Najbrž težko sprejemamo dejstvo, da se ne moremo prosto gibati v času pandemije koronavirusa. V rubriko smo povabili tudi Saro Ahlin Doljak (predstavili smo je v tej rubriki lanskega marca), ki je bila v bolnišnici zaradi pljučnice, ki se je pridružila njeni sklerozi multipleks, ki ji onemogoča celo govor.

V koledarju je pisalo 29. februar in zopet sem bila sprejeta zaradi pljučnice na nevrološko kliniko v Ljubljani. Še vedno sem na kliniki, ker se je nova pljučnica po treh tednih zdravljenja na kliniki vrnila, a me ni strah, zavedam pa se minljivosti. Boli, vdih je boleč in predstavlja napor. Strah bi me po nepotrebnem oslabil in le škodoval. Če bi me bilo strah, ničesar ne bi storila, bi le ležala v bolniški postelji. Jezusovo sporočilo je jasno, ko je zatrdil: “Ne boj se!” Nočem biti vklenjena in nesvobodna. Kako ohraniti veselje? Vem le to, da mi ga nihče ne more vzeti. Moje veselje v bolečini postaja mir. Veselje ni žuriranje ob pivu ali soku, veselje je veselo stanje mojega srca. Veselje ni posvetno … Veselje, ki ga čutim, je veselje sv. Duha, je njegovo darilo.
Popoldanski zaplet … Kisik v krvi začel padati, vse do 78. Ostala sem mirna in osredotočena na frekvenco dihanja. Sestre okrog mene in zdravnica pa ne. “Stanje je resno. Šli boste v intenzivno enoto”, je rekla zdravnica. Ko sem bila ven iz hudega, mi je sestra rekla: “Tako mirno ste delovali, mi pa vsi vznemirjeni. Kako to?” Mir ni beseda. Mir je moja pot k upanju.
Mir se vedno pokaže, izrazi v dejanjih. Mir je vedno tankočuten in ne robusten in ni na silo vpeljan v nas. Ko govorim o trpljenju, me ohranja živ izvir zavedanja smisla trpljenja, drugače bi se vame naselil obup. Ni bilo enostavno, res ne, ker je bil vdih blokiran, a mir in osredotočenost, da moram vdihniti sta odgnala strah in pretečo grožnjo minljivosti. V mir verjamem, ker upam!
Osebna vera gre vedno preko križa in ne po avtocesti. Tudi moja šibkost se pokaže v trpljenju, ni vedno lahko. Vedno bolj razumem, kaj pomeni odpovedati se sama sebi ter s križem verovati v voljo Stvarnika. Že 34. mesec hodim v veri, zaupanju in ljubezni, a križ mi ni bil odvzet. Spoznala sem v skoraj treh letih, da resnične ljubezni ni brez žrtvovanja same sebe. Samo Ljubezen in Bojanova (moževa) ljubezen dajeta mojemu podarjenemu življenju smisel in srečo, ki traja. Vera me s križem ne pušča same, nikoli, tudi ko ne zmorem vdihniti, ko bolijo mišični krči. V moči tega križa je pot lažja.
Razmišljam o družini. Z Bojanom sva se nazadnje srečala v nedeljo 15. marca, z otrokoma pa 29. februarja, ko je še lahko prišel k meni na obisk v bolnišnico. Bojan ostaja doma z dvema najstnikoma in ko jih opazujem na daleč, so prav zabavni. Otroka imata posvečen čas z očetom in obratno. Midva pa sva obudila pisanja e-pisem kot v času najinega študija in nekajmesečne ločenosti, ko je Bojan ostal še tri mesece na študiju v Bostonu. Kako lepo je spet spoznavati drug drugega preko pisem, ki so sedaj po 25-ih, 16-ih letih drugačna, iskrena, zaupna in iz njih veje hvaležnost, da sva našla smerokaz v najinem skupnem sobivanju poročenosti.
Vedno bolj nas je strah bedeti ponoči in izkušati praznino in puščavo. Naučila sem se poslušati to, kar manjka. Opazujem vse, kar molči. Poslušati to, kar manjka, saj po 34 mesecih svojega glasu v mislih ne slišim več, pomeni dati besedo tišini. Umik, pa ne po svoji volji, v tišino in samoto, me je izpostavil goloti prav tega dne, praznini, v kateri doživljam navzočnost Ljubimca moje duše. Samo ponižen pogum in srce tišine, srce noči dobijo dih skrivnosti in smisel trpljenja.

več: Življenjska zgodba Sare Ahlin Doljak

RUSTJA, Božo. (Naši preizkušani bratje). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 5, str. 27.

Te vrstice pišem na cvetno nedeljo, ko bomo že četrtič pri maši pred televizorji ali računalniki namesto v cerkvi. In kaže da bo še nekaj časa tako. Res čuden in po svoje poučen ter hkrati edinstven je ta postni čas. Mislim, da bo vsem ostal še dolgo v spominu. Meni še posebej in tudi zato, ker ga bom povezoval z ukrepi naše škofovske konference, predvsem s prvim ‘paketom’, zaradi katerih se še sedaj, po štirih tednih počutim jeznega, prizadetega in ogorčenega.
Še vedno mi ni jasno, kako je mogoče, da so se škofje s takšno lahkoto in tako hitro odpovedali zakramentala, kot je blagoslovljena voda (obvezno praznjenje kropilnikov v cerkvah) in jo z ukrepom izenačili na nivo navadne vode. Kaj si naj ob tem mislim? Da škofje ne verujejo v blagoslovljeno vodo, ker se tudi z njo po njihovem mnenju, očitno kot z navadno vodo prenaša virus? Ali je to izguba vere v zakramentale, čeprav so le ‘druga liga’ Božjih darov? Kako lahko potem v isti sapi nekaj člankov naprej v prejšnji številki Ognjišča spoštovani eksorcist uporablja to isto blagoslovljeno vodo tudi za odganjanje hudiča? In ali je blagoslov res samo ‘Blažev žegen’ v slabšalnem pomenu besede? Skozi zgodovino krščanstva poznamo nešteto primerov iz življenja svetnikov, ki so s pomočjo blagoslova brez posledic pili zastrupljeno hrano in pijačo in šli tudi skozi ogenj. Blagoslov je osnova blagoslovljeni vodi. Le zakaj se je tako hitelo z ukrepi? Vendar v času uveljavitve ukrepov škofovske konference v Sloveniji ni bilo niti enega okuženega s koronavirusom. Naš župnik je kropilnike izpraznil šele po objavljenih prvih žrtvah v Sloveniji, vendar mislim, da tudi to ni pravi odgovor na dejanski problem, ki sem ga izpostavil.
Ne vem zakaj, vendar zadnje čase imam občutek, da tam, kjer ni potrebno, odreagiramo takoj, tam pa, kjer bi morali odreagirati takoj, pa ne odreagiramo kot se pričakuje in s tem mislim na naše vrle škofe. Ni dolgo nazaj, ko sem iz ust duhovnika slišal hudomušen odgovor, da če kje, je dokaz o obstoju Svetega Duha ravno v tem, kako se vodijo določene slovenske škofije, ker bi v nasprotnem primeru morale že zdavnaj propasti.
Zato po vsem povedanem ni čudno, da je na teološki fakulteti dopuščeno predavati profesorju-duhovniku, ki javno priznava, da ne verjame v hudiča, naši škofje pa že vrsto let ne ukrenejo nič. Ampak to je že zgodba za neko drugo priliko, ali ne? Mogoče res, vendar le zakaj se mi zdi, da je v korenini podobna gornji.
Naj mi, prosim, nekdo kompetentno odgovori vsaj na prvi del (tistega glede teološke fakultete itak ne računam), za kar bi vam bil zelo hvaležen in mogoče še kdo v ljubi Sloveniji.
Pa obilo božjega blagoslova pri vašem delu.
Matija

Pomisleki, ki jih opisujete v pismu, deloma tudi zelo ostro, nikakor niso samo vaši. Takoj po prvih ukrepih slovenske škofovske konference je k meni pristopila neka gospa in mi na spoštljiv način povedala svojo bolečino: le zakaj ni več blagoslovljene vode, ko jo potrebujemo v boju zoper hudega duha, ki tako močno deluje? Odgovoril sem ji, kar bi rad položil na srce tudi vam, da hudi duh še bolj deluje po nepokorščini. Gospa je mirno nadaljevala, da se bo v vsem držala navodil škofov. Nato sem njej in drugim svetoval, naj še naprej uporabljajo blagoslovljeno vodo. Če jo tako spoštujejo, potem jo imajo gotovo doma. Preden gredo od doma, naj se z njo pokrižajo in prosijo za Božje varstvo. Enako naj storijo, ko se vrnejo domov, ko so si umili in razkužili roke … Nasvet ji je bil všeč.
Vsako stvar lahko gledamo z dveh vidikov. Tudi na ukrepe in prepovedi ob epidemiji koronavirusa. Lahko nergamo in kritiziramo in celo druge obtožujemo. Za to pot ste se odločili vi. Drugi pa tudi v teh ukrepih poiščejo duhovno sporočilo in priložnost za duhovno rast. Tako je neki zdravnik svetoval ljudem: Ko si s toplo vodo in milom temeljito umivate roke, zmolite dve zdravamariji. In ker si sedaj roke umivamo večkrat na dan, si kmalu ‘naberemo’ zdravamarij za dve desetki. Namesto obtoževanja, obsojanja in nerganja, kar gotovo ni odraz duhovnega človeka, izkoristimo tudi nadlogo virusa za duhovno rast. Slednja drža je gotovo duhovna. Tudi v času pandemije veljajo besede Svetega pisma: “Tistim, ki Boga ljubijo, vse pripomore k dobremu” (Rim 8,28).
V nasprotju z vami jaz upam, da škofje ne verujejo v blagoslovljeno vodo, ampak da imajo močno vero v Odrešenika Jezusa Kristusa, saj v njegovem imenu blagoslavljamo vodo. Voda brez Kristusovega odrešenja je voda, sicer izredno dragocena za življenje, in nič več. Napačno je na blagoslovljeno vodo gledati kot na magijo! Tudi pri eksorcizmu ne deluje voda sama po sebi, ampak moč Kristusa Odrešenika, v katerem imenu je bila blagoslovljena. Tudi blagoslovljena voda ohranja vse značilnosti vode in če se kropilnikov dotika veliko ljudi, med njimi tudi kdo od okuženih, lahko postane to kraj okužbe tudi za druge. Zato so škofje ukazali izprazniti kropilnike z blagoslovljeno vodo. Tega niso naredili iz nevere v Odrešenika, ki lahko deluje tudi po blagoslovljeni vodi, ampak iz ljubezni do bližnjega, da se ne bi kdo okužil. Fundamentalistični odnos, ki je lahko tudi lahkomiseln, zna biti zelo nevaren. Pravkar sem prebral novico, da je v Ameriki zaradi okužbe s koronavirusom umrl evangeličanski pastor Gerald O. Glenn, ki se je zoperstavil ukrepom in priporočilom zdravstvenih oblasti ter zatrjeval, da bo tudi v času pandemije pridigal in maševal – kljub nevarnosti, ki jo ta predstavlja za navzoče. Ali je s tem okužil še koga od vernikov, ta trenutek ni znano. Ne enačimo lahkomiselnosti z zaupanjem v Boga. Predrzno zaupanje je celo greh.
Boleče so žaljive besede glede škofov in profesorjev teološke fakultete. Kdor tako govori, lahkomiselno in krivično sodi, kar ni krščanska drža. Res je, da smo tako duhovniki kot škofje samo ljudje in kot taki grešni in nepopolni in da Sveti Duh vodi Cerkev, a to še ne pomeni, da lahko zaničujemo škofe. Posploševanje in sodbe kar tako ‘počez’ niso nikoli dobre. Duhovniku, ki ga navajate, predlagam, da se ponudi za svetovalca škofom. Prepričan sem, da bo kaj kmalu utihnil.
Osebno poznam skoraj vse profesorje teološke fakultete, a za nobenega ne vem, da bi kdaj izjavil, da ne veruje v hudega duha. Ne vem, od kod vam ti podatki. Ko mi kdo govori o napakah duhovnikov, ga vprašam: “Ste prepričani, da je to res, kar govorite? Ste vi to osebno videli ali slišali?” Običajno ljudje odgovorijo, da niso videli, da pa so slišali take govorice. Toda koliko neresničnih in škodoželjnih govoric o duhovnikih kroži! In tudi če kakšen duhovnik greši in to z gotovostjo vemo, tega ne razglašajmo in širimo, saj mu s tem ne bomo nič pomagali k spreobrnjenju, ampak ga osebno opomnimo ali pa obvestimo njegovega predstojnika. Mnogi pravijo, da si ne bi upali osebno posvariti duhovnika, obenem pa nimajo pomisleka neodgovorno govoriti drugim o njegovih (morebitnih) napakah. Anonimnost je namreč zelo vabljiva, a tudi nevarna. To opažajo tudi upravljavci spletnih strani, ko nekateri anonimneži z neizmerno lahkoto pišejo ostre, žaljive in sovražne komentarje. Gotovo bi jih ne pisali, če bi morali ob tem napisati svoje ime in priimek.
Naj na koncu še zapišem, da se mi zdi zelo čudna vera (opažam jo pri nekaterih vernikih), ki tako ‘stavi’ na moč blagoslovljene vode, obenem pa si niti malo ne pomišlja neodgovorno in nepošteno opravljati ali celo obrekovati duhovnike in škofe.

RUSTJA, Božo. (Pismo meseca), Ognjišče, 2020, leto 56, št. 5, str. 6-7.

Najbrž težko sprejemamo dejstvo, da se ne moremo prosto gibati v času pandemije koronavirusa. V rubriko smo povabili tudi Igorja Gabrovca, ki je poslanec stranke Slovenska skupnost v deželnem parlamentu v Trstu, pa je zbolel za zloglasnim virusom Covid-19 ter od njega ozdravel. Ker gre za javno osebnost, je njegovo pričevanje še bolj dragoceno.

»Gospod Gabrovec, skoraj, da ne morem verjeti, danes zjutraj ste opravili bris, rezultat je, da ste devetdeset odstotno pozitivni na virus … no, bomo še dodatno preverili … vendar najbolje je, da pridete v bolnišnico. Lahko tudi jutri zjutraj ali kar danes zvečer, zlasti če imate težave z dihanjem.« Nekaj trenutkov sem ostal brez besed, nakar sem zdravniku, vodji Oddelka za nalezljive bolezni glavne bolnišnice v Trstu pritrdil, da pridem še isti večer, pa čeprav ne beležim nikakršnih dihalnih težav. Zunaj se je že zmračilo. Medtem ko sem v manjši nahrbtnik stlačil najnujnejše – nekaj spodnjega prerila, pižamo in prenosni računalnik –, sem v sebi premleval zdravnikove besede istega jutra, ko je izključeval možnost, da bi bil staknil virus stoletja, zloglasni Covid-19. »Nobenih simptomov nimate, gospod Gabrovec. Ne kašljate, z vašim dihanjem in pljuči, kar slišim, ni nič narobe … Tale vaša vročina je verjetno čisto navadna gripa. Dajva vseeno opraviti bris, boste potem bolj mirni in vsi mi z vami«. Počutil sem se bil malce nerodno, pa ne da sem postal hipohonder, sem si rekel.
Virus Covid-19 je zahrbtna pojava. Širi se zelo hitro. V velikem delu okuženih sploh ne daje bolezenskih znakov in ravno preko teh se najlažje širi. Spet v drugi kategoriji ljudi povzroči le blage simptome. V tretjo kategorijo ljudi pa lahko udari z vso silo in navadno povzroči več ali manj hude oblike pljučnice, ki jih zdravimo le v bolnišnici s pomočjo namenskih zdravil in z umetnim dovajanjem kisika. Zato so zelo izpostavljeni starejši ljudje in sploh tisti, ki se že zdravijo zaradi drugih bolezni in je njihov organizem tako ali drugače ošibljen. Virus pa je udaril, včasih do smrti, tudi mlade in zelo mlade ljudi, zdrave in športno aktivne.
Tako se je zgodilo, da je v tistih prvi marčevskih dneh nepričakovano in z vso silo udaril tudi v mene. Prvič v svojem življenju sem se znašel na bolniški postelji. Pojavil se je potuhnjen, v obliki komaj povečane telesne temperature, ki se je v prvem tednu v bolnišnici vsak dan dvigala do devetintridesetih stopinj in smo jo gasili s paracetamolom. Temu so se kmalu pridružili antibiotiki, nato močna protivirusna zdravila, na koncu še kortizon. In mix obrobnih pilul in tekočin. Večkrat na dan so mi odvzemali krvne vzorce, v treh tednih hospitalizacije so mi štirikrat rentgensko slikali pljuča. Ker se je bil virus ravno tja zasidral in povzročil hudo pljučnico. Telefon in razne komunikacijske aplikacije so mi edine omogočale, da sem zapuščal bolniško samico. Dolge dneve v popolni izolaciji, ko so vsi zdravstveni delavci vstopali oblečeni, kot da stopajo v poškodovano nuklearko, sem preživljal z branjem in z gledanjem filmov na pretihotapljenem računalniku. Veliko sem spal, zlasti na začetku, ko me je kuhala vročina. In veliko razmišljal.
Bili so trenutki, ko sem začutil, da bi se lahko igra nesrečno končala. Na beli steni je viselo malo, skromno razpelo, ki pa je kot špranja v zidu odpiralo pogled v neskončnost in nedosegljivost. Nisem vajen veliko moliti in, pošteno povedano, sram me je bilo, da se na Boga obešam, niti prvič, le v trenutku največje stiske. Pa vendar sem molil. In prosil, da bi smel zapustiti tiste štiri bele zidove, cevke v žili, monitorje, ki so vsak hip merili vitalne parametre. Sebe ali Njega sem prepričeval, da nisem še pripravljen, da je veliko stvari obviselo, da nisem spravljen s sabo, z ljudmi, kaj šele z Njim. In da imam tri majhne otroke …
V določenem trenutku se je zgodil preobrat. Organizem je odreagiral, zdravila so padala na rodovitna tla. Tretji teden je tako predstavljal vračanje na površje, k normalnosti. Zdravnikom so se začeli risati nekoliko bolj nasmejani obrazi. Iz dneva v dan je šlo na bolje in že sem razmišljal o svetu tam zunaj. Dva zaporedna brisa na razdalji oseminštiridesetih ur sta pokazala, da je virus presežen, le pljuča so bila še vedno kar pod stresom.
Bilo je v nedeljo popoldne, ko mi je vodja pulmološkega oddelka sporočil, da, če se čutim, me lahko spustijo domov. Nobenega dvoma ni bilo. Bil je kot dan osvoboditve. V hišo sem stopil v objem svoje družine. Na mizi me je čakal cvrti piščanec in pražen krompir. Na dolgo sem se stuširal pod vročo vodo. Nato sem zlezel v svojo posteljo. Skoraj da nisem mogel verjeti, da sem spet doma.
V življenju včasih res potrebujemo hladno prho. Šok terapijo. Da nas strezni. Okužba s slavnim virusom me je več tednov osamila, priklenila me je na posteljo, zaklenila me je v tisto omaro, kjer vsakdo izmed nas stlači in skrbno skriva vse svoje okostnjake. Soočila me je s pojmom minljivosti, da se napis ‘game over’ lahko pojavi kadarkoli in kar naenkrat. Epidemije oz. pandemije bo enkrat vendarle konec. Že danes pa lahko zatrdimo, da bo pustila za sabo spremenjene posameznike in spremenjeno družbo. Prizadevajmo si, da na bolje.

RUSTJA, Božo. (Naši preizkušani bratje). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 5, str. 25-26.

Najbrž težko sprejemamo dejstvo, da se ne moremo prosto gibati v času pandemije koronavirusa. Zato smo v tokratno rubriko povabili Aleša Čerina, ki je štiri mesece karantene preživel zaradi hude oblike levkemije.

Začelo se je konec avgusta lanskega leta. Nekaj malega vročine, slabo počutje, poležavanje, vnetja po ustih. Pač običajna viroza, sem si mislil. In kakšen teden odlašal z obiskom svoje zdravnice. Zdravnica me je poslala na infekcijsko kliniko, kjer mi je po nekaj urah preiskav mlad zdravnik povedal diagnozo: akutna levkemija.
Malo sem se zdrznil, potem pa v svoji notranjosti avtomatsko izrekel besede iz meni najljubšega psalma: Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka. (Ps 23,1). Ne vem, od kod so se vzele te besede. Kar same so prišle. Še sedaj se Bogu zahvaljujem, da mi je takrat položil besede iz Svetega pisma v misli. Lahko bi bile kletvice ali vsaj nesramna vprašanja Bogu, recimo, “zakaj jaz”. Zakaj pa ne jaz, kaj sem posebnega?
Odpeljali so me na Klinični oddelek za hematologijo in takoj začeli s kemoterapijo. Slabost, bolečine v ustih, nabiranje vode, nezmožnost prehrane … in še močan analgetik, ki čisto zmede misli, begajo sem in tja. Recimo, ko poskušaš zmoliti Oče naš, se do sredine že petkrat izgubiš.
Potem se je pa za štiri mesece vse spremenilo: namesto doma – izolacija v bolniški sobi z enim obiskom na dan, namesto dela – poležavanje v bolniški sobi, namesto športa – slabo počutje od kemoterapije, namesto občutka moči – popolna nemoč, namesto hitenja – veliko časa. Podobno izolaciji zaradi korona virusa. Samo huje.
Prijatelji in sodelavci iz Družine in Življenja, pa tudi v župniji in drugi so sprožili obsežno molitveno akcijo. Bogu hvala za to skupnost, Bogu hvala za župnijo. Dobil sem veliko odzivov po socialnih omrežjih. Zdelo se mi je, da pol Slovenije moli zame. Neprecenljivo!
Po štirih mesecih izolacije sem se v začetku januarja vrnil v realnost življenja doma. Bolezen je v remisiji (ni znakov bolezni), kar ne pomeni, da sem zdrav. Po zdravljenju raka ti zdravniki ne rečejo več, da si zdrav.
Težka bolezen je bila težka življenjska ura za vse – zame in za bližnje: ženo, otroke, prijatelje, sodelavce. Vsi smo se učili. Pravzaprav smo bili v “šoli raka”, kot je povedala prijateljica, tudi sama v preizkušnji raka.

ČESA SMO SE UČILI V “ŠOLI RAKA”?
Opuščanja dejavnosti: V Družini in Življenju sem (bil) odgovoren za zakonske skupine. Prvi mesec po izbruhu bolezni sem mislil, da bom še kar vodil zakonske skupine. Pa sem videl, da ne gre. Oslabel sem od kemoterapije, dobil sem še infekcije (vročine) in izliv krvi v možgane (glavoboli), tako da nisem mogel delati. Delo je zastalo, ponekod tudi na pol poti. Smo zmolili in se skupaj s Svetim Duhom odločili, da se umaknem ter se prepustim zdravljenju in globinam, v katere me je vabil Bog. Zakonske skupine sem predal novi sodelavki. Dan prej sem predal še eno poslovno dejavnost, ki sem jo rad delal dolgih petnajst let. Obakrat me je malo zabolelo. Da se pa.

Občutenja nemoči: Moja varnost je bila med zdravljenjem vseskozi prepuščena zdravnikom, sestram in delovanju zdravil. Nič nisem imel svoje zaščite. Kot bi bil ‘nag’ in brez moči. Hvala Bogu za to izkušnjo. Povečuje hvaležnost.

Zavedanja, da je konec življenja lahko precej blizu: Trikrat sem med zdravljenjem ‘hodil’ med življenjem in smrtjo. Te izkušnje prej še nisem nikoli občutil. Brez raka te izkušnje ne bi imel in bi še kar živel v prepričanju, da je konec življenja pač ‘tam nekje’ in da se mi s poslednjimi rečmi ni treba ukvarjati. Rak te pač sooči z možnostjo odhoda in temu primerno sem se začel obnašati do bližnjih. Pogovori so postali zelo globoki in bolj pogosti. Z ženo sva se pogovorila o poslednjih rečeh: si odpustila krivice, predal sem ji dostope do vseh mojih računov – takih in drugačnih, napisal oporoko.

Zahvaljevanja: Saj sva se z ženo že prej učila zahvaljevanja. To je popotnica Družine in Življenja, kjer smo zavestno začeli gojiti kulturo zahvaljevanja. S tem se poskušamo upirati kulturi samoumevnosti. Z očmi hvaležnosti sem opazoval tudi svet v bolnišnici in vse, kar se mi je dogajalo. Odločil sem se, da se bom sestram in zdravnikom zahvalil za vsako najmanjšo stvar.

Utrditev vere in prepuščanje: V bolnišnici sem veliko bral Sveto pismo. Televizije pa nisem gledal. Ko sem bral Božjo besedo, se mi je začelo še bolj utrjevati prepričanje, da je treba Boga jemati zares in spoznavati, kaj je Bog povedal o sebi, kaj je Jezus oznanjal in delal.
Utrdil sem se v veri, da je Bog dober, da je vse – prav vse –, kar dela in dopušča, dobro, da ima dober načrt zame – tudi v preizkušnji težke bolezni. Nekako me je ‘zadelo’, da se bo zdravljenje dobro končalo, pa ne glede na to, kako na končni izid gledam s človeškimi očmi. V veri sem namreč začel gledati ‘preko’ – preko konca zemeljskega življenja. V veri sem lahko vse, kar sem, izročil v Božje roke. Takrat pa se je vame naselil mir.

Spoznanja, kakšni milostni darovi so molitev in zakramenti: V času zdravljenja sem veliko več molil – zase, za ženo, otroke, vnuke in tudi – za moje molivce. Molil sem, da bi Božja milost pomagala ljudem poglobiti najpomembnejši odnos – z Bogom, da bi pomagala urediti druge pomembne odnose: med zakonci, med starši in otroki, med nami in našimi straši. Molil sem pa tudi za moje male sosede in njihove starše. Sem bil namreč sosed Pediatrične klinike, kjer na stotine malih pacientov trpi še veliko huje kot jaz in se bori za življenje.
Včasih je bila “Gospod, pomagaj!” edina možna, včasih sem pa lahko v posteljo le potegnil Sveto pismo in nanj položil roko. Da bi se istočasno, ko so v žilo tekli cistostatiki, vame pretakal tudi Sveti Duh.
Skoraj vsak dan sem bil preko interneta pri maši in obhajilu. Še nikoli nisem občutil kako velik dar je maša. In kako jo pogrešaš, ko je ni. Zvečer sem na internetu poiskal mašo iz naše župnije in “bil pri njej”. Kmalu po maši mi je pa hčerka prinesla sveto obhajilo (za to je dobila dovoljenje od nadškofa). Oboje sem občutil kot vir moči in tolažbe.
Še pred prvo kemoterapijo sem poklical duhovnika in bil pri spovedi, pri obhajilu in prejel bolniško maziljenje. V normalnih časih bi odlašal, v “šoli raka”, sem pa takoj šel k spovedi. Brez odlašanja.
Kakšen mir me je prevzel, ko sem lahko rekel z besedami slavnega pevca Leonarda Cohena, v pesmi You Want It Darker: “Pripravljen sem, Gospod.” (I’m ready, my Lord.).

RUSTJA, Božo. (Naši preizkušani bratje). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 5, str. 24-25.

Majsko številko smo pripravljali v karanteni, ki je v marsičem oteževala naše delo, saj smo večino pogovorov morali opraviti po telefonu ali prek elektronske pošte. Majnik, posvečen nebeški Materi Mariji, odmeva v pismih bralcev.
Razumljivo, da nismo mogli mimo karantene. V njej se je znašel naš tokratni gost kirurg in alpinist dr. Jurij Gorjanc, ki v pogovoru razkriva tudi kaj mu pomeni vera v srečevanju s težkimi bolniki in ponesrečenci. Kako so preživljali karanteno, pa nam odkrivajo “preizkušani bratje in sestre”: okuženi s koronavirusom, bolnik z krvnim rakom in bolnica z sklerozo multipleks. Njihova pričevanja nas bodo obogatila in poučila.

Mnogi ljudje so zaradi pandemije in vseh ukrepov še posebej prizadeti, pahnjeni v osamo, negotovost, zaskrbljenost… Mnogi med njimi so že v preteklosti prejemalo različne oblike pomoči in so v teh razmerah še toliko bolj odvisni od pomoči. Tokrat smo se ‘na obisk’ odpravili h Karitas, ki je zbrala podatke – koliko ur in koliko kilogramov hrane se je v tem času darovalo ljudem. Pogledali smo na njihovo dejavnost v kriznem času.

Stiske ljudi vodijo posameznike tudi k različnim načinom iskanja rešitev. Eksorcist Janez Kavčič v tokratni številki podrobno opiše najbolj razširjeno vejo okultizma pri nas – bioenergijo. Kaj se pri bioenergiji dogaja in predvsem, zakaj ta tudi ni v skladu z vero v Boga.

V letu, ko bi se morali s ponosom spominjati dogodkov izpred trideset let, ko je na prvih demokratičnih volitvah zmagal Demos, je ta dogodek v začetku aprila zaradi kriznega stanja bil kar nekoliko spregledan. Danes se nam poraja vprašanje, kako primerjati takratni politični položaj z današnjim. Na tovrstna vprašanja je odgovarjal dr. Žiga Turk. 
Letošnjega maja se spominjamo tudi 100-letnice rojstva sv. papeža Janeza Pavla II., ki ga ob tej obletnici predstavljamo v Prilogi.

V mladinskem delu so se s Temo meseca ozrli na naš odnos do narave, kako smo z njo povezani in kako jo tudi v luči dejstva, da se moramo zadrževati doma oz. v okolici doma, sprejemamo kot tisti prostor, kjer se lahko ne samo spočijemo ali odklopimo, ampak tudi marsikaj novega naučimo.

Zadnjič sem vam obljubil, da bomo tej številki priložili Katalog naših novosti in predlogov za obdarovanje. Ker v tem trenutku ne kaže, da bi lahko začeli podeljevati zakramente (zlasti birmo), smo izid kataloga odložili. Vas pa vabimo, da si na str. 48 in 49 ogledate ponudbo daril za zakramente. Še bolj pa vas vabimo v našo spletno knjigarno http://knjigarna.ognjisce.si/. Tam si lahko že sedaj ogledate Knjižno ponudbo Ognjišča za pomlad 2020 v elektronski obliki in naročite želeno knjigo ali drug izdelek. Vabimo vas, da tistim, ki nimajo dostopa do spleta ali se na njem ne znajdejo, pomagate pri dostopu do kataloga. Slednjega bomo izdali v tiskani obliki, ko se bodo razmere umirile.

V tem času, kljub kriznim razmeram, na našem uredništvu načrtujemo in delamo. Prav te dni je izšla knjiga o našem ustanovitelju Franc Bole – uresničevalec evangelija. Prejeli smo precej prednaročil in naročniki so jo že dobili po pošti. To je sedaj edini način, da lahko kupite naše knjige, saj so knjigarne zaprte (od 4. maja 2020 spet odprte). Tudi zato vas vabimo na obisk spletne knjigarne.

 RUSTJA, Božo. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 5, str. 4.

priloga

Sv. Janez Pavel II. živi sto let po rojstvu

gost meseca

dr. Jurij Gorjanc, kirurg in gorski reševalec

moj pogled

dr. Žiga Turk

Preberite več: Maj 2020

Oglaša se vam babica, ki je bila najstnica, ko je Ognjišče začelo izhajati. Živela sem po takratnih pravilih, ko so se vsi mladi, ki se niso mogli šolati, zaposlili. Jaz sem ostala doma na kmetiji, da bi pomagala staršem, dokler se ne vrne kateri od bratov od vojakov. Bila sem osamljena, nisem imela druščine, pa je kot naročeno prišlo Ognjišče, katerega naročnica sem od prve številke. Lahko rečem, da mi je nadomeščalo prijatelje. To je bila samo ‘moja’ revija in me je poleg staršev tudi vzgajala, poučevala itd. Hvala Bogu, da je bilo tako, saj sem se v mladostnih viharjih vozila na dobri ladji …
Sedaj vam pišem, ker bi morala o pravilnosti mojega življenja in o vzgoji mojih otrok dvomiti. Tudi moji otroci so imeli krščansko vzgojo, no, zaradi pomanjkanja časa morda nekoliko bolj površno kot jaz. Imeli pa so tudi Ognjišče in Mavrico in mladinski verouk … Pa so vendar šli po nekih čudnih ‘sodobnih’ poteh. Sedaj se sicer nekako vračajo na stare tirnice, a meni so skoraj strli srce. Res, zanje vedno molim. Morda sem prepozno začela? Ko sem bila prepričana, da me bo najmlajša vendarle poslušala, pa me je kot strela oplazila pripomba našega župnika. Ob neki priliki je namreč članom neke skupine rekel, da ga beseda ‘koruzniki’ moti, da on te besede nikoli ne uporablja, ker da “mladi pač še zorijo” … Vsi z menoj vred smo bili tiho in ne vem, kaj si je kdo mislil. Ampak jaz se s tem nisem nikoli strinjala in se svoje otroke tako tudi učila. Če župnik mladim tako reče, kot je nam, pa res ne vem … ?
Tako sedaj mlad par, ki očitno živi ‘na koruzi’ (neporočen) pa sodeluje pri maši z branjem itd, pa še vedno pristopa k obhajilu. Pa takih je več.
Saj pravzaprav razumem današnjo mladino, da je v tako zmešanem času res težko čisto živeti. Če jim pa ob tem še duhovnik daje nekakšno potuho, pa to sploh ni več problem, ampak iz tega delamo problem samo mame! Kaj če neki dan najmlajša odide živet k fantu? Ali sem vsem drugim brez potrebe ‘težila’. Naj skomignem z rameni in si rečem: “da se mladi pač še razvijajo”? Le komu naj dajemo za zgled blaženega Lojzeta Grozdeta in sveto Marijo Goretti … ?
Angela

Ko dobim tako pismo, kot je tvoje, s katerim kdo od naših bralcev odkrije, kako mu je Ognjišče, zlasti v mladosti, pomagalo, sem zelo srečen. Ne zato, ker bi si želel pohvale, ampak zato, ker se po tolikih letih izhajanja Ognjišča (prav ta mesec – za veliko noč – obhajamo 48-letnico), še globlje zavem, da naš trud ni bil zaman. Sam čutim, da nam je bil v vsem tem času Bog blizu s svojimi izrednimi milostmi, zlasti pa v prvih letih. Zavedam se, da brez dobrih sodelavcev in posebni božji pomoči, to bi ne bilo mogoče. Hvala Bogu, da se je hotel posluževati Ognjišča za svoje delo in vas, bralci Ognjišča, ki ste nam s svojo naročnino in z molitvijo pri tem pomagali. Tako kot tebe, nas skrbi kako bo naprej. Vedno manj se bere, vedno manj se išče odgovore na probleme tega našega trenutka. Vemo pa: »Če je Bog z nami, kdo je proti nas«, kot je zapisal apostol Pavel.
Lotimo se tvojega vprašanja, ki je obenem vprašanje vseh nas vzgojiteljev, duhovnikov, staršev in vseh, ki se čutijo odgovorne za srečo otrok in mladine, sedanjo in večno. Ni važno, kako označimo pojave v naši družbi, ki so nam včasih bili pohujšljivi, danes pa postajajo vse bolj običajni ali za mnoge ‘normalni’. Osebno sem mnenja, da so posamezni padci v odnosih med fantom in dekletom znak človeške slabosti in to se je dogajalo tudi v preteklosti, odkar ‘svet stoji’. Glede tega bi lahko tudi razumel ‘široke rokave’ duhovnika, ki ga omenjaš, ker pač “mladi še zorijo”. Toda tudi v tem slučaju ne bi postavil kot ‘normalno’ popuščanje v spolnosti, saj se krepost utrjuje prav v premagovanju. ‘Koruzništvo’, kot ga uporabljamo v preprostem govoru, pa pomeni, da fant in dekle živita, kot da bi bila poročena. To pa ni greh, ki se ga lahko kesaš in “skleneš poboljšanje”. Tu ni nobenega namena ‘poboljšanja’, tudi ni nobenega obžalovanja, torej tudi ne more biti odpuščanja. Sklicevati se na to, da danes pač “vsi tako delajo”, nič ne pomaga. Kar je proti božjim zapovedim je greh, tudi če vsi tako delajo.
Biti kristjan pomeni živeti po božji volji, po božjih zapovedih. Prvi kristjani so živeli v poganskem svetu, ki je bil zelo pokvarjen. Žena je bila predmet gospodarja ali moža. Če oče ni sprejel na svoja kolena novorojenega otroka, so ga izpostavili, zavrgli. Toda kristjani se niso ravnali po tem “kar so delali vsi”. Izrečno je rečeno v prvih krščanskih spisih, da kristjani “ne izpostavljajo svojih otrok”.
Danes živimo zopet v ‘poganskih časih’, toda kristjani moramo biti ‘drugačni’. Če se bomo prilagajali temu poganskemu svetu zato, da ne bi zgubili “mladih, ki še zorijo”, namesto da bi jim postavljali pred oči krščanski način življenja, ne samo da jih bomo vseeno zgubili, ampak jim bo naše popuščanje v pohujšanje in v izgovor, da lahko “živijo po mesu”, kot pravi apostol Pavel. Jezusov nauk ni iskanje čim več ugodja in čim manj trpljenja. Nagrada za to, da vzamemo vsak dan svoj križ in hodimo za Jezusom, je notranji mir in veselje ob tem, da tudi drugim pomagamo nositi njihove križe. Zakaj so danes med zakonci toliki spori, prepiri, nezadovoljstvo, sebičnosti, iskanje lastnega ugodja in zato taka lahkota pretrgati zakonsko zvezo za kaj bolj ‘obetavnega’, kar pa se potem izkaže kot samoprevara.
Naj ti ne bo žal, da si dosledno in krščansko vzgajala svoje otroke. Ti storila svojo dolžnost. Za svoja dejanja smo sami odgovorni, za druge pa samo posredno. Vsak človek ima svobodno voljo in odgovarja za svoja dejanja. Ljudje pa eden na drugega vplivamo, zlasti v družini, zato smo odgovorni tudi za druge. Tudi sama si ugotovila, da se otroci počasi vračajo k temu, kar si jih učila. Zato nikoli ne smemo obupati, ne soditi po trenutnem stanju. Moliti pa ne začnemo nikdar prepozno. Bog vidi tudi vnaprej in lahko da milosti tistim otrokom in dušam na račun naše poznejše molitve.
Naj končam z molitvijo bl. matere Terezije iz Kalkute, ki je obenem velikonočno voščilo: »Gospod Jezus Kristus, v veri in ljubezni te spremljamo na tvojem križevem potu. Tvoja bolečina naj bo naša bolečina. Tvoj križ naj bo naš križ. Tvoja smrt naj bo naša smrt. Tako bomo s teboj v slavi vstajenja.« Aleluja!

RUSTJA, Božo. (Pismo meseca), Ognjišče, 2012, leto 48, št. 4, str. 8-9.

predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Akademija pripravlja mednarodni simpozij o interpretaciji Svetega pisma

Osmi februar - Prešernov dan (obletnica smrti našega največjega pesnika) je slovenski kulturni praznik. Ob misli na to smo izbrali za gosta meseca predsednika "osrednje, najvišje in najpopolnejše znanstvene in umetniške ustanove kulture slovenskega naroda" - Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU), literarnega zgodovinarja dr. Franceta Bernika. Po dogovoru sva se dobila na sedežu SAZU na Novem trgu 3, nedaleč od znamenite Plečnikove Narodne in univerzitetne knjižnice. Prisrčno me je sprejel v prostornem predsedniškem kabinetu. Brž je stekel pogovor.

- Slovenska akademija znanosti in umetnosti (SAZU) je najvišja kulturna ustanova v Sloveniji. Biti njen predsednik je velika čast pa tudi velika obveznost. Koliko časa ste predsednik in kakšne so naloge predsednika SAZU?
Naloge predsednika SAZU so dejansko enake kot naloge akademije same. Ta pa si kot najvišja znanstvena in umetnostna ustanova v Sloveniji prizadeva pospeševati znanost in umetnost, spodbujati vrhunsko znanost in vrhunske umetnosti, hkrati pa zaslužnim podeljevati častne nazive. Izvolitev nekoga v akademijo pomeni priznanje najvišje kakovosti njegovega znanstvenega ali umetniškega dela. Član SAZU sem od leta 1983, za predsednika pa sem bil izvoljen leta 1992, sem torej prvi predsednik SAZU v neodvisni Republiki Sloveniji. Moje delo v akademiji poteka v več smereh: najprej ne zanemarjam dejavnosti v svoji stroki, literarni zgodovini. Odkar sem predsednik SAZU, sem pri založbi Sagner v Münchnu izdal knjigo z naslovom Die slowenische Literatur im europeischen Kontekst. V knjigi so zbrana moja predavanja, ki sem jih imel na nemških in avstrijskih univerzah, pa tudi v Kanadi in ZDA. To je moje strokovno delo, ki pa zaradi obveznosti v akademiji zadnji čas nekoliko trpi. Moram odkrito priznati, da je težko opravljati vestno, požrtvovalno in vsestransko dvoje tako odgovornih obveznosti, kot sta biti strokovnjak na svojem področju in biti predsednik akademije.

- Ko sem vas prosil za ta pogovor, sem čutil, kako ste med celo vrsto obveznosti le s težavo našli nekaj prostega časa za naše bralce. Zelo sem vam hvaležen, da ste kljub obremenjenosti in pomanjkanju časa le pristali na pogovor.
Reči pa moram, da me tudi opravljanje naloge predsednika SAZU napolnjuje z zadovoljstvom, ker so vidni uspehi ne samo mojega dela v akademiji, temveč tudi izvršilnega odbora in predsedstva akademije ter vseh posameznih akademikov. Ugotavljam, da ima akademija zadnje čase v javnosti uglednejši položaj, da je bolj navzoča in dejavna v znanosti in umetnosti. Politika ostaja zunaj naših zanimanj, kajti naša prvenstvena naloga so znanosti, vse, od humanističnih prek naravoslovnih do tehniških in biomedicinskih, in pa seveda umetnosti. V teh zadnjih treh, štirih letih, odkar vodim akademijo skupaj z izvršilnim odborom, s katerim zelo dobro sodelujem, je akademija priredila vrsto simpozijev, tudi mednarodnih. Rad bi omenil, da je bila leta 1995 pri nas uspela okrogla miza o Josipu Vidmarju, nekdanjem dolgoletnem predsedniku akademije, ob stoletnici njegovega rojstva. Ta je bila po eni strani spoštljiva do pokojnega predsednika, našega vrhunskega literarnega in gledališkega kritika, po drugi strani pa tudi kritična, obravnavala ga je tudi iz razdalje, kajti naloga znanosti je razčleniti neki pojav, tudi osebnost s pozitivnih in negativnih vidikov. Omejili smo se na njegovo dejavnost na področju literarne kritike, kjer je pokojni Vidmar naši narodni skupnosti in naši državi največ pozitivnega prispeval. Cela vrsta referatov, tudi kritičnih, je izzvenela v to smer. Bil je velika osebnost in kot tak je imel tudi velike vrline in slabosti. Taka je pač človeška narava vseh, velikih in malih.

- Kaj načrtujete za bližnjo prihodnost?
Letos imamo v načrtu dva velika mednarodna simpozija, oziroma dve znanstveni posvetovanji. Najprej v februarju mednarodni dialektološki simpozij v Mariboru, ki bo posvečen 80-letnici našega vrhunskega dialektologa Tineta Logarja. Jeseni načrtujemo mednarodni simpozij o interpretaciji Svetega pisma. Pripravljalni odbor, ki ga vodi akademik dr. Jože Kraševec, redni profesor na teološki fakulteti, eden vrhunskih biblicistov ne samo pri nas, temveč tudi v svetu, načrtuje ta simpozij za čas od 18. do 20. septembra. Takrat bo predvidoma izšel tudi novi slovenski prevod Svetega pisma (Stare zaveze). To bo dogodek velikega pomena, ob tem bo odprta razstava raznih prevodov Svetega pisma v Narodni in univerzitetni knjižnici in temu temu mednarodnemu znanstvenemu dogodku bo posvečen koncert. Sam simpozij pa bo razdeljen v tri dele. Najprej bo govor o interpretaciji in o starih prevodih Svetega pisma, potem bo pogovor o starih prevodih in interpretaciji Svetega pisma v slovanskih jezikih in nazadnje, kot krona, še interpretacija in vloga Svetega pisma v slovenski kulturi: v literaturi, v upodabljajoči umetnosti, v glasbi. Tukaj bo nastopilo več vodilnih slovenskih znanstvenikov s področja humanistike. Naj naštejem samo Kajetana Gantarja, Janka Kosa, Tarasa Kermaunerja, Borisa Paternuja, Jožeta Pogačnika, Marjana Smolika, Eda Škulja, Franca Zadravca in še sebe. Zelo verjetno bom vzel temo Ivan Cankar in Sveto pismo, saj sodi Ivan Cankar med tiste slovenske pisatelje, ki je Sveto pismo ne samo poznal, temveč je Sveto pismo, zlasti Stara zaveza, vplivala, bolj stilistično kot jezikovno, na njegovo literarno delo.

- Ta osvetlitev bo potrdila, da slovenske kulture in umetnosti - kakor kulture in umetnosti Zahoda sploh - brez poznanja Svetega pisma ne moremo razumeti.
Reči moram še to, da ni vse naše delo le priprava in organizacija teh znanstvenih posvetovanj in izdajanje knjig. Naši člani, redni in izredni, so dejavni tudi vsakdo osebno ali v ustanovah, kjer so zaposleni. Delo akademije je večslojno, je delo v imenu ustanove in pod njenim pokroviteljstvom, in tak bo tudi mednarodni simpozij, ki se bo odvijal pod pokroviteljstvom SAZU univerze v Ljubljani in pa Vzhodnega inštituta v Rimu. Pri vrednotenju dela naše akademije je treba upoštevati tudi individualno delo akademikov zunaj akademije.

- Koliko je trenutno akademikov, koliko je rednih in koliko je dopisnih članov?
92 članov je rednih in izrednih, to smo domači člani. Potem pa imamo 85 dopisnih članov, to so vrhunski strokovnjaki, umetniki kot tudi znanstveniki z vseh delov sveta, med njimi predvsem tisti, ki so povezani s slovensko znanostjo in slovensko umetnostjo. Lepa vrsta dopisnih članov je slovenskega rodu, ki živijo bodisi v zamejstvu na Tržaškem ali na Koroškem, ali pa tudi po svetu: v Franciji, Kanadi, v ZDA in drugod. Dopisni član je lahko samo znanstvenik, ki biva v tujini, je pa lahko tudi slovenskega rodu. Novi zakon pa dovoljuje, da dopisne člane naše akademije, ki so slovenskega rodu, lahko prekvalificiramo v redne člane, z vsemi pravicami in dolžnostmi, ki jih imamo mi, redni in izredni člani, bivajoči v Republiki Sloveniji.

- Kdaj se sprejemajo novi člani? Ali se to dogaja takrat, ko se nabere določeno število zelo ustvarjalnih osebnosti?
Volitve novih članov so vsako drugo leto. Volitve so bile lani, naslednje bodo leta 1997. Lani je bilo sprejetih 10 novih izrednih članov, 11 izrednih pa smo izvolili za redne člane. Razmerje med rednimi in izrednimi člani je približno 1:2 v korist rednih članov

- Vi ste po stroki literarni zgodovinar. Ali ste tudi univerzitetni profesor?
Sem literarni zgodovinar, znanstvenik; kot profesor pa nastopam predvsem kot gostujoči profesor v tujini in sicer dovolj redno na avstrijskih, še bolj pa na nemških univerzah, kjer imam vsake dve leti cikel predavanj iz slovenske književnosti v kontekstu evropskih književnosti. To je tema, ki zanima tuje slaviste: naša književnost v okviru evropske književnosti. Sicer sem pa znanstveni svetnik v Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede pri Znanstveno raziskovalnemu centru naše akademije. Moja univerzitetna kariera je bila kratka: v letih 1951-57 sem bil asistent pri prof. Slodnjaku. Ko iz političnih razlogov nisem bil več ponovno izvoljen za asistenta, je prenehalo moje delo na univerzi in ostal sem nekaj časa brez zaposlitve. Enajst let sem bil v Slovenski matici kot urednik knjižnih izdaj in kot tajnik. Od leta 1972 sem pa znanstveni sodelavec, potem pa znanstveni svetnik v že omenjenem Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede. Precej predavam na raznih simpozijih, tudi zunaj Evrope, v Kanadi in ZDA, predvsem pa redno, na nemških univerzah.

- Vaše sedanje mesto je torej tudi neke vrste zadoščenje za vse tiste udarce, ki ste jih morali pretrpeti iz političnih razlogov.
To je bilo dogajanje, ki je bilo zunaj mojih moči in reči moram, da za to ne krivim nikogar. Začel sem znova, verujoč v svoje sposobnosti in pa v veliko sožitje s svojo ženo, ki mi je v težkih letih stala ob strani in me podpirala. Ostal sem zvest stroki, za katero sem se odločil, in to se mi zdi največje zadovoljstvo. To je resnično tisto, kar mi pomaga živeti. To je, če se izrazim z besedami Viktorja Frankla, dunajskega logoterapevta, in našega akademika Antona Trstenjaka, "smisel življenja". Smisel življenja ni le iskanje smisla, temveč tudi najdenje le-tega. Smisel je tisto, kar našemu življenju daje vrednost in samopotrditev.

- Omenili ste, da ste bili asistent po končani univerzi. Ali ste univerzo končali v Ljubljani?
Da, v Ljubljani sem končal slavistične študije in naredil sem tudi doktorat znanosti (1960) kot eden prvih slavistov po vojni. Nihče me ni oviral, obravnavan sem bil popolnoma enakovredno. Nasploh sem človek harmonične narave in tak skuša biti tudi moj odnos do okolja in do življenja.

- Zelo lepo povedano, saj je to stališče, ki se ga mora človek držati, kljub temu, da se srečuje s krivicami.
Nisem konfliktna osebnost, temveč sem povezovalni človek in to uresničujem tudi na akademiji. Bil sem in sem predsednik vseh, ne glede na stroko in svetovnonazorsko usmeritev. Moja težnja je držati akademijo skupaj, da vsi sledimo enemu samemu cilju, ki smo mu zavezani: služiti slovenski znanosti in slovenski umetnosti.

- Slovenija je samostojna komaj pet let. Pogoj za to je predvsem dejstvo, da je Slovenija dežela, ki ima svoj knjižni jezik, svojo kulturo, zgodovino, izročilo, ljudi, ki so vse to razvili.
SAZU je ena najvažnejših ustanov, ne samo slovenskega naroda, temveč tudi slovenske države. To je ustanova, ki nas predstavlja svetu in reči moram, da ima naša akademija zelo številne in tesne zveze z drugimi akademijami, da nas obravnavajo enakovredno, da nas vabijo na simpozije, da nas obiskujejo in tudi mi obiskujemo njih, da med njimi in nami teče izmenjava mnenj, publikacij, skratka: mi smo že vključeni v evropsko kulturo in znanost.

- Kljub temu, da smo majhen narod, saj kulturno delovanje presega številčnost.
Osebno mislim, da je maloštevilnost nekega naroda, v tem primeru slovenskega, tudi spodbuda; prej kot slabost. To je spodbuda k ustvarjalnosti, k težnji, biti kakovosten. In samo v kakovosti naših ustvarjalnih prizadevanj je naša prihodnost, ne v obsežnosti. Tukaj zaostajamo, kakovost pa je naše načelo. Tukaj se spet na neki način strinjam s prof. Trstenjakom, ki pravi, da lahko maloštevilni narod preživi samo, če je ustvarjalen. Ustvarjalnost daje samozavest in seveda kakovost in kar nas usposablja za enakovredno tekmovanje s številnejšimi narodi.

- Že dvakrat ste omenili prof. Trstenjaka, ki je v začetku januarja (8.) obhajal 90- letnico življenja in je tudi akademik. On je bil tudi moj profesor, takrat še ne akademik, ker je bila ovira to, da je bil duhovnik. Politika lahko postane tudi ovira za napredek nekega naroda.
Reči moram, da ima danes politika do SAZU spoštljiv odnos, da ne opažam nobenih poseganj na naše področje. Po novem zakonu, ki ga je državni zbor sprejel lansko leto, v drugem členu piše, da je "SAZU avtonomna in neodvisna organizacija umetnikov in znanstvenikov". To ni samo načelo, to se dejansko upošteva.

- Ko ste omenjali delo akademije, sem se spomnil nekega simpozija, ki se ga je udeležil tudi kardinal Poupard, takratni predsedujoči Tajništva za neverujoče.
To je bilo še v prejšnjem režimu (1984), ko je akademija skupaj z vatikanskim tajništvom za neverujoče, ki mu je načeloval kardinal Poupard, organizirala velik znanstveni simpozij Znanost in vera, prvi simpozij take vrste v vzhodnem, komunističnem delu Evrope. To je bilo svetlo, pogumno dejanje naše akademije. Na tem simpoziju so sodelovali tudi teologi, nadškof Šuštar, akademik Trstenjak in dr. Franc Rode.

- Vi ste kot znanstvenik in univerzitetni profesor že dolgo v Ljubljani. Ali ste tudi po rodu Ljubljančan?
Res je, sem Ljubljančan. Rojen sem bil (leta 1927) v Zapužah, majhnem naselju med Dravljami in Podutikom. To naselje se v prvotni obliki ni ohranilo. Ostala je samo Zapuška cesta. Tam smo stanovali dve, tri leta, nakar smo se preselili v Gunclje pri Šentvidu in tam sta si oče in mati zgradila hišico, v kateri sem preživel svoje otroštvo in mladost do leta 1955, ko sem se za stalno preselil v Ljubljano. Izhajam iz delavske družine, oče je bil tekstilni delavec. Ker je bil priden je postal preddelavec, nazadnje je bil tekstilni mojster. Mati je bila samo gospodinja, doma iz Dravelj pri Šentvidu. Smo štirje otroci, dva brata in dve sestri. Moj šest let mlajši brat Janez je akad. slikar in grafik, profesor na akademiji za likovno umetnost in prav tako član SAZU. Jaz sem najstarejši, najmlajša je pa sestra, ki še vedno živi z družino v Guncljah.

- Malo je družin, ki bi imele kar dva akademika. Dejstvo, da izhajate iz Ljubljane vam je gotovo tudi omogočilo, da ste lažje in učinkoviteje "zajemali učenost".
Res je. Kot najstarejši sem bil doma od staršev in tudi od mlajših sester in brata deležen nekega posebnega obravnavanja in imel sem veliko prostega časa, ki sem pa vsega izkoristil za branje literature, leposlovnih in tudi znanstvenih knjig. Od nekdaj me je to pritegovalo, to je postalo moja življenjska potreba in moje zadovoljstvo. Pobudo za to mi je dala pokojna mama, ki je veliko brala, kolikor ji je seveda v šestčlanski družini čas dopuščal. Življenje takrat ni bilo lahko. Živeli smo skromno, rekel bi, zelo skromno.

- Skromne razmere torej niso ovira za to, da človek nekaj doseže in nekaj ustvari?
Narobe, to je spodbuda in veliko je takih primerov, moj je samo eden od mnogih, ko otroci iz siromašnih, tudi delavskih družin dosežejo višjo ali visoko izobrazbo in se kot pošteni strokovnjaki uveljavijo doma in na tujem.

- Omenili ste tudi vašo soprogo, ki vam stoji ob strani. Imate tudi kaj otrok?
Imam, na srečo ali pa na žalost samo eno hčerko, ki je poročena in imamo že eno vnukinjo. To je velika svetloba naju obeh, skrbiva tudi zanjo, za hčerkino družino, in reči moram, da so otroci tisti, preko katerih se podaljšujemo, to je naša prihodnost. Otroci prinašajo žarek veselja in neobremenjenega otroštva. To je protiutež vsakdanjim težavam in tegobam, ki pač pridejo.

- Gotovo ste tudi veliko potovali, saj ste omenili, da predavate tudi v ZDA in Kanadi.
Pred dvema letoma sem bil v Kanadi, v Torontu, kjer je bilo zborovanje ameriških učiteljev za vzhodnoevropske in slovanske jezike. Tam sem nastopil z referatom Nacionalno in univerzalno v slovenski književnosti. Govoril sem tudi v ZDA, letos novembra pa sem povabljen na podobno znanstveno posvetovanje v Bostonu. Govoril bom na temo Nacionalna zgodovina in literatura. Vzel bom slovenski primer, ki ga bom interpretiral na filozofski način, kot enega od možnih vzorcev za podobne primere pri drugih narodih.

- Prej ste omenili tudi to, da ste bili, ko je bila hčerka mlajša, naročeni tudi na Ognjišče. To pomeni, da je vaša družina tudi verna.
Imam krščansko vzgojo in rad prebiram verske časopise, kolikor le morem. To so moji duhovni temelji, ki so nas oblikovali in nas oblikujejo še danes.

- Pred seboj imam tudi enega vaših zadnjih nastopov, slavnostni govor, ki ste ga imeli ob 90-letnici gimnazije v Šentvidu (Največje versko in kulturno dejanje škofa Jegliča). Ali ste osebno povezani z Zavodom sv. Stanislava v Šentvidu
Če mislite, ali sem bil zavodar, moram reči ne. Povabili so me in rad sem se odzval. Povezan sem pa z našo narodno in kulturno zgodovino, zato mi ni bilo težko napraviti predavanje o tem res epohalnem dogodku, ko je bila leta 1905 ustanovljena v Šentvidu po zaslugi škofa dr. Bonaventure Jegliča prva popolna slovenska gimnazija. To je bil po eni strani velik dogodek verskega pomena, šlo je za srednjo šolo tistih gojencev, ki so so se pripravljali na duhovniški poklic, hkrati pa je šlo za prvo slovensko šolo v stari Avstroogrski, v habsburški monarhiji, ko pravzaprav še nismo imeli tistih nacionalnih in jezikovnih pravic, kot jih imamo danes. In ta gimnazija je izšolala cele rodove katoliško usmerjenih razumnikov na raznih področjih, ki so veliko prispevali v celotno kulturo našega naroda.

- Na katero gimnazijo ste pa vi hodili?
Na realno gimnazijo v Ljubljano na Vegovi ulici. Po maturi sem študiral slavistiko.

- Našim mladim bralcem je vaše sporočilo gotovo lahko zelo koristno: veliko ste brali, svoj prosti čas ste do konca izkoristili.
Veliko sem bral in med vojno, to so bila leta od 14.-18. leta moje starosti ali mladosti, sem pisal tudi pesmi. Prav hvaležen sem usodi, da so se te pesmi izgubile. Name sta tedaj močno vplivala zlasti pesnika Alojz Gradnik in France Balantič.

- Vaše življenje je zelo zanimivo, poučno, predvsem delavno. To dokazujete, ko opravljate dva poklica. Želimo vam še naprej veliko življenjske energije in moči, da bi še veliko naredili za Slovenijo, ki potrebuje take ljudi, ki bodo ponesli njeno ime v svet.
Hvala lepa, gospod urednik, za dobre želje. Tudi jaz vam želim vse dobro in uspešno opravljanje vašega dela.

BOLE, Franc. (Gost meseca) Ognjišče, 1996, leto 32, št. 2, str. 6-10.