Invalidna Anka je do nedavnega skrbela za 105 let staro mamo (na Silvestrovo je Radica sklenila svojo življenjsko pot), pred tem pa je gospodinjila duhovniku Francu Špeliču

Tokrat vam predstavljamo kar tri življenjske zgodbe. Prva je življenjska zgodba 105-letne Radice Oblak, druga njene hčerke Anke, ki jo je zaznamovala bolezen, a kljub temu skrbi za mamo in je bila dolgoletna gospodinja duhovniku Francu Špeliču. V tem času je doživela izredno veliko zanimivih in pretresljivih stvari, ki jih je tokrat prvič razodela širši javnosti.

Naslov, kako invalidna hčerka skrbi za svojo mamo, objavljen v oktobrskem Ognjišču, je spodbudil enega naših bralcev, da nas je poklical in povedal, da pozna še starejšo invalidno hčer, ki skrbi za še starejšo, 105-letno mamo in da ju je srečal pri maši v božjepotni cerkvi na Svetih gorah nad Sotlo. Anka Oblak (Boršt 2, Bizeljsko) je potrdila, da je bila pred mesecem na operaciji: zamenjali so ji protezo v kolenu. Toda vse skupaj se je začelo že ob rojstvu: »Rojena sem z izpahom kolkov, to pa so ugotovili, ko sem začela hoditi. Nisem namreč hodila naravnost, ampak postrani. In še danes grem po stopnicah laže, če grem postrani. Če grem naravnost, je nevarnost, da padem. Štiri leta sem bila stara, ko sem shodila. Mislim, da sem bila prej kar 18 mesecev v mavcu. Vojna je bila in malo zdravnikov. Zdravnika, ki me je ‘pogipsal’, je na vratih bolnišnice čakal avto, da ga je odpeljal v partizane. Končno se je našel neki zdravnik, da mi je odstranil mavec in mi dal železne opornice. Doma so mi naredili opornice, na katere sem se naslonila in potem so me učili premikati noge. Noge so se mi izboljšale do te mere, da sem z očetom hodila v hribe. Ko mi je bilo deset let, sva bila na Triglavu. Ko sem hodila v sedanji osmi razred, sem imela eno samo šolsko uro telovadbe. Sicer nisem smela telovaditi. Tudi teči nisem smela, ampak počasi hoditi. Učiteljica telovadbe je bila ostra do nas, ki smo hodili k verouku. V šolo je prišla precej jezna in mi naročila, naj tečem in skočim v daljino, pa spet tečem pa skočim v višino. Uživala sem. Prvič v življenju sem smela to delati! Toda sledile so posledice. V razred sem prišla, iz razreda pa ne! Desni kolk se mi je izpahnil. Morali so domov po očeta, da je prišel pome s sankami, sama namreč nisem mogla domov. Sledila je bolnišnica, injekcije, prve bergle. Spet sem lahko hodila, a pri hoji se je začelo kvariti koleno. Ko mi je bilo sedemnajst let, sem dobila prve blokade v kolk, v obe koleni pa sem jih v svojem življenju dobila že čez tri sto!
Ob vseh teh nadlogah sem končala šolo za elektromehanika. Leta 1955/6 sem plezala po telegrafskih drogovih. Nič mi niso ‘odpustili’, ampak smo bili takrat ‘enakopravni’ in tako sem trikrat padla, potem me pa niso več pustili plezati na drogove. Po tistem se mi je stanje kolkov še poslabšalo.« Pozneje se je Anka poročila in imela izvenmaternično nosečnost, bila operirana in se zdravila v Sežani in Ankaranu. Mama seveda ni nikoli postala. Iz tistega obdobja pa hrani neverjeten spomin: »Leta 1965 sem ležala v sežanski bolnišnici. Ne vem, kdo je prišel k eni od bolnic na obisk in ji prinesel Farno Ognjišče. Vse smo ga z zanimanjem brale. V njem je bil naslov in pisala sem uredniku Francu Boletu. Napisala sem, da smo v bolnišnici bolnice, ki bi rade imele otroke, da nam je všeč Ognjišče in ga vprašala, kje bi lahko dobile revijo. On nam je pozneje poslal vse dotedanje številke. Spet smo ga brale bolnice po vseh sobah. Nekoč je imel opravek v Sežani in nas je obiskal. Bil je visok, vitek in nasmejan. Tako se ga spominjam. S seboj je prinesel novo številko.«
Prvi zakon je Anki tudi zaradi tega, ker ni mogla imeti otrok, propadel. Kasneje se je znova poročila, naredila še dodatne šole, a ne več tehnične smeri, ampak je postala strojepiska in tajnica. Zaposlila se je na Kompasu, a ko je prišel nov direktor, je zaradi obiskovanja cerkve izgubila službo. Zaposlila se je na zavarovalnici Sava, kjer so iskali človeka, ki je znal jezike. »Mož je bil 28 let starejši od mene. Razmišljala sem tako: star je in rabi pomoč. Od mene ne bo zahteval otrok ... In res sva bila 19 let skupaj. Sem pa takrat začela opuščati obisk cerkve, da se ne bi stalno kregala. Ko sem zaslišala zvonjenje, sem velikokrat odprla okno in dejala: Marija, ti veš, da bi šla rada, pa ne morem ... Boga nisem zapustila, ampak ga vedno nosila v srcu. Pozneje sem srečala očeta Špeliča in postala njegova gospodinja.« Tudi po njegovi smrti z mamo živita na Bizeljskem.

MAMINA ZGODBA
Mama Radica je bila pred 105-imi leti rojena na Viču in tam preživela skoraj celo življenje. Ima tri otroke, sin ji je na žalost že umrl. Od leta 1984 je vdova. Veliko je na Bizeljskem, kjer živi hčerka Anka. Ko ji postane dolgčas po domu, jo Anka rada pelje na Vič.
Anka se spominja dogodka iz leta 2010. Takrat je mama ponoči padla, verjetno se je ujela na kable in nanjo je padel star, težek televizor. »Takoj sem poklicala rešilca, kajti nisem se je upala dotakniti, menila sem, da ima poškodovano hrbtenico. Do prihoda rešilca sem uspela dvigniti televizijo in odeje, ki so padle nanjo. Sto angelov varuhov jo je moralo takrat varovati! Od avgusta do oktobra je bila v bolnišnici in ugotovili so, da si ni nič zlomila, ampak da ima stisnjeno hrbtenjačo. Noge je imela hrome. V bolnišnici so ji sicer pomagali, a ker ni jedla, je začela hirati. Hrana je ostajala na nočni omarici. Dali so mi jo domov in mi dejali, da bo še kakšen teden, ker se pač poslavlja.« Mlajša hčerka jo je hotela dati v dom, vendar so jo prepeljali na Bizeljsko. »Jaz sem ji začela kuhati juhice in ji pomagati pri hranjenju. Posedala sem jo na posteljo. Za božič jo je neki gospod zavil v deko in jo nesel nadstropje niže k polnočnici. Po tisti maši se ji je stanje začelo vidno boljšati. Zadnja leta ima hojco, a za 100 let je še ni rabila! Sedaj je slabše, ker premalo je. Pravzaprav jé samo napolitanke in pije sok ali belo kavo. Od tega in obhajila živi. Mesa in druge hrane ne more več požirati. Vsak dan je pri obhajilu. Če je maša popoldne, gre z mano. Če je pa zjutraj, ji prinesem jaz obhajilo domov. Zvečer prebereva iz molitvenika celo mašo, ko pride obhajilo, jo obhajam.«
Radica je kljub 105. letom vedra in vesela. Na moje vprašanje, kako doživeti tako visoko starost, odgovori: »Dano mi je, to je Božja, ne moja volja! Tega jaz nič ne premišljujem, ampak se Bogu zahvaljujem, da sem v teh letih zdrava.« Pravi, da bi rada šla na Triglav, ker pred 80 leti z možem, ki je bil knjigovez, ni prišla čisto na vrh. Lani je hodila s hčerko Anko na fizioterapijo v Rogaško. »En ‘mulc’ me je vprašal, če kaj mislim na smrt. Pa sem mu odgovorila: “Meni se nikamor ne mudi, če se vam, pa izvolite!”« In pri tem vljudno pokaže s kretnjo roke, da je vešča igranja. Kot mlada je namreč veliko igrala po amaterskih odrih in so jo zaradi odlične igre celo želeli poslati v igralsko šolo.

GOSPODINJA OČETA ŠPELIČA
Življenje Anke Oblak je zaznamovalo gospodinjenje duhovniku Francu Špeliču, širše znanem po tem, da je bil partizan, nato ‘miličnik’, poročen, a je vedno iskal Boga. Zaradi tega so ga tudi preganjali. Po iskrenem spreobrnjenju in ženini smrti je študiral teologijo in postal duhovnik. Dobival je razna Marijina sporočila in imel stigme, znamenja Kristusovih rane. Cerkev se ni izrekla o pristnosti teh pojavov in kljub temu zapisu, prepuščamo zadnjo sodbo njej.
»Oče Špelič ali očka« – tako pokojnega duhovnika kliče Anka, »je umrl in sedaj se lahko govori o tem, kar se mu je zgodilo. Prej mu je Marija naročila, naj se ne izpostavlja, ampak naj ostane skrit,« razloži nekdanja gospodinja in odkrito spregovori.
Anka je očka prvič videla leta 1997 na Kureščku, ko je somaševal. »Podpiral ga je salezijanec g. Tone Košir. Imela sem občutek, da okrog njega žari, a nisem imela pojma, kdo je in kakšno poslanstvo ima.« Čez teden dni je šla na romanje v Sveto deželo, a očka ji ni šel iz glave. Med spominki je kupila tudi rožni venec in se odločila, da ga bo po romanju odnesla tistemu duhovniku, ‘ki žari’. Težko je dobila številko njegovega telefona. Odpeljala se je k njemu v Zalog pod Krvavcem, a našla vrata zaklenjena in se vrnila v Ljubljano, na kar jo je poklical očka in ponovno se je odpeljala k njemu. Našla ga je vsega premraženega in osamljenega. In bolnega, skoraj nesposobnega hoditi. Dala mu je svojo telefonsko številko: »Če boste kdaj koli kaj rabili, me lahko pokličete. Sem vam na voljo, da vas kam peljem.« In začela ga je voziti na Kurešček, k zdravnikom ... Anki pa nikakor ni šla iz glave misel: “Če peljem tega človeka k morju, bo spet lahko hodil.” In ga je in tam je spet ‘shodil’. Tam pa se je srečala še z drugim očetom Špeličem: »V četrtek mi je dejal, naj ne vstopam v sobo, in karkoli bom slišala, ne smem vstopati.« Držala se je tega navodila, a skozi vrata slišala vse. »Kako je ta človek kričal! Nisem vedela, kaj se dogaja. Doživljal pa je Kristusovo trpljenje. Bičan je bil! Ob četrtkih, petkih in sobotah je od 8. do 10. doživljal Kristusovo trpljenje. Podobno kot sv. p. Pij. Nastala je tišina in takrat sem vstopila v sobo. Našla sem ga, da je ležal kakor v nezavesti. Komaj sem ga zdramila! Dala sem mu piti, a si ga nisem upala nič vprašati. V petek in soboto se je vse ponovilo. Naslednji teden mi je že prej povedal, da se srečuje z Marijo in da mu je ona rekla, da sem lahko poleg, če bom zmogla zdržati. Če ne bom, lahko odidem. In sem bila pri njem. Najprej sem sedela, ko pa je prišlo do trpljenja, ne vem, kako sem padla na kolena, saj nikoli prej nisem mogla poklekniti in še danes ne morem. Nazadnje sem napol ležala in kot zmešana kričala na Boga, naj muči mene, ker sem grešnica, ne pa njega, ki mu ni nič naredil. Takrat je trpel križanje. In spominjam se, kako je zavpil: “Potegni! Pribij! Pribij!” Strahotno je bilo to poslušati! Mislila sem, da bom umrla od groze. Marijo je izročil apostolu Janezu. Vse, kakor v evangeliju. Potem je glavo nagnil in dejal: “Končano je.” Nisem se ga upala dotakniti. Dvignila sem se in ga začela otipavati, ker sem mislila, da je umrl. Tudi dihal ni. Potem je zadihal in se mi zahvalil, da sem bila z njim. Čutil je, da ni bil sam, mene pa je bila groza. Potem sem bila lahko vedno ob njem. Velikokrat je v trpljenju govoril, včasih aramejsko, včasih slovensko.« Vse si je zapisovala v zvezek. »Marija je naročila, naj pišem dnevnik, kar bom ob njem doživljala. Do njegove smrti sem spisala pet debelih rokovnikov. Po očkovi smrti sem jih oddala v župnišče. Pred smrtjo nisem nikoli nobenemu ne povedala ne pokazala nič.«
Avgusta leta 1997 je Anka začela očku stalno gospodinjiti. Iz Zaloga sta se preselila na Žalostno goro pri Preserju, kjer sta ostala samo deset mesecev in se nato preselila v Ankino stanovanje v Ljubljano. Stalno je skupaj z drugimi iskala, kje bi očka kot težak bolnik in astmatik lahko živel. »Poklicala me je gospa, ki je hodila na moja predavanja o vrtnarjenju in dejala, da je neka zidanica na prodaj. Ko smo prišli sem, na Bizeljsko, je šel očka okrog hiše in dihal.« Spoznala je, da mu podnebje odgovarja in kupila zidanico in se leta 2001 že vselila v hišo. »Leta 2004 smo dozidali kapelo z 32 sedeži, kjer je očka maševal. Ker je zaradi bolezni, vmes je doživel sladkorno komo, zelo težko hodil po stopnicah, smo mu naredili sobo ob kapeli.«
Anka nato zaupa še en značilen dogodek: »Od decembra leta 1997 sem se ga začela bati. Imela sem oddaje na Radiu Ognjišče in v adventu sem od tam skočila še k spovedi k frančiškanom. Menila sem, da pri njem ne morem opraviti spovedi. Vrnila sem se v Zalog. Ko me je zagledal, mi je dejal: “Kako sem te vesel danes.” Vprašala sem, če zato, ker sem se tako hitro vrnila? “Ne, zato, ker si opravila tako dobro spoved.”« Anka se je zdrznila. Povedal ji je še, da je bila pri frančiškanih, na moški strani v tretji spovednici pri p. Špeliču! Sedaj se je Anki zdelo že preveč in je vzkipela: “Če si duhovniki vse poveste, potem se vrnem domov in tudi k maši ne grem več!” »To ga je zelo prizadelo in ji zagotovil, da patra, pri katerem je bila pri spovedi, ne pozna in ga ni nikoli videl. Poklicalo pa ga je v kapelo, naj gre molit, ker sem jaz v spovednici. Med molitvijo mu je bilo vse to dano. Šlo je za nadnaravni dar. Od takrat sem se ga pravzaprav malo bala. Mislila sem si, pa saj ta vse ve, ve, kaj mislim. Obenem pa sem ga izredno spoštovala. In tudi služila sem mu in ni je bilo stvari, ki je ne bi zanj naredila. Na jezik pa sem izredno pazila!«
Pa to ni bil edini nenavaden dogodek: »Imel je Kristusove rane, ki so se mu odpirale ob četrtkih, petkih in sobotah, ko je doživljal Jezusovo trpljenje. Najhuje je bilo v postu. Ko se mu je Marija nehala prikazovati na Kureščku, mu je sporočila prinašal nadangel Gabrijel. Vprašal ga je, ali sprejme novo obliko trpljenja. Sprejel je, a rečeno mu je bilo, “da bo to trpljenje hujše in dolgotrajnejše kot karkoli”. In res je bilo hudo. Doživljal je bolečino Kristusovega trpljenja. Po cele tedne je trpel in krvavel. Zgodilo se je, da je padel med kosilom na tla. Vedela sem, da doživlja trpljenje. Jaz sem med tem časom morala po Marijinem naročili moliti žalostni del rožnega venca. Skupaj sva po njenem naročilu tudi morala moliti brevir. Ko mu je vid opešal, sem med mašo stala za njim, mu odpirala knjigo, pokazala, kje mora brati.
Dolgo nisem smela slikati ran. Držal se je naročila, naj ostane skrit. Samo dvakrat je dovolil. Pri križanju je koža na mestih, kjer je bil Jezus pribit, počasi izginjala kot bi neka žival jedla meso. Ni pa kri tekla iz ran. To je bilo hudo gledati, tako hudo, da sem že jaz čutila bolečino. Strašni so bili tudi hudičevi napadi. Podobno kot pri sv. arškem župniku. Tudi njemu je hudič posteljo sežgal. Ponoči sem se zbudila, ker je smrdelo po dimu. Skočim pokonci gledam po celi hiši, nikjer nič. Grem v njegovo sobo. Sedel je že na postelji. Sprašujem, kaj se je zgodilo, on pa čisto mirno reče: hudič mi je zažgal posteljo. Velikokrat je bil tepen in dobil takoj podplutbe, mi jih čez nekaj časa.« To je nekaj spominov gospodinje Anke na očeta Franca Špeliča. (celotno besedilo spominov).

RUSTJA, Božo. (Naši preizkušani bratje). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 12, str. 28-30.

Tokratna, aprilska, številka Ognjišča je še vedno postna, čeprav praznujemo veliko noč 21. aprila. Zato boste prav o veliki noči prejeli majsko številko, ki pa bo posvečena temu največjemu krščanskemu prazniku. Res je, da bomo malo pohiteli z majsko številko, a to je bila edina rešitev, da izdamo velikonočno številko prav za ta praznik.

Aprilska številka je postna, zato v prilogi predstavljamo jedi v Svetem pismu. Kot gost meseca pa nastopa v tej številki kardinal Angelo Scola, ki spregovori o nekaterih perečih vprašanjih sodobnega sveta in Cerkve, pa tudi o svojih življenjskih izkušnjah, med drugim o svoji bolezni ter o pogledu na trpljenje in smrt. Pojem smrti je odrinjen iz običajnega človekovega pogleda na življenje in se ne sklada s pojmovanjem sodobnega človeka o uživanju življenja. Se pa mora vsak posameznik prej ali slej soočiti s smrtjo ali še prej z boleznijo, bolečino, lahko tudi trpljenjem. S tem je povezano vprašanje evtanazije, zato si preberite pogovor s prof. dr. Borutom Ošlajem, ki je kot podpredsednik Komisije RS za medicinsko etiko predstavil kar nekaj vidikov, na katere ne smemo pozabiti, ko govorimo o evtanaziji.

Mladi so se v tokratni Temi meseca dotaknili vprašanja angelov, o katerih se zdi, da jih vsi dobro poznamo, pa je vprašanje, koliko res vemo o njih, zato vabljeni k branju te zanimive rubrike. Na glasbenih straneh po več kot desetih letih gostimo spet najbolj prepoznavnega kantavtorja in odličnega pisca besedil Adija Smolarja, ki je spregovoril tudi o minljivosti, kar je rdeča nit njegovega zadnjega albuma.

V tej številki, ki je obsežnejša za osem strani, predstavljamo nekatere knjige in druge artikle, ki so primerni za obdarovanje ob prejemu zakramentov krsta, obhajila in birme. Vsakemu zakramentu smo posvetili dve strani, obširneje bomo predstavili našo ponudbo za zakramente in druge novosti naše založbe v posebni prologi, ki jo bomo pridali majski, velikonočni številki Ognjišča.

Da radi kupujete knjige naše založbe in druga izdelke ter jih poklanjate ob krstu, obhajilu in birmi, kaže tudi dejstvo, da je v tiskarni že peti ponatis (šesti natis) Krstnega albuma. Prepričani smo, da boste tudi med tokratno bogato ponudbo naše založbe našli primerno darilo, s katerim boste obdarovali koga, ki bo prejel katerega od naštetih zakramentov.

V tiskarno smo poslali tudi knjigo Bog je … prav zares. Maurizio de Sanctis, italijanski duhovnik, doktor teologije ter diplomirani psiholog in filozof, je kot znani baletnik odkril duhovni poklic in v kratkih zgodbah izpoveduje svojo življenjsko izkušnjo, da Bog biva. Knjiga, ki jo bodo radi vzeli v roke mladi bralci, bo obogatila tudi starejše.

Novost sta tudi dve knjižici v zbirki Pozitivne misli: Nič zato in Stopinje v pesku. V prvi je kratka pripoved o tem, kako nas Bog vedno spremlja in nam stoji ob strani, v najtežjih trenutkih pa nas celo nosi na rokah. V drugi pa je nekaj misli sv. Terezije iz Kalkute, ki govorijo, kako za svojo dobroto nismo vedno poplačani, a nič zato. Nato nam pove, zakaj naj vseeno delamo dobro. Knjige iz zbirke Pozitivne misli (doslej je v njej izšla še knjižica Najdi čas) bomo lahko komu podarili, oziroma jo dodali kakšnemu darilu in bo to darilo imelo še osebnejšo noto in spodbudno sporočilo.

Letos je velika noč dokaj pozno in si lahko še nabavite velikonočne voščilnice. Več o njih si lahko ogledate na str. 59. Prav tako si lahko ogledate ponudbo nekaterih naših knjig o veliki noči na str. 105. in če naročite katero od knjig, boste dobili v dar velikonočne voščilnice.

 RUSTJA, Božo. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 4, str. 4.

Tako pust dan je bil, da se človeku še pošteno zazehati ni ljubilo. Dež je nalahno udarjal ob stekla avtomobila (točneje fička) in brisalci so strgali kaplje izpred Ivanovih oči. Vozil je hitro, kakor vedno, kadar je bil fičko dobre volje. Zrl je na cesto, misli pa so se mu sprehajale drugod. Samo na ovinkih je malo nagrbančil čelo in z napol priprtimi očmi pogledal, če je že blizu roba ceste. Takoj pa, ko je privozil iz ovinka, so mu misli zopet pohitele drugam, vandrale so od ljudi do ljudi, od mesta do mesta ... Bežno je opazoval ljudi in hiše, ki so švigale mimo njega in le avtomatično je pogledoval prometne znake.
Kako prijetno je voziti sam. Nihče te ne moti, nikogar ni treba poslušati, nikomur odgovarjati, nikomur pritrjevati ... Lahko se pogovarjaš sam s seboj, si pripoveduješ lastne težave, pokritiziraš druge, spoznaš, da imaš vendar ti prav in ne drugi, se hitro opravičiš pred samim seboj, na neprijetnosti pa niti ne misliš in sploh ves svet je tvoj, samo tvoj. Poslušen ti je kot avto: obrneš volan v levo in brez pomisleka ti avto sledi, zavreš in kolesa se začno ustavljati, izklopiš kontakte in motor utihne.
Kdo ve, kaj je mislil, ko je pripeljal na most blizu domače vasi. Pred seboj je zagledal staro ženico, ki se je opirajoč na palico počasi premikala ob robu ceste.
“Naj ustavim? Nima smisla, mimo sem že, pa gotovo ne gre daleč! ... Fant ali misliš resno? Si človek ali nisi?”
Verjetno niti sam ni natančno vedel, kdaj je pritisnil na zavoro. Ustavil se je in vzvratno pripeljal do ženice.
»Mamca, bi se peljala skupaj?«
Starka ga je začudeno pogledala. Nekaj posebnega je bilo v tem pogledu, veselje, morda dvom, ali sploh misli resno, upanje v ta današnji mladi pokvarjeni svet - kdo ve?
»Ah ne, saj ni potrebno. Ne grem daleč, samo do trgovine na križišču.«
»Dva bova hitreje tam!«
»Stara sem, pa noge me ne ubogajo,« je tarnala žena, ko se je s težavo spravila v fička. »Presneta palica, kako je dolga! Veste, vse mi pada iz rok.«
»Tako, dajte meni palico. Pa še dežnik. Vidite, pa je šlo.«
»Me poznate?«
»Ne, zakaj?«
»Ja, zakaj ste mi pa potem ustavili?«
“Zakaj? Saj res, zakaj? V zadregi je bil, Ali naj reče, da zato, ker je stara, ali naj se pohvali, da iz želje, da bi bil nekomu v korist ...”
Molčal je, le z rameni je zmignil, češ: “Zakaj me sprašujete?”
»Ja čigav pa ste?«
Povedal ji je, razložil kje stanuje, kaj študira.
»To bom pa moji hčerki povedala, da ste mi ustavili. Saj jo poznate. Kako, ne poznate je? Čudno. Pa vseeno ji bom povedala.«
»Tako, mama, na desno bom zavil, vaša trgovina je pa tudi tu.«
»Fante, dajte mi roko. Bog z vami! Vedno taki ostanite!«
Ivan je čutil v svoji roki zgubano, suho roko, ki ga je nežno božala.
Tako topla je bila in njen pogled ga je objel z vso milino starega človeka. »Dobri ste, dobri. Bom že hčerki povedala.«
Malce je zastokala, ko je nogo težko dala ven iz fička, nato pa je s tresočo roko vzela dežnik in palico.
Ivan je bil nervozen, ustavil je skoraj v križišču in za njim je že čakal spaček.
»Čigavi ste? Veste, vse sproti pozabim.«
Voznik v spačku je živčno zatrobil. Mudilo se mu je.
»Dajte mi še enkrat roko. Bog vam poplačaj!«
V njenem pogledu je igral nasmeh. Pogleda sta se srečala. In če bi danes vprašali Ivana, kaj je videl v tem pogledu, bi dejal: »Ne vem. Vem le, da sem bil takrat srečen .«
Odpeljal je. Mislil je na ženico. Zdelo se mu je, kot da sta celo dolgo pot prevozila skupaj.

JaS. (zgodbe). Ognjišče, 1969, leto 5, št. 3, str. 19-20.

Eno od osnovnih zavedanj odnosov z javnostmi je, da komuniciramo tudi, ko ne komuniciramo. Pa misliš, da to velja tudi za družabna omrežja? Tudi če „molčiš“, torej nič ne komentiraš, nič ne napišeš ali objaviš, ... se nekje v ozadju še vedno beleži, kaj si si ogledal, čigavo stran ali profil obiskal, kako pogosto obiščeš stran in v katerih delih dneva ... Skratka, virtualno sled puščaš in s tem nekomu nekaj sporočaš, pa če to hočeš ali ne.

Vloga družbenih omrežij se je z leti povečala, tako v zasebne kot poslovne namene. Takšne rasti, kot jo danes doživljajo spletne strani, ki temeljijo na gradnji družbenih omrežij in ustvarjajo vsebine uporabnikov, si pred leti verjetno nihče ni upal napovedati. So pa družena omrežja le del vsega, kar ponuja splet. Poznamo namreč več vrst spletnih socialnih omrežij. Forumi so ena izmed prvih spletnih mest, ki so omogočala komuniciranje med ljudmi, in so prisotni že kar nekaj časa. Tu si ljudje ob različnih temah izmenjavajo mišljenja ter izkušnje. Blogi so spletni dnevniki, namenjeni ljudem, ki radi pišejo članke in delijo svoje misli. Razlikujemo med osebnimi blogi in blogi, namenjenimi določeni temi. Mikroblogi so po načinu podobni blogom – na njih uporabniki sporočajo, kaj se dogaja v tistem trenutku. Namenjeni so za sporočanje osebnih kratkih misli ali novic ali pa za sporočanje globalnih novic. Najbolj znano spletno mesto, ki omogoča mikrobloganje, je Twitter. Instagram je pogosto uporabljeno spletno mesto za objavo fotografij.

URBANČIČ, Anita. (Dobro vsebino ... dobro povej). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 3, str. 82-83.

Sem čisto preprosta kristjanka. Skoraj vsako nedeljo grem k prvi maši, da malo meditiram, včasih pravim, da se grem odpočit. Vera mi pomeni trdnost, upanje. Bogu se priporočam tudi glede kakšnih težjih nalog, ki jih moram opraviti, tudi v službi. Na ta način sem prebrodila veliko težkih trenutkov in se z obiskom maše v miru lahko Bogu zahvalim za vse dobro in tudi priporočam sebe in družino. Vera pa je moja zasebna stvar, kakšna je, vedo moji najbližji. V službi ali kako drugače svojega prepričanja ne razkrivam. Nikoli v življenju mi še nihče ni očital česarkoli glede vere. V državni službi delam že 33. leto. Odločila sem se, da ostanem ‘navaden pisar’, saj ima za ženo in mamo prednost delo v domačem kraju, ne le zaradi časa, ampak tudi poznavanje okolja in življenja v njem. Nikoli nisem imela težav, delo sem z lahkoto opravljala in ljudje so me sprejemali, tako sodelavci kot tudi stranke. Se pa seveda najde tudi kdo, ki mu pač ne moreš ustreči, misli, da se na vse spozna, si mu v napoto itd. S kolegom sva se nekoč pogovarjala, da sta pravičnost in poštenje dolgoročni naložbi, gotovi, vendar z njima ne bogatiš. Ampak glej ga, zlomka! Ravno v začetku adventa sem dobila kratko sporočilo, kot je zapisano v naslovu in sicer na službeni elektronski naslov. Moram reči, da mi ni vseeno.
Mama, žena, hčerka, sestra, ki si služi vsakdanji kruh kot pisar v neki splošni službi, gre skoraj vsako nedeljo k maši, da najde moč in upanje, da bo lahko poskrbela za vse svoje, dobi očitek s tipično oguljeno etiketo, da je “farška hinavka”, pa svojo vero izražam samo tako, da ob nedeljah grem k maši. To je moja osebna zadeva, način življenja za vse svoje življenje pa sem moja odgovorna pred Bogom. Mesec dni je že od tega, pa se še nisem čisto umirila. Naj bo to pismo moja spoved pred božičem, h kateri po dolgem času nisem šla. Kolegica, s katero sem se pogovarjala, mi je svetovala, naj pustim času čas, da bom videla, koliko časa me bo ta misel bremenila in si bom postavljala vprašanje o moji morebitni krivdi. Potem bom sprejela odločitev o tem, koliko bom hodila k maši. Zame obisk maše ni tako bistven, je pa seveda pomemben in svet. Ko sem prišla v novo družino, ki ni prakticirala nedeljskih maš, sem nekako šest let živela brez maše, občasno sem obiskovala cerkev v svoji izvorni župniji ali kje drugje. Vem, da se kot kristjan izkažeš v dobrih delih. Niti mi maša ni navada ali folklora. Mogoče pa neke vrste terapija, pomiritev. Ob vsem delu najdem še toliko časa, da zmorem do cerkve. K obhajilu pa grem za velike praznike. Nisem vključena v župnijsko dejavnost, ne berem berila, ne čistim cerkve in ne perem ali likam prtov, tako je bilo tudi v moji domači družini. Vem, da so mnogi naleteli na težave in jih še imajo zaradi sprejemanja kristjanov oz. zaničljivega odnosa do verujočih, česar pa jaz, kot sem napisala, nisem nikoli doživela, mogoče ker svoje vere nisem razkazovala in sem prišla v te kraje od drugod.
Branka

V svojem pismu ste opozorili na nesprejemanje vernih. Ta pojav – vam se je to sicer zgodilo prvič – je v Sloveniji zelo pogost. Do vseh smo v naši družbi strpni, samo do kristjanov ne. Gospa, ki vas je žalila, je menila, da bo s tem nekako zakrila svoje nepravilnosti. Njeno ravnanje me je spomnilo na dogodek, ki se je zgodil moji sestri v šolskih klopeh. Njen sošolec je bil brez naloge. Ko ga je učitelj odkril, je ta kot iz topa izstrelil: “Pri Vidi doma pa molijo, ko zvoni!” Menil je, da bo s tem odvrnil pozornost od svoje napake, pa se učitelj ni dal. Od njega je zahteval nalogo. Lahko bi se seveda končalo čisto drugače … Nekako tako je morda menila stranka, ki je po nepošteni poti želela dobiti denar. Zanimivo je, da je menila, da vas lahko poniža prav s tem, da vam očita vašo vernost. Ne nepoštenosti, ne lenobe, ampak vero. Kakor da je vera nekaj slabega!
Sicer pa sem imel med branjem vašega pisma stalno občutek, da dokazujete, kako krivična je za vas žaljivka, ker pač niste tako zelo verni. Greste samo ob nedeljah k maši in nič več. Nikakor se ne morem natančneje spomniti zgodbe, ki pripoveduje o preganjanju kristjanov. Neki mož je dejal prijatelju, da bo previden v izpovedovanju vere, da se ne bo preveč izpostavljal, ker se boji preganjanja in se mu bo tako izognil. Pa se je zmotil. Preganjali so ga še prej kot onega drugega moža, ki je bil bolj pogumen v izpovedovanju vere. Tudi vam vsa zadržanost v izpovedovanju vere ni pomagala. Po več kot tridesetih letih dela ste doživeli ta hladni tuš.
Naj se za trenutek ustavim ob tem, zakaj ljudi motijo kristjani. P. Marko Rupnik je na duhovnih vajah pripovedoval o dekletu, ki je kot medicinska sestra delala v bolnišnici. Na njenem oddelku je bil zdravnik, ki je s prilizovanjem, morda izsiljevanjem, zlorabil skoraj vse medicinske sestre. Razen omenjenega dekleta. In prav to dekle je začelo motiti druge sestre. Zafrkavale so jo in izrinjale iz družbe ter ji nagajale. Zakaj? “Ker je bila spomenik njihove padlosti,” je razložil pater. Vedno, ko so druge sestre videle to dekle, jih je ta spomnila na njihov padec in na njihovo ponižanje. Če nje ne bi bilo, tega spomina ne bi imele. Zato jim je bila tako na poti in jih je motila. In zato so ji tako nagajale. Kristjan, ki bo živel svoje krščanstvo, bo “znamenje, ki se mu bo nasprotovalo”, ker s svojim življenjem moti utečeno in nepravilno življenje drugih. Zato so pravi kristjani v napoto, ker so velikokrat ‘spomenik padca’ drugih ljudi. Mislim, da je med današnjimi kristjani premalo te ‘preroške drže’, da bi druge ‘izzivali’ s svojim bogoljubnim in plemenitim življenjem. A kot kaže vaš primer je zapostavljanja deležen tudi nekdo, ki sicer ne želi veljati za vernika v javnosti.
Mislim, da nameravate sedaj ravnati napačno. Po tistem, ko vas je stranka označila za farško hinavko, želite prenehati obiskovati mašo. Popolnoma zgrešeno. Le zakaj bi opustili obisk maše? Ste kaj narobe naredili? Iz vaše pripovedi se vidi, da je stranka želela slepariti in na nepošten način priti do sredstev. Če bi vi opustili mašo, potem bi ji nekako dali vedeti, da ima stranka prav, vi pa ste ravnali nepravično. Ali res želite to pokazati? Če ste vi prepričani v pravilnost svojega dejanja, nimate razloga, da bi spremenili svoje življenje in zlasti ne opustili obiska maše.
Nasprotno, svetujem vam, da postanete še dejavnejša kristjanka. Pišete sicer, da vam maša ni folklora, a jo vendarle želite opustiti. Obenem pa se nekako ‘pohvalite’, da niste dejavna kristjanka. Morda bi vam pa ravno to, da bi bili dejavnejša kristjanka, pomagalo, da bi še naprej zvesto obiskovala mašo. Nekako se ponašate, da ne berete berila, da ne pojete, da ne pomagate v cerkvi … Kakšna taka dejavnost bi vas bolj povezala z občestvom in z župnijo.
Sami poudarjate, da vam “vera pomeni stabilnost, trdnost, upanje” in da ste pri maši prejela mnoge milosti ter vam je pomagala skozi težke trenutke življenja. Kje boste dobivali moč za življenje, če jo opustite? Kje boste dobivali upanje? Kje se srečevali z živim Bogom? Omenjate tudi, da ne hodite k obhajilu. Le zakaj ne? Saj nimate velikih grehov, kakor pišete. Prepričan sem, da bi vam obhajilo pomagalo še globlje doživeti mašo in bi prejeli še več milosti. Pravite, da je maša vaša ‘terapija’, da vas ozdravlja. Ne opustite je, zlasti pa je ne opustite zato, ker vas je nekdo užalil in vam očital, da hodite v cerkev. Očitno ta ni še nikoli bil zares v cerkvi, tako zares, da bi občutil blagodejnost Božje bližine.

RUSTJA, Božo. (Pisma). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 3, str 62-63.

priloga

Hrana in pijača v Svetem pismu

tema meseca

Angeli

gost meseca

kardinal Angelo Scola

Preberite več: April 2019

V Sloveniji gozd prekriva kar 58 % njene površine in lahko smo srečni, da ga imamo, je prepričana moja tokratna sogovornica, dr. Marjana Westergren iz Gozdarskega inštituta Slovenije, ki preučuje genetsko pestrost dreves.

»Gozdovi čistijo zrak, so vir pitne vode in življenjski prostor številnim živalim,« začne pojasnjevati neprecenljivi pomen gozda dr. Marjana Westergren, s katero se pogovarjam preko Skypa, saj z družino začasno živi na Švedskem. »Drevesa nam dajejo les za pohištvo in ogrevanje. V gozdu nabiramo kostanj, borovnice in gobe. Poleg tega je gozd mesto, kamor hodimo na sprehode.« Ali ste kdaj pomislili, kako bi bilo, če gozdov sploh ne bi imeli?

DREVESA LAHKO ŽIVIJO TUDI 500 LET IN VEČ
Drevesa, ki jih vidimo v gozdu danes, bodo živela še v času naših otrok, vnukov, pravnukov in še dlje, saj lahko dočakajo tudi več kot 500 let. A dolgoživost ima lahko tudi skrite pasti. »Drevesa rastejo na mestu, kjer vzklije seme, okolje se spremeni, ona pa morajo še vedno stati tam. Deloma se lahko novemu okolju prilagodijo s plastičnostjo, drugače pa s selekcijo (to pomeni, da se genetska zasnova prilagodi okolju), ki poteka le preko menjave generacij.«

KAKO HITRO RASTEJO DREVESA?
Nenadoma me prešine vprašanje: kako hitro sploh rastejo drevesa? »To je odvisno od okolja, v katerem živijo, in njihove genetske zasnove,« mi pojasni sogovornica. »Pred dvema letoma smo v okviru genetskega monitoringa požagali nekaj malih jelk, ki so bile visoke približno 30 cm. Mislili bi si, da so vse stare približno enako, a ko smo pod mikroskopom prešteli letnice, smo ugotovili, da so bile nekatere stare 7 let, druge pa kar 35!« Marjana mi pove, da lahko mlade jelke tudi 100 let preživijo v senci starejših dreves, kjer potrpežljivo čakajo na svojo priložnost. »Šele ko odraslo drevo pade (zaradi sečnje ali naravnega vzroka), mlado drevo dobi dovolj svetlobe in takrat hitro zraste.«

DNK LAHKO IZOLIRAMO CELO IZ LESENEGA POHIŠTVA!
Marjana Westergren se ukvarja z genetskimi analizami drevesnih vrst, zato jo povprašam, kateri del dreves uporabijo za izolacijo DNK. »Za genetske analize uporabimo popke, ki jih naberemo zgodaj spomladi, ali pa liste. Lahko bi uporabili tudi kambij, iz ostalih tkiv pa je izolacija DNK bolj težavna.« Les iglavcev vsebuje smolo in eterična olja, kar oteži pridobitev DNK, a to vseeno ni nemogoče. Ali ste vedeli, da lahko DNK izoliramo celo iz lesenega pohištva?
DNK nato uporabijo za različne nadaljnje molekularne analize, s katerimi preučujejo razlike med populacijami dreves in spremljajo genetsko pestrost gozda. »Varovanje genetske pestrosti je zelo pomemben preventivni ukrep. Nikoli ne vemo, kako se bo okolje spremenilo ... Naše okolje postaja vedno bolj toplo. Ker ne vemo, katera drevesa bodo te spremembe preživela, je dobro, da imamo čim večjo genetsko pestrost, saj to pomeni večjo možnost, da so v gozdu drevesa, ki bodo spremembe prenesla in imela na nove razmere bolj prilagojene potomce.«

KAKO POTEKAJO POSKUSI V GOZDU?
Veliko znanstvenikov dela poskuse v laboratoriju, a za preučevanje dinamike gozda so pomembni tudi poskusi v naravi. Nekateri izmed teh poskusov se imenujejo provenienčni poskusi. »Provenience so populacije dreves,« mi pove Marjana in razloži, kako taki poskusi potekajo. »Po celi Evropi naberemo semena različnih populacij določene drevesne vrste. Iz semen vzgojimo sadike in jih nato posadimo na isto lokacijo, kjer jih opazujemo in merimo, katera preživijo, katera najhitreje olistajo, katera najhitreje rastejo ...« Od leta 1998 je tudi v Sloveniji vzpostavljen tak poskus za bukev in v tem času so se pripetile številne zanimive stvari. »Leta 2012 smo imeli v Sloveniji že oktobra sneg. Opazili smo, da je določene provenience bukve sneg popolnoma polomil, predvsem tiste, ki so bile iz južne Francije. Zdaj si pa predstavljajte, da bi seme iz te populacije brez predhodne raziskave posadili v slovenske gozdove ...« V trenutku mi postane jasno, kako pomembne so take raziskave za dobro gospodarjenje z gozdovi. Enake poskuse delajo tudi drugod po Evropi. Tako lahko strokovnjaki primerjajo, kako se določena vrsta prilagaja razmeram po Evropi. Ali veste, da lahko taki poskusi trajajo tudi 100 let in več?

- Kako je potekala vaša znanstvena pot? Zakaj ravno gozdarstvo?
Na Biotehniški fakulteti v Ljubljani sem študirala gozdarstvo. Ker sem bila zlata maturantka, starši niso bili najbolj zadovoljni z izbiro, a sama sem bila prepričana, da tudi gozd potrebuje ljudi, ki ga bodo znali zaščititi in ohraniti za nadaljnje rodove. Po koncu študija sem na Gozdarskem inštitutu opravljala diplomsko nalogo v laboratoriju za fiziologijo in genetiko pri prof. dr. Hojki Kraigher. Pod njenim mentorstvom sem opravila tudi doktorat. Od leta 2003 sem zaposlena na Gozdarskem inštitutu.
- Kakšne so vaše izkušnje z delom v tujini?
Krajši čas sem se izobraževala v Švici in Avstriji, kjer sem se učila laboratorijskih metod, trenutno pa z družino živimo na Švedskem. Ljudje mislijo, da je v tujini bolje, a v resnici ni velikih razlik. Slovenija je zelo lepa in ima dobro ohranjene gozdove. Mislim, da so pogoji dela na Gozdarskem inštitutu zelo dobri, saj imamo moderno opremljene laboratorije, poleg tega so ljudje vedno pripravljeni pomagati.
- Kako usklajujete življenje znanstvenice in mame?
Veliko imam dela in službenih potovanj, a ko pridejo otroci iz šole, mislim, da je prav, da si vzamem čas zanje. Z otroki se veliko pogovarjamo o gozdu in naravi. Moja otroka, ki sta stara 6 in 9 let, poznata imena dreves in jih znata prepoznati tudi v naravi.
- Kaj je tisto, kar vas pri vašem delu najbolj navdihuje?
Želim videti, da bodo gozdovi obstali in da bodo ljudem tudi v prihodnosti zagotavljali vse, kar jim dajejo danes. Jaz sem rada v gozdu in mislim, da bi bilo brez gozdov zelo žalostno.
- Kako vidite povezavo med znanostjo in vero?
Kaj je vera? Jaz verujem v naravo, v naše okolje. Mislim, da nam znanost pomaga razumeti vse skrivnosti, ki jih je narava skovala, da je preživela. Narava je čudež: Zemlja je edini planet, za katerega je znano, da ima življenje. To je nekaj, kar je vredno razumeti.

KAJ JE GENETSKI MONITORING?
»Genetski monitoring je redno spremljanje genetske pestrosti gozda,« mi pove dr. Marjana Westergren in opiše, kako na Gozdarskem inštitutu izvajajo genetski monitoring za bukev in jelko. »Predlani smo v dveh gozdnih genskih rezervatih vzorčili 250 odraslih dreves, 200 mladih dreves in semena iz 20 odraslih drevesih. To so tri generacije dreves. Tako smo dobili vpogled, kako se spreminjajo genetski zapisi od odraslih dreves preko mladik in semen.« Kmalu bodo mlada drevesa iz zadnjega semenskega leta vzorčili še enkrat, nato pa postopek čez desetletje ponovili. Tako bodo lahko spremljali, kako sečnja in spremembe v naravi vplivajo na genetsko sestavo gozdov pri nas..

K. Šoln, Znanost in vera, v: Ognjišče 3 (2018), 64-65.

Že nekaj let sem član Župnijskega pastoralnega sveta, vem, kakšne so njegove pristojnosti, vendar pa imam nekaj vprašanj. Z leti se mi vse bolj dozdeva, da je ta ‘struktura’ postavljena predvsem zaradi lepšega, saj v praksi verni laiki ne morejo prav veliko narediti, če nam duhovnik ne gre dovolj na roko. S strani Cerkve vedno prihajajo pozitivni namigi, kaj bo treba še narediti, v praksi pa so potem duhovniki kar nekoliko ljubosumni na svoje delo, češ, kaj bi se pa radi zdaj vi vtikali v vse, tako bo, kot bom jaz rekel ...
Edvard
Najprej bi rad pojasnil, da pri Župnijskem pastoralnem svetu ne gre za duhovnika na splošno, marveč za župnika, ki mu je zaupana župnija in bi naj bil vez edinosti vseh služb in vseh darov (karizem) v župnijskem občestvu. To službo edinosti ali morda bolje povezovanja imajo v Cerkvi papež za vesoljno Cerkev, krajevni škof za krajevno (škofijsko) Cerkev in župnik za župnijsko Cerkev oziroma župnijo. To pomeni, da za papeža, škofa in župnika ni najbolj pomembno, da je najbolj pameten, najboljši teolog, najboljši pridigar, najboljši katehet, najboljši pevec, najboljši ekonom, najboljši računalničar, najbolj svet, kar je sicer vse zaželeno, toda osrednja papeževa, škofova in župnikova vloga je, da ima dar edinosti, tj. dar povezovanja vseh vernikov, predvsem sodelavcev, in dar odkrivanja talentov in animiranja vseh služb in karizem v skupnosti, ki mu je zaupana. To pa zahteva, da ima zraven naravnih darov predvsem odprtost za poslušanje Svetega Duha in dar ter občutek za branje znamenja časov. S karizmo edinosti bo odkrival, omogočal in pospeševal razvoj vseh talentov posameznikov in omogočil, da bodo vsi darovi in vse karizme, ki jih Bog podarja posameznikom, v službi graditve župnijske, škofijske in vesoljne cerkvene skupnosti. V tem smislu je papež Janez Pavel II. prosil nekatoliške kristjane, naj mu pomagajo, da bo svojo papeško, tj. petrinsko službo izvrševal v duhu razodetja in kot vez edinosti. Papež Gregor Veliki že ob koncu 6. stoletja opredelil papeško službo kot službo ‘služabnika božjih služabnikov’, kar je odlično izhodišče za zborno (kolegialno) vodenje vesoljne Cerkve. Šlo mu je za duhovno blaginjo Cerkve. Gregor Veliki je v svojem Pastoralnem vodilu zapisal, da je “vladanje z najvišjega mesta dobro tedaj, ko tisti, ki stoji na vrhu, bolj kot nad svojimi brati vlada nad svojimi grehi”. Sicer pa beremo v Novi zavezi (prim. Rim 16, 1 Kor 16) o tesni povezanosti apostolov in vernikov laikov. Patrolog A. Faivre, ki je napisal knjigo o laikih v zgodnji Cerkvi, je dal enemu od poglavij hudomušni naslov : »Lepi časi, ko ni bilo klerikov in ne laikov«, kar pa je potrebno seveda pravilno razumeti. Pozneje je žal vzorec svetne družbe vplival in spremenil odnos med duhovniki in verniki laiki. Prišlo tako daleč, da je v nekem obdobju pomenilo biti duhovnik in klerik sinonim za aktivnega člana Cerkve. Na 2. vatikanskem koncilu so piramidalno podobo Cerkve ‘znižali’ v duhu svetopisemskega služabništva in zelo poudarili zbornost škofov, iz česar izhaja odgovornost vseh škofov in ne samo papeža za vesoljno Cerkev. Poudarjen je občestveni model Cerkve na vseh ravneh. To pa posledično velja tudi za škofijo in župnijo, kar pomeni, da smo vsi škofljani soodgovorni za škofijo in vsi župljani za župnijo in ne samo škof in župnik. Škof je dolžan odkrivati in povezovati vse darove, ki jih Sveti Duh podarja duhovnikom in krščanskim vernikom njegove škofije, župnik pa bi naj odkrival, animiral, pospeševal in povezoval darove, ki jih imajo župljani.
Po klasični teološki in pastoralni razdelitvi služb v vesoljni Cerkvi, škofiji in župniji imamo tri zvrsti ali razsežnosti izvrševanja služb: oznanjevalno (poučevalno ali učiteljsko), ki je predvsem v pričevanju (martyria), bogoslužno (liturgično, molitveno in posvečevalno) in vodstveno (diakonijsko), ki je po Kristusovi opredelitvi v služenju (prim. Lk 22,26-27). Kristus, ki je bil oznanjevalec, posvečevalec in služabnik, vabi vse kristjane, duhovnike in vernike laike , da bi ga posnemali, in jim zato tudi podarja talente in različne darove (prim. Mt 25,14-30). Vse te tri vidike krščanskega življenja ali v teološkem jeziku duhovništva (službenega in skupnega ali krstnega) mora župnik v svoji župniji povezovati, animirati in spodbujati, da zaživijo in obrodijo svoj sad.
Člani Župnijskega pastoralnega sveta so tisti predstavniki župljanov, ki so sprejeli izvolitev in potrditev ali imenovanje za določen čas. V času svojega mandata imajo pravico in dolžnost, da s svojimi darovi župniku svetujejo, da bi župnijsko občestvo na najboljši možen način zaživelo oznanjevanje (kateheza, pridige, priložnostna predavanja ...), bogoslužje (zakramenti, predvsem nedeljska maša) in služenje (dobrodelnost, družbena odgovornost in posledično tudi politična dejavnost za skupno dobro). Člani Župnijskega pastoralnega sveta, ki imajo različne darove, bi naj zato pokrivali vsa tri področja cerkvenega delovanja; posameznik bi naj bil vključen v tisto skupino ali komisijo v Župnijskem pastoralnem svetu, za katero ima največ darov ali kjer je trenutno najbolj potreben.
Ker je Župnijski pastoralni svet novejša institucija v župniji, bomo vsi morali še marsikaj postoriti, da bo v polnosti zaživel in dobil tisto vlogo, ki mu je namenjena. Najbrž bi bilo prav, da bi o pozitivnih uspešnih spodbudah in dosežkih več pisali in govorili tudi v naših krščanskih medijih (tisk, Radio Ognjišče), podobno kot predstavljajo zakonce in uspešne družinske skupnosti. Tako bi se mreža dejavnih in živih Župnijskih svetov na Slovenskem še bolj okrepila.
Na postavljeno vprašanje je temeljni odgovor v tem, da ne daje poslanstva vernikom laikom duhovnik oz. župnik, marveč Kristus z zakramentom krsta, in zato verniki laiki niso najprej odgovorni za izvrševanje svojih karizem (darov) župniku, marveč Kristusu, seveda pa posredno tudi župniku in konkretnemu občestvu, ki mu pripadajo. Ti darovi, talenti pa vključujejo tudi številne antropološke, psihološke, organizacijske in druge sposobnosti in znanja, ki lahko pomagajo h graditvi konkretne župnijske skupnosti. To pa zahteva medsebojno skromnost in odprtost vseh Svetemu Duhu in znamenjem časa in kraja. Z dialogom smo eni in drugi poklicani k občestvenemu modelu Cerkve in k občestveni svetosti. Prihodnost Cerkve in župnije bo odvisna prav od dialoga in sodelovanja med duhovniki in verniki laiki.
ŠKAFAR, Vinko. (Pisma). Ognjišče, 2011, leto 47, št. 10, str 47.

odmev na to pismo!