Kot že nekaj let, tako tudi tokratnemu decembrskemu Ognjišču prilagamo Katalog novosti. Ta se nekoliko razlikuje od Miklavževega kataloga, ki ste ga prejeli prejšnji mesec. V njem so predstavljeni predvsem predlogi za Miklavževo obdarovanje, v Katalogu novosti pa naše novejše izdaje, še obširneje pa zadnje novosti. Zaradi večjega obsega smo tudi v tem katalogu ohranili nekaj predlogov za obdarovanje ob prazničnih dneh v upanju, da boste v njem lahko izbrali kaj zase in za svoje najbližje.

Prav tako decembrski številki prilagamo koledar za leto 2019. Koledar je opremljen s fotografijami p. Branka Petauerja iz Stične in z mislimi ob njih. Največ fotografij je iz narave, saj je ta vernemu človeku kot odprta knjiga, ki govori o Stvarniku. ‘Dodana vrednost’ našega koledarja so tudi prazniki in godovi, ki jih v številnih današnjih koledarjih ne najdemo.

Decembra začenjamo advent kot čas priprave na praznik Jezusovega rojstva. V mladinski prilogi objavljamo poseben adventni koledar, v katerem vam za vsak dan predlagamo namig za življenje in misel, ki je vzeta iz knjige Zgodbe za advent in božič. Zato za to knjigo velja v prazničnem obdobju poseben kar 50% popust. Za tiste, ki bolj prisegate na moderno tehnologijo, pa naj povem, da bodo te misli vsak dan objavljene tudi na FB in IG. Vabimo vas, da jih tam spremljate, všečkate in delite. “Naj pričakovanje Jezusa preplavi tudi internet!” so zapisali pripravljavci tega koledarja.

13. decembra obhajamo 100-letnico smrti velikega slovenskega pisatelja Ivana Cankarja, ki je v svojih delih zapustil ogromno krščanskih misli in evangeljsko navdihnjenih sporočil. V šolah nam tega niso predstavili, zato vam del tega predstavljamo v tokratni prilogi.

Med vsebino tokratnega Ognjišča naj omenim še pogovor s sestro Slavko Cekuta, ki je delovala v Albaniji in se zaradi bolezni vrnila v Slovenijo, kjer pa še vedno dela s tujimi delavci s Kosova in njihovimi družinami, ki prihajajo k nam, saj pozna njihov jezik in kulturo. Prav tako je zanimiv pogovor z nekdanjo gospodinjo duhovnika in stigmatika Franca Špeliča. V tej številki odmeva dogajanje na sinodi o mladih. O njej in o umestitvi prvega sinodalnega dokumenta v slovensko okolje govori p. Branko Cestnik.

V tokratnem Ognjišču še zadnjič objavljamo rubriko o jeziku in rubriko, ki je govorila o negovanju starostnikov. Prav tako je zanimiv pogovor z Borutom Poharjem, ki je pred teologijo študiral mikrobiologijo in govori o odnosu med vero in znanostjo. Tudi to je zadnji pogovor v rubriki Vera in znanost. Z novim letnikom pripravljamo nove vsebine ... a o tem več v prihodnji, prvi številki novega letnika. Zato vas vabim, da ostanete zvesti Ognjišču in da obnovite naročnino nanj in ga naročite še komu. Morda kot darilo ob praznikih.

Cena Ognjišča letu 2019 bo spremenjena. Posamezna številka bo stala 3,00 €. Naročnina za naročnike pri župnijskih uradih 33,50 €, za naročnike po pošti 34,30 €. Za inozemske naročnike pa 60 €, 80 USD, 88 CAD, 97 AUD, 70 CHF, 390 HRK, 55 GBP, 575 SEK. Naročniki po pošti boste prejeli položnice za plačilo Ognjišča.

 RUSTJA, Božo. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 12, str. 4.

tema meseca

Adventni koledar

priloga

Ivan Cankar in njegove poti

gost meseca

s. Slavka Cekuta, nekdanja misijonarka v Albaniji

Preberite več: December 2018

Karel Gržan je bralcem Ognjišča dobro znan, saj nas s svojimi razmišljanji in zgodbami bogati že več let. Ob koncu cerkvenega leta, ko se z adventnim časom pripravljamo na Rojstvo, sva pogledala na pomen adventa, hkrati pa nisva mogla mimo njegove velike naklonjenosti do knjig in pisanja, saj je navsezadnje tudi doktor literarnih ved.

- Če na ta zimski čas pogledava – z vidika knjige. Zima naj bi bila čas, ko mogoče bolj kot v drugih mesecih posežemo tudi po branju. Kako vi vidite umeščenost knjige v družinsko življenje v današnjem času?
Trenutno je najbolj popularno elektronsko informiranje, vendar tam nekdo misli namesto nas. Prizori in informacije se tako hitro menjavajo, da jih preprosto nimaš časa premisliti, ampak samo vsrkavaš ponujeno. Težava je, da se v tebi to zakoliči kot edina resničnost. To je lahko vir premetene manipulacije.
Knjiga ti ponudi misel, vendar ti tudi ponudi možnost obstanka v premisleku soočenja s tvojo do sedaj spoznavno resničnostjo. Knjiga je zato lahko dopolnilo in dopolnjevanje je nadgradnja. Elektronska informacija je prehitra in je zato v mnogih primerih manipulacija. Vidimo, kako z lahkoto, kakor brez-umno, nasedamo resnicam elektronskih informatorjev. Nasedamo zato, ker so prirejeno ali prenarejeno resnico vsi videli, slišali in jo vzeli za resnično v podobi, ki nam je bila ponujena.
Spomnim se, kako so bili televizijski kadri pred leti statični in so ob informaciji kljub temu dopustili nekaj prostora, da si lahko slišano premislil. Zdaj pa se kamera vedno premika, da se premika ozadje. Kar naprej nas motijo, da ne bi premislili, kar nam servirajo. Preprosto ne dopustijo časa za premislek. Ljudje potrebujemo nek čas – rečemo mu lahko tudi dolg-čas, v katerem imamo možnost za predelavo informacij, za ozaveščanje vsega slišanega. Le tako lahko svoja dosedanja spoznanja dopolnimo ali ne.
Tone Pavček je imel prav: Če ne bomo brali, nas bo pobralo. Če se ne bomo znali ustavljati, brati, se pogovarjati, nas bo pobralo kot civilizacijo.

- Če vas razumem, je knjiga postala neke vrste romantičen ostanek nekega časa, ki ga zelo redki vzamejo v roke.
Čeprav čreda drvi, kot jo usmerjajo, srečujem vedno več ljudi, ki ozaveščajo manipulacije in se osvobajajo. In ti ljudje berejo – niso zasvojeni niti z elektronskim informiranjem niti z oddajami poneumljanja. Čudi me, če ljudje ne uvidijo, kako nespametno izgubljajo čas ob resničnostnih šovih z iztirjenim konceptom, ki v njihovo miselno shemo vnaša modele, ki vsekakor niso nekaj dobrega ne za njihove medosebne odnose ne za pogovore. Toda, Bogu hvala, ta krasni nori svet zapuščajo vedno številnejši. Naš čas, kot ga doživljamo, pri mnogih spodbuja premislek, kaj in kako naprej. V številnih srečujem zavestno odločitev za vrednote, ki so se zdele že kakor izgubljene. Srečujem ljudi, ki jim tudi knjiga vzbuja zadovoljstvo in jih bogati.

- Če se ustaviva še pri vašem pisanju. Kako se lotite pisanja? Kaj je tisti vzgib, da začnete?
Pišem o vsebinah, h katerim me nagovorijo življenje, ljudje, ki jih srečujem, doživljajska resničnost ... Kar pišem, je premislek v iskanju rešitev. Pisanje je zame vedno določena potreba časa. Potreba časa, potreba prostora, potreba v doživljanju ljudi. Ker pa je poleg resnih, duhovnih tem potreba tudi smeh, se mi zdi pomembno, da stvari, ki sem jih na sebi že predelal in se jim lahko smejem, posredujem tudi ljudem. Predelane drame so najboljše komedije. Čutim poslanstvo tudi s pisanjem pomagati ljudem predelovati drame njihovega življenja v smeri (od)rešitve, v smeri nasmeha.

- Vstopamo v advent – na kaj se najprej spomnite, ko slišite besedno zvezo adventni čas?
Adventni čas je zame čas, ko se zavlečemo v notranjo – duhovno toplino in umiritev. V vedno daljših nočeh se prepustiš temu, kar te svetli globoko navznoter in posledično v medosebnih bližinah. V tem času si pripraviš tudi nekaj drobnih pozornosti. Svoje doprineseta dišeči adventni venček in prižiganje sveč. Adventni čas je čas obredov, ki v človeku prebujajo nekaj svetlega v pričakovanju prazničnosti. Božični prazniki – da jih bomo doživeli, se morajo uresničiti v srčiki naših osebnih noči. Adventni čas obredno vnaša temeljno sporočilo in izkustvo, ki ga človek potrebuje: v temo naših doživljanj se sklanja Bog kot Bližina. In ta Bližina ni teorija – je pomirjujoče izkustvo. Advent mi sporoča, da me Bog vedno znova išče v moji temi, moji nemoči, moji grešnosti. Bog želi biti sveto – svetloba v svetu.

- Za adventni čas v nasprotju s postnim nekako ne vemo najbolj, kako se pripravljati – ali se morda motim?
Temeljna težava je, da smo Slovenci zanemarili razlikovanje med lučjo in S/svetlobo. Svoje življenje si raje osvetljujemo s številno bleščavostjo, prižigamo številne luči, pozabili pa smo, da je to, kar je povezano s svetim –notranja Svetloba. Če si temo tega obdobja razsvetljujemo le z zunanjo bleščavostjo, lahko v sebi doživimo kontrast: notranjo nelagodnost.
Adventni čas nas želi pripeljati v razpoloženje nežnosti ob preprosti svetlobi, da bi se okrepili s Svetim. Ne samo v odnosu do Boga, ampak tudi v medsebojni bližini. Danes je treba zavestno odstranjevati motilce pozornosti, sredstva odtujevanja, in prižigati svetlobo. Zadostujeta že ena ali dve svečki. Zraven si privoščimo bližino tistih, ki so nam dragi, se posvetimo igrivosti, hudomušnosti, petju, pripovedovanju zgodb, molitvi. To nas notranje uravnovesi in izpopolni. Zdi se, da svet tava v izgubljenosti, ker smo prižgali preveč luči in zameglili svetlobo – ta je nevsiljiva in jo je potrebno poiskati v srčiki – v srčnosti do Boga in bližnjih. Tema doživljanj nas kliče k ponovni vzpostavitvi ravnovesja – k prebujenemu medosebnemu stiku. Vse, kar nas moti v zaznavi medsebojne bližine, bo potrebno bolj obvladovati, omejevati.

- Modrost naših prednikov o tem, kakšen odnos imeti do tega obdobja, je šla, kot kaže, v pozabo ...
Ja, delujemo, kot da ni zime, skozi celo leto se pričakuje, da smo enako aktivni. In če nismo, imamo že kar slabo vest ...
Nismo pa aktivni v stvareh, ki ste jih našteli – v pogovoru in hudomušnostih ob mizi, v izražanju nežnosti drug do drugega, v namenjanju pozornosti drugemu itd. Raje pobegnemo pred ekrane tega ali onega aparata ...
To so novodobni nadomestki, ki so zasvojili mnoge. Kljub temu, da se k njim zatekajo kot k rešiteljem, pa jih notranje – srčno in duhovno – ne morejo potešiti. Te naprave ne prebujajo občutja objetosti, ne morejo nadomestiti potrebnega stika s sočlovekom, z Bogom, z naravo. Človek potrebuje dotik – živi stik. Objetost, sočutje, zaznavnost je tisto, kar nas samo po sebi krepi. Nadomestkov za to ni. Elektronika sama po sebi utruja naše živčevje, kot nadomestek za živ odnos pa povzroča občutek notranje praznine, osamljenosti in brezciljnosti.

- Kako vzpostaviti čas za živ odnos?
Zavestno se moramo odločati za sveti čas. V vsakem dnevu. Ta čas v družini nastopi, ko se družina po obveznostih zbere skupaj, da se načvekajo, da se predvsem med seboj zaznajo. Družinski, sploh zimski večeri so namenjeni prav temu. Čas meri, koliko nam je kdo dragocen. Upam, da nam niso dragocene elektronske naprave, zvezdniki televizijskih oddaj, ampak so nam dragoceni in so naši zvezdniki člani naše družine. Samo s časom, ko jim namenjamo pozornost, dokazujemo, koliko so nam pomembni. Čas je neizprosen merilec tega, koliko nam kdo pomeni. Če doma, popoldne in zvečer, raznim ekranom namenim dve uri časa; ali sem sposoben toliko časa nameniti tudi bližnjim? Če ne, se moram vprašati o vrednotah, predvsem pa o tem, kaj – kdo mi je resnično vreden, kdo je zvezda mojega življenja. V prihodnje bodo notranje zadovoljni, potešeni in umirjeni samo tisti, ki se bodo zavestno odločali za vrednote in za izkustveno bližino z domačimi, z Bogom in vsem, kar nas obdaja v stvarstvu. Samo živ stik poživlja.

- Ko govorimo o odtujenosti od doživljanja praznikov, se ne morem znebiti občutka, da nam nekdo krade pravo občutenje praznika, ker smo z njim nasičeni, še preden sploh nastopi. Zakaj smo pozabili, da je treba živeti iz vsebine praznika, da ga ne smemo izživeti že prej?
Vsiljivi bleščavosti se ne moremo izogniti. V ozadju je interes, kako trgovati na človeku. »Vse za dober biznis, vse za velik d’nar,« poje Adi Smolar. Vprašanje pa je – in tu smo svobodni –, ali bomo dopustili bleščavosti, ki nas odtujuje od bistvenega, priti tudi v obnebje največje intime – našega doma. Hodimo po ulicah bleščavosti, doma pa si moramo osvetlili tisto, kar je bistveno. Vprašanje je, ali se bomo pustili vleči za nos interesu kapitala ali pa bomo toliko spoštovali sami sebe in domačine svojega življenja, da bomo svoje domove osvetlili tako, da se bomo bolje videli in doživeli, ne pa da nas odvečnosti zaslepijo in odtujijo.

Kaj vam pomeni vera?
Vera je pomirjajoče izkustvo. Ne samo duhovno, ampak preko zakramentov tudi oprijemljivo izkustvo Boga na dotik.

Kaj vam pomeni poklic (kariera)?
Duhovni poklic doživljam kot spokojnost, ker v njem uresničujem poslanstvo svojega življenja.

Kaj vam še predstavlja izziv?
Teh je veliko. Če Bog želi, da jih uresničim, mi bo moral nameniti še kar nekaj let življenja.

ERJAVEC, Matej, Karel Gržan (Moj pogled). Ognjišče, 2016, leto 52, št. 12, str. 68-70.

* 22. november 1914, Vrhnika, †? junij 1945, Teharje

Leta 1994 je pri Celjski Mohorjevi družbi izšla knjiga Palme mučeništva; tedanji ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar je v svoji kratki spremni besedi zapisal, da je “bila sestavljena in izdana predvsem v blag spomin našim duhovnikom, ki so končali svoje življenje v tako različnih okoliščinah in so tako odlično izpričali zvestobo svojemu narodu. Ne bi bilo prav, če bi nanje pozabili. Že skoraj pol stoletja je, kar so nas zapustili. Več desetletij se jih na ta način nismo mogli spomniti. Naj vsaj zdaj veje iz te knjige globoko spoštovanje do njih in njihove žrtve.” Med duhovniki, redovniki redovnicami in bogoslovci ter nekaterimi krščanskimi laiki, katerih kalvarija je v knjigi opisana, je tudi France Kunstelj, mlad, goreč duhovnik in obetajoč pisatelj. Njegovo življenje se je končalo s krvavo žrtvijo v komunističnem uničevalnem taborišču Teharje. Njegovo književno delo je bilo do leta 1990 prepovedano, njegovo ime zamolčano. Iz pozabe ga je ‘priklical’ literarni zgodovinar France Pibernik; pripravil je izbor njegovih del (črtic, novel), ki so izšla v knjigi Luč na mojem pragu (Mohorjeva družba, Celje 1994).

MIKALO GA JE GLEDALIŠČE, POSTAL JE DUHOVNIK
Rodil se je 22. novembra 1914 na Vrhniki v kmečki družini s skromno posestjo: oče Jakob je za družino z osmimi otroki služil kruh na žagi, mati Ana pa se je ubadala s kmečkim delom. France je bil v otroških letih pastirček, pomagal je pri kmečkih delih. Že tedaj je čutil posebno veselje do igre in odra, kar je izpovedal v avtobiografskem zapisu Igra življenja. Kljub revnim dohodkom so starši Franceta poslali v šole v Ljubljano. Eno leto je bil na državni klasični gimnazijo, potem pa vse do mature na škofijski gimnaziji v Šentvidu. Šolo je zlahka zmagoval, zato se je veliko posvečal izvenšolskim dejavnostim. Veliko je pisal, ukvarjal se je tudi z gledališčem, ki je bilo njegova velika ljubezen. Po maturi junija 1935 ga je srce vleklo v svet gledališča, vendar se je po treznem premisleku odločil za vstop v bogoslovje. V prvem letniku je bil nekoliko zamorjen, ob zgledu pisatelja Finžgarja, katerega je obiskoval kot sodelavec pri Mladiki, je spoznal, da mu duhovniški poklic ne bo onemogočil pisateljskega in gledališkega dela, pa se je sprostil in se dejavno pripravljal na duhovniški poklic. Mašniško posvečenje je zaradi vojne prejel predčasno, na cvetno nedeljo, 6. aprila 1941, ko so tuje vojske napadle Jugoslavijo. Novo mašo je imel na Vrhniki 20. aprila; za pridigarja si je izbral Finžgarja, ki pa ni tvegal priti na Vrhniko. Po novi maši ga je škof Rožman poslal za kaplana v Mirno na Dolenjskem, kjer je deloval med mladimi in se je uveljavil kot odličen cerkveni govornik. Kmalu so se v Mirenski dolini pojavili partizani. Neki večer so odpeljali Kunstlja s seboj in ga vso noč zasliševali, vendar so ga naslednji dan izpustili. Imel je srečo, saj so partizanski likvidatorji samo v letu 1942 v Ljubljanski pokrajini pobili 17 duhovnikov. Zaradi varnosti se je umaknil v Ljubljano.

“KAKRŠEN JE ČLOVEK, TAKA JE NJEGOVA BESEDA”
Njegovi pisateljski začetki segajo v višje razrede gimnazije v Šentvidu, ko je v internem listu Domače vaje objavil več svoji črtic, ki spominjajo na njegovega vrhniškega rojaka, največjega slovenskega pisatelja Ivana Cankarja. »Osebe in dogajanja je našel v domačem okolju,« piše France Pibernik, »našel je tiste male ljudi, ki jih je življenje postavilo ob stran in ogoljufalo tudi za drobne stvari, slikal je njihovo življenjsko stisko, brezizhodno revščino .... Rad se je ustavljal ob otroškem doživljanju vsakdanjika, ob mladostniku in njegovih problemih, tudi dekliškem svetu, in skozi drobne prigode kazal na socialne krivice.« Leta 1936 se je začelo njegovo izredno rodovitno literarno ustvarjanje. Takrat je bila v ljubljanskem bogoslovju močna literarna skupina: France Kunstelj, Jože Cukale, Viktor Zorman, Tone Polda, Janez Kmet, France Lokar, Karel Mauser. Izdajali so rokopisni list Mlada setev. Urejal ga je France Kunstelj, ki je v enem od uvodnikov zapisal: »Kakršen je človek, taka je njegova beseda: pomlad v srcu, ljubezen v duši, sonce in toplota v besedi.« To se odraža v vsem njegovem pisanju. Pogosto se je dotaknil problemov podeželskih delavcev, ki so imeli delo od danes do jutri, poglabljal se je v svet telesno in duševno prizadetih, ki pa so duhovno bogati. Objavljal je v Mentorju, Dom in svetu, Mladiki in v drugih katoliških listih. Zadnja je bila objavljena njegova novela Na Stopah v Slovenčevem koledarju 1944. Zdi se, da je njegova literarna zapuščina izgubljena. Njegovo leposlovno delo je v knjižni obliki izšlo samo v zdomstvu. Leta 1975 je v Argentini izšel izbor njegovih črtic in novel pod naslovom Butara. Podoben izbor je končno izšel pri nas pod naslovom Luč na mojem pragu (1994).

“PRIPRAVLJEN SEM SE DAROVATI KRISTUSU”
Tako je v svoji prošnji za sprejem v ljubljansko bogoslovje zapisal abiturient France Kunstelj. Gotovo si ni predstavljal, kakšno bo to darovanje. Leta 1942 se je pred grožnjo partizanske likvidacije iz Mirne umaknil v Ljubljano, se naselil v trnovskem župnišču in se, da ne bi izgubljal časa, vpisal na slavistiko. Po naročilu škofa Rožmana je leta 1943 šel v Rim v karitativni akciji. Po vrnitvi je bil nastavljen kot vojaški kurat za domobransko postojanko Mirenske doline, dejansko pa je to službo opravljal v Rovtah nad Logatcem. »Na svojem novem mestu je uporabil vse svoje zmožnosti, da je znal ustvarjati dobro voljo.« Z domobranci, slovensko narodno vojsko, se je maja 1945 umaknil na Koroško, pa je bil z njimi iz Vetrinja vrnjen v trpljenje in smrt. Tisti, ki se jim je osrečilo pobegniti iz Teharij ali so ostali živi, so povedali, kako so se nad njim znesli rdeči rablji. Ko je sotrpinom, ki so jih vodili v smrt, z znamenjem križa dajal odvezo, zakrament Božjega usmiljenja, so spoznali, da ja duhovnik. Kot obsedeni so zarjuli: “Čakaj, hudič, ti bomo že pokazali!” Odgnali so ga v bunker, od koder so ga nato privlekli z zdrobljenimi prsti, iz zapestja mu je tekla kri. Kljub temu je z razmesarjeno desnico še vedno delil odvezo svojim sotrpinom, obsojenim na smrt. Svojemu duhovniškemu poslanstvu je ostal zvest do konca kljub zverinskemu mučenju. To pričevanje vere se je dogajalo neznanega dne meseca junija leta 1945. »Kunstljevo truplo leži pod nasutimi plastmi industrijskih odpadkov, ki naj bi prikril sramoten zločin nove oblasti, ki je prihajala v imenu tako imenovane svobode« (France Pibernik).

ČUK, Silvester. France Kunstelj (1914-1945). (Obletnica meseca), Ognjišče, 2014, leto 50, št. 11, str. 48-49

Medtem ko pišem ta prispevek, od časa do časa preverim telefon, pogledam, kaj je novega na Facebooku, ter v primeru da naletim na kakšno dobro objavo, odtavam na njeno izvorno spletno stran. Ker pri meni nobeno opravilo ne poteka brez glasbene spremljave, na Youtubu nenehno iščem nove skladbe, primerne trenutnemu razpoloženju. Seveda tudi sproti preverjam in odgovarjam na elektronsko pošto. Prepričan sem, da ste tudi vi, ki sedaj berete ta prispevek, pozorni na obvestila, ki se pojavljajo na vašem telefonu. Nikakor se jim ne morete upreti in ko enkrat popustite skušnjavi ter s prstom pričnete podrsavati preko aplikacij, bom lahko srečen, če vas temeljiti pregled novic o tem, kaj počnejo vaši prijatelji, ne bo odnesel v globine svetovnega spleta, ampak se boste vrnili nazaj k branju tega besedila. Ne, z mano ni nič narobe, niti ne z vami. Opisano početje je namreč realnost našega vsakdana, saj (baje) živimo v dobi motenj..

DOBA MOTENJ
Živimo v obdobju, katerega ključni element so informacijsko-komunikacijske tehnologije (IKT), z njihovo pomočjo namreč počnemo dobesedno vse. Vstopile so na področje dela, prostega časa ter izobraževanja, skratka IKT so pomemben element norm in običajev, ki določajo naš vsakdan. Zaradi tega smo družbi, v kateri živimo, dodali pridevnik informacijska, čeprav nekateri zanjo raje uporabljajo pridevnik motilna. Med slednjimi prevladuje prepričanje, da IKT s svojim delovanjem zgrabijo našo pozornost, nato pa jo razpršijo naokrog, ker nas bombardirajo z velikim številom impulzov, kot je to predstavljeno v uvodnem odstavku na mojem primeru. Takšno početje je nedvomno izčrpavajoče. Lotimo se določenega opravila in ga vedno znova prekinjamo, velikokrat se celo zgodi, da se ne vrnemo več nazaj, da bi ga dokončali. Praktični primer, ki ga doživljamo vsak dan, je že to, da nam sredi živahnega pogovora zazvoni telefon. Prvič, zmoti pogovor, in drugič, v veliki večini primerov damo prednost klicu, ne sogovorniku, ki ga imamo pred seboj. S tem se pogovor prekine in le redkokdaj se vrne v stanje prejšnje dinamike.

NOV POJAV?
Simultana uporaba več aplikacij ali IKT ter posledično cefranje pozornosti na številne strani ima pomembno vlogo v življenju današnjih posameznikov vseh starosti. Motnje pozornosti oziroma koncentracije niso več težava zgolj nekaj ljudi, ampak se jih tako v poljudni, kot strokovni literaturi predstavlja kot težavo, ki ima vedno večje razsežnosti. Vprašanje je, ali gre za nov fenomen, značilen zgolj za današnjo družbeno obliko, ali je to nekaj, kar nam je poznano že iz bolj ali manj oddaljene preteklosti. Kot ugotavljajo evolucijski antropologi, je bilo skozi zgodovino hitro preusmerjanje pozornosti bistvenega pomena za preživetje ljudi. Po eni strani je omogočalo umik pred potencialnim plenilcem, po drugi pa večalo možnost, da je človek uzrl hrano. Kot pravi Nicholas Caar v knjižni uspešnici Plitvine, je bilo za človeka branje prvi nenaraven miselni proces, ki je zahteval dolgotrajno nemoteno namenjanje pozornosti zgolj enemu (statičnemu) predmetu. Bralci so namreč morali izučiti možgane, da se ne menijo za dogajanje v okolici in se uprejo potrebi po namenjanju pozornosti drugim impulzom, ki so prihajali iz okolice.

Za vse nas, ki se med delom na računalniku ne moremo odpovedati sprotnemu pregledovanju različnih spletnih strani, so na voljo tudi aplikacije z zgovornimi imeni (SelfControl, Freedom, Anti Social, StayFocused, Focus ...), s katerimi lahko za določen čas blokiramo tovrstne motilce, da v miru opravimo svoje delo.

LENARČIČ, Blaž. (Učinki informacijsko-komunikacijske tehnologije), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 11, str. 80-81.

* 16. november 1618, Ljubljana, + 15. oktober 1681, Ljubljana

Ljubljanski rojak Janez Ludvik Schönleben je bil velik oznanjevalec Marijine slave. Kar je napisal o Mariji, razodeva veliko učenost in močno ljubezen. Njegovo učenje o Marijinih odlikah je bilo v tistem času velika novost, potrjeno je bilo skoraj dve stoletji pozneje z razglasitvijo verske resnice o Marijinem brezmadežnem spočetju leta 1854. Med pričevalce Marijine slave je vključil vse Slovence, ko je v svoji knjigi o Mariji Palma virginea (Deviška palma) zapisal: »Moja domovina, vojvodina Kranjska, šteje nad 300.000 prebivalcev. Med to množico ne bi našel nikogar (če izvzamem nekaj malega drugovercev), ki bi nasprotoval nauku o brezmadežnem spočetju. Vsi, učeni in neučeni, plemstvo in preprosto ljudstvo, moški in ženske, po samostanih in med svetom, vsi, prav vsi, se tisti dan pred praznikom brezmadežnega spočetja postijo in praznik svečano obhajajo.« Spomin na Schönlebna in njegovo delo je ostal dolgo časa živ, njegove knjige so poznali doma in po svetu. Eden glavnih vzrokov, da je pri nas zatonil v pozabo, je, da je vsa svoja dela objavil v nemščini in latinščini – v slovenščini samo Evangelije inu listove (1672).

OD JEZUITSKEGA UČENCA DO CERKVENEGA DOSTOJANSTVENIKA
Leta 1617 je prišel iz Württenberškega v Ljubljano mizar in rezbar Ludvik Schönleben in se poročil s Slovenko Suzano Kušlan. 16. novembra 1618 se jima je rodil sin Janez Ludvik, kasneje pa še tri hčere; Ana je bila mati zgodovinarja Janeza Gregorja Dolničarja in stolnega dekana Janeza Antona, graditelja sedanje ljubljanske stolnice. Vzgoja v družini je bila v glavnem slovenska, kar je potrdil Janez Ludvik, ki je v predgovoru svojih postnih pridig zapisal, da jih je govoril nemško, čeprav nemščina ni njegov materin jezik. Šolal se je pri jezuitih pri Sv. Jakobu v Ljubljani. Po končani gimnaziji je vstopil v jezuitski noviciat. Višje filozofske in teološke šole je obiskoval na Dunaju, v Gradcu in Linzu. Ko je bil leta 1648 posvečen v duhovnika, je nekaj časa na Dunaju pridigal in spovedoval. Iz tega časa je njegov prvi natisnjeni govor o Mariji. Zatem so ga predstojniki pošiljali v razne druge kraje, tudi v Ljubljano. Želel se je posvetiti pisanju in znanstvenemu delu, zato je leta 1653 izstopil iz jezuitskega reda. V oporoki je zapisal: »Karkoli imam, imam od njih, in kar vem, vem od njih.« Naslednje leto je bil umeščen za dekana stolnega kapitlja v Ljubljani. V tej službi je veliko pridigal in pisal. Rad bi imel več časa za pisanje, zato je leta 1669 prevzel župnijo v Ribnici na Dolenjskem in s tem povezano službo dolenjskega arhidiakona. V Ribnici so dozorela njegova glavna zgodovinska dela, pripravljal pa je tudi natis svoje edine slovenske knjige – lekcionarja. Leta 1676 se je odpovedal Ribnici in se vrnil v Ljubljano ter se posvetil izključno znanstvenemu delu – raziskovanju zgodovine. Smrt mu je dobesedno iztrgala pero iz rok 27. marca 1681, pokopali so ga v cerkvi sv. Jakoba. Napovedal je: »Rojen sem leta 1618, umrl bom leta 1681!«

PRIDIGAL JE LATINSKO, NEMŠKO IN SLOVENSKO
Janeza Ludvika Schönlebna kot govornika in pridigarja je predstavila Monika Deželak Trojar v knjigi Janez Ludvik Schönleben (1618–1681). Oris življenja in dela. 2017. Ljubljana: ZRC. Povzemam njene glavne misli. Za njegove pridigarske uspehe je zaslužno predvsem njegovo šolanje pri jezuitih. Na svojih šolah so zelo poudarjali pomen obvladovanja govorniških veščin. V svojem jezuitskem obdobju (1635–1645) je Schönleben pisal predvsem latinske priložnostne govore, v letih službe stolnega dekana v Ljubljani (1654–1667) je veliko pridigal kot slavnostni in priložnostni govornik. Pridigarsko zelo bogato je bilo ribniško obdobje (1667–1676), po vrnitvi v Ljubljano se je njegova pridigarska dejavnost zmanjšala. Glede jezika Valvasor pojasnjuje, da je Schönleben pridigal tako v nemščini kot v slovenščini. Vsaj za Ribnico je gotovo, da je pridigal tudi v slovenščini. Da je bil vešč slovenskega jezika, priča tudi njegova priredba lekcionarja. Po vsebini lahko njegove natisnjene pridige razdelimo v tri skupine: praznične oziroma svetniške pridige, postne govore in nedeljske pridige. Schönleben je svoje pridige označil kot duhovno literaturo, postne pridige tudi kot asketično branje. Glede zgradbe pridig se je držal pravil jezuitske pridigarske šole. Njegove pridige imajo tri glavne dela: uvod, ki nakaže vsebino, jedro, ki razčleni v uvodu napovedano vsebino, ter zaključek, ki povzame bistvo pridige. Temelj njegovih pridig je bilo Sveto pismo, takoj za njim navaja dela cerkvenih očetov. Schönlebnove pridige so izrazito razumske. Čeprav je gojil klasično jezuitsko govorništvo, pa je v njegovem pridigarskem slogu zaznati vpliv prihajajočega baroka.

OSEMINTRIDESET KNJIG, LE ENA SLOVENSKA
Janez Ludvik Schönleben je objavil 38 knjig in zvezkov latinskih in nemških pridig, bogoslovnih razprav ter arheoloških in zgodovinskih spisov. Njegove najpomembnejše bogoslovne razprave se nanašajo na nauk o Marijinem brezmadežnem spočetju in so napisane v latinščini, ker so namenjene tedanjim tujim teologom. Kot mlad jezuitski pater je imel leta 1649 na Dunaju ognjevit govor o Brezmadežni. V času, ko je bil stolni dekan v Ljubljani, je začel sestavljati obsežno delo, v katerem je hotel zbrati in objaviti vse, kar so dotlej napisali v zagovor Marijinega brezmadežnega spočetja. Zamislil si je pet zvezkov teh dokazov, vendar je leta 1659 v Celovcu izšel le tretji. Njegovo najbolj znano marijansko delo je knjiga Palma virginea (Deviška palma, 1671) V zadnjem obdobju svojega življenja se je posvetil zgodovini. V letih 1669–1674 je pisal kroniko kranjske dežele; leta 1681 je izšel prvi del pod naslovom Carniolia antiqua et nova (Stara in nova Kranjska), zgodovina do leta 1000.
Njegova edina slovenska knjiga je bila nova izdaja lekcionarja Evangelia inu lystuvi, ki ga je po naročilu in ob sodelovanju škofa Tomaža Hrena, pripravil Janez Čandek leta 1613. Schönleben si je knjigo zamislil kot priročnik za duhovnike. V njej je poleg evangelijev združil mali katekizem in zbirko cerkvenih pesmi, ki jih je povzel iz protestantskih pesmaric in iz ust pojočega ljudstva. Knjigo so leta 1672 natisnili v Gradcu, ker v Ljubljani ni bilo tiskarne. Zajetna knjiga (447 strani) je bila lepo opremljena: skoraj vsakemu nedeljskemu evangeliju je bila dodana odlična lesorezna podoba.

ČUK, Silvester. Janez Ludvik Schönleben (1618-1681). (Obletnica meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 11, str. 42-43

Ali ste v gozdu kdaj poskušali oceniti starost drevesa? Če mislite, da samo preštejete letnice, potem se motite. Prof. dr. Katarina Čufar mi ni pokazala le, kako to počnejo znanstveniki, ampak mi je povedala tudi, kako se drevesa poleti ohladijo, iz katerega lesa so bila zgrajena kolišča na Ljubljanskem barju in koliko so stara najstarejša drevesa na Zemlji.

Takoj ko vstopim, vem, da sem na Oddelku za lesarstvo Biotehniške fakultete. Vse diši po lesu in kmalu presenečeno ugotovim, da ima vsak laboratorij in kabinet vrata iz drugačne vrste lesa. Tam je hrast, pa bukev in jelša. Razporejena so po barvi, od najsvetlejše do najtemnejše. Še vedno občudujem njihov novi leseni prizidek, ko me Katarina Čufar že povabi v svoj laboratorij, kjer me predstavi svojim nasmejanim sodelavcem. Potem se začneva pogovarjati – o lesu seveda.

LES JE TKIVO POD SKORJO
Moja tokratna sogovornica ima na svoji pisalni mizi vse polno kolutov debel različnih velikosti: nekatera imajo premer le nekaj centimetrov, druga so tudi desetkrat večja. Ali imajo tudi mlade rastlinice že olesenelo steblo, me zanima. Katarina prikima: »Drevesca že v prvem letu dobijo nekaj pravega lesa v okolici stržena.« Pri odraslih drevesih so lesene veje, deblo in korenine. Znanstvenica mi pokaže prerez debla hrasta. »Les je tkivo pod skorjo oziroma še natančneje pod kambijem, ki je zarodno tkivo.« S prstom se pomakne proti zunanjemu delu in nadaljuje: »Skorja je tkivo zunaj kambija, zunanji del skorje pa je lubje.«

TUDI DREVESA SE MORAJO V VROČINI OHLADITI!
Med pogovorom izvem, da je glavna naloga lesa prevajanje vode iz korenin do vej in listov. Slednji namreč potrebujejo vodo, da lahko v njih poteka fotosinteza. »Lesarji in gozdarji delimo drevesa na iglavce in listavce. Les iglavcev je sestavljen iz traheid, pri listavcih pa so najbolj prepoznavne traheje.« Po traheidah in trahejah poteka prevajanje vode. Ali ste se kdaj vprašali, kako lahko pride voda iz tal do listov na 90-metrskem drevesu? Moja sogovornica pozna odgovor: »Podtlak v iglicah ali v listih, ki nastane zaradi odpiranja listnih rež, je vlečna sila, ki potegne vodo navzgor.« Kmalu se naučim še nekaj zanimivega: medtem ko je pri smreki povprečna hitrost gibanja vode po deblu manj kot meter na uro, znaša ta pri vrstah, kot je hrast, tudi do 44 metrov na uro! »Traheide iglavcev, ki prevajajo vodo, so dolge v povprečju nekaj milimetrov, njihovi premeri pa znašajo nekaj stotink milimetrov, zato je transport vode počasnejši. Po drugi strani pa imajo listavci traheje, ki so lahko dolge več metrov. Ker imajo tudi večji premer, je pri listavcih prevajanje vode precej hitrejše. To je povezano z okoljem, saj so se drevesne vrste prilagodile različnim klimatskim razmeram.« Katarina mi pojasni, da je največja hitrost pri prevajanju vode potrebna v tropskih predelih, saj se tam drevesa z vodo tudi hladijo. Najprej sem prepričana, da je nisem pravilno razumela. Rastline se hladijo, kot se ljudje hladimo z znojenjem? Znanstvenica prikima: »O, seveda. Transpiracija je zelo pomembna za liste. Predstavljajte si, kako je, ko so listi v zgornjem delu krošnje izpostavljeni sončni pripeki. Ker se ne morejo umakniti v senco, jim mehanizem transpiracije omogoča hlajenje in s tem preživetje.«

KAKO LAHKO DOLOČIMO STAROST DREVESA?
Najstarejša drevesa na Zemlji so stara več kot štiri tisoč let! To so dolgoživi bori, ki uspevajo v Arizoni, v ZDA. Kaj pa v Sloveniji? »Mi nenehno iščemo najstarejše drevo tako v Sloveniji kot v Evropi,« se nasmehne predavateljica številnih predmetov o zgradbi in lastnostih lesa. »V Sloveniji z gozdovi gospodarimo, zato lahko najdemo zelo stara drevesa le v pragozdovih. Najstarejše drevo, ki smo ga proučevali s sodelavci, je bilo staro nekaj nad 500 let. To je bil macesen v Julijskih Alpah.« V laboratoriju mi pogled ves čas uhaja proti mikroskopom in različnim koščkom lesa, ki jih – kot mi pojasni znanstvenica – uporabljajo za analize, tudi take, s katerimi lahko določijo starost posameznega drevesa ali starost lesa v lesenem izdelku. Ali vas zanima, kako? »Za določitev starosti proučujemo branike in ne letnice,« poudari, medtem ko mi na prečnem prerezu debla hrasta pokaže temnejši kolobar. »To je branika, kolobar lesa, ki nastane v enem letu.« Potem se s prstom premakne na tanjšo črto. »Letnica pa je meja med dvema branikama.« Seveda ni tako enostavno, kot se sliši, saj je za določitev starosti drevesa potrebno branike prešteti na pravem mestu. »Branike preštejemo tam, kjer se začne deblo. Pri posekanem drevesu je to približno 30 cm nad tlemi, pri tem pa moramo upoštevati, koliko let porabi drevo, da doseže to višino,« zaključi najin pogovor Katarina Čufar.

- Kaj vas je nagovorilo, da ste se odločili za študij lesarstva?
Rada sem imela naravo in naravoslovne predmete, zanimalo pa me je veliko stvari, tudi jeziki in humanistika. Lesarstvo je širok študij in poklic, saj vključuje kemijo, biologijo pa tudi matematiko, fiziko, tehnologije in ekonomijo. Med študijem in delom se je izkazalo, da je vse še mnogo bolj zanimivo, kot bi si lahko predstavljala.
- Med najinim pogovorom vam oči kar žarijo, ko govorite o lesu. Kako najdete ravnovesje med službo in družino?
Kot znanstvenica sem zelo usmerjena v poklicno delo, kar je včasih težko za okolico. Hvaležna sem, da imam družino in da me domači pri poklicnem delu podpirajo. Ko so bili otroci mlajši, sem jim skušala nameniti čim več kvalitetnega časa. Ker v službi delam z ljudmi in predavam, je večina člankov nastala potem, ko so otroci zaspali. Imela sem srečo, da sem takoj po diplomi dobila stalno zaposlitev, kar je danes redkost. Tako sem lahko tudi v neugodnih časih počasi, a zanesljivo napredovala v znanosti, ki je tek na dolge proge.
- Kako vidite povezavo med vero in znanostjo?
Čista znanost in čista vera iščeta resnico in tukaj se lepo ujameta.

IZ KAKŠNEGA LESA SO BILA ZGRAJENA KOLIŠČA NA LJUBLJANSKEM BARJU?
Prof. dr. Katarina Čufar se s koliščarskim lesom ukvarja že več kot 20 let. V tem času je sodelovala pri številnih arheoloških izkopavanjih, kjer so pridobili les, za katerega so nato z analizami ugotovili, kdaj natanko so bila drevesa posekana. »S proučevanjem širin branik lahko ugotovimo, koliko je določen lesen objekt star. To metodo imenujemo dendrokronologija.« Ali ste vedeli, da so na Ljubljanskem barju našli že več kot 40 koliščarskih naselij? A ker koliščarske stavbe niso ohranjene, so se morali znanstveniki znajti drugače. »Mi raziskujemo samo temelje koliščarskih bivališč, pilote, ki so bili zabiti globoko v zemljo ali v dno jezera. Ker so tam razmere brez kisika, se je les lahko ohranil tudi več kot 5500 let.« Koliščarji so za svoja bivališča uporabljali predvsem hrast, jesen in jelšo. »Najbolj uporaben je bil hrastov les, saj je bil najbolj odporen proti škodljivcem. Ker pa ga je pogosto primanjkovalo, so koliščarji uporabljali tudi druge drevesne vrste.«

ŠOLN, Katarina. (Znanost in vera), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 10, str. 64-65.

Kdor prebira zapise v rubriki Credo (Verujem), s katero pisatelj Alojz Rebula napaja bralce slovenskega katoliškega tednika Družina od leta 1998, bo v tem romanu zasledil marsikaj, kar je prebral tam. Lahko bi rekli, da je to njegova osebna izpoved vere ali pa kar družinska, kajti v Andru in Adeli, ki že šestdeset let živita v srečnem zakonu, prepoznamo častitljivega pisatelja in njegovo zvesto družico. V enem od pogovorov odkrijeta moški, oziroma ženski pogled na krščanstvo. On pravi, da je vse, kar verjamemo, “ena sama nevidnost” razen obstoja Kristusa in zgodovinskost evangelijev. Ona mu odvrne: »Kam greste moški s svojim umovanjem? Zame krščanstvo ne bi moglo biti prava vera, če ne bi bilo v bistvu preprosto: prihod Boga med nas, njegovo učlovečenje za nas, njegovo vstajenje v potrditev, da je res Bog.« On je odraščal v krščanski družini, njo, hinduistko (v romanu), pa je spreobrnil misijonar iz Evrope. V osebi tega širokosrčnega misijonarja prepoznamo svetniškega duhovnika Jakoba Ukmarja.

Naslov tega kratkega romana se nanaša na vizijo, po kateri je Katoliška cerkev svoj sedež začasno premestila iz Rima v vzhodno Kitajsko. Tja jo je pritegnil razcvet Kristusove vere po padcu komunizma, toda v nekaj desetletjih je tudi Kitajsko prekrila atmosfera zahodnega sveta, odtujena nadnaravi. Tako papež Janez Pavel III. po kakšnem stoletju odloči vrnitev Svetega sedeža v Rim ... Roman skuša slutiti prihodnost sveta in Cerkve, potem ko se je Evropska unija razširila v Svetovno unijo.

ČUK, Silvester (Priporočamo, berite). Ognjišče, 2018, leto 53, št. 11, str 108-109.