Visoka Ponca (it. Ponza Grande) je gora v Julijskih Alpah, na meji med Italijo in Slovenijo. Njena mogočna skalnata podoba na S zaključuje greben med Planico in Mangartsko dolino.

Preberite več: Visoka Ponca (2275 m)

priloga

Slovenci v Italiji

gost meseca

dr. Helena Jaklitsch, ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu

tema meseca

Čas poletja ti je podarjen, izkoristi ga!

Preberite več: Julij 2020

Pri prebiranju informacij o koronavirusu, okuženih, smrtnosti, zdravljenju, sem naletela na zelo različne ključne informacije. Strokovnjaki z raznih področij: zdravniki in znanstveniki so bolj ali manj enotnega mnenja, da gre za novi virus SARS, ki je precej bolj agresiven od drugih dihalnih virusov. Na mojih socialnih omrežjih pa se z veliko vnemo širijo razne teorije zarote o izvoru virusa, poteku bolezni, zdravljenju in cepljenju. Večina nas nestrpno čaka rešitev in, kot pravijo strokovnjaki, je to razvoj cepiva, zato da bo manj tveganj, da ne bomo ogrožali svojih najbližjih in normalno zaživeli. V mnogih katoliških skupnih portalih in tudi nekateri duhovniki svarijo pred cepivom, ki naj bi vseboval nevarne sestavine in vse napeljuje na to, da nekdo kuje načrte iz ozadja z namenom pospraviti s tega sveta čim več ljudi. Prav tako se je pisalo, da naj bi Marija v nekem sporočilu povedala, da je virus ušel iz laboratorija. Moram priznati, da sem zelo zmedena in hkrati prestrašena. Stroka trdi eno, in zakaj nekateri kristjani razmišljajo drugače od stroke? Zdravniški in znanstveni poklici so najbrž eni lepših poklicev, saj lahko gradiš in ustvarjaš, pri tem pa slaviš Stvarnika. Sprašujem se, kdo ima prav in komu verjeti. Cepivo proti koronavirusu dolgo pripravljajo, saj cepivo ne nastane čez noč. Medtem pa se širijo sporočila, da je letošnje cepivo proti gripi vsebovalo covid 19 in da je večina ljudi izgubila bitko z življenjem, ker so bili cepljeni proti gripi. Naučila sem se, da je covid 19 bolezen in ne virus. Zmedla me je vsebina Marijinega sporočila, da je že svarila da gre za virus iz laboratorija, ko vsi strokovnjaki, kar jih je bilo slišati v tem času, trdijo, da je virus živalskega izvora, iz netopirjev prišel na človeka, da imajo vse dokaze in da so dokazi javni. Vsa našteta dejstva ne gredo skupaj. Komu verjeti? Zanima me, kako vi razmišljate, na kateri strani je Cerkev in zakaj med nekaterimi kristjani toliko nezaupanja in vprašljivih informacij, ki, v kolikor niso preverjene, utegnejo biti zavajajoče in nevarne.
Lara

Imam občutek, da vi bolje poznate znanstvene izsledke o virusu kakor jaz. Zato vam strokovnega mnenja ne morem napisati, osredotočil pa se bom na tisti del pisma, kjer sprašujete o ‘krščanskem’ pogledu. Tudi jaz sem prejel razna sporočila, kaj vse vsebuje cepivo proti virusu (pa cepiva še sploh ni!). Med drugim naj bi bilo izdelano iz človeških zarodkov. To bi bilo za katoličane nesprejemljivo. Med znanci imam nekaj ljudi, ki raziskujejo v laboratorijih. Povedali so mi, da morajo znanstveniki za vsako raziskovanje izpolniti tudi veliko etičnih zahtev in da so poskusi na ljudeh in zarodkih prepovedani. Zato takim govoricam, ki sem jih slišal, ne verjamem.
Omenjate Marijina sporočila. Ne vem, za katera sporočila gre in zato se sprašujem, če so sploh pristna? So resnična? Jih je Cerkev potrdila za pristna? Moja vprašanja so toliko bolj umestna, ker so se na začetku epidemije širile govorice, da je Marija v Medžugorju govorila o novi bolezni. Govorice so takoj zanikali vidci sami. Nekateri pa so jih kljub temu širili. Zdi se mi čudno, da bi Marija govorila o naravi nekega virusa. Če analiziramo Marijina sporočila v zadnjih dveh stoletjih, tudi taka, ki jih je Cerkev potrdila za pristna, Božja Mati govori o povsem drugih stvareh: o spreobrnjenju, o molitvi, ljudi imenuje otroke in jih vabi k pokori. Zdi se mi, da se obnaša kot zaskrbljena mati, ko vidi, da se njen otrok obnaša neodgovorno in se ne uči. Zato ga mati svari: »Poboljšaj se, dragi otrok, uči se, sicer ne boš naredil izpita!«. Mati svari otroka, ker ga ljubi, podobno tudi Božja Mati svari otroke, ker jih ljubi.
Na koncu sprašujete, kaj Cerkev meni o vsem tem. Najbolje je, da se držimo papeževega nauka. Ko je v začetku epidemije (27. marca) molil na Trgu sv. Petra in blagoslovil svet z Najsvetejšim, ni nič govoril o tem, da je virus ušel iz laboratorija, ni govoril, da bo cepivo izdelano iz zarodkov … Ni postavil pod vprašaj znanstvenih izsledkov. Nič od tega, ampak je samo klical Gospoda, naj pomiri vihar, v katerem se je znašlo človeštvo, in ljudi vabil k zaupnemu odnosu z Gospodom ter k molitvi in dejavni ljubezni do sočloveka (solidarnosti). Prosil je Gospoda, naj nam poživi upanje, zato ne dovolimo, da nam upanje vzamejo neodgovorne govorice, ki jih nekateri širijo. Ta papeževa drža naj bo za nas vodilo ob tej bolezni pa tudi v drugih nesrečah, ki nas lahko zadenejo v življenju.

RUSTJA, Božo. (Pisma). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 6, str 41-42.

Prišel je neviden virus in sodček nafte v ZDA je vsaj za nekaj časa bil vreden nič. Mogočni proizvodno-porabniški stroj se je ustavil. Letala so ostala na tleh, ceste so opustele, po predmestjih smo videli sprehajati se divje živali, priobalne vode so se same po sebi očistile, nebo je bilo spet deviško modro, ljudje so se učili sami pridelovati kvas in peči kruh.
Človek, ki ga sicer skrbi prihodnost planeta, se vpraša, če ne bi bilo dobro, da bi tako ostalo. Kaj če bi občutno zmanjšali porabo nafte? Kaj če bi ustavili proizvodno-porabniški stroj, ki je postal sam sebi namen? Kaj če bi odrekli poslušnost Mamonu, bogu-denarju, in se posvetili drobnim in skromnim veseljem v naši okolici? Kaj če bi sesuli mit o nujnosti gospodarske rasti, kateremu smo vsi – levi in desni, verni in neverni, temnopolti in belopolti – enako pokorni?
Kaj že uči francoski ekonomist Serge Latouche? Kaj papež Frančišek v okrožnici o varovanju stvarstva Hvaljen, moj Gospod?
Latouche je znan kot ideolog padca gospodarske rasti (degrowth theory). Njegov nauk je preprost: za dobro človeštva in planeta ustavimo hiperprodukcijsko divjanje, nehajmo ekonomski uspeh meriti zgolj z gospodarsko rastjo, naučimo se “živeti bolje z manj”. Zdajšnji model nas namreč uči živeti z veliko, z nepotrebnim in z viški. Viški (goltanje) in gore smeti (onesnaževanje) niso stranski produkt tega modela, temveč tvorijo njegovo jedro. V intervjuju za španski časopis El País je Latouche med drugim povedal: »Eden glavnih problemov našega ekonomskega modela so viški. Trgovski center odvrže 20% hrane, ostalih 20% odvržejo gospodinjstva. Rok trajanja je eden izmed motorjev moderne družbe. Vse je programirano, da traja kratko, da bi se potem kupovalo več in več.«
Kakor je imela Partija svoj oddelek za propagando, ima proizvodno-porabniški stroj reklame. Teh je danes toliko, da so ustvarile medije, ki ne živijo od bralcev, poslušalcev in gledalcev, ampak živijo od reklam (primer: komercialne televizije). Reklame so zadolžene, da ljudi psihično preparirajo, da v zdajšnji model verjamejo in iz njega ne znajo izstopiti.
Serge Latouche, katerega knjiga Preživeti razvoj je prevedena tudi v slovenščino, vidi enega prvih korakov za nov model v obnovi ekološkega kmetijstva. Več ljudi bi se moralo vrniti k domači zemlji, meni, saj je absurdno, “da jogurt do nas potuje 9000 km”. Z vrnitvijo k zemlji bi se odprla delovna mesta, ljudje bi bili bolj povezani, jedli bi boljšo hrano, manj bi onesnaževali.
Podobno vizijo nam razpira tudi papež Frančišek v okrožnici o varovanju stvarstva. S tem, da za razliko od Latoucha, močno poudari, da ekološkega in socialnega obrata ne bo mogoče izvesti brez duhovne revolucije. Papež opozarja, da je sedanji model produkcije viškov in kulture odmetavanja tesno povezan z duhovno praznino, tipično za našo dobo. Človek je goltač in onesnaževalec, ker je izgubil notranji kompas. Ne moremo se iti vrnitve k skromnosti in reševanja ekoloških problemov, če istočasno ne rešujemo problema duhovne praznine.
Da bi nas koronavirus v korenini spremenil, ni videti. Goltač in onesnaževalec v nas komaj čaka, da nafta prevzame začasno ji odvzeti prestol ter da se proizvodno-porabniški stroj spravi nazaj na prejšnje obrate. Zgleda, da globalni ekonomski sistem ta hip nima alternative, ki bi ga lahko izpodrinila, ne da bi poškodovala demokracijo. Greta Thunberg je simbol želje po obratu, je pa tudi prikaz trhlosti vodilnih zeleno-socialnih ideologij. Slednje so večinoma ustvarjene v udobnih meščanskih laboratorijih. Na zunaj se razpečujejo kot alternativa, globoko spodaj znajo biti tiha kolaboracija.
A ne bodimo črnogledi. Goltač in onesnaževalec je bil v času koronavirusa opomnjen. Spomin na modro nebo bo v njem ostal. Karantenska izkušnja, da je malo lahko tudi več in da je poljana za domačo sosesko lahko enako lepa kot Maldivi, ne bo povsem pozabljena.v
CESTNIK, Branko. (Na začetku). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 6, str. 3.

Sem redna bralka in naročnica vaše revije Ognjišče. V njej se vedno najde veliko dobrih in pametnih napotkov. Pišem vam, ker imam tudi jaz vprašanje za vas. Sem mama štirih otrok. Dokler so bili otroci majhni, mi vzgoja in krščansko življenje v družini ni bilo težko. Vse je bilo tako gladko in spontano. Nedeljska maša pri nas ni bila nikoli vprašanje. Otroci so redno hodili k verouku, ministrirali, peli, brali pri maši. Skratka, bili so taki, kot si jih vsak želi. Potem pa je prvi otrok dosegel polnoletnost in počasi so se začele težave. Sin je začel hoditi ven, na lepše, kar razumem, da je pri mladih tudi potrebno. Samo kaj, ko vsa mladina hodi ven ob sobotah zvečer, ob nedeljah pa bi spali do kosila. Z možem sva enotna, da pri nas nedeljska maša je, in da dokler živijo pri nama, bodo k maši hodili. Sin se je začel odločno upirati. Vstal je za k maši, potem pa šel nazaj spat. Gre k maši, ampak pri njej ne sodeluje, ne prejema zakramentov (spovedi, obhajila).
Sedaj bi mašo rada opustila tudi hčerka in se prepiramo še z njo. Nedeljska jutra niso več mirna in spokojna, kot so bila, temveč eno samo pogajanje in dogovarjanje, da gremo k maši. Sploh ne vem, kaj naj naredim. Mlajša dva otroka sta še osnovnošolca in gresta brez problema. Bojim se, da še onadva prenehata.
Če starejša dva otroka z možem siliva k maši, se prepiramo, če jih pa pustim, da bosta spala in lenarita, pa dajeta slab zgled mlajšima dvema.
Kaj naj ukrenem? Molim za zdravo pamet cele družine?
Hvala za vaše mnenje.
vaša zvesta bralka

Vem, da je takih zaskrbljenih mam in očetov danes zelo veliko in tvoje pismo nam bo razlog, da o tem spregovorimo. Ni ravno lahko dajati nasvete, ko imam malo podatkov. Ker pa sem bil skoraj deset let župnik na dveh precej velikih župnijah (Postojna in Bertoki), bom malo črpal iz izkušenj, ki sem si jih v tistih letih nabral. Vem pa, da se svet danes hitro spreminja in da so današnji časi popolnoma drugačni od tistih pred petdesetimi leti, zato se bom moral vživeti v vajino situacijo in se posluževati tujih izkustev kolegov in strokovne literature.
Moram vaju pohvaliti, da se tako zavzemata za versko življenje v vaši družini. Tudi to, da sta si enotna v svojih zahtevah glede verskega življenja. Močan razlog, ki ga imata na svoji strani in ki ga tudi navajaš, je to, da se mora nekdo, ki živi v družini, ravnati po zahtevah in željah tistega, ki mu daje streho: “pri nas nedeljska maša je, in dokler živijo pri nama, bodo k maši hodili”. Zdi pa se mi, da je to zadnji argument. To je navsezadnje le prisila. Pri vzgoji bi morale biti na prvem mestu vrednote. »Se imaš za kristjana? Potem živi kot kristjan.« Lahko navedeta vajino obnašanje, vajin zgled. »Midva v veri črpava moč, da se žrtvujemo za vas, za družino. Iz vas bi rada naredila poštene ljudi, ki bodo znali drugim pomagati, ne samo iskati zabavo in poceni užitke, kot je zabava, pijača, hrana ...«. To, da je sin zjutraj utrujen, je povsem razumljivo, če je celo noč zunaj. »Prej bi prišel domov in bi se lahko odpočil.«
Sklicevati se na to, da so kristjani, naj bi jim dalo občutek pripadnosti. Vzbuditi v njih ponos, da so kristjani. Verjamem, da jim želja biti enaki drugim daje zadovoljstvo. Vendar bi se morala z možem z otroki pogovoriti. To, da so bili vključeni v življenje župnije, in mlajši so najbrž še, je že lepo izkustvo, kako je pomagati drugim veliko veselje. Morda se je starejši prehitro ‘izpisal’ od teh nalog. Svetujta jim, naj si poiščejo tako družbo, ki ima veselje do dela za druge in z drugimi. Pohvalite mlajše za to delo, ki ga opravljajo za druge, da bodo na to ponosni. Tudi pogovor o tem je zelo koristen. Če jim poveste, kako vas veseli, da ste kristjan in da pomagate drugim, bodo tudi sami bolj jasno spoznali, kaj so ‘vrednote’.
Imeti pravo družbo v teh mladostnih letih je zelo važno. To vidiš na starejšem sinu. Gotovo je v vaši župniji kakšna družina, ki je podobna vaši. Skušajte se povezati, tako se bodo povezali tudi otroci. Ne bodo se čutili ‘drugačne’. Predstavljam si, da je vaša župnija ‘živa’. Sodelovanje v župniji včasih nastane tako rekoč samo od sebe. Največkrat pa ga je treba spodbuditi ali ‘prebuditi’.
Tudi verski tisk je pomemben. Čeprav se vsi časopisi in tisk na splošno danes borijo za vlogo, ki so jo imeli včasih, je zavest, da nam tisk pri vzgoji lahko veliko pomaga, velikega pomena. Najprej, da ga sami upodabljate zase, kot si ti to storila s tem, da si postavila svoje vprašanje, pa tudi tako, da si vzameš nekaj časa vsak dan, zlasti pa ob nedeljah, da razširiš svoje versko obzorje. Če je verski tisk vedno na razpolago, na polici, morda ga bo kdo od članov družine vzel v roke in našel kakšno spodbudo zase. To velja seveda tudi za knjige. Morda še bolj, ker knjige obravnavajo določena vprašanja, ki te morda prav sedaj zanimajo.
Moramo pa biti tudi potrpežljivi. Trenutno se morda zdi položaj verskega življenja v vaši družini precej problematičen, se pa zgodi, da se vreme ‘izboljša’. Papež Frančišek velikokrat priporoča, da beremo evangelij, da ga imamo vedno pri roki. Morda tudi svoj ‘osebni izvod’. Velikokrat nam Bog govori prav po njem. Majhna knjižica, ki jo lahko damo v žep ali torbico, ki malo stane (4,80 €), je pa neizčrpen zaklad. Z mladimi moramo vedno iskati pogovor v pravem trenutku, ko smo mi in so oni razpoloženi. Sama veš, da se s silo ne doseže veliko. Naše mladostnike moramo najprej imeti radi, tudi če nam gredo na živce. Zato, da dozoriš, je potreben čas. Pa tudi ‘pravo vreme’. Če nam ne uspe, ne smemo obupati. Poskusiti moramo vedno znova. Ni lahko, je pa nujno. Za seboj imaš uspešno obdobje, ko so otroci sledili vajenemu zgledu in prepričanju. To je dobra podlaga za upanje, da bo, ko se bodo mladostni viharji razpršili, zopet zasijalo sonce medsebojnega razumevanja in tudi verske rasti.
Sama si omenila, da je za to treba tudi moliti. Ni dovolj, da mi govorimo mladim o Bogu, ampak moramo tudi Bogu govoriti o naših mladih.
oče urednik Franc Bole
Ognjišče 2015 (10), str. 8

Pred sedmimi leti, 13. marca 2013, je kot krmar Petrove barke nastopil papež Frančišek, ki je že z izbiro imena po sv. Frančišku, asiškem Ubožcu, napovedal nov slog papeževanja. Postal je pastir “z vonjem po ovcah”, kakršni naj bi po njegovih besedah bili vsi služabniki Božjega ljudstva. Z ljudmi se pogovarja na ‘ti’, nikoli ne pozabi prositi, da molimo zanj. Takega preprostega Frančiška srečujemo tudi v tej knjigi, ki prinaša papeževe odgovore na vprašanja španskega redovnika klaretinca Fernanda Prada o posvečenem življenju danes. V daljšem uvodu ‘spraševalec’ pripoveduje, kako se je s papežem hitro dogovoril za ta obisk pri njem vročega avgusta lani, kako se je na srečanje z njim odpravljal z ‘zvišanim pritiskom’, ki pa se je hitro umiril, saj ga je Frančišek sprejel kot pravi oče. Od patra Fernanda ni zahteval, naj mu pošlje vprašanja, zato je bil pogovor bolj sproščen.
Sad tega pogovora, ki je trajal dobre štiri ure, je pričujoča knjiga, ki ima tri dele: Gledati preteklost s hvaležnostjo, Živeti sedanjost z gorečnostjo in Gledati v prihodnost z upanjem. Na papežev predlog sta se v pogledu na preteklost omejila na čas po koncilu, ki je izdal pomembno listino o primerni prenovi redovniškega življenja.

»Posvečeno življenje, kjer bi Jezus ne bil prisoten s svojo besedo v evangeliju, s svojim navdihom – ne deluje. Brez zaljubljene gorečnosti za Jezusa ne bo prihodnosti za posvečeno življenje, ne bo mogoča. Ta gorečnost nas usmerja proti preroškosti. Kadar govorimo o preroški razsežnosti posvečenega življenja, ne govorimo o prerokovanju prihodnosti … Gre za izhod iz sebe samega, ven, v gorečnosti za zaljubljenega Jezusa, z vžganim srcem – in da to postane drugim, morda, prihodnost.«

ČUK, Silvester (Priporočamo, berite). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 3, str 100.

Po pandemiji koronavirusa se življenje meseca junija vrača v normalne tirnice. Prav tako tudi naša revija, čeprav v njej še vedno odmeva pandemija in sicer v pismih bralcev, kar kaže, da nas je ta zelo zaznamovala, obenem pa, kar je hvalevredno, da želijo mnogi tudi ob njej duhovno rasti.

Pandemijo smo še vedno občutili tudi pri pripravi te številke. Tako smo se zaradi težkega prehoda meje s celovškim škofom dr. Jožetom Marketzom morali pogovarjati po telefonu. V tem času smo odkrili tudi drugačne vrste ‘preizkušanosti’. Tako vam tokrat predstavljamo izkušnjo človeka, ki so mu presadili srce

Še vedno je negotovo podeljevanje zakramentov prvega obhajila in birme. Kot kaže bodo ponekod obhajali (zunaj) ta dva zakramenta, drugod pa bodo njuno podeljevanje odložili najbrž na jesen. Zato vam del ponudbe za ta dva zakramenta in zakrament krsta predstavljamo tokrat, jeseni pa bomo našo ponudbo za zakramente, zlasti birmo, predstavili še obširneje. V osrednjem delu revije si tako na dvanajstih straneh ogledate ponudbo daril ob prejemu zakramentov..

Po obdobju karantene se še z večjim veseljem odpravimo v naravo. V tokratni prilogi vam tako predstavljamo bogati in zanimivi svet čebel.
Ob navodilu, da naj v zadnjih mesecih ostanemo doma, se je na dom preselilo tako delo kot šola. Mi pa smo v pogovoru s Slovenskim katehetskim uradom in Pastoralno službo pogledali, kaj je bilo storjeno na področju verouka na domu in vsesplošne pastoralne oskrbe posameznih skupin.

V času, ko smo ostajali doma, se je zelo povečalo poslušanje glasbe. In o glasbi pišemo v tokratni Temi meseca in njenih pozitivnih učinkih pri spodbujanju naših čustev, motivacije, učinkovitosti in pozitivnega pogleda na svet okoli nas. Ob tem smo predstavili tudi vlogo glasbe v Svetem pismu, kjer se je starozavezno ljudstvo s pesmijo, petjem in glasbo preko hvalnic in psalmov obračalo na Boga.

Mladi so v pismih izrazili svoje mnenje o tem, kaj bi morali narediti, da bi bilo med mladimi več narodne samozavesti, na glasbenih straneh predstavljamo skupino Fed Horses iz Logatca, na straneh o zabavni znanosti pa je zastavljeno vprašanje, če lahko rastline tudi zbolijo.

Nekateri pravijo, da po pandemiji ne bo nič več, kakor je bilo. Tudi vsakoletno romanje invalidov, bolnikov in ostarelih na Brezje, ki bo letos 20. junija, bo zaradi občutljivosti rizičnih skupin in nevarnosti njihove okužbe potekalo drugače. Lahko si ga boste ogledali po televiziji ali mu prisluhnili po radiu.
Na strani 113 vam predstavljamo nekaj novosti. Prva je knjiga znanega kapucina p. Ignacija Larrañage Srečen zakon. Že sam naslov pove, da govori o tem, kako doseči srečo v zakonu. Druga pa je knjiga Mega Meekera Močni očetje, močne hčere. Vabimo vas, da obiščete naše knjigarne, ki so morale toliko časa samevati, ali pa si ogledate našo ponudbo v spletni knjigarni: http://knjigarna.ognjisce.si/. Vaše naročilo ali nakup naših knjig in drugih artiklov nam bosta v teh težkih časih veliko pomenila.

 RUSTJA, Božo. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 6, str. 4.

Prisrčno vas pozdravlja vaša dolgoletna bralka. Spominjam se, da sem se komaj naučila brati, pa sem že iz meseca v mesec čakala na Ognjišče in nadaljevanke s slikami, ki so me takrat najbolj privlačile. Z leti sem seveda začela brati Ognjišče od začetka do konca in še vedno ga berem, čeprav jih imam že nekaj čez trideset.
Moram reči, da sem z odobravanjem brala vaše odgovore na pisma in probleme mladih vernih ljudi. Nikoli pa se nisem oglasila s svojimi problemi ali vprašanji. A zgodilo se je tudi to, da bi želela prebrati vaše mnenje oziroma nasvet, kako naj živim naprej.
Naj se predstavim: Ime mi je Metka, imam nekaj čez trideset let, za seboj pa neuspel zakon z alkoholikom. Groženj in ponižanja med ločitvenim postopkom je bilo toliko, da imam 'zlomljene živce'. Seveda sem bila poročena cerkveno, saj izhajam in verne družine, in kljub vsem težavnim preizkušnjam v mojem kratkem življenju, sem,mislim, še vedno verna.
Ločitev me čustveno ni prizadela, saj moža nisem mogla imeti več rada. Prav tako mislim, da ni prizadela otroka, saj ima na očeta samo slabe spomine. Takoj ko sem dala vlogo za razvezo, nama je mož začel groziti, da naju bo ubil. Maltretiral naju je cele noči, zato so mi moji zlati starši predlagali, naj prideva z otrokom domov k njim. Tja mož ni upal prihajati, zato sva imela toliko miru, da sva si lahko oddahnila in začela živeti svoje življenje brez moža in očeta.
Kmalu pa sva z otrokom spoznala fanta, ki naju je vzljubil tudi midva njega. V dvojini govorim zato, ker sem vedno imela otroka s seboj in to je želel tudi on. Pomagal nama je, da sva se zopet smejala in pozabila na nekatere strašne ure v najinem življenju ( na primer: mož je pijan opolnoči prišel v spalnico k nama z nabrušenim bajonetom in ob meni prerezal posteljo v dolžini pol metra, ali ko je prišel s kolegom in puško z daljnogledom in naju hotel ustreliti).
Z novim fantom smo se lepo razumeli in postali prijatelji. Tudi on je iz številne družine, ki je verna. Tako so tudi njega vzgojili. Njegovi starši so seveda zelo prizadeti, ker si je njihov sin našel ločenko. Nisva jezna, ker naju obsojajo. Moj sedanji fant pravi: »Če te bodo hoteli kdaj bolj spoznati, te bodo imeli radi, vendar vem, da potrebujejo čas.« Njegova mama mu je postavila ultimat: ali ona ali jaz. Fant se je odločil za naju. Vendar pa gre vsak teden domov na obisk ali kaj pomagat. Nasprotno pa mislim, da naju moji starši razumejo. Vem, da jim ni vseeno, ker sta globoko verna, a trudita se, molita in se žrtvujeta, predvsem pa nas imata rada in sta srečna, ker vidita, da sva tudi midva z otrokom srečna. Vem, lažje nas razumeta kot fantovi starši, saj sta bila mnogokrat priča zaničevanju, grožnjam in ponižanje s strani mojega bivšega moža. Vesta, da sem veliko pretrpela, zato me skušata opravičiti pred Bogom in svojo vestjo. Mislim, da sta prava kristjana. Tudi sama se trudiva, da bi bila takšna, a na žalost se bojim, da sem to možnost že zapravila.
Tako sedaj živimo skupaj, razumemo se in se imamo radi. Vsi trije si želimo, še enega našega otročička. Ob nedeljah gremo k maši, čeprav se ne počutimo najbolje. Ljudje lahko rečejo: »Glej ju, hinavca, v cerkev hodita pa na koruzi živita. In kaj naj storiva? Naj zaradi videza nehava hoditi v cerkev, da ne bova hinavca, otroka pa vzgajava brez vere? Vem, da je na tisoče tudi takšnih družin. Naj se pri dobrih tridesetih odločim, da bom, zaradi videza ali zaradi cerkve živela sama z otrokom? Naj rečem fantu, ki naju ima srčno rad: »Tako te imam rada, da nočem biti s teboj, poroči se z drugo, bodi srečen z njo«. Pravzaprav sem mu to že velikokrat rekla, a pravi, da mu z otrokom pomeniva več kot vse drugo in, da bo z mano ostal. Verjamem mu, ker je resen in odgovoren človek, kar z vsem svojim bitjem dokazuje, da mu res pomeniva največ.
Tako, vidite, nastane problem. Kolikor vem, Cerkev ne dopušča takšnega razmerja, a kaj naj bi mlada človek lahko storila? Kako naj živiva, "da bo volk sit in ovca cela"? Mislim, da ne gre. Zato vas prosim, oče urednik, da mi poveste, kaj vi mislite o tem:
Vidim, da je veliko takih primerov pri nas in po svetu, saj je vedno več ločitev in ponovnih porok oziroma ponovnega skupnega življenja brez porok. Takšno je, vidite, naše življenje. Upam, da nas ne boste preveč obsojali, Preveč je že ljudi, ki to delajo.

Metka

Upam, da bodo tisti, ki bodo prebrali tvoje pismo, dvakrat premislili, predno vaju bodo obsojali kar počez, po videzu. Res je, da bi bila lahko mnogim za zgled. Zato tudi naš novi papež toliko poudarja, naj ne sodimo prehitro, naj ne sodimo po videzu. Takoj bo kdo pripomnil: »A vi kot duhovnik smete dopuščati kaj takega?« Res je, Cerkev ne dopušča ločitve zakona, ki je bil veljavno sklenjen. Toda obstajajo izjeme. Cerkev je namreč preko cerkvenih sodišč za mnoge zakone, ki so bili na videz veljavno sklenjeni, po proučevanju dokumentov in zaslišanju prič ugotovila, da so bili v resnic neveljavno sklenjeni, in jih je razglasila za nične. Ko so ločitve bile redke, se to niti ni poglobljeno proučevalo. Sedaj pa je potrebno, da tudi to postane bolj jasno. Navadno je pomanjkljiva svobodna volja (namen) ali izključevanje otrok, kar pa je osnovni namen zakona. S tem seveda rešimo problem samo v določenih primerih, ki pa, kot kaže niso tako redki, kot smo doslej mislili.

Papež o zakonu velikokrat govori in hotel je, da bo letos škofovska sinoda o družini. Gotovo bodo ob poglobljenih razpravah najboljših strokovnjakov s tega področja odkrili nove vidike in poglobili razumevanje problemov s tega področja.

Predvsem pa je že sedaj jasno, kar je papež že večkrat poudaril, da tisti, ki so ponovno civilno poročeni, niso kristjani drugega razreda. Res je, da ne morejo pristopati k spovedi in obhajilu, lahko pa naredijo v Cerkvi veliko dobrega, zlasti pri vzgoji lastnih in tujih otrok, pri dobrodelni dejavnosti (karitas), pri sodelovanju v dejavnosti, kot je cerkveno petje, pomoč in svetovanju pri ekonomskih zadevah župnije, pomoč na področju, kjer so sami bolj strokovnjaki. Žalostno je, da mora duhovnik skrbeti za opremo cerkve, vzdrževanje, zbiranje finančnih sredstev ... ko so za to v župniji mnogo bolj sposobni ljudje.

Napačno je prepričanje, da se civilno poročeni nimajo pravice s tem ukvarjati. Nasprotno, dobrodošli so. Če že ne morejo prejemati zakramentov, so lahko na drugih področjih bolj aktivni. Glede verske vzgoje velja, da morajo biti otroci še bolj vključeni v župnijsko življenje, bolj vestni pri verouku, bolj na razpolago za ministriranje, cerkveno petje, pomoč potrebnim, ostarelim ...

Bog se ne da prekositi v dobrotljivosti, čim več mi naredimo zanj, tim več bo on naredil za nas. Tako tudi bo dal takim ljudem in njihovim družinam veliko več milosti, tudi ob zadnji uri in v preizkušnjah. Zato bi moralo biti prav v takih družinah še več molitve, verskega branja, duhovnih vaj, odprtosti za kanale milosti ...

Čeprav je tvoj položaj tak, da ga trenutno ne moreš rešiti, ker bi naredila še večjo škodo, ne izgubljaj zaupanja. Bog te ima rad, rad ima tvojo družino in jo bo varoval.

oče urednik Franc Bole