Slovenke spet več dojimo in smo o dojenju bolj poučene
Ko se rodi dojenček, mama potrebuje podporo, da lahko zaživi v svoji novi vlogi, ki vključuje tudi dojenje. Z Urško Repnik, svetovalko za dojenje in vodjo festivala Dojiva se, sva med drugim klepetali o mamini želji po vrnitvi k naravi in vlogi očeta v prvih tednih po porodu ter o festivalu Dojiva se, ki bo 3. avgusta v različnih krajih po Sloveniji.

Urška Repnik je svetovalka za dojenje, administratorka Facebook skupine Dojiva se (ki šteje že več kot 16.000 članic in ponuja osnovno podporno okolje mamicam, ki želijo dojiti). S prijateljico vodita spletno šolo za starše veva.si, ki poteka v obliki spletnih seminarjev na temo priprave na porod in reševanja poporodnih izzivov pri vzgoji, zdravju in odnosih. Kot svetovalka za dojenje pa Urška obiskuje mamice na domu in jim pomaga, da dojenje steče. S tem se ukvarja poslovno, hkrati pa prostovoljno svetuje in pomaga prek skupine na Facebooku ter soorganizira festival dojenja. Vse njeno delo ima skupen temelj: »Podpreti žensko, da si zaupa,« pravi mlada mamica, ki je tudi sama izkusila muke ob začetku dojenja.

- Zakaj za hranjenje otroka izbrati dojenje?
Odločitev, ali dojiti ali ne, naj sprejme vsaka mama zase, je pa dojenje naravno in je najboljše za otroka in za mamo. Mami pomaga pri krčenju maternice, pripomore k boljšemu počutju (posledično lahko pomaga preprečevati poporodno otožnost), zmanjšuje tudi tveganja za rakava obolenja. Za otroka pa je to najboljša možna izbira hrane – mleko se namreč vedno prilagaja glede na otrokove potrebe, je živa snov. Dojenje pripomore tudi k pravilnemu razvoju čeljusti in obraza. Je tudi najlažji način za pomiritev otroka – dojenje ni samo hranjenje, temveč zadovoljevanje številnih otrokovih potreb.
Seveda pa se imajo mame pravico odločiti, da ne bodo dojile, žal pa je tudi mnogo takih, ki so si želele, pa niso dobile ustrezne podpore in pomoči. To lahko privede do stisk, zato je pomembno, da jih ne obsojamo.

- Zakaj se je na dojenje smiselno pripraviti?
Ker ni samoumevno. Dojenje je v zahodnem prostoru v 20. stoletju skoraj izginilo. Razlog za to je razcvet prehranske industrije in poplava adaptiranega mleka. Mamam po porodu je bilo naročeno, da naj dojijo na tri ure, in slej ko prej (običajno pri otrokovih treh mesecih, ko je prišlo do poskoka rasti) so prenehale dojiti, prepričane, da nimajo dovolj mleka. Prehranska industrija je prekinila tok znanja o dojenju, zato ga danes ga ne moremo več aprori pričakovati. Poleg tega ne odraščamo več v velikih družinah, kjer bi mlada mamica imela mamo, babico, sestrično, ki bi ji povedale in pokazale, kako dojiti. Ker tega realnega prikaza nima, mora znanje pridobiti izven družine.

- Kako konkretno se pripraviti?
Že to, da se družimo z doječimi mamami, pomaga – tako pride do prenosa izkušenj. Če ji tri mame povedo, kako je po porodu, bo nosečnica videla, da je realno materinstvo drugačno, kot je videti na Instagramu, kjer se mame naličene fotografirajo na kavici z dojenčki (vprašanje, koliko časa je mama dejansko potrebovala, da je prišla do te prve kave, kjer je posnela fotografijo). Super je tudi branje knjig – Slovenci smo lahko ponosni, da imamo knjigo Želim dojiti svetovalke Mojce Vozel. Danes se lahko nosečnica udeleži predavanj v živo ali na spletu, lahko se vključi v skupino Dojiva se na Facebooku, kjer spozna realne izzive dojenja in poporodnega obdobja. Včasih so rekli, da je potrebna vsa vas, da vzgoji otroka, danes je ta vas virtualna. V osnovi je enako: ženska podpira žensko.

- Uspešno dojenje nima urnikov – kako torej dojiti, da se mleko uspešno prilagaja otrokovim potrebam?
Glede na željo otroka. Razumeti je treba, da dojenje ni samo hranjenje, zato ne dojimo po urniku, ampak na otrokovo pobudo. Značilni so podoji v grozdih – torej malo po malo, na vsake pol ure ali uro. Kot če bi šli na “slow-food” večerjo, kjer bi nam hrano prinašali pogosto in v majhnih količinah. Če imamo zaspančka, ki se ne zmore prebujati sam, ker je prešibek, pa je prav, da starši vodimo ritem dojenja in otroka čez dan zbujamo na največ dve uri. 

- Kako pomagaš mamici, ki te pokliče in pravi: »Premalo mleka imam, da bi nahranila svojega otroka …«?
Najprej jo poslušam in pomirim. Potem mi pove, po čem sklepa, da ji zmanjkuje mleka. Pogosto pridem k mami, ki omejuje podoje ali pa po podoju odlaga otroka, ker ji je bilo rečeno, da ga bo sicer razvadila. Vsi se bojimo razvaditi otroke, a razvadimo jih z nepostavljanjem meja in uresničevanjem preveč želja namesto potreb. Bližina in stik pa sta dojenčkova potreba, brez tega se ne počuti varnega. Pogosto ne razumemo, kako delujejo otroški možgani. Otroci več jokajo, ker iščejo mamo, iščejo stik. Kar pa ne pomeni, da so lačni.
Z mamico s pogovarjava, kakšen je bil porod, kako je bilo z dojenjem v porodni sobi in na oddelku … Razložim ji, da se količina mleka vedno uravnava glede na potrebo – kar pomeni, da četudi ga je danes malo, ga bo čez nekaj dni lahko dovolj. Seveda pa je treba določene stvari spremeniti, in to je stvar individualne obravnave.

- V razcvetu so različni ženski coachingi. Imamo zato mame več znanja, kot smo ga imele pred nekaj leti?
Danes so mame bolj ozaveščene, kot so bile pred leti, dostop do informacij je lažji in hitrejši, prav tako sedaj vedo, da za njihove izzive obstajajo ljudje, ki jim lahko pomagajo. Pokličejo in povedo: »Dojim in dodajam 30 ml, rada bi se znebila stekleničke. – Noče se pristaviti. – Ob večerih se slabo doji, razvila se je sesalna zmeda ...«
Mame znajo bolje definirati situacijo. Ko težavo definiramo, jo je lažje rešiti. Mame so danes zelo kompetentni sogovorniki. 

- Kaj je sesalna zmeda?
Stanje, ko otrok ne želi sesati na dojki, ker se je zmedel s sesanjem po steklenički, kjer je mleko lažje dostopno. Sesanje na dojki je drugačno kot hranjenje po steklenički. Otrok, ki se doji, v vsak poteg vloži veliko energije, iz stekleničke pa je preprosteje. Z jezičkom tapka in mleko teče. Otroci jokajo, ker vedo, da obstaja lažja pot in da bodo slej ko prej dobili stekleničko.

- Ali res že ena steklenička lahko povzroči sesalno zmedo?
So otroci, ki v porodnišnici dobijo tri stekleničke, pa se nikoli več ne bodo odvadili, in so otroci, ki menjajo stekleničko in dojko ves čas dojenja.

- Obstaja kakšna alternativa steklenički?
Seveda. Mleko lahko dodajamo po lončku, žlički ali hranilni sondi – to je tanka silikonska cevčica, ki jo damo otroku v kotiček ust med dojenjem. Tako med sesanjem pije hkrati dodatek in tudi mleko iz dojke. S tem preprečimo sesalno zmedo in damo telesu sporočilo, naj naredi več mleka. 

- Ali res obstaja nekakovostno mleko ali je to mit?
To je mit. Mamino mleko je popolno, nekvalitetno mleko ne obstaja. Je pa res, da ga je lahko premalo – ampak to je mogoče usklajevati. 

- Kakšna je dieta doječe mame?
Smiselno je jesti vse, kar mami ustreza oz. kar ji ne povzroča prebavnih težav. Seveda je možno, da otroku neka vrsta hrane ne ustreza – ko to ugotovimo, jo odstranimo z jedilnika. Dieta vnaprej pa nima smisla, saj pridemo do tega, da lahko jemo le še riž in testenine.
Ko smo po porodu utrujene, se zgodi, da jemo samo ogljikove hidrate in sladkor, potem pa se čudimo, saj smo po takšni hrani še bolj zaspane in brez energije. Ob sladkorju in ogljikovih hidratih se telo hitro sesuje, zato se po porodu težje postavimo na noge. Včasih so ženski po porodu skuhali kurjo juho, na Primorskem so najboljši kos ribe prihranili za nosečo oz. doječo mamo – ker telo po porodu potrebuje dovolj maščob. Potrebuje hrano, ki greje. Bistveno je tudi, da jemo tako, kot nam narekujejo letni časi: poleti ima hrana veliko vode (paradižnik, kumare, bučke …), da nas hladi. Pozimi jejmo hrano, ki krepi ledvice, tudi zelje in stročnice … Če se prehranjujemo v skladu z ritmom dneva in letnih časov, se telo hitreje regenerira in se počutimo bolje. 

- Ali je res treba zmanjševati dojenje, ko začnemo z dodajanjem hrane dojenčku?
Uvajanje hrane ni odstavljanje od dojenja. To sta dva procesa, ki tečeta vsak zase. Dojenje naj poteka tako dolgo, kot ustreza obema. Otrok lahko ima uvedenih že vseh pet obrokov hrane, pa se bo zvečer še vedno podojil, ker potrebuje bližino. To ne pomeni, da smo neuspešno uvedli večerjo. Uvajanje hrane ni nadomeščanje dojenja, zato otroku ni treba dajati mlečnih kašic. Nesmiselno je otroku omejiti dojenje in mu v isti sapi ponuditi kakav s kravjim mlekom.

- Uvajanje hrane in dojenje se torej dopolnjujeta. Zakaj je še smiselno dojiti po enem letu?
Ker otrok, star leto in en teden, ni bistveno drugačen od tistega, starega 11 mesecev in tri četrtine. Tudi številni enoletniki imajo potrebo po dojenju in kakovost mleka se nič ne zmanjša – malček ima torej od dojenja same koristi. 
Mislim, da živimo v svetu stekleničk. Normalno je, da dojiš dojenčka, če dojiš leto in pol starega otroka, pa te bodo čudno gledali. Če bi otrok pil po steklenički ali sesal dudo, bi bili precej manj kritični.
Ljudem se zdi “normalno”, da se dojenje ukine pri enem letu, zato ker gredo otroci takrat v vrtec – čeprav ukinjanje dojenja zaradi uvajanja v vrtec za otroka pomeni dvojni stres in ni priporočljivo.

- Starejše generacije žensk (ki so manj dojile) zelo močno vplivajo na mlade mamice. Kako spoštljivo komunicirati z mamami in taščami, ki so že pozabile, kakšen vihar čustev se zgodi, ko se rodi dojenček?
Ko rodiš, si povsem drug človek: mama, sploh ko rodi prvič, se pogosto težko postavi zase in ne zmore spoštljivo komunicirati. V tednih po porodu je zelo težko reči: »Hvala za vaše mnenje, spoštujem ga, a naredila bom, kot čutim, in prosim, da tudi vi spoštujete mene.« Izreči ta stavek in nadaljevati spoštljivo komunikacijo je po porodu skoraj nemogoče.
V komunikaciji med in po porodu je bistvena vloga očeta. Moški želijo biti prisotni in vključeni, kar je super, vendar ne vedo, kako naj to storijo, saj mnogi nimajo zgleda, kajti naši očetje so bili pogosto odsotni in so delali ter finančno skrbeli za družino. Mislim, da je vloga očeta v prvih tednih po porodu poskrbeti za varen prostor mame in otroka in ga ohranjati. Oče ne more dojiti, ne more uspavati otroka, lahko pa ga previje – bistveno pa je, da on komunicira že z osebjem v porodnišnici in potem z obiski doma. Želim spodbuditi starša, da se pogovorita, kaj mama potrebuje, in da ji ob tem oče stoji ob strani ter poskrbi, da se njene želje spoštuje.

 

- Kdo ste svetovalke za dojenje in kako poteka vaše delo?
Obstaja več skupin svetovalk za dojenje. La leche league (LLL) so prostovoljke, ki svetujejo po telefonu. Svetovalci IBCLC so osebe z medicinsko izobrazbo, ki opravijo dodatna izobraževanja za podporo dojenju in delajo v zdravstvenih ustanovah. Tretja skupina smo laične svetovalke, ki imamo opravljena podobna izobraževanja kot ostali in se še dodatno izobražujemo, a nimamo certifikata IBCLC, ker v osnovi nimamo medicinske izobrazbe. Za razliko od svetovalk LLL pa pridemo k mami na dom. V podporni Facebook skupini Dojiva se se je pokazalo, da je pomoč na daljavo včasih omejena. Najuspešnejša je pomoč na domu – ko svetovalka pride domov, pogleda otroka in mamo, najde ovire, pomaga pristaviti, predlaga drugačen način dojenja in naredi načrt točno za tisto mamo in otroka. 

- Ali Slovenci že zmoremo sprejeti dojenje v javnosti?
Mislim, da vedno bolj.

- Kaj pa v cerkvi?
Tudi. Ljudje razumejo, da gre za hranjenje dojenčka. Pomembno je, s kakšnim odnosom mama doji. Če se zavedam, da hranim otroka, je to to. Če ljudje začutijo, da dojim dostojno, se ne bodo obregali.

- Facebook skupina Dojiva se je prerasla v festival Dojiva se, ki bo potekal 3. avgusta (ob svetovnem tednu dojenja) po vsej Sloveniji. Kakšen je program?
Festival poteka v 15 krajih po Sloveniji, program je različen od kraja do kraja. Geslo »Zaupam si« pove bistvo festivala, ki je širjenje zaupanja. Če si ženska zaupa, gre vse lažje. Doječe mame in nosečnice se srečamo in smo si v podporo, hkrati pa na predavanjih in delavnicah dobimo nova znanja. Začelo se je pred šestimi leti, ko je prijateljica Marina Popovič Frangež v Facebook skupini Dojiva se predlagala, da se ob svetovnem tednu dojenja srečamo v parku, dojimo in se pogovarjamo o izkušnjah materinstva. Že prvič so se tako ženske dobile na več lokacijah po Sloveniji, potem pa je preraslo v večji dogodek, ki prinaša sporočilo o naravnih, a realnih izbirah in načinih starševstva (poleg dojenja govorimo še o porodu, vzgoji, zdravju, odnosih ...).

Kaj vam pomeni družina?
Največ na svetu. Res sem hvaležna, da jih imam.

Kaj vam pomeni vera?
Vir, od koder črpam. 

Kaj vam pomeni poklic (kariera)?
Izpolnjevanje mojega poslanstva. Obožujem svojo službo. 

PEZDIR KOFOL, Marjetka, Urška Repnik (Moj pogled). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 8, str. 32-35.

Kategorija: Moj pogled

Jana Lampe se je pred nekaj tedni vrnila iz Ruande in Burundija, kjer je bila na obisku pri slovenskih misijonarjih, ki so del akcije Z delom do dostojnega življenja. Pri Slovenski karitas koordinira različne projekte in akcije, ki so vezani na pomoč v Afriki pa tudi drugje. O svojem delu in razmerah v Afriki je spregovorila tudi ob tej priložnosti.

Misijonarji z našo pomočjo prinašajo ljudem dostojanstvo

- Ko sva se dogovarjala za tale pogovor, ste dejali, da ste na letališču ravno pobrali dva sodelavca iz Ruande, ki bosta v Sloveniji opravila določeno izobraževanje. Lahko kaj več poveste o tem?
To je res sveža novica, da sta v Sloveniji dva sodelavca Karitas iz Ruande, ki vsak dan delata z ljudmi iz 600 revnih družin na terenu. Sta izučena agronoma, ki te ljudi usposabljata, spremljata, učita kmetijskih praks itd. Mi kot Slovenska karitas imamo ob tem pilotni projekt v Sloveniji v okviru mednarodnega razvojnega sodelovanja, ki ga podpira MZZ, in smo v izobraževanje vključili tudi slovensko podjetje Damahaus prestige iz Spodnjega Brnika. Pri njih bodo naša sodelavca izučili izdelovati opeke.

- Kako je prišlo do tega načrtovanega obiska in kaj bo to pomenilo za tamkajšnje prebivalce?
Na Slovenski karitas ob finančni podpori Ministrstva za zunanje zadeve (MZZ) in skupaj s Karitas Ruande izvajamo triletni projekt, kjer pomagamo izobraževati ljudi in jim priskrbeti sredstva za učinkovitejšo rabo naravnih virov ter lažje preživetje okrožju Karongi v Ruandi. Ta del spada med najrevnejše dele Ruande, kjer je do letošnjega januarja delovala tudi misijonarka s. Vesna Hiti.
Konkretno glede izdelave opek: v Ruandi je veliko primerne lokalne zemlje za izdelavo opeke in sodelavca iz Ruande se bosta naučila, kako se jo meša s cementom, da bodo hiše veliko bolj trajno zgrajene. V tem času se bosta pri nas naučila celotnega postopka izdelave. Ob njuni vrnitvi nazaj bomo zraven poslali pet preš za izdelavo opek, s čimer bodo te najrevnejše lokalne skupnosti imele možnost za opravljanje dejavnosti. To bo pomenilo, da bodo imele možnost z delom zaslužiti za dostojno življenje, hkrati pa si tudi zase zgraditi boljša bivališča. V Ruandi se veliko gradi, tako da bodo lahko z izdelavo zidakov te družine tudi napredovale.

- Ker je minilo zgolj dva tedna od vašega povratka iz Ruande in Burundija, si predstavljam, da je še vse polno živih vtisov. Kaj je bil osnovni namen vašega obiska v Afriki?
Najprej to, da sem se srečala z vsemi 600 ljudmi, ki so vključeni v prej omenjeni projekt. Ti ljudje živijo v 12 lokalnih skupnostih in jih sestavlja 480 odraslih in 120 mladih deklet. Za te družine izvajamo različne aktivnosti, da bi jih naučili učinkoviteje izrabljati naravne vire. S temi bi se tudi lažje preživljali.
Izobraževanje poteka na kmetijskem področju in v ta namen so vsi ljudje v teh lokalnih skupnostih dobili koze, ki so jih prejeli za potrebe gnojenja zemlje. Sama nisem mogla verjeti, kakšen doprinos pomeni za te družine ena koza, ki stane le 20 eur. Z gnojenjem lahko pridelajo več pridelka. Poleg tega so prejeli semena za pridelavo različne zelenjave, učimo jih, kako imeti kuhinjske vrtove, in ne samo eno njivo z eno kulturo. Dobili so tudi sadike sadnih dreves, da bodo lahko izboljšali svojo prehrano, in hkrati je v tej pomoči bila vključena tudi namestitev sončnih celic, kar pomeni, da je 350 družin dobilo luč. Mi si težko predstavljamo, kako ljudje živijo brez elektrike, brez luči. Ob 18. uri se znoči in ostanejo v temi. Tamkajšnji ljudje zelo evangeljsko doživljajo to, da so prej živeli v temi, zdaj pa imajo luč. Ob tem so mi starši otrok, ki so dobili luč, z neizmerno hvaležnostjo poudarjali, kako so njihovi otroci napredovali v šoli, ker imajo zvečer možnost, da se učijo za šolo, kako dobrodošlo je, da lahko zvečer kaj najdejo v hiši itd. Za nas nekaj nepredstavljivega.
Potem smo v tem projektu mlade punce izobrazili za izdelavo učinkovitih peči iz gline in jih namestili vsem družinam. Prej so kuhale na odprtem ognju, zdaj pa imajo glinene peči, s katerimi porabijo veliko manj drv in skuhajo hitreje kot prej.
Na lastne oči sem lahko videla, kako so od lani do letos napredovale družine, ki so bile vključene v ta projekt kmetijskega izobraževanja in pomoči. Težko je opisati ves razvoj, ki so ga doživele. Poudarila bi, da smo v okviru projekta izbrali družine, ki so bile v veliki meri brez vsega, podhranjene, živijo v odmaknjenih vasicah, na visokih nadmorskih višinah. Ker do tja ne pride nobena druga organizacija, taki projekti v te kraje res prinašajo razvoj in dajejo tem ljudem priložnost, da ne obstanejo v podhranjenosti, obupu in nemoči, ampak dobijo priložnost, da si tudi z lastnim delom ustvarijo boljše življenje.

- Če sedaj preskočiva na vaše začetne korake proti delovanju v Karitas – kdaj ste prvič slišali besedo Karitas oz. kako se spominjate svoje poti k delu za druge?
Karitas? Težko vprašanje … Čisto točno ne bi znala povedati, spomnim pa se, kdaj sem že vedela, da hočem pomagati otrokom v Afriki: bilo je v sedmem razredu OŠ, ko sem napisala spis o tem, kaj bom, ko bom velika. Takrat sem se razpisala, kako bom pomagala ljudem, predvsem otrokom v Afriki.
Če pomislim na besedo 'karitas', sem jo gotovo bolj zavestno zaslišala v času srednje šole in študija. V času srednje šole sem v okviru misijonskega krožka na škofijski gimnaziji večkrat prihajala v stik z misijonarji in Misijonskim središčem Slovenije ter posledično do informacij o njihovem delu, poslanstvu. Tako je v meni rasla želja, da bi njim pomagala. Hkrati smo takrat imeli v župniji Cerklje na Gorenjskem mladinski center Karitas, kjer smo prostovoljno izvajali učno pomoč in druge aktivnosti.
V času študija se je ob pavziranju pokazala priložnost, da delo v misijonu spoznam čisto zares. Pot me je takrat vodila v Indijo, kamor sem se nato vrnila še dvakrat. Tam smo na misijonu delali z otroki s posebnimi potrebami. Prvo leto sem šla tja z vzgojiteljico Marijo, ker pa sva videli, da bo treba organizirati nekaj bolj konkretnega, kar se lahko ponudi mladim kot možnost izkušnje z delom na misijonu, smo drugo leto peljali v Indijo že 8 mladih. Počasi pa so se iz tega rodila POTA – program mladinskega misijonskega prostovoljstva. Za mlade je to super izkušnja.

- Kako je prišlo do konkretnega sodelovanja s Slovensko karitas, kjer ste zaposleni še danes?
Ravno v času, ko sem zaključevala študij, se je vzpostavljal evropski projekt, ki je bil namenjen ozaveščanju povezave med virusom HIV in revščino v Afriki. Na Karitas so me takrat že malo poznali, ker sem bila prostovoljka, hkrati sem bila učiteljica, in ker so potrebovali nekoga za globalno učenje ter pripravo gradiv za slovenske učitelje za ozaveščenost o globalni revščini, so me takrat zaposlili.
Po zaključku tega projekta se je sodelovanje preusmerilo in sem začela voditi humanitarne in razvojne projekte v Afriki ter drugod po svetu.
Vsak človek ima svoje poslanstvo in nekatere stvari so lahko nekomu v zibko položene – verjamem, da je meni to delo za revne ljudi v Afriki res namenjeno. Sama se v Afriki počutim zelo domače in ne znam opisati z besedami, kaj mi pomeni to delo in druženje s tistimi ljudmi. Ko sem tam med njimi, sem najsrečnejši človek na svetu.

- Kakšen je vaš delovni teden, mesec, če se da opisati, saj si predstavljam, da je delo verjetno zelo pestro?
Gre za zelo raznoliko delo. Ljudje pogosto vidijo samo to, da grem na teren, na obisk v Afriko, na Balkan … To je samo pika na i, ko lahko na terenu, na licu mesta vidiš, kaj je bilo narejeno, prisluhneš ljudem, slišiš njihove zgodbe, se srečaš z misijonarji, prostovoljci in ljudmi, s katerimi delajo. Na terenu se rodi tudi največ idej in akcij glede tega, kaj in kako naprej. Zelo si vesel, ko vidiš napredek, ko vidiš velik napredek skozi leta in da je to sad tistih darov, ki so jih prispevali dobri ljudje iz Slovenije in tudi naša država.
Iz vsakega projekta, iz vsakega stika z misijonarji, lokalnimi prebivalci dobivamo informacije, kaj potrebujejo, kako jim lahko pomagamo, razvijamo ideje in načine, kako pristopiti, kako pomagati.
Konkretno se je akcija Z delom do dostojnega življenja rodila leta 2010, ko sem prvič šla v Ruando in Burundi spremljat projekte Za srce Afrike. Tam sem videla, da ljudje nimajo možnosti za delo. Edino, kar so imeli na podeželju, je bil košček zemlje, pa še to le nekateri, vse ostalo je bilo prepuščeno milemu nebu. Takrat smo veliko razmišljali, kako pomagati tem družinam. Do takrat se je gradilo zdravstvene centre, šole, zdaj je bilo treba ljudem omogočiti, da z lastnim delom pridejo do osnovnega dostojanstva. Tako se je rodila akcija Z delom do dostojnega življenja. Ob tej akciji smo preko revije Ognjišče nagovorili slovenske družine, ki bi bile pripravljene z mesečnim darom podpirati plačilo dela ene družine v Afriki. En evro na dan v Afriki je dovolj, da družina preživi, in s tem se dela čudeže. Po desetih letih mi gre kar na jok od ganjenosti, ko pomislim, koliko družin, koliko usod ljudi se je ta akcija dotaknila, kolikim je spremenila življenje na bolje.

- Poleg teh obiskov in konkretnih stikov z misijonarji in ljudmi na terenu pa si predstavljam, da čaka kar nekaj pisarniškega dela tukaj v Sloveniji. Kakšno delo je treba opraviti tu v Sloveniji, da se vse omenjeno lahko nemoteno in učinkovito izvaja?
Tako imenovano pisarniško delo predstavlja večinski del mojega dela. Pomembno je, da spremljamo in se prijavljamo na različne razpise. To vzame precej časa, saj je treba za posamezni razpis zelo natančno pripraviti vse dokumente, dokazila, ustreznost. Dokaj duhamorno delo, a ko vidiš, da iz teh razpisov in sodelovanja z drugimi, kot je MZZ, zraste porodnišnica, dve šoli, zdravstveni center, vodnjaki, ko s pomočjo teh sredstev obnovimo kar nekaj stavb, potem veš, da se je treba potruditi tudi na tem področju. Pri vsakem takem projektu sledi zbiranje dokumentov, računov in pisanje poročil, priprava fotodokumentacije, potrdil, ker želimo, da je vse vodeno in izpeljano transparentno.
Pokrivam tudi Mednarodno humanitarno pomoč. To pomeni, da ob kakšni naravni nesreči pustim svoje delo in stopim v kontakt z našo mednarodno mrežo Caritas Internationalis, da pridobim vse informacije. Glede na velikost naravne nesreče in katastrofe potem načrtujemo nadaljnje korake.
Delam na evropskem projektu za ozaveščanje MIND, kjer izobražujemo o povezavi med migracijami in razvojem. Pripravljamo razna gradiva, okrogle mize in druge dejavnosti, da bi izobraževali o tem, zakaj so mnogi ljudje po svetu prisiljeni zapustiti svoj dom. Po šolah pa osveščam o življenju otrok v Afriki.
Koordiniram tudi projekte Karitas na Balkanu, kamor so vključene Bosna in Hercegovina, Srbija ter Albanija, kjer sodelujemo tudi z našo misijonarko.
Pomembno je delo pri pripravi dokumentacij, strategij in usmeritev za naše politike, ko se pripravlja sprejem kakšne zakonodaje, ki posega na mednarodno področje. Na tem področju si vsi želimo, da bi optimizirali naše možnosti pri izvajanju uradne razvojne pomoči, ki jo je država dolžna izvajati. MZZ nas dobro vključuje v svoje priprave dokumentov in je sodelovanje na res dobri ravni. Na tem področju sodelujem kot predstavnica Karitas ter predstavljam naše poglede na urejanje tega področja, tudi skozi izkušnje, ki si jih nabiram na terenu.

- Vaše delo je razdeljeno na del, ki ga izvajate s pomočjo sredstev, pridobljenih na razpisih, kot tudi del, ki ga izvajate izključno z akcijami in sredstvi, ki ste jih sami zasnovali. Kako poteka to delo?
Res je, ta drugi del predstavlja pripravo in izvajanje del, vezanih na naše akcije. V tem delu je ključno, da sodelujemo z mediji. Zelo smo hvaležni tudi reviji in Radiu Ognjišče za vso podporo našim akcijam.
Tako za ta del pripravljamo vsebine za medije, za oglasne panoje, za informiranje javnosti, snemamo intervjuje, video material in iz teh vsebin potem pripravljamo gradiva za naše akcije.
Mediji so naša velika pomoč. Če ni medijske podpore, potem ljudje ne morejo slišati o naših akcijah, naših načrtih in delu, se ne morejo odzvati. Hkrati smo zelo veseli, ko lahko preko medijev tudi poročamo o pozitivnih učinkih naše pomoči; kaj je bilo zgrajeno, kaj obnovljeno, koliko ljudi nahranjenih, koliko revnih staršev je dobilo delo itd. Če uspemo dati tudi povratno informacijo, s tem pri ljudeh gradimo zaupanje.
Zato je za medije treba pripravljati izjave, gradiva, novice o dogodkih, akcijah …
Letos sta se lahko vaša kolega Jure Sešek in Izidor Šček ob obisku v Burundiju in Ruandi ponovno prepričala, koliko je prošenj ne samo misijonarjev, ampak preprostih ljudi. Ljudi, ki so v revščini, ki so v podhranjenosti, v obupu, ne manjka.

- Ko omenjate sodelovanje, komunikacijo s slovenskimi misijonarji in njihovimi misijoni – kako poteka komunikacija in delo z misijonarji?
Najbolj prisrčna in najbolj konkretna so seveda srečanja v živo. Terenski obisk je priložnost, da se podrobneje pogleda, kaj so potrebe misijona in kaj načrtovati za naprej.
Sicer pa s pomočjo tehnologije komunikacija ni več tako velik problem. Glede na izvajanje projektov smo z nekaterimi misijonarji dnevno v stiku, z nekaterimi nekajkrat na teden. Z leti preraseš službeni okvir in postali smo prijatelji, ki si preko različnih načinov komunikacije pošiljamo slike, obveščajo me o napredkih, o kakšnem veselem dogodku.
Sicer pa mi dvakrat letno vsi misijoni, kjer izvajamo akcijo Z delom do dostojnega življenja, pošiljajo poročila – o družinah, o napredku, koliko in za kaj so porabili. Na tak način dobim vse podatke, kdo je vključen v program, kako se to pozna pri njegovem napredku, kako se družina razvija … S pomočjo teh poročil potem tudi naredimo letni načrt, kako se bo razporejalo sredstva. Ko izvajamo akcijo Za srce Afrike, poleg pridobljenih poročil opravim tudi precej telefonskih pogovorov.
So pa naše akcije vedno usklajene z misijonarji in mi želimo samo odgovarjati na potrebe misijonov in lokalnega prebivalstva ter ne silimo v nekaj, kar bi se nam zdelo, da bi potrebovali.

- Cilj pomoči ljudem v Afriki že dolgo ni več v tem, da bi jih samo navadili na pomoč, ampak da bi se bili s pomočjo lastnega dela, orodja, kmetijstva sposobni sami preživljati. Kako gre to korak po koraku?
Lahko samo potrdim, da misijonarji že dolgo ne dajejo ljudem iz rok v usta. Misijonarji naš dar vedno dvakratno obrnejo in jih je za občudovati, kako premišljeno in načrtno se lotevajo raznih projektov. Če samo pomislim, koliko ljudem smo skupaj že pomagali do lastnega doma – ampak so se ljudje po vodenju misijonarjev in misijonark morali sami potruditi, pomagati, izdelati opeke, prispevati denarno ali pa vsaj oddelati del tega, da bi bili čim bolj vključeni v pomoč in delo za svoj napredek.
Kot so razlagale mnoge sestre misijonarke, gre za ljudi, ki so res živeli v najhujši bedi in revščini, niso imeli ničesar. Jedli so enkrat na dan nekaj sladkega krompirja, če so imeli srečo, če ne, še to le tu in tam. V desetih letih, kar traja akcija Z delom do dostojnega življenja, lahko spremljamo, kako so ljudje z delom in zaslužkom na misijonih, kot je čiščenje šol zdravstvenih centrov, ki smo jih gradili, ipd., napredovali. Če nekoč niso imeli niti svoje motike ne svoje zemlje ne semen, so si mnogi uredili vrt, imajo orodje, gojijo različno zelenjavo. Zahvaljujejo se in zdi se jim raj na zemlji, da lahko sedaj jejo trikrat na dan.
Naslednji korak je rast osebnega dostojanstva. V tisti bedi so le nekateri imeli obleko, ki so si jo drugi morali izposoditi, če so šli zdravniku, niso imeli čevljev, otroci ne šolskih oblačil, in jih niso pošiljali v šolo. Sploh si ne morete predstavljati veselja, ki sem ga bila deležna pred tedni, ko se mi je neka gospa iz te akcije zahvaljevala, da si je pred kratkim prvič v življenju lahko kupila svojo obutev. Hkrati si lahko plačajo zdravstveno zavarovanje, zelo pomembno pa je, da sedaj svojim otrokom lahko plačajo šolanje.
K temu naj dodam, da je vsaka družina v ta program vključena v povprečju tri leta, kar je dovolj, da se postavi na noge, nato pa lahko samostojneje skrbi zase. Zanimivo je videti, da se te družine ponekod tudi združijo, skupaj načrtujejo stvari za naprej.
Nasploh bi dejala, da je povsod, kjer so prisotni naši misijonarji, viden velik napredek. Misijonarji so v te kraje prinesli ljudem dostojanstvo, jim izkazali ljubezen, z njimi trpeli in z njimi gradili boljše osnovne pogoje za bivanje. Ko se v nekem kraju kaj gradi, npr. šola, in so domačini vključeni v to, imajo upanje za svojo prihodnost in prihodnost otrok. Vidijo, da je še nekaj več od samo preživetja naslednjega dne. Misijonarji so jim pripeljali zdravstveno oskrbo, izobraževanje, poskrbeli za zelo visok nivo kvalitete storitev. To kaže zelo velik interes ljudi, ki se želijo vpisati v šole v misijonu, ker je tam boljša izobrazba, kjer otroci dobijo malico, ki je sicer ne, itd. Koliko ljudi in od kako daleč prihaja v zdravstvene ustanove v misijonih, kako daleč se vozijo nekatere nosečnice v porodnišnico v misijonu, ker so slišale o kvalitetni oskrbi ...

- Pogosto se ob besedah revščina in Afrika vidi samo to revščino v obliki pomanjkanja hrane in si niti ne predstavljamo, da je s pomanjkanjem hrane in osnovne dostojanstvenosti prisotna tudi drugačna stiska, izključenost.
Poleg materialne pomoči je pomemben tudi socialni vidik. Najrevnejši ljudje so ves čas odrinjeni na rob. Nihče se ne zmeni zanje, ženske so pogosto odhajale v mesto, če so ovdovele ali zaradi vojn, in bile primorane za preživetje prodajati svoje telo. Koliko žensk se je zahvaljevalo, ker lahko ohranjajo svoje dostojanstvo, ostanejo v svojem kraju, na podeželju, ker imajo sedaj dostojno delo na misijonu.
Pomembno je videti, da se ne zadovoljijo samo z osnovnim preživetjem. Skupina žensk je po enem letu, ko so se že nekoliko postavile na noge, pristopila o misijonarke, da bi se rade naučile brati in pisati. To je bil dokaz, da so uspele toliko urediti najosnovnejše človeške potrebe po varnosti, hrani, delu na polju, da so začutile potrebo po napredovanju tudi na tem področju.
Z izvajanjem teh akcij se dejansko rešuje življenja, omogoča se dostojnejše življenje.

- Kako Slovenci gledamo na karitativno dejavnost? Bi lahko povedali kaj o naši pripravljenosti pomagati skozi zadnjih 10 ali 15 let – je tega posluha več, manj?
Ganjena in presenečena sem, kakšen odziv je pri akciji Za srce Afrike in Z delom do dostojnega življenja. Glavni razlog za to vidim v vključenosti misijonarjev v akcijo. Ljudje jih poznajo, poznajo njihovo delo, predanost, požrtvovalnost, jim zaupajo.

- Koliko je še komentarjev, da imamo dovolj pomoči potrebnih doma, v Sloveniji?
Vedno se pojavi kak tak komentar, gotovo. Če le čas dopušča in je možnost, vsakemu osebno odgovorim in poskušam v dialogu razložiti, zakaj tam pomagamo. Vsi smo ljudje in smo si bratje in sestre. Tega nas uči tudi evangelij. Hkrati se moramo zavedati, da smo z Afriko veliko bolj povezani, kot se zavedamo. Izkoriščamo njihove naravne vire, Afrika zahodnemu svetu služi kot poligon za mnoga bogastva in s pomočjo tega boljše živimo.
Hkrati so pa to tako velike razlike v pojmovanju revščine, lakote, bede, da si ne moremo predstavljati. Ne vem, če si nekdo pri nas predstavlja, da ljudje s kanticami hodijo kilometre daleč po vodo, živijo v blatnih kolibah in kuhajo na odprtem ognju, velikokrat jedo samo maniok (vrsta krompirja) enkrat na dan, so brez elektrike, brez sanitarij, ni zdravstvene pomoči, nimajo dovolj šol, do 100 učencev je v razredu itd. Ne vem, če se zavedamo, kaj tam pomeni lakota.
In ne pristanem na pavšalne floskule, da so Afričani leni. Sploh ni res – Ruandci in Burundijci so zelo pridni ljudje in to pokažejo tudi z delom, ko znajo delati od jutra do večera, sploh ko je šlo za izgradnjo šol, centrov, druge infrastrukture, pa tudi sicer se vsakodnevno trudijo za preživetje.
Razumem pa tudi naše ljudi, ki si zelo težko predstavljajo te situacije. Večkrat se v naših medijih tudi govori, da so ljudje pri nas lačni. Ob vsem preobilju našega sveta je nemogoče, da bi bil kdo pri nas zares lačen in ne bi jedel več dni. Je zgolj tragično, da si ne znamo medsebojno toliko porazdeliti, da bi imeli vsi dovolj. Raje odmetavamo. So pa te situacije neprimerljive z Afriko in tamkajšnjo podhranjenostjo.

- Kako doživljate revščino? Kaj za vas pomeni revščina in kako jo sploh pravilno razumeti, ko po eni strani vidiš to do kraja kruto revščino Afrike in preobilje našega zahodnega sveta?
Ko imaš izkušnjo afriške bede, si lahko ob opazovanju zahodnega človeka najprej žalosten. Koliko hrane in drugih stvari si kopičimo v naših domovih. Koliko odmetavamo.
V preteklih desetih letih sem že marsikaj videla, ampak še vedno naletiš na situacije, ki te res šokirajo, ki ti privabijo solze v oči. Ugotoviš, da je na deželi v Afriki sicer večja revščina, je pa v mestu biti reven veliko huje. Če lahko, bi opisala srečanje z eno mamo, ki nas je vse spravilo v jok, v obup, v onemelost. Gospa je s svojimi tremi otroki v mestu dobila kot miloščino od nekega gospoda prostor, ki meri 2 kvadratna metra – to je mini prostor, kjer so 4 pručke in na steni visita dve vrečki z oblačili. Prostor je brez oken, brez vode, brez elektrike in samo spraševali smo se, kako v tem živijo, se umivajo itd. Ob teh prizorih otrpneš in se vprašaš, koliko obrazov res ima ta revščina.
Revščina je takrat, ko ne moreš imeti niti enega obroka hrane na dan, ko nimaš tekoče vode, ne elektrike ne sanitarij ne postelje in nobenega upanja, da bo kmalu kaj boljše. Ko mora za tuširanje šestih ljudi zadostovati 20 litrov vode in še mora ostati voda za kuhanje in žejo. Ko otrok ne moreš poslati v šolo, ko jim ne moreš zagotoviti oblačil ali obutve. Ko nimaš ne zemlje ne orodja ne posode – ničesar. In kot rečeno: če pri nas prihaja do lakote ali drugih oblik revščine, je po eni strani zelo žalostno, ker je za vse dovolj, je toliko preobilja, da do tega ne bi smelo prihajati. Tam pa ni za vse dovolj, osnovni pogoji so za skoraj vse enaki in vsi so v veliki bedi. Če bi bile pa na svetu dobrine pravično razporejene, pa ne bi smel biti nihče lačen.
Ljudi bi spodbudila, da naj kdaj pomislijo, ali vse stvari, ki jih nakupijo, res potrebujejo. Kako je lepo, če se čemu kdaj odpovemo in tisto, kar imamo, podelimo z drugimi, ki imajo manj od nas. Skozi vsa leta, ko imam priložnost za srečevanje z Afričani, lahko delim to spoznanje: tisti, ki imajo zelo malo, gledano z materialnega vidika, so najsrečnejši. Prevladuje čisto veselje, da imajo le osnovne dobrine za preživetje. In kako ganljivo je videti, da so tisti, ki imajo malo, takoj pripravljeni deliti z drugimi. Ker jih to osrečuje in se znajo veseliti življenja.

Jana Lampe
je v Karitas aktivna že od leta 2007. Po srednji šoli, ko je obiskovala Škofijsko klasično gimnazijo v Šentvidu se je odločila za študij geografije in sociologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Še preden je nastopila svoje delo na Karitas, se je trikrat odpravila na misijon v Indijo.
Zdaj na Karitas vodi različne akcije in projekte, ki so povezani z Afriko in južnim Balkanom. V tem času je bila že desetkrat na obisku pri različnih slovenskih misijonarjih v Afriki in na številnih terenskih obiskih v Bosni, Srbiji in Albaniji. Aktivna je tudi v mreži Caritas Europa in Caritas Internationalis.

ERJAVEC, Matej. (Gost meseca) Ognjišče, 2019, leto 55, št. 8, str. 8-13.

Kategorija: Gost meseca

 

Avgust je drugi počitniški mesec in zato še enkrat spominjamo na poletno ponudbo, ki smo jo predstavili že v prejšnji številki. Ker gre za ponudbo in so cene ugodnejše, v njej lahko dobimo idejo, kaj podariti komu od naših najbližjih in mu polepšati počitniške dni ter ga duhovno obogatiti.

Sredi avgusta bomo praznovali 100-letnico združitve Prekmurja z matično domovino in temu dogodku smo posvetili tokratno prilogo. Že v prejšnji številki smo vam kot gosta meseca predstavili bogojanskega župnika dr. Stanka Zvera, dobrega poznavalca obdobja, ko je potekala združitev. Tokrat pa vas spominjamo na njegovo knjigo Tebi, Slovenska krajina, ki na podlagi zgodovinskih virov opisuje burno obdobje združevanja.

V poletni čas, ko si večina ljudi lahko privošči oddih ali počitnice, smo umestili pogovor z Jano Lampe, ki pri Slovenski karitas koordinira pomoč za Afriko preko različnih akcij. Revščina in lakota ne poznata počitnic, niti oddiha, kar je spoznala pred dnevi, ko je bila spet na obisku v Ruandi in Burundiju. Skozi njena opažanja smo tudi mi povabljeni k razmisleku, kako cenimo svoje blagostanje in koliko se nas dotaknejo usode drugih ljudi.

Pogovor z Jano Lampe je za bralce Ognjišča toliko bolj pomenljiv, ker je povedala, s kakšno revščino se srečuje ob obiskih naših misijonarjev v Afriki in kam gre pomoč, ki jo vsako leto namenjate nekateri bralci. Kot vsako leto bodo namreč tudi letos septembrskemu Ognjišču priložene položnice za vse tiste, ki bi radi po svojih močeh pomagali v akciji za Srce Afrike. Prav tako bodo priloženi obrazci Z delom do dostojnega življenja za priključitev k mesečnemu darovanju za plačilo dela revnih staršev iz Afrike, Albanije in Šrilanke.

Mladi so pogledali v pestro duhovno ponudbo poletnega časa in pripravili pregled nekaterih duhovnih vaj, ki potekajo po Sloveniji. Mlade vabijo: kdor se še ni odločil za osebno inventuro duha, ima še polovico počitnic čas, da se za katero od ponujenih možnosti opogumi.

Poguma pa ne potrebujemo, da posežemo po sladki poletni osvežitvi – sladoledu. V podjetju Incom Leone ga izdelajo več kot 2,5 milijonov kosov, nas so pa popeljali skozi njihovo proizvodnjo in predstavili njihovo zgodbo o uspehu. V povezavi s sladoledom pa je podala nekaj zanimivosti tudi naša mlada raziskovalka. Za bolj zabavno plat pa na glasbenih straneh predstavljamo Ditko, ki je izdala svoj novi album Ne bodi, kar nisi.

Na romanju bolnikov in invalidov na Brezje je udeležence navdušil s svojim petjem ženski tercet (Nataša Banko, Anica Smrtnik in Natalija Šimunovič ob orgelski spremljavi Anice Smrtnik). Pred poletjem je izšla zgoščenka Marijinih pesmi z naslovom Ko zarja zlati nam gore, na kateri so Marijine pesmi.

Bralci Ognjišča so tudi starejši ljudje. Ti bodo z zanimanjem vzeli v roke knjigo Anselma Grüna Duhovno spremljanje v starosti, s podnaslovom Vaje in rituali. Ne moremo mimo sporočila knjige: Sporočite starejšim ljudem, da so dragoceni, da so blagoslov za ljudi v njihovem okolju. Nekateri starejši ljudje imajo vtis, da so breme za družbo ali za svojo družino. In dajte jim upanje, da lahko svoje življenje dobro pripeljejo do konca, vendar pa imajo zdaj še pomembno nalogo, da v ta svet vtisnejo sled dobrote in miline, sled modrosti in pobožnosti, da bi postal svetlejši in toplejši ter bolj človeški. Knjigo smo predstavili v prejšnji številki na str. 113.

 RUSTJA, Božo. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 8, str. 4.

Kategorija: Beležnica

* 29. marec 1874, Kamnik, † 26. julij 1934, Unec pri Rakeku

"Maribor razglašam za jugoslovansko posest in prevzemam v imenu svoje vlade vojaško poveljstvo nad mestom in vsem Spodnjim Štajerskim! Kdor bi se v področju moje oblasti upiral mojim poveljem, pride pred moje vojaško sodišče!"

OSVOBODITELJ MARIBORA IN ŠTAJERSKE

Ob koncu prve svetovne vojne in razpadu stoletne avstroogrske monarhije, ko je bilo jasno, da se bodo kmalu risale nove državne meje, je mariborski občinski odbor razglašal Maribor za del nemške Avstrije. Po ljudskem štetju leta 1910 je v obeh mariborskih okrajih (levi in desni breg Drave) nad 80% prebivalcev govorilo slovensko. Major Rudolf Maister, poveljnik mariborskega črnovojniškega okrožja, zaveden Slovenec in povezan z vodilnimi slovenskimi politiki, je uvidel: ponuja se edinstvena priložnost, da ozemlje, kjer živijo Slovenci, postane sestavni del bodoče jugoslovanske države. Treba ga je nemudoma zasesti z vojaštvom in tam vzpostaviti slovensko oblast. Na sestanku častnikov v mariborski meljski vojašnici 1. novembra 1918 je odločno nastopil in izrekel besede, zapisane zgoraj. Na nemške častnike so naredile silen vtis in priznali so mu vrhovno poveljstvo. "S tem je bil postavljen temelj za vse nadaljnje akcije v smeri utrditve severne meje" (Lojze Ude). Še istega dne se je s pooblastilom Narodnega sveta za Štajersko, ki ga je povišal v generala, s 15 častniki in 87 vojaki polastil Maribora in prevzel poveljstvo nad vso Spodnjo Štajersko. Do konca novembra mu je uspelo zbrati okoli 4.000 slovenskih vojakov in 200 častnikov. 23. novembra je v nekaj urah razorožil nemško varnostno stražo.

Zasedel je slovensko narodnostno ozemlje na Štajerskem, koder je bila kasneje zarisana meja z Avstrijo. Nameraval je zasesti tudi Koroško, pa mu vlada v Ljubljani tega ni dovolila. kako zgrešeno je bilo to, pove izjava maršala Focha, vrhovnega poveljnika zavezniških sil, članu slovenske delegacije na mirovnih pogajanjih v Parizu: "Kar imate zasedenega svojega ozemlja in če vlada tam red, ostane vaše." General Maister se je moral jeseni 1919 kot poveljnik policijskih sil umakniti s Koroškega, ki je po nesrečnem plebiscitu 10. oktobra 1920 prišlo pod Avstrijo. Zatem je bil mestni poveljnik Maribora. Zaradi narodne zavednosti je bil preganjan v stari Avstriji, tudi v novi državi kot čvrst Slovenec ni bil zaželen, zato je bil leta 1923 brez pravega razloga upokojen, ko mu je bilo komaj 49 let. Ostal je v Mariboru, kjer je spodbujal kulturno, še posebej literarno življenje.

PESNIK IN LJUBITELJ KNJIG

Med poklicnimi vojaki redko zasledimo pesnika in resničnega ljubitelja knjig. Rudolf Maister je bil taka izjema. Najbrž je postal vojak po čudnem spletu življenjskih okoliščin. Rodil se je 29. marca 1874 v Kamniku. Osnovno šolo je obiskoval v Mengšu in Kranju, kjer je končal tudi nižjo gimnazijo. Po prvih dveh razredih višje gimnazije v Ljubljani je zaradi očetove smrti vstopil v vojaško šolo (domobransko kadetnico) na Dunaju. Že kot četrtošolec (štirinajstletnik) je v Kranju ustanovil in urejal dijaški list Inter nos (Med nami). Leta 1890 je bil v Vrtcu natisnjen njegov prvi spis. V Ljubljani je postal član tajnega dijaškega literarnega društva Zadruga (vanjo so bili včlanjeni Cankar, Kette, Murn, Župančič in mnogi drugi), ki mu je ostal zvest tudi med šolanjem na Dunaju. Vse življenje je bil povezan s slovenskim kulturnim ustvarjanjem in političnim snovanjem. Kot častnik je služboval pretežno na Slovenskem: skoro petnajst let v Ljubljani, nekaj časa v Celovcu, od leta 1913 do razpada Avstro-Ogrske pa v Celju in Mariboru. V letih 1909-1912 je bil v Galiciji, kjer je zbolel za tuberkulozo, tako da ni bil več sposoben za frontno službo in to ga je pripeljalo v Maribor v poveljstvo črnovojnikov.

Pesniti je začel že v gimnazijskih letih; pesmi je objavljal večinoma pri Ljubljanskem zvonu pod psevdonimom Vojanov. Leta 1904 je izšla njegova prva pesniška zbirka Poezije, ki prinaša predvsem radožive ljubezenske pesmi. Druga zbirka Kitica mojih (1929) pa je bolj rodoljubna: pesnik se predstavi kot glasnik osvobodilnih prizadevanj svojega naroda in lepot slovenske zemlje. Pesnik Janko Glazer, dolgoletni ravnatelj mariborske osrednje knjižnice, je kot strokovnjak pregledal bogato knjižnico generala Maistra, potem pa zapisal sodbo: "Za Maistra kot zbiratelja knjig je značilno... da je bil s slovensko knjigo zvezan z globoko in živo ljubeznijo tudi notranje... Svojo zbirko je v teku desetletij izpopolnil v eno največjih in najlepših zasebnih knjižnic na Slovenskem." General in pesnik Rudolf Maister je umrl na Uncu 26. julija 1934.

Slika generala Maistra bi bila pomanjkljiva in nepravilna, če bi videli v njem samo moža dejanja, ne pa obenem tudi moža besede in duha, če bi ob njem kot vojaku in organizatorju pozabili na ljubitelja duhovnih vrednot in iskatelja lepote, na zbiratelja knjig in pesnika. (Janko Glazer)

ČUK, Silvester. Rudolf Maister. (Obletnica meseca). Ognjišče, 1994, leto 30, št. 3, str 20-21.

Kategorija: Obletnica meseca

tema meseca

Poletni duhovni utrip

gost meseca

Jana Lampe, vodja akcij za Afriko pri Karitas

na obisku

Ajdovska sladoledna zgodba o uspehu

Preberite več: Avgust 2019

Kategorija: Kazalo

V dolgi vrsti slovenskih misijonarjev, ki so oznanjali evangelij med nekrščanskimi ljudstvi, sta najbolj znana Friderik Baraga in Ignacij Knoblehar. Baraga se je posvetil izključno svojemu misijonskemu poslanstvu, toda kot način oznanjevanja je pojmoval tudi prizadevanje za gospodarski in kulturni razvoj ameriških Indijancev. Podobno je ravnal tudi Knoblehar. V Afriko je odšel z namenom, da črncem približa krščansko vero, toda po zgledu velikih misijonarjev v zgodovini Katoliške cerkve je spoštoval njihov način življenja, hotel se jim je popolnoma približati in postati del njih. Svojim sodelavcem je naročal, naj bodo do črncev kakor oče in mati. Kot predstojnik novega misijona se je trudil, da bi spoznal njegovo ozemlje in prebivalstvo ter dognal, kje bi se dalo ustanoviti nove postaje. Za te nove kraje se je zanimal tudi kot znanstvenik in jih odkrival v Evropi. Postopek za razglasitev škofa Baraga za blaženega teče že od leta 1969. Ko ob dvestoletnici njegovega rojstva spoznavamo življenje in delo Ignacija Knobleharja, začutimo, da bi to čast zaslužil tudi on.

MISIJONSKI OGENJ JE ZANETIL BARAGA
Ignacij Knoblehar je bil prvi otrok očeta Ignacija in matere Uršule roj. Štancar iz Škocjana pri Novem mestu. Rodil se je 6. julija 1819. S sedmimi leti je začel hoditi v nemško šolo v Kostanjevico, da bi se pripravil za srednjo šolo, ki je bila takrat samo v nemščini. V šolskem letu 1831/32 je bil prvošolec na frančiškanski gimnaziji v Novem mestu. Med svojim prvim obiskom domovine leta 1836–1837 se je tam ustavil Friderik Baraga, misijonar med severnoameriškimi Indijanci. Njegova goreča pridiga je 17-letnega Ignacija močno prevzela in v njem ‘prižgala’ željo, da bi sledil poslanstvu svojega rojaka. Po končani gimnaziji v Novem mestu se je vpisal na licej v Ljubljani, dve leti zatem je bil sprejet v ljubljansko bogoslovje. Ves čas ga je spremljala misel, da gre v misijone, zato je želel študirati v Rimu. Že v drugem letniku je pisal papeškemu nunciju na Dunaju, da mu pomaga doseči ta cilj. Odpotoval je v Rim, toda na papeški Kongregaciji za širjenje vere so ga zavrnili, izprosil pa si je dovoljenje, da posluša predavanja tujih jezikov ter medicine in biologije, kar mu je kasneje nadvse koristilo. Denarno ga je podpiral ljubljanski škof Alojzij Wolf. Knoblehar je bil zelo nadarjen za jezike in pod svoje okrilje ga je sprejel kardinal Mezzofanti, ki je slovel po znanju vsaj 70 jezikov in narečij (s Knobleharjem sta se pogovarjala v slovenščini). Na njegovo priporočilo je bil sprejet na redni študij na papeški univerzi Propaganda, katere ravnatelj je bil takrat poljski jezuit Maksimilijan Ryllo. Poleg teološkega študija se je učil naravoslovja, matematike, astronomije, risanja in medicine. 14. marca 1845 je bil posvečen v duhovnika, po novi maši je študij kronal z doktoratom. Predstojniki niso vedeli, kam bi ga poslali. Navajali so različne možnosti, ki pa Knobleharju niso bile všeč: njegova srčna želja je bila delovati kot misijonar v Afriki.

PREDSTOJNIK MISIJONA V SUDANU
Spomladi leta 1846 je papež Gregor XVI. podpisal odlok o ustanovitvi apostolskega vikariata v osrednji Afriki. Za vikarja je bil imenovan Aneto Casolani, ki je prejel škofovsko posvečenje, prideljeni pa so mu bili p. Ryllo ter gojenca Propagande Ignacij Knoblehar in Angelo Vinco. Škof Casolani se je vikariatu odpovedal in Kongregacija za širjenje vere je za provikarja imenovala p. Rylla. Misijonarji so si zastavili zahtevno nalogo: spreobračanje črncev v južnem Sudanu, ki je bil tedaj pod turško-egiptovskimi oblastniki in izrazito muslimanski. Kljub vsem težavam jim je leta 1848 uspelo v sudanskem glavnem mestu Kartumu na obrežju Modrega Nila postaviti misijonsko postajo. Zaradi težkih klimatskih razmer in nalezljive bolezni je p. Ryllo, pobudnik za ustanovitev misijona, zbolel. Pred smrtjo je za namestnika določil Knobleharja in mu prepustil vsa papeška pooblastila. V Sudanu je bila tedaj splošno razširjena trgovina s sužnji, s katero so se ukvarjali predvsem Arabci pa tudi številni Evropejci: vsako leto so iz Sudana odpeljali v Egipt, Abesinijo in Arabijo do 60.000 sužnjev. Knoblehar se je zavedal, da si bo pridobil naklonjenost črnskega pre­bi­valstva, če jih bo zaščitil pred trgovci s sužnji. Knoblehar je pisal: »Ni zlepa kaj tako pretresljivega kakor v petek, ki je mohamedancem svet dan, iti v Kartumu mimo sejma s sužnji in videti, kako v gneči vzklikajo cene za može, žene, fante, dekleta in otroke. Človek je postal blago. Pa nikomur ne pride na misel, da je bitje, ki mora vse to prenašati, njegov brat, njegova sestra v Bogu.« Knobleharjev boj zoper trgovino s sužnji je veliko prispeval k dokončni prepovedi te sramotne dejavnosti.

PRVO POTOVANJE PO NILU
Knoblehar je svoje misijonsko delovanje modro načrtoval in vztrajno uresničeval. To je po knjigi Franca Jakliča Ignacij Knoblehar in njegovi sodelavci (3. izdaja, Družina, Ljubljana 1996) pregledno prikazal Marko Frelih (Afrika, ki odhaja in se vrača, Afriške in azijske študije IX, 3 /2005/). Po njem povzemam glavne podatke. Naš misijonar je kmalu spoznal, da v islamskem Kartumu širjenje krščanske vere ne bo uspešno, zato se je podal na jug, kjer so živela ljudstva, ki so redko stopila v stik z belim človekom. V Kartumu je najel ladjo skupaj s posadko. Knobleharja sta spremljala pater Emanuel Pedemonte in duhovnik Angelo Vinco. 13. novembra 1849 so odpluli po Nilu navzgor. Knoblehar je odkrival neznani svet črne Afrike. Med postanki (posadka je oskrbovala vojaška oporišča ob Nilu) se je seznanil z različnimi ljudstvi, ki so ga sprejeli z velikim zaupanjem, ko so videli, da namen njegovega obiska ni trgovanje s sužnji in slonovino. Do misijonarjev so bili domačini povsod prijazni in zaupljivi, ker niso imeli slabih izkušenj z belci. Na skrajnem jugu Sudana je živelo ljudstvo Barijcev in Knoblehar se je z njihovim poglavarjem Nigilo dogovoril, da na njegovem ozemlju postavijo prvo misijonsko postajo Gondokoro. Barijci so se v primerjavi z drugimi ljudstvi več ukvarjali s poljedelstvom. Od vseh ljudstev ob Belem Nilu so edino oni imeli dvakrat na leto žetev, toda kljub temu so ljudje umirali od lakote, ker niso poznali varčevanja oziroma shranjevanja letine. V času lakote so se zatekali v misijonsko vas, v času izobilja pa so jo brž zapustili. Misijonarji so imeli z njimi veliko težav in so bili pogosto v življenjski nevarnosti, Knoblehar pa je vztrajal, da ostanejo med njimi in se jim čimbolj približajo. Med plovbo po Nilu je Knoblehar pozorno spremljal življenjske navade domačinov in vse to zapisoval v dnevniku. 16. januarja 1850 so pripluli do 606 metrov visoke vzpetine Logvek – najjužnejše točke na tej poti. Knoblehar je v skalnati vrh hriba vklesal svoje ime. Potem so zapluli nazaj proti severu. Po 113 dneh potovanja so se 7. marca 1850 vrnili v Kartum. Nemški opis tega potovanja je izšel leta 1851 v Ljubljani, naslednje leto pa še v slovenščini. Na tem potovanju je Knoblehar nabral mnogo stvari za ljubljanski in dunajski muzej.

V EVROPO S PROŠNJO ZA POMOČ
Po dveh letih misijonskega dela v Sudanu so izkušnje Knobleharja izučile, da je misijonsko poslanstvo uresničljivo samo z ustrezno materialno in seveda duhovno podporo. Zato se je leta 1850 odpravil na svoje prvo potovanje v Evropo, da si pridobi pomoči in sodelavcev. 22. avgusta je prišel v Ljubljano in se nastanil v bogoslovnem semenišču, kjer hranijo njegovo podobo, na kateri ga je slikar Matevž Langus dobro zadel. Obiskal je svoje še živeče starše v Škocjanu ter več krajev v Sloveniji in povsod so ljudje darovali za misijone. Še bolj kot za denarno pomoč je Knoblehar prosil za pomočnike pri misijonskem delu. Njegovo prošnjo je uslišalo pet slovenskih duhovnikov: Martin Dovjak iz Šentjerneja, Janez Kocjančič s Črnivca pri Brezjah, Matevž Milharčič iz Slavine, Jernej Mozgan iz Železne Kaple ter Oton Trabant iz Pišec. Njim so se pridružili trije fantje – obrtniki. V domovini je ostal do 22. oktobra, potem pa je šel na Dunaj, kjer ga je sprejel mladi cesar Franc Jožef I., ki je Knobleharju pozorno prisluhnil. Prevzel je pokroviteljstvo nad misijonom in mu naklonil izdatno denarno pomoč. Za uspešno delovanje afriškega misijona je bilo na Dunaju ustanovljeno posebno Marijino društvo (Marienverein). Veliko pozornost mu je namenila tudi dunajska akademija znanosti, ki se je zanimala za njegove raziskave o Nilu. Plačali so mu nakup najsodobnejših merilnih naprav, vendar se je moral zavezati, da bo o rezultatih svoji raziskav poročal najprej njej. Z Dunaja ga je vodila pot v Rim, kjer je naletel na hladen sprejem pri kardinalu Franzoniju, ki mu je dejal, da Kongregacija njegovega misijona ne bo več podpirala, sledila je avdienca pri papežu Piju IX.: Knoblehar mu je poročal o delu misijona, papež ga je pozorno poslušal in ga imenoval za prvega apostolskega provikarja. Misijon je bil rešen.

Z ‘JUTRANJO ZVEZDO’ PO NILU
Ko se je Ignacij Knoblehar z novimi sodelavci vrnil v Kartum, je uvidel, da mora misijon na vsak način imeti lastno ladjo za prevoz po Nilu. Kupil je ozko, z železom obito in pokrito ladjo na jadra, ki so jo 15. oktobra 1851 blagoslovili in ji dali ime Stella matutina (Jutranja zvezda). Potem ko je delo na kartumski osrednji misijonski postaji spravil v pravi tir, se je Knoblehar 12. novembra 1852 odpravil po Belem Nilu. Na dve tovorni ladjici je dal znesti misijonske potrebščine, na drugo pa so spravili dva jezdna konja ter sadike sadnih dreves in vinske trte, žitna semena in več drugih reči. Neobičajen tovor so predstavljali trije zvonovi, ki jih je naredil ljubljanski livar Anton Samassa. Jutranja zvezda je v 35 dneh prevozila 1800 kilometrov, vsak dan okoli 50. Na misijonski postaji Gondokoro (blizu današnjega mesta Juba, ki je glavno mesto Južnega Sudana in ima 230.195 prebivalcev) je ostal štiri mesece. O veliki noči leta 1853 se je z Jutranjo zvezdo odpeljal proti Kartumu, plovba je trajala 24 dni. Na Knobleharjevo prošnjo po novih misijonarjih sta se leta 1853 odzvala slovenska duhovnika Luka Jeran in Jožef Lap in sedem slovenskih obrtnikov ter dva tirolska duhovnika, ki so jima kasneje sledili še mnogi drugi. Luka Jerana je huda bolezen prisilila, da se je vrnil v domovino, ponesrečil se mu je tudi drugi poskus, je pa ogromno storil za misijone kot urednik verskega lista Zgodnja Danica, v katerem je objavljal pisma misijonarjev in darove bralcev zanje. Misijonar Jernej Mozgan se je s Knobleharjevim dovoljenjem izkrcal iz Jutranje zvezde na ozemlju rodu Kječ in šel iskat kraj za novo misijonsko postajo. Najbolj primerno se mu je zdelo naselje Angven (danes Bor). V zasilno kapelo je postavil posodico s trščico Jezusovega križa, ki mu jo je bil podaril škof Slomšek, in po tej relikviji postajo imenoval Sveti Križ. Huda preizkušnja za delovanje in obstoj misijona v južnem Sudanu so bile številne smrti misijonarjev – drug za drugim so umirali mladi fantje, nekateri samo nekaj dni po prihodu v misijon. V enajstih letih (1848–1859) je bilo 22 duhovniških grobov in veliko grobov svetnih sodelavcev. Najhujša morilka je bila zahrbtna mrzlica, proti kateri so bili občutljivi belci popolnoma brez moči.

DRUGIČ V EVROPO IN ODHOD V VEČNOST
Knoblehar se je tej nevarni bolezni skoraj deset let uspešno izogibal, ker je veliko časa prebival na svoji ladji Jutranja zvezda, kjer so bili bivalni pogoji bolj ugodni. Naporno življenje pa mu je počasi razrahljalo zdravje in pokazali so se prvi znaki bolezni. V poročilu, ki ga je 28. septembra 1857 poslal vodstvu Marijinega društva na Dunaj, je zapisal, da bo spet prišel v Evropo, da si v tamkajšnjem podnebju okrepi zdravje. V Rimu se je hotel na Kongregaciji za širjenje vere dogovoriti glede prihodnosti afriškega misijona. Za svojega namestnika je postavil misijonarja Mateja Kirchnerja. V prvih dneh decembra 1857 se je zapustil ljubljeni Kartum, v Kairu, kjer se je poslovil od Nila, je hudo zbolel na pljučih. V Aleksandriji se je vkrcal na parnik, s katerim se je peljal do Neaplja, kjer se je 5. januarja 1858 izkrcal. Bil je tako slab, da ni mogel nadaljevati poti. V oskrbo so ga vzeli redovniki avguštinci. V slutnji smrti je svojemu spovedniku p. Ludviku narekoval (v italijanščini) poročilo o stanju osrednjeafriškega misijona. Začel ga je s svetniško izpovedjo: »V vsem sem vdan v Božjo voljo. To, kar me najbolj muči in boli, je misel na misijon, ne pa moje zdravje in življenje, ki sem ga skušal vsaj malo porabiti za istega Boga, ki mi ga je daroval. In ker ne vem, kaj Bog namerava z menoj, sem narekoval to poročilo.« Zdravje se mu je nekoliko izboljšalo, toda le za malo časa. 13. aprila 1858 ga je smrtno zadela kap. Dočakal je 38 let, 9 mesecev in 7 dni. Njegova apostolska duša je stopila pred večnega Sodnika in Plačnika. Odšel je, kamor je pred njim odšlo že 17 sodelavcev duhovnikov. Pokopali so ga v grobnici pred velikim oltarjem samostanske cerkve.
Ko je Knoblehar odšel iz Afrike, so bile vse tri ‘njegove’ misijonske postaje dobro zasedene z duhovniki in svetnimi sodelavci, ki pa jih je neusmiljeno kosila smrt. Leta 1863 je bil osrednjeafriški misijon, ki ga je leta 1848 ustanovil Knoblehar, postavljen pod upravo apostolskega delegata za Egipt. Lepši časi za misijon so nastopili, ko je leta 1877 vodstvo prevzel škof Daniel Comboni iz misijonskega zavoda za zamorske dežele (Pro Nigrizia) v Veroni. Leta 1881 je v Kartumu umrl v sluhu svetosti, leta 2003 je bil razglašen za svetnika. Svojega gorečega in učenega predhodnika Knobleharja je cenil in spoštoval.

NAJBOLJŠI POZNAVALEC REKE NIL
Ignacij Knoblehar in njegovi misijonarji so delovali v Vzhodnem Sudanu, ki je po reki Nil povezan z Egiptom. Nil, za Mississippijem najdaljša reka na svetu, ima dva izvira: Beli in Modri Nil, ki se pri Kartumu stekata. Knoblehar si je prizadeval, da bi dosegel izvir Nila in je maja 1854 po šumečih vodah Belega Nila prišel skoraj do ekvatorja, do otoka Lamutat in kot prvi beli človek je stal na najjužnejši točki, ki je bila dosežena po reki Nil. Svoje misijonsko delo so zastavili med sudanskimi črnci, ki jim po reki Nil znanstveniki pravijo niloti. Kot moder misijonar je Knoblehar želel spoznati ozemlje in njegovo prebivalstvo; za te neznane kraje pa se je zanimal tudi kot znanstvenik. Zato se je odpravil na svoje prvo veliko potovanje po Belem Nilu. Trajalo je od 13. novembra 1849 do 7. marca 1850. Potovanje je sproti popisoval v obliki ladijskega dnevnika (izvirni rokopis se nahaja v dunajski Narodni knjižnici). Beležil je podatke o smeri kompasa, hitrosti ladje, geografske pozicije, o vremenu, temperaturi ozračja in vode, o zračnem pritisku. Opisal je tudi obrežje Nila in pri tem uporabljal tamkajšnja ledinska imena. Pri opisu si je včasih pomagal tudi s skicami, ker se je v pripravi na misijonsko delo naučil risanja. »Ko so angleški popotniki videli njegove zapiske,« piše dr. Marko Frelih, »so jih bili takoj pripravljeni odkupiti za veliko plačilo. Toda Knobleharja taka kupčija ni zanimala, saj je imel namen, da bi svoja spoznanja o Nilu in nilotskih ljudstvih zbral in objavil v posebni študiji. Dobro se je zavedal, da so njegovi podatki zelo dragoceni in da bodo v Evropi pritegnili veliko pozornost.« Med svojim prvim obiskom domovine leta 1850 je ne Dunaju izkoristil priložnost, da strokovno in širšo javnost seznani s svojimi raziskavami Nila. V znanstvenih krogih se je navdušeno govorilo o afriških podvigih slovenskega misijonarja. Knoblehar je pravilno sklepal, da je treba izvir Nila iskati pod ekvatorjem. Knoblehar je v desetih letih svojega delovanja v Afriki kar štiri leta in pol preživel na Nilu. Šestkrat je potoval iz Kartuma v 1500 kilometrov oddaljeni Gondokoro in v tistem času je upravičeno veljal za najboljšega poznavalca te mogočne afriške reke. »To je bilo jasno vsem, ki so se takrat ukvarjali z raziskavami Nila, razlika je bila le v tem, da so nekateri priznali njegovo znanje, drugi pa so ga popolnoma ignorirali« (Marko Frelih). Med potovanjem po južnem Sudanu je Knoblehar nabral več raznovrstnih predmetov in jih varno pripeljal v domovino. Knobleharjeva zbirka v Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani in v Etnografskem muzeju na Dunaju sodi med najstarejše zbirke nilotskih ljudstev, ki se nahajajo izven Afrike.

PRIČAVANJA KNOBLEHARJEVIH SODOBNIKOV
Mnogi učenjaki, ki so se hoteli resno ukvarjati z Nilom, so se radi oglasili pri Knobleharju, ko so zvedeli za njegove raziskave. Med njimi je bil tudi francoski diplomat Ferdinand de Lesseps, ki je postal slaven z gradnjo Sueškega prekopa (1869); kot raziskovalec Nila se je leta 1856 ustavil v Kartumu in obiskal Knobleharja, ki mu je dal na razpolago svoje zapiske. Lesseps v svojih spominih omenja tudi “častitega in pogumnega predstojnika misijona v vzhodni Afriki” in poudarja njegov prispevek k raziskavam Nila. Večkrat se je pri Knobleharju oglasil ameriški pesnik in popotnik Bayard Taylor, ki se je leta 1851 in 1852 mudil v Kartumu. Pri njem je dobil dragocene podatke o deželi. Spoštovanje do našega misijonarja je izpovedal tako: »Bilo mi je žal, da se bom moral ločiti od provikarja Knobleharja in njegovih sobratov. Ti požrtvovalni ljudje so si prostovoljno izbrali življenje – če se sme imenovati življenje, kar je le malo boljše od smrti – v daljnem osrčju Afrike, da med njenimi poganskimi prebivalci širijo vero. Upam, da bodo dosegli uresničenje svojih ciljev. To so možje najlepšega značaja in najplemenitejših namenov. Abuna Soliman, kakor Knobleharja splošno imenujejo, je znan daleč naokoli in v vsem Sudanu visoko cenjen.« Slavni nemški naravoslovec Alfred Edmund Brehm (1829–1884), pisec velike knjige o živali, je pri raziskovanju afriškega živalskega sveta dobil koristne podatke v Knobleharjevih ladijskih dnevnikih. O Knobleharju je zapisal: »Duša misijona je bil slavno znani Ignacij Knoblehar iz Ljubljane … Bil je prav tako ljubezniv kakor učen, neutrudljiv pri svojem delu, vesel v občevanju s sopotniki, skromen in plemenit. Razen naloge, ki so mu jo poverili nadrejeni, si je prizadeval samo za to, kako bi svoja dolga potovanja znanstveno izkoristil, ne glede na kakšen dobiček. Pisal je zares izvrsten ladijski dnevnik. Njegova vztrajnost je bila podobna njegovim drugim lastnostim: bila je velikanska.«
Ko je Ignacij Knoblehar kot mlad duhovnik v Rimu zvedel, da ga pošiljajo za misijonarja v Afriko, kar je bila njegova srčna želja, je prijatelju Jožefu Partlju, kaplanu na Igu, pisal: »Večkrat sem mislil na nesrečno usodo afriških zamorcev. Še večkrat pa sem prosil Boga, naj kakor koli olajša njihovo usodo in jim nakloni pripomočke za večno zveličanje. Sam se pa nikakor nisem imel za sposobnega za tako delo. Zato sem zdaj tem bolj zadovoljen, ker grem brez vsakega lastnega odločanja v ta misijon.« Izrekel je svoj ‘da’, zato je Bog po njem v kratkem času storil velike reči.

ČUK, Silvester. Ignacij Knoblehar. (Priloga). Ognjišče, 2019, leto 56, št. 7, str 50-57.

Kategorija: Priloga

Lurd, Fatima in še druge božje poti, so kraji, kjer naj bi človek bolj začutil Božjo bližino in bil deležen posebnih Božjih milosti. Prosim če mi lahko razložite, kako je to.
Saj Bog je samo eden in navzoč povsod, kjerkoli smo. Vendar so lahko posebnih milosti, ki se tam delijo, deležni le tisti, ki imajo denar, da si taka romanja lahko privoščijo, čeprav nekateri bolj kot turisti. Mi pa, ki si tega ne moremo privoščiti, lahko samo doma v kotu molimo rožni venec in ne vemo, koliko milosti si ‘prislužimo’ za večnost. Saj ne gre za nevoščljivost, zanima pa me, kaj vi mislite o tem. Lepo vas pozdravljam in prosim za odgovor.
Sonja

Res je, Bog je samo eden in je navzoč povsod, kjer smo. Vsekakor bi bilo krivično, če bi tisti, ki imajo finančne možnosti, da gredo na romanja, imeli prednost pred Bogom. Božje poti so dejansko kraji posebnih milosti, vendar je to vedno odvisno od človeka samega. Nič ne pomaga še tako velik romarski kraj, če ni srce odprto božji milosti. Bog seveda upošteva tudi trud, ki ga vložimo, da se udeležimo romanja, vendar to ni nič v primerjavi s pripravljenostjo, da živimo po njegovi volji. »Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak kdor mi pravi: ›Gospod, Gospod,‹ ampak kdor uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih« (Mt 7,21). Volja Očeta, ki je v nebesih pa je, da hvaležno sprejemamo, kar nam je dal v življenju. Ne samo to, da nam njegova volja pomeni več kot naša, ampak da jo sprejmemo z veseljem.
Najprej to pomeni, da smo zadovoljni s tem, kar nam Bog daje v življenju. To ni ravno lahka stvar. Zgled, kako je treba sprejemati božjo voljo nam daje Jezus. V svoji največji stiski, pred odhodom v trpljenje in smrt, je molil: »Aba, Oče, tebi je vse mogoče! Daj, da gre ta kelih (trpljenja) mimo mene, vendar ne, kakor jaz hočem, ampak kakor ti« (Mr 36,37). To potegne za seboj kar nekaj posledic. Ena od teh je, da smo zadovoljni, tudi če nimamo toliko denarja, da bi lahko šli na razna romanja po svetu. Moliti v ›kotu rožni venec‹ je nekaj dragocenega. Če pa se naša želja po romanju ›pokrije‹ z Božjo voljo, je to korak naprej k izpolnjevanju Božje volje.
Kot bogoslovec sem se s kolegom dogovoril, da v poletnih počitnicah greva v Francijo. To so bila tista leta, ko so bile naše meje tesno zaprte. Vložila sva prošnjo za potni list. Potrebno je bilo ›garancijsko‹ pismo nekoga v Franciji. Profesor Anton Trstenjak je imel v Franciji prijatelje, ker je študiral tudi v Franciji. Kolega je dobil potni list, meni so prošnjo zavrnili. Naslednje leto sva poskusila znova. Tokrat sem potni list dobil tudi jaz. Kot študent sem potoval z avtostopom. V mojih načrtih je bilo tudi romanje v Lurd. In prišel sem v Lurd. Ni bilo lahko dobiti (brezplačno) prenočišče. Končno so me sprejeli, vendar sem spal na hodniku, vseh pet dni sem se hranil z mlekom, kruhom in z nekaj rezinami salame, ki so mi jih dale slovenske sestre. Gotovo pa je bilo to najbolj doživeto romanje v mojem življenju in teh ni bilo malo. Bila je posebna milost, ne samo romanje, ampak tudi stik z katoliškim svetom, ki sem ga na tem ›avtostop‹ romanju doživel, in nam je bil takrat popolnoma zaprt in neznan. Najbrž je tudi to potovanje prispevalo, da sem vzljubil tisk in možnosti, ki nam jih daje, da širimo evangelij. Kakšno desetletje pozneje je začelo izhajati Ognjišče.
Bog nam včasih po ovinkih pokaže, kaj je njegova volja. Mi moramo biti pripravljeni, da ji sledimo. Navadno bo to čisto preprosta pot, nič posebnega, kot je časopis z veliko naklado ali radio, ki pokriva Slovenijo, ali založba, ki izda na leto petdeset knjig (s ponatisi vred). Bog hoče, da se trudimo, drugo naredi on sam. Jezus nam govori: »Brez mene ne morete storiti ničesar« (Jn 15,5). Kljub temu pa nas ›porabi‹ in nam da milosti, ki so potrebne, da spolnimo njegovo voljo. Vemo pa, da je vse njegova milost.
Romanja lahko pripomorejo, da se približamo Bogu. Lahko nas pa celo od Boga oddaljijo. Spominjam se, da nam je naš rektor v bogoslovnem semenišču dr. Janez Oražem pri ›vzgojni uri‹ pripovedoval, kako je semenišče imelo v težkih povojnih časih kar zajetno četico dobrotnikov, v glavnih dobrotnic, ki so mu vsak mesec od svoje skromne pokojnine prinesle delež za semenišče. Ko so se pri nas razmere ›normalizirale‹ in je bilo vsako leto lažje potovati ›čez mejo‹, so začeli organizirana romanja. »Zdaj je vedno manj teh upokojenk, ki so od svoje pokojnine prinesle delež za semenišče. Razumljivo, sedaj ›šparajo‹ za naslednje romanje v kakšen znamenit romarski kraj na svetu.«
Romanje je tudi priložnost za kakšno dobro delo. V mislih imam naše največje romanje invalidov, bolnikov in ostarelih na Brezje. Pa ni samo to priložnost, da naredimo veselje invalidom, ostarelim in bolnim. Skoraj v vsaki družini je kak ostarel človek, bolnik ali invalid. Lahko jim omogočimo kakšno romanje, recimo na Brezje ali kam drugam. Takšna romanja ne stanejo veliko in ni treba imeti polno denarnico, pač pa je potrebno ›polno‹ srce.
Vidiš, romanje ni ›rezervirano‹ samo za tiste, ki imajo ›polne denarnice‹, saj je veliko božjih poti v Sloveniji, ki so dostopne z malo dobre volje. Mnoge župnije vsaj enkrat na leto ›romajo‹ s svojim avtobusom in s svojimi duhovniki, da verniki za ›male denarje‹ obiščejo kakšno priljubljeno božjo pot. Pomembno je predvsem, da se duhovno pripravimo, to se pravi, da opravimo spoved, prejmemo sveto obhajilo, sodelujemo pri petju in tudi kakšen rožni venec ne bi smel manjkati. Taka kratka romanja so vir mnogih milosti in tudi veselja.
Največ romarskih poti je pri nas posvečenih Materi Božji. Znamenje, da naš narod še vedno zelo časti Marijo. To češčenje pa bi ne smelo biti samo v besedah, dobra dela so tista, ki najbolj častijo Marijo. Ta pa so navadno še bolj ›poceni‹ kot romanja. Tudi tisti rožni venci v kotu našega stanovanja. Bogu in Mariji so bolj všeč, kot draga in dolga romanja preko naših meja. Poslužujmo se jih čim pogosteje.

urednik oče Franc Bole - Ognjišče (2016) 07, str. 6

Kategorija: Pismo meseca

Begunjščica je skoraj deset km dolgo pogorje v Karavankah, ki se razteza od Stola na Z do Šentanske doline na V. Ima več vrhov, najvišji je v sredini Veliki vrh, na V je Begunjska Vrtača (1997 m).Greben je na južno stran travnat in prostran, na severno stran pa prepaden, ostenje pogosto prekinjajo dolga melišča, grape in žlebovi. Begunjščico zato imenujejo tudi gora stoterih grap, ki jih za hiter vzpon (ali spust) s pridom uporabljajo dobro izurjeni planinci.

Za predstavitev Begunjščice sem zaradi slikovitosti izbral Bornovo pot z Ljubelja, z vrha pa sem se vračal mimo Robleka, potem pa na S pobočja in čez grape in melišča do Zelenice in na izhodišče. Tako sem v dobrih petih urah Begunjščico obhodil. Še pred povratkom domov na morje pa sem se odpeljal še v dolino Drage nad Begunjami in si ogledal še klasični pristop. Kljub temu, da me je Begunjščica s tolikimi potmi pošteno utrudila, pa mi je ponudila tudi veliko izjemnih doživetij, da tega zlepa ne bom pozabil.

več lahko preberete na naši spletni strani, kjer je tudi zemljevid, še več drugih izhodišč ... zanimivosti

Čuk. Marko, Razgibaj se, odpri oči, v: Ognjišče (2012) 06, str. 85.

Kategorija: Predlogi za razgibavanje