priloga

1950-letnica mesta Ptuj

tema meseca

V katero službo sem poklican?

gost meseca

prof. dddr. Jože Maček

Preberite več: November 2019

Pišem v zvezi s simbolom, ki v naši družbi in tudi med mnogimi mojimi vrstniki velja za simbol miru (glej sliko). Bil sem na predavanju eksorcista Marjana Veternika, kjer je omenjal tudi ta simbol, vendar je rekel, da se ne uporablja na pravilen način, ker gre v resnici za zlomljeni križ. Torej gre za nasprotovanje Jezusu Kristusu, Knezu miru, ki edini prinaša pravi mir. To se mi zdi velik problem, saj ga nosijo tudi ljudje, o katerih vem, da so zavedni kristjani. Pravzaprav sem ga opazil pred kratkim tudi na mladinskih straneh revije Ognjišče. Lahko kaj več napišete v zvezi s tem simbolom – od kod izvira, kaj v resnici pomeni, kar izražamo z nošenjem tega simbola? Ali lahko tudi nošenje simbolov pomembno vpliva na človeka in njegovo življenje ter na njegovo okolico?
Sploh me vznemirja vprašanje, koliko novodobskih (new age) simbolov danes nosijo ljudje. Zakaj jih nosijo ljudje, tudi kristjani? Ali nimamo krščanskih simbolov? Je pametno te ljudi opozoriti, da ne delajo prav? Hvala in lep pozdrav
Mitja

Skupnost sv. Egidija pripravlja vsako leto mednarodno srečanje za mir (letošnje 30. je bilo v Assisiju - Duh Assisija - molitev za mir s papežem Frančiškom, prihodnje leto bo srečanje v Nemčiji). Ta skupnost, ki veliko dela za mir, uporablja na srečanju simbol, ki ima za podlago mavrico (prim. 1 Mz 9,13.14) in na njej golobico z oljčno vejico (prim. 1 Mz 8,11), torej starozavezno simboliko, ki jo uporabljajo tudi drugi . Motiv bele golobice z oljčno vejico predstavlja upanje za mir in je hkrati simbol ponujanja premirja. Papeža Janeza Pavla II. smo lahko večkrat videli, kako spušča belo golobico, simbol miru, da bi poletela, na podobni fotografiji z belo golobico, ki jo spušča, lahko vidimo tudi sedanjega papeža Frančiška.

V grški in rimski mitologiji so boginje Irene, Pax in Tranquillitas poosebljale željo po miru, varnosti in spokojnosti in tudi predstavljale simbol miru. V začetku 20. stoletja se je kot simbol pozivanja in hrepenenja po miru pojavila prelomljena puška, ki jo človek drži v rokah. Za svojo jo je vzela mednarodna organizacija nasprotnikov vojne (WRI), ki je bila leta 1921 ustanovljena na Nizozemskem, a simbol je še starejšega izvora. Simbol se je širil in se, podobo kot drugi simboli začel pojavljati na broškah, značkah, verižicah in pasovih.

Zanimiv je tudi pisni simbol ‘šalom’ in ‘salam’, dve besedi, napisani z različnimi barvami in različno pisavo. Hebrejska beseda šalom (mir) je napisana z modro barvo in jo uporabljajo Izraelci, arabska beseda salam (mir) je napisana z zeleno barvo in jo uporabljajo Palestinci oziroma Arabci. Dve besedi, ki vključujeta isto hrepenenje po miru pri obeh sprtih narodih.
Mavrico brez golobice so Italijani od leta 1961 uporabljali v podporo miru, od vdora ameriške vojske v Irak leta 2003 pa je tudi vse pogosteje upodobljena v mavričnem zaporedju sedmih barv na protivojnih protestih, balkonih in oblačilih mirovniških aktivistov. Na mavričnih zastavah pa je napis pace, kar pomeni mir v italijanščini, romunščini in esperantu.
Simbol miru je tudi ‘znak–V’, kretnja roke, pri kateri sta kazalec in sredinec iztegnjena in sestavljata ‘V’ (victoria = zmaga), drugi prsti pa so skrčeni. Najprej je ta simbol predstavljal samo znak za zmago, kot simbol miru pa se je uveljavil na demonstracijah proti vojni v Vietnamu in nato na splošno na protivojnih protestih, čeprav o tem simbolu poznamo različne razlage. Mnoga domorodna ameriška plemena imajo za simbol miru tudi obredno kajenje pipe miru.
Ti pa sprašuješ o drugem simbolu miru, ki je za marsikoga lahko zelo problematičen, ker ima zanj več negativnih asociacij, hkrati pa je zelo razširjen. Ta simbol miru je nastal pred 55 leti, leta 1958, v glavi grafičnega oblikovalca Geralda Holtoma (1914–1985) ob protestu proti jedrski bombi v Londonu. Simbol je kombinacija mornariških znakov za črki ‘N’ in ‘D’, torej N kot jedrska (nuclear) in D kot razorožitev (disarmament).
Pred kratkim je stekel na spletu rkc.si pogovor o nekrščanskih okultnih simbolih, ki so jih izdali kot zloženko na Hrvaškem, med njimi pa je tudi simbol, o katerem ti sprašuješ. Ena od predstavitev nekrščanskih okultnih simbolov ga imenuje Neronov križ. Cesar Neron (37–68), ki je preganjal kristjane, bi naj bil po legendi dal križati apostola Petra na obrnjenem križu (lat. crux inverna) in bi naj zato bil nekaj absolutno negativnega. Krščanska simbolika in ikonografija pa iz spoštovanja do apostola Petra imenujeta isti obrnjen križ Petrov križ. Po legendi bi si naj bil Peter sam izbral obrnjen križ, ker se mu ni zdelo primerno in vredno, da bi umrl na pokončnem križu kot njegov učitelj in Gospod Jezus Kristus. Nekateri krogi pa Holtomov križ imenujejo ‘prelomljen križ’, ‘čarovničino stopalo’, ‘simbol antikrista’ itd. Trdijo tudi, da bi naj bila obrnjen križ uporabljala stara germanska plemena kot simbol v črni magiji. Najbolj vprašljiv pa bi naj bil Holtomov simbol za mir zato, ker ga je Anton LaVey (1930–1997), ki je leta 1966 ustanovil Satanistično cerkev, poleg drugih simbolov izbral kot ozadje za svoj obred. Tudi številni satanisti nosijo Holtomov simbol miru na verižici, lahko pa ga vidimo tudi na platnicah albumov rock glasbenikov. Omenimo pa, da je Holtomov simbol miru nastal že leta 1958, Satanistična cerkev pa šele 8 let pozneje, leta 1966. Tako je dejansko LaVey zlorabil Holtomov simbol miru za svojo propagando. Do zavračanja glede tega simbola je prišlo tudi zato, ker so podoben simbol uporabljale nekatere Hitlerjeve enote in ga lahko vidimo na nekaterih grobovih Hitlerjevih privržencev.
Lahko se vprašamo: Ali zaradi tega, ker je bil simbol nekoč uporabljan v negativnem kontekstu, za vedno izgublja svojo veljavo? Spomnimo se, da je Hitler prav tako uporabljal enakostranični trikotnik in rumeno barvo, ki je tudi barva papeške države. Ali bomo prav tako odstranili te simbole iz skupne uporabe? V razpravah o simbolih moramo biti sicer previdni, toda tudi razumni. Simboli funkcionirajo v določeni družbi. Jasno, da obstajajo neki simboli, ki nas povezujejo z negativnimi in bolečimi spomini (npr. kljukasti križ, kladivo in srp itd.). Toda simbol miru, o katerem govoriva, je mednarodno zelo znan kot simbol miru in sam po sebi ni nastal iz sovraštva do krščanstva. Kakor niso vsi trikotniki na cerkvah skrivni prostozidarski simboli, saj trikotnik tudi pomeni Sveto Trojico, tako v obrnjenem križu nekateri vidijo simbol satanizma, drugi pa križ sv. Petra, pravzaprav simbol njegovega mučeništva. Tudi Vatikan ni zaradi Hitlerjeve rumene barve spremenil barve svoje zastave.
Zdi se, da ni zgodovinsko dokumentiranih dejstev, ki bi dokazovala, da je cesar Neron res uporabljal enako znamenje kot simbol za uničenje krščanstva. Znano je sicer, da so podoben simbol nekateri uporabljali kot simbol proti krščanstvu. Toda na tem primeru lahko hitro opazimo, na kateri način simboli funkcionirajo, ko je pri nekaterih obrnjeni križ simbol uničenja krščanstva, pri drugih pa je isti simbol, čeprav delno spremenjen simbol apostola Petra, na katerega je Kristus postavil svojo Cerkev. Ali ni bilo podobno z Jezusovim križem: »Judje namreč zahtevajo znamenja, Grki iščejo modrost, mi pa oznanjamo križanega Kristusa, ki je Judom v spotiko, poganom norost. Tistim pa, ki so poklicani, Judom in Grkom, je Mesija, Božja moč in Božja modrost« (1 Kor 1,22–24). Številni znani simboli so skozi zgodovino spreminjali svoj pomen. Medtem, ko je za zgodnje kristjane prižiganje kadila pomenilo znamenje češčenja poganskih bogov, nam danes pomeni češčenje Boga in predstavlja molitev, ki se dviga k Bogu, podobno kot že prej pri Judih (prim. Ps 140, 2). Nobena skupina ne more imeti monopola nad simboli. Podobni so kot besede pri jeziku: nastajajo in prenehajo, spreminjajo pomen, se izgubljajo in spet vračajo. V vsakem času imajo glavni namen, da izrazijo miselnost ljudi, ki jih uporabljajo. Pomislimo samo, koliko različic ima danes beseda ljubezen.
Kljub zlorabi različnih simbolov pa ostane pomembno, da je dobro delati dobro in da je dobro delati za mir, kdorkoli to iskreno dela, je nekaj dobrega in dela po navdihu Svetega Duha, saj je vse dobro od Svetega Duha. To velja tako za kristjana kot za nekristjana, za vernika in nevernika, za Izraelca kot Palestinca, in zato lahko rečemo v luči Jezusovih besed: »Ne branite jim ... Kdor ni proti nam, je za nas« (Mr 9,39.40; Lk 9,50). Zdi se mi, da je prav, da kristjani uporabljamo za simbol miru belo golobico z oljčno vejico, da nosijo Izraelci napis ‘šalom’ v hebrejščini, Palestinci napis ‘salam’ v arabščini, in da se veselimo tudi drugih današnjih in prihodnjih simbolov miru.
Seveda pa dandanes ljudje nosijo tudi številne čudne in večkrat za kristjana nesprejemljive simbole, od horoskopskih do novodobskih (new age), ki jih kupujejo za sebe in jih podarjajo drugim. Prav je, da smo pri izbiri simbolov kritični in izbirčni, ker je lahko v njih marsikaj praznovernega in tudi protikrščanskega. Toda o tem morda kdaj drugič.
ŠKAFAR, Vinko. (Pisma) Ognjišče (2013) 11, str. 54

Ljuba moja možinja!
Ne pomnim, kdaj sem ti nazadnje pisal pismo. Tisto leto, ko sem ‘služil narodu’, sva si res pisala tako rekoč vsak dan, a to je bilo v neki drugi državi in v nekem drugem času, ko še nismo poznali mobilne telefonije. Kasneje sem ti pisal samo še enkrat: Ko sva kot mož in žena zatrmoglavila do te mere, da si nisva mogla nič več reči, pa sva si pisala.
In tudi tega pisma ti ne pišem kot ženi: ženski, ki me je, iz meni popolnoma neznanih in nerazumljivih, če ne celo nerazumnih, razlogov vzljubila in mi obljubila ljubezen in zvestobo, temveč kot katehistinji, kot nekomu ki, kot me pouči SSKJ, poučuje verouk. In prav to: Kaj pomeni poučevati verouk, kaj verouk sploh je, ali še bolje, kaj naj bi bil, so teme, ki so se z novim šolskim in veroučnim letom, ko spet prevzemaš svoje poslanstvo, ponovno razplamtele na najinem domačem ognjišču.
Je verouk res le pouk o veri? O tem, kdo in kaj smo kristjani, kaj in zakaj verjamemo, od kod prihajamo in kam se vračamo? Je to res le prenos podatkov? Prenašanje datotek iz ene mape v drugo? Ali je morda v ozadju še kaj več? Ali celo v ospredju? Morda ne le več, ampak tudi večje? Je naloga oziroma poslanstvo veroučitelja, veroučiteljice, kateheta, katehistinje in res ne nazadnje duhovnika, da posreduje znanje o veri ali izkustvo vere? Vse, kar ve, ali vse, kar je?! Govori o Jezusu, ki je živel na zemlji, ali o Jezusu, ki je premagal smrt? Če bi o tem povprašali starše in otroke, bi dobili zelo pomešane odgovore. Če bi odgovor sploh dobili. Zato je vprašanje o smiselnosti in načinu poučevanja verouka namenjeno tebi, katehistinja, in pa tvojim ‘nadrejenim’, če smem uporabiti ta izraz. Ali bi bilo morda bolje, da bi rekel: tvojim ‘soudeleženim’, duhovnikom in škofom, torej.
Kot starš si seveda želim, da bi moj otrok, najin otrok, obvladal matematiko, vendar si še bolj želim, da bi jo vzljubil, ker jo bo le tako lahko tudi razumel. A ne eno ne drugo, ne znanje matematike ne njeno razumevanje ni mogoče brez poznavanja številk. To poudarjam zato, da ne bi mislila, da hočem kar povprek odpraviti veroučne učbenike in uvesti, ne vem, molitvene skupine. Mislim, da se strinjaš, da sta si matematika in verouk zelo različna: medtem ko je pri matematiki vse preverljivo in je res le tisto, kar se dokaže, je pri verouku precej drugače. Vera je prepričanje o stvareh, ki se ne vidijo, ki se ne dajo izračunati in ki dostikrat presegajo meje in mere razumnega. Pa vendar se tako matematika kot verouk ocenjuje. Oboje se preverja na enak način: s kontrolnimi nalogami in izpraševanjem!?! Vem, vem, ocenjuje se znanje. Vere nam, hvala Bogu, še ni dano izmeriti, božje tehtnice dobijo svojo vlogo šele na oni strani. In vesel sem, da se strinjaš z mano, da je pri verouku poleg znanja (ali morda celo pred znanjem) pomembno izkustvo vere. In to izkustvo se, ob vsem trudu veroučitelja, veroučiteljice, kateheta, katehistinje in res ne nazadnje duhovnika, pridobi in pridobiva v prvi vrsti v družini! Ob očetu in materi ter od očeta in matere!
Če ti prikličem v spomin Jezusovo priliko o sejalcu (prim Lk 8, 4-8) in njegovo razlago te prilike (prim Lk 8, 11-15), je seveda kristalno jasen obisk in osip naših veroukarjev. Pa mi dovoli, da veroukarje, kljub temu, da je sejalec po vsej verjetnosti sejal žito, primerjam z rožami: Seveda je najmanj dela in skrbi z rezanim cvetjem. V vazi bo tako cvetje zdržalo kar nekaj dni, sploh če nekajkrat zamenjamo vodo, poljubno ga lahko premikamo z mize na omaro, pred oltar, pred Marijin kip, pa spet nazaj. Predvsem pa ga lahko povežemo v čudovite, pisane šopke, ki vzbujajo zavist in občudovanje, predvsem pa krasno izgledajo, sploh če je treba škofu na obisku kot darilo kaj potisniti v roke. A to cvetje bo slej ko prej ovenelo. In ga vržemo stran. Drugače je z rožami v lončku. Te že zahtevajo več pozornosti. Morda so malo dolgočasne na pogled, a njihova življenjska doba je ob skrbi lahko kar dolga. Rože na vrtu pa lahko svobodneje poženejo korenine – a tudi tu ločimo med enoletnicami in trajnicami. »Kdor ima ušesa za poslušanje, naj posluša!« (Lk 8, 8).
Blagoslovljeno veroučno leto ti želim, čim manj ljuljke in trnja. In obljubim, da bom brez godrnjanja čuval najmlajšega med tem, ko boš oznanjala.

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku), Ognjišče, 2011, leto 47, št. 10, str 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Oktobra prestopijo pragove predavalnic študentje na univerzah. Ljubljanski študentje bodo to storili v jubilejnem letu, saj njihova univerza praznuje 100-letnico. Zato smo za gosta povabili dekana teološke fakultete Roberta Petkovška. Prav ta fakulteta je odločno pripomogla, da je prišlo do ustanovitve prve slovenske univerze v Ljubljani.

Medtem so se osnovnošolci in srednješolci že navadili na šolski ritem. Odpravili smo se na obisk v OŠ Alojzija Šutarja, kjer so nam predstavili svoje delo, utrip iz njihovega življenja ter pokazali posebnosti pri njihovem pedagoškem delu s šolarji. Nedaleč od te osnovne šole, na Radiu Ognjišče, pa je zaposlen Jože Bartolj, ki je postavil na ogled svoje 30-letno ustvarjanje na likovnem področju. Ob razstavi je spregovoril o svojem delu in pogledu na slikarstvo in sodobno pojmovanje lepote.

Zadnjo nedeljo v oktobru je žegnanjska nedelja, ko vse cerkve, ki ne poznajo datuma posvetitve, obhajajo obletnico posvetitve. V prilogi vam zato predstavljamo slovensko žegnanje z vsem njegovim bogastvom. V »misijonskem mesecu« oktobru vam predstavljamo delo misijonarja Ernesta Sakside.

V mladinski prilogi je tema meseca namenjena razumevanju meditacije. Mladi, v želji po iskanju nečesa novega, lahko hitro podležejo kakšni sodobni duhovno sprostitveni metodi, za katero pa je dobro vedeti, kje ima svoje korenine in kako naj jo razumemo s krščanskega vidika.
Od oktobrske številke naprej bomo spremljali tudi študentski zapis izpod peresa »brucke« Neže, ki bo opisovala svoje korake v študentsko življenje. Na glasbenih straneh pa gostimo skupino Dominik, ki je ob tridesetletnici delovanja izdala nov album in ob tej priložnosti pripravlja velik koncert.

Z veseljem vam predstavljamo nekaj knjig, ki so primerne za najstnike, pa tudi za odrasle. Prva je Fant, ti vendar zmoreš, ki je izšla v zbirki Žepna knjiga in jo je napisal Antonio Ferrara, ki je napisal tudi knjigo Bil sem hudoben – prava baraba. Govori o mladem fantu Luciu in o problemih današnjih mladih, a podaja tudi upanje, da je mogoče premagati strah pred življenjem in da je mogoče resnično, polno zaživeti.

Druga je knjiga Mali princ usmiljenja. Napisal jo je Maurizio de Sanctis. Pri Ognjišču poznamo že njegovo knjigo Bog je … prav zares. Ob navdihu znane knjige Mali princ je na svež način spregovoril o Bogu, zlasti o njegovi ljubezni in usmiljenju. Zanj je bistvo Boga usmiljenje, ki je več kot ljubezen: je ljubezen z dodatkom odpuščanja! V pripravi pa je zbirka zgodb Vodi me dobrotni duh – o Svetem Duhu.

Sredi oktobra (16. 10. ob 17. uri) bo mariborski nadškof Alojzij Cvikl blagoslovil novo knjigarno Ognjišča – Slomškovo knjigarno. Pravzaprav gre za »staro« knjigarno, a na novi lokaciji v Gosposki ulici 17 (bivša trgovina Peko), torej čisto blizu sedanje knjigarne. V njej boste našli vse, kar ste našli v dosedanji Slomškovi knjigarni, in še več podobnih artiklov. Vabimo vas na blagoslovitev pa tudi sicer vas pričakujemo v povečani in prenovljeni knjigarni. Vabljeni Mariborčani, okoličani in zvesti bralci tudi od drugod.  

 RUSTJA, Božo. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 10, str. 4.

priloga

Slovensko žegnanje

gost meseca

dr. Robert Petkovšek, dekan teološke fakultete v Ljubljani

tema meseca

Iskreno o meditaciji

Preberite več: Oktober 2019

Na obisk na Mirenski Grad sem prišel ravno v času, ko sredi avgusta med rednim izvajanjem počitniških dejavnosti usklajujejo načrte dejavnosti za novo šolsko leto. Čeprav je Mirenski Grad najbolj znan kot kraj duhovnih vaj, je v zadnjih desetih letih okrepil svoje dejavnosti predvsem pri delu z otroki, mladimi, družinami, brezdomci ter prostovoljci.

Če na hitro pogledamo v preteklost, ni zanemarljiv podatek, da so na Mirenskem Gradu že več kot 100 let prisotni lazaristi, ki so na ta kraj prišli 17. decembra 1913. V slovenskem prostoru se je Mirenski Grad še posebej utrdil v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je postal eno od osrednjih duhovnih središč v Sloveniji. Danes ta del dejavnosti, ki je namenjen za izvajanje duhovnih vaj, predstavlja Gnidovčev dom duhovnih vaj, ki ga vodijo lazaristi. Poleg tega štirje duhovniki, ki se trenutno nahajajo na Mirenskem Gradu, dajejo pečat širši okolici, saj nudijo pomoč tudi okoliškim župnijam, vodijo ljudske misijone, duhovne vaje in sprejemajo romarje, ki se oglasijo v tem svetišču.
Cerkev na Mirenskem Gradu je posvečena Žalostni Materi Božji, njen praznik praznujemo 15. septembra. Slovesen praznik obhajajo vsako tretjo nedeljo v septembru in mu rečejo tudi kvatrnica, saj je šlo za velik praznik in bogato praznovanje tega dne.
Na Mirenskem Gradu živijo tudi sestre usmiljenke. Ravno one so pred leti dale v uporabo svoje stare prostore in se preselile v novo hišo, kjer še naprej izvajajo svoje poslanstvo. Poleg teh dveh skupnosti je svoj dom na tej vzpetini nad Mirnom našla še skupnost Betlehem ter Društvo prostovoljcev Vincencijeve zveze dobrote, ki svoje dejavnosti na tem kraju izvaja vse od leta 2006.
Ob praznovanju 100. obletnice lazaristov na Mirenskem Gradu leta 2013 je kardinal Rode na slovesnosti dejal, da je to vzorno sobivanje skupnosti duhovnikov, sester, bratov iz skupnosti, ki v molitvi, delu ter potrpljenju dajejo zgled prave evangeljske skupnosti. Za dobro usklajenost vseh skupnosti in programov skrbi lazarist Peter Žakelj.

CENTER ZA DRUŽINE
Na Mirenskem Gradu sta me ob mojem obisku sprejeli Andreja Ličen in Maja Prinčič, zaposleni v Društvu prostovoljcev Vincencijeve zveze dobrote. Društvo je humanitarna organizacija, ki deluje v Ljubljani in na Mirenskem Gradu. Poslanstvo društva je pomagati človeku v stiski in pod njegovim okriljem deluje Center za družine Mirenski Grad.
Sogovornici sta mi povedali: »V centru se zbirajo ljudje s podeželja ali manjših mest iz štirih občin in iz zamejstva, kjer ni podobnih centrov, ki bi nudili podporo vsem družinskim članom in odgovarjali na potrebe družin.
Naše dejavnosti so namenjene otrokom, mladostnikom in mladostnicam in njihovim staršem; posameznikom v vseh življenjskih obdobjih in družinam.«
Cilj centra je graditi dom: »Želimo si, da bi se prav vsak počutil sprejetega in varnega in bi našel to, kar ga osrečuje – pravi dom. Pri nas je dobrodošel vsak: mlajši ali starejši, poročen ali samski, z družino ali brez nje ... V center prihajamo različni in tu vsak najde svoj prostor. Naše skupno vodilo je Skupaj gradimo dom.«
V pogovoru sta mi skušali predstaviti delo, ki ga z veseljem opravlja osem zaposlenih. Delo zajema toliko različnih področij in dejavnosti, da bi za celotno sliko skoraj potreboval organigram. V okviru centra se izvajajo različni programi:

• za otroke in mlade (varstvo, učna pomoč, učenje glasbe, oratorij, skupine in druženja za mlade, ustvarjalne delavnice),
• za zakonce in starše (zakonske skupine, osebni pogovori, spletni forum),
• za družine (vokalna skupina, družinski večeri, različne prireditve),
• za vse generacije (romanja, duhovne vaje v hribih, delovni tabor).

V pogovoru sta mi najprej predstavili dejavnosti Centra za družine, kjer želijo krepiti današnje družine, jim biti v oporo pri gradnji doma in jim tudi s svojimi programi nuditi osebno rast, razvedrilo in ponujati možnosti ustvarjalnega preživljanja prostega časa. Tako za družine, mlade in posameznike čez celo leto pripravljajo različne programe, za katere skrbi 8 ljudi in ki se jih na tak ali drugačen način udeležuje več kot 800 uporabnikov.

DELO Z OTROKI IN DRUŽINAMI
»Naš temeljni cilj je ustvarjati dom in prostor sprejetosti ter kolikor je v naši moči, pomagati družini kot celoti. Če pridejo k nam otroci, se trudimo vzpostaviti stik tudi s starši in s tem biti opora pri rasti vsakega posameznika v družini.
Posebej bi rada izpostavila učno pomoč za otroke. Prav ta program ponuja vstopno točko do cele družine. Ravno to je področje, kjer vemo, da bomo samo otroku zelo težko pomagali, če nimamo stika in podpore tudi s strani staršev.« Izvajanje učne pomoči poteka čez celo leto.
Učenje je zastavljeno širše: »Spodbujamo otroke k delavnosti, veri vase, vztrajnosti, osredotočenosti,« pravi Maja. »Ni druge poti, kot da se pomatrajo. Urnik učne pomoči je tako sestavljen iz začetnega pogovora, kjer ima vsak možnost povedati kaj o svojem dnevu, kakšni oceni, če jo je pridobil. Sledi 1. učna ura, nato je malica, ki si jo otroci pripravijo sami. Ker jih želimo vzgajati k redu in delu, otroci po malici tudi pospravijo in pomijejo. Naš cilj je, da jim za tiste popoldneve, ko prihajajo k nam, poskušamo ustvariti domače, sprejemajoče okolje, da se bodo dobro počutili in dobili tudi kaj tega, česar doma ne morejo. Hkrati pa si želimo, da bi jih osebnostno okrepili. Veliko se pogovarjamo, rešujemo konflikte, probleme, saj se danes mnogi problemom raje izognejo, kot pa da bi se jih lotili reševati.«
V okviru učne pomoči izvajajo tudi program Učenje za življenje, kjer otrokom nudijo možnost, da poprimejo za kakšno delo. Tako se lahko preizkusijo v mizarski delavnici, v kuhinji, na vrtu ali na kakšnem drugem praktičnem področju.
Vse izvajanje učne pomoči poteka s pomočjo prostovoljcev.
»V preteklem šolskem letu smo učno pomoč nudili preko petdesetim otrokom. Pri izvajanju učne pomoči sodelujemo z okoliškimi šolami, ki otroke z učnimi težavami usmerjajo k nam.«
Poleg učne pomoči izvajajo še učenje glasbe. V okviru centra delujejo štiri zakonske skupine, ki jih vodi lazarist Peter Žakelj. Posebnost so petkovi družinski večeri in družinska vokalna skupina. Enkrat mesečno organizirajo mladinsko mašo, po kateri pripravijo ustvarjalno delavnico in skupno večerjo.
Med poletnimi počitnicami izvajajo še počitniško varstvo. Velik zalogaj je priprava oratorija, na katerega pride 150 otrok in 50 animatorjev. »Posebnost našega oratorja so mamice in tatkoti, ki nam pripravljajo materiale za kateheze, pospravljajo po športnih igrah, pripravljajo malico, pomagajo v kuhinji. Tako v času oratorija v kuhinji skuhamo 250 kosil in 100 drugih obrokov za vse.«

DELO S PROSTOVOLJCI IN MLADINO
Programov, ki jih izvajajo na Mirenskem Gradu, si ne predstavljajo brez prostovoljcev. V letu 2017 je bilo v programih samo na Mirenskem Gradu dejavnih 130 prostovoljcev. Prostovoljci izvajajo in nudijo učno pomoč, pomagajo pri varstvu otrok, poučujejo glasbene inštrumente, pazijo otroke med duhovnimi vajami, delujejo kot animatorji na oratoriju, pomagajo pri razdeljevanju hrane v Novi Gorici ...
Zanje izvajajo Šolo prostovoljstva in jim želijo biti v oporo pri njihovih prizadevanjih.
»V takšnih stikih z mladimi se kaže sodobna pastorala in delo z mladimi. Z vzgojo prostovoljcev se društvo posredno vključuje tudi v boj proti različnim odvisnostim in pasivnosti.
Po izkušnjah vidimo, da si mladi želijo odnosa, stika in globine. Vsi mladi, ki sodelujejo kot prostovoljci, se vsaj enkrat tedensko srečajo. S tem se vzpostavi svojevrstna dinamika, opora in skozi konkretno delo v veselju zaživijo. Mladi radi pripadajo, želijo biti koristni in videti uspeh svojega dela. Radi prihajajo in so del te velike družine prostovoljcev.«

DELO Z BREZDOMCI
Čez teden prihajajo na Mirenski Grad brezdomci iz Ljubljane in skupaj s skupnostjo Betlehem in zaposlenimi delajo na vrtu, v delavnicah in skrbijo za veliko obnovitvenih in vzdrževalnih del. V društvu je delo z brezdomci druga pomembna dejavnost. V Ljubljani je osrednja enota, kjer je Dnevni center za brezdomce, namestitvene podpore in zavetišče. Na Mirenskem Gradu pa izvajajo namestitveno podporo ter skrbijo za brezdomce v Novi Gorici. »Konkretno to pomeni, da imamo na razpolago bivanjsko enoto, kjer lahko brezdomci stalno bivajo, in več sob, kamor prihajajo čez teden. Skupaj delamo, z njimi smo pri obrokih, skupaj načrtujemo delo, z njimi ustvarjamo in praznujemo. Tako gradimo njihovo dostojanstvo in jih vzgajamo za odgovorno življenje. Pomembno je razvijati sposobnosti, zavest, da se moramo truditi in delati. Ta način dela jih privlači, kar nam tudi povedo in pokažejo, ko so veseli in se skupaj z nami veselijo sadov svojega dela,« je opisala Andreja.
Pestra paleta dejavnosti in razvejanost dela čez cel dan zahteva precej tudi od ljudi, ki pripravljajo in vodijo programe. Maja je tako izpostavila, »da nenehno vstopanje v odnose z ljudmi ni več služba, ampak del življenja. Zato pridejo trenutki, ko si moramo tudi mi vzeti čas za Boga, zase, da ne pozabimo, da smo orodje v njegovih rokah, da se ne bi čutili, da je vse odvisno od nas.«
Svoj pogled obračajo tudi že v prihodnost. »Izziv mi je, da že med izvajanjem dejavnosti spremljam in se sprašujem, kaj Bog hoče od nas. Želimo si, da bi prepoznavali potrebe ljudi in družin, ki prihajajo k nam.«

VINCENCIJEV KOLEDAR
Vsako leto pripravijo v društvu tudi poseben koledar, za katerega priskrbijo fotografije prostovoljci društva. Letošnji koledar je nastajal pod geslom Marija skoz’ življenje. »V objektiv smo skušali ujeti znamenja, ki prikazujejo, kako nas Marija spremlja v vseh trenutkih življenja. Meseci prikazujejo podobe, ob katerih lahko razmišljamo, kako je Marija z nami doma, v jutru in večeru, v preizkušnjah, na poti, pri počitku, na potovanju, v družini, v molitvi, na križpotju, na križevem potu, pri delu, v češčenju, skratka povsod.«
S sredstvi, ki jih naberejo ob prodaji koledarja po župnijah, poskušajo pomagati različnim družinam v stiski. Trenutno so od marijinih sester dobili v dar hišo, ki je potrebna temeljite obnove. Zbrana sredstva od letošnjega koledarja bodo namenili obnovi hiše za družino v stiski.

ERJAVEC, Matej. Bogastvo Mirenskega Gradu). (Na obisku). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 9, str 61-63
Fotografije Danijel OLIVO.

Tudi letos bodo septembrskemu Ognjišču priložene položnice za bralcem že znano akcijo Za srce Afrike. Z njo že 14 let v sodelovanju s Slovensko karitas in s slovenskimi misijonarji pomagamo potrebnim v osrednji Afriki pa tudi ponekod drugje. Prav tako bodo priloženi obrazci Z delom do dostojnega življenja za priključitev k mesečnemu darovanju za plačilo dela revnih staršev iz Afrike, Albanije in Šrilanke. Hvala vsakemu za vsak dar in solidarnost.
V avgustovski številki Ognjišča ste si lahko prebrali pogovor z Jano Lampe, ki je pri Slovenski karitas zadolžena za mednarodno sodelovanje in ‘na terenu’ preverja, kam gredo zbrana sredstva v akciji, kjer že več let sodelujete tudi bralci Ognjišča. Več o akciji Za srce Afrike.

Tudi tokratna gostja meseca s. Metka Kastelic govori o misijonih in sicer na popolnoma drugem koncu sveta, v Braziliji. Sploh ste v zadnjih mesecih – poleg že omenjenega pogovora in predstavitve akcije Za srce Afrike – v Ognjišču lahko precej prebrali o misijonih. Ne pozabimo tudi na julijsko prilogo o velikem slovenskem misijonarju Ignaciju Knobleharju. Z vsemi temi članki smo vas želeli pripraviti na oktober – poseben misijonski mesec, ki ga je razglasil papež Frančišek in ga bomo tudi v Sloveniji obhajali s posebno pozornostjo tudi zato, da bi v vseh članih Cerkve poživil misijonsko zavest.

Tokratna priloga pa govori o velikem svetniku sv. Hieronimu. 1600-letnica njegove smrti je lepa priložnost, da spoznamo tega “moža s Krasa” – učenjaki domnevajo, da je bil rojen na jugozahodnem delu današnje Slovenije –, ki je zapustil neizbrisen pečat v evropski kulturi, ko je prevedel Sveto pismo v latinski jezik.

Mladi sodelavci so tokrat ob začetku šolskega leta zapisali nekaj pogledov in spodbud, kako si na začetku šolskega leta postaviti prave cilje in kako v to vključiti motivacijo, disciplino in vztrajnost.

Šolstvo je bila tudi tema pogovora z dr. Dejanom Hozjanom, profesorjem na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem, ki je podal svoj pogled na proces izobraževanja danes, kako gledati na to področje iz različnih zornih kotov in se vprašal, če gre šolstvo res v pravo smer.

Ker se na tretjo soboto v septembru odvija festival Stična mladih, smo obiskali pripravljalno ekipo, ki nam je predstavila delo posameznih ekip. Čeprav gre za utečeno prireditev, je v njeno pripravo vključenih veliko mladih, ki bolj ali manj deset mesecev pripravljajo vsebine, program in prostor, da se izpelje vsakoletno srečanje mladih v Stični.

Med novimi knjigami naj omenim knjigo Otroške molitve, ki jo je uredil Silvester Čuk. V knjigo je vključil raznovrstne molitve (jutranje, večerne, zahvalne, pri jedi …) iz različnih tradicij. Od klasičnih in znanih molitev do modernih in manj znanih. Vse z namenom, da bi starši molitve, ki so primerne otrokom, malčkom prebirali in jih tako s to ljubeznivo držo uvajali v molitveno življenje. Prihodnjič pa vam bomo predstavili nekaj knjig, med katerimi so nekatere primerne za najstnike in odrasle in jih ob koncu poletja pripravljamo za tisk.

 RUSTJA, Božo. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 9, str. 4.

priloga

'Naš' sveti Hieronim

gost meseca

s. Metka Kastelic, misijonarka v Braziliji

tema meseca

Motivacija, disciplina, vztrajnost

Preberite več: September 2019