V dolgi vrsti slovenskih misijonarjev, ki so oznanjali evangelij med nekrščanskimi ljudstvi, sta najbolj znana Friderik Baraga in Ignacij Knoblehar. Baraga se je posvetil izključno svojemu misijonskemu poslanstvu, toda kot način oznanjevanja je pojmoval tudi prizadevanje za gospodarski in kulturni razvoj ameriških Indijancev. Podobno je ravnal tudi Knoblehar. V Afriko je odšel z namenom, da črncem približa krščansko vero, toda po zgledu velikih misijonarjev v zgodovini Katoliške cerkve je spoštoval njihov način življenja, hotel se jim je popolnoma približati in postati del njih. Svojim sodelavcem je naročal, naj bodo do črncev kakor oče in mati. Kot predstojnik novega misijona se je trudil, da bi spoznal njegovo ozemlje in prebivalstvo ter dognal, kje bi se dalo ustanoviti nove postaje. Za te nove kraje se je zanimal tudi kot znanstvenik in jih odkrival v Evropi. Postopek za razglasitev škofa Baraga za blaženega teče že od leta 1969. Ko ob dvestoletnici njegovega rojstva spoznavamo življenje in delo Ignacija Knobleharja, začutimo, da bi to čast zaslužil tudi on.

MISIJONSKI OGENJ JE ZANETIL BARAGA
Ignacij Knoblehar je bil prvi otrok očeta Ignacija in matere Uršule roj. Štancar iz Škocjana pri Novem mestu. Rodil se je 6. julija 1819. S sedmimi leti je začel hoditi v nemško šolo v Kostanjevico, da bi se pripravil za srednjo šolo, ki je bila takrat samo v nemščini. V šolskem letu 1831/32 je bil prvošolec na frančiškanski gimnaziji v Novem mestu. Med svojim prvim obiskom domovine leta 1836–1837 se je tam ustavil Friderik Baraga, misijonar med severnoameriškimi Indijanci. Njegova goreča pridiga je 17-letnega Ignacija močno prevzela in v njem ‘prižgala’ željo, da bi sledil poslanstvu svojega rojaka. Po končani gimnaziji v Novem mestu se je vpisal na licej v Ljubljani, dve leti zatem je bil sprejet v ljubljansko bogoslovje. Ves čas ga je spremljala misel, da gre v misijone, zato je želel študirati v Rimu. Že v drugem letniku je pisal papeškemu nunciju na Dunaju, da mu pomaga doseči ta cilj. Odpotoval je v Rim, toda na papeški Kongregaciji za širjenje vere so ga zavrnili, izprosil pa si je dovoljenje, da posluša predavanja tujih jezikov ter medicine in biologije, kar mu je kasneje nadvse koristilo. Denarno ga je podpiral ljubljanski škof Alojzij Wolf. Knoblehar je bil zelo nadarjen za jezike in pod svoje okrilje ga je sprejel kardinal Mezzofanti, ki je slovel po znanju vsaj 70 jezikov in narečij (s Knobleharjem sta se pogovarjala v slovenščini). Na njegovo priporočilo je bil sprejet na redni študij na papeški univerzi Propaganda, katere ravnatelj je bil takrat poljski jezuit Maksimilijan Ryllo. Poleg teološkega študija se je učil naravoslovja, matematike, astronomije, risanja in medicine. 14. marca 1845 je bil posvečen v duhovnika, po novi maši je študij kronal z doktoratom. Predstojniki niso vedeli, kam bi ga poslali. Navajali so različne možnosti, ki pa Knobleharju niso bile všeč: njegova srčna želja je bila delovati kot misijonar v Afriki.

PREDSTOJNIK MISIJONA V SUDANU
Spomladi leta 1846 je papež Gregor XVI. podpisal odlok o ustanovitvi apostolskega vikariata v osrednji Afriki. Za vikarja je bil imenovan Aneto Casolani, ki je prejel škofovsko posvečenje, prideljeni pa so mu bili p. Ryllo ter gojenca Propagande Ignacij Knoblehar in Angelo Vinco. Škof Casolani se je vikariatu odpovedal in Kongregacija za širjenje vere je za provikarja imenovala p. Rylla. Misijonarji so si zastavili zahtevno nalogo: spreobračanje črncev v južnem Sudanu, ki je bil tedaj pod turško-egiptovskimi oblastniki in izrazito muslimanski. Kljub vsem težavam jim je leta 1848 uspelo v sudanskem glavnem mestu Kartumu na obrežju Modrega Nila postaviti misijonsko postajo. Zaradi težkih klimatskih razmer in nalezljive bolezni je p. Ryllo, pobudnik za ustanovitev misijona, zbolel. Pred smrtjo je za namestnika določil Knobleharja in mu prepustil vsa papeška pooblastila. V Sudanu je bila tedaj splošno razširjena trgovina s sužnji, s katero so se ukvarjali predvsem Arabci pa tudi številni Evropejci: vsako leto so iz Sudana odpeljali v Egipt, Abesinijo in Arabijo do 60.000 sužnjev. Knoblehar se je zavedal, da si bo pridobil naklonjenost črnskega pre­bi­valstva, če jih bo zaščitil pred trgovci s sužnji. Knoblehar je pisal: »Ni zlepa kaj tako pretresljivega kakor v petek, ki je mohamedancem svet dan, iti v Kartumu mimo sejma s sužnji in videti, kako v gneči vzklikajo cene za može, žene, fante, dekleta in otroke. Človek je postal blago. Pa nikomur ne pride na misel, da je bitje, ki mora vse to prenašati, njegov brat, njegova sestra v Bogu.« Knobleharjev boj zoper trgovino s sužnji je veliko prispeval k dokončni prepovedi te sramotne dejavnosti.

PRVO POTOVANJE PO NILU
Knoblehar je svoje misijonsko delovanje modro načrtoval in vztrajno uresničeval. To je po knjigi Franca Jakliča Ignacij Knoblehar in njegovi sodelavci (3. izdaja, Družina, Ljubljana 1996) pregledno prikazal Marko Frelih (Afrika, ki odhaja in se vrača, Afriške in azijske študije IX, 3 /2005/). Po njem povzemam glavne podatke. Naš misijonar je kmalu spoznal, da v islamskem Kartumu širjenje krščanske vere ne bo uspešno, zato se je podal na jug, kjer so živela ljudstva, ki so redko stopila v stik z belim človekom. V Kartumu je najel ladjo skupaj s posadko. Knobleharja sta spremljala pater Emanuel Pedemonte in duhovnik Angelo Vinco. 13. novembra 1849 so odpluli po Nilu navzgor. Knoblehar je odkrival neznani svet črne Afrike. Med postanki (posadka je oskrbovala vojaška oporišča ob Nilu) se je seznanil z različnimi ljudstvi, ki so ga sprejeli z velikim zaupanjem, ko so videli, da namen njegovega obiska ni trgovanje s sužnji in slonovino. Do misijonarjev so bili domačini povsod prijazni in zaupljivi, ker niso imeli slabih izkušenj z belci. Na skrajnem jugu Sudana je živelo ljudstvo Barijcev in Knoblehar se je z njihovim poglavarjem Nigilo dogovoril, da na njegovem ozemlju postavijo prvo misijonsko postajo Gondokoro. Barijci so se v primerjavi z drugimi ljudstvi več ukvarjali s poljedelstvom. Od vseh ljudstev ob Belem Nilu so edino oni imeli dvakrat na leto žetev, toda kljub temu so ljudje umirali od lakote, ker niso poznali varčevanja oziroma shranjevanja letine. V času lakote so se zatekali v misijonsko vas, v času izobilja pa so jo brž zapustili. Misijonarji so imeli z njimi veliko težav in so bili pogosto v življenjski nevarnosti, Knoblehar pa je vztrajal, da ostanejo med njimi in se jim čimbolj približajo. Med plovbo po Nilu je Knoblehar pozorno spremljal življenjske navade domačinov in vse to zapisoval v dnevniku. 16. januarja 1850 so pripluli do 606 metrov visoke vzpetine Logvek – najjužnejše točke na tej poti. Knoblehar je v skalnati vrh hriba vklesal svoje ime. Potem so zapluli nazaj proti severu. Po 113 dneh potovanja so se 7. marca 1850 vrnili v Kartum. Nemški opis tega potovanja je izšel leta 1851 v Ljubljani, naslednje leto pa še v slovenščini. Na tem potovanju je Knoblehar nabral mnogo stvari za ljubljanski in dunajski muzej.

V EVROPO S PROŠNJO ZA POMOČ
Po dveh letih misijonskega dela v Sudanu so izkušnje Knobleharja izučile, da je misijonsko poslanstvo uresničljivo samo z ustrezno materialno in seveda duhovno podporo. Zato se je leta 1850 odpravil na svoje prvo potovanje v Evropo, da si pridobi pomoči in sodelavcev. 22. avgusta je prišel v Ljubljano in se nastanil v bogoslovnem semenišču, kjer hranijo njegovo podobo, na kateri ga je slikar Matevž Langus dobro zadel. Obiskal je svoje še živeče starše v Škocjanu ter več krajev v Sloveniji in povsod so ljudje darovali za misijone. Še bolj kot za denarno pomoč je Knoblehar prosil za pomočnike pri misijonskem delu. Njegovo prošnjo je uslišalo pet slovenskih duhovnikov: Martin Dovjak iz Šentjerneja, Janez Kocjančič s Črnivca pri Brezjah, Matevž Milharčič iz Slavine, Jernej Mozgan iz Železne Kaple ter Oton Trabant iz Pišec. Njim so se pridružili trije fantje – obrtniki. V domovini je ostal do 22. oktobra, potem pa je šel na Dunaj, kjer ga je sprejel mladi cesar Franc Jožef I., ki je Knobleharju pozorno prisluhnil. Prevzel je pokroviteljstvo nad misijonom in mu naklonil izdatno denarno pomoč. Za uspešno delovanje afriškega misijona je bilo na Dunaju ustanovljeno posebno Marijino društvo (Marienverein). Veliko pozornost mu je namenila tudi dunajska akademija znanosti, ki se je zanimala za njegove raziskave o Nilu. Plačali so mu nakup najsodobnejših merilnih naprav, vendar se je moral zavezati, da bo o rezultatih svoji raziskav poročal najprej njej. Z Dunaja ga je vodila pot v Rim, kjer je naletel na hladen sprejem pri kardinalu Franzoniju, ki mu je dejal, da Kongregacija njegovega misijona ne bo več podpirala, sledila je avdienca pri papežu Piju IX.: Knoblehar mu je poročal o delu misijona, papež ga je pozorno poslušal in ga imenoval za prvega apostolskega provikarja. Misijon je bil rešen.

Z ‘JUTRANJO ZVEZDO’ PO NILU
Ko se je Ignacij Knoblehar z novimi sodelavci vrnil v Kartum, je uvidel, da mora misijon na vsak način imeti lastno ladjo za prevoz po Nilu. Kupil je ozko, z železom obito in pokrito ladjo na jadra, ki so jo 15. oktobra 1851 blagoslovili in ji dali ime Stella matutina (Jutranja zvezda). Potem ko je delo na kartumski osrednji misijonski postaji spravil v pravi tir, se je Knoblehar 12. novembra 1852 odpravil po Belem Nilu. Na dve tovorni ladjici je dal znesti misijonske potrebščine, na drugo pa so spravili dva jezdna konja ter sadike sadnih dreves in vinske trte, žitna semena in več drugih reči. Neobičajen tovor so predstavljali trije zvonovi, ki jih je naredil ljubljanski livar Anton Samassa. Jutranja zvezda je v 35 dneh prevozila 1800 kilometrov, vsak dan okoli 50. Na misijonski postaji Gondokoro (blizu današnjega mesta Juba, ki je glavno mesto Južnega Sudana in ima 230.195 prebivalcev) je ostal štiri mesece. O veliki noči leta 1853 se je z Jutranjo zvezdo odpeljal proti Kartumu, plovba je trajala 24 dni. Na Knobleharjevo prošnjo po novih misijonarjih sta se leta 1853 odzvala slovenska duhovnika Luka Jeran in Jožef Lap in sedem slovenskih obrtnikov ter dva tirolska duhovnika, ki so jima kasneje sledili še mnogi drugi. Luka Jerana je huda bolezen prisilila, da se je vrnil v domovino, ponesrečil se mu je tudi drugi poskus, je pa ogromno storil za misijone kot urednik verskega lista Zgodnja Danica, v katerem je objavljal pisma misijonarjev in darove bralcev zanje. Misijonar Jernej Mozgan se je s Knobleharjevim dovoljenjem izkrcal iz Jutranje zvezde na ozemlju rodu Kječ in šel iskat kraj za novo misijonsko postajo. Najbolj primerno se mu je zdelo naselje Angven (danes Bor). V zasilno kapelo je postavil posodico s trščico Jezusovega križa, ki mu jo je bil podaril škof Slomšek, in po tej relikviji postajo imenoval Sveti Križ. Huda preizkušnja za delovanje in obstoj misijona v južnem Sudanu so bile številne smrti misijonarjev – drug za drugim so umirali mladi fantje, nekateri samo nekaj dni po prihodu v misijon. V enajstih letih (1848–1859) je bilo 22 duhovniških grobov in veliko grobov svetnih sodelavcev. Najhujša morilka je bila zahrbtna mrzlica, proti kateri so bili občutljivi belci popolnoma brez moči.

DRUGIČ V EVROPO IN ODHOD V VEČNOST
Knoblehar se je tej nevarni bolezni skoraj deset let uspešno izogibal, ker je veliko časa prebival na svoji ladji Jutranja zvezda, kjer so bili bivalni pogoji bolj ugodni. Naporno življenje pa mu je počasi razrahljalo zdravje in pokazali so se prvi znaki bolezni. V poročilu, ki ga je 28. septembra 1857 poslal vodstvu Marijinega društva na Dunaj, je zapisal, da bo spet prišel v Evropo, da si v tamkajšnjem podnebju okrepi zdravje. V Rimu se je hotel na Kongregaciji za širjenje vere dogovoriti glede prihodnosti afriškega misijona. Za svojega namestnika je postavil misijonarja Mateja Kirchnerja. V prvih dneh decembra 1857 se je zapustil ljubljeni Kartum, v Kairu, kjer se je poslovil od Nila, je hudo zbolel na pljučih. V Aleksandriji se je vkrcal na parnik, s katerim se je peljal do Neaplja, kjer se je 5. januarja 1858 izkrcal. Bil je tako slab, da ni mogel nadaljevati poti. V oskrbo so ga vzeli redovniki avguštinci. V slutnji smrti je svojemu spovedniku p. Ludviku narekoval (v italijanščini) poročilo o stanju osrednjeafriškega misijona. Začel ga je s svetniško izpovedjo: »V vsem sem vdan v Božjo voljo. To, kar me najbolj muči in boli, je misel na misijon, ne pa moje zdravje in življenje, ki sem ga skušal vsaj malo porabiti za istega Boga, ki mi ga je daroval. In ker ne vem, kaj Bog namerava z menoj, sem narekoval to poročilo.« Zdravje se mu je nekoliko izboljšalo, toda le za malo časa. 13. aprila 1858 ga je smrtno zadela kap. Dočakal je 38 let, 9 mesecev in 7 dni. Njegova apostolska duša je stopila pred večnega Sodnika in Plačnika. Odšel je, kamor je pred njim odšlo že 17 sodelavcev duhovnikov. Pokopali so ga v grobnici pred velikim oltarjem samostanske cerkve.
Ko je Knoblehar odšel iz Afrike, so bile vse tri ‘njegove’ misijonske postaje dobro zasedene z duhovniki in svetnimi sodelavci, ki pa jih je neusmiljeno kosila smrt. Leta 1863 je bil osrednjeafriški misijon, ki ga je leta 1848 ustanovil Knoblehar, postavljen pod upravo apostolskega delegata za Egipt. Lepši časi za misijon so nastopili, ko je leta 1877 vodstvo prevzel škof Daniel Comboni iz misijonskega zavoda za zamorske dežele (Pro Nigrizia) v Veroni. Leta 1881 je v Kartumu umrl v sluhu svetosti, leta 2003 je bil razglašen za svetnika. Svojega gorečega in učenega predhodnika Knobleharja je cenil in spoštoval.

NAJBOLJŠI POZNAVALEC REKE NIL
Ignacij Knoblehar in njegovi misijonarji so delovali v Vzhodnem Sudanu, ki je po reki Nil povezan z Egiptom. Nil, za Mississippijem najdaljša reka na svetu, ima dva izvira: Beli in Modri Nil, ki se pri Kartumu stekata. Knoblehar si je prizadeval, da bi dosegel izvir Nila in je maja 1854 po šumečih vodah Belega Nila prišel skoraj do ekvatorja, do otoka Lamutat in kot prvi beli človek je stal na najjužnejši točki, ki je bila dosežena po reki Nil. Svoje misijonsko delo so zastavili med sudanskimi črnci, ki jim po reki Nil znanstveniki pravijo niloti. Kot moder misijonar je Knoblehar želel spoznati ozemlje in njegovo prebivalstvo; za te neznane kraje pa se je zanimal tudi kot znanstvenik. Zato se je odpravil na svoje prvo veliko potovanje po Belem Nilu. Trajalo je od 13. novembra 1849 do 7. marca 1850. Potovanje je sproti popisoval v obliki ladijskega dnevnika (izvirni rokopis se nahaja v dunajski Narodni knjižnici). Beležil je podatke o smeri kompasa, hitrosti ladje, geografske pozicije, o vremenu, temperaturi ozračja in vode, o zračnem pritisku. Opisal je tudi obrežje Nila in pri tem uporabljal tamkajšnja ledinska imena. Pri opisu si je včasih pomagal tudi s skicami, ker se je v pripravi na misijonsko delo naučil risanja. »Ko so angleški popotniki videli njegove zapiske,« piše dr. Marko Frelih, »so jih bili takoj pripravljeni odkupiti za veliko plačilo. Toda Knobleharja taka kupčija ni zanimala, saj je imel namen, da bi svoja spoznanja o Nilu in nilotskih ljudstvih zbral in objavil v posebni študiji. Dobro se je zavedal, da so njegovi podatki zelo dragoceni in da bodo v Evropi pritegnili veliko pozornost.« Med svojim prvim obiskom domovine leta 1850 je ne Dunaju izkoristil priložnost, da strokovno in širšo javnost seznani s svojimi raziskavami Nila. V znanstvenih krogih se je navdušeno govorilo o afriških podvigih slovenskega misijonarja. Knoblehar je pravilno sklepal, da je treba izvir Nila iskati pod ekvatorjem. Knoblehar je v desetih letih svojega delovanja v Afriki kar štiri leta in pol preživel na Nilu. Šestkrat je potoval iz Kartuma v 1500 kilometrov oddaljeni Gondokoro in v tistem času je upravičeno veljal za najboljšega poznavalca te mogočne afriške reke. »To je bilo jasno vsem, ki so se takrat ukvarjali z raziskavami Nila, razlika je bila le v tem, da so nekateri priznali njegovo znanje, drugi pa so ga popolnoma ignorirali« (Marko Frelih). Med potovanjem po južnem Sudanu je Knoblehar nabral več raznovrstnih predmetov in jih varno pripeljal v domovino. Knobleharjeva zbirka v Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani in v Etnografskem muzeju na Dunaju sodi med najstarejše zbirke nilotskih ljudstev, ki se nahajajo izven Afrike.

PRIČAVANJA KNOBLEHARJEVIH SODOBNIKOV
Mnogi učenjaki, ki so se hoteli resno ukvarjati z Nilom, so se radi oglasili pri Knobleharju, ko so zvedeli za njegove raziskave. Med njimi je bil tudi francoski diplomat Ferdinand de Lesseps, ki je postal slaven z gradnjo Sueškega prekopa (1869); kot raziskovalec Nila se je leta 1856 ustavil v Kartumu in obiskal Knobleharja, ki mu je dal na razpolago svoje zapiske. Lesseps v svojih spominih omenja tudi “častitega in pogumnega predstojnika misijona v vzhodni Afriki” in poudarja njegov prispevek k raziskavam Nila. Večkrat se je pri Knobleharju oglasil ameriški pesnik in popotnik Bayard Taylor, ki se je leta 1851 in 1852 mudil v Kartumu. Pri njem je dobil dragocene podatke o deželi. Spoštovanje do našega misijonarja je izpovedal tako: »Bilo mi je žal, da se bom moral ločiti od provikarja Knobleharja in njegovih sobratov. Ti požrtvovalni ljudje so si prostovoljno izbrali življenje – če se sme imenovati življenje, kar je le malo boljše od smrti – v daljnem osrčju Afrike, da med njenimi poganskimi prebivalci širijo vero. Upam, da bodo dosegli uresničenje svojih ciljev. To so možje najlepšega značaja in najplemenitejših namenov. Abuna Soliman, kakor Knobleharja splošno imenujejo, je znan daleč naokoli in v vsem Sudanu visoko cenjen.« Slavni nemški naravoslovec Alfred Edmund Brehm (1829–1884), pisec velike knjige o živali, je pri raziskovanju afriškega živalskega sveta dobil koristne podatke v Knobleharjevih ladijskih dnevnikih. O Knobleharju je zapisal: »Duša misijona je bil slavno znani Ignacij Knoblehar iz Ljubljane … Bil je prav tako ljubezniv kakor učen, neutrudljiv pri svojem delu, vesel v občevanju s sopotniki, skromen in plemenit. Razen naloge, ki so mu jo poverili nadrejeni, si je prizadeval samo za to, kako bi svoja dolga potovanja znanstveno izkoristil, ne glede na kakšen dobiček. Pisal je zares izvrsten ladijski dnevnik. Njegova vztrajnost je bila podobna njegovim drugim lastnostim: bila je velikanska.«
Ko je Ignacij Knoblehar kot mlad duhovnik v Rimu zvedel, da ga pošiljajo za misijonarja v Afriko, kar je bila njegova srčna želja, je prijatelju Jožefu Partlju, kaplanu na Igu, pisal: »Večkrat sem mislil na nesrečno usodo afriških zamorcev. Še večkrat pa sem prosil Boga, naj kakor koli olajša njihovo usodo in jim nakloni pripomočke za večno zveličanje. Sam se pa nikakor nisem imel za sposobnega za tako delo. Zato sem zdaj tem bolj zadovoljen, ker grem brez vsakega lastnega odločanja v ta misijon.« Izrekel je svoj ‘da’, zato je Bog po njem v kratkem času storil velike reči.

ČUK, Silvester. Ignacij Knoblehar. (Priloga). Ognjišče, 2019, leto 56, št. 7, str 50-57.

Lurd, Fatima in še druge božje poti, so kraji, kjer naj bi človek bolj začutil Božjo bližino in bil deležen posebnih Božjih milosti. Prosim če mi lahko razložite, kako je to.
Saj Bog je samo eden in navzoč povsod, kjerkoli smo. Vendar so lahko posebnih milosti, ki se tam delijo, deležni le tisti, ki imajo denar, da si taka romanja lahko privoščijo, čeprav nekateri bolj kot turisti. Mi pa, ki si tega ne moremo privoščiti, lahko samo doma v kotu molimo rožni venec in ne vemo, koliko milosti si ‘prislužimo’ za večnost. Saj ne gre za nevoščljivost, zanima pa me, kaj vi mislite o tem. Lepo vas pozdravljam in prosim za odgovor.
Sonja

Res je, Bog je samo eden in je navzoč povsod, kjer smo. Vsekakor bi bilo krivično, če bi tisti, ki imajo finančne možnosti, da gredo na romanja, imeli prednost pred Bogom. Božje poti so dejansko kraji posebnih milosti, vendar je to vedno odvisno od človeka samega. Nič ne pomaga še tako velik romarski kraj, če ni srce odprto božji milosti. Bog seveda upošteva tudi trud, ki ga vložimo, da se udeležimo romanja, vendar to ni nič v primerjavi s pripravljenostjo, da živimo po njegovi volji. »Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak kdor mi pravi: ›Gospod, Gospod,‹ ampak kdor uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih« (Mt 7,21). Volja Očeta, ki je v nebesih pa je, da hvaležno sprejemamo, kar nam je dal v življenju. Ne samo to, da nam njegova volja pomeni več kot naša, ampak da jo sprejmemo z veseljem.
Najprej to pomeni, da smo zadovoljni s tem, kar nam Bog daje v življenju. To ni ravno lahka stvar. Zgled, kako je treba sprejemati božjo voljo nam daje Jezus. V svoji največji stiski, pred odhodom v trpljenje in smrt, je molil: »Aba, Oče, tebi je vse mogoče! Daj, da gre ta kelih (trpljenja) mimo mene, vendar ne, kakor jaz hočem, ampak kakor ti« (Mr 36,37). To potegne za seboj kar nekaj posledic. Ena od teh je, da smo zadovoljni, tudi če nimamo toliko denarja, da bi lahko šli na razna romanja po svetu. Moliti v ›kotu rožni venec‹ je nekaj dragocenega. Če pa se naša želja po romanju ›pokrije‹ z Božjo voljo, je to korak naprej k izpolnjevanju Božje volje.
Kot bogoslovec sem se s kolegom dogovoril, da v poletnih počitnicah greva v Francijo. To so bila tista leta, ko so bile naše meje tesno zaprte. Vložila sva prošnjo za potni list. Potrebno je bilo ›garancijsko‹ pismo nekoga v Franciji. Profesor Anton Trstenjak je imel v Franciji prijatelje, ker je študiral tudi v Franciji. Kolega je dobil potni list, meni so prošnjo zavrnili. Naslednje leto sva poskusila znova. Tokrat sem potni list dobil tudi jaz. Kot študent sem potoval z avtostopom. V mojih načrtih je bilo tudi romanje v Lurd. In prišel sem v Lurd. Ni bilo lahko dobiti (brezplačno) prenočišče. Končno so me sprejeli, vendar sem spal na hodniku, vseh pet dni sem se hranil z mlekom, kruhom in z nekaj rezinami salame, ki so mi jih dale slovenske sestre. Gotovo pa je bilo to najbolj doživeto romanje v mojem življenju in teh ni bilo malo. Bila je posebna milost, ne samo romanje, ampak tudi stik z katoliškim svetom, ki sem ga na tem ›avtostop‹ romanju doživel, in nam je bil takrat popolnoma zaprt in neznan. Najbrž je tudi to potovanje prispevalo, da sem vzljubil tisk in možnosti, ki nam jih daje, da širimo evangelij. Kakšno desetletje pozneje je začelo izhajati Ognjišče.
Bog nam včasih po ovinkih pokaže, kaj je njegova volja. Mi moramo biti pripravljeni, da ji sledimo. Navadno bo to čisto preprosta pot, nič posebnega, kot je časopis z veliko naklado ali radio, ki pokriva Slovenijo, ali založba, ki izda na leto petdeset knjig (s ponatisi vred). Bog hoče, da se trudimo, drugo naredi on sam. Jezus nam govori: »Brez mene ne morete storiti ničesar« (Jn 15,5). Kljub temu pa nas ›porabi‹ in nam da milosti, ki so potrebne, da spolnimo njegovo voljo. Vemo pa, da je vse njegova milost.
Romanja lahko pripomorejo, da se približamo Bogu. Lahko nas pa celo od Boga oddaljijo. Spominjam se, da nam je naš rektor v bogoslovnem semenišču dr. Janez Oražem pri ›vzgojni uri‹ pripovedoval, kako je semenišče imelo v težkih povojnih časih kar zajetno četico dobrotnikov, v glavnih dobrotnic, ki so mu vsak mesec od svoje skromne pokojnine prinesle delež za semenišče. Ko so se pri nas razmere ›normalizirale‹ in je bilo vsako leto lažje potovati ›čez mejo‹, so začeli organizirana romanja. »Zdaj je vedno manj teh upokojenk, ki so od svoje pokojnine prinesle delež za semenišče. Razumljivo, sedaj ›šparajo‹ za naslednje romanje v kakšen znamenit romarski kraj na svetu.«
Romanje je tudi priložnost za kakšno dobro delo. V mislih imam naše največje romanje invalidov, bolnikov in ostarelih na Brezje. Pa ni samo to priložnost, da naredimo veselje invalidom, ostarelim in bolnim. Skoraj v vsaki družini je kak ostarel človek, bolnik ali invalid. Lahko jim omogočimo kakšno romanje, recimo na Brezje ali kam drugam. Takšna romanja ne stanejo veliko in ni treba imeti polno denarnico, pač pa je potrebno ›polno‹ srce.
Vidiš, romanje ni ›rezervirano‹ samo za tiste, ki imajo ›polne denarnice‹, saj je veliko božjih poti v Sloveniji, ki so dostopne z malo dobre volje. Mnoge župnije vsaj enkrat na leto ›romajo‹ s svojim avtobusom in s svojimi duhovniki, da verniki za ›male denarje‹ obiščejo kakšno priljubljeno božjo pot. Pomembno je predvsem, da se duhovno pripravimo, to se pravi, da opravimo spoved, prejmemo sveto obhajilo, sodelujemo pri petju in tudi kakšen rožni venec ne bi smel manjkati. Taka kratka romanja so vir mnogih milosti in tudi veselja.
Največ romarskih poti je pri nas posvečenih Materi Božji. Znamenje, da naš narod še vedno zelo časti Marijo. To češčenje pa bi ne smelo biti samo v besedah, dobra dela so tista, ki najbolj častijo Marijo. Ta pa so navadno še bolj ›poceni‹ kot romanja. Tudi tisti rožni venci v kotu našega stanovanja. Bogu in Mariji so bolj všeč, kot draga in dolga romanja preko naših meja. Poslužujmo se jih čim pogosteje.

urednik oče Franc Bole - Ognjišče (2016) 07, str. 6

Begunjščica je skoraj deset km dolgo pogorje v Karavankah, ki se razteza od Stola na Z do Šentanske doline na V. Ima več vrhov, najvišji je v sredini Veliki vrh, na V je Begunjska Vrtača (1997 m).Greben je na južno stran travnat in prostran, na severno stran pa prepaden, ostenje pogosto prekinjajo dolga melišča, grape in žlebovi. Begunjščico zato imenujejo tudi gora stoterih grap, ki jih za hiter vzpon (ali spust) s pridom uporabljajo dobro izurjeni planinci.

Za predstavitev Begunjščice sem zaradi slikovitosti izbral Bornovo pot z Ljubelja, z vrha pa sem se vračal mimo Robleka, potem pa na S pobočja in čez grape in melišča do Zelenice in na izhodišče. Tako sem v dobrih petih urah Begunjščico obhodil. Še pred povratkom domov na morje pa sem se odpeljal še v dolino Drage nad Begunjami in si ogledal še klasični pristop. Kljub temu, da me je Begunjščica s tolikimi potmi pošteno utrudila, pa mi je ponudila tudi veliko izjemnih doživetij, da tega zlepa ne bom pozabil.

več lahko preberete na naši spletni strani, kjer je tudi zemljevid, še več drugih izhodišč ... zanimivosti

Čuk. Marko, Razgibaj se, odpri oči, v: Ognjišče (2012) 06, str. 85.

Ob prihajajočem praznovanju 100 letnice priključitve Prekmurja matični domovini predstavljam dr. Stanislava Zvera, s katerim sva se dobila v Bogojini, kjer opravlja službo župnika že 32 let. Moj sogovornik je eden najodličnejših poznavalcev Kleklovega življenja in s tem obdobja, ki je še kako pomembno vplivalo na priključitev Prekmurja.

V zgodovini prekmurskega naroda je vidna čudovita Božja sled

- Smo v letu, v katerem potekajo dogodki ob 100-letnici priključitve Prekmurja matični domovini. Če začneva pri pripravah na samo praznovanje: kako potekajo priprave in kateri so ključni dogodki, ki so še pred nami?
Res je, kar vrsta dogodkov v počastitev te obletnice se je že odvila, tako na cerkveni kot državni ravni, mnoge se še bodo.
Če omenim samo cerkveno plat: naša škofija, torej škofija Murska Sobota, je že pred časom ustanovila pripravljalni odbor, ki je sprejel in začrtal smernice priprave tako na »stvarni« kot duhovni ravni. Beltinci so bili izbrani kot kraj osrednje slovesnosti 17. avgusta, tu je namreč pred več kot 20-tisočglavo množico od vojaške oblasti prevzela Prekmurje civilna oblast. Pokroviteljstvo nad osrednjo proslavo je sprejela Slovenska škofovska konferenca. Sprejeti so bili sklepi o ureditvi trga pred stolnico v Murski Soboti s postavitvijo petih kipov najpomembnejšim akterjem za priključitev, dr. Matiju Slaviču, dr. Francu Kovačiču, dr. Francu Ivanocyju, Jožefu Kleklu st. in Ivanu Jeriču (žal so se pri udejanjenju tega pojavili razni politično-kulturni zapleti) … Na duhovnem področju so bile pripravljene prošnje za vse potrebe, ki jih vsakodnevno med mašo dodajamo k ostalim prošnjam, sedem pridigarskih osnutkov, ki jih je pripravil Lojze Kozar ml., isti avtor je pripravil tudi šmarnice Panonski cvetovi za Marijo, ki smo jih brali v župnijah naše škofije, in so bile »intonirane« na obletnico.
Na osrednji slovesnosti, 17. avgusta, bodo ob vseh slovenskih škofih navzoči tudi škofje sosednjih škofij iz Madžarske, Avstrije in Hrvaške. Pripravljajo se tudi pevci, ministranti, gasilci, pritrkovalci itd.

- Ker bova govorila o vašem raziskovanju takratnih dogodkov, ki so vezani na pridružitev Prekmurja matični domovini in seveda širše skozi življenje Jožefa Klekla st., najprej nekoliko bolj osebno vprašanje: kdaj, na kakšen način ste se vi navdušili za študij oz. preučevanje življenja in dela Jožefa Klekla st.?
Že v otroštvu sem rad brskal po starih (zgodovinskih) knjigah; kot otrok in pozneje gimnazijec sem se na podstrešju naše stare hiše srečeval s Kleklovimi Novinami, Marijinim listom in Kalendarjem Srca Jezušovega – torej s prekmursko periodiko, ki je veliko prispevala k dogodku, katerega stoletnico obhajamo.
Piko na i mojemu zanimanju za našo prekmursko polpreteklost in njeno osrednjo osebnost, Jožefa Klekla, pa je postavil »slučaj«, že kot bogoslovec sem namreč našel Kleklovo zlatomašno podobico z geslom: »Ne iščem, kar je vašega, ampak vas« (2 Kor 12,14). To geslo me je naravnost imponiralo. Vpričo te misli se je v meni sprožil val zanimanja za Klekla, tako da je v mojem osebnem spoznanju počasi dobival mesto, ki je vse bolj ustrezalo poimenovanju, kakor ga je zanj uporabljalo preprosto ljudstvo, »veliki Klekl«. Tako je Kleklovo zlatomašno geslo postalo moje novomašno geslo. Sledilo je zbiranje prej omenjene periodike, ki so si jo hodili izposojat mnogi, dokler me niso škof J. Smej, prof. dr. V. Škafar, + prof. dr. Stanko Ojnik in drugi že »starega« nagovorili, da sem »ob delu« vpisal magisterij, pozneje še doktorat.

-Se spominjate, kdaj ste se prvič srečali s tem pojmom priključitve Prekmurcev matični domovini?
Žal mi vedenja o tem dogodku ni dala ne osnovna šola ne gimnazija, ampak listanje po Kleklovih Novinah v študentskih Ietih. Moja šola na tem področju je bilo podstrešje in listanje po starih knjigah in takratni periodiki.

- Ob prebiranju in študiranju takratnega obdobja – kaj bi izpostavili kot tisto, kar vas v vsem tem ravnanju takratnih Prekmurcev še posebej preseneča, navdušuje?
Kratko rečeno, slovenske korenine, globoko vrasle v dušo in bit prekmurskega Slovenca; zame je to mali čudež. Pomislite skoraj tisočletje bivanja prekmurskega slovenskega življa – peščice – v tuji državi, pod tipalkami tujega sveta, objetega s tujo oblastjo, kulturo, ki je kljuboval in ob svojih slovensko čutečih »čedermacih« (duhovnikih) »izkipel« v priključitev. Ta volja, to hotenje priti k Sloveniji je bilo zame res navdihujoče. Poleg tega kipi iz prekmurske preteklosti nenehno zatekanje prekmurskega človeka pod Marijin plašč (najstarejše cerkve so posvečene Materi Božji) in iskanje ter naslanjanje na Božjo pomoč. Zato se mi zdi, da bodo šla vsa dogajanja in vsa strokovnost ob tej obletnici mimo bistvenega, če v ozadju dogodka izpred 100 let ne bomo zaznali in spoznali ljudi, ki so molili in se od samega Gospoda učili, kako ljubiti svoj jezik, svoj dom in svoj narod.

- Bi poskusili na kratko, v nekaj stavkih, povzeti kratko bistvo takratnih dogodkov, ki naj bi si ga o njih zapomnil vsak Slovenec?
Slovenci smo skozi svojo pestro in burno zgodovino ozemlja vedno izgubljali, pomislimo na Koroško, Primorsko, tudi Hrvaška poseduje ozemlje s slovenskim življem – edino Prekmurje smo leta 1919 pridobili. Pridobili smo torej ozemlje, za katerega mnogi Slovenci iz ostalih predelov sedanje Slovenije pred prvo svetovno vojno niso niti vedeli. Žal tudi dandanes dežela med Muro in Rabo ostaja v marsičem osamljena, odrinjena ... Ne bom našteval razpok med Prekmurjem in ostalo Slovenijo tako na gospodarskem, kulturnem kot drugih področjih, pa … veste, kljub temu je naša dežela dežela dobrih, gostoljubnih ljudi, ljudi odprtih src in dlani.

- Če greva sedaj malce bolj konkretno, globlje v oris takratnih časov – kako so v letih pred, med in takoj po 1. svetovni vojni živeli ljudje na območju današnjega Prekmurja?
Božidar Raič, duhovnik, politik, jezikoslovec in publicist, ki je v šestdesetih letih devetnajstega stoletja potoval po Prekmurju, je dejal, da je to svet vilinske lepote. Vendar so se za to vilinsko lepoto skrivali trdi žulji ljudi ruralnega sloja, torej pretežno kmečkega prebivalstva, tako pred prvo svetovno vojno kot med njo in po njej. Mnogi so delali na veleposestvih, iskali boljši kos kruha na sezonskem delu na Madžarskem, pozneje tudi v Nemčiji, Franciji. Številni so že pred prvo svetovno vojno odhajali v Ameriko. Množica fantov in mož je končala na raznih tujih frontah, o čemer pričajo farne plošče. Tudi moj stari oče Štefan je umrl na fronti na Češkem. Skratka, socialne življenjske okoliščine niso bile lahke. Toliko težje, ker so bili, kot ugotavlja Anton Trstenjak st., ko opisuje predvojno življenje Prekmurcev, »odtrgani od ostalih Slovencev, zemljepisno ločeni, od svojih gospodarjev pa tlačeni in narodno zatirani, životarijo in se opirajo samo na svojo pomoč. Nekaj jih je protestantov, a ogromna večina je katoliška.«

- Kako se je med prekmurskimi Slovenci razvijala ideja o združitvi z matičnim narodom? Kdo je bil protagonist te ideje?
Zdi se mi, da odgovor na to vprašanje nakaže Jožef Klekl st. sam na shodu pred 100 leti, ko je množici govoril: »Dragi Slovenci! Preganjali so me, ar sam z celega srca brano i zagovarjao živlenje vaše düše – vero – i živlenje vašega naroda, materno reč. Za to dvoje sem borio, ar sam znao, da brez teh dveh reči nieden narod ne more obstati. Narod, čeprav ga obdajajo nepramagjive trdnjave, čeravno ga branijo stojezeri topovi, čeravno ga varüje milijonska vojska, če nema vere z prepričanjom, i z düšov pa telom se drži svoje materine reči, je zgüblen. Kje so velikanski narodi starih časov, Asirci, Babilonci ..., Rimljani? Kje so njihove nepregledne države? Nega jih. Fundament – vero i ljübav do materne reči so zavrgli, zato so preišli.
Vera i ljübav do maternoga jezika! To more vaše geslo, vaša dužnost biti v prvoj vrsti, Slovenci. A nikdar ne s sovraštvom. Jaz ne gučim zato najprej slovenski, da bi sovražo ogrski jezik – Bog vari – nego zato, ka je to bila i moja dužnost. Jezik mi je Bog dao, nej za mene samo – nego za celi narod – če ga zavržem, se ga sramüjem – zavržem božji dar – škodim, kvar včinim celomi narodi … Bog nas je za Slovence stvoro ... Trdno moramo povsod, celomi sveti pokazati, da smo Slovenci … Obečate to? Mi Slovenci zahtevamo, naj se Vogrom (Nemcem), med nami živečim, da sloboščina maternoga jezika. Vsi smo skušavali, kak bridko je, če se za verov najdragši kinč, materni jezik v verige vklenjava ... A naša prva dolžnost je ..., povsod pokazati da smo verni Slovenci. Ta slovenski narod naj Bog živi.«
Navedek lepo nakaže dvoje semen ideje o združitvi: vero in jezik. Tako so katoliški in protestantski pisci v 18. in 19. stoletju s svojimi deli, pisanimi sicer v prekmurskem narečju in madžarskem črkopisu, pomagali ohranjati identiteto slovenskemu življu ob levem bregu Mure. Naj jih nekaj navedem: Oba Küzmiča, Štefan in Mikloš, Janoš Kardoš, Aleksander Terplan, Jožef Košič, Jožef Borovnjak in drugi.

- Vi ste osrednjo točko raziskovanja usmerili v lik in delo Jožefa Klekla. Kakšna je njegova vloga v smislu narodnobuditeljstva, zavzemanja za priključitev itd.?
Na tej duhovni osnovi se je potem konec 19. stoletja in v začetku 20. stoletja skupina duhovnikov, zbrana ob tišinskem župniku dr. Francu Ivanocyju (Jožef Klekl st., Jožef Klekl ml., Jožef Sakovič, Ivan Baša, Peter Kolar in še nekaj drugih, v prevratnih Ietih so se jim pridružili še mlajši Ivan Jerič, Jožef Godina, Lojze Kühar, Mihael Kühar in drugi), začela vse bolj odločno ozirati čez Muro, vse več je bilo tudi stikov s sobrati na desnem bregu Mure. Npr. ob KIeklovi novi maši, 25. 7. 1897, je Frančišek Saleški Gomilšek, župnik in dekan pri Sv. Benediktu, prinesel ceIo dve slovenski zastavi in ju izobesil na prizorišču, skrivaj dobivali knjige Mohorjeve družbe in jih širili med ljudi ... Vse to so bila semena za drevesa, ki so vse bolj širila krošnjo in veje onstran Mure. K temu so veliko pripomogle tudi Novine, ki jih je Klekl začel izdajati decembra 1913, in to v Gajici. Zavedal se je, da človeka najlažje potujčiš, če mu vzameš domačo besedo. Ob domači besedi je prekmurski Slovenec dobival okno v svet in se začel vse bolj zavedati, kdo je. Od tu je tudi klila ideja o združitvi. Seveda to ni bilo všeč Madžarom kot tudi ne madžaronom z dobrimi službami oziroma položaji. Resnici na Ijubo: tem težnjam ni bila naklonjena niti večina evangeličanskih duhovnikov.

- Kako umestiti vpliv Jožefa Klekla med takratne prebivalce Prekmurja?
Bojim se, da bi odgovor na to vprašanje moral zavzemati ves najin pogovor. Kot nekakšna rdeča nit skozi vse Kleklovo delo za osvoboditev prekmurskih Slovencev bi lahko vzeli njegov zapis iz internacije: »Moja ljubezen do domovine se nikoli ni kazala v trkanju po prsih, v kričanju, marveč v samopozabnem žrtvovanju in delovanju za rast dušnega in telesnega, duhovnega in gmotnega blagra ljudstva. Tega me je učil Kristus. Prizadeval sem si mu slediti …«
In njegovo delo je temeljilo na »besedi«. Omenil sem že tednik Novine. Prekmurski Slovenci so jih z veseljem sprejeli, podobno kot nekaj let prej Marijin list in Koledar Srca Jezusovega, saj so jim pogumno povedale, kar so jim Madžari odrekali: da so Slovenci. Budile so ljubezen do lastnega naroda, kulture in besede. Zato je tednik postal najbolj priljubljen in razširjen časopis v pokrajini. Recimo, leta 1919 – torej pred sto leti – so imele Novine 6000 naročnikov, kar pomeni, da jih je imel naročene vsak 12. Prekmurec. Posebej pomembno vlogo je Klekl z Novinami opravil med prvo svetovno vojno. S časnikom je vse bolj odločno budil in odkrival narodno zavest ter vse bolj obračal oči Prekmurcev k matici, si s pomočjo Novin »dopisoval« z vojaki na fronti in tudi tem budil nacionalno zavest, se zavzemal za socialne pravice revnejših itd. O pomembnosti poslanstva Novin piše Matija Slavič, ekspert na pariški mirovni konferenci: »Kleklovo najznamenitejše delo pa je ustanovitev, izdajanje in urejevanje tednika Novine (...) V slovenščini pisane Novine so vzbujale in ohranjevale narodno zavest, ki je ni imel nihče razen maloštevilnih katoliških duhovnikov.« Po razpadu monarhije pa so Novine (5. 1. 1919) razglasile, da je »v združenji vseh Slovencev rešenje vsega naroda«. Z njimi je Klekl sproti razkrinkaval vse madžarske spletke in zahteval priključitev k Sloveniji. Pozneje, v novi državi, pa so se Novine borile za pripadnost Prekmurja k slovenski upravni enoti, za pravično izvedbo agrarne reforme itd. Klekl in lvan Jerič, Maistrov borec in poznejši dekan ter generalni vikar, ter nekateri drugi duhovniki so vzpostavili stike s članom Narodnega sveta dr. Matijem Slavičem in preko njega z dr. Antonom Korošcem ter škofom Jegličem v Ljubljani in dr. Francem Kovačičem. Slavič je septembra leta 1918 prišel v Prekmurje in se seznanil z razmerami. Klekl ga je ob tej priliki prosil, naj pri Narodnem svetu posreduje za uresničitev teh teženj.

- Poleg omenjenih madžarskih spletk – kdo so bili še drugi nasprotniki Klekla in ideje o priključitvi Prekmurja?
»Klic« k matici so krepko potrjevali tudi shodi. Tako je 20. oktobra 1918 društvo za pomadžarjenje Slovenske krajine, da bi s svojimi pristaši izpovedalo neomajno zvestobo madžarski domovini, organiziralo shod v Murski Soboti. Klekl pa je poslal na ta shod precejšnjo skupino slovensko zavednih ljudi pod vodstvom cestnega nadzornika Jožefa Cigana, ki so z medklici izpričevali slovensko zavest. Ljutomerski narodni svet je samo teden dni pozneje priredil v Ljutomeru veliko zborovanje. Shoda se je udeležilo veliko ljudi iz Prekmurja, posebej iz Dolinskega. Klekl je spet poslal svoje ljudi z resolucijo, ki jo je sam sestavil in je zahtevala priključitev k Sloveniji. Na god sv. Štefana, 26. decembra 1918, pa je Narodni svet v Mariboru po dogovoru s Kleklom, ki je bil v bolnišnici, zato ga je zastopal Ivan Jerič, organiziral v Radgoni »Prekmurski shod«, ki je spet manifestiral željo Prekmurcev, da se priključijo matici. Novine so takrat celo pisale: »Prvi tabor prekmurskih Slovencev pozdravlja novo skupno Vlado SHS in prosi, da vzame kmalu pod svoje okrilje slovensko Prekmurje.« Po vseh teh shodih je val navdušenja za Slovenijo postajal vse večji. Nenazadnje tudi zaradi Kleklovih širiteljev (poverjenikov) Novin in Marijinega lista, ki so bili vsi zavedni Slovenci in edina, čeprav neregistrirana, a še kako opazna narodno zavedna slovenska organizacija.
Ob tem vprašanju bi bralca rad opozoril na dva simpozija, ki ju je organizirala Slovenska bogoslovna akademija v Rimu, in sicer lvanocyjev simpozij leta 1984 in Kleklov simpozij Ieta 1994. Sled obeh sta tudi zbornika, ki v zbranih predavanjih nazorno odslikavata podobo Prekmurja v Ivanocyjevem in Kleklovem času.

Pri proučevanju vloge in lika Jožefa Klekla st. sem želel in hotel biti služabnik, z malo in veliko začetnico izpisane r/Resnice. Včasih celo njen ujetnik. Čutil sem, da moram tako preizkušenemu koščku slovenske zemlje dati vsaj skromen poklon, obenem pa globok priklon vsem očetom naše Slovenske krajine. To me je vodilo pri mojem delu, ustvarjanju.

Če se ustavim samo ob Kleklu, lahko rečem, da je »potoval« skozi kar tri družbene sisteme, in sicer: klasični politični sistem, za katerega je značilno, da je bila politika še v okviru svetega in je bilo njegovo delovanje povezano z verskimi (krščanskimi) vrednotami; dalje skozi liberalni politični sistem, ki je zavestno uvedel Iočitev države od Cerkve, kar pomeni zanikanje Svetega oziroma svetosti življenja; in še tretji, totalitarni politični sistem, ko je totalitarizem doživel na lastni koži in si je z begom onstran Mure reševal življenje, in potem 1945. Ieta diktaturo proletariata z izgubo volilne pravice itd. V drugem, torej liberalnem sistemu (med vojnama) je sam vstopil v politiko kot poslanec Ljudske stranke in pozneje banski svetnik in kot tak reševal gospodarska, socialna (delavcev na veleposestvih, zdomcev), šolska vprašanja (npr. gimnazija v Murski Soboti). Seveda ne njemu kot tudi ne »očetom krajine«, kot jih sam rad poimenujem, v nobenem obdobju ni manjkalo nasprotnikov – Madžarov, madžaronov, Ievičarjev (komunistov), sicer pa o tem več spregovori moja knjiga Tebi, Slovenska krajina …

- Kakšen je bil pri tem vpliv ljudskih misijonov?
Konec 19. stoletja so Madžari obhajali tisočletnico svojega prihoda na panonska tla. Takrat so želeli pomadžariti tudi vse manjšine. Takrat se je tudi slovenščina – torej prekmurščina – morala umikati madžarskemu jeziku, tako iz poimenovanj krajev, naselij kot tudi iz šol. Zavedati se moramo, da je ta jezik ostal živ samo v cerkvi. Zato so tudi nekateri duhovniki, kot npr. Ivan Baša in Klekl, bili premeščeni, ker so njihovi veroučenci škofu na vizitaciji odgovarjali v prekmurščini. Ljudski misijoni so bili gotovo v veliko pomoč, da je slovenski živelj ohranjal slovenski čut, narodnost in materni jezik. Zanimivo je bilo, da so misijone prihajali vodit duhovniki s štajerske strani.

- Katoliški duhovniki imajo neprecenljive zasluge za ohranjanje slovenstva v Prekmurju in za združitev z matičnim narodom. Danes bi radi nekateri to vlogo zmanjšali. Zakaj menite, da je tako?
Ali ni od Gospodovih časov tako? Če so meni nasprotovali, bodo tudi vam ...Ta Gospodov šepet se prav razkošno sliši tudi skozi naš čas, žal vse bolj tudi v našem slovenskem prostoru. Pomislimo samo na negativno držo dominantnih medijev do katoliške Cerkve, aktualno debato o financiranju zasebnih šol itd. Tako se recimo ob primeru obhajanja 100-Ietnice pridružitve Prekmurja k matici sprašujem: Mar ne bi bilo lepo in koristno za vse državljane, še posebej za Prekmurce, da bi Cerkev in država z roko v roki obhajali ta jubilej? Da bi bili recimo vsi osnovnošolci in srednješolci iz Pomurja sedaj ob koncu šolskega leta povabljeni na takšno skupno slovesnost? Mar ne bi bilo to državotvorno? Ali niso o tem dogajanju izpred sto let pod vodstvom katoliške duhovščine v šolskih učbenikih zapisane samo »temne lise«? Ali ni sedanjim generacijam mladega rodu delo narodnozavednih katoliških duhovnikov prikrito? Ali ne Iebdi še zmeraj nad temi osebnostmi tiha, skrivnostna odrinjenost, prenesena v naš čas kot utež iz kovačnice ideološke polpreteklosti? Ali čutimo – vsaj Prekmurci – svoj dolg do njih, brez katerih bi tekla meja med Slovenijo in Madžarsko danes na Muri, ne pri Hodošu, kot je dejal škof dr. Jožef Smej?

- Iz časopisov takratnega časa in drugih dokumentov tudi izhaja, da so bili protestanti proti združitvi Prekmurja s Slovenijo. Tudi sami ste prej omenili, kakšno stališče so imeli do tega priključitvenega vprašanja.
Odgovoril bom v duhu ekumenizma: protestantski duhovniki imajo nemalo zaslug za ohranitev slovenske pisane besede v deželi med Muro in Rabo, katoliški duhovniki – velika večina – pa ob pisani besedi tudi veliko nenadomestljivih zaslug za priključitev Slovenske krajine k matici.

- Že dlje časa poteka proces za beatifikacijo Božjega služabnika Danijela Halasa. Kakšen je bil Kleklov odnos do Halasa?
Da, hvala Bogu – upamo, da bo proces beatifikacije prišel kmalu do konca. Tiho, skromno smo upali, da bi to bilo ob letošnji obletnici pridružitve. Pa Božji mlini meljejo počasi, vendar sigurno.
Kar pa se tiče odnosa Klekla do Halasa, na kratko: Božji služabnik Danijel Halas je bil rojen 24. 6. 1908, Klekl pa se je preselil v Črenšovce v »neupokojeni pokoj« 1. 10. 1910, in je tako spremljal telesno in duhovno rast Danijela tako rekoč do njegove mučeniške smrti (tudi iz internacije na Madžarskem). S Kleklom je Halas sodeloval tudi kot študent (ohranilo se je nekaj dopisovanja med njima). Klekl mu je bil tudi novomašni pridigar. Pridiga je izzvenela v misel: »Duhovnik – Marijin sin!« Po starših in Kleklu se je Halas navzel velike ljubezni do Marije. V Kleklove Novine je Halas tudi pisal različne članke: o prekmurski družini, o izseljencih, o vzgoji mladine, o zakonskem življenju itd. Na nek način mu je bil Klekl v resnici duhovni voditelj oziroma učitelj.

- Ko govorimo o priključitvi Prekmurja matični domovini, je zanimivo vedeti, da se je avgusta 1919 zgodila naprej civilna priključitev, na cerkveni ravni pa je to območje prešlo pod slovensko oblast šele 4 leta kasneje.
Cerkev v Prekmurju je še naprej ostala pod sombotelsko škofijo in jo je škof upravljal s pomočjo generalnih vikarjev. Šele 1923 je to področje prešlo pod mariborsko administraturo. Mimogrede, pred tem je bila prisotna tudi ponudba Svetega sedeža za novo, samostojno škofijo. Po pridružitvi lavantinski administraturi se je začel tudi v Cerkvi uvajati knjižni slovenski jezik (škof A. Karlin), ki ga pa mnogi Prekmurci niso bili vešči. Tudi zaradi tega je prihajalo do določenega nezadovoljstva. Tudi zato so Kleklu celo nekateri njegovi stanovski tovariši očitali, da jim je naprtil »prekštajersko« administraturo. Klekl je sicer s prekmurščino v Novinah vztrajal, čeprav so mu to kasneje M. Kranjec, F. Godina in drugi levičarji očitali, češ da ni bil za slovenski jezik.

- Kaj so bile glavne spremembe po priključitvi matični domovini?
Gotovo je bila največja pridobitev v tem, da je pokrajina dobila slovensko zaledje, ogrski Slovenci so postali del matičnega telesa.
Drugo, kot že rečeno, Klekl je (kot tudi drugi »očetje Krajine«) priključitev Prekmurja k matici gradil na jeziku. Ne samo preko Novin ali Marijinega lista, ampak ga je vedno »slavil«; tudi ko je bil v internaciji, mu je bil materni jezik »kinč predragi«. In v tem jeziku se je odslej poučevalo v šoli in Cerkvi, v tem jeziku se je začelo uradovati …
Počasi so se stvari spreminjale tudi na gospodarski in socialni ravni. Vezi s slovenskim ozadjem so tudi na teh področjih postajale trdnejše. V pomoč pretežno kmečkemu prebivalstvu so bile agrarna reforma, ustanovitev hranilnic in posojilnic. Seveda je pokrajino ob Muri s pretežno kmečkim prebivalstvom in z dokaj gosto poseljenostjo še naprej bremenila revščina. Obstajala so veleposestva, kamor so kmetje hodili delat, veliko je bilo sezonskega odhajanja na delo v tujino, tudi še v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Spet mimogrede, kako dobre vezi je imel Klekl vzpostavljene z zdomci: v Novinah jim je celo posvečal določene rubrike, kot npr. Hižički domačoj.
Storil bi opustitev, če ne bi omenil še naslednje spremembe po priključitvi: že iz davnine je prekmurski narod držala pokonci globoka in trdna naslonjenost na Boga, torej vera, ter srčna navezanost na Marijo. In prav zanimivo je, kako so po pridružitvi začele rasti nove farne cerkve ter število novih moških in ženskih duhovnih poklicev.
In tu se mi poraja eno od poglavitnih vprašanj: Ali se nas bo ob vseh dogajanjih, ob tej jubilejni obletnici, dotaknilo tisto, kar je res bistveno? Se bo praznovanje ustavilo samo ob zunanjostih, opustilo pa najpomembnejše, namreč dejstvo, da dogajanje izpred sto let ni bilo »izkrojeno« samo v človeških prizadevanjih politikov in diplomacije, še manj zaradi slučajnih okoliščin, ampak v naročju Gospodarja časov? Na to dejstvo opominja tudi Ivan Jerič, ki v svojih Spominih omenja, da so v času pariške konference že obupovali in mislili, da bo uspeh za rešitev Prekmurja izostal, čeprav so storili vse, kar je bilo v njihovih močeh, in trdi, da »nam je ostal samo Bog in molitev«. Tudi ta element, ta duhovna komponenta izza te obletnice nakazuje prisotnost čudovite Božje sledi, česar res ne bi smeli pozabljati.

- Že prej ste omenili knjigo Tebi, Slovenska krajina, in da gre tudi za skromen poklon z vaše strani ob letošnjem jubileju priključitve. Kako bi predstavili to knjigo?
V knjigi, Tebi, Slovenska krajina, s podnaslovom Slovenstvo Jožefa Klekla st. (1874–1948) v medvojnih dokumentih (1941–1945) v luči predvojnih dogodkov, ki je moja nekoliko predelana doktorska disertacija, sama priključitev Prekmurja k matici ni osrednja tema, se je pa nemalokrat dotakne, saj sem hotel bralcu približati resnico o slovenstvu ene najmarkantnejših osebnosti prekmurske zgodovine. To so mu mnogi idejni nasprotniki po drugi svetovni vojni odrekali, in sicer na osnovi nekaterih dokumentov, ki so nastali med njegovo internacijo na Madžarskem. Gre za resnico o tem velikem rodoljubu, o globoko čutečem in zavednem Slovencu, duhovniku, pisatelju, pesniku, publicistu, politiku …, ki nosi prav gotovo tudi eno od vodilnih vlog pri priključitvi Prekmurja k matici. Knjiga na osnovi literature in dosegljivih virov obelodani dogodke in delo različnih oseb, ki so bile za slovenstvo, kot tudi tiste, ki so bili proti temu. Zaradi tega – morda je to nekoliko moteče – je knjiga dokumentirana z več kot 600 opombami. Urednik knjige mi je dejal, da gre praktično za dve knjigi. Samega pa me je pri pripravi te knjige ob obletnici priključitve Prekmurja k Sloveniji vodila želja približati bralca resnici, da očitanje Kleklu, da je separatist, renegat, madžaron ipd., nima z zgodovinsko resnico nič skupnega, kar medvojni akti tudi potrjujejo. Hkrati pa knjiga predstavlja, ob doslej »nevidnih« dokumentih, vidnejše, z globoko ljubeznijo izpolnjeno poslanstvo, ki ga je Klekl (skupaj z drugimi katoliškimi duhovniki) opravil za slovenstvo in priključitev dežele med Muro in Rabo k matici.

Stanislav Zver
je bil rojen leta 1947 v vasi Gomilice v župniji Turnišče. Po končanem študiju teologije v Ljubljani, je istega leta 1973 bil posvečen v mašnika. Svoj študij je nadaljeval in magistrski študij končal z nalogo: »Pomen Jožefa Klekla st. (1874-1948) v obrambi slovenstva med Muro in Rabo.« Doktorski študij je zaključil z nalogo: »Slovenstvo Jožefa Klekla st. (1874-1948) v medvojnih dokumentih (1941-1945) in v luči predvojnih dogodkov.«
Dr. Stanislav Zver je na svoji dušnopastirski poti služboval v Črni na Koroškem, v Črenšovcih, v Maroboru je bil dve leti spiritual v bogoslovju, sedaj pa je že 32 let župnik v župniji Bogojini. In še zanimivost - v času svojega odraščanja je dr. Stanislav bil ministrant še enemu velikemu prekmurskemu velikanu Ivanu Jeriču.

ERJAVEC, Matej. (Gost meseca) Ognjišče, 2019, leto 55, št. 7, str. 8-13.

Julij je prvi počitniški mesec in pri Ognjišču vam predlagamo, da čas poletnih počitnic preživite v družbi z dobro knjigo, ki vas bo duhovno in vsestransko obogatila. Zato smo vam pripravili posebno poletno ponudbo, z ugodnejšimi cenami knjig. V tej ponudbi lahko tudi dobimo idejo, kaj podariti komu od naših najbližjih in mu polepšati počitniške dni ter ga duhovno obogatiti.

Tik pred poletjem prihaja iz tiskarn knjiga o svetnikih in živalih Košuta, miš in lišček. Neverjetno veliko svetnikov je povezanih z živalmi. Kdor ljubi Boga, pravilno ljubi tudi njegovo stvarstvo. To nam odkrivajo zgodbe v tej knjigi. Bogato ilustrirane zgodbe so namenjene sicer otrokom, s pridom pa jih bomo prebrali tudi odrasli. Več o knjigi si lahko preberete na str. 113.

V mesecih, ko se odpravimo na daljše potepe ali potovanja, smo v Temi meseca pogledali res daleč – v vesolje. Spomnili smo se 50 letnice pomembnega dosežka človeštva, ko je prvi astronavt stopil na Luno in kako na ta dogodek gledati iz vidika današnjega časa. Da pa ni treba daleč, da lahko doživimo čudovito naravo in se naužijemo svežega zraka, vas vabimo tudi, da spoznate Slovensko turno kolesarsko pot in se preizkusite v turnem kolesarjenju na eni izmed 41 tras označenih in urejenih poti.

Izredno daleč za takratne razmere je potoval slovenski misijonar Ignacij Knoblehar, ki se je rodil pred 200 leti in ga predstavljamo v prilogi. Na potovanjih je zbolel in še mlad umrl, toda njegovi izsledki so pomagali poznejšim misijonarjem na poti oznanjevanja evangelija v osrčju Afrike.

Za nekaj dodatnega razvedrila smo poskrbeli z intervjujem z dvema ansambloma, ki sta slavila na zadnjem festivalu za ‘naj polko in valček’, za tiste bolj radovedne naša znanstvenica Katarina razloži, katere ribe pijejo vodo in katere ne, najdete lahko opis, kako poteka oratorijski dan z vidika animatorjev in kako potekajo poletne počitnice na Škofijski gimnaziji v Mariboru.

Letos poleti bomo praznovali 100-letnico združitve Prekmurja z matično domovino. Tej temi se bomo v Ognjišču še posvetili. Tokrat pa smo kot gosta meseca povabili dr. Stanka Zvera, župnika v Bogojini, ki je dober poznavalec prekmurske preteklosti. Pri Ognjišču bo ob jubileju izšla njegova knjiga z naslovom Tebi, slovenska krajina, ki predstavlja zgodovinske okoliščine združitve ter čas in razmere pred njo in po njej.

Na romanju bolnikov in invalidov na Brezje je udeležence navdušil s svojim petjem ženski tercet (Nataša Banko, Anica Smrtnik in Natalija Šimunovič ob orgelski spremljavi Anice Smrtnik). Pred poletjem je izšla zgoščenka Marijinih pesmi z naslovom Ko zarja zlati nam gore, na kateri so Marijine pesmi.

Morda se čudno sliši, a vedno, ko oddamo knjige v ponatis, sem vesel, ker menim, da smo s knjigo zadeli ‘v bistvo’ in da je knjiga dosegla svoj namen – šla je med ljudi. Veselje je še večje, če gre za tretji ali celo četrti ponatis. Tako so v tiskarni kar štirje ponatisi. Gre za tri knjige p. Karla Gržana. Prva Jaz Čarli Čeplin je dosegla že 5. izdajo (4. ponatis), druga Čas prekratkih hlač 4. izdajo (3. ponatis) in tretja Začinjeno za življenje pa 3. izdajo (2, ponatis). Četrta pa je knjižica iz zbirke Pozitivne misli Najdi čas (1. ponatis). V isti zbirki sta izšli še knjižici Nič zato in Stopinje v pesku.

 RUSTJA, Božo. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 6, str. 4.

tema meseca

50 let od pristanka na Luni

priloga

Ignacij Knoblehar

gost meseca

dr. Stanislav Zver

Preberite več: Julij 2019

* 4. junij 1910, Kropa, † 22. junij 1989, Dunaj

»Čim dlje pojem, čim bolj se ukvarjam z mladimi pevci, tem bolj sem prepričan, da mora biti pevec za svoj poklic rojen. Tehničnih zahtev se pač lahko nauči, toda notranja nuja, potreba, da se s petjem izražamo, je dar, ki se ga ne da pojasniti ne naučiti. Kdor te notranje nuje nima, bo to težko razumel. Vsa tehnika je le neogiben pogoj. Šele onkraj tehničnega znanja bo petje umetnost. Če se v notranjosti umetnika ne vžge iskra, tudi poslušalcem ne bo toplo pri srcu, zakaj publika dobro občuti, ali ima pevec na koncertnem ali opernem odru kaj svojskega izraziti, kaj več, kakor željo po zunanjem učinku.« Tako je na podlagi osebne izkušnje zapisal Anton Dermota, operni in koncertni pevec ter glasbeni pedagog v svoji knjigi Tisoč in en večer (Mohorjeva družba, Celje 1985). Z vztrajnim delom in ob pomoči modrih učiteljev je razvil pevski dar, ki mu je bil položen v zibelko, da je postal svetovno znan glasbeni umetnik – tenorist, eden najboljših izvajalcev Mozartove glasbe. Predstavljamo ga ob trideseti obletnici njegove smrti.

"VSAJ ENEMU NAJ GRE BOLJE”
»Moja otroška leta so tekla v revščini, v taki revščini, kakršno si danes komaj lahko predstavljamo,« začenja Anton Dermota svoje spomine. Rodil se je 4. junija 1910 v Kropi kot tretji od dvanajstih otrok žebljarske družine. Takrat je bila ljudska šola v Kropi trirazredna s pododdelki. Anton je nosil domov odlična spričevala in je bil vpisan v zlato knjigo ter dobil medaljo za odličen uspeh, vendar na nadaljnje šolanje zaradi revščine ni bilo misliti. Po končani šesti šoli so ga domači dali na Bled k župniku za hlapčka. Opravljal je delo v hlevu, stregel pri maši in zvonil. Tam je ostal dobro leto. Kroparski župnik, ki je vedel, da je Anton glasbeno nadarjen, je očetu predlagal, da bi ga poslali v Ljubljano v orglarsko šolo. »Nekaj dni pred odhodom od doma, sva z mamo brala borovnice. Plaho me je pogladila po glavi in rekla: “Vsaj enemu naj gre bolje.”« Med njegovimi učitelji na orglarski šoli sta bila duhovnika skladatelja Stanko Premrl in Franc Kimovec, ki sta mu ostala v najlepšem spominu. Anton je v šoli naglo napredoval in Premrl, ki je bil ravnatelj stolnega kora, mu je sedemnajstletnemu izkazal veliko zaupanje: izročil mu je ključe od kora in orgel, da je igral pri mašah in drugih slovesnostih. Po treh letih se je vrnil na Bled, tokrat kot organist in cerkovnik ter s tem začel poklic glasbenika. Zatem je bil nekaj časa organist in zborovodja v Kropi. Ko je zvedel, da v Tržiču iščejo organista, se je peš odpravil tja in tamkajšnji župnik Anton Vovk, poznejši ljubljanski nadškof, ga je ljubeznivo sprejel, vendar te službe ni nastopil. Ko se je vrnil domov, je v dnevniku Slovenec našel oglas, da ljubljanski operni zbor išče tenorista. Na priporočilo znanca je bil sprejet.

Z LJUBLJANSKE OPERE NA DUNAJSKO
Na sprejemnem izpitu je ravnatelj konservatorija Julij Betetto dejal: »Iz tega glasu ne bo nič. Za solistični poklic nikakor ni primeren.« To je Dermota zvedel kasneje, ko je bil že uveljavljen operni lirični tenor. Štiri leta je vzdržal v zborovskem petju v ljubljanski operi, ki mu ni bilo cilj, ampak le sredstvo za napredovanje. Ob tem petju je študiral na konservatoriju, na orglarski šoli je poučeval klavir. Leta 1934 je končal šolanje v Ljubljani, a svoje znanje je hotel poglobiti. Profesorji so ga podprli, dobil je nekaj štipendije in lahko je odšel na Dunaj, kjer je eno leto študiral solopetje, potem pa se je prijavil na avdicijo dunajske opere. V prvem poskusu ni uspel, v drugem pa: 1. septembra 1936 je postal redni član dunajske državne opere. Začel je z malimi, poskusnimi vlogami. Prvo večjo vlogo je imel v Verdijevi Traviati. ‘Prodor v svet’ je dosegel s svojim likom Don Ottavia v Mozartovi operi Don Juan. »Z Mozartovimi vlogami sem osvojil svet in ga preromal križem kražem. Oprijel se me je naziv Mozartsänger (pevec Mozarta). Poleg tega sem prepel vso svetovno glasbeno literaturo, ki je namenjena liričnemu tenorju. Lahko bi naštel kakšnih sedemdeset vlog. Mislim, da v Evropi ni opernega odra, na katerem ne bi nastopal.« Leta 1959 so dunajski operni umetniki izvedli Mozartov Requiem v Vatikanu in takrat se je Dermota osebno srečal s papežem sv. Janezom XXIII. Rad je prihajal v svojo domovino in je z veseljem nastopal ob raznih slavjih. Eno takih je bila proslava 500-letnice ljubljanske škofije septembra 1962. Po slovesni maši, pri kateri je pel, je bil Dermota gost pri večerji. »Midva se že poznava,« je rekel nadškof Vovk. »Potem niste prišli v Tržič. Čisto prav, da niste prišli, saj bi bili vse življenje navaden šuštar.«

NJEGOVA GLASBENA DRUŽINA
Ko je Anton Dermota prišel na Dunaj, je leta 1935 spoznal Hildo Berger von Weyerwald, svojo poznejšo ženo, ki je tudi študirala na konservatoriju in se je v njegovo korist odrekla svoji lastni karieri. Ko so otroci nekoliko odrasli, ga je spremljala na vseh poteh, na koncertnih odrih pogosto kot pianistka. Leta 1939 ju je pri frančiškanih v Ljubljani poročil p. Roman Tominec, velik prijatelj umetnikov. Po poroki so se odpeljali v Kropo, da je svojo izvoljenko predstavil staršem, ki sta jo nadvse ljubeznivo sprejela. »Moji ženi je bilo, kakor da bi bila že od nekdaj pri nas.« Med vojno sta se rodili hčerki Jovita in Tanja, leta 1948 pa sin Marian. Starša, glasbena umetnika, sta hotela vse tri otroke vzgojiti v tesnem stiku z glasbo. Prvorojenka je študirala gledališko umetnost, kasneje pa se je posvetila petju, predvsem koncertnemu. Tanja je študirala violino in je glasbeno tudi maturirala, študirala pa je na trgovski akademiji. Sin pa je s prijatelji ustanovil glasbeno skupino, kjer je igral tolkala in pel. Tudi Antonova brata Leopold in Gašper sta bila tenorista, operna pevca. Anton Dermota je bil leta 1946 razglašen za ‘komornega pevca’: ta častni naziv podelijo posebno odličnim pevcem (pevkam) solistom. Od leta 1966 sta z ženo predavala na dunajski Akademiji za glasbo. Svojo zadnjo operno vlogo, Tamina iz Čarobne piščali je odigral leta 1981. Umrl je na Dunaju 22. junija 1989, kmalu po svojem 79. rojstnem dnevu. Žena Hilda pa je odšla za njim v 101. letu (5. marca 2013). Ob stoletnici njenega rojstva (leta 2012) je hči Jovita v Avstrijskem gledališkem muzeju na Dunaju pripravila razstavo “Anton Dermota: življenje pevca”.

ČUK, Silvester. Antoln Dermota (1910-1989). (Obletnica meseca), Ognjišče, 2019, leto 55, št. 1, str. 40-41

Tretjo soboto v juniju (15. 6) bo, kot je že tradicionalno, potekalo letos že 51. romanje bolnikov, invalidov in ostarelih na Brezje. Romanje je pol stoletja organizirala naša revija, letos pa se organizaciji pridružuje tudi Slovenska karitas. Vse prisrčno vabimo na Brezje. Pomislimo, kako bi pomagali tudi komu od ostarelih, bolnih ali invalidnih na to romanje. Romarsko mašo ob 10. uri bo letos vodil mariborski nadškof metropolit Alojz Cvikl. Pred mašo je skupna molitev rožnega venca, zgodaj popoldne pa so v cerkvi litanije Matere Božje z odpevi.
Tako romanje zahteva veliko ljudi, ki so pripravljeni priskočiti na pomoč. Zato vabimo vse prostovoljce, ki bi radi pomagali, naj se zberejo pred brezjansko baziliko ob 7. uri, da se dogovorimo za naloge.

Na svoj način je karitativno obarvan tudi gost meseca Tomaž Mavrič, vrhovni predstojnik lazaristov, saj govori o dobrodelnosti, ki jo je pospeševal njihov ustanovitelj sv. Vincencij Pavelski, o nekaterih vidikih njegove duhovnosti in o sedanjih dobrodelnih načrtih njihove družbe.

V letošnjem velikem tednu se je kristjanov pa tudi drugih kulturnih ljudi in ljudi dobre volje dotaknil požar v znameniti pariški Marijini cerkvi Notre-Dame. Zato vam v tokratni prilogi predstavljamo nekatere francoske gotske katedrale, da bi vsaj nekoliko zaslutili, koliko umetnosti in zgodovine se skriva v teh gotskih umetninah, ki jih je zgradila globoka vera.

Mladi so v na svojih straneh pripravili zanimivo temo o slovenskih jamah in v luči prihajajočega poletja s tem dali tudi kakšen namig, da se lahko o raziskovanju jam v Sloveniji preko društev prijavijo tudi tisti, ki bi si zaželeli malce drugačne športne dejavnosti. Ena od poletnih aktivnosti za otroke je oratorij, ki pa je mnogo več kot zgolj petdnevna zabava za otroke in tokrat sodelavci Združenja oratorijskih animatorjev razmišljajo, kako oratorij lahko poveže celotno družino.

Predstavljajo tudi glasbeno skupino Proper, ki je predstavila svoj prvi album Najprej in odigrala svoj koncert v Festivalni dvorani, spremljali so pa tudi vsebine mednarodne poletne šole na Teološki fakulteti, ki je govorila o bioetiki in politiki – področjih, ki so v današnjem času še kako aktualna. Ravno v dneh, pred evropskimi volitvami smo se pogovarjali z Romano Jordan, ki je bila dva mandata poslanska evropskega parlamenta.

Veseli smo vašega velikega odziva na spomladansko ponudbo Ognjišča, zlasti na ponudbo ob prejemu zakramentov. Veseli nas, da podarjate krščencem, prvoobhajancem in birmancem knjige in stvari, ki jih bodo duhovno bogatile. Ostanite zvesti bralci in naročniki naših knjig in drugih izdaj tudi naprej.

Med novostmi, ki prihaja iz tiskarne, naj omenim knjigo Roberte Vinerba Sto in eno vprašanje o BOGU. Gotovo se tudi nam pojavlja veliko vprašanj o Bogu in o veri. Sto in eno vprašanje je zaobjeto v tej knjigi, zajeta pa so v poglavja: Bog, Stvarjenje, Jezus, Vstajenje, Cerkev, Marija, Zlo, Vera. Kratek, a dovolj poglobljen odgovor nam bo razblinil marsikateri dvom, ki se nam poraja. Več o knjigi si lahko preberete na str. 113, odgovor na eno vprašanje iz knjige pa ‘za pokušino’ na str. 65.

 RUSTJA, Božo. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 6, str. 4.