Najbolj znano delo pisatelja Frana Govekarja je naturalistični roman V krvi (1896), ki pripoveduje o dvoličnosti in nemoralnosti slovenskega meščanstva. Roman je sprva naletel na odobravanje, potem na zavrnitev. Pisatelj sam je (sicer v tretji osebi) v Ljubljanskem zvonu leta 1897 odgovoril na obtožbe o neizvirnosti. »Resnica je – in to je s ponosom priznal pisatelj sam – da se je učil z uspehom tehnike, karakteristike, minucioznega, a vedno zanimivega in živahnega pripovedovanja, pa gibčnega, lahkega dialoga pri mojstrih Francozih; tudi to je res, da je naziranje Govekarjevo o svetu, o morali, o ženstvu prav francosko; poleg tega pa je tudi res, da je roman V krvi povsem originalno delo slovenskega pisatelja. Kdor pozna Govekarjevo življenje, njegovo družbo, njegove zveze, kdor pozna njegovo čustvovanje in mišljenje, tisti spozna v vsaki vrsti omenjenega spisa dušo in srce Govekarjevo.« S temi besedami je Fran Govekar, ki se ga spominjamo ob sedemdesetletnici smrti, veliko povedal tudi o sebi.

OPUSTIL JE ŠTUDIJ IN SE POSVETIL PISANJU
Rodil se je 9. decembra 1871 na Igu pri Ljubljani. Oče je bil nadučitelj in strokovni pisec, mati pa je bila češkega rodu. Ljudsko šolo je obiskoval na Igu, srednjo šolo pa v Ljubljani, kamor je bil oče premeščen. Na očetovo pobudo je Fran začel zapisovati pripovedke iz rojstnega Iga, ki jih je objavljal v Vrtcu. Po maturi leta 1892 je šel na Dunaj študirat medicino, vendar študija ni nadaljeval, ker sta ga bolj privlačila književnost in gledališče. Na Dunaju je urejal študentski list Vesna, ob katerem so se zbirali slovenski visokošolci na Dunaj. Osebno se je seznanil z nekaterimi pisatelji, zelo dobro sta se razumela z Ivanom Cankarjem, toda kasneje se je njuno prijateljstvo skrhalo. Leta 1897 se je zaposlil kot sourednik liberalnega časopisa Slovenski narod. Istega leta se je poročil z učiteljico Minko Vasič, ki je nekaj časa tudi pisateljevala in bila ena prvih slovenskih feministk. Imela sta tri hčerke. Po poroki je Govekar manj pisal in bolj deloval kot družbeni in kulturni delavec in pri tem mu je zvesto stala ob strani žena. Leta 1900 je dobil službo na ljubljanskem magistratu. Leta 1905 je bil med ustanovitelji Društva slovenskih književnikov in časnikarjev. Po smrti Antona Aškerca leta 1912 je bil nekaj časa mestni arhivar. Ob tem je bil tajnik, dramaturg in upravnik v Deželnem gledališču. Leta 1917 je ustanovil Slovenski gledališki konzorcij, ki je omogočil nadaljevanje slovenske gledališke dejavnosti ob koncu prve svetovne vojne. Bil je tudi urednik različnih publikacij. Po letu 1931, ko se je upokojil, se je še posvečal pisanju. Za gledališke potrebe je prevajal in prirejal dramska dela. Božja dekla smrt ga je obiskala v njegovi hiši za Bežigradom 31. marca 1949. Na odhod v večni dom čaka na ljubljanskih Žalah.

NATURALIZEM – REALIZEM ALI PESIMIZEM?
Fran Govekar je v slovenski književnosti najvidnejši predstavnik naturalizma, literarne struje, ki je nastala po letu 1880. Bistvo umetnosti mu je resnica o stvarnem – pod stvarnostjo pa pojmuje tisto, kar je v človeku ‘najnižje’, pokvarjeno. Človeka gleda v odvisnosti od okolja in dednosti, kar ga tlači k tlom in je zato njegova svoboda omejena. Za začetnika, pobudnika in najpomembnejšega predstavnika naturalizma velja francoski pisatelj Émile Zola, ki je bil Govekarjev vzornik. Z naturalizmom se je seznanil ob prihodu na Dunaj leta 1892 in ga začel uvajati v slovensko književnost. Z njim so prepojena razna krajša dela, nastala v dunajskih letih. Literarni zgodovinar Ivan Grafenauer je o njih zapisal: »Te novele in novelice, zajete večinoma iz zagatnega vzdušja spolnih zablod, pričajo, da je vplival naturalizem na Govekarja bolj s svojo snovnostjo, risanjem nravne propalosti, z metodo, da si išče za snov ‘žive objekte’, nekoliko tudi s socialno tendenco, manj po slogu.« Za svoj roman V krvi, v katerem z najtemnejšimi barvami slika nenravnost meščanske družbe, je dobil navdih ob kratki notici, ki jo je leta 1895 zasledil v tržaški Edinosti o neki družini, pri kateri je statistika dognala, da je v njej že od petega kolena dedna nemoralnost. Roman je izhajal kot glavna povest v Ljubljanskem zvonu 1896. Prva knjižna izdaja je bila Ljubezen in rodoljubje (1897), povest o nasprotju med ljubezenskim čustvom in domovinsko ljubeznijo, v kateri se je Govekar izognil pretiranosti skrajnega naturalizma. Realistični zgodovinski roman Svitanje (1921) iz dobe našega razsvetljenstva in napoleonskih vojn je Govekarjevo najboljše pripovedno delo (A. Slodnjak).

GOVEKARJEVA ‘NARODNA DRAMATIKA’
Bolj kakor po pripovednih spisih je Fran Govekar postal znan po svojih dramatizacijah priljubljenih del slovenskih pisateljev. Začel je z Jurčičevimi in Kersnikovimi Rokovnjači (1899). Roman je spremenil v “narodno igro s petjem v 5 dejanjih”, ki je doživela lep uspeh, zato je s svojo ‘narodno dramatiko’ nadaljeval. V gledališču je imel pomembno mesto, da je lahko ‘krojil’ spored. Pred kritiki je zagovarjal pravico preprostega občinstva, da se v gledališču razvedri in da spoznava v dramatiziranih delih domačih avtorjev slovensko slovstvo. Leta 1900 je dramatiziral Jurčičevega Desetega brata, vendar je s sentimentalnimi ljubezenskimi in banalnimi krjaveljskimi prizori zgrešil sporočilo romana in tako Jurčičevemu delu bolj škodoval kot koristil. Stalni uspeh Rokovnjačev je Govekarja spodbudil za Legijonarje (1903), “igro s petjem iz Napoleonovih časov v štirih dejanjih”, ki si jo je zamislil kot ‘predigro’ k Rokovnjačem, a je ljubljanska predmestna publika ni sprejela. Leta 1905 je Govekar dramatiziral Levstikovega Martina Krpana, “dramatsko pripovedko v petih dejanjih”. Največja zanimivost je bila kobilica Luca, na kateri Krpan prijaha nad Brdavsa. Cankarju, ki ga je Govekar ves čas svoje ‘vladavine’ odrival, da njegove dame niso prišle na ljubljanski oder, je tedaj prekipelo in svoj srd na ‘narodno dramatiko’ je izlil v polemični članek Krpanova kobila, s katerim je obsodil “genialno hinavščino” ljubljanskih gledališčnikov, ki so se bali Cankarjeve satire. Leta 1910 je v gledališki zbirki Talija, ki jo je urejal Govekar, izšla njegova drama Grča. »V literarno zgodovinskem in celo v umetniškem pogledu so Govekarjevi pripovedni spisi pomembnejši kakor njegovi dramatski poskusi« (Anton Slodnjak).

ČUK, Silvester. Fran Govekar (1871–1949). (Obletnica meseca), Ognjišče, 2019, leto 55, št. 3, str. 44-45.

Zanima me vaše mnenje o zadevi, ki me zelo muči. Kaj menite o tem, da so naše cerkve več ali manj prazne, brezbrižnost staršev do svete maše, spovedi, skupnih molitev je očitna. Ko pa se bliža čas za obdarovanje sv. Miklavža, vsi naročijo darilo. Takrat je cerkev prepolna in celo nekateri, ki so ateisti in jih motijo knjige z versko vsebino, pridejo po svoj paket. Še otroci se čudijo, kdo vse je prišel zraven. Saj je krasno, da nas je toliko, sprašujem pa se, ali naj ne bi Miklavž obdaroval pridnih, tistih, ki so pri maši vse leto? Kje je tu vzgoja? Kjer je lepo, smo zraven, drugače pa ni treba ... Vsako leto znova se tolažim, da mogoče pa le imajo nekaj od tega, ko prebirajo knjige založbe Ognjišče, ki jih dobijo. Ne vem, se splača vztrajati kljub vsem pomislekom?
Anita

December je čas obdarovanj in s svojim pismom ste sprožili veliko vprašanj, med drugim tudi o smislu teh (prazničnih) obdarovanj. Čeprav je Miklavž krščanski svetnik, božič , ko se tudi obdarujemo, pa eden največjih krščanskih praznikov, se lahko tudi obdarovanje ob teh praznikih spremeni v potrošništvo. Danes otrokom pogosto kupujejo preveč stvari. Tako se nekateri otroci niti ne razveselijo več darov. Ti otroci se mi smilijo, ker se nimajo več česa veseliti, saj imajo vsega preveč. Obenem pa nekateri otroci živijo v družinah, kjer si tega ne morejo privoščiti.
Nekateri se zato morda sprašujejo, zakaj pri Ognjišču pripravljamo razne Miklavževe in praznične ponudbe, obenem pa opozarjamo na nevarnost potrošništva. Pripravljamo jih ravno zaradi komercializacije. Priporočamo skromna obdarovanja, obenem pa priporočamo, da pri obdarovanjih, pomislimo na versko knjigo ali kakšno versko znamenje, zapestnico z molitvijo itd. Napisali ste, da imajo otroci in najbrž tudi starši nekaj od tega, če prebirajo verske knjige. Tudi mi tako upamo. Morda bodo otroci vsaj tako prejeli nekaj verskega. Naj vas ne moti, če se kdo obregne ob versko knjigo v paketu. Naj ve, da gre za miklavževanje. Če koga verska knjiga v Miklavževem paketu tako moti, naj svojega otroka ne prijavi. To je že lahko prvi kriterij pri obdarovanju.
V pismu odpirate tudi vprašanje: ali obdarovati vse otroke ali samo tiste, ki redno hodijo k maši? Dilemo lahko rešite tako, da obdarujete vse otroke, ki jih starši prijavijo in seveda plačajo stroške obdarovanja. Če imate v župniji skupino ministrantov, otroški pevski zbor itd., jih lahko župnija skromno obdari, nekako v slogu, ker so bili vestni v svoji službi. Z bolečino ugotavljate, da je za miklavževanje cerkev polna, kar je lepo. Najbrž takrat otroci pojejo, kaj skupaj zmolijo, sodelujejo, pridejo starši z njimi v cerkev ... Vse to je pozitivno. Morda je to lahko priložnost, da jih kdo nagovori, da bi še kdaj prišli, morda jih takrat povabi k otroškim mašam, kjer bodo tudi otroci peli, molili, sodelovali ... Te maše so lahko za začetek enkrat na mesec. Velja poskusiti. Morda bodo tudi po otroški maši ljudje rekli: pridemo, ker nam je lepo. Bolj ko je maša ‘naša’, bolj je doživeta. Maša pa je naša, ko tudi sami sodelujemo, ko pojemo, molimo ... . Za otroke je to še bolj važno, saj so radi dejavni in ne samo nemi gledalci. Morda bo koga prav ‘lepa izkušnja’ miklavževanja privedla do obiska maše. Nekateri trdijo, da je za vero odločilna izkušnja lepega, oziroma da pot do Boga vodi po lepoti. Otrok mora doživeti nekaj lepega v veri, da bo potem nadaljeval po tej poti. Lepa izkušnja ob miklavževanju je lahko za koga vstopna točka za versko oznanilo. Zato na vaše vprašanje ali se splača vztrajati, odgovarjam pozitivno: da, se splača! Obenem pa ne ostati samo pri miklavževanju, ampak otroke in njihove družine voditi naprej na pot vere, da jim ponudimo še kaj. Adventni in božični čas sta lepa priložnost za to. Že na začetku adventnega časa lahko povabimo k blagoslovu adventnih venčkov. Te lahko naredijo v posebni delavnici otroci (skupaj s starši). Adventni venčki niso cilj, so spodbuda, da bodo družine ob njih molile. Tako lahko poživimo družinsko molitev, v katero s prižiganjem sveč vključijo tudi otroke. Da bi poživili molitve ob adventnem vencu in na sveti večer, smo pri Ognjišču izdali nekaj prepognjenk in knjižic z družinskimi bogoslužji, ki jih lahko družina uporabi za molitev. Tudi knjiga Zgodbe za advent in božič ima nekaj molitev in družinskih bogoslužij.
Pred božičem lahko pri maši blagoslovimo Jezuščke, ki jih bodo otroci postavili v družinske jaslice in s tem spodbudimo delanje jaslic po družinah. Povabimo jih k (otroški) polnočnici in še prej k božičnici, ki jo tudi lahko pripravijo otroci, in k ogledu jaslic v cerkvi. To velja za manjše otroke, večje bo treba ob tem še opozoriti na prejem zakramentov, a vsekakor lahko izkoristimo adventni in božični čas, v katerem je tudi miklavževanje.
Ponekod opažamo, da že v začetku decembra pripravijo lučke, postavijo drevešček in celo jaslice. Otroke učimo, da ima vse svoj čas in naj počakajo. Pričakovanje s čarobnostjo v ljudeh poveča srečo ob uresničenju pričakovanja. Danes želijo otrokom dati vse in takoj. S tem jim ukradejo čar pričakovanja in veselja ob prejemu tega, kar pričakujemo. Zdravnik in psihoterapevt dr. Viljem Ščuka to razlaga s pomočjo medicine: »Otrok ne dobi vsak dan darila, ampak samo za praznike – tudi osebne – zato vmes hrepeni. Hrepenenje vzbudi v možganih tvorbo nevrotransmiterskih substanc, snovi, ki omogočajo organizmu, da utrjuje samega sebe. Te substance (zlasti endrofini) močno utrjujejo odpornost na strese in s tem pri otroku zvečajo njegovo potrpežljivost v stiski. Samo mama mora pravočasno reči: “Ne dobiš takoj, ampak kasneje. Malo še počakaj!” Tega v potrošniški družbi ni!« (Ognjišče 1/2008). Tako nam govori stroka. Se bomo od nje kaj naučili?
Ob današnjem potrošništvu je zelo pametno vaše vprašanje: kje je tu vzgoja? Vidimo, da miklavževanje lahko postane lepa priložnost za vzgojo tako staršev kakor otrok. Zato nadaljujte tudi vi s pripravo miklavževanj, obenem vključite miklavževanje v pripravo na božič in v širšo versko vzgojo.

RUSTJA, Božo. (Pismo meseca), Ognjišče, 2017, leto 53, št. 12, str. 6-7.

Slovenci smo se s plebiscitom 23. decembra 1990 enodušno izrekli za samostojno državo. Znamenja/simboli državnosti so zastava, grb in himna. Državna himna Republike Slovenije je sedma kitica Zdravljice našega največjega pesnika Franceta Prešerna, ki se začne z verzom: »Žive naj vsi narodi«. Slovesno je bila zapeta v novem parlamentu 26. decembra 1990 ob razglasitvi samostojnosti. S svojo Zdravljico je Prešeren zaželel Slovencem edinost, srečo in spravo ter oblast in čast, vsem narodom pa mir in prijateljstvo. Besedilo je uglasbil skladatelj Stanko Premrl. Prešeren po pravici velja za našega največjega pesnika. »Kakor velikan nad tropom pritlikavcev se dviguje njegova postava nad malimi Čbeličarji,« je zapisal literarni zgodovinar Ivan Grafenauer. »In to razmerje je toliko bolj čudno, ker je nastopil v našem slovstvu kar nenadoma, brez kakršnih koli predhodnikov.« Lahko bi rekli, da je začel iz nič in ustvaril umetnine, s katerimi se lahko ponašamo pred evropskimi narodi. S svojo poezijo je prehiteval čas. Moralo je preteči dosti let, preden je bil postavljen na mesto, ki mu gre.

ROJSTNA HIŠA JE SPOMINSKI MUZEJ
Rojstni kraj Franceta Prešerna je prijazna gorenjska vasica Vrba. Njej je pesnik posvetil prvega od svojih sonetov nesreče. Malo od vasi proti vzhodu stoji na nizkem hribčku ljubka cerkev sv. Marka, ki ga Prešeren v omenjeni pesmi imenuje “bližnji sosed”. Hiši, kjer se je rodil, se je reklo Pri Ribčevih in je do danes v bistvu ohranila tedanjo podobo. Na pobudo pisatelja Finžgarja so jo leta 1937 odkupili in leta 1939 preredili v spominski muzej.
France se je rodil 3. decembra 1800 kot tretji od devetih otrok Šimna Prešerna in Mine roj. Svetina ter bil še isti dan krščen na Rodinah in sicer na ime Frančišek Ksaverij. V njegovem sorodstvu je bilo kar šest duhovnikov: stari stric Jožef, strica Franc in Jakob, brat Jurij Prešeren, nečak Janez Vovk ter pranečak Anton Vovk, ljubljanski nadškof. Pomembno vlogo v njegovem življenju je odigral stari stric Jožef, župnik na Kopanju pri Grosupljem, ki je sedemletnega pranečaka vzel k sebi. »Njega moramo najbrž zahvaliti za pesnika, ker brez njegove podpore ne bi šel v šole« (I. Grafenauer). Leta 1810 ga je poslal na slovečo osnovno šolo v Ribnico, ki jo je obiskoval dve leti in je kot odličen učenec prišel v ‘zlate bukve’. Dve leti zatem je prišel v Ljubljano in 1813 stopil v gimnazijo, kjer je bil njegov sošolec Anton Martin Slomšek. V gimnazijskih letih se je Prešeren pridobil temeljito klasično znanje, seznanil se je tudi z glavnimi evropskimi jeziki. Odločilno je vplival nanj tri leta (po študiju pet) starejši Matija Čop, s katerim sta se družila posebno v počitnicah. Bil je klasični jezikoslovec, izvrsten poznavalec evropske romantike in svojega mlajšega prijatelja je uvajal v pesniški svet.

“UPANJE VAŠE SPOLNIT NE MOREM”
Po končanem liceju se je jeseni 1821 odpravil na Dunaj, kjer je po enem letniku filozofije študiral pravo. Mati in strici duhovniki so želeli, da bi tudi France postal duhovnik. V edinem ohranjenem pismu domačim z Dunaja (24. maja 1824) je zapisal: »Meni je prov zlo de Vam upanje Vaše spolnit ne morem.« Zaradi tega so mu strici odtegnili podporo. On je kot domači učitelj in s Knafljevo štipendijo študij uspešno dovršil. Jeseni 1828 je kot doktor prava nastopil službo odvetniškega pripravnika pri dr. Baumgartnu v Ljubljani. Rad bi se čimprej osamosvojil, vendar je bila vsaka njegova prošnja odbita. Leta 1834 je šel za odvetniškega pomočnika k odvetniku dr. Blažu Crobathu, sošolcu in prijatelju. Jeseni 1836 je prišla h Crobathovim za pestunjo deklica Ana Jelovškova, ki ji je Prešeren začel dvoriti predvsem da bi jezil Primicovo Julijo, ki je gledala nanj zviška. Ko ji je bilo komaj petnajst let in pol, je z njim zanosila. Ob rojstvu otroka je njegovo srce zapelo prisrčno pesem Nezakonska mati. Kasneje je imel z njo še dva otroka, urejene družine pa ni ustanovil zaradi neurejenih gmotnih razmer; pred smrtjo je svoja dva živeča otroka določil za glavna dediča. Sredi leta 1846 je bil Prešeren le imenovan za deželnega odvetnika v Kranju. Ljudje so mu zaupali, ker je bil izkušen pravnik in pošten. Po dveh letih mu je začelo zdravje naglo pešati, od decembra 1848 ni več šel iz sobe. Dal je poklicat dekana Jožefa Dagarina, da mu je podeli zakramente za umirajoče, pred tremi meščani je napravil ustno oporoko, 8. februarja 1849 ob pol osmih je pesnikov srce prenehalo biti. Njegovo smrt so sredi dopoldneva oznanili zvonovi ljubljanskih cerkva. Od leta 1945 je spominski dan Prešernove smrti slovenski kulturni praznik.

“KOMUR PEVSKI DUH SEM VDIHNIL”
Najmlajša Prešernova sestra Lenka (1811–1891) se je na stara leta spominjala, da je France, odkar ga je poznala, “vsako reč brž na verze naštimal”. Verjetno je Prešeren začel pesniti že v ljubljanskih šolah, gotovo pa na Dunaju. Leta 1832 je prijatelju in umetniškemu vodniku Matiju Čopu pisal, da je zvezek svojih pesmi pokazal uglednemu slavistu Jerneju Kopitarju, ki mu je svetoval, naj jih za nekaj časa pusti v predalu. Kasneje je razen treh (Povodni mož, Lenora, Lažnivi pratikarji) vse sežgal. Kot pesnik se je prvič javno predstavil v ljubljanskem (nemškem) časopisu Illirisches Blatt 12. januarja 1827 s svojo pesmijo Dekelcam v slovenščini in nemščini. V naslednjih letih so se objave množile. Največ Prešernovih pesmi je izšlo v petih zvezkih Kranjske čbelice (1830–1834), s katerimi se je dvignil visoko nad druge pesnike tega zbornika. Po letu 1833, ko se je zaljubil v Primicovo Julijo, ki ga je zavrnila, se je v njegovem srcu porajala ljubezenska poezija – Gazele, Sonetni venec (1834) z akrostihom Juliji, nato še z drugimi ljubezenskimi soneti. Leta 1836 je v samostojni objavi izšel Krst pri Savici, povest v verzih z zgodovinsko snovjo pokristjanjena Slovencev, vendar s težiščem na žrtvovani ljubezni Črtomira in Bogomile. Že pred selitvijo v Kranj je začel misliti na to, da bi svoje pesmi zbral in jih izdal v knjigi. Po hudih bojih s cenzuro so njegove Poezije izšle 15. decembra 1846 (z letnico 1847) v nakladi 1.200 izvodov. Josip Stritar je v znamenitem uvodu v Poezije 1866 zapisal: »Ko bi se sklicali narodi pred sodni stol, naj se izkažejo, kako so gospodarili z določenimi talenti; kako se je vsak po svoje udeležil vesoljne človeške omike; smel bi se mali slovenski narod pokazati med drugimi z drobno knjigo, kateri se pravi: Prešernove Poezije.«

ČUK, Silvester. France Prešeren (1800–1849). (Obletnica meseca), Ognjišče, 2020, leto 56, št. 12, str. 92-93.

Tokratno decembrsko Ognjišče je obdano s še več prilogami kot običajno – kar tremi! Tudi letošnjemu je dodan stenski koledar za leto 2020 s fotografijami, navdihujočimi mislimi in seveda kalendarjem, z godovi svetnikov in cerkvenimi prazniki. Tudi katalog knjig Ognjišča je postal že stalnica decembrske številke. Kot običajno so v njem predstavljene novosti, ki jih je letos kar precej, obenem pa predstavljamo še druge knjige, primerne za decembrsko obdarovanje tako otrok in mladostnikov kot odraslih.

Nova pa je adventna priloga, nekakšen duhovni adventni koledar. Na trgu je namreč veliko adventnih koledarjev, ki bolj odvračajo od prave priprave na božič kot pa nas pripravljajo nanj, saj so močno skomercializirani. Zato smo pripravili adventni koledar z duhovnimi mislimi, ki nas bodo vsak dan adventnega časa – in še naprej skozi božični čas do Sv. Treh kraljev – duhovno pripravljale na praznik Jezusovega rojstva in pomagale, da bi v božičnem praznovanju začutili Božjo bližino. Na hrbtni strani koledarja pa sta dva posterja (božični in velikonočni), ki ju boste lahko obesili, potem ko bo adventni koledar odslužil.

Misli za duhovni adventni koledar so vzete iz nove knjige Andreje Schwarz Divji božič. Naslov knjige je provokativen. Mnoge v adventnem in božičnem času spremlja veliko stresa in hitenja, čeprav si tako želimo miru, ko pričakujemo drugačne, globlje doživete praznike. Pisateljica nas povabi, da prekinemo z ustaljenimi navadami in si ustvarimo prostor, v katerem bomo lahko začutili Božjo bližino.

Na glasbenih straneh smo k pogovoru povabili Mojco Bitenc Križaj, ki je predstavila glasbeno operni svet in pove, kako kot glasbenica doživlja decembrsko adventni čas. O svojem poslanstvu redovne sestre uršulinke je spregovorila s. Božena Kutnar, na straneh za zakonce pišemo, zakaj je zakrament svetega zakona res zakon, na pojav bolezni oz. bolečin v grlu in žrelu pa smo pogledali na straneh znanosti, kjer lahko izvemo več o tem, zakaj do obolenja sploh pride.

V letu, ko je bilo že nekaj jubilejev, tako nismo spregledali najprej 100-letnice ljubljanske univerze, kateri je posvečena priloga, pa tudi 200-letnice smrti barona Žiga Zoisa. O njem nam je v pogovoru spregovoril dr. Luka Vidmar, znanstveni sodelavec na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU soavtor razstave o knjižnici barona Žiga Zoisa, ki je na ogled v Razstavni dvorani NUK. S knjigo je bil povezan tudi naš tokratni obisk, ko smo obiskali našo prenovljeno Slomškovo knjigarno v Mariboru, kjer smo pogledali na skoraj 30-letno pot, ki jo je ta knjigarna že prehodila in kaj v njej lahko najdejo njeni obiskovalci.

S temo knjig smo začeli pogovor s predsednikom Državnega sveta Alojzom Kovšco, tudi zato, ker je od 26. novembra do 1. decembra potekal v Cankarjevem domu 35. slovenski knjižni sejem. Na njem je sodelovalo tudi Ognjišče, ki je imelo svoj prostor, kjer ste si lahko ogledali naše novitete in druge knjige ter jih kupili s posebnim sejemskim popustom.

Kako nas branje Ognjišča obogati in celo usmeri na pravo pot življenja, nam govori tokratno pismo meseca (stran 6) s povabilom, naj sebi in drugim naročimo Ognjišče. Tam dobimo tudi več podrobnosti o naročnini na našo revijo za prihodnje leto, ki bo ostala enaka letošnji.

 RUSTJA, Božo. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 12, str. 4.

Naši hišni kolegi, ki za vas pripravljajo vsakodnevni radijski program, praznujejo jubilejno leto 25 – let Radia Ognjišče. Z njimi se lahko veselimo in praznujemo vsi mi – tako sodelavci v hiši Ognjišča kot tudi vsi radijski prijatelji in poslušalci nasploh. Kdor prisluhne oddaji Prijatelji Radia Ognjišče in odzivom ljudi, kako cenijo program Radia Ognjišče, se lahko prepriča, da je bila odločitev za začetek radijskega oddajanja še kako pravilna.

Tokratni obisk v prostorih Radia Ognjišče je bil opravljen z namenom, da smo skupaj pokukali v nekaj spominov in dogodkov na tej poti. Vsak od štirih urednikov je v mozaik praznovanja 25-letnice dodal svoje razmišljanje, tudi s pogledom, uprtim v nadaljnja leta. Ob tem seveda kličemo Radiu Ognjišče še na mnoga leta!

Glavni urednik msgr. Franci Trstenjak

Številka 25 sama po sebi ne pove veliko. Kaj pove vam, ki ste doživeli načrtovanje, vzpostavljanje in celoten razvoj Radia Ognjiče vseh teh 25 let?
Srebrni jubilej daje priložnost za veselje in praznovanje. Za nekoga številka 25 ni nič posebnega. Zame pa je, ker je vendar za nami 25 vsebinsko zelo bogatih let. Veliko je bilo lepega in dobrega, pa tudi kaj bridkega, še posebej denimo, ko se boriš za nove frekvence oz. da ti jih ne bi odvzeli zaradi nerazumnih birokratskih postopkov in ignorance državnih uradnikov. Prav to ponovno doživljamo v tem jubilejnem letu. V četrt stoletja na eni strani ustvarjamo dober program, ki je sprejet tako med katoličani kakor tudi med neverujočimi, po drugi strani pa smo z raznimi projekti dosegli lepe vezi s poslušalci, ki ti tako s pohvalo kot tudi s kritiko dajejo pogum za naprej.

Ob vsaki prelomnici človek izpostavi ključne stvari, oceni opravljeno delo. S kakšnim pogledom ga vrednotite vi?
Ko sem bil v letu 1993 povabljen, da bi »postavil na noge« Radio Ognjišče, nisem razmišljal, kaj bo čez pet, deset ... let. Takrat sem preprosto vedel, da moram narediti to, za kar sem bil postavljen. Zdaj, ko gledam nazaj, pa me seveda preveva hvaležnost Bogu in vsem sodelavcem, da se je naša radijska postaja tako dobro zasidrala v slovenskem medijskem prostoru. Od vsega začetka ponavljam frazo, da si »Bog tudi s klumpom pomaga«. To iskreno mislim, ker nimam neke medijske izobrazbe. Vem pa, da sem po drugi strani »osvojil« izobrazbo s pogovori z znanimi medijskimi osebnostmi, ki so mi pripovedovale o svojem delu in hkrati o zakulisnem dogajanju znotraj posameznih medijev. Vesel in hvaležen sem, da sem pred 26 leti pravilno razmišljal in ostal zvest načrtu. Na začetku je bila potrebna tudi »trma«, ki mi je pomagala k uresničenju idej in zamisli. Ves čas pa sem gradil na zaupanju do sodelavcev, ki so in še vedno prispevajo svoj nadvse pomemben delež za dobro celotnega kolektiva. Držati se moramo gesla: Skup' držimo, pa bo šlo!

Kaj bi vi izpostavili kot največji uspeh Radia Ognjišče v teh 25 letih?
Skozi vseh 25 let čutim in doživljam čudovito delo Božje previdnosti. Radio Ognjišče je rezultat darov Svetega Duha od ideje, ki se je porodila pri msgr. Boletu, in seveda do same realizacije, ki se iz leta v leto utrjuje in potrjuje. Zato prav v tej luči vidim uspeh, da je bil program takoj sprejet pri poslušalcih in da se priljubljenost pomnožuje. Uspeh vidim tudi pri sodelavcih, ki so dali na voljo svoje talente in sposobnosti za program in druge radijske projekte. Če pa moram izpostaviti nekaj otipljivih dogodkov, potem so ti ob samem programu, ki je in mora biti vedno na prvem mestu, velika družina prijateljev Radia Ognjišče, srečanja PRO, romanja, počitnice, gala in drugi koncerti, dobrodelne akcije, program ob obiskih sv. papeža Janeza Pavla II., prenosi iz različnih koncev sveta ...

Vodja tehnike Izidor Šček

Da radijski program sploh lahko doseže oddajnike in prispe v naše radijske postaje, je treba poskrbeti za tehnično podporo. Glede na to, da se tehnika zelo hitro spreminja, koliko tehničnih prelomnic je bilo skozi teh 25 let? 
Oddajati smo začeli ravno ob koncu digitalne revolucije na področju zvoka, ko so se magnetofoni in gramofoni umaknili digitalnim medijem (MD, DAT, CD), nazadnje pa so ostali le še računalniki v taki in drugačni obliki. Internet je pa sploh zamajal stare temelje radia in vedno znova postavlja, odkriva in prestavlja radijske meje. Radijski sprejemnik danes ni več škatla z anteno, ampak je to lahko tako računalnik kot telefon ali pa kaj vmes. Velika prelomnica je namreč oddajanje prek interneta, ki za razliko od zemeljskih oddajnikov omogoča poslušanje kjerkoli na svetu in s tem prekaša še eno veliko prelomnico, oddajanje prek satelita, in še eno, digitalni radio DAB+.

Kako pa je z oddajniki? V zadnjem času je bilo zaslediti kar nekaj težav glede oddajanja na nekaterih koncih.
Tudi tu se je tehnika spremenila. Stari, veliki oddajniki na drage in časovno omejene elektronke so se umaknili majhnim in varčnim napravam, ki nudijo vpogled v svoje delovanje in samodejno sporočajo morebitne napake v delovanju. Tehnika pa je žal nemočna proti slovenski birokraciji, ki nam onemogoča postavitev novih oddajnikov in celo ukinja stare. Lahko bi rekli, da je v skladiščih dovolj hrane za vse, a birokracija ljudem ne pusti do nje, pa čeprav ima hrana rok trajanja, ki ji bo kmalu potekel. Glavno, da imajo birokrati zadnjo besedo, pa čeprav so zaradi tega ljudje čisto po nepotrebnem lačni. Žal!

Se v tem smislu nakazuje kakšna tehnološka rešitev?
Digitalni radio DAB+ je rešitev za marsikateri kraj v Sloveniji, vendar tudi tu pokritost ni idealna, pa še novi sprejemnik potrebujemo. Vse kaže na to, da se bo glede na vedno večjo razširjenost interneta in mobilnega signala tudi radio nazadnje zasidral prav na tej informacijski poti. Na trgu je vse več sprejemnikov, ki omogočajo sprejem prek FM, DAB+ in WiFi signala, ponujajo pa tudi poslušanje podkastov, vremensko napoved ...

Urednica informativnega programa Marta Jerebič

Poleg razvedrilne vloge ima radio seveda tudi svojo informativno vlogo. Tudi format informativnih oddaj je v vsem tem času gotovo doživel precejšen razvoj. Kako se to pozna?
V prvih letih radia smo bili ’vzhičeni’, ko smo za informativno oddajo dobili izjavo kakšnega politika ali škofa. Velikokrat smo jo objavili v celoti, pa čeprav je bila dolga 3 minute. Danes smo najbolj zadovoljni, če znajo sogovorniki svoje misli strniti v 30 sekund, sicer jih režemo mi. Na vsakem koraku je potrebna selekcija. Da o razmahu tehnologije, ki nam je olajšala in po drugi strani naložila novo delo, sploh ne govorim.

Danes smo na določenih postajah soočeni s “flash” 60- ali 90-sekundnimi info vložki, kjer je informacija okleščena na minimum. Je to res razvoj informativnega programa, kot si ga želimo poslušalci, ali imate na Radiu Ognjišče glede tega vseeno drugačne izkušnje? 
Z načinom življenja so se spremenili tudi poslušalci. Njihova pozornost hitro pade. Kdor radijsko postajo posluša zaradi glasbe, bo ob dolgih poročilih prestavil drugam. Zato so nekatere postaje v preteklosti začele uvrščati poročila deset ali pet minut pred uro in si pridobile poslušalce tistih postaj, kjer so bila poročila točno ob uri. Zato danes 60-sekundna poročila. Obdržijo poslušalce.
Na Radiu Ognjišče sem ob nastopu funkcije urednice decembra 2018 sledila zgledu Radia Vatikan in italijanske katoliške radijske mreže Radio InBlu. Poročila so dolga največ tri minute, razgibana z izjavami sogovornikov ali kratkimi prispevki novinarjev. Ko so na Radiu Vatikan daljšo informativno oddajo skrajšali na zgolj deset minut, so mi pojasnili, da je preostalo v podkastih. Na Radiu Ognjišče še vztrajamo pri dveh daljših informativnih oddajah ob 15. in 18. uri – ker imamo veliko za povedati tudi z druge strani. Tudi sami pa ugotavljamo, da prispevki ne smejo biti predolgi, saj pozornost pade. In če odgovorim na vprašanje – da, razvoj informativnega programa gre v smeri kratko in jedrnato. Zadeve se selijo tudi na internet, podkaste ...
V današnjem času se rado poudarja, da je največje bogastvo imeti informacijo. Hkrati pa se zdi, da se v poplavi informacij ne da razbrati, katere so vredne objave, katere ne. Kakšen kriterij uporabljate na Radiu Ognjišče glede tega in kako zagotoviti, da bi v eter prišle predvsem dobre novice? 
Število novic, ki jih vsak dan objavi Slovenska tiskovna agencija, se vsako leto veča. Po grobi oceni na Radiu Ognjišče objavimo približno 20 do 30 odstotkov njihovih novic. Danes je lažje priti do svojih virov. Gledamo predvsem na to, ali je nekaj ’naše’. S tem imam v mislih cerkvene dogodke ali dogodke, ki jih iz političnih ali drugih razlogov drugi mediji ne bodo pokrili. Negativnim novicam se ne moremo izogniti, vedno pa brskamo za dobrimi novicami.

Odgovorni urednik Tadej Sadar

Mediji so z razvojem tehnologij deležni velikih sprememb – kako je spremembe doživljal program Radia Ognjišče skozi čas 25 let?
Radio je kot medij morda manj podvržen spremembam, saj sluh predstavlja le dobrih deset odstotkov naše čutne zaznave, torej imajo mediji, ki imajo opravka s čutilom vida, bistveno več dela tudi, ko govorimo o spremembah. Tako za radio tudi danes velja, kar je veljalo včasih: pristna vez s poslušalci, iskrenost in optimizem. Seveda se je Radio Ognjišče v 25-ih letih spreminjal, rasel je in mi smo rasli z njim, vendar pa je vse skupaj potekalo znotraj te temeljne usmeritve, ki ji vedno dodajamo še tisto našo temeljno: oznanjati veselo novico.

Če se da povedati na bolj celostni ravni: kam in na kakšen način se bo razvijal radijski program naprej?
Kaj bo z radiem v prihodnje, lahko zgolj ugibamo, pritiski glasbene industrije z različnimi ponudniki so seveda izjemni, prav tako opazujemo mlade, ki večinoma poslušajo zgolj glasbo.
Moje mnenje je, da bo radio v prihodnje imel celo večjo vlogo, kot jo ima danes, pa to ni marketinški nagovor, iskreno tako mislim. Današnji človek (v mislih imam bogatejše države) se utaplja v ponudbi »materije«, naš življenjski prostor je natrpan s ponudbo, ki se lesketa v nasičenih barvah in ponuja instant zadovoljstvo, na dolgi rok pa nas prazni in izčrpava. Radio pa je medij, ki pušča veliko svobode, in tu je prednost, seveda pod pogoji, ki sem jih opisal zgoraj.

Je kakšen del programa, za katerega vedno znova dobivate potrditve ali povratne informacije, da je to vsebina, ki gre v pravo smer?
Oddaja, na katero smo še posebej ponosni, je gotovo sobotna Za življenje. Oddaja že od samega začetka raste, seveda po zaslugi gostov, toda tudi ti rastejo z njo in mi z njimi. Sodelavci so v letih, seveda z gosti, zgradili izjemno »zaščitno znamko«, ki nam jo mnogi zavidajo. Včasih ob poslušanju pomislim, ali sodoben pristop popularne radijske postaje sploh še zmore komunikacijo na tako zahtevnem, pa vendar človeškem, preprostem pogovornem nivoju.

Kakšne so kratkoročne želje in načrti za nadaljnji razvoj Radia Ognjišče?
Želje za prihodnost so zelo enostavne, težje bo z uresničitvijo. Radi bi postali postaja za vse ljudi, ne zgolj za »izbrance«. Radi bi se, tako kot Kristus, naučili nagovarjati množice, kot beremo v evangelijih. Tem »množicam« bi radi dajali glasbo s harmonijami veselja, želimo govoriti tako, da bodo naše besede vedno izražale upanje, z molitvijo pa želimo biti čisto blizu vsem, katerih duh je zaradi bolezni ali starosti ujet v nekaj kvadratov sobe ali celo dva kvadrata postelje. Želimo razumeti, prinašati veselje in upanje. Smisel življenja, kot nam ga je prinesel Kristus.

ERJAVEC, Matej. Srebrni jubilej najbolj slovenskega radia. (Na obisku). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 11, str 40-42.
Fotografije spletna stran RO.

priloga

Stoletnica slovenske Univerze

gost meseca

predsednik DS Alojz Kovšca

darilo

Adventni koledar

Preberite več: December 2019

Najprej vas lepo pozdravljam in se vam zahvaljujem za vašo vztrajnost in požrtvovalnost pri verskem tisku. Ognjišče berem že od otroštva in brez njega ne gre. Sedaj pa bi vam postavila vprašanje, ki me muči že dolgo časa.
Pred kakim letom je umrl vaščan, ki je bil zelo dober človek. Bil je borec prekomorske brigade (ne vem, katere), vendar za razliko od mnogih drugih udeležencev NOB ni hotel o vojni nikdar govoriti. Vedno je rekel, da je bilo v vojni veliko hudega in veliko nedolžnih žrtev, in tako je bilo tega argumenta konec. Sorodniki so vedno govorili, da so ga silili, da se vpiše v partijo, a se je vedno upiral. Njegovi otroci so prejeli vse zakramente, čeprav ni bil ne on, ne žena nič pobožna. Za zakramente je poskrbela bolj stara mati. On je vedno pomagal pri obnovi po vojni. Bil je izredno pravičen človek. Pomagal je tudi župniku, a k maši ni hodil.
Vsi so ga imeli radi in so ga spoštovali, ker je bil dober, pravičen in vedno pripravljen pomagati. Ko je umiral, so otroci poklicali duhovnika, da bi se spovedal ali, da bi se z njim pogovoril, a ga je, kot sem pozneje zvedela, ta umirajoči mož odklonil. Otroci so ga cerkveno pokopali.
Vprašujem se, ali so otroci ravnali prav, da so ga cerkveno pokopali, če je odklonil spoved in vse zakramente?
Ali ima pomen potem naročati v takem primeru sveto mašo za pokojnega?
Kaj je tu v tej resnični zgodbi prav, logično in po cerkvenih zapovedih?
Hvala za odgovor, ker me zadeva res muči že kako leto, odkar sem zvedela, da so ga pokopali cerkveno, čeprav je odklonil župnika. Res me zanima, če so ravnali prav.
Težko mi je za tega človeka, ker sem ga tudi sama poznala in je bil res dober.
Antonija

Velikokrat se nam zgodi, da vidimo v življenju, našem in drugih, veliko stvari, ki jih ne razumemo, ali bi po našem morale biti drugačne. To je zato, ker mi vidimo le to, kar je zunanjega in ne tega, kar je notranje. Bog pa ne sodi po videzu, vsakega pozna, kakršen v resnici je. »Ne sodite torej pred časom, preden pride Gospod, ki bo tudi osvetlil, kar je skrito v temi in razkril namena src. Tedaj bo vsak prejel od Boga priznanje.« (1 Kor 5,12).
Jezus nam je povedal merilo, kako naj presojamo. Vsako drevo spoznamo po njegovem sadu. »Ni dobrega drevesa, ki bi rodilo slab sad, in spet ne slabega drevesa, ki bi rodilo dober sad. Vsako drevo namreč spoznamo po njegovem sadu. Smokev ne obiramo s trnja in grozdja ne trgamo z robidovja. Dober človek prinaša iz dobrega zaklada svojega srca dobro, hudoben pa iz hudobnega hudo; iz preobilja srca govorijo namreč njegova usta« (Lk 6, 43-45).
Vemo, da vsi ljudje niso tako srečni, da bi že od mladosti poznali Jezusa in njegov evangelij, kot smo mi. Kako bo Bog sodil te ljudi? Sodil jih bo po njihovi vesti, ki jim pove, kaj je prav, in kaj ne. Včasih pa to ni prav lahko ugotoviti. Zato smo lahko srečni, ker imamo Jezusov evangelij, v katerem je mnogo bolj jasno zapisano, kako moramo ravnati. To je Jezusov nauk. Naletimo pa tudi na tako nenavadnost, da se nekdo, ki je dober, ne ‘poslužuje’ Jezusovega nauka. Kaj je vzrok za tako odklanjanje vere, ne vemo. Lahko je kakšen dogodek v življenju, ki ga je hudo prizadel in vzroke pripisuje veri. Lahko je to kakšna zamera Cerkvi, vernim, duhovnikom, kar mu je povzročilo odpor do vere. Lahko je to splet okoliščin, ki jih po svoje razlaga in mu preprečujejo pravo spoznanje o veri. Vemo, da bo toliko ljudi, ki vere niso spoznali ali so jo napačno spoznali, Bog sodil po spoznanju, ki ga imajo na temelju svoje vesti. Tako bo Bog sodil tega dobrega človeka, ker se je očitno ravnal po svoji vesti, na primer, da se ni hotel vpisati v komunistično partijo. Zakaj je odklonil duhovnika, ne vemo. Bila pa je tudi v tem primeru neka huda ovira, ki je ni mogel premagati.
Bog je dober in pravičen, ker nas sodi po naših delih. Bog lahko da spoznanje, ki premaga vse te ovire. Vemo, da je dovolj trenutek kesanja za naše grehe, da jih Bog odpusti. Lahko je to zadnji trenutek življenja. Zato je tak človek še bolj potreben daritve svete maše za svojo dušo in tudi drugih molitev in dobrih del. Bog že vnaprej ve, da se bodo zanj darovale svete maše, se zanj molilo in to še bolj pomnoži njegovo usmiljenje. To je tolažba za vse verne, da Bog sprejema in upošteva naše molitve, med katerimi je sveta maša najbolj popolna, ker je daritev samega Božjega Sina. V mesecu novembru se posebej spominjamo naših rajnih in jih obiščemo na pokopališču. To je lepa in hvalevredna navada, čeprav nas opozarjajo, naj ne tekmujemo kdo bo dal več sveč na kateri grob, ker s tem tudi onesnažujemo okolje. Škoda, da se mnogi ne spomnijo, da bi naročili kakšno sveto mašo. Res je, da smo še vedno v dobi krize, vendar se mi čudno zdi, ko mi kolegi duhovniki pravijo, da nimajo dovolj naročenih svetih maš niti za sproti. Ne verjamem, da bi 17 € , kolikor je določen v Sloveniji dar za sveto mašo, pomenil prevelik strošek. Računajte, da je za mnoge duhovnike dar za mašo edini stalni dohodek.
V tej zgodbi je logično in prav, kakor me sprašuješ, da so očeta pokopali po svojih željah in prepričanju. Pogreb ni zakrament, ki bi zahteval posebno pripravo. Je zakramental, blagoslov, ki je izraz naše vere v posmrtno življenje in dostojno slovo od naših dragih. Veliko se govori danes o dostojnem pokopu tudi tistih, ki so bili, po večini brez sodbe kruto umorjeni in brez vsakega človeškega dostojanstva zakopani v skupne grobove ali vrženi v brezna. Da se je ta tragedija dogajala prav v Sloveniji v takem velikem številu, nas mora biti sram, da pa jih še sedaj nismo človeško dostojno pokopali, pa je tudi politična sramota. Koliko časa jo bomo še prenašali? Za maloštevilni slovenski narod je medvojna in povojna zgodovina znamenje sovraštva brez primere. Žrtve, ki so umirale z rožnim vencem v roki, nisi mogle ogrožati takratnega komunističnega sistema. In še danes delijo naš narod na dva dela, na zatiralce in zatirane. Konec leta (8. decembra) se začne sveto leto usmiljenja, ki ga je želel papež Frančišek. Bo to res leto umiljenja, odpuščanja, sprave? Papež si gotovo to srčno želi in mi verniki tudi.
Potrebovali bi veliko takih dobrih ljudi, kot je bil tvoj znanec, da bi pozabili na vse gorje, ki smo ga preživeli. Vendar je za to potrebno kesanje in odpuščanje.
Apostol Jakob je zapisal: »Neusmiljena je namreč sodba za tistega, ki ne izkazuje usmiljenja. Usmiljenje pa slavi zmago nad sodbo« (Jak 2,13). Krščanstvo je vera umiljenja. Bolj ko bomo to doživeli v letu usmiljenja, bolj se bomo lahko prištevali med kristjane. Naj bi se nas božje usmiljenje dotaknilo. Pa tudi tiste, ki se zanj ne zmenijo.

oče urednik Franc Bole, Ognjišče 2015 (11), str. 8

Sem reden bralec Ognjišča, pišem vam v upanju na pošten odgovor, čeprav imam malo upanja, da boste pismo o teh delikatnih temah sploh objavili. K pisanju me je spodbudil dokumentarec, ki ga je predvajala TV SLO v dveh delih. Dokumentarec, ki opisuje posiljevanje redovnic s strani redovnikov in duhovnikov, je bil zelo kvalitetno in pošteno narejen in opisuje vso pokvarjenost in sprevrženost določenega dela katoliških dostojanstvenikov.
Srce se mi je paralo ob izpovedih redovnic, ki so srce posvetile Bogu, pa so bile posiljene, izdane in zavržene od lastne Cerkve. Pa to niso osamljeni primeri, ampak grejo številke v stotine posilstev, prisilnih splavov, izključitev iz Cerkve, smešne podkupnine v zameno za molk …
Moji zaključki in vprašanja:
Vsakega duhovnika-redovnika posiljevalca bi morali nemudoma izključiti in kaznovati, ne pa premeščati v nedogled? Ali ne bi bilo bolje, da duhovnik, ki ne more krotiti sicer povsem normalnih spolnih nagnjenj do nasprotnega spola, odide k prodajalki ljubezni, kot pa da daje redovnim predstojnicam denar za protiuslugo – spolno suženjstvo sester?
Med duhovniki se pojavljajo tudi pedofili, še gnusnejša izprijenost, za vsakega dokazanega pedofila (ne samo duhovnika) bi bila primerna kazen kastracija, dosmrtni zapor in zdravljenje?
Imam dobrega prijatelja pravoslavne vere, ki mi je razlagal, da v njihovih krajih v Srbiji kandidat doseže posvečenje v duhovnika, šele potem ko se poroči in se izkaže, da ima normalna nagnjenja (ni gej, ni pedofil …). Ali ne bi bilo smiselno, da bi tudi v naši Cerkvi uvedli nekaj podobnega?
Še vedno sem mnenja, da je večji del duhovnikov dobrih in so šli za Božjim glasom in ne, da se skrivajo za preobleko z nepravilnimi (geji) in perverznimi (pedofili in posiljevalci nun) nagnjenji. Prav zato bi morali vsi odgovorni cerkveni dostojanstveniki, s papežem na čelu, ukrepati že včeraj in ne šele enkrat v daljni prihodnosti! Ni čudno, da upadajo duhovni poklici, če se ščiti takšen kriminal in perverznost?
Za spoštovanje poštenih duhovnikov bi bilo prav, da vsi odgovorni s papežem na čelu odstopijo in odgovarjajo za vse trenutne nepravilnosti. Papež namreč ve za vse stvari, a jih le pometa pod preprogo!
Želim vam še mnogo uspešnih let z visoko naklado in vas lepo pozdravljam.
Edvard

Pismo začenjate z omembo dokumentarca, ki ga je predvajala nacionalna televizija. Morda samo kakšno besedo o tem. Posilstva redovnic so se gotovo zgodila, o njih je z obsojanjem javno govoril tudi papež. Nacionalna televizija, ki jo vsi plačujemo, je v zadnjem času predvajala dva dokumentarca o versko-cerkvenih temah. Oba sta zelo negativno govorila o veri in Cerkvi. Ta o posilstvih je sicer temeljil na dejstvih, a v Cerkvi se dogaja ogromno stvari, toda na naši nacionalni televiziji – nič boljše niso privatne – predvajajo dokumentarce samo o negativnih stvareh. To omenjam, da se zavemo, da nam televizija ni prikazala tega filma v želji po resnici, ampak po diskreditaciji Cerkve. Če bi ji šlo za objektivnost, resnico, nepristranskost in strokovnost bi poleg tega filma prikazala še druge, ki govore tudi o pozitivnih stvareh, ki jih je Cerkev naredila skozi zgodovino. In teh nikakor ni malo. Na italijanski državni televiziji sem videl veliko odličnih dokumentarcev, ki objektivno govorijo tudi o pozitivnih straneh Cerkve. Na slovenski jih ne boste videli. Zanimivo, da vi tega ne navajate kot problem.
Upravičeno z ogorčenjem pišete o “pokvarjenosti in sprevrženosti določenega dela katoliških dostojanstvenikov”. Pohvalno je, da razlikujete med duhovniki. Na žalost je res, da so nekateri duhovniki pokvarjeni, a je tudi večina dobrih duhovnikov, ki se trudijo živeti po evangeliju in naredijo veliko dobrega.
Dejstva govorijo, da so se posiljevanja res dogajala. To je potrdil tudi papež, ki je ostro obsodil ta pojav. Taka gnusna dejanja je mogoče samo obsojati in zavračati. Kolikor vem, potekajo o teh stvareh tudi preiskave, ki pa seveda ne morejo odvzeti travm zlorabljenih redovnic. Zato se strinjam z vami, da bi morali “vsakega duhovnika-redovnika posiljevalca nemudoma izključiti in kaznovati”.
Zanimive so vaše vrstice o pravoslavni praksi, čeprav je v ozadju tega razmišljanja skrito mišljenje, da je duhovniški celibat kriv za pedofilijo in homoseksualnost. To trditev danes velikokrat zasledimo. Seveda zanjo ni niti najmanjših dokazov. Homoseksualnost poznamo povsod, vsekakor ne samo med posvečenimi osebami, prav tako je dejstvo, da je največ pedofilije v družinah. Običajno pravoslavni verniki zelo slabo poznajo svojo vero. Poznavalci vedo povedati, da je tudi v njihovih Cerkvah veliko problemov. Res pa je, da se pravoslavni duhovniki lahko poročijo, a kot vi pravite, morajo to storiti pred posvečenjem. Torej je tudi v pravoslavnih cerkvah sveti red (mašniško posvečenje) na neki način nezdružljiv s poroko. Kajti če pravoslavnemu duhovniku umre žena, se ne sme več poročiti. To kaže na skupno tradicijo ‘nezdružljivosti’ zakramenta svetega zakona in mašniškega posvečenja. V tej luči lahko razumemo tudi predloge nekaterih v katoliški Cerkvi, da bi posvečevali ‘preizkušene može’ (viri probati). To pomeni, da bi lahko posvetili v mašnike moške, ki so se izkazali kot dobri možje, skrbni očetje in zaupanja vredni ljudje.
S tem pa katoliška Cerkev ne bi odpravila celibata, ampak bi bili poročeni duhovniki samo ena od izbir. Kajti Cerkev, tako na Vzhodu kot na Zahodu, je skozi zgodovino vedno poznala posvečeno neporočenost. To kaže dejstvo, da tudi pravoslavna Cerkev pozna neporočenost in sicer pri redovnikih in redovnicah. In še ena zanimivost – škofje v pravoslavni Cerkvi lahko izhajajo samo iz meniških vrst. Še več! V zadnjem času so tudi protestanti »odkrili« celibat. Lep primer so taizéjski menihi, ki jih je ustanovil protestant in med katerimi je veliko pripadnikov te veroizpovedi. Kako je neporočenost ena od posebnih poti k Bogu, pa kažejo tudi menihi v drugih verstvih. Kdo ne pozna budističnih menihov? Ironično je, da naša javnost tako problematizira celibat v katoliški Cerkvi, ko pa pride Dalaj Lama, se okrog njega, ki je tudi celibater, zgrinjajo novinarke in novinarji, ki rohnijo proti celibatu v katoliški Cerkvi.
Popolnoma se strinjam z vami, da bi morala Cerkev “ukrepati že včeraj in ne šele enkrat v daljni prihodnosti”. Nepravilnost v Cerkvi je treba odpravljati. Vi omenjate predvsem duhovnike, ki so zašli na stranpoti. Obenem pa tudi poudarjate, da je veliko duhovnikov dobrih. Ni rešitev, da iščemo ‘poceni’ izhode, ampak da predstavimo pozitivne zglede, ki jih ni malo. Duhovnik, redovnik ali redovnica, ki živi zvesto svojo neporočenost je srečen/a osebno in lahko naredi veliko dobrega. Naj navedem samo dva primera, ki ju pozna cel svet: danes že sveta Mati Terezija iz Kalkute in slovenski misijonar Peter Opeka! Koliko dobrega sta naredila ta dva neporočena človeka! In seveda tudi številni drugi!
Cerkev se mora vedno prenavljati, tudi takrat, ko je to boleče in neprijetno, a samo tako bo verodostojna, prepričljiva in privlačna. Neukrepanje jo gotovo slabi in vi upravičeno domnevate, da zato upada tudi število duhovnih poklicev, čeprav – resnici na ljubo – to ni edini vzrok. Bog je v zgodovini Cerkvi vedno naklanjal milost, da se je izvila iz preizkušenj. Poznavalci cerkvene zgodovine trdijo, da so bile včasih nepravilnosti v Cerkvi tako velike, da se je zdelo, da bo propadla, a so jo takrat rešili ljudje, ki so bili sposobni reform in prenovitve v evangeljskem duhu. Bog prenavlja Cerkev po ljudeh. Zato je poleg dejanj odgovornih v Cerkvi potrebna tudi naša stalna molitev za Cerkev in duhovnike.
RUSTJA Božo, Pismo meseca, Ognjišče, 2019 leto 55, št. 11, str. 6-7