Sem reden bralec Ognjišča, pišem vam v upanju na pošten odgovor, čeprav imam malo upanja, da boste pismo o teh delikatnih temah sploh objavili. K pisanju me je spodbudil dokumentarec, ki ga je predvajala TV SLO v dveh delih. Dokumentarec, ki opisuje posiljevanje redovnic s strani redovnikov in duhovnikov, je bil zelo kvalitetno in pošteno narejen in opisuje vso pokvarjenost in sprevrženost določenega dela katoliških dostojanstvenikov.
Srce se mi je paralo ob izpovedih redovnic, ki so srce posvetile Bogu, pa so bile posiljene, izdane in zavržene od lastne Cerkve. Pa to niso osamljeni primeri, ampak grejo številke v stotine posilstev, prisilnih splavov, izključitev iz Cerkve, smešne podkupnine v zameno za molk …
Moji zaključki in vprašanja:
Vsakega duhovnika-redovnika posiljevalca bi morali nemudoma izključiti in kaznovati, ne pa premeščati v nedogled? Ali ne bi bilo bolje, da duhovnik, ki ne more krotiti sicer povsem normalnih spolnih nagnjenj do nasprotnega spola, odide k prodajalki ljubezni, kot pa da daje redovnim predstojnicam denar za protiuslugo – spolno suženjstvo sester?
Med duhovniki se pojavljajo tudi pedofili, še gnusnejša izprijenost, za vsakega dokazanega pedofila (ne samo duhovnika) bi bila primerna kazen kastracija, dosmrtni zapor in zdravljenje?
Imam dobrega prijatelja pravoslavne vere, ki mi je razlagal, da v njihovih krajih v Srbiji kandidat doseže posvečenje v duhovnika, šele potem ko se poroči in se izkaže, da ima normalna nagnjenja (ni gej, ni pedofil …). Ali ne bi bilo smiselno, da bi tudi v naši Cerkvi uvedli nekaj podobnega?
Še vedno sem mnenja, da je večji del duhovnikov dobrih in so šli za Božjim glasom in ne, da se skrivajo za preobleko z nepravilnimi (geji) in perverznimi (pedofili in posiljevalci nun) nagnjenji. Prav zato bi morali vsi odgovorni cerkveni dostojanstveniki, s papežem na čelu, ukrepati že včeraj in ne šele enkrat v daljni prihodnosti! Ni čudno, da upadajo duhovni poklici, če se ščiti takšen kriminal in perverznost?
Za spoštovanje poštenih duhovnikov bi bilo prav, da vsi odgovorni s papežem na čelu odstopijo in odgovarjajo za vse trenutne nepravilnosti. Papež namreč ve za vse stvari, a jih le pometa pod preprogo!
Želim vam še mnogo uspešnih let z visoko naklado in vas lepo pozdravljam.
Edvard

Pismo začenjate z omembo dokumentarca, ki ga je predvajala nacionalna televizija. Morda samo kakšno besedo o tem. Posilstva redovnic so se gotovo zgodila, o njih je z obsojanjem javno govoril tudi papež. Nacionalna televizija, ki jo vsi plačujemo, je v zadnjem času predvajala dva dokumentarca o versko-cerkvenih temah. Oba sta zelo negativno govorila o veri in Cerkvi. Ta o posilstvih je sicer temeljil na dejstvih, a v Cerkvi se dogaja ogromno stvari, toda na naši nacionalni televiziji – nič boljše niso privatne – predvajajo dokumentarce samo o negativnih stvareh. To omenjam, da se zavemo, da nam televizija ni prikazala tega filma v želji po resnici, ampak po diskreditaciji Cerkve. Če bi ji šlo za objektivnost, resnico, nepristranskost in strokovnost bi poleg tega filma prikazala še druge, ki govore tudi o pozitivnih stvareh, ki jih je Cerkev naredila skozi zgodovino. In teh nikakor ni malo. Na italijanski državni televiziji sem videl veliko odličnih dokumentarcev, ki objektivno govorijo tudi o pozitivnih straneh Cerkve. Na slovenski jih ne boste videli. Zanimivo, da vi tega ne navajate kot problem.
Upravičeno z ogorčenjem pišete o “pokvarjenosti in sprevrženosti določenega dela katoliških dostojanstvenikov”. Pohvalno je, da razlikujete med duhovniki. Na žalost je res, da so nekateri duhovniki pokvarjeni, a je tudi večina dobrih duhovnikov, ki se trudijo živeti po evangeliju in naredijo veliko dobrega.
Dejstva govorijo, da so se posiljevanja res dogajala. To je potrdil tudi papež, ki je ostro obsodil ta pojav. Taka gnusna dejanja je mogoče samo obsojati in zavračati. Kolikor vem, potekajo o teh stvareh tudi preiskave, ki pa seveda ne morejo odvzeti travm zlorabljenih redovnic. Zato se strinjam z vami, da bi morali “vsakega duhovnika-redovnika posiljevalca nemudoma izključiti in kaznovati”.
Zanimive so vaše vrstice o pravoslavni praksi, čeprav je v ozadju tega razmišljanja skrito mišljenje, da je duhovniški celibat kriv za pedofilijo in homoseksualnost. To trditev danes velikokrat zasledimo. Seveda zanjo ni niti najmanjših dokazov. Homoseksualnost poznamo povsod, vsekakor ne samo med posvečenimi osebami, prav tako je dejstvo, da je največ pedofilije v družinah. Običajno pravoslavni verniki zelo slabo poznajo svojo vero. Poznavalci vedo povedati, da je tudi v njihovih Cerkvah veliko problemov. Res pa je, da se pravoslavni duhovniki lahko poročijo, a kot vi pravite, morajo to storiti pred posvečenjem. Torej je tudi v pravoslavnih cerkvah sveti red (mašniško posvečenje) na neki način nezdružljiv s poroko. Kajti če pravoslavnemu duhovniku umre žena, se ne sme več poročiti. To kaže na skupno tradicijo ‘nezdružljivosti’ zakramenta svetega zakona in mašniškega posvečenja. V tej luči lahko razumemo tudi predloge nekaterih v katoliški Cerkvi, da bi posvečevali ‘preizkušene može’ (viri probati). To pomeni, da bi lahko posvetili v mašnike moške, ki so se izkazali kot dobri možje, skrbni očetje in zaupanja vredni ljudje.
S tem pa katoliška Cerkev ne bi odpravila celibata, ampak bi bili poročeni duhovniki samo ena od izbir. Kajti Cerkev, tako na Vzhodu kot na Zahodu, je skozi zgodovino vedno poznala posvečeno neporočenost. To kaže dejstvo, da tudi pravoslavna Cerkev pozna neporočenost in sicer pri redovnikih in redovnicah. In še ena zanimivost – škofje v pravoslavni Cerkvi lahko izhajajo samo iz meniških vrst. Še več! V zadnjem času so tudi protestanti »odkrili« celibat. Lep primer so taizéjski menihi, ki jih je ustanovil protestant in med katerimi je veliko pripadnikov te veroizpovedi. Kako je neporočenost ena od posebnih poti k Bogu, pa kažejo tudi menihi v drugih verstvih. Kdo ne pozna budističnih menihov? Ironično je, da naša javnost tako problematizira celibat v katoliški Cerkvi, ko pa pride Dalaj Lama, se okrog njega, ki je tudi celibater, zgrinjajo novinarke in novinarji, ki rohnijo proti celibatu v katoliški Cerkvi.
Popolnoma se strinjam z vami, da bi morala Cerkev “ukrepati že včeraj in ne šele enkrat v daljni prihodnosti”. Nepravilnost v Cerkvi je treba odpravljati. Vi omenjate predvsem duhovnike, ki so zašli na stranpoti. Obenem pa tudi poudarjate, da je veliko duhovnikov dobrih. Ni rešitev, da iščemo ‘poceni’ izhode, ampak da predstavimo pozitivne zglede, ki jih ni malo. Duhovnik, redovnik ali redovnica, ki živi zvesto svojo neporočenost je srečen/a osebno in lahko naredi veliko dobrega. Naj navedem samo dva primera, ki ju pozna cel svet: danes že sveta Mati Terezija iz Kalkute in slovenski misijonar Peter Opeka! Koliko dobrega sta naredila ta dva neporočena človeka! In seveda tudi številni drugi!
Cerkev se mora vedno prenavljati, tudi takrat, ko je to boleče in neprijetno, a samo tako bo verodostojna, prepričljiva in privlačna. Neukrepanje jo gotovo slabi in vi upravičeno domnevate, da zato upada tudi število duhovnih poklicev, čeprav – resnici na ljubo – to ni edini vzrok. Bog je v zgodovini Cerkvi vedno naklanjal milost, da se je izvila iz preizkušenj. Poznavalci cerkvene zgodovine trdijo, da so bile včasih nepravilnosti v Cerkvi tako velike, da se je zdelo, da bo propadla, a so jo takrat rešili ljudje, ki so bili sposobni reform in prenovitve v evangeljskem duhu. Bog prenavlja Cerkev po ljudeh. Zato je poleg dejanj odgovornih v Cerkvi potrebna tudi naša stalna molitev za Cerkev in duhovnike.
RUSTJA Božo, Pismo meseca, Ognjišče, 2019 leto 55, št. 11, str. 6-7

* 12. november 1898, Novo mesto, † 8. november 1999, Maribor

»Svojo dolgo, a nepozabno pot vrhunskega tekmovalca v gimnastiki sem končal z Berlinom (1936). Za menoj je bila kar štirinajst let dolga doba nenehnih velikih tekmovanj, v katerih sem seveda doživel in preživel vse, kar športnik sploh lahko doživi. Pri tem je seveda treba imeti pred očmi razmere tistega časa in tistih let, ko vendarle ni šlo za tekme denarja, politike in medijev, ampak za čisto tekmovalnega duha, za željo uspehih, samopremagovanju in seveda zmagah. (…) Pri tisti moji telovadbi je šlo za poudarjeno ljubiteljsko ozadje, za leta velikega prijateljstva in preprostega medsebojnega občudovanja, za tovarištvo, ki ni imelo meja in ki ga danes velikokrat tako pogrešamo.« Tako je ob koncu svoje tekmovalne poti povedal Leon Štukelj, naš najuspešnejši olimpijec. Nastopal je na treh olimpijskih igrah (Pariz 1924, Amsterdam 1928, Berlin 1936) ter osvojil 3 zlate, 1 srebrno in 2 bronasti medalji. Zgodbo svojega življenja je razkril v knjigi Prvih 100 let, ki je izšla ob stoletnici njegovega rojstva.

OPTIMIZEM – RECEPT ZA DOLGO ŽIVLJENJE
Pred svojim stotim rojstnim dnem je Leon Štukelj v pogovoru s Frančkom Jaukom dejal, da je “izrazit optimist, če ne bi bil, bi že zaradi tega ne živel toliko časa”. Rodil se je 12. novembra 1898 v Kandiji pri Novem mestu kot tretji otrok v družini Štukelj. Sedemletnega so vpisali v deško šolo v Novem mestu, ki so jo vodili frančiškani. Leta 1911 se je petčlanska družina preselila v Novo mesto, kjer je oče Leopold postal občinski tajnik. Svoje šolanje je Leon nadaljeval v gimnaziji, ki se je leta 1912 preselila v nove prostore z lepo telovadnico, ki je bila zanj “najlepši prostor”, ker je bil že ‘zasvojen’ s telovadbo po srečanju s telovadci novomeškega Sokola. Zadnja leta prve svetovne vojne je bil v pisarni vojnega ministrstva na Dunaju. Po vojni je na novoustanovljeni univerzi v Ljubljani nadaljeval študij prava, ki ga je začel v Zagrebu. Po očetovi smrti leta 1921 je bil njegov edini cilj končati študij in nastopiti plačano prakso na sodišču ter s tem zagotoviti sebi in mami sredstva za življenje (sestri Irma in Pola sta bili že poročeni). »Ob prejemu prve pripravniške plače sem hitel domov in ves denar položil mami na mizo.« Služboval je v različnih krajih. Družino si je ustvaril leta 1937: poročil se je Lidijo Plemelj in rodila se jima je hčerka Lidija (Lidka). Vsa leta druge svetovne vojne so se stiskali v maminem stanovanju v Novem mestu in se preživljali samo z njegovo plačo. Pri novih oblastnikih je bil slabo zapisan in po vojni je bil odpuščen. Pokojnino (1965) si je prislužil z raznimi službami, nazadnje je bil komercialist pri gostinski zbornici. V javnosti je bil pozabljen, šele po rojstvu slovenske države je bil deležen časti kot športni velikan in plemenit človek. Stoletnico rojstva je praznoval z nami, njegovo srce je zastalo 9. novembra 1999, tri dni pred 101. rojstnim dnem.

TRI OLIMPIADE, ŠEST MEDALJ
Za telovadbo se je Leon Štukelj navdušil kot osemletni deček ob nastopu svojih vrstnikov, včlanjenih v telovadno društvo Sokol. Takoj se jim je pridružil in začel resno vaditi. »Telovadnici sem ostal zvest do pričetka druge svetovne vojne, ko sem prenehal telovaditi. V telovadbi sem našel vse tisto, kar išče mlad človek: veselje, prijatelje in zdravje. Telovadba mi je krepila telo, me vzgajala v zavednega Slovenca.« Na višji ravni je prvič nastopil na Vidov dan leta 1919 v Novem Sadu. Na velikem mednarodnem tekmovanju v Ljubljani avgusta 1922 je zablestel v vajah na orodjih in osvojil prva mesta na bradlji, drogu in krogih ter bil prvi v skupnem seštevku posameznikov. Opozoril je svoj izjemni talent ter postal nepogrešljiv član jugoslovanske telovadne vrste. Na olimpijskih igrah v Parizu ji je priboril dve zlati medalji: na drogu in v mnogoboju. Ob svečani razglasitvi je na olimpijskem stadionu jugoslovanska zastava dvakrat zavihrala na najvišjem drogu. V domovini so telovadcem, predvsem Štuklju, priredili veličastne sprejeme. Štuklja je v svoji vili na Bledu sprejel kralj Aleksander in ga odlikoval. Na olimpijskih igrah v Amsterdamu leta 1928 je vrsta osvojila bronasto medaljo, Štukelj pa bronasto v mnogoboju ter na krogih. Olimpijskih iger v Los Angelesu leta 1932 se jugoslovanski športniki niso udeležili. Pred igrami v Berlinu leta 1936 je Štukelj, ki je bil star 37 let, okleval, a je vendar nastopil. »Želel sem, da bi končal svoje štirinajstletno tekmovanje vsaj z eno olimpijsko kolajno in da bi se še poslednjič uveljavil v vrhu.« In res je osvojil srebrno kolajno na krogih. Na olimpijskih igrah v Atlanti leta 1996 je ‘nastopil’ v vlogi najstarejšega živečega olimpijca.

NJEGOV POGLED V SLOVENSKO DUŠO
Na vprašanje Frančka Jauka, če je kdaj razmišljal o človeški duši, o duši Slovenca, je odgovoril: »Seveda, kako da ne. Katoliška vera je izjemno močno zasidrana v slovenskem človeku. Vodila ga je skozi zgodovino in Slovenija ni v tem pogledu nič posebnega. Na naši celini je z nekaj izjemami doma krščanstvo, v tem delu Evrope pa katoliško izročilo. Ko razmišljam o veri, ugotavljam, da gre za verske predpise, ki so visoko moralni, ki pa jih je seveda treba razumeti in se jim prilagajati, jih upoštevati in jih izvajati. Ljudje, ki so nastrojeni proti verskim prepričanjem, se radi zatekajo k zgodovini in nam iz nje posredujejo informacije o stranpoteh nekaterih ljudi iz verskega življenja. Toda jaz vse te reči jemljem normalno in jih tudi razumem na preprost način. Cerkev je končno ustanova ljudi, vodijo jo ljudje, ljudje pa so bili v zgodovini in so še danes taki in drugačni. Človek želi odgovor na osnovno vprašanje: od kod prihajamo in kam gremo. Na ta vprašanja odgovarjajo vsa verstva, zato ima vsak tudi pravico, da se opredeli za katerokoli vero. To pravico morata vsaka družba in država spoštovati, vsako smešenje ali pa zmanjševanje pomena človekove vere je nedostojno. Država mora spoštovati to človekovo opredelitev in jo zaščititi z zakoni.« Proti koncu svojega življenjskega romanja je kot romar obiskal Sveto deželo. »Od daleč smo si ogledali Oljsko goro, bili smo na prostoru, kjer so križali Jezusa, obiskali smo prostor zadnje večerje, kjer je Juda izdal Odrešenika. Jaz sem to v tistem trenutku občutil drugače kot takrat, ko sem o teh dogajanjih prebiral v knjigi. Čeprav sem vedel za vse podatke, me je v dvorani zadnje večerje hipoma spreletelo: ovedel sem se, da se je vse to s Kristusom dogajalo tu, kjer zdaj stojim.«

ČUK, Silvester. Leon Štukelj (1898-1999). (Obletnica meseca), Ognjišče, 2019, leto 55, št. 11, str. 44-45

Novembrskemu Ognjišču je, kot v zadnjih letih, priložena Miklavževa ponudba in ponudba za jaslice. Tudi v letošnji ponudbi je precej knjig za otroke. Naj naštejem samo nekatere novosti: štiri pobarvanke o Jezusovih prilikah, Otroške molitve, Košuta, miš in lišček in nova knjiga Zakajčki, ki odgovarja na vprašanja otrok o veri, Bogu, Cerkvi, duhovnikih. Knjigo sestavlja sedemindvajset prigod iz družinskega vsakdana, barvite ilustracije in nekaj namigov za ustvarjanje, molitev ali razmislek in jo predstavljamo na str. 113. Svoj sklop v katalogu predstavljajo knjige o sv. Miklavžu, med njimi že deveti ponatis pobarvanke Sveti Miklavž.

Letos je bogata ponudba knjig, primernih za najstnike. Seveda knjige, ki so sposobne nagovoriti najstnike, nagovarjajo tudi odrasle. Prvi dve sta izpod peresa nekdanjega baletnika, sicer diplomiranega psihologa in filozofa, danes pa doktorja teologije in italijanskega duhovnika Maurizia de Sanctisa: Mali princ usmiljenja in Bog je … prav zares. Tretja je iz zbirke Žepna knjiga Ognjišča in nosi naslov Fant, ti vendar zmoreš, četrta pa z naslovom Sto in eno vprašanje o Bogu odgovarja na najpogostejša vprašanja, ki si jih postavljajo mladi in manj mladi o Bogu in veri.

Osrednji sogovornik tokratne številke je zaslužni profesor in akademik Jože Maček, ki je v devetih desetletjih življenja izpopolnil svoje znanje na področjih agronomije, ekonomije in zgodovine. V pogovoru je predstavil svojo mladost, ukvarjanje z raziskovanjem na področju agronomije, še posebej pa je zanimivo njegovo zgodovinsko delo pri raziskovanju mašnih in svetnih ustanov v 17. in 18. stoletju.

Kar 1950 let v zgodovino smo se podali s tokratno prilogo – obiskali smo naše najstarejše mesto Ptuj. Pred 1950 leti je to mesto prvič pisno omenjeno in zapis rimskega zgodovinarja Tacita so na Ptuju vzeli za rojstni dan mesta. Bogata antična dediščina kar kliče k spoznavanju, tako na področju zgodovine, arheologije in tudi antičnega krščanstva, kjer se pojavi prvi škof na Slovenskem.

Naši radijski kolegi praznujejo 25-letnico, tako da smo se na obisku ustavili pri njih in pri štirih sodelavcih preverili, kako odmeva ta 25-letnica in kako si predstavljajo radijski medij tudi v prihodnje.

Tokratna tema meseca prinaša mladim vedno zanimivo vsebino – kako do službe. Koliko mladih se sprašuje, kateri poklic je pravi zanje in v kateri poklic so poklicani, malo pa se jih zaveda, da pot do tja vodi preko spoznavanja samega sebe, svojih karakternih lastnosti in predvsem veščin, ki si jih naberejo lahko že do vstopa na področje trga dela.

O veščinah, znanju in tekmovalnosti pa smo se pogovarjali z Nikom Škrlecem, ki je leta 2016 prevzel vodenje kviza Male sive celice – kviza, ki prav tako praznuje 25 letnico.

Od 26. novembra do 1. decembra bo v Cankarjevem domu potekal 35. Slovenski knjižni sejem, na katerem bo sodelovalo tudi Ognjišče. Že sedaj vabljeni, da obiščete našo stojnico in prireditve. V Mariboru pa lahko obiščete Slomškovo knjigarno na novi lokaciji (Gosposka ulica 17), ki smo jo odprli 16. oktobra.

Naročnina za Ognjišče v letu 2020 ostane enaka kot doslej.

 RUSTJA, Božo. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 10, str. 4.

priloga

1950-letnica mesta Ptuj

tema meseca

V katero službo sem poklican?

gost meseca

prof. dddr. Jože Maček

Preberite več: November 2019

Pišem v zvezi s simbolom, ki v naši družbi in tudi med mnogimi mojimi vrstniki velja za simbol miru (glej sliko). Bil sem na predavanju eksorcista Marjana Veternika, kjer je omenjal tudi ta simbol, vendar je rekel, da se ne uporablja na pravilen način, ker gre v resnici za zlomljeni križ. Torej gre za nasprotovanje Jezusu Kristusu, Knezu miru, ki edini prinaša pravi mir. To se mi zdi velik problem, saj ga nosijo tudi ljudje, o katerih vem, da so zavedni kristjani. Pravzaprav sem ga opazil pred kratkim tudi na mladinskih straneh revije Ognjišče. Lahko kaj več napišete v zvezi s tem simbolom – od kod izvira, kaj v resnici pomeni, kar izražamo z nošenjem tega simbola? Ali lahko tudi nošenje simbolov pomembno vpliva na človeka in njegovo življenje ter na njegovo okolico?
Sploh me vznemirja vprašanje, koliko novodobskih (new age) simbolov danes nosijo ljudje. Zakaj jih nosijo ljudje, tudi kristjani? Ali nimamo krščanskih simbolov? Je pametno te ljudi opozoriti, da ne delajo prav? Hvala in lep pozdrav
Mitja

Skupnost sv. Egidija pripravlja vsako leto mednarodno srečanje za mir (letošnje 30. je bilo v Assisiju - Duh Assisija - molitev za mir s papežem Frančiškom, prihodnje leto bo srečanje v Nemčiji). Ta skupnost, ki veliko dela za mir, uporablja na srečanju simbol, ki ima za podlago mavrico (prim. 1 Mz 9,13.14) in na njej golobico z oljčno vejico (prim. 1 Mz 8,11), torej starozavezno simboliko, ki jo uporabljajo tudi drugi . Motiv bele golobice z oljčno vejico predstavlja upanje za mir in je hkrati simbol ponujanja premirja. Papeža Janeza Pavla II. smo lahko večkrat videli, kako spušča belo golobico, simbol miru, da bi poletela, na podobni fotografiji z belo golobico, ki jo spušča, lahko vidimo tudi sedanjega papeža Frančiška.

V grški in rimski mitologiji so boginje Irene, Pax in Tranquillitas poosebljale željo po miru, varnosti in spokojnosti in tudi predstavljale simbol miru. V začetku 20. stoletja se je kot simbol pozivanja in hrepenenja po miru pojavila prelomljena puška, ki jo človek drži v rokah. Za svojo jo je vzela mednarodna organizacija nasprotnikov vojne (WRI), ki je bila leta 1921 ustanovljena na Nizozemskem, a simbol je še starejšega izvora. Simbol se je širil in se, podobo kot drugi simboli začel pojavljati na broškah, značkah, verižicah in pasovih.

Zanimiv je tudi pisni simbol ‘šalom’ in ‘salam’, dve besedi, napisani z različnimi barvami in različno pisavo. Hebrejska beseda šalom (mir) je napisana z modro barvo in jo uporabljajo Izraelci, arabska beseda salam (mir) je napisana z zeleno barvo in jo uporabljajo Palestinci oziroma Arabci. Dve besedi, ki vključujeta isto hrepenenje po miru pri obeh sprtih narodih.
Mavrico brez golobice so Italijani od leta 1961 uporabljali v podporo miru, od vdora ameriške vojske v Irak leta 2003 pa je tudi vse pogosteje upodobljena v mavričnem zaporedju sedmih barv na protivojnih protestih, balkonih in oblačilih mirovniških aktivistov. Na mavričnih zastavah pa je napis pace, kar pomeni mir v italijanščini, romunščini in esperantu.
Simbol miru je tudi ‘znak–V’, kretnja roke, pri kateri sta kazalec in sredinec iztegnjena in sestavljata ‘V’ (victoria = zmaga), drugi prsti pa so skrčeni. Najprej je ta simbol predstavljal samo znak za zmago, kot simbol miru pa se je uveljavil na demonstracijah proti vojni v Vietnamu in nato na splošno na protivojnih protestih, čeprav o tem simbolu poznamo različne razlage. Mnoga domorodna ameriška plemena imajo za simbol miru tudi obredno kajenje pipe miru.
Ti pa sprašuješ o drugem simbolu miru, ki je za marsikoga lahko zelo problematičen, ker ima zanj več negativnih asociacij, hkrati pa je zelo razširjen. Ta simbol miru je nastal pred 55 leti, leta 1958, v glavi grafičnega oblikovalca Geralda Holtoma (1914–1985) ob protestu proti jedrski bombi v Londonu. Simbol je kombinacija mornariških znakov za črki ‘N’ in ‘D’, torej N kot jedrska (nuclear) in D kot razorožitev (disarmament).
Pred kratkim je stekel na spletu rkc.si pogovor o nekrščanskih okultnih simbolih, ki so jih izdali kot zloženko na Hrvaškem, med njimi pa je tudi simbol, o katerem ti sprašuješ. Ena od predstavitev nekrščanskih okultnih simbolov ga imenuje Neronov križ. Cesar Neron (37–68), ki je preganjal kristjane, bi naj bil po legendi dal križati apostola Petra na obrnjenem križu (lat. crux inverna) in bi naj zato bil nekaj absolutno negativnega. Krščanska simbolika in ikonografija pa iz spoštovanja do apostola Petra imenujeta isti obrnjen križ Petrov križ. Po legendi bi si naj bil Peter sam izbral obrnjen križ, ker se mu ni zdelo primerno in vredno, da bi umrl na pokončnem križu kot njegov učitelj in Gospod Jezus Kristus. Nekateri krogi pa Holtomov križ imenujejo ‘prelomljen križ’, ‘čarovničino stopalo’, ‘simbol antikrista’ itd. Trdijo tudi, da bi naj bila obrnjen križ uporabljala stara germanska plemena kot simbol v črni magiji. Najbolj vprašljiv pa bi naj bil Holtomov simbol za mir zato, ker ga je Anton LaVey (1930–1997), ki je leta 1966 ustanovil Satanistično cerkev, poleg drugih simbolov izbral kot ozadje za svoj obred. Tudi številni satanisti nosijo Holtomov simbol miru na verižici, lahko pa ga vidimo tudi na platnicah albumov rock glasbenikov. Omenimo pa, da je Holtomov simbol miru nastal že leta 1958, Satanistična cerkev pa šele 8 let pozneje, leta 1966. Tako je dejansko LaVey zlorabil Holtomov simbol miru za svojo propagando. Do zavračanja glede tega simbola je prišlo tudi zato, ker so podoben simbol uporabljale nekatere Hitlerjeve enote in ga lahko vidimo na nekaterih grobovih Hitlerjevih privržencev.
Lahko se vprašamo: Ali zaradi tega, ker je bil simbol nekoč uporabljan v negativnem kontekstu, za vedno izgublja svojo veljavo? Spomnimo se, da je Hitler prav tako uporabljal enakostranični trikotnik in rumeno barvo, ki je tudi barva papeške države. Ali bomo prav tako odstranili te simbole iz skupne uporabe? V razpravah o simbolih moramo biti sicer previdni, toda tudi razumni. Simboli funkcionirajo v določeni družbi. Jasno, da obstajajo neki simboli, ki nas povezujejo z negativnimi in bolečimi spomini (npr. kljukasti križ, kladivo in srp itd.). Toda simbol miru, o katerem govoriva, je mednarodno zelo znan kot simbol miru in sam po sebi ni nastal iz sovraštva do krščanstva. Kakor niso vsi trikotniki na cerkvah skrivni prostozidarski simboli, saj trikotnik tudi pomeni Sveto Trojico, tako v obrnjenem križu nekateri vidijo simbol satanizma, drugi pa križ sv. Petra, pravzaprav simbol njegovega mučeništva. Tudi Vatikan ni zaradi Hitlerjeve rumene barve spremenil barve svoje zastave.
Zdi se, da ni zgodovinsko dokumentiranih dejstev, ki bi dokazovala, da je cesar Neron res uporabljal enako znamenje kot simbol za uničenje krščanstva. Znano je sicer, da so podoben simbol nekateri uporabljali kot simbol proti krščanstvu. Toda na tem primeru lahko hitro opazimo, na kateri način simboli funkcionirajo, ko je pri nekaterih obrnjeni križ simbol uničenja krščanstva, pri drugih pa je isti simbol, čeprav delno spremenjen simbol apostola Petra, na katerega je Kristus postavil svojo Cerkev. Ali ni bilo podobno z Jezusovim križem: »Judje namreč zahtevajo znamenja, Grki iščejo modrost, mi pa oznanjamo križanega Kristusa, ki je Judom v spotiko, poganom norost. Tistim pa, ki so poklicani, Judom in Grkom, je Mesija, Božja moč in Božja modrost« (1 Kor 1,22–24). Številni znani simboli so skozi zgodovino spreminjali svoj pomen. Medtem, ko je za zgodnje kristjane prižiganje kadila pomenilo znamenje češčenja poganskih bogov, nam danes pomeni češčenje Boga in predstavlja molitev, ki se dviga k Bogu, podobno kot že prej pri Judih (prim. Ps 140, 2). Nobena skupina ne more imeti monopola nad simboli. Podobni so kot besede pri jeziku: nastajajo in prenehajo, spreminjajo pomen, se izgubljajo in spet vračajo. V vsakem času imajo glavni namen, da izrazijo miselnost ljudi, ki jih uporabljajo. Pomislimo samo, koliko različic ima danes beseda ljubezen.
Kljub zlorabi različnih simbolov pa ostane pomembno, da je dobro delati dobro in da je dobro delati za mir, kdorkoli to iskreno dela, je nekaj dobrega in dela po navdihu Svetega Duha, saj je vse dobro od Svetega Duha. To velja tako za kristjana kot za nekristjana, za vernika in nevernika, za Izraelca kot Palestinca, in zato lahko rečemo v luči Jezusovih besed: »Ne branite jim ... Kdor ni proti nam, je za nas« (Mr 9,39.40; Lk 9,50). Zdi se mi, da je prav, da kristjani uporabljamo za simbol miru belo golobico z oljčno vejico, da nosijo Izraelci napis ‘šalom’ v hebrejščini, Palestinci napis ‘salam’ v arabščini, in da se veselimo tudi drugih današnjih in prihodnjih simbolov miru.
Seveda pa dandanes ljudje nosijo tudi številne čudne in večkrat za kristjana nesprejemljive simbole, od horoskopskih do novodobskih (new age), ki jih kupujejo za sebe in jih podarjajo drugim. Prav je, da smo pri izbiri simbolov kritični in izbirčni, ker je lahko v njih marsikaj praznovernega in tudi protikrščanskega. Toda o tem morda kdaj drugič.
ŠKAFAR, Vinko. (Pisma) Ognjišče (2013) 11, str. 54

Ljuba moja možinja!
Ne pomnim, kdaj sem ti nazadnje pisal pismo. Tisto leto, ko sem ‘služil narodu’, sva si res pisala tako rekoč vsak dan, a to je bilo v neki drugi državi in v nekem drugem času, ko še nismo poznali mobilne telefonije. Kasneje sem ti pisal samo še enkrat: Ko sva kot mož in žena zatrmoglavila do te mere, da si nisva mogla nič več reči, pa sva si pisala.
In tudi tega pisma ti ne pišem kot ženi: ženski, ki me je, iz meni popolnoma neznanih in nerazumljivih, če ne celo nerazumnih, razlogov vzljubila in mi obljubila ljubezen in zvestobo, temveč kot katehistinji, kot nekomu ki, kot me pouči SSKJ, poučuje verouk. In prav to: Kaj pomeni poučevati verouk, kaj verouk sploh je, ali še bolje, kaj naj bi bil, so teme, ki so se z novim šolskim in veroučnim letom, ko spet prevzemaš svoje poslanstvo, ponovno razplamtele na najinem domačem ognjišču.
Je verouk res le pouk o veri? O tem, kdo in kaj smo kristjani, kaj in zakaj verjamemo, od kod prihajamo in kam se vračamo? Je to res le prenos podatkov? Prenašanje datotek iz ene mape v drugo? Ali je morda v ozadju še kaj več? Ali celo v ospredju? Morda ne le več, ampak tudi večje? Je naloga oziroma poslanstvo veroučitelja, veroučiteljice, kateheta, katehistinje in res ne nazadnje duhovnika, da posreduje znanje o veri ali izkustvo vere? Vse, kar ve, ali vse, kar je?! Govori o Jezusu, ki je živel na zemlji, ali o Jezusu, ki je premagal smrt? Če bi o tem povprašali starše in otroke, bi dobili zelo pomešane odgovore. Če bi odgovor sploh dobili. Zato je vprašanje o smiselnosti in načinu poučevanja verouka namenjeno tebi, katehistinja, in pa tvojim ‘nadrejenim’, če smem uporabiti ta izraz. Ali bi bilo morda bolje, da bi rekel: tvojim ‘soudeleženim’, duhovnikom in škofom, torej.
Kot starš si seveda želim, da bi moj otrok, najin otrok, obvladal matematiko, vendar si še bolj želim, da bi jo vzljubil, ker jo bo le tako lahko tudi razumel. A ne eno ne drugo, ne znanje matematike ne njeno razumevanje ni mogoče brez poznavanja številk. To poudarjam zato, da ne bi mislila, da hočem kar povprek odpraviti veroučne učbenike in uvesti, ne vem, molitvene skupine. Mislim, da se strinjaš, da sta si matematika in verouk zelo različna: medtem ko je pri matematiki vse preverljivo in je res le tisto, kar se dokaže, je pri verouku precej drugače. Vera je prepričanje o stvareh, ki se ne vidijo, ki se ne dajo izračunati in ki dostikrat presegajo meje in mere razumnega. Pa vendar se tako matematika kot verouk ocenjuje. Oboje se preverja na enak način: s kontrolnimi nalogami in izpraševanjem!?! Vem, vem, ocenjuje se znanje. Vere nam, hvala Bogu, še ni dano izmeriti, božje tehtnice dobijo svojo vlogo šele na oni strani. In vesel sem, da se strinjaš z mano, da je pri verouku poleg znanja (ali morda celo pred znanjem) pomembno izkustvo vere. In to izkustvo se, ob vsem trudu veroučitelja, veroučiteljice, kateheta, katehistinje in res ne nazadnje duhovnika, pridobi in pridobiva v prvi vrsti v družini! Ob očetu in materi ter od očeta in matere!
Če ti prikličem v spomin Jezusovo priliko o sejalcu (prim Lk 8, 4-8) in njegovo razlago te prilike (prim Lk 8, 11-15), je seveda kristalno jasen obisk in osip naših veroukarjev. Pa mi dovoli, da veroukarje, kljub temu, da je sejalec po vsej verjetnosti sejal žito, primerjam z rožami: Seveda je najmanj dela in skrbi z rezanim cvetjem. V vazi bo tako cvetje zdržalo kar nekaj dni, sploh če nekajkrat zamenjamo vodo, poljubno ga lahko premikamo z mize na omaro, pred oltar, pred Marijin kip, pa spet nazaj. Predvsem pa ga lahko povežemo v čudovite, pisane šopke, ki vzbujajo zavist in občudovanje, predvsem pa krasno izgledajo, sploh če je treba škofu na obisku kot darilo kaj potisniti v roke. A to cvetje bo slej ko prej ovenelo. In ga vržemo stran. Drugače je z rožami v lončku. Te že zahtevajo več pozornosti. Morda so malo dolgočasne na pogled, a njihova življenjska doba je ob skrbi lahko kar dolga. Rože na vrtu pa lahko svobodneje poženejo korenine – a tudi tu ločimo med enoletnicami in trajnicami. »Kdor ima ušesa za poslušanje, naj posluša!« (Lk 8, 8).
Blagoslovljeno veroučno leto ti želim, čim manj ljuljke in trnja. In obljubim, da bom brez godrnjanja čuval najmlajšega med tem, ko boš oznanjala.

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku), Ognjišče, 2011, leto 47, št. 10, str 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Oktobra prestopijo pragove predavalnic študentje na univerzah. Ljubljanski študentje bodo to storili v jubilejnem letu, saj njihova univerza praznuje 100-letnico. Zato smo za gosta povabili dekana teološke fakultete Roberta Petkovška. Prav ta fakulteta je odločno pripomogla, da je prišlo do ustanovitve prve slovenske univerze v Ljubljani.

Medtem so se osnovnošolci in srednješolci že navadili na šolski ritem. Odpravili smo se na obisk v OŠ Alojzija Šutarja, kjer so nam predstavili svoje delo, utrip iz njihovega življenja ter pokazali posebnosti pri njihovem pedagoškem delu s šolarji. Nedaleč od te osnovne šole, na Radiu Ognjišče, pa je zaposlen Jože Bartolj, ki je postavil na ogled svoje 30-letno ustvarjanje na likovnem področju. Ob razstavi je spregovoril o svojem delu in pogledu na slikarstvo in sodobno pojmovanje lepote.

Zadnjo nedeljo v oktobru je žegnanjska nedelja, ko vse cerkve, ki ne poznajo datuma posvetitve, obhajajo obletnico posvetitve. V prilogi vam zato predstavljamo slovensko žegnanje z vsem njegovim bogastvom. V »misijonskem mesecu« oktobru vam predstavljamo delo misijonarja Ernesta Sakside.

V mladinski prilogi je tema meseca namenjena razumevanju meditacije. Mladi, v želji po iskanju nečesa novega, lahko hitro podležejo kakšni sodobni duhovno sprostitveni metodi, za katero pa je dobro vedeti, kje ima svoje korenine in kako naj jo razumemo s krščanskega vidika.
Od oktobrske številke naprej bomo spremljali tudi študentski zapis izpod peresa »brucke« Neže, ki bo opisovala svoje korake v študentsko življenje. Na glasbenih straneh pa gostimo skupino Dominik, ki je ob tridesetletnici delovanja izdala nov album in ob tej priložnosti pripravlja velik koncert.

Z veseljem vam predstavljamo nekaj knjig, ki so primerne za najstnike, pa tudi za odrasle. Prva je Fant, ti vendar zmoreš, ki je izšla v zbirki Žepna knjiga in jo je napisal Antonio Ferrara, ki je napisal tudi knjigo Bil sem hudoben – prava baraba. Govori o mladem fantu Luciu in o problemih današnjih mladih, a podaja tudi upanje, da je mogoče premagati strah pred življenjem in da je mogoče resnično, polno zaživeti.

Druga je knjiga Mali princ usmiljenja. Napisal jo je Maurizio de Sanctis. Pri Ognjišču poznamo že njegovo knjigo Bog je … prav zares. Ob navdihu znane knjige Mali princ je na svež način spregovoril o Bogu, zlasti o njegovi ljubezni in usmiljenju. Zanj je bistvo Boga usmiljenje, ki je več kot ljubezen: je ljubezen z dodatkom odpuščanja! V pripravi pa je zbirka zgodb Vodi me dobrotni duh – o Svetem Duhu.

Sredi oktobra (16. 10. ob 17. uri) bo mariborski nadškof Alojzij Cvikl blagoslovil novo knjigarno Ognjišča – Slomškovo knjigarno. Pravzaprav gre za »staro« knjigarno, a na novi lokaciji v Gosposki ulici 17 (bivša trgovina Peko), torej čisto blizu sedanje knjigarne. V njej boste našli vse, kar ste našli v dosedanji Slomškovi knjigarni, in še več podobnih artiklov. Vabimo vas na blagoslovitev pa tudi sicer vas pričakujemo v povečani in prenovljeni knjigarni. Vabljeni Mariborčani, okoličani in zvesti bralci tudi od drugod.  

 RUSTJA, Božo. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 10, str. 4.

priloga

Slovensko žegnanje

gost meseca

dr. Robert Petkovšek, dekan teološke fakultete v Ljubljani

tema meseca

Iskreno o meditaciji

Preberite več: Oktober 2019