* 18. februar 1918, Sv. Katarina pri Zadru; 20. oktober 2000, Maribor

Betlehemski čudež

Zdenko Lovše je svojo življenjsko pot, na katero je stopil 18. februarja 1918 v Zadru, kjer je bil takrat v službi njegov oče, dokončal 13. oktobra 2000 na Dunaju. Čutil se je Mariborčana, kaj­ti njegovi so se leta 1923 naselili v štajerski metropoli. Po kon­čani gimnaziji je vstopil v mariborsko bogoslovje in bil v vojnih razmerah zaradi pomanjkanja duhovnikov, ker so jih Nemci izgnali, pred koncem študija posvečen v duhovnika 18. maja 1941. Po posve­čenju je pomagal v škofijski pisarni in opravljal duhovniško služ­bo pri Sv. Petru pri Mariboru, dokler ga niso Nemci leta 1942 za­prli. Dvakrat je stal z zavezanimi očmi v vrsti talcev, toda Bog ga je rešil.

 Po vojni je bil nekaj časa profesor verouka na gimna­ziji in duhovni pomočnik pri Sv. Rešnjem telesu v Mariboru, dokler ga niso zaprli. Po zaporih v Ljubljani, na Žalah in v Medvodah je bil imenovan za škofijskega arhivarja in nato za župnijskega upra­vitelja v Gornjem Gradu. Pri njegovem delu so ga na vse načine ovi­rali, zato se je leta 1959 preselil v Avstrijo. Kot župnik je de­loval v okolici Innsbrucka in v dunajski nadškofiji. Leta 1962 je na bogoslovni fakulteti insbruške univerze promoviral za doktorja bogoslovja. Kot upokojeni župnik je do svoje smrti živel na Duna­ju, vstajenja pa čaka na božji njivi na Gorci - pri Sv Petru pri Mariboru, kjer so ga pokopali 20. oktobra 2000.

Ko smo se vrnili s težkega dela, je bil že sveti večer. Ne poznam ga, ki bi mogel opisati to čudovito blaženo stanje, ki se je raz­lilo po vseh barakah. Bog sam ve, kakšni spomini so napolnjevali srca očetov, bratov, nedolžnih in zadolženih kriminalcev, Ciganov, južnih bratov... Posebno pa so doživljali božični večer moji so­bratje, ki bi to noč stali pred oltarjem in obhajali polnočnico.
Duhovniki nismo imeli svoje barake, ampak so nas namenoma raz­kropili, da smo bili še bolj osamljeni. Bilo nas je enaindvajset: jezuiti, lazaristi, razni profesorji...
Po neužitni "čorbi", ki naj bi bila večerja, je bila zapoved: "Pogasi luči! Spanje!" Luč za lučjo je ugašala in neusmiljena tema je objela taborišče sredi gozda. Le ena baraka je svetila in iz nje je zadonelo:"Sveta noč, blažena noč..."
Takrat se je prebudilo celotno taborišče. Kakor na povelje so se ponovno začele prižigati luči, čeprav se je iz stolpov oglaša­lo:"Pogasi luči! Tišina!"
Glasovi arestantov so se pridružili knapom in začelo se je ro­manje v tisto barako, kjer je stalo božično drevesce, razsvetljeno s svečkami, jaslice ob častni straži trboveljskih rudarjev.
Božične pesmi so se vrstile druga za drugo. V baraki so kuhali čaj (kdo ve, kje so ga dobili) in ga delili v majhnih ameriških dozicah za kavo. Bile so prave bratske agape. Celo muslimani so se ta večer čutili eno z nami, ki smo se radovali božjega rojstva.
Od duhovnikov ni nihče poromal k jaslicam, ker so se upravičeno bali, da bi ves sum padel nanje, saj so imeli jezuite še za poseb­ne "hudiče" in sva jim bila kos samo še dr. Dokler in jaz. Edini, ki ga je radovednost premamila, je bil lazarist Čontala. Ta je oz­nanjal in pripovedoval drugim sobratom o čudežu na betlehemskih poljanah v Medvodah...
Slavje je trajalo vso noč, do jutranje zore, ko smo videli, da je taborišče obdano z dodatnimi vojaškimi enotami, ki so imele strojnice. Ozna je to smatrala za očiten upor kazenskega tabori­šča. Na sam božični dan ni smel nihče iz barake in tako je po sili razmer postal prost dan.
Začelo se je zasliševanje. Posebna komisija oznovcev je prišla v rudarsko barako. Prvo povelje je bilo: "Skini jaslice in božično drevo!" Odgovorilo jih je štirideset: "Nam niso napoti!"
Nato se je oglasil nekdo: "Radi bi videli tistega, ki bo prvi zagrabil." Bili so kot en mož - železna falanga. Drugo vprašanje: "Kdo jih je postavil?" Kakor eden so odgovorili: "Ne vemo." Ozna je pozvedovala naprej: "Ko ste prišli z dela, jih še ni bilo. Torej jih je moral nekdo postaviti. Kdo?"
"Bile so tukaj!"
Ker množično zasliševanje ni prineslo nikakega uspeha, so se lotili posameznikov in skušali izigravati enega proti drugemu. Ker pa ni bilo izdajstva, so rekli, da so to gotovo organizirali farji. Zato so morali na zaslišanje vsi duhovniki. Toda nihče ni imel pojma, kdo bi to bil. Huda je bila nevihta in razburjenja nič koliko, pa je šlo vse mimo. Jaslice so ostale v baraki rudarjev na častnem mestu do novega leta in so jih ves čas pridno obiskovali. Kdo jih je po­spravil in kam, se ni vedelo.
Sveta noč, blažena noč, vse že spi, je polnoč... kakšna je tvoja moč!

ČUK, Silvester. Zdenko Lovše. (Pričevanje). Ognjišče, 2001, leto 37, št. 1, str 27.

V medijih sem prebral, da Cerkev v Sloveniji ni upravičena do gozdov, ki jih je dobila po zakonu o denacionalizaciji, saj je te gozdove že enkrat prodala in torej niso bili njeni. Zakaj potem vračati nekomu nekaj, kar ni bilo njegovo. Še v nobenem katoliškem mediju nisem zasledil odgovora na to. Najbrž zato, ker je to res in je bolje, da molčite o tem, ker če bi kaj napisali, bi morali napisati, da je Cerkev po krivici dobila gozdove. Sploh se mi ne zdi pravično, da kakršnakoli organizacija, kaj šele Cerkev, vzame, kar ni njeno. Tako ne živi tega, kar uči, to je pravičnosti. Kako bo učila potem druge pravičnosti, če še sama ni pravična? Morda napisano zveni ostro, a sem napisal tako, kakor mislim, da je prav.
Ranko

Imate prav, da ne pišemo o gozdovih, ki mimogrede imajo točnega lastnika – ljubljansko nadškofijo. Vaše pismo sem ‘založil’ in skoraj pozabil nanj do nedavnega, ko je Tiskovni urad Slovenske škofovske konference (10. novembra 2018) pojasnil zadevo s prodajo in vračilom gozdov. Takole so zapisali: »Potrebno je tudi opozoriti na napačno trditev …, da je Cerkev gozdove na Pokljuki prodala leta 1858 in naj zato ne bi bila upravičena do vrnitve v okviru denacionalizacije. Dejstvo je, da jih je takrat Škofija Brixen prodala industrialcu Ruardu, ki jih je že leto kasneje prodal Kranjski industrijski družbi. Ker je industrijska družba zašla v poslovne težave, ji je leta 1895 finančno pomagal Kranjski verski sklad tako, da je od nje odkupil pokljuške gozdove in ji zagotovil potrebna finančna sredstva. Verski sklad je bil namenski sklad za financiranje duhovnikov, sakralnih stavb in konfesionalne dejavnosti Katoliške Cerkve. Njegovo premoženje je bilo sestavljeno iz premoženja samostanov, ki sta ga v 18. stoletju podržavila cesarica Marija Terezija in cesar Jožef II. Prav to premoženje verskega sklada (skupaj s pokljuškimi gozdovi) je leta 1918 po razpadu Avstro-Ogrske monarhije preko sukcesije prešlo na Kraljevino Jugoslavijo. Kraljevina je z državno uredbo z zakonsko močjo premoženje verskega sklada prenesla na Škofijo Ljubljana, ker v nasprotju z razpadlo državo ni omogočala celovitega javnega financiranja duhovnikov, sakralnih stavb in konfesionalne dejavnosti Katoliške Cerkve, premoženja Kranjskega verskega sklada pa je bilo namensko oblikovano prav za te potrebe. Prenos je bil opravljen na podlagi pooblastila iz Finančnega zakona. Pravnost te transakcije oz. skladnost z ustavnim redom Republike Slovenije je potrdilo Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbah U-I-107/96, U-I-25/97 in U-I-121/97. Tako je Nadškofija Ljubljana postala zgodovinsko in pravno utemeljena denacionalizacijska upravičenka do gozdov na Pokljuki.«
Morda prav ta primer kaže, kako velikokrat Cerkev, oziroma kakšno cerkveno organizacijo v javnosti obdolžijo neke nepravilnosti, čeprav to ni resnica in potem tudi pri vernih ljudeh povzročijo reakcije, podobne vašim, ki bi bile poponoma upravičene, če bi trditve nekaterih medijev bile resnične. Zato je prav, da ne verjamemo vsega, kar o Cerkvi poročajo nekateri mediji, ampak stvari preverimo.

RUSTJA, Božo. (Pisma). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 1, str 65.

Prijazna, pristna in preprosta glasbenica, Nina Strnad, spada med najboljše slovenske vokalistke. Ljubezen do jazz glasbe jo je peljala tudi čez mejo ter ji prinesla mnoge glasbene nagrade. Eden izmed zadnjih Nininih projektov je bilo snemanje albuma Trenutki z Jožetom Privškom, ki ga je pred kratkim izdala z Big bandom RTV Slovenije. Več o pevki, njeni strasti do jazza in glasbe nasploh ter o tem, kaj ji pomenijo prazniki, lahko preberete v spodnjem intervjuju.

- Nina, spadate med najboljše slovenske vokalistke. O tem pričajo tudi razna priznanja z glasbenih festivalov oz. tekmovanj. Zanima pa me, kdaj ste se zaljubili v jazz glasbo in se odločili, da boste svojo kariero gradili na tej glasbeni zvrsti.
Moja ljubezen do jazza sega nazaj v čas pubertete, ko sem spoznala svojo dolgoletno mentorico Nado Žgur. Ona mi je jazz pobliže predstavila in me vpeljala v čudoviti svet tega žanra.

- Kaj je prva asociacija, ko pomislite na besedo jazz?
Jazz glasba zame predstavlja predvsem močan osebni izraz. Ne glede na to ali gre za instrumentalni ali vokalni jazz, se glasbeniki ob izvajanju zatekamo k svojim idejam, občutenjem in nenazadnje tudi potrebi po izražanju. Jazz je ena tistih glasbenih zvrsti, ki od izvajalca in prav tako od poslušalca zahteva pozornost in zbranost. Morda mi je ravno zato zanimiva, saj vsakič znova predstavlja izziv.

- Se vam zdi, da je jazz v Sloveniji dobro sprejet?
Težko bi tako na splošno rekla ja ali ne. Menim, da je položaj malo bolj zapleten. Vsekakor smo Slovenci dovzetni za jazz glasbo, je pa res, da nam je velikokrat predstavljena kot nekaj mnogo bolj zapletenega in nedosegljivega, kot dejansko je. Konec koncev večina pozna pesem Fly me to the moon, ki v bistvu spada pod jazz zvrst, vendar jo redkokdo dojema tako.

- Svojo glasbeno podkovanost ste poleg Slovenije pridobili tudi v tujini. Glasbeno pedagogiko ste študirali v Celovcu, svoje znanje ste izpopolnjevali tudi v New Yorku. Kaj ste kot glasbenica dobili v tujini, česar v Sloveniji ne bi mogli prejeti?
V Sloveniji na akademski ravni jazz glasbe žal ni mogoče študirati. To se mi sicer ne zdi nujno slabo, saj zato vsi, ki se vrnemo domov, s seboj prinesemo neko svežo energijo in s tem obogatimo naš glasbeni prostor. Je pa to vsekakor eden od razlogov, da sem šolanje tam nadaljevala. Poleg tega bi seveda izpostavila še pomembne življenjske izkušnje, ki jih tu zagotovo ne bi dobila.

- Čeprav ste dobili veliko glasbenih priznanj v tujini, ste se odločili, da boste svojo kariero gradili v domovini. Se spogledujete tudi z željo, da bi se v prihodnosti preselili v tujino in tam ustvarjali?
Priznam, da mi je bilo težko zapustiti dom in z velikim veseljem sem se vrnila. Glede na vse, kar sem v preteklosti doživela in videla, lahko trdim, da je kvaliteta življenja v Sloveniji na visoki ravni. Zame je to nenadomestljivo. Veliko razmisleka sem v tujini posvetila tudi svojim željam, ambicijam in ugotovila, da si želim ustvarjati doma. Verjamem namreč, da imam odgovornost do ljudi, ki so me podpirali in vzgajali ter jim na nek način vrniti energijo, ki so jo vame vložili.

- Ko človek opazuje vaše petje, takoj opazi kako lahkotno zapojete pesmi ter kakšna izvrstna interpretatorka ste. Bi nam zaupali, kaj kot pevka sami na sebi najbolj občudujete in kaj vam predstavlja največ težav, izzivov?
To vprašanje je verjetno eno težjih, ki jih lahko glasbeniku postavite. Lahko bi napisala elaborat na temo težav ali izzivov. Veliko jih je in neprestano se menjujejo. Enkrat je to zdravje, drugič fizična pripravljenost, spet tretjič poznavanje materiala, potem je tu še dejanska izvedba in doseganje zastavljenega. Izzivov in težav nikoli ne zmanjka. Je pa res, da se z leti in izkušnjami z njimi laže spopadaš. Najbolj ponosna sem verjetno ravno na to, da me težave ne ustavijo in se vsakič znova z njimi spopadem. Zaenkrat uspešno.

- Ustavimo se še malo pri vaši interpretaciji besedil. Kaj je vaš recept za dobro interpretacijo? Se lahko vživite v vsako glasbeno zgodbo?
Dobra interpretacija zahteva predvsem dobro poznavanje besedila in zgodbe oz. njenega bistva. Seveda si vsak pesem interpretira po svoje in ozadje oblikuje na podlagi svojih čutenj, vendar mora biti bistvo vedno zajeto in primerno predstavljeno. Vsekakor obstajajo pesmi, ki mi nekako ne ležijo, in s tem ni nič narobe. S pesmimi je kot z ljudmi; z nekaterimi se ujameš in jih takoj razumeš, z drugimi pa pač ne.

- Ni skrivnost, da najraje pojete v živo. Pravite tudi, da je jazz najbolje poslušati v živo. Kakšno vlogo igra za jazz pevca občinstvo?
Res je, posnetki, kakršnih koli oblik v sklopu nastopov pri meni ne pridejo v poštev. Sem strog zagovornik glasbe v živo in pri tem ne popuščam. Občinstvo ima izredno veliko vlogo, ne samo v jazz glasbi, tudi pri drugih zvrsteh. Poslušalci lahko s svojimi odzivi in obnašanjem naredijo koncert odličen ali pa zelo naporen. To se odraža na vseh ravneh glasbe. Največji užitek je, kadar stopiš na oder in čutiš, da te občinstvo z veseljem posluša ter v celoti sprejema. Tisti koncerti so ponavadi odlični za vse prisotne.

- Imate pri ustvarjanju glasbe pred očmi ciljno publiko?
Niti ne. Nabora glasbe se lotevam bolj skozi željo, kaj ljudem ponuditi oz. kaj čutim, da lahko ponudim. Vzemiva za primer album Trenutki z Jožetom Privškom, ki smo ga ravnokar izdali z Big bandom RTV Slovenija. Že par let se mi poraja misel, da je potrebno našo zakladnico melodij raziskati in jo glasbeno podpreti z današnjimi glasbeniki. Ta želja se kaže tudi pri plošči, ki sva jo posnela s Petrom Miheličem, V luči življenja. Kot naročeno sem bila s strani RTV Slovenija povabljena k sodelovanju pri ustvarjanju projektov, posvečenih Jožetu Privšku. Ta album bi lahko bil poln glasbe, ki jo že poznamo, npr. Silvestrski poljub, Nad mestom se dani ..., vendar sva se z Lenartom Krečičem složno odločila, da je potrebno ponuditi neko drugo, neraziskano plat in tako poiskala pesmi Na krilih hrepenenja, Cesta bela, V najini sobi je vedno poletje. Za naju so to nove, pozabljene pesmi, ki si zaslužijo mesto v naši glasbi in nedvomno bodo na katerega od poslušalcev naredile vtis, za katerega bi bil sicer prikrajšan.

- Kakšno glasbo pa poleg jazza sami najraje poslušate? Katera glasba vas najbolj napolni z energijo, katera vas po drugi strani najbolj umiri?
Poslušam zelo različno glasbo in je v svojih mislih v resnici ne delim na žanre, ampak bolj na občutke, ki mi jih pusti. Težko odgovorim, katera glasba mi da en ali drug občutek, ker je to močno odvisno od mojega trenutnega počutja.
Nahajamo se v adventnem času. Za mnoge je december eden izmed najlepših mesecev v letu. Je tako tudi pri vas, glede na to, da je za glasbenike december precej naporen mesec?
December je zame v zadnjih letih precej zapleten mesec. Po eni strani se vsi želijo družiti, po drugi strani pa je z vidika dela to najbolj natrpan mesec v letu. Za češnjo na torti imam decembra tudi rojstni dan, tako da je zmeda kar velika. Se pa vsako leto kot otrok razveselim snega in če ta zapade decembra je to še toliko lepše.

- Kako pa sami najraje preživljate praznike? Vam več pomeni božič ali silvestrovanje, novo leto?
Prazniki so zame bolj delovne narave, tako da kar hitro zbežijo mimo. Seveda pa mi veliko pomeni, če se ob različnih priložnostih zbere vsa družina.
Kaj bi povedali bralcem revije Ognjišče ob vstopu v novo leto?
Vsem želim v novem letu veliko dobre in pomenljive glasbe, ki jim nudi stik s svojim bistvom.

FLISAR, Urška, (Glasba). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 1, str. 84-85.

Februarja praznujemo slovenski kulturni praznik, ko se spominjamo največjega slovenskega pesnika, lani pa smo praznovali 100-letnico smrti največjega pisatelja. Ob sklepu Cankarjevega leta smo se zato pogovarjali z literarno zgodovinarko dr. Ireno Avsenik Nabergoj. Veliko svojega raziskovanja je posvetila duhovnosti tega velikega pisatelja, njene besede so za nas zato še bolj zanimive, saj se je bila ta pisateljeva stran desetletja zapostavljena. Gostja meseca je del svojega raziskovanja posvetila Svetemu pismu, zato smo se pogovarjali tudi o tem, kako je Knjiga knjig vplivala na slovensko in evropsko kulturo.

O tem kako je krščanstvo močno zaznamovalo slovensko kulturo, govori tudi priloga, v kateri vam ob 100-letnici prve slovenske znamke predstavljamo verske motive na naših znamkah. Tudi glavna tema v mladinskem delu je kulturno obarvana, saj govori o ilustriranju..

11. februarja obhajamo dan bolnikov. Zato vam predstavljamo pomoč bolnikom na domu. Ta je lahko marsikomu alternativa odhodu v dom ostarelih. Pri Ognjišču skušamo biti pozorni na bolnike in invalide, zato vam v vsaki številki predstavljamo koga od preizkušanih bratov. Prav tako vsako tretjo soboto v juniju organiziramo romanje bolnikov in invalidov na Brezje. Radi bi vas opozorili na knjižico z izborom iz papeževih poslanic bolnikom z naslovom Marija Zdravje bolnikov – znamenje Božje ljubezni. Papež namreč vsako leto ob tem dnevu napiše posebno poslanico bolnikom in trpečim. Tudi duhovnik Milan Knep, ki ga tokrat predstavljamo, ima za seboj izkušnjo težke bolezni.

V januarju je izšla nova knjiga p. Janeza Šamperla Čisto vsakdanji angeli. Pater Janez je pri Ognjišču že leta 2015 izdal knjigo Angeli na poti življenja. Na neki način je sedanja knjiga ‘nadaljevanje’ prve, je pa tudi drugačna. K nam prihaja s sporočilom, da so nam angeli dan za dnem blizu, da so nam v tolažbo, v pogum in pomoč pri vsakdanjem prizadevanju za dobro in da bi doumeli in sprejeli sporočilo in vabilo angela zastrtih oči: »Zato tam, kjer si, pomagaj angelu še ti odstirati človeštva oči, da bomo videli človeka – brata svojega – in Boga Stvarnika prek svetlih zvezd, neba, našega srca.« Tudi to izdajo bogatijo izbrane fotografije Ubalda Trnkoczyja, ki je v knjigo uvrstil angele božjepotne cerkve na Ptujski gori.

V začetku meseca februarja pričakujemo knjigo Ročno Sveto pismo s podnaslovom Vrstica za spomin. Gre za bogato ilustrirano knjigo, namenjeno najmlajšim. Zato ima knjiga tudi ročaj, da je podobna torbici. Na vsaki strani je s precej besedila predstavljena svetopisemska zgodba, ob njej sta ilustracija in določena svetopisemska vrstica, ki bo pomagala otrokom, da si bodo laže zapomnili sporočilo zgodbe.

Z 31. januarjem 2019 zapira svoja vrata poslovalnica Ognjišča na Poljanski cesti 4 v Ljubljani. Naš direktor je ta korak takole razložil: »Zahvaljujemo se vam za vašo zvestobo v teh letih, a z našo malo knjigarno nismo mogli biti konkurenčni. Založniki še posebej občutimo, kako se spreminja naš odnos do knjig. Ljudje vse manj beremo, posledično tudi prodaja knjig pada. Zlasti v Ljubljani je ponudba sorodnih katoliških knjigarn precejšnja in dostop do knjig dober. Naše knjige boste lahko tudi v prihodnje kupovali v prestolnici. V knjigarni Celjske Mohorjeve na Nazorjevi ulici 1 v Ljubljani pa lahko uveljavljate tudi ugodnosti naše kartice zvestobe, ki veljajo za knjige Ognjišča in nekatere druge naše izdaje.«

 RUSTJA, Božo. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 2, str. 4.

Oratorij je že več kot dodobra zasidran mladinski projekt v slovenskem katoliškem dogajanju, slovenski škofje so mu tudi dodelili status pastoralnega projekta nacionalnega pomena. Še vedno pa je mnogo ljudi, ki ga poznajo le bežno.

Kaj otroci počnejo, ko en teden počitnic preživijo z animatorji? Kaj pomeni biti oratorijski animator? Kako je oratorij nastal? Ali je v njegovem ozadju kakšna določena pedagogika? Poraja se veliko vprašanj, zato bomo v tej novi, oratorijski rubriki poskusili na nekatera od njih odgovoriti. A začnimo na začetku in pojasnimo, kaj sploh je oratorij.

»ORATORIJ JE …?«
V oratorij je vpletenih veliko ljudi, zato je tudi pogledov in možnih definicij veliko. Nekateri starši bi verjetno dejali, da gre za neko počitniško varstvo za otroke, kjer ti (poceni!) preživljajo prosti čas. Nekdo drug bi dejal, da otroci na oratorij hodijo molit. Kakšen župnik bi se gotovo pridušal, da je to nek novodobni direndaj, na katerem otroci le tekajo in kričijo okrog župnišča ter motijo mir. In brez dvoma bi se našli animatorji, ki jim oratorij v prvi vrsti pomeni druženje s skupino prijateljev. A oratorij je več kot samo to.
Ko se pogovarjamo o oratoriju, kot ga poznamo v Sloveniji (o tem, kaj pomeni v tujini, kdaj drugič), bi bila najtočnejša opredelitev, da gre za mladinski prostovoljski projekt za otroke. Da, mladinski projekt, saj so glavni deležniki in protagonisti mladi animatorji. Oni so tisti, ki od oratorija odnesejo največ – izkušenj, znanja, kompetenc, prijateljstev ... Za nekaj dni, ponavadi en teden, združuje med seboj otroke, mlade in odrasle, ki se ob medsebojnem druženju bolje spoznajo, kaj novega naučijo in poglobijo svojo vero v Boga. Vrednote, katerih pomen skušamo vsako leto poudariti, so predstavljene preko zgodbe, ki vključuje glavnega junaka. Ta je lahko svetopisemska oseba, svetnik ali literarni lik. Nepogrešljive sestavine oratorija so molitev, petje, dramska zgodba, kateheza, ustvarjalne delavnice in igre.

KDO JE ORATORIJ?
Vsak krajevni oratorij organizira skupina mladih prostovoljcev, ki jih imenujemo animatorji. To so najstarejši osnovnošolci, dijaki in študentje, ki so pripravljeni del svojega časa nameniti skrbi in vzgoji mlajših od sebe. Vsaka animatorska skupina ima vodjo, ki skrbi, da je skupina uspešna – to je oratorijski voditelj. Njegova odgovornost je, da usmerja delo in tudi rast animatorske ekipe. Tej s svojim znanjem, izkušnjami in delom pogosto pomagajo zunanji sodelavci, odrasli župljani. Izrednega pomena je tudi vloga duhovnega asistenta, ki jo navadno prevzame župnik. Njegova glavna odgovornost je duhovnost in skrb za to, da mladostna zagnanost animatorjev ne zanese v napačno smer. Pomembno vlogo imajo tudi starši, ki svoje otroke pripeljejo in s tem animatorjem zaupajo, da bodo z njimi in zanje delali dobro. Seveda pa oratorija ne bi bilo brez osnovnošolskih otrok, ki se ga udeležijo.

ORATORIJSKI ŠTIRJE STEBRI – ZAKAJ ORATORIJ NI SAMO VEROUK IN NI SAMO IGRATORIJ
Marsikdo pogosto zmotno enači oratorij z veroukom. Ali pa ga ima le za navadno počitniško varstvo. Noben od teh pogledov ne upošteva bistva oratorija – oratorij je kombinacija različnih aktivnosti in k vzgajanju mladih pristopa celostno.
Oblika oratorija se je skozi čas in prostor spreminjala, njegovi prvotni vzgojni elementi, ki jih je v začetku postavil sv. Janez Bosko, pa so vedno ostali enaki. Lahko jih razdelimo v štiri glavne sklope ali stebre: oratorij je dom, ki sprejema; je župnija, ki evangelizira; je šola, ki uvaja v življenje; in je dvorišče za prijateljske stike ter za življenje v veselju. Nič od tega ne sme manjkati. Ko eden od teh stebrov izpade, oratorij izgubi svoj pravi namen in svoje bistvo.
Seveda obstaja nevarnost, da bi se na enega od stebrov dalo preveč poudarka, na ostale pa pozabilo. Morda obstaja največ skušnjav za to, da bi oratorij postal nekaj, kar nekoliko hudomušno imenujemo igratorij. A tu nastopi odgovornost voditeljev in duhovnih asistentov, da se animatorji pri pripravi aktivnosti vedno držijo prave mere vsega.
Čeprav v večini župnij oratorij traja le en teden, lahko v otroka zaseje željo biti dober kristjan in državljan. To pa lahko potem ob podpori družine naprej goji doma. Na ta način lahko združimo moči pri vzgajanju mladih v poštene in preudarne odrasle.

DOM
Družina je primarna skupnost, v kateri otrok občuti ljubezen in sprejetost. Mati, oče in ostali družinski člani mu nudijo okolje, v katerem je varen in se lahko razvija. Ker je tudi to namen oratorija, je potrebno občutek doma vzpostaviti tudi na njem. Oratorij družine sicer ne more nadomestiti, je pa lahko in mora biti njen podaljšek. Cilj je, da se vsi mladi in otroci, ki pridejo na oratorij, počutijo sprejete in ljubljene. Zato se držimo don Boskovega navodila: ni dovolj, da imamo mlade radi, to jim je treba tudi pokazati.

ŠOLA
V svojih začetkih je oratorij sestavljala tudi šola v pravem pomenu besede, saj izobrazba ni bila omogočena vsem. Ta vidik je pomemben tudi danes. Otroci se učijo praktičnih spretnosti predvsem pri delavnicah ter socialnih veščin pri igrah in sproščenem druženju, animatorji pa med pripravo in izvedbo krajevnega oratorija pridobijo še več izkušenj, ki jim bodo koristile za življenje.

ŽUPNIJA
Ko je Janez Bosko ustanovil oratorij, se je zavedal, da celostne rasti mladih ni brez duhovnosti in vere. Prav izkušnja stika z Bogom je tisto, kar oratorij očitno loči od ostalih otroških programov. Otroci so duhovne globine najbolj deležni pri molitvah in katehezah, pri katerih se animatorji na podlagi svojih izkušenj na enostaven način z otroki pogovarjajo o odnosu z Bogom in krščanskih vrednotah. A oratorij nikakor ni kraj vsiljevanja vere, temveč spontanega vpletanja vere v vsakdanje življenje.

DVORIŠČE
Zadnji steber, brez katerega oratorij ne bi bil, kar je, je dvorišče. Značilnost, da je oratorij tudi dvorišče oz. igrišče, izhaja iz notranje potrebe otroka po igri, ki jo na tej stopnji razvoja ta čuti. Potrebno se je sprostiti in del časa nameniti prostemu druženju ali organiziranim igram, zato na oratorijih nikoli ne manjkajo kratke ali daljše (t. i. velike) igre. Ključnega pomena pa so tudi odmori. Za razliko od sodobne šole, kjer se učitelji med odmori umaknejo in so otroci prepuščeni sebi, je ravno oratorijski odmor ključni pedagoški trenutek, ko animatorji z otroki preživljajo prosti čas v igri in sproščenih odnosih. Na ta način jih že s svojo navzočnostjo in zgledom učijo pozitivnega vedenja, socialnih kompetenc ter navsezadnje uresničujejo pravilo: »Zdrav duh v zdravem telesu.«

BRATINA, Aljaž. MLAKAR, Tilen. (MP oratorij). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 01, str. 78-79.

priloga

100 let slovenske znamke

gost meseca

ddr. Irena Avsenik, literarna zgodovinarka

mladinska priloga

Kako zraste ilustrator

Preberite več: Februar 2019

Brez osebne vere ne moreš imeti trajnih uspehov

Peter Millonig pravi, da ga je že od mladih nog vleklo v svet. Prek številnih poklicnih postojank v enajstih državah je postal pravi svetovljan. Ob obilici izkušenj, zgodb, anekdot in situacij, ki jih je doživel na svoji poti, je bilo kar težko izbrati vsebino, ki bi jo še bolj podrobno predstavila. Poleg poslovne in diplomatske poti je še posebej zanimivo, da je uspel ob delu pripraviti prvo knjigo duhovne proze – v nizu treh načrtovanih – z naslovom Zasidran v veri.

- Čeprav izhajate iz družine, kjer se jih je večina odločila za učiteljski poklic, ste se vi prepustili drugi izobraževalni poti.
Če se spomnim svojih osnovnošolskih in srednješolskih let, moram reči, da so bili to lepi časi. V osnovni šoli sta me učila oba starša. Kasneje sem obiskoval slovensko gimnazijo v Celovcu, a sem moral zaradi takratnih prometnih zvez z Ziljsko dolino bivati v dijaškem domu – najprej so za nas skrbele šolske sestre v Mohorjevi, kasneje salezijanci, tudi v Marijanišču. To so bila ključna leta, v katerih sem se kalil v krščanskem duhu.
Že v gimnazijskih letih mi je bilo jasno, da ne bom ostal na Koroškem, ker me je vleklo v svet. Od vsega začetka je bila moja življenjska pot drugačna, kajti globoko v sebi sem čutil, da se ne bom vrnil na Koroško, kot se je večina mojih sovrstnikov. Učiteljski poklic tako zame ne bi bil prava izbira.

- Kaj vam je v tistem času predstavljala Slovenija in kako ste jo videli še v času pred osamosvojitvijo?
V tistih letih smo na Koroškem čutili breme razslojevanja in ponemčevanja, nekakšno zapovedano družbeno prisilo. Spominjam se leta 1976, ko je Karl Schnabl na zimskih olimpijskih igrah v Innsbrucku kot skakalec za Avstrijo osvojil 2 medalji – bil je domačin iz sosednje vasi in član dvojezičnega skakalnega kluba. Ko se je kot prvak vrnil domov, so mu pripravili slavje in ga nagovorili tako v nemškem kot tudi v domačem, slovenskem jeziku. V hipu ko je zadonela slovenščina, je prišlo do komunikacijskega mrka – ugasnili so žarometi in utihnil je mikrofon. To je bilo eno mojih prvih zavedanj, da nekaj ni v redu in da je moja materinščina očitno drugorazredna, vsekakor nezaželena v sicer dvojezičnem javnem prostoru. Ta odnos smo občutili kot zapostavljanje, kot breme uradno želenega ponemčevanja.
Kakšnega posebnega odnosa do Slovenije takrat nisem gojil, saj je bila daleč za visokimi gorami, v svojem lastnem političnem in razvojnem svetu. Za marsikoga je Slovenija vse do osamosvojitve ostala zaprta dežela, kot na primer za mojega strica po materini strani in duhovnika dr. Janeza Zdešarja, sicer delujočega v Münchnu, ki je bil kot eden redkih preživelih teharskega povojnega taborišča za tedanji politični režim persona non grata.
Naša preokupacija na Koroškem je veljala izbojevanju pravic, ki so nam jih kratili na domačih tleh. Razumeli smo, da v Sloveniji takrat ni bilo demokratičnih svoboščin, a naša bolečina je bila vendarle vezana na neposredna izkustva narodne diskriminacije na senčni strani Karavank.

- Pot vas je po končanem študiju peljala še na različne konce sveta, bi me pa zanimalo predvsem vaše obdobje v ZDA. Kaj vas je pripeljalo tja?
Po koncu študija leta 1981 sva se z ženo – poročil sem se še kot študent – odločila, da greva v ZDA, kjer je bil njen dom in kjer sem našel svojo prvo zaposlitev. Mene je poklicna pot najprej vodila v mesto New York in nato v New Jersey. Avstrijski gigant državnih industrij Voest Alpine je imel predstavništvo v New Yorku. V tem podjetju sem začel kot pravnik; kasneje sem prevzel odgovornosti v prodaji, pri projektnem vodenju in v menedžmentu.
Vse svoje življenje sem deloval v gospodarskih družbah, razen tisto leto ali dve, ko sem bil aktiven kot diplomat.

- Pozna osemdeseta leta so bila čas, ko so se v Sloveniji začeli odvijati procesi osamosvojitve. Kako ste prišli v stik z Demosom in postali uradni predstavnik Republike Slovenije v Washingtonu, še preden se je vzpostavila uradna diplomacija slovenske države?
Moj stik s Demosom se je zgodil v letu 1990. Takrat sem z družino živel v Washingtonu in sem predsedniku vlade sporočil, da sem pripravljen prostovoljno prispevati k uveljavitvi Slovenije kot samostojne države. Izvršni svet je ponudbo sprejel, nakar sem se v Washingtonu po veljavnih predpisih registriral kot predstavnik tuje vlade. Moja naloga je bila promovirati slovenske politične interese v ZDA, geostrateške težnje nove politične oblasti in v dialogu z ameriško javnostjo predstavljati situacijo v matični domovini.
Načrt je bil, da bi moje delo predstavnika preraslo v aktivnosti samostojnega slovenskega veleposlaništva.

- Kaj bi lahko povedali o tistem letu, ko ste bili v vlogi uradnega predstavnika Slovenije? Vemo, da je bil to čas, ko nas ZDA še niso priznale, ko je bila prednostno obravnavana še jugoslovanska diplomacija ...
V tistem obdobju – v drugi polovici leta 1990 in v prvem polletju 1991 – je bila diplomacija dvotirna. Sam sem bil uradni predstavnik Slovenije in Demos je pretežno preko mene iskal stike z ameriškimi oblastmi, poleg mene pa je še vedno delovala uradna jugoslovanska diplomacija. Zanimivo je bilo, da so razne slovenske delegacije – uradne, pa tudi manj uradne – še vedno vzdrževale vezi s predstavniki jugoslovanske ambasade v Washingtonu. Med slovenskimi delegati je bil marsikdo, ki je tudi po formalni osamosvojitvi zagovarjal tezo, da je najbolje, da bi v Jugoslaviji prevladala konfederalna pravno-politična ureditev. Tovrstne razlage so seveda oteževale moja prizadevanja, da bi ameriški politični akterji razumeli in pravilno ovrednotili težnje osamosvojiteljev. Nekateri so celo pohiteli z razlago, da Jugoslavija zagotovo ne bo razpadla kot federalna republika in da bi bilo nesmiselno, če bi se nova slovenska oblast odrekla jugoslovanski diplomatski mreži, ki so jo stkali v preteklih desetletjih.
Zanimivo je, kako so predstavniki ZDA – med drugim veleposlanik ZDA v SFRJ Warren Zimmermann – Slovenijo obtoževali egoističnega nacionalizma in se niso kaj dosti trudili, da bi razumeli, kaj se dogaja. Ob branju zapisov se vidi, da so se ZDA takrat bolj ukvarjale s Sovjetsko zvezo in so bolj aktivno vlogo reševanja vprašanja Balkana prepuščale Evropski zvezi.
ZDA so do zadnjega dne stavile na teritorialno celovitost Jugoslavije. Res je, da je bila ameriška vlada zaskrbljena, da bi razpad Sovjetske zveze mogel povzročiti padec domin v drugih regijah sveta in so se temu primerno vedle, ko je šlo za politični odnos do Jugoslavije oz. do novonastalih držav na njenem ozemlju.

- Demosova vlada je takrat nastavila nekaj ljudi tudi v druge prestolnice, kot sta bila Bruselj, Moskva ... Ste bili kaj v stikih z drugimi odposlanci Demosove vlade oz. je prihajalo do kakšnih usklajenih nastopov?
Usklajenosti ni bilo. Še predsednik vlade in zunanji minister v Demosovi vladi pogosto nista nastopala poenoteno, tako da je v tistem obdobju marsikdaj prihajalo do nasprotujočih si sporočil. Nekateri slovenski politiki so prihajali v ZDA, se javili na jugoslovanskem veleposlaništvu, hodili na sestanke v ameriški kongres ali se srečevali s člani izvršilne oblasti, pa sem kot uradni predstavnik o tem izvedel post festum. Osebno sem bil sicer v stalnem stiku s predsednikom Izvršnega sveta, njegovim kabinetom in predstavniki zunanjega ministrstva.
Če s časovne distance ocenjujem takratno diplomatsko dogajanje mlade slovenske države, moram reči, da je bila krščanska linija znotraj Demosa ves čas preveč plašna, premalo bojevita in premalo politično vizionarska. Lahko bi se doseglo veliko več, kot se je, predvsem glede tuje finančne pomoči mladi državi, a ključni politiki v Sloveniji strateško preprosto niso bili prisotni oz. so strategijo prepustili drugim.

- Slovenija se je navkljub vsemu osamosvojila, vi pa ste se vrnili nazaj v gospodarstvo. Kako ste zaključili svoje delo v ZDA in se vrnili v Slovenijo?
Odprla se je možnost, da bi po padcu berlinskega zidu prevzel vodenje tovarne v Sloveniji. V družini sva se z ženo odločala, ali naj izziv sprejmemo ali ne. Na koncu sta prevladala dva argumenta v prid novemu življenjskemu in delovnemu okolju – najini dve hčerki bi se v dveh, treh letih, kolikor sva mislila ostati, lahko naučili slovenščine in nemščine, kot drugo pa me je nagovarjala priložnost vodenja večjega poslovnega sistema, ki je imel takrat 270 zaposlenih. Že prej sem delal v gospodarskih družbah, vendar v manjših enotah in z omejenimi pooblastili.
Šlo je za avstrijski koncern, ki si je za svoje podjetje v Brestanici pri Krškem želel nekoga, ki bi bil vešč slovenskega jezika in ki bi poznal zahodno poslovno mentaliteto. Kljub temu da sem imel šele 35 let in bi po pravilih podjetja moral imeti vsaj 10 let delovnih izkušenj znotraj hiše, da zasedem mesto direktorja, so me imenovali na ta položaj – zaradi mojih preteklih poklicnih in poslovnih referenc, pa tudi zaradi mojih siceršnjih značajskih lastnosti.

- In tako niste ostali samo dve ali tri leta, ampak se nazaj v ZDA sploh niste več vrnili.
Po letu 2000 sem se za nekaj let vrnil v ZDA, a res je, da sem od osamosvojitve naprej večino časa preživel v Evropi. Delo v Brestanici mi je bilo všeč in kaj kmalu smo začeli dosegati zavidljive poslovne rezultate. S tem smo dobili možnost, da smo se uveljavili še na Hrvaškem. V podjetju sem ostal deset let, kasneje pa sem prestopil v druge, večje poslovne sisteme, ki so kotirali na borzi. Pri podjetju Mondi na Dunaju sem bil nekaj let svetovalec predsednika uprave, kjer je imela samo divizija za embalažo prek milijarde evrov letnega prometa.
V preteklih 26 letih sem največ časa delal v kartonažni in kovinsko-predelovalni industriji, bodisi kot poslovodja bodisi kot industrijski svetovalec. Saniral in revitaliziral sem več kot 24 tovarn ali poslovne sisteme znotraj tovarn po vsej Evropi – od Poljske do Turčije, od Bolgarije do Nemčije, od Romunije do Avstrije ter na ozemlju bivše Jugoslavije.

- Od leta 2013 ste dejavni v podjetju v Sevnici, kjer ste v zadnjih petih letih prav tako spisali uspešno zgodbo.
Poslovno-poklicni tempo je bil v nekem trenutku prehud in sem si zaželel umiritve. Spomnim se, da sem nekega oktobra naštel več kot 30 poletov v enem samem mesecu in sem si dejal, da je tega dovolj. Na neki točki se človek tudi naveliča živeti po hotelih.
Spoznal sem avstrijske delničarje tovarne v Sevnici, ki se v svoji diviziji ukvarja z izdelavo transformatorskih ohišij in drugih jeklenih konstrukcij. Tovarna je bila v težki situaciji, še posebej po finančni in gospodarski krizi leta 2008/2009. Ni bilo jasno, ali 200 delovnih mest ohraniti ali tovarno prepoloviti ali celo zapreti. Skupaj s člani uprave sem ocenil, da ima podjetje vendarle potencial. Odkar sem leta 2013 prevzel vodenje tovarne, smo naredili pomembne korake v smeri vzdržnosti in trajnega razvoja podjetja. Zaradi povečanega obsega dela smo zaposlili dodatnih 100 ljudi in za okoli 50 odstotkov dvignili promet. Na podlagi dobrih poslovnih trendov in učinkovite vizije smo prepričali lastnike, da postavijo še eno tovarno v Bosni in Hercegovini, kjer je danes, po zgolj štirih letih, 180 zaposlenih.

- V gospodarskem in poslovnem svetu gre za ustvarjanje dodane vrednosti, ustvarjanje delovnih mest in nenazadnje tudi dobička. Ob tem smo v Sloveniji na točki, ko se trenutna vlada zelo nespretno, celo kritično obnaša do podjetnikov in gospodarstvenikov. Kakšen je vaš komentar na to?
Nelogično je, da je skrajna levica jeziček na tehtnici in se mi to zdi, razvojno gledano, slabo za Slovenijo. Nočem biti preveč kritičen, vendar ne more nekdo, ki še nikoli ni delal ene same ure v realni ekonomiji, ukazovati, kako naj gospodarstvo deluje. Žalostno je gledati, kako taki ljudje odločajo. To ni samo neprimerno, ampak je zamudno in razvojno vrača Slovenijo na izhodišča. Napad na podjetnike kaže na to. Problematično je, da je prva skrb v Sloveniji, kako bomo prerazporedili ustvarjeno, namesto da bi bila prva skrb, kako bomo vrednost nacionalnega proizvoda podvojili, potrojili.
V Sloveniji bi lahko bilo precej drugače. Problem je volilno telo, ki mu manjka politična ozaveščenost. Ljudje so se navadili, da ne razmišljajo s svojo glavo. Razlog je tudi občutek, da ni možno vplivati na politične odločitve, kar je seveda zmotno.
To, kar se dogaja, ni dobro in ni prav. Gre za svojevrsten fenomen, da se ob vsakih volitvah pojavi nova politična stranka, ki zmaga in prevzame vodenje vlade. Tega ne zaslediš nikjer na svetu. Problem vidim tudi v politični razdrobljenosti, kar je posledica volilnega sistema. Za Slovenijo bi bilo veliko bolje, ko bi imela večinski volilni sistem. Korektiv so volitve, a naj tisti, ki vlada, resnično vlada.
V jedru je mogoče težavo opisati tudi tako: Janez Janša, eden zelo redkih politikov, ki razmišlja, govori in deluje državniško, je sistemsko onemogočen. In čeprav je večina državljanov katoličanov, na volitvah neprekinjeno zmaga politična levica. Pa naj kdo razume, če lahko.

- Ključno vprašanje je, zakaj je v Sloveniji tako težko biti uspešen v odnosu do ljudi, družbe in splošnega pojmovanja uspešnosti.
Ko sem začel z delom v Sloveniji, sem bil presenečen, kako močno je bila pri direktorjih firm zasidrana zamisel o koristi dogovorne ekonomije. Konkurenčna podjetja naj bi si razdelila trg, kupce, prodajne teritorije. Pač na osnovi nekega dogovora, brez upoštevanja tega, kaj si posamezni kupec resnično želi. Mogoče pristaja na kvaliteto naših izdelkov, na našo odzivnost, na naše cene. Zakaj bi ga potem, dogovorno, izročali storitvam konkurence? Prosti trg takšnih omejitev ne pozna. Vsak ima pravico odločati, s kom bo trgoval in s kom tega ne želi početi. Danes je vsega tega manj, a skeptičen odnos do podjetnikov, ki se želijo s svojo idejo in prodornostjo uveljaviti na trgu, pri ljudeh ostaja. Tudi zaradi miselnosti mnogih, da so podjetniki že po naravi izkoriščevalski, sebični, pohlepni. Nekateri so, a ne vsi. Večina podjetnikov, ki se je uveljavila v preteklih letih, se je uveljavila na pošten način.
Seveda Slovenijo med drugim še čaka korenita davčna reforma in reforma trga dela. Problematičen je sistem uravnilovke, ki se še kar vleče skozi plačni sistem podjetij in ne prinaša koristi nikomur – ne slabemu delavcu, ki je nagrajen, ne dobremu, ki je vpet v uravnilovko, ne delodajalcu, ki mu zaradi izenačenja zaposlenih bežijo dobri kadri ali pa ti postanejo predragi, če so izven normiranega sistema in tako podvrženi hudi davčni progresiji. Slovenija je tako dežela povprečno plačanih ljudi, tudi če so med njimi vrhunski kadri, kar je z razvojnega stališča nevzdržno stanje.
- Ustaviva se ob besedi uspeh – priča smo dvojnim merilom, ker si tako politika kot tudi ljudstvo želi recimo uspeha športnikov, ko pa gre za uspeh podjetnikov, je ta največkrat viden negativno. Zakaj bi podjetniku moralo biti skoraj nerodno, če je poslovno leto končal z dobičkom?
Da, na žalost je res tako, da se dobiček razume kot nekaj negativnega. Vendar je jasno, da je sleherni dobiček potreben vsaj iz treh razlogov: treba je financirati podražitve prihodnjega obdobja, brez investicij ni razvoja in vložena sredstva se morajo obrestovati, v primeru podjetja pač skozi dividende delničarjem. Vse drugo nima logike oz. je klic prislovičnemu stricu iz Amerike, da v družbo vsako leto pošilja svež denar. Pregovorna zavist do uspešnih podjetij je tu na žalost velika miselna bariera, a brez dobička ni podjetništva, ni novih služb, niti blaginje.
- Nadaljujva s temi mislimi še malce na področju krščanske vere. V zadnjih letih je bilo zaslediti kar nekaj okroglih miz, kjer se je poskušalo prikazati, kako si podjetništvo in krščanska vera nista v nasprotju in se ne izključujeta. Kako vi vidite ta odnos?
Moja trditev je, da si boljši podjetnik, če si kristjan. Vera v Kristusov nauk daje najboljšo osnovo za moralni pogled na svet. Lahko si seveda prodoren podjetnik brez osebne vere, a ne boš imel trajnih uspehov. Trajni uspeh je treba pravilno razumeti – ne gre ga enačiti s trenutnim položajem podjetnika, z njegovim zdajšnjim javnim ugledom in vplivom. Gre za uspeh, ki gradi občestvo na dolgi rok in daje osrednje mesto človeškemu dostojanstvu. Za tovrsten uspeh je značilno, da živi iz vzajemnosti, da je zavezan poštenju in volji po trajnosti. Podjetje, ki ga preveva takšen duh, ima moč, dinamizem in bo premagovalo vsakokratne ovire. Vse to pa odpade, če stavijo vodilne ekipe v podjetju na partikularne interese, na sebičnost in koristoljubje, na malverzacije vseh vrst. Teh praks sem videl veliko in se nikoli ne končajo dobro. Poglejte samo število prodanih slovenskih podjetij.
Vsa razlika je v tem, ali želim biti kot podjetnik pravičen, pošten in dober ali pa lovim na poligonu podjetništva le svoje koristi ali koristi skupine, ki ji pripadam, ne glede na potrebe, pravice in želje drugih deležnikov v procesu delovanja. Biti kristjan v delovnem okolju, ki proizvaja, je conditio sine qua non za ustvarjanje lepega, dobrega in koristnega, s tem pa tudi trajnega. Nič, kar je namreč izklesano iz ljubezni, pa čeprav gre za suhoparno poslovno odločitev, se ne konča v pozabi, ampak vzklije kot navdih. Mnogokrat izven podjetja, šele po letih, v drugih oblikah in okoliščinah, a vendar vzklije in živi.
- Kljub vašemu delu in raznim funkcijam, ki ste jih opravljali, ste uspeli pripraviti knjigo Zasidran v veri. Kako ste ob vsem tem delu našli tudi čas in navdih, da ste pripravili kar obsežno prozno delo?
Šlo je za skrito željo, ki je bila prisotna zadnjih nekaj let. Vedno sem rad pisal, bil sem urednik Celovškega zvona, v ZDA sem objavljal komentarje v New York Timesu, Los Angeles Timesu in drugih časopisih, pa tudi prispevke v evropskih, predvsem avstrijskih in slovenskih tiskanih medijih.
Pri knjigi Zasidran v veri gre za razmišljanja človeka, ki išče duhovno dimenzijo opisanih pojavov, življenjskih prilik in tem. Skozi prizmo krščanskega navdiha sem skušal odstreti pogled na bistva bistvenih stvari, kot se mi izrisujejo. Kaj mi pomeni žalost, sreča, bolečina, krivica, sem se spraševal? Kaj je pomen očetovstva, materinstva? Kako proslavljati Boga? Kaj reči o vojni, o prostituciji in pornografiji? Postavil sem si za cilj, da bi bil v pričevanjih neposreden, jedrnat in iskren. In da noben zapis ne bi presegel ene strani, kajti odmerjena beseda nosi v sebi poseben naboj. Na začetku nisem želel, da bi bila knjiga preveč poduhovljena, a dlje ko sem pisal, bolj sem spoznaval, da ne morem brez duhovnosti. Vleklo me je v objem višjega spoznanja. Zato sem svoje besedilo poimenoval duhovno prozo in izbral podnaslov: Kako je mogoče s pomočjo duhovne proze najti Boga? Sam naslov pa pove, da če si zasidran v veri, potem ti je laže živeti, laže najdeš svoj prostor v svetu, veš, od kod izhajaš in kam si namenjen. Hvaležen sem tudi p. Miranu Špeliču, ki je dodal spremno besedo in zapisal, da kdor zna in hoče, lahko s temi mojimi besedami moli, kdor pa ne zna, se lahko z njimi moliti nauči. Kaj več bi si težko želel. Več ni mogoče pričakovati.
- Zasidranost se lahko razume kot trdnost, ob kateri nas razne situacije ne odnesejo na stranpoti. Je to odgovor tudi na prejšnji opis dogajanja na ravni podjetništva – da naj ne prevladajo interesi, ki vodijo s prave poti?
Ne trdim, da so teksti vrhunec razumevanja in misli, čeprav si želim, da se zmorejo dotikati ideala, ampak jih jemljem kot povod in ponudbo za razmišljanje. Gre za notranje približevanje nadnaravnemu, Božjemu.
Z mojim poslovnim delom knjiga seveda nima neposredne povezave, čeprav sem imel, ko sem jo zlagal, v mislih predvsem podjetnike, gospodarstvenike, ljudi, ki so se oddaljili od svoje vere in so nedeljski kristjani ali pa nikoli niso verovali.
Predvsem v poslovnem svetu doslej – na žalost – nisem naletel na ljudi, ki bi hoteli pričevati za Boga. Mogoče tudi zato, ker je vprašanje verske orientacije v gospodarstvu odrinjena tema. Poslovne odločitve uprav ali izvršnih direktorjev tako ostajajo racionalno razložljive, a so pogosto brez patine modrosti ali pravičnosti v širšem pomenu besede.
S to knjigo sem hotel predstaviti nov pogled na stvari: da si namreč le toliko človek, kolikor si človek moralnega kompasa. Posebno kot podjetnik. Zasidranost v veri, v dejavni veri, nam ta kompas posreduje.

dr. Peter Millonig,
koroški Slovenec, se je rodil v Celovcu. Odraščal je v slikoviti Ziljski dolini. Njegova mati, Ljubljančanka in učiteljica, je na Koroško prišla leta 1945. Tam se je naučila nemščine in ponovno opravila vse izpite, da je lahko poučevala na dvojezičnih šolah. Z očetom sta bila pedagoga, kot oba brata kasneje – vsi moški v družini so postali ravnatelji dvojezičnih šol.
Peter, najbolj izobraženi član družine, je šel svojo pot in postal pravnik in ekonomist. Po končani slovenski gimnaziji je pričel študij na Dunaju. Tam je doktoriral leta 1981. Nekaj let po tem je še opravil magisterij iz poslovnih ved v švicarski Luzani. Svojo ženo, Janico Lidijo Bevec, je spoznal pri svojih 17 letih, ko je 1974 s celovškim pevskim zborom Jakob Petelin Gallus gostoval pri Slovencih v Severni Ameriki.
Poklicno se je posvečal podjetništvu in se večino časa angažiral v kartonažni in kovinsko-predelovalni industriji. Poleg svojega dela je bil kratek čas ob osamosvojitvi Slovenije uradni predstavnik Republike Slovenije v Washingtonu. To funkcijo je opravljal brezplačno.
Z ženo živita v Ljubljani in Washingtonu, dve odrasli hčerki, obe poročeni, pa prebivata v ZDA.

ERJAVEC, Matej. (Gost meseca) Ognjišče, 2018, leto 54, št. 11, str. 8-13.

Kot smo obljubili v decembrski številki Ognjišča (Ognjišče 12/2018 str 28-31), bomo na spletu objavili daljši zapis pogovora z gospo Anko Oblak, ki je gospodinjila duhovniku Francu Špeliču, ki je imel videnja ter bil stigmatik. Sama gospa Anka Oblak (Boršt 3, Bizeljsko) pravi, da po smrti Očeta Špeliča lahko govori o teh stvareh, saj je Marija očetu Špeliču naročila, naj se ne izpostavlja, ampak naj ostane skrit. Sedaj se on ne postavlja več v ospredje. Zapis je nastal po pogovoru z gospo Anko in ga ni avtorizirala. Tudi ni lektoriran. Zadnjo sodbo o teh dogodkih in pojavih prepuščamo Cerkvi.
»Februarja leta 1997 sem očeta Špeliča (tako gospa Anka imenuje duhovnika Špeliča, včasih mu pravi tudi očka) prvič videla na Kureščku, ko je maševal, a nisem vedela, kdo je in kakšno poslanstvo ima. Podpiral ga je salezijanec g. Košir. Imela sem občutek, da okrog njega žari.«
Čez teden je šla na romanje v Sveto deželo in sicer bolj iz radovednosti, kakšna je in ne toliko iz verskega vidika. Gospod Špelič ji ni šel iz glave. Po nasvetu voditelja romanja, pokojnega duhovnika Francija Vrhunca, je kupila svečke in rožne vence in jih nosila s seboj, da bi jih potem poklonila ljudem, ki jih nosi v srcu. En rožni venec pa je vtaknila v žep. Še danes ne ve zakaj. Na vsakem svetem kraju ga je polagala na oltar z upanjem, da bo »debel« od blagoslovov. Ta rožni venec je namenila gospodu Špeliču, saj je menila, da je že tako star, da ne bo nikoli videl Svete dežele. Ob vrnitvi je poklicala g. Koširja s prošnjo, da bi ji dal telefonsko g. Špeliča. A se ta je kar izmikal, dokler mu ni povedala, da bi mu rada samo izročila rožni venec iz svete dežele. Dobila je telefonsko številko in ga poklicala. Še danes ne more pozabiti, kakšen glas se ji je oglasil. »Kot iz groba!«. Povabil jo je k sebi v župnišče v Zalog. Najprej je menila, da gre za potegavščino in mu je to tudi povedala, da pozna Zalog (pri Ljubljani) in da tam ni nobene cerkve ne župnišča. Oče Špelič pa ji je razložil, da biva v Zalogu pod Krvavcem.
Ko je prišla tja, je našla zaklenjena vrata. Pustila mu je rožni venec ter listek z nekaj prijaznimi besedami in telefonsko številko. Ob vrnitvi v Ljubljano jo je oče Špelič poklical, se opravičil in jo spet povabi k sebi. Ponovno ga je obiskala. »Ko sem ga videla, sem se zgrozila: ležal je nemočen v kuhinji, brez tiste svetlobe, ki sem jo videla na Kureščku. Bilo je v prvi polovici septembra in je bilo že mrzlo.« Pogovarjala sva se o Sveti deželi, prosil me je, naj mu grem dvignit pošto v Cerklje. Ob koncu sem mu dala telefon z besedami: 'Če boste kdajkoli kaj rabil, me lahko pokličete. Sem vam na voljo, da vas kam peljem.'« Začela ga je voziti na Kurešček, k zdravnikom ...

DOŽIVLJANJE KRISTUSOVEGA TRPLJENJA
»Stalno pa sem si mislila: Če peljem tega človeka k morju, bo spet lahko hodil.« Odmevale so ji besede njenega očeta: »Anka, pelji me v Poljane, tam se bom pozdravil.« In maja je tudi očeta Špeliča peljala k morju in ostala tam mesec dni. Maševal je v hiši in dejansko tam spet začel hoditi. Ni več rabil vozička. »O njem nisem vedela nič razen imena, priimka in da je duhovnik. Nisem pa vedela, da je bil poročen in da ima hčerke in vnuke. Nisem ga namreč nič spraševala. V četrtek mi je dejal, da naj ne vstopam v sobo in karkoli bom slišala, ne smem vstopati. Držala sem se tega navodila, a slišala vse. Kako je ta človek kričal! Nisem vedela, kaj se dogaja. Doživljal pa je Kristusovo trpljenje. Bičan je bil! V četrtkih, petkih in sobotah je od 8. do 10. doživljal Kristusovo trpljenje. Podobno kot p. Pij. Nastala je tišina in takrat sem vstopila v sobo. Našla sem ga, kako je ležal kakor v nezavesti. Komaj sem ga zdramila! Dala sem mu piti, a si ga nisem upala nič vprašati. V petek in soboto se je vse ponovilo. Naslednji teden mi je že prej povedal, da se srečuje z Marijo in da mu je ona rekla, da sem lahko poleg, če bom lahko zdržala. Če ne bom, lahko odidem. In jaz sem bila pri njem. Najprej sem sedela, ko pa je prišlo do trpljenja, ne vem, kako sem prišla na kolena, saj nikoli prej nisem mogla poklekniti in še danes ne morem. Nazadnje sem napol ležala in kot zmešana kričala na Boga, naj mene muči, ker sem grešnik, ne pa njega, ki mu ni nič naredil. On je takrat trpel križanje. In spominjam se, kako je zavpil: Potegni! Pribij! Pribij! Strahotno je bilo to poslušati! Mislila sem, da bom umrla od groze. Marijo je izročil apostolu Janezu. Vse, kakor v evangeliju. Potem je glavo nagnil in dejal: Končano je. Nisem se ga upala dotakniti. Dvignila sem se in ga začela otipavati, ker sem mislila, da je umrl. Tudi dihal ni. Potem je zadihal in se mi zahvalil, da sem bila z njim. Čutil je, da ni bil sam, mene pa je bila groza. Potem sem bila lahko vedno ob njem. Čeprav sem že vedela, kaj bo, me je bilo vedno znova groza. Velikokrat je v trpljenju govoril, včasih aramejsko, včasih slovensko. Pozneje sem pisala v zvezek, kar sem slišala, kajti kmalu po tistem mu je Marija naročila, naj pišem dnevnik, kar bom ob njem doživljala. Ne kar bi mi on ali kdo drug rekel, ampak, kar bom jaz doživela. Do njegove smrti sem spisala pet debelih rokovnikov. Ti so sedaj pri Stanku Marsiču, ki je predsednik Centra Kurešek. Po očetovi smrti sem jih oddala v župnišče in od župnika zahtevala potrdilo. Pred smrtjo nisem nikoli nobenemu ne povedala ne pokazala nič. Prav tako sem izročila očkove dnevnike. Kaj je v njih, ne vem, kajti nikoli si nisem upala pogledati, kaj je v njih, čeprav sem velikokrat šla mimo njih.
Očka je bil težek bolnik, astmatik, zato sva začela iskati, kje bi laže živel. Kupila sem aparat, ki mu je pomagal dihati. Večkrat me je prosil, da bi prišla k njemu za gospodinjo. Jaz sem vzrojila, da me ne bo zaprl v župnišče. Takrat sem menila, da sem nekaj, saj sem bila predsednica vrtičkarske univerze, predavala sem po Sloveniji in tujini ... On mi je mirno dejal: Marija mi je rekla, naj te vprašam, a te ne smem nič siliti. Sama se boš odločila. Danes me je tega sram, a tako je bilo. A avgusta leta 1997 sem ostala pri njem in mu začela gospodinjiti. To je bil klic, kajti takrat se je ponesrečila moja mama, jaz pa sem ostala pri njem in se vozila od njega k mami pomagat.
Leta 1998 sva bila spet v Poljanah pri morju. Delala sem na vrtu, ko je prišel iz hiše, je ves žarel. Vedela sem, da je videl Marijo. Povedal mi je, da mu je rekla, da bi rada imela tukaj kapelico. Potem mi je pokazal, kje: na skali barake, ki je bila polna najrazličnejše šare. Seveda sem se zopet razjezila, a sem se v enem tednu tudi »zmedila«: Če hoče Marija imeti kapelico, jo bom jaz naredila. To je bilo jeseni, drugo leto je bila kapelica narejena po skici, ki jo je očka narisal.

SELITEV NA BIZELJSKO
Iz Zaloga sva šla na Žalostno goro pri Preserju, kjer sva ostala samo deset mesecev. Zato sva morala vse stvari prepeljati v moje stanovanje v Ljubljano in iskala neko hišo v kraju, kjer bi mu podnebje odgovarjalo, da bi laže dihal. Čez čas me je poklicala gospa, ki je hodila na moja predavanja in dejala, da je neka zidanica na prodaj. Neki zdravnik bi jo rad prodal, pa ne dobi kupca. Ko smo prišli sem (na Bizeljsko), je šel očka okrog hiše in dihal. Mislila sem, da mu bo slabo, pa je dejal: 'Tukaj je tak zrak, da ga jem! Do konca pljuč ga vdihnem!' Videla sem, da mu podnebje odgovarja. Potem je molil in vprašal, če je to kraj, kjer naj bi bival. Dobil je odgovor - pa ne vem, ali od Marije ali nadangela Gabrijela, tudi s tem je govoril-, naj to vzame, a naj ne prosi ničesar več. To pomeni še kakšen drugi kraj, kjer naj bi se naselil. Hitro sem prodala svoje nepremičnine v Ljubljani in začeli smo obnavljati in dozidavati. Zdravnik, ki nama je prodal zidanico, nama je pomagal dobiti mojstre in tako sva se leta 2001 že vselila v hišo. Leta 2004 smo dozidali kapelo z 32 sedeži, kjer je maševal. Ker je zaradi bolezni - vmes je doživel sladkorno komo - zelo težko hodil po stopnicah, smo mu naredili sobo ob kapeli.«

PISATELJ ALOJZ REBULA IN OČE ŠPELIČ
Pogovor z gospo Anko je potekal po smrti pisatelja Alojza Rebule in Anka je bila z njim povezana: »Očeta Špeliča sem nekajkrat peljala v Loko, kjer je pisatelj zadnja leta bival. Tudi on je bil pri nas. Z očkom sta si bila zelo blizu. Po očkovi smrti sem ga obiskala in skoraj cel dan sem bila pri njem. Spraševal me je vsemogoče stvari o očku. Ker sta si bila tako blizu, jaz nisem čutila, da bi mu česa ne smela odkriti. Ob slovesu mi je dejal: 'Za očeta Špeliča ni treba moliti, ker je že v nebesih, ampak molite, da bo Cerkev začela postopek za njegovo beatifikacijo.'

TA ČLOVEK VSE VE
Od decembra leta 1997 sem se ga začela bati. Imela sem oddaje o vrtičkarstvu na Radiu Ognjišče in v adventu sem od tam skočila še k spovedi k frančiškanom. Menila sem, da pri njem ne morem opraviti spovedi. Vrnila sem se v Zalog. Ko me je zagledal, mi je dejal: 'Kako sem te vesel danes.' Vprašala sem, a zato, ker sem se tako hitro vrnila?' 'Ne, zato, ker si opravila tako dobro spoved.'« Anka se je zdrznila. Povedal ji je še, da je bila pri frančiškanih, na moški strani v tretji spovednici pri p. Miranu Špeliču! Sedaj se je Anki zdelo že preveč in je vzkipela: »Če si duhovniki vse poveste, potem se vrnem domov in tudi k maši ne grem več. »To ga je zelo prizadelo in zagotovil je, da patra ne pozna in ga ni nikoli videl. Poklicalo ga je v kapelo, naj gre molit, ker sem jaz v spovednici. Med molitvijo mu je bilo vse to dano videti. Šlo je za nadnaravni dar. Od takrat sem se ga pravzaprav malo bala. Mislila sem si, pa saj ta vse ve, ve, kaj mislim. Obenem pa sem ga izredno spoštovala. In tudi služila sem mu in ni je bilo stvari, ki je ne bi zanj naredila. Na jezik pa sem izredno pazila!«

OČETOV BRAT JANEZ
Oče Špelič je imel brata Janeza, ki je mlademu Špeliču pri partizanih dejal, naj si zapomni, da Bog je, in so ubili partizani na Krimu. »Ko sva bila z očkom na Sveti gori, je prišla neka gospa na razgovor in dejala, da ve, kje je padel njegov brat in mu lahko pokaže kraj. Žal takrat on ni mogel več hoditi po hribih, da bi obiskal tisti kraj.«

KRISTUSOVE RANE
»Rane so se mu odpirale v četrtkih, petkih in sobotah, ko je doživljal Jezusovo trpljenje. Najhuje je bilo v postu.
Ko se mu je Marija nehala prikazovati na Kureščku, mu je sporočila prinašal nadangel Gabrijel. Vprašal ga je, ali sprejme novo obliko trpljenja. Govorila sva o tem in ko me je vprašal, kaj bi jaz odgovorila, sem dejala: Če bi mene vprašala tako visoka instanca, bi ne mogla reči ne. 'Jaz tudi ne bom,' je bil njegov odgovor. Rečeno mu je bilo, da bo to trpljenje hujše in dolgotrajnejše kot karkoli. In res je bilo hudo. Doživljal je bolečino Kristusovega trpljenja. Po cele tedne je trpel in krvavel. Zgodilo se je, da je padel med kosilom na tla. Vedela sem, da doživlja trpljenje. Jaz sem med tem časom morala po Marijinem naročili moliti žalostni del rožnega venca. Skupaj sva po njenem naročilu tudi morala moliti brevir. Ko mu je vid opešal, sem med mašo stala za njim, mu odpirala knjigo, pokazala, kje mora brati.
Dolgo nisem smela slikati ran. Držal se je naročila, naj ostane skrit. Samo dvakrat je dovolil. Enkrat sem opazovala. Pri križanju je koža na mestih, kjer je bil Jezus pribit, počasi izginjala kot bi neka žival jedla meso. Ni pa kri tekla ven. To je bilo hudo gledati, tako hudo, da sem že jaz čutila bolečino. Strašni so bili tudi hudičevi napadi. Podobno kot pri sv. Arškem župniku. Tudi njemu je hudič posteljo sežgal. Ponoči sem se zbudila, ker je smrdelo po dimu. Skočim pokonci gledam po celi hiši, nikjer nič. Grem v njegovo sobo. Sedel je že na postelji. Sprašujem, kaj se je zgodilo, on pa čisto mirno reče: hudič mi je zažgal posteljo. Velikokrat je bil tepen in dobil takoj potpludbe, mi jih čez nekaj časa.«

zapisal: Božo Rustja