pisatelj, časnikar, publicist
“Priča smo hudi intelektualni praznini in edinstveni medijski neuravnoteženosti”
- Za začetek morda nekaj uvida v vaše otroštvo: Kako ste doživljali svoje odraščanje, kakšni časi so to bili?
Glede časov najbrž ne morem povedati drugega: bili so težki. To sem kot otrok čutil v obnašanju staršev, ki so morali prenašati vse nadloge in pritiske, ki jih je izvajala na vaško življenje socialistična oblast, saj se je šla prisilno oddajo in rubila, tudi zapirala, grozila s kolektivizacijo in z nasilno vzgojo zlasti mladim vsiljevala marksistično-ateistični nazor. A med odraslimi je prepričala le redke posameznike, ki so postali glasniki občinskih oblasti. V ljudeh je to povzročalo nemir in zaskrbljenost, kar se je odražalo tudi v izseljevanju: celo več mojih sošolcev se je nekaj let po osnovni šoli odločilo za pobeg v Avstrijo. Doma je življenje potekalo s starimi navadami in obredi, kjer se vloga Cerkve ni zmanjšala. Medtem ko se spomnim župnika Alojzija Šoštaréca, ki nas je med osnovno šolo izredno ljubeznivo in prizadevno imel pri verouku v naši kapeli v Gomilicah, pa tudi Ivana Jeriča, znamenitega turniškega župnika, po vojni nekaj časa zaprtega, ki je rad obiskoval mojega starega očeta, cerkvenega ključarja – pa so mi moji osnovnošolski učitelji ušli v pozabo. Verjetno razumljivo: ves šolsko-izobraževalni svet, v katerega so me ujeli, mi je bil tuj. Doma so moji predniki še za časa Madžarske imeli poleg narečnih slovenskih tiskov tudi knjige Mohorjeve družbe – in duhovni značaj, se pravi kultura te resničnosti, jim je bila mnogo bližja kot nova ideologija, ki ni bila življenjska. Vsi so radi brali, moja mati je pred vojno bila članica ljubiteljske gledališke skupine v Turnišču, stara mati mi je že v predšolski dobi ob večerih brala zgodbe iz Svetega pisma. To so bila velika, nepozabna doživetja, za katera verjamem, da v mladem človeku lahko oblikujejo temelje etično-kulturne zavesti. Ko sem se nato v gimnaziji v Murski Soboti intenzivno ukvarjal z opusom Dostojevskega, bi skoraj lahko rekel, da moj vrednostni nazor v velik meri temelji na teh dveh virih. Tretji je na Besedi nasploh, v kateri se je utelesil »vidni svet«– a to je že onstran vprašanja …- Kako velik preskok je bil takrat za vas priti v Ljubljano kot študent in kakšna so bila vaša pričakovanja in upi v študentskih časih – ob dejstvu, da ste študirali germanistiko in slavistiko?
Bilo mi je 18 let, ko sem se vpisal na Filozofsko fakulteto, a nisem imel ne štipendije ne stanovanja. Nekaj denarja mi je dal oče, sicer pa sem dve leti živel med gradbenimi delavci tedanjega Gradisa in Tehnike. Veliko jih je bilo iz naših krajev in Medžimurja in radi so me radi sprejeli medse; pri enem izmed njih sem uradno stanoval na Fužinah v mrzli, nedokončani novogradnji, velikokrat prespal tudi v delavski baraki in bil postrežen z njihovo hrano. Nepozabno! Čez dan sem bil na predavanjih, študirati pa skušal v veliki čitalnici NUK-a; kljub vsemu sem redno opravljal izpite, po prvem letniku pa našel nekaj kolegov, ki jih je zanimala kultura, začel sem pisati prikaze knjig in kmalu so se mi odprla vrata na radiu, kjer mi je pesnik Ciril Zlobec rad objavljal knjižne ocene in me dobro honoriral. Ker sem, menda v zadnjem letniku, honorarno delal na SAZU pri pripravi besedišča za Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ), se je moj finančni položaj izboljšal. Tudi zato se mi je krepilo prepričanje, da se moja eksistenca lahko udomači le v svetu literature.
- Ob koncu 60. let vam je bila dana možnost, da ste dva semestra študirali v Heidelbergu v Nemčiji. Kaj vam je dal ta čas, ko ste lahko izkusili študentsko življenje v tujini in ko ste lahko s tujega zrli nazaj proti domu?
Še danes ne razumem prav, kako se mi je to posrečilo … Pri prof. dr. Dušanu Ludviku - tudi sam je bil pesnik - na germanistiki sem se nekako izkazal v njegovem seminarju o stari visoki nemščini, kjer smo govorili o znamenitem epu Nibelungenlied. Ob tem me je vprašal, ali bi hotel na poletni tečaj nemščine na Dunaj – kmalu zatem pa je izšel sicer vsakoletni razpis Nemške akademske službe za izmenjavo študentov in znanstvenikov, ki je vabil interesente na enoletni študij v Zvezno republiko Nemčijo za študijsko leto 1967/68. Po navodilih dr. Ludvika sem napisal vlogo – bila je sprejeta! Bil sem neznansko presenečen, kajti mojo vlogo je odobrila tudi fakulteta, ne glede na dejstvo, da nisem bil član nobene in nikakršne organizacije, kar je bil navadno pogoj za odhod v tujino. Sam nisem bil nikjer, v višjih letnikih sem samo pisal – za radio in v Tribuno. Tako sem se po nasvetu dr. Ludvika odpravil v Heidelberg, ves živčen in radoveden. Slednjemu je bilo kmalu zadoščeno. Univerza v Heidelbergu je najstarejša univerza v Nemčiji – ustanovljena leta 1386, znamenita po svetovno znanih profesorjih, zlasti filozofih, eno od središč nemške romantike itd.: tu sem stanoval v Študentskem domu, prejemal mesečno 400 DM štipendije, kmalu pa srečeval študente iz mnogih držav, med predavatelji pa so bila velika imena nemške kulture in znanosti, med njimi filozof, utemeljitelj moderne hermenevtike H. G. Gadamer, med germanisti Arthur Henkel, sam pa sem se najraje udeleževal seminarja o nemški romantični poeziji. Toda ni bilo izjemno poslušati samo Gadamerja in Henkla ter diskutirati o romantični poeziji – pomembno je bilo tudi dogajanje med študenti. Leta 1968 so izbruhnile velike študentske demonstracije in kmalu zajele pol Evrope, tedanjo zahodno Nemčijo še zlasti burne, seveda tudi v Heidelbergu. Bil sem v družbi nemško-francosko-angleške skupine študentov, ki je sodoživljala in burno komentirala dogajanje, a živela življenje, kakor so ga prakticirali komilitoni skozi stoletja: med srečanji v historičnih kavarnah in nočnih lokalih neskončne, vroče debate o politiki, umetnosti, zgodovini, univerzi, vzgoji, religiji. Bilo je vsega, kar je prinašal študentski upor: od smisla revolucije, spolnosti, poezije do vere, do ekstrema so bili prignani pojmi o prevratu, ki so ga zahtevali skrajneži. Na tej točki sem bil za druščino zanimiv, saj sem ji opisoval nesvobodo totalitarne oblasti – torej so me imeli radi za preverbo svojih stališč. Takšnih debat nisem doživel nikoli več, iz njih sem se naučil, kaj je demokracija v odprti družbi, na univerzi pa poslušal, zakaj je umetnost umetnost. Zato pravim, da je bil Heidelberg moje največje kulturno doživetje. In nekaj od tega je napisanega v moji knjigi Dvojni svet.
- V čas samostojne Slovenije ste vstopili kot urednik kulturne rubrike v takratnem osrednjem dnevniku Delo. Dogajanje na tem delovnem mestu kot tudi siceršnjo delovno in kulturno klimo ste opisali v knjigi Na slepem tiru … Kako bi strnjeno predstavili glavne točke tistega časa in nestrinjanja ter v kakšnem odnosu je bil takratni tisk do poslavljajočega se režima?
Pri Delu sem se zaposlil jeseni l. 1970 po vrnitvi iz Heidelberga in odsluženi vojaščini, kulturni urednik pa bil od jeseni leta 1988 do sredine maja 1991. Pri tem moram reči, da so me na to mesto izvolili novinarji rubrike, kar se je zgodilo prvič v Delovi zgodovini - sicer je urednike pravzaprav nameščala tedanja Socialistična zveza; to je bil že čas dramatičnega razpadanja režima in ta zveza ni imela več prave kontrole nad kadrovsko politiko. Tako sem bil prvi, ki ni bil marksist oz. partijec na pomembnem uredniškem mestu osrednjega časnika. A kot urednik sem bil v čedalje večjih težavah: Delo je takrat sicer podpiralo politiko večje demokracije, ob drugem tudi osamosvajanje, toda za pravi pluralizem v samostojni državi ni imelo posluha, branilo je privilegije sicer prenovljene partije – a kar je zadevalo mene: s svojimi idejami o pluralizmu našega časnika nisem uspel. Delo je bilo od začetka osrednji nacionalni časnik, toda vodili so ga kadri, ki so branili njegovo usmeritev, ki je bila povsem v prid nekdanjim, čeprav reformiranim režimovcem. Kot urednik največjega nacionalnega časnika sem se zavzemal za pluralizem pri sestavi uredništva in odprtost za vse kulturne, politične in druge tokove v novi demokraciji. Tega koncepta niso sprejeli, zato sem bil prisiljen odstopiti. Dejstvo je, da je časnik približno tak še danes – kot so vsi drugi, čeprav manjši. Ideologi tranzicijske levice so si znali krivično prilastiti glasila, ki smo jih tako ali drugače vsi plačevali. Žal takrat Demos ni imel moči, da bi uravnotežil prizorišče javnih občil.
- Če navežem vprašanje - v času, ko se pogovarjamo o pluralizmu, o javni RTV, o novi medijski zakonodaji – v kolikšni meri lahko vlečete vzporednice s tedanjim časom?
Težko bi govoril o vzporednicah … Razen da tranzicijska levica svoje privilegije tudi na medijskem področju brani tako srdito kot pred tremi desetletji. Najbrž so več kot zadovoljni, da v izbiri večjih občil ni kredibilnega dnevnega glasila t. i. konservativnega značaja, ki bi lahko pomembno sooblikovalo javno mnenje. Družabni mediji z blogi in tviti ali kar je še sporočil t. i. »nišnih« medijev ne morejo nadomestiti resnih analiz, pogovorov, ocen itd. v tiskanih občilih. To se je, kot je bilo brati celo v nekih tujih glasilih, potrdilo zlasti v teh kriznih časih, ko se je povpraševanje po dobrem tisku povečalo – kar pomeni, da je v času slike še vedno zelo pomembna tudi pisana/tiskana beseda. Če ob tem pomislim le, koliko zanimivih knjig kljub vsemu izhaja pri nas na vseh področjih – od literature, teologije do družbenih ved in znanosti, a njihove novosti in značilnosti ne morejo preko javnosti do pravega sovpliva na ravnanje države in posameznika: ob tem človeka lahko obide le slaba volja.
- Kot urednik različnih tiskanih medijev imate gotovo mnenje o današnji medijski krajini pri nas. Kako bi jo opisali? Glede na vaše izkušnje iz let osamosvajanja je tudi danes videti, da se mnogi ne morejo strinjati, da moramo imeti v praksi uresničeno idejo idejnopolitičnega in pluralnega novinarstva, ali kot ste še zapisali, da je še danes pluralnost možna le znotraj njihovega edino-uma.
Ob povedanem bi dodal, da se danes medijsko neravnovesje zdi zacementirano. V preteklosti sta bila omembe vredna dva poskusa, da bi ga spremenili, namreč dnevnika Slovenec in Jutranjik; prvi je propadel po nekaj letih izhajanja, drugi ni preživel dobrega meseca dni. Eden izmed razlogov za to je bil v slabem vodenju, a tudi dejstvo, da nista imela državne podpore, priznati pa je, da za dolgoročnejšo aktivnost tudi ni bilo zadosti novinarjev. Tako smo zdaj v hudi intelektualni praznini, v edinstveni medijski neuravnoteženosti, ki je ne more rešiti ne vlada ne državni zbor. V tem ko npr. v Nemčiji tudi znani levičarski filozof Jürgen Habermas sprejema uravnoteženost (leve, desne) medijske scene, še več, predlaga celo, da država finančno podpira ene in druge, če bi zaradi zmanjševanja naklade zašli v krizo. Kolikor vem, v Sloveniji ni t. i. levičarja s podobno mentaliteto. Kaj šele več njih; nasprotno, sprevrženo krotovičijo še tistih morda 10 odstotkov glasil, ki niso naše »leve« orientacije, čeprav vedo, da so jih takšna (po njihovi »oceni« slaba) pravzaprav sami priklicali v javnost. Kako lahko drugače kot včasih tudi nepremišljeno reagira tihi človek, ki ga kar naprej prizadevata krivica in zlo in se nima komu pritožiti?
- Če preideva na področje literature – kako je pri vas prišlo do literarnega ustvarjanja? Kakšni vzgibi so vas vodili, da ste se lotili pisanja?
Preprosto: po dobrem pisanju spisov v šoli, tj. zlasti v gimnaziji, me je vleklo višje in za svoje veselje sem oblikoval predvsem zgodbe, po prihodu v Ljubljano pa sem začel pisati tudi dnevnik, ki sem se mu s prekinitvami dolgo posvečal. Ob tem me je v moji dejavnosti zmerom znova zanimalo vprašanje, zakaj je neki tekst dober, zakaj slab: s pisanjem ocen oz. knjižne kritike - o njej mi je ob drugih veliko povedal Švicar Emil Staiger, literarni zgodovinar in teoretik - sem na ta vprašanja pogosto prejemal odgovore, a pravega vendar nikoli. Zato sem vzporedno s »kritiko« pisal eseje, potopise in kratke zgodbe, vmes širše zajete pripovedi. Motivi za to so prihajali iz doživljajske gostote in navzkrižij življenja, a tudi iz narave – fascinirala so me najprej doživetja ravnine, tj. njenih neskončnih pojavnih oblik z nedoumno globino, pozneje seveda tudi svet, ki sem ga srečeval in me je vznemirjal na svoj način.
- Ob pregledu vašega ustvarjanja človek nehote opazi, da kot Prekmurec v različnih obdobjih in v različnih knjigah dajete velik poudarek glasovom iz zamejstva – s Tržaškega področja kot tudi s Koroškega … V mislih imam predvsem knjigi o pisateljicah in pisateljih s Tržaškega, nekaj teh je tudi v pred kratkim izdani knjigi Izrečeno in zamolčano ... Kako to, da vas je ravno ta del onkraj meje toliko pritegnil?
Prihajam s kosa zemlje s skupnostjo ljudi, ki dolgo ni bila primerno priznana. To me je - na zunaj sicer neopazno - prizadevalo. Iz sočutja do manjšin se mi je zato zdelo, da sem dolžan »dati jim besedo za javnost«. Lahko rečem, da sem bil za to hitro poplačan: v njih sem srečal vrednote, ki so me bogatile. V 80. letih prejšnjega stoletja sem napisal knjigo o najmanjšem slovanskem narodu, tj. Lužiških Srbih, ki so takrat živeli v Nemški demokratični republiki in ki je izšla tudi v njihovem jeziku, napisal pa sem tudi veliko različnih poročil, ocen in intervjujev o Slovencih na Koroškem, dve knjigi o slovenskih literatih v Italiji, članke o rojakih na Madžarskem in na Hrvaškem, tudi o Rusinih v Vojvodini in na Hrvaškem. Seveda so bila to predvsem literarna srečanja, a v skrajni posledici srečanja s človečnostjo.
- Pri nas se zdi, da se z izjemo omembe Borisa Pahorja in letošnje obletnice Koroškega plebiscita v matici zelo malo govori o tem skupnem narodnem in jezikovnem prostoru. Doživljate tudi sami tako in čemu bi to pripisali?
Pogosto se mi zdi, da matica, posebno »centralna provinca«, tj. pokrajina s prestolnico, nima dovolj posluha za rojake onkraj državne meje. Če slovensko skrb za rojake zunaj države primerjam s skrbjo, ki jo izpričuje hrvaška država (da ne govorim o Madžarski) za svoje ljudi po svetu, je moj občutek upravičen. Ne more biti vse prepuščeno le »osebni iniciativi«; svoboda, ki jo ima pri tem posameznik, je hvalevredna in veliko jih je onstran in tostran meje, ki sodelujejo s predstavami, javnimi diskusijami ter s tem živijo življenja skupnega kulturnega prostora – toda politika države je videti še pomembnejša, da namreč s svojimi ukrepi v okviru pristojnosti varuje pravice svojih rojakov na tujem, doma pa v svojih državljanih utrjuje zavest o skupni pripadnosti zlasti jeziku in kulturi, posebno v šolah – in kar postaja vedno bolj pomembno: podpora čezmejnemu sodelovanju na gospodarskem in še kakšnem področju. Tega desetletja ni bilo v pravi meri, zato se mi zdi zavest o skupnosti Slovencev ne glede na državne meje šibka in terja več angažmaja države, da se stanje izboljša.
JOŽE HORVAT
doma iz Prekmurja, je diplomiral iz germanistike in slavistike na ljubljanski univerzi. Dolgo let je bil časnikar pri dnevniku Delu, na prehodu v samostojno Slovenijo je bil tudi urednik kulturnih strani. Kasneje je urejal tudi otroško revijo Kekec, dnevnik Slovenec, revijo Zvon, nakar je bil do upokojitve zaposlen na ministrstvu za kulturo.
V slovenskem novinarstvu je pustil močan pečat, predvsem tudi s svojimi intervjuji s pisatelji. Ljubezen do pisanja se ni ustavila samo v novinarskem žanru, ampak je avtor tudi številnih knjig - nekatere prav tako v slogu intervjuja - med katerimi omenimo Še enkrat o deveti deželi (v kateri se pogovarja s Petrom Handkejem, pisateljem in njegovim osebnim prijateljem), v dveh knjigah Navdih in besede, kjer so v ospredju literarni pogovori s tržaškimi besednimi ustvarjalci.
Je prav tako avtor romanov Dvojni svet, ki pripoveduje njegovo heidelberško zgodbo iz let 1967/68, Obrazi prostora, kjer pisatelj zna v zgodbi, razpeti med Nanosom in Ljubljano ustaviti pogled na naravo in s tem tudi čas. Omenimo lahko še delo Bela Lendava, pa delo Domorodje, kratko prozo o štirih ljudeh, ujetih v štiri zgodbe v dramatičnih zgodovinskih okoliščinah. Za konec omenimo še njegovo zadnje delo Izrečeno in zamolčano, kjer so zbrani zapisi srečanj in pogovorov z avtorji in avtoricami iz časa, ki so ga zaznamovale zgodovinske spremembe kot posledica katastrofe v nekdanji jugoslovanski državi.
- Ko govoriva o literaturi in literarnih ustvarjalcih, ne morem mimo omembe vašega prijateljevanja in srečevanj z dobitnikom Nobelove nagrade za književnost Petrom Handkejem. Kako je prišlo do vajinega prvega srečanja in kako to, da sta ostala v stikih in kakor je brati v knjigi Še enkrat o deveti deželi, sta se še kasneje večkrat srečala?
Kot časnikar pri Delu sem imel veliko intervjujev ne le s slovenskimi, ampak tudi s tujimi avtorji. Tako je prišla vrsta tudi nanj … V prejšnji državi so v Sloveniji prevedli veliko njegovih del, s katerimi je zaslovel v nemško govorečem prostoru in drugod. Sicer pa je bila njegova mati koroška Slovenka in torej on sam slovenskega rodu, kot tak pa se je na avstrijskem Koroškem zelo zavzemal za spoštovanje pravic slovenske manjšine, slovensko pišoče avtorje pa pri nemških založbah priporočal za izdajo njihovih prevodov (neredko je tudi sam prevajal njihove slovenske tekste). In kar je še pomembno: v mnogih njegovih proznih, dramskih in drugih delih nastopajo njegovi slovenski predniki, ki kot taki s svojo kulturo in jezikom govorijo o slovenstvu tujemu bralcu. Sam je rad obiskoval Slovenijo in doživljaje v njej pogosto prenašal v svoje pisanje. Vse to in kakovost njegovih knjig me je privlačila: v časih pred prelomom sem bil pogosto v njegovi družbi, bil je nevsiljiv, pozoren in tenkočuten sogovornik. Tak je ostal tudi potem, ko ob razpadu Jugoslavije Sloveniji ni priznal pogojev za samostojno državo. Sicer sva še zmeraj v stiku, a se že nekaj let nisva srečala. Tudi lanska Nobelova nagrada, ki so mu jo mnogi spodbijali, saj je bil med vojno v Bosni na Miloševićevi strani, tega z izjemo telefonskega pogovora ni omogočila … A ostaja pomemben za slovensko kulturo; še vedno jo na svoj način podpira, njegov veliki opus pa priča o njenih sledovih …
- Bi omenil še vašo zadnjo knjigo Izrečeno in zamolčano. V njej so zbrani zapisi srečanj in pogovorov z avtorji in avtoricami iz časa, ki so ga zaznamovale zgodovinske spremembe kot posledica katastrofe v nekdanji jugoslovanski državi. Ko smo na pragu praznovanj 30-letnice slovenskega plebiscita in samostojne države – je lahko to tudi neke vrste popotnica temu jubileju? Bi sami izpostavili kakšno posebno rdečo nit iz te knjige?
Morda to, da govori o avtorjih in njihovih pojmovanjih literature in svojih del, o kulturnopolitičnih tokovih in razmerah v Sloveniji predvsem po osamosvojitvi. Ponuja enega od pogledov na stanje kulturne zavesti v kulturi, stanje, kakor sem ga zaznaval med dvojnim doživetjem: doživetjem del teh avtorjev in njihovih osebnosti. Zdelo se mi je, da bi to utegnil biti zanimiv dokument o naših v veliki meri pomembnih pisateljskih imenih, čez katere je šel duh časa. Hotel sem, kot si domišljam, čim bliže k uganki pisateljstva, ne da bi se spuščal v avtoritarno vrednotenje – no, morda me je tu in tam zaneslo, kajti sicer upam, da se mi je posrečilo odslikati del podobe slovenske literarne scene v nekem času. K temu lahko dodam, da sem se pri svojem dnevniškem zapisovanju zgledoval po francoskem avtorju Julienu Greenu, ki je menda 70 let pisal dnevnik, pred smrtjo pa je svojemu posinovljencu naročil, naj iz zapisov izloči vse, kar je napisano zlobno, a pusti tisto, kar je strašno – strašno, da je resnično. Seveda mislim, da česa »strašnega« v mojem pisanju ni, zlobe pa še manj …
- Poleg urednikovanja in literarnega ustvarjanja ste dejavni tudi kot kritik in polemik – tako v političnih kot kulturnih vsebinah. Ker smo v mesecu novembru, ki je tradicionalno rezerviran za promocijo knjige tudi s pomočjo knjižnega sejma, bi vas vprašal, kako vidite področje knjigotrštva pri nas in ali vidite prihodnost bolj pesimistično ali bolj optimistično, kar zadeva knjigo.
Pravzaprav me knjiga kot artikel oz. blago, ki se dobro prodaja, nikoli ni preveč zanimala ali privlačila: to so se mi videle knjige, ki na eni strani parazitirajo na raznovrstni estradi, na drugi na filozofskem esejizmu in zdaj zlasti na politiki. Prava knjiga se pač vsebinsko ukvarja z nečim, česar druge mišljenjske/intelektualne dejavnosti ne tematizirajo: morda s preteklostjo in sedanjostjo notranje človeške zgodovine. Prvo prinaša spomin, drugo življenje duše. V teh knjigah vidimo resničnost, ki bralca osvobaja etične in estetske prikrajšanosti, ki je vsakdanjost ne more dati. Ta vrsta knjig je zdaj v nekem domačem eksilu, toda ne verjamem, da je to njena usoda. Po zasičenosti trga in s tem človeka z njo kot blagom bodo ljudje spet odkrili vrednote, ki so bile skoraj nasilno izgnane ali pozabljene. V kulturi/umetnosti so nova obdobja svoje novosti pogosto utemeljevala na dosežkih preteklosti.
- V lanskem letu je bila predstavljena raziskava o knjigi in branosti v Sloveniji. Takrat ste razvili kar nekaj razlogov, zakaj je stanje takšno, kot je. Velik del stanja pripisujete tudi politizaciji umetnosti, ki naj spreminja svet, pozablja pa se na umetniško vrednost knjige. Zakaj prihaja do tega in ali je posledica tega tudi dejstvo, da ob osrednjem kulturnem prazniku besede v februarju Prešernove nagrade običajno ne prejemajo ustvarjalci besede, ampak raznovrstni umetniški performerji, da ne rečem provokatorji …?
… zakaj bi zapravljali čas z branjem, saj knjiga bralcu večidel ne ponuja podobe sveta, ki ga sam morda zaznava, a ga ne more videti v totalu – sveta, ki se mu razodene s pripovedovalčevo imaginacijo in poezijo notranjega življenja v zastrtem, odrinjenem zasebju? Knjig te vrste je malo, pa tudi če jih je še kaj: v času hitrih medijev bralci izražajo potrebo po drugačnih delih – knjigah, ki odslikavajo javno škandalozen, trenutno razburljiv pojav, ki bi prej sodil v rumeni tisk, a je to za mnoge prav tako umetnost, saj bralca prevzame in ga omamlja. V času karkolizma – kot bi dejal pisatelj Zorko Simčič - v sodobni zahodni družbi in tako tudi pri nas umetnost izgublja starodavna pravila, v kulturi se agresivno uveljavlja zgolj »napredna etika« tudi slovenskih novolevičarjev s teorijami recimo o antropologiji, ki počiva na povsem nepreverjenih dejstvih. To v praksi pomeni, da je umetnost vse tisto, kar razgrajuje duhovno izročilo in uvaja revolucijo v svet, ki temelji na tem izročilu. Pravzaprav – revolucija sama velja za umetniški akt, se pravi performans, ki noče več biti sredstvo grobe politike, temveč je njen presežek ... S tega vidika je »razumljivo«, da beseda, kaj šele Beseda, iz katere je vse nastalo, ne sme imeti mesta v javnosti, saj ni progresivna in človeka ne ozavešča v duhu novouporniške ideologije. Tako se zdi normalno, da Prešernova proslava ne sme biti proslava še tako visoke tradicije oz. umetnosti, ampak provokacija in v skrajni posledici sredstvo za prevzgojo »neukega« občinstva.- Gotovo bi se dalo kaj povedati tudi na temo vloge in poudarka umetnosti – če je nekoč bila njena osrednja vloga, da je dvigala človekovega duha, ga plemenitila, se danes zdi, da je vsakršna ustvarjalnost prehitro označena za umetnost, četudi gre za dvomljivo estetsko vrednost … Smo torej priča dejstvu, da čedalje težje do nas prihaja kultura, ki ima plemenito vrednost?
Kulturo s plemenito vrednostjo, kot pravite, hrani zlasti preteklost. Današnja kultura pod streho naših dominantnih medijev je skrajno revna, celo novi levičarji z njo niso zadovoljni. Ko so v teh – v veliki meri »njihovih« – medijih ukinjali kulturne strani, se nihče izmed njih ni kritično oglasil, kaj šele demonstriral. Ne le, da so sila redke tehtne informacije o sodobnih umetniških vrhovih v tujini, bralec se ne more seznaniti niti s tem, kako je z ustvarjalnostjo na Slovenskem: že leta nimamo npr. književne kritike, medtem ko se število nagrad za najboljše knjige skoraj vsako leto povečuje – groteskno! Pri tem pa pozoren ljubitelj knjig vendarle lahko ugotavlja, da med obilno, pretirano visoko število novitet zaide tudi kako zelo kakovostno delo domačega avtorja. To je tista knjiga, ki sodi med dela, ki lahko plemenitijo človekovega duha; kajti težko da bi ena sama opravljala to funkcijo: biti jih mora več in raznolikih, svoj čar pa izžarevajo leta dolgo. Pri tem bi svojo vlogo morala opravljati šola – a tudi tu je očitno kriza: šolarje v višjih razredih branje čedalje manj zanima. Najbrž tudi zato, ker večina učiteljev ne najde pravega načina, kako mladim približati umetniško vredno knjigo.
- S tem se dotikava tudi duha sodobnosti, za katerega ste zapisali, da je v ospredju ob umanjkanju greha, umanjkanju kesanja samo še užitek. Ali ni preveč črna vaša napoved, da bomo morebiti sredi tega uživanja celo umrli v neki prijetni apatičnosti? Je prihod virusa lahko rešitev, ali kot ste zapisali: kapljica k treznjenju?
Tu bi bila na mestu poglobljena meditacija o duhu časa, ki knjigi ne pripisuje več tiste visoke vrednosti in pomena. Kaj je tisto, kar je bila nekoč? To se pravi, zakaj za mnoge ni več tako dobra in s tem privlačna? Zanimivo se zdi, da se tega vprašanja nekako dotika Goethe v pogovoru z Eckermannom, ko razpravljata o Shakespearu. Eckermann meni, da je ustvarjalnost angleškega genija tudi posledica bogatega, tvornega ozračja, v katerem je živel – nemški klasik se s tem strinja, saj meni, da v tedanjih razmerah - pogovarjata se okoli leta 1824 - v časih destruktivnih časopisov, takšen začudenje zbujajoč pojav, kot je bil Shakespeare, ne bi bil možen. In Goethe še dodaja, da nekdanje nemoteno, nedolžno in vztrajno ustvarjanje ni več možno, češ v petdesetih različnih krajih vsak dan izhajajo kritiški listi, opravljanje pa, ki ga zbujajo v občinstvu, duši zdravo rast. »Kdor se danes pred tem ne zapre in se siloma ne izolira, je izgubljen, kajti prek občil prihaja do množic večinoma negativno estetizirajoča in kritizirajoča nekakšna polkultura,« ki pa da je za ustvarjalni talent samo pršeč strup, ki razkraja kreativne energije. – Če so torej mediji že v Goethejevih časih prinašali v javnost le polkulturo: kaj bi lahko rekli šele danes? In v Sloveniji? Ko se zdi, da v njih ni več niti »polkulture«, marveč pisanje, ki kulturo pojmuje predvsem kot boj za abstraktno novo družbo in novo antropološko identiteto za svobodnega človeka, ki je v svojih dejanjih lahko brez krivde in greha ... To slednje sicer ni nekaj povsem novega; že v Bratih Karamazovih, velikem romanu Dostojevskega, eden izmed bratov zatrjuje, da je človek rojen za upor in mu te svobode ni mogoče odvzeti. V marksističnih revolucijah je ta upor, kot je znano, doživel demonski razmah – in danes v razmerah pandemije se protesti na Zahodu neredko znova sprevračajo v požige in krvavo nasilje. V Sloveniji sicer krvavega nasilja med petkovimi demonstracijami ni, a je nespregledljivo njihovo verbalno početje, ki zbuja strah. Strah posebno v času, ko človeka navdaja z grozo neobvladljivi covid-19. V tem vzdušju sem v nekem komentarju malce pregnano zapisal, da bomo v veselem uporu, ki ne priznava ne greha ne krivde, lahko celo umrli veseli: zapisal kot kapljico k treznjenju od blodne omame, v katero nas silijo.
ERJAVEC, Matej. (Gost meseca) Ognjišče, 2020, leto 56, št. 11, str. 8-13.
V november stopamo s praznikom vseh svetih in spominom na verne rajne, ki ju bomo letos zaradi epidemije morali praznovati drugače. V našem času se le redko javno soočamo s človeško minljivostjo pa tudi z razmislekom o smrti, zato v branje priporočamo članek v Temi meseca, ki nas sprašuje, ali nas smrt navdaja s strahom ali pa znamo vključno s smrtjo živeti kot odrešeni. Tudi pismo meseca nam govori o problemu soočanja s smrtjo in o pomenu molitve za pokojne. Obenem predstavljamo tudi knjige, ki govore o smrti, žalovanju in izgubi. Več o njih: Žalovanje, Kaj se zgodi po smrti, Obrisal bo solze z njihovih oči, Izgubiti otroka.
Ko je zdrav krščanski odnos do smrti pri sodobnem človeku odsoten, pa tik pred vstopom v november v povezavi z nočjo čarovnic človek, ki ne misli na smrt, pograbi vso navlako, ki jo prinaša z grozo obdani halloween – noč čarovnic. O tem spregovori eksorcist Janez Kavčič, ki pravi, da ne more biti v takem prazniku prav nič dobrega.
V luči 30. obletnice praznovanja samostojnosti RS in pomembnega deleža, ki ga je imela pri tem naša vojska, smo bili na obisku pri 15. polku vojaškega letalstva Slovenske vojske na letališču Cerklje ob Krki.
Za slovensko samostojnost je zaslužen tudi ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar, ki je v prelomnih časih demokratizacije in osamosvajanja dal pečat ne samo ljubljanski nadškofiji, ampak celotni Cerkvi v Sloveniji. Ob 100-letnici rojstva smo mu posvetili prilogo.
Gost meseca Jože Horvat nas s svojim razmišljanjem vodi skozi kulturo, literaturo, medije, književnost – to so področja, v katerih se je udejstvoval. S svojimi izkušnjami na teh področjih nam ponuja domišljene analize medijske krajine pa tudi področja literature in kulture sploh.
Kot že več zadnjih let dodajamo novembrskemu Ognjišču posebno Miklavževo prilogo. Pol priloge je namenjeno predstavitvi knjig in drugih izdelkov, primernih za Miklavževo obdarovanje. Drugi del kataloga pa je namenjen predstavitvi različnih jaslic, ki jih lahko dobite pri nas – tako v naših trgovinah ali pa jih naročite po spletu ali telefonu. Ko to pišem, še ni znano, kako bomo lahko praznovali božične praznike, pa tudi advent in Miklavževanje. Gotovo pa bomo lahko postavili jaslice v svojih domovih in vzeli v roke dobro knjigo in z njo obogatili sebe in svoje najbližje, če jim jo bomo podarili. Duhovna knjiga naj nam prinese mir in upanje, ki smo ju v teh negotovih časih tako potrebni.
Letos knjižni sejem v Cankarjevem domu ne bo potekal tako, kakor doslej. Vse, ki iz previdnosti ne hodite po trgovinah, vabimo da obiščete našo spletno trgovino ali prelistate kataloge in naročilo oddate po telefonu. Pa ne čakajte do zadnjega dne!
Prav tako ne vemo, kako si bomo voščili božične praznike in novo leto. Eno od možnosti vam ponujamo z božičnimi voščilnicami, ki jih pripravljamo pri Ognjišču. O tem in o ponatisu nekaterih podobic več v prihodnjem Ognjišču.
Ko se bliža konec leta, sporočamo tudi naročnino za našo revijo za prihodnje leto. Ta ostaja enaka kot doslej: posamezna številka bo stala 3,00 €. Naročnina za naročnike pri župnijskih uradih 33,50 €, za naročnike po pošti 34,30 €.
RUSTJA, Božo. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 11, str. 4.
V času, ko je bil naš bl. Anton Martin Slomšek škof v Šentandražu, je bil Katalonec sv. Anton Marija Klaret škof v Santiagu na Kubi. Ko je tisti del Kube prizadel hud potres, so se ljudje spraševali, čemu ravno njih. Klaret je kasneje v svoji Avtobiografiji zapisal, da se je po potresu reklo, da trdega oreha pač ni mogoče odpreti drugače kot s palico, se pravi z močnim udarcem. S palico je seveda bil mišljen potres, s trdim orehom pa kubansko ljudstvo, ki takrat ni ravno blestelo po vrlinah. Vrhnji sloj, precej predan prostozidarstvu, je izkoriščal suženjsko delovno silo, se obnašal rasistično; nižji sloj je živel moralno razpuščenost v obliki alkoholizma, partnerske nezvestobe, zanemarjanja verskega življenja in podobno. Ob prihodu Klareta v tiste kraje je bila tudi duhovščina zelo samosvoja, kar se je najbolj poznalo po razširjenem kršenju celibata. Po potresu, ki so ga interpretirali kot Božjo kazen, so se oboji, bogati in revni, streznili.
Drugi val koronavirusa smo pričakovali, nismo pa pričakovali, da bo tako obširen, resen, in da bo Slovenija v sredini oktobra svetovno ‘zablestela’ po številu okuženih na milijon prebivalcev. Očitno se nam dogaja palica, močan udarec. Vprašati se je, če smo res tak trd oreh, da nas bo šele velika stiska spravila k razumu in odgovornosti. Kaj se nam je pravzaprav zgodilo, da je tolika razlika med pomladno uspešno zajezitvijo epidemije in jesenskim super-izbruhom?
Najprej si moramo priznati, da se je Slovencem in Slovenkam zgodilo vsem enako: podcenjevali smo koronavirus. Na začetku epidemije sem poklical prijatelje v Milano in rimskega sošolca, ki je danes župnik v centru Bergama. Lombardijski sogovorniki so mi virus označili kot ‘furbo’, se pravi, zvit, premeten, zahrbten. V smislu: ne igramo se mi s koronavirusom, temveč se koronavirus igra z nami; na začetku zgleda ena gripa več, na koncu štejemo krste; pride in napade “brez logike”; udari tam, kjer ne pričakujemo … To so govorili moji italijanski prijatelji.
Nimamo najprej opraviti s strateškimi napakami tega ali onega akterja, še manj z zarotami, tudi ne z neumnimi influenserji, za katere bi najbolje bilo, če bi molčali. Najprej imamo opraviti z občo lahkomiselnostjo, s kolektivnim razpoloženjem, ki nas je več ali manj vse enako objelo. Po uspešni pomladni borbi zoper koronavirus smo enostavno popustili v čuječnosti. Prepustili smo se varljivi samozavesti, da kot posamezniki in narod zmoremo s tem nebodigatreba covid-19. Kdor je v sredini avgusta zaskrbljeno svaril, da koronavirus še pride, je bil za večino čuden. To obče pomanjkanje čuječnosti je naša trda lupina oreha, ki se zdaj boleče razbija.
Ker smo virusu, ki je ‘furbo’, kolektivno nasedli, je zelo neumestno, da zdaj hitimo z obtoževanjem drug drugega. Desni bodo našli sto ‘dokazov’, da so za jesenski izbruh krivi levi, ki so se občasno obnašali prav sabotersko; levi bodo našli sto ‘dokazov’, da je kriva desna vlada in njen predsednik, ki je denimo s sosednjim kanclerjem ležerno plezal na Triglav. Neverni bodo rekli, da so krivi verni, ker so do zadnjega obhajali prva sv. obhajila in sv. birme; verni bodo rekli, da so krivi neverni, ker so do zadnjega rajali po gostilnah in prirejali ulične shode. Hočem reči, slabo bi bilo, da bi koronavirus postal priložnost več za lov na čarovnice in vnašanje razdora. Povsem zavržno pa bi bilo, če bi nekdo koronavirus uporabil kot orodje za kampanjo zoper drugega in dobesedno preko trupel utrjeval svojo ideološko in politično pozicijo. Politična kronika oktobrskih dni priča, da ta skušnjava obstaja in da ni majhna. Določeni vplivni ljudje so žal ideološko sfanatizirani do mere, da so izgubili stik z realnostjo in ne vidijo, da je krivda za jesenskih izbruh kolektivna, predvsem pa, da je naš resnični in skupni sovražnik covid-19.
Palica je udarila po trdem orehu, ki je slovenski narod in njegove elite. Nekdo bo temu rekel Božja kazen, mi bomo temu rekli Božja priložnost za poboljšanje. Trdi oreh bo razpočil, lupina bo odpadla, plemenito jedro oreha bo dalo svoj dober sad.
CESTNIK, Branko. (Na začetku). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 11, str. 3.
Slovenski škofje vabijo slovenske katoličane k molitvi za zdravje in upoštevanju navodil za preprečevanje epidemije koronavirus covid-19.
Oče usmiljenja in tolažbe,
tvoj Sin Jezus Kristus
nam je s križem pokazal vrednost trpljenja.
Pomagaj našim bratom in sestram,
ki že nosijo križ bolezni in so preizkušani.
Nakloni jim izboljšanje zdravja,
njihovim svojcem pa poguma in zaupanja.
Vsem zdravstvenim delavcem nakloni moči in zdravja,
da bodo vztrajali v ljubezni do bolnikov;
raziskovalcem pa, da bodo čim prej odkrili uspešno zdravilo.
Nam in vsemu svetu daj svoj blagoslov,
da bomo rešeni bolezni
in se ti bomo mogli s tvojo Cerkvijo zahvaljevati.
Amen.
Sv. Marija, zdravje bolnikov – prosi za nas.
Sv. Rok, zavetnik zoper kužne bolezni – prosi za nas.
Vsi božji svetniki in svetnice – prosite za nas.

priloga
Ob stoletnici rojstva nadškofa Alojzija Šuštarja
gost meseca
Jože Horvat
glasba
Stella
OB STOLETNICI SMRTI
»Tisto uro, ko je presunil slovenski narod bolestni glas, da doktorja Kreka ni več, je zakrvavelo vsako srce, so se nam vsem orosile oči ... Kar je Krek z brezprimerno močjo snoval in stvaril dolga leta, je ustvaril ob svoji zadnji uri; česar niso gledale njegove žive oči, je gledal njegov odprti grob. Ko se je narod poslavljal od njega, dobrotnika, je bil neločena in neločljiva družba bratov in sester, ki so enega upanja in ene vere, ene misli in ene volje,« je zapisal Ivan Cankar, ko je pred sto leti, 8. oktobra 1917, prenehalo biti plemenito srce Janeza Evangelista Kreka, ki je bil vse življenje borec za pravice slovenskih kmetov in delavcev. »Ta črni praznik, ki nam je dal dovolj solza bridkosti in očiščenja, nam je obenem dodelil posebno dragocen dar: vrnil nam je spoznanje, ki nam je bilo v teh časih že skoraj izgubljeno, da more obroditi sočen sad le tisto delo, ki je bilo spočeto in izvršeno v čisti poštenosti ... Zato so vroče, naravnost iz srca privrele solze ob grobu moža, ki je dal svojemu narodu vse in edino, kar je imel: svoje življenje.«
SVOJE ŠIROKO SRCE JE PODEDOVAL PO MATERIBogata življenjska pot Janeza Evangelista Kreka se je pričela 27. novembra 1865 pri Sv. Gregorju nad Sodražico, kjer je bil njegov oče Valentin, doma iz Selc nad Škofjo Loko, učitelj. Po materi Mariji je Janez podedoval svoje široko srce in vse življenje mu je ostala vzor žive in dejavne vere. Od Sv. Gregorja je bil oče prestavljen v Komendo, kjer je umrl, star komaj 38 let. Mlada vdova se je morala s petimi otroki in s šestim pod srcem izseliti iz učiteljevega stanovanja in spomladi 1875 se je preselila na možev dom v Štoku v Selcih. Tam je odprla trgovinico s špecerijskim blagom in trafiko in na ta način preskrbela svojo družino. Obenem pa je na široko odprla vrata in srce revnim in pomoči potrebnim. Hišo v Štoku je Krek vedno smatral za svoj pravi dom. Tam je preživljal svojo mladost, vsake počitnice ter prosti čas vse do materine smrti. Umrla je 9. marca 1903 za možgansko kapjo. V vzhodnem zidu selškega pokopališča je vzidana črna marmornata plošča nepravilnih oblik z belim golobčkom in napisom: V MIRU! / MARIJA KREK / MCMIII. Spomenik je svoji materi dal postaviti Janez po vzoru grobnih napisov v rimskih katakombah. Po materini smrti je lastnica hiše postala hči Cilka; od nje jo je odkupila selška posojilnica in nato na tem mestu zgradila ponosno stavbo Selškega doma. Ko so 27. avgusta 1922 na stavbo odkrili spominsko ploščo, se je preimenoval v Krekov dom, ki stoji še danes. Napis na spominski plošči se glasi: Dr. Janez Evangelist Krek 1865–1917 Spomin na Te nikdar ne bo se zgubil. / Še pozni rod k hvaležnosti bo vabil. / Pri nas držimo, kar je kdo obljubil. / Naš dom nikoli te ne bo pozabil. Tako je zapisal Krek v svoji igri Turški križ in to v polni meri velja zanj.
DUHOVNIŠTVO JE SOCIALNI ZAKRAMENTOsnovno šolo je Janez obiskoval že v Komendi, nato v Kamniku in Škofji Loki, gimnazijo pa v Ljubljani. Prvo leto je stanoval privatno, potem pa je bil kot dober učenec sprejet v Alojzijevišče. Ob koncu četrte gimnazije (sedanje devetletke) je bil zaradi kajenja, kar je bilo strogo prepovedano, izključen iz zavoda. V višji gimnaziji se je preživljal sam z instrukcijami dijakov, ki so se težje učili. Sam ni bil med najboljšimi v razredu, pa ne zato, ker ne bi bil nadarjen, temveč zato, ker se je ukvarjal s študijem drugih predmetov, predvsem jezikov. Kasneje je kot državni poslanec v dunajskem parlamentu obvladal vse evropske jezike, s slovanskimi kolegi se je lahko pogovarjal v njihovih maternih jezikih. Poleg latinščine in grščine je znal tudi nekaj orientalskih (svetopisemskih) jezikov. V šoli mu je povzročala težave matematika in sploh redno delo, kar se je pokazalo pri šolskih nalogah: po vsebini so bile odlične, po obliki pa nemogoče. Po maturi leta 1884 je Krek vse presenetil z vstopom v ljubljansko bogoslovje. Mnogi so mislili, da bo šel študirat slavistiko, ker je kot gimnazijec že pisal, ali da bo postal časnikar. Vsa štiri leta, kolikor je takrat trajal bogoslovni študij, je bil odličen študent in vzoren bogoslovec. Bil je zelo živahen, vedno pripravljen za šalo, pa tudi za resno delo. Ob koncu bogoslovnega študija je 22. julija 1888 doživel svoj ‘poročni dan’ kakor je imenoval dan mašniškega posvečenja. Novo mašo je pel naslednji dan na Brezjah. Na predlog semeniških predstojnikov ga je tedanji ljubljanski škof Jakob Missia poslal na Dunaj v Avguštinej, zavod, kjer so nadaljevali študije mladi duhovniki iz vseh delov cesarstva. Krek se je odločil za študij Svetega pisma in ga leta 1892 zaključil z doktorsko disertacijo O značaju in duhu apostola Pavla. Med študijem na Dunaju se je dodobra seznanil s krščansko socialnim gibanjem, ki je po okrožnici papeža Leona XIII. Rerum novarum o delavskem vprašanju zajelo tudi avstrijske dežele. Po vrnitvi v Ljubljano je postal stolni vikar ter profesor filozofije in osnovnega bogoslovja v ljubljanskem semenišču. »Krek je znal mlade ljudi vžgati in navdušiti,« je v svojih spominih zapisal pisatelj Finžgar, ki je bil njegov študent. »Kadar je le mogel, je v predavanje vpletel socialne misli in poudarjal prevažno nalogo, kako bi svet ozdravili gospodarskega in verskega liberalizma. Mnogi so mu očitali, da je socialist. Ni ugovarjal. Toda brez iskrenega krščanstva si socializma ni mogel zamisliti. Kristus, ki je hodil iz kraja v kraj in povsod dobrote delil, sam pa ni imel, kamor bi položil glavo, je bil Kreku vzor dela za ponižane in razžaljene.« Govoril je in s svojim nesebičnim delovanjem dokazal, da je zakrament mašniškega posvečenja poleg svetega zakona socialni zakrament: tak, ki človeka okrepi z močjo za služenje drugim, zlasti najbolj potrebnim.
KMETOM IN DELAVCEM NE DELIMO MILOSTI, AMPAK PRAVICOMladi doktor Janez Evangelist Krek se je leta 1892 vrnil z Dunaja z velikimi načrti za delovanje med kmeti in delavci, ki so se mu porodili v stikih z dunajskimi krščansko-socialnimi krogi. Potreba po takem delovanju je bila velika, saj se je zlasti podeželje v tistem času znašlo v gospodarski krizi. Tedaj so veliko večino slovenskega prebivalstva predstavljali kmetje, začelo pa se je že porajati delavstvo. Kmete so težili davki, domači in tuji oderuhi so jih pehali v dolgove, tako da so kmetije prihajale na boben. Krek je čutil, da je treba kmete rešiti teh vezi. Rešilna bilka je bilo zadružništvo s posojilnicami. Začel je ustanavljati hranilnice in posojilnice, v katerih so kmetje združevali denar in dobivali posojila z nizkimi obrestmi. Te posojilnice je povezal v Zvezo kranjskih hranilnic (1898) ter kasneje v Gospodarsko in Zadružno zvezo (1903). Takrat je v okviru Gospodarske zveze delovalo 157 zadrug z 39.000 člani, v naslednjih letih pa se je njihovo število močno povečalo. Zadružništvo je imel Krek za najbolj tipično krščansko gospodarsko ureditev, ker goji duha vzajemnosti in medsebojne pomoči, kar se ujema z osnovno evangeljsko zapovedjo medsebojne ljubezni. Značilnost Krekovih zadrug je bila, da je bil njihov prvi in edini namen korist kmečkega ljudstva.
Krek se je zavzemal tudi za delavce. Priskrbel jim je delavska društva, zadrugo za gradnjo stanovanj, društvo za delavke ljubljanske tobačne tovarne. Na njegovo pobudo je bilo leta 1894 v Ljubljani ustanovljeno Slovensko katoliško delavsko društvo, ki so mu kmalu sledila podobna društva tudi v drugih slovenskih krajih. Pred prvo svetovno vojno je bilo takih društev 462, vanje pa je bilo včlanjenih več kot 40.000 delavcev. Krek se je z vsem srcem zavzemal za pravičnost v svetu dela, za primeren dopust, za prepoved dela za otroke in nočnega dela za ženske, za pravično razsojanje v sporih med delavci in delodajalci. Vseskozi se je ravnal po načelu: »Predstavljati si moramo, da ne delimo delavcem milosti, ampak pravico.«
OZNANJEVALEC EVANGELIJA PRAVIČNOSTIMati je Kreku vse življenje ostala vzor vere, ki deluje v ljubezni do najbolj potrebnih. Ta vera je bila pri njem navzoča v vsem njegovem delovanju. »Živel in delal je, kot bi gledal Nevidnega,« je o njem zapisal Anton Trstenjak. Kot pridigar, profesor bogoslovja in družbeno politični delavec je bil oznanjevalec Kristusovega nauka. Bil je tako odličen govornik, da je v cerkvi, pri predavanju ali na političnem shodu očaral ne le somišljenike – tudi njegovi nasprotniki so priznavali, da govori iz njega duh, ki se mu ne more nihče ustavljati. Imel je na tisoče govorov, ko je na raznih krajih doma in tudi drugod oznanjal načela krščanske pravičnosti. Bogoslovcem je predaval filozofijo in temelje krščanskega nauka. Poudarjal je tudi gospodarsko-socialno razsežnost krščanstva, ki uči, da moramo v duhu evangelija tudi zemeljske dobrine med seboj deliti in poskrbeti posebno za reveže. Svoje prepričljivo oznanjevalno delo je dopolnjeval s pisano besedo. V katoliškem dnevniku Slovenec ter v raznih gospodarskih, političnih in verskih listih je objavil nad tisoč člankov. Knjige Črne bukve kmečkega stanu (1895) o kmečkem vprašanju, Socializem (1901) o razvoju socializma in o krščanskem socializmu in knjiga o Slovencih v nemščini (1916) razgrinjajo njegove socialne in narodnostne nazore. Z njimi je oral ledino in uvedel v slovenščino sociološko izrazje. Vse njegovo pisanje je nastajalo kot odgovor na aktualna vprašanja in razodeva njegov praktični čut, predvsem pa njegovo dobro srce in optimizem.
Pri vseh svojih številnih nalogah je Krek ugodil prošnji Mohorjeve družbe, da kot odličen poznavalec Svetega pisma po prezgodnji smrti dr. Frančiška Lampeta (1900) nadaljuje in dokonča Zgodbe Svetega pisma, poljudno razlago svetopisemskih knjig, ki jih je po snopičih (128 strani) začela izdajati leta 1894. Do Lampetove smrti je izšlo 7 snopičev z razlago svetopisemskih knjig Stare zaveze. Na podlagi Lampetovih zapiskov je Krek sestavil razlago za zadnje knjige Stare zaveze. Nadaljeval je z razlago knjig Svetega pisma nove zaveze, ki je v snopičih izhajala od leta 1901 do 1912. Za pisanje se je umaknil v samoto vasice Prtovč nad Železniki. Svoje delo je mojstrsko dokončal.
POLITIČNO DELO V KRŠČANSKEM DUHUNa zahtevo ljubljanskega škofa Jakoba Missia je Krek leta 1897 kandidiral za državnega poslanca. V svojem prvem nastopu v dunajskem parlamentu je odločno poudaril, da mora vse politično delo voditi krščanska ideja. Tudi kot politik je bil najprej duhovnik in kot prvi duhovnik v avstroogrski monarhiji je zastopal nujnost splošne volilne pravice vseh polnoletnih državljanov tako v državnem zboru na Dunaju kot v deželnem v Ljubljani. Njegovo prizadevanje je obrodilo uspeh leta 1907. Državni poslanec je ostal tri leta, a se mu je zdelo, da je bolj potreben doma, zato je leta 1901 sprejel deželnozborski mandat, ki ga je ohranil do prezgodnje smrti. Zavzemal se je predvsem za organizacijo kmečkega in delavskega prebivalstva. Hotel ga je povezati v eno stranko – Katoliško zvezo, kasneje Slovensko ljudsko stranko, in ga tako gospodarsko in politično osamosvojiti. Leta 1907 je ponovno sprejel kandidaturo za državnega poslanca in bil izvoljen po splošni volilni pravici. Ob Krekovem nastopu je bila pri nas večina prebivalstva kmečka, med izobraženci pa so bili pretežno duhovniki, ki so morali prevzeti tudi družbenopolitično delo. Prvi pogoj za uspešno delo je izobrazba in Krek je začel širiti narodni izobraževalni program za kmete in delavce. Znameniti so bili njegovi socialni tečaji za dijake pri Sv. Joštu nad Kranjem. Med udeleženci teh tečajev je bil tudi Ivan Dolenec, kasnejši urednik Krekovih Izbranih spisov, ki so izšli pri Mohorjevi družbi v letih 1927–1933; v svojih spominih piše: »Krek ni nič predaval, ampak je razvijal svoje nazore po Sokratovi metodi s tem, da je vodil razgovor. Zato so pa izsledki študija trajno ostali v spominu. Skrbel je za temeljitost. Vsaka naslednja ura se je pričela z vprašanjem, ali ima kdo kaj dodati ali vprašati glede snovi, obravnavane v dosedanjih razgovorih. Prijeten je bil pouk, prijeten odmor.« Na teh in drugih tečajih je vzgojil izobražene sodelavce, ki so postali njegova desna roka.
JANEZ EVANGELIST KREK – VODITELJSKA OSEBNOSTOb sedemdesetletnici Krekove smrti (13. septembra 1987) je bil pri Sv, Joštu velik shod, na katerem je priznani psiholog dr. Anton Trstenjak, dolgoletni profesor na Teološki fakulteti v Ljubljani, govoril o Krekovi osebnosti. »Če govorimo o njegovi osebnosti, moramo pribiti ravno to, da je bil pravi narodni voditelj in je imel vse lastnosti narodnega voditelja. Predvsem moram poudariti, da so videli v njem voditelja domala vsi Slovenci, ne glede na svetovnonazorske in politične razlike. To je odločilno. Kaj podobnega se zlepa ni posrečilo nobenemu Slovencu, zlasti pa je to težko pri duhovniku, ki so ga takrat liberalni krogi iz političnih in nazorskih komaj z zadržkom sprejemali, če ga niso odklanjali ... Voditeljska osebnost je privlačna osebnost. Ni potrebno, da je simpatične zunanjosti. Pač pa mora imeti nekaj sugestivne moči, ki priteguje ljudi za sabo. Pravimo, da mora biti ‘močna osebnost’. To je Krek vsekakor bil. “Moč je izhajala iz njega”, pravi evangelist o Jezusu. Ne mislim Kreka kar neposredno primerjati z Jezusom. Hočem samo poudariti, da je pač ta “moč, ki je izhajala iz njega”, skupna vsem voditeljem. Nekaj nevidne moči mora izhajati iz človeka, če hoče biti voditelj ali kažipot drugim. Odločilno pri tem pa je dejstvo, da si te ‘moči’ ne more nihče sam dati in narediti ... Krek je to moč in njeno privlačnost imel, jo izžareval na druge in so šli za njim. In v čem je ‘skrivnost’ te nevidne moči in njene privlačnosti? Rekel bi, da predvsem v dveh lastnostih: prvič mora biti izraz inteligentnosti in drugič dobrote ali nesebičnosti. Oboje je imel Krek. Nadpovprečno je bil nadarjen ... Razen tega je znano, da je živel izredno skromno in je vse sproti razdajal ... Če govorimo o lastnostih voditeljske osebnosti, moramo reči, da sodi sem tudi posebna ustvarjalna moč , ki se je v Kreku razodevala v ogromni reformatorski moči, ki mu je v zvezi z nezlomljivim optimizmom, porojenim iz zaupanja v Božjo dobroto, govorila, da se da na svetu vse zboljšati, vse popraviti, vse približati idealu pravičnosti in ljubezni ... Znan je njegov stavek, ki je šel med ljudstvo, tako rekoč ponarodel: “Začeti je treba, v tem je vsa skrivnost.” ... Njegov vzornik je bil apostol narodov, sveti Pavel, o katerem je na Dunaju napisal doktorsko disertacijo O značaju in duhu svetega Pavla; kar je zelo značilno in pomenljivo prav za podobo Krekove osebnosti same.«
PRETRESLJIVO VELIČASTNO SLOVOKrek je bil res človek na razpolago vsem in vsakemu, karkoli je že kdo potreboval. Njegova človečnost ni poznala meja in njegovo vsestransko razdajanje je polagoma, a vztrajno načenjalo njegove moči. Svoje narodnopolitično delo je zaključil z odločilnim vplivom na oblikovanje Majniške izjave, s katero je klub poslancev narodov slovanskega Juga, ki so bili v sklopu Avstro-Ogrske, 30. maja 1917 v dunajskem parlamentu zahteval samostojnost pod habsburško krono. Za to idejo je Krek ves gorel in je hotel osebno ‘vneti’ tudi druge. Pred potovanjem v Dalmacijo je šel na kratek počitek k prijatelju Ludviku Bajcu, župniku v Šentjanžu na Dolenjskem. Njegovo zdravje je bilo zaradi velikih naporov razrahljano. 8. oktobra 1917 ga je ponoči zadela kap, kakor mater in mnoge sorodnike po materini strani. Pokopali so ga pri Sv. Križu (na ljubljanskih Žalah). K pogrebu se je zbrala ogromna množica, ki je pokazala, kako ga je cenila in ljubila.
Pisatelj Franc Saleški Finžgar v svojih spominih (Leta mojega popotovanja, 1962) piše: O Krekovi smrti je napisanega dovolj po časopisih in raznih revijah. Povedal pa bi vendar rad svoje misli. Kako da je ta krepki mož tako zgodaj padel? Po telesu je bil prava grča. Koliko potov je prehodil po hribih. Dežnika ni poznal, tudi ure ni nikoli imel. Hodil je rad po neizhojenih poteh. Večkrat ga je zatekla nevihta in je prenočil v kakem seniku. Pri hrani je bil silno skromen. Mnogo let popoln abstinent. Vedno zdrav. Dobro se spominjam, ko mi je rekel v šali: »Trdno upam, da bom brez pomoči zdravnikov umrl.«
Kaj je bil svojemu narodu Krek, je dokazal pogreb. Koroščev (1940) je bil velikanski. Krekov pred njim pa je bil v splošni žalosti pretresljivo veličasten. K njegovi krsti se je zgrnil ves narod, nič vabljen in klican. Kakor valovje je vse privrelo k njegovi gomili. Revež, delavec, kmet, izobraženec, učenjak – vse, vse je bilo prežarjeno z notranjo bolečino, v kateri ni bilo ne laži ne hladne uradnosti – vse je bila nenarejena žalost. Vse je zajela in objela grenkost, ker so zasipali v grob – ljubezen. Ves narod je občutil, da je izgubil moža, ki je bil vsem vse, sebi nič, ki je bil vse življenje borec za trpeče brate, za ponižane in razžaljene. Bil je res ‘vsakdanji kruh’ narodu, bil je klicar in videc, ki je oznanjal, kaj bo porojeno iz setve, ki jo je sejal krivični mamon v brazde razbolelih duš vseh tlačenih in lačnih.
Čuk S., Priloga, v: Ognjišče (2017) 10, str. 58.
Jesenski čas je namenjen pobiranju zadnjih pridelkov na vrtu in na polju in pripravi ozimnice. Tokratna gostja meseca Edvina Novak nam govori, naj pri kuhanju uporabljamo to, kar imamo pri roki, kakor so to delale naše babice, ki so zelenjavo iz vrta postavile v lonec. Priporoča nam našo, slovensko kuhinjo, ki je bogata. To lahko trdi, saj jo dobro pozna. Z znano kuharico s. Vendelino Ilc je namreč pripravila več knjig receptov. Knjigo Zmeraj sestra Vendelina smo ponatisnili skupaj z založbo Gral VE.
Sodobni človek namenja veliko časa prehrani in živilska industrija pred nas nenehno postavlja različne izdelke. Ob tem je toliko bolj pomembno vedeti, kaj ta hrana vsebuje. Na tem področju deluje Inštitut za nutricionisitko, ki opravlja različne raziskave na področju prehrane in zdravja, katerega smo obiskali. In ko smo na področju prehrane – na straneh za zabavno znanost lahko spoznate, kaj se dogaja med zorenjem plodov, zakaj spreminjajo plodovi barvo in še kopico zanimivosti, ki razkrijejo čudovite skrivnosti božjega stvarstva.
Ko smo na področju zdravja, ne moremo mimo virusov, ki so letos naša stalnica. Z virusi se ukvarja tudi naš sogovornik dr. Miroslav Petrovec, predstojnik Inštituta za mikrobiologijo, ki je predstavil svoje delo in svoj pogled na situacijo ob trenutni epidemiji kot tudi na mesece, ki so pred nami.
Mesec oktober je tudi mesec rožnega venca. Pomena te molitve se lahko dotaknemo tudi v luči Marijinih prikazovanj, katerih osrednje sporočilo je ravno molitev. Praktično vsa Marijina prikazovanja, ki jih je Cerkev priznala, so klic po molitvi rožnega venca, zato je lahko tokratna tema spodbuda za nas, da si to molitev spet približamo in s tem odgovorimo na Marijina povabila iz mnogih prikazovanj.
Prav tako oktobra praznujemo misijonsko nedeljo in zato predstavljamo velikega slovenskega misijonarja Janeza Janeža. Zaradi pandemije koronavirusa je letos malo misijonarjev obiskalo Slovenijo.
Letos obeležujemo več pomembnih obletnic, povezanih s slovensko zgodovino. To je lepa priložnost, da si v prilogi – napisal jo je zgodovinar dr. Stane Granda – ogledamo, kako je zorela ideja o samostojni slovenski državi in kakšen delež imamo pri njej kristjani.
Poleg knjige – kuharice s. Vendeline, o kateri si lahko več preberete na str. 13, opozarjamo na izid knjige p. Janeza Šamperla Angeli zate. To je tretja knjiga o angelih, ki so izšle pri Ognjišču (Angeli na poti življenja (2017) in Čisto vsakdanji angeli (2019). Pater je vanjo simbolično uvrstil 40 angelov, ki nas kot Božji poslanci vodijo, spodbujajo, spremljajo, opominjajo.
Letos praznujemo leto Božje besede v spomin na 1600. obletnico smrti velikega prevajalca Svetega pisma sv. Hieronima. Pri Ognjišču smo izdali zbornik Sveti Hieronim in naš čas, v katerem so predavanja poznavalcev Sv. pisma. V knjigi so objavljene tudi slike svetnika, fotografije njemu posvečenih cerkva ter njihova predstavitev. Sv. Hieronim se je vedno spraševal: »Kako bi lahko živeli brez poznanja Pisma, iz katerega se učimo spoznavati Kristusa samega, ki je življenje verujočih?« Zavedal se je, da je Sveto pismo sredstvo, “s katerim Bog vsak dan govori vernikom”. Naj to velja tudi za nas!
RUSTJA, Božo. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 10, str. 4.
urednica kuharic
“Tudi kuhinja nas je oblikovala kot narod”
Kuhanje se marsikomu zdi vsakdanje opravilo, od katerega smo odvisni, saj brez hrane ne moremo živeti. Toda kuhanje je tudi nekaj več, saj je vsak obed tudi srečanje. Vsak narod ima svoje značilne jedi. Tudi Slovenci. Tokratna gostja, ki je uredila knjigo Zmeraj s. Vendelina (izšla je pri Ognjišču), poudarja, da smo Slovenci lahko ponosni na svojo kuhinjo. V pogovoru bo odkrila, zakaj.
- Pri Ognjišču je izšel ponatis knjige Zmeraj s. Vendelina. Pripravili ste jo skupaj s šolsko sestro Vendelino. Ta knjiga ni prva, ki ste jo pripravili s to sestro.
Ne, prva je Kuharica sestre Vendeline, s podnaslovom slovenska meščanska kuhinja. To je debela knjiga s 1300 recepti. Spraševala sem se, kako naj jo urediva. Nato sem ji predlagala, da knjigo zasnujeva po jedilnikih.- Kako ste prišli na misel za izdajo te kuharice?
S. Vendelina je imela v Repnjah pod Šmarno goro kuharske tečaje, ki so bili izredno obiskani. Delala sem na Domusu (prej Centralni zavod za napredek gospodinjstva), kjer sem urejala priročnike. Potem sem ustanovila svojo založbo, saj sem imela 25 let prakse z izdajo knjig. Menila sem, da moram najti eno dobro avtorico in šla sem do s. Vendeline. Toda ona ni hotela niti slišati za knjigo. Izgovarjala se je: »Imam tečaje, kjer mlade naučimo, kako naj kuhajo. Koliko rodov je že šlo skozi tečaje!« »Ampak knjiga je nekaj drugega!« sem dejala. »Ne, imam ogromno dela s tečaji!« In ga je imela res, saj je imela veliko tečajev. Poleg tega je gradila. Zgradila je več samostanskih hiš in objektov. Imela je ogromne energije, čeprav je bila drobna! Trikrat sem jo obiskala in ob njej je bila s. Nikolina, še mlada, nekakšna njena pripravnica, ki jo je spodbujala: »Pa dajte, zakaj pa ne bi izdali!« Potem sem ji predlagala, da ne bo ona pisala, ampak ji bom pomagala in bom knjigo jaz uredila. Ona je bila strokovnjakinja za kuhanje, a seveda knjig ni pisala. Končno je pristala.
- In začelo se je sodelovanje.
Da, začeli sva sodelovati in kar sedem let sem hodila k njej in sad tega so knjige, ki sem jih omenila, in one, ki so sledile. Prišla sem k njej. Imela je kupe papirjev z recepti, ogromno jih je znala na pamet. Pogovarjali sva se, kako bi kakšno stvar posodobila. Toliko let sem pripravljala knjige kuharic in kuhala, da sem vedela, če recept ‘drži’, če se po njem da skuhati. V sedemdesetih letih je bila popularna jušna kocka, ki sva jo iz receptov odstranile.
Šlo je za dolgo trajajoče delo. V Repnje sem hodila z računalnikom. Običajno dvakrat na teden. Sestavljali sva jedilnike. Predelala sem jih. Morala sem paziti, da se recepti ne ponavljajo … Zelo lepo sva sodelovali.
Še ena anekdota o modrosti s. Vendeline. Prišla je neka novinarka. Dejala je: »Moj mož ima zelo rad kašo s slivami. Jaz jo naredim zelo dobro. Toda mož bo vedno rekel: “Ampak mama je naredila drugače, še boljše!” Kje pogrešim?« Vendelina je mirno dejala: »Pustite ga! Nikoli ne boste skuhali boljše, saj veste, kako je, zmeraj bo trdil, da je mama skuhala boljše.«
- S knjigami ste mnoge recepte iztrgali pozabi ….
Da, in zato sem zelo zadovoljna, da sem iztrgala pozabi narodno bogastvo. Tudi to nas ‘naredi’ narod. Velikokrat me pojezi, ko slišim: mi smo tukaj na sredi in smo od vsakega nekaj pobrali. Kaj smo pobrali? Mi imamo krasno, bogato osnovo. Jasno je, če si pameten, kaj tudi pobereš od drugih.
Moj pokojni mož je bil ambasador v Strasbourgu. Pripravili so tudi razstavo v hodniku Sveta Evrope. Razstavo so šele postavljali. Na panojih so bile opisane čudovite stvari, ki jih ima Slovenija. Glede kuhinje pa je pisalo, da imamo malo italijanske, malo avstrijske, malo madžarske kuhinje! Namesto da bi se predstavili s svojo kuhinjo, ki jo imamo, smo evropski javnosti razlagali, kako smo mešanica vsega …
Vplivi so prišli pozneje. Naj samo pomislim na mojo mladost, ki sem jo preživela v Dekanih pri Kopru. Naša kuhinja ni bila tako mediteranska, ampak bolj celinska. Kakšna stvar je že pljusknila z morja, ampak sicer smo imeli štruklje, mineštre, jote, domače rezance (domačo pašto) …- Opisali ste, kako ste pripravili ogromno delo s Kuharico s. Vendeline, s 1300 recepti. Zakaj ste se pa odločili za drugo knjigo Zmeraj s. Vendelina? To smo sedaj ponatisnili.
Kolikor se spominjam, je bila to zadnja knjiga. Natisnjeno naslovnico sem prinesla pokazat s. Vendelini in je je bila zelo vesela. Isto leto je umrla. Vmes sva pripravili knjigo receptov za sladice. Prva kuharica je bila zelo debela in brez slik. Ljudje so jo zelo lepo sprejeli. Zato sem potem predlagala, da naredimo kuharico za mlade, ki imajo radi slike in ki hočejo ‘videti’. Odbrala sem recepte, nato smo vse morali fotografirati. Pripravo rib je sicer prepustila meni, njej, rojeni Dolenjki priprava rib ni ravno dišala.
Nekoč sem sestri dejala za neki recept, da je težak. S. Vendelina pa je samo dejala.: »Ah kaj. Nič ni težko! Vse je napisano. Greste za štedilnik in kuhate.« Od takrat tudi jaz zagovarjam to načelo. Greš k štedilniku in kuhaš. Če ti prvič ne uspe, ti bo drugič ali naslednjič.
Nisem pristaš tega, da vse do grama tehtamo. Sicer pa Slovenci mislimo v dekagramih, ne v gramih. V trgovini naročite ‘10 dek’ salame, ne sto gramov. S prevodi kuharic – v tujini imajo grame – so prišli ti grami tudi k nam. Prevajalci in uredniki se niso trudili, da bi to spremenili. Tudi s. Vendelina je imela recepte v dekagramih.
- S. Vendelina je bila šolska sestra. Te sestre so imele veliko gospodinjskih šol in prirejale veliko kuharskih tečajev. Tudi ona je vodila kuharske tečaje, ki so bili zelo obiskani.
Obiskani tako zelo, da so ženske morale dve leti čakati na tečaj! Ona se je posvetila predajanju kuharske umetnosti na tečajih. Vendar bi vse to bogastvo šlo v pozabo, če ga ne bi zbrali v knjige.
SESTRA VENDELINAS. Vendelina (Marija Ilc) se je rodila leta 1916 v Dolenjih Lazah pri Ribnici na Dolenjskem v družini z devetimi otroki, od katerih se jih je kar šest izbralo duhovni poklic: štiri dekleta so vstopila k šolskim sestram, ena sestra je postala karmeličanka, brat pa je postal duhovnik.
Osemnajstletna Marija je vstopila v noviciat šolskih sester v Mariboru in leta 1934 postala redovnica. V Mariboru je naredila šolo za učiteljico gospodinjskih šol in tečajev. Takoj je začela poučevati. Po vojni, ko je bilo delo sester ovirano, so jo poklicali na gospodinjsko šolo šolskih sester v Šentrupertu pri Velikovcu na avstrijskem Koroškem, kjer je ostala deset let.
Leta 1969 se je vrnila v Slovenijo, kjer je tudi vodila gospodinjske tečaje. Bila je hišna predstojnica, več mandatov tudi provincialna predstojnica. Od leta 1987 je živela na Brezjah, kjer je leta 2003 tudi umrla. V tem času je skupaj z Edvino Novak pripravila več knjig kuharic.
- Šolske sestre so menile, da daje družini pečat preudarna in skrbna gospodinja in dobra kuharica. Skozi zgodovino so prav take žene reševale tudi naš narod. Sestre so menile, da bodo zato z vzgojo takih žena reševale družino, ki je temeljna celica naroda. V tej zavesti smo tudi mi izdali to knjigo in upamo, da bomo še drugo. Vzdušje v družini se ustvarja tudi pri mizi, pri obedu. Se vi strinjate s temi mislimi šolskih sester?
Popolnoma se strinjam. Poudarjala je, da mora v družini vladati ljubezen in ko kuhaš, moraš kuhati z ljubeznijo in postreči z ljubeznijo. Tudi je poudarjala, da je treba pripravljati obroke, da se ob njih zbere družina in takrat reši kakšen problem. Pomislimo samo na nedeljsko kosilo, ki ga poznamo skoraj po celi Sloveniji: goveja juha, pražen krompir, meso iz juhe ali pečenka ter solata. To je klasika. Danes po mnogih družinah na hitro pojedo, čeprav si mislim, da še marsikje kuhajo. Kako mladim predstaviti to kot vrednoto, ko gredo pogosto jest ven, ko otroci jedo v šoli, starši pa v službi. Upam, da zvečer kaj skuhajo in skupaj pojedo. Po visokem številu ločitev bi sklepali, da manjka skupnih obedov. Seveda ni dovolj samo obed, med katerim naj se družina pogovori …- Napisali ste tudi ‘svojo’ kuharico – to je Sončna kuhinja, v kateri opisujete testenine in njihovo pripravo od A do Ž. Dolgo ste živeli v tujini in se srečali s tujimi kuhinjami. Vas je urejanje kuharic spodbudilo, da ste napisali še ‘svojo’ kuharico.
V tujino sem šla z možem, ki je bil dopisnik iz tujine. Ko sem šla v Francijo, sem bila že urednica za priročnike. Predlagali so mi, da ostanem v službi, ampak da delam ‘od doma’. Poiskala sem francosko klasično kuharico, kot je pri nas tista s. Vendeline, da sem jo prevedla. Avtorica kuharice z nad 700 stranmi z naslovom Znam kuhati, je bila takrat še živa. Stanovala je v ‘nobel’ delu Pariza in sem jo tudi obiskala. Tudi ona je svojo kuharico namenila družinam. Gre za tipično francosko kuhinjo. Morala sem priti do francoske filozofije in njihovega načina kuhanja. Oni kuhajo vse na maslu in na račji, gosji maščobi. Pravijo, da ima ta podobne sestavine kot oljčno olje. In res imajo malo kardiovaskularnih obolenj. Prevajanje kuharice je bil obenem izpit iz francoske kuhinje in iz prevajanja, saj gre za poseben jezik in strokovne izraze.
- Po bivanju v Parizu ste bili v Rimu in pozneje izdali kuharice s s. Vendelino. Kaže, da ste se potem čutili toliko ‘suvereno’, da ste napisali Sončno kuhinjo.
Sončno kuhinjo sem napisala v sodelovanju z gospo Valentino, Slovenko iz Idrije, ki je živela v Rimu. Zgodaj se je poročila z italijanskim častnikom ter se odselila v Italijo. Ohranila pa je stik s slovenščino in jo stalno izpopolnjevala. Tudi ona je imela celo škatlo receptov, jaz pa sem to urejala, ko sem bila že v Ljubljani. Kdor ima rad testenine, je ta knjiga zanj nepogrešljiva.
- Sončna kuhinja vam je bila domača, saj ste se že kot otrok srečavali s ‘pašto’, kakor na Primorskem rečemo testeninam.
Seveda mi ni bilo tuje. Z veliko omakami lahko pripraviš testenine. Kuhanje testenin je veliko lažje kot določene stvari v francoski kuhinji, ki je bolj zapletena.
- Omenil sem vaše bivanje v tujini. Ste v tujini, poleg jezikov, izpopolnili tudi svoje kuharsko znanje? Študirali ste namreč jezike, med njimi francoščino in italijanščino!
Da, glede jezikov boljše kombinacije ne bi mogla imeti. Tudi mož je študiral jezike in spoznala sva se kot študenta francoščine.- Se bivanje v tujini pozna danes v vaši kuhinji?
Določene stvari sem posvojila, čeprav zelo poudarjam domačo kuhinjo, ki nas je oblikovala. To je osnova, potem pa dodajam. Če se mudi, skuham testenine. Od receptov iz okolice Rima zelo rada naredim testenine s slanino, potem druge, kjer dodajo še paradižnik… V mojem otroštvu smo doma kuhali dve, tri vrste testenin. Od francoske kuhinje sem ohranila recept petelina z vinom. Tega je sicer rad pripravljal moj mož.
- Kako sta se potem z možem razumela v kuhinji?
Dejala sem mu, da v kuhinji ‘komandiram’ jaz. Bil je zelo sposoben in je stvari hitro razumel. Zato me je vprašal: “A suženj pa sem lahko?” In tako je lupil krompir in pripravljal stvari. Prepustila sem mu palačinke in pohanega piščanca. Mi je pa zmeraj pomagal pri kuhinji in upošteval najin dogovor, da sem v kuhinji glavna jaz. Iz francoske kuhinje rada pripravim teletino v beli omaki. Zelo uporabljam omake. Večkrat rečem: če bi delala v restavraciji, bi bila kuharica za omake. Zelo rada naredim sufle ali kipling, ki mora biti visok. Če ‘rata’ visok, je to ponos gospodinj.
- Sprehajate se med različnimi kuhinjami in jih poznate. Ali smo Slovenci lahko ponosni na svojo kuhinjo?
Seveda, imamo veliko stvari, na katere smo lahko ponosni. Še kako se lahko postavljamo. Nekaj jedi smo zaščitili. Še več bi jih lahko. S s. Vendelino sva predstavili veliko jedi. Restavracije, zlasti v Ljubljani, ponujajo veliko domačih jedi in turisti zelo radi posegajo po naših jedeh. Pomislite na naše štruklje, na naše obare. Da o potici niti ne govorim. Poglejte štruklje – so brez maščobe, brez cvrtja … Jaz pogosto naredim smetanove štruklje.
Morda še o pripravi hrane. Včasih je bilo veliko več truda. Pomislimo, koliko truda je bilo, ko ni bilo še mešalnikov. Sedaj sem poenostavila kuhinjo. Vračam se k temu, kar je kuhala moja stara mama. Večkrat so gospodinje šle po vrtu, videle, kaj imajo in potem iz tistega skuhale. Poleti je bila mineštra bolj zelenjavna, pozimi so kuhali joto. Poleti je niso.
Težko razumem nekatere ljudi, ki hodijo v razne tuje restavracije, ko imamo pa mi tako dobro kuhinjo. Prav tako težko razumem, da jemo toliko tujih stvari, uvoženih iz daljnih dežel. Zakaj? Je res treba celo zimo jesti eksotično sadje? Vitamine lahko dobimo tudi drugače. Odkar imamo hladilnike, se preveč ‘nažiramo’. Vse moramo imeti na zalogi. Nič nam ne sme zmanjkati. In ker imamo vsega v hladilniku, jemo preveč.
- Vaše vračanje v otroštvo vam je navdihnilo idejo, da bi napisali knjigo receptov z jedmi, ki ste jih jedli v otroštvu.
Napisala bi preproste recepte, pa ne samo preproste, in jih povezala z resničnimi zgodbami iz otroštva.
- Celo življenje ste se ukvarjali s knjigami in tudi sedaj ste obkroženi z njimi. Vendar sega ljubezen do knjige v vaše otroštvo.
Imam ogromno knjig. Ko sem bila še majhna, mi je oče bral romane. Dolge romane. Vse dokler ni postal hripav. Potem sem brala sama. Mami se je branje zdelo potrata časa. Zvečer sem brala in ko sem slišala, da prihaja mama, sem odložila knjigo na posteljo in se delala, da sem med branjem zaspala. Mama je potem samo ugasnila luč.
Še en dogodek iz zgodnjega otroštva. Mama mi je kupila dve italijanski slikanici: eno o piščančkih, drugo o račkah. Slovenskih knjig se takrat med vojno pri nas ni dobilo. Brati sem se naučila pri teti, ki je bila samo nekaj let starejša. Gledala sem privlačne slike in razbirala črke. Brala sem črko za črko, a nisem nič razumela. Poznala sem vse črke, nisem pa odkrila nobenega pomena. In takrat sem prvič odkrila, da to ni moj jezik. Nekakšno prvo zavedanje, da sem Slovenka.
- Pri prevajanju ste morali zelo paziti na jezik, saj gre za strokovno prevajanje.
V vsaki stroki moraš paziti, da razviješ jezik. Najprej sem se zapičila v olivno olje. Kjer raste oljka, rečemo oljčno olje. Jezim se, ko ljudje nekritično uporabljajo tujke. Ko sem prevajala iz francoščine, sem prevedla veliko izrazov. Za mnoge stvari imamo lepe slovenske izraze (tudi pri kuhanju) in uporabljajmo jih! Premalo damo na razvoj strokovnega jezika. Če izgubimo svoj jezik, nismo nič! Imam rada tuje jezike, saj sem jih študirala, in prav ob stiku z njimi sem spoznala vrednost svojega jezika.
- Tudi praznike zaznamujemo s hrano. Kaj bi bila naša velika noč brez velikonočnih jedil. Nekaj podobnega je z božičem.
S s. Vendelino sva pripravili knjigo božičnih jedil. Izbrskala sem stare običaje ob praznikih in jih uvrstila v knjigo in jih tako delno oživila. Zanimiv je običaj – pri nas ga nismo poznali – da so za sveti večer dali na mizo vse, kar želiš, da bi se ti dobrega naredilo. In ljudje so mizo res popolnoma napolnili. In te stvari (denarnica za denar, ključ, da bo varna hiša …) je potem obsijala božična svetloba. Za božič je morala biti miza izredno bogato obložena, tako da ni bilo prostora, da bi dal nanjo še en kozarec. V Istri smo se dan pred božičem postili in znana je bila jed bakala – namaz iz polenovke in oljčnega olja. Še sedaj imam jaz postno večerjo: bakala, polenta, zelje in miške. Za veliko noč poznamo tipične jedi. Zanimivo, da so pri nas pripravili jagnje ali pa kozlička. Kot v Svetem pismu.
Včasih sem pripravila božično mizo za dvanajst ljudi. Danes je to zame preveč in tega ne delam več. Tako mi ostane več časa za duhovno pripravo na praznik.- Velikokrat sva se v dosedanjem pogovoru dotaknila vašega moža Andreja Novaka. Napisal je prvo knjigo o Janezu Pavlu II v slovenščini.
Bil je dopisnik Dela iz Rima. Dejali so mu, da bi bilo dobro, če bi napisal knjigo o papežu. Hodil je na pogovore najprej v Slovenik, kjer so bili slovenski duhovniki, ki so študirali v Rimu. Obiskoval pa je tudi razne ljudi v Vatikanu, od kardinalov navzdol. Imel je dostop do mnogih ljudi, tudi ključnih ljudi pri Svetem sedežu.
Spominjam se atentata na Papeža Janeza Pavla II. Stanovali smo blizu Vatikana in gledala sem televizijo. Kar naenkrat vidim, da so streljali na papeža. Poklicala sem moža, ki je delal v kabinetu. Samo pogledal je in vzkliknil: “O, joj!”, si oblekel suknjič in stekel na Trg sv. Petra. Bil je strašen dogodek.
- Mož je še mlad umrl in ostali ste vdova. Najbrž vas je ta težka izkušnja zaznamovala.
Izredno. Vedno sem mislila, da imam za seboj tako močan steber, da se mi ne more nič zgoditi. Mož je bil močan človek. Hotela sem ustanoviti svojo založbo. On mi je dejal: “Ti si iz trgovske družine in imaš več smisla za posel kot jaz. Kar naredi. Jaz te bom podpiral.” Mislila sem si, da se mi nima kaj zgoditi, ker imam moža, pa je tako mlad umrl, prav v mandatu, ko je bil prvi slovenski ambasador pri Svetu Evrope. Izredno so ga spoštovali. Neki ambasador mi je dejal: “Če vašega moža ni, ne sprejmemo nobenega važnega sklepa.” Bil je izreden logik.
- Rekli ste, da je bil prvi slovenski veleposlanik pri Svetu Evrope.
To je bilo zanimivo. K nam (v Ljubljani) je prišel Dimitrij Rupel in dejal, da je sedaj čas, da Jugoslavijo v Svetu Evrope zastopa Slovenija. Želel je, da gre tja moj mož, da bo v ključnem času osamosvajanja Slovenija imela tam svojega človeka, ki bo lahko diplomatom razlagal stališča Slovenije. Žal je Andrej umrl, ne da bi opisal tisti turbulentni čas. Jaz sem ga podprla, ker sem menila, da mora to narediti za Slovenjo. Ob osamosvojitvi Slovenije je zapustil jugoslovanski generalni konzulat, ker “to ni več predstavništvo moje domovine”. Potem je začel predstavljati interese Slovenije in delati za to, da bi Slovenijo sprejeli v Svet Evrope. ‘Uradoval’ je v eni sobici, kjer niti ležišča ni imel. Pa je uspel! Uradno ga tudi diplomati ne bi smeli sprejemati, ker še nismo bili člani, a ker so ga poznali od prej in ga cenil, so se z njim pogovarjali.
Po smrti sem ostala sama, Najmlajša hčerka je bila v gimnaziji, sin pa na podiplomskem študiju v tujini. Nobeden še ni bil pri kruhu. Z vsemi močmi sem se posvetila založbi. Nekaj let sem bila sama. Potem se mi je pridružil sin Luka. Založba je hitro rastla. V začetku smo izdajali veliko priročnikov, pozneje tudi leposlovje. Prej sem izgubila moža kot očeta. Oče me je spodbujal in z njim – bil je trgovec – sem se veliko pogovarjala. Imeli smo štiri knjigarne … Založba je rastla vse do ekonomske krize 2008. Morali smo zapreti knjigarne in založbo ter odplačevati kredite. Morala sem zagrabiti in voditi založbo. Ko gledam nazaj, se čudim, da mi ni bilo težko. Zaupala sem, da bo šlo.
Pogovarjal se je Božo Rustja
EDVINA NOVAKrojena v Dekanih pri Kopru, je odraščala v trgovski družini, študirala je francoščino in italijanščino. Poročila se je z Andrejem Novakom in zgodaj ovdovela. Več let je z možem preživela v tujini (Pariz, Rim, Strasbourg). Urejala je priročnike na Centralnem zavodu za napredek gospodinjstva in prevajala kuharice ter skupaj s s. Vendelino izdala več kuharic, ki so doživele tudi več izdaj. Ustanovila je svojo založbo VALE NOVAK, a so jo morali ob gospodarski krizi zapreti. Kljub starosti še vedo načrtuje. Rada bi napisala knjigo z recepti iz svojega otroštva in z zgodbami, povezanimi z recepti.
RUSTJA, Božo. (Gost meseca) Ognjišče, 2020, leto 56, št. 10, str. 8-13. Fotografije Benjamin Pezdir.
Podkategorije
Danes godujejo
![]() |
HENRIK, Areh, Hari, Harry, Heinrich, Heinz, Henri, Henrih, Hinko, Riko; HENRIKA, Henrijeta, Ika, Ikica, Rika |
Klelija, Clelia, Klea, Kleja, Lela, Lelica |
![]() |
EVGENIJ, Eugen, Evgen, Geno, Jeno; EVGENIJA, Eugenija, Evgenja, Genja, Ženja |
Ezra |
Joel |
MARIJAN, Marian, Marij, Marjan, Mario, Marjo; MARIJANA, Marijanca, Marjana, Marjanca |
![]() |
TEREZIJA, Reza, Rezi, Rezika, Rezka, Tereza, Teresia, Terezika, Tesa, Treza, Zinka |