priloga

Tartinijevo in Wolfovo leto

gost meseca

dr. Jože Možina, zgodovinar

na obisku

Višja šola za gospodarske poklice v Rožu

Preberite več: Marec 2020

onkolog in strokovnjak za medicinsko etiko

“Kriteriji, ki jih zahtevajo za evtanazijo, so zelo neopredeljivi, in kjer jo uzakonijo, se polje evtanazije nevarno širi”

O problemu evtanazije v javnosti velikokrat govorijo mladi in zdravi ljudje, ki na bolezen in umiranje popolnoma drugače gledajo kot starejši in bolni ali pa zdravniki in drugo osebje, ki stoji ob strani številnim bolnikom, tudi v času poslavljanja od življenja. Za gosta smo zato povabili dr. Matjaža Zwitterja, ki je kar 41 let delal na področju onkologije in ima bogate izkušnje dela z težkimi bolniki. Poleg tega se je kot predavatelj medicinske etike v zadnjih desetletjih tudi strokovno lotil teme o evtanaziji.

- Poudarjate, kako se je treba pogovarjati o evtanaziji. Ljudje se bojijo umiranja, v naši družbi se malo govori o tem, saj sta umiranje in smrt skoraj tabu.
Mnogi bi takrat, ko so resno bolni, najraje ‘izstopili z vlaka’. Imajo občutek, da človek, ki je bolan, ki potrebuje pomoč drugih, ki ne more biti več polno aktiven, nekako ne sodi več na ta svet. Nekateri pravijo, da jim je vzeto dostojanstvo, da nimajo več veselja do življenja … To je velikokrat pogled mnogih, predvsem zdravih ljudi, pa tudi mlajših, ko razmišljajo o svojem prihodnjem življenju in si mislijo, da ko bodo onemogli in bodo potrebovali pomoč drugih, bi bilo najbolje, da bi jim kakšen zdravnik pomagal na drugi svet.
Vendar je to hudo, hudo sporen pogled. Jaz se z njim nikakor ne morem strinjati. Več razlogov je za to. Lahko je to iz ideoloških razlogov, lahko iz razumevanja svetosti življenja. Pa tudi iz čisto praktičnih zdravniških pogledov na evtanazijo. Na to sem se tudi osredotočil v svoji knjigi o evtanaziji.

- Na neki način je razumljivo, da si ljudje ne želijo bolečega umiranja.
Umiranje za nekatere res predstavlja dramatičen boj med življenjem in smrtjo, obdobje, ki lahko traja nekaj ur ali pa dlje časa, ko se umirajoči krčevito bojuje za življenje ali pa se boji smrti. So pa seveda tudi drugačne zgodbe. V veliki večini primerov – govorim iz prakse – smrt in umiranje ne pomenita dramatičnega dogajanja. Pri večini, sploh pri kroničnih boleznih, počasi ugašajo življenjske funkcije. Tako kot ugaša sveča. Človek počasi zapade v neko otopelost. Dokazali so, da občutek za bolečino upada. Večina ljudi v fazi umiranja ne čuti več toliko bolečine. Najbrž je to neka fiziološka prilagoditev. Bolečina je namreč znak za preplah. Ko pa telo spozna, da je boj proti smrti izgubljen, potem tudi bolečina nima več pravega smisla. Dejstvo je, da večina ljudi takrat občuti manj bolečine in da življenjske funkcije počasi upadajo. Pri tem dogajanju človek ne vpije ali hudo vzdihuje. Sicer so tudi takšni primeri, vendar je tega po neki nemški statistiki le kakšen odstotek. Odstotek bolnikov, ki jih ne moremo umiriti z običajnimi zdravili, ki jim jih v zadnji fazi damo, da umirimo stisko zadnjih ur. Strah, da bodo ljudje trpeli, je hudo pretiran. V večini primerov ni izrednega trpljenja. Najprej že zaradi samega naravnega poteka bolezni, ko ugašajo življenjske funkcije in pa seveda s pomočjo zdravil za lajšanje bolečin in drugega, kar spremlja zadnjo fazo bolezni. Imamo dovolj dobra zdravila, s katerimi moremo to blažiti. Končno ne smemo pozabiti tudi na psihološko in duhovno podporo. Da so bližnji ob umirajočem, da ima občutek, da so ob njem in da čuti – najbrž je razlika med vernim in nevernim človekom – navzočnost neke duhovnosti. Veliko ljudi v tej fazi celo prvič sreča potrebo po duhovnosti.

- Odpira se vprašanja, kaj je evtanazija. Ni vse evtanazija, poudarjate vi. To, kar nekateri imenujejo ‘pasivna evtanazija’, je pravzaprav ‘dovoljeno’, da bolnik zavrne določeno zdravljenje in zdravila.
Okrog pojma ‘pasivna evtanazija’ je veliko napačnih predstav in zavajanja in jaz zato stvari postavljam na pravo mesto. Opustitev nesmiselnega zdravljenja ni evtanazija. Če umirajočega bolnika ne pošlješ na intenzivni oddelek, na vsemogoče aparate, to ni evtanazija. Če bi bila, potem imamo evtanazijo pri 90% Slovencev, ki umrejo. Če bi za vse, ki umrejo doma, družinski zdravnik zadnji hip naročil, naj jih odpeljejo na urgenco in bi ta pacient čez dva dni ravno tako umrl na aparatih, to strokovno in človeško ni pravilno ravnanje. Pravilno je, da družinski zdravnik bolnika, duševno in če je potrebno z zdravili pomiri in da svojcem pojasni, za kaj gre ter pusti, da dočaka konec med svojimi bližnjimi. Enako velja za vse bolnike, ki umrejo na navadnih oddelkih bolnišnic. Lahko bi pacienta iz navadnega oddelka, ko vidijo, da prihaja v fazo umiranja, poslali na intenzivni oddelek. Kam pridemo, če bi vsi pacienti umirali na intenzivi! Pa vsi, ki umrejo v domovih za ostarele. To imenovati pasivna evtanazija je namerno zavajanje ali pa nepoznavanje tega, kar se dogaja na koncu življenja.
Evtanazija je samo ena – to je aktivna prekinitev življenja. Zato jaz tudi ne uporabljam izraza aktivna evtanazija, ker bi s tem takoj dopustil možnost, da obstaja tudi pasivna.

- Mislim, da nam je lep zgled papež sv. Janez Pavel II., ki je dejal: “Pustite me domov.” To ni bila evtanazija, ampak sprijaznjenje z odhodom s tega sveta.
Da, tudi on ni umrl v bolnišnici, ampak v svoji postelji. Nimajo vsi ljudje te ‘smole’ in sreča, da ni tako, da bi umirali kot kakšen državnik v socialističnem sistemu, ki je moral iz političnih razlogov umirati več mesecev na aparatih.

- Ob želji po evtanaziji pa poznamo tudi neracionalno zahtevo sorodnikov, da zdravnik do konca za vsako ceno zdravi neozdravljivega svojca.
To se dogaja in tukaj zdravniki niso v lahkem položaju. Svojci velikokrat ne uspejo razumeti, da njihov bližnji odhaja, da se mu življenje izteka in zahtevajo vse, tudi nenaravne posege za podaljševanje življenja. Če zdravnik oceni, da bi dodatne intervencije pomenile samo breme za bolnika, dodatno neprijetnost, potem ima zdravnik vso pravico, da tega ne naredi.

- Nekateri so pripravljeni tudi tožiti zdravnike.
Včasih je zdravnikom svojo odločitev težko izvajati proti volji svojcev. Danes se dogaja vsemogoče. Zdravnike napadajo verbalno, pravno, fizično, v medijih … Če zdravnik ugodi željam svojcev, strokovno to ni pravilno, je pa zdravnika po človeški plati treba razumeti. Svojci bodo preživeli in bodo zdravnika lahko tožili, dali v medije, celo fizično napadli. Tudi meni se je zgodilo, da sem dobil sporočilo: Če bo moja žena umrla, bo tudi vaša v krsti! Hudo je, ko človek dobi tako sporočilo.
Še posebej so ranljive zdravnice, bolj kot zdravniki, mlajši bolj kot starejši. Starejši so izkušeni in z nazivi primarijev in podobnim malo bolj zaščiteni. Mlad zdravnik pa nima te zaščite in se bodo nanj spravili z vsemi sredstvi. Na žalost se tudi dogaja, da ga starejši kolegi ne zaščitijo. In ko ima tako izkušnjo, bo naslednjič še prej dvignil roke. Bolnik, ki umira, ga ne bo tožil, svojci pa!

- Evtanazija ni preprosta etična dilema. Na to nam kaže že obsežna strokovna literatura. Ni tako enoznačna in preprosta, da bi jo dali na referendum. Vi se bojite referenduma o evtanaziji …
Dva razloga imam proti referendumu. Zahteva po zakonski ureditvi tega področja ima nekatere argumente. Podpornikom evtanazije ne očitam, da jo zahtevajo, ampak da jo je po mojem razumevanju v praksi nemogoče zapisati v zakon. To je moj glavni argument, zaradi katerega sem tudi napisal knjigo. Menim, da vsi kriteriji, s katerimi bi se nekomu odobrila evtanazija, pravno neopredeljivi. Zahteve po evtanaziji ne podpiram, jo pa razumem. Bilo bi zelo narobe, če bi o tej domnevni pravici neznatne manjšine odločala velika večina. Z načelnega etičnega stališča je sporno, da večina ljudi, ki ni v takšni situaciji, odloča o neki pravici. Pa je vseeno za katero pravico gre. Drugi razlog, zakaj nisem za referendum, pa je dejstvo, da bi se slovenska družba ob tem vprašanju spet razklala na t. i. na ‘liberalno’ polovico, ki bi zahtevala pravico do evtanazije in na t. i. ‘konservativno’ polovico, ki pa bi bila proti. To bi bil spet nov razkol, ki ga ne potrebujemo. Tega je preveč že pri drugih stvareh.

- Pravite, da se tam, kjer je evtanazija uzakonjena, obseg evtanazije neizogibno širi in so med usmrčenimi ljudmi tudi osebe z duševnimi boleznimi, onemogli stari posamezniki ter nekateri ljudje, ki so se naveličali življenja …
Tukaj smo pri ključnem vprašanju. Nobena država, ki ima uzakonjeno evtanazijo, do sedaj ni zapisala v slogu: če bi kdo rad umrl, naj pokliče na brezplačno telefonsko številko in naj pove, da bomo prišli in ga umorili. Vse države postavljajo pogoj za to, da se nekdo uvrsti med kandidate za evtanazijo. Problem nastane, ker so čisto vsi ti pogoji subjektivni. Ne moreš jih preverjati z nekimi komisijami ali z izvedenci. Primer zahteve: trpljenje, ki ga ni mogoče ublažiti na drug način. Trpljenje je subjektivna stvar. Vsakdo drugače doživlja bolečino. Nekdo bo lahko bolečino označil za nujno spremljevalko konca življenja in bo rekel, saj se da prestajati. Drugemu pa bo že zobobol predstavljal neznosno bolečino. Poznamo tudi druge vrste trpljenja – trpljenje zaradi izgube dostojanstva. Toda kako nekomu oporekati, če trdi, da je izgubil dostojanstvo, ker ne more samostojno na stranišče ali ker je nepokreten? Pa trpljenje zaradi osamljenosti, občutka odvečnosti? To je samo kategorija trpljenja!
Drugi pogoj je neozdravljiva bolezen. Neozdravljive so skoraj vse kronične bolezni! To ni samo rak, tu je vrsta telesnih in duševnih bolezni, ki jih znamo zdraviti, ne znamo pa ozdraviti. Zavedati se moramo, da bomo skoraj vsi padli v to kategorijo neozdravljiva bolezen.

- Navajate primere ljudi, ki so jim zdravniki po strokovnih merilih dejali, da imajo samo še nekaj časa življenja, pa so potem živeli še več let. Če prav razumem, obstajajo vedno izjeme.
Sva pri vprašanju pričakovanega preživetja. To je statistika – povprečje neke skupine ljudi. Lahko rečem, da ima bolnik z napredovanim pljučnim rakom v povprečju približno eno leto življenja, kakšen več, kakšen manj. To je povprečje, imamo pa bolnike, ki po desetih letih z isto diagnozo napredovanega raka še vedno živijo. In to dobro živijo.
Pojavlja se tudi vprašanje prostega soglasja pacienta, ko pacient mora podpisati dokument in izraziti svojo voljo brez pritiskov okolice. Spet se lahko vprašamo – kako lahko nekdo, ki je popolnoma odvisen od nege drugih ljudi, pri svoji odločitvi čisto svoboden. Na vsako našo odločitev vpliva okolica. To velja tudi za nekoga, ki je mlad in zdrav pa je njegova odločitev tudi posledica njegovega socialnega okolja. Toliko bolj to velja za nekoga, ki je bolan in odvisen od tuje pomoči. Trditi, da bo tak človek popolnoma prosto, brez pritiska drugih izrekel svojo svobodno voljo, je izredno pogumno.
Skratka vsi ti kriteriji so tako zelo neopredeljivi in se bojim, da ko uzakonijo evtanazijo, se polje evtanazije širi, kar natanko vidimo na Nizozemskem.

- Prebral sem, da je pred počitnicami na Nizozemskem veliko evtanazij …
Tudi jaz sem slišal za omenjeni podatek. Iskal sem potrditev v statistikah, pa ga nisem mogel najti. Morda je res, če je res, je še en namig, da se bolniki junija, ko se družina odpravlja na dopust, odločijo, da se bodo umaknili s tega sveta, da ne bodo otrokom in vnukom propadle počitnice v Španiji. To je s stališča bolnika, ki želi dobro svoji družini, čisto razumljivo. Je pa etično sporno.
Nedvomno pa je res, to kažejo podatki, da je bistveno več evtanazij pri bolnikih, ki so v domači oskrbi kot pri tistih, ki so v hospicu ali pa v bolnišnici. Samo tri odstotke evtanazij opravijo pri bolnikih, ki so v bolnišnici in več kot 80% pri ljudeh, ki so v domači oskrbi. Pri tem pa gre verjetno za podobno vprašanje kot ste ga omenili z dopusti, da bolniki v domači oskrbi čutijo, da so breme svoji družini, breme tistim, ki jih imajo radi. Dogaja se, da je hčerka, ki skrbi za očeta, dopoldne v službi, popoldne skrbi za družino, ponoči pa mora šestkrat vstati k svojemu očetu, ker potrebuje njeno pomoč. Tak oče se čuti odvečnega in iz ljubezni do hčerke prosi za evtanazijo. Drugi, ki tudi ponoči potrebuje pomoč, pa je v hospicu ali bolnišnici, bo večkrat ponoči poklical medicinsko sestro, ki je plačana, da je v nočni izmeni.

- Enainštirideset let ste delali kot zdravnik, natančneje kot onkolog. Srečevali ste se s hudo bolnimi. Ali vas je kdo prosil, da mu ‘končate’ življenje? Sami poudarjate, da človek rad živi, da je med rakavimi bolniki malo samomorov …
V pogovorih so me bolniki večkrat prosili: “Gospod doktor, pa saj me ne boste zapustili, saj boste poskrbeli, da ne bom trpel ob koncu življenja.” To sem večkrat slišal. Direktne prošnje: dajte mi sedaj nekaj, da bom umrl, ni bilo. Če je kdo rekel: “Najrajši bi umrl”, to pomeni klic na pomoč. Klic, da mu olajšaš tako telesne kot duševne (vprašanje osamljenosti …) težave.

- Omenjali ste mladega človeka, ki drugače gleda na smrt kot starejši. Imam pomenljivo izkušnjo. Že pred več leti sem srečal dr. Draga Klemenčiča, dolgoletnega urednika Družine in prvega urednika verskega programa na TV Slovenija. Veliko je nastopal in njegova moč je bila beseda. Možganska kap pa mu je zelo prizadela govor. Samo predstavljam si lahko, kako ga je to prizadelo, da ni mogel več z besedami izražati svojih misli. V pogovoru sem dejal, da si želim, naj me takrat, ko ne bom več mogel polno živeti, Bog vzame k sebi. In on, ki je težko izrekel cel stavek, je takrat rekel: »Jaz sem tudi tako mislil. Sedaj ne več!« Ali se ne človek, ki (hudo) zboli, še bolj bojuje za življenje?
Seveda. Zanimivo je, da je najmanj podpore za evtanazijo med bolnimi ljudmi. Invalidske organizacije ji zelo nasprotujejo. Vedo, da bi zdravi ljudje lahko rekli: zakaj pa podpiramo vse te invalide in dajemo za njihovo življenje velike vsote denarja, če bi se lahko znebili tega stroška? Po angleški statistiki je daleč najmanj podpore za legalizacijo evtanazije med specialisti paliativne medicine. Ti, ki se ukvarjajo s hudo bolnimi, ne vidijo le ljudi, ki ob koncu življenja samo ugašajo, ampak vidijo tudi ljudi, ki se jim ob koncu življenja razsvetli življenje, ko nimajo več drugih zemeljskih skrbi …
Publicistka Manca Košir, prostovoljka v hospicu, je opisala pričevanja ljudi, ki so dejali, da so bili zadnji dnevi življenja, preživeti v hospicu, najlepši dnevi njihovega življenja. Čeprav je človek takrat že obnemogel, doživlja ta čas kot razbremenitev. Ni mu več treba skrbeti za finance, nima več odgovornosti za druge. To je lahko svetloba, ki se pojavi pri ljudeh ob koncu življenja.

- Saj imate tudi vi izkušnje, kako se nekateri ljudje ob koncu življenja radi poslovijo od svojcev ali pa bi radi ‘uredili račune’, se spravili …
To je pomembna stvar. Povedal sem že, kako smo imeli bolnika, ki ob sprejemu v bolnišnico ni hotel povedati nobenega imena svojca, ki naj ga obveščamo o poteku bolezni. Ko smo videli, da je stanje brezupno, sem ga začel spraševati, koga ima, saj nekoga je preprosto treba obvestiti o pacientovi smrti. Povedal je, da ima brata, s katerim pa ni govoril že trideset let. Šli smo iskati brata in ga, čeprav se je medtem že preselil, našli. Samo vztrajen moraš biti v iskanju, pa najdeš. Ko smo mu dejali, da je brat slab in da umira, je samo odgovoril, da ga to ne zanima. Čez nekaj časa pa je poklical nazaj in vprašal, kje leži in če ga lahko obišče. Bilo je ganljivo, ko sta se ob srečanju objela in za oba je bil to srečen trenutek sprave.

- Kakor da bi bolnik čakal brata, da se spravi. Nekateri govorijo, da spravljeni ljudje lažje umrejo, drugi, da čakajo na neki dogodek …
Precej je podobnih zgodb. Nekdo samo še čaka, da se bo hčerka poročila in je na poroki ves srečen. Potem pa čez nekaj dni umre. Neka notranja energija drži ljudi ‘nad poprečjem’, ker morajo še nekaj dočakati.
Ne vemo natančno, kaj nas drži pokonci. To je povezano z notranjo energijo in z upanjem, ki ga ne smeš nikoli bolniku vzeti. Meni se zdi nečloveško, da nekomu rečeš, da je pričakovano preživetje pri njegovi bolezni šest mesecev. Izkušen zdravnik ne bo nikoli rekel, da ima konkreten bolnik pred seboj še šest mesecev preživetja. Prvič zato, ker tega ne ve, drugič pa zato, ker mu vzame upanje. Vedno moraš dopuščat možnost presenečenja tudi v dobri veri, ne samo v slabi. Večkrat sem bolnikom rekel: “Vi na internetu gledate krivulje preživetja. Toda, glejte, tista gospa, ki je bila pred vami v ambulanti, je že tretje leto na zdravljenju in čisto dobro živi.” In se nisem nič zlagal. Pacient ima pravico verjeti, da bo prav on tista izjema na krivulji preživetja. Nedvomno upanje daje energijo. Zame to ni zavajanje, je opozarjanje, da ima statistika svoje meje in da se statistike ne da preslikati na posameznika. Vedno moraš obdržati upanje, kljub temu da ne smeš lagati pacientu.

- Mislim, da je Metka Klevišar dejala, da je problem evtanazije problem svojcev. Ti so velikokrat v stiski. Ali zna naš zdravstveni sistem prisluhniti tej stiski?
Pri nas za potrebe ljudi ob koncu življenja ni dobro poskrbljeno. Gre za ljudi, ki so velikokrat v breme svojcev ali v neprimernih okoliščinah dočakajo konec življenja. Lahko gre za neprimerno okolje v majhnem blokovskem stanovanju ali pa na intenzivnem oddelku bolnišnice. Zelo slabo imamo urejeno celostno, ne samo medicinsko oskrbo za ljudi ob koncu življenja. Paliativna medicina sorazmerno dobro deluje, čeprav nimamo specializacije zanjo. Menim, da to ni prav, da je nimamo. Zdravila ljudem še damo, celostna oskrba pa zelo šepa. Morali bi več narediti tako za pomoč pri negi na domu, kajti še vedno je najlepše, če človek umre doma. Svojci potrebujejo strokovno pomoč pri negi, finančno pomoč pa tudi pomoč, da lahko dobijo bolniško za nego bolnika. Danes žal ni tako. Vzemimo primer hčerke, ki doma neguje očeta in ga ne more pustiti samega. Družinski zdravnik ji napiše neko izmišljeno diagnozo, da dobi bolniško. To je narobe. Prav bi bilo, da bi pošteno napisali – nega svojca na domu in za to bi ji morala pripadati bolniška. Končno je to nadomestilo dohodka za bolniško bistveno nižje kot pa en sam oskrbni dan v bolnišnici. Če ne bomo tega storili, hčerka bolnega očeta ne bo hotela imeti doma, ker ga preprosto ne more imeti. Če bi pa vedela, da bo na bolniški za nego očeta in da bo vsak dan prišla k njej patronažna sestra, bi se lažje odločila za nego na domu.

- Govorite o celostni oskrbi. Kaj pod njo spada?
Celostna oskrba ob koncu življenja je medicinska oskrba (zdravstvena oskrba). Potem imamo še socialno (finančna pomoč pri negi na domu), psihološko in duhovno.
Pogojev za celostno oskrbo na domu nimamo. Mislim, da bi se temu morali več posvetiti. Morda je dobra stvar debate o evtanaziji, ki smo ji sedaj priča, to, da bo opozorila ne samo to, kar zahtevajo nekateri – pravico, da te zdravnik usmrti, ampak da bi se osredotočili na pravico do kvalitetne oskrbe ob koncu življenja. Če bo vsakemu to zagotovljeno, potem bo resnično zelo malo takšnih, ki bodo zahtevali evtanazijo. Dokler pa nimamo celostne oskrbe, obstaja velik strah, da se bodo mnogi ljudje zaradi neurejene oskrbe ob koncu življenja odločali, da bodo prosili za evtanazijo.

dr. Matjaž Zwitter
Zwitterjev rod izhaja iz Ziljske doline, oče Matjaža Zwittra, Franc, znan zgodovinar, pa je bil rojen že na Dolenjskem. »Jaz pa sem rojen že v Ljubljani, kjer sem se šolal od osnovne šole do medicinske fakultete.« Opravil je specializacijo iz onkologije (zdravljenje raka) in radioterapije in kar 41 let delal na Onkološkem inštitutu. Po osamosvojitvi Slovenije je bil štiri leta direktor tega inštituta. Doktorat je opravil iz mejnega področja med onkologijo in etiko. Vzporedno z delom na onkološkem inštitutu je pred 12-imi leti začel tudi predavati etiko na medicinski fakulteti v Mariboru, kjer je predstojnik oddelka za medicinsko etiko in pravo. »To mi predstavlja dodatno zanimanje in veselje, še posebej sedaj, ko sem upokojen kot zdravnik.« Bogate zdravniške izkušnje, ki si jih je nabral v dolgih letih, mu pomagajo pri predavanjih iz medicinske etike. Napisal je tudi knjigi Pogovori o zdravniški etiki (2018) in Pogovarjajmo se o evtanaziji (2019).

RUSTJA, Božo. (Gost meseca) Ognjišče, 2019, leto 56, št. 2, str. 8-13.

Ob vstopu v mesec februar nas pričaka praznik Gospodovega darovanja ali svečnica (2. 2.). Ta praznik predstavljamo na straneh za zakonce kot priložnost, da si tudi zakonca odgovorita, kakšen dar sta drug za drugega, na straneh o verstvih sveta pa je predstavljen pogled na praznike s podobno vsebino v drugih verstvih.

Osmega februarja Slovenci praznujemo svoj kulturni praznik v spomin na smrtni dan našega največjega pesnika Prešerna. V prilogi vam predstavljamo področje kulturnega ustvarjanja, ki mu običajno namenjamo manj pozornosti – slovensko knjižno ilustracijo. V roke radi vzamemo lepo ilustrirane knjige, še posebej za otroke. V prilogi je poudarek zlasti na začetkih slovenske knjižne ilustracije. Kratek ‘sprehod’ skozi starejšo zgodovino nam bo osvežil tudi spomin na številna književna dela in književnike.

Svoj pogled na kulturo, ustvarjanje, občutek za lepoto v umetnosti predstavila uspešna sopranistka Sabina Cvilak, ki je v zadnjih dveh desetletjih svojo vrhunskost dokazala v mnogih opernih vlogah na domačih in tujih odrih.

Na god Lurške Matere Božje (11. februarja) obhajamo svetovni dan bolnikov. V našem času predstavljajo poseben problem bolniki, ki se poslavljalo s tega sveta. Ob vse bolj grozečih zahtevah po evtanaziji smo za gosta meseca povabili dr. Matjaža Zwitterja, ki je kar 41 let deloval na Onkološkem institutu in se srečeval z bolniki v zadnji fazi življenja. Lahko se strinjamo z njegovimi besedami, da bi danes morali več pozornosti nameniti skrbi družbe za težko bolne kakor pa o evtanaziji.

O posebnem delu slovenske kulturne dediščine lahko govorimo, ko slišimo za slovensko narodno nošo. Gre za zelo pomemben simbol izražanja slovenstva, mi pa smo z obiskom pri Tončki Trček, ki šiva in izdeluje narodne noše, pogledali, kako se slovensko narodno nošo sešije in kaj vse k slovenski narodni noši spada. In kako se jo kulturno tudi nosi.

Ob besedi eksorcizem se marsikdo zdrzne ali bolj zastriže z ušesi. V tej številki nadaljujemo pogovor z eksorcistom Janezom Kavčičem o delovanju hudobnega duha in ravno tokrat lahko bolj podrobno spoznate vsebino in namen obreda eksorcizma.

Na mladinskih straneh času primerno lahko preberemo v Temi meseca o ledenih dobah in takratnih značilnostih podnebja in načina življenja, o delu glasbenega producenta je spregovoril Jan Baruca, na straneh za družine pa predstavljamo idejo za izlet in obisk Škratove učne poti na Rogli.

Že zadnjič sem napovedal, da bomo letos v vsaki številki predstavili po eno novost naše založbe. Tokrat vam na str. 35 predstavljamo Youcat Biblija, Sveto pismo, namenjeno predvsem mladim, a nikakor samo njim, saj bo s svojimi uvodi in opombami približala sporočilo vsem generacijam. Knjiga bo lepo birmansko darilo. Upamo, da bo tako darilo tudi knjiga Vodi me, dobrotni Duh, tretja knjiga iz zbirke Zgodbe za dušo – nova serija. V njej so zbrane zgodbe o Svetem Duhu in njegovem delovanju. Molitev na koncu vsakega poglavja bo sporočilo knjige strnila v duhovno sporočilo.

 RUSTJA, Božo. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 2, str. 4.

tema meseca

Ledena doba

priloga

Začetniki slovenske knjizne ilustracije

gost meseca

dr. Matjaž Zwitter, onkolog in strokovnjak za medicinsko etiko

Preberite več: Februar 2020

Nekaj prostih dni sem preživljala pri bratu in njegovi številni družini. V nedeljo po maši se je prvošolec Janez vestno lotil izpolnjevanja liturgičnega zvezka in prisedla sem, bolj iz radovednosti kot zato, da bi mu bilo treba pomagati. Spomnila sem se liturgičnih zvezkov iz mojega otroštva. Vem, da je bil ob slikici kak citat iz Svetega pisma in seveda tudi vprašanje, saj je zvezek poleg okvirčka za slikico imel več ravnih črt za odgovor. Tega sem praviloma prepisala od sestre, zato se vprašanj ne spomnim. Vem samo, da so bila težka …
Ko sem sedaj listala po Janezovem ‘Vodniku duhovnega življenja’, so mi stopile v oči barvne strani, okrašene z rožicami, listi s koledarjem za vsak mesec sproti, kvizi in rebusi in pisane nalepke. Zadeva je bila videti zelo privlačna. Opazila sem, da niso vse naloge rešene. Janez mi je pojasnil, da nekaterih stvari ni razumel. Kot njegova krstna botra sem se takoj ponudila, da jih skupaj rešiva in privolil je. Pod vsakim prostorčkom za nalepko je bil v modrem okvirčku napisan stavek iz Svetega pisma, s tem da so besedo ali dve nadomeščali beli kvadratki, zraven pa je bila sličica, ki je otroku pomagala ugotoviti, kaj mora napisati v kvadratke in tako dopolniti stavek. Ideja se mi je zdela dokaj posrečena, dokler nisva prišla do 25. decembra. Božič. Nalepko je fant lepo prilepil in tudi odgovor na vprašanje Po kom sta prišli milost in resnica je pravilno napisal: po Jezusu, seveda. V modrem okvirčku je bil izpisal stavek, ki ga je bilo treba dopolniti: »In Beseda je _ _ _ _  postala in se naselila med nami.« Zraven štirih belih kvadratkov je bila narisana – krača. Čisto prava krača, kot iz kakšnega stripa. »Teta Silva, kaj je to?« me je vprašal krščenec, ker ni prepoznal krače. »Salama ne paše, bonbon tudi ne,« je prešteval kvadratke in našteval vse, na kar ga je spominjala sličica.
Hotela sem mu reči, da je pravilen odgovor ‘meso’, pa se mi je uprlo. Včasih smo rekli, da je Beseda postala Človek. Zakaj to ni več primerno, vedo teologi, jaz ne. Vem pa, da jaz nisem samo meso. Meso je žival, ki se zakolje z namenom, da se jo poje. Človek ni samo meso in ne bi smel biti enačen z govejim zrezkom ali svinjskim stegnom. Jezus, Božji Sin, pa še posebej ne! Bog se je učlovečil za ljudi in mi smo ga razčlovečili, mu vzeli dostojanstvo in ime. V liturgičnih zvezkih veličino Jezusovega rojstva, ki je marsikdo od nas (vključno z mano) niti ne more zares dojeti, poenostavimo na čarovnijo, s katero je beseda postala krača.
Moj namen ni ‘napadati’ in kritizirati avtorja tega liturgičnega zvezka. V pisani knjižici razbiram željo po tem, da bi Sveto pismo in mašo približali tudi najmlajšim. Vseeno pa mislim, da je pri teh stvareh potrebno več kritične presoje, sicer bomo Sveto pismo, v želji, da bi ga približali vsem, zbanalizirali in poneumili. Določene verske resnice človek lahko razume šele z leti. Tako kot nihče ne poskuša šestletniku razložiti kvantne fizike, tako ni potrebe, da mu poskušamo razložiti vso globino in skrivnost vere – še posebej ne s tem, da poenostavimo Božje učlovečenje na raven krače.
Silva

Pohvalno je, da kot botra sodelujete pri verski vzgoji nečaka. Še bolje bi bilo, da bi pri izpolnjevanju liturgičnega zvezka sodelovali starši. Prav v tem je tudi smisel tega pripomočka, da starši pomagajo otrokom izpolniti naloge in se na ta način pogovarjati z njimi o veri, o bogoslužnem času, o praznikih …
Pravite, da je zvezek ‘privlačen’, lepo pripravljen in primeren za otroka. Pripravljavci zvezka so se potrudili, pri tem pa tudi naredili kakšno manj posrečeno potezo. Gotovo ta s kračo spada mednje. Tak način lahko ‘zbanalizira’ eno glavnih verskih resnic, da se je Bog (večna Beseda) učlovečil, postal človek (meso).
Moti vas beseda meso. Da, nekaj časa smo tudi pri molitvi angelovega češčenja molili in Beseda je človek postala, sedaj pa zopet molimo, da je beseda postala meso. Menda celo na zahtevo vatikanske kongregacije. Kar pa nekaj pomeni! Imate prav, ko trdite, da je človek več kot meso in gotovo je več kot meso Božji Sin, ki je postal človek, česar se spominjamo prav na božič. Zakaj potem molimo in zakaj Sveto pismo pravi, da je »Beseda postala meso« (Jn 1,14)? Besede so vzete iz Uvoda (prologa) v evangelij po Janezu. Ta uvod je napisan v vzvišenem poetičnem slogu in na svojstven način povzame Jezusovo poslanstvo na svetu. Odlomek beremo na božični praznik pri dnevni maši.
Janezov evangelij je nastal kot zadnji med evangeliji, najbrž okrog leta 90, ko so se že pojavljali krivi nauki, ki so trdili, da se Božji Sin ni učlovečil, oziroma da ni postal pravi človek, skratka, da Beseda ni postala meso. Ko evangelij uporabi besedo meso, pomeni, da je Jezus Božji Sin privzel našo človeško naravo, naše telo, naše človeško ‘meso’. To pomeni, da je Jezus bil lačen in žejen, kakor smo lačni in žejni mi, da je bil utrujen, kakor smo mi … Ta verska resnica se zaostri ob Jezusovem križanju. Jezus je resnično trpel. Njegovo ‘meso’ je resnično občutilo bolečine in Jezusa so resnično pribili na križ in je na njem resnično umrl.
Učenje, da je beseda postala meso, Bogu ne odvzame božanskosti, ampak jo podkrepi, saj pokaže, da je njegova božanskost tako močna, da je Bog z učlovečenjem posvetil človekovo naravo, pa tudi vso zemljo in vse stvarstvo. Slovenski teolog in znani slikar p. Marko Rupnik celo trdi, da vsak kamen – in kot ustvarjalec mozaikov veliko dela s kamni – nosi pečat, ‘odtis’ Božjega, odkar se je Božji Sin učlovečil.
Jezus je z nami delil vse v življenju, razen greha. Z nami je delil tudi trpljenje in smrt. V Jezusu Kristusu se nam je Bog osebno približal. Postal je eden izmed nas. Če želiš resnično razumeti ljudi, moraš iti tja, kjer so oni. Moraš videti, kar oni vidijo in slišati, kar oni slišijo, živeti, kar oni živijo. Bog se nam je približal tam, kjer smo. Privzel je našo človeško naravo, naše telo, naše meso, če hočete. Indijanski pregovor pravi: Ne govori mi, če prej nisi tri leta hodil v mojih mokasinih. Bog je nosil naše ‘mokasine’ triintrideset let! Zato nas popolnoma razume. Učlovečenje Božjega Sina je skrivnost ljubezni in spada v središče naše vere.
Verska resnica, da je Beseda postala meso je izrednega pomena za našo vero in za naše življenje. Pomeni, da nas je Bog tako ljubil, da je postal eden izmed nas. Zato vam in bralcem želim, da bi to versko resnico za letošnji božič nadvse globoko začutili, tako zelo, da bi se tudi mi dvignili k Bogu. Ali kakor je zapisala sv. Edith Stein: »Bog je postal človeški otrok, da bi mi mogli postati božji otroci«.
RUSTJA, Božo. (Pismo meseca), Ognjišče, 2020, leto 56, št. 1, str. 6-7.

Prvo opozorilo sem zlahka spregledala. Rahla utrujenost, nič takega. Drugo opozorilo sem sicer opazila, a se zanj še vedno nisem zmenila. Samo malo me je bolelo v žrelu, jaz pa sem imela še kup neodložljivih opravkov. Potem … Tretjega opozorila ni bilo več. Obležala sem v postelji.

Nizke temperature, zgodnja tema in premalo gibanja na svežem zraku so med zimskim časom idealna kombinacija za oslabitev našega telesa. Posledično sem bila tudi sama bolj dovzetna za okužbo z virusi. Ti mikroorganizmi so povsod okoli nas, a če smo zdravi, nam najpogosteje sploh ne pridejo do živega. Če pa smo pod stresom, premalo spimo, nepravilno jemo …, potem se (vsaj) prehladu med zimo praktično ne moremo izogniti.

PREHLAD IN GRIPA – BOLEZNI, KI JU PRENAŠAJO VIRUSI
Virusi so drobni organizmi, ki jih s prostim očesom ne moremo videti. Njihova posebnost je, da zelo hitro mutirajo.

ZAKAJ ME BOLI GRLO? NE GRLO, ŽRELO!
Bolečina v mojem grlu vedno bolj narašča. Težko požiram. No, v resnici me ne boli grlo, ampak žrelo. Žrelo se namreč nahaja takoj za ustno votlino in predstavlja povezavo med prebavnim sistemom in dihalno potjo. Grlo pa se nahaja precej nižje od žrela in nam omogoča oblikovanje glasu. Ko torej pravimo, da nas boli grlo, največkrat mislimo na pekočo bolečino v žrelu. V tem času namreč virusi napadejo celice naše ustne sluznice. Ta nabrekne in se vname, nas pa vedno bolj boli. Če pa nas kmalu začne boleti tudi nižje (torej v grlu), je to lahko začetek druge bolezni, zato se moramo nujno odpraviti k zdravniku.

ZAKAJ DRAŽEČEGA KAŠLJA PREPROSTO NE MOREM ZADRŽATI?

SMRKANJE PREDSTAVLJA LEPLJIVO OBRAMBO
Seveda še ni konec. Skupaj s kašljem se pojavi še smrkanje: začne se povečano izločanje sluzi v nosno votlino. Tako poskuša moje telo ustvariti obrambni zid, ki bi virusom preprečil vstop v telo.
Po hektolitrih čaja in kilogramih limone, mnogo urah ležanja v postelji in veliko spanja sem (končno) ozdravela. Saj veste: prehlad traja sedem dni, če ga zdravimo, in en teden, če ga ne.

PREHLAD ALI GRIPA?
Tako prehlad kot gripa sta okužbi zgornjih dihal, a med njima obstajajo pomembne razlike. Medtem ko se simptomi pri gripi razvijejo zelo hitro po okužbi (po navadi od enega do dveh dni), se pri prehladu simptomi pokažejo kasneje, hkrati pa so manj intenzivni in hitreje minejo. V obeh primerih pomagata predvsem počitek in dovoj tekočine.

ŠOLN, Katarina (Znanstvene skrivnosti). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 12, str. 70-71.

Konec novembra 2016 je pri naši založbi izšlo obsežno delo Svetnik za vsak dan. Dve knjigi po več kot 400 strani nista ponatis prejšnje knjige z enakim naslovom, ampak nova, prenovljena in obogatena izdaja. V čem je nova in kako je nastajala ta izdaja sem povprašal dva kolega, ki ju vsak dan srečujem na našem uredništvu in sta pripravila to obsežno delo.

- Že kot otrok si se srečeval s svetniki. Večkrat si povedal, da ste v družini vsak večer (razen v poletnih mesecih, ko ste bili od dela utrujeni) brali življenjepise svetnikov. Kako se tega spominjaš?
Doma smo imeli dve debeli knjigi z naslovom Življenje svetnikov in svetnic božjih, ki sta izšli pred več kot sto leti. Lahko rečem, da sta bili napisani prav za glasno branje v družini, saj so bile svetniške zgodbe sestavljene v obliki pripovedi, tudi z dialogi, veliko je bilo tudi legendarnih primesi. Bral nam je oče, mi pa smo poslušali. Pri kakšnem skoraj nazornem opisu muk, ki so jih prestajali mučenci, je bil včasih kar ganjen in mu je jemalo glas. Če je opazil, da ne poslušamo, je ‘za kazen’ moral namesto njega brati kdo od nas otrok. Ti ‘svetniški večeri’ so bili nekakšna družinska kateheza. Ko gledam nazaj, moram priznati, da se župnijskega verouka komajda spominjam, očetov ‘verouk’ pa mi je za vedno ostal v spominu.
- Ko se zjutraj srečava, mi večkrat rečeš: “Včasih smo na današnji dan praznovali drugega svetnika.” Kaže, da datume godov svetnikov znaš na pamet. Kako si se tega naučil?
Če poslušaš zgodbe svetnikov več let zaporedoma, se ti marsikaj vtisne v spomin. Takrat je bilo svetnikov in svetnic manj in vsi so imeli svoja ‘stalna bivališča’. Z datumi svetniških godov so bili povezani vremenski pregovori pa tudi razni izreki. Spominjam se, da nas je oče, če smo sredi hude zime pustili vrata odprta, poučil: “Zapri vrata, ali misliš, da smo o sv. Jakobu” (25. julija). Ko so začeli svetniške godove spreminjati, se je oče hudoval, da jih “prestavljajo kot mačka mlade”.
- Godovi svetnikov so povezani z mnogimi običaji, s katerimi so kmečki ljudje spremljali praznična dogajanja v teku leta. Ali ti je kakšen običaj iz otroštva ostal v spominu?
Moja rojstna vas šteje nekaj nad trideset hiš, ki pa so raztresene ter je od prve do zadnje uro hoda. Zaradi te osamljenosti se niso uveljavili kakšni ‘skupinski’ običaji, ampak bolj družinski. Zelo lep je bil običaj, da je tisti član družine na god svojega krstnega zavetnika – na svoj godovni dan – šel k maši in k zakramentom, da se priporoči svetnikovemu varstvu. Doma pa so ga ‘počastili’ s štruklji za kosilo. Iz otroštva se spominjam, da nikoli nismo praznovali rojstnih dnevov, ampak samo godovne, ki so spomin na sveti krst.
- V zbirki Žepna knjižnica Ognjišča, ki je začela izhajati leta 1967, so izšli priljubljeni življenjepisi svetnikov. Po kakšnih merilih ste se odločali zanje?
Gledali smo na to, da je bil svetnik prikazan privlačno, v obliki pripovedi. V tem je bil mojster nemški pisatelj Wilhelm Hünermann in v omenjeni zbirki je izšlo kar nekaj svetniških ‘povesti’ (Plamteči ogenj – sv. Pij X., Berač iz Granade – sv. Janez od Boga, Oče Damijan – bl. Damijan de Veuster). Začeli smo s knjigama o papežu Janezu XXII. in sv. Maksimilijanu Kolbeju, obe sta izšli (v ponatisih) v nakladi blizu 50.000 izvodov! Seveda pa moramo vedeti, da je bilo takrat verskega tiska bolj malo in so ga bili ljudje ‘lačni’.

Rustja B., Moj pogled, v: Ognjišče (2017) 1, str. 68.

V uvodu mojega pisanja moram pohvaliti vašo revijo Ognjišče. Prebiram jo po zaslugi svoje dobre sosede, ki mi jo posodi. Že dlje časa me razžira neko vprašanje, za katerega nimam razlage. Ne samo mene, ampak tudi moje prijateljice. Pa ni mišljeno slabonamerno. Nasprotno!
Od jutra do poznega večera poslušam Radio Ognjišče, vendar vem, da njih ne morem vprašati o tem. Naj pridem k stvari. Prosim, odgovorite mi: Zakaj je v cerkvi toliko glamurja? Bog naj mi odpusti to vprašanje, pa tudi vi. Mislim na zlato palico, ki jo nosi škof. Razkošne obleke. Rdeče preproge itd. Spremljam evangeličane. Pri njih tega ni. Saj se je Jezus vendar rodil v hlevu in je ležal na slami. To me zelo bega.
Še enkrat se vam opravičujem za take besede. Ostajam v upanju, da mi boste odgovorili.
Želim vam vse dobro pri vašem delu.
Nada

Najprej naj se vam zahvalim za vašo zvestobo reviji Ognjišče. Zahvala tudi vaši sosedi, ki vam posoja Ognjišče. Že nekajkrat sem slišal za podoben primer, vreden vse pohvale, da nekdo svoj izvod revije posodi naprej, morda takemu, ki si ga sam ne more kupiti. Naj bo to spodbuda za januar, mesec verskega tiska, da pomislimo, komu bi lahko podarili izvod Ognjišča ali komu bi podarili naročnino. Na sredini te številke je naročilnica, s katero lahko naročimo komu Ognjišče, kar je lep dar ob praznikih.
Opravičujete se, ker ste postavili to vprašanje. No, tudi jaz se opravičujem, ker me je vaše vprašanje v prvem trenutku spravilo v slabo voljo in sem vam mislil samo napisati, da je podoben ugovor v evangelijih izrekel Juda Iškarjot. Gre za dogodek iz evangelija, ko je neka žena z oljem iz alabastrne posodice mazilila Jezusa. Takrat je Juda rekel: »Zakaj tega olja ne bi prodali za tristo denarijev in te dali ubogim?« (Jn 12, 5), a evangelij takoj doda: »Tega pa ni rekel, ker bi skrbel za uboge, ampak ker je bil tat; imel je namreč denarnico in si je prilaščal, kar so dajali vanjo.« Zelo pomenljiv je nato Jezusov odgovor: »Pusti jo, naj ga prihrani za moj pogrebni dan. Uboge imate namreč vedno med seboj, mene pa nimate vedno.« (Jn 12,7-8). Toda ko sem mirno še enkrat prebral vaše pismo, sem uvidel, da imate (v nasprotju z Judom) iskrene namene in da ste izrazili ne samo svoj pomislek in pomislek svoje prijateljice, ampak tudi nekaterih drugih ljudi.
Najprej k ‘zlatu’. Vemo, da mašne posode niso zlate, ampak pozlačene, če sploh so. Podobno je z ‘zlatimi’ mašnimi plašči. Vemo, da niso zlati, ampak da imajo samo pozlačene nitke. V zgodovini so namreč popolnoma drugače dojemali ‘zlato’ v bogoslužju. Verniki so menili, da je za Boga najboljše komaj dobro. Zato so uporabljali ‘zlato’. Ni šlo za glamur (bleščavo), ampak za iskreno vero in izraz iskrene predanosti Bogu: to je komaj dobro za Boga, tako vzvišen je. Zelo so zgovorni zgledi svetnikov, ki so osebno živeli izredno skromno, a so za bogoslužje zahtevali najboljše. O sv. arškem župniku so govorili prodajalci cerkvene opreme, da ne poznajo v širši okolici duhovnika, ki bi bil osebno tako skromen, a tako zahteven glede cerkvene opreme. Podobno pričujejo o sv. Leopoldu Mandiću.
Kot kaže, pa današnja sekularizirana javnost to ‘zlato’ doživlja čisto drugače. Ne več kot izraz predanosti Bogu, ampak kot ‘glamur’, bahavost in razkošje. Ta miselnost je očitno prešla tudi na nekatere vernike. To sem tudi sam opazil in imam za pričo skrbnega cerkovnika v eni od župnij, kamor sem hodil maševat, da zaradi tega nisem nikoli oblekel ‘zlatega’ mašnega plašča. Za to sem imel lepo ‘kritje’ v papežu Frančišku. Ste kdaj opazili, da mašuje v ‘zlatem’ plašču? Ne, ker ve, da to mnoge danes odbija in se raje odreče takemu plašču, kakor da bi nekateri narobe razumeli njegovo bogoslužno obleko ali se celo pohujševali ob njej.
Morda še beseda o škofovskih zlatih palicah. Upokojeni koprski škof Metod Pirih je za posvečenje izbral leseno škofovsko palico (pastoral), če se prav spomnim, je podobno palico imel že prej pokojni ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar. Podobno mi je dejal mariborski nadškof Alojz Cvikl, da mu pripravljajo lesen pastoral. Seveda se je iz zgodovine ohranilo precej starih kovinskih ‘zlatih’ pastoralov. So stari, še iz časov, ko so za Boga dali le najboljše, lepi, umetniški in bi bilo škoda, da se jih ne bi nikoli uporabljalo pri bogoslužju. Če jih ne bi uporabljali, bi se našli ljudje, ki bi kritizirali Cerkev, da nima pravega odnosa do umetnosti in da jo zanemarja. Nikoli ne bo vsem ustregla! Poleg tega sem že slišal podobne kritike, kakor je vaša, a nisem še slišal pohval za papeža Frančiška in tiste škofe, ki pri bogoslužju ne uporabljajo ‘zlata’. Najbrž je kritikom ta plemenita kovina samo še en povod za kritiziranje.
P P P
Za zgled nam dajete protestante. Toda poznam televizijske snemalce, ki pravijo, da je izredno težko delo prenos maše iz protestantskih cerkva, ker so ‘puste’, ni kaj snemati v njih. V katoliških cerkvah lahko med prenosom snemajo slike, freske, kipe ..., tega pri protestantih ni. Tako so mi oni, nekateri od njih najbrž neverni, odkrili pomen lepote v bogoslužju in na poti vere. V tem so nam lahko zgled pravoslavni. Oni imajo zelo lepe cerkve, lepa in bogata mašna oblačila in lepo bogoslužje, tudi polno ‘zlata’. Vladimirska legenda, ki pripoveduje o spreobrnjenju Rusov, pripoveduje, da se je ta narod odločil za krščanstvo prav zaradi lepote cerkva in bogoslužja, ko zaradi lepote že ne veš, ali si na zemlji ali že v nebesih.
Cerkve morajo biti lepe, čeprav ne razkošne in bahave, ker, tako pravijo nekateri teologi, se ljudje po lepoti bližamo Bogu. To pot imenujejo ‘pot lepote’ (via pulchritudis) in o njej govori tudi skromni papež Frančišek v 167. točki spodbude Veselje evangelija: »Oznanjevanje Kristusa pomeni pokazati, da je vera vanj in hoja za njim ... nekaj lepega, kar more celo sredi preizkušenj napolniti življenje z novim sijajem in globoko srečo.« K tej poti lepote spadajo lepe cerkve in lepa mašna oblačila. Zato je “zaželeno, da vsaka krajevna Cerkev v svojem evangelizacijskem delovanju podpira uporabo umetnosti, nadaljuje bogastvo preteklosti ..., da bi predajala vero naprej”. Papež še dodaja, da je treba sprejeti tudi izrazne oblike sedanjosti in če bi večino ljudi na poti k Bogu, recimo, motilo ‘zlato’, je bolje, da se mu Cerkev odreče in poišče nove oblike lepote, ki bo vodila k Bogu.
Skratka, ko Cerkev skrbi za lepoto bogoslužnih prostorov, opreme in oblačil, ob tem ne zanemarja ubogih, ampak želi, da bi ljudje po lepoti prišli do vere v Boga in iz te vere črpali moč za pomoč sočloveku.

RUSTJA, Božo. (Pismo meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 12, str. 6-7.