predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Akademija pripravlja mednarodni simpozij o interpretaciji Svetega pisma

Osmi februar - Prešernov dan (obletnica smrti našega največjega pesnika) je slovenski kulturni praznik. Ob misli na to smo izbrali za gosta meseca predsednika "osrednje, najvišje in najpopolnejše znanstvene in umetniške ustanove kulture slovenskega naroda" - Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU), literarnega zgodovinarja dr. Franceta Bernika. Po dogovoru sva se dobila na sedežu SAZU na Novem trgu 3, nedaleč od znamenite Plečnikove Narodne in univerzitetne knjižnice. Prisrčno me je sprejel v prostornem predsedniškem kabinetu. Brž je stekel pogovor.

- Slovenska akademija znanosti in umetnosti (SAZU) je najvišja kulturna ustanova v Sloveniji. Biti njen predsednik je velika čast pa tudi velika obveznost. Koliko časa ste predsednik in kakšne so naloge predsednika SAZU?
Naloge predsednika SAZU so dejansko enake kot naloge akademije same. Ta pa si kot najvišja znanstvena in umetnostna ustanova v Sloveniji prizadeva pospeševati znanost in umetnost, spodbujati vrhunsko znanost in vrhunske umetnosti, hkrati pa zaslužnim podeljevati častne nazive. Izvolitev nekoga v akademijo pomeni priznanje najvišje kakovosti njegovega znanstvenega ali umetniškega dela. Član SAZU sem od leta 1983, za predsednika pa sem bil izvoljen leta 1992, sem torej prvi predsednik SAZU v neodvisni Republiki Sloveniji. Moje delo v akademiji poteka v več smereh: najprej ne zanemarjam dejavnosti v svoji stroki, literarni zgodovini. Odkar sem predsednik SAZU, sem pri založbi Sagner v Münchnu izdal knjigo z naslovom Die slowenische Literatur im europeischen Kontekst. V knjigi so zbrana moja predavanja, ki sem jih imel na nemških in avstrijskih univerzah, pa tudi v Kanadi in ZDA. To je moje strokovno delo, ki pa zaradi obveznosti v akademiji zadnji čas nekoliko trpi. Moram odkrito priznati, da je težko opravljati vestno, požrtvovalno in vsestransko dvoje tako odgovornih obveznosti, kot sta biti strokovnjak na svojem področju in biti predsednik akademije.

- Ko sem vas prosil za ta pogovor, sem čutil, kako ste med celo vrsto obveznosti le s težavo našli nekaj prostega časa za naše bralce. Zelo sem vam hvaležen, da ste kljub obremenjenosti in pomanjkanju časa le pristali na pogovor.
Reči pa moram, da me tudi opravljanje naloge predsednika SAZU napolnjuje z zadovoljstvom, ker so vidni uspehi ne samo mojega dela v akademiji, temveč tudi izvršilnega odbora in predsedstva akademije ter vseh posameznih akademikov. Ugotavljam, da ima akademija zadnje čase v javnosti uglednejši položaj, da je bolj navzoča in dejavna v znanosti in umetnosti. Politika ostaja zunaj naših zanimanj, kajti naša prvenstvena naloga so znanosti, vse, od humanističnih prek naravoslovnih do tehniških in biomedicinskih, in pa seveda umetnosti. V teh zadnjih treh, štirih letih, odkar vodim akademijo skupaj z izvršilnim odborom, s katerim zelo dobro sodelujem, je akademija priredila vrsto simpozijev, tudi mednarodnih. Rad bi omenil, da je bila leta 1995 pri nas uspela okrogla miza o Josipu Vidmarju, nekdanjem dolgoletnem predsedniku akademije, ob stoletnici njegovega rojstva. Ta je bila po eni strani spoštljiva do pokojnega predsednika, našega vrhunskega literarnega in gledališkega kritika, po drugi strani pa tudi kritična, obravnavala ga je tudi iz razdalje, kajti naloga znanosti je razčleniti neki pojav, tudi osebnost s pozitivnih in negativnih vidikov. Omejili smo se na njegovo dejavnost na področju literarne kritike, kjer je pokojni Vidmar naši narodni skupnosti in naši državi največ pozitivnega prispeval. Cela vrsta referatov, tudi kritičnih, je izzvenela v to smer. Bil je velika osebnost in kot tak je imel tudi velike vrline in slabosti. Taka je pač človeška narava vseh, velikih in malih.

- Kaj načrtujete za bližnjo prihodnost?
Letos imamo v načrtu dva velika mednarodna simpozija, oziroma dve znanstveni posvetovanji. Najprej v februarju mednarodni dialektološki simpozij v Mariboru, ki bo posvečen 80-letnici našega vrhunskega dialektologa Tineta Logarja. Jeseni načrtujemo mednarodni simpozij o interpretaciji Svetega pisma. Pripravljalni odbor, ki ga vodi akademik dr. Jože Kraševec, redni profesor na teološki fakulteti, eden vrhunskih biblicistov ne samo pri nas, temveč tudi v svetu, načrtuje ta simpozij za čas od 18. do 20. septembra. Takrat bo predvidoma izšel tudi novi slovenski prevod Svetega pisma (Stare zaveze). To bo dogodek velikega pomena, ob tem bo odprta razstava raznih prevodov Svetega pisma v Narodni in univerzitetni knjižnici in temu temu mednarodnemu znanstvenemu dogodku bo posvečen koncert. Sam simpozij pa bo razdeljen v tri dele. Najprej bo govor o interpretaciji in o starih prevodih Svetega pisma, potem bo pogovor o starih prevodih in interpretaciji Svetega pisma v slovanskih jezikih in nazadnje, kot krona, še interpretacija in vloga Svetega pisma v slovenski kulturi: v literaturi, v upodabljajoči umetnosti, v glasbi. Tukaj bo nastopilo več vodilnih slovenskih znanstvenikov s področja humanistike. Naj naštejem samo Kajetana Gantarja, Janka Kosa, Tarasa Kermaunerja, Borisa Paternuja, Jožeta Pogačnika, Marjana Smolika, Eda Škulja, Franca Zadravca in še sebe. Zelo verjetno bom vzel temo Ivan Cankar in Sveto pismo, saj sodi Ivan Cankar med tiste slovenske pisatelje, ki je Sveto pismo ne samo poznal, temveč je Sveto pismo, zlasti Stara zaveza, vplivala, bolj stilistično kot jezikovno, na njegovo literarno delo.

- Ta osvetlitev bo potrdila, da slovenske kulture in umetnosti - kakor kulture in umetnosti Zahoda sploh - brez poznanja Svetega pisma ne moremo razumeti.
Reči moram še to, da ni vse naše delo le priprava in organizacija teh znanstvenih posvetovanj in izdajanje knjig. Naši člani, redni in izredni, so dejavni tudi vsakdo osebno ali v ustanovah, kjer so zaposleni. Delo akademije je večslojno, je delo v imenu ustanove in pod njenim pokroviteljstvom, in tak bo tudi mednarodni simpozij, ki se bo odvijal pod pokroviteljstvom SAZU univerze v Ljubljani in pa Vzhodnega inštituta v Rimu. Pri vrednotenju dela naše akademije je treba upoštevati tudi individualno delo akademikov zunaj akademije.

- Koliko je trenutno akademikov, koliko je rednih in koliko je dopisnih članov?
92 članov je rednih in izrednih, to smo domači člani. Potem pa imamo 85 dopisnih članov, to so vrhunski strokovnjaki, umetniki kot tudi znanstveniki z vseh delov sveta, med njimi predvsem tisti, ki so povezani s slovensko znanostjo in slovensko umetnostjo. Lepa vrsta dopisnih članov je slovenskega rodu, ki živijo bodisi v zamejstvu na Tržaškem ali na Koroškem, ali pa tudi po svetu: v Franciji, Kanadi, v ZDA in drugod. Dopisni član je lahko samo znanstvenik, ki biva v tujini, je pa lahko tudi slovenskega rodu. Novi zakon pa dovoljuje, da dopisne člane naše akademije, ki so slovenskega rodu, lahko prekvalificiramo v redne člane, z vsemi pravicami in dolžnostmi, ki jih imamo mi, redni in izredni člani, bivajoči v Republiki Sloveniji.

- Kdaj se sprejemajo novi člani? Ali se to dogaja takrat, ko se nabere določeno število zelo ustvarjalnih osebnosti?
Volitve novih članov so vsako drugo leto. Volitve so bile lani, naslednje bodo leta 1997. Lani je bilo sprejetih 10 novih izrednih članov, 11 izrednih pa smo izvolili za redne člane. Razmerje med rednimi in izrednimi člani je približno 1:2 v korist rednih članov

- Vi ste po stroki literarni zgodovinar. Ali ste tudi univerzitetni profesor?
Sem literarni zgodovinar, znanstvenik; kot profesor pa nastopam predvsem kot gostujoči profesor v tujini in sicer dovolj redno na avstrijskih, še bolj pa na nemških univerzah, kjer imam vsake dve leti cikel predavanj iz slovenske književnosti v kontekstu evropskih književnosti. To je tema, ki zanima tuje slaviste: naša književnost v okviru evropske književnosti. Sicer sem pa znanstveni svetnik v Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede pri Znanstveno raziskovalnemu centru naše akademije. Moja univerzitetna kariera je bila kratka: v letih 1951-57 sem bil asistent pri prof. Slodnjaku. Ko iz političnih razlogov nisem bil več ponovno izvoljen za asistenta, je prenehalo moje delo na univerzi in ostal sem nekaj časa brez zaposlitve. Enajst let sem bil v Slovenski matici kot urednik knjižnih izdaj in kot tajnik. Od leta 1972 sem pa znanstveni sodelavec, potem pa znanstveni svetnik v že omenjenem Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede. Precej predavam na raznih simpozijih, tudi zunaj Evrope, v Kanadi in ZDA, predvsem pa redno, na nemških univerzah.

- Vaše sedanje mesto je torej tudi neke vrste zadoščenje za vse tiste udarce, ki ste jih morali pretrpeti iz političnih razlogov.
To je bilo dogajanje, ki je bilo zunaj mojih moči in reči moram, da za to ne krivim nikogar. Začel sem znova, verujoč v svoje sposobnosti in pa v veliko sožitje s svojo ženo, ki mi je v težkih letih stala ob strani in me podpirala. Ostal sem zvest stroki, za katero sem se odločil, in to se mi zdi največje zadovoljstvo. To je resnično tisto, kar mi pomaga živeti. To je, če se izrazim z besedami Viktorja Frankla, dunajskega logoterapevta, in našega akademika Antona Trstenjaka, "smisel življenja". Smisel življenja ni le iskanje smisla, temveč tudi najdenje le-tega. Smisel je tisto, kar našemu življenju daje vrednost in samopotrditev.

- Omenili ste, da ste bili asistent po končani univerzi. Ali ste univerzo končali v Ljubljani?
Da, v Ljubljani sem končal slavistične študije in naredil sem tudi doktorat znanosti (1960) kot eden prvih slavistov po vojni. Nihče me ni oviral, obravnavan sem bil popolnoma enakovredno. Nasploh sem človek harmonične narave in tak skuša biti tudi moj odnos do okolja in do življenja.

- Zelo lepo povedano, saj je to stališče, ki se ga mora človek držati, kljub temu, da se srečuje s krivicami.
Nisem konfliktna osebnost, temveč sem povezovalni človek in to uresničujem tudi na akademiji. Bil sem in sem predsednik vseh, ne glede na stroko in svetovnonazorsko usmeritev. Moja težnja je držati akademijo skupaj, da vsi sledimo enemu samemu cilju, ki smo mu zavezani: služiti slovenski znanosti in slovenski umetnosti.

- Slovenija je samostojna komaj pet let. Pogoj za to je predvsem dejstvo, da je Slovenija dežela, ki ima svoj knjižni jezik, svojo kulturo, zgodovino, izročilo, ljudi, ki so vse to razvili.
SAZU je ena najvažnejših ustanov, ne samo slovenskega naroda, temveč tudi slovenske države. To je ustanova, ki nas predstavlja svetu in reči moram, da ima naša akademija zelo številne in tesne zveze z drugimi akademijami, da nas obravnavajo enakovredno, da nas vabijo na simpozije, da nas obiskujejo in tudi mi obiskujemo njih, da med njimi in nami teče izmenjava mnenj, publikacij, skratka: mi smo že vključeni v evropsko kulturo in znanost.

- Kljub temu, da smo majhen narod, saj kulturno delovanje presega številčnost.
Osebno mislim, da je maloštevilnost nekega naroda, v tem primeru slovenskega, tudi spodbuda; prej kot slabost. To je spodbuda k ustvarjalnosti, k težnji, biti kakovosten. In samo v kakovosti naših ustvarjalnih prizadevanj je naša prihodnost, ne v obsežnosti. Tukaj zaostajamo, kakovost pa je naše načelo. Tukaj se spet na neki način strinjam s prof. Trstenjakom, ki pravi, da lahko maloštevilni narod preživi samo, če je ustvarjalen. Ustvarjalnost daje samozavest in seveda kakovost in kar nas usposablja za enakovredno tekmovanje s številnejšimi narodi.

- Že dvakrat ste omenili prof. Trstenjaka, ki je v začetku januarja (8.) obhajal 90- letnico življenja in je tudi akademik. On je bil tudi moj profesor, takrat še ne akademik, ker je bila ovira to, da je bil duhovnik. Politika lahko postane tudi ovira za napredek nekega naroda.
Reči moram, da ima danes politika do SAZU spoštljiv odnos, da ne opažam nobenih poseganj na naše področje. Po novem zakonu, ki ga je državni zbor sprejel lansko leto, v drugem členu piše, da je "SAZU avtonomna in neodvisna organizacija umetnikov in znanstvenikov". To ni samo načelo, to se dejansko upošteva.

- Ko ste omenjali delo akademije, sem se spomnil nekega simpozija, ki se ga je udeležil tudi kardinal Poupard, takratni predsedujoči Tajništva za neverujoče.
To je bilo še v prejšnjem režimu (1984), ko je akademija skupaj z vatikanskim tajništvom za neverujoče, ki mu je načeloval kardinal Poupard, organizirala velik znanstveni simpozij Znanost in vera, prvi simpozij take vrste v vzhodnem, komunističnem delu Evrope. To je bilo svetlo, pogumno dejanje naše akademije. Na tem simpoziju so sodelovali tudi teologi, nadškof Šuštar, akademik Trstenjak in dr. Franc Rode.

- Vi ste kot znanstvenik in univerzitetni profesor že dolgo v Ljubljani. Ali ste tudi po rodu Ljubljančan?
Res je, sem Ljubljančan. Rojen sem bil (leta 1927) v Zapužah, majhnem naselju med Dravljami in Podutikom. To naselje se v prvotni obliki ni ohranilo. Ostala je samo Zapuška cesta. Tam smo stanovali dve, tri leta, nakar smo se preselili v Gunclje pri Šentvidu in tam sta si oče in mati zgradila hišico, v kateri sem preživel svoje otroštvo in mladost do leta 1955, ko sem se za stalno preselil v Ljubljano. Izhajam iz delavske družine, oče je bil tekstilni delavec. Ker je bil priden je postal preddelavec, nazadnje je bil tekstilni mojster. Mati je bila samo gospodinja, doma iz Dravelj pri Šentvidu. Smo štirje otroci, dva brata in dve sestri. Moj šest let mlajši brat Janez je akad. slikar in grafik, profesor na akademiji za likovno umetnost in prav tako član SAZU. Jaz sem najstarejši, najmlajša je pa sestra, ki še vedno živi z družino v Guncljah.

- Malo je družin, ki bi imele kar dva akademika. Dejstvo, da izhajate iz Ljubljane vam je gotovo tudi omogočilo, da ste lažje in učinkoviteje "zajemali učenost".
Res je. Kot najstarejši sem bil doma od staršev in tudi od mlajših sester in brata deležen nekega posebnega obravnavanja in imel sem veliko prostega časa, ki sem pa vsega izkoristil za branje literature, leposlovnih in tudi znanstvenih knjig. Od nekdaj me je to pritegovalo, to je postalo moja življenjska potreba in moje zadovoljstvo. Pobudo za to mi je dala pokojna mama, ki je veliko brala, kolikor ji je seveda v šestčlanski družini čas dopuščal. Življenje takrat ni bilo lahko. Živeli smo skromno, rekel bi, zelo skromno.

- Skromne razmere torej niso ovira za to, da človek nekaj doseže in nekaj ustvari?
Narobe, to je spodbuda in veliko je takih primerov, moj je samo eden od mnogih, ko otroci iz siromašnih, tudi delavskih družin dosežejo višjo ali visoko izobrazbo in se kot pošteni strokovnjaki uveljavijo doma in na tujem.

- Omenili ste tudi vašo soprogo, ki vam stoji ob strani. Imate tudi kaj otrok?
Imam, na srečo ali pa na žalost samo eno hčerko, ki je poročena in imamo že eno vnukinjo. To je velika svetloba naju obeh, skrbiva tudi zanjo, za hčerkino družino, in reči moram, da so otroci tisti, preko katerih se podaljšujemo, to je naša prihodnost. Otroci prinašajo žarek veselja in neobremenjenega otroštva. To je protiutež vsakdanjim težavam in tegobam, ki pač pridejo.

- Gotovo ste tudi veliko potovali, saj ste omenili, da predavate tudi v ZDA in Kanadi.
Pred dvema letoma sem bil v Kanadi, v Torontu, kjer je bilo zborovanje ameriških učiteljev za vzhodnoevropske in slovanske jezike. Tam sem nastopil z referatom Nacionalno in univerzalno v slovenski književnosti. Govoril sem tudi v ZDA, letos novembra pa sem povabljen na podobno znanstveno posvetovanje v Bostonu. Govoril bom na temo Nacionalna zgodovina in literatura. Vzel bom slovenski primer, ki ga bom interpretiral na filozofski način, kot enega od možnih vzorcev za podobne primere pri drugih narodih.

- Prej ste omenili tudi to, da ste bili, ko je bila hčerka mlajša, naročeni tudi na Ognjišče. To pomeni, da je vaša družina tudi verna.
Imam krščansko vzgojo in rad prebiram verske časopise, kolikor le morem. To so moji duhovni temelji, ki so nas oblikovali in nas oblikujejo še danes.

- Pred seboj imam tudi enega vaših zadnjih nastopov, slavnostni govor, ki ste ga imeli ob 90-letnici gimnazije v Šentvidu (Največje versko in kulturno dejanje škofa Jegliča). Ali ste osebno povezani z Zavodom sv. Stanislava v Šentvidu
Če mislite, ali sem bil zavodar, moram reči ne. Povabili so me in rad sem se odzval. Povezan sem pa z našo narodno in kulturno zgodovino, zato mi ni bilo težko napraviti predavanje o tem res epohalnem dogodku, ko je bila leta 1905 ustanovljena v Šentvidu po zaslugi škofa dr. Bonaventure Jegliča prva popolna slovenska gimnazija. To je bil po eni strani velik dogodek verskega pomena, šlo je za srednjo šolo tistih gojencev, ki so so se pripravljali na duhovniški poklic, hkrati pa je šlo za prvo slovensko šolo v stari Avstroogrski, v habsburški monarhiji, ko pravzaprav še nismo imeli tistih nacionalnih in jezikovnih pravic, kot jih imamo danes. In ta gimnazija je izšolala cele rodove katoliško usmerjenih razumnikov na raznih področjih, ki so veliko prispevali v celotno kulturo našega naroda.

- Na katero gimnazijo ste pa vi hodili?
Na realno gimnazijo v Ljubljano na Vegovi ulici. Po maturi sem študiral slavistiko.

- Našim mladim bralcem je vaše sporočilo gotovo lahko zelo koristno: veliko ste brali, svoj prosti čas ste do konca izkoristili.
Veliko sem bral in med vojno, to so bila leta od 14.-18. leta moje starosti ali mladosti, sem pisal tudi pesmi. Prav hvaležen sem usodi, da so se te pesmi izgubile. Name sta tedaj močno vplivala zlasti pesnika Alojz Gradnik in France Balantič.

- Vaše življenje je zelo zanimivo, poučno, predvsem delavno. To dokazujete, ko opravljate dva poklica. Želimo vam še naprej veliko življenjske energije in moči, da bi še veliko naredili za Slovenijo, ki potrebuje take ljudi, ki bodo ponesli njeno ime v svet.
Hvala lepa, gospod urednik, za dobre želje. Tudi jaz vam želim vse dobro in uspešno opravljanje vašega dela.

BOLE, Franc. (Gost meseca) Ognjišče, 1996, leto 32, št. 2, str. 6-10.

Pišem vam zaradi cerkvenih ukrepov ob epidemiji koronavirusa. Maše in skupne molitve v cerkvi so ukinjene. Še prej je bilo ukazano obhajilo na roke in brez rokovanja pri pozdravu miru. To je še nekako šlo, a zakaj sedaj tako strogi ukrepi? Ali se niso v zgodovini ljudje združevali v molitvi prav v časih vojn, kriz in nalezljivih bolezni? Mi pa to odpravljamo. Podobno je z obhajilom. Ker ni maš, ni obhajila. Pa bi bili v tem času tako zelo potrebni duhovne tolažbe in moči evharistije. Težko razumem te ukrepe, čeprav se jih trudim razumeti. Hvaležna bom za vaše mnenje.
Lea

Če je kakšno pismo aktualno, je vaše pismo, saj govori o problemu, ki nas prav zdaj vse pesti. Ko je Cerkev v Sloveniji, še prej pa v Italiji in drugod, ukinila maše in skupne molitve v cerkvah, s tem seveda ni hotela sporočiti, da molitev ni potrebna. Nasprotno! Usmerila nas je na drugo obliko molitve.
Tudi jaz vas skušam razumeti. Za kristjana je maša in skupna molitev velika dobrina. Občestvenost je bistvena za Cerkev kot Božje ljudstvo. Boga molimo in verujemo vanj kot skupnost. Sedaj pa se ne smemo zbirati k skupni molitvi! Toda zakaj je Cerkev to naredila? Ker bi zbiranje v veliki meri ogrožalo zdravje ljudi in bi bilo celo smrtno nevarno. Življenje pa je največja dobrina. Pregrešiti se proti življenju bi pomenilo pregrešiti se proti Bogu in njegovi zapovedi ne ubijaj. Nekateri pravijo, da se pač vsak sam odloči in če bi šel v cerkev, bi sam tvegal. Že ta trditev ne drži, saj ni pravilno izpostaviti svojega življenja velikemu tveganju. Toda pri tokratni epidemiji gre tudi za to, da bi z zbiranjem ogrozili tudi tuja življenja in se tako pregrešili proti zapovedi ne ubijaj ter zapovedi ljubezni do bližnjega. Morda prav ob teh ukrepih lažje razumemo nauk Cerkve o nedotakljivosti človeškega življenja od spočetja do naravne smrti.
Ko so naši škofje ukinili maše in skupne molitve, so nas spodbudili, da še bolj goreče molimo v družinah in kot posamezniki. To, da moramo biti doma (izolacija), je lepa priložnost, da pomnožimo in poglobimo družinsko molitev. Morda nekateri s težavo sprejmejo omenjeni sklep tudi zato, ker so popolnoma opustili družinsko molitev. Običajno se izgovarjamo, da kot družina zaradi številih obveznosti nimamo časa, da bi se zbrali k skupni molitvi. Sedaj, ko se nam je čas ‘ustavil’, ta izgovor odpade. Podobno je z osebno molitvijo. Tudi zanjo velikokrat pravimo, da v vsakdanjem hitenju ne najdemo časa. Sedaj tega ne moremo trditi. Izjeme so poklici, ki imajo v tem času še več dela in obveznosti in tudi nje podprimo z molitvijo. Pravimo, da je družina domača Cerkev. Sedaj naj pride to do izraza. To je priložnost, da ovrednotimo zlasti večerno zvonjenje in da se ob njem zberemo kot družina k molitvi.
Nekateri duhovniki in nekatere službe v Cerkvi so pripravili duhovne spodbude v času epidemije. Imamo nekaj predlogov za družinsko bogoslužje. Na spletu najdemo veliko tega gradiva. Prav tako so se številni duhovniki potrudili, da lahko verniki spremljajo mašo (tudi delavniško) po družbenih omrežjih. Ne vem, ali sami uporabljate internet in ste na družbenih omrežjih. Če se ne znajdete sami, prosite koga od domačih, da vam natisne katerega od teh predlogov s spleta ali omogoči spremljanje maše. Čeprav spremljanje maše tako po televiziji kot po spletu ni enako kot če se je osebno udeležimo, je pa tudi to vrednota. Zlasti v tem času epidemije. Ko smo zdravi in ko ni nevarnosti, kakršna je sedaj, taka maša ‘ne velja’, sedaj pa nam je v duhovno tolažbo in pomoč. Kako velja, da “tistim, ki Boga ljubijo, vse pripomore k dobremu” (Rim 8,28), tudi sodobna tehnika!
Vera naj nam pomaga, da se bomo zavedli tudi pomena občestva Cerkve in Cerkve kot Kristusovega skrivnostnega telesa. Vsi smo udje tega Kristusovega telesa, živi in mrtvi. Če verujemo, da smo pri maši združeni tudi z umrlimi, verujmo, da smo duhovno združeni tudi sedaj, ko se brez lastne krivde maše ne moremo udeležiti in ko jo spremljamo s pomočjo sodobne tehnike. V Kristusu in zaradi njegove žrtve smo združeni v eno, čeprav smo telesno ločeni.
Podobno je s prejemanjem obhajila. Pri prenosu maše ga ne moremo prejeti. Škofje nam v tem času priporočajo duhovno obhajilo. Tega je lepo razložil nadškof Marjan Turnšek. Poteka tako, da se zberemo, obudimo vero v Jezusa, ki je navzoč v zakramentu evharistije, se iskreno kesamo grehov, preberemo dnevni evangelij in zmolimo veroizpoved. Nadškof nato priporoča, kako naj poteka duhovno obhajilo: »Jezus, verujem, da si navzoč v Najsvetejšem zakramentu. Zahvaljujem se Ti za Tvojo ljubezen do mene, ki si mi jo izkazal s svojo smrtjo na križu. Želim Te ljubiti bolj kakor vse drugo, predvsem pa Te želim sprejeti v svojo dušo. Ker Te ne morem prejeti zakramentalno, Te prosim, da prideš k meni duhovno: prosim Te, da vstopiš v moje srce in prebivaš v njem. (Kratek premor, da se povežemo z Jezusom …) Hvala, Jezus, za to duhovno obhajilo, hvala za Tvoj objem, hvala za to duhovno združitev s Teboj. Ne dovoli, da bi se ločil od Tebe, ampak mi pomagaj, da ostanem v Tebi.« Še več o duhovnem obhajilu si lahko preberete na strani 48.
***
Vsaka kriza zahteva od ljudi, da poiščejo smisel in trdne temelje svojemu življenju. Zato tudi prečiščuje našo vero. Je tudi priložnost, da vero poglobimo in se osredotočimo na bistveno – na Boga, ki je ljubezen, čeprav moramo to ljubezen sedaj drugače doživljati. Pa tudi svojo ljubezen do Boga drugače pokazati. Sedaj ljubezen do Boga in do bližnjega uresničujmo tako, da ostajamo doma in s tem preprečimo širjenje okužb. To sicer od nas zahteva žrtve, toda vsaka prava ljubezen mora biti križana. Kot je bila tudi Kristusova. To bomo še posebej premišljevali v prihodnjih dneh. Naj nam vlivajo poguma besede sv. Pavla: »Kdo nas bo ločil od Kristusove ljubezni? Mar stiska ali nadloga, preganjanje ali lakota, nagota ali nevarnost ali meč? … Toda v vseh teh preizkušnjah zmagujemo po njem, ki nas je vzljubil. Kajti prepričan sem: ne smrt ne življenje, … ne sedanjost ne prihodnost, … ne globokost ne kakršna koli druga stvar nas ne bo mogla ločiti od Božje ljubezni v Kristusu Jezusu« (Rim 8,33-39).

RUSTJA, Božo. (Pismo meseca), Ognjišče, 2020, leto 56, št. 4, str. 6-7.

Ko je izšla prva številka Ognjišča, do konca ni bilo jasno, če bo izšla do velike noči, ki je bila tisto leto v začetku aprila. Letos, ob 55. jubileju izida prve številke se ponavlja podobna negotovost, čeprav zaradi popolnoma drugih vzrokov. Koronavirus, ki je ohromil življenje v naši državi in okolici, je oviral tudi pripravo te številke. Naj nas te izredne razmere ne prestrašijo in naj nam ne vzamejo poguma, saj so tudi izid prvega Ognjišča spremljale velike težave.

O novem virusu pišemo tudi v tej številki. O njem v začetku pogovora spregovori gost meseca Mihael Toman, ki sicer govori tudi o problemu onesnaževanja narave. O epidemiji govori Pismo meseca, odmeva v pismih ter seveda v rubriki Narava in zdravje. Toda nikakor nismo želeli v tej številki govoriti samo o trenutnih težavah, ampak tudi o vsebinah, ki bodo vaše misli odtrgale k drugim temam. Tako se v prilogi spominjamo 500-letnice smrti velikega slikarja Rafaela.

Na malce drugačen obisk smo se oglasili pri dr. Sabini Šegula, ki je spregovorila o svojem delu krašenja bazilike sv. Petra za veliko noč in božič. Glede na izredne razmere je bilo tudi njeno letošnje krašenje v Vatikanu odpovedano. Svetovala pa je, kako si lahko izdelamo butarice z rastlinjem, ki ga najdemo v okolici naših domov.

Ob nastopu nove vlade smo k pogovoru povabili davčnega svetovalca in finančnega strokovnjaka Ivana Simiča, s katerim smo želeli govoriti o nalogah vlade v tem mandatu, vendar je zaradi izrednih razmer bila aktualna tema tudi finančne posledice, ki jih bodo pustile te razmere, ter kakšni ukrepi bodo potrebni, da bi se čim prej postavili na noge.

Tema meseca tokrat prinaša pogled mladih na problem trpljenja. V postnem času premišljujemo Jezusovo trpljenje, zato se sprašujejo, kako je s prenašanjem trpljenja pri mladih. Gotovo vsebina, ki nas lahko spodbudi k razmisleku, kako osmisliti trpljenje, kako razumeti tudi današnje stanje in kako resnično slediti Jezusu tudi po poti križa..

Na straneh zabavne znanosti bomo lahko zvedeli, zakaj nas peče hren pri velikonočnem zajtrku. Zakoncem priporočamo v branje članek o skupnem praznovanju nedelje Božjega usmiljenja, saj je to zanje lahko tudi dobra priložnost, da preverijo, na kakšne načine so lahko usmiljeni v zakonu.

Po smrti ustanovitelja Franca Boleta smo sklenili pri Ognjišču izdati knjigo o njegovem delu in življenju z naslovom Franc Bole – uresničevalec evangelija. Del knjige bo opis njegovega življenja in dela, del pa bodo predstavljala pričevanja o njem. Dodane bodo dokumentarne fotografije. Na str. 26 si lahko preberete več o knjigi in o možnosti prednaročila.

Običajno se po veliki noči začnejo birme po naših župnijah. Morebiti bodo letos zaradi izrednega stanja nekatere odložene na pozneje. Vendar smo vam že v tokratni številki pripravili tri strani (str. 105–107) predlogov za obdarovanje pri ob birmi, prvem obhajilu in krstu. Naslednji številki pa bomo dodali poseben katalog novosti in širšo ponudbo daril ob prejemu zakramentov.

Sedanji čas preizkušnje nas skoraj sili, da iščemo smisel preizkušnji in poiščemo trdne temelje svojemu življenju. Obenem je ta čas lepa priložnost za poglobitev vere. Pri tem iskanju pomislimo tudi na knjige o duhovnosti. Ker ne morete do naših knjigarn, obiščite našo spletno knjigarno in si oglejte knjižno ponudbo in si naročite kaj iz nje. Ko boste prejeli to Ognjišče, se bo že približevala velika noč. V teh izrednih razmerah vam želim globoko doživljanje skrivnosti Gospodovega trpljenja in vstajenja.

 RUSTJA, Božo. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 4, str. 4.

priloga

Veličastni Rafaelo, 500 let po smrti

gost meseca

dr. Mihael Toman

moj pogled

mag. Ivan Simič

Preberite več: April 2020

55 let je za Ognjišče delal naš ustanovitelj Franc Bole. Med pripravo marčevske številke se je poslovil od nas in odšel v Očetovo hišo. Samo mesec dni in v aprilu bi doživel 55-letnico izida prve številke naše revije, pa je obstal podobno kot očak Mojzes, ki je Izraelce pripeljal do obljubljene dežele, vanjo pa ni vstopil. Silvester Čuk, ki je od začetka izhajanja Ognjišča sodeloval z ‘očetom urednikom’, je napisal spominski članek o njem na str. 28. Bogu smo hvaležni zanj in za 55 let revije Ognjišče ter prosimo Gospoda, da bi zmogli nadaljevati njegovo delo.

Marčevska številka Ognjišča je postna številka, saj začetek tega svetega časa skoraj sovpada z začetkom prvega pomladnega meseca. Zato je v sredi Ognjišča dodan križev pot za otroke izpod peresa Berte Golob. Lahko ga bodo molile družine z otroki in tako duhovno obogatile svoj postni čas. Naj samo spomnim še na druge otroške križeve pote ter križeve pote za odrasle, ki so izšli pri Ognjišču in so še na voljo.

Vstop v postni čas smo obeležili tudi v tokratni Temi meseca, kjer vam v pomoč ponujamo za sedem postnih tednov različna razmišljanja s sedmimi postnimi izzivi. Postni čas je tudi čas sprave. Ta pa mora temeljiti na resnici poudarja tokratni gost meseca dr. Jože Možina, pisec knjige Slovenski razkol.

Ob razširitvi koronavirusa smo se pogovarjali z dr. Alojzom Ihanom, ki je spregovoril o nastanku in širjenju virusa, njegovih lastnostih in kako se v sodobnem, globalnem svetu zdravstvo spopada s širjenjem različnih obolenj.

Aktualne so tudi odločitve o nadaljevanju šolanja, o vpisih na srednje šole in univerze. Svoje delo na področju vzgoje in izobraževanju so nam predstavili na Višji šoli za gospodarske poklice v Št. Petru na avstrijskem Koroškem, ki so pred tedni prejeli za svoje delo tudi Tischlerjevo nagrado.

In ker gledamo proti pomladi, ki je pred vrati, smo na straneh o zabavni znanosti predstavili, kaj se dogaja s semeni med kalitvijo, ko iz semena požene mlada rastlinica, dijaki iz vipavske škofijske gimnazije pa so raziskovali enega temeljnih čustev – ljubezni med fantom in dekleti.

Oktobra leta 1990 sem se z g. Boletom prvič udeležil frankfurtskega knjižnega sejma. Prav v tistih dneh je prezgodaj umrl (pred 30-imi leti!) njegov gimnazijski sošolec ustanovitelj in urednik hrvaške založbe Kršćanska sadašnjost Josip Turčinović. Srečala sva se s pokojnikovo tajnico, ki je dejala, da je oklevala, ali naj gre na sejem ali ne. »Vprašala sem se, kaj bi mi dejal Josip. Gotovo bi mi rekel: “Pojdi, Stela!”« Ta misel me je spremljala tudi ob pripravi te številke Ognjišča. Tudi naš oče Franc bi nam dejal: “Fantje, najprej Ognjišče!”

Tako sta mu bila pri srcu naša revija in založba. Tako sem prav na dan njegove smrti potrdil tisk dveh novih knjižic iz zbirke Pozitivne misli: Verujem, Gospod (molitev papeža Klemena XI. z iskrenimi, preprostimi in življenjskimi prošnjami) in Slava v krhkosti (zgodbo o tem, kako se soočati z izgubo in trpljenjem). Vse prejšnje knjižice iz te zbirke so že doživele ponatis. Malo prej smo oddali v tiskarno knjigo Karla Gržana In za pot veste. Zgodbe te knjige, ki so izhajale v reviji Ognjišče, se dotikajo najbolj globokega človeškega doživljanja. Prav tako prihaja iz tiskarne ponatis knjige Lidije Humar Skrivnost zla o vplivu hudega duha in njegovem delovanju v svetu.

 RUSTJA, Božo. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 3, str. 4.

priloga

Tartinijevo in Wolfovo leto

gost meseca

dr. Jože Možina, zgodovinar

na obisku

Višja šola za gospodarske poklice v Rožu

Preberite več: Marec 2020

onkolog in strokovnjak za medicinsko etiko

“Kriteriji, ki jih zahtevajo za evtanazijo, so zelo neopredeljivi, in kjer jo uzakonijo, se polje evtanazije nevarno širi”

O problemu evtanazije v javnosti velikokrat govorijo mladi in zdravi ljudje, ki na bolezen in umiranje popolnoma drugače gledajo kot starejši in bolni ali pa zdravniki in drugo osebje, ki stoji ob strani številnim bolnikom, tudi v času poslavljanja od življenja. Za gosta smo zato povabili dr. Matjaža Zwitterja, ki je kar 41 let delal na področju onkologije in ima bogate izkušnje dela z težkimi bolniki. Poleg tega se je kot predavatelj medicinske etike v zadnjih desetletjih tudi strokovno lotil teme o evtanaziji.

- Poudarjate, kako se je treba pogovarjati o evtanaziji. Ljudje se bojijo umiranja, v naši družbi se malo govori o tem, saj sta umiranje in smrt skoraj tabu.
Mnogi bi takrat, ko so resno bolni, najraje ‘izstopili z vlaka’. Imajo občutek, da človek, ki je bolan, ki potrebuje pomoč drugih, ki ne more biti več polno aktiven, nekako ne sodi več na ta svet. Nekateri pravijo, da jim je vzeto dostojanstvo, da nimajo več veselja do življenja … To je velikokrat pogled mnogih, predvsem zdravih ljudi, pa tudi mlajših, ko razmišljajo o svojem prihodnjem življenju in si mislijo, da ko bodo onemogli in bodo potrebovali pomoč drugih, bi bilo najbolje, da bi jim kakšen zdravnik pomagal na drugi svet.
Vendar je to hudo, hudo sporen pogled. Jaz se z njim nikakor ne morem strinjati. Več razlogov je za to. Lahko je to iz ideoloških razlogov, lahko iz razumevanja svetosti življenja. Pa tudi iz čisto praktičnih zdravniških pogledov na evtanazijo. Na to sem se tudi osredotočil v svoji knjigi o evtanaziji.

- Na neki način je razumljivo, da si ljudje ne želijo bolečega umiranja.
Umiranje za nekatere res predstavlja dramatičen boj med življenjem in smrtjo, obdobje, ki lahko traja nekaj ur ali pa dlje časa, ko se umirajoči krčevito bojuje za življenje ali pa se boji smrti. So pa seveda tudi drugačne zgodbe. V veliki večini primerov – govorim iz prakse – smrt in umiranje ne pomenita dramatičnega dogajanja. Pri večini, sploh pri kroničnih boleznih, počasi ugašajo življenjske funkcije. Tako kot ugaša sveča. Človek počasi zapade v neko otopelost. Dokazali so, da občutek za bolečino upada. Večina ljudi v fazi umiranja ne čuti več toliko bolečine. Najbrž je to neka fiziološka prilagoditev. Bolečina je namreč znak za preplah. Ko pa telo spozna, da je boj proti smrti izgubljen, potem tudi bolečina nima več pravega smisla. Dejstvo je, da večina ljudi takrat občuti manj bolečine in da življenjske funkcije počasi upadajo. Pri tem dogajanju človek ne vpije ali hudo vzdihuje. Sicer so tudi takšni primeri, vendar je tega po neki nemški statistiki le kakšen odstotek. Odstotek bolnikov, ki jih ne moremo umiriti z običajnimi zdravili, ki jim jih v zadnji fazi damo, da umirimo stisko zadnjih ur. Strah, da bodo ljudje trpeli, je hudo pretiran. V večini primerov ni izrednega trpljenja. Najprej že zaradi samega naravnega poteka bolezni, ko ugašajo življenjske funkcije in pa seveda s pomočjo zdravil za lajšanje bolečin in drugega, kar spremlja zadnjo fazo bolezni. Imamo dovolj dobra zdravila, s katerimi moremo to blažiti. Končno ne smemo pozabiti tudi na psihološko in duhovno podporo. Da so bližnji ob umirajočem, da ima občutek, da so ob njem in da čuti – najbrž je razlika med vernim in nevernim človekom – navzočnost neke duhovnosti. Veliko ljudi v tej fazi celo prvič sreča potrebo po duhovnosti.

- Odpira se vprašanja, kaj je evtanazija. Ni vse evtanazija, poudarjate vi. To, kar nekateri imenujejo ‘pasivna evtanazija’, je pravzaprav ‘dovoljeno’, da bolnik zavrne določeno zdravljenje in zdravila.
Okrog pojma ‘pasivna evtanazija’ je veliko napačnih predstav in zavajanja in jaz zato stvari postavljam na pravo mesto. Opustitev nesmiselnega zdravljenja ni evtanazija. Če umirajočega bolnika ne pošlješ na intenzivni oddelek, na vsemogoče aparate, to ni evtanazija. Če bi bila, potem imamo evtanazijo pri 90% Slovencev, ki umrejo. Če bi za vse, ki umrejo doma, družinski zdravnik zadnji hip naročil, naj jih odpeljejo na urgenco in bi ta pacient čez dva dni ravno tako umrl na aparatih, to strokovno in človeško ni pravilno ravnanje. Pravilno je, da družinski zdravnik bolnika, duševno in če je potrebno z zdravili pomiri in da svojcem pojasni, za kaj gre ter pusti, da dočaka konec med svojimi bližnjimi. Enako velja za vse bolnike, ki umrejo na navadnih oddelkih bolnišnic. Lahko bi pacienta iz navadnega oddelka, ko vidijo, da prihaja v fazo umiranja, poslali na intenzivni oddelek. Kam pridemo, če bi vsi pacienti umirali na intenzivi! Pa vsi, ki umrejo v domovih za ostarele. To imenovati pasivna evtanazija je namerno zavajanje ali pa nepoznavanje tega, kar se dogaja na koncu življenja.
Evtanazija je samo ena – to je aktivna prekinitev življenja. Zato jaz tudi ne uporabljam izraza aktivna evtanazija, ker bi s tem takoj dopustil možnost, da obstaja tudi pasivna.

- Mislim, da nam je lep zgled papež sv. Janez Pavel II., ki je dejal: “Pustite me domov.” To ni bila evtanazija, ampak sprijaznjenje z odhodom s tega sveta.
Da, tudi on ni umrl v bolnišnici, ampak v svoji postelji. Nimajo vsi ljudje te ‘smole’ in sreča, da ni tako, da bi umirali kot kakšen državnik v socialističnem sistemu, ki je moral iz političnih razlogov umirati več mesecev na aparatih.

- Ob želji po evtanaziji pa poznamo tudi neracionalno zahtevo sorodnikov, da zdravnik do konca za vsako ceno zdravi neozdravljivega svojca.
To se dogaja in tukaj zdravniki niso v lahkem položaju. Svojci velikokrat ne uspejo razumeti, da njihov bližnji odhaja, da se mu življenje izteka in zahtevajo vse, tudi nenaravne posege za podaljševanje življenja. Če zdravnik oceni, da bi dodatne intervencije pomenile samo breme za bolnika, dodatno neprijetnost, potem ima zdravnik vso pravico, da tega ne naredi.

- Nekateri so pripravljeni tudi tožiti zdravnike.
Včasih je zdravnikom svojo odločitev težko izvajati proti volji svojcev. Danes se dogaja vsemogoče. Zdravnike napadajo verbalno, pravno, fizično, v medijih … Če zdravnik ugodi željam svojcev, strokovno to ni pravilno, je pa zdravnika po človeški plati treba razumeti. Svojci bodo preživeli in bodo zdravnika lahko tožili, dali v medije, celo fizično napadli. Tudi meni se je zgodilo, da sem dobil sporočilo: Če bo moja žena umrla, bo tudi vaša v krsti! Hudo je, ko človek dobi tako sporočilo.
Še posebej so ranljive zdravnice, bolj kot zdravniki, mlajši bolj kot starejši. Starejši so izkušeni in z nazivi primarijev in podobnim malo bolj zaščiteni. Mlad zdravnik pa nima te zaščite in se bodo nanj spravili z vsemi sredstvi. Na žalost se tudi dogaja, da ga starejši kolegi ne zaščitijo. In ko ima tako izkušnjo, bo naslednjič še prej dvignil roke. Bolnik, ki umira, ga ne bo tožil, svojci pa!

- Evtanazija ni preprosta etična dilema. Na to nam kaže že obsežna strokovna literatura. Ni tako enoznačna in preprosta, da bi jo dali na referendum. Vi se bojite referenduma o evtanaziji …
Dva razloga imam proti referendumu. Zahteva po zakonski ureditvi tega področja ima nekatere argumente. Podpornikom evtanazije ne očitam, da jo zahtevajo, ampak da jo je po mojem razumevanju v praksi nemogoče zapisati v zakon. To je moj glavni argument, zaradi katerega sem tudi napisal knjigo. Menim, da vsi kriteriji, s katerimi bi se nekomu odobrila evtanazija, pravno neopredeljivi. Zahteve po evtanaziji ne podpiram, jo pa razumem. Bilo bi zelo narobe, če bi o tej domnevni pravici neznatne manjšine odločala velika večina. Z načelnega etičnega stališča je sporno, da večina ljudi, ki ni v takšni situaciji, odloča o neki pravici. Pa je vseeno za katero pravico gre. Drugi razlog, zakaj nisem za referendum, pa je dejstvo, da bi se slovenska družba ob tem vprašanju spet razklala na t. i. na ‘liberalno’ polovico, ki bi zahtevala pravico do evtanazije in na t. i. ‘konservativno’ polovico, ki pa bi bila proti. To bi bil spet nov razkol, ki ga ne potrebujemo. Tega je preveč že pri drugih stvareh.

- Pravite, da se tam, kjer je evtanazija uzakonjena, obseg evtanazije neizogibno širi in so med usmrčenimi ljudmi tudi osebe z duševnimi boleznimi, onemogli stari posamezniki ter nekateri ljudje, ki so se naveličali življenja …
Tukaj smo pri ključnem vprašanju. Nobena država, ki ima uzakonjeno evtanazijo, do sedaj ni zapisala v slogu: če bi kdo rad umrl, naj pokliče na brezplačno telefonsko številko in naj pove, da bomo prišli in ga umorili. Vse države postavljajo pogoj za to, da se nekdo uvrsti med kandidate za evtanazijo. Problem nastane, ker so čisto vsi ti pogoji subjektivni. Ne moreš jih preverjati z nekimi komisijami ali z izvedenci. Primer zahteve: trpljenje, ki ga ni mogoče ublažiti na drug način. Trpljenje je subjektivna stvar. Vsakdo drugače doživlja bolečino. Nekdo bo lahko bolečino označil za nujno spremljevalko konca življenja in bo rekel, saj se da prestajati. Drugemu pa bo že zobobol predstavljal neznosno bolečino. Poznamo tudi druge vrste trpljenja – trpljenje zaradi izgube dostojanstva. Toda kako nekomu oporekati, če trdi, da je izgubil dostojanstvo, ker ne more samostojno na stranišče ali ker je nepokreten? Pa trpljenje zaradi osamljenosti, občutka odvečnosti? To je samo kategorija trpljenja!
Drugi pogoj je neozdravljiva bolezen. Neozdravljive so skoraj vse kronične bolezni! To ni samo rak, tu je vrsta telesnih in duševnih bolezni, ki jih znamo zdraviti, ne znamo pa ozdraviti. Zavedati se moramo, da bomo skoraj vsi padli v to kategorijo neozdravljiva bolezen.

- Navajate primere ljudi, ki so jim zdravniki po strokovnih merilih dejali, da imajo samo še nekaj časa življenja, pa so potem živeli še več let. Če prav razumem, obstajajo vedno izjeme.
Sva pri vprašanju pričakovanega preživetja. To je statistika – povprečje neke skupine ljudi. Lahko rečem, da ima bolnik z napredovanim pljučnim rakom v povprečju približno eno leto življenja, kakšen več, kakšen manj. To je povprečje, imamo pa bolnike, ki po desetih letih z isto diagnozo napredovanega raka še vedno živijo. In to dobro živijo.
Pojavlja se tudi vprašanje prostega soglasja pacienta, ko pacient mora podpisati dokument in izraziti svojo voljo brez pritiskov okolice. Spet se lahko vprašamo – kako lahko nekdo, ki je popolnoma odvisen od nege drugih ljudi, pri svoji odločitvi čisto svoboden. Na vsako našo odločitev vpliva okolica. To velja tudi za nekoga, ki je mlad in zdrav pa je njegova odločitev tudi posledica njegovega socialnega okolja. Toliko bolj to velja za nekoga, ki je bolan in odvisen od tuje pomoči. Trditi, da bo tak človek popolnoma prosto, brez pritiska drugih izrekel svojo svobodno voljo, je izredno pogumno.
Skratka vsi ti kriteriji so tako zelo neopredeljivi in se bojim, da ko uzakonijo evtanazijo, se polje evtanazije širi, kar natanko vidimo na Nizozemskem.

- Prebral sem, da je pred počitnicami na Nizozemskem veliko evtanazij …
Tudi jaz sem slišal za omenjeni podatek. Iskal sem potrditev v statistikah, pa ga nisem mogel najti. Morda je res, če je res, je še en namig, da se bolniki junija, ko se družina odpravlja na dopust, odločijo, da se bodo umaknili s tega sveta, da ne bodo otrokom in vnukom propadle počitnice v Španiji. To je s stališča bolnika, ki želi dobro svoji družini, čisto razumljivo. Je pa etično sporno.
Nedvomno pa je res, to kažejo podatki, da je bistveno več evtanazij pri bolnikih, ki so v domači oskrbi kot pri tistih, ki so v hospicu ali pa v bolnišnici. Samo tri odstotke evtanazij opravijo pri bolnikih, ki so v bolnišnici in več kot 80% pri ljudeh, ki so v domači oskrbi. Pri tem pa gre verjetno za podobno vprašanje kot ste ga omenili z dopusti, da bolniki v domači oskrbi čutijo, da so breme svoji družini, breme tistim, ki jih imajo radi. Dogaja se, da je hčerka, ki skrbi za očeta, dopoldne v službi, popoldne skrbi za družino, ponoči pa mora šestkrat vstati k svojemu očetu, ker potrebuje njeno pomoč. Tak oče se čuti odvečnega in iz ljubezni do hčerke prosi za evtanazijo. Drugi, ki tudi ponoči potrebuje pomoč, pa je v hospicu ali bolnišnici, bo večkrat ponoči poklical medicinsko sestro, ki je plačana, da je v nočni izmeni.

- Enainštirideset let ste delali kot zdravnik, natančneje kot onkolog. Srečevali ste se s hudo bolnimi. Ali vas je kdo prosil, da mu ‘končate’ življenje? Sami poudarjate, da človek rad živi, da je med rakavimi bolniki malo samomorov …
V pogovorih so me bolniki večkrat prosili: “Gospod doktor, pa saj me ne boste zapustili, saj boste poskrbeli, da ne bom trpel ob koncu življenja.” To sem večkrat slišal. Direktne prošnje: dajte mi sedaj nekaj, da bom umrl, ni bilo. Če je kdo rekel: “Najrajši bi umrl”, to pomeni klic na pomoč. Klic, da mu olajšaš tako telesne kot duševne (vprašanje osamljenosti …) težave.

- Omenjali ste mladega človeka, ki drugače gleda na smrt kot starejši. Imam pomenljivo izkušnjo. Že pred več leti sem srečal dr. Draga Klemenčiča, dolgoletnega urednika Družine in prvega urednika verskega programa na TV Slovenija. Veliko je nastopal in njegova moč je bila beseda. Možganska kap pa mu je zelo prizadela govor. Samo predstavljam si lahko, kako ga je to prizadelo, da ni mogel več z besedami izražati svojih misli. V pogovoru sem dejal, da si želim, naj me takrat, ko ne bom več mogel polno živeti, Bog vzame k sebi. In on, ki je težko izrekel cel stavek, je takrat rekel: »Jaz sem tudi tako mislil. Sedaj ne več!« Ali se ne človek, ki (hudo) zboli, še bolj bojuje za življenje?
Seveda. Zanimivo je, da je najmanj podpore za evtanazijo med bolnimi ljudmi. Invalidske organizacije ji zelo nasprotujejo. Vedo, da bi zdravi ljudje lahko rekli: zakaj pa podpiramo vse te invalide in dajemo za njihovo življenje velike vsote denarja, če bi se lahko znebili tega stroška? Po angleški statistiki je daleč najmanj podpore za legalizacijo evtanazije med specialisti paliativne medicine. Ti, ki se ukvarjajo s hudo bolnimi, ne vidijo le ljudi, ki ob koncu življenja samo ugašajo, ampak vidijo tudi ljudi, ki se jim ob koncu življenja razsvetli življenje, ko nimajo več drugih zemeljskih skrbi …
Publicistka Manca Košir, prostovoljka v hospicu, je opisala pričevanja ljudi, ki so dejali, da so bili zadnji dnevi življenja, preživeti v hospicu, najlepši dnevi njihovega življenja. Čeprav je človek takrat že obnemogel, doživlja ta čas kot razbremenitev. Ni mu več treba skrbeti za finance, nima več odgovornosti za druge. To je lahko svetloba, ki se pojavi pri ljudeh ob koncu življenja.

- Saj imate tudi vi izkušnje, kako se nekateri ljudje ob koncu življenja radi poslovijo od svojcev ali pa bi radi ‘uredili račune’, se spravili …
To je pomembna stvar. Povedal sem že, kako smo imeli bolnika, ki ob sprejemu v bolnišnico ni hotel povedati nobenega imena svojca, ki naj ga obveščamo o poteku bolezni. Ko smo videli, da je stanje brezupno, sem ga začel spraševati, koga ima, saj nekoga je preprosto treba obvestiti o pacientovi smrti. Povedal je, da ima brata, s katerim pa ni govoril že trideset let. Šli smo iskati brata in ga, čeprav se je medtem že preselil, našli. Samo vztrajen moraš biti v iskanju, pa najdeš. Ko smo mu dejali, da je brat slab in da umira, je samo odgovoril, da ga to ne zanima. Čez nekaj časa pa je poklical nazaj in vprašal, kje leži in če ga lahko obišče. Bilo je ganljivo, ko sta se ob srečanju objela in za oba je bil to srečen trenutek sprave.

- Kakor da bi bolnik čakal brata, da se spravi. Nekateri govorijo, da spravljeni ljudje lažje umrejo, drugi, da čakajo na neki dogodek …
Precej je podobnih zgodb. Nekdo samo še čaka, da se bo hčerka poročila in je na poroki ves srečen. Potem pa čez nekaj dni umre. Neka notranja energija drži ljudi ‘nad poprečjem’, ker morajo še nekaj dočakati.
Ne vemo natančno, kaj nas drži pokonci. To je povezano z notranjo energijo in z upanjem, ki ga ne smeš nikoli bolniku vzeti. Meni se zdi nečloveško, da nekomu rečeš, da je pričakovano preživetje pri njegovi bolezni šest mesecev. Izkušen zdravnik ne bo nikoli rekel, da ima konkreten bolnik pred seboj še šest mesecev preživetja. Prvič zato, ker tega ne ve, drugič pa zato, ker mu vzame upanje. Vedno moraš dopuščat možnost presenečenja tudi v dobri veri, ne samo v slabi. Večkrat sem bolnikom rekel: “Vi na internetu gledate krivulje preživetja. Toda, glejte, tista gospa, ki je bila pred vami v ambulanti, je že tretje leto na zdravljenju in čisto dobro živi.” In se nisem nič zlagal. Pacient ima pravico verjeti, da bo prav on tista izjema na krivulji preživetja. Nedvomno upanje daje energijo. Zame to ni zavajanje, je opozarjanje, da ima statistika svoje meje in da se statistike ne da preslikati na posameznika. Vedno moraš obdržati upanje, kljub temu da ne smeš lagati pacientu.

- Mislim, da je Metka Klevišar dejala, da je problem evtanazije problem svojcev. Ti so velikokrat v stiski. Ali zna naš zdravstveni sistem prisluhniti tej stiski?
Pri nas za potrebe ljudi ob koncu življenja ni dobro poskrbljeno. Gre za ljudi, ki so velikokrat v breme svojcev ali v neprimernih okoliščinah dočakajo konec življenja. Lahko gre za neprimerno okolje v majhnem blokovskem stanovanju ali pa na intenzivnem oddelku bolnišnice. Zelo slabo imamo urejeno celostno, ne samo medicinsko oskrbo za ljudi ob koncu življenja. Paliativna medicina sorazmerno dobro deluje, čeprav nimamo specializacije zanjo. Menim, da to ni prav, da je nimamo. Zdravila ljudem še damo, celostna oskrba pa zelo šepa. Morali bi več narediti tako za pomoč pri negi na domu, kajti še vedno je najlepše, če človek umre doma. Svojci potrebujejo strokovno pomoč pri negi, finančno pomoč pa tudi pomoč, da lahko dobijo bolniško za nego bolnika. Danes žal ni tako. Vzemimo primer hčerke, ki doma neguje očeta in ga ne more pustiti samega. Družinski zdravnik ji napiše neko izmišljeno diagnozo, da dobi bolniško. To je narobe. Prav bi bilo, da bi pošteno napisali – nega svojca na domu in za to bi ji morala pripadati bolniška. Končno je to nadomestilo dohodka za bolniško bistveno nižje kot pa en sam oskrbni dan v bolnišnici. Če ne bomo tega storili, hčerka bolnega očeta ne bo hotela imeti doma, ker ga preprosto ne more imeti. Če bi pa vedela, da bo na bolniški za nego očeta in da bo vsak dan prišla k njej patronažna sestra, bi se lažje odločila za nego na domu.

- Govorite o celostni oskrbi. Kaj pod njo spada?
Celostna oskrba ob koncu življenja je medicinska oskrba (zdravstvena oskrba). Potem imamo še socialno (finančna pomoč pri negi na domu), psihološko in duhovno.
Pogojev za celostno oskrbo na domu nimamo. Mislim, da bi se temu morali več posvetiti. Morda je dobra stvar debate o evtanaziji, ki smo ji sedaj priča, to, da bo opozorila ne samo to, kar zahtevajo nekateri – pravico, da te zdravnik usmrti, ampak da bi se osredotočili na pravico do kvalitetne oskrbe ob koncu življenja. Če bo vsakemu to zagotovljeno, potem bo resnično zelo malo takšnih, ki bodo zahtevali evtanazijo. Dokler pa nimamo celostne oskrbe, obstaja velik strah, da se bodo mnogi ljudje zaradi neurejene oskrbe ob koncu življenja odločali, da bodo prosili za evtanazijo.

dr. Matjaž Zwitter
Zwitterjev rod izhaja iz Ziljske doline, oče Matjaža Zwittra, Franc, znan zgodovinar, pa je bil rojen že na Dolenjskem. »Jaz pa sem rojen že v Ljubljani, kjer sem se šolal od osnovne šole do medicinske fakultete.« Opravil je specializacijo iz onkologije (zdravljenje raka) in radioterapije in kar 41 let delal na Onkološkem inštitutu. Po osamosvojitvi Slovenije je bil štiri leta direktor tega inštituta. Doktorat je opravil iz mejnega področja med onkologijo in etiko. Vzporedno z delom na onkološkem inštitutu je pred 12-imi leti začel tudi predavati etiko na medicinski fakulteti v Mariboru, kjer je predstojnik oddelka za medicinsko etiko in pravo. »To mi predstavlja dodatno zanimanje in veselje, še posebej sedaj, ko sem upokojen kot zdravnik.« Bogate zdravniške izkušnje, ki si jih je nabral v dolgih letih, mu pomagajo pri predavanjih iz medicinske etike. Napisal je tudi knjigi Pogovori o zdravniški etiki (2018) in Pogovarjajmo se o evtanaziji (2019).

RUSTJA, Božo. (Gost meseca) Ognjišče, 2019, leto 56, št. 2, str. 8-13.

Ob vstopu v mesec februar nas pričaka praznik Gospodovega darovanja ali svečnica (2. 2.). Ta praznik predstavljamo na straneh za zakonce kot priložnost, da si tudi zakonca odgovorita, kakšen dar sta drug za drugega, na straneh o verstvih sveta pa je predstavljen pogled na praznike s podobno vsebino v drugih verstvih.

Osmega februarja Slovenci praznujemo svoj kulturni praznik v spomin na smrtni dan našega največjega pesnika Prešerna. V prilogi vam predstavljamo področje kulturnega ustvarjanja, ki mu običajno namenjamo manj pozornosti – slovensko knjižno ilustracijo. V roke radi vzamemo lepo ilustrirane knjige, še posebej za otroke. V prilogi je poudarek zlasti na začetkih slovenske knjižne ilustracije. Kratek ‘sprehod’ skozi starejšo zgodovino nam bo osvežil tudi spomin na številna književna dela in književnike.

Svoj pogled na kulturo, ustvarjanje, občutek za lepoto v umetnosti predstavila uspešna sopranistka Sabina Cvilak, ki je v zadnjih dveh desetletjih svojo vrhunskost dokazala v mnogih opernih vlogah na domačih in tujih odrih.

Na god Lurške Matere Božje (11. februarja) obhajamo svetovni dan bolnikov. V našem času predstavljajo poseben problem bolniki, ki se poslavljalo s tega sveta. Ob vse bolj grozečih zahtevah po evtanaziji smo za gosta meseca povabili dr. Matjaža Zwitterja, ki je kar 41 let deloval na Onkološkem institutu in se srečeval z bolniki v zadnji fazi življenja. Lahko se strinjamo z njegovimi besedami, da bi danes morali več pozornosti nameniti skrbi družbe za težko bolne kakor pa o evtanaziji.

O posebnem delu slovenske kulturne dediščine lahko govorimo, ko slišimo za slovensko narodno nošo. Gre za zelo pomemben simbol izražanja slovenstva, mi pa smo z obiskom pri Tončki Trček, ki šiva in izdeluje narodne noše, pogledali, kako se slovensko narodno nošo sešije in kaj vse k slovenski narodni noši spada. In kako se jo kulturno tudi nosi.

Ob besedi eksorcizem se marsikdo zdrzne ali bolj zastriže z ušesi. V tej številki nadaljujemo pogovor z eksorcistom Janezom Kavčičem o delovanju hudobnega duha in ravno tokrat lahko bolj podrobno spoznate vsebino in namen obreda eksorcizma.

Na mladinskih straneh času primerno lahko preberemo v Temi meseca o ledenih dobah in takratnih značilnostih podnebja in načina življenja, o delu glasbenega producenta je spregovoril Jan Baruca, na straneh za družine pa predstavljamo idejo za izlet in obisk Škratove učne poti na Rogli.

Že zadnjič sem napovedal, da bomo letos v vsaki številki predstavili po eno novost naše založbe. Tokrat vam na str. 35 predstavljamo Youcat Biblija, Sveto pismo, namenjeno predvsem mladim, a nikakor samo njim, saj bo s svojimi uvodi in opombami približala sporočilo vsem generacijam. Knjiga bo lepo birmansko darilo. Upamo, da bo tako darilo tudi knjiga Vodi me, dobrotni Duh, tretja knjiga iz zbirke Zgodbe za dušo – nova serija. V njej so zbrane zgodbe o Svetem Duhu in njegovem delovanju. Molitev na koncu vsakega poglavja bo sporočilo knjige strnila v duhovno sporočilo.

 RUSTJA, Božo. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 2, str. 4.