Za seboj imam strogo krščansko vzgojo. Do štiriindvajsetega leta sem redno hodila k maši in verouku oziroma na meditacije in duhovne obnove. Potem pa sem nekega dne šla k spovedi in duhovniku povedala, da sem v cerkvi večkrat slišala laži oziroma polresnice, da sem zaradi laži sprejela odločitve, zaradi katerih hudo trpim, in da nikoli več ne prestopim cerkvenega praga. In sem šla. V nobeno stvar nisem več verjela. Niti v Cerkev niti v Boga. Kakšno leto sem se iskala, potem pa spet pristala pri možu. Rodili sta se nama dve hčeri.
Ko sem bila stara malo manj kot štirideset let, je mlajša hči, takrat stara dobro leto, na smrt zbolela. Iz psiholoških razlogov je z možem nisva dala v bolnišnico in mi jo je v treh do štirih mesecih pozdravila bioenergetičarka. Hči je ozdravela, jaz pa sem postala verna. Šele takrat mi je kljub strogo pravoverni vzgoji, ki je v veliki meri temeljila na strahu pred Bogom, postalo jasno, da jo je pozdravil Bog, ki je velika dobra sila, ki je pravična in ljubeča. Ki je povsod in za vse ljudi.
Vi ste pred časom pisali o govoru Lare Jankovič v Dražgošah. Ona je pač obsojajoča in ima slab spomin. Pa kaj? Pozabila je omeniti povojne poboje. Ampak tudi Cerkev, ki je sicer pozitivna institucija in je naredila ogromno dobrega, tudi za malega človeka, ima slab spomin. Svete inkvizicije nikoli ne omenja. Pa tudi nasilnega pokristjanjevanja ne.
Hvala Bogu, da so ta nasilna obdobja mimo. Ampak bila so. Moramo jih priznati. Tako kot moramo priznati povojne poboje.
Vsako nedeljo (že približno leto in pol) sedim pri sedmi maši. V cerkvi je na vsaki strani po 21 klopi. Vedno preštejem vernike. Komaj kdaj jih naštejem po enega za v vsako klop.
Kaj pa, če mora Cerkev priznati tiste svoje (čeprav redke) grehe že zato, da se njene klopi ob nedeljah spet napolnijo? Kaj pa, če mora Cerkev prva ponuditi roko drugače mislečim? Ali ni Kristus govoril o tem, da je treba ponuditi drugo lice, če te nekdo udari po enem?
Polona

Spoštujem vašo sposobnost, da v drugih gledate dobro. Prav tako spoštujem vaše trpljenje, ki ste ga prestali, zlasti ob hčerkini bolezni. Bodite prepričani, Bog ga je videl. Verjamem vam, da vas je ta izkušnja pripeljala k Bogu. To niso lahke stvari in kdor jih ni doživel, jih bo težko razumel. Številne ljudi trpljenje in preizkušnje pripeljejo k Bogu. Ni pa nujno, da trpljenje privede k Bogu. Nekateri se prav zaradi lastnega trpljenja ali trpljenja najbližjih odvrnejo od Boga. “Če bi bil Bog, bi takega trpljenja ne dopustil,” trdijo.
Morda samo nekaj o ‘grdi’ Cerkvi, ki je tako sovražna do drugače mislečih. Kot razberem iz vašega pisma, ste razgledani. Zato gotovo veste, da je Cerkev in da smo kristjani v naši družbi prej žrtve sovražnosti in nestrpnosti. Koliko laži in koliko gnojnice se zlije v medijih na nas. Tudi v Dražgošah je bilo tako, kar ste sami omenili. Na take izlive sovraštva je treba reagirati in tako sovraštvo je treba razkrinkati. Tudi Jezus je velikega duhovnika, potem ko ga je njegov služabnik po krivici udaril, vprašal: »Če sem napačno rekel, izpričaj, da napačno; če pa prav, zakaj me tolčeš?« (Jn 18,23). Visokemu predstavniku judovske vere je odločno povedal, da ne dela prav. Seveda je bilo to pogumno dejanje, s katerim je tvegal smrtno kazen. A ne glede na to je vztrajal pri resnici in pravici.
Krivico in laž je treba poimenovati kot laž in krivico in ne sodelovati pri krivici in laži! Samo to sem želel storiti. Upam, da ste podobno pismo, kakor ste ga napisali meni, napisali tudi govornici v Dražgošah. Poimenovati stvari s pravimi imeni, to je reči laži laž in krivici krivica, nas ne odvezuje od dialoga z ljudmi, ki mislijo drugače. Dialoga ne moremo razumeti kot kimanje drugače mislečim. Ne, dialog zahteva, da se stvari poimenujejo pravilno in mora temeljiti na resnici. Jezus od nas zahteva še nekaj: da odklanjamo laž in zmoto, toda ne sovražimo tistega, ki se moti. Zavračamo greh, a ne zavračamo grešnika. Tako moramo razumeti njegove besede o ljubezni do sovražnikov (prim Mt 5,44), predvsem pa njegov zgled, ko ni obsodil prešuštne žene, obsodil pa je njena grešna dejanja (prim Jn 8,1-11).
Morda samo še o tem, da se v Cerkvi ne govori o inkviziciji in nasilnem pokristjanjevanju itd! Strinjam se, da je treba vse nasilje in sovraštvo, tudi ali zlasti, če je storjeno v imenu vere, obsoditi in ga obžalovati. Toda glede inkvizicije in ‘nasilnega pokristjanjevanja’ – bojim se, da gre tudi tukaj za precej pavšalne trditve, ki nimajo vedno podlage v zgodovinskih virih. Tudi vi ste jim nekoliko nasedli in obsojate (tudi krivično) Cerkev, čeprav po pravici napišete, da je Cerkev v zgodovini storila tudi mnogo dobrega. Ne podlegajmo propagandi, ampak se držimo zanesljivih zgodovinskih virov. Npr. ‘nasilno pokristjanjevanje’ Slovencev, ki ga tudi vi omenjate in je zapisano tudi v Prešernovem Krstu pri Savici. Vemo, da je veliki pesnik jemal snov iz nezanesljivega zgodovinskega vira in da pokristjanjevanje naših prednikov ni bilo niti malo tako krvavo. Ta vir je umetniško obdelal, saj se krst izlije v čudovit spev krščanski veri, krščanskemu darovanju in hvalnico Bogu ljubezni, (“Da pravi Bog se kliče Bog ljubezni, /da ljubi vse ljudi, svoje otroke.”), kakršen je tudi vam blizu, kakor izhaja iz pisma. Toda v nečem imate prav. Tudi če bi se v imenu Boga samo enemu zgodila krivica, kaj šele umor, je to vredno obsodbe. Tudi v Prešernova pesnitev graja ubijalskega Valjhuna, ki “ravna po svoji slepi glavi /po božji volji ne, duhovni pravi”.
Papež sv. Janez Pavel II. je v svetem letu 2000 prosil odpuščanja za krivice, ki so jih naredili ljudje iz Cerkve. Pri posebnem obredu so prebirali besede kesanja in papež je pokleknil (takrat že z veliko težavo) pred Kristusa na križu in tudi na ta način prosil odpuščanja Njega in ljudi. Dejanje, vredno svetnika! Vem, da se je takrat opravičil tudi naš škof v Kopru, da so se večkrat opravičili drugi škofje. Nekatera opravičila so zbrana v knjigi Resnici na ljubo, v kateri so zbrana opravičila ljubljanskih (in slovenskih) škofov. In kako je na to odgovorila javnost? So se ljudje zaradi tega množično vrnili v cerkev, kakor mislite vi, če bi to Cerkev naredila? Niso se. Ste se takrat, leta 2000, vrnili v Cerkev vi zaradi te prošnje za odpuščanje? Niste se! Vrnili ste se šele po izkušnji neskončno ljubečega Boga, ki je ozdravil vašo hčerko.
Prav je, da imate o veliko stvareh svoje stališče in predvsem, da znate v drugih videti tudi dobro, kar ni ravno odlika slovenske javnosti, zato vam želim, da tudi v prihodnje iščete resnico in se še naprej bližate Bogu, čigar dobroto ste izkusili v življenju.

RUSTJA, Božo. (Pismo meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 5, str. 6-7.

Najbrž težko sprejemamo dejstvo, da se ne moremo prosto gibati v času pandemije koronavirusa. V rubriko smo povabili tudi Saro Ahlin Doljak (predstavili smo je v tej rubriki lanskega marca), ki je bila v bolnišnici zaradi pljučnice, ki se je pridružila njeni sklerozi multipleks, ki ji onemogoča celo govor.

V koledarju je pisalo 29. februar in zopet sem bila sprejeta zaradi pljučnice na nevrološko kliniko v Ljubljani. Še vedno sem na kliniki, ker se je nova pljučnica po treh tednih zdravljenja na kliniki vrnila, a me ni strah, zavedam pa se minljivosti. Boli, vdih je boleč in predstavlja napor. Strah bi me po nepotrebnem oslabil in le škodoval. Če bi me bilo strah, ničesar ne bi storila, bi le ležala v bolniški postelji. Jezusovo sporočilo je jasno, ko je zatrdil: “Ne boj se!” Nočem biti vklenjena in nesvobodna. Kako ohraniti veselje? Vem le to, da mi ga nihče ne more vzeti. Moje veselje v bolečini postaja mir. Veselje ni žuriranje ob pivu ali soku, veselje je veselo stanje mojega srca. Veselje ni posvetno … Veselje, ki ga čutim, je veselje sv. Duha, je njegovo darilo.
Popoldanski zaplet … Kisik v krvi začel padati, vse do 78. Ostala sem mirna in osredotočena na frekvenco dihanja. Sestre okrog mene in zdravnica pa ne. “Stanje je resno. Šli boste v intenzivno enoto”, je rekla zdravnica. Ko sem bila ven iz hudega, mi je sestra rekla: “Tako mirno ste delovali, mi pa vsi vznemirjeni. Kako to?” Mir ni beseda. Mir je moja pot k upanju.
Mir se vedno pokaže, izrazi v dejanjih. Mir je vedno tankočuten in ne robusten in ni na silo vpeljan v nas. Ko govorim o trpljenju, me ohranja živ izvir zavedanja smisla trpljenja, drugače bi se vame naselil obup. Ni bilo enostavno, res ne, ker je bil vdih blokiran, a mir in osredotočenost, da moram vdihniti sta odgnala strah in pretečo grožnjo minljivosti. V mir verjamem, ker upam!
Osebna vera gre vedno preko križa in ne po avtocesti. Tudi moja šibkost se pokaže v trpljenju, ni vedno lahko. Vedno bolj razumem, kaj pomeni odpovedati se sama sebi ter s križem verovati v voljo Stvarnika. Že 34. mesec hodim v veri, zaupanju in ljubezni, a križ mi ni bil odvzet. Spoznala sem v skoraj treh letih, da resnične ljubezni ni brez žrtvovanja same sebe. Samo Ljubezen in Bojanova (moževa) ljubezen dajeta mojemu podarjenemu življenju smisel in srečo, ki traja. Vera me s križem ne pušča same, nikoli, tudi ko ne zmorem vdihniti, ko bolijo mišični krči. V moči tega križa je pot lažja.
Razmišljam o družini. Z Bojanom sva se nazadnje srečala v nedeljo 15. marca, z otrokoma pa 29. februarja, ko je še lahko prišel k meni na obisk v bolnišnico. Bojan ostaja doma z dvema najstnikoma in ko jih opazujem na daleč, so prav zabavni. Otroka imata posvečen čas z očetom in obratno. Midva pa sva obudila pisanja e-pisem kot v času najinega študija in nekajmesečne ločenosti, ko je Bojan ostal še tri mesece na študiju v Bostonu. Kako lepo je spet spoznavati drug drugega preko pisem, ki so sedaj po 25-ih, 16-ih letih drugačna, iskrena, zaupna in iz njih veje hvaležnost, da sva našla smerokaz v najinem skupnem sobivanju poročenosti.
Vedno bolj nas je strah bedeti ponoči in izkušati praznino in puščavo. Naučila sem se poslušati to, kar manjka. Opazujem vse, kar molči. Poslušati to, kar manjka, saj po 34 mesecih svojega glasu v mislih ne slišim več, pomeni dati besedo tišini. Umik, pa ne po svoji volji, v tišino in samoto, me je izpostavil goloti prav tega dne, praznini, v kateri doživljam navzočnost Ljubimca moje duše. Samo ponižen pogum in srce tišine, srce noči dobijo dih skrivnosti in smisel trpljenja.

več: Življenjska zgodba Sare Ahlin Doljak

RUSTJA, Božo. (Naši preizkušani bratje). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 5, str. 27.

Te vrstice pišem na cvetno nedeljo, ko bomo že četrtič pri maši pred televizorji ali računalniki namesto v cerkvi. In kaže da bo še nekaj časa tako. Res čuden in po svoje poučen ter hkrati edinstven je ta postni čas. Mislim, da bo vsem ostal še dolgo v spominu. Meni še posebej in tudi zato, ker ga bom povezoval z ukrepi naše škofovske konference, predvsem s prvim ‘paketom’, zaradi katerih se še sedaj, po štirih tednih počutim jeznega, prizadetega in ogorčenega.
Še vedno mi ni jasno, kako je mogoče, da so se škofje s takšno lahkoto in tako hitro odpovedali zakramentala, kot je blagoslovljena voda (obvezno praznjenje kropilnikov v cerkvah) in jo z ukrepom izenačili na nivo navadne vode. Kaj si naj ob tem mislim? Da škofje ne verujejo v blagoslovljeno vodo, ker se tudi z njo po njihovem mnenju, očitno kot z navadno vodo prenaša virus? Ali je to izguba vere v zakramentale, čeprav so le ‘druga liga’ Božjih darov? Kako lahko potem v isti sapi nekaj člankov naprej v prejšnji številki Ognjišča spoštovani eksorcist uporablja to isto blagoslovljeno vodo tudi za odganjanje hudiča? In ali je blagoslov res samo ‘Blažev žegen’ v slabšalnem pomenu besede? Skozi zgodovino krščanstva poznamo nešteto primerov iz življenja svetnikov, ki so s pomočjo blagoslova brez posledic pili zastrupljeno hrano in pijačo in šli tudi skozi ogenj. Blagoslov je osnova blagoslovljeni vodi. Le zakaj se je tako hitelo z ukrepi? Vendar v času uveljavitve ukrepov škofovske konference v Sloveniji ni bilo niti enega okuženega s koronavirusom. Naš župnik je kropilnike izpraznil šele po objavljenih prvih žrtvah v Sloveniji, vendar mislim, da tudi to ni pravi odgovor na dejanski problem, ki sem ga izpostavil.
Ne vem zakaj, vendar zadnje čase imam občutek, da tam, kjer ni potrebno, odreagiramo takoj, tam pa, kjer bi morali odreagirati takoj, pa ne odreagiramo kot se pričakuje in s tem mislim na naše vrle škofe. Ni dolgo nazaj, ko sem iz ust duhovnika slišal hudomušen odgovor, da če kje, je dokaz o obstoju Svetega Duha ravno v tem, kako se vodijo določene slovenske škofije, ker bi v nasprotnem primeru morale že zdavnaj propasti.
Zato po vsem povedanem ni čudno, da je na teološki fakulteti dopuščeno predavati profesorju-duhovniku, ki javno priznava, da ne verjame v hudiča, naši škofje pa že vrsto let ne ukrenejo nič. Ampak to je že zgodba za neko drugo priliko, ali ne? Mogoče res, vendar le zakaj se mi zdi, da je v korenini podobna gornji.
Naj mi, prosim, nekdo kompetentno odgovori vsaj na prvi del (tistega glede teološke fakultete itak ne računam), za kar bi vam bil zelo hvaležen in mogoče še kdo v ljubi Sloveniji.
Pa obilo božjega blagoslova pri vašem delu.
Matija

Pomisleki, ki jih opisujete v pismu, deloma tudi zelo ostro, nikakor niso samo vaši. Takoj po prvih ukrepih slovenske škofovske konference je k meni pristopila neka gospa in mi na spoštljiv način povedala svojo bolečino: le zakaj ni več blagoslovljene vode, ko jo potrebujemo v boju zoper hudega duha, ki tako močno deluje? Odgovoril sem ji, kar bi rad položil na srce tudi vam, da hudi duh še bolj deluje po nepokorščini. Gospa je mirno nadaljevala, da se bo v vsem držala navodil škofov. Nato sem njej in drugim svetoval, naj še naprej uporabljajo blagoslovljeno vodo. Če jo tako spoštujejo, potem jo imajo gotovo doma. Preden gredo od doma, naj se z njo pokrižajo in prosijo za Božje varstvo. Enako naj storijo, ko se vrnejo domov, ko so si umili in razkužili roke … Nasvet ji je bil všeč.
Vsako stvar lahko gledamo z dveh vidikov. Tudi na ukrepe in prepovedi ob epidemiji koronavirusa. Lahko nergamo in kritiziramo in celo druge obtožujemo. Za to pot ste se odločili vi. Drugi pa tudi v teh ukrepih poiščejo duhovno sporočilo in priložnost za duhovno rast. Tako je neki zdravnik svetoval ljudem: Ko si s toplo vodo in milom temeljito umivate roke, zmolite dve zdravamariji. In ker si sedaj roke umivamo večkrat na dan, si kmalu ‘naberemo’ zdravamarij za dve desetki. Namesto obtoževanja, obsojanja in nerganja, kar gotovo ni odraz duhovnega človeka, izkoristimo tudi nadlogo virusa za duhovno rast. Slednja drža je gotovo duhovna. Tudi v času pandemije veljajo besede Svetega pisma: “Tistim, ki Boga ljubijo, vse pripomore k dobremu” (Rim 8,28).
V nasprotju z vami jaz upam, da škofje ne verujejo v blagoslovljeno vodo, ampak da imajo močno vero v Odrešenika Jezusa Kristusa, saj v njegovem imenu blagoslavljamo vodo. Voda brez Kristusovega odrešenja je voda, sicer izredno dragocena za življenje, in nič več. Napačno je na blagoslovljeno vodo gledati kot na magijo! Tudi pri eksorcizmu ne deluje voda sama po sebi, ampak moč Kristusa Odrešenika, v katerem imenu je bila blagoslovljena. Tudi blagoslovljena voda ohranja vse značilnosti vode in če se kropilnikov dotika veliko ljudi, med njimi tudi kdo od okuženih, lahko postane to kraj okužbe tudi za druge. Zato so škofje ukazali izprazniti kropilnike z blagoslovljeno vodo. Tega niso naredili iz nevere v Odrešenika, ki lahko deluje tudi po blagoslovljeni vodi, ampak iz ljubezni do bližnjega, da se ne bi kdo okužil. Fundamentalistični odnos, ki je lahko tudi lahkomiseln, zna biti zelo nevaren. Pravkar sem prebral novico, da je v Ameriki zaradi okužbe s koronavirusom umrl evangeličanski pastor Gerald O. Glenn, ki se je zoperstavil ukrepom in priporočilom zdravstvenih oblasti ter zatrjeval, da bo tudi v času pandemije pridigal in maševal – kljub nevarnosti, ki jo ta predstavlja za navzoče. Ali je s tem okužil še koga od vernikov, ta trenutek ni znano. Ne enačimo lahkomiselnosti z zaupanjem v Boga. Predrzno zaupanje je celo greh.
Boleče so žaljive besede glede škofov in profesorjev teološke fakultete. Kdor tako govori, lahkomiselno in krivično sodi, kar ni krščanska drža. Res je, da smo tako duhovniki kot škofje samo ljudje in kot taki grešni in nepopolni in da Sveti Duh vodi Cerkev, a to še ne pomeni, da lahko zaničujemo škofe. Posploševanje in sodbe kar tako ‘počez’ niso nikoli dobre. Duhovniku, ki ga navajate, predlagam, da se ponudi za svetovalca škofom. Prepričan sem, da bo kaj kmalu utihnil.
Osebno poznam skoraj vse profesorje teološke fakultete, a za nobenega ne vem, da bi kdaj izjavil, da ne veruje v hudega duha. Ne vem, od kod vam ti podatki. Ko mi kdo govori o napakah duhovnikov, ga vprašam: “Ste prepričani, da je to res, kar govorite? Ste vi to osebno videli ali slišali?” Običajno ljudje odgovorijo, da niso videli, da pa so slišali take govorice. Toda koliko neresničnih in škodoželjnih govoric o duhovnikih kroži! In tudi če kakšen duhovnik greši in to z gotovostjo vemo, tega ne razglašajmo in širimo, saj mu s tem ne bomo nič pomagali k spreobrnjenju, ampak ga osebno opomnimo ali pa obvestimo njegovega predstojnika. Mnogi pravijo, da si ne bi upali osebno posvariti duhovnika, obenem pa nimajo pomisleka neodgovorno govoriti drugim o njegovih (morebitnih) napakah. Anonimnost je namreč zelo vabljiva, a tudi nevarna. To opažajo tudi upravljavci spletnih strani, ko nekateri anonimneži z neizmerno lahkoto pišejo ostre, žaljive in sovražne komentarje. Gotovo bi jih ne pisali, če bi morali ob tem napisati svoje ime in priimek.
Naj na koncu še zapišem, da se mi zdi zelo čudna vera (opažam jo pri nekaterih vernikih), ki tako ‘stavi’ na moč blagoslovljene vode, obenem pa si niti malo ne pomišlja neodgovorno in nepošteno opravljati ali celo obrekovati duhovnike in škofe.

RUSTJA, Božo. (Pismo meseca), Ognjišče, 2020, leto 56, št. 5, str. 6-7.

Najbrž težko sprejemamo dejstvo, da se ne moremo prosto gibati v času pandemije koronavirusa. V rubriko smo povabili tudi Igorja Gabrovca, ki je poslanec stranke Slovenska skupnost v deželnem parlamentu v Trstu, pa je zbolel za zloglasnim virusom Covid-19 ter od njega ozdravel. Ker gre za javno osebnost, je njegovo pričevanje še bolj dragoceno.

»Gospod Gabrovec, skoraj, da ne morem verjeti, danes zjutraj ste opravili bris, rezultat je, da ste devetdeset odstotno pozitivni na virus … no, bomo še dodatno preverili … vendar najbolje je, da pridete v bolnišnico. Lahko tudi jutri zjutraj ali kar danes zvečer, zlasti če imate težave z dihanjem.« Nekaj trenutkov sem ostal brez besed, nakar sem zdravniku, vodji Oddelka za nalezljive bolezni glavne bolnišnice v Trstu pritrdil, da pridem še isti večer, pa čeprav ne beležim nikakršnih dihalnih težav. Zunaj se je že zmračilo. Medtem ko sem v manjši nahrbtnik stlačil najnujnejše – nekaj spodnjega prerila, pižamo in prenosni računalnik –, sem v sebi premleval zdravnikove besede istega jutra, ko je izključeval možnost, da bi bil staknil virus stoletja, zloglasni Covid-19. »Nobenih simptomov nimate, gospod Gabrovec. Ne kašljate, z vašim dihanjem in pljuči, kar slišim, ni nič narobe … Tale vaša vročina je verjetno čisto navadna gripa. Dajva vseeno opraviti bris, boste potem bolj mirni in vsi mi z vami«. Počutil sem se bil malce nerodno, pa ne da sem postal hipohonder, sem si rekel.
Virus Covid-19 je zahrbtna pojava. Širi se zelo hitro. V velikem delu okuženih sploh ne daje bolezenskih znakov in ravno preko teh se najlažje širi. Spet v drugi kategoriji ljudi povzroči le blage simptome. V tretjo kategorijo ljudi pa lahko udari z vso silo in navadno povzroči več ali manj hude oblike pljučnice, ki jih zdravimo le v bolnišnici s pomočjo namenskih zdravil in z umetnim dovajanjem kisika. Zato so zelo izpostavljeni starejši ljudje in sploh tisti, ki se že zdravijo zaradi drugih bolezni in je njihov organizem tako ali drugače ošibljen. Virus pa je udaril, včasih do smrti, tudi mlade in zelo mlade ljudi, zdrave in športno aktivne.
Tako se je zgodilo, da je v tistih prvi marčevskih dneh nepričakovano in z vso silo udaril tudi v mene. Prvič v svojem življenju sem se znašel na bolniški postelji. Pojavil se je potuhnjen, v obliki komaj povečane telesne temperature, ki se je v prvem tednu v bolnišnici vsak dan dvigala do devetintridesetih stopinj in smo jo gasili s paracetamolom. Temu so se kmalu pridružili antibiotiki, nato močna protivirusna zdravila, na koncu še kortizon. In mix obrobnih pilul in tekočin. Večkrat na dan so mi odvzemali krvne vzorce, v treh tednih hospitalizacije so mi štirikrat rentgensko slikali pljuča. Ker se je bil virus ravno tja zasidral in povzročil hudo pljučnico. Telefon in razne komunikacijske aplikacije so mi edine omogočale, da sem zapuščal bolniško samico. Dolge dneve v popolni izolaciji, ko so vsi zdravstveni delavci vstopali oblečeni, kot da stopajo v poškodovano nuklearko, sem preživljal z branjem in z gledanjem filmov na pretihotapljenem računalniku. Veliko sem spal, zlasti na začetku, ko me je kuhala vročina. In veliko razmišljal.
Bili so trenutki, ko sem začutil, da bi se lahko igra nesrečno končala. Na beli steni je viselo malo, skromno razpelo, ki pa je kot špranja v zidu odpiralo pogled v neskončnost in nedosegljivost. Nisem vajen veliko moliti in, pošteno povedano, sram me je bilo, da se na Boga obešam, niti prvič, le v trenutku največje stiske. Pa vendar sem molil. In prosil, da bi smel zapustiti tiste štiri bele zidove, cevke v žili, monitorje, ki so vsak hip merili vitalne parametre. Sebe ali Njega sem prepričeval, da nisem še pripravljen, da je veliko stvari obviselo, da nisem spravljen s sabo, z ljudmi, kaj šele z Njim. In da imam tri majhne otroke …
V določenem trenutku se je zgodil preobrat. Organizem je odreagiral, zdravila so padala na rodovitna tla. Tretji teden je tako predstavljal vračanje na površje, k normalnosti. Zdravnikom so se začeli risati nekoliko bolj nasmejani obrazi. Iz dneva v dan je šlo na bolje in že sem razmišljal o svetu tam zunaj. Dva zaporedna brisa na razdalji oseminštiridesetih ur sta pokazala, da je virus presežen, le pljuča so bila še vedno kar pod stresom.
Bilo je v nedeljo popoldne, ko mi je vodja pulmološkega oddelka sporočil, da, če se čutim, me lahko spustijo domov. Nobenega dvoma ni bilo. Bil je kot dan osvoboditve. V hišo sem stopil v objem svoje družine. Na mizi me je čakal cvrti piščanec in pražen krompir. Na dolgo sem se stuširal pod vročo vodo. Nato sem zlezel v svojo posteljo. Skoraj da nisem mogel verjeti, da sem spet doma.
V življenju včasih res potrebujemo hladno prho. Šok terapijo. Da nas strezni. Okužba s slavnim virusom me je več tednov osamila, priklenila me je na posteljo, zaklenila me je v tisto omaro, kjer vsakdo izmed nas stlači in skrbno skriva vse svoje okostnjake. Soočila me je s pojmom minljivosti, da se napis ‘game over’ lahko pojavi kadarkoli in kar naenkrat. Epidemije oz. pandemije bo enkrat vendarle konec. Že danes pa lahko zatrdimo, da bo pustila za sabo spremenjene posameznike in spremenjeno družbo. Prizadevajmo si, da na bolje.

RUSTJA, Božo. (Naši preizkušani bratje). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 5, str. 25-26.

Najbrž težko sprejemamo dejstvo, da se ne moremo prosto gibati v času pandemije koronavirusa. Zato smo v tokratno rubriko povabili Aleša Čerina, ki je štiri mesece karantene preživel zaradi hude oblike levkemije.

Začelo se je konec avgusta lanskega leta. Nekaj malega vročine, slabo počutje, poležavanje, vnetja po ustih. Pač običajna viroza, sem si mislil. In kakšen teden odlašal z obiskom svoje zdravnice. Zdravnica me je poslala na infekcijsko kliniko, kjer mi je po nekaj urah preiskav mlad zdravnik povedal diagnozo: akutna levkemija.
Malo sem se zdrznil, potem pa v svoji notranjosti avtomatsko izrekel besede iz meni najljubšega psalma: Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka. (Ps 23,1). Ne vem, od kod so se vzele te besede. Kar same so prišle. Še sedaj se Bogu zahvaljujem, da mi je takrat položil besede iz Svetega pisma v misli. Lahko bi bile kletvice ali vsaj nesramna vprašanja Bogu, recimo, “zakaj jaz”. Zakaj pa ne jaz, kaj sem posebnega?
Odpeljali so me na Klinični oddelek za hematologijo in takoj začeli s kemoterapijo. Slabost, bolečine v ustih, nabiranje vode, nezmožnost prehrane … in še močan analgetik, ki čisto zmede misli, begajo sem in tja. Recimo, ko poskušaš zmoliti Oče naš, se do sredine že petkrat izgubiš.
Potem se je pa za štiri mesece vse spremenilo: namesto doma – izolacija v bolniški sobi z enim obiskom na dan, namesto dela – poležavanje v bolniški sobi, namesto športa – slabo počutje od kemoterapije, namesto občutka moči – popolna nemoč, namesto hitenja – veliko časa. Podobno izolaciji zaradi korona virusa. Samo huje.
Prijatelji in sodelavci iz Družine in Življenja, pa tudi v župniji in drugi so sprožili obsežno molitveno akcijo. Bogu hvala za to skupnost, Bogu hvala za župnijo. Dobil sem veliko odzivov po socialnih omrežjih. Zdelo se mi je, da pol Slovenije moli zame. Neprecenljivo!
Po štirih mesecih izolacije sem se v začetku januarja vrnil v realnost življenja doma. Bolezen je v remisiji (ni znakov bolezni), kar ne pomeni, da sem zdrav. Po zdravljenju raka ti zdravniki ne rečejo več, da si zdrav.
Težka bolezen je bila težka življenjska ura za vse – zame in za bližnje: ženo, otroke, prijatelje, sodelavce. Vsi smo se učili. Pravzaprav smo bili v “šoli raka”, kot je povedala prijateljica, tudi sama v preizkušnji raka.

ČESA SMO SE UČILI V “ŠOLI RAKA”?
Opuščanja dejavnosti: V Družini in Življenju sem (bil) odgovoren za zakonske skupine. Prvi mesec po izbruhu bolezni sem mislil, da bom še kar vodil zakonske skupine. Pa sem videl, da ne gre. Oslabel sem od kemoterapije, dobil sem še infekcije (vročine) in izliv krvi v možgane (glavoboli), tako da nisem mogel delati. Delo je zastalo, ponekod tudi na pol poti. Smo zmolili in se skupaj s Svetim Duhom odločili, da se umaknem ter se prepustim zdravljenju in globinam, v katere me je vabil Bog. Zakonske skupine sem predal novi sodelavki. Dan prej sem predal še eno poslovno dejavnost, ki sem jo rad delal dolgih petnajst let. Obakrat me je malo zabolelo. Da se pa.

Občutenja nemoči: Moja varnost je bila med zdravljenjem vseskozi prepuščena zdravnikom, sestram in delovanju zdravil. Nič nisem imel svoje zaščite. Kot bi bil ‘nag’ in brez moči. Hvala Bogu za to izkušnjo. Povečuje hvaležnost.

Zavedanja, da je konec življenja lahko precej blizu: Trikrat sem med zdravljenjem ‘hodil’ med življenjem in smrtjo. Te izkušnje prej še nisem nikoli občutil. Brez raka te izkušnje ne bi imel in bi še kar živel v prepričanju, da je konec življenja pač ‘tam nekje’ in da se mi s poslednjimi rečmi ni treba ukvarjati. Rak te pač sooči z možnostjo odhoda in temu primerno sem se začel obnašati do bližnjih. Pogovori so postali zelo globoki in bolj pogosti. Z ženo sva se pogovorila o poslednjih rečeh: si odpustila krivice, predal sem ji dostope do vseh mojih računov – takih in drugačnih, napisal oporoko.

Zahvaljevanja: Saj sva se z ženo že prej učila zahvaljevanja. To je popotnica Družine in Življenja, kjer smo zavestno začeli gojiti kulturo zahvaljevanja. S tem se poskušamo upirati kulturi samoumevnosti. Z očmi hvaležnosti sem opazoval tudi svet v bolnišnici in vse, kar se mi je dogajalo. Odločil sem se, da se bom sestram in zdravnikom zahvalil za vsako najmanjšo stvar.

Utrditev vere in prepuščanje: V bolnišnici sem veliko bral Sveto pismo. Televizije pa nisem gledal. Ko sem bral Božjo besedo, se mi je začelo še bolj utrjevati prepričanje, da je treba Boga jemati zares in spoznavati, kaj je Bog povedal o sebi, kaj je Jezus oznanjal in delal.
Utrdil sem se v veri, da je Bog dober, da je vse – prav vse –, kar dela in dopušča, dobro, da ima dober načrt zame – tudi v preizkušnji težke bolezni. Nekako me je ‘zadelo’, da se bo zdravljenje dobro končalo, pa ne glede na to, kako na končni izid gledam s človeškimi očmi. V veri sem namreč začel gledati ‘preko’ – preko konca zemeljskega življenja. V veri sem lahko vse, kar sem, izročil v Božje roke. Takrat pa se je vame naselil mir.

Spoznanja, kakšni milostni darovi so molitev in zakramenti: V času zdravljenja sem veliko več molil – zase, za ženo, otroke, vnuke in tudi – za moje molivce. Molil sem, da bi Božja milost pomagala ljudem poglobiti najpomembnejši odnos – z Bogom, da bi pomagala urediti druge pomembne odnose: med zakonci, med starši in otroki, med nami in našimi straši. Molil sem pa tudi za moje male sosede in njihove starše. Sem bil namreč sosed Pediatrične klinike, kjer na stotine malih pacientov trpi še veliko huje kot jaz in se bori za življenje.
Včasih je bila “Gospod, pomagaj!” edina možna, včasih sem pa lahko v posteljo le potegnil Sveto pismo in nanj položil roko. Da bi se istočasno, ko so v žilo tekli cistostatiki, vame pretakal tudi Sveti Duh.
Skoraj vsak dan sem bil preko interneta pri maši in obhajilu. Še nikoli nisem občutil kako velik dar je maša. In kako jo pogrešaš, ko je ni. Zvečer sem na internetu poiskal mašo iz naše župnije in “bil pri njej”. Kmalu po maši mi je pa hčerka prinesla sveto obhajilo (za to je dobila dovoljenje od nadškofa). Oboje sem občutil kot vir moči in tolažbe.
Še pred prvo kemoterapijo sem poklical duhovnika in bil pri spovedi, pri obhajilu in prejel bolniško maziljenje. V normalnih časih bi odlašal, v “šoli raka”, sem pa takoj šel k spovedi. Brez odlašanja.
Kakšen mir me je prevzel, ko sem lahko rekel z besedami slavnega pevca Leonarda Cohena, v pesmi You Want It Darker: “Pripravljen sem, Gospod.” (I’m ready, my Lord.).

RUSTJA, Božo. (Naši preizkušani bratje). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 5, str. 24-25.

Majsko številko smo pripravljali v karanteni, ki je v marsičem oteževala naše delo, saj smo večino pogovorov morali opraviti po telefonu ali prek elektronske pošte. Majnik, posvečen nebeški Materi Mariji, odmeva v pismih bralcev.
Razumljivo, da nismo mogli mimo karantene. V njej se je znašel naš tokratni gost kirurg in alpinist dr. Jurij Gorjanc, ki v pogovoru razkriva tudi kaj mu pomeni vera v srečevanju s težkimi bolniki in ponesrečenci. Kako so preživljali karanteno, pa nam odkrivajo “preizkušani bratje in sestre”: okuženi s koronavirusom, bolnik z krvnim rakom in bolnica z sklerozo multipleks. Njihova pričevanja nas bodo obogatila in poučila.

Mnogi ljudje so zaradi pandemije in vseh ukrepov še posebej prizadeti, pahnjeni v osamo, negotovost, zaskrbljenost… Mnogi med njimi so že v preteklosti prejemalo različne oblike pomoči in so v teh razmerah še toliko bolj odvisni od pomoči. Tokrat smo se ‘na obisk’ odpravili h Karitas, ki je zbrala podatke – koliko ur in koliko kilogramov hrane se je v tem času darovalo ljudem. Pogledali smo na njihovo dejavnost v kriznem času.

Stiske ljudi vodijo posameznike tudi k različnim načinom iskanja rešitev. Eksorcist Janez Kavčič v tokratni številki podrobno opiše najbolj razširjeno vejo okultizma pri nas – bioenergijo. Kaj se pri bioenergiji dogaja in predvsem, zakaj ta tudi ni v skladu z vero v Boga.

V letu, ko bi se morali s ponosom spominjati dogodkov izpred trideset let, ko je na prvih demokratičnih volitvah zmagal Demos, je ta dogodek v začetku aprila zaradi kriznega stanja bil kar nekoliko spregledan. Danes se nam poraja vprašanje, kako primerjati takratni politični položaj z današnjim. Na tovrstna vprašanja je odgovarjal dr. Žiga Turk. 
Letošnjega maja se spominjamo tudi 100-letnice rojstva sv. papeža Janeza Pavla II., ki ga ob tej obletnici predstavljamo v Prilogi.

V mladinskem delu so se s Temo meseca ozrli na naš odnos do narave, kako smo z njo povezani in kako jo tudi v luči dejstva, da se moramo zadrževati doma oz. v okolici doma, sprejemamo kot tisti prostor, kjer se lahko ne samo spočijemo ali odklopimo, ampak tudi marsikaj novega naučimo.

Zadnjič sem vam obljubil, da bomo tej številki priložili Katalog naših novosti in predlogov za obdarovanje. Ker v tem trenutku ne kaže, da bi lahko začeli podeljevati zakramente (zlasti birmo), smo izid kataloga odložili. Vas pa vabimo, da si na str. 48 in 49 ogledate ponudbo daril za zakramente. Še bolj pa vas vabimo v našo spletno knjigarno http://knjigarna.ognjisce.si/. Tam si lahko že sedaj ogledate Knjižno ponudbo Ognjišča za pomlad 2020 v elektronski obliki in naročite želeno knjigo ali drug izdelek. Vabimo vas, da tistim, ki nimajo dostopa do spleta ali se na njem ne znajdejo, pomagate pri dostopu do kataloga. Slednjega bomo izdali v tiskani obliki, ko se bodo razmere umirile.

V tem času, kljub kriznim razmeram, na našem uredništvu načrtujemo in delamo. Prav te dni je izšla knjiga o našem ustanovitelju Franc Bole – uresničevalec evangelija. Prejeli smo precej prednaročil in naročniki so jo že dobili po pošti. To je sedaj edini način, da lahko kupite naše knjige, saj so knjigarne zaprte (od 4. maja 2020 spet odprte). Tudi zato vas vabimo na obisk spletne knjigarne.

 RUSTJA, Božo. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 5, str. 4.

priloga

Sv. Janez Pavel II. živi sto let po rojstvu

gost meseca

dr. Jurij Gorjanc, kirurg in gorski reševalec

moj pogled

dr. Žiga Turk

Preberite več: Maj 2020

Oglaša se vam babica, ki je bila najstnica, ko je Ognjišče začelo izhajati. Živela sem po takratnih pravilih, ko so se vsi mladi, ki se niso mogli šolati, zaposlili. Jaz sem ostala doma na kmetiji, da bi pomagala staršem, dokler se ne vrne kateri od bratov od vojakov. Bila sem osamljena, nisem imela druščine, pa je kot naročeno prišlo Ognjišče, katerega naročnica sem od prve številke. Lahko rečem, da mi je nadomeščalo prijatelje. To je bila samo ‘moja’ revija in me je poleg staršev tudi vzgajala, poučevala itd. Hvala Bogu, da je bilo tako, saj sem se v mladostnih viharjih vozila na dobri ladji …
Sedaj vam pišem, ker bi morala o pravilnosti mojega življenja in o vzgoji mojih otrok dvomiti. Tudi moji otroci so imeli krščansko vzgojo, no, zaradi pomanjkanja časa morda nekoliko bolj površno kot jaz. Imeli pa so tudi Ognjišče in Mavrico in mladinski verouk … Pa so vendar šli po nekih čudnih ‘sodobnih’ poteh. Sedaj se sicer nekako vračajo na stare tirnice, a meni so skoraj strli srce. Res, zanje vedno molim. Morda sem prepozno začela? Ko sem bila prepričana, da me bo najmlajša vendarle poslušala, pa me je kot strela oplazila pripomba našega župnika. Ob neki priliki je namreč članom neke skupine rekel, da ga beseda ‘koruzniki’ moti, da on te besede nikoli ne uporablja, ker da “mladi pač še zorijo” … Vsi z menoj vred smo bili tiho in ne vem, kaj si je kdo mislil. Ampak jaz se s tem nisem nikoli strinjala in se svoje otroke tako tudi učila. Če župnik mladim tako reče, kot je nam, pa res ne vem … ?
Tako sedaj mlad par, ki očitno živi ‘na koruzi’ (neporočen) pa sodeluje pri maši z branjem itd, pa še vedno pristopa k obhajilu. Pa takih je več.
Saj pravzaprav razumem današnjo mladino, da je v tako zmešanem času res težko čisto živeti. Če jim pa ob tem še duhovnik daje nekakšno potuho, pa to sploh ni več problem, ampak iz tega delamo problem samo mame! Kaj če neki dan najmlajša odide živet k fantu? Ali sem vsem drugim brez potrebe ‘težila’. Naj skomignem z rameni in si rečem: “da se mladi pač še razvijajo”? Le komu naj dajemo za zgled blaženega Lojzeta Grozdeta in sveto Marijo Goretti … ?
Angela

Ko dobim tako pismo, kot je tvoje, s katerim kdo od naših bralcev odkrije, kako mu je Ognjišče, zlasti v mladosti, pomagalo, sem zelo srečen. Ne zato, ker bi si želel pohvale, ampak zato, ker se po tolikih letih izhajanja Ognjišča (prav ta mesec – za veliko noč – obhajamo 48-letnico), še globlje zavem, da naš trud ni bil zaman. Sam čutim, da nam je bil v vsem tem času Bog blizu s svojimi izrednimi milostmi, zlasti pa v prvih letih. Zavedam se, da brez dobrih sodelavcev in posebni božji pomoči, to bi ne bilo mogoče. Hvala Bogu, da se je hotel posluževati Ognjišča za svoje delo in vas, bralci Ognjišča, ki ste nam s svojo naročnino in z molitvijo pri tem pomagali. Tako kot tebe, nas skrbi kako bo naprej. Vedno manj se bere, vedno manj se išče odgovore na probleme tega našega trenutka. Vemo pa: »Če je Bog z nami, kdo je proti nas«, kot je zapisal apostol Pavel.
Lotimo se tvojega vprašanja, ki je obenem vprašanje vseh nas vzgojiteljev, duhovnikov, staršev in vseh, ki se čutijo odgovorne za srečo otrok in mladine, sedanjo in večno. Ni važno, kako označimo pojave v naši družbi, ki so nam včasih bili pohujšljivi, danes pa postajajo vse bolj običajni ali za mnoge ‘normalni’. Osebno sem mnenja, da so posamezni padci v odnosih med fantom in dekletom znak človeške slabosti in to se je dogajalo tudi v preteklosti, odkar ‘svet stoji’. Glede tega bi lahko tudi razumel ‘široke rokave’ duhovnika, ki ga omenjaš, ker pač “mladi še zorijo”. Toda tudi v tem slučaju ne bi postavil kot ‘normalno’ popuščanje v spolnosti, saj se krepost utrjuje prav v premagovanju. ‘Koruzništvo’, kot ga uporabljamo v preprostem govoru, pa pomeni, da fant in dekle živita, kot da bi bila poročena. To pa ni greh, ki se ga lahko kesaš in “skleneš poboljšanje”. Tu ni nobenega namena ‘poboljšanja’, tudi ni nobenega obžalovanja, torej tudi ne more biti odpuščanja. Sklicevati se na to, da danes pač “vsi tako delajo”, nič ne pomaga. Kar je proti božjim zapovedim je greh, tudi če vsi tako delajo.
Biti kristjan pomeni živeti po božji volji, po božjih zapovedih. Prvi kristjani so živeli v poganskem svetu, ki je bil zelo pokvarjen. Žena je bila predmet gospodarja ali moža. Če oče ni sprejel na svoja kolena novorojenega otroka, so ga izpostavili, zavrgli. Toda kristjani se niso ravnali po tem “kar so delali vsi”. Izrečno je rečeno v prvih krščanskih spisih, da kristjani “ne izpostavljajo svojih otrok”.
Danes živimo zopet v ‘poganskih časih’, toda kristjani moramo biti ‘drugačni’. Če se bomo prilagajali temu poganskemu svetu zato, da ne bi zgubili “mladih, ki še zorijo”, namesto da bi jim postavljali pred oči krščanski način življenja, ne samo da jih bomo vseeno zgubili, ampak jim bo naše popuščanje v pohujšanje in v izgovor, da lahko “živijo po mesu”, kot pravi apostol Pavel. Jezusov nauk ni iskanje čim več ugodja in čim manj trpljenja. Nagrada za to, da vzamemo vsak dan svoj križ in hodimo za Jezusom, je notranji mir in veselje ob tem, da tudi drugim pomagamo nositi njihove križe. Zakaj so danes med zakonci toliki spori, prepiri, nezadovoljstvo, sebičnosti, iskanje lastnega ugodja in zato taka lahkota pretrgati zakonsko zvezo za kaj bolj ‘obetavnega’, kar pa se potem izkaže kot samoprevara.
Naj ti ne bo žal, da si dosledno in krščansko vzgajala svoje otroke. Ti storila svojo dolžnost. Za svoja dejanja smo sami odgovorni, za druge pa samo posredno. Vsak človek ima svobodno voljo in odgovarja za svoja dejanja. Ljudje pa eden na drugega vplivamo, zlasti v družini, zato smo odgovorni tudi za druge. Tudi sama si ugotovila, da se otroci počasi vračajo k temu, kar si jih učila. Zato nikoli ne smemo obupati, ne soditi po trenutnem stanju. Moliti pa ne začnemo nikdar prepozno. Bog vidi tudi vnaprej in lahko da milosti tistim otrokom in dušam na račun naše poznejše molitve.
Naj končam z molitvijo bl. matere Terezije iz Kalkute, ki je obenem velikonočno voščilo: »Gospod Jezus Kristus, v veri in ljubezni te spremljamo na tvojem križevem potu. Tvoja bolečina naj bo naša bolečina. Tvoj križ naj bo naš križ. Tvoja smrt naj bo naša smrt. Tako bomo s teboj v slavi vstajenja.« Aleluja!

RUSTJA, Božo. (Pismo meseca), Ognjišče, 2012, leto 48, št. 4, str. 8-9.