Majsko številko smo pripravljali v karanteni, ki je v marsičem oteževala naše delo, saj smo večino pogovorov morali opraviti po telefonu ali prek elektronske pošte. Majnik, posvečen nebeški Materi Mariji, odmeva v pismih bralcev.
Razumljivo, da nismo mogli mimo karantene. V njej se je znašel naš tokratni gost kirurg in alpinist dr. Jurij Gorjanc, ki v pogovoru razkriva tudi kaj mu pomeni vera v srečevanju s težkimi bolniki in ponesrečenci. Kako so preživljali karanteno, pa nam odkrivajo “preizkušani bratje in sestre”: okuženi s koronavirusom, bolnik z krvnim rakom in bolnica z sklerozo multipleks. Njihova pričevanja nas bodo obogatila in poučila.

Mnogi ljudje so zaradi pandemije in vseh ukrepov še posebej prizadeti, pahnjeni v osamo, negotovost, zaskrbljenost… Mnogi med njimi so že v preteklosti prejemalo različne oblike pomoči in so v teh razmerah še toliko bolj odvisni od pomoči. Tokrat smo se ‘na obisk’ odpravili h Karitas, ki je zbrala podatke – koliko ur in koliko kilogramov hrane se je v tem času darovalo ljudem. Pogledali smo na njihovo dejavnost v kriznem času.

Stiske ljudi vodijo posameznike tudi k različnim načinom iskanja rešitev. Eksorcist Janez Kavčič v tokratni številki podrobno opiše najbolj razširjeno vejo okultizma pri nas – bioenergijo. Kaj se pri bioenergiji dogaja in predvsem, zakaj ta tudi ni v skladu z vero v Boga.

V letu, ko bi se morali s ponosom spominjati dogodkov izpred trideset let, ko je na prvih demokratičnih volitvah zmagal Demos, je ta dogodek v začetku aprila zaradi kriznega stanja bil kar nekoliko spregledan. Danes se nam poraja vprašanje, kako primerjati takratni politični položaj z današnjim. Na tovrstna vprašanja je odgovarjal dr. Žiga Turk. 
Letošnjega maja se spominjamo tudi 100-letnice rojstva sv. papeža Janeza Pavla II., ki ga ob tej obletnici predstavljamo v Prilogi.

V mladinskem delu so se s Temo meseca ozrli na naš odnos do narave, kako smo z njo povezani in kako jo tudi v luči dejstva, da se moramo zadrževati doma oz. v okolici doma, sprejemamo kot tisti prostor, kjer se lahko ne samo spočijemo ali odklopimo, ampak tudi marsikaj novega naučimo.

Zadnjič sem vam obljubil, da bomo tej številki priložili Katalog naših novosti in predlogov za obdarovanje. Ker v tem trenutku ne kaže, da bi lahko začeli podeljevati zakramente (zlasti birmo), smo izid kataloga odložili. Vas pa vabimo, da si na str. 48 in 49 ogledate ponudbo daril za zakramente. Še bolj pa vas vabimo v našo spletno knjigarno http://knjigarna.ognjisce.si/. Tam si lahko že sedaj ogledate Knjižno ponudbo Ognjišča za pomlad 2020 v elektronski obliki in naročite želeno knjigo ali drug izdelek. Vabimo vas, da tistim, ki nimajo dostopa do spleta ali se na njem ne znajdejo, pomagate pri dostopu do kataloga. Slednjega bomo izdali v tiskani obliki, ko se bodo razmere umirile.

V tem času, kljub kriznim razmeram, na našem uredništvu načrtujemo in delamo. Prav te dni je izšla knjiga o našem ustanovitelju Franc Bole – uresničevalec evangelija. Prejeli smo precej prednaročil in naročniki so jo že dobili po pošti. To je sedaj edini način, da lahko kupite naše knjige, saj so knjigarne zaprte (od 4. maja 2020 spet odprte). Tudi zato vas vabimo na obisk spletne knjigarne.

 RUSTJA, Božo. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 5, str. 4.

priloga

Sv. Janez Pavel II. živi sto let po rojstvu

gost meseca

dr. Jurij Gorjanc, kirurg in gorski reševalec

moj pogled

dr. Žiga Turk

Preberite več: Maj 2020

Oglaša se vam babica, ki je bila najstnica, ko je Ognjišče začelo izhajati. Živela sem po takratnih pravilih, ko so se vsi mladi, ki se niso mogli šolati, zaposlili. Jaz sem ostala doma na kmetiji, da bi pomagala staršem, dokler se ne vrne kateri od bratov od vojakov. Bila sem osamljena, nisem imela druščine, pa je kot naročeno prišlo Ognjišče, katerega naročnica sem od prve številke. Lahko rečem, da mi je nadomeščalo prijatelje. To je bila samo ‘moja’ revija in me je poleg staršev tudi vzgajala, poučevala itd. Hvala Bogu, da je bilo tako, saj sem se v mladostnih viharjih vozila na dobri ladji …
Sedaj vam pišem, ker bi morala o pravilnosti mojega življenja in o vzgoji mojih otrok dvomiti. Tudi moji otroci so imeli krščansko vzgojo, no, zaradi pomanjkanja časa morda nekoliko bolj površno kot jaz. Imeli pa so tudi Ognjišče in Mavrico in mladinski verouk … Pa so vendar šli po nekih čudnih ‘sodobnih’ poteh. Sedaj se sicer nekako vračajo na stare tirnice, a meni so skoraj strli srce. Res, zanje vedno molim. Morda sem prepozno začela? Ko sem bila prepričana, da me bo najmlajša vendarle poslušala, pa me je kot strela oplazila pripomba našega župnika. Ob neki priliki je namreč članom neke skupine rekel, da ga beseda ‘koruzniki’ moti, da on te besede nikoli ne uporablja, ker da “mladi pač še zorijo” … Vsi z menoj vred smo bili tiho in ne vem, kaj si je kdo mislil. Ampak jaz se s tem nisem nikoli strinjala in se svoje otroke tako tudi učila. Če župnik mladim tako reče, kot je nam, pa res ne vem … ?
Tako sedaj mlad par, ki očitno živi ‘na koruzi’ (neporočen) pa sodeluje pri maši z branjem itd, pa še vedno pristopa k obhajilu. Pa takih je več.
Saj pravzaprav razumem današnjo mladino, da je v tako zmešanem času res težko čisto živeti. Če jim pa ob tem še duhovnik daje nekakšno potuho, pa to sploh ni več problem, ampak iz tega delamo problem samo mame! Kaj če neki dan najmlajša odide živet k fantu? Ali sem vsem drugim brez potrebe ‘težila’. Naj skomignem z rameni in si rečem: “da se mladi pač še razvijajo”? Le komu naj dajemo za zgled blaženega Lojzeta Grozdeta in sveto Marijo Goretti … ?
Angela

Ko dobim tako pismo, kot je tvoje, s katerim kdo od naših bralcev odkrije, kako mu je Ognjišče, zlasti v mladosti, pomagalo, sem zelo srečen. Ne zato, ker bi si želel pohvale, ampak zato, ker se po tolikih letih izhajanja Ognjišča (prav ta mesec – za veliko noč – obhajamo 48-letnico), še globlje zavem, da naš trud ni bil zaman. Sam čutim, da nam je bil v vsem tem času Bog blizu s svojimi izrednimi milostmi, zlasti pa v prvih letih. Zavedam se, da brez dobrih sodelavcev in posebni božji pomoči, to bi ne bilo mogoče. Hvala Bogu, da se je hotel posluževati Ognjišča za svoje delo in vas, bralci Ognjišča, ki ste nam s svojo naročnino in z molitvijo pri tem pomagali. Tako kot tebe, nas skrbi kako bo naprej. Vedno manj se bere, vedno manj se išče odgovore na probleme tega našega trenutka. Vemo pa: »Če je Bog z nami, kdo je proti nas«, kot je zapisal apostol Pavel.
Lotimo se tvojega vprašanja, ki je obenem vprašanje vseh nas vzgojiteljev, duhovnikov, staršev in vseh, ki se čutijo odgovorne za srečo otrok in mladine, sedanjo in večno. Ni važno, kako označimo pojave v naši družbi, ki so nam včasih bili pohujšljivi, danes pa postajajo vse bolj običajni ali za mnoge ‘normalni’. Osebno sem mnenja, da so posamezni padci v odnosih med fantom in dekletom znak človeške slabosti in to se je dogajalo tudi v preteklosti, odkar ‘svet stoji’. Glede tega bi lahko tudi razumel ‘široke rokave’ duhovnika, ki ga omenjaš, ker pač “mladi še zorijo”. Toda tudi v tem slučaju ne bi postavil kot ‘normalno’ popuščanje v spolnosti, saj se krepost utrjuje prav v premagovanju. ‘Koruzništvo’, kot ga uporabljamo v preprostem govoru, pa pomeni, da fant in dekle živita, kot da bi bila poročena. To pa ni greh, ki se ga lahko kesaš in “skleneš poboljšanje”. Tu ni nobenega namena ‘poboljšanja’, tudi ni nobenega obžalovanja, torej tudi ne more biti odpuščanja. Sklicevati se na to, da danes pač “vsi tako delajo”, nič ne pomaga. Kar je proti božjim zapovedim je greh, tudi če vsi tako delajo.
Biti kristjan pomeni živeti po božji volji, po božjih zapovedih. Prvi kristjani so živeli v poganskem svetu, ki je bil zelo pokvarjen. Žena je bila predmet gospodarja ali moža. Če oče ni sprejel na svoja kolena novorojenega otroka, so ga izpostavili, zavrgli. Toda kristjani se niso ravnali po tem “kar so delali vsi”. Izrečno je rečeno v prvih krščanskih spisih, da kristjani “ne izpostavljajo svojih otrok”.
Danes živimo zopet v ‘poganskih časih’, toda kristjani moramo biti ‘drugačni’. Če se bomo prilagajali temu poganskemu svetu zato, da ne bi zgubili “mladih, ki še zorijo”, namesto da bi jim postavljali pred oči krščanski način življenja, ne samo da jih bomo vseeno zgubili, ampak jim bo naše popuščanje v pohujšanje in v izgovor, da lahko “živijo po mesu”, kot pravi apostol Pavel. Jezusov nauk ni iskanje čim več ugodja in čim manj trpljenja. Nagrada za to, da vzamemo vsak dan svoj križ in hodimo za Jezusom, je notranji mir in veselje ob tem, da tudi drugim pomagamo nositi njihove križe. Zakaj so danes med zakonci toliki spori, prepiri, nezadovoljstvo, sebičnosti, iskanje lastnega ugodja in zato taka lahkota pretrgati zakonsko zvezo za kaj bolj ‘obetavnega’, kar pa se potem izkaže kot samoprevara.
Naj ti ne bo žal, da si dosledno in krščansko vzgajala svoje otroke. Ti storila svojo dolžnost. Za svoja dejanja smo sami odgovorni, za druge pa samo posredno. Vsak človek ima svobodno voljo in odgovarja za svoja dejanja. Ljudje pa eden na drugega vplivamo, zlasti v družini, zato smo odgovorni tudi za druge. Tudi sama si ugotovila, da se otroci počasi vračajo k temu, kar si jih učila. Zato nikoli ne smemo obupati, ne soditi po trenutnem stanju. Moliti pa ne začnemo nikdar prepozno. Bog vidi tudi vnaprej in lahko da milosti tistim otrokom in dušam na račun naše poznejše molitve.
Naj končam z molitvijo bl. matere Terezije iz Kalkute, ki je obenem velikonočno voščilo: »Gospod Jezus Kristus, v veri in ljubezni te spremljamo na tvojem križevem potu. Tvoja bolečina naj bo naša bolečina. Tvoj križ naj bo naš križ. Tvoja smrt naj bo naša smrt. Tako bomo s teboj v slavi vstajenja.« Aleluja!

RUSTJA, Božo. (Pismo meseca), Ognjišče, 2012, leto 48, št. 4, str. 8-9.

predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Akademija pripravlja mednarodni simpozij o interpretaciji Svetega pisma

Osmi februar - Prešernov dan (obletnica smrti našega največjega pesnika) je slovenski kulturni praznik. Ob misli na to smo izbrali za gosta meseca predsednika "osrednje, najvišje in najpopolnejše znanstvene in umetniške ustanove kulture slovenskega naroda" - Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU), literarnega zgodovinarja dr. Franceta Bernika. Po dogovoru sva se dobila na sedežu SAZU na Novem trgu 3, nedaleč od znamenite Plečnikove Narodne in univerzitetne knjižnice. Prisrčno me je sprejel v prostornem predsedniškem kabinetu. Brž je stekel pogovor.

- Slovenska akademija znanosti in umetnosti (SAZU) je najvišja kulturna ustanova v Sloveniji. Biti njen predsednik je velika čast pa tudi velika obveznost. Koliko časa ste predsednik in kakšne so naloge predsednika SAZU?
Naloge predsednika SAZU so dejansko enake kot naloge akademije same. Ta pa si kot najvišja znanstvena in umetnostna ustanova v Sloveniji prizadeva pospeševati znanost in umetnost, spodbujati vrhunsko znanost in vrhunske umetnosti, hkrati pa zaslužnim podeljevati častne nazive. Izvolitev nekoga v akademijo pomeni priznanje najvišje kakovosti njegovega znanstvenega ali umetniškega dela. Član SAZU sem od leta 1983, za predsednika pa sem bil izvoljen leta 1992, sem torej prvi predsednik SAZU v neodvisni Republiki Sloveniji. Moje delo v akademiji poteka v več smereh: najprej ne zanemarjam dejavnosti v svoji stroki, literarni zgodovini. Odkar sem predsednik SAZU, sem pri založbi Sagner v Münchnu izdal knjigo z naslovom Die slowenische Literatur im europeischen Kontekst. V knjigi so zbrana moja predavanja, ki sem jih imel na nemških in avstrijskih univerzah, pa tudi v Kanadi in ZDA. To je moje strokovno delo, ki pa zaradi obveznosti v akademiji zadnji čas nekoliko trpi. Moram odkrito priznati, da je težko opravljati vestno, požrtvovalno in vsestransko dvoje tako odgovornih obveznosti, kot sta biti strokovnjak na svojem področju in biti predsednik akademije.

- Ko sem vas prosil za ta pogovor, sem čutil, kako ste med celo vrsto obveznosti le s težavo našli nekaj prostega časa za naše bralce. Zelo sem vam hvaležen, da ste kljub obremenjenosti in pomanjkanju časa le pristali na pogovor.
Reči pa moram, da me tudi opravljanje naloge predsednika SAZU napolnjuje z zadovoljstvom, ker so vidni uspehi ne samo mojega dela v akademiji, temveč tudi izvršilnega odbora in predsedstva akademije ter vseh posameznih akademikov. Ugotavljam, da ima akademija zadnje čase v javnosti uglednejši položaj, da je bolj navzoča in dejavna v znanosti in umetnosti. Politika ostaja zunaj naših zanimanj, kajti naša prvenstvena naloga so znanosti, vse, od humanističnih prek naravoslovnih do tehniških in biomedicinskih, in pa seveda umetnosti. V teh zadnjih treh, štirih letih, odkar vodim akademijo skupaj z izvršilnim odborom, s katerim zelo dobro sodelujem, je akademija priredila vrsto simpozijev, tudi mednarodnih. Rad bi omenil, da je bila leta 1995 pri nas uspela okrogla miza o Josipu Vidmarju, nekdanjem dolgoletnem predsedniku akademije, ob stoletnici njegovega rojstva. Ta je bila po eni strani spoštljiva do pokojnega predsednika, našega vrhunskega literarnega in gledališkega kritika, po drugi strani pa tudi kritična, obravnavala ga je tudi iz razdalje, kajti naloga znanosti je razčleniti neki pojav, tudi osebnost s pozitivnih in negativnih vidikov. Omejili smo se na njegovo dejavnost na področju literarne kritike, kjer je pokojni Vidmar naši narodni skupnosti in naši državi največ pozitivnega prispeval. Cela vrsta referatov, tudi kritičnih, je izzvenela v to smer. Bil je velika osebnost in kot tak je imel tudi velike vrline in slabosti. Taka je pač človeška narava vseh, velikih in malih.

- Kaj načrtujete za bližnjo prihodnost?
Letos imamo v načrtu dva velika mednarodna simpozija, oziroma dve znanstveni posvetovanji. Najprej v februarju mednarodni dialektološki simpozij v Mariboru, ki bo posvečen 80-letnici našega vrhunskega dialektologa Tineta Logarja. Jeseni načrtujemo mednarodni simpozij o interpretaciji Svetega pisma. Pripravljalni odbor, ki ga vodi akademik dr. Jože Kraševec, redni profesor na teološki fakulteti, eden vrhunskih biblicistov ne samo pri nas, temveč tudi v svetu, načrtuje ta simpozij za čas od 18. do 20. septembra. Takrat bo predvidoma izšel tudi novi slovenski prevod Svetega pisma (Stare zaveze). To bo dogodek velikega pomena, ob tem bo odprta razstava raznih prevodov Svetega pisma v Narodni in univerzitetni knjižnici in temu temu mednarodnemu znanstvenemu dogodku bo posvečen koncert. Sam simpozij pa bo razdeljen v tri dele. Najprej bo govor o interpretaciji in o starih prevodih Svetega pisma, potem bo pogovor o starih prevodih in interpretaciji Svetega pisma v slovanskih jezikih in nazadnje, kot krona, še interpretacija in vloga Svetega pisma v slovenski kulturi: v literaturi, v upodabljajoči umetnosti, v glasbi. Tukaj bo nastopilo več vodilnih slovenskih znanstvenikov s področja humanistike. Naj naštejem samo Kajetana Gantarja, Janka Kosa, Tarasa Kermaunerja, Borisa Paternuja, Jožeta Pogačnika, Marjana Smolika, Eda Škulja, Franca Zadravca in še sebe. Zelo verjetno bom vzel temo Ivan Cankar in Sveto pismo, saj sodi Ivan Cankar med tiste slovenske pisatelje, ki je Sveto pismo ne samo poznal, temveč je Sveto pismo, zlasti Stara zaveza, vplivala, bolj stilistično kot jezikovno, na njegovo literarno delo.

- Ta osvetlitev bo potrdila, da slovenske kulture in umetnosti - kakor kulture in umetnosti Zahoda sploh - brez poznanja Svetega pisma ne moremo razumeti.
Reči moram še to, da ni vse naše delo le priprava in organizacija teh znanstvenih posvetovanj in izdajanje knjig. Naši člani, redni in izredni, so dejavni tudi vsakdo osebno ali v ustanovah, kjer so zaposleni. Delo akademije je večslojno, je delo v imenu ustanove in pod njenim pokroviteljstvom, in tak bo tudi mednarodni simpozij, ki se bo odvijal pod pokroviteljstvom SAZU univerze v Ljubljani in pa Vzhodnega inštituta v Rimu. Pri vrednotenju dela naše akademije je treba upoštevati tudi individualno delo akademikov zunaj akademije.

- Koliko je trenutno akademikov, koliko je rednih in koliko je dopisnih članov?
92 članov je rednih in izrednih, to smo domači člani. Potem pa imamo 85 dopisnih članov, to so vrhunski strokovnjaki, umetniki kot tudi znanstveniki z vseh delov sveta, med njimi predvsem tisti, ki so povezani s slovensko znanostjo in slovensko umetnostjo. Lepa vrsta dopisnih članov je slovenskega rodu, ki živijo bodisi v zamejstvu na Tržaškem ali na Koroškem, ali pa tudi po svetu: v Franciji, Kanadi, v ZDA in drugod. Dopisni član je lahko samo znanstvenik, ki biva v tujini, je pa lahko tudi slovenskega rodu. Novi zakon pa dovoljuje, da dopisne člane naše akademije, ki so slovenskega rodu, lahko prekvalificiramo v redne člane, z vsemi pravicami in dolžnostmi, ki jih imamo mi, redni in izredni člani, bivajoči v Republiki Sloveniji.

- Kdaj se sprejemajo novi člani? Ali se to dogaja takrat, ko se nabere določeno število zelo ustvarjalnih osebnosti?
Volitve novih članov so vsako drugo leto. Volitve so bile lani, naslednje bodo leta 1997. Lani je bilo sprejetih 10 novih izrednih članov, 11 izrednih pa smo izvolili za redne člane. Razmerje med rednimi in izrednimi člani je približno 1:2 v korist rednih članov

- Vi ste po stroki literarni zgodovinar. Ali ste tudi univerzitetni profesor?
Sem literarni zgodovinar, znanstvenik; kot profesor pa nastopam predvsem kot gostujoči profesor v tujini in sicer dovolj redno na avstrijskih, še bolj pa na nemških univerzah, kjer imam vsake dve leti cikel predavanj iz slovenske književnosti v kontekstu evropskih književnosti. To je tema, ki zanima tuje slaviste: naša književnost v okviru evropske književnosti. Sicer sem pa znanstveni svetnik v Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede pri Znanstveno raziskovalnemu centru naše akademije. Moja univerzitetna kariera je bila kratka: v letih 1951-57 sem bil asistent pri prof. Slodnjaku. Ko iz političnih razlogov nisem bil več ponovno izvoljen za asistenta, je prenehalo moje delo na univerzi in ostal sem nekaj časa brez zaposlitve. Enajst let sem bil v Slovenski matici kot urednik knjižnih izdaj in kot tajnik. Od leta 1972 sem pa znanstveni sodelavec, potem pa znanstveni svetnik v že omenjenem Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede. Precej predavam na raznih simpozijih, tudi zunaj Evrope, v Kanadi in ZDA, predvsem pa redno, na nemških univerzah.

- Vaše sedanje mesto je torej tudi neke vrste zadoščenje za vse tiste udarce, ki ste jih morali pretrpeti iz političnih razlogov.
To je bilo dogajanje, ki je bilo zunaj mojih moči in reči moram, da za to ne krivim nikogar. Začel sem znova, verujoč v svoje sposobnosti in pa v veliko sožitje s svojo ženo, ki mi je v težkih letih stala ob strani in me podpirala. Ostal sem zvest stroki, za katero sem se odločil, in to se mi zdi največje zadovoljstvo. To je resnično tisto, kar mi pomaga živeti. To je, če se izrazim z besedami Viktorja Frankla, dunajskega logoterapevta, in našega akademika Antona Trstenjaka, "smisel življenja". Smisel življenja ni le iskanje smisla, temveč tudi najdenje le-tega. Smisel je tisto, kar našemu življenju daje vrednost in samopotrditev.

- Omenili ste, da ste bili asistent po končani univerzi. Ali ste univerzo končali v Ljubljani?
Da, v Ljubljani sem končal slavistične študije in naredil sem tudi doktorat znanosti (1960) kot eden prvih slavistov po vojni. Nihče me ni oviral, obravnavan sem bil popolnoma enakovredno. Nasploh sem človek harmonične narave in tak skuša biti tudi moj odnos do okolja in do življenja.

- Zelo lepo povedano, saj je to stališče, ki se ga mora človek držati, kljub temu, da se srečuje s krivicami.
Nisem konfliktna osebnost, temveč sem povezovalni človek in to uresničujem tudi na akademiji. Bil sem in sem predsednik vseh, ne glede na stroko in svetovnonazorsko usmeritev. Moja težnja je držati akademijo skupaj, da vsi sledimo enemu samemu cilju, ki smo mu zavezani: služiti slovenski znanosti in slovenski umetnosti.

- Slovenija je samostojna komaj pet let. Pogoj za to je predvsem dejstvo, da je Slovenija dežela, ki ima svoj knjižni jezik, svojo kulturo, zgodovino, izročilo, ljudi, ki so vse to razvili.
SAZU je ena najvažnejših ustanov, ne samo slovenskega naroda, temveč tudi slovenske države. To je ustanova, ki nas predstavlja svetu in reči moram, da ima naša akademija zelo številne in tesne zveze z drugimi akademijami, da nas obravnavajo enakovredno, da nas vabijo na simpozije, da nas obiskujejo in tudi mi obiskujemo njih, da med njimi in nami teče izmenjava mnenj, publikacij, skratka: mi smo že vključeni v evropsko kulturo in znanost.

- Kljub temu, da smo majhen narod, saj kulturno delovanje presega številčnost.
Osebno mislim, da je maloštevilnost nekega naroda, v tem primeru slovenskega, tudi spodbuda; prej kot slabost. To je spodbuda k ustvarjalnosti, k težnji, biti kakovosten. In samo v kakovosti naših ustvarjalnih prizadevanj je naša prihodnost, ne v obsežnosti. Tukaj zaostajamo, kakovost pa je naše načelo. Tukaj se spet na neki način strinjam s prof. Trstenjakom, ki pravi, da lahko maloštevilni narod preživi samo, če je ustvarjalen. Ustvarjalnost daje samozavest in seveda kakovost in kar nas usposablja za enakovredno tekmovanje s številnejšimi narodi.

- Že dvakrat ste omenili prof. Trstenjaka, ki je v začetku januarja (8.) obhajal 90- letnico življenja in je tudi akademik. On je bil tudi moj profesor, takrat še ne akademik, ker je bila ovira to, da je bil duhovnik. Politika lahko postane tudi ovira za napredek nekega naroda.
Reči moram, da ima danes politika do SAZU spoštljiv odnos, da ne opažam nobenih poseganj na naše področje. Po novem zakonu, ki ga je državni zbor sprejel lansko leto, v drugem členu piše, da je "SAZU avtonomna in neodvisna organizacija umetnikov in znanstvenikov". To ni samo načelo, to se dejansko upošteva.

- Ko ste omenjali delo akademije, sem se spomnil nekega simpozija, ki se ga je udeležil tudi kardinal Poupard, takratni predsedujoči Tajništva za neverujoče.
To je bilo še v prejšnjem režimu (1984), ko je akademija skupaj z vatikanskim tajništvom za neverujoče, ki mu je načeloval kardinal Poupard, organizirala velik znanstveni simpozij Znanost in vera, prvi simpozij take vrste v vzhodnem, komunističnem delu Evrope. To je bilo svetlo, pogumno dejanje naše akademije. Na tem simpoziju so sodelovali tudi teologi, nadškof Šuštar, akademik Trstenjak in dr. Franc Rode.

- Vi ste kot znanstvenik in univerzitetni profesor že dolgo v Ljubljani. Ali ste tudi po rodu Ljubljančan?
Res je, sem Ljubljančan. Rojen sem bil (leta 1927) v Zapužah, majhnem naselju med Dravljami in Podutikom. To naselje se v prvotni obliki ni ohranilo. Ostala je samo Zapuška cesta. Tam smo stanovali dve, tri leta, nakar smo se preselili v Gunclje pri Šentvidu in tam sta si oče in mati zgradila hišico, v kateri sem preživel svoje otroštvo in mladost do leta 1955, ko sem se za stalno preselil v Ljubljano. Izhajam iz delavske družine, oče je bil tekstilni delavec. Ker je bil priden je postal preddelavec, nazadnje je bil tekstilni mojster. Mati je bila samo gospodinja, doma iz Dravelj pri Šentvidu. Smo štirje otroci, dva brata in dve sestri. Moj šest let mlajši brat Janez je akad. slikar in grafik, profesor na akademiji za likovno umetnost in prav tako član SAZU. Jaz sem najstarejši, najmlajša je pa sestra, ki še vedno živi z družino v Guncljah.

- Malo je družin, ki bi imele kar dva akademika. Dejstvo, da izhajate iz Ljubljane vam je gotovo tudi omogočilo, da ste lažje in učinkoviteje "zajemali učenost".
Res je. Kot najstarejši sem bil doma od staršev in tudi od mlajših sester in brata deležen nekega posebnega obravnavanja in imel sem veliko prostega časa, ki sem pa vsega izkoristil za branje literature, leposlovnih in tudi znanstvenih knjig. Od nekdaj me je to pritegovalo, to je postalo moja življenjska potreba in moje zadovoljstvo. Pobudo za to mi je dala pokojna mama, ki je veliko brala, kolikor ji je seveda v šestčlanski družini čas dopuščal. Življenje takrat ni bilo lahko. Živeli smo skromno, rekel bi, zelo skromno.

- Skromne razmere torej niso ovira za to, da človek nekaj doseže in nekaj ustvari?
Narobe, to je spodbuda in veliko je takih primerov, moj je samo eden od mnogih, ko otroci iz siromašnih, tudi delavskih družin dosežejo višjo ali visoko izobrazbo in se kot pošteni strokovnjaki uveljavijo doma in na tujem.

- Omenili ste tudi vašo soprogo, ki vam stoji ob strani. Imate tudi kaj otrok?
Imam, na srečo ali pa na žalost samo eno hčerko, ki je poročena in imamo že eno vnukinjo. To je velika svetloba naju obeh, skrbiva tudi zanjo, za hčerkino družino, in reči moram, da so otroci tisti, preko katerih se podaljšujemo, to je naša prihodnost. Otroci prinašajo žarek veselja in neobremenjenega otroštva. To je protiutež vsakdanjim težavam in tegobam, ki pač pridejo.

- Gotovo ste tudi veliko potovali, saj ste omenili, da predavate tudi v ZDA in Kanadi.
Pred dvema letoma sem bil v Kanadi, v Torontu, kjer je bilo zborovanje ameriških učiteljev za vzhodnoevropske in slovanske jezike. Tam sem nastopil z referatom Nacionalno in univerzalno v slovenski književnosti. Govoril sem tudi v ZDA, letos novembra pa sem povabljen na podobno znanstveno posvetovanje v Bostonu. Govoril bom na temo Nacionalna zgodovina in literatura. Vzel bom slovenski primer, ki ga bom interpretiral na filozofski način, kot enega od možnih vzorcev za podobne primere pri drugih narodih.

- Prej ste omenili tudi to, da ste bili, ko je bila hčerka mlajša, naročeni tudi na Ognjišče. To pomeni, da je vaša družina tudi verna.
Imam krščansko vzgojo in rad prebiram verske časopise, kolikor le morem. To so moji duhovni temelji, ki so nas oblikovali in nas oblikujejo še danes.

- Pred seboj imam tudi enega vaših zadnjih nastopov, slavnostni govor, ki ste ga imeli ob 90-letnici gimnazije v Šentvidu (Največje versko in kulturno dejanje škofa Jegliča). Ali ste osebno povezani z Zavodom sv. Stanislava v Šentvidu
Če mislite, ali sem bil zavodar, moram reči ne. Povabili so me in rad sem se odzval. Povezan sem pa z našo narodno in kulturno zgodovino, zato mi ni bilo težko napraviti predavanje o tem res epohalnem dogodku, ko je bila leta 1905 ustanovljena v Šentvidu po zaslugi škofa dr. Bonaventure Jegliča prva popolna slovenska gimnazija. To je bil po eni strani velik dogodek verskega pomena, šlo je za srednjo šolo tistih gojencev, ki so so se pripravljali na duhovniški poklic, hkrati pa je šlo za prvo slovensko šolo v stari Avstroogrski, v habsburški monarhiji, ko pravzaprav še nismo imeli tistih nacionalnih in jezikovnih pravic, kot jih imamo danes. In ta gimnazija je izšolala cele rodove katoliško usmerjenih razumnikov na raznih področjih, ki so veliko prispevali v celotno kulturo našega naroda.

- Na katero gimnazijo ste pa vi hodili?
Na realno gimnazijo v Ljubljano na Vegovi ulici. Po maturi sem študiral slavistiko.

- Našim mladim bralcem je vaše sporočilo gotovo lahko zelo koristno: veliko ste brali, svoj prosti čas ste do konca izkoristili.
Veliko sem bral in med vojno, to so bila leta od 14.-18. leta moje starosti ali mladosti, sem pisal tudi pesmi. Prav hvaležen sem usodi, da so se te pesmi izgubile. Name sta tedaj močno vplivala zlasti pesnika Alojz Gradnik in France Balantič.

- Vaše življenje je zelo zanimivo, poučno, predvsem delavno. To dokazujete, ko opravljate dva poklica. Želimo vam še naprej veliko življenjske energije in moči, da bi še veliko naredili za Slovenijo, ki potrebuje take ljudi, ki bodo ponesli njeno ime v svet.
Hvala lepa, gospod urednik, za dobre želje. Tudi jaz vam želim vse dobro in uspešno opravljanje vašega dela.

BOLE, Franc. (Gost meseca) Ognjišče, 1996, leto 32, št. 2, str. 6-10.

Pišem vam zaradi cerkvenih ukrepov ob epidemiji koronavirusa. Maše in skupne molitve v cerkvi so ukinjene. Še prej je bilo ukazano obhajilo na roke in brez rokovanja pri pozdravu miru. To je še nekako šlo, a zakaj sedaj tako strogi ukrepi? Ali se niso v zgodovini ljudje združevali v molitvi prav v časih vojn, kriz in nalezljivih bolezni? Mi pa to odpravljamo. Podobno je z obhajilom. Ker ni maš, ni obhajila. Pa bi bili v tem času tako zelo potrebni duhovne tolažbe in moči evharistije. Težko razumem te ukrepe, čeprav se jih trudim razumeti. Hvaležna bom za vaše mnenje.
Lea

Če je kakšno pismo aktualno, je vaše pismo, saj govori o problemu, ki nas prav zdaj vse pesti. Ko je Cerkev v Sloveniji, še prej pa v Italiji in drugod, ukinila maše in skupne molitve v cerkvah, s tem seveda ni hotela sporočiti, da molitev ni potrebna. Nasprotno! Usmerila nas je na drugo obliko molitve.
Tudi jaz vas skušam razumeti. Za kristjana je maša in skupna molitev velika dobrina. Občestvenost je bistvena za Cerkev kot Božje ljudstvo. Boga molimo in verujemo vanj kot skupnost. Sedaj pa se ne smemo zbirati k skupni molitvi! Toda zakaj je Cerkev to naredila? Ker bi zbiranje v veliki meri ogrožalo zdravje ljudi in bi bilo celo smrtno nevarno. Življenje pa je največja dobrina. Pregrešiti se proti življenju bi pomenilo pregrešiti se proti Bogu in njegovi zapovedi ne ubijaj. Nekateri pravijo, da se pač vsak sam odloči in če bi šel v cerkev, bi sam tvegal. Že ta trditev ne drži, saj ni pravilno izpostaviti svojega življenja velikemu tveganju. Toda pri tokratni epidemiji gre tudi za to, da bi z zbiranjem ogrozili tudi tuja življenja in se tako pregrešili proti zapovedi ne ubijaj ter zapovedi ljubezni do bližnjega. Morda prav ob teh ukrepih lažje razumemo nauk Cerkve o nedotakljivosti človeškega življenja od spočetja do naravne smrti.
Ko so naši škofje ukinili maše in skupne molitve, so nas spodbudili, da še bolj goreče molimo v družinah in kot posamezniki. To, da moramo biti doma (izolacija), je lepa priložnost, da pomnožimo in poglobimo družinsko molitev. Morda nekateri s težavo sprejmejo omenjeni sklep tudi zato, ker so popolnoma opustili družinsko molitev. Običajno se izgovarjamo, da kot družina zaradi številih obveznosti nimamo časa, da bi se zbrali k skupni molitvi. Sedaj, ko se nam je čas ‘ustavil’, ta izgovor odpade. Podobno je z osebno molitvijo. Tudi zanjo velikokrat pravimo, da v vsakdanjem hitenju ne najdemo časa. Sedaj tega ne moremo trditi. Izjeme so poklici, ki imajo v tem času še več dela in obveznosti in tudi nje podprimo z molitvijo. Pravimo, da je družina domača Cerkev. Sedaj naj pride to do izraza. To je priložnost, da ovrednotimo zlasti večerno zvonjenje in da se ob njem zberemo kot družina k molitvi.
Nekateri duhovniki in nekatere službe v Cerkvi so pripravili duhovne spodbude v času epidemije. Imamo nekaj predlogov za družinsko bogoslužje. Na spletu najdemo veliko tega gradiva. Prav tako so se številni duhovniki potrudili, da lahko verniki spremljajo mašo (tudi delavniško) po družbenih omrežjih. Ne vem, ali sami uporabljate internet in ste na družbenih omrežjih. Če se ne znajdete sami, prosite koga od domačih, da vam natisne katerega od teh predlogov s spleta ali omogoči spremljanje maše. Čeprav spremljanje maše tako po televiziji kot po spletu ni enako kot če se je osebno udeležimo, je pa tudi to vrednota. Zlasti v tem času epidemije. Ko smo zdravi in ko ni nevarnosti, kakršna je sedaj, taka maša ‘ne velja’, sedaj pa nam je v duhovno tolažbo in pomoč. Kako velja, da “tistim, ki Boga ljubijo, vse pripomore k dobremu” (Rim 8,28), tudi sodobna tehnika!
Vera naj nam pomaga, da se bomo zavedli tudi pomena občestva Cerkve in Cerkve kot Kristusovega skrivnostnega telesa. Vsi smo udje tega Kristusovega telesa, živi in mrtvi. Če verujemo, da smo pri maši združeni tudi z umrlimi, verujmo, da smo duhovno združeni tudi sedaj, ko se brez lastne krivde maše ne moremo udeležiti in ko jo spremljamo s pomočjo sodobne tehnike. V Kristusu in zaradi njegove žrtve smo združeni v eno, čeprav smo telesno ločeni.
Podobno je s prejemanjem obhajila. Pri prenosu maše ga ne moremo prejeti. Škofje nam v tem času priporočajo duhovno obhajilo. Tega je lepo razložil nadškof Marjan Turnšek. Poteka tako, da se zberemo, obudimo vero v Jezusa, ki je navzoč v zakramentu evharistije, se iskreno kesamo grehov, preberemo dnevni evangelij in zmolimo veroizpoved. Nadškof nato priporoča, kako naj poteka duhovno obhajilo: »Jezus, verujem, da si navzoč v Najsvetejšem zakramentu. Zahvaljujem se Ti za Tvojo ljubezen do mene, ki si mi jo izkazal s svojo smrtjo na križu. Želim Te ljubiti bolj kakor vse drugo, predvsem pa Te želim sprejeti v svojo dušo. Ker Te ne morem prejeti zakramentalno, Te prosim, da prideš k meni duhovno: prosim Te, da vstopiš v moje srce in prebivaš v njem. (Kratek premor, da se povežemo z Jezusom …) Hvala, Jezus, za to duhovno obhajilo, hvala za Tvoj objem, hvala za to duhovno združitev s Teboj. Ne dovoli, da bi se ločil od Tebe, ampak mi pomagaj, da ostanem v Tebi.« Še več o duhovnem obhajilu si lahko preberete na strani 48.
***
Vsaka kriza zahteva od ljudi, da poiščejo smisel in trdne temelje svojemu življenju. Zato tudi prečiščuje našo vero. Je tudi priložnost, da vero poglobimo in se osredotočimo na bistveno – na Boga, ki je ljubezen, čeprav moramo to ljubezen sedaj drugače doživljati. Pa tudi svojo ljubezen do Boga drugače pokazati. Sedaj ljubezen do Boga in do bližnjega uresničujmo tako, da ostajamo doma in s tem preprečimo širjenje okužb. To sicer od nas zahteva žrtve, toda vsaka prava ljubezen mora biti križana. Kot je bila tudi Kristusova. To bomo še posebej premišljevali v prihodnjih dneh. Naj nam vlivajo poguma besede sv. Pavla: »Kdo nas bo ločil od Kristusove ljubezni? Mar stiska ali nadloga, preganjanje ali lakota, nagota ali nevarnost ali meč? … Toda v vseh teh preizkušnjah zmagujemo po njem, ki nas je vzljubil. Kajti prepričan sem: ne smrt ne življenje, … ne sedanjost ne prihodnost, … ne globokost ne kakršna koli druga stvar nas ne bo mogla ločiti od Božje ljubezni v Kristusu Jezusu« (Rim 8,33-39).

RUSTJA, Božo. (Pismo meseca), Ognjišče, 2020, leto 56, št. 4, str. 6-7.

Ko je izšla prva številka Ognjišča, do konca ni bilo jasno, če bo izšla do velike noči, ki je bila tisto leto v začetku aprila. Letos, ob 55. jubileju izida prve številke se ponavlja podobna negotovost, čeprav zaradi popolnoma drugih vzrokov. Koronavirus, ki je ohromil življenje v naši državi in okolici, je oviral tudi pripravo te številke. Naj nas te izredne razmere ne prestrašijo in naj nam ne vzamejo poguma, saj so tudi izid prvega Ognjišča spremljale velike težave.

O novem virusu pišemo tudi v tej številki. O njem v začetku pogovora spregovori gost meseca Mihael Toman, ki sicer govori tudi o problemu onesnaževanja narave. O epidemiji govori Pismo meseca, odmeva v pismih ter seveda v rubriki Narava in zdravje. Toda nikakor nismo želeli v tej številki govoriti samo o trenutnih težavah, ampak tudi o vsebinah, ki bodo vaše misli odtrgale k drugim temam. Tako se v prilogi spominjamo 500-letnice smrti velikega slikarja Rafaela.

Na malce drugačen obisk smo se oglasili pri dr. Sabini Šegula, ki je spregovorila o svojem delu krašenja bazilike sv. Petra za veliko noč in božič. Glede na izredne razmere je bilo tudi njeno letošnje krašenje v Vatikanu odpovedano. Svetovala pa je, kako si lahko izdelamo butarice z rastlinjem, ki ga najdemo v okolici naših domov.

Ob nastopu nove vlade smo k pogovoru povabili davčnega svetovalca in finančnega strokovnjaka Ivana Simiča, s katerim smo želeli govoriti o nalogah vlade v tem mandatu, vendar je zaradi izrednih razmer bila aktualna tema tudi finančne posledice, ki jih bodo pustile te razmere, ter kakšni ukrepi bodo potrebni, da bi se čim prej postavili na noge.

Tema meseca tokrat prinaša pogled mladih na problem trpljenja. V postnem času premišljujemo Jezusovo trpljenje, zato se sprašujejo, kako je s prenašanjem trpljenja pri mladih. Gotovo vsebina, ki nas lahko spodbudi k razmisleku, kako osmisliti trpljenje, kako razumeti tudi današnje stanje in kako resnično slediti Jezusu tudi po poti križa..

Na straneh zabavne znanosti bomo lahko zvedeli, zakaj nas peče hren pri velikonočnem zajtrku. Zakoncem priporočamo v branje članek o skupnem praznovanju nedelje Božjega usmiljenja, saj je to zanje lahko tudi dobra priložnost, da preverijo, na kakšne načine so lahko usmiljeni v zakonu.

Po smrti ustanovitelja Franca Boleta smo sklenili pri Ognjišču izdati knjigo o njegovem delu in življenju z naslovom Franc Bole – uresničevalec evangelija. Del knjige bo opis njegovega življenja in dela, del pa bodo predstavljala pričevanja o njem. Dodane bodo dokumentarne fotografije. Na str. 26 si lahko preberete več o knjigi in o možnosti prednaročila.

Običajno se po veliki noči začnejo birme po naših župnijah. Morebiti bodo letos zaradi izrednega stanja nekatere odložene na pozneje. Vendar smo vam že v tokratni številki pripravili tri strani (str. 105–107) predlogov za obdarovanje pri ob birmi, prvem obhajilu in krstu. Naslednji številki pa bomo dodali poseben katalog novosti in širšo ponudbo daril ob prejemu zakramentov.

Sedanji čas preizkušnje nas skoraj sili, da iščemo smisel preizkušnji in poiščemo trdne temelje svojemu življenju. Obenem je ta čas lepa priložnost za poglobitev vere. Pri tem iskanju pomislimo tudi na knjige o duhovnosti. Ker ne morete do naših knjigarn, obiščite našo spletno knjigarno in si oglejte knjižno ponudbo in si naročite kaj iz nje. Ko boste prejeli to Ognjišče, se bo že približevala velika noč. V teh izrednih razmerah vam želim globoko doživljanje skrivnosti Gospodovega trpljenja in vstajenja.

 RUSTJA, Božo. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 4, str. 4.

priloga

Veličastni Rafaelo, 500 let po smrti

gost meseca

dr. Mihael Toman

moj pogled

mag. Ivan Simič

Preberite več: April 2020

55 let je za Ognjišče delal naš ustanovitelj Franc Bole. Med pripravo marčevske številke se je poslovil od nas in odšel v Očetovo hišo. Samo mesec dni in v aprilu bi doživel 55-letnico izida prve številke naše revije, pa je obstal podobno kot očak Mojzes, ki je Izraelce pripeljal do obljubljene dežele, vanjo pa ni vstopil. Silvester Čuk, ki je od začetka izhajanja Ognjišča sodeloval z ‘očetom urednikom’, je napisal spominski članek o njem na str. 28. Bogu smo hvaležni zanj in za 55 let revije Ognjišče ter prosimo Gospoda, da bi zmogli nadaljevati njegovo delo.

Marčevska številka Ognjišča je postna številka, saj začetek tega svetega časa skoraj sovpada z začetkom prvega pomladnega meseca. Zato je v sredi Ognjišča dodan križev pot za otroke izpod peresa Berte Golob. Lahko ga bodo molile družine z otroki in tako duhovno obogatile svoj postni čas. Naj samo spomnim še na druge otroške križeve pote ter križeve pote za odrasle, ki so izšli pri Ognjišču in so še na voljo.

Vstop v postni čas smo obeležili tudi v tokratni Temi meseca, kjer vam v pomoč ponujamo za sedem postnih tednov različna razmišljanja s sedmimi postnimi izzivi. Postni čas je tudi čas sprave. Ta pa mora temeljiti na resnici poudarja tokratni gost meseca dr. Jože Možina, pisec knjige Slovenski razkol.

Ob razširitvi koronavirusa smo se pogovarjali z dr. Alojzom Ihanom, ki je spregovoril o nastanku in širjenju virusa, njegovih lastnostih in kako se v sodobnem, globalnem svetu zdravstvo spopada s širjenjem različnih obolenj.

Aktualne so tudi odločitve o nadaljevanju šolanja, o vpisih na srednje šole in univerze. Svoje delo na področju vzgoje in izobraževanju so nam predstavili na Višji šoli za gospodarske poklice v Št. Petru na avstrijskem Koroškem, ki so pred tedni prejeli za svoje delo tudi Tischlerjevo nagrado.

In ker gledamo proti pomladi, ki je pred vrati, smo na straneh o zabavni znanosti predstavili, kaj se dogaja s semeni med kalitvijo, ko iz semena požene mlada rastlinica, dijaki iz vipavske škofijske gimnazije pa so raziskovali enega temeljnih čustev – ljubezni med fantom in dekleti.

Oktobra leta 1990 sem se z g. Boletom prvič udeležil frankfurtskega knjižnega sejma. Prav v tistih dneh je prezgodaj umrl (pred 30-imi leti!) njegov gimnazijski sošolec ustanovitelj in urednik hrvaške založbe Kršćanska sadašnjost Josip Turčinović. Srečala sva se s pokojnikovo tajnico, ki je dejala, da je oklevala, ali naj gre na sejem ali ne. »Vprašala sem se, kaj bi mi dejal Josip. Gotovo bi mi rekel: “Pojdi, Stela!”« Ta misel me je spremljala tudi ob pripravi te številke Ognjišča. Tudi naš oče Franc bi nam dejal: “Fantje, najprej Ognjišče!”

Tako sta mu bila pri srcu naša revija in založba. Tako sem prav na dan njegove smrti potrdil tisk dveh novih knjižic iz zbirke Pozitivne misli: Verujem, Gospod (molitev papeža Klemena XI. z iskrenimi, preprostimi in življenjskimi prošnjami) in Slava v krhkosti (zgodbo o tem, kako se soočati z izgubo in trpljenjem). Vse prejšnje knjižice iz te zbirke so že doživele ponatis. Malo prej smo oddali v tiskarno knjigo Karla Gržana In za pot veste. Zgodbe te knjige, ki so izhajale v reviji Ognjišče, se dotikajo najbolj globokega človeškega doživljanja. Prav tako prihaja iz tiskarne ponatis knjige Lidije Humar Skrivnost zla o vplivu hudega duha in njegovem delovanju v svetu.

 RUSTJA, Božo. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 3, str. 4.