“Z možem živiva v zaupanju, ki izvira iz vere, iz stalnega in živega odnosa z Bogom"

Odvetnica Sara Ahlin Doljak, ki jo tokrat predstavljamo, je bila tudi zame “profesionalni izziv”, kajti z njo nisem mogel opraviti običajnega pogovora. Ne more namreč govoriti, poleg tega se ne more gibati, a kljub temu opravlja poklic odvetnice, hodi na sodišče in zagovarja stranke ter predava na fakulteti. Obenem je žena možu Bojanu in mama dvema otrokoma.

S Saro Doljak (Naklo 29a, Logatec) sva opravila pogovor najprej po elektronski pošti. Poslal sem ji nekaj izhodišč za pogovor, ona pa je nanje lepo odgovorila. Potem sva bila še večkrat na zvezi in končno sem se pri Doljakovih osebno oglasil. Najbolje je, da Sara spregovori sama s svojim življenjem. Sara je Novogoričanka, čeprav že 16 let z možem Bojanom in 14-letno Majo ter 12-letnim Valentinom živi v Logatcu. V Novi Gorici je odraščala in končala gimnazijo. Vero je spoznala kot odrasla, prek svojega današnjega moža in none Gabrijele. Družini je hvaležna, ker jo je naučila “delovnih navad in vrednot kot so spoštovanje, pomoč šibkejšim in veselje do dela. Z možem sva se spoznala na začetku študija in se po šestih letih skupne hoje poročila. V drugem letniku študija prava sem prejela zakrament obhajila in birme. Po poroki, ko je Bojan zaključil podiplomski študij farmacije, sva se naselila v Logatcu.”
Mož Bojan je študiral farmacijo. Najprej tudi Sara, a je ta študij po nasvetu zdravnice opustila in se vpisala na pravo, ki ga je tudi uspešno končala. »Diplomirala sem v Mariboru, opravila pravniški državni izpit, nadaljevala na magistrskem študiju prava in 2016 dokončala še doktorski študij prava. Po diplomi sem se zaposlila v večji gospodarski družbi kot svetovalka uprave na območju domačega kraja, a ker sva želela z Bojanom zaživeti skupaj, sem delo nadaljevala v dveh odvetniških pisarnah v Ljubljani in se nato po dopolnjenem Valentinovem desetem mesecu odločila, da odprem svojo odvetniško pisarno v Logatcu. Istega leta sem postala asistentka za civilno pravo na Evropski pravni fakulteti, kjer poučujem še danes kot docentka na isti katedri. Odvetniško pisarno imam še vedno in brez pomoči sodelavca Borisa bi delo dandanes težko zmogla.«To je uspešna plat Sarinega življenja. Je pa še druga plat, bolezen, ki pa je Saro tudi marsikaj naučila: »Prvi znaki bolezni so se kazali že v gimnazijskih letih, a so težave z odvajanjem vode in šibkost mišic prepisovali utrujenosti zaradi aktivnega treniranja smučanja. V drugem letniku gimnazije sem morala smučanje opustiti. V tretji nosečnosti konec leta 2010 in spontanem splavu v osmem tednu nosečnosti, so me obdržali v kliničnem centru v Ljubljani zaradi abrazije pod narkozo na sam božični večer. Po tej narkozi nisem bila več ista, še mesec dni po tem posegu sem se težko spomnila imen in številk ter me je pri hoji zanašalo v desno stran, prav tako nisem zmogla pisati, svinčnik mi je padal iz roke. Vse simptome sem sprva pripisovala izgorelosti na delovnem mestu in skrbi za družino z dvema majhnima otrokoma. Na Bojanovo prigovarjanje sem obiskala nevrologa, češ da nekaj ni v redu in po opravljenih preiskavah, sem dobila diagnozo multipla skleroza na veliki četrtek v letu 2011. Ko se je moje zdravstveno stanje jeseni 2011 poslabšalo in ko sem aprila 2012 ležala na nevrološki kliniki sem še vedno živela v zanikanju bolezni in sanjarjenju, kako bom še naprej vse zmogla: biti brezhibna žena, super mama, voditi odvetniško pisarno, predavati študentom na fakulteti, voziti avto, smučati, igrati odbojko s prijateljicami vsak petek zvečer.«
Toda bolezen je napredovala: »Do najtežjega poslabšanja bolezni je prišlo 22. junija 2017. Sprejeta sem bila na nevrološko kliniko zaradi motenj požiranja in ob vstavljanju nazogastrične sonde se je zgodilo v hipu: spazem glasilk in dihalna stiska. V sekundi me je iztrgalo iz rutine vsakdanjega življenja in me soočilo z razmerami, ki so moje dotedanje razumevanje življenja in smrti postavile povsem na glavo. Nisem vedela, kaj bo z menoj. Ali bom preživela? Od takrat dalje diham preko traheostome, se prehranjujem preko gastrostome in ne zmorem govoriti.«
To je ‘zunanji’ potek bolezni, ob tem pa potekajo tudi notranji boji, notranja stiska. »Kot sem že omenila ob prvem poslabšanju bolezni v letu 2011, nisem hotela ničesar izpustiti iz rok. In nisem zmogla moliti. Ko me je obiskal župnik Janez Kompare, mi je prinesel knjigo Pogovori z Bogom. Sprva je obležala na omarici bolniške sobe. Po treh dneh sem jo začela listati, po petih dneh brati. Šele takrat sem Jezusa zares povabila v svoje srce in ponovno začela moliti, se zahvaljevati in prositi. Po sedmih letih še vedno hodim z Jezusom in mu dovolim, da je moj sopotnik. Brez molitve ne bi zmogla. Bolezen hitro napreduje, a ker sem dovolila in dovolim, da me Jezus po svoji besedi zdravi, mi marsikdo danes reče: “Sara, tako dobro izgledaš.” To potrjuje, da se ta prežetost duha vidi navzven. In moje vodilo je: “Vse zmorem v Njem, ki mi daje moč.” Sprva sem si to narobe razlagala, da je ta moč moja, sedaj vem, da je podarjena, da je milost.
Med izkušnjo zakrčenosti glasilk pred letom in pol, sem razumela stvari in doživela ljubezen in mir, kot ju še nikoli prej nisem izkusila. Počutila sem se varno, prepojena z ljubeznijo. Glavo sem imela prazno, brez misli, nobenega vprašanja, ničesar. Bilo je le čutenje, občutenje in čisto bivanje. Nobenih strahov, skrbi, ničesar, kar bi me kakor koli držalo ujeto. Tiste dni v intenzivni negi sem vse opustila, povsem sem se izročila, in ja: kaj pa naj bi sploh še obdržala? Odpor do bolezni in bolečine se je sprostil in izničil. Po številnih letih iskanja sem spoznala sebe. Ljubezen je v obilju in na voljo, ki izvira iz srca in nič od zunaj je ne more nadomestiti. Poslabšanje bolezni mi je omogočilo napredek. Pred tem sem se redko ozirala na svarilna znamenja telesa in jih namerno preslišala. Hvaležna sem, da sem našla stik s samo seboj, modrost srca in brezpogojno ljubezen. Vse spremembe, ki so izšle iz tega, so podobne novemu rojstvu. 22. junij 2017 je zame novo rojstvo, začetek nečesa novega. Radovedna in obenem spoštljiva sem do vsega novega, ki me prežema. Po nadaljnjih dveh mesecih bivanja na Nevrološki kliniki in na Soči lahko rečem, da je bilo hudo poslabšanje multiple skleroze kritična, prelomna preizkušnja, ki me je prisilila v globoko osebnostno preobrazbo.«
Sara že leto in pol ne more govoriti, tudi hoditi ne. »Moja svoboda gibanja je omejena, a se ne počutim kot v zaporu. V SP piše: »Nihče, ki je preizkušan, naj ne govori: “Bog me skuša.” Boga namreč zlo ne more skušati in sam ne skuša nikogar.« (Jak 1,13). Nekateri menijo, da ob resni bolezni ni primerno biti vesel in se smejati, toda pri nas doma se veselimo življenja, ki vsako jutro osveži um in krepi željo po novem. Jutranji sms otrok: “Mami, dobro jutro, radi te imamo” in pripis moža: “Draga, ne pozabi, da si lepa.” Veselje v našem domu je sad Božjega duha, ki pomaga, da kljub bolezni ohranjamo veselje. Ne dovolim, da bi mi strah ali negotovost preprečila, da bi delala tisto, kar želim in seveda še zmorem, ker vem, da je našemu Stvarniku mar in razume moje potrebe in občutke prav ta trenutek in mi daje moč, ki presega moj um. Če mi Stvarnik zaupa, da se lahko spoprimem s to preizkušnjo, kdo sem potem jaz, da bi se temu zoperstavila?«
In kako je bolezen preizkušala zakon Sare in Bojana? »Če je bolan en zakonec, to močno vpliva na oba, četudi na vsakega drugače. V bolezni se pokaže enost med ženo in možem. Kako se to vidi pri nama: deliva si bolečino. Vsakokrat ko sem v bolnišnici in je težko, mi zjutraj napiše sms, da je ponoči vzel polovico mojih bolečin in naj ne pozabim, da sem lepa in ljubljena. Skupaj vztrajava v okoliščinah, ki so ta hip dane. Redno si vzameva čas drug za drugega in sprejemava okoliščine in jih, kolikor se da, obračava za dobro in prav. Bojan mi nikoli ni rekel: “Poročil sem se z zdravo Saro.” Zakaj? Ker oba živiva v zaupanju, ki izvira iz vere, stalnega in živega odnosa z Bogom. Vere ne živiva formalno, za ljudi. Ker sva v odnosu, ne poznava jamranja, in da sva zaradi preizkušnje ‘najbolj boga’, kar ne potrebujeva stanja križa, da bi naju drugi pomilovali in sočustvovali z nama. Ob sebi imam moža, ki me ljubi, in je najino skupno življenje tudi v teh težkih dneh lepo. “Ustvarjeni smo, da bi ljubili, kot odsev Boga in njegove ljubezni,” poudarja papež Frančišek. Ko se zaveš, zakaj si ustvarjen in to živiš, odpadejo vse skrbi na zalogo in vsa teža preizkušnje se zagotovo prepolovijo. To govorim iz izkušnje.«
Sarina bolezen ni zaznamovala samo zakona, ampak celo družino. »Za nas se je življenje v marsičem spremenilo, raste pa ljubezen in povezanost med nami štirimi in našimi starši. Ure, ki jih preživljamo skupaj v bolnišnicah, krajših izletih, počitnicah, nas zbližujejo. Otrokom veliko pomeni, da sem popoldne, ko se vračata iz šole in interesnih dejavnosti, doma. Skupaj se dogovorimo, kaj bosta skuhala in kaj je za postoriti poleg učenja. Pred boleznijo sem bila preveč zatopljena v svoje delo, komaj še kaj časa je ostajalo za naju z Bojanom in otroka.«
Sari in možu je veliko dalo društvo Družina in življenje, kjer sta dejavna že skoraj deset let. »Lahko rečeva, da sva z vstopom v sredino enako verujočih rešila zakon. Duhovne vaje pri sv. Jožefu v Celju spomladi 2009 so za naju prelomnica, najin odnos je takrat začel postajati bolj iskren in ljubeč v zavedanju, da sva prepletena v zavezi z Bogom. In po tej poti stopava še danes. Do lani sva vodila pet zakonskih skupin, sedaj zaradi mojega stanja le eno.«
To, da Sara lahko opravlja poklic odvetnice, hodi na sodišče in predava, pripisuje sreči, da jo obdajajo »ljubeča družina, izjemni stanovski kolegi, prijatelji in zdravniki ter zdravstveno osebje, ki jih lahko imenujem ‘dohtarji srca’. Redki so, ki me želijo podučiti, da nečesa sedaj ne zmorem več – družba zna včasih biti polna predsodkov. Pred kratkim sem bila v komisiji na zagovoru magistrske naloge ter na sodni obravnavi in doživela veliko dobrega. Opravljam poklic, ki sem ga izbrala že dolgo nazaj, a vedno bolj opravljam z zavedanjem in ljubeznijo do dela. S svojimi močmi tega ne bi zmogla, ostala bi doma in ležala, saj z dvema stomama ‘ne moreš nikamor’. Poklic je postal izziv, kjer lahko delam točno to, kar si želim. Brez slabe vesti. Vsakič, ko se po juniju srečava z zaslužnim profesorjem, ki mi je bil mentor, mi reče: “Sara, vesel sem, da se srečava, da ste tu, poleg mene v komisiji.” Na sodnih obravnavah se brez lastnega glasu pojavljam od oktobra 2017. Strankam že v naprej povem, da ne zmorem govoriti in da jih lahko zastopam na način preko table piši-briši in komunikatorja. Nimam slabih izkušenj s takim načinom zastopanja, ne s strankami ne s sodnim osebjem. Moj način komunikacije ni le drugačen, neobičajen je. Predavam na način, da imam predstavitev predavanj na projekciji, v komunikator vnaprej napisano besedilo in še sproti tipkam, ko odgovarjam na vprašanja študentov ali da dodatno obrazložim snov, ki jo predavam. Študentom želim prikazati uporabnost pravne teorije v pravni praksi. Zaradi bolezni nisem izgubila strank in nisem prenehala s poučevanjem na fakulteti. Nekateri v teh dneh pogrešajo preteklo poletje in že zrejo naprej v poletne mesece, jaz pa sem samo hvaležna, da sem še vedno tukaj. Da lahko živim nov letni čas. Prečudovito je, ko sem se osvobodila ovir v moji glavi in si priznala, da vsega ne zmorem kot prej. V tej svobodi zmorem drugače, lahko rečem boljše. Vsak, ki je že kdaj gradil hišo, pravi, da bi jo v drugo zgradil veliko bolje. Jaz sem dobila to priložnost 22. junija pred slabima dvema letoma in sem Stvarniku iz srca hvaležna.«.

RUSTJA, Božo. (Naši preizkušani bratje). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 3, str. 26-28.

Marec zaznamujeta dve stvari: 6. marca začenjamo postni čas, od 19. do 25. marca pa obhajamo teden družine. Oboje se zrcali tudi v marčevskem Ognjišču. Za gosta meseca smo povabili Tomaža Meršeta, predsednika društva Družinska pobuda, ki se že več kot 20 let aktivno vključuje v delo za družino tako v pojmovnem kot socialno-ekonomskem področju. O pomenu družine govori pismo meseca, pogovor z zakoncema Saro in Bojanom Ahlin v rubriki Naši preizkušani je čudovito pričevanje o zakonski ljubezni, ki je najboljši temelj družine.

V tokratni številki gostimo tudi mariborskega nadškofa msgr. Alojzija Cvikla, ki je spregovoril o svojih izkušnjah s sinode mladih in obiska Svetovnega dneva mladih v Panami ter pogledih, kaj in kako vnesti spremembe pri delu z mladimi v Cerkvi na Slovenskem.

Postni čas bomo lahko poglobili s spodbudami, ki so objavljene na straneh mladinske priloge in nam bodo pomagale skozi ta važni del cerkvenega leta. V prilogi vam predstavljamo prvega slovenskega pesnika, duhovnika Valentina Vodnika, ki ni bil samo pesnik, ampak vsestranski narodni buditelj in prosvetitelj. Sicer je že januarja minilo 200 let od njegove smrti, a je njegov lik tako vsestranski, da smo mu posvetili posebno prilogo.

Na glasbenih straneh predstavljamo primorsko skupino Žavbi Brothers. Kot že ime pove, jo sestavlja šest bratov. Na straneh za animatorje je zbranih kar nekaj konkretnih spodbud, kako načrtovati svoje delo in dejavnosti, ko morajo animatorji poskrbeti tudi za svojo rast. Za mlade pa je namenjen tudi tokratni obisk na Srednji šoli za gostinstvo in turizem Radenci, kjer smo predstavili eno od možnosti, kaj ponuja naš izobraževalni sistem.

Dramski igralec Gregor Čušin je leta 2009 začel pisati za Ognjišče. ‘Mini jubilej’, 10-letnico sodelovanja bomo praznovali z izidom knjige Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, ki bo prispela na knjižne police v začetku marca. Izvirne zgodbe, ki jih tesar Jožef pripoveduje svojemu sinu, so nekakšne ‘variacije’ na svetopisemske zgodbe in na svojevrsten način še podčrtujejo sporočilo svetopisemskih zgodb. Če bi želeli zastonj prejeti Čušinovo knjigo Na tretji strani, potem si oglejte posebno prednaročniško ponudbo na strani 65, kjer je knjiga tudi obširneje predstavljena in se nanjo hitro naročite, da dobite darilo. Knjigo je ilustriral kapucin Luka Modic.

Med novostmi je tudi knjiga Anselma Grüna Najti notranji mir, ki poudarja, da osrečujoče življenje tvori pravo ravnovesje, oziroma izravnava med raznolikimi zahtevami, ki se zgrinjajo nad posameznika z vseh strani, pravilna drža, ki jo potrebujemo, da dobro prehodimo življenje. Več o knjigi si lahko preberete na str. 113.

V začetku postnega časa bi vas radi opozorili na knjižice križevih potov, ki jih imamo na voljo pri Ognjišču. Najprej bi vas spomnili na dva križeva pota za otroke: lepo ilustriran križev pot Srce, ki ljubi vse ljudi (Berta Golob, Karmen Smodiš). Pobarvaj sveti križev pot (Berta Golob, Silva Karim) je zasnovan tako, da otrok sodeluje z barvanjem postaj križevega pota. Lepi verzi otrokom približajo skrivnost Jezusovega trpljenja. Tudi za odrasle imamo več knjižic križevih potov, naj tokrat omenim zbirko štirih križevih potov Upanje v tretji dan. Naslov je vzet po prvem, meditativno obarvanem križevem potu, ki ga je pred leti napisal pokojni prof. Otmar Črnilogar. Dva križeva pota sta prevoda iz italijanščine in sta prirejena za sodelovanje skupine vernikov. Eden je zasnovan kot molitev za duhovnike.

 RUSTJA, Božo. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 3, str. 4.

Slovenski saksofonist, skladatelj in dirigent velja za enega uspešnejših slovenskih glasbenikov mlajše generacije. Po študiju v New Yorku se je vrnil v Slovenijo in si doma ustvaril družino, na kar je zelo ponosen. Kot otrok se je raje podil za žogo, a to se je spremenilo, ko je v roke prijel svoj najljubši instrument – saksofon.

- Lenart, na slovenski glasbeni sceni ste poznani predvsem kot uspešen saksofonist, skladatelj in dirigent. Kako pa bi opisali samega sebe?
Hmm. Nikoli še nisem dobil takšnega vprašanja. Po moje bo najlažje, če povem, katere stvari rad počnem. Glede na to, da sem že drugič postal očka, na kar sem zelo ponosen, sem rad z družino, s starejšim sinom se že kar lepo igrava, saj ima malo čez 3 leta. Kolikor imam časa, ga torej rad preživim z družino. Poleg družine pa je moja največja ljubezen saksofon – v vseh vidikih: od popravljanja, preizkušanja raznih instrumentov in njihove opreme do vadenja in igranja na koncertih. Vse to najraje počnem. Potem pride tudi komponiranje in aranžiranje ter občasno dirigiranje. Tudi te zadeve so na moji listi stvari, ki jih rad delam. Potem pa še šport, in sicer odbojka. To je zame daleč najlepši šport tako za igrati kot za gledati. Rad tudi kuham, dobro jem, dobro pijem in rad se družim najrazličnejšimi ljudmi.

- V enem izmed vaših intervjujev sem prebrala, da ste na začetku igrali klavir, a da vas ta v resnici ni preveč pritegnil. Zanima me, kaj ste pri igranju na klavir pogrešali.
V bistvu me je v tistem obdobju (med 7. in 14. letom) bolj zanimal šport. Rad sem se igral zunaj s prijatelji, igrali smo nogomet, hokej na kotalkah in podobno. Veliko časa sem preživel zunaj in vadenje klavirja je bilo zame takrat res ovira. Moj starejši brat je bil čisto drugačen od mene in je vadil že pri sedmih letih. Starši so nekako pričakovali, da bo tudi z mano tako, pa je bilo ravno nasprotno. Vadenju klavirja sem se precej upiral. Čeprav mi je klavir šel kar dobro od rok, me kljub temu ni veselil.

- Črno-bele tipke ste zamenjali za saksofon. Osebno se mi zdi to precej moderen instrument. Kdaj in kako je navdušil vas? Se spomnite, kakšen je bil vaš prvi stik s saksofonom?
Ja, kot najstnik seveda nisem poslušal jazza, ampak bolj kak pop in rock. V glavi sem imel zvok saksofona recimo iz skladbe Tine Turner »Simply The Best«. Fasciniran sem bil nad zvokom in videzom saksofona. Ne vem, zakaj, ampak izjemno me je navdušil. Ker so starši pričakovali, da se ga bom hitro naveličal, mi ga v začetku niso kupili, ampak po čudnem naključju sem dobil od glasbene šole popolnoma nov saksofon na izposojo. Tako se je saksofonistična pot začela in se – upam – še dolgo ne bo končala. 

- Ko opazujem glasbene šole, se mi zdi, da se ta inštrument redko kdo loti igrati že v »samem štartu« oz. da se prehod na saksofon zgodi kasneje. Bi rekli, da je to zaradi težavnosti igranja, nepoznavanja instrumenta v začetku ali je kak tretji razlog?
Ne vem, moram reči, da do sedaj o tem nisem razmišljal. Težavnost instrumenta vsekakor ni razlog, saj je saksofon mnogo lažje igrati kot recimo klarinet ali prečno flavto. Je pa res, da je bolj masiven od naštetih instrumentov in ga je treba obesiti za vrat. Sam imam kot serviser zadnje čase kar mlade stranke – tudi 8-letnike. Tako da se časi očitno spreminjajo. Je pa res, da bi bilo po mojem mnenju dobro, da bi vsak učenec, ki se želi poklicno ukvarjati z glasbo, najprej naredil par letnikov klavirja. Meni je to zelo koristilo. Sam sem začel saksofon igrati šele pri 14-ih, pri 21-ih pa sem že šel v New York študirat. Tako da za ta prehod je še dovolj časa. Tudi moj prvi profesor Primož Fleischman je začel s klavirjem, in če se ne motim, profesorica na KGBL Tjaša Perigoj prav tako. Klavir je najbolj univerzalen instrument, zato ga vsakemu priporočam za osnovo.

- Kakšen bi bil vaš nasvet za tiste, ki se spogledujejo s saksofonom in bi se morebiti tudi odločili za igranje tega inštrumenta?
Naj nimajo nobenih zadržkov. Prej kot se bodo lotili zadeve, boljše bo.  Kot pa že rečeno, naj se zraven učijo še klavir. Ne bo jim žal.

- Sami ne skrivate navdušenja nad jazzovsko glasbo. Je bilo od nekdaj tako?
Ne, ljubezen do jazza je zares zaživela šele na takratni Srednji glasbeni in baletni šoli – zdaj je to KGBL. Namen mojega vpisa je bil, da bom lahko igral saksofon v pop/rock skupinah, in vedel sem, da če se bom naučil improvizirati na jazzovski način, bom lahko igral karkoli. Ko pa sem se v jazz poglobil, se je moj fokus obrnil nanj.

- Je naklonjenost jazzovski glasbi celo prednost, če ne celo predpogoj, da si lahko dober saksofonist?
Dober je relativen pojem. Saj imamo načeloma dve smeri – klasični saksofon in jazz saksofon. Če želiš biti dober klasični saksofonist, potem predanost jazzu ne bo pomagala. Sicer pa je študij jazz saksofona najbolj univerzalen, in če obvladaš jazzovsko improvizacijo ter razumeš jazzovsko harmonijo, lahko igraš katerikoli stil, od narodnozabavne glasbe do free jazza.

- Videti je, da je jazz tudi zelo kompatibilen s saksofonom. Obstajajo morda določene glasbene zvrsti, ki saksofonu ne ustrezajo najbolj?
Zdi se mi, da je v klasiki še najmanj prostora za saksofon. Instrument je dokaj mlad, zato v primerjavi z drugimi instrumenti zanj ni napisane veliko literature. Zato tudi v simfoničnih orkestrih nima rednega stola. Preostanejo jim samo modreni skladatelji 20. stoletja ali pa, da igrajo dela, ki so bila napisana za druge instrumente, recimo Bachove suite za violončelo in podobno.

- Del svoje izobrazbe ste pridobivali na študiju v ZDA. Kaj vam je ta izkušnja dala? Se radi vračate tja?
Rad se vračam tja, posebej v New York, kjer sem preživel 8 let. New York ima posebno energijo, ki jo je težko opisati z besedami. Odkar imam družino, ne grem več tako pogosto tja, bi pa morda že bil čas, da spet odletim za kak teden ali dva. Večno bom hvaležen New Yorku za življenjsko in glasbeno izkušnjo, ki mi jo je dal, ogromno sem se naučil od mojstrov – nekateri niso več živi –, skratka, odlična izkušnja. Sem pa tudi vesel, da sem zdaj tukaj, da imam družino, krasno službo in svojo saksofonistično delavnico, kar bi v New Yorku zelo težko imel.

- Bi nam lahko še na kratko prestavili vibrato tehniko, ki jo je med pihala pripeljal ravno saksofon?
Vibrata na uporabljam preveč. Nekako ni del mojega stila. Tu in tam ga malo uporabim v kakšni baladi. Sicer pa so močni vibrati značilni predvsem za saksofoniste, ki so ustvarjali v 1930-ih in 1940-ih. Kasneje se je spet pojavil v 1960-ih, vendar v drugačni obliki. Vibrato sicer doda tonu neko osebnost in je dober efekt, vendar mi ni všeč, če ga kar avtomatično uporablja na vsakem tonu.

- Ste že uveljavljeni saksofonist z veliko kilometrine – kako izbirate repertoar oz. sodelovanja, h katerim vas vabijo?
Sodelovanja izbiram glede na kvaliteto glasbenikov, kvaliteto glasbe in karakter glasbenikov. Vse troje vpliva na mojo odločitev. Seveda je glavni razlog, da kakih sodelovanj ne vzamem, čas, ki ga nimam ravno na pretek. Če vidim, da se mi neka zadeva časovno ne bo izšla, jo odpovem, četudi je zadoščeno vsem trem zgoraj omenjenim kriterijem.

- Kako bi opisali dobro glasbo? S svojim glasbenim ustvarjanjem ste veliko bolj posvečeni kvaliteti kot nekateri, ki jim je v ospredju komercialna kvantiteta. Znamo Slovenci prepoznati, ceniti in prisluhniti dobri glasbi?
Nekaj posluha za dobro glasbo je – vsekakor. In mislim, da vedno bo. Slovenci smo kulturen narod, čeprav v kulturo ne investiramo največ denarja. V bistvu ga dajemo precej premalo. Mislim, da se ne zavedamo, kaj narodu v resnici piše zgodovino. To je kultura. Dobra glasba je zame tista, ki je dobro izvedena, kar pomeni, da jo izvajajo dobri izvajalci, in ki je dobro napisana – da imajo besedila globino in pomen ter da ima glasba emotivni naboj in glasbeno sporočilnost. Stilsko sem pa odprt. Prisluhnem tudi klasični glasbi, popu, rocku, elektronski glasbi in včasih tudi narodnozabavni.

- Na katerih projektih trenutno delate? Kje vas lahko v kratkem slišimo?
Ta mesec imamo z Big Bandom RTV Slovenija 10 koncertov, privatno pa jih imam še kakih 5. Tako da je tole morda preobsežno vprašanje. 

- Moto, ki vas vodi skozi življenje …
Ničesar ne jemlji preresno.

FLISAR, Urška, (Glasba). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 2, str. 84-86.

Si se že kdaj vprašal, kdo pripravi besedilo za nagradno igro ob objavi fotografije tvoje najljubše pijače na Facebooku? Si morda kdaj pomislil, kdo si je zamislil TV-oglas, zaradi katerega si za razliko od tvojega TRR računa bogatejši – za najnovejše superge? Si med prebiranjem časopisa naletel na časopisni članek, v katerem si izvedel veliko novega o podjetju, kjer bi si želel nabirati svoje naslednje delovne izkušnje? Kdo stoji za temi vsebinami, kdo jih pripravi, kdo si jih zamisli? Zaposlene, ki so specializirani za področje upravljanja odnosov z javnostmi, imajo vsa večja podjetja. Imenujejo se svetovalci za odnose z javnostmi.

Svetovalec za odnose z javnostmi skrbi za odnose z mediji, kar v najbolj grobem orisu pomeni, da pripravlja obvestila za objavo v množičnih medijih (sem spadajo tudi družbena omrežja, kot so Instagram, Facebook, Twitter ...) ter sodeluje z novinarji, blogerji, vlogerji in vplivneži (angleško influencerji). Navadno skrbi za oblikovanje, vzdrževanje in ohranjanje medsebojnih odnosov z različnimi javnostmi. Teh pa je kar precej ... Če vzamemo za primer neimenovano podjetje, lahko hitro ugotovimo, da želimo zaposlenim prenesti druga sporočila kot kupcem, dobaviteljem ali delničarjem.

URBANČIČ, Anita. (Dobro vsebino ... dobro povej). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 2, str. 82-83.

Ameriška akademija filmskih umetnosti je za najboljši film leta 2018 (Oskarja) izbrala biografsko dramo Zelena knjiga, zgodbo o temnopoltem pianistu in njegovem belopoltem šoferju ter varnostniku. Zelena knjiga je odnesla še dva oskarja: za najboljši izvirni scenarij in najboljšega stranskega igralca (Mahershal Ali). Film Zelena knjiga je Aljoša Rehar (ki, mimogrede, piše o filmu v Ognjišču že od leta 2001) predstavil v  Ognjišču za marec, ki je pred kratkim izšlo.

REHAR, Aljoša., (Film), Ognjišče (2019) 03, str. 88-89.

mladinska priloga

Načrt za postni trening

priloga

Leto Valentina Vodnika

gost meseca

Tomaž Merše

Preberite več: Marec 2019

* 18. februar 1918, Sv. Katarina pri Zadru; 20. oktober 2000, Maribor

Betlehemski čudež

Zdenko Lovše je svojo življenjsko pot, na katero je stopil 18. februarja 1918 v Zadru, kjer je bil takrat v službi njegov oče, dokončal 13. oktobra 2000 na Dunaju. Čutil se je Mariborčana, kaj­ti njegovi so se leta 1923 naselili v štajerski metropoli. Po kon­čani gimnaziji je vstopil v mariborsko bogoslovje in bil v vojnih razmerah zaradi pomanjkanja duhovnikov, ker so jih Nemci izgnali, pred koncem študija posvečen v duhovnika 18. maja 1941. Po posve­čenju je pomagal v škofijski pisarni in opravljal duhovniško služ­bo pri Sv. Petru pri Mariboru, dokler ga niso Nemci leta 1942 za­prli. Dvakrat je stal z zavezanimi očmi v vrsti talcev, toda Bog ga je rešil.

 Po vojni je bil nekaj časa profesor verouka na gimna­ziji in duhovni pomočnik pri Sv. Rešnjem telesu v Mariboru, dokler ga niso zaprli. Po zaporih v Ljubljani, na Žalah in v Medvodah je bil imenovan za škofijskega arhivarja in nato za župnijskega upra­vitelja v Gornjem Gradu. Pri njegovem delu so ga na vse načine ovi­rali, zato se je leta 1959 preselil v Avstrijo. Kot župnik je de­loval v okolici Innsbrucka in v dunajski nadškofiji. Leta 1962 je na bogoslovni fakulteti insbruške univerze promoviral za doktorja bogoslovja. Kot upokojeni župnik je do svoje smrti živel na Duna­ju, vstajenja pa čaka na božji njivi na Gorci - pri Sv Petru pri Mariboru, kjer so ga pokopali 20. oktobra 2000.

Ko smo se vrnili s težkega dela, je bil že sveti večer. Ne poznam ga, ki bi mogel opisati to čudovito blaženo stanje, ki se je raz­lilo po vseh barakah. Bog sam ve, kakšni spomini so napolnjevali srca očetov, bratov, nedolžnih in zadolženih kriminalcev, Ciganov, južnih bratov... Posebno pa so doživljali božični večer moji so­bratje, ki bi to noč stali pred oltarjem in obhajali polnočnico.
Duhovniki nismo imeli svoje barake, ampak so nas namenoma raz­kropili, da smo bili še bolj osamljeni. Bilo nas je enaindvajset: jezuiti, lazaristi, razni profesorji...
Po neužitni "čorbi", ki naj bi bila večerja, je bila zapoved: "Pogasi luči! Spanje!" Luč za lučjo je ugašala in neusmiljena tema je objela taborišče sredi gozda. Le ena baraka je svetila in iz nje je zadonelo:"Sveta noč, blažena noč..."
Takrat se je prebudilo celotno taborišče. Kakor na povelje so se ponovno začele prižigati luči, čeprav se je iz stolpov oglaša­lo:"Pogasi luči! Tišina!"
Glasovi arestantov so se pridružili knapom in začelo se je ro­manje v tisto barako, kjer je stalo božično drevesce, razsvetljeno s svečkami, jaslice ob častni straži trboveljskih rudarjev.
Božične pesmi so se vrstile druga za drugo. V baraki so kuhali čaj (kdo ve, kje so ga dobili) in ga delili v majhnih ameriških dozicah za kavo. Bile so prave bratske agape. Celo muslimani so se ta večer čutili eno z nami, ki smo se radovali božjega rojstva.
Od duhovnikov ni nihče poromal k jaslicam, ker so se upravičeno bali, da bi ves sum padel nanje, saj so imeli jezuite še za poseb­ne "hudiče" in sva jim bila kos samo še dr. Dokler in jaz. Edini, ki ga je radovednost premamila, je bil lazarist Čontala. Ta je oz­nanjal in pripovedoval drugim sobratom o čudežu na betlehemskih poljanah v Medvodah...
Slavje je trajalo vso noč, do jutranje zore, ko smo videli, da je taborišče obdano z dodatnimi vojaškimi enotami, ki so imele strojnice. Ozna je to smatrala za očiten upor kazenskega tabori­šča. Na sam božični dan ni smel nihče iz barake in tako je po sili razmer postal prost dan.
Začelo se je zasliševanje. Posebna komisija oznovcev je prišla v rudarsko barako. Prvo povelje je bilo: "Skini jaslice in božično drevo!" Odgovorilo jih je štirideset: "Nam niso napoti!"
Nato se je oglasil nekdo: "Radi bi videli tistega, ki bo prvi zagrabil." Bili so kot en mož - železna falanga. Drugo vprašanje: "Kdo jih je postavil?" Kakor eden so odgovorili: "Ne vemo." Ozna je pozvedovala naprej: "Ko ste prišli z dela, jih še ni bilo. Torej jih je moral nekdo postaviti. Kdo?"
"Bile so tukaj!"
Ker množično zasliševanje ni prineslo nikakega uspeha, so se lotili posameznikov in skušali izigravati enega proti drugemu. Ker pa ni bilo izdajstva, so rekli, da so to gotovo organizirali farji. Zato so morali na zaslišanje vsi duhovniki. Toda nihče ni imel pojma, kdo bi to bil. Huda je bila nevihta in razburjenja nič koliko, pa je šlo vse mimo. Jaslice so ostale v baraki rudarjev na častnem mestu do novega leta in so jih ves čas pridno obiskovali. Kdo jih je po­spravil in kam, se ni vedelo.
Sveta noč, blažena noč, vse že spi, je polnoč... kakšna je tvoja moč!

ČUK, Silvester. Zdenko Lovše. (Pričevanje). Ognjišče, 2001, leto 37, št. 1, str 27.

V medijih sem prebral, da Cerkev v Sloveniji ni upravičena do gozdov, ki jih je dobila po zakonu o denacionalizaciji, saj je te gozdove že enkrat prodala in torej niso bili njeni. Zakaj potem vračati nekomu nekaj, kar ni bilo njegovo. Še v nobenem katoliškem mediju nisem zasledil odgovora na to. Najbrž zato, ker je to res in je bolje, da molčite o tem, ker če bi kaj napisali, bi morali napisati, da je Cerkev po krivici dobila gozdove. Sploh se mi ne zdi pravično, da kakršnakoli organizacija, kaj šele Cerkev, vzame, kar ni njeno. Tako ne živi tega, kar uči, to je pravičnosti. Kako bo učila potem druge pravičnosti, če še sama ni pravična? Morda napisano zveni ostro, a sem napisal tako, kakor mislim, da je prav.
Ranko

Imate prav, da ne pišemo o gozdovih, ki mimogrede imajo točnega lastnika – ljubljansko nadškofijo. Vaše pismo sem ‘založil’ in skoraj pozabil nanj do nedavnega, ko je Tiskovni urad Slovenske škofovske konference (10. novembra 2018) pojasnil zadevo s prodajo in vračilom gozdov. Takole so zapisali: »Potrebno je tudi opozoriti na napačno trditev …, da je Cerkev gozdove na Pokljuki prodala leta 1858 in naj zato ne bi bila upravičena do vrnitve v okviru denacionalizacije. Dejstvo je, da jih je takrat Škofija Brixen prodala industrialcu Ruardu, ki jih je že leto kasneje prodal Kranjski industrijski družbi. Ker je industrijska družba zašla v poslovne težave, ji je leta 1895 finančno pomagal Kranjski verski sklad tako, da je od nje odkupil pokljuške gozdove in ji zagotovil potrebna finančna sredstva. Verski sklad je bil namenski sklad za financiranje duhovnikov, sakralnih stavb in konfesionalne dejavnosti Katoliške Cerkve. Njegovo premoženje je bilo sestavljeno iz premoženja samostanov, ki sta ga v 18. stoletju podržavila cesarica Marija Terezija in cesar Jožef II. Prav to premoženje verskega sklada (skupaj s pokljuškimi gozdovi) je leta 1918 po razpadu Avstro-Ogrske monarhije preko sukcesije prešlo na Kraljevino Jugoslavijo. Kraljevina je z državno uredbo z zakonsko močjo premoženje verskega sklada prenesla na Škofijo Ljubljana, ker v nasprotju z razpadlo državo ni omogočala celovitega javnega financiranja duhovnikov, sakralnih stavb in konfesionalne dejavnosti Katoliške Cerkve, premoženja Kranjskega verskega sklada pa je bilo namensko oblikovano prav za te potrebe. Prenos je bil opravljen na podlagi pooblastila iz Finančnega zakona. Pravnost te transakcije oz. skladnost z ustavnim redom Republike Slovenije je potrdilo Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbah U-I-107/96, U-I-25/97 in U-I-121/97. Tako je Nadškofija Ljubljana postala zgodovinsko in pravno utemeljena denacionalizacijska upravičenka do gozdov na Pokljuki.«
Morda prav ta primer kaže, kako velikokrat Cerkev, oziroma kakšno cerkveno organizacijo v javnosti obdolžijo neke nepravilnosti, čeprav to ni resnica in potem tudi pri vernih ljudeh povzročijo reakcije, podobne vašim, ki bi bile poponoma upravičene, če bi trditve nekaterih medijev bile resnične. Zato je prav, da ne verjamemo vsega, kar o Cerkvi poročajo nekateri mediji, ampak stvari preverimo.

RUSTJA, Božo. (Pisma). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 1, str 65.