* 24. december 1887, Ivanje selo, † 17. januar 1979, Ljubljana

»Celo obdobje z očetom sem preživela na Mirju v Ljubljani. Zato je bilo moje otroštvo obsedeno z več ali manj skrivnimi željami postati kot oče “človek, ki piše življenje”. Ko se je to kasneje uresničilo, je oče večidel svojih knjig že napisal. Bil mi je vzor kot človek, kot samorastnik in neuklonljiv duh: pri pisateljevanju me je pritegnil njegov jezik, čeprav ga nisem v ničemer posnemala ... Prav najino v bistvu različno pisateljevanje in pogledi, v mnogočem pa vendar podobni odnosi na literarnem in družbenem prizorišču je dala pobudo za nastanek Moje hoje z očetom.« Tako je nastanek svoje knjige o pisatelju Ivanu Matičiču, svojem očetu, ob stoletnici njegovega rojstva predstavila hči Nada (1922–2004), ki je hodila po očetovih stopinjah dobesedno (z nogami) in duhovno (s peresom). V njej ne govori samo o očetu in sebi, ampak tudi o družini in družbi ter o dobi, v kateri je živel ta (pre)malo poznani in priznani pisatelj. Ta spominski zapis mu posvečamo ob štiridesetletnici smrti.

OTROK SREČE, ROJEN NA SVETI VEČER
Njegova ožja domovina je bila Notranjska, zibel mu tekla v Ivanjem selu pri Rakeku.  Rodil se je 24. decembra 1887, na sveti večer, kar naj bi bil po ljudski veri obet za srečno in dolgo življenje. Tri dni zatem, na dan svetega Janeza Evangelista, je bil krščen.  Po osnovni šoli na Uncu so ga starši poslali v Ljubljano, kjer je najprej hodil dve leti v šolo na Grabnu, nato pa na klasično gimnazijo, ki pa ji je moral po dveh letih dati slovo; oče in mati s kopico otrok (bilo jih je devet)  ga nista mogla vzdrževati v šoli. Jeseni 1902 je našel delo v tiskarni, kjer se je izučil za stavca. Svoj poklic je opravljal najprej v Kamniku, tri leta v Celovcu, zatem v Ljubljani. Med prvo svetovno vojno je služboval kot telefonist na raznih frontah.  Konec maja 1919 je bil odpuščen iz jugoslovanske vojske in kmalu zatem se je poročil in z ženo sta imela tri otroke; dva sta se uveljavila kot umetnika: hči Nada (1922) je postala pisateljica,  sin Janez (1926) pa priznan skladatelj.  Z družino je veliko zahajal v hribe. Zanjo je služil kruh najprej kot korektor v Učiteljski in Zvezni tiskarni, nato pa dolga leta kot delovodja v Jugoslovanski tiskarni. Jeseni 1947 je bil nastavljen v Grafični industrijski šoli in na Grafičnem tehnikumu, kjer je predaval tehnologijo in vodil korektorske tečaje. S področja svoje stroke je sestavil Slovarček slovenskih tiskarskih izrazov za tiskarne in knjigoveznice. Zadnjih deset let je zbiral gradivo za knjigo Tiskarstvo na Slovenskem od Gutenberga do 1965. Uresničila se je napoved ‘sojenic’ ob krstu: da bo dolgo živel in veliko hudega in dobrega preživel. Na zadnjo pot je odšel 17. januarja 1979 v 92. letu blagoslovljene starosti.

NJEGOV PISATELJSKI SVET: NAŠA ZGODOVINA, NOTRANJSKA
Ivan Matičič je zgodaj prijel za pero. Prvo črtico mu je objavil celovški tednik Mir leta 1910. V razdobju med obema vojnama je svoje krajše leposlovne spise objavljal v raznih revijah. Po zapisih, ki jih je beležil na fronti, je objavil svoje spomine na krvavo vojno v knjigi Na krvavih poljanah (1922). V povesti Na mrtvi straži (1926) je segel v slovensko zgodovino, v čas bojev s Turki. V letih 1931–1937 je pisal svoje najobsežnejše delo, roman Živi izviri, v katerem je zajel posamezna obdobja slovenske zgodovine od leta 850 do prve polovice 20. stoletja. Živi izviri pomenijo vso tisto slovensko preteklost, iz katere so se napajali rodovi z živo zavestjo slovenstva in mu dajali moč, da je prenašal najhujša nasilstva z junaštvo in mučeništvom, ki je seme novega življenja. Roman je bil napisan kot spodbuda k zvestobi narodu. V povesti Petrinka (1943) je Matičič opisal notranjsko kmečko ženo, ki z ljubeznijo vztraja v boju za svojo družino. Povest je tudi podoba družbenih razmer na Notranjskem v času pred prvo svetovno vojno, ko je boj za obstanek mnoge silil, da so šli za kruhom v daljni svet. V njegovo domače okolje je postavljena tudi povest Fant s Kresinja (1944) o kmečkem fantu, ki se odpove študiju in mestu in se posveti zemlji. Njegovi povesti Dom v samoti in Rezinka sta izšli v zbirki Slovenske večernice pri Mohorjevi družbi, prva leta 1944, druga pa leta 1966 in v njej je zajel širši prostor več vasi v osrčju Notranjske ter skušal v zgodbo vplesti čim več življenja in dela v gozdu in doživetij v naravi. Ivan Matičič je napisal tudi nekaj dramskih del (Kalvarija, Molk, Grunt, Prvi val) ter precej veselih radijskih iger, ki so bile na sporedu v slovenskih oddajah tržaškega radia v letih 1959–1963.

“PREPREČEVANJE VERE JE NESMISELNO”
Svoje najpomembnejše delo, roman Živi izviri je Matičič izdal leta 1937 v samozaložbi, ker ga zaradi občutljive teme (nasilja fašizma na Primorskem) nobena založba ni tvegala sprejeti. Leta 1977, štirideset let po prvi izdaji, je roman izšel pri založbi Mladinska knjiga, ki pa mu je prinesel veliko grenkobe. »Spreminjali so mi besede, glej, vsakemu stavku so kaj črtali, veliko staroslovanskega sloga je šlo, izpustili so tudi svetopisemska besedila kot moto poglavij, stavke pa na splošno tako razmrcvarili, da niso več podobni moji dikciji ... Presneti vrag, čemu je bilo tega treba? Zakaj pa je bila knjiga nagrajena, če je bilo zdaj treba celo popravljati moj jezik?« Primer: v stavku V tropih so gazili ljudje k fari, k svetemu izpraševanju in po pokoro, da se bodo tem spodobneje pripravili na prihod Gospodov – so izvrgli besede “svetemu” in “na prihod Gospodov”. Njegova hči Nada je bila profesorica slovenščine. Ko sta se nekoč z očetom pogovarjala o partijskem ukazu, da verni učitelji ali tisti, ki hodijo v cerkev, ne smejo poučevati, si je dobro zapomnila in zapisala očetove odločne besede: »Ko smo prišli pod komunizem, so začeli pritiskati na vero – hoteli so vernikom vzeti vero. Toda če že hočejo vzeti vero, s čim jo lahko zamenjajo? Z rajem na zemlji? Kajti človeštvo že od svojega obstoja fantazira o taki družbi, ki bo popolna. Želi so blagoslovov, ne razdejanja. Želi si Nekaj, ne Nič. Komunizem raja na zemlji – to vidimo – ne more nuditi. Ne zdaj, ne kdaj pozneje. Človeški strah pred uničenjem je velikanski, zato mu je potrebna velika močna vera. Tudi v nebesa, v onkraj. Preprečevanje vere je nesmiselno in nekoristno.«

ČUK, Silvester. Ivan Matičič (1887-1979). (Obletnica meseca), Ognjišče, 2019, leto 55, št. 1, str. 40-41

DEJAN FABČIČ, HRAŠČE PRI PODNANOSU

Dejan je danes zdravnik, športnik, ki se je udeležil paraolimpijskih iger, predvsem pa mož in družinski oče. Dejaven je na različnih področjih. Bolnikom zbuja upanje: “Če je zmogel on, bomo zmogli tudi mi!” In kaj je zmogel zdravnik Dejan?

»Rodil sem se brez kosti med kolenom in gležnjem, brez golenice, ki je močnejša kost, zraven nje je namreč še piščal, mečnica, ki je zelo krhka in pri kolenu nič ne sodeluje. Če povem preprosto, ima golenica vlogo pri gibanju kolena in gležnja ter nosi našo težo,« začne Dejan (Fabčič, Hrašče 26, 5272 Podnanos) razlagati. »Za starše je to morala biti zelo huda preizkušnja, če pomislim, da mene začne tiščati v želodcu, že ko ima katera od hčerk 39˚vročine. Takrat še niso rutinsko delali ultrazvoka v nosečnosti – nosečnost je potekala brez zapletov – in prej niso niti slutili, da je kaj narobe. Zato je ta novica starše udarila kar naenkrat. Takrat je bila medicinska doktrina taka, da so v kolenu amputirali noge. Tako bi jaz imel noge samo do kolen, spodnji del nog pa bi nadomestile proteze. Imel sem srečo, da me je tri dni po rojstvu vzel med svoje paciente ortoped Albin Plahuta iz Stare gore. Menil je, da je še vedno čas odrezati noge, obenem pa presodil, da bi bilo vredno poskusiti, da bi s tanko kostjo poskušal nadomestiti manjkajočo golenico. Potem bi počakal, če bi se toliko ojačala, da bi lahko nosila težo telesa. Starši so se s tem strinjali in vrstile so se operacije. Vseh skupaj je bilo čez dvajset, a ne naenkrat, ampak postopoma. Nekje pri šestih mesecih je bila prva, zadnja pa po končani rasti, na koncu osmega razreda. Kot otrok sem bil dve leti in pol v bolnišnici, domov sem hodil samo ob koncih tedna, za praznike ter za počitnice. Pri treh letih in pol sem shodil.«
Tako je Dejan že kot otrok postal ‘slavna osebnost’, saj je dr. Plahuta njegov primer opisal v mednarodnih strokovnih revijah, kajti zdravnikova poteza se je pokazala za pravilno. »Pozneje mi je dejal, da je hodil po svetu opravljat podobne operacije. Ko sem že sam študiral medicino, sem videl, da imam zelo redko bolezen.«
»Osnovno šolo sem obiskoval skupaj z vrstniki. Bil sem ‘zelo gibljiv’ in v osmem razredu sem se celo povzpel na Triglav. Po osnovni šoli sem bil eno leto doma. Takoj po osnovni šoli sem sicer bil sprejet na Škofijsko gimnazijo v Vipavi, mesto pa me je čakalo prihodnje leto, ko sem okreval. Kajti tisto leto sem imel šest operacij, vsaka dva meseca dve. Tako sem prišel na škofijsko gimnazijo z berglami.«
Na to šolo ima izredno lepe spomine: »Že od prvega dne sem se dobro počutil in čutil sem, da so me lepo sprejeli. Bilo je skoraj anekdotično, da so se malodane skregali, kdo bo z menoj sedel. Jaz sem bil dogovorjen s sestrično, ki sem jo edino poznal, da bi sedela skupaj. Potem pa me je presenetilo več ponudb. Pa še sestrična je bila zadovoljna, da je lahko potem sedela s prijateljico. Kot razred smo se izredno dobro povezali. Spadam v drugo, če smo natančni, tretjo generacijo dijakov škofijske gimnazije v Vipavi, ko je ta svoja vrata odprla tudi negojencem malega semenišča. Šolo smo obiskovali še v stari stavbi in smo se vsi med sabo poznali.«
Po gimnaziji je obiskoval medicinsko fakulteto. Po stažu je specializiral interno medicino in danes vodi ambulanto za sladkorno bolezen in bolezen ščitnice v Novi Gorici in enkrat na teden pomaga v Tolminu. Ali ga je njegova osebna izkušnja naredila bolj občutljivega za stisko bližnjega? »Držalo bo, da sem bolj ‘senzibilen’ za stisko drugih ljudi. Končno sem bil veliko časa v njihovi koži, skozi sem dal kar nekaj operacij, v času, ki sem ga preživel v bolnišnici, sem spoznal veliko ljudi ... Tisto leto, ki sem ga kot najstnik (!) preživel po operacijah doma, je bilo kar težko. Sošolci so šli v srednje šole, jaz pa na operacije! Ampak vsak dan sem imel obiske in so bili pri meni prijatelji, da je bila včasih soba premajhna ... Sošolci in prijatelji so namesto da bi bili zunaj, svoj čas preživljali z mano.«
Njegov današnji odnos do bolnikov nekako ‘pogojuje’ odnos njegovega zdravnika do njega: »Meni je zdravnik vedno dal možnost, da sem ga kaj vprašal in se je z mano pogovoril in mi kakšno stvar razložil.« Dr. Plahuta je dočakal, da je Dejan postal zdravnik. »Enkrat sem ga imel priložnost celo zdraviti. Ležal je na mojem oddelku in ko sem prišel z vizito do njega, sva imela oba solze v očeh ... Še sedaj imam pred očmi tisti prizor.«
Na moje besede, da s svojo izkušnjo lahko paciente opogumlja, odgovori: »Celo oni sami rečejo: “Gospod ‘dohtar’ če je vam uspelo ... Ko vidimo, kako ste uspešni in koliko delate, dajete tudi nam pogum, da vztrajamo.” Ne vsi, ampak mnogi so mi tako izrazili podporo in povezanost po paraolimpijskih igrah v Riu. Ob olimpijskih nastopih, ko sem bil veliko v medijih, so zame navijali, mi pisali, čestitali in bili ponosni: “To je moj zdravnik!” Pravijo, da jim dam neko motivacijo in zgled. Zdi se mi pomembno, da sem jim dostopen, kakor je bil moj zdravnik dosegljiv zame. Na preprost način jim skušam razložiti njihovo bolezen in povedati, kaj jih čaka. Potem laže sprejmejo moja navodila, jemljejo zdravila, ker vedo, kaj bi se zgodilo, če jih ne bi jemali.«
Kako pa se Dejan sooča z dejstvom, da ima odmerjen čas za pacienta? »V enem dnevu moraš pregledati veliko pacientov in sam moraš znati presoditi, koliko časa lahko nekomu posvetiš. Sam moraš ugotoviti, kdo potrebuje več časa in kdo manj. Pri prvem obisku moraš pacientu posvetiti več časa, ko pride večkrat, pa začetno informacijo samo nadgrajuješ. Znano je, da pacientu na enem obisku poveš sedem navodil o bolezni, pa si bo v povprečju zapomnil samo dve. Zato raje govorim postopoma. Tako v enem letu izve vse in si to potem zapomni.«
Dejanu izredno veliko pomeni družina: »Poročil sem se dokaj mlad, leta 2004, z ženo sva bila takrat še študenta. Spoznala sva se pa v škofijski gimnaziji. Jaz sem bil maturant, ona pa prvoletnica. Bil sem vanjo zaljubljen, povedal pa ji tega nisem. Dva dni pred koncem šole pa sem si rekel: “Danes ali nikoli.” Pristopil sem do nje in še danes sva skupaj. In medtem ko bi se moral pripravljati na maturo, sem bil do ušes zaljubljen in ji pisal zaljubljena pisma. Maturo pa sem vseeno dobro opravil! Danes imava dve hčerki, ki obiskujeta prvi in tretji razred.
Kot družina poskušamo čim več časa preživeti skupaj. Žal nas tempo življenja in najrazličnejše dejavnosti omejujejo. Vsem veliko pomeni družina. Tudi otroci povedo, da jim manjkam, ko me ni doma in so vesli, ko se vrnem. Žena je farmacevtka in je trenutno brez službe, vendar tega ne doživljamo kot tragiko, ampak kot prednost, saj s tem, ko je doma, družina bolje funkcionira, pa tudi naš dom je bolj urejen, lahko se bolj posvetimo drug drugemu ... Po­trudimo se, da smo vsaj zvečer, preden gredo otroci spat, skupaj in tudi skupaj kaj zmolimo. Ti trenutki so nam dragoceni, na neki način sveti. Najstarejša hčerka se pripravlja na prvo obhajilo in v oktobru so imeli nalogo, naj vsak večer zmolijo eno desetko rožnega venca. Bil je lep večerni čas, ko smo vsi skupaj molili, deklici sta šli potem spat, midva z ženo pa vsak po svoje ustvarjava, ona ročna dela, je namreč zelo ustvarjalna in izdeluje krasne izdelke in nakit, jaz pa k študiranju in branju strokovnih člankov. Trenutno končujem podiplomski študij iz nuklearne medicine. Dvakrat tedensko pa si vzamem čas za še eno ljubezen, to je glasba in petje. Pojem pri Komornem zboru Ipavska.«
Seveda z Dejanom nisva mogla mimo njegovega športnega udejstvovanja. Se hoče morda z njim ‘dokazati’? »Na začetku je morda izgledalo, kakor da bi hotel komu dokazati, da tudi jaz zmorem, danes pa gledam na to drugače, bolj v smislu rekreacije in skrbi za zdravje, uživanja v športu, živeti polno življenje ... Danes poskušam početi stvari, ki me veselijo in osrečujejo, ena takih je šport, kakor mi je lepo biti tudi doma v družini in kakor mi je lepo tudi v službi, ali na pevskih vajah.«
Se je pa ukvarjal in bil uspešen že z več športi. Zato mu zadnje čase najpogosteje zastavljajo nekoliko hudomušno vprašanje, v katerem športu bo nastopil na naslednjih paraolimpijskih igrah. Hitro mi pove svoj moto »Glede športa in paraolimpijskih iger ne načrtujem vnaprej, ampak izkoristim tisto, kar trenutno lahko počnem in mi prinese življenje. Za plavanje sem se na primer odločil med študijem, ker mi je bilo plavanje všeč po rehabilitaciji, ko sem se po operacijah spet učil hoditi v vodi. Naredil sem lepo plavalno kariero. Ko sem končal študij, ni bilo več časa za plavanje, ker sem delal specializacijo in si obenem tudi ustvarjal družino. Plavanja namreč zahteva ogromno treninga: dvakrat dnevno v vodi in vmes še obisk fitnesa. Vsak dan! Za to sem porabil osem do deset ur dnevno in potem nimaš časa, da bi delal še kaj drugega. Spominjam se teh napornih treningov med študijem: bil sem tako utrujen, da ko sem se usedel k mizi za študij, sem v trenutku zaspal. Leta 2008 sem se kot plavalec udeležil paraolimpijskih iger v Pekingu, ki s 6. in 7. mestom predstavlja vrhunec moje plavalne kariere. Med specializacijo nisem prav dolgo zdržal brez športa. Zaposlen sem bil v šempetrski bolnišnici in obenem pričel s kajakom v kajakaškem klubu v Solkanu. Ker ne morem teči, kolesariti, sem si poiskal šport, kjer nog ne rabiš. Ravno takrat se je kajak za invalide v svetu močno razvil, začeli so organizirati tekmovanja v evropskem in svetovnem merilu. Sprejeli so ga tudi med paraolimpijske discipline in v Riu je bil ‘parakajak’ prvič na sporedu. Veliko sem treniral, bil tretji na evropskem in peti na svetovnem prvenstvu ter se tako uvrstili naprej na paraolimpijske igre, kjer sem zasedel šesto mesto.«
Zdaj, ko so otroci zrasli in imajo svoje potrebe ter krožke, zraven pa še služba in pevski zbor, je še čas za kajak? »Ne, nemogoče je trenirati kajak na vrhunski ravni samo nekajkrat na mesec. Še vedno pa rad veslam po Soči za užitek. Obenem pa sem obudil rekreativno igranje odbojke sede. Odbojko sem vedno rad igral predvsem zaradi družbe. Sedaj se je izoblikovala skupina mladih odbojkarjev, ki se povezujejo v reprezentanco in so me povabili zraven. Pri tej igri uživam, hkrati pa jim bolj pomagam s svojimi izkušnjami. V četrti šport – lokostrelstvo me je pripeljala najmlajša hčerka, ki zelo vneto obiskuje lokostrelski krožek, jaz pa tisti čas izkoristim in tudi potreniram. Ob tem se prijetno sprostim in izpraznim glavo po službi. To je šport, ki zahteva dobro telesno in miselno pripravo. Lokostrelstvo je v Sloveniji precej neznano, v svetu zelo razvit paraolimpijski šport,« sklene svojo pripoved Dejan in ne izključuje možnosti, da bi kdaj morda tudi v tem športu nastopil na paraolimpijskih igrah.

RUSTJA, Božo. (Naši preizkušani bratje). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 1, str. 26-28.

V rokah imate prvo številko novega letnika Ognjišča, ki je nekoliko jubilejni, je namreč 55. Kot v vsakem letniku, so novosti tudi v tem. Tako končuje svoje pisanje Alojzija Fink o negovanju starostnikov na domu. Tematiko o starostnikih bo nadaljeval dr. Jože Ramovš, ki bo pisal o starostnikih in duhovnosti.

Ravno tako končujemo pogovore z Brankom Cestnikom o sinodi mladih. Nadomestili jih bomo s pogovori o danes perečem problemu – ločitvah zakonov. Nekateri zakonci se znajdejo pred ločitvijo brez krivde. Kako na to gleda Cerkev in kaj storiti, ko se znajdemo v takem položaju se bomo pogovarjali z nekaj sogovorniki (Karmen Kristan, p. Vili Lovše in Nina Mozetič). So pa mladi in njihova vera predstavljeni v tokratni Temi meseca, kjer so nanizana razna dejstva o realnosti mladih danes.

Na lep odmev je naletelo pisanje o problematiki interneta, socialnih omrežjih in sploh sodobni komunikaciji. Sodelavec ga je sklenil in sedaj bomo pisali o veščini javnega nastopanja (retoriki). Tudi rubrika Vera in znanost bo dobila novo vsebino, oziroma novo obliko pisanja in novo grafično podobo, saj bo njen namen približati znanost vsakomur.

Prav tako bo novo obliko in vsebino dobila rubrika, namenjena zakoncem. In nenazadnje smo priče spremembi tudi na kuharskih straneh. Poslavlja se kuhar Valerio in kuharske recepte nam bodo v novem letu predstavljali dijaki Srednje šole za gostinstvo in turizem Radenci pod vodstvom Dušana Zelka. Pripravo prazničnega vzdušja tudi s pomočjo kulinarike predstavlja s. Bernarda Gostečnik, ki je urejala prenovljeno izdajo Velike slovenske kuharice.

Prva številka letnika je božično obarvana. Priloga govori o znani in priljubljeni pesmi Sveta noč, saj letos praznujemo 200-letnico njenega nastanka. Na obisk vas tokrat vabimo v Muzej jaslic na Brezjah, ki je v svoji prenovljeni podobi na ogled sedaj že drugo leto in kjer si lahko ogledamo to umetnost jasličarstva iz vsega sveta. Prvega januarja obhajamo tudi svetovni dan miru. Mir že nekaj časa ogrožajo tudi islamistični skrajneži, ki so med drugim povzročili veliko gorja kristjanom na Bližnjem vzhodu, saj so pripadnike nekaterih krščanskih Cerkva pobili, druge pa prisili v izgnanstvo. O tej bridki izkušnji govori tokratna gostja meseca.

Bogu smo hvaležni, da smo pri Založbi Ognjišče (skupaj s Slomškovo založbo) letos izdali 14 novih knjig, 3 prenovljene izdaje in 9 ponatisov. Pred izidom je nova knjiga p. Janeza Šamperla Čisto vsakdanji angeli. A o njej več prihodnjič.

Vsem tiskanim medijem pada naklada. Tudi Ognjišče ni izjema, čeprav mogoče nam pada naklada počasneje kot nekaterim drugim časopisom oz. revijam. A je to slaba tolažba. Zato vas vabimo, da ostanete zvesti naročniki in obnovite naročnino, obenem pa pomislite, komu bi lahko ponudili naročnino na revijo Ognjišče.

Sredi tokratne revije je naročilnica, na kateri lahko naročimo komu Ognjišče in je to naše lepo darilo ob praznikih. Darilo bo vaše obdarovance obiskalo kar dvanajst krat v letu. Morda bo branje komu približalo vero, mu pomagalo rešiti življenjsko težavo ali mu bo namenilo spodbudno misel za življenje in ga obogatilo z najrazličnejšimi vsebinami pa tudi razvedrilo. Že nekaj bralcev sem slišal, da svoj izvod revije, ko jo preberejo, podarijo komu, ki ga nima. Januar, mesec verskega tiska nas vabi, da smo iznajdljivi pri širjenju dobrega tiska.

 RUSTJA, Božo. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 1, str. 4.

priloga

Sveta noč - 200 let

gost meseca

Sara Bevc Jonan, kristjanka - begunka iz Iraka

mladinska priloga

Mladi in poti do vere

Preberite več: Januar 2019

Kot otrok sem navdušeno gledal risanke o robotih, ki so se med seboj pogovarjali, razmišljali in predvsem borili proti skupnemu sovražniku. V najstniških letih sem užival v filmih, kot so Iztrebljevalec, kjer se roboti, ustvarjeni za opravljanje fizičnih del, pričnejo zavedati svojega obstoja, Terminator, v katerem se roboti medsebojno povežejo in sprožijo vojno proti ljudem, in Robocop, ki prikazuje terminatorju podobnega robota. V vseh omenjenih primerih se pojavljajo kiborgi, biohekerji, strojno učenje, umetna inteligenca in internet – stvari, ki takrat niso prestopile mej znanstvenofantastičnega sveta. Danes, ko je skoraj vse našteto vsakdanja realnost, se kar sami vsiljujeta vprašanji, ali imajo pisci znanstvene fantastike izjemno moč napovedovanja prihodnosti ali pa med njimi in znanstveniki oziroma inovatorji obstaja posebna povezava.

INFORMACIJSKO-KOMUNIKACIJSKE TEHNOLOGIJE IN ZNANSTVENA FANTASTIKA
V splošnem velja prepričanje, da so informacijsko-komunikacijske tehnologije, ki jih dnevno uporabljamo, izključno rezultat idej genialnih inovatorjev, raziskovalcev ali znanstvenikov, ki jih ustvarijo v svojih laboratorijih. Dejansko pa je veliko izmed teh idej obstajalo več desetletij, preden so postale realnost oziroma del našega vsakdana. Obstajale so v literarnih in filmskih zgodbah, ki se uvrščajo v znanstvenofantastični žanr. Kljub splošnemu prepričanju o nesmiselnosti in celo manjvrednosti tega žanra, je tesno prepleten z realnostjo, ki jo živimo. Povedano drugače, ideje, ki jih predstavljajo avtorji znanstvenofantastičnih zgodb, velikokrat spodbudijo raziskovalce in znanstvenike, da jih realizirajo. Inovacije na področju informacijsko-komunikacijskih tehnologij pri tem niso nikakršna izjema. Preden pa se jim podrobneje posvetim, je potrebno pojasniti, kaj obsega pojem znanstvena fantastika.

LITERARNI ODGOVOR NA TEHNOLOŠKI NAPREDEK
Zgodnje oblike znanstvenofantastičnega žanra so se pojavile v začetku 19. stoletja. To je bil čas, ko je družba doživljala velike spremembe, ki jih je v glavnem povzročala industrijska revolucija. Še danes je bistvo tega žanra predvsem v iskanju odgovorov na vprašanja, ki se porajajo s tehnološkim razvojem. Izhajajoč iz tega lahko rečem, da je znanstvena fantastika način, na katerega se literarni svet sooča z družbenimi spremembami, ki jih povzroča tehnološki napredek. Znanstvenofantastične zgodbe namreč preučujejo različne možnosti razvoja, potencialne uporabe in nenazadnje tudi posledice uporabe tehnologije v vsakdanjem življenju. Ta proces je dvosmeren, včasih se določena tehnologija pojavi najprej v kateri izmed znanstvenofantastičnih zgodb in nato postane realnost, lahko pa je najprej razvita in v uporabi, nato pa znanstvenofantastični avtorji v svojih zgodbah razmišljajo o njeni potencialni uporabi in širših družbenih posledicah, ki jih prinaša.

Pomen znanstvene fantastike je prepoznan tudi v sklopu nove metode oblikovanja (design fiction), katere namen je raziskati različne smeri prihodnosti z ustvarjanjem mogočih in pogosto provokativnih scenarijev. Pri tem se uporablja tehnike, kot so kratki provokativni znanstvenofantastični filmi, izdelava prototipov in grafičnih romanov. Njihov namen je spodbuditi razmišljanje in diskusijo med ljudmi, in to predvsem z vprašanjem: »Kaj pa če ...?«

LENARČIČ, Blaž. (Učinki informacijsko-komunikacijske tehnologije), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 12, str. 80-81.

Mnogo ljudi se boji letenja. Čeprav sama nisem med njimi, to vseeno ni moj najljubši del potovanja. Da bi izvedela več o letalih, sem obiskala Fakulteto za strojništvo v Ljubljani, kjer mi je izr. prof. dr. Tadej Kosel povedal številne zanimivosti o njih, med drugim tudi, da je to najbolj varen prevoz in da bomo v prihodnosti lahko uporabljali kar zračni taksi.

Aerodinamika je veda o gibanju zraka okrog teles,« začne najin pogovor Tadej Kosel in mi brž pojasni, zakaj je pri letalstvu ta veda tako pomembna. »Z aerodinamiko določimo, kakšna mora biti pri letalu oblika in površina kril ter kakšne morajo biti repne površine, da bo imelo letalo dovolj vzgona.« Kmalu izvem, da sta v letalstvu pomembni dve sili: vzgon in upor. »Vzgon drži letalo v zraku, upor pa ga ovira in mu odvzema energijo. Posledično moramo energijo dodajati, če želimo, da letalo ostane v zraku.« Vse to pa lahko strokovnjaki izračunajo s poznavanjem aerodinamike.
Ali veste, kako se krmari letalo? S spreminjanjem vpadnega kota kril! Tadej vzame enega izmed modelov letal in mi pokaže, kako se letalo krmili. »Z višinskim krmilom, ki je na repu letala, se letalo lahko premika gor ali dol.« Nato pokaže na zunanjo stran krila in nadaljuje. »S krilci se letalo nagiba levo ali desno. Potem imamo še smerno krmilo.« Ali ste vedeli, da pilot upravlja z letalom le pri vzletu in pristanku, večino časa pa letenje vodi avtopilot?

KAKŠNA JE MOŽNOST, DA BO RAVNO NAŠE LETALO STRMOGLAVILO?
Veliko ljudi se boji letenja, a kakšna je dejanska nevarnost, da se naše potovanje ne bo srečno končalo? O tem povprašam svojega sogovornika. »Večja verjetnost je, da se ubijemo v prometni nesreči kot pa pri vožnji z letalom. Če gledamo število nesreč na število prepeljanih potnikov, je to najbolj varen transport,« me pomiri strokovnjak za letala, ki se tudi sam s potniškim letalom pelje vsaj 10-krat na leto. »Seveda, če pa vendarle pride do nesreče, potem je naenkrat žrtev zelo veliko.« Tadej mi pove, da je bilo leto 2017 najbolj varno leto v zgodovini letalstva, saj se je zgodilo najmanj letalskih nesreč. To je posledica vseh varovalnih ukrepov, ki aktivno izboljšujejo letalsko varnost. »Zdaj se veliko dela na preventivi. Za vsako letalsko operacijo ocenijo tveganja.« Vseeno si ne morem kaj, da ga ne bi vprašala, kje je najbolj varno sedeti. »Pravijo, da je najbolj varno sedeti v repu letala.« Tadej v roke spet vzame model potniškega letala in mi pokaže zadnji del. »Če letalo pade med pristajanjem, je rep najmanj na udaru. Seveda, če na tla trešči z velike višine in z veliko hitrostjo, potem možnosti za preživetje praktično ni.«

V LETALO VSAK DAN UDARIJO STRELE
»Med letenjem so najbolj nevarne nevihte.« Zaradi strel, na glas ugibam. Znanstvenik odkima. »To ni nevarno, saj v letalo vsak dan udarijo strele, a jih potniki sploh ne čutijo. Letalo deluje kot Faradayeva kletka: strela potuje le po ogrodju letala in na drugem koncu izstopi.« V nadaljevanju izvem, da je pri nevihtah najbolj ogrožajoč močan veter. »Pri nevihtah se smer in jakost vetra hitro spreminjata, poleg tega prevladujejo dvigajoči in spuščajoči zračni tokovi. Kar pomislite, če je letalo blizu tal in se cela zračna gmota spušča, se spušča tudi letalo – kljub motorjem. Poleg tega lahko močno dvigajoč zrak preobremeni zmaj letala, predvsem krila, in pride do loma delov letala.« Pozimi morajo letala zaščititi tudi pred snegom in ledom.

BREZPILOTNA LETALA
»Brezpilotna letala so avtonomna letala, to pomeni, da imajo avtopilota, ki omogoča samostojno letenje – drži smer, višino, hitrost,« razlaga Tadej Kosel, ki se z njimi ukvarja od leta 2006. »Tako letalo leti preko določenih točk, ki jih vnaprej določi operater.« Na računalniku mi pokaže poseben program za upravljanje takega letala. Na ekranu opazim umetni horizont, ki bi ga videl pilot, spodaj pa so različni parametri: hitrost, višina, smer leta, preostala kapaciteta baterije ... Prikazane so tudi točke, kjer letalo leti. Moj sogovornik je najprej sodeloval s slovensko vojsko, zadnjih sedem let pa z Američani razvija brezpilotna letala, ki bi bila primerna za raznašanje pošiljk. »Pri brezpilotnih letalih je problem, če se izgubijo zaradi nedelovanja satelitskega navigacijskega sistema, od katerega so 100 % odvisna, poleg tega lahko ogrožajo druga letala ali padejo na tla in pri tem poškodujejo ljudi ali zgradbe.« Zaradi tega skušajo s sodelavci z univerze v Washingtonu razviti sistem, po katerem bi izgubljeno letalo začelo krožiti okoli neke točke na osnovi umetnega vida, tam počakalo na nadaljnja navodila ali pristalo na varnem mestu, kot je travnik, kjer ni nevarnosti, da bi poškodovalo ljudi. Če jim to uspe, potem bomo lahko kmalu prejemali pakete kar po zraku!

- Od kod vaše navdušenje za letala?
Za tehniko sem imel smisel že od malega. Poleg tega smo imeli vikend zraven letališča Lesce, kjer sem lahko ves čas opazoval letala. Po končani srednji šoli za strojništvo sem diplomiral in doktoriral na Fakulteti za strojništvo v Ljubljani, kjer sem bil potem mladi raziskovalec, asistent, docent, zdaj pa sem izredni profesor.

- Ali tudi sami v prostem času letite? Kakšni so vaši drugi hobiji?
Seveda, letim tako z jadralnim kot motornim letalom. Trenutno moram sicer obnoviti svojo licenco. V prostem času rad hodim v hribe, kolesarim in potujem.

- Kako vidite povezavo med vero in znanostjo?
Danes je znanost tako napredovala, da lahko številne pojave, ki so jih v preteklosti pripisovali božanstvom, razložimo. Toda če ti veliko veš, to še ni razlog, da bi lahko bil manj veren. Vera in znanost sta dve stvari, ki se ne izključujeta, ampak se med seboj dopolnjujeta.

ZRAČNI TAKSI ŽE ČEZ NEKAJ LET?
Ali ste kdaj pomislili, kako bi bilo, če bi se k prijateljem lahko odpeljali kar po zraku? Zadnje leto izr. prof. dr. Tadej Kosel sodeluje tudi s podjetjem Pipistrel, kjer skušajo razviti ravno to: letala z vertikalnim vzletom in pristankom. Taka letala so mešanica letal in helikopterjev, saj imajo tako krila kot vzgonske propelerje. »Veste, taksi podjetje Uber želi uvesti zračni transport. Za urbana področja helikopter ni primeren, ker bi povzročil preveč hrupa in ima relativno majhno hitrost, letalo pa bi potrebovalo dolgo vzletno stezo.« Moj sogovornik mi pove, da bo letalo, ki ga načrtujejo, imelo prostora za pet ljudi – tako kot avtomobil. In kdaj se bomo lahko v šolo ali službo odpeljali kar po zraku – kot v kakšnem fantazijskem romanu – me na koncu zanima. »Predvidevamo, da bomo prototip tega letala izdelali do leta 2020. Takrat ga bomo lahko s sodelavci preizkusili. Njegov pomanjšan model je že zgrajen in se ga bo začelo preizkušati še letos. Za splošno uporabo pa bo potrebnega še nekaj časa.«

ŠOLN, Katarina. (Znanost in vera), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 11, str. 64-65.

* 6. december 1868, Podgorica (Dobrepolje), † 31. december 1937, Ljubljana.

»Včasih me prime, da bi vse pisarjenje popustil in se lotil realnejših stvari, človek začne obupavati nad svojo zmožnostjo in dostikrat sem se že pokesal, ker sem kdaj v ta namen prijel pero. Da imam res nekaj daru božjega, pravi mi samo to, da mi je pisanje igrača – nikako napenjanje živcev in domišljije. Pisanje naj je resno delo, idejalno! Res, toda le, ako človek nima drugih stvarij, ki mu more duha in ga odganjajo od dela. Bodi idejalen, če moreš, če pa te tlači vedno materijalna beda!« Tako je 6. februarja 1895 v pismu Frančišku Lampetu, ustanovitelju in uredniku leposlovne revije Dom in svet in svojemu slovstvenemu vzgojitelju, potožil Fran Jaklič, mlad učitelj v Dobrepolju. V Domu in svetu je leta 1888 izšla Jakličeva črtica ‘Kranjske muhe so pa hude!’, njegovo prvo natisnjeno delo. Kmalu je postal glavni pripovednik te revije in ji ostal zvest do leta 1902, ko se je posvetil organizacijskemu in političnemu delu, potem pa se je spet vrnil. Tega vsestransko delavnega, globoko vernega moža predstavljamo ob 150-letnici rojstva.

V ŠOLO JE ŠEL NERAD, A POSTAL JE UČITELJ
Na svet ga je ‘prinesel Miklavž’ – rodil se je namreč 6. decembra 1868 v Podgorici v Dobrepolju kot nezakonski otrok kmečkega dekleta Marije Jaklič in učitelja Antona Ravnikarja. Očeta ni poznal, mati pa mu je umrla za jetiko, ko je imel manj kot devet let. Za osirotelega dečka so se zavzeli strici in tete, najbolj pa babica, ki mu je nadomeščala mater in ga usmerjala v šolanje v Ljubljani. Kot otrok si je poškodoval desno nogo in njegovi so rekli: za kmečko delo ne bo, naj študira, da bo lažje živel. Leta 1881 so ga vpisali v četrti razred prve mestne šole v Ljubljani in mu priskrbeli stanovanje. »Doma bi rad ostal, na vasi, pri fari, med sebi enakimi ... Šel sem v šolo, ker sem moral iti.« Zaradi težav z matematiko v tretjem letu gimnazije se je prepisal na učiteljišče. Ko si je v tretjem letniku ‘prislužil’ popravni izpit iz matematike, je šolo opustil in šel k stricu v Trst, a se je kmalu vrnil ter po srečnem naključju dobil službo pomožnega učitelja v raznih krajih. Leta 1892 je opravil maturo na učiteljišču v Kopru, naslednje leto pa nastopil učiteljsko službo v Dobrepolju, kjer je (s prekinitvami) ostal do leta 1919, od leta 1908 kot nadučitelj. Pri svojem poslanstvu se je zavzemal za vzgojo otrok v duhu krščanskih in narodnih vrednot. Leta 1899 se je poročil z učiteljico Ivano Arko, po rodu iz Ribnice. Od njunih devetih otrok so tri hčere postale učiteljice, Helena, osma, pa je bila profesorica in pisateljica. Leta 1919 se je zaradi političnih nesoglasij z družino preselil v Šentjanž na Dolenjskem, kjer je kupil staro hišo z mlinom in posestvo. Tri leta zatem je vse prodal in odšel v Ljubljano. V Mostah je zgradil hišo, v katero se je družina vselila leta 1925. Tam je pisal svoje zgodovinske povesti do 31. decembra 1937, ko mu je Božja dekla smrt iztrgala pero iz rok.

“LEJTE SLIKE NAŠIH LJUDI!”
Fran Jaklič je o svojem pisateljskem delu zapisal: »Lejte slike naših ljudi! Pisal sem jih sebi v zabavo. Zadovoljen bom, ako še koga drugega razveselim vsaj za trenutek.« Uveljavil se je kot eden najbolj plodovitih piscev kmečke povesti. Največ je pisal o vaškem življenju in nadaljeval izročilo svojih bližnjih rojakov Frana Levstika in Josipa Jurčiča. Kot Jurčičevega učenca so ga mikali predvsem vaški posebneži in originali. Pred bralci je razgrinjal Suho krajino z njenimi ljudmi ob vsakdanjih in izrednih dogodkih. Najrajši je risal, kako se ljudje ženijo in možijo in nekatere njegove povesti (Sin, Nevesta s Korinja) so podobne narodopisnim študijam. Podpisoval se je pod različnimi psevdonimi, največkrat Podgoričan. Večina njegovih spisov je bila objavljenih v Domu in svetu, družinski in vzgojni reviji, ki jo je leta 1888 ustanovil Frančišek Lampe in jo urejal do prezgodnje smrti leta 1900. »Zavrnil ni nobene stvari, zato sem sodil, da ima le malo sotrudnikov,« je v svoji skromnosti zapisal Jaklič. »Sam sem se pač zavedal, da nimam zmožnosti in sposobnosti, kakršno naj bi imel resničen slovenski pisatelj.« Nekaj časa je pisal tudi za ‘levi’ Ljubljanski zvon, pri katerem so takrat sodelovali vsi vidnejši slovenski literati. Zaradi javnega dela v zadružništvu in politiki je pisanje zanemarjal. Leta 1900, že po Lampetovi smrti je za Dom in svet napisal povest O ta testament. V letih, ko je bil Jaklič deželni in državni poslanec, je vladala literarna suša. Po upokojitvi (1924) se je spet oglasil in sicer z zgodovinskimi povestmi (Zadnja na grmadi, V graščinskem jarmu, Peklena svoboda, Ob srebrnem studencu). Po številu naslovov jih je neprimerno manj kot kmečkih, po obsegu pa skoraj enako, ker so Jakličeve zgodovinske povesti povprečno dvakrat daljše od njegovih kmečkih povesti.



URESNIČEVALEC KREKOVIH ZAMISLI
Leta 1893, ko je kot učitelj nastopil v svojem domačem kraju Dobrepolje, se je seznanil z Janezom Evangelistom Krekom, takrat kaplanom v Ribnici. Spodbudil ga je delu za kulturni in gospodarski napredek svojih krajev. »Pozimi istega leta sem ustanovil Bralno društvo, predhodnik kasnejšega Prosvetnega društva. V društvu so se zbirali vsako nedeljo možje in fantje od prve maše do večera. Brali so časopise in knjige, katere sem preskrbel za svoj denar sam. Bralno društvo je bilo ognjišče vsega izobraževalnega, a potem tudi gospodarskega in političnega dela.« Ob podpori Kreka je Jaklič junija 1894 ustanovil prvo vaško posojilnico na Slovenskem in si nakopal hude nasprotnike. Sovražili so ga vsi oderuhi in bivši občinski ‘paše’. Leta 1896 je v Dobrepolju zaživelo Kmetijsko društvo, dve leti zatem je bila zgrajena zadružna mlekarna, ki je pomenila velik gospodarski korak v Dobrepoljski dolini. Dobrepoljsko zadružništvo je bilo tako uspešno, da je postalo vzor več drugim slovenskim občinam. Zavzeto organizacijsko delovanje je Jakliča vodilo v politiko v vrstah Katoliške narodne stranke, ki se je leta 1905 preimenovala v Slovensko ljudsko stranko. Leta 1901 je bil izvoljen za deželnega, leta 1907 pa še za državnega poslanca. Obe funkciji je obdržal do konca prve svetovne vojne leta 1918. Organizacijsko je deloval tudi na šolskem področju. Leta 1900 je bila v Ljubljani ustanovljena Slomškova zveza katoliških učiteljev kot odgovor na društva učiteljev z liberalnimi nazori. Fran Jaklič je bil njen predsednik do leta 1918. Urejal je tudi šolski časopis Slovenski učitelj, glasilo katoliških učiteljev.

ČUK, Silvester. Fran Jaklič (1868-1937). (Obletnica meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 12, str. 42-43

»V teh krajih mnogi samo zato ne postanejo kristjani, ker nikogar ni, ki bi jih pokristjanil. Meni pa pride pogostokrat na misel, da bi obšel akademije po Evropi, zlasti pariško, in bi kakor iz uma vsevprek klical in tiste, ki imajo več znanja kot ljubezni, takole nagovoril: 'Oj, kako neznansko število duš je po vaši krivdi iz­ključenih iz nebes ...,'« je v enem svojih pisem iz Indije, kjer je deloval kot mi­sijonar, Ignaciju Lojol­ske­­mu, ustanovitelju jezuitskega reda, potožil njegov španski rojak Frančišek Ksaverij. Tam je našel ljudi, ki so z odprtim srcem prisluhnili njegovemu oznanilu. Zaradi njegovega uspešnega delovanja ga je papež Pij XI. leta 1925 razglasil za zavetnika katoliških misijonov (skupaj s sv. Terezijo Deteta Jezusa).
Priimek Ksaverij je dobil po gradu Xavier pri mestu Pamplona na severu Španije, kjer se je rodil 7. aprila 1506. Njegov oče je bil predsednik Kraljevega sveta v državici Navarri, ki jo je španski kralj Ferdinand z vojaško silo pridružil Španiji. V bojih za neodvisnost je padel Frančiškov oče, grad pa so zmagovalci porušili. Ob teh žalostnih dogodkih je Frančišek moral obljubiti materi, da ne bo vojak. Šel je študirat v Pariz na slavno univerzo Sorbono in pri štiriindvajsetih letih je postal doktor in odpirala so se mu pota do slave in uspeha. Tedaj pa mu je Bog privedel na pot rojaka Ignacija Lojolskega. Ta mu je ob srečanjih ponavljal Jezusove besede: »Kaj pomaga človeku, če si ves svet pridobi, svojo dušo pa pogubi?« Frančišku je to dalo misliti in uvidel je, da ima Ignacij prav. Kakor je bil prej ves predan knjigam in študiju, se je zdaj z vsem srcem predal Kristusu. Na zunaj je to izpovedal 5. avgusta 1534 kot eden od sedmih mladih mož, ki so se v cerkvi na Montmartru v Parizu posvetili Bogu in s tem položili temelje jezuitskega reda - Družbe Jezusove, redovne družine, ki je odigrala pomembno vlogo v obnovi katoliške Cerkve po Lutru. Red je bil potrjen leta 1540, ko je bil Frančišek že duhovnik. Tisto leto so oblastniki Portugalske, tedaj kolonialne velesile, prosili papeža, naj v njihove kolonije pošlje misijonarje. Papež je poslal jezuite, ki jih je vodil Frančišek Ksaverij kot »odposlanec portugalskega kralja in apostolski nuncij«. Ladja, s katero je Frančišek Ksaverij potoval, je iz Lizbone izplula 7. aprila 1541 in po mučni in naporni plovbi prispela v mesto Goa na zahodni obali Indijskega polotoka 8. maja 1542, torej po več kot enem letu!
Ko je prispel v Indijo, ga je čakalo strašno razočaranje, ko je videl, da Portugalci, kolonialni gospodarji, ki se razglašajo za kristjane, te uboge ljudi izkoriščajo kot brezpravne sužnje. Zato je najprej začel spreobračati svoje rojake. Ko so bili vsaj malo boljši, je začel z misijonskim delom med domačini. Znal se je vživeti v njihovo dušo, naučil se je njihovega jezika. K njim je prihajal kot njihov služabnik, ki jim hoče dobro. Na jugu Indije je v enem mesecu krstil 10.000 ljudi. Iz Indije je šel oznanjat evangelij na Malajske otoke. Nove misijonske postojanke je zaupal v varstvo sodelavcem, sam pa je hitel naprej. O svojem misijonskem delu je veliko pisal predstojnikom in prijateljem v Evropo, ohranjenih je nad 1500 njegovih pisem. Leta 1547 je pristal na Japonskem, kjer se je predstavil kot oznanjevalec prave vere, pa so mu Japonci rekli, da to ne more biti res, kajti če bi bila ta vera prava, bi jo gotovo poznali tudi Kitajci. Frančišek je uvidel, da mora za evangelij pridobiti najprej Kitajce. Država je bila tedaj za Evropejce zaprta, vendar pa je hotel priti tja. Ko je bil že pred vrati Kitajske, ga je 2. decembra 1552 na otoku Sancian pobrala mrzlica. Star je bil komaj 48 let. Za svetnika je bil razglašen leta 1622.

ČUK, Silvester. Sv. Frančišek Ksaverij (1506-1552). (Pričevalec evangelija). Ognjišče, 2010, leto 46, št. 12, str. 43.

več:

ČUK, Silvester. Svetnik za vsak dan. 2 knjigi. Prenovljena in dopolnjena izdaja - ČUK, Marko. Koper: Ognjišče, 2018 in spletna stran Ognjišča

Frančišek Ksaverij

Apostol Indije že ob prihodu
kot pionir sodobnega misijona
držal se je najvišjega zakona -
ljubezni - ključa na nebeškem vhodu.

Kot žívi evangelij na obhodu,
globoko potopljen v skrivnost pasijona,
spoznal je, kakšna je iz trnja krona,
ta španski jezuit na Daljnem vzhodu.

Gospod, daj svetu novih misijonarjev,
gorečih, zvestih kot je bil Ksaverij,
ki je prinašal sonce v čas viharjev.

Življenje v Bogu je globok misterij,
služabnik večji je od gospodarjev,
dokler ljubezen glavni je kriterij.

Leon Oblak

sonet je iz knjige:
OBLAK, Leon. Sto svetnikov in svetnic v sonetih. Druga izdaja. Koper: Ognjišče, 2014. str. 71.