zjutraj z znamenjem križa na čelu pokazala, koga sva ta dan izbrala za Gospoda. Enako narediva z otroki. Bodiva dosledna, uvajava pomembno navado: znamenje križa vedno zmaga.

GLAVAČ, Ana. (Z Besedo sva močnejša). Ognjišče (2021) 1, str. 12-13.

S to božično številko, čeprav v negotovih okoliščinah, začenjamo novi letnik Ognjišča. Že sedeminpetdeseti (57)! Tudi tokratni prinaša nekaj novosti. Gotovo boste opazili, da smo pismo meseca združili z drugimi pismi, ki so sedaj skupaj sredi revije. Uvajamo novo kolumno o vzgoji, ki jo bo pisal dr. Sebastjan Kristovič z univerze Alma Mater Europaea. Gregor Čušin bo še naprej pisal pisma svetnikom, duhovitost njegovih dnevnikov pa bo ‘nadomestil’ p. Karel Gržan s svojimi dogodivščinami.

Spet boste v Ognjišču lahko našli recepte za kuhanje, tokrat recepte s. Vendeline, katere kuharica je izšla pri Ognjišču. Svoja razmišljanja ob kuhanju bo prispevala Edvina Novak, ki je omenjeno kuharico uredila. Praktično bo tudi pisanje o prvi pomoči in negi bolnika.

Opazili boste tudi, da so nekatere rubrike osvežili, posodobili in naredili bolj privlačne, saj vam želimo še naprej prinašati dobre vsebine v sodobni podobi (Gost meseca, Priloga, Komentar, Priporočamo, berite ….). Nekatere rubrike bodo krajše tudi zato, ker smo zmanjšali število strani Ognjišča. Že zadnjič sem napisal, da ostaja naročnina na Ognjišče nespremenjena kljub višjim stroškom.

V drugem delu revije, kjer vsebino pomagajo sooblikovati mladi, se bomo še naprej osredotočili na vsebine, ki sooblikujejo mladi rod – od mesečnih bolj poglobljenih tem do razumevanja odnosov med dekleti in fanti. Mladi so polni vprašanj, stisk in njihov glas hočemo slišati in ga tudi objaviti s pomočjo zaporniškega duhovnika Roberta Friškovca in s sodelovanjem s katoliškimi gimnazijami po Sloveniji. S svojimi kolumnami pa nas bogati idrijski župnik Marko Rijavec, ne bo pa zmanjkalo niti znanstvene radovednosti kot tem iz popularne kulture.

Poslavljata se dolgoletna sodelavca Jože Ramovš, ki je pisal o medgeneracijskem dialogu, ter Karolina Kalan, ki je v rubriki Življenje nas uči sedemnajst let predstavljala matere z zanimivimi ali pretresljivimi življenjskimi izkušnjami. Njima in vsem sodelavcem se zahvaljujem za zvesto sodelovanje.

Sedanja epidemija je prizadela tudi Ognjišče. Naše knjigarne so letos bile več mesecev zaprte. In so še sedaj. Pozna se izpad dohodka iz časa ob koncu leta, ko ljudje opravijo največ prazničnih nakupov. Res je, da ste nekateri opravili svoje nakupe prek telefona in spleta, za kar se vam najlepše zahvaljujemo, a bomo kljub temu, tako kot mnogi drugi, težje preživeli letošnje leto. Zaradi povedanega letos nismo mogli priložiti stenskega koledarja, ki smo ga v preteklih letih podarili naročnikom, saj bi v tem času za nas pomenil prevelik strošek. Vemo, da vas je večina to sprejela z razumevanjem in pogum nam vliva dejstvo, da nam stojite ob strani. Smo vam pa zato že v prejšnji številki pridali lep listni koledar.

Nočemo jamrati, saj dobro vemo, da se je naša revija že rodila v težkih časih, ki so jo spremljali tudi pozneje. Vedno pa ste jo reševali, vi, dragi zvesti naročniki in bralci. Zato vas vabim, da ostanete zvesti naročniki tudi naprej. Še več! Pomislite, komu bi lahko poklonili Ognjišče in koga nagovorili, da bi postal naročnik. Zato tudi tokratnemu Ognjišču v sredini pripenjamo naročilnico, s katero boste na našo revijo lahko koga naročili. Iskreno smo vam hvaležni za vašo zvestobo, kar bomo kazali z našim vztrajnim trudom mesečno izdajati dobro revijo in dobre knjige po dostopnih cenah, pa tudi z našo dostopnostjo v knjigarnah, telefonu in na spletu.

 RUSTJA, Božo. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 1, str. 4.

Nekaj let nazaj sem se v Kataloniji pogovarjal z dvema izobražencema, ki ju jo strašno zanimala “via eslovena”, kot Katalonci sami imenujejo slovenski model osamosvajanja. Med drugim jima povem, da nove države ne moreš ustvarjati z 51 % na plebiscitu, niti s 60 % ne. Nova država se ustvarja z 90 % vsega volilnega telesa, oziroma s slovenskimi 88 %. Teh ‘slovenskih’ 88 % za lastno neodvisnost od Španije pa Katalonija nima. Odločenost in enotnost celotne populacije na ozemlju Katalonije je daleč od slovenske izpred trideset let.
Danes imata Katalonija in Slovenija zaradi koronavirusa približno enako število mrtvih na milijon prebivalcev, kar ju uvršča v sam vrh žalostnih statistik. Vprašanje je, če bi se danes pred Katalonci še lahko važil s slovensko odločnostjo in enotnostjo. Pošasten poraz slovenskega naroda v boju zoper koronavirus, čemur smo priča te dni, je v naši družbi in politiki razkril “nekaj gnilega” hamletovskega spomina.
Dejstvo je, da trideset let nazaj, ko smo ustvarjali samostojno in demokratično Slovenijo, takšni nismo bili. Na decembrskem plebiscitu leta 1990 nas je, kot že rečeno, 88,2 % vseh, ki smo bili na volilnih seznamih, glasovalo za samostojno Slovenijo. Junija 1991 smo zoper agresorja stali kot en mož. Čelniki JLA, ki so grozili z vojaškim uničenjem Slovenije, so brž spoznali, da nima smisla mlade države premagati z letali in tanki, potem pa v vsaki slovenski kmečki izbi ali meščanski sobi imeti zoper sebe majhen uporniški štab.
Takšna je bila takrat naša odločenost in enotnost. Zaznal jo je agresor, zaznala in spoštovala jo je neodločena mednarodna javnost. Agresor se je umaknil, mednarodna javnost nas je vzela k sebi in priznala. Nobeno od dvojega ni bilo samoumevno.
Kaj se nam je zgodilo v teh tridesetih letih? Zakaj smo v letu 2020 resen epidemiološki izziv pretvorili malodane v festival neodgovornosti? Kako to, da smo umanjkali v sočutju do prizadetih in žrtev, kar je osnova vsakega človekoljubja?
Mislim, da bomo šele v prihodnje bolje razumeli, kaj se nam je v resnici zgodilo, da nam je epidemija pokončala za en avtobus ljudi na dan. Za zdaj se zdi, kakor da nas je zapopadel neki samouničevalen demon. Glede vodilnih elit pa, kakor da so nekateri zavoljo politične kombinatorike in osebnih interesov (pod)zavestno hoteli ta tragični avtobus mrtvih na dan.
Bolj filozofska razlaga bi lahko šla v smeri razlikovanja med apolonskim in dionizičnim tipom človeka. V zadnjih tridesetih letih smo Slovenci manj apolonski in bolj dionizični, manj racionalni in disciplinirani ter bolj čutni in samovoljni. Apolonski Slovenec nas je pred tremi desetletji osamosvajal, dionizični Slovenec danes išče poti, kako bi zaradi ukrepov zoper koronavirus ne prekinil svojega ‘žura’.
Sociološko govorimo o individualizirani in porabniški družbi, ki ni vajena samozatajevanja in omejitev. Psihološko lahko govorimo, da nas je kužni čas pahnil v nekakšen spoznavni in čustveni šok, ki je za našo psihično sliko nov, kar je razlog za neustrezno odzivanje. Pedagoško govorimo o triumfu permisivne vzgoje, kar je zelo spremenilo mentaliteto današnjega prebivalstva mlajšega od 40 let. Politološko lahko opazimo dva pojava: ignoriranje politike na eni in polarizacija politike na drugi strani. V deželi, kjer skoraj polovica volivcev ne gre na volitve, ne gre pričakovati, da se bo ljudstvo množično identificiralo z ukrepi s strani političnih elit. V deželi, kjer je prišlo do močne levo-desne polarizacije in je politična strast na robu fanatizma, ne gre pričakovati, da bodo levi spoštovali ukrepe, ki jih zapovedujejo desni.
Pomembno bo razumeti, kaj se nam je zgodilo v letu 2020. Še pomembneje bo, da v letu, ko praznujemo tridesetletnico samostojne države, začrtamo pot naprej. Družbo prihodnosti bo potrebno graditi na vrlinah ljudi, ki so se v kužnih časih izkazali. Pozitivna osebnost leta 2020, pri nas in po svetu, bo vsekakor zdravstveni delavec.

CESTNIK, Branko. (Na začetku). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 1, str. 3.

priloga

Jaslice – živi evangelij

tema meseca

Kristjan je … resnicoljuben

gost meseca

Nekdanji pastor Izet Veladžić

Preberite več: Januar 2021