Ameriška akademija filmskih umetnosti je za najboljši film leta 2018 (Oskarja) izbrala biografsko dramo Zelena knjiga, zgodbo o temnopoltem pianistu in njegovem belopoltem šoferju ter varnostniku. Zelena knjiga je odnesla še dva oskarja: za najboljši izvirni scenarij in najboljšega stranskega igralca (Mahershal Ali). Film Zelena knjiga je Aljoša Rehar (ki, mimogrede, piše o filmu v Ognjišču že od leta 2001) predstavil v  Ognjišču za marec, ki je pred kratkim izšlo.

REHAR, Aljoša., (Film), Ognjišče (2019) 03, str. 88-89.

mladinska priloga

Načrt za postni trening

priloga

Leto Valentina Vodnika

gost meseca

Tomaž Merše

Preberite več: Marec 2019

* 18. februar 1918, Sv. Katarina pri Zadru; 20. oktober 2000, Maribor

Betlehemski čudež

Zdenko Lovše je svojo življenjsko pot, na katero je stopil 18. februarja 1918 v Zadru, kjer je bil takrat v službi njegov oče, dokončal 13. oktobra 2000 na Dunaju. Čutil se je Mariborčana, kaj­ti njegovi so se leta 1923 naselili v štajerski metropoli. Po kon­čani gimnaziji je vstopil v mariborsko bogoslovje in bil v vojnih razmerah zaradi pomanjkanja duhovnikov, ker so jih Nemci izgnali, pred koncem študija posvečen v duhovnika 18. maja 1941. Po posve­čenju je pomagal v škofijski pisarni in opravljal duhovniško služ­bo pri Sv. Petru pri Mariboru, dokler ga niso Nemci leta 1942 za­prli. Dvakrat je stal z zavezanimi očmi v vrsti talcev, toda Bog ga je rešil.

 Po vojni je bil nekaj časa profesor verouka na gimna­ziji in duhovni pomočnik pri Sv. Rešnjem telesu v Mariboru, dokler ga niso zaprli. Po zaporih v Ljubljani, na Žalah in v Medvodah je bil imenovan za škofijskega arhivarja in nato za župnijskega upra­vitelja v Gornjem Gradu. Pri njegovem delu so ga na vse načine ovi­rali, zato se je leta 1959 preselil v Avstrijo. Kot župnik je de­loval v okolici Innsbrucka in v dunajski nadškofiji. Leta 1962 je na bogoslovni fakulteti insbruške univerze promoviral za doktorja bogoslovja. Kot upokojeni župnik je do svoje smrti živel na Duna­ju, vstajenja pa čaka na božji njivi na Gorci - pri Sv Petru pri Mariboru, kjer so ga pokopali 20. oktobra 2000.

Ko smo se vrnili s težkega dela, je bil že sveti večer. Ne poznam ga, ki bi mogel opisati to čudovito blaženo stanje, ki se je raz­lilo po vseh barakah. Bog sam ve, kakšni spomini so napolnjevali srca očetov, bratov, nedolžnih in zadolženih kriminalcev, Ciganov, južnih bratov... Posebno pa so doživljali božični večer moji so­bratje, ki bi to noč stali pred oltarjem in obhajali polnočnico.
Duhovniki nismo imeli svoje barake, ampak so nas namenoma raz­kropili, da smo bili še bolj osamljeni. Bilo nas je enaindvajset: jezuiti, lazaristi, razni profesorji...
Po neužitni "čorbi", ki naj bi bila večerja, je bila zapoved: "Pogasi luči! Spanje!" Luč za lučjo je ugašala in neusmiljena tema je objela taborišče sredi gozda. Le ena baraka je svetila in iz nje je zadonelo:"Sveta noč, blažena noč..."
Takrat se je prebudilo celotno taborišče. Kakor na povelje so se ponovno začele prižigati luči, čeprav se je iz stolpov oglaša­lo:"Pogasi luči! Tišina!"
Glasovi arestantov so se pridružili knapom in začelo se je ro­manje v tisto barako, kjer je stalo božično drevesce, razsvetljeno s svečkami, jaslice ob častni straži trboveljskih rudarjev.
Božične pesmi so se vrstile druga za drugo. V baraki so kuhali čaj (kdo ve, kje so ga dobili) in ga delili v majhnih ameriških dozicah za kavo. Bile so prave bratske agape. Celo muslimani so se ta večer čutili eno z nami, ki smo se radovali božjega rojstva.
Od duhovnikov ni nihče poromal k jaslicam, ker so se upravičeno bali, da bi ves sum padel nanje, saj so imeli jezuite še za poseb­ne "hudiče" in sva jim bila kos samo še dr. Dokler in jaz. Edini, ki ga je radovednost premamila, je bil lazarist Čontala. Ta je oz­nanjal in pripovedoval drugim sobratom o čudežu na betlehemskih poljanah v Medvodah...
Slavje je trajalo vso noč, do jutranje zore, ko smo videli, da je taborišče obdano z dodatnimi vojaškimi enotami, ki so imele strojnice. Ozna je to smatrala za očiten upor kazenskega tabori­šča. Na sam božični dan ni smel nihče iz barake in tako je po sili razmer postal prost dan.
Začelo se je zasliševanje. Posebna komisija oznovcev je prišla v rudarsko barako. Prvo povelje je bilo: "Skini jaslice in božično drevo!" Odgovorilo jih je štirideset: "Nam niso napoti!"
Nato se je oglasil nekdo: "Radi bi videli tistega, ki bo prvi zagrabil." Bili so kot en mož - železna falanga. Drugo vprašanje: "Kdo jih je postavil?" Kakor eden so odgovorili: "Ne vemo." Ozna je pozvedovala naprej: "Ko ste prišli z dela, jih še ni bilo. Torej jih je moral nekdo postaviti. Kdo?"
"Bile so tukaj!"
Ker množično zasliševanje ni prineslo nikakega uspeha, so se lotili posameznikov in skušali izigravati enega proti drugemu. Ker pa ni bilo izdajstva, so rekli, da so to gotovo organizirali farji. Zato so morali na zaslišanje vsi duhovniki. Toda nihče ni imel pojma, kdo bi to bil. Huda je bila nevihta in razburjenja nič koliko, pa je šlo vse mimo. Jaslice so ostale v baraki rudarjev na častnem mestu do novega leta in so jih ves čas pridno obiskovali. Kdo jih je po­spravil in kam, se ni vedelo.
Sveta noč, blažena noč, vse že spi, je polnoč... kakšna je tvoja moč!

ČUK, Silvester. Zdenko Lovše. (Pričevanje). Ognjišče, 2001, leto 37, št. 1, str 27.

V medijih sem prebral, da Cerkev v Sloveniji ni upravičena do gozdov, ki jih je dobila po zakonu o denacionalizaciji, saj je te gozdove že enkrat prodala in torej niso bili njeni. Zakaj potem vračati nekomu nekaj, kar ni bilo njegovo. Še v nobenem katoliškem mediju nisem zasledil odgovora na to. Najbrž zato, ker je to res in je bolje, da molčite o tem, ker če bi kaj napisali, bi morali napisati, da je Cerkev po krivici dobila gozdove. Sploh se mi ne zdi pravično, da kakršnakoli organizacija, kaj šele Cerkev, vzame, kar ni njeno. Tako ne živi tega, kar uči, to je pravičnosti. Kako bo učila potem druge pravičnosti, če še sama ni pravična? Morda napisano zveni ostro, a sem napisal tako, kakor mislim, da je prav.
Ranko

Imate prav, da ne pišemo o gozdovih, ki mimogrede imajo točnega lastnika – ljubljansko nadškofijo. Vaše pismo sem ‘založil’ in skoraj pozabil nanj do nedavnega, ko je Tiskovni urad Slovenske škofovske konference (10. novembra 2018) pojasnil zadevo s prodajo in vračilom gozdov. Takole so zapisali: »Potrebno je tudi opozoriti na napačno trditev …, da je Cerkev gozdove na Pokljuki prodala leta 1858 in naj zato ne bi bila upravičena do vrnitve v okviru denacionalizacije. Dejstvo je, da jih je takrat Škofija Brixen prodala industrialcu Ruardu, ki jih je že leto kasneje prodal Kranjski industrijski družbi. Ker je industrijska družba zašla v poslovne težave, ji je leta 1895 finančno pomagal Kranjski verski sklad tako, da je od nje odkupil pokljuške gozdove in ji zagotovil potrebna finančna sredstva. Verski sklad je bil namenski sklad za financiranje duhovnikov, sakralnih stavb in konfesionalne dejavnosti Katoliške Cerkve. Njegovo premoženje je bilo sestavljeno iz premoženja samostanov, ki sta ga v 18. stoletju podržavila cesarica Marija Terezija in cesar Jožef II. Prav to premoženje verskega sklada (skupaj s pokljuškimi gozdovi) je leta 1918 po razpadu Avstro-Ogrske monarhije preko sukcesije prešlo na Kraljevino Jugoslavijo. Kraljevina je z državno uredbo z zakonsko močjo premoženje verskega sklada prenesla na Škofijo Ljubljana, ker v nasprotju z razpadlo državo ni omogočala celovitega javnega financiranja duhovnikov, sakralnih stavb in konfesionalne dejavnosti Katoliške Cerkve, premoženja Kranjskega verskega sklada pa je bilo namensko oblikovano prav za te potrebe. Prenos je bil opravljen na podlagi pooblastila iz Finančnega zakona. Pravnost te transakcije oz. skladnost z ustavnim redom Republike Slovenije je potrdilo Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbah U-I-107/96, U-I-25/97 in U-I-121/97. Tako je Nadškofija Ljubljana postala zgodovinsko in pravno utemeljena denacionalizacijska upravičenka do gozdov na Pokljuki.«
Morda prav ta primer kaže, kako velikokrat Cerkev, oziroma kakšno cerkveno organizacijo v javnosti obdolžijo neke nepravilnosti, čeprav to ni resnica in potem tudi pri vernih ljudeh povzročijo reakcije, podobne vašim, ki bi bile poponoma upravičene, če bi trditve nekaterih medijev bile resnične. Zato je prav, da ne verjamemo vsega, kar o Cerkvi poročajo nekateri mediji, ampak stvari preverimo.

RUSTJA, Božo. (Pisma). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 1, str 65.

Prijazna, pristna in preprosta glasbenica, Nina Strnad, spada med najboljše slovenske vokalistke. Ljubezen do jazz glasbe jo je peljala tudi čez mejo ter ji prinesla mnoge glasbene nagrade. Eden izmed zadnjih Nininih projektov je bilo snemanje albuma Trenutki z Jožetom Privškom, ki ga je pred kratkim izdala z Big bandom RTV Slovenije. Več o pevki, njeni strasti do jazza in glasbe nasploh ter o tem, kaj ji pomenijo prazniki, lahko preberete v spodnjem intervjuju.

- Nina, spadate med najboljše slovenske vokalistke. O tem pričajo tudi razna priznanja z glasbenih festivalov oz. tekmovanj. Zanima pa me, kdaj ste se zaljubili v jazz glasbo in se odločili, da boste svojo kariero gradili na tej glasbeni zvrsti.
Moja ljubezen do jazza sega nazaj v čas pubertete, ko sem spoznala svojo dolgoletno mentorico Nado Žgur. Ona mi je jazz pobliže predstavila in me vpeljala v čudoviti svet tega žanra.

- Kaj je prva asociacija, ko pomislite na besedo jazz?
Jazz glasba zame predstavlja predvsem močan osebni izraz. Ne glede na to ali gre za instrumentalni ali vokalni jazz, se glasbeniki ob izvajanju zatekamo k svojim idejam, občutenjem in nenazadnje tudi potrebi po izražanju. Jazz je ena tistih glasbenih zvrsti, ki od izvajalca in prav tako od poslušalca zahteva pozornost in zbranost. Morda mi je ravno zato zanimiva, saj vsakič znova predstavlja izziv.

- Se vam zdi, da je jazz v Sloveniji dobro sprejet?
Težko bi tako na splošno rekla ja ali ne. Menim, da je položaj malo bolj zapleten. Vsekakor smo Slovenci dovzetni za jazz glasbo, je pa res, da nam je velikokrat predstavljena kot nekaj mnogo bolj zapletenega in nedosegljivega, kot dejansko je. Konec koncev večina pozna pesem Fly me to the moon, ki v bistvu spada pod jazz zvrst, vendar jo redkokdo dojema tako.

- Svojo glasbeno podkovanost ste poleg Slovenije pridobili tudi v tujini. Glasbeno pedagogiko ste študirali v Celovcu, svoje znanje ste izpopolnjevali tudi v New Yorku. Kaj ste kot glasbenica dobili v tujini, česar v Sloveniji ne bi mogli prejeti?
V Sloveniji na akademski ravni jazz glasbe žal ni mogoče študirati. To se mi sicer ne zdi nujno slabo, saj zato vsi, ki se vrnemo domov, s seboj prinesemo neko svežo energijo in s tem obogatimo naš glasbeni prostor. Je pa to vsekakor eden od razlogov, da sem šolanje tam nadaljevala. Poleg tega bi seveda izpostavila še pomembne življenjske izkušnje, ki jih tu zagotovo ne bi dobila.

- Čeprav ste dobili veliko glasbenih priznanj v tujini, ste se odločili, da boste svojo kariero gradili v domovini. Se spogledujete tudi z željo, da bi se v prihodnosti preselili v tujino in tam ustvarjali?
Priznam, da mi je bilo težko zapustiti dom in z velikim veseljem sem se vrnila. Glede na vse, kar sem v preteklosti doživela in videla, lahko trdim, da je kvaliteta življenja v Sloveniji na visoki ravni. Zame je to nenadomestljivo. Veliko razmisleka sem v tujini posvetila tudi svojim željam, ambicijam in ugotovila, da si želim ustvarjati doma. Verjamem namreč, da imam odgovornost do ljudi, ki so me podpirali in vzgajali ter jim na nek način vrniti energijo, ki so jo vame vložili.

- Ko človek opazuje vaše petje, takoj opazi kako lahkotno zapojete pesmi ter kakšna izvrstna interpretatorka ste. Bi nam zaupali, kaj kot pevka sami na sebi najbolj občudujete in kaj vam predstavlja največ težav, izzivov?
To vprašanje je verjetno eno težjih, ki jih lahko glasbeniku postavite. Lahko bi napisala elaborat na temo težav ali izzivov. Veliko jih je in neprestano se menjujejo. Enkrat je to zdravje, drugič fizična pripravljenost, spet tretjič poznavanje materiala, potem je tu še dejanska izvedba in doseganje zastavljenega. Izzivov in težav nikoli ne zmanjka. Je pa res, da se z leti in izkušnjami z njimi laže spopadaš. Najbolj ponosna sem verjetno ravno na to, da me težave ne ustavijo in se vsakič znova z njimi spopadem. Zaenkrat uspešno.

- Ustavimo se še malo pri vaši interpretaciji besedil. Kaj je vaš recept za dobro interpretacijo? Se lahko vživite v vsako glasbeno zgodbo?
Dobra interpretacija zahteva predvsem dobro poznavanje besedila in zgodbe oz. njenega bistva. Seveda si vsak pesem interpretira po svoje in ozadje oblikuje na podlagi svojih čutenj, vendar mora biti bistvo vedno zajeto in primerno predstavljeno. Vsekakor obstajajo pesmi, ki mi nekako ne ležijo, in s tem ni nič narobe. S pesmimi je kot z ljudmi; z nekaterimi se ujameš in jih takoj razumeš, z drugimi pa pač ne.

- Ni skrivnost, da najraje pojete v živo. Pravite tudi, da je jazz najbolje poslušati v živo. Kakšno vlogo igra za jazz pevca občinstvo?
Res je, posnetki, kakršnih koli oblik v sklopu nastopov pri meni ne pridejo v poštev. Sem strog zagovornik glasbe v živo in pri tem ne popuščam. Občinstvo ima izredno veliko vlogo, ne samo v jazz glasbi, tudi pri drugih zvrsteh. Poslušalci lahko s svojimi odzivi in obnašanjem naredijo koncert odličen ali pa zelo naporen. To se odraža na vseh ravneh glasbe. Največji užitek je, kadar stopiš na oder in čutiš, da te občinstvo z veseljem posluša ter v celoti sprejema. Tisti koncerti so ponavadi odlični za vse prisotne.

- Imate pri ustvarjanju glasbe pred očmi ciljno publiko?
Niti ne. Nabora glasbe se lotevam bolj skozi željo, kaj ljudem ponuditi oz. kaj čutim, da lahko ponudim. Vzemiva za primer album Trenutki z Jožetom Privškom, ki smo ga ravnokar izdali z Big bandom RTV Slovenija. Že par let se mi poraja misel, da je potrebno našo zakladnico melodij raziskati in jo glasbeno podpreti z današnjimi glasbeniki. Ta želja se kaže tudi pri plošči, ki sva jo posnela s Petrom Miheličem, V luči življenja. Kot naročeno sem bila s strani RTV Slovenija povabljena k sodelovanju pri ustvarjanju projektov, posvečenih Jožetu Privšku. Ta album bi lahko bil poln glasbe, ki jo že poznamo, npr. Silvestrski poljub, Nad mestom se dani ..., vendar sva se z Lenartom Krečičem složno odločila, da je potrebno ponuditi neko drugo, neraziskano plat in tako poiskala pesmi Na krilih hrepenenja, Cesta bela, V najini sobi je vedno poletje. Za naju so to nove, pozabljene pesmi, ki si zaslužijo mesto v naši glasbi in nedvomno bodo na katerega od poslušalcev naredile vtis, za katerega bi bil sicer prikrajšan.

- Kakšno glasbo pa poleg jazza sami najraje poslušate? Katera glasba vas najbolj napolni z energijo, katera vas po drugi strani najbolj umiri?
Poslušam zelo različno glasbo in je v svojih mislih v resnici ne delim na žanre, ampak bolj na občutke, ki mi jih pusti. Težko odgovorim, katera glasba mi da en ali drug občutek, ker je to močno odvisno od mojega trenutnega počutja.
Nahajamo se v adventnem času. Za mnoge je december eden izmed najlepših mesecev v letu. Je tako tudi pri vas, glede na to, da je za glasbenike december precej naporen mesec?
December je zame v zadnjih letih precej zapleten mesec. Po eni strani se vsi želijo družiti, po drugi strani pa je z vidika dela to najbolj natrpan mesec v letu. Za češnjo na torti imam decembra tudi rojstni dan, tako da je zmeda kar velika. Se pa vsako leto kot otrok razveselim snega in če ta zapade decembra je to še toliko lepše.

- Kako pa sami najraje preživljate praznike? Vam več pomeni božič ali silvestrovanje, novo leto?
Prazniki so zame bolj delovne narave, tako da kar hitro zbežijo mimo. Seveda pa mi veliko pomeni, če se ob različnih priložnostih zbere vsa družina.
Kaj bi povedali bralcem revije Ognjišče ob vstopu v novo leto?
Vsem želim v novem letu veliko dobre in pomenljive glasbe, ki jim nudi stik s svojim bistvom.

FLISAR, Urška, (Glasba). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 1, str. 84-85.

Februarja praznujemo slovenski kulturni praznik, ko se spominjamo največjega slovenskega pesnika, lani pa smo praznovali 100-letnico smrti največjega pisatelja. Ob sklepu Cankarjevega leta smo se zato pogovarjali z literarno zgodovinarko dr. Ireno Avsenik Nabergoj. Veliko svojega raziskovanja je posvetila duhovnosti tega velikega pisatelja, njene besede so za nas zato še bolj zanimive, saj se je bila ta pisateljeva stran desetletja zapostavljena. Gostja meseca je del svojega raziskovanja posvetila Svetemu pismu, zato smo se pogovarjali tudi o tem, kako je Knjiga knjig vplivala na slovensko in evropsko kulturo.

O tem kako je krščanstvo močno zaznamovalo slovensko kulturo, govori tudi priloga, v kateri vam ob 100-letnici prve slovenske znamke predstavljamo verske motive na naših znamkah. Tudi glavna tema v mladinskem delu je kulturno obarvana, saj govori o ilustriranju..

11. februarja obhajamo dan bolnikov. Zato vam predstavljamo pomoč bolnikom na domu. Ta je lahko marsikomu alternativa odhodu v dom ostarelih. Pri Ognjišču skušamo biti pozorni na bolnike in invalide, zato vam v vsaki številki predstavljamo koga od preizkušanih bratov. Prav tako vsako tretjo soboto v juniju organiziramo romanje bolnikov in invalidov na Brezje. Radi bi vas opozorili na knjižico z izborom iz papeževih poslanic bolnikom z naslovom Marija Zdravje bolnikov – znamenje Božje ljubezni. Papež namreč vsako leto ob tem dnevu napiše posebno poslanico bolnikom in trpečim. Tudi duhovnik Milan Knep, ki ga tokrat predstavljamo, ima za seboj izkušnjo težke bolezni.

V januarju je izšla nova knjiga p. Janeza Šamperla Čisto vsakdanji angeli. Pater Janez je pri Ognjišču že leta 2015 izdal knjigo Angeli na poti življenja. Na neki način je sedanja knjiga ‘nadaljevanje’ prve, je pa tudi drugačna. K nam prihaja s sporočilom, da so nam angeli dan za dnem blizu, da so nam v tolažbo, v pogum in pomoč pri vsakdanjem prizadevanju za dobro in da bi doumeli in sprejeli sporočilo in vabilo angela zastrtih oči: »Zato tam, kjer si, pomagaj angelu še ti odstirati človeštva oči, da bomo videli človeka – brata svojega – in Boga Stvarnika prek svetlih zvezd, neba, našega srca.« Tudi to izdajo bogatijo izbrane fotografije Ubalda Trnkoczyja, ki je v knjigo uvrstil angele božjepotne cerkve na Ptujski gori.

V začetku meseca februarja pričakujemo knjigo Ročno Sveto pismo s podnaslovom Vrstica za spomin. Gre za bogato ilustrirano knjigo, namenjeno najmlajšim. Zato ima knjiga tudi ročaj, da je podobna torbici. Na vsaki strani je s precej besedila predstavljena svetopisemska zgodba, ob njej sta ilustracija in določena svetopisemska vrstica, ki bo pomagala otrokom, da si bodo laže zapomnili sporočilo zgodbe.

Z 31. januarjem 2019 zapira svoja vrata poslovalnica Ognjišča na Poljanski cesti 4 v Ljubljani. Naš direktor je ta korak takole razložil: »Zahvaljujemo se vam za vašo zvestobo v teh letih, a z našo malo knjigarno nismo mogli biti konkurenčni. Založniki še posebej občutimo, kako se spreminja naš odnos do knjig. Ljudje vse manj beremo, posledično tudi prodaja knjig pada. Zlasti v Ljubljani je ponudba sorodnih katoliških knjigarn precejšnja in dostop do knjig dober. Naše knjige boste lahko tudi v prihodnje kupovali v prestolnici. V knjigarni Celjske Mohorjeve na Nazorjevi ulici 1 v Ljubljani pa lahko uveljavljate tudi ugodnosti naše kartice zvestobe, ki veljajo za knjige Ognjišča in nekatere druge naše izdaje.«

 RUSTJA, Božo. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 2, str. 4.

Oratorij je že več kot dodobra zasidran mladinski projekt v slovenskem katoliškem dogajanju, slovenski škofje so mu tudi dodelili status pastoralnega projekta nacionalnega pomena. Še vedno pa je mnogo ljudi, ki ga poznajo le bežno.

Kaj otroci počnejo, ko en teden počitnic preživijo z animatorji? Kaj pomeni biti oratorijski animator? Kako je oratorij nastal? Ali je v njegovem ozadju kakšna določena pedagogika? Poraja se veliko vprašanj, zato bomo v tej novi, oratorijski rubriki poskusili na nekatera od njih odgovoriti. A začnimo na začetku in pojasnimo, kaj sploh je oratorij.

»ORATORIJ JE …?«
V oratorij je vpletenih veliko ljudi, zato je tudi pogledov in možnih definicij veliko. Nekateri starši bi verjetno dejali, da gre za neko počitniško varstvo za otroke, kjer ti (poceni!) preživljajo prosti čas. Nekdo drug bi dejal, da otroci na oratorij hodijo molit. Kakšen župnik bi se gotovo pridušal, da je to nek novodobni direndaj, na katerem otroci le tekajo in kričijo okrog župnišča ter motijo mir. In brez dvoma bi se našli animatorji, ki jim oratorij v prvi vrsti pomeni druženje s skupino prijateljev. A oratorij je več kot samo to.
Ko se pogovarjamo o oratoriju, kot ga poznamo v Sloveniji (o tem, kaj pomeni v tujini, kdaj drugič), bi bila najtočnejša opredelitev, da gre za mladinski prostovoljski projekt za otroke. Da, mladinski projekt, saj so glavni deležniki in protagonisti mladi animatorji. Oni so tisti, ki od oratorija odnesejo največ – izkušenj, znanja, kompetenc, prijateljstev ... Za nekaj dni, ponavadi en teden, združuje med seboj otroke, mlade in odrasle, ki se ob medsebojnem druženju bolje spoznajo, kaj novega naučijo in poglobijo svojo vero v Boga. Vrednote, katerih pomen skušamo vsako leto poudariti, so predstavljene preko zgodbe, ki vključuje glavnega junaka. Ta je lahko svetopisemska oseba, svetnik ali literarni lik. Nepogrešljive sestavine oratorija so molitev, petje, dramska zgodba, kateheza, ustvarjalne delavnice in igre.

KDO JE ORATORIJ?
Vsak krajevni oratorij organizira skupina mladih prostovoljcev, ki jih imenujemo animatorji. To so najstarejši osnovnošolci, dijaki in študentje, ki so pripravljeni del svojega časa nameniti skrbi in vzgoji mlajših od sebe. Vsaka animatorska skupina ima vodjo, ki skrbi, da je skupina uspešna – to je oratorijski voditelj. Njegova odgovornost je, da usmerja delo in tudi rast animatorske ekipe. Tej s svojim znanjem, izkušnjami in delom pogosto pomagajo zunanji sodelavci, odrasli župljani. Izrednega pomena je tudi vloga duhovnega asistenta, ki jo navadno prevzame župnik. Njegova glavna odgovornost je duhovnost in skrb za to, da mladostna zagnanost animatorjev ne zanese v napačno smer. Pomembno vlogo imajo tudi starši, ki svoje otroke pripeljejo in s tem animatorjem zaupajo, da bodo z njimi in zanje delali dobro. Seveda pa oratorija ne bi bilo brez osnovnošolskih otrok, ki se ga udeležijo.

ORATORIJSKI ŠTIRJE STEBRI – ZAKAJ ORATORIJ NI SAMO VEROUK IN NI SAMO IGRATORIJ
Marsikdo pogosto zmotno enači oratorij z veroukom. Ali pa ga ima le za navadno počitniško varstvo. Noben od teh pogledov ne upošteva bistva oratorija – oratorij je kombinacija različnih aktivnosti in k vzgajanju mladih pristopa celostno.
Oblika oratorija se je skozi čas in prostor spreminjala, njegovi prvotni vzgojni elementi, ki jih je v začetku postavil sv. Janez Bosko, pa so vedno ostali enaki. Lahko jih razdelimo v štiri glavne sklope ali stebre: oratorij je dom, ki sprejema; je župnija, ki evangelizira; je šola, ki uvaja v življenje; in je dvorišče za prijateljske stike ter za življenje v veselju. Nič od tega ne sme manjkati. Ko eden od teh stebrov izpade, oratorij izgubi svoj pravi namen in svoje bistvo.
Seveda obstaja nevarnost, da bi se na enega od stebrov dalo preveč poudarka, na ostale pa pozabilo. Morda obstaja največ skušnjav za to, da bi oratorij postal nekaj, kar nekoliko hudomušno imenujemo igratorij. A tu nastopi odgovornost voditeljev in duhovnih asistentov, da se animatorji pri pripravi aktivnosti vedno držijo prave mere vsega.
Čeprav v večini župnij oratorij traja le en teden, lahko v otroka zaseje željo biti dober kristjan in državljan. To pa lahko potem ob podpori družine naprej goji doma. Na ta način lahko združimo moči pri vzgajanju mladih v poštene in preudarne odrasle.

DOM
Družina je primarna skupnost, v kateri otrok občuti ljubezen in sprejetost. Mati, oče in ostali družinski člani mu nudijo okolje, v katerem je varen in se lahko razvija. Ker je tudi to namen oratorija, je potrebno občutek doma vzpostaviti tudi na njem. Oratorij družine sicer ne more nadomestiti, je pa lahko in mora biti njen podaljšek. Cilj je, da se vsi mladi in otroci, ki pridejo na oratorij, počutijo sprejete in ljubljene. Zato se držimo don Boskovega navodila: ni dovolj, da imamo mlade radi, to jim je treba tudi pokazati.

ŠOLA
V svojih začetkih je oratorij sestavljala tudi šola v pravem pomenu besede, saj izobrazba ni bila omogočena vsem. Ta vidik je pomemben tudi danes. Otroci se učijo praktičnih spretnosti predvsem pri delavnicah ter socialnih veščin pri igrah in sproščenem druženju, animatorji pa med pripravo in izvedbo krajevnega oratorija pridobijo še več izkušenj, ki jim bodo koristile za življenje.

ŽUPNIJA
Ko je Janez Bosko ustanovil oratorij, se je zavedal, da celostne rasti mladih ni brez duhovnosti in vere. Prav izkušnja stika z Bogom je tisto, kar oratorij očitno loči od ostalih otroških programov. Otroci so duhovne globine najbolj deležni pri molitvah in katehezah, pri katerih se animatorji na podlagi svojih izkušenj na enostaven način z otroki pogovarjajo o odnosu z Bogom in krščanskih vrednotah. A oratorij nikakor ni kraj vsiljevanja vere, temveč spontanega vpletanja vere v vsakdanje življenje.

DVORIŠČE
Zadnji steber, brez katerega oratorij ne bi bil, kar je, je dvorišče. Značilnost, da je oratorij tudi dvorišče oz. igrišče, izhaja iz notranje potrebe otroka po igri, ki jo na tej stopnji razvoja ta čuti. Potrebno se je sprostiti in del časa nameniti prostemu druženju ali organiziranim igram, zato na oratorijih nikoli ne manjkajo kratke ali daljše (t. i. velike) igre. Ključnega pomena pa so tudi odmori. Za razliko od sodobne šole, kjer se učitelji med odmori umaknejo in so otroci prepuščeni sebi, je ravno oratorijski odmor ključni pedagoški trenutek, ko animatorji z otroki preživljajo prosti čas v igri in sproščenih odnosih. Na ta način jih že s svojo navzočnostjo in zgledom učijo pozitivnega vedenja, socialnih kompetenc ter navsezadnje uresničujejo pravilo: »Zdrav duh v zdravem telesu.«

BRATINA, Aljaž. MLAKAR, Tilen. (MP oratorij). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 01, str. 78-79.

priloga

100 let slovenske znamke

gost meseca

ddr. Irena Avsenik, literarna zgodovinarka

mladinska priloga

Kako zraste ilustrator

Preberite več: Februar 2019