ob obletnici Kosovelove smrti ... prinašamo pogovor z raziskovalko primorske zgodovine, življenja v Tomaju ... Kosovelove družine

“Narodni voditelji bi morali skrbeti, da bi bilo čim manj žrtev, ne pa izzivati.”

Rastlina ne more rasti brez korenin. Zgodovina predstavlja korenine naroda. Narod, ki ne pozna svoje zgodovine, ne more rasti v prihodnost. Seveda mora biti zgodovina nepristranska, napisana na podlagi dokumentov, ne pa podrejena idejam, zlasti tistim, ki so človeštvu prinesle toliko zla. Tako zgodovino zahodnega slovenskega prostora se trudi pisati tudi Mira Cencič.

- Kot otrok ste obiskovali šolo v rodnem Tomaju, ki so jo vodile slovenske šolske sestre. Kakšna je bila pravzaprav ta šola?
Šola je imela v različnih časih različen status. Pod Avstroogrsko je bila javno priznana dekliška šola. Italijani je niso priznali in potem so sestre poučevala brezplačno. Zavod se je vzdrževal z internatom, v katerem je bivalo okrog 50 deklet, poleti so gospe iz Trsta tja hodile na počitnice, in s kmetijstvom, saj so sestre imele lepo kmetijo. Okoliški kmetje so se velikokrat hodili k sestram posvetovat o modrem obdelovanju zemlje. Žrtvovale so se za Boga in narod, nudile so versko in domovinsko vzgojo. Pod Nemci je šola delovala sicer nemoteno, a so nekajkrat prišli in sestri, ki je vodila šolo, dejali, da mora nehati s poukom, ker je v vasi nemška postojanka in niso pod kontrolo. Pouk pa se je nadaljeval. Pod zavezniki so sestre imele priznano šolo. Tomaj je namreč dve leti po vojni spadal pod zavezniško upravo (cona A). Seveda tudi takrat šola ni bila po godu krajevnemu ljudskemu odboru. Kljub temu je šola normalno delovala in v dokumentih sem zasledila, da so to šolo imeli za ‘nevtralno’, se pravi da so samo poučevali in vzgajali, v politiko pa se niso vtikali.

- Pouka pa niste imeli v slovenščini?
V mojem času je bila šola sicer v italijanščini, ker drugače ni moglo biti, a med odmori smo se pogovarjali po slovensko. V drugih šolah niti tega niso smeli. Meni so Italijani spremenili ime v Federica Soavi, pri sestrah pa sem bila Mira Žvab. Niso upoštevale odloka o poitalijančevanju imen.

- Pa tudi sicer so šolske sestre opravile veliko poslanstvo na vašem območju.
Težko je našteti vse, kar so naredile do leta 1949, ko so se po 50 letih umaknile iz Tomaja. Poleg šole so imele zavod za dekleta, gospodinjsko, še prej kmetijsko šolo, učile so različne predmete (jezike, glasbo) po želji, poučevale so verouk. Osebno ne morem pozabiti s. Nikodeme, ki je skrbela za vso vaško revščino. Obiskovala je bolnike, jim dajala injekcije, nosila hrano … Imele so čudovito posestvo, nekaj zemlje so imele v najemu, ker so zlasti v času vojne morale živeti od svojega trdega dela. Posestvo je bilo lepo urejeno, tako so hodili okoliški gospodarji k njim po nasvete in se učili od njih. Ne smemo pozabiti na gospodinjsko šolo: Več kot 500 deklet se je iz okolice pri njih vzgajalo za marljive gospodinje. In ne pozabimo: to je bila pod Italijo edina šola v slovenskem jeziku!

- Raziskovali ste tomajske župnike. Med njimi Albina Kjudra, ki je bil tudi kulturno dejaven. To sprašujem tudi zato, ker je opisal (v rokopisu) vse družine v Tomaju, med drugim tudi družino pesnika Srečka Kosovela.
Da, popisal je vse družine, ki so spadale v župnijo Tomaj. Realno je zapisal stvari. Šel pa je tudi kronološko nazaj: izvor družine, kako so se spreminjali priimki na posamezni domačiji … Tako je opisal tudi Kosovelovo družino. Opisal je stike, ki jih je imel z njimi, zabeležil pa je tudi odnos Srečka do njega in do Cerkve. Mamo je opisal kot blago, prijetno ženo, očeta kot energičnega, odločnega in strogega tudi do lastnih otrok.

- Zlasti me je presenetil župnikov zapis o Srečkovi smrti in kako se je komaj dvaindvajset leten pripravil nanjo. Opisal je, da je umrl, poln vere, kar je tudi na župnika naredilo globok vtis.
Tudi jaz veliko razmišljam o tem, kako je tako mlad človek, poln energije, poln prihodnosti, toliko razmišljal o smrti. Je šlo za slutnjo? V pesmih večkrat govori o smrti. Gospod Kjuder je napisal, da je obiskal bolnega Srečka. Ta ga je prosil, da bi ga spovedal. To je storil, ker pa ni imel s seboj svete popotnice, ga je župnik pozneje še enkrat obiskal in takrat ga je prosil, da bi se še enkrat spovedal. Prejel je obhajilo, se umiril in kmalu umrl.
Še ena zanimivost. Dobila sem pričevanje Tomajke, ki mi je pripovedovala, kako ji je Srečko kot deček pisal (nekaj časa je bivala izven Tomaja), da zelo rad ministrira. Napisal je še, da nihče od ministrantov ne zvoni tako lepo med mašo kot on.

- V pesniško zbirko tomajskega rojaka, zamejskega duhovnika Alberta Miklavca Bori šumijo, ko burja zavija ste napisali študijo. Imate pa tudi del njegove zapuščine.
Njegov brat mi jo je izročil, naredila sem fotokopije in mu vrnila originale. Tako imam pri meni spravljen šop neobjavljenih pesmi in note uglasbenih pesmi na njegova besedila. Rada bi, da bi to izdali ob dvajsetletnici njegove smrti, sicer se rado zgodi, da se take stvari izgubijo.

- Pisali ste tudi o beneškoslovenskih duhovnikih. Tudi o liku Antona Cuffola (Kofolja), ki je pisatelju Bevku služil kot lik za glavno osebo romana Kaplan Martin Čedermac. Zapisali ste, da so v knjigi opisane realne osebe in resnični dogodki.
Da, objavil je resnične dogodke. Največ stvari je pripisal Antonu Cuffolu, saj se je z njim tudi največ pogovarjal. Okrog ene osebe je strnil dogajanje v Benečiji. Pripravljali so ponatis romana Kaplan Martin Čedermac in ponudili so mi, da bi napisala uvod. Ko sem začela zbirati, so me podatki prevzeli. Iz dokumentov in iz romana se da razbrati resnično dogajanje.

- Celo jok ob italijanski pridigi je bil resničen.
Da, tako se je zgodilo. V romanu tudi opisuje, kako je šel proti Kobaridu. Tudi to drži, saj je bil prijatelj z gospodom Alijančičem iz Kreda in z njim sta debatirala o težki odločitvi: bo še pridigal slovensko ali ne.
Prevzel me je župnik iz Dreke. Bil je zelo pogumen in se ni vdal. Večkrat je pisal nadškofu v Videm in enkrat mu je napisal: Tudi vi boste prišli k podnožju Božjega prestola in boste odgovarjali za svoje ravnanje, ker niste zaščitili, da bi lahko otroke učili moliti v materinem jeziku. Pogumno, ni kaj!

- Tudi za like drugih duhovnikov, tudi omahljivcev, je imel ‘kritje’ v realnosti.
Tudi to drži. Tako se je prvi omehčal in začel pridigati po italijansko Petričič, župnik iz Šempetra. Zelo dobro je poznal te stvari in tudi pisal o njih nekdanji kobariški dekan Franc Rupnik.

- Niso pa bili Čedrmaci samo v Benečiji, ampak po celi Primorski. Vi ste del tega doživeli v zgodnjem otroštvu.
Tega se zelo dobro spominjam. Gospod Kjuder je bil duhovnik, ki me je spremljal od krsta do poroke, celo moje otroke je krstil. Pri verouku je poudarjal ponos. Govoril je lepo slovenščino, da smo ga lahko posnemali. Zaradi te svoje drže je tvegal in imel težave pri italijanski oblasti. Čudovito je pridigal. Evangelij je soočil z življenjem. Bil je zelo poučen. Razlagal nam je vesolje in dejal, da bomo v vesolju videli Mars, rdečo zvezdo. Za celo življenje se mi je vtisnilo, da je Mars rdeč. Sklenil pa je: vesolje je tako mogočno in zato hvalimo in častimo Boga, ki ga je ustvaril. In začeli smo moliti.

- V kakšnem jeziku pa ste imeli verouk v šoli?
V šoli smo imeli šolski verouk v italijanščini, imeli pa smo poseben verouk za zakramente. Za tistega smo hodili v župnišče. Pri obhajilu sem bila leta 1941 in doslej nisem opazila, da je na spominski podobi na prvo obhajilo napisano ime Miroslava. Očitno niso upoštevali italijanskega nasilnega spreminjanja imen.

- Če sedaj potegneva črto – kako ocenjujete delo primorskih duhovnikov v narodnoobrambnem smislu?
Jaz sem povedala samo del svojih doživetij. Resnica pa je dosti globlja in dosti širša. Premalo jo poznamo in zlasti doslej se je njihova vloga premalo poudarjala. Duhovniki so bili organizirani že izza avstrijskih časov, od leta 1889, v Zbor svečenikov sv. Pavla, da bi obranili dve vrednoti, ki jih lahko strnemo v besedi Bog in domovina. Leta 1920 so društvo obnovili, kajti takrat, ko je Italija zasedla naše kraje, so izgnali 150 duhovnikov in 77 redovnikov. Takrat so si zadali pomembno nalogo – preprečiti vdor fašizma v cerkev. Enotnost med duhovniki je bila popolna, lahko so bili eni bolj radikalni, drugi bolj mehki, ampak vsi so obranili molitev, petje, verouk in pridiganje v slovenščini. Sprejeli so t.i. Sedejeve norme, naj poteka verouk v jeziku, ki ga govori družina. S tem je bilo preprečeno, da bi Italijani izvajali pritisk na starše, kajti pravilo je bilo jasno.
Ko je propadla krščansko socialna organizacija z društvom Edinost, se je del krila krščanskih socialcev povezal z Zborom svečenikov sv. Pavla in so potem delovali kot tajna krščansko socialna organizacija. Ta ni bila poznana. Vedelo se je, da so duhovniki dejavni. Italijani sami so ocenjevali, da so največja ovira pri italijanizaciji prav duhovniki, vendar niso uspeli, da bi na slovensko ozemlje nameščali italijanske duhovnike, ker ni bilo italijanskih ljudi. Zapirali so posameznike, vendar organizacije niso nikoli odkrili.

- Zanimivo, da tega tajnega delovanja Italijani niso nikoli odkrili.
Šele ko je pred leti zgodovinar Pelikan raziskal to delovanje, je bilo jasno, kako je ta organizacija delovala. To tajno delovanje je trajalo ves vojni čas in je v vojnem času dobilo tudi čisto drugačno vlogo. Že maja 1941, ko so bili večinoma vsi po zaporih, zunaj je bila samo še duhovščina, so se sestali v Gorici in se dogovorili, da organizirajo gibanje narodne enotnosti po Ščekovem navodilu: enoten, neoborožen odpor in naj bo ljudstvo prežeto z željo po osamosvojitvi in priključitvi k Jugoslaviji.
Ponatisnili so celo katekizem s starejšo letnico in Italijani sploh niso opazili, da so ponatisnili knjigo, ki je bila pošla.
Ne samo katekizem, veliko knjig, tudi del literarnega značaja, so tiskali na jugu Italije, kjer ni bilo take kontrole. Pisali so rokopisna in tipkopisna glasila, ki so se širila med ljudmi. Ena njihovih glavnih nalog je bilo skrbeti za ohranjevanje pisane besede in ohranjevanje narodne zavesti. Vzgajali so v odporu proti asimilaciji, tudi če bi okupacija dolgo trajala. Šlo je za duhovno moč za to, da ostanejo in se ne dajo potujčiti. Ko ni bilo več društev so oni prek cerkvenega petja (zborov), romanj in Marijinih družb gojili ta odpor. Te cerkvene zadeve so bile nekakšna kompenzacija za oblike, ki so bile prej zelo razširjene – društva.
Krščansko socialna organizacija je ostala tudi med vojno.

- Prej sva govorila o g. Kjudru, on je bil član izvršnega odbora te tajne krščanske organizacije od leta 1938 naprej. V odboru je bilo pol laikov, pol duhovnikov. Odbor je načrtoval dejavnosti.
Med vojno je organizacija ostala. Ker je bilo največ laikov po zaporih, so pobudo prevzeli duhovniki, največ goriški. Šlo je za ljudi, ki so imeli kakšne cerkvene službe v semenišču ali v stolnici (kanoniki). Pošiljali in sporočali so vladi v London in strankam v Ljubljano, da bi se povezali, a ni bilo odziva. Proti koncu leta 1941 se je začelo pojavljati partizansko gibanje. Upali so, da bo prevladalo zdravo jedro, ker je bila večina Primorcev vernih in jim je šlo za narodno osvoboditev in ne za revolucijo. Saj so bili sami revni, le komu naj bi v revoluciji jemali! Partizanstvo se je širilo, zlasti po letu 1942 (po ‘nanoški bitki’ in po Mussolinijevem govoru v Gorici). Duhovniki so bili v velikih dilemah. Vedeli so, da odpor vodi partija, ki je ateistična, oni pa so bili zapriseženi službi Bogu. V tej dilemi je premagala očetovska drža duhovnikov: ostati s svojim ljudstvom. Največ je k tej načelni drži prispeval Ivo Juvančič. Napisal je brošuro Kristus in Galilejsko narodnoosvobodilno gibanje. V njej je utemeljil pravico do upora proti tiranom in da duhovniki ostanejo z ljudstvom ter se za vero bojujejo z ljubeznijo, ne z orožjem. Dvignejo naj se nad politiko in naj bodo kot Kristus nad strankami. To je bilo januarja 1943, februarja istega leta so v Društvu svečenikov sv. Pavla prevzeli svoj program. Njihova odločitev je bila: pomagati vsem, ne prekiniti stikov z nobeno stranjo (desno in levo), preprečevati hujše zlo, ne sprejemati nobenih funkcij v politiki in imeti dostojno distanco od okupatorja. Teh sklepov so se držali in so veljali skozi vso vojno. Vemo, da so duhovniki v času goriške fronte in velike nemške ofenzive bili med partizani, zlasti ranjenci. Govorili so: Naši fantje so šli v gozdove iz ljubezni do domovine in ne zaradi komunizma.

- To gibanje so imenovali sredina.
Tako jih označujejo partijski dokumenti. V sredino so uvrščali tiste, ki so bili proti okupatorju in proti komunizmu. Seveda to komunistom ni bilo dovolj. Kidrič je postavil kriterij, da je osnovno merilo za pripadnost OF odnos do partije, ne do okupatorjev. Seveda je bil tisti, ki se ni strinjal s tem in tega ni sprejel, narodni izdajalec. Duhovniki in laiki iz te organizacije so si prizadevali miriti in so preprečevali razvoj domobranstva in istočasno krotili oefovsko oblast, da ni bilo takšnega nasilja in zločinov, kot jih poznamo drugje. Nastajajoča oblast se jih je zelo bala. Zakaj? Vedeli so, da jih ljudje zelo spoštujejo, tudi zaradi njihovega upora proti fašizmu v preteklosti. Tudi sami so priznali, da so narodno neomadeževani. To je bilo tudi res, saj so bili večinoma po italijanskih zaporih. Vedeli so, ko se bodo ti vrnili iz zaporov, bodo ljudje šli za njimi. Neki vosovec je zapisal: »80% primorskih partizanov bo šlo za svojimi voditelji, ko se vrnejo iz zapora.« To je bil eden od vzrokov, da so bili kritični do sredincev, čeprav ti niso nič slabega naredili, ampak samo dobro. Zaradi tega strahu so jim marsikaj podtikali, iskali ‘belo gardo’, kjer je ni bilo …

- Po koncu vojne oblast na Primorskem do duhovnikov zaradi njihovega narodnoobrambnega dela ni bila čisto nič bolj prizanesljiva kakor drugje.
Čisto nič! V prvem govoru po končani vojni je Kidrič dejal: Ker se nam niso priključili, so krivi državljanske vojne in zaradi tega narodni izdajalci. Pomislimo, kakšne miselne premise je uporabil! Tako so tudi ravnali. Ko so prišli v Gorico, so najprej pogledali samostane, župnišča, škofijo. Pozaprli so sredince. Padali so tudi streli in sicer tako, da se ni točno vedelo, kdo je ljudi ubil. Navodilo ‘od zgoraj’ se je glasilo: “Storite to, kadar je sovražnik blizu.” Ti ljudje so bili preveč priljubljeni, niso jim mogli najti nič, da bi jih omadeževali. Zato so delali atentate tako, da se ni moglo ugotoviti, kdo je streljal. Kasneje se po dokumentih da ugotoviti, kdo je zbiral informacije o določenih ljudeh. Če jih je zbiral, jih je z določenim namenom. Za nekatere so takratni časopisi poročali o atentatu in tudi opisali potek. Tako vemo, kdo je krivec.

- Po osnovni stroki niste zgodovinarka. Zanimivo je, kako ste se vi začeli ukvarjati z zgodovino?
Šla sem obiskat tigrovca Rutarja, doma s Tolminskega. Po poklicu je bil učitelj, nazadnje je delal kot vzgojitelj v dijaškem domu, stanoval pa v hišici na Grčni pri Gorici. V svoji duši je vedno živel za ideale tigrovstva. Ob slovesu mi je dejal, naj še kaj pridem. Menila sem, da se moram oglasiti že zaradi tega povabila. Seveda so me njihove usode tudi zanimale. Ob nekem srečanju mi je dejal: »Sedaj pa pišite!« Najprej sem odklonila, potem sem videla, da trpi. Tako sem najprej začela pisati zaradi njega, potem pa tudi zaradi tega, ker me je stvar prevzela.

- Tako je nastala knjiga o Tigru, ki jo je izdala Mladinska knjiga, potem še več drugih publikacij, ki jih je izdalo Društvo za negovanje rodoljubnih tradicij.
To je bil začetek vašega zanimanja za TIGR. Kako pa ste se začeli ukvarjati s problemom sredine?
Pravzaprav naključno. Sorodnik krščanskega socialista, me je prosil naj v arhivih pogledam, če je kaj tam o odvetniku Ernestu Jazbecu, ki je ustanavljal šole po Trstu. Potem so ga Nemci aretirali, poslali v taborišče, od koder se je vrnil, in nekateri trdijo, da so ga videli v Gorici, nikoli pa ni prišel domov v Sveto na Krasu. In našla sem kup dokumentov o krščanskih socialistih. Vse so spremljali in beležili. ‘Na vrh’ so romale informacije o njih, ‘z vrha’ pa ukazi, kako naj ravnajo z njimi. Potem sem vzela v roke še pet župnijskih kronik (Novak, Klinec, Kjuder, Šček, Čuk) in primerjala podatke in dogodke s tem, kar sem našla v arhivih. Stvari so se neverjetno ujemale. Posebno je dragoceno pisanje dr. Klinca, saj so njega primorski duhovniki imenovali za vez z OF. Z njim so se srečevali takratni politiki Bebler, Vidmar in Stanovnik.

- Pri tigrovcih ste občudovali veliko stvari. Omenjate pa tudi žalost, ki vas je navdajala, ko ste preiskovali dokumente. Za kaj gre?
Gre za idealiste, ki so delali za narod in domovino. Končajo pa teptani, zaničevani in doživljajo krivice od vsepovsod. Sami so mi rekli, da so od Italijanov pričakovali preganjanje, saj so se jim upirali. Po tem, kar so doživljali v Jugoslaviji, ko je prišlo do pristopa k trojnemu paktu in se nadaljevalo v komunizmu, vidimo, da so vsi TIGR uničevali. Tigrovci niso imeli kam iti in niso se imeli kam zateči. Povsod so jim bile zaprte poti!
Krščanski socialici se niso vključili v OF, čeprav so jih zelo vabili vanjo, kakor se tudi niso vključili v Slovensko zavezo, so se revolucionarjem zdeli skoraj še bolj nevarni, ker so imeli vodstvo in so imeli duhovniki vpliv na ljudi.

- Letos obhajamo 70 let konca druge svetovne vojne. Oboroženi upor proti okupatorju so začeli tigrovci, a jim tega nikoli niso priznali.
Drži. Ko so leta 1958 tigrovci partizani prosili, da bi se tudi njim priznal čas osvobodilnega boja pred vojno ali vsaj čas, ki so ga preživeli v zaporih, so se začele pojavljati klevete, da so bili teroristi, angleški vohuni, ljudje dvomljive morale … Začeli so tudi močno kontrolo nad tigrovci. Pričevanje enega izmed njih govori, da so mu podtaknili orožje, da so ga spravili v zapor, kajti niso ga mogli tja poslati zaradi tega, ker je bil tigrovec!
Slišala sem, da je gibanje 13. maj predlagalo, da bi 13. maj postal državni praznik, to je dan, ko se je TIGR spopadel z italijanskim okupatorjem na Mali Gori. Tudi partizani, ki so bili organizirani okrog Janka Premrla na Nanosu, so bili samoorganizirani. Šlo je za tigrovsko navezo. To je bil pravi osvobodilni boj, brez namena prevzema oblasti, ampak samo boj proti okupatorju.

- Tigrovci v Sloveniji praktično nimajo spomenika, pa so tako ljubili in toliko naredili za slovenski narod. Ironično pa je, da ga imajo tisti, ki so jih preganjali.
Zgodovino pišejo zmagovalci. Še zmeraj smo razdvojen narod. Spomenik na Cerju (blizu Nove Gorice) je začela tigrovska organizacija, da bi dali poudarek prav tigrovcem, prvi svetovni vojni in narodno osvobodilnemu boju in boju za samostojno Slovenijo. V Ljubljani spomenika tigrovcem ni, razen nekaj na tleh pri univerzi.
Res je tragično za naš narod, kakšna povelja so dobile partizanske enote. Zdi se mi nekaj strašnega, da voditelji takole ukazujejo: »Mi se moramo posluževati takih sredstev, ki bodo omogočala fašistično mobilizacijo in s tem tudi ojačanje fašističnega terorja.« Gre za besede Edvarda Kardelja Zdenki Kidrič, kako naj ravnajo enote. V teh besedah vidimo “ljubezen do naroda” in kako je potekal partizanski boj: izzvali so Nemce in se potem umaknili, civilno prebivalstvo pa pustili v nemilost okupatorju, da je pobijal in požigal. Tudi veliko partizanov je padlo zaradi takega ravnanja. Narodni voditelji bi morali skrbeti za to, da bi bilo med ljudmi čim manj žrtev, ne pa izzivati. Ko take stvari bereš, ti zastane dih!

dr. Mira Cencič,
je rojena v Tomaju (1934), kjer je začela šolanje ter ga nadaljevala v Trstu in se pozneje vpisala na učiteljišče. Na Filozofski fakulteti je študirala pedagogiko, psihologijo in filozofijo (prva stopnja). Najprej je poučevala, zatem delala na Zavodu za šolstvo, najdlje pa je predavala na Pedagoški fakulteti v Ljubljani.
Publicistično pot je začela s pisanjem učbenikov za spoznavanje narave in družbe (več natisov) ter z objavo več strokovnih del. Ko se je začela ukvarjati s preučevanjem zgodovine pa je napisala tudi več zgodovinskih del. Njeno prvo zanimanje je domoznanstvo, zlasti Tomaj in Kras. O obeh je izdala knjigo, eno delo je posvetila družini Kosovel v Tomaju. Drugo področje raziskovanja pa je primorska zgodovina, zlasti v času fašizma in med drugo svetovno vojno. Med tem naj omenimo dve važnejši in obširnejši deli: Tigr (1997) in Primorska sredina v primežu bratomorne vojne (2011).

RUSTJA, Božo. (Gost meseca) Ognjišče, 2015, leto 51, št. 7, str. 10-15.

tema meseca

Odrini na globoko, v jamo

priloga

Francoske gotske katedrale

gost meseca

Tomaž Mavrič, vrhovni predstojnik lazaristov

Preberite več: Junij 2019

Ne zgodi se prav pogosto, da je majska številka velikonočna. A letos je tako, saj praznujemo veliko noč dokaj pozno in zato majsko Ognjišče prihaja k vam za največji krščanski praznik, kar seveda odmeva tudi v njegovi vsebini.

Že zadnjič, ko smo vam predstavili nekaj knjig in drugih izdelkov, primernih za obdarovanje ob zakramentih, smo vam napovedali, da bomo majski številki priložili posebno prilogo. V njej predstavljamo naše novosti in knjige ter druga izdelke, primerna za obdarovanje ob krstu, birmi in prvem sv. obhajilu. V miru si oglejte našo ponudbo in prepričani smo, da boste v njej našli tudi kaj zase ali za obdarovanje sorodnikov, prijateljev ali znancev. Zakaj ne bi podarili nekaj, kar bo obdarovancu prineslo tudi duhovno korist.

Slovenci se velike noči ne moremo predstavljati brez orgel, ki mogočno zadonijo na ta največji praznik. Zato vam tokrat predstavljamo avtorja knjige Orgle Slovenije, v kateri so predstavljene vse orgle v naši domovini. Poleg orgel naše cerkve krasijo različne upodobitve svetopisemskih oseb in svetnikov, pogosto upodobljene kot ikone. Tokrat smo bili na obisku na delavnici v Domu duhovnosti v Kančevcih, kjer smo od blizu videli, kako pod mentorstvom ikonopiske Silve nastanejo ikone in so ‘učenci’ tudi sami ustvarili ikono.

Letos posvečamo nekaj več pozornosti razvezanim. Zato se v tokratnem petem nadaljevanju pogovora dotikamo občutljive teme urejanja finančnega stanja po razvezi. V goste smo povabili Nino Mozetič, ki se posveča predvsem delu z otroki in starši, ki so v postopku razveze.

Mladi so na svojih straneh največ pozornosti namenili športu. Ob treh knjigah, ki so izšle v zadnjem mesecu in govorijo o povezavi med športom in Cerkvijo: zanimalo jih je, kako Cerkev gleda na šport in kako v praktično pastoralno delo vpeljati čim več športnih dejavnosti. Ugotavljajo, da je šport lahko pomembno orodje stopanja v stik z otroki in mladimi; lahko je vzgojno, motivacijsko in družabno orodje, s pomočjo katerega lahko tudi evangeliziramo.

Na glasbenih straneh predstavljamo mednarodno poznan slovenski gospel zbor Bee Geesus. Svojemu glasbenemu izrazu pravijo Gospel Fever, zanj pa je značilna energična izvedba črnske duhovne glasbe z močno harmonijo in čvrstim ritmom. Tukaj so še oratorijske vsebine, pa razmišljanja mladih, kako gledajo na svoje poklicne odločitve, na straneh vstopanja v odnose se ob razcvetu pomladi sprašujejo, kako različno doživljamo svoja čustva fantje in punce, na straneh za znanost pa lahko beremo o tem, kako znajo biti tudi rastline sovražno nastrojene. Ne prezrite tudi priloge, ki govori o genialnem Leonardu da Vinciju ob 500 letnici njegove smrti.

Med novostmi boste sami opazili tudi štiri pobarvanke velikega formata, katerih vsebina so Jezusove prilike: Prilika o sejalcu, Prilika o usmiljenem Samarijanu, Prilika o izgubljeni ovci in Prilika o dobrem očetu. V vsaki knjižici je kratko besedilo ter velike ilustracije, ki jih bo lahko otrok pobarval, ter nekaj ugank, ki bodo utrdile otrokovo poznanje prilike. Več o pobarvankah si lahko ogledate na str. 113.

Naj samo spomnim, da bo 51. romanje bolnikov invalidov in ostarelih na Brezje kot običajno na tretjo soboto v juniju, to je 15. junija. Vodil ga bo mariborski nadškof metropolit Alojzij Cvikl.

Na koncu vam vsem želim globoko doživete velikonočne praznike in lepe praznične trenutke tudi ob branju naše revije in drugih naših izdaj.

 RUSTJA, Božo. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 5, str. 4.

priloga

Leonardo da Vinci

tema meseca

Cerkev in športna pastorala

gosta meseca

Edo Škulj in Jurij Dobravec

Preberite več: Maj 2019

Invalidna Anka je do nedavnega skrbela za 105 let staro mamo (na Silvestrovo je Radica sklenila svojo življenjsko pot), pred tem pa je gospodinjila duhovniku Francu Špeliču

Tokrat vam predstavljamo kar tri življenjske zgodbe. Prva je življenjska zgodba 105-letne Radice Oblak, druga njene hčerke Anke, ki jo je zaznamovala bolezen, a kljub temu skrbi za mamo in je bila dolgoletna gospodinja duhovniku Francu Špeliču. V tem času je doživela izredno veliko zanimivih in pretresljivih stvari, ki jih je tokrat prvič razodela širši javnosti.

Naslov, kako invalidna hčerka skrbi za svojo mamo, objavljen v oktobrskem Ognjišču, je spodbudil enega naših bralcev, da nas je poklical in povedal, da pozna še starejšo invalidno hčer, ki skrbi za še starejšo, 105-letno mamo in da ju je srečal pri maši v božjepotni cerkvi na Svetih gorah nad Sotlo. Anka Oblak (Boršt 2, Bizeljsko) je potrdila, da je bila pred mesecem na operaciji: zamenjali so ji protezo v kolenu. Toda vse skupaj se je začelo že ob rojstvu: »Rojena sem z izpahom kolkov, to pa so ugotovili, ko sem začela hoditi. Nisem namreč hodila naravnost, ampak postrani. In še danes grem po stopnicah laže, če grem postrani. Če grem naravnost, je nevarnost, da padem. Štiri leta sem bila stara, ko sem shodila. Mislim, da sem bila prej kar 18 mesecev v mavcu. Vojna je bila in malo zdravnikov. Zdravnika, ki me je ‘pogipsal’, je na vratih bolnišnice čakal avto, da ga je odpeljal v partizane. Končno se je našel neki zdravnik, da mi je odstranil mavec in mi dal železne opornice. Doma so mi naredili opornice, na katere sem se naslonila in potem so me učili premikati noge. Noge so se mi izboljšale do te mere, da sem z očetom hodila v hribe. Ko mi je bilo deset let, sva bila na Triglavu. Ko sem hodila v sedanji osmi razred, sem imela eno samo šolsko uro telovadbe. Sicer nisem smela telovaditi. Tudi teči nisem smela, ampak počasi hoditi. Učiteljica telovadbe je bila ostra do nas, ki smo hodili k verouku. V šolo je prišla precej jezna in mi naročila, naj tečem in skočim v daljino, pa spet tečem pa skočim v višino. Uživala sem. Prvič v življenju sem smela to delati! Toda sledile so posledice. V razred sem prišla, iz razreda pa ne! Desni kolk se mi je izpahnil. Morali so domov po očeta, da je prišel pome s sankami, sama namreč nisem mogla domov. Sledila je bolnišnica, injekcije, prve bergle. Spet sem lahko hodila, a pri hoji se je začelo kvariti koleno. Ko mi je bilo sedemnajst let, sem dobila prve blokade v kolk, v obe koleni pa sem jih v svojem življenju dobila že čez tri sto!
Ob vseh teh nadlogah sem končala šolo za elektromehanika. Leta 1955/6 sem plezala po telegrafskih drogovih. Nič mi niso ‘odpustili’, ampak smo bili takrat ‘enakopravni’ in tako sem trikrat padla, potem me pa niso več pustili plezati na drogove. Po tistem se mi je stanje kolkov še poslabšalo.« Pozneje se je Anka poročila in imela izvenmaternično nosečnost, bila operirana in se zdravila v Sežani in Ankaranu. Mama seveda ni nikoli postala. Iz tistega obdobja pa hrani neverjeten spomin: »Leta 1965 sem ležala v sežanski bolnišnici. Ne vem, kdo je prišel k eni od bolnic na obisk in ji prinesel Farno Ognjišče. Vse smo ga z zanimanjem brale. V njem je bil naslov in pisala sem uredniku Francu Boletu. Napisala sem, da smo v bolnišnici bolnice, ki bi rade imele otroke, da nam je všeč Ognjišče in ga vprašala, kje bi lahko dobile revijo. On nam je pozneje poslal vse dotedanje številke. Spet smo ga brale bolnice po vseh sobah. Nekoč je imel opravek v Sežani in nas je obiskal. Bil je visok, vitek in nasmejan. Tako se ga spominjam. S seboj je prinesel novo številko.«
Prvi zakon je Anki tudi zaradi tega, ker ni mogla imeti otrok, propadel. Kasneje se je znova poročila, naredila še dodatne šole, a ne več tehnične smeri, ampak je postala strojepiska in tajnica. Zaposlila se je na Kompasu, a ko je prišel nov direktor, je zaradi obiskovanja cerkve izgubila službo. Zaposlila se je na zavarovalnici Sava, kjer so iskali človeka, ki je znal jezike. »Mož je bil 28 let starejši od mene. Razmišljala sem tako: star je in rabi pomoč. Od mene ne bo zahteval otrok ... In res sva bila 19 let skupaj. Sem pa takrat začela opuščati obisk cerkve, da se ne bi stalno kregala. Ko sem zaslišala zvonjenje, sem velikokrat odprla okno in dejala: Marija, ti veš, da bi šla rada, pa ne morem ... Boga nisem zapustila, ampak ga vedno nosila v srcu. Pozneje sem srečala očeta Špeliča in postala njegova gospodinja.« Tudi po njegovi smrti z mamo živita na Bizeljskem.

MAMINA ZGODBA
Mama Radica je bila pred 105-imi leti rojena na Viču in tam preživela skoraj celo življenje. Ima tri otroke, sin ji je na žalost že umrl. Od leta 1984 je vdova. Veliko je na Bizeljskem, kjer živi hčerka Anka. Ko ji postane dolgčas po domu, jo Anka rada pelje na Vič.
Anka se spominja dogodka iz leta 2010. Takrat je mama ponoči padla, verjetno se je ujela na kable in nanjo je padel star, težek televizor. »Takoj sem poklicala rešilca, kajti nisem se je upala dotakniti, menila sem, da ima poškodovano hrbtenico. Do prihoda rešilca sem uspela dvigniti televizijo in odeje, ki so padle nanjo. Sto angelov varuhov jo je moralo takrat varovati! Od avgusta do oktobra je bila v bolnišnici in ugotovili so, da si ni nič zlomila, ampak da ima stisnjeno hrbtenjačo. Noge je imela hrome. V bolnišnici so ji sicer pomagali, a ker ni jedla, je začela hirati. Hrana je ostajala na nočni omarici. Dali so mi jo domov in mi dejali, da bo še kakšen teden, ker se pač poslavlja.« Mlajša hčerka jo je hotela dati v dom, vendar so jo prepeljali na Bizeljsko. »Jaz sem ji začela kuhati juhice in ji pomagati pri hranjenju. Posedala sem jo na posteljo. Za božič jo je neki gospod zavil v deko in jo nesel nadstropje niže k polnočnici. Po tisti maši se ji je stanje začelo vidno boljšati. Zadnja leta ima hojco, a za 100 let je še ni rabila! Sedaj je slabše, ker premalo je. Pravzaprav jé samo napolitanke in pije sok ali belo kavo. Od tega in obhajila živi. Mesa in druge hrane ne more več požirati. Vsak dan je pri obhajilu. Če je maša popoldne, gre z mano. Če je pa zjutraj, ji prinesem jaz obhajilo domov. Zvečer prebereva iz molitvenika celo mašo, ko pride obhajilo, jo obhajam.«
Radica je kljub 105. letom vedra in vesela. Na moje vprašanje, kako doživeti tako visoko starost, odgovori: »Dano mi je, to je Božja, ne moja volja! Tega jaz nič ne premišljujem, ampak se Bogu zahvaljujem, da sem v teh letih zdrava.« Pravi, da bi rada šla na Triglav, ker pred 80 leti z možem, ki je bil knjigovez, ni prišla čisto na vrh. Lani je hodila s hčerko Anko na fizioterapijo v Rogaško. »En ‘mulc’ me je vprašal, če kaj mislim na smrt. Pa sem mu odgovorila: “Meni se nikamor ne mudi, če se vam, pa izvolite!”« In pri tem vljudno pokaže s kretnjo roke, da je vešča igranja. Kot mlada je namreč veliko igrala po amaterskih odrih in so jo zaradi odlične igre celo želeli poslati v igralsko šolo.

GOSPODINJA OČETA ŠPELIČA
Življenje Anke Oblak je zaznamovalo gospodinjenje duhovniku Francu Špeliču, širše znanem po tem, da je bil partizan, nato ‘miličnik’, poročen, a je vedno iskal Boga. Zaradi tega so ga tudi preganjali. Po iskrenem spreobrnjenju in ženini smrti je študiral teologijo in postal duhovnik. Dobival je razna Marijina sporočila in imel stigme, znamenja Kristusovih rane. Cerkev se ni izrekla o pristnosti teh pojavov in kljub temu zapisu, prepuščamo zadnjo sodbo njej.
»Oče Špelič ali očka« – tako pokojnega duhovnika kliče Anka, »je umrl in sedaj se lahko govori o tem, kar se mu je zgodilo. Prej mu je Marija naročila, naj se ne izpostavlja, ampak naj ostane skrit,« razloži nekdanja gospodinja in odkrito spregovori.
Anka je očka prvič videla leta 1997 na Kureščku, ko je somaševal. »Podpiral ga je salezijanec g. Tone Košir. Imela sem občutek, da okrog njega žari, a nisem imela pojma, kdo je in kakšno poslanstvo ima.« Čez teden dni je šla na romanje v Sveto deželo, a očka ji ni šel iz glave. Med spominki je kupila tudi rožni venec in se odločila, da ga bo po romanju odnesla tistemu duhovniku, ‘ki žari’. Težko je dobila številko njegovega telefona. Odpeljala se je k njemu v Zalog pod Krvavcem, a našla vrata zaklenjena in se vrnila v Ljubljano, na kar jo je poklical očka in ponovno se je odpeljala k njemu. Našla ga je vsega premraženega in osamljenega. In bolnega, skoraj nesposobnega hoditi. Dala mu je svojo telefonsko številko: »Če boste kdaj koli kaj rabili, me lahko pokličete. Sem vam na voljo, da vas kam peljem.« In začela ga je voziti na Kurešček, k zdravnikom ... Anki pa nikakor ni šla iz glave misel: “Če peljem tega človeka k morju, bo spet lahko hodil.” In ga je in tam je spet ‘shodil’. Tam pa se je srečala še z drugim očetom Špeličem: »V četrtek mi je dejal, naj ne vstopam v sobo, in karkoli bom slišala, ne smem vstopati.« Držala se je tega navodila, a skozi vrata slišala vse. »Kako je ta človek kričal! Nisem vedela, kaj se dogaja. Doživljal pa je Kristusovo trpljenje. Bičan je bil! Ob četrtkih, petkih in sobotah je od 8. do 10. doživljal Kristusovo trpljenje. Podobno kot sv. p. Pij. Nastala je tišina in takrat sem vstopila v sobo. Našla sem ga, da je ležal kakor v nezavesti. Komaj sem ga zdramila! Dala sem mu piti, a si ga nisem upala nič vprašati. V petek in soboto se je vse ponovilo. Naslednji teden mi je že prej povedal, da se srečuje z Marijo in da mu je ona rekla, da sem lahko poleg, če bom zmogla zdržati. Če ne bom, lahko odidem. In sem bila pri njem. Najprej sem sedela, ko pa je prišlo do trpljenja, ne vem, kako sem padla na kolena, saj nikoli prej nisem mogla poklekniti in še danes ne morem. Nazadnje sem napol ležala in kot zmešana kričala na Boga, naj muči mene, ker sem grešnica, ne pa njega, ki mu ni nič naredil. Takrat je trpel križanje. In spominjam se, kako je zavpil: “Potegni! Pribij! Pribij!” Strahotno je bilo to poslušati! Mislila sem, da bom umrla od groze. Marijo je izročil apostolu Janezu. Vse, kakor v evangeliju. Potem je glavo nagnil in dejal: “Končano je.” Nisem se ga upala dotakniti. Dvignila sem se in ga začela otipavati, ker sem mislila, da je umrl. Tudi dihal ni. Potem je zadihal in se mi zahvalil, da sem bila z njim. Čutil je, da ni bil sam, mene pa je bila groza. Potem sem bila lahko vedno ob njem. Velikokrat je v trpljenju govoril, včasih aramejsko, včasih slovensko.« Vse si je zapisovala v zvezek. »Marija je naročila, naj pišem dnevnik, kar bom ob njem doživljala. Do njegove smrti sem spisala pet debelih rokovnikov. Po očkovi smrti sem jih oddala v župnišče. Pred smrtjo nisem nikoli nobenemu ne povedala ne pokazala nič.«
Avgusta leta 1997 je Anka začela očku stalno gospodinjiti. Iz Zaloga sta se preselila na Žalostno goro pri Preserju, kjer sta ostala samo deset mesecev in se nato preselila v Ankino stanovanje v Ljubljano. Stalno je skupaj z drugimi iskala, kje bi očka kot težak bolnik in astmatik lahko živel. »Poklicala me je gospa, ki je hodila na moja predavanja o vrtnarjenju in dejala, da je neka zidanica na prodaj. Ko smo prišli sem, na Bizeljsko, je šel očka okrog hiše in dihal.« Spoznala je, da mu podnebje odgovarja in kupila zidanico in se leta 2001 že vselila v hišo. »Leta 2004 smo dozidali kapelo z 32 sedeži, kjer je očka maševal. Ker je zaradi bolezni, vmes je doživel sladkorno komo, zelo težko hodil po stopnicah, smo mu naredili sobo ob kapeli.«
Anka nato zaupa še en značilen dogodek: »Od decembra leta 1997 sem se ga začela bati. Imela sem oddaje na Radiu Ognjišče in v adventu sem od tam skočila še k spovedi k frančiškanom. Menila sem, da pri njem ne morem opraviti spovedi. Vrnila sem se v Zalog. Ko me je zagledal, mi je dejal: “Kako sem te vesel danes.” Vprašala sem, če zato, ker sem se tako hitro vrnila? “Ne, zato, ker si opravila tako dobro spoved.”« Anka se je zdrznila. Povedal ji je še, da je bila pri frančiškanih, na moški strani v tretji spovednici pri p. Špeliču! Sedaj se je Anki zdelo že preveč in je vzkipela: “Če si duhovniki vse poveste, potem se vrnem domov in tudi k maši ne grem več!” »To ga je zelo prizadelo in ji zagotovil, da patra, pri katerem je bila pri spovedi, ne pozna in ga ni nikoli videl. Poklicalo pa ga je v kapelo, naj gre molit, ker sem jaz v spovednici. Med molitvijo mu je bilo vse to dano. Šlo je za nadnaravni dar. Od takrat sem se ga pravzaprav malo bala. Mislila sem si, pa saj ta vse ve, ve, kaj mislim. Obenem pa sem ga izredno spoštovala. In tudi služila sem mu in ni je bilo stvari, ki je ne bi zanj naredila. Na jezik pa sem izredno pazila!«
Pa to ni bil edini nenavaden dogodek: »Imel je Kristusove rane, ki so se mu odpirale ob četrtkih, petkih in sobotah, ko je doživljal Jezusovo trpljenje. Najhuje je bilo v postu. Ko se mu je Marija nehala prikazovati na Kureščku, mu je sporočila prinašal nadangel Gabrijel. Vprašal ga je, ali sprejme novo obliko trpljenja. Sprejel je, a rečeno mu je bilo, “da bo to trpljenje hujše in dolgotrajnejše kot karkoli”. In res je bilo hudo. Doživljal je bolečino Kristusovega trpljenja. Po cele tedne je trpel in krvavel. Zgodilo se je, da je padel med kosilom na tla. Vedela sem, da doživlja trpljenje. Jaz sem med tem časom morala po Marijinem naročili moliti žalostni del rožnega venca. Skupaj sva po njenem naročilu tudi morala moliti brevir. Ko mu je vid opešal, sem med mašo stala za njim, mu odpirala knjigo, pokazala, kje mora brati.
Dolgo nisem smela slikati ran. Držal se je naročila, naj ostane skrit. Samo dvakrat je dovolil. Pri križanju je koža na mestih, kjer je bil Jezus pribit, počasi izginjala kot bi neka žival jedla meso. Ni pa kri tekla iz ran. To je bilo hudo gledati, tako hudo, da sem že jaz čutila bolečino. Strašni so bili tudi hudičevi napadi. Podobno kot pri sv. arškem župniku. Tudi njemu je hudič posteljo sežgal. Ponoči sem se zbudila, ker je smrdelo po dimu. Skočim pokonci gledam po celi hiši, nikjer nič. Grem v njegovo sobo. Sedel je že na postelji. Sprašujem, kaj se je zgodilo, on pa čisto mirno reče: hudič mi je zažgal posteljo. Velikokrat je bil tepen in dobil takoj podplutbe, mi jih čez nekaj časa.« To je nekaj spominov gospodinje Anke na očeta Franca Špeliča. (celotno besedilo spominov).

RUSTJA, Božo. (Naši preizkušani bratje). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 12, str. 28-30.

Tokratna, aprilska, številka Ognjišča je še vedno postna, čeprav praznujemo veliko noč 21. aprila. Zato boste prav o veliki noči prejeli majsko številko, ki pa bo posvečena temu največjemu krščanskemu prazniku. Res je, da bomo malo pohiteli z majsko številko, a to je bila edina rešitev, da izdamo velikonočno številko prav za ta praznik.

Aprilska številka je postna, zato v prilogi predstavljamo jedi v Svetem pismu. Kot gost meseca pa nastopa v tej številki kardinal Angelo Scola, ki spregovori o nekaterih perečih vprašanjih sodobnega sveta in Cerkve, pa tudi o svojih življenjskih izkušnjah, med drugim o svoji bolezni ter o pogledu na trpljenje in smrt. Pojem smrti je odrinjen iz običajnega človekovega pogleda na življenje in se ne sklada s pojmovanjem sodobnega človeka o uživanju življenja. Se pa mora vsak posameznik prej ali slej soočiti s smrtjo ali še prej z boleznijo, bolečino, lahko tudi trpljenjem. S tem je povezano vprašanje evtanazije, zato si preberite pogovor s prof. dr. Borutom Ošlajem, ki je kot podpredsednik Komisije RS za medicinsko etiko predstavil kar nekaj vidikov, na katere ne smemo pozabiti, ko govorimo o evtanaziji.

Mladi so se v tokratni Temi meseca dotaknili vprašanja angelov, o katerih se zdi, da jih vsi dobro poznamo, pa je vprašanje, koliko res vemo o njih, zato vabljeni k branju te zanimive rubrike. Na glasbenih straneh po več kot desetih letih gostimo spet najbolj prepoznavnega kantavtorja in odličnega pisca besedil Adija Smolarja, ki je spregovoril tudi o minljivosti, kar je rdeča nit njegovega zadnjega albuma.

V tej številki, ki je obsežnejša za osem strani, predstavljamo nekatere knjige in druge artikle, ki so primerni za obdarovanje ob prejemu zakramentov krsta, obhajila in birme. Vsakemu zakramentu smo posvetili dve strani, obširneje bomo predstavili našo ponudbo za zakramente in druge novosti naše založbe v posebni prologi, ki jo bomo pridali majski, velikonočni številki Ognjišča.

Da radi kupujete knjige naše založbe in druga izdelke ter jih poklanjate ob krstu, obhajilu in birmi, kaže tudi dejstvo, da je v tiskarni že peti ponatis (šesti natis) Krstnega albuma. Prepričani smo, da boste tudi med tokratno bogato ponudbo naše založbe našli primerno darilo, s katerim boste obdarovali koga, ki bo prejel katerega od naštetih zakramentov.

V tiskarno smo poslali tudi knjigo Bog je … prav zares. Maurizio de Sanctis, italijanski duhovnik, doktor teologije ter diplomirani psiholog in filozof, je kot znani baletnik odkril duhovni poklic in v kratkih zgodbah izpoveduje svojo življenjsko izkušnjo, da Bog biva. Knjiga, ki jo bodo radi vzeli v roke mladi bralci, bo obogatila tudi starejše.

Novost sta tudi dve knjižici v zbirki Pozitivne misli: Nič zato in Stopinje v pesku. V prvi je kratka pripoved o tem, kako nas Bog vedno spremlja in nam stoji ob strani, v najtežjih trenutkih pa nas celo nosi na rokah. V drugi pa je nekaj misli sv. Terezije iz Kalkute, ki govorijo, kako za svojo dobroto nismo vedno poplačani, a nič zato. Nato nam pove, zakaj naj vseeno delamo dobro. Knjige iz zbirke Pozitivne misli (doslej je v njej izšla še knjižica Najdi čas) bomo lahko komu podarili, oziroma jo dodali kakšnemu darilu in bo to darilo imelo še osebnejšo noto in spodbudno sporočilo.

Letos je velika noč dokaj pozno in si lahko še nabavite velikonočne voščilnice. Več o njih si lahko ogledate na str. 59. Prav tako si lahko ogledate ponudbo nekaterih naših knjig o veliki noči na str. 105. in če naročite katero od knjig, boste dobili v dar velikonočne voščilnice.

 RUSTJA, Božo. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 4, str. 4.

Tako pust dan je bil, da se človeku še pošteno zazehati ni ljubilo. Dež je nalahno udarjal ob stekla avtomobila (točneje fička) in brisalci so strgali kaplje izpred Ivanovih oči. Vozil je hitro, kakor vedno, kadar je bil fičko dobre volje. Zrl je na cesto, misli pa so se mu sprehajale drugod. Samo na ovinkih je malo nagrbančil čelo in z napol priprtimi očmi pogledal, če je že blizu roba ceste. Takoj pa, ko je privozil iz ovinka, so mu misli zopet pohitele drugam, vandrale so od ljudi do ljudi, od mesta do mesta ... Bežno je opazoval ljudi in hiše, ki so švigale mimo njega in le avtomatično je pogledoval prometne znake.
Kako prijetno je voziti sam. Nihče te ne moti, nikogar ni treba poslušati, nikomur odgovarjati, nikomur pritrjevati ... Lahko se pogovarjaš sam s seboj, si pripoveduješ lastne težave, pokritiziraš druge, spoznaš, da imaš vendar ti prav in ne drugi, se hitro opravičiš pred samim seboj, na neprijetnosti pa niti ne misliš in sploh ves svet je tvoj, samo tvoj. Poslušen ti je kot avto: obrneš volan v levo in brez pomisleka ti avto sledi, zavreš in kolesa se začno ustavljati, izklopiš kontakte in motor utihne.
Kdo ve, kaj je mislil, ko je pripeljal na most blizu domače vasi. Pred seboj je zagledal staro ženico, ki se je opirajoč na palico počasi premikala ob robu ceste.
“Naj ustavim? Nima smisla, mimo sem že, pa gotovo ne gre daleč! ... Fant ali misliš resno? Si človek ali nisi?”
Verjetno niti sam ni natančno vedel, kdaj je pritisnil na zavoro. Ustavil se je in vzvratno pripeljal do ženice.
»Mamca, bi se peljala skupaj?«
Starka ga je začudeno pogledala. Nekaj posebnega je bilo v tem pogledu, veselje, morda dvom, ali sploh misli resno, upanje v ta današnji mladi pokvarjeni svet - kdo ve?
»Ah ne, saj ni potrebno. Ne grem daleč, samo do trgovine na križišču.«
»Dva bova hitreje tam!«
»Stara sem, pa noge me ne ubogajo,« je tarnala žena, ko se je s težavo spravila v fička. »Presneta palica, kako je dolga! Veste, vse mi pada iz rok.«
»Tako, dajte meni palico. Pa še dežnik. Vidite, pa je šlo.«
»Me poznate?«
»Ne, zakaj?«
»Ja, zakaj ste mi pa potem ustavili?«
“Zakaj? Saj res, zakaj? V zadregi je bil, Ali naj reče, da zato, ker je stara, ali naj se pohvali, da iz želje, da bi bil nekomu v korist ...”
Molčal je, le z rameni je zmignil, češ: “Zakaj me sprašujete?”
»Ja čigav pa ste?«
Povedal ji je, razložil kje stanuje, kaj študira.
»To bom pa moji hčerki povedala, da ste mi ustavili. Saj jo poznate. Kako, ne poznate je? Čudno. Pa vseeno ji bom povedala.«
»Tako, mama, na desno bom zavil, vaša trgovina je pa tudi tu.«
»Fante, dajte mi roko. Bog z vami! Vedno taki ostanite!«
Ivan je čutil v svoji roki zgubano, suho roko, ki ga je nežno božala.
Tako topla je bila in njen pogled ga je objel z vso milino starega človeka. »Dobri ste, dobri. Bom že hčerki povedala.«
Malce je zastokala, ko je nogo težko dala ven iz fička, nato pa je s tresočo roko vzela dežnik in palico.
Ivan je bil nervozen, ustavil je skoraj v križišču in za njim je že čakal spaček.
»Čigavi ste? Veste, vse sproti pozabim.«
Voznik v spačku je živčno zatrobil. Mudilo se mu je.
»Dajte mi še enkrat roko. Bog vam poplačaj!«
V njenem pogledu je igral nasmeh. Pogleda sta se srečala. In če bi danes vprašali Ivana, kaj je videl v tem pogledu, bi dejal: »Ne vem. Vem le, da sem bil takrat srečen .«
Odpeljal je. Mislil je na ženico. Zdelo se mu je, kot da sta celo dolgo pot prevozila skupaj.

JaS. (zgodbe). Ognjišče, 1969, leto 5, št. 3, str. 19-20.

Eno od osnovnih zavedanj odnosov z javnostmi je, da komuniciramo tudi, ko ne komuniciramo. Pa misliš, da to velja tudi za družabna omrežja? Tudi če „molčiš“, torej nič ne komentiraš, nič ne napišeš ali objaviš, ... se nekje v ozadju še vedno beleži, kaj si si ogledal, čigavo stran ali profil obiskal, kako pogosto obiščeš stran in v katerih delih dneva ... Skratka, virtualno sled puščaš in s tem nekomu nekaj sporočaš, pa če to hočeš ali ne.

Vloga družbenih omrežij se je z leti povečala, tako v zasebne kot poslovne namene. Takšne rasti, kot jo danes doživljajo spletne strani, ki temeljijo na gradnji družbenih omrežij in ustvarjajo vsebine uporabnikov, si pred leti verjetno nihče ni upal napovedati. So pa družena omrežja le del vsega, kar ponuja splet. Poznamo namreč več vrst spletnih socialnih omrežij. Forumi so ena izmed prvih spletnih mest, ki so omogočala komuniciranje med ljudmi, in so prisotni že kar nekaj časa. Tu si ljudje ob različnih temah izmenjavajo mišljenja ter izkušnje. Blogi so spletni dnevniki, namenjeni ljudem, ki radi pišejo članke in delijo svoje misli. Razlikujemo med osebnimi blogi in blogi, namenjenimi določeni temi. Mikroblogi so po načinu podobni blogom – na njih uporabniki sporočajo, kaj se dogaja v tistem trenutku. Namenjeni so za sporočanje osebnih kratkih misli ali novic ali pa za sporočanje globalnih novic. Najbolj znano spletno mesto, ki omogoča mikrobloganje, je Twitter. Instagram je pogosto uporabljeno spletno mesto za objavo fotografij.

URBANČIČ, Anita. (Dobro vsebino ... dobro povej). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 3, str. 82-83.