Konec novembra 2016 je pri naši založbi izšlo obsežno delo Svetnik za vsak dan. Dve knjigi po več kot 400 strani nista ponatis prejšnje knjige z enakim naslovom, ampak nova, prenovljena in obogatena izdaja. V čem je nova in kako je nastajala ta izdaja sem povprašal dva kolega, ki ju vsak dan srečujem na našem uredništvu in sta pripravila to obsežno delo.

- Že kot otrok si se srečeval s svetniki. Večkrat si povedal, da ste v družini vsak večer (razen v poletnih mesecih, ko ste bili od dela utrujeni) brali življenjepise svetnikov. Kako se tega spominjaš?
Doma smo imeli dve debeli knjigi z naslovom Življenje svetnikov in svetnic božjih, ki sta izšli pred več kot sto leti. Lahko rečem, da sta bili napisani prav za glasno branje v družini, saj so bile svetniške zgodbe sestavljene v obliki pripovedi, tudi z dialogi, veliko je bilo tudi legendarnih primesi. Bral nam je oče, mi pa smo poslušali. Pri kakšnem skoraj nazornem opisu muk, ki so jih prestajali mučenci, je bil včasih kar ganjen in mu je jemalo glas. Če je opazil, da ne poslušamo, je ‘za kazen’ moral namesto njega brati kdo od nas otrok. Ti ‘svetniški večeri’ so bili nekakšna družinska kateheza. Ko gledam nazaj, moram priznati, da se župnijskega verouka komajda spominjam, očetov ‘verouk’ pa mi je za vedno ostal v spominu.
- Ko se zjutraj srečava, mi večkrat rečeš: “Včasih smo na današnji dan praznovali drugega svetnika.” Kaže, da datume godov svetnikov znaš na pamet. Kako si se tega naučil?
Če poslušaš zgodbe svetnikov več let zaporedoma, se ti marsikaj vtisne v spomin. Takrat je bilo svetnikov in svetnic manj in vsi so imeli svoja ‘stalna bivališča’. Z datumi svetniških godov so bili povezani vremenski pregovori pa tudi razni izreki. Spominjam se, da nas je oče, če smo sredi hude zime pustili vrata odprta, poučil: “Zapri vrata, ali misliš, da smo o sv. Jakobu” (25. julija). Ko so začeli svetniške godove spreminjati, se je oče hudoval, da jih “prestavljajo kot mačka mlade”.
- Godovi svetnikov so povezani z mnogimi običaji, s katerimi so kmečki ljudje spremljali praznična dogajanja v teku leta. Ali ti je kakšen običaj iz otroštva ostal v spominu?
Moja rojstna vas šteje nekaj nad trideset hiš, ki pa so raztresene ter je od prve do zadnje uro hoda. Zaradi te osamljenosti se niso uveljavili kakšni ‘skupinski’ običaji, ampak bolj družinski. Zelo lep je bil običaj, da je tisti član družine na god svojega krstnega zavetnika – na svoj godovni dan – šel k maši in k zakramentom, da se priporoči svetnikovemu varstvu. Doma pa so ga ‘počastili’ s štruklji za kosilo. Iz otroštva se spominjam, da nikoli nismo praznovali rojstnih dnevov, ampak samo godovne, ki so spomin na sveti krst.
- V zbirki Žepna knjižnica Ognjišča, ki je začela izhajati leta 1967, so izšli priljubljeni življenjepisi svetnikov. Po kakšnih merilih ste se odločali zanje?
Gledali smo na to, da je bil svetnik prikazan privlačno, v obliki pripovedi. V tem je bil mojster nemški pisatelj Wilhelm Hünermann in v omenjeni zbirki je izšlo kar nekaj svetniških ‘povesti’ (Plamteči ogenj – sv. Pij X., Berač iz Granade – sv. Janez od Boga, Oče Damijan – bl. Damijan de Veuster). Začeli smo s knjigama o papežu Janezu XXII. in sv. Maksimilijanu Kolbeju, obe sta izšli (v ponatisih) v nakladi blizu 50.000 izvodov! Seveda pa moramo vedeti, da je bilo takrat verskega tiska bolj malo in so ga bili ljudje ‘lačni’.

Rustja B., Moj pogled, v: Ognjišče (2017) 1, str. 68.

V uvodu mojega pisanja moram pohvaliti vašo revijo Ognjišče. Prebiram jo po zaslugi svoje dobre sosede, ki mi jo posodi. Že dlje časa me razžira neko vprašanje, za katerega nimam razlage. Ne samo mene, ampak tudi moje prijateljice. Pa ni mišljeno slabonamerno. Nasprotno!
Od jutra do poznega večera poslušam Radio Ognjišče, vendar vem, da njih ne morem vprašati o tem. Naj pridem k stvari. Prosim, odgovorite mi: Zakaj je v cerkvi toliko glamurja? Bog naj mi odpusti to vprašanje, pa tudi vi. Mislim na zlato palico, ki jo nosi škof. Razkošne obleke. Rdeče preproge itd. Spremljam evangeličane. Pri njih tega ni. Saj se je Jezus vendar rodil v hlevu in je ležal na slami. To me zelo bega.
Še enkrat se vam opravičujem za take besede. Ostajam v upanju, da mi boste odgovorili.
Želim vam vse dobro pri vašem delu.
Nada

Najprej naj se vam zahvalim za vašo zvestobo reviji Ognjišče. Zahvala tudi vaši sosedi, ki vam posoja Ognjišče. Že nekajkrat sem slišal za podoben primer, vreden vse pohvale, da nekdo svoj izvod revije posodi naprej, morda takemu, ki si ga sam ne more kupiti. Naj bo to spodbuda za januar, mesec verskega tiska, da pomislimo, komu bi lahko podarili izvod Ognjišča ali komu bi podarili naročnino. Na sredini te številke je naročilnica, s katero lahko naročimo komu Ognjišče, kar je lep dar ob praznikih.
Opravičujete se, ker ste postavili to vprašanje. No, tudi jaz se opravičujem, ker me je vaše vprašanje v prvem trenutku spravilo v slabo voljo in sem vam mislil samo napisati, da je podoben ugovor v evangelijih izrekel Juda Iškarjot. Gre za dogodek iz evangelija, ko je neka žena z oljem iz alabastrne posodice mazilila Jezusa. Takrat je Juda rekel: »Zakaj tega olja ne bi prodali za tristo denarijev in te dali ubogim?« (Jn 12, 5), a evangelij takoj doda: »Tega pa ni rekel, ker bi skrbel za uboge, ampak ker je bil tat; imel je namreč denarnico in si je prilaščal, kar so dajali vanjo.« Zelo pomenljiv je nato Jezusov odgovor: »Pusti jo, naj ga prihrani za moj pogrebni dan. Uboge imate namreč vedno med seboj, mene pa nimate vedno.« (Jn 12,7-8). Toda ko sem mirno še enkrat prebral vaše pismo, sem uvidel, da imate (v nasprotju z Judom) iskrene namene in da ste izrazili ne samo svoj pomislek in pomislek svoje prijateljice, ampak tudi nekaterih drugih ljudi.
Najprej k ‘zlatu’. Vemo, da mašne posode niso zlate, ampak pozlačene, če sploh so. Podobno je z ‘zlatimi’ mašnimi plašči. Vemo, da niso zlati, ampak da imajo samo pozlačene nitke. V zgodovini so namreč popolnoma drugače dojemali ‘zlato’ v bogoslužju. Verniki so menili, da je za Boga najboljše komaj dobro. Zato so uporabljali ‘zlato’. Ni šlo za glamur (bleščavo), ampak za iskreno vero in izraz iskrene predanosti Bogu: to je komaj dobro za Boga, tako vzvišen je. Zelo so zgovorni zgledi svetnikov, ki so osebno živeli izredno skromno, a so za bogoslužje zahtevali najboljše. O sv. arškem župniku so govorili prodajalci cerkvene opreme, da ne poznajo v širši okolici duhovnika, ki bi bil osebno tako skromen, a tako zahteven glede cerkvene opreme. Podobno pričujejo o sv. Leopoldu Mandiću.
Kot kaže, pa današnja sekularizirana javnost to ‘zlato’ doživlja čisto drugače. Ne več kot izraz predanosti Bogu, ampak kot ‘glamur’, bahavost in razkošje. Ta miselnost je očitno prešla tudi na nekatere vernike. To sem tudi sam opazil in imam za pričo skrbnega cerkovnika v eni od župnij, kamor sem hodil maševat, da zaradi tega nisem nikoli oblekel ‘zlatega’ mašnega plašča. Za to sem imel lepo ‘kritje’ v papežu Frančišku. Ste kdaj opazili, da mašuje v ‘zlatem’ plašču? Ne, ker ve, da to mnoge danes odbija in se raje odreče takemu plašču, kakor da bi nekateri narobe razumeli njegovo bogoslužno obleko ali se celo pohujševali ob njej.
Morda še beseda o škofovskih zlatih palicah. Upokojeni koprski škof Metod Pirih je za posvečenje izbral leseno škofovsko palico (pastoral), če se prav spomnim, je podobno palico imel že prej pokojni ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar. Podobno mi je dejal mariborski nadškof Alojz Cvikl, da mu pripravljajo lesen pastoral. Seveda se je iz zgodovine ohranilo precej starih kovinskih ‘zlatih’ pastoralov. So stari, še iz časov, ko so za Boga dali le najboljše, lepi, umetniški in bi bilo škoda, da se jih ne bi nikoli uporabljalo pri bogoslužju. Če jih ne bi uporabljali, bi se našli ljudje, ki bi kritizirali Cerkev, da nima pravega odnosa do umetnosti in da jo zanemarja. Nikoli ne bo vsem ustregla! Poleg tega sem že slišal podobne kritike, kakor je vaša, a nisem še slišal pohval za papeža Frančiška in tiste škofe, ki pri bogoslužju ne uporabljajo ‘zlata’. Najbrž je kritikom ta plemenita kovina samo še en povod za kritiziranje.
P P P
Za zgled nam dajete protestante. Toda poznam televizijske snemalce, ki pravijo, da je izredno težko delo prenos maše iz protestantskih cerkva, ker so ‘puste’, ni kaj snemati v njih. V katoliških cerkvah lahko med prenosom snemajo slike, freske, kipe ..., tega pri protestantih ni. Tako so mi oni, nekateri od njih najbrž neverni, odkrili pomen lepote v bogoslužju in na poti vere. V tem so nam lahko zgled pravoslavni. Oni imajo zelo lepe cerkve, lepa in bogata mašna oblačila in lepo bogoslužje, tudi polno ‘zlata’. Vladimirska legenda, ki pripoveduje o spreobrnjenju Rusov, pripoveduje, da se je ta narod odločil za krščanstvo prav zaradi lepote cerkva in bogoslužja, ko zaradi lepote že ne veš, ali si na zemlji ali že v nebesih.
Cerkve morajo biti lepe, čeprav ne razkošne in bahave, ker, tako pravijo nekateri teologi, se ljudje po lepoti bližamo Bogu. To pot imenujejo ‘pot lepote’ (via pulchritudis) in o njej govori tudi skromni papež Frančišek v 167. točki spodbude Veselje evangelija: »Oznanjevanje Kristusa pomeni pokazati, da je vera vanj in hoja za njim ... nekaj lepega, kar more celo sredi preizkušenj napolniti življenje z novim sijajem in globoko srečo.« K tej poti lepote spadajo lepe cerkve in lepa mašna oblačila. Zato je “zaželeno, da vsaka krajevna Cerkev v svojem evangelizacijskem delovanju podpira uporabo umetnosti, nadaljuje bogastvo preteklosti ..., da bi predajala vero naprej”. Papež še dodaja, da je treba sprejeti tudi izrazne oblike sedanjosti in če bi večino ljudi na poti k Bogu, recimo, motilo ‘zlato’, je bolje, da se mu Cerkev odreče in poišče nove oblike lepote, ki bo vodila k Bogu.
Skratka, ko Cerkev skrbi za lepoto bogoslužnih prostorov, opreme in oblačil, ob tem ne zanemarja ubogih, ampak želi, da bi ljudje po lepoti prišli do vere v Boga in iz te vere črpali moč za pomoč sočloveku.

RUSTJA, Božo. (Pismo meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 12, str. 6-7.

Prva številka Ognjišča za leto 2020 je božična. Letnica 2020 me je spomnila, da sem pred tridesetimi leti prišel na uredništvo Ognjišča … S to številko stopamo v nov letnik, ki ga, kot vsakega, spremljajo nekatere spremembe. Naj vas spomnim na nekatere. Zaradi zdravstvenih razlogov se za eno leto umika naš dolgoletni sodelavec p. Karel Gržan. Delno bo na njegovo mesto stopil igralec Gregor Čušin, ki bo poleg pisma svetniku pisal tudi ‘Zamaknjeni’ dnevnik, v katerem ne bo manjkalo duhovitosti.

Ker Gregor Čušin ne bo več pisal uvodnih besed za Ognjišče je na njegovo mesto stopil p. Branko Cestnik, ki bo večkrat tudi odgovarjal na pisma bralcev. Dosedanji sodelavec Jože Ramovš bo z letošnjim letom pisal krajše sestavke na temo sožitja med generacijami. Novost so tudi pogovori z eksorcistom Janezom Kavčičem, ki nam bo odstiral skrivnosti zla, delovanje hudega duha, ki se trudi, da bi vstopil v naša življenja. Običajne rubrike seveda ostajajo.

Ker je tokratna številka božično obarvana, vam v prilogi predstavljamo lep slovenski običaj koledovanja, ki so ga v zadnjem času spet marsikje oživili in ga dobrodelno obarvali. Kot gosta meseca predstavljamo družino Šebenik z devetimi otroki. Z letošnjim letom se vrača tudi predstavljanje velikih družin in v naslednjih dvanajstih številkah se lahko veselimo predstavitev življenja in izzivov, s katerimi se soočajo velike družine. Že v prvi številki je šlo za vsebinsko zelo resne izzive, zato vabljeni k branju te vsebine.

Skozi zgodovino so se izoblikovala številna verstva, zato bomo letos pogledali na značilnosti določenih verstev in primerjali, kako obeležujejo različne praznike, kako so organizirane in kakšne so njihove posebnosti. Nekaj vsebin bomo letos pripravljali skupaj s skavti, saj skavtska organizacija ZSKSS v letu 2020 praznuje 30. obletnico (31. marca 1990) ustanovitve društva.

Papež Frančišek je določil, da je v bogoslužnem koledarju 3. nedelja med letom posvečena obhajanju, razmišljanju ter razširjanju Božje Besede. Zato nam tema meseca predstavi različne izdaje Svetega pisma, nas povabi, da lahko v novo leto stopimo tudi z obljubo, da bomo v letu 2020 vsak dan posegli po tej knjigi in opozori na letošnji svetopisemski maraton.

Ob koncu plezalne sezone smo na sproščenem pogovoru ujeli plezalko Janjo Garnbret, ki je spregovorila o letošnji sezoni, polni presežkov in predstavila športno plezanje tudi našim bralcem. Na obisku smo bili v najstarejši slovenski kleti s peninami, ki so tako zelo povezane z božično novoletnim časom.

V zadnjih dveh številkah je bilo toliko novosti, da ni bilo prostora za predstavitev naših novih knjig, med katerimi je tudi kakšen večji založniški podvig (Youcat Biblija), nekaj prikupnih del (Zakajčki, Vodi me, dobrotni Duh …) in nekaj aktualnih (Zlomljena krila). V letošnjem letniku vam bomo zato v vsaki številki širše predstavili eno knjigo. Tokratno si lahko ogledate na str. 13. Naj vas na koncu samo še povabim, da ostanite zvesti naročniki naše revije in jo tudi s pomočjo naročilnice, ki je priložena tej številki, ponudite komu od znancev ter zaželim lepo božično praznovanje, v novem letu pa vse dobro.

 RUSTJA, Božo. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 1, str. 4.

predsednik Državnega sveta

Mnogo ljudi je zaradi brezbrižnosti, nepoštenosti in nesposobnosti velikega dela slovenske politike zaskrbljenih za usodo države in naroda. Mednje sodi tudi Alojz Kovšca, predsednik Državnega sveta, ki ga v nasprotju s prenekaterim drugim politikom ni sram priznati, da ima rad Slovenijo in slovenski jezik ter da ga skrbi za usodo slovenstva. Tudi zato smo ga povabili za gosta meseca.

“Slovenci se moramo naučiti sobivati z razlikami”

Ko bo večina bralcev dobila v roke to Ognjišče, bo potekal slovenski knjižni sejem. Ste dejavni v pobudi Rastoča knjiga, ki med drugim podpira duhovno in intelektualno rast. Kakšen pomen pripisujete branju, zlasti knjig, in zakaj ste se odločili za sodelovanje pri tej pobudi?
Slovenci smo sicer maloštevilen, nikakor pa ne majhen narod. Naš literarni ustvarjalni opus je glede na število govorcev slovenskega jezika izjemen. Vsakdo izmed nas lahko, ne glede na ideološko pripadnost, v tem opusu izbere zase veliko lepih literarnih del in se identificira s kulturo, ki tvori slovenstvo. Včasih je knjiga oblikovala zavest, sedaj jo oblikujejo socialni mediji. Nova sredstva komuniciranja spreminjajo način komunikacije med ljudmi. Njihova interakcija je bolj obsežna, a veliko bolj površna. Kdor poseže po knjigi, se ‘odstrani’ s sveta, kjer se vse dogaja z bliskovito naglico. Z umikom v tiskano besedo, v knjigo, se umakneš v svet, ki ostaja veliko bolj intimen, v svet, v katerem imaš čas, da tisto, kar prebereš, premisliš, si trenutek zavrtiš nazaj in imaš privilegij, da lahko večkrat podoživiš neko dogajanje, večkrat začutiš neko emocijo in zgradiš bolj pristen in jasen odnos do tega, kar si prebral. Novi mediji tega ne omogočajo. Danes dobivamo veliko informacij, a jih gre tudi veliko mimo nas. Pa tudi otopeli smo za nekatere informacije in za nekatera dogajanja. Mislim, da branje vrača človeka k njegovemu bistvu in ga usmerja v duhovno notranjost. V površni vsakdanji komunikaciji ne najdemo dovolj smernic za življenje, ob prebiranju knjig pa si jih lažje oblikujemo.
Rastoča knjiga je slovenski projekt, v katerem vsako leto izberemo eno misel, ki je vredna, da ne živi samo v tem letu. To misel vklešemo v kamen in kamen postavimo na steber, na katerem sedi kip deklice, ki bere knjigo. Tako je deklica bogatejša za eno misel, njen kip pa vsako leto višji. V ta projekt vabimo vse narode sveta. Doslej se jih je odzvalo že 14, v začetku novembra se nam je pridružila Republika Poljska. Deklica z rastočo knjigo se je naselila v šole, knjižnice, v domove za ostarele … V njej se mnogi prepoznavajo in z njo ustvarjalno rastejo. Akcija dobiva razsežnost vseslovenskega gibanja ljudi, ki se trudimo prepoznavati lepo, ustvarjalno, koristno, za vse dobro besedo in jo ovekovečiti kot postulat miru, sožitja in odprtega kulturnega dialoga.

Slovenci smo narod knjige, saj nas je knjiga oblikovala. Ste eden redkih politikov, ki poudarjate pomen slovenstva in slovenske države. Zame je toliko bolj zanimivo, ker ste bili rojeni v oficirski družini v Hercegovini. Kako je bilo pri vas v družini s slovenstvom glede na to, da je bil oče Slovenec, mama pa hercegovskega rodu.
Pravzaprav me je ravno mama vzgojila v Slovenca.

Kako?
Venomer je poudarjala, da moram spoštovati očeta in povzemati njegove vrednote. Oče je bil častnik jugoslovanske vojske, zato smo se pogosto selili. Kamorkoli smo prišli, smo bili tujci in vedno smo se morali prilagajati okolju. Trudili smo se naučiti čim več od ljudi, s katerimi smo živeli. Bilo je zabavno, ker je bilo vsakič nekaj novega, drugačnega. Vedno pa je obstajal manj prijeten občutek, da smo tujci. Izseljencu lastni jezik, kultura in narodna pripadnost pomenijo več, kakor tistemu, ki živi doma. Vztrajanje očeta in mame, da govorim slovensko in se pravilno izražam, je oblikovalo tudi mojo narodno zavest. Ko danes primerjam slovensko kulturo s kulturo drugih narodov, med katerimi sem živel, sem kar ponosen. Lahko se namreč enakovredno primerjamo s komerkoli. Nikogar ne podcenjujem, če rečem, da smo Slovenci precej drugačni od drugih južnoslovanskih narodov. Ena izmed razlik je tudi ta, da navzven ne poudarjamo tako močno svojega porekla in jezika. Lažje se prilagajamo drugim, kot se drugi nam. Tudi nimamo nekih epskih in mitskih junakov, vendar pa imamo svojo nacionalno zavest globoko zakoreninjeno in se nismo pripravljeni ‘prekrstiti’ v karkoli drugega kot to, kar smo.

Kaj vas je še oblikovalo v narodnostnem smislu?
Kot politika me je v odnosu do nacionalnega vprašanja močno navdihnil zamejski pisatelj Boris Pahor. Je velik domoljub in človek, ki zelo dobro razlikuje med narodno zavestjo in nacionalizmom. Slovenci smo bili v zgodovini izpostavljeni pritiskom številčnejših narodov. Ohranjati slovensko samobitnost ob vplivu močnih sosednjih kultur je bilo zelo težko, vendarle je našim prednikom uspelo. Zato me zelo moti, da se nekateri, ki danes krojijo slovensko narodnostno politiko, tega ne zavedajo v zadostni meri. Zgodovinski učbeniki so polni svarilnih besed o kvarnem vplivu nemškutarstva, o nasilnem poitalijančevanju, o madžarizaciji, toda danes smo neme priče balkanizaciji Slovenije. O tem nihče odkrito ne spregovori, če pa komu kaj nehote zleti z jezika, je takoj ožigosan kot nacionalist ali celo rasist. Najhujše opazke radodarno delijo prav tiste in tisti, ki niso slovenskega rodu.

Kako torej vi gledate na slovenstvo?
Menim, da imamo eno samo zgodovino, en jezik, eno domovino in eno samo prihodnost. Ljudje, ki živijo pri nas in z nami, a so prišli od drugod, so tukaj iskreno dobrodošli. V primerjavi z nami, domačini, so pravzaprav privilegirani. Imajo namreč dve domovini: tisto, iz katere prihajajo in to, v kateri prebivajo. Nikomur ne želim odrekati njegove identitete, niti ne trdim, da je moja kultura nad njegovo, nikakor pa si ne dovolim, da bi v Republiki Sloveniji enačili uporabo slovenskega jezika z drugimi jeziki in da bi dajali prednost tujim jezikom, drugačnim običajem in nam tujim načinom obnašanja. To je naša država Slovenija, ki smo si jo priborili in dolžnost tega rodu je, da jo ohranimo za zanamce.

Saj veste, da v Sloveniji s takimi pogledi hitro tvegate oznako nacionalist.
Vem in trdim, da nisem nacionalist. Kot rečeno, prihajam iz narodnostno mešane družine. Imam se za Slovenca, ki se zaveda svojih korenin in vrednot naroda, kateremu pripada delno po rodu in popolnoma po osebni opredelitvi.

Ob dnevu reformacije ste tudi poudarili pomen slovenske države. Kako gledate na to, da mnogi ne spoštujejo slovenske države in njenih simbolov, da imajo raje simbole totalitarne države in oblasti (zastavo z zvezdo) kot pa slovensko zastavo, in kje vidite korenine takega obnašanja?
Predvsem v koristoljubju. Jugoslavija je delovala, dokler je vladajoča elita zagotavljala svojim privržencem privilegiran položaj v primerjavi z drugimi državljani. Bila ja zgrajena na lažni enakopravnosti in lažni solidarnosti. Vsi navadni smrtniki smo bili enaki in vsi bolj kot ne siromaki, medtem ko si bili režimski izbranci malo bolj enaki in veliko manj siromaki. Dokler je država zagotavljala eliti ‘pooblaščene položaje’, je lahko obstajala. Ko je zmanjkalo kreditov in cesarjevih novih oblačil, je razpadla.
V Sloveniji se potihem dogaja nekaj, česar se mlada generacija niti ne zaveda, starejši pa ne upajo nasprotovati. Čedalje bolj očiten postaja poizkus oblikovanja nove ‘mini’ Jugoslavije znotraj slovenskih meja. Nezaželeno je govoriti o slovenstvu, slovenskem jeziku, navadah, tradiciji … Tako imenovani influencerji nas hočejo prepričati v ‘svetovljanstvo’, ki zanika domoljubno ‘zaplankanost’. Obenem poveličujejo bivši totalitarni sistem, da bi upravičili ohranjanje privilegijev, ki so si jih nekateri neupravičeno prigrabili in se jim zelo težko odrečejo. Socializem se je na slovenskih tleh v sodobnosti izrodil in prelevil v neko obliko psevdo-fevdalne ureditve, kjer se v deklarirano egalitarni družbi ‘dinastične’ superpravice prenašajo iz roda v rod. Nekatere družine ‘izbranih’ so nenehno v privilegiranem položaju, tako se štafeta politične in ekonomske moči prenaša s staršev na otroke. Tisti, ki so vladali do leta 1991, nam vladajo še danes! Nekoč so vladali odkrito z brutalno politično močjo v enopartijskem sistemu. Danes vladajo prikrito, z vzvodi ekonomske moči in vplivom na javne medije ter pravosodni sistem.
Oblast se je ljudem odtujila. Pa ne samo ljudem, temveč tudi samim formalnim oblastnikom. Imamo sicer politične stranke, očitno pa je, da se ključne odločitve o usodi naroda in države sprejemajo nekje drugje in potem formalna oblast služi zgolj za prikrivanje in opravičevanje takšne zakulisne vladavine. Mediji v zadnjem času poročajo, kako velika slovenska podjetja menjavajo lastnike in dobivamo nove upravljavce državnega, ljudskega premoženja. Izvoljena oblast pravi, da o tem nič ne ve in proti temu nič ne more … Kdo pa so potem tisti v tej državi, ki kaj vedo in zmorejo ter upravljajo z nami in s skupno lastnino?

Na slovensko državo ste tudi ‘osebno’ vezani, saj ste bili dejavni v procesu slovenskega osamosvajanja. Bral sem zapise o vas. Pišejo o vsem mogočem, o tem obdobju vašega življenja pa ne …
No, obstaja tudi nekaj zapisanih besed o doživetjih in občutjih v tistih dneh. Objavljene so v delu Moški na položajih, ženske za štedilnikom, otroci na češnjah. Avtorici sem opisal doživetje malega človeka, mladeniča, ki je šel na vojno. Dogodki so se včasih odvijali tudi tako, da niso imeli nobene zgodovinske veličastnosti, ampak so bili bolj tragikomični. V nekaterih primerih bi lahko izgubil življenje po neumnem, nekaj je bilo primerov, ko smo zmagovali, ne zato, ker bi bili mi boljši, ampak zato ker je bil sovražnik veliko slabši. Zakaj me pa ni najti med osamosvojitelji, je dolga zgodba. Najbrž zato, ker je moj oče po ločitvi z ženo po naključju živel s partnerico v Beogradu, kjer ga je zatekla osamosvojitev Slovenije. Moja udeležba v vojni je predstavljala grožnjo za njegovo varnost in življenje. Med vojno me je poklical po telefonu iz Beograda in povedal, da mu častniki JLA očitajo moje sodelovanje v slovenski vojski. On pa mi je čestital in dejal: “Sin, če se nikoli več ne srečava, vedi, da sem ponosen nate in na tvojo odločitev.” Prej sva bila v precej slabih odnosih, ko pa je izrekel te besede, so bili vsi dotedanji spori pozabljeni. Ostal je klen Slovenec in podpornik slovenske osamosvojitve. Lažje sem se vojskoval z zavestjo, da sem sin človeka, vrednega spoštovanja.

Niste o tem potem nikoli govorili?
Takrat sem o tem molčal. Tudi oče je še po vojni ostal v Beogradu. Večino podatkov o mojem delovanju v vojni za Slovenijo je hranil častnik slovenske vojske Mirko Spetič. Najina očeta sta bila nekoč sodelavca. Na žalost je Mirko tragično preminil in do omenjenih podatkov ni bilo več mogoče priti, ker jih je v računalniku shranjeval v šifrirani obliki. Ker svojih besed ne morem podpreti z dokazi, nimam prav veliko povedati. Najbrž obstajajo tudi kakšna poročila jugoslovanske armade o mojem ‘sovražnem’ delovanju, ampak nimam volje ne potrebe iskati dostope do njih.
Doma otrokom o vojni nisem prav veliko govoril. Nekoč je sobojevnik iz tistega časa prišel v stik z najmlajšim sinom, ki ni nič vedel o moji vojni preteklosti. To se mu ni zdelo prav in se je spomnil da mi bo pripravil presenečenje. Tako me je nekega dne sekretarka Tjaša Krenn zadržala v parlamentu po zaključenem delu in me povabila v eno od pisarn. Tam so me pričakali moja družina in bojni tovariši, ki so opisali našo skupno bojno pot. Bilo je ganljivo. Uzrl sem ponos v očeh svojih otrok. Ampak sedaj so novi časi in življenje teče svojo pot.

Toda še dve leti pred vojno za Slovenijo ste bili na ‘oni strani’ …
… in lojalno nosil vojaško uniformo in puško na Kosovu v sestavi jugoslovanske vojske.

… leta 1988 pa ste na lastno željo zapustili vojaško akademijo. Zakaj ste se odločili za ta korak tik pred diplomo? A ni to skoraj malo neresno?
Ni! Moje tedanje dekle, današnja soproga, mi je pošiljala razne zanimive izrezke iz slovenskega tiska. Med njimi tudi tiste o operaciji Bedem (okop). Kontraobveščevalna služba (KOS) Jugoslovanske armade je pošiljke prestregla in zaznala možnost, da delujem kot subverzivni element. Oče je bil leta '87 predčasno upokojen, ker ni bil politično ‘primeren’. Avtomatično sem postal sumljiv tudi jaz. Časopisni izrezki so postali kamen spotike. Na vojaški akademiji so mi nekateri kolegi potihoma zaupali, da so morali izpolniti nekakšno anketo o meni, oziroma mojem obnašanju. Ta je bila tako sestavljena, da mi ni šlo v prid karkoli so že odgovorili. Zaznal sem prikrite preglede mojih osebnih stvari, orožja in opreme. Kmalu so prav vsi vedeli, da sem pod drobnogledom. Za nalogo sem, tako kot ostali kadeti, dobil jutranje informiranje sošolcev, kjer sem moral poročati o dogajanju v Jugoslaviji in tujini. Teme so bile posvečene tudi Sloveniji, mladinskemu gibanju, slovenskim dvomom v obstoječo družbeno ureditev in Jugoslovansko armado. Trudil sem se poročati zelo suhoparno in tako, kakor so poročali časopisi. Vedel sem, da so varnostni organi čakali na to, da bom izrekel kakšno napačno osebno sodbo. Pritiski so se stopnjevali. Nekateri nadrejeni častniki so me začeli naravnost spraševati o mojem osebnem mnenju o dogodkih in razpoloženju javnosti v Sloveniji. Takrat sem pač moral naravnost odgovarjati. Zastopal sem stališče: če je v Sloveniji kaj narobe, naj to urejata policija in pravosodje, vojske pa to ne bi smelo zanimati.
Neki večer smo kadeti spremljali TV dnevnik, kjer so prikazali, kako v Ljubljani mladinci iz velikega hloda žagajo štafeto mladosti. Sošolec je ob tem dejal, da bi vse te ljudi pobil. Jaz pa sem mu odvrnil: »Kdo pa si ti, da bi vse te pobil? Če kdo krši zakon, naj odgovarja pred zakonom in naj sodišče opravi svoje delo. Ti pa nisi poklican in tudi nikoli ne boš, da bi mojim ljudem delil pravico. Briješ se, pa imaš brado do kolen!« Z zadnjimi besedami sem ga v jezi posredno poimenoval za četnika. Končalo se je tako, da on za izjavo, da bi vse pobil, ni odgovarjal, mene pa so obravnavali varnostni organi. Potem so se pritiski samo še hitreje stopnjevali. Pripeli so mi oznako “slovenački alternativac”. Postal sem neprimeren za vojaško službo, dobil negativno moralno politično oceno. Izvedel sem, da bom po zaključku šolanja razporejen na prvo delovno mesto v vojašnico v Zrenjaninu. Dodelili so mi veliko enoto (mehanizirano četo) v poraznem tehničnem stanju in s problematično kadrovsko zasedbo, kar je skoraj gotovo pomenilo negativno oceno dela v prihodnosti in konec kariere, še predno bi jo začel graditi.

Ali ste zato prosili za odpust z vojaške akademije?
Da, zato sem se odločil podati prošnjo za odpust po končanem šolanju. Veljalo je pravilo, da po opravljenih vseh izpitih ni potrebno zagovarjati diplomske naloge, če jo izpitna komisija oceni z devetko ali desetko. Takoj ko sem za diplomsko nalogo dobil oceno devet, sem prošnjo vložil. Glej čudo – moja diplomska je šla v ponovni pregled in na oceni devet je pisalo razveljavljeno, dobil sem novo oceno osem. S tem mi je bila naložena obveznost zagovora diplomske naloge. Z ukazom načelnika vojaške akademije sem bil odpuščen iz aktivne vojaške službe dva dni pred datumom zagovora. Poveljnik me je vprašal, kaj naj strga, ukaz o odpustitvi ali prošnjo za odpust. Odgovoril sem mu, da si z obojim lahko obriše …

Kaj je sledilo?
Zapustil sem JLA in vse, kar mi je ostalo v rokah po osmih letih vojaških šol, je bila fotokopija ukaza o odpustitvi. Niso mi dali nobenega drugega dokumenta. Najbrž sem tako postal prvi izbrisani, pred onimi leta 1991. Eno leto sem porabil, da sem pridobil dokumente, da obstajam. Zelo grdo so ravnali. Potem sem se vpisal na fakulteto za družbene vede, smer obramboslovje, študij ob delu. Tudi tam me niso ravno nagradili za neprostovoljno disidentstvo. Vpisali so me v drugi letnik in mi naložili še diferencialne izpite. Priznali so mi samo tri predmete! Za dosego visoke izobrazbe sem v resnici moral dokončati dve fakulteti. Poleg tega mi je JLA naložila povračilo stroškov za šolanje na vojaški gimnaziji in vojaški akademiji. Ko mi danes kdo kaj omeni glede izobrazbe, mu odvrnem, da sem si jaz svoje šole ‘preštudiral’ in preplačal sam.

Pogosto poudarjate, da se Slovenci preveč delimo. Kje vidite vzroke teh delitev in kako jih prerasti?
Ljudem, ki kvarijo slovenske duše, je uspelo to, da so nas razdelili na dve nepomirljivi strani. Najhuje je, da četudi ponudiš roko sprave in želiš biti človeški do nasprotnika, si v očeh enih hinavec, v očeh drugih pa izdajalec. Preprosto smo izgubili pogum biti ljudje. Namesto, da bi bili v nekaterih primerih zavezniki, v drugih nasprotniki, smo si postali sovražniki. Na dolgi rok je to za narod pogubno. Lahko si nasprotujemo, lahko sodelujemo, lahko se ne ljubimo, ampak moramo se spoštovati. Med seboj si ne smemo biti sovražni. To je postalo zame zelo moteče in temu se na vse načine upiram. Včasih me nekateri politični soomišljeniki vprašajo, zakaj onemu pomagam, saj je z druge strani? Za božjo voljo, zato, ker je človek!

Nekateri so vam očitali, da ste se ob letošnjem dnevu reformacije rokovali z nekdanjim predsednikom Kučanom.
Znano je, da si z Milanom Kučanom nisva preveč naklonjena, toda kadarkoli se srečava, je človeško in celo državotvorno, da prestopiva osebne občutke in drug drugemu izkaževa spoštovanje, si stisneva roke in pokaževa svojim sodržavljanom tisto, kar sem že omenil: lahko sva nasprotnika, ni nujno, da sva sovražnika! Gospodu Kučanu osebno ne želim nič slabega. Seveda pa si želim, da bi ga v političnem smislu premagal in uveljavil svoj prav. Dokler živim in delujem, si bom prizadeval za zmago, toda upam si sprejeti tudi poraz. Slovenci se moramo naučiti sobivati z razlikami. Časi, ko smo si z gorjačami jemali življenjski prostor in življenja, so nepreklicno mimo. Sobivamo lahko na kakovosten ali nekakovosten način. Zavzemam se za kakovostnega. Ob nedeljah je težko pristopiti k obhajilu z zavestjo, da drugače mislečim po nepotrebnem greniš življenje. Pred ljudmi se lahko opravičiš, pred seboj in Bogom se ne moreš.

V zadnjem času je Državni svet, katerega predsednik ste, organiziral nekaj pobud, ki so šle zelo ‘v nos’ zlasti levo usmerjenemu političnemu telesu. Med temi je tudi posvet o zasebnem šolstvu. Zakaj ste se odločili, da organizirate ta posvet?
Če hočeš obvladovati državo v sedanjem trenutku, si moraš podrediti pravosodje, finance in medije. Če hočeš obvladovati državo daljnoročno, si moraš podrediti izobraževalni sistem, s katerim ‘ustvarjaš’ vrednote in moralo. Javni šolski sistem, kot ga imamo, je zelo rigiden, egalitaren, zastarel. Naši otroci na tekmovanjih sicer dosegajo dobre rezultate v znanju, ampak ko govorimo o ustvarjalnosti in individualnosti, ki ju zahtevajo sodobna življenjska okolja in tekmovalni globalni svet, capljamo daleč za drugimi. Naša šola je še vedno uravnilovka. Države, uspešnih podjetij, kulturnih ustanov itd. ne smejo voditi povprečneži, ampak le tisti, ki so najbolj sposobni in tudi najbolj usposobljeni. Vztrajanje pri egalitarnih principih daljnoročno krni sposobnost naroda za konkurenčnost v svetovni areni.

Kakšen je vaš pogled na zasebno šolstvo?
Največja razlika med javnim in zasebnim šolstvom je v dejstvu, da zasebno šolstvo dopušča več inovativnosti, več ustvarjalne svobode za izobraževalce in manj poslušnosti za zahteve egalitarnega družbenega sistema. Aktualni snovalci zakonodaje v Republiki Sloveniji so se spravili na ta ustvarjalni in svobodni izobraževalni sistem, kot da bi šlo za devianten družbeni pojav. Da bi ga javno kompromitirali, razglašajo da gre za odpor laične družbe do šolstva, v katerem prevladuje cerkveni nauk. Tako so ateiste spodbudili k negativni reakciji, dejansko pa je med zasebnimi šolami delež katoliškega šolstva izredno majhen, med osnovnimi šolami celo statistično komaj zaznaven. Javnost strašijo s predpostavko: “Če bomo katoliški Cerkvi dopustili zasebne šole, potem jih bomo jutri morali dovoliti tudi muslimanski skupnosti.” S takšnimi ‘svarili’ strašijo ljudi!
Zasebno šolstvo je v nekaterih članicah Evropske unije prevladujoče, v drugih ni. V Sloveniji ga je za vzorec in ne vem, zakaj tako krčevit boj države proti zasebnemu. Sploh se mi zdi nenavadno, da se zasebnemu šolstvu najbolj upira vladajoča elita, ki svoje otroke šola v tujini – v zasebnih šolah. Kar je dobro za elito, je slabo za ljudstvo. Ponujata se dva odgovora, ali je elita toliko boljša, ali je ljudstvo toliko slabše.

Po povedanem lahko vidimo, da se razlikujete od visokih slovenskih politikov. Ali vidite tudi v tem vzrok za nekakšno blokado poročanja o vašem delu in pogovorov z vami?
Očitno je, da sem za vladajočo politično opcijo in medije pod njenim vplivom moteč. S tem si ne belim glave, ker se me sodelavci in sorodniki še ne izogibajo in ker me ljudje še nikjer niso izžvižgali. Prav nasprotno, videti je, da imam vedno povsod odprta vrata. Tisti, ki se z menoj udeležijo kakšne proslave, me opozarjajo, da pri poročilih režiserji pokažejo udeležence do mene, potem kamera za hip ‘zapusti’ prizorišče, in nadaljuje s posnetkom od naslednjega udeleženca od mene … To postaja tako očitno, da je že ironično zabavno.
Govorila sva o rastoči knjigi. Samo en primer v zvezi s tem. V Brežicah se je pretekli mesec odvijal lep dogodek na osnovni šoli. Bil sem edini povabljenec iz sveta politike in slavnostni govornik. Novinar nacionalne televizije je pripravil nekajminutni video in tonsko poročilo s tega dogodka, pri katerem so le v najavi prispevka navedli, da je pokrovitelj projekta Državni svet. Uspelo mu je, da se slavnostni govornik ni niti enkrat pokazal v nobenem kadru in da ni bilo slišati niti ene besede slavnostnega govora. Objektivnost pa taka …
Vem, da ni modro kritizirati medijev ali obračunavati z novinarji. Po drugi strani pa ima javnost pravico vedeti, da je neki novinar, ki slovenski javnosti predstavlja izkrivljeno podobo realnosti, nevreden zaupanja. Če je prikrojil resnico tukaj, lahko tako počne tudi pri drugih temah. Kakšni so ljudje, ki javnosti predstavljajo svojo resnico, drugačno od tiste, ki se je dogodila? Zato nimam nobene silne želje, da bi bil ljubljenec režimskih medijev. Bolj je pomembno, da sem učinkovit pri tem, kar počnem in da mi učinkovitost pripoznajo tisti, ki so me poslali v Državni svet (obrtniki in podjetniki), pa tudi druge strokovne javnosti, katerih interese zastopamo v Državnem svetu. To, da s kolegicami in kolegi svetniki nismo na prvih straneh časopisov, razen v primeru, če je Državni svet obtožen česa slabega ali če kdo izrazi sum v moralnost katerega izmed nas, jemljemo v zakup. Takšna je pač podoba slovenskega medijskega prostora.

Ob koncu še osebno vprašanje. Kako vi in vaša družina preživljate adventni čas? Čedalje bolj se uveljavlja ‘veseli december’ namesto umirjenega adventa, časa pred božičnim praznikom. Katera drža vam je bližja?
Včasih, ko sem kot obrtnik še gospodaril s svojim časom, je bilo malo več miru. Tedaj smo dejansko ‘bili družina’. Vračali smo se k izvirom in k spominom. To je bil zelo lep čas. Sedaj, kot predsednik Državnega sveta dobivam veliko vabil na družabne dogodke. Če jih zavrnem, se ustvarja vtis, da vabiteljev ne spoštujem in jih nimam za dovolj pomembne, da bi se jim odzval. Večkrat se zgodi, da se opravičim za udeležbo na večjih dogodkih, katerih se udeležijo drugi visoki funkcionarji, in se odpravim na ‘manjša’ dogajanja v kakšno manjšo skupnost. Tam se počutim kot svoj med svojimi. Družina je tako dostikrat na zadnjem mestu, vendar se še vedno najde dovolj časa, da se združimo. Tudi v molitvi. Smo ena izmed tistih slovenskih družin – danes najbrž redkih – ki je ohranila navado skupne molitve pred jedjo.

Alojz Kovšca
predsednik Državnega sveta je bil rojen v Čapljini (pri Medžugorju), kjer je služboval njegov oče kot jugoslovanski oficir. Po vojaški gimnaziji v Ljubljani je študij nadaljeval na vojaški akademiji v Beogradu. Kot “slovenskega alternativca” so ga začeli preganjati in šikanirati. Zato je leta 1988 zapustil jugoslovansko armado. Študij obramboslovja je nato končal na FDV-ju. Kot prostovoljec je dejavno sodeloval v slovenski osamosvojitveni vojni. Poleg študija si je pridobil strokovno poklicno izobrazbo urar in zlatar-filigranist in zatem opravil še urarski mojstrski izpit. Z ženo se preživljata z urarstvom in zlatarstvom v družinskem podjetju in imata štiri otroke.

RUSTJA, Božo. (Gost meseca) Ognjišče, 2019, leto 55, št. 12, str. 8-13.

Imam devetnajst let. Vendar se počutim mlajšega, saj še vedno poslušam svojega očeta, ki mi pri mnogih stvareh pomaga in svetuje, na drugi strani pa se odlično razumem z mamo, ki mi pomaga v najhujših trenutkih kriz. Neki notranji glas mi ne dovoljuje, da bi od svojih staršev vedno le prejemal, ampak jim v njihovih težavah poskušam pomagati s kakšno sočutno besedo, svojimi preprostimi nasveti itd.
Marsikdo bi rekel, da živim v idealni družini in imam srečo, da imam takšne starše, vendar ni vse tako lepo. Velikokrat smo mladostniki sami krivi, ker s svojo pasivnostjo vlečemo svoj življenjski voz nazaj, namesto da bi vse skupaj porivali v hrib, proti nekemu cilju.
Že od otroštva me je oče držal ‘na kratko’ in sem mu moral, kljub živahnosti, veliko pomagati in šele potem sem lahko šel s prijatelji uganjat otroške vragolije. Tako sem si pridobil delovne navade.
Ko sem dopolnil devet let, sta se starša lotila obdelovati babičino kmetijo, kjer pa ni bilo vse tako rožnato, saj so stara poslopja kar kričala po prenovi. Tako smo v tistih letih vsak konec tedna, ko smo hodili ‘na ranč’, preživeli težke ure. Po babičini smrti se je vse nekako uredilo in umirilo.
Spominjam se babičinih besed: »Kaj vse bi jaz lahko naredila, če bi imela tvoja leta in svojo pamet ter izkušnje!« Od takrat dalje sem vedno rad poslušal starejše in jih jemal resno. Med zanimivejšimi modrostmi se mi zdi tudi tale: »Kadar sam preživljaš težke trenutke, se spomni vseh tistih, ki trpijo mnogo bolj kot sam, in odleglo ti bo!«
Tudi sam sem bil med preizkušanimi. Ko sem začel hoditi v prvi letnik srednje šole, se je smrtno ponesrečil moj najboljši prijatelj. Ni me sram priznati, da sem mnoge večere prejokal v svoji sobi in se nisem mogel potolažiti. V šoli so mi stvari polzele iz rok, moja prva, že nekaj mesecev trajajoča ljubezen se je začela krhati. Ko je zanjo zvedel oče, se je začelo še nasprotovanje. Kljub prošnjam dekleta, sem prekinil stike z njo in se posvetil šoli. Do polletja sem dosegel v zadnjem mesecu lepe uspehe, ko se jih ni nihče, še najmanj sam, nadejal. Od takrat dalje je moje edino vodilo ljubezen.
Priznam pa, da ob obilici dela in ‘raziskovanja’ tega sveta mnogokrat ne najdem pravega časa za mašo. Molitev je tudi nekako izgubila svoj pomen, vendar pa je vera preživela. Iz pridnega, vernega fantiča sem odrastel v človeka, ki ga cenijo predvsem malo starejši, seveda tudi zaradi delavnosti. Kar se tiče vere, je vendarle ostala in se skušam držati naukov, pač kolikor mi življenje dovoljuje. Ko najdem čas za obisk cerkve, tam ne poslušam preveč duhovnika, ampak mi misli vedno uidejo med vsakdanje težave in nadloge ljudi.
Denar mi pomeni samo toliko, da se preživim in poravnam svoje obveznosti. Trudim se, da bi pomagal, kolikor se pač da (nočem pa podpirati lenobe). Delam več kot drugi. Velikokrat se sprašujem, ali nima On kakšnih posebnih načrtov z mano? Kaj bi lahko naredil z menoj, s takšnim, kakršen sem? Pomislil sem tudi na misijone, pa mi je spovednik rekel, naj ne pričakujem preveč od tega, ker se bom lahko kesal prenagle odločitve. Morda pa sem Zanj bolj uporaben tukaj ...
Grega

Tvoje pismo je pravzaprav nenavadno, saj običajno pisma opisujejo težave in probleme, ti pa v pismu pišeš o tem, kako se razumeš s starši in kako rad prisluhneš starejšim. Slednje ni ravno odlika najstnikov. Ti pa dokazuješ, da taka drža pravzaprav osrečuje, saj te nasveti starejših bogatijo in ti pomagajo skozi življenje in življenjske krize, ki jih tudi v tvojem življenju ni manjkalo.
Lahko si srečen, ker so te starši naučili delati in so ti privzgojili delovne navade. Številni mladi tega danes niso prejeli. Mnogi starši preveč razvajajo svoje otroke v slogu, naj sedaj počivajo, saj bodo morali delati pozneje. S tako miselnostjo jim dajo slabo popotnico v življenje, saj v trenutku, ko bi res morali poprijeti za delo, tega ne bodo znali in ne bodo imeli delovnih navad in bodo pri delu hitro obupali ali se ga naveličali. Starši so ti privzgojili tudi odgovornost. Ne želiš, da bi ti samo dajali, ampak da tudi ti prispevaš v ‘družinski proračun’, če ne drugače, vsaj s svojim delom.
Ob koncu pišeš, da si sicer veren, a imaš čedalje manj časa za molitev in za obisk maše. Pišeš, da želiš biti dober človek, ki prisluhne drugemu, zlasti starejšim, ki rad pomaga, je delaven in odgovoren. Nisi pohlepen, saj poudarjaš, da nisi navezan na denar. Želiš biti dober, a iz svoje moči. Toda človek, ki je sicer sposoben velikih stvari in plemenitih dejanj, je krhek, šibak in grešen. Iz svoje moči ne bo zmogel biti dober in se celo življenje darovati za druge. Prej ali slej ga bo zmanjkalo. Spominjam se pripovedi matere, ki je leta in leta skrbela za svojo družino, se zanjo žrtvovala. Vedno je molčala, da ne bi povzročala nepotrebnih besed ali prepirov. Vsem se je posvečala, njej pa nobeden. Nekega dne ni zmogla več. Zmanjkalo jo je in bilo je izredno hudo! Človek potrebuje Božjo pomoč. Potrebuje molitev, ki mu pomaga (p)ostati dober. Potrebuje zakramente: mašo z obhajilom, pa tudi spoved, kjer se očisti grehov. Potrebuje oseben stik z Bogom, kjer spoznava, kako je Bogu dragocen in kako ga Bog ljubi in iz te ljubljenosti lahko ljubi druge. »Brez mene ne morete ničesar storiti,« pravi Jezus. V molitvi boš tudi odkril, kakšna je tvoja življenjska poklicanost, kakšen načrt ima Bog s tvojim življenjem. Tudi ko greš k maši, prisluhni duhovniku, saj ta bere in razlaga Božjo besedo. Prepričan sem, da ti bo prav Božja beseda pomagala, da boš odkril svojo poklicanost. Zato jo tudi doma sam prebiraj. Prve dni decembra začnemo adventni čas. Naj bo to priložnost, da si boš vzel več časa za molitev, branje in premišljevanje Svetega pisma (Božje besede) pa tudi drugih knjig duhovne vsebine. Poudarjaš, kako rad prisluhneš modrosti starejših. Sveto pismo je polno modrosti starejših. Prav tako tudi dobre knjige. Vzemi v roke življenjepis kakšnega misijonarja in ga preberi, da boš spoznal njihovo realno življenje in se boš lahko trezneje odločil. Naveži stik s kakšnim misijonarjem, da ti pomaga odkriti tvojo poklicanost. Udeleži se duhovnih vaj. Skratka izkoristi adventni čas, da poglobiš svojo povezanost z Bogom in odkriješ svojo življenjsko poklicanost.

RUSTJA, Božo. (Pismo meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 12, str. 6-7.

gost meseca

Družina Šebenik iz Viševka

priloga

Trikraljevski koledniki

tema meseca

V novo leto s Svetim pismom

Preberite več: Januar 2020

Najbolj znano delo pisatelja Frana Govekarja je naturalistični roman V krvi (1896), ki pripoveduje o dvoličnosti in nemoralnosti slovenskega meščanstva. Roman je sprva naletel na odobravanje, potem na zavrnitev. Pisatelj sam je (sicer v tretji osebi) v Ljubljanskem zvonu leta 1897 odgovoril na obtožbe o neizvirnosti. »Resnica je – in to je s ponosom priznal pisatelj sam – da se je učil z uspehom tehnike, karakteristike, minucioznega, a vedno zanimivega in živahnega pripovedovanja, pa gibčnega, lahkega dialoga pri mojstrih Francozih; tudi to je res, da je naziranje Govekarjevo o svetu, o morali, o ženstvu prav francosko; poleg tega pa je tudi res, da je roman V krvi povsem originalno delo slovenskega pisatelja. Kdor pozna Govekarjevo življenje, njegovo družbo, njegove zveze, kdor pozna njegovo čustvovanje in mišljenje, tisti spozna v vsaki vrsti omenjenega spisa dušo in srce Govekarjevo.« S temi besedami je Fran Govekar, ki se ga spominjamo ob sedemdesetletnici smrti, veliko povedal tudi o sebi.

OPUSTIL JE ŠTUDIJ IN SE POSVETIL PISANJU
Rodil se je 9. decembra 1871 na Igu pri Ljubljani. Oče je bil nadučitelj in strokovni pisec, mati pa je bila češkega rodu. Ljudsko šolo je obiskoval na Igu, srednjo šolo pa v Ljubljani, kamor je bil oče premeščen. Na očetovo pobudo je Fran začel zapisovati pripovedke iz rojstnega Iga, ki jih je objavljal v Vrtcu. Po maturi leta 1892 je šel na Dunaj študirat medicino, vendar študija ni nadaljeval, ker sta ga bolj privlačila književnost in gledališče. Na Dunaju je urejal študentski list Vesna, ob katerem so se zbirali slovenski visokošolci na Dunaj. Osebno se je seznanil z nekaterimi pisatelji, zelo dobro sta se razumela z Ivanom Cankarjem, toda kasneje se je njuno prijateljstvo skrhalo. Leta 1897 se je zaposlil kot sourednik liberalnega časopisa Slovenski narod. Istega leta se je poročil z učiteljico Minko Vasič, ki je nekaj časa tudi pisateljevala in bila ena prvih slovenskih feministk. Imela sta tri hčerke. Po poroki je Govekar manj pisal in bolj deloval kot družbeni in kulturni delavec in pri tem mu je zvesto stala ob strani žena. Leta 1900 je dobil službo na ljubljanskem magistratu. Leta 1905 je bil med ustanovitelji Društva slovenskih književnikov in časnikarjev. Po smrti Antona Aškerca leta 1912 je bil nekaj časa mestni arhivar. Ob tem je bil tajnik, dramaturg in upravnik v Deželnem gledališču. Leta 1917 je ustanovil Slovenski gledališki konzorcij, ki je omogočil nadaljevanje slovenske gledališke dejavnosti ob koncu prve svetovne vojne. Bil je tudi urednik različnih publikacij. Po letu 1931, ko se je upokojil, se je še posvečal pisanju. Za gledališke potrebe je prevajal in prirejal dramska dela. Božja dekla smrt ga je obiskala v njegovi hiši za Bežigradom 31. marca 1949. Na odhod v večni dom čaka na ljubljanskih Žalah.

NATURALIZEM – REALIZEM ALI PESIMIZEM?
Fran Govekar je v slovenski književnosti najvidnejši predstavnik naturalizma, literarne struje, ki je nastala po letu 1880. Bistvo umetnosti mu je resnica o stvarnem – pod stvarnostjo pa pojmuje tisto, kar je v človeku ‘najnižje’, pokvarjeno. Človeka gleda v odvisnosti od okolja in dednosti, kar ga tlači k tlom in je zato njegova svoboda omejena. Za začetnika, pobudnika in najpomembnejšega predstavnika naturalizma velja francoski pisatelj Émile Zola, ki je bil Govekarjev vzornik. Z naturalizmom se je seznanil ob prihodu na Dunaj leta 1892 in ga začel uvajati v slovensko književnost. Z njim so prepojena razna krajša dela, nastala v dunajskih letih. Literarni zgodovinar Ivan Grafenauer je o njih zapisal: »Te novele in novelice, zajete večinoma iz zagatnega vzdušja spolnih zablod, pričajo, da je vplival naturalizem na Govekarja bolj s svojo snovnostjo, risanjem nravne propalosti, z metodo, da si išče za snov ‘žive objekte’, nekoliko tudi s socialno tendenco, manj po slogu.« Za svoj roman V krvi, v katerem z najtemnejšimi barvami slika nenravnost meščanske družbe, je dobil navdih ob kratki notici, ki jo je leta 1895 zasledil v tržaški Edinosti o neki družini, pri kateri je statistika dognala, da je v njej že od petega kolena dedna nemoralnost. Roman je izhajal kot glavna povest v Ljubljanskem zvonu 1896. Prva knjižna izdaja je bila Ljubezen in rodoljubje (1897), povest o nasprotju med ljubezenskim čustvom in domovinsko ljubeznijo, v kateri se je Govekar izognil pretiranosti skrajnega naturalizma. Realistični zgodovinski roman Svitanje (1921) iz dobe našega razsvetljenstva in napoleonskih vojn je Govekarjevo najboljše pripovedno delo (A. Slodnjak).

GOVEKARJEVA ‘NARODNA DRAMATIKA’
Bolj kakor po pripovednih spisih je Fran Govekar postal znan po svojih dramatizacijah priljubljenih del slovenskih pisateljev. Začel je z Jurčičevimi in Kersnikovimi Rokovnjači (1899). Roman je spremenil v “narodno igro s petjem v 5 dejanjih”, ki je doživela lep uspeh, zato je s svojo ‘narodno dramatiko’ nadaljeval. V gledališču je imel pomembno mesto, da je lahko ‘krojil’ spored. Pred kritiki je zagovarjal pravico preprostega občinstva, da se v gledališču razvedri in da spoznava v dramatiziranih delih domačih avtorjev slovensko slovstvo. Leta 1900 je dramatiziral Jurčičevega Desetega brata, vendar je s sentimentalnimi ljubezenskimi in banalnimi krjaveljskimi prizori zgrešil sporočilo romana in tako Jurčičevemu delu bolj škodoval kot koristil. Stalni uspeh Rokovnjačev je Govekarja spodbudil za Legijonarje (1903), “igro s petjem iz Napoleonovih časov v štirih dejanjih”, ki si jo je zamislil kot ‘predigro’ k Rokovnjačem, a je ljubljanska predmestna publika ni sprejela. Leta 1905 je Govekar dramatiziral Levstikovega Martina Krpana, “dramatsko pripovedko v petih dejanjih”. Največja zanimivost je bila kobilica Luca, na kateri Krpan prijaha nad Brdavsa. Cankarju, ki ga je Govekar ves čas svoje ‘vladavine’ odrival, da njegove dame niso prišle na ljubljanski oder, je tedaj prekipelo in svoj srd na ‘narodno dramatiko’ je izlil v polemični članek Krpanova kobila, s katerim je obsodil “genialno hinavščino” ljubljanskih gledališčnikov, ki so se bali Cankarjeve satire. Leta 1910 je v gledališki zbirki Talija, ki jo je urejal Govekar, izšla njegova drama Grča. »V literarno zgodovinskem in celo v umetniškem pogledu so Govekarjevi pripovedni spisi pomembnejši kakor njegovi dramatski poskusi« (Anton Slodnjak).

ČUK, Silvester. Fran Govekar (1871–1949). (Obletnica meseca), Ognjišče, 2019, leto 55, št. 3, str. 44-45.

Zanima me vaše mnenje o zadevi, ki me zelo muči. Kaj menite o tem, da so naše cerkve več ali manj prazne, brezbrižnost staršev do svete maše, spovedi, skupnih molitev je očitna. Ko pa se bliža čas za obdarovanje sv. Miklavža, vsi naročijo darilo. Takrat je cerkev prepolna in celo nekateri, ki so ateisti in jih motijo knjige z versko vsebino, pridejo po svoj paket. Še otroci se čudijo, kdo vse je prišel zraven. Saj je krasno, da nas je toliko, sprašujem pa se, ali naj ne bi Miklavž obdaroval pridnih, tistih, ki so pri maši vse leto? Kje je tu vzgoja? Kjer je lepo, smo zraven, drugače pa ni treba ... Vsako leto znova se tolažim, da mogoče pa le imajo nekaj od tega, ko prebirajo knjige založbe Ognjišče, ki jih dobijo. Ne vem, se splača vztrajati kljub vsem pomislekom?
Anita

December je čas obdarovanj in s svojim pismom ste sprožili veliko vprašanj, med drugim tudi o smislu teh (prazničnih) obdarovanj. Čeprav je Miklavž krščanski svetnik, božič , ko se tudi obdarujemo, pa eden največjih krščanskih praznikov, se lahko tudi obdarovanje ob teh praznikih spremeni v potrošništvo. Danes otrokom pogosto kupujejo preveč stvari. Tako se nekateri otroci niti ne razveselijo več darov. Ti otroci se mi smilijo, ker se nimajo več česa veseliti, saj imajo vsega preveč. Obenem pa nekateri otroci živijo v družinah, kjer si tega ne morejo privoščiti.
Nekateri se zato morda sprašujejo, zakaj pri Ognjišču pripravljamo razne Miklavževe in praznične ponudbe, obenem pa opozarjamo na nevarnost potrošništva. Pripravljamo jih ravno zaradi komercializacije. Priporočamo skromna obdarovanja, obenem pa priporočamo, da pri obdarovanjih, pomislimo na versko knjigo ali kakšno versko znamenje, zapestnico z molitvijo itd. Napisali ste, da imajo otroci in najbrž tudi starši nekaj od tega, če prebirajo verske knjige. Tudi mi tako upamo. Morda bodo otroci vsaj tako prejeli nekaj verskega. Naj vas ne moti, če se kdo obregne ob versko knjigo v paketu. Naj ve, da gre za miklavževanje. Če koga verska knjiga v Miklavževem paketu tako moti, naj svojega otroka ne prijavi. To je že lahko prvi kriterij pri obdarovanju.
V pismu odpirate tudi vprašanje: ali obdarovati vse otroke ali samo tiste, ki redno hodijo k maši? Dilemo lahko rešite tako, da obdarujete vse otroke, ki jih starši prijavijo in seveda plačajo stroške obdarovanja. Če imate v župniji skupino ministrantov, otroški pevski zbor itd., jih lahko župnija skromno obdari, nekako v slogu, ker so bili vestni v svoji službi. Z bolečino ugotavljate, da je za miklavževanje cerkev polna, kar je lepo. Najbrž takrat otroci pojejo, kaj skupaj zmolijo, sodelujejo, pridejo starši z njimi v cerkev ... Vse to je pozitivno. Morda je to lahko priložnost, da jih kdo nagovori, da bi še kdaj prišli, morda jih takrat povabi k otroškim mašam, kjer bodo tudi otroci peli, molili, sodelovali ... Te maše so lahko za začetek enkrat na mesec. Velja poskusiti. Morda bodo tudi po otroški maši ljudje rekli: pridemo, ker nam je lepo. Bolj ko je maša ‘naša’, bolj je doživeta. Maša pa je naša, ko tudi sami sodelujemo, ko pojemo, molimo ... . Za otroke je to še bolj važno, saj so radi dejavni in ne samo nemi gledalci. Morda bo koga prav ‘lepa izkušnja’ miklavževanja privedla do obiska maše. Nekateri trdijo, da je za vero odločilna izkušnja lepega, oziroma da pot do Boga vodi po lepoti. Otrok mora doživeti nekaj lepega v veri, da bo potem nadaljeval po tej poti. Lepa izkušnja ob miklavževanju je lahko za koga vstopna točka za versko oznanilo. Zato na vaše vprašanje ali se splača vztrajati, odgovarjam pozitivno: da, se splača! Obenem pa ne ostati samo pri miklavževanju, ampak otroke in njihove družine voditi naprej na pot vere, da jim ponudimo še kaj. Adventni in božični čas sta lepa priložnost za to. Že na začetku adventnega časa lahko povabimo k blagoslovu adventnih venčkov. Te lahko naredijo v posebni delavnici otroci (skupaj s starši). Adventni venčki niso cilj, so spodbuda, da bodo družine ob njih molile. Tako lahko poživimo družinsko molitev, v katero s prižiganjem sveč vključijo tudi otroke. Da bi poživili molitve ob adventnem vencu in na sveti večer, smo pri Ognjišču izdali nekaj prepognjenk in knjižic z družinskimi bogoslužji, ki jih lahko družina uporabi za molitev. Tudi knjiga Zgodbe za advent in božič ima nekaj molitev in družinskih bogoslužij.
Pred božičem lahko pri maši blagoslovimo Jezuščke, ki jih bodo otroci postavili v družinske jaslice in s tem spodbudimo delanje jaslic po družinah. Povabimo jih k (otroški) polnočnici in še prej k božičnici, ki jo tudi lahko pripravijo otroci, in k ogledu jaslic v cerkvi. To velja za manjše otroke, večje bo treba ob tem še opozoriti na prejem zakramentov, a vsekakor lahko izkoristimo adventni in božični čas, v katerem je tudi miklavževanje.
Ponekod opažamo, da že v začetku decembra pripravijo lučke, postavijo drevešček in celo jaslice. Otroke učimo, da ima vse svoj čas in naj počakajo. Pričakovanje s čarobnostjo v ljudeh poveča srečo ob uresničenju pričakovanja. Danes želijo otrokom dati vse in takoj. S tem jim ukradejo čar pričakovanja in veselja ob prejemu tega, kar pričakujemo. Zdravnik in psihoterapevt dr. Viljem Ščuka to razlaga s pomočjo medicine: »Otrok ne dobi vsak dan darila, ampak samo za praznike – tudi osebne – zato vmes hrepeni. Hrepenenje vzbudi v možganih tvorbo nevrotransmiterskih substanc, snovi, ki omogočajo organizmu, da utrjuje samega sebe. Te substance (zlasti endrofini) močno utrjujejo odpornost na strese in s tem pri otroku zvečajo njegovo potrpežljivost v stiski. Samo mama mora pravočasno reči: “Ne dobiš takoj, ampak kasneje. Malo še počakaj!” Tega v potrošniški družbi ni!« (Ognjišče 1/2008). Tako nam govori stroka. Se bomo od nje kaj naučili?
Ob današnjem potrošništvu je zelo pametno vaše vprašanje: kje je tu vzgoja? Vidimo, da miklavževanje lahko postane lepa priložnost za vzgojo tako staršev kakor otrok. Zato nadaljujte tudi vi s pripravo miklavževanj, obenem vključite miklavževanje v pripravo na božič in v širšo versko vzgojo.

RUSTJA, Božo. (Pismo meseca), Ognjišče, 2017, leto 53, št. 12, str. 6-7.