Ali ste v gozdu kdaj poskušali oceniti starost drevesa? Če mislite, da samo preštejete letnice, potem se motite. Prof. dr. Katarina Čufar mi ni pokazala le, kako to počnejo znanstveniki, ampak mi je povedala tudi, kako se drevesa poleti ohladijo, iz katerega lesa so bila zgrajena kolišča na Ljubljanskem barju in koliko so stara najstarejša drevesa na Zemlji.

Takoj ko vstopim, vem, da sem na Oddelku za lesarstvo Biotehniške fakultete. Vse diši po lesu in kmalu presenečeno ugotovim, da ima vsak laboratorij in kabinet vrata iz drugačne vrste lesa. Tam je hrast, pa bukev in jelša. Razporejena so po barvi, od najsvetlejše do najtemnejše. Še vedno občudujem njihov novi leseni prizidek, ko me Katarina Čufar že povabi v svoj laboratorij, kjer me predstavi svojim nasmejanim sodelavcem. Potem se začneva pogovarjati – o lesu seveda.

LES JE TKIVO POD SKORJO
Moja tokratna sogovornica ima na svoji pisalni mizi vse polno kolutov debel različnih velikosti: nekatera imajo premer le nekaj centimetrov, druga so tudi desetkrat večja. Ali imajo tudi mlade rastlinice že olesenelo steblo, me zanima. Katarina prikima: »Drevesca že v prvem letu dobijo nekaj pravega lesa v okolici stržena.« Pri odraslih drevesih so lesene veje, deblo in korenine. Znanstvenica mi pokaže prerez debla hrasta. »Les je tkivo pod skorjo oziroma še natančneje pod kambijem, ki je zarodno tkivo.« S prstom se pomakne proti zunanjemu delu in nadaljuje: »Skorja je tkivo zunaj kambija, zunanji del skorje pa je lubje.«

TUDI DREVESA SE MORAJO V VROČINI OHLADITI!
Med pogovorom izvem, da je glavna naloga lesa prevajanje vode iz korenin do vej in listov. Slednji namreč potrebujejo vodo, da lahko v njih poteka fotosinteza. »Lesarji in gozdarji delimo drevesa na iglavce in listavce. Les iglavcev je sestavljen iz traheid, pri listavcih pa so najbolj prepoznavne traheje.« Po traheidah in trahejah poteka prevajanje vode. Ali ste se kdaj vprašali, kako lahko pride voda iz tal do listov na 90-metrskem drevesu? Moja sogovornica pozna odgovor: »Podtlak v iglicah ali v listih, ki nastane zaradi odpiranja listnih rež, je vlečna sila, ki potegne vodo navzgor.« Kmalu se naučim še nekaj zanimivega: medtem ko je pri smreki povprečna hitrost gibanja vode po deblu manj kot meter na uro, znaša ta pri vrstah, kot je hrast, tudi do 44 metrov na uro! »Traheide iglavcev, ki prevajajo vodo, so dolge v povprečju nekaj milimetrov, njihovi premeri pa znašajo nekaj stotink milimetrov, zato je transport vode počasnejši. Po drugi strani pa imajo listavci traheje, ki so lahko dolge več metrov. Ker imajo tudi večji premer, je pri listavcih prevajanje vode precej hitrejše. To je povezano z okoljem, saj so se drevesne vrste prilagodile različnim klimatskim razmeram.« Katarina mi pojasni, da je največja hitrost pri prevajanju vode potrebna v tropskih predelih, saj se tam drevesa z vodo tudi hladijo. Najprej sem prepričana, da je nisem pravilno razumela. Rastline se hladijo, kot se ljudje hladimo z znojenjem? Znanstvenica prikima: »O, seveda. Transpiracija je zelo pomembna za liste. Predstavljajte si, kako je, ko so listi v zgornjem delu krošnje izpostavljeni sončni pripeki. Ker se ne morejo umakniti v senco, jim mehanizem transpiracije omogoča hlajenje in s tem preživetje.«

KAKO LAHKO DOLOČIMO STAROST DREVESA?
Najstarejša drevesa na Zemlji so stara več kot štiri tisoč let! To so dolgoživi bori, ki uspevajo v Arizoni, v ZDA. Kaj pa v Sloveniji? »Mi nenehno iščemo najstarejše drevo tako v Sloveniji kot v Evropi,« se nasmehne predavateljica številnih predmetov o zgradbi in lastnostih lesa. »V Sloveniji z gozdovi gospodarimo, zato lahko najdemo zelo stara drevesa le v pragozdovih. Najstarejše drevo, ki smo ga proučevali s sodelavci, je bilo staro nekaj nad 500 let. To je bil macesen v Julijskih Alpah.« V laboratoriju mi pogled ves čas uhaja proti mikroskopom in različnim koščkom lesa, ki jih – kot mi pojasni znanstvenica – uporabljajo za analize, tudi take, s katerimi lahko določijo starost posameznega drevesa ali starost lesa v lesenem izdelku. Ali vas zanima, kako? »Za določitev starosti proučujemo branike in ne letnice,« poudari, medtem ko mi na prečnem prerezu debla hrasta pokaže temnejši kolobar. »To je branika, kolobar lesa, ki nastane v enem letu.« Potem se s prstom premakne na tanjšo črto. »Letnica pa je meja med dvema branikama.« Seveda ni tako enostavno, kot se sliši, saj je za določitev starosti drevesa potrebno branike prešteti na pravem mestu. »Branike preštejemo tam, kjer se začne deblo. Pri posekanem drevesu je to približno 30 cm nad tlemi, pri tem pa moramo upoštevati, koliko let porabi drevo, da doseže to višino,« zaključi najin pogovor Katarina Čufar.

- Kaj vas je nagovorilo, da ste se odločili za študij lesarstva?
Rada sem imela naravo in naravoslovne predmete, zanimalo pa me je veliko stvari, tudi jeziki in humanistika. Lesarstvo je širok študij in poklic, saj vključuje kemijo, biologijo pa tudi matematiko, fiziko, tehnologije in ekonomijo. Med študijem in delom se je izkazalo, da je vse še mnogo bolj zanimivo, kot bi si lahko predstavljala.
- Med najinim pogovorom vam oči kar žarijo, ko govorite o lesu. Kako najdete ravnovesje med službo in družino?
Kot znanstvenica sem zelo usmerjena v poklicno delo, kar je včasih težko za okolico. Hvaležna sem, da imam družino in da me domači pri poklicnem delu podpirajo. Ko so bili otroci mlajši, sem jim skušala nameniti čim več kvalitetnega časa. Ker v službi delam z ljudmi in predavam, je večina člankov nastala potem, ko so otroci zaspali. Imela sem srečo, da sem takoj po diplomi dobila stalno zaposlitev, kar je danes redkost. Tako sem lahko tudi v neugodnih časih počasi, a zanesljivo napredovala v znanosti, ki je tek na dolge proge.
- Kako vidite povezavo med vero in znanostjo?
Čista znanost in čista vera iščeta resnico in tukaj se lepo ujameta.

IZ KAKŠNEGA LESA SO BILA ZGRAJENA KOLIŠČA NA LJUBLJANSKEM BARJU?
Prof. dr. Katarina Čufar se s koliščarskim lesom ukvarja že več kot 20 let. V tem času je sodelovala pri številnih arheoloških izkopavanjih, kjer so pridobili les, za katerega so nato z analizami ugotovili, kdaj natanko so bila drevesa posekana. »S proučevanjem širin branik lahko ugotovimo, koliko je določen lesen objekt star. To metodo imenujemo dendrokronologija.« Ali ste vedeli, da so na Ljubljanskem barju našli že več kot 40 koliščarskih naselij? A ker koliščarske stavbe niso ohranjene, so se morali znanstveniki znajti drugače. »Mi raziskujemo samo temelje koliščarskih bivališč, pilote, ki so bili zabiti globoko v zemljo ali v dno jezera. Ker so tam razmere brez kisika, se je les lahko ohranil tudi več kot 5500 let.« Koliščarji so za svoja bivališča uporabljali predvsem hrast, jesen in jelšo. »Najbolj uporaben je bil hrastov les, saj je bil najbolj odporen proti škodljivcem. Ker pa ga je pogosto primanjkovalo, so koliščarji uporabljali tudi druge drevesne vrste.«

ŠOLN, Katarina. (Znanost in vera), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 10, str. 64-65.

Kdor prebira zapise v rubriki Credo (Verujem), s katero pisatelj Alojz Rebula napaja bralce slovenskega katoliškega tednika Družina od leta 1998, bo v tem romanu zasledil marsikaj, kar je prebral tam. Lahko bi rekli, da je to njegova osebna izpoved vere ali pa kar družinska, kajti v Andru in Adeli, ki že šestdeset let živita v srečnem zakonu, prepoznamo častitljivega pisatelja in njegovo zvesto družico. V enem od pogovorov odkrijeta moški, oziroma ženski pogled na krščanstvo. On pravi, da je vse, kar verjamemo, “ena sama nevidnost” razen obstoja Kristusa in zgodovinskost evangelijev. Ona mu odvrne: »Kam greste moški s svojim umovanjem? Zame krščanstvo ne bi moglo biti prava vera, če ne bi bilo v bistvu preprosto: prihod Boga med nas, njegovo učlovečenje za nas, njegovo vstajenje v potrditev, da je res Bog.« On je odraščal v krščanski družini, njo, hinduistko (v romanu), pa je spreobrnil misijonar iz Evrope. V osebi tega širokosrčnega misijonarja prepoznamo svetniškega duhovnika Jakoba Ukmarja.

Naslov tega kratkega romana se nanaša na vizijo, po kateri je Katoliška cerkev svoj sedež začasno premestila iz Rima v vzhodno Kitajsko. Tja jo je pritegnil razcvet Kristusove vere po padcu komunizma, toda v nekaj desetletjih je tudi Kitajsko prekrila atmosfera zahodnega sveta, odtujena nadnaravi. Tako papež Janez Pavel III. po kakšnem stoletju odloči vrnitev Svetega sedeža v Rim ... Roman skuša slutiti prihodnost sveta in Cerkve, potem ko se je Evropska unija razširila v Svetovno unijo.

ČUK, Silvester (Priporočamo, berite). Ognjišče, 2018, leto 53, št. 11, str 108-109.

V spomin na predanega frančiškana p. Pavla Krajnika, od katerega so se 13. 11. poslovili na Sveti Gori, objavljamo pogovor z njim, iz lanske junijske številke Ognjišča (Naši preizkušani bratje).

“Celo dopoldne nisem niti za trenutek šel iz spovednice, toliko spovedi je bilo na Sveti Gori.”

“Celo dopoldne nisem niti za trenutek šel iz spovednice, toliko spovedi je bilo na Sveti Gori.”»Na Sveti Gori sem od leta 1971, sami lahko izračunate, koliko let sem že tu,« mi je dejal p. Pavel Krajnik ob obisku. Na največji primorski božji poti je uredil knjižnico, pa tudi arhiv dobro pozna. Tu je lahko izživel še en svoj hobi, predvsem pa je sprejemal romarje in ure in ure presedel v spovednici. Slednje še danes, kljub starosti, rad počne. Vesel je, da bo konec letošnjega junija lahko praznoval 300- letnico kronanja svetogorske Matere Božje.

»Na Sveto Goro sem prišel z Dobove, prej pa sem bil na Viču v Ljubljani. Doma sem iz podružnice Sv. Volbenka, župnija Poljane nad Škofjo Loko, kjer sem bil rojen leta 1924,« pravi triindevetdesetletni p. Pavel Krajnik. »Oče, ki je bil doma s Suhe pri Škofji Loki, se je priženil na mamin dom. Doma nas je bilo šest otrok, najmlajša sestra je bila v Ljubljani, ker jo je vzela k sebi teta. Jaz sem najstarejši fant, pred mano je bila samo še ena sestra. Ljudsko šolo sem obiskoval v Poljanah. V naši okolici ni frančiškanov, samo kapucini so v Škofji Loki. Mamin stric, Adolf Čadež, je bil misijonar na Bližnjem vzhodu. On je poskrbel, da so me sprejeli v frančiškanski konvikt (internat) v Ljubljani. Doma ne bi mogli plačevati vzdrževalnine.« Zanimivi so članki p. Adolfa, ki jih je pisal v frančiškansko glasilo Cvetje z vrtov sv. Frančiška. »Jaz sem ga komaj poznal, saj sem se samo enkrat srečal z njim. Spremljal sem ga do druge hiše. Takrat me je vprašal, če me veseli učenje tujih jezikov. Umrl je v Jeruzalemu in je tam tudi pokopan, a ko sem med romanjem v Sveto deželo iskal njegov grob, ga nisem našel. Stric je malo prihajal domov, ker je bilo takrat težko potovati.
Po četrti gimnaziji sem prosil, da bi me sprejeli v frančiškanski red. Sprejeli so me in šel sem v noviciat v Kamnik. To je bilo leta 1941 prav tisto leto, ko so Nemci napadli Jugoslavijo. Iz Kamnika smo morali bežati. In še dobro je bilo, komur se je posrečilo zbežati. Nekaterim to ni uspelo in so jih zajeli Nemci. Tudi mučili so jih! Pribežal sem v Ljubljano. Noviciat pa sem nadaljeval na Trsatu, skupaj s hrvaškimi novinci, od maja do konca avgusta 1941 sem bil v tem svetišču nad Reko. Tam sem naredil tudi prve zaobljube. Tako Ljubljana, kakor Trsat sta bili namreč pod italijansko okupacijo.
Po končanem noviciatu sem se vrnil v Ljubljano. Pri tem, da sem lahko prišel v Ljubljano, mi je pomagal p. Tarzicij Toš, ki je bil župnijski upravitelj nekje na Notranjskem. Stanoval sem na Tromostovju pri Marijinem oznanjenju, v klasično gimnazijo pa sem hodil v bližino Tivolija.«
Mature pa ni opravil takrat, kajti vojne razmere so se začele vse bolj zapletati. Proti koncu vojne, leta 1944 so se morali bogoslovci odločiti, ali gredo v nemško vojsko ali pa k domobrancem. Večina bogoslovcev se je odločila za odhod k domobrancem, saj so jim ti zagotovili, da bodo opravljali bolničarsko službo in jim ne bo treba nositi orožja. Vstop v nemško vojsko bi skoraj gotovo pomenil smrt nekje na vzhodni fronti.
Z veliko natančnostjo p. Pavel nato opisuje spomine na konec vojne: »Po vojni je šlo za življenje in smrt. Vsi domobranci smo bili določeni, da nas bodo pobili. Jaz sem bežal in sem prišel nekje na mejo med Dolenjsko in Štajersko. Spominjam se, da sem pri neki hiši prosil za civilno obleko, ki so mi jo tudi dali. Takoj zatem so mi pokazali, kako blizu so partizani in kako bodo vsak čas pri hiši. Vzel sem svojo prtljago in šel za gospodarsko poslopje in sedel na tla. Vedel sem, če začnem bežati in me na begu dobijo, to zame pomeni konec. Tam me je zajel hercegovski partizan. Privedel me je k svojemu komandantu, ki me je začel zasliševati. Potem sta prišla dva slovenska partizana in me zasliševala. Od tega komandanta sta zahtevala, da me prepusti njima. Ta se je pa uprl in dejal: “Jaz sem ujel tega ‘cvikeraša’”. Imel sem namreč očala. “Šel bo z menoj!” Prišli smo do Celja. Tam so se stvari začele obračati drugače, a sem imel srečo, saj so me dali v vojaško enoto, ki je bila določena za lov na Mihajlovića. Tega takrat seveda nismo vedeli. Zato smo šli iz Slovenije na Hrvaško, potem pa v Bosno in Srbijo. Bil sem vojak, a ker sem znal pisati tudi cirilico, so me uporabili kot pisarja v štabu. To je bilo zame dobro, saj se mi ni bilo treba izpostavljati nevarnostim. Mihajlovića so ujeli mi pa smo se vrnili iz Srbije v Ljubljano. Celo noč smo se vozili z vlakom. V Ljubljani sem bil določen za stražarja na meji, ‘za graničarja’, kakor so takrat rekli. Bil sem na koroški meji, nato pa so me premestili na Primorsko. Potem sem bil demobiliziran. Kolikor se spominjam, je bilo to tik pred veliko nočjo.«
S tem je začel novo obdobje v življenju. Želel je postati duhovnik, ampak ni še imel niti končane gimnazije. »Ko so me odpustili iz vojske, sem nadaljeval gimnazijo. Najprej sem naredil razredni izpit, nato pa še veliko maturo. Jezike smo se pa učili tako, kot so bili ‘gospodarji’. V osnovni šoli smo se učili srbsko in cirilico, v gimnaziji sem imel grščino, latinščino in francoščino. Ko so prišli Italijani, smo se učili italijanščino, na koncu, pod Nemci, pa še nemščino. Bog zna vse obrniti na dobro. Znanje vseh teh jezikov mi je v življenju prišlo prav. Tudi tukaj na Sveti Gori.«

RUSTJA, Božo (Naši preizkušani bratje). Ognjišče, 2016, leto 52, št. 6, str 30-32.

K pisanju me je spodbudila kriza delovnih mest, ki jo v Sloveniji čutimo že dlje časa. Tudi sama sem pred kratkim na lastni koži občutila izsiljevanje ravnateljice, da če želim obdržati delovno mesto, naj pač opravim, kar mi naložijo. Ko sem jo prosila, naj razume, da ne zmoremo vsi enako in naj nas ne preobremenjuje z nadomeščanjem drugih delavcev, če so za to druge možnosti, sem dobila odgovor, da je danes za službo treba marsikaj potrpeti in da kdor hoče, lahko dela po več ur. Če ona lahko dela cele dneve, lahko tudi mi, če ima ona dovolj štiri ure spanja na noč, ga imamo tudi mi. Bila sem ogorčena in besna nad takšnim odnosom in vse bolj razumem delavce, kaj vse doživljajo in preživljajo marsikje na delovnih mestih.
Ob vsem tem je treba povedati, da se ima ta ista ravnateljica za zelo verno osebo in sem jo tudi sama imela za dobrega človeka. Marsikdo mi pravi, kako sploh upam kaj reči, ko pa je danes tako težko dobiti službo. Saj zato pa delajo z nami, kar hočejo, ker se nihče ne upa upreti. Včasih so komunisti odločali o tem, kdo ima pravico živeti in kdo ne, danes ‘novodobni komunisti’ odločajo o tem, kdo sme imeti službo in kdo ne. So mar več vredni kot drugi ljudje? Je človek tako malo vreden, da mora klečeplaziti pred šefom, če želi imeti službo? Kako na račun tega trpijo družine, pa vsi vemo. Če nimaš železnih živcev, in marsikdo jih nima, hitro lahko končaš na bolniški postelji, če ne še kje drugje. Mar mora človek ravno zboleti, da končno zmore reči šefu ne? In nenazadnje, kaj ti potem, ko doma ali v bolnišnici ležiš bolan, koristijo služba, direktor in ves prisluženi denar? Komu je mar zate? Mar si boš z denarjem kupil zdravje?
No, in ko sem premišljevala o vsem tem, sem da bi se malo pomirila, odprla Sveto pismo in mi je (slučajno?) najprej padel Jezusov stavek: »Ne boj se, samo veruj!« Vendar veste, kaj se sprašujem, koliko smo v takem primeru v božjih rokah in koliko v rokah ‘vsemogočnih’ šefov? Ali ima vendarle glavne niti v rokah Bog? Upam, da je res tako. Res je večno življenje bolj pomembno od zemeljskega, ki traja nekaj let, vendar si človek želi in ima najbrž tudi pravico, da že na tem svetu živi mirno in zadovoljno? Saj pravijo, da ima Bog rad veselega človeka in da želi, da mu je dobro biti in živeti.
Amadeja

Vaše pismo ni edino na temo kratenja pravic delavcem, ki smo ga dobili. Morda v Cerkvi premalo govorimo o tem. Včasih imam občutek, da nekateri kristjani nimajo za velik greh izkoriščanje delavcev ali nepravično plačilo. Prav tako mnogi kristjani, da o nekristjanih ne govorimo, ne poznajo družbenega nauka Cerkve. Nekoliko je stvari spremenil sedanji papež, ki prihaja iz Južne Amerike, kjer so socialne krivice še večje kot pri nas in se je z njimi srečal ob obiskovanju revnih četrti. Zato zelo poudarja pomen socialne pravičnosti. Papež je tudi želel, da izide Katekizem za mlade na temo družbenega nauka Cerkve. Ta nosi angleški naslov DOCAT, ki bi ga lahko prevedli tudi: Tako delajte. Na področju socialne pravičnosti namreč. Žal mnogi delodajalci, politiki in drugi, ki so odgovorni za družbeno življenje in pospeševanje družbene pravičnosti, ne poznajo družbenega nauka Cerkve in ostajajo take in podobne knjige – DOCAT imamo tudi v slovenščini – zapečaten zaklad. Tudi sami omenjate, da lahko tudi verna oseba ravna napačno v odnosu do delavcev. Morda tudi zato, ker premalo pozna učenje Cerkve.
Prav v dneh, ko sem pripravljal odgovor na vaše pismo, smo pri maši brali besede apostola Jakoba, ki trdo prijema delodajalce z besedami: »Glejte, plačilo, ki ste ga utajili delavcem, kateri so poželi vaša polja, kriči – in klici žanjcev so prišli do ušes Gospoda nad vojskami,« (Jak 5,4), kar kaže, da je v zgodovini bilo vedno navzoče izkoriščanje delavcev. Dovolj je brati starozavezne preroke, ki ostro bičajo tako držo.
Čeprav mnogi delodajalci ne poznajo družbenega nauka Cerkve, pa je bilo med vernimi vedno prepričanje, da je treba delavca spoštovati in ga pravično plačati in ne izkoriščati. Med to pravično plačilo bi danes spadalo tudi pravica do osemurnega delavnika, do dopusta, do bolniške in številne druge stvari. Kako je krščanstvo to poudarjalo, lepo pokaže literarni junak Martin Krpan, ki cesarju in njegovim dvorjanom, ki mu odrekajo pravično plačilo, zabrusi: »Delavec je vreden svojega plačila. To sem v cerkvi slišal!« In junaški Krpan je pri tem navajal evangeljske besede: »Delavec je vreden svojega plačila« (Lk 10,7). Vsako zapostavljanje delavca in kratenje njegovih pravic ni krščansko!
Vaše pismo pa se dotika še ene nevarnosti, povezane z delom: da ne postanemo deloholiki, sužnji dela. Iz opisa zahtev vaše delodajalke bi se dalo sklepati, da je deloholik. Ne more brez dela in enako zahteva tudi od drugih. Seveda smo po krščanskem učenju dolžni marljivo delati (in biti za to delo tudi pravično plačani) ter si s poštenim delom služiti vsakdanji kruh, a ne smemo postati sužnji dela. Pa smo velikokrat tudi temu priče. V preteklosti, ko je bila naša družba tudi na zunaj bolj krščanska, so ljudje sicer trdo garali, ampak ob nedeljah so si vzeli čas za počitek. Že v soboto popoldne so končali delo na polju, prišli domov, pospravili orodje, počistili bivališča ter se pripravili na nedeljsko praznovanje. Garali so, niso pa bili sužnji dela. Nedeljski počitek in prava mera pri delu nista sama sebi namen, ampak, kakor tudi vi opisujete, lahko preveč dela vodi v bolezni. Danes veliko govorimo o izgorelosti in jo zdravimo, ne znamo pa odpraviti vzrokov. S praznovanjem nedelje bi marsikaj rešili. Toda danes morajo biti ob nedeljah odprte trgovine, mnogi ljudje delajo ob nedeljah (tudi za nepravično plačilo), drugi delajo doma in potem se čudimo, zakaj toliko bolezni in izgorelosti.
Prav tako so nekateri sužnji dela in zaradi dela nimajo časa za družino, za odnose, za sozakonca in otroke. Tudi razpad zakonov in družin, zanemarjeni otroci, ki hitro lahko zaidejo na stranpota, so strašen davek naše civilizacije, ki je pozabila na praznovanje nedelje in praznikov ter namesto vestnega dela vsiljuje suženjsko delo. Malikovanje dela (in posledično dobička) in neupoštevanje nedeljskega in sploh počitka, se kaže tudi v zanemarjanju odnosa do Boga. Ljudje ob nedeljah delajo in ne gredo k maši, ne posvečajo časa Bogu in zato ne znajo posvečevati nedelj in se ne posvetiti človeku ter biti pozorni na njegove potrebe in stiske.

RUSTJA, Božo. (Pismo meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 11, str. 6-7.

Draga Vida!
Tvoja vera je globoka in močna, zato moraš vztrajati do konca. Opisala ti bom, kaj se je meni zgodilo pred leti in v drugačnih razmerah, kot so danes. Imela sem 21 let in imela sem fanta, ki mi je pomenil vse, bil pa je površen v veri. Nihče od nas ni popoln in tega se moramo zavedati. S časom sem spoznala, da se noče na nikakršen način spremeniti, zato sta se najini poti razšli. Čeprav sem mnogo molila in upala, se nisva več srečala. Ostala sva le prijatelja, vsak trdno prepričana v svoja dejanja. Prosila sem Boga, naj mi pokaže jasneje, kdo naj bi bil moj življenjski sopotnik. Nekega dne sem srečala drugega fanta. Služil je domovini, takrat so fantje služili vojsko. S pogledi sva govorila vse, ker drugače nisva smela. Moj fant je bil komunist in neveren in verjetno je to pri sebi utemeljil. Ko sem izvedela, da nima vere, sem občutila strašno bolečino in mnoge dneve in noči sem bila boje s svojim razumom in čustvi. Neki glas mi je govoril, da je moja naloga rešiti njegovo dušo in mu pokazati pot življenja. Tedaj je bil hujši del boja za mano. Pod Njegovim vodstvom sem stopila v nov boj. S svojim življenjem sem mu dokazala, da me vodi Bog. Fant me je resnično ljubil in v začetku, mogoče tudi zaradi tega, je pokazal vso dobro voljo, da sprejme moje prepričanje. Prišel je dan, ko je zapustil vojašnico in skupaj sva pristopila prag cerkve. Bilo me je strah, kako bo on sprejel moje obnašanje, ali bo razumel, čemu znamenje križa in poklon pred oltarjem? Zbrala sem ves svoj pogum in šla korak pred njim po cerkvi. Otrpla sem se ustavila pred tabernakljem in se počasi pokrižala. Kot nebogljen otrok me je prosil, naj ga naučim narediti križ. Občutila sem njegovo srčno željo, da je pred Njim zares postal moj. S preprostimi besedami sva se zahvalila Jezusu za ta prelom v njegovem življenju. Poklonila sva se in odšla proti izhodu. Tedaj sva se še enkrat pokrižala in zdaj je križ naredil brez napake.
Zunaj sva z roko v roki odšla proti avtobusni postaji, začela sva znova. Fant je docela spremenil svoje prepričanje, ker je ob meni spoznal pravi smisel življenja. Zdaj drug drugega učiva z iskreno ljubeznijo premagovati težave tega življenja.
Magdalena

Pismo kje dobiti fanta, ki bo živel zdržno do poroke je bilo objavljeno v: Ognjišče, 2018, leto 54, št. 10, str. 38

Že nekaj let novembrskemu Ognjišču prilagamo Miklavžev katalog naših knjig. Letos je ta katalog nekaj posebnega. Najprej je precej obširen (48 strani) in v njem na eni strani predstavljamo knjige, primerne za obdarovanje ob Miklavžu, na drugi strani pa predstavljamo različne jaslice, ki jih imamo na razpolago.

Katalog nas spodbuja, da ob Miklavžu podarimo versko knjigo in da pomislimo, da so tudi jaslice lepo darilo, zlasti mladi družini, ki jih morda še nima, ali mlajšim otrokom. Jaslice sicer niso bistvo naše vere, a nam na plastičen način govorijo o Božji ljubezni do človeka. Nekateri radi knjige za Miklavževo in božično obdarovanje naročite prej. Tega smo veseli, kajti zadnje dni pred Miklavžem je veliko naročil. Lahko se zgodi, da kakšne knjige ali kakšnega drugega izdelka v naši trgovini zmanjka in potem upravičeno nastopi slaba volja. Pohiteti se splača tudi zato, ker do 25. novembra velja višji popust za kartico zvestobe. Ponudbo Ognjišča si lahko tudi ogledate v naših knjigarnah v Kopru, Ljubljani, Kranju Mariboru in na Ptuju in seveda na spletu.

Pred Miklavžem je izšla knjiga o tem priljubljenem svetniku z naslovom Čas za svetega Miklavža. Ne govori o njegovem življenju (o tem govorita pobarvanka Sveti Miklavž in slikanica Miklavž piškote peče), ampak o otroškem pričakovanju prihoda tega svetnika in sporoča, da je obisk sv. Miklavža najlepši dan v letu tudi zato, ker nas spomni na to, da sta dobrota in ljubezen najvažnejši v našem življenju.

Prav tako je spet na voljo nekaj knjig, za katere velja stalno povpraševanje in so primerno darilo ob Miklavžu ali Božiču. Prva je pobarvanka Božič prihaja (besedilo Berta Golob; ilustracije Silva Karim), ki bo otrokom pomagala skozi adventni čas. Druga je slikanica Ana praznuje božič (besedilo Karel Gržan; ilustracije Karmen Smodiš) in govori o bistvu praznovanja božiča – to so velikokrat drugačne vrednote, kakor nam jih vsiljuje potrošniška družba.
Prav tako sta spet na voljo knjigi: spomini pokojnega zamejskega duhovnika Dušana Jakomina Od petrolejke do iPada ter sedaj že ‘legendarna’ knjiga Karla Gržana Jaz Čarli Čeplin, ki je doživela že četrti ponatis.

Že prejšnji mesec smo vas opozorili na knjigo Petra Milloniga Zasidran v veri. V tokratnem Ognjišču pa si lahko preberete pogovor z njim in tako zveste več o nastajanju knjige pa tudi o tem, kako pisatelj, ki je gospodarstvenik in nekaj časa diplomat, piše knjige duhovne vsebine.
V novembru vas opozarjamo tudi na knjige, ki vam bodo pomagale v procesu žalovanja ob izgubi najdražjih (Žalovanje, Kaj se zgodi po smrti, Obrisal bo solze, Izgubiti otroka).

Cena Ognjišča letu 2019 bo spremenjena. Posamezna številka bo stala 3,00 €. Naročnina za naročnike pri župnijskih uradih 33,50 €, za naročnike po pošti 34,30 €. Za inozemske naročnike pa 60 €, 80 USD, 88 CAD, 97 AUD, 70 CHF, 390 HRK, 55 GBP, 575 SEK..

Povabil sem vas že v naše knjigarne, novembra pa vas lahko povabim, da si naše knjige ogledate na stojnico naše založbe na Slovenskem knjižnem sejmu, ki bo od 21. do 25. novembra v Cankarjevem domu in kjer boste naše izdelke lahko kupili s sejemskim popustom.

 RUSTJA, Božo. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 11, str. 4.

priloga

Sveti Pavel VI. papež miru

gost meseca

dr. Peter Millonig

narava in zdravje

Zdravilne buče

Preberite več: November 2018

Lacie živi v svetu, katerega prebivalci drug drugega nenehno ocenjujejo s točkami od ena do pet. Za to uporabljajo aplikacije, nameščene v telefonih, ki so povezane s posebnimi kontaktnimi lečami za prikazovanje imen in povprečij ocen mimoidočih ljudi. V tem svetu povprečje ocen zelo veliko pomeni, od tega je odvisen posameznikov družbeni status, zaposljivost, cene dobrin in storitev, dostopnost zdravljenja itd. Zato večina ljudi skoraj ves prosti čas namenja aktivnostim, ki večajo možnost pridobitve visokih ocen. S tem namenom pred ogledalom vadijo srečne izraze na obrazu, kajti človek, ki izgleda srečno, je bolj všečen. Nenehno iščejo in fotografirajo luštkane motive, izmed katerih najboljše objavljajo na svojem profilu ter upajo, da jim bodo prinesli dobre ocene. Poleg tega so izjemno prijazni z vsemi ljudmi, ki jim čez dan prekrižajo pot, kajti dejanje, ki ga kdor koli oceni kot nevljudno, je sankcionirano z odbitjem točk. Vsak prebivalec tega sveta ima svoj motiv za izboljšanje povprečja. Lacie bi rada kupila stanovanje, kar bi ji končno omogočilo osamosvojitev. Tako se prične ena izmed epizod znanstvenofantastične serije Black Mirror in le vprašanje časa je, kdaj se bomo v njej znašli tudi mi.

SPLETNI UGLED
Pred desetimi leti se družbenega ugleda posameznika še ni dalo izmeriti. Vse, kar smo vedeli o njem, je bilo, da pri drugih vzbuja zavist in da je tesno povezan z vplivnostjo. V zadnjem času pa smo ga razgalili, saj je postalo jasno, kako se ga pridobi in izmeri. Recept je dokaj enostaven – vse, kar ima potencial, da postane všečno in posledično viralno, je potrebno redno objavljati na profilih različnih spletnih aplikacij. Redno izvajanje teh aktivnosti povečuje število spletnih prijateljev in sledilcev ter posledično prinaša tudi večji družbeni vpliv. Slednje so prepoznala tudi podjetja ter ustvarila nov poklic, ki ga poznamo pod imenom spletni vplivnež, spletna zvezda ali influencer. Za te posameznike je značilno, da imajo poleg velikega števila spletnih prijateljev in sledilcev tudi moč vplivati nanje, kar jih dela pomembne mnenjske voditelje glede nakupov, mode, počitnic ...
Opazen trend, povezan s spletnim ugledom, je tudi splošno ocenjevanje vsega, kar je objavljeno in ponujeno na internetu. Uporabniki ocenjujejo prenočišča (Booking.com), raznovrstne proizvode (Amazon.com), prodajalce (Ebay.com), turistične destinacije (Tripadvisor.com), učitelje (Profesorji.net) in šoferje (Uber.com). Te ocene so za potencialne stranke pomembna referenca pri odločanju za nakup, obisk destinacije ali naročanju storitve. Posebej pomembno pa se mi zdi izpostaviti ocenjevanje ljudi, ki izvajajo določena dela. Ocena namreč v večini primerov ne odraža kakovosti izvedbe storitve, temveč odnos, ki ga izvajalec vzpostavi s stranko. Posledica tega je, da posamezniki, ki želijo biti dobro ocenjeni, hlinijo veselje in prijaznost, kar pomeni, da njihova čustva in obnašanje niso več pristni, ampak zaigrani.

TEMNO OGLEDALO DRUŽBE
Vrnimo se nazaj v svet, ki sem ga predstavil v uvodu. Svet, v katerem so vsi ljudje popolnega videza in osladno prijazni, okolje, v katerem živijo, pa deluje sterilno. Popolna kulisa za ustvarjanje fotografij, ki pri ljudeh vzbujajo pozitivna čustva in posledično visoke ocene. Vendar je v tem svetu nekaj pritegnilo mojo pozornost – obnašanje ljudi. Vsi so izjemno prijazni in urejeni, vendar kljub temu gledalec med njimi zazna pasivno agresijo, katere izvor je tekmovanje za dvig povprečnih ocen. Navzven torej ljudje ne izražajo (več) pravih čustev, ampak so ta prirejena družbeni situaciji, v kateri se nahajajo. Ključna vrednota tega sveta je všečnost. Edino kar šteje, je to, da si drugim všeč, kajti takšno vedenje je nagrajeno in pripelje do višjega družbenega statusa. Ali je opisani svet res tako zelo drugačen od sveta, v katerem trenutno živimo?

MOJA IZKRIVLJENA PODOBA
Kot ugotavljajo raziskave, ki s psihološkega in sociološkega vidika preučujejo popularne spletne aplikacije, namenjene komuniciranju in deljenju multimedijskih vsebin, ljudje na njih predstavljajo svoje najboljše verzije ali celo podobe tega, kar si želijo biti. Pri tem je zanimivo, da na splošni ravni to že vsi vemo, a vedno znova pozabljamo, ko gledamo objave ali bolje rečeno spletne samopredstavitve drugih. Zaradi tega se ob takšnih zlaganih, nerealnih podobah počutimo pomanjkljivi, ponižani, manjvredni ipd. Lastno življenje lahko vidimo kot dolgočasno, pusto, nepomembno ali celo brezvezno. Omenjena epizoda (Nosedive) iz serije Black Mirror pripelje takšno zlagano samopredstavljanje ljudi na svetovnem spletu do ekstrema, s čimer nas prisili, da si odgovorimo na vprašanje, kako daleč smo sposobni iti v takšnem početju.

TEKMOVANJE V POPULARNOSTI
Večina samopredstavitvenih vsebin Facebooka, Instagrama in Twitterja vsebuje informacije o tem, kaj uporabniki jedo, v kaj so oblečeni, kam potujejo, s kom se dobivajo. Nepoznavalec gotovo misli, da je to popolnoma enostavno početje. Vendar to sploh ni res. Objavljanje tovrstnih fotografij in video posnetkov terja veliko truda in časa. Poleg tega, da vključuje uporabo različnih filtrov in fotografskih tehnik, je potrebno znati pozirati ter seveda končni izdelek tudi pravilno označiti s ključniki (#). Tako postanejo vsakodnevne posameznikove aktivnosti sredstvo za pridobivanje ugleda. Zaradi tega srečanje s starim prijateljem ni več družabni dogodek, ampak fotografska seansa, katere namen je pokazati drugim, kako dobro se imava, in posledično dobiti čim več všečkov. Takšno obnašanje kaže, da naša življenja postajajo nikoli končano tekmovanje v popularnosti.

IZ FIKCIJE V REALNOST
Leta 2014 je vodstvo Kitajske objavilo dokument, s katerim so državljane obvestili, da bodo do leta 2020 vzpostavili nacionalno lestvico zaupanja, s katero bodo ljudi nenehno ocenjevali in razvrščali na podlagi vsakodnevnih aktivnosti. Cilja uvedbe tega ocenjevalnega sistema sta merjenje in posledično izboljšanje zaupanja na nacionalni ravni ter razvoj kulture iskrenosti med državljani. S tem namenom bodo državni organi preverjali in ocenjevali, kaj ljudje kupujejo, kje se zadržujejo, s kom se družijo, kakšne vsebine gledajo na televiziji in računalniku, ali plačujejo davke ... Na podlagi ocen bodo posamezniki nato razvrščeni na javno objavljeni lestvici, ki bo služila kot eden izmed pomembnih kriterijev za posameznikovo zaposlitev, obiskovanje izobraževalnih institucij, odobritev kredita ... Kdor bo imel nizko oceno zaupanja, bo imel omejitve na vseh področjih življenja (hitrosti svetovnega spleta, dostopa do restavracij, nočnih klubov, potovanjih v tujino ...). Zveni znano?

UGLED – NOVA DRUŽBENA VALUTA
Ob branju uvoda tega prispevka ste se verjetno nasmehnili ob (retoričnem) vprašanju, koliko časa bo minilo, da opisani svet postane resničnost. Ne čudim se, če ste imeli občutek, da gre zgolj za še eno izmed znanstvenofantastičnih zgodb. A kot vidimo, smo temu svetu bliže z vsako oceno, ki jo dodelimo drugemu spletnemu uporabniku, in z vsakim všečkom, ki ga prejmemo zaradi objavljene vsebine. V nasprotju s Kitajci mi prostovoljno vstopamo v svet, kjer je vsakdanje življenje popolnoma odvisno od posameznikovega ugleda.

Aplikacije, namenjene deljenju multimedijskih vsebin in medsebojnemu povezovanju uporabnikov, so v zadnjem času označene kot izvor tesnobnih občutkov, povezanih z zavistjo in simptomi, značilnimi za depresijo. V popularni literaturi ta pojav imenujejo Facebook depresija. Kot ključni vzrok tega stanja se navaja konstantno izpostavljenost izjemno pozitivnim, vendar nereprezentativnim multimedijskim podobam (fotografije in video posnetki), ki jih prijatelji in sledilci objavljajo na spletu.

LENARČIČ, Blaž. (Učinki informacijsko-komunikacijske tehnologije), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 10, str. 80-81.