Ne zgodi se prav pogosto, da je majska številka velikonočna. A letos je tako, saj praznujemo veliko noč dokaj pozno in zato majsko Ognjišče prihaja k vam za največji krščanski praznik, kar seveda odmeva tudi v njegovi vsebini.

Že zadnjič, ko smo vam predstavili nekaj knjig in drugih izdelkov, primernih za obdarovanje ob zakramentih, smo vam napovedali, da bomo majski številki priložili posebno prilogo. V njej predstavljamo naše novosti in knjige ter druga izdelke, primerna za obdarovanje ob krstu, birmi in prvem sv. obhajilu. V miru si oglejte našo ponudbo in prepričani smo, da boste v njej našli tudi kaj zase ali za obdarovanje sorodnikov, prijateljev ali znancev. Zakaj ne bi podarili nekaj, kar bo obdarovancu prineslo tudi duhovno korist.

Slovenci se velike noči ne moremo predstavljati brez orgel, ki mogočno zadonijo na ta največji praznik. Zato vam tokrat predstavljamo avtorja knjige Orgle Slovenije, v kateri so predstavljene vse orgle v naši domovini. Poleg orgel naše cerkve krasijo različne upodobitve svetopisemskih oseb in svetnikov, pogosto upodobljene kot ikone. Tokrat smo bili na obisku na delavnici v Domu duhovnosti v Kančevcih, kjer smo od blizu videli, kako pod mentorstvom ikonopiske Silve nastanejo ikone in so ‘učenci’ tudi sami ustvarili ikono.

Letos posvečamo nekaj več pozornosti razvezanim. Zato se v tokratnem petem nadaljevanju pogovora dotikamo občutljive teme urejanja finančnega stanja po razvezi. V goste smo povabili Nino Mozetič, ki se posveča predvsem delu z otroki in starši, ki so v postopku razveze.

Mladi so na svojih straneh največ pozornosti namenili športu. Ob treh knjigah, ki so izšle v zadnjem mesecu in govorijo o povezavi med športom in Cerkvijo: zanimalo jih je, kako Cerkev gleda na šport in kako v praktično pastoralno delo vpeljati čim več športnih dejavnosti. Ugotavljajo, da je šport lahko pomembno orodje stopanja v stik z otroki in mladimi; lahko je vzgojno, motivacijsko in družabno orodje, s pomočjo katerega lahko tudi evangeliziramo.

Na glasbenih straneh predstavljamo mednarodno poznan slovenski gospel zbor Bee Geesus. Svojemu glasbenemu izrazu pravijo Gospel Fever, zanj pa je značilna energična izvedba črnske duhovne glasbe z močno harmonijo in čvrstim ritmom. Tukaj so še oratorijske vsebine, pa razmišljanja mladih, kako gledajo na svoje poklicne odločitve, na straneh vstopanja v odnose se ob razcvetu pomladi sprašujejo, kako različno doživljamo svoja čustva fantje in punce, na straneh za znanost pa lahko beremo o tem, kako znajo biti tudi rastline sovražno nastrojene. Ne prezrite tudi priloge, ki govori o genialnem Leonardu da Vinciju ob 500 letnici njegove smrti.

Med novostmi boste sami opazili tudi štiri pobarvanke velikega formata, katerih vsebina so Jezusove prilike: Prilika o sejalcu, Prilika o usmiljenem Samarijanu, Prilika o izgubljeni ovci in Prilika o dobrem očetu. V vsaki knjižici je kratko besedilo ter velike ilustracije, ki jih bo lahko otrok pobarval, ter nekaj ugank, ki bodo utrdile otrokovo poznanje prilike. Več o pobarvankah si lahko ogledate na str. 113.

Naj samo spomnim, da bo 51. romanje bolnikov invalidov in ostarelih na Brezje kot običajno na tretjo soboto v juniju, to je 15. junija. Vodil ga bo mariborski nadškof metropolit Alojzij Cvikl.

Na koncu vam vsem želim globoko doživete velikonočne praznike in lepe praznične trenutke tudi ob branju naše revije in drugih naših izdaj.

 RUSTJA, Božo. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 5, str. 4.

priloga

Leonardo da Vinci

tema meseca

Cerkev in športna pastorala

gosta meseca

Edo Škulj in Jurij Dobravec

Preberite več: Maj 2019

Invalidna Anka je do nedavnega skrbela za 105 let staro mamo (na Silvestrovo je Radica sklenila svojo življenjsko pot), pred tem pa je gospodinjila duhovniku Francu Špeliču

Tokrat vam predstavljamo kar tri življenjske zgodbe. Prva je življenjska zgodba 105-letne Radice Oblak, druga njene hčerke Anke, ki jo je zaznamovala bolezen, a kljub temu skrbi za mamo in je bila dolgoletna gospodinja duhovniku Francu Špeliču. V tem času je doživela izredno veliko zanimivih in pretresljivih stvari, ki jih je tokrat prvič razodela širši javnosti.

Naslov, kako invalidna hčerka skrbi za svojo mamo, objavljen v oktobrskem Ognjišču, je spodbudil enega naših bralcev, da nas je poklical in povedal, da pozna še starejšo invalidno hčer, ki skrbi za še starejšo, 105-letno mamo in da ju je srečal pri maši v božjepotni cerkvi na Svetih gorah nad Sotlo. Anka Oblak (Boršt 2, Bizeljsko) je potrdila, da je bila pred mesecem na operaciji: zamenjali so ji protezo v kolenu. Toda vse skupaj se je začelo že ob rojstvu: »Rojena sem z izpahom kolkov, to pa so ugotovili, ko sem začela hoditi. Nisem namreč hodila naravnost, ampak postrani. In še danes grem po stopnicah laže, če grem postrani. Če grem naravnost, je nevarnost, da padem. Štiri leta sem bila stara, ko sem shodila. Mislim, da sem bila prej kar 18 mesecev v mavcu. Vojna je bila in malo zdravnikov. Zdravnika, ki me je ‘pogipsal’, je na vratih bolnišnice čakal avto, da ga je odpeljal v partizane. Končno se je našel neki zdravnik, da mi je odstranil mavec in mi dal železne opornice. Doma so mi naredili opornice, na katere sem se naslonila in potem so me učili premikati noge. Noge so se mi izboljšale do te mere, da sem z očetom hodila v hribe. Ko mi je bilo deset let, sva bila na Triglavu. Ko sem hodila v sedanji osmi razred, sem imela eno samo šolsko uro telovadbe. Sicer nisem smela telovaditi. Tudi teči nisem smela, ampak počasi hoditi. Učiteljica telovadbe je bila ostra do nas, ki smo hodili k verouku. V šolo je prišla precej jezna in mi naročila, naj tečem in skočim v daljino, pa spet tečem pa skočim v višino. Uživala sem. Prvič v življenju sem smela to delati! Toda sledile so posledice. V razred sem prišla, iz razreda pa ne! Desni kolk se mi je izpahnil. Morali so domov po očeta, da je prišel pome s sankami, sama namreč nisem mogla domov. Sledila je bolnišnica, injekcije, prve bergle. Spet sem lahko hodila, a pri hoji se je začelo kvariti koleno. Ko mi je bilo sedemnajst let, sem dobila prve blokade v kolk, v obe koleni pa sem jih v svojem življenju dobila že čez tri sto!
Ob vseh teh nadlogah sem končala šolo za elektromehanika. Leta 1955/6 sem plezala po telegrafskih drogovih. Nič mi niso ‘odpustili’, ampak smo bili takrat ‘enakopravni’ in tako sem trikrat padla, potem me pa niso več pustili plezati na drogove. Po tistem se mi je stanje kolkov še poslabšalo.« Pozneje se je Anka poročila in imela izvenmaternično nosečnost, bila operirana in se zdravila v Sežani in Ankaranu. Mama seveda ni nikoli postala. Iz tistega obdobja pa hrani neverjeten spomin: »Leta 1965 sem ležala v sežanski bolnišnici. Ne vem, kdo je prišel k eni od bolnic na obisk in ji prinesel Farno Ognjišče. Vse smo ga z zanimanjem brale. V njem je bil naslov in pisala sem uredniku Francu Boletu. Napisala sem, da smo v bolnišnici bolnice, ki bi rade imele otroke, da nam je všeč Ognjišče in ga vprašala, kje bi lahko dobile revijo. On nam je pozneje poslal vse dotedanje številke. Spet smo ga brale bolnice po vseh sobah. Nekoč je imel opravek v Sežani in nas je obiskal. Bil je visok, vitek in nasmejan. Tako se ga spominjam. S seboj je prinesel novo številko.«
Prvi zakon je Anki tudi zaradi tega, ker ni mogla imeti otrok, propadel. Kasneje se je znova poročila, naredila še dodatne šole, a ne več tehnične smeri, ampak je postala strojepiska in tajnica. Zaposlila se je na Kompasu, a ko je prišel nov direktor, je zaradi obiskovanja cerkve izgubila službo. Zaposlila se je na zavarovalnici Sava, kjer so iskali človeka, ki je znal jezike. »Mož je bil 28 let starejši od mene. Razmišljala sem tako: star je in rabi pomoč. Od mene ne bo zahteval otrok ... In res sva bila 19 let skupaj. Sem pa takrat začela opuščati obisk cerkve, da se ne bi stalno kregala. Ko sem zaslišala zvonjenje, sem velikokrat odprla okno in dejala: Marija, ti veš, da bi šla rada, pa ne morem ... Boga nisem zapustila, ampak ga vedno nosila v srcu. Pozneje sem srečala očeta Špeliča in postala njegova gospodinja.« Tudi po njegovi smrti z mamo živita na Bizeljskem.

MAMINA ZGODBA
Mama Radica je bila pred 105-imi leti rojena na Viču in tam preživela skoraj celo življenje. Ima tri otroke, sin ji je na žalost že umrl. Od leta 1984 je vdova. Veliko je na Bizeljskem, kjer živi hčerka Anka. Ko ji postane dolgčas po domu, jo Anka rada pelje na Vič.
Anka se spominja dogodka iz leta 2010. Takrat je mama ponoči padla, verjetno se je ujela na kable in nanjo je padel star, težek televizor. »Takoj sem poklicala rešilca, kajti nisem se je upala dotakniti, menila sem, da ima poškodovano hrbtenico. Do prihoda rešilca sem uspela dvigniti televizijo in odeje, ki so padle nanjo. Sto angelov varuhov jo je moralo takrat varovati! Od avgusta do oktobra je bila v bolnišnici in ugotovili so, da si ni nič zlomila, ampak da ima stisnjeno hrbtenjačo. Noge je imela hrome. V bolnišnici so ji sicer pomagali, a ker ni jedla, je začela hirati. Hrana je ostajala na nočni omarici. Dali so mi jo domov in mi dejali, da bo še kakšen teden, ker se pač poslavlja.« Mlajša hčerka jo je hotela dati v dom, vendar so jo prepeljali na Bizeljsko. »Jaz sem ji začela kuhati juhice in ji pomagati pri hranjenju. Posedala sem jo na posteljo. Za božič jo je neki gospod zavil v deko in jo nesel nadstropje niže k polnočnici. Po tisti maši se ji je stanje začelo vidno boljšati. Zadnja leta ima hojco, a za 100 let je še ni rabila! Sedaj je slabše, ker premalo je. Pravzaprav jé samo napolitanke in pije sok ali belo kavo. Od tega in obhajila živi. Mesa in druge hrane ne more več požirati. Vsak dan je pri obhajilu. Če je maša popoldne, gre z mano. Če je pa zjutraj, ji prinesem jaz obhajilo domov. Zvečer prebereva iz molitvenika celo mašo, ko pride obhajilo, jo obhajam.«
Radica je kljub 105. letom vedra in vesela. Na moje vprašanje, kako doživeti tako visoko starost, odgovori: »Dano mi je, to je Božja, ne moja volja! Tega jaz nič ne premišljujem, ampak se Bogu zahvaljujem, da sem v teh letih zdrava.« Pravi, da bi rada šla na Triglav, ker pred 80 leti z možem, ki je bil knjigovez, ni prišla čisto na vrh. Lani je hodila s hčerko Anko na fizioterapijo v Rogaško. »En ‘mulc’ me je vprašal, če kaj mislim na smrt. Pa sem mu odgovorila: “Meni se nikamor ne mudi, če se vam, pa izvolite!”« In pri tem vljudno pokaže s kretnjo roke, da je vešča igranja. Kot mlada je namreč veliko igrala po amaterskih odrih in so jo zaradi odlične igre celo želeli poslati v igralsko šolo.

GOSPODINJA OČETA ŠPELIČA
Življenje Anke Oblak je zaznamovalo gospodinjenje duhovniku Francu Špeliču, širše znanem po tem, da je bil partizan, nato ‘miličnik’, poročen, a je vedno iskal Boga. Zaradi tega so ga tudi preganjali. Po iskrenem spreobrnjenju in ženini smrti je študiral teologijo in postal duhovnik. Dobival je razna Marijina sporočila in imel stigme, znamenja Kristusovih rane. Cerkev se ni izrekla o pristnosti teh pojavov in kljub temu zapisu, prepuščamo zadnjo sodbo njej.
»Oče Špelič ali očka« – tako pokojnega duhovnika kliče Anka, »je umrl in sedaj se lahko govori o tem, kar se mu je zgodilo. Prej mu je Marija naročila, naj se ne izpostavlja, ampak naj ostane skrit,« razloži nekdanja gospodinja in odkrito spregovori.
Anka je očka prvič videla leta 1997 na Kureščku, ko je somaševal. »Podpiral ga je salezijanec g. Tone Košir. Imela sem občutek, da okrog njega žari, a nisem imela pojma, kdo je in kakšno poslanstvo ima.« Čez teden dni je šla na romanje v Sveto deželo, a očka ji ni šel iz glave. Med spominki je kupila tudi rožni venec in se odločila, da ga bo po romanju odnesla tistemu duhovniku, ‘ki žari’. Težko je dobila številko njegovega telefona. Odpeljala se je k njemu v Zalog pod Krvavcem, a našla vrata zaklenjena in se vrnila v Ljubljano, na kar jo je poklical očka in ponovno se je odpeljala k njemu. Našla ga je vsega premraženega in osamljenega. In bolnega, skoraj nesposobnega hoditi. Dala mu je svojo telefonsko številko: »Če boste kdaj koli kaj rabili, me lahko pokličete. Sem vam na voljo, da vas kam peljem.« In začela ga je voziti na Kurešček, k zdravnikom ... Anki pa nikakor ni šla iz glave misel: “Če peljem tega človeka k morju, bo spet lahko hodil.” In ga je in tam je spet ‘shodil’. Tam pa se je srečala še z drugim očetom Špeličem: »V četrtek mi je dejal, naj ne vstopam v sobo, in karkoli bom slišala, ne smem vstopati.« Držala se je tega navodila, a skozi vrata slišala vse. »Kako je ta človek kričal! Nisem vedela, kaj se dogaja. Doživljal pa je Kristusovo trpljenje. Bičan je bil! Ob četrtkih, petkih in sobotah je od 8. do 10. doživljal Kristusovo trpljenje. Podobno kot sv. p. Pij. Nastala je tišina in takrat sem vstopila v sobo. Našla sem ga, da je ležal kakor v nezavesti. Komaj sem ga zdramila! Dala sem mu piti, a si ga nisem upala nič vprašati. V petek in soboto se je vse ponovilo. Naslednji teden mi je že prej povedal, da se srečuje z Marijo in da mu je ona rekla, da sem lahko poleg, če bom zmogla zdržati. Če ne bom, lahko odidem. In sem bila pri njem. Najprej sem sedela, ko pa je prišlo do trpljenja, ne vem, kako sem padla na kolena, saj nikoli prej nisem mogla poklekniti in še danes ne morem. Nazadnje sem napol ležala in kot zmešana kričala na Boga, naj muči mene, ker sem grešnica, ne pa njega, ki mu ni nič naredil. Takrat je trpel križanje. In spominjam se, kako je zavpil: “Potegni! Pribij! Pribij!” Strahotno je bilo to poslušati! Mislila sem, da bom umrla od groze. Marijo je izročil apostolu Janezu. Vse, kakor v evangeliju. Potem je glavo nagnil in dejal: “Končano je.” Nisem se ga upala dotakniti. Dvignila sem se in ga začela otipavati, ker sem mislila, da je umrl. Tudi dihal ni. Potem je zadihal in se mi zahvalil, da sem bila z njim. Čutil je, da ni bil sam, mene pa je bila groza. Potem sem bila lahko vedno ob njem. Velikokrat je v trpljenju govoril, včasih aramejsko, včasih slovensko.« Vse si je zapisovala v zvezek. »Marija je naročila, naj pišem dnevnik, kar bom ob njem doživljala. Do njegove smrti sem spisala pet debelih rokovnikov. Po očkovi smrti sem jih oddala v župnišče. Pred smrtjo nisem nikoli nobenemu ne povedala ne pokazala nič.«
Avgusta leta 1997 je Anka začela očku stalno gospodinjiti. Iz Zaloga sta se preselila na Žalostno goro pri Preserju, kjer sta ostala samo deset mesecev in se nato preselila v Ankino stanovanje v Ljubljano. Stalno je skupaj z drugimi iskala, kje bi očka kot težak bolnik in astmatik lahko živel. »Poklicala me je gospa, ki je hodila na moja predavanja o vrtnarjenju in dejala, da je neka zidanica na prodaj. Ko smo prišli sem, na Bizeljsko, je šel očka okrog hiše in dihal.« Spoznala je, da mu podnebje odgovarja in kupila zidanico in se leta 2001 že vselila v hišo. »Leta 2004 smo dozidali kapelo z 32 sedeži, kjer je očka maševal. Ker je zaradi bolezni, vmes je doživel sladkorno komo, zelo težko hodil po stopnicah, smo mu naredili sobo ob kapeli.«
Anka nato zaupa še en značilen dogodek: »Od decembra leta 1997 sem se ga začela bati. Imela sem oddaje na Radiu Ognjišče in v adventu sem od tam skočila še k spovedi k frančiškanom. Menila sem, da pri njem ne morem opraviti spovedi. Vrnila sem se v Zalog. Ko me je zagledal, mi je dejal: “Kako sem te vesel danes.” Vprašala sem, če zato, ker sem se tako hitro vrnila? “Ne, zato, ker si opravila tako dobro spoved.”« Anka se je zdrznila. Povedal ji je še, da je bila pri frančiškanih, na moški strani v tretji spovednici pri p. Špeliču! Sedaj se je Anki zdelo že preveč in je vzkipela: “Če si duhovniki vse poveste, potem se vrnem domov in tudi k maši ne grem več!” »To ga je zelo prizadelo in ji zagotovil, da patra, pri katerem je bila pri spovedi, ne pozna in ga ni nikoli videl. Poklicalo pa ga je v kapelo, naj gre molit, ker sem jaz v spovednici. Med molitvijo mu je bilo vse to dano. Šlo je za nadnaravni dar. Od takrat sem se ga pravzaprav malo bala. Mislila sem si, pa saj ta vse ve, ve, kaj mislim. Obenem pa sem ga izredno spoštovala. In tudi služila sem mu in ni je bilo stvari, ki je ne bi zanj naredila. Na jezik pa sem izredno pazila!«
Pa to ni bil edini nenavaden dogodek: »Imel je Kristusove rane, ki so se mu odpirale ob četrtkih, petkih in sobotah, ko je doživljal Jezusovo trpljenje. Najhuje je bilo v postu. Ko se mu je Marija nehala prikazovati na Kureščku, mu je sporočila prinašal nadangel Gabrijel. Vprašal ga je, ali sprejme novo obliko trpljenja. Sprejel je, a rečeno mu je bilo, “da bo to trpljenje hujše in dolgotrajnejše kot karkoli”. In res je bilo hudo. Doživljal je bolečino Kristusovega trpljenja. Po cele tedne je trpel in krvavel. Zgodilo se je, da je padel med kosilom na tla. Vedela sem, da doživlja trpljenje. Jaz sem med tem časom morala po Marijinem naročili moliti žalostni del rožnega venca. Skupaj sva po njenem naročilu tudi morala moliti brevir. Ko mu je vid opešal, sem med mašo stala za njim, mu odpirala knjigo, pokazala, kje mora brati.
Dolgo nisem smela slikati ran. Držal se je naročila, naj ostane skrit. Samo dvakrat je dovolil. Pri križanju je koža na mestih, kjer je bil Jezus pribit, počasi izginjala kot bi neka žival jedla meso. Ni pa kri tekla iz ran. To je bilo hudo gledati, tako hudo, da sem že jaz čutila bolečino. Strašni so bili tudi hudičevi napadi. Podobno kot pri sv. arškem župniku. Tudi njemu je hudič posteljo sežgal. Ponoči sem se zbudila, ker je smrdelo po dimu. Skočim pokonci gledam po celi hiši, nikjer nič. Grem v njegovo sobo. Sedel je že na postelji. Sprašujem, kaj se je zgodilo, on pa čisto mirno reče: hudič mi je zažgal posteljo. Velikokrat je bil tepen in dobil takoj podplutbe, mi jih čez nekaj časa.« To je nekaj spominov gospodinje Anke na očeta Franca Špeliča. (celotno besedilo spominov).

RUSTJA, Božo. (Naši preizkušani bratje). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 12, str. 28-30.

Tokratna, aprilska, številka Ognjišča je še vedno postna, čeprav praznujemo veliko noč 21. aprila. Zato boste prav o veliki noči prejeli majsko številko, ki pa bo posvečena temu največjemu krščanskemu prazniku. Res je, da bomo malo pohiteli z majsko številko, a to je bila edina rešitev, da izdamo velikonočno številko prav za ta praznik.

Aprilska številka je postna, zato v prilogi predstavljamo jedi v Svetem pismu. Kot gost meseca pa nastopa v tej številki kardinal Angelo Scola, ki spregovori o nekaterih perečih vprašanjih sodobnega sveta in Cerkve, pa tudi o svojih življenjskih izkušnjah, med drugim o svoji bolezni ter o pogledu na trpljenje in smrt. Pojem smrti je odrinjen iz običajnega človekovega pogleda na življenje in se ne sklada s pojmovanjem sodobnega človeka o uživanju življenja. Se pa mora vsak posameznik prej ali slej soočiti s smrtjo ali še prej z boleznijo, bolečino, lahko tudi trpljenjem. S tem je povezano vprašanje evtanazije, zato si preberite pogovor s prof. dr. Borutom Ošlajem, ki je kot podpredsednik Komisije RS za medicinsko etiko predstavil kar nekaj vidikov, na katere ne smemo pozabiti, ko govorimo o evtanaziji.

Mladi so se v tokratni Temi meseca dotaknili vprašanja angelov, o katerih se zdi, da jih vsi dobro poznamo, pa je vprašanje, koliko res vemo o njih, zato vabljeni k branju te zanimive rubrike. Na glasbenih straneh po več kot desetih letih gostimo spet najbolj prepoznavnega kantavtorja in odličnega pisca besedil Adija Smolarja, ki je spregovoril tudi o minljivosti, kar je rdeča nit njegovega zadnjega albuma.

V tej številki, ki je obsežnejša za osem strani, predstavljamo nekatere knjige in druge artikle, ki so primerni za obdarovanje ob prejemu zakramentov krsta, obhajila in birme. Vsakemu zakramentu smo posvetili dve strani, obširneje bomo predstavili našo ponudbo za zakramente in druge novosti naše založbe v posebni prologi, ki jo bomo pridali majski, velikonočni številki Ognjišča.

Da radi kupujete knjige naše založbe in druga izdelke ter jih poklanjate ob krstu, obhajilu in birmi, kaže tudi dejstvo, da je v tiskarni že peti ponatis (šesti natis) Krstnega albuma. Prepričani smo, da boste tudi med tokratno bogato ponudbo naše založbe našli primerno darilo, s katerim boste obdarovali koga, ki bo prejel katerega od naštetih zakramentov.

V tiskarno smo poslali tudi knjigo Bog je … prav zares. Maurizio de Sanctis, italijanski duhovnik, doktor teologije ter diplomirani psiholog in filozof, je kot znani baletnik odkril duhovni poklic in v kratkih zgodbah izpoveduje svojo življenjsko izkušnjo, da Bog biva. Knjiga, ki jo bodo radi vzeli v roke mladi bralci, bo obogatila tudi starejše.

Novost sta tudi dve knjižici v zbirki Pozitivne misli: Nič zato in Stopinje v pesku. V prvi je kratka pripoved o tem, kako nas Bog vedno spremlja in nam stoji ob strani, v najtežjih trenutkih pa nas celo nosi na rokah. V drugi pa je nekaj misli sv. Terezije iz Kalkute, ki govorijo, kako za svojo dobroto nismo vedno poplačani, a nič zato. Nato nam pove, zakaj naj vseeno delamo dobro. Knjige iz zbirke Pozitivne misli (doslej je v njej izšla še knjižica Najdi čas) bomo lahko komu podarili, oziroma jo dodali kakšnemu darilu in bo to darilo imelo še osebnejšo noto in spodbudno sporočilo.

Letos je velika noč dokaj pozno in si lahko še nabavite velikonočne voščilnice. Več o njih si lahko ogledate na str. 59. Prav tako si lahko ogledate ponudbo nekaterih naših knjig o veliki noči na str. 105. in če naročite katero od knjig, boste dobili v dar velikonočne voščilnice.

 RUSTJA, Božo. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 4, str. 4.

Tako pust dan je bil, da se človeku še pošteno zazehati ni ljubilo. Dež je nalahno udarjal ob stekla avtomobila (točneje fička) in brisalci so strgali kaplje izpred Ivanovih oči. Vozil je hitro, kakor vedno, kadar je bil fičko dobre volje. Zrl je na cesto, misli pa so se mu sprehajale drugod. Samo na ovinkih je malo nagrbančil čelo in z napol priprtimi očmi pogledal, če je že blizu roba ceste. Takoj pa, ko je privozil iz ovinka, so mu misli zopet pohitele drugam, vandrale so od ljudi do ljudi, od mesta do mesta ... Bežno je opazoval ljudi in hiše, ki so švigale mimo njega in le avtomatično je pogledoval prometne znake.
Kako prijetno je voziti sam. Nihče te ne moti, nikogar ni treba poslušati, nikomur odgovarjati, nikomur pritrjevati ... Lahko se pogovarjaš sam s seboj, si pripoveduješ lastne težave, pokritiziraš druge, spoznaš, da imaš vendar ti prav in ne drugi, se hitro opravičiš pred samim seboj, na neprijetnosti pa niti ne misliš in sploh ves svet je tvoj, samo tvoj. Poslušen ti je kot avto: obrneš volan v levo in brez pomisleka ti avto sledi, zavreš in kolesa se začno ustavljati, izklopiš kontakte in motor utihne.
Kdo ve, kaj je mislil, ko je pripeljal na most blizu domače vasi. Pred seboj je zagledal staro ženico, ki se je opirajoč na palico počasi premikala ob robu ceste.
“Naj ustavim? Nima smisla, mimo sem že, pa gotovo ne gre daleč! ... Fant ali misliš resno? Si človek ali nisi?”
Verjetno niti sam ni natančno vedel, kdaj je pritisnil na zavoro. Ustavil se je in vzvratno pripeljal do ženice.
»Mamca, bi se peljala skupaj?«
Starka ga je začudeno pogledala. Nekaj posebnega je bilo v tem pogledu, veselje, morda dvom, ali sploh misli resno, upanje v ta današnji mladi pokvarjeni svet - kdo ve?
»Ah ne, saj ni potrebno. Ne grem daleč, samo do trgovine na križišču.«
»Dva bova hitreje tam!«
»Stara sem, pa noge me ne ubogajo,« je tarnala žena, ko se je s težavo spravila v fička. »Presneta palica, kako je dolga! Veste, vse mi pada iz rok.«
»Tako, dajte meni palico. Pa še dežnik. Vidite, pa je šlo.«
»Me poznate?«
»Ne, zakaj?«
»Ja, zakaj ste mi pa potem ustavili?«
“Zakaj? Saj res, zakaj? V zadregi je bil, Ali naj reče, da zato, ker je stara, ali naj se pohvali, da iz želje, da bi bil nekomu v korist ...”
Molčal je, le z rameni je zmignil, češ: “Zakaj me sprašujete?”
»Ja čigav pa ste?«
Povedal ji je, razložil kje stanuje, kaj študira.
»To bom pa moji hčerki povedala, da ste mi ustavili. Saj jo poznate. Kako, ne poznate je? Čudno. Pa vseeno ji bom povedala.«
»Tako, mama, na desno bom zavil, vaša trgovina je pa tudi tu.«
»Fante, dajte mi roko. Bog z vami! Vedno taki ostanite!«
Ivan je čutil v svoji roki zgubano, suho roko, ki ga je nežno božala.
Tako topla je bila in njen pogled ga je objel z vso milino starega človeka. »Dobri ste, dobri. Bom že hčerki povedala.«
Malce je zastokala, ko je nogo težko dala ven iz fička, nato pa je s tresočo roko vzela dežnik in palico.
Ivan je bil nervozen, ustavil je skoraj v križišču in za njim je že čakal spaček.
»Čigavi ste? Veste, vse sproti pozabim.«
Voznik v spačku je živčno zatrobil. Mudilo se mu je.
»Dajte mi še enkrat roko. Bog vam poplačaj!«
V njenem pogledu je igral nasmeh. Pogleda sta se srečala. In če bi danes vprašali Ivana, kaj je videl v tem pogledu, bi dejal: »Ne vem. Vem le, da sem bil takrat srečen .«
Odpeljal je. Mislil je na ženico. Zdelo se mu je, kot da sta celo dolgo pot prevozila skupaj.

JaS. (zgodbe). Ognjišče, 1969, leto 5, št. 3, str. 19-20.

Eno od osnovnih zavedanj odnosov z javnostmi je, da komuniciramo tudi, ko ne komuniciramo. Pa misliš, da to velja tudi za družabna omrežja? Tudi če „molčiš“, torej nič ne komentiraš, nič ne napišeš ali objaviš, ... se nekje v ozadju še vedno beleži, kaj si si ogledal, čigavo stran ali profil obiskal, kako pogosto obiščeš stran in v katerih delih dneva ... Skratka, virtualno sled puščaš in s tem nekomu nekaj sporočaš, pa če to hočeš ali ne.

Vloga družbenih omrežij se je z leti povečala, tako v zasebne kot poslovne namene. Takšne rasti, kot jo danes doživljajo spletne strani, ki temeljijo na gradnji družbenih omrežij in ustvarjajo vsebine uporabnikov, si pred leti verjetno nihče ni upal napovedati. So pa družena omrežja le del vsega, kar ponuja splet. Poznamo namreč več vrst spletnih socialnih omrežij. Forumi so ena izmed prvih spletnih mest, ki so omogočala komuniciranje med ljudmi, in so prisotni že kar nekaj časa. Tu si ljudje ob različnih temah izmenjavajo mišljenja ter izkušnje. Blogi so spletni dnevniki, namenjeni ljudem, ki radi pišejo članke in delijo svoje misli. Razlikujemo med osebnimi blogi in blogi, namenjenimi določeni temi. Mikroblogi so po načinu podobni blogom – na njih uporabniki sporočajo, kaj se dogaja v tistem trenutku. Namenjeni so za sporočanje osebnih kratkih misli ali novic ali pa za sporočanje globalnih novic. Najbolj znano spletno mesto, ki omogoča mikrobloganje, je Twitter. Instagram je pogosto uporabljeno spletno mesto za objavo fotografij.

URBANČIČ, Anita. (Dobro vsebino ... dobro povej). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 3, str. 82-83.

Sem čisto preprosta kristjanka. Skoraj vsako nedeljo grem k prvi maši, da malo meditiram, včasih pravim, da se grem odpočit. Vera mi pomeni trdnost, upanje. Bogu se priporočam tudi glede kakšnih težjih nalog, ki jih moram opraviti, tudi v službi. Na ta način sem prebrodila veliko težkih trenutkov in se z obiskom maše v miru lahko Bogu zahvalim za vse dobro in tudi priporočam sebe in družino. Vera pa je moja zasebna stvar, kakšna je, vedo moji najbližji. V službi ali kako drugače svojega prepričanja ne razkrivam. Nikoli v življenju mi še nihče ni očital česarkoli glede vere. V državni službi delam že 33. leto. Odločila sem se, da ostanem ‘navaden pisar’, saj ima za ženo in mamo prednost delo v domačem kraju, ne le zaradi časa, ampak tudi poznavanje okolja in življenja v njem. Nikoli nisem imela težav, delo sem z lahkoto opravljala in ljudje so me sprejemali, tako sodelavci kot tudi stranke. Se pa seveda najde tudi kdo, ki mu pač ne moreš ustreči, misli, da se na vse spozna, si mu v napoto itd. S kolegom sva se nekoč pogovarjala, da sta pravičnost in poštenje dolgoročni naložbi, gotovi, vendar z njima ne bogatiš. Ampak glej ga, zlomka! Ravno v začetku adventa sem dobila kratko sporočilo, kot je zapisano v naslovu in sicer na službeni elektronski naslov. Moram reči, da mi ni vseeno.
Mama, žena, hčerka, sestra, ki si služi vsakdanji kruh kot pisar v neki splošni službi, gre skoraj vsako nedeljo k maši, da najde moč in upanje, da bo lahko poskrbela za vse svoje, dobi očitek s tipično oguljeno etiketo, da je “farška hinavka”, pa svojo vero izražam samo tako, da ob nedeljah grem k maši. To je moja osebna zadeva, način življenja za vse svoje življenje pa sem moja odgovorna pred Bogom. Mesec dni je že od tega, pa se še nisem čisto umirila. Naj bo to pismo moja spoved pred božičem, h kateri po dolgem času nisem šla. Kolegica, s katero sem se pogovarjala, mi je svetovala, naj pustim času čas, da bom videla, koliko časa me bo ta misel bremenila in si bom postavljala vprašanje o moji morebitni krivdi. Potem bom sprejela odločitev o tem, koliko bom hodila k maši. Zame obisk maše ni tako bistven, je pa seveda pomemben in svet. Ko sem prišla v novo družino, ki ni prakticirala nedeljskih maš, sem nekako šest let živela brez maše, občasno sem obiskovala cerkev v svoji izvorni župniji ali kje drugje. Vem, da se kot kristjan izkažeš v dobrih delih. Niti mi maša ni navada ali folklora. Mogoče pa neke vrste terapija, pomiritev. Ob vsem delu najdem še toliko časa, da zmorem do cerkve. K obhajilu pa grem za velike praznike. Nisem vključena v župnijsko dejavnost, ne berem berila, ne čistim cerkve in ne perem ali likam prtov, tako je bilo tudi v moji domači družini. Vem, da so mnogi naleteli na težave in jih še imajo zaradi sprejemanja kristjanov oz. zaničljivega odnosa do verujočih, česar pa jaz, kot sem napisala, nisem nikoli doživela, mogoče ker svoje vere nisem razkazovala in sem prišla v te kraje od drugod.
Branka

V svojem pismu ste opozorili na nesprejemanje vernih. Ta pojav – vam se je to sicer zgodilo prvič – je v Sloveniji zelo pogost. Do vseh smo v naši družbi strpni, samo do kristjanov ne. Gospa, ki vas je žalila, je menila, da bo s tem nekako zakrila svoje nepravilnosti. Njeno ravnanje me je spomnilo na dogodek, ki se je zgodil moji sestri v šolskih klopeh. Njen sošolec je bil brez naloge. Ko ga je učitelj odkril, je ta kot iz topa izstrelil: “Pri Vidi doma pa molijo, ko zvoni!” Menil je, da bo s tem odvrnil pozornost od svoje napake, pa se učitelj ni dal. Od njega je zahteval nalogo. Lahko bi se seveda končalo čisto drugače … Nekako tako je morda menila stranka, ki je po nepošteni poti želela dobiti denar. Zanimivo je, da je menila, da vas lahko poniža prav s tem, da vam očita vašo vernost. Ne nepoštenosti, ne lenobe, ampak vero. Kakor da je vera nekaj slabega!
Sicer pa sem imel med branjem vašega pisma stalno občutek, da dokazujete, kako krivična je za vas žaljivka, ker pač niste tako zelo verni. Greste samo ob nedeljah k maši in nič več. Nikakor se ne morem natančneje spomniti zgodbe, ki pripoveduje o preganjanju kristjanov. Neki mož je dejal prijatelju, da bo previden v izpovedovanju vere, da se ne bo preveč izpostavljal, ker se boji preganjanja in se mu bo tako izognil. Pa se je zmotil. Preganjali so ga še prej kot onega drugega moža, ki je bil bolj pogumen v izpovedovanju vere. Tudi vam vsa zadržanost v izpovedovanju vere ni pomagala. Po več kot tridesetih letih dela ste doživeli ta hladni tuš.
Naj se za trenutek ustavim ob tem, zakaj ljudi motijo kristjani. P. Marko Rupnik je na duhovnih vajah pripovedoval o dekletu, ki je kot medicinska sestra delala v bolnišnici. Na njenem oddelku je bil zdravnik, ki je s prilizovanjem, morda izsiljevanjem, zlorabil skoraj vse medicinske sestre. Razen omenjenega dekleta. In prav to dekle je začelo motiti druge sestre. Zafrkavale so jo in izrinjale iz družbe ter ji nagajale. Zakaj? “Ker je bila spomenik njihove padlosti,” je razložil pater. Vedno, ko so druge sestre videle to dekle, jih je ta spomnila na njihov padec in na njihovo ponižanje. Če nje ne bi bilo, tega spomina ne bi imele. Zato jim je bila tako na poti in jih je motila. In zato so ji tako nagajale. Kristjan, ki bo živel svoje krščanstvo, bo “znamenje, ki se mu bo nasprotovalo”, ker s svojim življenjem moti utečeno in nepravilno življenje drugih. Zato so pravi kristjani v napoto, ker so velikokrat ‘spomenik padca’ drugih ljudi. Mislim, da je med današnjimi kristjani premalo te ‘preroške drže’, da bi druge ‘izzivali’ s svojim bogoljubnim in plemenitim življenjem. A kot kaže vaš primer je zapostavljanja deležen tudi nekdo, ki sicer ne želi veljati za vernika v javnosti.
Mislim, da nameravate sedaj ravnati napačno. Po tistem, ko vas je stranka označila za farško hinavko, želite prenehati obiskovati mašo. Popolnoma zgrešeno. Le zakaj bi opustili obisk maše? Ste kaj narobe naredili? Iz vaše pripovedi se vidi, da je stranka želela slepariti in na nepošten način priti do sredstev. Če bi vi opustili mašo, potem bi ji nekako dali vedeti, da ima stranka prav, vi pa ste ravnali nepravično. Ali res želite to pokazati? Če ste vi prepričani v pravilnost svojega dejanja, nimate razloga, da bi spremenili svoje življenje in zlasti ne opustili obiska maše.
Nasprotno, svetujem vam, da postanete še dejavnejša kristjanka. Pišete sicer, da vam maša ni folklora, a jo vendarle želite opustiti. Obenem pa se nekako ‘pohvalite’, da niste dejavna kristjanka. Morda bi vam pa ravno to, da bi bili dejavnejša kristjanka, pomagalo, da bi še naprej zvesto obiskovala mašo. Nekako se ponašate, da ne berete berila, da ne pojete, da ne pomagate v cerkvi … Kakšna taka dejavnost bi vas bolj povezala z občestvom in z župnijo.
Sami poudarjate, da vam “vera pomeni stabilnost, trdnost, upanje” in da ste pri maši prejela mnoge milosti ter vam je pomagala skozi težke trenutke življenja. Kje boste dobivali moč za življenje, če jo opustite? Kje boste dobivali upanje? Kje se srečevali z živim Bogom? Omenjate tudi, da ne hodite k obhajilu. Le zakaj ne? Saj nimate velikih grehov, kakor pišete. Prepričan sem, da bi vam obhajilo pomagalo še globlje doživeti mašo in bi prejeli še več milosti. Pravite, da je maša vaša ‘terapija’, da vas ozdravlja. Ne opustite je, zlasti pa je ne opustite zato, ker vas je nekdo užalil in vam očital, da hodite v cerkev. Očitno ta ni še nikoli bil zares v cerkvi, tako zares, da bi občutil blagodejnost Božje bližine.

RUSTJA, Božo. (Pisma). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 3, str 62-63.

priloga

Hrana in pijača v Svetem pismu

tema meseca

Angeli

gost meseca

kardinal Angelo Scola

Preberite več: April 2019