Slovenci smo se s plebiscitom 23. decembra 1990 enodušno izrekli za samostojno državo. Znamenja/simboli državnosti so zastava, grb in himna. Državna himna Republike Slovenije je sedma kitica Zdravljice našega največjega pesnika Franceta Prešerna, ki se začne z verzom: »Žive naj vsi narodi«. Slovesno je bila zapeta v novem parlamentu 26. decembra 1990 ob razglasitvi samostojnosti. S svojo Zdravljico je Prešeren zaželel Slovencem edinost, srečo in spravo ter oblast in čast, vsem narodom pa mir in prijateljstvo. Besedilo je uglasbil skladatelj Stanko Premrl. Prešeren po pravici velja za našega največjega pesnika. »Kakor velikan nad tropom pritlikavcev se dviguje njegova postava nad malimi Čbeličarji,« je zapisal literarni zgodovinar Ivan Grafenauer. »In to razmerje je toliko bolj čudno, ker je nastopil v našem slovstvu kar nenadoma, brez kakršnih koli predhodnikov.« Lahko bi rekli, da je začel iz nič in ustvaril umetnine, s katerimi se lahko ponašamo pred evropskimi narodi. S svojo poezijo je prehiteval čas. Moralo je preteči dosti let, preden je bil postavljen na mesto, ki mu gre.

ROJSTNA HIŠA JE SPOMINSKI MUZEJ
Rojstni kraj Franceta Prešerna je prijazna gorenjska vasica Vrba. Njej je pesnik posvetil prvega od svojih sonetov nesreče. Malo od vasi proti vzhodu stoji na nizkem hribčku ljubka cerkev sv. Marka, ki ga Prešeren v omenjeni pesmi imenuje “bližnji sosed”. Hiši, kjer se je rodil, se je reklo Pri Ribčevih in je do danes v bistvu ohranila tedanjo podobo. Na pobudo pisatelja Finžgarja so jo leta 1937 odkupili in leta 1939 preredili v spominski muzej.
France se je rodil 3. decembra 1800 kot tretji od devetih otrok Šimna Prešerna in Mine roj. Svetina ter bil še isti dan krščen na Rodinah in sicer na ime Frančišek Ksaverij. V njegovem sorodstvu je bilo kar šest duhovnikov: stari stric Jožef, strica Franc in Jakob, brat Jurij Prešeren, nečak Janez Vovk ter pranečak Anton Vovk, ljubljanski nadškof. Pomembno vlogo v njegovem življenju je odigral stari stric Jožef, župnik na Kopanju pri Grosupljem, ki je sedemletnega pranečaka vzel k sebi. »Njega moramo najbrž zahvaliti za pesnika, ker brez njegove podpore ne bi šel v šole« (I. Grafenauer). Leta 1810 ga je poslal na slovečo osnovno šolo v Ribnico, ki jo je obiskoval dve leti in je kot odličen učenec prišel v ‘zlate bukve’. Dve leti zatem je prišel v Ljubljano in 1813 stopil v gimnazijo, kjer je bil njegov sošolec Anton Martin Slomšek. V gimnazijskih letih se je Prešeren pridobil temeljito klasično znanje, seznanil se je tudi z glavnimi evropskimi jeziki. Odločilno je vplival nanj tri leta (po študiju pet) starejši Matija Čop, s katerim sta se družila posebno v počitnicah. Bil je klasični jezikoslovec, izvrsten poznavalec evropske romantike in svojega mlajšega prijatelja je uvajal v pesniški svet.

“UPANJE VAŠE SPOLNIT NE MOREM”
Po končanem liceju se je jeseni 1821 odpravil na Dunaj, kjer je po enem letniku filozofije študiral pravo. Mati in strici duhovniki so želeli, da bi tudi France postal duhovnik. V edinem ohranjenem pismu domačim z Dunaja (24. maja 1824) je zapisal: »Meni je prov zlo de Vam upanje Vaše spolnit ne morem.« Zaradi tega so mu strici odtegnili podporo. On je kot domači učitelj in s Knafljevo štipendijo študij uspešno dovršil. Jeseni 1828 je kot doktor prava nastopil službo odvetniškega pripravnika pri dr. Baumgartnu v Ljubljani. Rad bi se čimprej osamosvojil, vendar je bila vsaka njegova prošnja odbita. Leta 1834 je šel za odvetniškega pomočnika k odvetniku dr. Blažu Crobathu, sošolcu in prijatelju. Jeseni 1836 je prišla h Crobathovim za pestunjo deklica Ana Jelovškova, ki ji je Prešeren začel dvoriti predvsem da bi jezil Primicovo Julijo, ki je gledala nanj zviška. Ko ji je bilo komaj petnajst let in pol, je z njim zanosila. Ob rojstvu otroka je njegovo srce zapelo prisrčno pesem Nezakonska mati. Kasneje je imel z njo še dva otroka, urejene družine pa ni ustanovil zaradi neurejenih gmotnih razmer; pred smrtjo je svoja dva živeča otroka določil za glavna dediča. Sredi leta 1846 je bil Prešeren le imenovan za deželnega odvetnika v Kranju. Ljudje so mu zaupali, ker je bil izkušen pravnik in pošten. Po dveh letih mu je začelo zdravje naglo pešati, od decembra 1848 ni več šel iz sobe. Dal je poklicat dekana Jožefa Dagarina, da mu je podeli zakramente za umirajoče, pred tremi meščani je napravil ustno oporoko, 8. februarja 1849 ob pol osmih je pesnikov srce prenehalo biti. Njegovo smrt so sredi dopoldneva oznanili zvonovi ljubljanskih cerkva. Od leta 1945 je spominski dan Prešernove smrti slovenski kulturni praznik.

“KOMUR PEVSKI DUH SEM VDIHNIL”
Najmlajša Prešernova sestra Lenka (1811–1891) se je na stara leta spominjala, da je France, odkar ga je poznala, “vsako reč brž na verze naštimal”. Verjetno je Prešeren začel pesniti že v ljubljanskih šolah, gotovo pa na Dunaju. Leta 1832 je prijatelju in umetniškemu vodniku Matiju Čopu pisal, da je zvezek svojih pesmi pokazal uglednemu slavistu Jerneju Kopitarju, ki mu je svetoval, naj jih za nekaj časa pusti v predalu. Kasneje je razen treh (Povodni mož, Lenora, Lažnivi pratikarji) vse sežgal. Kot pesnik se je prvič javno predstavil v ljubljanskem (nemškem) časopisu Illirisches Blatt 12. januarja 1827 s svojo pesmijo Dekelcam v slovenščini in nemščini. V naslednjih letih so se objave množile. Največ Prešernovih pesmi je izšlo v petih zvezkih Kranjske čbelice (1830–1834), s katerimi se je dvignil visoko nad druge pesnike tega zbornika. Po letu 1833, ko se je zaljubil v Primicovo Julijo, ki ga je zavrnila, se je v njegovem srcu porajala ljubezenska poezija – Gazele, Sonetni venec (1834) z akrostihom Juliji, nato še z drugimi ljubezenskimi soneti. Leta 1836 je v samostojni objavi izšel Krst pri Savici, povest v verzih z zgodovinsko snovjo pokristjanjena Slovencev, vendar s težiščem na žrtvovani ljubezni Črtomira in Bogomile. Že pred selitvijo v Kranj je začel misliti na to, da bi svoje pesmi zbral in jih izdal v knjigi. Po hudih bojih s cenzuro so njegove Poezije izšle 15. decembra 1846 (z letnico 1847) v nakladi 1.200 izvodov. Josip Stritar je v znamenitem uvodu v Poezije 1866 zapisal: »Ko bi se sklicali narodi pred sodni stol, naj se izkažejo, kako so gospodarili z določenimi talenti; kako se je vsak po svoje udeležil vesoljne človeške omike; smel bi se mali slovenski narod pokazati med drugimi z drobno knjigo, kateri se pravi: Prešernove Poezije.«

ČUK, Silvester. France Prešeren (1800–1849). (Obletnica meseca), Ognjišče, 2020, leto 56, št. 12, str. 92-93.

Tokratno decembrsko Ognjišče je obdano s še več prilogami kot običajno – kar tremi! Tudi letošnjemu je dodan stenski koledar za leto 2020 s fotografijami, navdihujočimi mislimi in seveda kalendarjem, z godovi svetnikov in cerkvenimi prazniki. Tudi katalog knjig Ognjišča je postal že stalnica decembrske številke. Kot običajno so v njem predstavljene novosti, ki jih je letos kar precej, obenem pa predstavljamo še druge knjige, primerne za decembrsko obdarovanje tako otrok in mladostnikov kot odraslih.

Nova pa je adventna priloga, nekakšen duhovni adventni koledar. Na trgu je namreč veliko adventnih koledarjev, ki bolj odvračajo od prave priprave na božič kot pa nas pripravljajo nanj, saj so močno skomercializirani. Zato smo pripravili adventni koledar z duhovnimi mislimi, ki nas bodo vsak dan adventnega časa – in še naprej skozi božični čas do Sv. Treh kraljev – duhovno pripravljale na praznik Jezusovega rojstva in pomagale, da bi v božičnem praznovanju začutili Božjo bližino. Na hrbtni strani koledarja pa sta dva posterja (božični in velikonočni), ki ju boste lahko obesili, potem ko bo adventni koledar odslužil.

Misli za duhovni adventni koledar so vzete iz nove knjige Andreje Schwarz Divji božič. Naslov knjige je provokativen. Mnoge v adventnem in božičnem času spremlja veliko stresa in hitenja, čeprav si tako želimo miru, ko pričakujemo drugačne, globlje doživete praznike. Pisateljica nas povabi, da prekinemo z ustaljenimi navadami in si ustvarimo prostor, v katerem bomo lahko začutili Božjo bližino.

Na glasbenih straneh smo k pogovoru povabili Mojco Bitenc Križaj, ki je predstavila glasbeno operni svet in pove, kako kot glasbenica doživlja decembrsko adventni čas. O svojem poslanstvu redovne sestre uršulinke je spregovorila s. Božena Kutnar, na straneh za zakonce pišemo, zakaj je zakrament svetega zakona res zakon, na pojav bolezni oz. bolečin v grlu in žrelu pa smo pogledali na straneh znanosti, kjer lahko izvemo več o tem, zakaj do obolenja sploh pride.

V letu, ko je bilo že nekaj jubilejev, tako nismo spregledali najprej 100-letnice ljubljanske univerze, kateri je posvečena priloga, pa tudi 200-letnice smrti barona Žiga Zoisa. O njem nam je v pogovoru spregovoril dr. Luka Vidmar, znanstveni sodelavec na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU soavtor razstave o knjižnici barona Žiga Zoisa, ki je na ogled v Razstavni dvorani NUK. S knjigo je bil povezan tudi naš tokratni obisk, ko smo obiskali našo prenovljeno Slomškovo knjigarno v Mariboru, kjer smo pogledali na skoraj 30-letno pot, ki jo je ta knjigarna že prehodila in kaj v njej lahko najdejo njeni obiskovalci.

S temo knjig smo začeli pogovor s predsednikom Državnega sveta Alojzom Kovšco, tudi zato, ker je od 26. novembra do 1. decembra potekal v Cankarjevem domu 35. slovenski knjižni sejem. Na njem je sodelovalo tudi Ognjišče, ki je imelo svoj prostor, kjer ste si lahko ogledali naše novitete in druge knjige ter jih kupili s posebnim sejemskim popustom.

Kako nas branje Ognjišča obogati in celo usmeri na pravo pot življenja, nam govori tokratno pismo meseca (stran 6) s povabilom, naj sebi in drugim naročimo Ognjišče. Tam dobimo tudi več podrobnosti o naročnini na našo revijo za prihodnje leto, ki bo ostala enaka letošnji.

 RUSTJA, Božo. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 12, str. 4.

Naši hišni kolegi, ki za vas pripravljajo vsakodnevni radijski program, praznujejo jubilejno leto 25 – let Radia Ognjišče. Z njimi se lahko veselimo in praznujemo vsi mi – tako sodelavci v hiši Ognjišča kot tudi vsi radijski prijatelji in poslušalci nasploh. Kdor prisluhne oddaji Prijatelji Radia Ognjišče in odzivom ljudi, kako cenijo program Radia Ognjišče, se lahko prepriča, da je bila odločitev za začetek radijskega oddajanja še kako pravilna.

Tokratni obisk v prostorih Radia Ognjišče je bil opravljen z namenom, da smo skupaj pokukali v nekaj spominov in dogodkov na tej poti. Vsak od štirih urednikov je v mozaik praznovanja 25-letnice dodal svoje razmišljanje, tudi s pogledom, uprtim v nadaljnja leta. Ob tem seveda kličemo Radiu Ognjišče še na mnoga leta!

Glavni urednik msgr. Franci Trstenjak

Številka 25 sama po sebi ne pove veliko. Kaj pove vam, ki ste doživeli načrtovanje, vzpostavljanje in celoten razvoj Radia Ognjiče vseh teh 25 let?
Srebrni jubilej daje priložnost za veselje in praznovanje. Za nekoga številka 25 ni nič posebnega. Zame pa je, ker je vendar za nami 25 vsebinsko zelo bogatih let. Veliko je bilo lepega in dobrega, pa tudi kaj bridkega, še posebej denimo, ko se boriš za nove frekvence oz. da ti jih ne bi odvzeli zaradi nerazumnih birokratskih postopkov in ignorance državnih uradnikov. Prav to ponovno doživljamo v tem jubilejnem letu. V četrt stoletja na eni strani ustvarjamo dober program, ki je sprejet tako med katoličani kakor tudi med neverujočimi, po drugi strani pa smo z raznimi projekti dosegli lepe vezi s poslušalci, ki ti tako s pohvalo kot tudi s kritiko dajejo pogum za naprej.

Ob vsaki prelomnici človek izpostavi ključne stvari, oceni opravljeno delo. S kakšnim pogledom ga vrednotite vi?
Ko sem bil v letu 1993 povabljen, da bi »postavil na noge« Radio Ognjišče, nisem razmišljal, kaj bo čez pet, deset ... let. Takrat sem preprosto vedel, da moram narediti to, za kar sem bil postavljen. Zdaj, ko gledam nazaj, pa me seveda preveva hvaležnost Bogu in vsem sodelavcem, da se je naša radijska postaja tako dobro zasidrala v slovenskem medijskem prostoru. Od vsega začetka ponavljam frazo, da si »Bog tudi s klumpom pomaga«. To iskreno mislim, ker nimam neke medijske izobrazbe. Vem pa, da sem po drugi strani »osvojil« izobrazbo s pogovori z znanimi medijskimi osebnostmi, ki so mi pripovedovale o svojem delu in hkrati o zakulisnem dogajanju znotraj posameznih medijev. Vesel in hvaležen sem, da sem pred 26 leti pravilno razmišljal in ostal zvest načrtu. Na začetku je bila potrebna tudi »trma«, ki mi je pomagala k uresničenju idej in zamisli. Ves čas pa sem gradil na zaupanju do sodelavcev, ki so in še vedno prispevajo svoj nadvse pomemben delež za dobro celotnega kolektiva. Držati se moramo gesla: Skup' držimo, pa bo šlo!

Kaj bi vi izpostavili kot največji uspeh Radia Ognjišče v teh 25 letih?
Skozi vseh 25 let čutim in doživljam čudovito delo Božje previdnosti. Radio Ognjišče je rezultat darov Svetega Duha od ideje, ki se je porodila pri msgr. Boletu, in seveda do same realizacije, ki se iz leta v leto utrjuje in potrjuje. Zato prav v tej luči vidim uspeh, da je bil program takoj sprejet pri poslušalcih in da se priljubljenost pomnožuje. Uspeh vidim tudi pri sodelavcih, ki so dali na voljo svoje talente in sposobnosti za program in druge radijske projekte. Če pa moram izpostaviti nekaj otipljivih dogodkov, potem so ti ob samem programu, ki je in mora biti vedno na prvem mestu, velika družina prijateljev Radia Ognjišče, srečanja PRO, romanja, počitnice, gala in drugi koncerti, dobrodelne akcije, program ob obiskih sv. papeža Janeza Pavla II., prenosi iz različnih koncev sveta ...

Vodja tehnike Izidor Šček

Da radijski program sploh lahko doseže oddajnike in prispe v naše radijske postaje, je treba poskrbeti za tehnično podporo. Glede na to, da se tehnika zelo hitro spreminja, koliko tehničnih prelomnic je bilo skozi teh 25 let? 
Oddajati smo začeli ravno ob koncu digitalne revolucije na področju zvoka, ko so se magnetofoni in gramofoni umaknili digitalnim medijem (MD, DAT, CD), nazadnje pa so ostali le še računalniki v taki in drugačni obliki. Internet je pa sploh zamajal stare temelje radia in vedno znova postavlja, odkriva in prestavlja radijske meje. Radijski sprejemnik danes ni več škatla z anteno, ampak je to lahko tako računalnik kot telefon ali pa kaj vmes. Velika prelomnica je namreč oddajanje prek interneta, ki za razliko od zemeljskih oddajnikov omogoča poslušanje kjerkoli na svetu in s tem prekaša še eno veliko prelomnico, oddajanje prek satelita, in še eno, digitalni radio DAB+.

Kako pa je z oddajniki? V zadnjem času je bilo zaslediti kar nekaj težav glede oddajanja na nekaterih koncih.
Tudi tu se je tehnika spremenila. Stari, veliki oddajniki na drage in časovno omejene elektronke so se umaknili majhnim in varčnim napravam, ki nudijo vpogled v svoje delovanje in samodejno sporočajo morebitne napake v delovanju. Tehnika pa je žal nemočna proti slovenski birokraciji, ki nam onemogoča postavitev novih oddajnikov in celo ukinja stare. Lahko bi rekli, da je v skladiščih dovolj hrane za vse, a birokracija ljudem ne pusti do nje, pa čeprav ima hrana rok trajanja, ki ji bo kmalu potekel. Glavno, da imajo birokrati zadnjo besedo, pa čeprav so zaradi tega ljudje čisto po nepotrebnem lačni. Žal!

Se v tem smislu nakazuje kakšna tehnološka rešitev?
Digitalni radio DAB+ je rešitev za marsikateri kraj v Sloveniji, vendar tudi tu pokritost ni idealna, pa še novi sprejemnik potrebujemo. Vse kaže na to, da se bo glede na vedno večjo razširjenost interneta in mobilnega signala tudi radio nazadnje zasidral prav na tej informacijski poti. Na trgu je vse več sprejemnikov, ki omogočajo sprejem prek FM, DAB+ in WiFi signala, ponujajo pa tudi poslušanje podkastov, vremensko napoved ...

Urednica informativnega programa Marta Jerebič

Poleg razvedrilne vloge ima radio seveda tudi svojo informativno vlogo. Tudi format informativnih oddaj je v vsem tem času gotovo doživel precejšen razvoj. Kako se to pozna?
V prvih letih radia smo bili ’vzhičeni’, ko smo za informativno oddajo dobili izjavo kakšnega politika ali škofa. Velikokrat smo jo objavili v celoti, pa čeprav je bila dolga 3 minute. Danes smo najbolj zadovoljni, če znajo sogovorniki svoje misli strniti v 30 sekund, sicer jih režemo mi. Na vsakem koraku je potrebna selekcija. Da o razmahu tehnologije, ki nam je olajšala in po drugi strani naložila novo delo, sploh ne govorim.

Danes smo na določenih postajah soočeni s “flash” 60- ali 90-sekundnimi info vložki, kjer je informacija okleščena na minimum. Je to res razvoj informativnega programa, kot si ga želimo poslušalci, ali imate na Radiu Ognjišče glede tega vseeno drugačne izkušnje? 
Z načinom življenja so se spremenili tudi poslušalci. Njihova pozornost hitro pade. Kdor radijsko postajo posluša zaradi glasbe, bo ob dolgih poročilih prestavil drugam. Zato so nekatere postaje v preteklosti začele uvrščati poročila deset ali pet minut pred uro in si pridobile poslušalce tistih postaj, kjer so bila poročila točno ob uri. Zato danes 60-sekundna poročila. Obdržijo poslušalce.
Na Radiu Ognjišče sem ob nastopu funkcije urednice decembra 2018 sledila zgledu Radia Vatikan in italijanske katoliške radijske mreže Radio InBlu. Poročila so dolga največ tri minute, razgibana z izjavami sogovornikov ali kratkimi prispevki novinarjev. Ko so na Radiu Vatikan daljšo informativno oddajo skrajšali na zgolj deset minut, so mi pojasnili, da je preostalo v podkastih. Na Radiu Ognjišče še vztrajamo pri dveh daljših informativnih oddajah ob 15. in 18. uri – ker imamo veliko za povedati tudi z druge strani. Tudi sami pa ugotavljamo, da prispevki ne smejo biti predolgi, saj pozornost pade. In če odgovorim na vprašanje – da, razvoj informativnega programa gre v smeri kratko in jedrnato. Zadeve se selijo tudi na internet, podkaste ...
V današnjem času se rado poudarja, da je največje bogastvo imeti informacijo. Hkrati pa se zdi, da se v poplavi informacij ne da razbrati, katere so vredne objave, katere ne. Kakšen kriterij uporabljate na Radiu Ognjišče glede tega in kako zagotoviti, da bi v eter prišle predvsem dobre novice? 
Število novic, ki jih vsak dan objavi Slovenska tiskovna agencija, se vsako leto veča. Po grobi oceni na Radiu Ognjišče objavimo približno 20 do 30 odstotkov njihovih novic. Danes je lažje priti do svojih virov. Gledamo predvsem na to, ali je nekaj ’naše’. S tem imam v mislih cerkvene dogodke ali dogodke, ki jih iz političnih ali drugih razlogov drugi mediji ne bodo pokrili. Negativnim novicam se ne moremo izogniti, vedno pa brskamo za dobrimi novicami.

Odgovorni urednik Tadej Sadar

Mediji so z razvojem tehnologij deležni velikih sprememb – kako je spremembe doživljal program Radia Ognjišče skozi čas 25 let?
Radio je kot medij morda manj podvržen spremembam, saj sluh predstavlja le dobrih deset odstotkov naše čutne zaznave, torej imajo mediji, ki imajo opravka s čutilom vida, bistveno več dela tudi, ko govorimo o spremembah. Tako za radio tudi danes velja, kar je veljalo včasih: pristna vez s poslušalci, iskrenost in optimizem. Seveda se je Radio Ognjišče v 25-ih letih spreminjal, rasel je in mi smo rasli z njim, vendar pa je vse skupaj potekalo znotraj te temeljne usmeritve, ki ji vedno dodajamo še tisto našo temeljno: oznanjati veselo novico.

Če se da povedati na bolj celostni ravni: kam in na kakšen način se bo razvijal radijski program naprej?
Kaj bo z radiem v prihodnje, lahko zgolj ugibamo, pritiski glasbene industrije z različnimi ponudniki so seveda izjemni, prav tako opazujemo mlade, ki večinoma poslušajo zgolj glasbo.
Moje mnenje je, da bo radio v prihodnje imel celo večjo vlogo, kot jo ima danes, pa to ni marketinški nagovor, iskreno tako mislim. Današnji človek (v mislih imam bogatejše države) se utaplja v ponudbi »materije«, naš življenjski prostor je natrpan s ponudbo, ki se lesketa v nasičenih barvah in ponuja instant zadovoljstvo, na dolgi rok pa nas prazni in izčrpava. Radio pa je medij, ki pušča veliko svobode, in tu je prednost, seveda pod pogoji, ki sem jih opisal zgoraj.

Je kakšen del programa, za katerega vedno znova dobivate potrditve ali povratne informacije, da je to vsebina, ki gre v pravo smer?
Oddaja, na katero smo še posebej ponosni, je gotovo sobotna Za življenje. Oddaja že od samega začetka raste, seveda po zaslugi gostov, toda tudi ti rastejo z njo in mi z njimi. Sodelavci so v letih, seveda z gosti, zgradili izjemno »zaščitno znamko«, ki nam jo mnogi zavidajo. Včasih ob poslušanju pomislim, ali sodoben pristop popularne radijske postaje sploh še zmore komunikacijo na tako zahtevnem, pa vendar človeškem, preprostem pogovornem nivoju.

Kakšne so kratkoročne želje in načrti za nadaljnji razvoj Radia Ognjišče?
Želje za prihodnost so zelo enostavne, težje bo z uresničitvijo. Radi bi postali postaja za vse ljudi, ne zgolj za »izbrance«. Radi bi se, tako kot Kristus, naučili nagovarjati množice, kot beremo v evangelijih. Tem »množicam« bi radi dajali glasbo s harmonijami veselja, želimo govoriti tako, da bodo naše besede vedno izražale upanje, z molitvijo pa želimo biti čisto blizu vsem, katerih duh je zaradi bolezni ali starosti ujet v nekaj kvadratov sobe ali celo dva kvadrata postelje. Želimo razumeti, prinašati veselje in upanje. Smisel življenja, kot nam ga je prinesel Kristus.

ERJAVEC, Matej. Srebrni jubilej najbolj slovenskega radia. (Na obisku). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 11, str 40-42.
Fotografije spletna stran RO.

priloga

Stoletnica slovenske Univerze

gost meseca

predsednik DS Alojz Kovšca

darilo

Adventni koledar

Preberite več: December 2019

Najprej vas lepo pozdravljam in se vam zahvaljujem za vašo vztrajnost in požrtvovalnost pri verskem tisku. Ognjišče berem že od otroštva in brez njega ne gre. Sedaj pa bi vam postavila vprašanje, ki me muči že dolgo časa.
Pred kakim letom je umrl vaščan, ki je bil zelo dober človek. Bil je borec prekomorske brigade (ne vem, katere), vendar za razliko od mnogih drugih udeležencev NOB ni hotel o vojni nikdar govoriti. Vedno je rekel, da je bilo v vojni veliko hudega in veliko nedolžnih žrtev, in tako je bilo tega argumenta konec. Sorodniki so vedno govorili, da so ga silili, da se vpiše v partijo, a se je vedno upiral. Njegovi otroci so prejeli vse zakramente, čeprav ni bil ne on, ne žena nič pobožna. Za zakramente je poskrbela bolj stara mati. On je vedno pomagal pri obnovi po vojni. Bil je izredno pravičen človek. Pomagal je tudi župniku, a k maši ni hodil.
Vsi so ga imeli radi in so ga spoštovali, ker je bil dober, pravičen in vedno pripravljen pomagati. Ko je umiral, so otroci poklicali duhovnika, da bi se spovedal ali, da bi se z njim pogovoril, a ga je, kot sem pozneje zvedela, ta umirajoči mož odklonil. Otroci so ga cerkveno pokopali.
Vprašujem se, ali so otroci ravnali prav, da so ga cerkveno pokopali, če je odklonil spoved in vse zakramente?
Ali ima pomen potem naročati v takem primeru sveto mašo za pokojnega?
Kaj je tu v tej resnični zgodbi prav, logično in po cerkvenih zapovedih?
Hvala za odgovor, ker me zadeva res muči že kako leto, odkar sem zvedela, da so ga pokopali cerkveno, čeprav je odklonil župnika. Res me zanima, če so ravnali prav.
Težko mi je za tega človeka, ker sem ga tudi sama poznala in je bil res dober.
Antonija

Velikokrat se nam zgodi, da vidimo v življenju, našem in drugih, veliko stvari, ki jih ne razumemo, ali bi po našem morale biti drugačne. To je zato, ker mi vidimo le to, kar je zunanjega in ne tega, kar je notranje. Bog pa ne sodi po videzu, vsakega pozna, kakršen v resnici je. »Ne sodite torej pred časom, preden pride Gospod, ki bo tudi osvetlil, kar je skrito v temi in razkril namena src. Tedaj bo vsak prejel od Boga priznanje.« (1 Kor 5,12).
Jezus nam je povedal merilo, kako naj presojamo. Vsako drevo spoznamo po njegovem sadu. »Ni dobrega drevesa, ki bi rodilo slab sad, in spet ne slabega drevesa, ki bi rodilo dober sad. Vsako drevo namreč spoznamo po njegovem sadu. Smokev ne obiramo s trnja in grozdja ne trgamo z robidovja. Dober človek prinaša iz dobrega zaklada svojega srca dobro, hudoben pa iz hudobnega hudo; iz preobilja srca govorijo namreč njegova usta« (Lk 6, 43-45).
Vemo, da vsi ljudje niso tako srečni, da bi že od mladosti poznali Jezusa in njegov evangelij, kot smo mi. Kako bo Bog sodil te ljudi? Sodil jih bo po njihovi vesti, ki jim pove, kaj je prav, in kaj ne. Včasih pa to ni prav lahko ugotoviti. Zato smo lahko srečni, ker imamo Jezusov evangelij, v katerem je mnogo bolj jasno zapisano, kako moramo ravnati. To je Jezusov nauk. Naletimo pa tudi na tako nenavadnost, da se nekdo, ki je dober, ne ‘poslužuje’ Jezusovega nauka. Kaj je vzrok za tako odklanjanje vere, ne vemo. Lahko je kakšen dogodek v življenju, ki ga je hudo prizadel in vzroke pripisuje veri. Lahko je to kakšna zamera Cerkvi, vernim, duhovnikom, kar mu je povzročilo odpor do vere. Lahko je to splet okoliščin, ki jih po svoje razlaga in mu preprečujejo pravo spoznanje o veri. Vemo, da bo toliko ljudi, ki vere niso spoznali ali so jo napačno spoznali, Bog sodil po spoznanju, ki ga imajo na temelju svoje vesti. Tako bo Bog sodil tega dobrega človeka, ker se je očitno ravnal po svoji vesti, na primer, da se ni hotel vpisati v komunistično partijo. Zakaj je odklonil duhovnika, ne vemo. Bila pa je tudi v tem primeru neka huda ovira, ki je ni mogel premagati.
Bog je dober in pravičen, ker nas sodi po naših delih. Bog lahko da spoznanje, ki premaga vse te ovire. Vemo, da je dovolj trenutek kesanja za naše grehe, da jih Bog odpusti. Lahko je to zadnji trenutek življenja. Zato je tak človek še bolj potreben daritve svete maše za svojo dušo in tudi drugih molitev in dobrih del. Bog že vnaprej ve, da se bodo zanj darovale svete maše, se zanj molilo in to še bolj pomnoži njegovo usmiljenje. To je tolažba za vse verne, da Bog sprejema in upošteva naše molitve, med katerimi je sveta maša najbolj popolna, ker je daritev samega Božjega Sina. V mesecu novembru se posebej spominjamo naših rajnih in jih obiščemo na pokopališču. To je lepa in hvalevredna navada, čeprav nas opozarjajo, naj ne tekmujemo kdo bo dal več sveč na kateri grob, ker s tem tudi onesnažujemo okolje. Škoda, da se mnogi ne spomnijo, da bi naročili kakšno sveto mašo. Res je, da smo še vedno v dobi krize, vendar se mi čudno zdi, ko mi kolegi duhovniki pravijo, da nimajo dovolj naročenih svetih maš niti za sproti. Ne verjamem, da bi 17 € , kolikor je določen v Sloveniji dar za sveto mašo, pomenil prevelik strošek. Računajte, da je za mnoge duhovnike dar za mašo edini stalni dohodek.
V tej zgodbi je logično in prav, kakor me sprašuješ, da so očeta pokopali po svojih željah in prepričanju. Pogreb ni zakrament, ki bi zahteval posebno pripravo. Je zakramental, blagoslov, ki je izraz naše vere v posmrtno življenje in dostojno slovo od naših dragih. Veliko se govori danes o dostojnem pokopu tudi tistih, ki so bili, po večini brez sodbe kruto umorjeni in brez vsakega človeškega dostojanstva zakopani v skupne grobove ali vrženi v brezna. Da se je ta tragedija dogajala prav v Sloveniji v takem velikem številu, nas mora biti sram, da pa jih še sedaj nismo človeško dostojno pokopali, pa je tudi politična sramota. Koliko časa jo bomo še prenašali? Za maloštevilni slovenski narod je medvojna in povojna zgodovina znamenje sovraštva brez primere. Žrtve, ki so umirale z rožnim vencem v roki, nisi mogle ogrožati takratnega komunističnega sistema. In še danes delijo naš narod na dva dela, na zatiralce in zatirane. Konec leta (8. decembra) se začne sveto leto usmiljenja, ki ga je želel papež Frančišek. Bo to res leto umiljenja, odpuščanja, sprave? Papež si gotovo to srčno želi in mi verniki tudi.
Potrebovali bi veliko takih dobrih ljudi, kot je bil tvoj znanec, da bi pozabili na vse gorje, ki smo ga preživeli. Vendar je za to potrebno kesanje in odpuščanje.
Apostol Jakob je zapisal: »Neusmiljena je namreč sodba za tistega, ki ne izkazuje usmiljenja. Usmiljenje pa slavi zmago nad sodbo« (Jak 2,13). Krščanstvo je vera umiljenja. Bolj ko bomo to doživeli v letu usmiljenja, bolj se bomo lahko prištevali med kristjane. Naj bi se nas božje usmiljenje dotaknilo. Pa tudi tiste, ki se zanj ne zmenijo.

oče urednik Franc Bole, Ognjišče 2015 (11), str. 8

Sem reden bralec Ognjišča, pišem vam v upanju na pošten odgovor, čeprav imam malo upanja, da boste pismo o teh delikatnih temah sploh objavili. K pisanju me je spodbudil dokumentarec, ki ga je predvajala TV SLO v dveh delih. Dokumentarec, ki opisuje posiljevanje redovnic s strani redovnikov in duhovnikov, je bil zelo kvalitetno in pošteno narejen in opisuje vso pokvarjenost in sprevrženost določenega dela katoliških dostojanstvenikov.
Srce se mi je paralo ob izpovedih redovnic, ki so srce posvetile Bogu, pa so bile posiljene, izdane in zavržene od lastne Cerkve. Pa to niso osamljeni primeri, ampak grejo številke v stotine posilstev, prisilnih splavov, izključitev iz Cerkve, smešne podkupnine v zameno za molk …
Moji zaključki in vprašanja:
Vsakega duhovnika-redovnika posiljevalca bi morali nemudoma izključiti in kaznovati, ne pa premeščati v nedogled? Ali ne bi bilo bolje, da duhovnik, ki ne more krotiti sicer povsem normalnih spolnih nagnjenj do nasprotnega spola, odide k prodajalki ljubezni, kot pa da daje redovnim predstojnicam denar za protiuslugo – spolno suženjstvo sester?
Med duhovniki se pojavljajo tudi pedofili, še gnusnejša izprijenost, za vsakega dokazanega pedofila (ne samo duhovnika) bi bila primerna kazen kastracija, dosmrtni zapor in zdravljenje?
Imam dobrega prijatelja pravoslavne vere, ki mi je razlagal, da v njihovih krajih v Srbiji kandidat doseže posvečenje v duhovnika, šele potem ko se poroči in se izkaže, da ima normalna nagnjenja (ni gej, ni pedofil …). Ali ne bi bilo smiselno, da bi tudi v naši Cerkvi uvedli nekaj podobnega?
Še vedno sem mnenja, da je večji del duhovnikov dobrih in so šli za Božjim glasom in ne, da se skrivajo za preobleko z nepravilnimi (geji) in perverznimi (pedofili in posiljevalci nun) nagnjenji. Prav zato bi morali vsi odgovorni cerkveni dostojanstveniki, s papežem na čelu, ukrepati že včeraj in ne šele enkrat v daljni prihodnosti! Ni čudno, da upadajo duhovni poklici, če se ščiti takšen kriminal in perverznost?
Za spoštovanje poštenih duhovnikov bi bilo prav, da vsi odgovorni s papežem na čelu odstopijo in odgovarjajo za vse trenutne nepravilnosti. Papež namreč ve za vse stvari, a jih le pometa pod preprogo!
Želim vam še mnogo uspešnih let z visoko naklado in vas lepo pozdravljam.
Edvard

Pismo začenjate z omembo dokumentarca, ki ga je predvajala nacionalna televizija. Morda samo kakšno besedo o tem. Posilstva redovnic so se gotovo zgodila, o njih je z obsojanjem javno govoril tudi papež. Nacionalna televizija, ki jo vsi plačujemo, je v zadnjem času predvajala dva dokumentarca o versko-cerkvenih temah. Oba sta zelo negativno govorila o veri in Cerkvi. Ta o posilstvih je sicer temeljil na dejstvih, a v Cerkvi se dogaja ogromno stvari, toda na naši nacionalni televiziji – nič boljše niso privatne – predvajajo dokumentarce samo o negativnih stvareh. To omenjam, da se zavemo, da nam televizija ni prikazala tega filma v želji po resnici, ampak po diskreditaciji Cerkve. Če bi ji šlo za objektivnost, resnico, nepristranskost in strokovnost bi poleg tega filma prikazala še druge, ki govore tudi o pozitivnih stvareh, ki jih je Cerkev naredila skozi zgodovino. In teh nikakor ni malo. Na italijanski državni televiziji sem videl veliko odličnih dokumentarcev, ki objektivno govorijo tudi o pozitivnih straneh Cerkve. Na slovenski jih ne boste videli. Zanimivo, da vi tega ne navajate kot problem.
Upravičeno z ogorčenjem pišete o “pokvarjenosti in sprevrženosti določenega dela katoliških dostojanstvenikov”. Pohvalno je, da razlikujete med duhovniki. Na žalost je res, da so nekateri duhovniki pokvarjeni, a je tudi večina dobrih duhovnikov, ki se trudijo živeti po evangeliju in naredijo veliko dobrega.
Dejstva govorijo, da so se posiljevanja res dogajala. To je potrdil tudi papež, ki je ostro obsodil ta pojav. Taka gnusna dejanja je mogoče samo obsojati in zavračati. Kolikor vem, potekajo o teh stvareh tudi preiskave, ki pa seveda ne morejo odvzeti travm zlorabljenih redovnic. Zato se strinjam z vami, da bi morali “vsakega duhovnika-redovnika posiljevalca nemudoma izključiti in kaznovati”.
Zanimive so vaše vrstice o pravoslavni praksi, čeprav je v ozadju tega razmišljanja skrito mišljenje, da je duhovniški celibat kriv za pedofilijo in homoseksualnost. To trditev danes velikokrat zasledimo. Seveda zanjo ni niti najmanjših dokazov. Homoseksualnost poznamo povsod, vsekakor ne samo med posvečenimi osebami, prav tako je dejstvo, da je največ pedofilije v družinah. Običajno pravoslavni verniki zelo slabo poznajo svojo vero. Poznavalci vedo povedati, da je tudi v njihovih Cerkvah veliko problemov. Res pa je, da se pravoslavni duhovniki lahko poročijo, a kot vi pravite, morajo to storiti pred posvečenjem. Torej je tudi v pravoslavnih cerkvah sveti red (mašniško posvečenje) na neki način nezdružljiv s poroko. Kajti če pravoslavnemu duhovniku umre žena, se ne sme več poročiti. To kaže na skupno tradicijo ‘nezdružljivosti’ zakramenta svetega zakona in mašniškega posvečenja. V tej luči lahko razumemo tudi predloge nekaterih v katoliški Cerkvi, da bi posvečevali ‘preizkušene može’ (viri probati). To pomeni, da bi lahko posvetili v mašnike moške, ki so se izkazali kot dobri možje, skrbni očetje in zaupanja vredni ljudje.
S tem pa katoliška Cerkev ne bi odpravila celibata, ampak bi bili poročeni duhovniki samo ena od izbir. Kajti Cerkev, tako na Vzhodu kot na Zahodu, je skozi zgodovino vedno poznala posvečeno neporočenost. To kaže dejstvo, da tudi pravoslavna Cerkev pozna neporočenost in sicer pri redovnikih in redovnicah. In še ena zanimivost – škofje v pravoslavni Cerkvi lahko izhajajo samo iz meniških vrst. Še več! V zadnjem času so tudi protestanti »odkrili« celibat. Lep primer so taizéjski menihi, ki jih je ustanovil protestant in med katerimi je veliko pripadnikov te veroizpovedi. Kako je neporočenost ena od posebnih poti k Bogu, pa kažejo tudi menihi v drugih verstvih. Kdo ne pozna budističnih menihov? Ironično je, da naša javnost tako problematizira celibat v katoliški Cerkvi, ko pa pride Dalaj Lama, se okrog njega, ki je tudi celibater, zgrinjajo novinarke in novinarji, ki rohnijo proti celibatu v katoliški Cerkvi.
Popolnoma se strinjam z vami, da bi morala Cerkev “ukrepati že včeraj in ne šele enkrat v daljni prihodnosti”. Nepravilnost v Cerkvi je treba odpravljati. Vi omenjate predvsem duhovnike, ki so zašli na stranpoti. Obenem pa tudi poudarjate, da je veliko duhovnikov dobrih. Ni rešitev, da iščemo ‘poceni’ izhode, ampak da predstavimo pozitivne zglede, ki jih ni malo. Duhovnik, redovnik ali redovnica, ki živi zvesto svojo neporočenost je srečen/a osebno in lahko naredi veliko dobrega. Naj navedem samo dva primera, ki ju pozna cel svet: danes že sveta Mati Terezija iz Kalkute in slovenski misijonar Peter Opeka! Koliko dobrega sta naredila ta dva neporočena človeka! In seveda tudi številni drugi!
Cerkev se mora vedno prenavljati, tudi takrat, ko je to boleče in neprijetno, a samo tako bo verodostojna, prepričljiva in privlačna. Neukrepanje jo gotovo slabi in vi upravičeno domnevate, da zato upada tudi število duhovnih poklicev, čeprav – resnici na ljubo – to ni edini vzrok. Bog je v zgodovini Cerkvi vedno naklanjal milost, da se je izvila iz preizkušenj. Poznavalci cerkvene zgodovine trdijo, da so bile včasih nepravilnosti v Cerkvi tako velike, da se je zdelo, da bo propadla, a so jo takrat rešili ljudje, ki so bili sposobni reform in prenovitve v evangeljskem duhu. Bog prenavlja Cerkev po ljudeh. Zato je poleg dejanj odgovornih v Cerkvi potrebna tudi naša stalna molitev za Cerkev in duhovnike.
RUSTJA Božo, Pismo meseca, Ognjišče, 2019 leto 55, št. 11, str. 6-7

* 12. november 1898, Novo mesto, † 8. november 1999, Maribor

»Svojo dolgo, a nepozabno pot vrhunskega tekmovalca v gimnastiki sem končal z Berlinom (1936). Za menoj je bila kar štirinajst let dolga doba nenehnih velikih tekmovanj, v katerih sem seveda doživel in preživel vse, kar športnik sploh lahko doživi. Pri tem je seveda treba imeti pred očmi razmere tistega časa in tistih let, ko vendarle ni šlo za tekme denarja, politike in medijev, ampak za čisto tekmovalnega duha, za željo uspehih, samopremagovanju in seveda zmagah. (…) Pri tisti moji telovadbi je šlo za poudarjeno ljubiteljsko ozadje, za leta velikega prijateljstva in preprostega medsebojnega občudovanja, za tovarištvo, ki ni imelo meja in ki ga danes velikokrat tako pogrešamo.« Tako je ob koncu svoje tekmovalne poti povedal Leon Štukelj, naš najuspešnejši olimpijec. Nastopal je na treh olimpijskih igrah (Pariz 1924, Amsterdam 1928, Berlin 1936) ter osvojil 3 zlate, 1 srebrno in 2 bronasti medalji. Zgodbo svojega življenja je razkril v knjigi Prvih 100 let, ki je izšla ob stoletnici njegovega rojstva.

OPTIMIZEM – RECEPT ZA DOLGO ŽIVLJENJE
Pred svojim stotim rojstnim dnem je Leon Štukelj v pogovoru s Frančkom Jaukom dejal, da je “izrazit optimist, če ne bi bil, bi že zaradi tega ne živel toliko časa”. Rodil se je 12. novembra 1898 v Kandiji pri Novem mestu kot tretji otrok v družini Štukelj. Sedemletnega so vpisali v deško šolo v Novem mestu, ki so jo vodili frančiškani. Leta 1911 se je petčlanska družina preselila v Novo mesto, kjer je oče Leopold postal občinski tajnik. Svoje šolanje je Leon nadaljeval v gimnaziji, ki se je leta 1912 preselila v nove prostore z lepo telovadnico, ki je bila zanj “najlepši prostor”, ker je bil že ‘zasvojen’ s telovadbo po srečanju s telovadci novomeškega Sokola. Zadnja leta prve svetovne vojne je bil v pisarni vojnega ministrstva na Dunaju. Po vojni je na novoustanovljeni univerzi v Ljubljani nadaljeval študij prava, ki ga je začel v Zagrebu. Po očetovi smrti leta 1921 je bil njegov edini cilj končati študij in nastopiti plačano prakso na sodišču ter s tem zagotoviti sebi in mami sredstva za življenje (sestri Irma in Pola sta bili že poročeni). »Ob prejemu prve pripravniške plače sem hitel domov in ves denar položil mami na mizo.« Služboval je v različnih krajih. Družino si je ustvaril leta 1937: poročil se je Lidijo Plemelj in rodila se jima je hčerka Lidija (Lidka). Vsa leta druge svetovne vojne so se stiskali v maminem stanovanju v Novem mestu in se preživljali samo z njegovo plačo. Pri novih oblastnikih je bil slabo zapisan in po vojni je bil odpuščen. Pokojnino (1965) si je prislužil z raznimi službami, nazadnje je bil komercialist pri gostinski zbornici. V javnosti je bil pozabljen, šele po rojstvu slovenske države je bil deležen časti kot športni velikan in plemenit človek. Stoletnico rojstva je praznoval z nami, njegovo srce je zastalo 9. novembra 1999, tri dni pred 101. rojstnim dnem.

TRI OLIMPIADE, ŠEST MEDALJ
Za telovadbo se je Leon Štukelj navdušil kot osemletni deček ob nastopu svojih vrstnikov, včlanjenih v telovadno društvo Sokol. Takoj se jim je pridružil in začel resno vaditi. »Telovadnici sem ostal zvest do pričetka druge svetovne vojne, ko sem prenehal telovaditi. V telovadbi sem našel vse tisto, kar išče mlad človek: veselje, prijatelje in zdravje. Telovadba mi je krepila telo, me vzgajala v zavednega Slovenca.« Na višji ravni je prvič nastopil na Vidov dan leta 1919 v Novem Sadu. Na velikem mednarodnem tekmovanju v Ljubljani avgusta 1922 je zablestel v vajah na orodjih in osvojil prva mesta na bradlji, drogu in krogih ter bil prvi v skupnem seštevku posameznikov. Opozoril je svoj izjemni talent ter postal nepogrešljiv član jugoslovanske telovadne vrste. Na olimpijskih igrah v Parizu ji je priboril dve zlati medalji: na drogu in v mnogoboju. Ob svečani razglasitvi je na olimpijskem stadionu jugoslovanska zastava dvakrat zavihrala na najvišjem drogu. V domovini so telovadcem, predvsem Štuklju, priredili veličastne sprejeme. Štuklja je v svoji vili na Bledu sprejel kralj Aleksander in ga odlikoval. Na olimpijskih igrah v Amsterdamu leta 1928 je vrsta osvojila bronasto medaljo, Štukelj pa bronasto v mnogoboju ter na krogih. Olimpijskih iger v Los Angelesu leta 1932 se jugoslovanski športniki niso udeležili. Pred igrami v Berlinu leta 1936 je Štukelj, ki je bil star 37 let, okleval, a je vendar nastopil. »Želel sem, da bi končal svoje štirinajstletno tekmovanje vsaj z eno olimpijsko kolajno in da bi se še poslednjič uveljavil v vrhu.« In res je osvojil srebrno kolajno na krogih. Na olimpijskih igrah v Atlanti leta 1996 je ‘nastopil’ v vlogi najstarejšega živečega olimpijca.

NJEGOV POGLED V SLOVENSKO DUŠO
Na vprašanje Frančka Jauka, če je kdaj razmišljal o človeški duši, o duši Slovenca, je odgovoril: »Seveda, kako da ne. Katoliška vera je izjemno močno zasidrana v slovenskem človeku. Vodila ga je skozi zgodovino in Slovenija ni v tem pogledu nič posebnega. Na naši celini je z nekaj izjemami doma krščanstvo, v tem delu Evrope pa katoliško izročilo. Ko razmišljam o veri, ugotavljam, da gre za verske predpise, ki so visoko moralni, ki pa jih je seveda treba razumeti in se jim prilagajati, jih upoštevati in jih izvajati. Ljudje, ki so nastrojeni proti verskim prepričanjem, se radi zatekajo k zgodovini in nam iz nje posredujejo informacije o stranpoteh nekaterih ljudi iz verskega življenja. Toda jaz vse te reči jemljem normalno in jih tudi razumem na preprost način. Cerkev je končno ustanova ljudi, vodijo jo ljudje, ljudje pa so bili v zgodovini in so še danes taki in drugačni. Človek želi odgovor na osnovno vprašanje: od kod prihajamo in kam gremo. Na ta vprašanja odgovarjajo vsa verstva, zato ima vsak tudi pravico, da se opredeli za katerokoli vero. To pravico morata vsaka družba in država spoštovati, vsako smešenje ali pa zmanjševanje pomena človekove vere je nedostojno. Država mora spoštovati to človekovo opredelitev in jo zaščititi z zakoni.« Proti koncu svojega življenjskega romanja je kot romar obiskal Sveto deželo. »Od daleč smo si ogledali Oljsko goro, bili smo na prostoru, kjer so križali Jezusa, obiskali smo prostor zadnje večerje, kjer je Juda izdal Odrešenika. Jaz sem to v tistem trenutku občutil drugače kot takrat, ko sem o teh dogajanjih prebiral v knjigi. Čeprav sem vedel za vse podatke, me je v dvorani zadnje večerje hipoma spreletelo: ovedel sem se, da se je vse to s Kristusom dogajalo tu, kjer zdaj stojim.«

ČUK, Silvester. Leon Štukelj (1898-1999). (Obletnica meseca), Ognjišče, 2019, leto 55, št. 11, str. 44-45

Novembrskemu Ognjišču je, kot v zadnjih letih, priložena Miklavževa ponudba in ponudba za jaslice. Tudi v letošnji ponudbi je precej knjig za otroke. Naj naštejem samo nekatere novosti: štiri pobarvanke o Jezusovih prilikah, Otroške molitve, Košuta, miš in lišček in nova knjiga Zakajčki, ki odgovarja na vprašanja otrok o veri, Bogu, Cerkvi, duhovnikih. Knjigo sestavlja sedemindvajset prigod iz družinskega vsakdana, barvite ilustracije in nekaj namigov za ustvarjanje, molitev ali razmislek in jo predstavljamo na str. 113. Svoj sklop v katalogu predstavljajo knjige o sv. Miklavžu, med njimi že deveti ponatis pobarvanke Sveti Miklavž.

Letos je bogata ponudba knjig, primernih za najstnike. Seveda knjige, ki so sposobne nagovoriti najstnike, nagovarjajo tudi odrasle. Prvi dve sta izpod peresa nekdanjega baletnika, sicer diplomiranega psihologa in filozofa, danes pa doktorja teologije in italijanskega duhovnika Maurizia de Sanctisa: Mali princ usmiljenja in Bog je … prav zares. Tretja je iz zbirke Žepna knjiga Ognjišča in nosi naslov Fant, ti vendar zmoreš, četrta pa z naslovom Sto in eno vprašanje o Bogu odgovarja na najpogostejša vprašanja, ki si jih postavljajo mladi in manj mladi o Bogu in veri.

Osrednji sogovornik tokratne številke je zaslužni profesor in akademik Jože Maček, ki je v devetih desetletjih življenja izpopolnil svoje znanje na področjih agronomije, ekonomije in zgodovine. V pogovoru je predstavil svojo mladost, ukvarjanje z raziskovanjem na področju agronomije, še posebej pa je zanimivo njegovo zgodovinsko delo pri raziskovanju mašnih in svetnih ustanov v 17. in 18. stoletju.

Kar 1950 let v zgodovino smo se podali s tokratno prilogo – obiskali smo naše najstarejše mesto Ptuj. Pred 1950 leti je to mesto prvič pisno omenjeno in zapis rimskega zgodovinarja Tacita so na Ptuju vzeli za rojstni dan mesta. Bogata antična dediščina kar kliče k spoznavanju, tako na področju zgodovine, arheologije in tudi antičnega krščanstva, kjer se pojavi prvi škof na Slovenskem.

Naši radijski kolegi praznujejo 25-letnico, tako da smo se na obisku ustavili pri njih in pri štirih sodelavcih preverili, kako odmeva ta 25-letnica in kako si predstavljajo radijski medij tudi v prihodnje.

Tokratna tema meseca prinaša mladim vedno zanimivo vsebino – kako do službe. Koliko mladih se sprašuje, kateri poklic je pravi zanje in v kateri poklic so poklicani, malo pa se jih zaveda, da pot do tja vodi preko spoznavanja samega sebe, svojih karakternih lastnosti in predvsem veščin, ki si jih naberejo lahko že do vstopa na področje trga dela.

O veščinah, znanju in tekmovalnosti pa smo se pogovarjali z Nikom Škrlecem, ki je leta 2016 prevzel vodenje kviza Male sive celice – kviza, ki prav tako praznuje 25 letnico.

Od 26. novembra do 1. decembra bo v Cankarjevem domu potekal 35. Slovenski knjižni sejem, na katerem bo sodelovalo tudi Ognjišče. Že sedaj vabljeni, da obiščete našo stojnico in prireditve. V Mariboru pa lahko obiščete Slomškovo knjigarno na novi lokaciji (Gosposka ulica 17), ki smo jo odprli 16. oktobra.

Naročnina za Ognjišče v letu 2020 ostane enaka kot doslej.

 RUSTJA, Božo. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 10, str. 4.