Ob prihajajočem praznovanju 100 letnice priključitve Prekmurja matični domovini predstavljam dr. Stanislava Zvera, s katerim sva se dobila v Bogojini, kjer opravlja službo župnika že 32 let. Moj sogovornik je eden najodličnejših poznavalcev Kleklovega življenja in s tem obdobja, ki je še kako pomembno vplivalo na priključitev Prekmurja.

V zgodovini prekmurskega naroda je vidna čudovita Božja sled

- Smo v letu, v katerem potekajo dogodki ob 100-letnici priključitve Prekmurja matični domovini. Če začneva pri pripravah na samo praznovanje: kako potekajo priprave in kateri so ključni dogodki, ki so še pred nami?
Res je, kar vrsta dogodkov v počastitev te obletnice se je že odvila, tako na cerkveni kot državni ravni, mnoge se še bodo.
Če omenim samo cerkveno plat: naša škofija, torej škofija Murska Sobota, je že pred časom ustanovila pripravljalni odbor, ki je sprejel in začrtal smernice priprave tako na »stvarni« kot duhovni ravni. Beltinci so bili izbrani kot kraj osrednje slovesnosti 17. avgusta, tu je namreč pred več kot 20-tisočglavo množico od vojaške oblasti prevzela Prekmurje civilna oblast. Pokroviteljstvo nad osrednjo proslavo je sprejela Slovenska škofovska konferenca. Sprejeti so bili sklepi o ureditvi trga pred stolnico v Murski Soboti s postavitvijo petih kipov najpomembnejšim akterjem za priključitev, dr. Matiju Slaviču, dr. Francu Kovačiču, dr. Francu Ivanocyju, Jožefu Kleklu st. in Ivanu Jeriču (žal so se pri udejanjenju tega pojavili razni politično-kulturni zapleti) … Na duhovnem področju so bile pripravljene prošnje za vse potrebe, ki jih vsakodnevno med mašo dodajamo k ostalim prošnjam, sedem pridigarskih osnutkov, ki jih je pripravil Lojze Kozar ml., isti avtor je pripravil tudi šmarnice Panonski cvetovi za Marijo, ki smo jih brali v župnijah naše škofije, in so bile »intonirane« na obletnico.
Na osrednji slovesnosti, 17. avgusta, bodo ob vseh slovenskih škofih navzoči tudi škofje sosednjih škofij iz Madžarske, Avstrije in Hrvaške. Pripravljajo se tudi pevci, ministranti, gasilci, pritrkovalci itd.

- Ker bova govorila o vašem raziskovanju takratnih dogodkov, ki so vezani na pridružitev Prekmurja matični domovini in seveda širše skozi življenje Jožefa Klekla st., najprej nekoliko bolj osebno vprašanje: kdaj, na kakšen način ste se vi navdušili za študij oz. preučevanje življenja in dela Jožefa Klekla st.?
Že v otroštvu sem rad brskal po starih (zgodovinskih) knjigah; kot otrok in pozneje gimnazijec sem se na podstrešju naše stare hiše srečeval s Kleklovimi Novinami, Marijinim listom in Kalendarjem Srca Jezušovega – torej s prekmursko periodiko, ki je veliko prispevala k dogodku, katerega stoletnico obhajamo.
Piko na i mojemu zanimanju za našo prekmursko polpreteklost in njeno osrednjo osebnost, Jožefa Klekla, pa je postavil »slučaj«, že kot bogoslovec sem namreč našel Kleklovo zlatomašno podobico z geslom: »Ne iščem, kar je vašega, ampak vas« (2 Kor 12,14). To geslo me je naravnost imponiralo. Vpričo te misli se je v meni sprožil val zanimanja za Klekla, tako da je v mojem osebnem spoznanju počasi dobival mesto, ki je vse bolj ustrezalo poimenovanju, kakor ga je zanj uporabljalo preprosto ljudstvo, »veliki Klekl«. Tako je Kleklovo zlatomašno geslo postalo moje novomašno geslo. Sledilo je zbiranje prej omenjene periodike, ki so si jo hodili izposojat mnogi, dokler me niso škof J. Smej, prof. dr. V. Škafar, + prof. dr. Stanko Ojnik in drugi že »starega« nagovorili, da sem »ob delu« vpisal magisterij, pozneje še doktorat.

-Se spominjate, kdaj ste se prvič srečali s tem pojmom priključitve Prekmurcev matični domovini?
Žal mi vedenja o tem dogodku ni dala ne osnovna šola ne gimnazija, ampak listanje po Kleklovih Novinah v študentskih Ietih. Moja šola na tem področju je bilo podstrešje in listanje po starih knjigah in takratni periodiki.

- Ob prebiranju in študiranju takratnega obdobja – kaj bi izpostavili kot tisto, kar vas v vsem tem ravnanju takratnih Prekmurcev še posebej preseneča, navdušuje?
Kratko rečeno, slovenske korenine, globoko vrasle v dušo in bit prekmurskega Slovenca; zame je to mali čudež. Pomislite skoraj tisočletje bivanja prekmurskega slovenskega življa – peščice – v tuji državi, pod tipalkami tujega sveta, objetega s tujo oblastjo, kulturo, ki je kljuboval in ob svojih slovensko čutečih »čedermacih« (duhovnikih) »izkipel« v priključitev. Ta volja, to hotenje priti k Sloveniji je bilo zame res navdihujoče. Poleg tega kipi iz prekmurske preteklosti nenehno zatekanje prekmurskega človeka pod Marijin plašč (najstarejše cerkve so posvečene Materi Božji) in iskanje ter naslanjanje na Božjo pomoč. Zato se mi zdi, da bodo šla vsa dogajanja in vsa strokovnost ob tej obletnici mimo bistvenega, če v ozadju dogodka izpred 100 let ne bomo zaznali in spoznali ljudi, ki so molili in se od samega Gospoda učili, kako ljubiti svoj jezik, svoj dom in svoj narod.

- Bi poskusili na kratko, v nekaj stavkih, povzeti kratko bistvo takratnih dogodkov, ki naj bi si ga o njih zapomnil vsak Slovenec?
Slovenci smo skozi svojo pestro in burno zgodovino ozemlja vedno izgubljali, pomislimo na Koroško, Primorsko, tudi Hrvaška poseduje ozemlje s slovenskim življem – edino Prekmurje smo leta 1919 pridobili. Pridobili smo torej ozemlje, za katerega mnogi Slovenci iz ostalih predelov sedanje Slovenije pred prvo svetovno vojno niso niti vedeli. Žal tudi dandanes dežela med Muro in Rabo ostaja v marsičem osamljena, odrinjena ... Ne bom našteval razpok med Prekmurjem in ostalo Slovenijo tako na gospodarskem, kulturnem kot drugih področjih, pa … veste, kljub temu je naša dežela dežela dobrih, gostoljubnih ljudi, ljudi odprtih src in dlani.

- Če greva sedaj malce bolj konkretno, globlje v oris takratnih časov – kako so v letih pred, med in takoj po 1. svetovni vojni živeli ljudje na območju današnjega Prekmurja?
Božidar Raič, duhovnik, politik, jezikoslovec in publicist, ki je v šestdesetih letih devetnajstega stoletja potoval po Prekmurju, je dejal, da je to svet vilinske lepote. Vendar so se za to vilinsko lepoto skrivali trdi žulji ljudi ruralnega sloja, torej pretežno kmečkega prebivalstva, tako pred prvo svetovno vojno kot med njo in po njej. Mnogi so delali na veleposestvih, iskali boljši kos kruha na sezonskem delu na Madžarskem, pozneje tudi v Nemčiji, Franciji. Številni so že pred prvo svetovno vojno odhajali v Ameriko. Množica fantov in mož je končala na raznih tujih frontah, o čemer pričajo farne plošče. Tudi moj stari oče Štefan je umrl na fronti na Češkem. Skratka, socialne življenjske okoliščine niso bile lahke. Toliko težje, ker so bili, kot ugotavlja Anton Trstenjak st., ko opisuje predvojno življenje Prekmurcev, »odtrgani od ostalih Slovencev, zemljepisno ločeni, od svojih gospodarjev pa tlačeni in narodno zatirani, životarijo in se opirajo samo na svojo pomoč. Nekaj jih je protestantov, a ogromna večina je katoliška.«

- Kako se je med prekmurskimi Slovenci razvijala ideja o združitvi z matičnim narodom? Kdo je bil protagonist te ideje?
Zdi se mi, da odgovor na to vprašanje nakaže Jožef Klekl st. sam na shodu pred 100 leti, ko je množici govoril: »Dragi Slovenci! Preganjali so me, ar sam z celega srca brano i zagovarjao živlenje vaše düše – vero – i živlenje vašega naroda, materno reč. Za to dvoje sem borio, ar sam znao, da brez teh dveh reči nieden narod ne more obstati. Narod, čeprav ga obdajajo nepramagjive trdnjave, čeravno ga branijo stojezeri topovi, čeravno ga varüje milijonska vojska, če nema vere z prepričanjom, i z düšov pa telom se drži svoje materine reči, je zgüblen. Kje so velikanski narodi starih časov, Asirci, Babilonci ..., Rimljani? Kje so njihove nepregledne države? Nega jih. Fundament – vero i ljübav do materne reči so zavrgli, zato so preišli.
Vera i ljübav do maternoga jezika! To more vaše geslo, vaša dužnost biti v prvoj vrsti, Slovenci. A nikdar ne s sovraštvom. Jaz ne gučim zato najprej slovenski, da bi sovražo ogrski jezik – Bog vari – nego zato, ka je to bila i moja dužnost. Jezik mi je Bog dao, nej za mene samo – nego za celi narod – če ga zavržem, se ga sramüjem – zavržem božji dar – škodim, kvar včinim celomi narodi … Bog nas je za Slovence stvoro ... Trdno moramo povsod, celomi sveti pokazati, da smo Slovenci … Obečate to? Mi Slovenci zahtevamo, naj se Vogrom (Nemcem), med nami živečim, da sloboščina maternoga jezika. Vsi smo skušavali, kak bridko je, če se za verov najdragši kinč, materni jezik v verige vklenjava ... A naša prva dolžnost je ..., povsod pokazati da smo verni Slovenci. Ta slovenski narod naj Bog živi.«
Navedek lepo nakaže dvoje semen ideje o združitvi: vero in jezik. Tako so katoliški in protestantski pisci v 18. in 19. stoletju s svojimi deli, pisanimi sicer v prekmurskem narečju in madžarskem črkopisu, pomagali ohranjati identiteto slovenskemu življu ob levem bregu Mure. Naj jih nekaj navedem: Oba Küzmiča, Štefan in Mikloš, Janoš Kardoš, Aleksander Terplan, Jožef Košič, Jožef Borovnjak in drugi.

- Vi ste osrednjo točko raziskovanja usmerili v lik in delo Jožefa Klekla. Kakšna je njegova vloga v smislu narodnobuditeljstva, zavzemanja za priključitev itd.?
Na tej duhovni osnovi se je potem konec 19. stoletja in v začetku 20. stoletja skupina duhovnikov, zbrana ob tišinskem župniku dr. Francu Ivanocyju (Jožef Klekl st., Jožef Klekl ml., Jožef Sakovič, Ivan Baša, Peter Kolar in še nekaj drugih, v prevratnih Ietih so se jim pridružili še mlajši Ivan Jerič, Jožef Godina, Lojze Kühar, Mihael Kühar in drugi), začela vse bolj odločno ozirati čez Muro, vse več je bilo tudi stikov s sobrati na desnem bregu Mure. Npr. ob KIeklovi novi maši, 25. 7. 1897, je Frančišek Saleški Gomilšek, župnik in dekan pri Sv. Benediktu, prinesel ceIo dve slovenski zastavi in ju izobesil na prizorišču, skrivaj dobivali knjige Mohorjeve družbe in jih širili med ljudi ... Vse to so bila semena za drevesa, ki so vse bolj širila krošnjo in veje onstran Mure. K temu so veliko pripomogle tudi Novine, ki jih je Klekl začel izdajati decembra 1913, in to v Gajici. Zavedal se je, da človeka najlažje potujčiš, če mu vzameš domačo besedo. Ob domači besedi je prekmurski Slovenec dobival okno v svet in se začel vse bolj zavedati, kdo je. Od tu je tudi klila ideja o združitvi. Seveda to ni bilo všeč Madžarom kot tudi ne madžaronom z dobrimi službami oziroma položaji. Resnici na Ijubo: tem težnjam ni bila naklonjena niti večina evangeličanskih duhovnikov.

- Kako umestiti vpliv Jožefa Klekla med takratne prebivalce Prekmurja?
Bojim se, da bi odgovor na to vprašanje moral zavzemati ves najin pogovor. Kot nekakšna rdeča nit skozi vse Kleklovo delo za osvoboditev prekmurskih Slovencev bi lahko vzeli njegov zapis iz internacije: »Moja ljubezen do domovine se nikoli ni kazala v trkanju po prsih, v kričanju, marveč v samopozabnem žrtvovanju in delovanju za rast dušnega in telesnega, duhovnega in gmotnega blagra ljudstva. Tega me je učil Kristus. Prizadeval sem si mu slediti …«
In njegovo delo je temeljilo na »besedi«. Omenil sem že tednik Novine. Prekmurski Slovenci so jih z veseljem sprejeli, podobno kot nekaj let prej Marijin list in Koledar Srca Jezusovega, saj so jim pogumno povedale, kar so jim Madžari odrekali: da so Slovenci. Budile so ljubezen do lastnega naroda, kulture in besede. Zato je tednik postal najbolj priljubljen in razširjen časopis v pokrajini. Recimo, leta 1919 – torej pred sto leti – so imele Novine 6000 naročnikov, kar pomeni, da jih je imel naročene vsak 12. Prekmurec. Posebej pomembno vlogo je Klekl z Novinami opravil med prvo svetovno vojno. S časnikom je vse bolj odločno budil in odkrival narodno zavest ter vse bolj obračal oči Prekmurcev k matici, si s pomočjo Novin »dopisoval« z vojaki na fronti in tudi tem budil nacionalno zavest, se zavzemal za socialne pravice revnejših itd. O pomembnosti poslanstva Novin piše Matija Slavič, ekspert na pariški mirovni konferenci: »Kleklovo najznamenitejše delo pa je ustanovitev, izdajanje in urejevanje tednika Novine (...) V slovenščini pisane Novine so vzbujale in ohranjevale narodno zavest, ki je ni imel nihče razen maloštevilnih katoliških duhovnikov.« Po razpadu monarhije pa so Novine (5. 1. 1919) razglasile, da je »v združenji vseh Slovencev rešenje vsega naroda«. Z njimi je Klekl sproti razkrinkaval vse madžarske spletke in zahteval priključitev k Sloveniji. Pozneje, v novi državi, pa so se Novine borile za pripadnost Prekmurja k slovenski upravni enoti, za pravično izvedbo agrarne reforme itd. Klekl in lvan Jerič, Maistrov borec in poznejši dekan ter generalni vikar, ter nekateri drugi duhovniki so vzpostavili stike s članom Narodnega sveta dr. Matijem Slavičem in preko njega z dr. Antonom Korošcem ter škofom Jegličem v Ljubljani in dr. Francem Kovačičem. Slavič je septembra leta 1918 prišel v Prekmurje in se seznanil z razmerami. Klekl ga je ob tej priliki prosil, naj pri Narodnem svetu posreduje za uresničitev teh teženj.

- Poleg omenjenih madžarskih spletk – kdo so bili še drugi nasprotniki Klekla in ideje o priključitvi Prekmurja?
»Klic« k matici so krepko potrjevali tudi shodi. Tako je 20. oktobra 1918 društvo za pomadžarjenje Slovenske krajine, da bi s svojimi pristaši izpovedalo neomajno zvestobo madžarski domovini, organiziralo shod v Murski Soboti. Klekl pa je poslal na ta shod precejšnjo skupino slovensko zavednih ljudi pod vodstvom cestnega nadzornika Jožefa Cigana, ki so z medklici izpričevali slovensko zavest. Ljutomerski narodni svet je samo teden dni pozneje priredil v Ljutomeru veliko zborovanje. Shoda se je udeležilo veliko ljudi iz Prekmurja, posebej iz Dolinskega. Klekl je spet poslal svoje ljudi z resolucijo, ki jo je sam sestavil in je zahtevala priključitev k Sloveniji. Na god sv. Štefana, 26. decembra 1918, pa je Narodni svet v Mariboru po dogovoru s Kleklom, ki je bil v bolnišnici, zato ga je zastopal Ivan Jerič, organiziral v Radgoni »Prekmurski shod«, ki je spet manifestiral željo Prekmurcev, da se priključijo matici. Novine so takrat celo pisale: »Prvi tabor prekmurskih Slovencev pozdravlja novo skupno Vlado SHS in prosi, da vzame kmalu pod svoje okrilje slovensko Prekmurje.« Po vseh teh shodih je val navdušenja za Slovenijo postajal vse večji. Nenazadnje tudi zaradi Kleklovih širiteljev (poverjenikov) Novin in Marijinega lista, ki so bili vsi zavedni Slovenci in edina, čeprav neregistrirana, a še kako opazna narodno zavedna slovenska organizacija.
Ob tem vprašanju bi bralca rad opozoril na dva simpozija, ki ju je organizirala Slovenska bogoslovna akademija v Rimu, in sicer lvanocyjev simpozij leta 1984 in Kleklov simpozij Ieta 1994. Sled obeh sta tudi zbornika, ki v zbranih predavanjih nazorno odslikavata podobo Prekmurja v Ivanocyjevem in Kleklovem času.

Pri proučevanju vloge in lika Jožefa Klekla st. sem želel in hotel biti služabnik, z malo in veliko začetnico izpisane r/Resnice. Včasih celo njen ujetnik. Čutil sem, da moram tako preizkušenemu koščku slovenske zemlje dati vsaj skromen poklon, obenem pa globok priklon vsem očetom naše Slovenske krajine. To me je vodilo pri mojem delu, ustvarjanju.

Če se ustavim samo ob Kleklu, lahko rečem, da je »potoval« skozi kar tri družbene sisteme, in sicer: klasični politični sistem, za katerega je značilno, da je bila politika še v okviru svetega in je bilo njegovo delovanje povezano z verskimi (krščanskimi) vrednotami; dalje skozi liberalni politični sistem, ki je zavestno uvedel Iočitev države od Cerkve, kar pomeni zanikanje Svetega oziroma svetosti življenja; in še tretji, totalitarni politični sistem, ko je totalitarizem doživel na lastni koži in si je z begom onstran Mure reševal življenje, in potem 1945. Ieta diktaturo proletariata z izgubo volilne pravice itd. V drugem, torej liberalnem sistemu (med vojnama) je sam vstopil v politiko kot poslanec Ljudske stranke in pozneje banski svetnik in kot tak reševal gospodarska, socialna (delavcev na veleposestvih, zdomcev), šolska vprašanja (npr. gimnazija v Murski Soboti). Seveda ne njemu kot tudi ne »očetom krajine«, kot jih sam rad poimenujem, v nobenem obdobju ni manjkalo nasprotnikov – Madžarov, madžaronov, Ievičarjev (komunistov), sicer pa o tem več spregovori moja knjiga Tebi, Slovenska krajina …

- Kakšen je bil pri tem vpliv ljudskih misijonov?
Konec 19. stoletja so Madžari obhajali tisočletnico svojega prihoda na panonska tla. Takrat so želeli pomadžariti tudi vse manjšine. Takrat se je tudi slovenščina – torej prekmurščina – morala umikati madžarskemu jeziku, tako iz poimenovanj krajev, naselij kot tudi iz šol. Zavedati se moramo, da je ta jezik ostal živ samo v cerkvi. Zato so tudi nekateri duhovniki, kot npr. Ivan Baša in Klekl, bili premeščeni, ker so njihovi veroučenci škofu na vizitaciji odgovarjali v prekmurščini. Ljudski misijoni so bili gotovo v veliko pomoč, da je slovenski živelj ohranjal slovenski čut, narodnost in materni jezik. Zanimivo je bilo, da so misijone prihajali vodit duhovniki s štajerske strani.

- Katoliški duhovniki imajo neprecenljive zasluge za ohranjanje slovenstva v Prekmurju in za združitev z matičnim narodom. Danes bi radi nekateri to vlogo zmanjšali. Zakaj menite, da je tako?
Ali ni od Gospodovih časov tako? Če so meni nasprotovali, bodo tudi vam ...Ta Gospodov šepet se prav razkošno sliši tudi skozi naš čas, žal vse bolj tudi v našem slovenskem prostoru. Pomislimo samo na negativno držo dominantnih medijev do katoliške Cerkve, aktualno debato o financiranju zasebnih šol itd. Tako se recimo ob primeru obhajanja 100-Ietnice pridružitve Prekmurja k matici sprašujem: Mar ne bi bilo lepo in koristno za vse državljane, še posebej za Prekmurce, da bi Cerkev in država z roko v roki obhajali ta jubilej? Da bi bili recimo vsi osnovnošolci in srednješolci iz Pomurja sedaj ob koncu šolskega leta povabljeni na takšno skupno slovesnost? Mar ne bi bilo to državotvorno? Ali niso o tem dogajanju izpred sto let pod vodstvom katoliške duhovščine v šolskih učbenikih zapisane samo »temne lise«? Ali ni sedanjim generacijam mladega rodu delo narodnozavednih katoliških duhovnikov prikrito? Ali ne Iebdi še zmeraj nad temi osebnostmi tiha, skrivnostna odrinjenost, prenesena v naš čas kot utež iz kovačnice ideološke polpreteklosti? Ali čutimo – vsaj Prekmurci – svoj dolg do njih, brez katerih bi tekla meja med Slovenijo in Madžarsko danes na Muri, ne pri Hodošu, kot je dejal škof dr. Jožef Smej?

- Iz časopisov takratnega časa in drugih dokumentov tudi izhaja, da so bili protestanti proti združitvi Prekmurja s Slovenijo. Tudi sami ste prej omenili, kakšno stališče so imeli do tega priključitvenega vprašanja.
Odgovoril bom v duhu ekumenizma: protestantski duhovniki imajo nemalo zaslug za ohranitev slovenske pisane besede v deželi med Muro in Rabo, katoliški duhovniki – velika večina – pa ob pisani besedi tudi veliko nenadomestljivih zaslug za priključitev Slovenske krajine k matici.

- Že dlje časa poteka proces za beatifikacijo Božjega služabnika Danijela Halasa. Kakšen je bil Kleklov odnos do Halasa?
Da, hvala Bogu – upamo, da bo proces beatifikacije prišel kmalu do konca. Tiho, skromno smo upali, da bi to bilo ob letošnji obletnici pridružitve. Pa Božji mlini meljejo počasi, vendar sigurno.
Kar pa se tiče odnosa Klekla do Halasa, na kratko: Božji služabnik Danijel Halas je bil rojen 24. 6. 1908, Klekl pa se je preselil v Črenšovce v »neupokojeni pokoj« 1. 10. 1910, in je tako spremljal telesno in duhovno rast Danijela tako rekoč do njegove mučeniške smrti (tudi iz internacije na Madžarskem). S Kleklom je Halas sodeloval tudi kot študent (ohranilo se je nekaj dopisovanja med njima). Klekl mu je bil tudi novomašni pridigar. Pridiga je izzvenela v misel: »Duhovnik – Marijin sin!« Po starših in Kleklu se je Halas navzel velike ljubezni do Marije. V Kleklove Novine je Halas tudi pisal različne članke: o prekmurski družini, o izseljencih, o vzgoji mladine, o zakonskem življenju itd. Na nek način mu je bil Klekl v resnici duhovni voditelj oziroma učitelj.

- Ko govorimo o priključitvi Prekmurja matični domovini, je zanimivo vedeti, da se je avgusta 1919 zgodila naprej civilna priključitev, na cerkveni ravni pa je to območje prešlo pod slovensko oblast šele 4 leta kasneje.
Cerkev v Prekmurju je še naprej ostala pod sombotelsko škofijo in jo je škof upravljal s pomočjo generalnih vikarjev. Šele 1923 je to področje prešlo pod mariborsko administraturo. Mimogrede, pred tem je bila prisotna tudi ponudba Svetega sedeža za novo, samostojno škofijo. Po pridružitvi lavantinski administraturi se je začel tudi v Cerkvi uvajati knjižni slovenski jezik (škof A. Karlin), ki ga pa mnogi Prekmurci niso bili vešči. Tudi zaradi tega je prihajalo do določenega nezadovoljstva. Tudi zato so Kleklu celo nekateri njegovi stanovski tovariši očitali, da jim je naprtil »prekštajersko« administraturo. Klekl je sicer s prekmurščino v Novinah vztrajal, čeprav so mu to kasneje M. Kranjec, F. Godina in drugi levičarji očitali, češ da ni bil za slovenski jezik.

- Kaj so bile glavne spremembe po priključitvi matični domovini?
Gotovo je bila največja pridobitev v tem, da je pokrajina dobila slovensko zaledje, ogrski Slovenci so postali del matičnega telesa.
Drugo, kot že rečeno, Klekl je (kot tudi drugi »očetje Krajine«) priključitev Prekmurja k matici gradil na jeziku. Ne samo preko Novin ali Marijinega lista, ampak ga je vedno »slavil«; tudi ko je bil v internaciji, mu je bil materni jezik »kinč predragi«. In v tem jeziku se je odslej poučevalo v šoli in Cerkvi, v tem jeziku se je začelo uradovati …
Počasi so se stvari spreminjale tudi na gospodarski in socialni ravni. Vezi s slovenskim ozadjem so tudi na teh področjih postajale trdnejše. V pomoč pretežno kmečkemu prebivalstvu so bile agrarna reforma, ustanovitev hranilnic in posojilnic. Seveda je pokrajino ob Muri s pretežno kmečkim prebivalstvom in z dokaj gosto poseljenostjo še naprej bremenila revščina. Obstajala so veleposestva, kamor so kmetje hodili delat, veliko je bilo sezonskega odhajanja na delo v tujino, tudi še v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Spet mimogrede, kako dobre vezi je imel Klekl vzpostavljene z zdomci: v Novinah jim je celo posvečal določene rubrike, kot npr. Hižički domačoj.
Storil bi opustitev, če ne bi omenil še naslednje spremembe po priključitvi: že iz davnine je prekmurski narod držala pokonci globoka in trdna naslonjenost na Boga, torej vera, ter srčna navezanost na Marijo. In prav zanimivo je, kako so po pridružitvi začele rasti nove farne cerkve ter število novih moških in ženskih duhovnih poklicev.
In tu se mi poraja eno od poglavitnih vprašanj: Ali se nas bo ob vseh dogajanjih, ob tej jubilejni obletnici, dotaknilo tisto, kar je res bistveno? Se bo praznovanje ustavilo samo ob zunanjostih, opustilo pa najpomembnejše, namreč dejstvo, da dogajanje izpred sto let ni bilo »izkrojeno« samo v človeških prizadevanjih politikov in diplomacije, še manj zaradi slučajnih okoliščin, ampak v naročju Gospodarja časov? Na to dejstvo opominja tudi Ivan Jerič, ki v svojih Spominih omenja, da so v času pariške konference že obupovali in mislili, da bo uspeh za rešitev Prekmurja izostal, čeprav so storili vse, kar je bilo v njihovih močeh, in trdi, da »nam je ostal samo Bog in molitev«. Tudi ta element, ta duhovna komponenta izza te obletnice nakazuje prisotnost čudovite Božje sledi, česar res ne bi smeli pozabljati.

- Že prej ste omenili knjigo Tebi, Slovenska krajina, in da gre tudi za skromen poklon z vaše strani ob letošnjem jubileju priključitve. Kako bi predstavili to knjigo?
V knjigi, Tebi, Slovenska krajina, s podnaslovom Slovenstvo Jožefa Klekla st. (1874–1948) v medvojnih dokumentih (1941–1945) v luči predvojnih dogodkov, ki je moja nekoliko predelana doktorska disertacija, sama priključitev Prekmurja k matici ni osrednja tema, se je pa nemalokrat dotakne, saj sem hotel bralcu približati resnico o slovenstvu ene najmarkantnejših osebnosti prekmurske zgodovine. To so mu mnogi idejni nasprotniki po drugi svetovni vojni odrekali, in sicer na osnovi nekaterih dokumentov, ki so nastali med njegovo internacijo na Madžarskem. Gre za resnico o tem velikem rodoljubu, o globoko čutečem in zavednem Slovencu, duhovniku, pisatelju, pesniku, publicistu, politiku …, ki nosi prav gotovo tudi eno od vodilnih vlog pri priključitvi Prekmurja k matici. Knjiga na osnovi literature in dosegljivih virov obelodani dogodke in delo različnih oseb, ki so bile za slovenstvo, kot tudi tiste, ki so bili proti temu. Zaradi tega – morda je to nekoliko moteče – je knjiga dokumentirana z več kot 600 opombami. Urednik knjige mi je dejal, da gre praktično za dve knjigi. Samega pa me je pri pripravi te knjige ob obletnici priključitve Prekmurja k Sloveniji vodila želja približati bralca resnici, da očitanje Kleklu, da je separatist, renegat, madžaron ipd., nima z zgodovinsko resnico nič skupnega, kar medvojni akti tudi potrjujejo. Hkrati pa knjiga predstavlja, ob doslej »nevidnih« dokumentih, vidnejše, z globoko ljubeznijo izpolnjeno poslanstvo, ki ga je Klekl (skupaj z drugimi katoliškimi duhovniki) opravil za slovenstvo in priključitev dežele med Muro in Rabo k matici.

Stanislav Zver
je bil rojen leta 1947 v vasi Gomilice v župniji Turnišče. Po končanem študiju teologije v Ljubljani, je istega leta 1973 bil posvečen v mašnika. Svoj študij je nadaljeval in magistrski študij končal z nalogo: »Pomen Jožefa Klekla st. (1874-1948) v obrambi slovenstva med Muro in Rabo.« Doktorski študij je zaključil z nalogo: »Slovenstvo Jožefa Klekla st. (1874-1948) v medvojnih dokumentih (1941-1945) in v luči predvojnih dogodkov.«
Dr. Stanislav Zver je na svoji dušnopastirski poti služboval v Črni na Koroškem, v Črenšovcih, v Maroboru je bil dve leti spiritual v bogoslovju, sedaj pa je že 32 let župnik v župniji Bogojini. In še zanimivost - v času svojega odraščanja je dr. Stanislav bil ministrant še enemu velikemu prekmurskemu velikanu Ivanu Jeriču.

ERJAVEC, Matej. (Gost meseca) Ognjišče, 2019, leto 55, št. 7, str. 8-13.

Julij je prvi počitniški mesec in pri Ognjišču vam predlagamo, da čas poletnih počitnic preživite v družbi z dobro knjigo, ki vas bo duhovno in vsestransko obogatila. Zato smo vam pripravili posebno poletno ponudbo, z ugodnejšimi cenami knjig. V tej ponudbi lahko tudi dobimo idejo, kaj podariti komu od naših najbližjih in mu polepšati počitniške dni ter ga duhovno obogatiti.

Tik pred poletjem prihaja iz tiskarn knjiga o svetnikih in živalih Košuta, miš in lišček. Neverjetno veliko svetnikov je povezanih z živalmi. Kdor ljubi Boga, pravilno ljubi tudi njegovo stvarstvo. To nam odkrivajo zgodbe v tej knjigi. Bogato ilustrirane zgodbe so namenjene sicer otrokom, s pridom pa jih bomo prebrali tudi odrasli. Več o knjigi si lahko preberete na str. 113.

V mesecih, ko se odpravimo na daljše potepe ali potovanja, smo v Temi meseca pogledali res daleč – v vesolje. Spomnili smo se 50 letnice pomembnega dosežka človeštva, ko je prvi astronavt stopil na Luno in kako na ta dogodek gledati iz vidika današnjega časa. Da pa ni treba daleč, da lahko doživimo čudovito naravo in se naužijemo svežega zraka, vas vabimo tudi, da spoznate Slovensko turno kolesarsko pot in se preizkusite v turnem kolesarjenju na eni izmed 41 tras označenih in urejenih poti.

Izredno daleč za takratne razmere je potoval slovenski misijonar Ignacij Knoblehar, ki se je rodil pred 200 leti in ga predstavljamo v prilogi. Na potovanjih je zbolel in še mlad umrl, toda njegovi izsledki so pomagali poznejšim misijonarjem na poti oznanjevanja evangelija v osrčju Afrike.

Za nekaj dodatnega razvedrila smo poskrbeli z intervjujem z dvema ansambloma, ki sta slavila na zadnjem festivalu za ‘naj polko in valček’, za tiste bolj radovedne naša znanstvenica Katarina razloži, katere ribe pijejo vodo in katere ne, najdete lahko opis, kako poteka oratorijski dan z vidika animatorjev in kako potekajo poletne počitnice na Škofijski gimnaziji v Mariboru.

Letos poleti bomo praznovali 100-letnico združitve Prekmurja z matično domovino. Tej temi se bomo v Ognjišču še posvetili. Tokrat pa smo kot gosta meseca povabili dr. Stanka Zvera, župnika v Bogojini, ki je dober poznavalec prekmurske preteklosti. Pri Ognjišču bo ob jubileju izšla njegova knjiga z naslovom Tebi, slovenska krajina, ki predstavlja zgodovinske okoliščine združitve ter čas in razmere pred njo in po njej.

Na romanju bolnikov in invalidov na Brezje je udeležence navdušil s svojim petjem ženski tercet (Nataša Banko, Anica Smrtnik in Natalija Šimunovič ob orgelski spremljavi Anice Smrtnik). Pred poletjem je izšla zgoščenka Marijinih pesmi z naslovom Ko zarja zlati nam gore, na kateri so Marijine pesmi.

Morda se čudno sliši, a vedno, ko oddamo knjige v ponatis, sem vesel, ker menim, da smo s knjigo zadeli ‘v bistvo’ in da je knjiga dosegla svoj namen – šla je med ljudi. Veselje je še večje, če gre za tretji ali celo četrti ponatis. Tako so v tiskarni kar štirje ponatisi. Gre za tri knjige p. Karla Gržana. Prva Jaz Čarli Čeplin je dosegla že 5. izdajo (4. ponatis), druga Čas prekratkih hlač 4. izdajo (3. ponatis) in tretja Začinjeno za življenje pa 3. izdajo (2, ponatis). Četrta pa je knjižica iz zbirke Pozitivne misli Najdi čas (1. ponatis). V isti zbirki sta izšli še knjižici Nič zato in Stopinje v pesku.

 RUSTJA, Božo. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 6, str. 4.

tema meseca

50 let od pristanka na Luni

priloga

Ignacij Knoblehar

gost meseca

dr. Stanislav Zver

Preberite več: Julij 2019

* 4. junij 1910, Kropa, † 22. junij 1989, Dunaj

»Čim dlje pojem, čim bolj se ukvarjam z mladimi pevci, tem bolj sem prepričan, da mora biti pevec za svoj poklic rojen. Tehničnih zahtev se pač lahko nauči, toda notranja nuja, potreba, da se s petjem izražamo, je dar, ki se ga ne da pojasniti ne naučiti. Kdor te notranje nuje nima, bo to težko razumel. Vsa tehnika je le neogiben pogoj. Šele onkraj tehničnega znanja bo petje umetnost. Če se v notranjosti umetnika ne vžge iskra, tudi poslušalcem ne bo toplo pri srcu, zakaj publika dobro občuti, ali ima pevec na koncertnem ali opernem odru kaj svojskega izraziti, kaj več, kakor željo po zunanjem učinku.« Tako je na podlagi osebne izkušnje zapisal Anton Dermota, operni in koncertni pevec ter glasbeni pedagog v svoji knjigi Tisoč in en večer (Mohorjeva družba, Celje 1985). Z vztrajnim delom in ob pomoči modrih učiteljev je razvil pevski dar, ki mu je bil položen v zibelko, da je postal svetovno znan glasbeni umetnik – tenorist, eden najboljših izvajalcev Mozartove glasbe. Predstavljamo ga ob trideseti obletnici njegove smrti.

"VSAJ ENEMU NAJ GRE BOLJE”
»Moja otroška leta so tekla v revščini, v taki revščini, kakršno si danes komaj lahko predstavljamo,« začenja Anton Dermota svoje spomine. Rodil se je 4. junija 1910 v Kropi kot tretji od dvanajstih otrok žebljarske družine. Takrat je bila ljudska šola v Kropi trirazredna s pododdelki. Anton je nosil domov odlična spričevala in je bil vpisan v zlato knjigo ter dobil medaljo za odličen uspeh, vendar na nadaljnje šolanje zaradi revščine ni bilo misliti. Po končani šesti šoli so ga domači dali na Bled k župniku za hlapčka. Opravljal je delo v hlevu, stregel pri maši in zvonil. Tam je ostal dobro leto. Kroparski župnik, ki je vedel, da je Anton glasbeno nadarjen, je očetu predlagal, da bi ga poslali v Ljubljano v orglarsko šolo. »Nekaj dni pred odhodom od doma, sva z mamo brala borovnice. Plaho me je pogladila po glavi in rekla: “Vsaj enemu naj gre bolje.”« Med njegovimi učitelji na orglarski šoli sta bila duhovnika skladatelja Stanko Premrl in Franc Kimovec, ki sta mu ostala v najlepšem spominu. Anton je v šoli naglo napredoval in Premrl, ki je bil ravnatelj stolnega kora, mu je sedemnajstletnemu izkazal veliko zaupanje: izročil mu je ključe od kora in orgel, da je igral pri mašah in drugih slovesnostih. Po treh letih se je vrnil na Bled, tokrat kot organist in cerkovnik ter s tem začel poklic glasbenika. Zatem je bil nekaj časa organist in zborovodja v Kropi. Ko je zvedel, da v Tržiču iščejo organista, se je peš odpravil tja in tamkajšnji župnik Anton Vovk, poznejši ljubljanski nadškof, ga je ljubeznivo sprejel, vendar te službe ni nastopil. Ko se je vrnil domov, je v dnevniku Slovenec našel oglas, da ljubljanski operni zbor išče tenorista. Na priporočilo znanca je bil sprejet.

Z LJUBLJANSKE OPERE NA DUNAJSKO
Na sprejemnem izpitu je ravnatelj konservatorija Julij Betetto dejal: »Iz tega glasu ne bo nič. Za solistični poklic nikakor ni primeren.« To je Dermota zvedel kasneje, ko je bil že uveljavljen operni lirični tenor. Štiri leta je vzdržal v zborovskem petju v ljubljanski operi, ki mu ni bilo cilj, ampak le sredstvo za napredovanje. Ob tem petju je študiral na konservatoriju, na orglarski šoli je poučeval klavir. Leta 1934 je končal šolanje v Ljubljani, a svoje znanje je hotel poglobiti. Profesorji so ga podprli, dobil je nekaj štipendije in lahko je odšel na Dunaj, kjer je eno leto študiral solopetje, potem pa se je prijavil na avdicijo dunajske opere. V prvem poskusu ni uspel, v drugem pa: 1. septembra 1936 je postal redni član dunajske državne opere. Začel je z malimi, poskusnimi vlogami. Prvo večjo vlogo je imel v Verdijevi Traviati. ‘Prodor v svet’ je dosegel s svojim likom Don Ottavia v Mozartovi operi Don Juan. »Z Mozartovimi vlogami sem osvojil svet in ga preromal križem kražem. Oprijel se me je naziv Mozartsänger (pevec Mozarta). Poleg tega sem prepel vso svetovno glasbeno literaturo, ki je namenjena liričnemu tenorju. Lahko bi naštel kakšnih sedemdeset vlog. Mislim, da v Evropi ni opernega odra, na katerem ne bi nastopal.« Leta 1959 so dunajski operni umetniki izvedli Mozartov Requiem v Vatikanu in takrat se je Dermota osebno srečal s papežem sv. Janezom XXIII. Rad je prihajal v svojo domovino in je z veseljem nastopal ob raznih slavjih. Eno takih je bila proslava 500-letnice ljubljanske škofije septembra 1962. Po slovesni maši, pri kateri je pel, je bil Dermota gost pri večerji. »Midva se že poznava,« je rekel nadškof Vovk. »Potem niste prišli v Tržič. Čisto prav, da niste prišli, saj bi bili vse življenje navaden šuštar.«

NJEGOVA GLASBENA DRUŽINA
Ko je Anton Dermota prišel na Dunaj, je leta 1935 spoznal Hildo Berger von Weyerwald, svojo poznejšo ženo, ki je tudi študirala na konservatoriju in se je v njegovo korist odrekla svoji lastni karieri. Ko so otroci nekoliko odrasli, ga je spremljala na vseh poteh, na koncertnih odrih pogosto kot pianistka. Leta 1939 ju je pri frančiškanih v Ljubljani poročil p. Roman Tominec, velik prijatelj umetnikov. Po poroki so se odpeljali v Kropo, da je svojo izvoljenko predstavil staršem, ki sta jo nadvse ljubeznivo sprejela. »Moji ženi je bilo, kakor da bi bila že od nekdaj pri nas.« Med vojno sta se rodili hčerki Jovita in Tanja, leta 1948 pa sin Marian. Starša, glasbena umetnika, sta hotela vse tri otroke vzgojiti v tesnem stiku z glasbo. Prvorojenka je študirala gledališko umetnost, kasneje pa se je posvetila petju, predvsem koncertnemu. Tanja je študirala violino in je glasbeno tudi maturirala, študirala pa je na trgovski akademiji. Sin pa je s prijatelji ustanovil glasbeno skupino, kjer je igral tolkala in pel. Tudi Antonova brata Leopold in Gašper sta bila tenorista, operna pevca. Anton Dermota je bil leta 1946 razglašen za ‘komornega pevca’: ta častni naziv podelijo posebno odličnim pevcem (pevkam) solistom. Od leta 1966 sta z ženo predavala na dunajski Akademiji za glasbo. Svojo zadnjo operno vlogo, Tamina iz Čarobne piščali je odigral leta 1981. Umrl je na Dunaju 22. junija 1989, kmalu po svojem 79. rojstnem dnevu. Žena Hilda pa je odšla za njim v 101. letu (5. marca 2013). Ob stoletnici njenega rojstva (leta 2012) je hči Jovita v Avstrijskem gledališkem muzeju na Dunaju pripravila razstavo “Anton Dermota: življenje pevca”.

ČUK, Silvester. Antoln Dermota (1910-1989). (Obletnica meseca), Ognjišče, 2019, leto 55, št. 1, str. 40-41

Tretjo soboto v juniju (15. 6) bo, kot je že tradicionalno, potekalo letos že 51. romanje bolnikov, invalidov in ostarelih na Brezje. Romanje je pol stoletja organizirala naša revija, letos pa se organizaciji pridružuje tudi Slovenska karitas. Vse prisrčno vabimo na Brezje. Pomislimo, kako bi pomagali tudi komu od ostarelih, bolnih ali invalidnih na to romanje. Romarsko mašo ob 10. uri bo letos vodil mariborski nadškof metropolit Alojz Cvikl. Pred mašo je skupna molitev rožnega venca, zgodaj popoldne pa so v cerkvi litanije Matere Božje z odpevi.
Tako romanje zahteva veliko ljudi, ki so pripravljeni priskočiti na pomoč. Zato vabimo vse prostovoljce, ki bi radi pomagali, naj se zberejo pred brezjansko baziliko ob 7. uri, da se dogovorimo za naloge.

Na svoj način je karitativno obarvan tudi gost meseca Tomaž Mavrič, vrhovni predstojnik lazaristov, saj govori o dobrodelnosti, ki jo je pospeševal njihov ustanovitelj sv. Vincencij Pavelski, o nekaterih vidikih njegove duhovnosti in o sedanjih dobrodelnih načrtih njihove družbe.

V letošnjem velikem tednu se je kristjanov pa tudi drugih kulturnih ljudi in ljudi dobre volje dotaknil požar v znameniti pariški Marijini cerkvi Notre-Dame. Zato vam v tokratni prilogi predstavljamo nekatere francoske gotske katedrale, da bi vsaj nekoliko zaslutili, koliko umetnosti in zgodovine se skriva v teh gotskih umetninah, ki jih je zgradila globoka vera.

Mladi so v na svojih straneh pripravili zanimivo temo o slovenskih jamah in v luči prihajajočega poletja s tem dali tudi kakšen namig, da se lahko o raziskovanju jam v Sloveniji preko društev prijavijo tudi tisti, ki bi si zaželeli malce drugačne športne dejavnosti. Ena od poletnih aktivnosti za otroke je oratorij, ki pa je mnogo več kot zgolj petdnevna zabava za otroke in tokrat sodelavci Združenja oratorijskih animatorjev razmišljajo, kako oratorij lahko poveže celotno družino.

Predstavljajo tudi glasbeno skupino Proper, ki je predstavila svoj prvi album Najprej in odigrala svoj koncert v Festivalni dvorani, spremljali so pa tudi vsebine mednarodne poletne šole na Teološki fakulteti, ki je govorila o bioetiki in politiki – področjih, ki so v današnjem času še kako aktualna. Ravno v dneh, pred evropskimi volitvami smo se pogovarjali z Romano Jordan, ki je bila dva mandata poslanska evropskega parlamenta.

Veseli smo vašega velikega odziva na spomladansko ponudbo Ognjišča, zlasti na ponudbo ob prejemu zakramentov. Veseli nas, da podarjate krščencem, prvoobhajancem in birmancem knjige in stvari, ki jih bodo duhovno bogatile. Ostanite zvesti bralci in naročniki naših knjig in drugih izdaj tudi naprej.

Med novostmi, ki prihaja iz tiskarne, naj omenim knjigo Roberte Vinerba Sto in eno vprašanje o BOGU. Gotovo se tudi nam pojavlja veliko vprašanj o Bogu in o veri. Sto in eno vprašanje je zaobjeto v tej knjigi, zajeta pa so v poglavja: Bog, Stvarjenje, Jezus, Vstajenje, Cerkev, Marija, Zlo, Vera. Kratek, a dovolj poglobljen odgovor nam bo razblinil marsikateri dvom, ki se nam poraja. Več o knjigi si lahko preberete na str. 113, odgovor na eno vprašanje iz knjige pa ‘za pokušino’ na str. 65.

 RUSTJA, Božo. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 6, str. 4.

O nebesih in večnem življenju ne razmišljamo prav pogosto. Celo tedaj, ko iščemo smisel v našem življenju, pozabimo, da bi ga iskali v Jezusovem odrešenju ter obljubi večnosti. Ker v to nismo prepričani in temu mogoče po tiho celo ne verjamemo, na kakšno vprašanje, v čem je naše veselje in naše upanje, prav tako ne znamo ali ne zmoremo odgovoriti, da je to vstali Jezus Kristus. Pa vendar – kaj bi lahko bilo večje upanje in večje darilo kot obljuba večnega življenja?

V mnogih človeških predstavah, književnih delih ali umetniških slikarskih upodobitvah se je nebesa slikalo kot rajski vrt, kot skupnost svetnikov, kot veliko mesto itd. Velik vpliv na današnje mišljenje in podobe nebes so imele že prve krščanske skupnosti, kasneje pa razne temeljne znanosti. Filozofija, umetnost, glasba – vse te panoge so na svoj način razvijale misel in vidno podobo Boga, nebes in večnosti.
Ob pojmu nebes se postavlja kopica vprašanj: Kako pomembna so nebesa za vero kristjana? Kakšno občutenje bo ob vstopanju v večnost? Bomo v nebesih lahko prepoznali svoje bližnje, prijatelje? Veliko vprašanj pušča odprtih tudi Petrov stavek (2 Pt 3,13): »Mi pa po njegovi obljubi pričakujemo nova nebesa in novo zemljo, v katerih biva pravičnost.« Kakšna bodo torej nova nebesa in nova zemlja? Kaj vemo o nebesih in kakšne predstave imamo?

VERA KOT GORČIČNO ZRNO
Vera v večno življenje in obstoj nebes je nekaj, kar kristjani najtežje sprejmemo. To je eden od ključnih trenutkov naše vere, ko se srečamo tudi z Jezusovim komentarjem: »Če bi imeli vero kakor gorčično zrno, /…/ in nič vam ne bo nemogoče.« (Mt 17,20) Zakaj je torej vera v nebesa in posmrtno življenje za nas tako nemogoča?
Jezus se je po vstajenju večkrat prikazal tako svojim učencem kot širši množici. Ravno ta prikazovanja, pri katerih Jezus stopi pred svoje učence s telesom, nam lahko utrdijo vero v to, da On živi in da bomo na enak način živeli tudi mi. Pomislimo samo na tisti čas in na dejstvo, kako hitro se je krščanstvo širilo, in to ravno na prepričanju in veri, da je Jezus Kristus vstal od smrti.
Samo klic k iskrenemu notranjemu preverjanju: Verjameš temu velikonočnemu sporočilu? Verjameš v nebesa in življenje po smrti?

KAKO JE S TELESNOSTJO IN DUŠEVNOSTJO?
Ena od bolj razširjenih napačnih interpretacij o nebesih je ta, da so nebesa prostor, kamor gredo duše po smrti, ko za vekomaj zapustijo človeško telo. Tudi po pogovoru z eno od mladinskih skupin, kjer smo govorili o njihovem odnosu do nebes, se je pokazalo, kako pomanjkljivo vedenje in kako napačne predstave imamo ljudje o večnem življenju. Zdi se nam, da bomo živeli večno kot duša, ločeni od naših teles … Ampak to ni v skladu s krščanskim naukom. Čeprav je res, da ob smrti duša zapusti telo, ga ne zapusti za vekomaj. Ob koncu sveta, ob končnem vstajenju se bodo duše ponovno združile s telesi. Vendar ne z razpadenimi, strohnelimi ali celo upepeljenimi (na začetku Svetega pisma beremo: Prah si in v prah se povrneš, kar pomeni, da je naše zemeljsko telo res podvrženo trohnenju), nasprotno, Bog nam bo dal novo, poveličano telo, podobno telesu Jezusa Kristusa. To je tudi vsebina pisem apostola Pavla, ki jih je pisal kristjanom v Korintu.

VSTOP SAMO ZA OČIŠČENE ALI KAJ SE JE ZGODILO Z VICAMI?
Ne glede na predstave, kako izgledajo nebesa in kako poenostavljeno ali popačeno si jih predstavljamo, pot v nebesa ni samoumevna. Tudi pot do nebes nam kristjanom največkrat ni poznana in jasna.
Preden lahko gremo v nebesa, moramo biti očiščeni, ne samo od naših grehov, ampak tudi vseh semen greha. Kot bi rekla Katarina Genovska: »Očistiti se moramo rje in umazanije, ki jo je tudi greh pustil na nas.« Hkrati se lahko vprašamo, kdo od nas je res toliko čuječ in v vsakem trenutku svojega življenja spravljen z Bogom in soljudmi. Če bi moral v tem trenutku ali pa čez eno uro umreti – si res pripravljen na smrt?
Pot v nebesa torej ni direktna. No, največkrat ne, nam pa Cerkev daje na oltar mučence, ki so v celoti očiščeni zaradi svojega žrtvovanja in požrtvovalnosti za vero. Lahko gredo takoj v nebesa. Če pogledamo večino ljudi, ob smrti potrebujemo očiščevanje, če želimo biti sprejeti v nebesa. To je tudi namen vic.
Kaj so vice? Pomudimo se za trenutek pri nauku, ki ga v zvezi s tem podaja Katekizem katoliške Cerkve. Tistim, ki umrjejo v Božji milosti in Božjem prijateljstvu, a so nepopolno očiščeni, je sicer njihovo večno zveličanje zagotovljeno, vendar pa po smrti trpijo očiščevanje, da bi dosegli svetost, ki je potrebna za vstop v nebeško veselje. (KKC 1030)

Dantejeva vizija
Katera je najbolj močno prisotna vizualizacija nebes in pekla? Gotovo gre za literarno delo Božanska komedija Danteja Alighierija iz 14. stoletja. Knjiga je bila že v tistih časih prava uspešnica in že za časa njegovega življenja vsaj 600-krat ročno prekopirana.
Dejstvo je, da je iz njegove literarne predloge marsikatera predstava o nebesih postala kar popularna in skorajda uradna predstava tega, kako nebesa izgledajo, čeprav gre samo za literarno delo.

Postavljena sem bila pred izziv. Kaj so nebesa? To je čisto preprosto, sem pomislila. A bolj ko sem se poglabljala v to besedo, bolj sem ugotavljala, da to vendarle ni tako enostavno, kot se zdi na prvi pogled. Kot otrok sem si nebesa predstavljala nekje na nebu, z oblaki in angelčki s krilci. In danes? Domišljija me je pustila na cedilu. Brskam po spletu in ugotovim, da so nebesa pravzaprav počitniški apartmaji.
Le kdo razmišlja o nebesih?
V vsakodnevnem vrvežu pogosto nimamo časa, da bi se poglobili v vprašanje onostranstva. Naše življenje na zemlji je lepo. Udobno. Zanimivo. Predvsem pa nam je znano. Življenje po tem pa ... ostaja uganka. Najlepša, a hkrati tudi najbolj strašljiva. Nihče od umrlih ljudi se še ni vrnil nazaj, da bi imeli dokaz, da nebesa zares obstajajo. Toda dokaze o pravilnosti poskusa potrebujemo v znanosti, medtem ko večno življenje ni le poskus, ki bi ga morali neprestano ponavljati, da bi dobili potrditev vsi nejeverni Tomaži. Preprosto moramo zaupati Jezusovim besedam »delajte dobro, ne da bi za to kaj pričakovali. In vaše plačilo bo veliko« (Lk 6,35). Sliši se enostavno, a je po navadi vse prej kot lahko. »Kako ozka so vrata in kako tesna je pot, ki vodi v življenje, in malo jih je, ki jo najdejo.« (Mt 7,14)
Veliko reklam oglašuje, da se bomo ob zaužitju določene jedi počutili kot v nebesih ali da je določen kraj pravi raj na Zemlji. Kaj so nebesa? Zagotovo nekaj dobrega, sem sklenila in iskala naprej. Na internetu nisem našla ničesar pametnega, zato sem spet odprla Sv. pismo in presenečeno ugotovila, da je v Knjigi vseh knjig pravzaprav podrobno razloženo, kako naj bi nebeško kraljestvo izgledalo, a z eno napako: vsi opisi so v prilikah. Zavzdihnila sem in skoraj že zaprla Sv. pismo, ko sem naletela na naslednje vrstice: »Zato jim govorim v prilikah, ker gledajo, pa ne vidijo, poslušajo, pa ne slišijo in ne razumejo.« (Mt 13,13)
»Nebeško kraljestvo je podobno gorčičnemu zrnu, ki ga je nekdo vzel in vsejal na svoji njivi. To je res najmanjše od vseh semen; ko pa zraste, je večje kakor zelišča in postane drevo, tako da priletijo ptice neba in gnezdijo na njegovih vejah.« (Mt 13,31-32)
»Nebeško kraljestvo je tudi podobno trgovcu, ki išče lepe bisere. Ko najde en dragocen biser, gre in proda vse, kar ima, in ga kupi.« (Mt 13,45-46)
»Nebeško kraljestvo je podobno kvasu, ki ga je vzela žena in ga umesila v tri merice moke, dokler se ni vse prekvasilo.« (Mt13,33)
Sodni dan
Poskušam se spomniti, zakaj še nikoli nisem zares razmišljala o nebesih. Mogoče nisem imela časa. Mogoče se mi je do takrat zdelo še zelo daleč. Mogoče pa me je bilo strah. »Resnično, povem ti: Ne prideš od tam, dokler ne plačaš vse do zadnjega novčiča.« (Mt 5,26) Nebesa niso le stanje večne blaženosti in užitka, kot suhoparno navaja Wikipedija, ampak sito, ki loči slabo od dobrega. Prehod, ki nam omogoči presoditi, kaj je prav in kaj ne. Kdaj bo to, ne vemo, vemo pa, da »moramo biti pripravljeni, kajti ob uri, ko ne pričakujemo, bo prišel Sin človekov« (Mt 25,44). Če jutri zapustiš ta svet – boš lahko z mirnim srcem stopil pred Njega? Ali pa ti bo mogoče žal za nekatera dejanja, ki si jih storil?
Jutri verjetno še ne bo prišlo tako kmalu, zato imaš čas, da se opravičiš in popraviš svoje napake.
Jaz se ves čas trudim, on pa ...
Pri popravljanju napak se lahko kmalu ujamemo v zahrbtno past. Veliko lažje kot pometati pred svojim pragom je s prstom kazati na druge. »Ne sodite, da ne boste sojeni! S kakršno sodbo namreč sodite, s takšno boste sojeni, in s kakršno mero merite, s takšno se vam bo merilo.« (Mt 7,2)
Zagotovo se spomniš prilike o delavcih v vinogradu, ki so na koncu dneva dobili enako plačilo, ne glede na čas prihoda, kar je šlo seveda v nos tistim, ki so delali že od jutra. A jim je gospodar odgovoril: »Ali ne smem storiti s svojim, kar hočem?« (Mt 20,15) Ne sodimo ljudje, ampak On. Božja pravila so drugačna od človeških, tega ne smemo pozabiti.
Bog je dober, zato je strah odveč
Bog je dober in nas ne bo nikoli zapustil. Mi smo tisti, ki se oddaljimo od njega. »Kajti vsak, kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu bo odprlo.« (Mt 7,8)
Smrti nas ne sme biti strah. Kot pravi Jezus: »Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, duše pa ne morejo umoriti.« (Mt 10,28) Zakaj bi se oklepali poti, ko pa nas čaka Cilj?
No, kaj so potem nebesa?
Nebesa niso le počitniški apartmaji. Nebesa so cilj, ki nas spodbuja, da delamo dobro na Zemlji. »Kajti kaj koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa zapravi?« (Mt 16,26)
Katarina Šoln

Tomaž Akvinski za potrebe razlage o našem odnosu do greha in večnosti med sabo primerja grehe, ki jih ljudje počnemo. Za smrtni greh pravi, da gre za greh, ki povzroči takšne poškodbe, da vplivajo na sam temelj in zadanejo v samo načelo stvari. Za primer ponudi oko, ki ga uporabljamo za vid. Če v svoje oko zabijemo žebelj, je poškodba drugačna, kot če nam v oko prileti nekaj prahu. Žebelj oko uniči do tem mere, da nikoli več ne bo videlo svetlobe, in uniči pogled na Božjo lepoto.

Kdo izbere pekel?
Ko pogledamo na modernega človeka današnje dobe in njegov moderen odnos do življenja, ne zasledimo vprašanj ne o nebesih ne o smrti. To je posledica dejstva, da za modernega človeka ni greha in posledično tudi ne pekla. Govor o peklu in njegova prisotnost je nekaj, kar je sodobnemu človeku, ki se odmika od obstoja greha, tuje in moteče. Če že ne zanika njegove prisotnosti, pa jo vsaj potiska čim dlje od sebe. Če ni greha, potem se tudi z vprašanjem, kaj bo po smrti, če sem grešen, ni treba ukvarjati.

Kaj se zgodi po smrti
David Winter
Odgovore na pogosta vprašanja v zvezi s smrtjo lahko najdete tudi v knjigi Založbe Ognjišče Kaj se zgodi po smrti. Knjiga odgovarja na mnoga vprašanja, povezana s posmrtnim življenjem, in pokaže, kako bi mnogi ljudje radi verovali v življenje po smrti, vendar si ga ne morejo predstavljati. Avtor ne prodaja svoje modrosti, ampak išče odgovore o življenju in smrti v Svetem pismu in nauku Cerkve.

V četrtem razredu sem morala na poletnih tednih duhovnosti narisati nebesa, kot si jih predstavljam. Narisala sem nasmejane angele na oblakih z velikimi vejami v rokah pa Boga na udobnem stolu, ki sprejema vse, ki pridejo skozi velika vrata. Ta risba mi je zelo dragocena in jo hranim še danes. Zakaj? Zato, ker je tako preprosto otroška, z vero v nebesa in prepričanjem v lepoto, ki je tam. Toda z leti se je nekaj spremenilo. Začela so se pojavljati mnoga vprašanja, dvomi in tam v srednji šoli bi le s težavo narisala nebesa. Predvsem zato, ker sploh nisem verjela, da nebesa so. Težko je narisati nekaj, za kar sploh nisi prepričan, da obstaja. Lahko narišem travnik, ker ga vidim, lahko narišem nebo, ker vem, kakšno je, toda nebesa … Ali sploh obstajajo?
Navadno ob besedi nebesa takoj pomislimo na nek kraj, ki je visoko nad oblaki. Pred vrati stoji sv. Peter s ključi; tam prebivajo angeli in svetniki. Zame so bila nebesa ob tej razlagi nekaj nedosegljivega in niti ne najbolj privlačnega. Prav tako sem ob pogovoru z vrstniki lahko večkrat slišala, da si je nebesa izmislila Cerkev, da ta sploh ne obstajajo; če sem res tako zelo prepričana, naj jim to dokažem. Seveda so bili moji poizkusi bolj ali manj neuspešni.
Predstavljaj si, da ti tvoj najboljši prijatelj, ki te ima zelo rad, za rojstni dan obljubi čudovito darilo. Ne veš, kakšno je, veš le to, da bo. Zaupaš mu in verjameš, ker je tvoj prijatelj in mu veliko pomeniš. Komurkoli bi želel razložiti, kaj to je, bi to lahko storil le do neke mere, saj darila nisi še videl. Darilo je skrivnost. Tudi Bog, ki nas ima neizmerno rad, nam nebesa podarja kot velik dar. Ta dar ni samo za izbrance, ampak zate, zame, za tvojega prijatelja pa tudi za nekoga, ki ti ni najbolj pri srcu. Za vse. Res pa je, da se lahko svobodno odločamo, ali bomo to darilo sprejeli. Vsi namreč ob krstu prejmemo vstopnico za nebesa, od nas pa je odvisno, ali bomo res stopili na pot, ki pelje tja, ali bomo raje izbrali katero drugo.
Katekizem katoliške cerkve nas uči, da so nebesa stanje. Torej ne gre za kraj, ampak za stanje, ki je kot neskončen trenutek ljubezni. Si predstavljaš? Verjetno težko, kajti v današnjem svetu so greh, trpljenje, bolečina nekaj čisto vsakdanjega. Toda Bog obljublja, da bo v nebesih le ljubezen. Tam, kjer je ljubezen, pa je tudi veselje, sreča, mir … Večkrat lahko koga slišiš reči, da se je počutil kot v nebesih ali da je bil v sedmih nebesih. Navadno tako opisujemo trenutke z ljubljeno osebo, čudovite sončne vzhode, razgled na vrhu gore … In na nek način imamo prav, vse to je drobcen priokus nebes, ki čakajo na nas.
Sveti Frančišek Saleški je napisal tole misel: »Čas za iskanje Boga je to življenje. Čas, da Boga najdemo, je smrt. Čas, da Boga uživamo, je večnost.«
Da bi verjeli, da Bog res je, bi ga radi videli in to naj bi se zgodilo v nebesih. Toda pozabljamo, da lahko Boga na nek način vidimo že danes. Da se skriva v vsem, kar je ustvaril, v soncu, cvetlicah, človeku, v pesmi ... Da je vsa ta lepota njegova in da imamo v tem življenju nalogo, da to odkrijemo.
Naloga: Pomisli, kakšna bi lahko bila nebesa. Kako si jih predstavljaš ti? Kaj zate pomeni stanje popolne ljubezni in veselja? Si tega želiš? Kaj pa lahko storiš, da prideš tja?
Danijela Čibej

HITRA RAZLAGA

Kdo gre v nebesa?
Tisti, ki umrjejo v božji milosti in božjem prijateljstvu in ki so popolnoma očiščeni, za vekomaj živijo s Kristusom. Za vekomaj so podobni Bogu, ker ga gledajo »takšnega, kakršen je« (Jn 3,2), iz obličja v obličje (prim. 1 Kor 13,12; Raz 22,4) KKC 1023

Kakšen je namen vic?
Tistim, ki umrjejo v božji milosti in božjem prijateljstvu, a so nepopolno očiščeni, je sicer njihovo večno zveličanje zagotovljeno, vendar pa po smrti trpijo očiščevanje, da bi dosegli svetost, ki je potrebna za vstop v nebeško veselje. KKC 1030

Kdo gre v pekel?
Nauk Cerkve zatrjuje obstoj pekla in njegovo večnost. Duše tistih, ki umrjejo v stanju smrtnega greha, gredo takoj po smrti v pekel, kjer trpijo peklenske kazni (muke), »večni ogenj«. KKC 1035
Ne moremo ljubiti Boga, če storimo velik greh zoper njega, zoper svojega bližnjega ali zoper samega sebe. Naš Gospod nas opozarja, da bomo ločeni od njega, če se ne zmenimo za lajšanje velikih potreb ubogih in malih, ki so njegovi bratje (prim. Mt 25,31-46). Umreti v smrtnem grehu, ne da bi se ga bili skesali in ne da bi sprejeli usmiljeno Božjo ljubezen, pomeni po svoji lastni svobodni izbiri ostati za večno ločeni od njega.

ERJAVEC, Matej, Ognjišče (2015) 05, str. 98-103

ob obletnici Kosovelove smrti ... prinašamo pogovor z raziskovalko primorske zgodovine, življenja v Tomaju ... Kosovelove družine

“Narodni voditelji bi morali skrbeti, da bi bilo čim manj žrtev, ne pa izzivati.”

Rastlina ne more rasti brez korenin. Zgodovina predstavlja korenine naroda. Narod, ki ne pozna svoje zgodovine, ne more rasti v prihodnost. Seveda mora biti zgodovina nepristranska, napisana na podlagi dokumentov, ne pa podrejena idejam, zlasti tistim, ki so človeštvu prinesle toliko zla. Tako zgodovino zahodnega slovenskega prostora se trudi pisati tudi Mira Cencič.

- Kot otrok ste obiskovali šolo v rodnem Tomaju, ki so jo vodile slovenske šolske sestre. Kakšna je bila pravzaprav ta šola?
Šola je imela v različnih časih različen status. Pod Avstroogrsko je bila javno priznana dekliška šola. Italijani je niso priznali in potem so sestre poučevala brezplačno. Zavod se je vzdrževal z internatom, v katerem je bivalo okrog 50 deklet, poleti so gospe iz Trsta tja hodile na počitnice, in s kmetijstvom, saj so sestre imele lepo kmetijo. Okoliški kmetje so se velikokrat hodili k sestram posvetovat o modrem obdelovanju zemlje. Žrtvovale so se za Boga in narod, nudile so versko in domovinsko vzgojo. Pod Nemci je šola delovala sicer nemoteno, a so nekajkrat prišli in sestri, ki je vodila šolo, dejali, da mora nehati s poukom, ker je v vasi nemška postojanka in niso pod kontrolo. Pouk pa se je nadaljeval. Pod zavezniki so sestre imele priznano šolo. Tomaj je namreč dve leti po vojni spadal pod zavezniško upravo (cona A). Seveda tudi takrat šola ni bila po godu krajevnemu ljudskemu odboru. Kljub temu je šola normalno delovala in v dokumentih sem zasledila, da so to šolo imeli za ‘nevtralno’, se pravi da so samo poučevali in vzgajali, v politiko pa se niso vtikali.

- Pouka pa niste imeli v slovenščini?
V mojem času je bila šola sicer v italijanščini, ker drugače ni moglo biti, a med odmori smo se pogovarjali po slovensko. V drugih šolah niti tega niso smeli. Meni so Italijani spremenili ime v Federica Soavi, pri sestrah pa sem bila Mira Žvab. Niso upoštevale odloka o poitalijančevanju imen.

- Pa tudi sicer so šolske sestre opravile veliko poslanstvo na vašem območju.
Težko je našteti vse, kar so naredile do leta 1949, ko so se po 50 letih umaknile iz Tomaja. Poleg šole so imele zavod za dekleta, gospodinjsko, še prej kmetijsko šolo, učile so različne predmete (jezike, glasbo) po želji, poučevale so verouk. Osebno ne morem pozabiti s. Nikodeme, ki je skrbela za vso vaško revščino. Obiskovala je bolnike, jim dajala injekcije, nosila hrano … Imele so čudovito posestvo, nekaj zemlje so imele v najemu, ker so zlasti v času vojne morale živeti od svojega trdega dela. Posestvo je bilo lepo urejeno, tako so hodili okoliški gospodarji k njim po nasvete in se učili od njih. Ne smemo pozabiti na gospodinjsko šolo: Več kot 500 deklet se je iz okolice pri njih vzgajalo za marljive gospodinje. In ne pozabimo: to je bila pod Italijo edina šola v slovenskem jeziku!

- Raziskovali ste tomajske župnike. Med njimi Albina Kjudra, ki je bil tudi kulturno dejaven. To sprašujem tudi zato, ker je opisal (v rokopisu) vse družine v Tomaju, med drugim tudi družino pesnika Srečka Kosovela.
Da, popisal je vse družine, ki so spadale v župnijo Tomaj. Realno je zapisal stvari. Šel pa je tudi kronološko nazaj: izvor družine, kako so se spreminjali priimki na posamezni domačiji … Tako je opisal tudi Kosovelovo družino. Opisal je stike, ki jih je imel z njimi, zabeležil pa je tudi odnos Srečka do njega in do Cerkve. Mamo je opisal kot blago, prijetno ženo, očeta kot energičnega, odločnega in strogega tudi do lastnih otrok.

- Zlasti me je presenetil župnikov zapis o Srečkovi smrti in kako se je komaj dvaindvajset leten pripravil nanjo. Opisal je, da je umrl, poln vere, kar je tudi na župnika naredilo globok vtis.
Tudi jaz veliko razmišljam o tem, kako je tako mlad človek, poln energije, poln prihodnosti, toliko razmišljal o smrti. Je šlo za slutnjo? V pesmih večkrat govori o smrti. Gospod Kjuder je napisal, da je obiskal bolnega Srečka. Ta ga je prosil, da bi ga spovedal. To je storil, ker pa ni imel s seboj svete popotnice, ga je župnik pozneje še enkrat obiskal in takrat ga je prosil, da bi se še enkrat spovedal. Prejel je obhajilo, se umiril in kmalu umrl.
Še ena zanimivost. Dobila sem pričevanje Tomajke, ki mi je pripovedovala, kako ji je Srečko kot deček pisal (nekaj časa je bivala izven Tomaja), da zelo rad ministrira. Napisal je še, da nihče od ministrantov ne zvoni tako lepo med mašo kot on.

- V pesniško zbirko tomajskega rojaka, zamejskega duhovnika Alberta Miklavca Bori šumijo, ko burja zavija ste napisali študijo. Imate pa tudi del njegove zapuščine.
Njegov brat mi jo je izročil, naredila sem fotokopije in mu vrnila originale. Tako imam pri meni spravljen šop neobjavljenih pesmi in note uglasbenih pesmi na njegova besedila. Rada bi, da bi to izdali ob dvajsetletnici njegove smrti, sicer se rado zgodi, da se take stvari izgubijo.

- Pisali ste tudi o beneškoslovenskih duhovnikih. Tudi o liku Antona Cuffola (Kofolja), ki je pisatelju Bevku služil kot lik za glavno osebo romana Kaplan Martin Čedermac. Zapisali ste, da so v knjigi opisane realne osebe in resnični dogodki.
Da, objavil je resnične dogodke. Največ stvari je pripisal Antonu Cuffolu, saj se je z njim tudi največ pogovarjal. Okrog ene osebe je strnil dogajanje v Benečiji. Pripravljali so ponatis romana Kaplan Martin Čedermac in ponudili so mi, da bi napisala uvod. Ko sem začela zbirati, so me podatki prevzeli. Iz dokumentov in iz romana se da razbrati resnično dogajanje.

- Celo jok ob italijanski pridigi je bil resničen.
Da, tako se je zgodilo. V romanu tudi opisuje, kako je šel proti Kobaridu. Tudi to drži, saj je bil prijatelj z gospodom Alijančičem iz Kreda in z njim sta debatirala o težki odločitvi: bo še pridigal slovensko ali ne.
Prevzel me je župnik iz Dreke. Bil je zelo pogumen in se ni vdal. Večkrat je pisal nadškofu v Videm in enkrat mu je napisal: Tudi vi boste prišli k podnožju Božjega prestola in boste odgovarjali za svoje ravnanje, ker niste zaščitili, da bi lahko otroke učili moliti v materinem jeziku. Pogumno, ni kaj!

- Tudi za like drugih duhovnikov, tudi omahljivcev, je imel ‘kritje’ v realnosti.
Tudi to drži. Tako se je prvi omehčal in začel pridigati po italijansko Petričič, župnik iz Šempetra. Zelo dobro je poznal te stvari in tudi pisal o njih nekdanji kobariški dekan Franc Rupnik.

- Niso pa bili Čedrmaci samo v Benečiji, ampak po celi Primorski. Vi ste del tega doživeli v zgodnjem otroštvu.
Tega se zelo dobro spominjam. Gospod Kjuder je bil duhovnik, ki me je spremljal od krsta do poroke, celo moje otroke je krstil. Pri verouku je poudarjal ponos. Govoril je lepo slovenščino, da smo ga lahko posnemali. Zaradi te svoje drže je tvegal in imel težave pri italijanski oblasti. Čudovito je pridigal. Evangelij je soočil z življenjem. Bil je zelo poučen. Razlagal nam je vesolje in dejal, da bomo v vesolju videli Mars, rdečo zvezdo. Za celo življenje se mi je vtisnilo, da je Mars rdeč. Sklenil pa je: vesolje je tako mogočno in zato hvalimo in častimo Boga, ki ga je ustvaril. In začeli smo moliti.

- V kakšnem jeziku pa ste imeli verouk v šoli?
V šoli smo imeli šolski verouk v italijanščini, imeli pa smo poseben verouk za zakramente. Za tistega smo hodili v župnišče. Pri obhajilu sem bila leta 1941 in doslej nisem opazila, da je na spominski podobi na prvo obhajilo napisano ime Miroslava. Očitno niso upoštevali italijanskega nasilnega spreminjanja imen.

- Če sedaj potegneva črto – kako ocenjujete delo primorskih duhovnikov v narodnoobrambnem smislu?
Jaz sem povedala samo del svojih doživetij. Resnica pa je dosti globlja in dosti širša. Premalo jo poznamo in zlasti doslej se je njihova vloga premalo poudarjala. Duhovniki so bili organizirani že izza avstrijskih časov, od leta 1889, v Zbor svečenikov sv. Pavla, da bi obranili dve vrednoti, ki jih lahko strnemo v besedi Bog in domovina. Leta 1920 so društvo obnovili, kajti takrat, ko je Italija zasedla naše kraje, so izgnali 150 duhovnikov in 77 redovnikov. Takrat so si zadali pomembno nalogo – preprečiti vdor fašizma v cerkev. Enotnost med duhovniki je bila popolna, lahko so bili eni bolj radikalni, drugi bolj mehki, ampak vsi so obranili molitev, petje, verouk in pridiganje v slovenščini. Sprejeli so t.i. Sedejeve norme, naj poteka verouk v jeziku, ki ga govori družina. S tem je bilo preprečeno, da bi Italijani izvajali pritisk na starše, kajti pravilo je bilo jasno.
Ko je propadla krščansko socialna organizacija z društvom Edinost, se je del krila krščanskih socialcev povezal z Zborom svečenikov sv. Pavla in so potem delovali kot tajna krščansko socialna organizacija. Ta ni bila poznana. Vedelo se je, da so duhovniki dejavni. Italijani sami so ocenjevali, da so največja ovira pri italijanizaciji prav duhovniki, vendar niso uspeli, da bi na slovensko ozemlje nameščali italijanske duhovnike, ker ni bilo italijanskih ljudi. Zapirali so posameznike, vendar organizacije niso nikoli odkrili.

- Zanimivo, da tega tajnega delovanja Italijani niso nikoli odkrili.
Šele ko je pred leti zgodovinar Pelikan raziskal to delovanje, je bilo jasno, kako je ta organizacija delovala. To tajno delovanje je trajalo ves vojni čas in je v vojnem času dobilo tudi čisto drugačno vlogo. Že maja 1941, ko so bili večinoma vsi po zaporih, zunaj je bila samo še duhovščina, so se sestali v Gorici in se dogovorili, da organizirajo gibanje narodne enotnosti po Ščekovem navodilu: enoten, neoborožen odpor in naj bo ljudstvo prežeto z željo po osamosvojitvi in priključitvi k Jugoslaviji.
Ponatisnili so celo katekizem s starejšo letnico in Italijani sploh niso opazili, da so ponatisnili knjigo, ki je bila pošla.
Ne samo katekizem, veliko knjig, tudi del literarnega značaja, so tiskali na jugu Italije, kjer ni bilo take kontrole. Pisali so rokopisna in tipkopisna glasila, ki so se širila med ljudmi. Ena njihovih glavnih nalog je bilo skrbeti za ohranjevanje pisane besede in ohranjevanje narodne zavesti. Vzgajali so v odporu proti asimilaciji, tudi če bi okupacija dolgo trajala. Šlo je za duhovno moč za to, da ostanejo in se ne dajo potujčiti. Ko ni bilo več društev so oni prek cerkvenega petja (zborov), romanj in Marijinih družb gojili ta odpor. Te cerkvene zadeve so bile nekakšna kompenzacija za oblike, ki so bile prej zelo razširjene – društva.
Krščansko socialna organizacija je ostala tudi med vojno.

- Prej sva govorila o g. Kjudru, on je bil član izvršnega odbora te tajne krščanske organizacije od leta 1938 naprej. V odboru je bilo pol laikov, pol duhovnikov. Odbor je načrtoval dejavnosti.
Med vojno je organizacija ostala. Ker je bilo največ laikov po zaporih, so pobudo prevzeli duhovniki, največ goriški. Šlo je za ljudi, ki so imeli kakšne cerkvene službe v semenišču ali v stolnici (kanoniki). Pošiljali in sporočali so vladi v London in strankam v Ljubljano, da bi se povezali, a ni bilo odziva. Proti koncu leta 1941 se je začelo pojavljati partizansko gibanje. Upali so, da bo prevladalo zdravo jedro, ker je bila večina Primorcev vernih in jim je šlo za narodno osvoboditev in ne za revolucijo. Saj so bili sami revni, le komu naj bi v revoluciji jemali! Partizanstvo se je širilo, zlasti po letu 1942 (po ‘nanoški bitki’ in po Mussolinijevem govoru v Gorici). Duhovniki so bili v velikih dilemah. Vedeli so, da odpor vodi partija, ki je ateistična, oni pa so bili zapriseženi službi Bogu. V tej dilemi je premagala očetovska drža duhovnikov: ostati s svojim ljudstvom. Največ je k tej načelni drži prispeval Ivo Juvančič. Napisal je brošuro Kristus in Galilejsko narodnoosvobodilno gibanje. V njej je utemeljil pravico do upora proti tiranom in da duhovniki ostanejo z ljudstvom ter se za vero bojujejo z ljubeznijo, ne z orožjem. Dvignejo naj se nad politiko in naj bodo kot Kristus nad strankami. To je bilo januarja 1943, februarja istega leta so v Društvu svečenikov sv. Pavla prevzeli svoj program. Njihova odločitev je bila: pomagati vsem, ne prekiniti stikov z nobeno stranjo (desno in levo), preprečevati hujše zlo, ne sprejemati nobenih funkcij v politiki in imeti dostojno distanco od okupatorja. Teh sklepov so se držali in so veljali skozi vso vojno. Vemo, da so duhovniki v času goriške fronte in velike nemške ofenzive bili med partizani, zlasti ranjenci. Govorili so: Naši fantje so šli v gozdove iz ljubezni do domovine in ne zaradi komunizma.

- To gibanje so imenovali sredina.
Tako jih označujejo partijski dokumenti. V sredino so uvrščali tiste, ki so bili proti okupatorju in proti komunizmu. Seveda to komunistom ni bilo dovolj. Kidrič je postavil kriterij, da je osnovno merilo za pripadnost OF odnos do partije, ne do okupatorjev. Seveda je bil tisti, ki se ni strinjal s tem in tega ni sprejel, narodni izdajalec. Duhovniki in laiki iz te organizacije so si prizadevali miriti in so preprečevali razvoj domobranstva in istočasno krotili oefovsko oblast, da ni bilo takšnega nasilja in zločinov, kot jih poznamo drugje. Nastajajoča oblast se jih je zelo bala. Zakaj? Vedeli so, da jih ljudje zelo spoštujejo, tudi zaradi njihovega upora proti fašizmu v preteklosti. Tudi sami so priznali, da so narodno neomadeževani. To je bilo tudi res, saj so bili večinoma po italijanskih zaporih. Vedeli so, ko se bodo ti vrnili iz zaporov, bodo ljudje šli za njimi. Neki vosovec je zapisal: »80% primorskih partizanov bo šlo za svojimi voditelji, ko se vrnejo iz zapora.« To je bil eden od vzrokov, da so bili kritični do sredincev, čeprav ti niso nič slabega naredili, ampak samo dobro. Zaradi tega strahu so jim marsikaj podtikali, iskali ‘belo gardo’, kjer je ni bilo …

- Po koncu vojne oblast na Primorskem do duhovnikov zaradi njihovega narodnoobrambnega dela ni bila čisto nič bolj prizanesljiva kakor drugje.
Čisto nič! V prvem govoru po končani vojni je Kidrič dejal: Ker se nam niso priključili, so krivi državljanske vojne in zaradi tega narodni izdajalci. Pomislimo, kakšne miselne premise je uporabil! Tako so tudi ravnali. Ko so prišli v Gorico, so najprej pogledali samostane, župnišča, škofijo. Pozaprli so sredince. Padali so tudi streli in sicer tako, da se ni točno vedelo, kdo je ljudi ubil. Navodilo ‘od zgoraj’ se je glasilo: “Storite to, kadar je sovražnik blizu.” Ti ljudje so bili preveč priljubljeni, niso jim mogli najti nič, da bi jih omadeževali. Zato so delali atentate tako, da se ni moglo ugotoviti, kdo je streljal. Kasneje se po dokumentih da ugotoviti, kdo je zbiral informacije o določenih ljudeh. Če jih je zbiral, jih je z določenim namenom. Za nekatere so takratni časopisi poročali o atentatu in tudi opisali potek. Tako vemo, kdo je krivec.

- Po osnovni stroki niste zgodovinarka. Zanimivo je, kako ste se vi začeli ukvarjati z zgodovino?
Šla sem obiskat tigrovca Rutarja, doma s Tolminskega. Po poklicu je bil učitelj, nazadnje je delal kot vzgojitelj v dijaškem domu, stanoval pa v hišici na Grčni pri Gorici. V svoji duši je vedno živel za ideale tigrovstva. Ob slovesu mi je dejal, naj še kaj pridem. Menila sem, da se moram oglasiti že zaradi tega povabila. Seveda so me njihove usode tudi zanimale. Ob nekem srečanju mi je dejal: »Sedaj pa pišite!« Najprej sem odklonila, potem sem videla, da trpi. Tako sem najprej začela pisati zaradi njega, potem pa tudi zaradi tega, ker me je stvar prevzela.

- Tako je nastala knjiga o Tigru, ki jo je izdala Mladinska knjiga, potem še več drugih publikacij, ki jih je izdalo Društvo za negovanje rodoljubnih tradicij.
To je bil začetek vašega zanimanja za TIGR. Kako pa ste se začeli ukvarjati s problemom sredine?
Pravzaprav naključno. Sorodnik krščanskega socialista, me je prosil naj v arhivih pogledam, če je kaj tam o odvetniku Ernestu Jazbecu, ki je ustanavljal šole po Trstu. Potem so ga Nemci aretirali, poslali v taborišče, od koder se je vrnil, in nekateri trdijo, da so ga videli v Gorici, nikoli pa ni prišel domov v Sveto na Krasu. In našla sem kup dokumentov o krščanskih socialistih. Vse so spremljali in beležili. ‘Na vrh’ so romale informacije o njih, ‘z vrha’ pa ukazi, kako naj ravnajo z njimi. Potem sem vzela v roke še pet župnijskih kronik (Novak, Klinec, Kjuder, Šček, Čuk) in primerjala podatke in dogodke s tem, kar sem našla v arhivih. Stvari so se neverjetno ujemale. Posebno je dragoceno pisanje dr. Klinca, saj so njega primorski duhovniki imenovali za vez z OF. Z njim so se srečevali takratni politiki Bebler, Vidmar in Stanovnik.

- Pri tigrovcih ste občudovali veliko stvari. Omenjate pa tudi žalost, ki vas je navdajala, ko ste preiskovali dokumente. Za kaj gre?
Gre za idealiste, ki so delali za narod in domovino. Končajo pa teptani, zaničevani in doživljajo krivice od vsepovsod. Sami so mi rekli, da so od Italijanov pričakovali preganjanje, saj so se jim upirali. Po tem, kar so doživljali v Jugoslaviji, ko je prišlo do pristopa k trojnemu paktu in se nadaljevalo v komunizmu, vidimo, da so vsi TIGR uničevali. Tigrovci niso imeli kam iti in niso se imeli kam zateči. Povsod so jim bile zaprte poti!
Krščanski socialici se niso vključili v OF, čeprav so jih zelo vabili vanjo, kakor se tudi niso vključili v Slovensko zavezo, so se revolucionarjem zdeli skoraj še bolj nevarni, ker so imeli vodstvo in so imeli duhovniki vpliv na ljudi.

- Letos obhajamo 70 let konca druge svetovne vojne. Oboroženi upor proti okupatorju so začeli tigrovci, a jim tega nikoli niso priznali.
Drži. Ko so leta 1958 tigrovci partizani prosili, da bi se tudi njim priznal čas osvobodilnega boja pred vojno ali vsaj čas, ki so ga preživeli v zaporih, so se začele pojavljati klevete, da so bili teroristi, angleški vohuni, ljudje dvomljive morale … Začeli so tudi močno kontrolo nad tigrovci. Pričevanje enega izmed njih govori, da so mu podtaknili orožje, da so ga spravili v zapor, kajti niso ga mogli tja poslati zaradi tega, ker je bil tigrovec!
Slišala sem, da je gibanje 13. maj predlagalo, da bi 13. maj postal državni praznik, to je dan, ko se je TIGR spopadel z italijanskim okupatorjem na Mali Gori. Tudi partizani, ki so bili organizirani okrog Janka Premrla na Nanosu, so bili samoorganizirani. Šlo je za tigrovsko navezo. To je bil pravi osvobodilni boj, brez namena prevzema oblasti, ampak samo boj proti okupatorju.

- Tigrovci v Sloveniji praktično nimajo spomenika, pa so tako ljubili in toliko naredili za slovenski narod. Ironično pa je, da ga imajo tisti, ki so jih preganjali.
Zgodovino pišejo zmagovalci. Še zmeraj smo razdvojen narod. Spomenik na Cerju (blizu Nove Gorice) je začela tigrovska organizacija, da bi dali poudarek prav tigrovcem, prvi svetovni vojni in narodno osvobodilnemu boju in boju za samostojno Slovenijo. V Ljubljani spomenika tigrovcem ni, razen nekaj na tleh pri univerzi.
Res je tragično za naš narod, kakšna povelja so dobile partizanske enote. Zdi se mi nekaj strašnega, da voditelji takole ukazujejo: »Mi se moramo posluževati takih sredstev, ki bodo omogočala fašistično mobilizacijo in s tem tudi ojačanje fašističnega terorja.« Gre za besede Edvarda Kardelja Zdenki Kidrič, kako naj ravnajo enote. V teh besedah vidimo “ljubezen do naroda” in kako je potekal partizanski boj: izzvali so Nemce in se potem umaknili, civilno prebivalstvo pa pustili v nemilost okupatorju, da je pobijal in požigal. Tudi veliko partizanov je padlo zaradi takega ravnanja. Narodni voditelji bi morali skrbeti za to, da bi bilo med ljudmi čim manj žrtev, ne pa izzivati. Ko take stvari bereš, ti zastane dih!

dr. Mira Cencič,
je rojena v Tomaju (1934), kjer je začela šolanje ter ga nadaljevala v Trstu in se pozneje vpisala na učiteljišče. Na Filozofski fakulteti je študirala pedagogiko, psihologijo in filozofijo (prva stopnja). Najprej je poučevala, zatem delala na Zavodu za šolstvo, najdlje pa je predavala na Pedagoški fakulteti v Ljubljani.
Publicistično pot je začela s pisanjem učbenikov za spoznavanje narave in družbe (več natisov) ter z objavo več strokovnih del. Ko se je začela ukvarjati s preučevanjem zgodovine pa je napisala tudi več zgodovinskih del. Njeno prvo zanimanje je domoznanstvo, zlasti Tomaj in Kras. O obeh je izdala knjigo, eno delo je posvetila družini Kosovel v Tomaju. Drugo področje raziskovanja pa je primorska zgodovina, zlasti v času fašizma in med drugo svetovno vojno. Med tem naj omenimo dve važnejši in obširnejši deli: Tigr (1997) in Primorska sredina v primežu bratomorne vojne (2011).

RUSTJA, Božo. (Gost meseca) Ognjišče, 2015, leto 51, št. 7, str. 10-15.

tema meseca

Odrini na globoko, v jamo

priloga

Francoske gotske katedrale

gost meseca

Tomaž Mavrič, vrhovni predstojnik lazaristov

Preberite več: Junij 2019