Tokratna, aprilska, številka Ognjišča je še vedno postna, čeprav praznujemo veliko noč 21. aprila. Zato boste prav o veliki noči prejeli majsko številko, ki pa bo posvečena temu največjemu krščanskemu prazniku. Res je, da bomo malo pohiteli z majsko številko, a to je bila edina rešitev, da izdamo velikonočno številko prav za ta praznik.

Aprilska številka je postna, zato v prilogi predstavljamo jedi v Svetem pismu. Kot gost meseca pa nastopa v tej številki kardinal Angelo Scola, ki spregovori o nekaterih perečih vprašanjih sodobnega sveta in Cerkve, pa tudi o svojih življenjskih izkušnjah, med drugim o svoji bolezni ter o pogledu na trpljenje in smrt. Pojem smrti je odrinjen iz običajnega človekovega pogleda na življenje in se ne sklada s pojmovanjem sodobnega človeka o uživanju življenja. Se pa mora vsak posameznik prej ali slej soočiti s smrtjo ali še prej z boleznijo, bolečino, lahko tudi trpljenjem. S tem je povezano vprašanje evtanazije, zato si preberite pogovor s prof. dr. Borutom Ošlajem, ki je kot podpredsednik Komisije RS za medicinsko etiko predstavil kar nekaj vidikov, na katere ne smemo pozabiti, ko govorimo o evtanaziji.

Mladi so se v tokratni Temi meseca dotaknili vprašanja angelov, o katerih se zdi, da jih vsi dobro poznamo, pa je vprašanje, koliko res vemo o njih, zato vabljeni k branju te zanimive rubrike. Na glasbenih straneh po več kot desetih letih gostimo spet najbolj prepoznavnega kantavtorja in odličnega pisca besedil Adija Smolarja, ki je spregovoril tudi o minljivosti, kar je rdeča nit njegovega zadnjega albuma.

V tej številki, ki je obsežnejša za osem strani, predstavljamo nekatere knjige in druge artikle, ki so primerni za obdarovanje ob prejemu zakramentov krsta, obhajila in birme. Vsakemu zakramentu smo posvetili dve strani, obširneje bomo predstavili našo ponudbo za zakramente in druge novosti naše založbe v posebni prologi, ki jo bomo pridali majski, velikonočni številki Ognjišča.

Da radi kupujete knjige naše založbe in druga izdelke ter jih poklanjate ob krstu, obhajilu in birmi, kaže tudi dejstvo, da je v tiskarni že peti ponatis (šesti natis) Krstnega albuma. Prepričani smo, da boste tudi med tokratno bogato ponudbo naše založbe našli primerno darilo, s katerim boste obdarovali koga, ki bo prejel katerega od naštetih zakramentov.

V tiskarno smo poslali tudi knjigo Bog je … prav zares. Maurizio de Sanctis, italijanski duhovnik, doktor teologije ter diplomirani psiholog in filozof, je kot znani baletnik odkril duhovni poklic in v kratkih zgodbah izpoveduje svojo življenjsko izkušnjo, da Bog biva. Knjiga, ki jo bodo radi vzeli v roke mladi bralci, bo obogatila tudi starejše.

Novost sta tudi dve knjižici v zbirki Pozitivne misli: Nič zato in Stopinje v pesku. V prvi je kratka pripoved o tem, kako nas Bog vedno spremlja in nam stoji ob strani, v najtežjih trenutkih pa nas celo nosi na rokah. V drugi pa je nekaj misli sv. Terezije iz Kalkute, ki govorijo, kako za svojo dobroto nismo vedno poplačani, a nič zato. Nato nam pove, zakaj naj vseeno delamo dobro. Knjige iz zbirke Pozitivne misli (doslej je v njej izšla še knjižica Najdi čas) bomo lahko komu podarili, oziroma jo dodali kakšnemu darilu in bo to darilo imelo še osebnejšo noto in spodbudno sporočilo.

Letos je velika noč dokaj pozno in si lahko še nabavite velikonočne voščilnice. Več o njih si lahko ogledate na str. 59. Prav tako si lahko ogledate ponudbo nekaterih naših knjig o veliki noči na str. 105. in če naročite katero od knjig, boste dobili v dar velikonočne voščilnice.

 RUSTJA, Božo. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 4, str. 4.

Tako pust dan je bil, da se človeku še pošteno zazehati ni ljubilo. Dež je nalahno udarjal ob stekla avtomobila (točneje fička) in brisalci so strgali kaplje izpred Ivanovih oči. Vozil je hitro, kakor vedno, kadar je bil fičko dobre volje. Zrl je na cesto, misli pa so se mu sprehajale drugod. Samo na ovinkih je malo nagrbančil čelo in z napol priprtimi očmi pogledal, če je že blizu roba ceste. Takoj pa, ko je privozil iz ovinka, so mu misli zopet pohitele drugam, vandrale so od ljudi do ljudi, od mesta do mesta ... Bežno je opazoval ljudi in hiše, ki so švigale mimo njega in le avtomatično je pogledoval prometne znake.
Kako prijetno je voziti sam. Nihče te ne moti, nikogar ni treba poslušati, nikomur odgovarjati, nikomur pritrjevati ... Lahko se pogovarjaš sam s seboj, si pripoveduješ lastne težave, pokritiziraš druge, spoznaš, da imaš vendar ti prav in ne drugi, se hitro opravičiš pred samim seboj, na neprijetnosti pa niti ne misliš in sploh ves svet je tvoj, samo tvoj. Poslušen ti je kot avto: obrneš volan v levo in brez pomisleka ti avto sledi, zavreš in kolesa se začno ustavljati, izklopiš kontakte in motor utihne.
Kdo ve, kaj je mislil, ko je pripeljal na most blizu domače vasi. Pred seboj je zagledal staro ženico, ki se je opirajoč na palico počasi premikala ob robu ceste.
“Naj ustavim? Nima smisla, mimo sem že, pa gotovo ne gre daleč! ... Fant ali misliš resno? Si človek ali nisi?”
Verjetno niti sam ni natančno vedel, kdaj je pritisnil na zavoro. Ustavil se je in vzvratno pripeljal do ženice.
»Mamca, bi se peljala skupaj?«
Starka ga je začudeno pogledala. Nekaj posebnega je bilo v tem pogledu, veselje, morda dvom, ali sploh misli resno, upanje v ta današnji mladi pokvarjeni svet - kdo ve?
»Ah ne, saj ni potrebno. Ne grem daleč, samo do trgovine na križišču.«
»Dva bova hitreje tam!«
»Stara sem, pa noge me ne ubogajo,« je tarnala žena, ko se je s težavo spravila v fička. »Presneta palica, kako je dolga! Veste, vse mi pada iz rok.«
»Tako, dajte meni palico. Pa še dežnik. Vidite, pa je šlo.«
»Me poznate?«
»Ne, zakaj?«
»Ja, zakaj ste mi pa potem ustavili?«
“Zakaj? Saj res, zakaj? V zadregi je bil, Ali naj reče, da zato, ker je stara, ali naj se pohvali, da iz želje, da bi bil nekomu v korist ...”
Molčal je, le z rameni je zmignil, češ: “Zakaj me sprašujete?”
»Ja čigav pa ste?«
Povedal ji je, razložil kje stanuje, kaj študira.
»To bom pa moji hčerki povedala, da ste mi ustavili. Saj jo poznate. Kako, ne poznate je? Čudno. Pa vseeno ji bom povedala.«
»Tako, mama, na desno bom zavil, vaša trgovina je pa tudi tu.«
»Fante, dajte mi roko. Bog z vami! Vedno taki ostanite!«
Ivan je čutil v svoji roki zgubano, suho roko, ki ga je nežno božala.
Tako topla je bila in njen pogled ga je objel z vso milino starega človeka. »Dobri ste, dobri. Bom že hčerki povedala.«
Malce je zastokala, ko je nogo težko dala ven iz fička, nato pa je s tresočo roko vzela dežnik in palico.
Ivan je bil nervozen, ustavil je skoraj v križišču in za njim je že čakal spaček.
»Čigavi ste? Veste, vse sproti pozabim.«
Voznik v spačku je živčno zatrobil. Mudilo se mu je.
»Dajte mi še enkrat roko. Bog vam poplačaj!«
V njenem pogledu je igral nasmeh. Pogleda sta se srečala. In če bi danes vprašali Ivana, kaj je videl v tem pogledu, bi dejal: »Ne vem. Vem le, da sem bil takrat srečen .«
Odpeljal je. Mislil je na ženico. Zdelo se mu je, kot da sta celo dolgo pot prevozila skupaj.

JaS. (zgodbe). Ognjišče, 1969, leto 5, št. 3, str. 19-20.

Eno od osnovnih zavedanj odnosov z javnostmi je, da komuniciramo tudi, ko ne komuniciramo. Pa misliš, da to velja tudi za družabna omrežja? Tudi če „molčiš“, torej nič ne komentiraš, nič ne napišeš ali objaviš, ... se nekje v ozadju še vedno beleži, kaj si si ogledal, čigavo stran ali profil obiskal, kako pogosto obiščeš stran in v katerih delih dneva ... Skratka, virtualno sled puščaš in s tem nekomu nekaj sporočaš, pa če to hočeš ali ne.

Vloga družbenih omrežij se je z leti povečala, tako v zasebne kot poslovne namene. Takšne rasti, kot jo danes doživljajo spletne strani, ki temeljijo na gradnji družbenih omrežij in ustvarjajo vsebine uporabnikov, si pred leti verjetno nihče ni upal napovedati. So pa družena omrežja le del vsega, kar ponuja splet. Poznamo namreč več vrst spletnih socialnih omrežij. Forumi so ena izmed prvih spletnih mest, ki so omogočala komuniciranje med ljudmi, in so prisotni že kar nekaj časa. Tu si ljudje ob različnih temah izmenjavajo mišljenja ter izkušnje. Blogi so spletni dnevniki, namenjeni ljudem, ki radi pišejo članke in delijo svoje misli. Razlikujemo med osebnimi blogi in blogi, namenjenimi določeni temi. Mikroblogi so po načinu podobni blogom – na njih uporabniki sporočajo, kaj se dogaja v tistem trenutku. Namenjeni so za sporočanje osebnih kratkih misli ali novic ali pa za sporočanje globalnih novic. Najbolj znano spletno mesto, ki omogoča mikrobloganje, je Twitter. Instagram je pogosto uporabljeno spletno mesto za objavo fotografij.

URBANČIČ, Anita. (Dobro vsebino ... dobro povej). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 3, str. 82-83.

Sem čisto preprosta kristjanka. Skoraj vsako nedeljo grem k prvi maši, da malo meditiram, včasih pravim, da se grem odpočit. Vera mi pomeni trdnost, upanje. Bogu se priporočam tudi glede kakšnih težjih nalog, ki jih moram opraviti, tudi v službi. Na ta način sem prebrodila veliko težkih trenutkov in se z obiskom maše v miru lahko Bogu zahvalim za vse dobro in tudi priporočam sebe in družino. Vera pa je moja zasebna stvar, kakšna je, vedo moji najbližji. V službi ali kako drugače svojega prepričanja ne razkrivam. Nikoli v življenju mi še nihče ni očital česarkoli glede vere. V državni službi delam že 33. leto. Odločila sem se, da ostanem ‘navaden pisar’, saj ima za ženo in mamo prednost delo v domačem kraju, ne le zaradi časa, ampak tudi poznavanje okolja in življenja v njem. Nikoli nisem imela težav, delo sem z lahkoto opravljala in ljudje so me sprejemali, tako sodelavci kot tudi stranke. Se pa seveda najde tudi kdo, ki mu pač ne moreš ustreči, misli, da se na vse spozna, si mu v napoto itd. S kolegom sva se nekoč pogovarjala, da sta pravičnost in poštenje dolgoročni naložbi, gotovi, vendar z njima ne bogatiš. Ampak glej ga, zlomka! Ravno v začetku adventa sem dobila kratko sporočilo, kot je zapisano v naslovu in sicer na službeni elektronski naslov. Moram reči, da mi ni vseeno.
Mama, žena, hčerka, sestra, ki si služi vsakdanji kruh kot pisar v neki splošni službi, gre skoraj vsako nedeljo k maši, da najde moč in upanje, da bo lahko poskrbela za vse svoje, dobi očitek s tipično oguljeno etiketo, da je “farška hinavka”, pa svojo vero izražam samo tako, da ob nedeljah grem k maši. To je moja osebna zadeva, način življenja za vse svoje življenje pa sem moja odgovorna pred Bogom. Mesec dni je že od tega, pa se še nisem čisto umirila. Naj bo to pismo moja spoved pred božičem, h kateri po dolgem času nisem šla. Kolegica, s katero sem se pogovarjala, mi je svetovala, naj pustim času čas, da bom videla, koliko časa me bo ta misel bremenila in si bom postavljala vprašanje o moji morebitni krivdi. Potem bom sprejela odločitev o tem, koliko bom hodila k maši. Zame obisk maše ni tako bistven, je pa seveda pomemben in svet. Ko sem prišla v novo družino, ki ni prakticirala nedeljskih maš, sem nekako šest let živela brez maše, občasno sem obiskovala cerkev v svoji izvorni župniji ali kje drugje. Vem, da se kot kristjan izkažeš v dobrih delih. Niti mi maša ni navada ali folklora. Mogoče pa neke vrste terapija, pomiritev. Ob vsem delu najdem še toliko časa, da zmorem do cerkve. K obhajilu pa grem za velike praznike. Nisem vključena v župnijsko dejavnost, ne berem berila, ne čistim cerkve in ne perem ali likam prtov, tako je bilo tudi v moji domači družini. Vem, da so mnogi naleteli na težave in jih še imajo zaradi sprejemanja kristjanov oz. zaničljivega odnosa do verujočih, česar pa jaz, kot sem napisala, nisem nikoli doživela, mogoče ker svoje vere nisem razkazovala in sem prišla v te kraje od drugod.
Branka

V svojem pismu ste opozorili na nesprejemanje vernih. Ta pojav – vam se je to sicer zgodilo prvič – je v Sloveniji zelo pogost. Do vseh smo v naši družbi strpni, samo do kristjanov ne. Gospa, ki vas je žalila, je menila, da bo s tem nekako zakrila svoje nepravilnosti. Njeno ravnanje me je spomnilo na dogodek, ki se je zgodil moji sestri v šolskih klopeh. Njen sošolec je bil brez naloge. Ko ga je učitelj odkril, je ta kot iz topa izstrelil: “Pri Vidi doma pa molijo, ko zvoni!” Menil je, da bo s tem odvrnil pozornost od svoje napake, pa se učitelj ni dal. Od njega je zahteval nalogo. Lahko bi se seveda končalo čisto drugače … Nekako tako je morda menila stranka, ki je po nepošteni poti želela dobiti denar. Zanimivo je, da je menila, da vas lahko poniža prav s tem, da vam očita vašo vernost. Ne nepoštenosti, ne lenobe, ampak vero. Kakor da je vera nekaj slabega!
Sicer pa sem imel med branjem vašega pisma stalno občutek, da dokazujete, kako krivična je za vas žaljivka, ker pač niste tako zelo verni. Greste samo ob nedeljah k maši in nič več. Nikakor se ne morem natančneje spomniti zgodbe, ki pripoveduje o preganjanju kristjanov. Neki mož je dejal prijatelju, da bo previden v izpovedovanju vere, da se ne bo preveč izpostavljal, ker se boji preganjanja in se mu bo tako izognil. Pa se je zmotil. Preganjali so ga še prej kot onega drugega moža, ki je bil bolj pogumen v izpovedovanju vere. Tudi vam vsa zadržanost v izpovedovanju vere ni pomagala. Po več kot tridesetih letih dela ste doživeli ta hladni tuš.
Naj se za trenutek ustavim ob tem, zakaj ljudi motijo kristjani. P. Marko Rupnik je na duhovnih vajah pripovedoval o dekletu, ki je kot medicinska sestra delala v bolnišnici. Na njenem oddelku je bil zdravnik, ki je s prilizovanjem, morda izsiljevanjem, zlorabil skoraj vse medicinske sestre. Razen omenjenega dekleta. In prav to dekle je začelo motiti druge sestre. Zafrkavale so jo in izrinjale iz družbe ter ji nagajale. Zakaj? “Ker je bila spomenik njihove padlosti,” je razložil pater. Vedno, ko so druge sestre videle to dekle, jih je ta spomnila na njihov padec in na njihovo ponižanje. Če nje ne bi bilo, tega spomina ne bi imele. Zato jim je bila tako na poti in jih je motila. In zato so ji tako nagajale. Kristjan, ki bo živel svoje krščanstvo, bo “znamenje, ki se mu bo nasprotovalo”, ker s svojim življenjem moti utečeno in nepravilno življenje drugih. Zato so pravi kristjani v napoto, ker so velikokrat ‘spomenik padca’ drugih ljudi. Mislim, da je med današnjimi kristjani premalo te ‘preroške drže’, da bi druge ‘izzivali’ s svojim bogoljubnim in plemenitim življenjem. A kot kaže vaš primer je zapostavljanja deležen tudi nekdo, ki sicer ne želi veljati za vernika v javnosti.
Mislim, da nameravate sedaj ravnati napačno. Po tistem, ko vas je stranka označila za farško hinavko, želite prenehati obiskovati mašo. Popolnoma zgrešeno. Le zakaj bi opustili obisk maše? Ste kaj narobe naredili? Iz vaše pripovedi se vidi, da je stranka želela slepariti in na nepošten način priti do sredstev. Če bi vi opustili mašo, potem bi ji nekako dali vedeti, da ima stranka prav, vi pa ste ravnali nepravično. Ali res želite to pokazati? Če ste vi prepričani v pravilnost svojega dejanja, nimate razloga, da bi spremenili svoje življenje in zlasti ne opustili obiska maše.
Nasprotno, svetujem vam, da postanete še dejavnejša kristjanka. Pišete sicer, da vam maša ni folklora, a jo vendarle želite opustiti. Obenem pa se nekako ‘pohvalite’, da niste dejavna kristjanka. Morda bi vam pa ravno to, da bi bili dejavnejša kristjanka, pomagalo, da bi še naprej zvesto obiskovala mašo. Nekako se ponašate, da ne berete berila, da ne pojete, da ne pomagate v cerkvi … Kakšna taka dejavnost bi vas bolj povezala z občestvom in z župnijo.
Sami poudarjate, da vam “vera pomeni stabilnost, trdnost, upanje” in da ste pri maši prejela mnoge milosti ter vam je pomagala skozi težke trenutke življenja. Kje boste dobivali moč za življenje, če jo opustite? Kje boste dobivali upanje? Kje se srečevali z živim Bogom? Omenjate tudi, da ne hodite k obhajilu. Le zakaj ne? Saj nimate velikih grehov, kakor pišete. Prepričan sem, da bi vam obhajilo pomagalo še globlje doživeti mašo in bi prejeli še več milosti. Pravite, da je maša vaša ‘terapija’, da vas ozdravlja. Ne opustite je, zlasti pa je ne opustite zato, ker vas je nekdo užalil in vam očital, da hodite v cerkev. Očitno ta ni še nikoli bil zares v cerkvi, tako zares, da bi občutil blagodejnost Božje bližine.

RUSTJA, Božo. (Pisma). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 3, str 62-63.

priloga

Hrana in pijača v Svetem pismu

tema meseca

Angeli

gost meseca

kardinal Angelo Scola

Preberite več: April 2019

V Sloveniji gozd prekriva kar 58 % njene površine in lahko smo srečni, da ga imamo, je prepričana moja tokratna sogovornica, dr. Marjana Westergren iz Gozdarskega inštituta Slovenije, ki preučuje genetsko pestrost dreves.

»Gozdovi čistijo zrak, so vir pitne vode in življenjski prostor številnim živalim,« začne pojasnjevati neprecenljivi pomen gozda dr. Marjana Westergren, s katero se pogovarjam preko Skypa, saj z družino začasno živi na Švedskem. »Drevesa nam dajejo les za pohištvo in ogrevanje. V gozdu nabiramo kostanj, borovnice in gobe. Poleg tega je gozd mesto, kamor hodimo na sprehode.« Ali ste kdaj pomislili, kako bi bilo, če gozdov sploh ne bi imeli?

DREVESA LAHKO ŽIVIJO TUDI 500 LET IN VEČ
Drevesa, ki jih vidimo v gozdu danes, bodo živela še v času naših otrok, vnukov, pravnukov in še dlje, saj lahko dočakajo tudi več kot 500 let. A dolgoživost ima lahko tudi skrite pasti. »Drevesa rastejo na mestu, kjer vzklije seme, okolje se spremeni, ona pa morajo še vedno stati tam. Deloma se lahko novemu okolju prilagodijo s plastičnostjo, drugače pa s selekcijo (to pomeni, da se genetska zasnova prilagodi okolju), ki poteka le preko menjave generacij.«

KAKO HITRO RASTEJO DREVESA?
Nenadoma me prešine vprašanje: kako hitro sploh rastejo drevesa? »To je odvisno od okolja, v katerem živijo, in njihove genetske zasnove,« mi pojasni sogovornica. »Pred dvema letoma smo v okviru genetskega monitoringa požagali nekaj malih jelk, ki so bile visoke približno 30 cm. Mislili bi si, da so vse stare približno enako, a ko smo pod mikroskopom prešteli letnice, smo ugotovili, da so bile nekatere stare 7 let, druge pa kar 35!« Marjana mi pove, da lahko mlade jelke tudi 100 let preživijo v senci starejših dreves, kjer potrpežljivo čakajo na svojo priložnost. »Šele ko odraslo drevo pade (zaradi sečnje ali naravnega vzroka), mlado drevo dobi dovolj svetlobe in takrat hitro zraste.«

DNK LAHKO IZOLIRAMO CELO IZ LESENEGA POHIŠTVA!
Marjana Westergren se ukvarja z genetskimi analizami drevesnih vrst, zato jo povprašam, kateri del dreves uporabijo za izolacijo DNK. »Za genetske analize uporabimo popke, ki jih naberemo zgodaj spomladi, ali pa liste. Lahko bi uporabili tudi kambij, iz ostalih tkiv pa je izolacija DNK bolj težavna.« Les iglavcev vsebuje smolo in eterična olja, kar oteži pridobitev DNK, a to vseeno ni nemogoče. Ali ste vedeli, da lahko DNK izoliramo celo iz lesenega pohištva?
DNK nato uporabijo za različne nadaljnje molekularne analize, s katerimi preučujejo razlike med populacijami dreves in spremljajo genetsko pestrost gozda. »Varovanje genetske pestrosti je zelo pomemben preventivni ukrep. Nikoli ne vemo, kako se bo okolje spremenilo ... Naše okolje postaja vedno bolj toplo. Ker ne vemo, katera drevesa bodo te spremembe preživela, je dobro, da imamo čim večjo genetsko pestrost, saj to pomeni večjo možnost, da so v gozdu drevesa, ki bodo spremembe prenesla in imela na nove razmere bolj prilagojene potomce.«

KAKO POTEKAJO POSKUSI V GOZDU?
Veliko znanstvenikov dela poskuse v laboratoriju, a za preučevanje dinamike gozda so pomembni tudi poskusi v naravi. Nekateri izmed teh poskusov se imenujejo provenienčni poskusi. »Provenience so populacije dreves,« mi pove Marjana in razloži, kako taki poskusi potekajo. »Po celi Evropi naberemo semena različnih populacij določene drevesne vrste. Iz semen vzgojimo sadike in jih nato posadimo na isto lokacijo, kjer jih opazujemo in merimo, katera preživijo, katera najhitreje olistajo, katera najhitreje rastejo ...« Od leta 1998 je tudi v Sloveniji vzpostavljen tak poskus za bukev in v tem času so se pripetile številne zanimive stvari. »Leta 2012 smo imeli v Sloveniji že oktobra sneg. Opazili smo, da je določene provenience bukve sneg popolnoma polomil, predvsem tiste, ki so bile iz južne Francije. Zdaj si pa predstavljajte, da bi seme iz te populacije brez predhodne raziskave posadili v slovenske gozdove ...« V trenutku mi postane jasno, kako pomembne so take raziskave za dobro gospodarjenje z gozdovi. Enake poskuse delajo tudi drugod po Evropi. Tako lahko strokovnjaki primerjajo, kako se določena vrsta prilagaja razmeram po Evropi. Ali veste, da lahko taki poskusi trajajo tudi 100 let in več?

- Kako je potekala vaša znanstvena pot? Zakaj ravno gozdarstvo?
Na Biotehniški fakulteti v Ljubljani sem študirala gozdarstvo. Ker sem bila zlata maturantka, starši niso bili najbolj zadovoljni z izbiro, a sama sem bila prepričana, da tudi gozd potrebuje ljudi, ki ga bodo znali zaščititi in ohraniti za nadaljnje rodove. Po koncu študija sem na Gozdarskem inštitutu opravljala diplomsko nalogo v laboratoriju za fiziologijo in genetiko pri prof. dr. Hojki Kraigher. Pod njenim mentorstvom sem opravila tudi doktorat. Od leta 2003 sem zaposlena na Gozdarskem inštitutu.
- Kakšne so vaše izkušnje z delom v tujini?
Krajši čas sem se izobraževala v Švici in Avstriji, kjer sem se učila laboratorijskih metod, trenutno pa z družino živimo na Švedskem. Ljudje mislijo, da je v tujini bolje, a v resnici ni velikih razlik. Slovenija je zelo lepa in ima dobro ohranjene gozdove. Mislim, da so pogoji dela na Gozdarskem inštitutu zelo dobri, saj imamo moderno opremljene laboratorije, poleg tega so ljudje vedno pripravljeni pomagati.
- Kako usklajujete življenje znanstvenice in mame?
Veliko imam dela in službenih potovanj, a ko pridejo otroci iz šole, mislim, da je prav, da si vzamem čas zanje. Z otroki se veliko pogovarjamo o gozdu in naravi. Moja otroka, ki sta stara 6 in 9 let, poznata imena dreves in jih znata prepoznati tudi v naravi.
- Kaj je tisto, kar vas pri vašem delu najbolj navdihuje?
Želim videti, da bodo gozdovi obstali in da bodo ljudem tudi v prihodnosti zagotavljali vse, kar jim dajejo danes. Jaz sem rada v gozdu in mislim, da bi bilo brez gozdov zelo žalostno.
- Kako vidite povezavo med znanostjo in vero?
Kaj je vera? Jaz verujem v naravo, v naše okolje. Mislim, da nam znanost pomaga razumeti vse skrivnosti, ki jih je narava skovala, da je preživela. Narava je čudež: Zemlja je edini planet, za katerega je znano, da ima življenje. To je nekaj, kar je vredno razumeti.

KAJ JE GENETSKI MONITORING?
»Genetski monitoring je redno spremljanje genetske pestrosti gozda,« mi pove dr. Marjana Westergren in opiše, kako na Gozdarskem inštitutu izvajajo genetski monitoring za bukev in jelko. »Predlani smo v dveh gozdnih genskih rezervatih vzorčili 250 odraslih dreves, 200 mladih dreves in semena iz 20 odraslih drevesih. To so tri generacije dreves. Tako smo dobili vpogled, kako se spreminjajo genetski zapisi od odraslih dreves preko mladik in semen.« Kmalu bodo mlada drevesa iz zadnjega semenskega leta vzorčili še enkrat, nato pa postopek čez desetletje ponovili. Tako bodo lahko spremljali, kako sečnja in spremembe v naravi vplivajo na genetsko sestavo gozdov pri nas..

K. Šoln, Znanost in vera, v: Ognjišče 3 (2018), 64-65.

Že nekaj let sem član Župnijskega pastoralnega sveta, vem, kakšne so njegove pristojnosti, vendar pa imam nekaj vprašanj. Z leti se mi vse bolj dozdeva, da je ta ‘struktura’ postavljena predvsem zaradi lepšega, saj v praksi verni laiki ne morejo prav veliko narediti, če nam duhovnik ne gre dovolj na roko. S strani Cerkve vedno prihajajo pozitivni namigi, kaj bo treba še narediti, v praksi pa so potem duhovniki kar nekoliko ljubosumni na svoje delo, češ, kaj bi se pa radi zdaj vi vtikali v vse, tako bo, kot bom jaz rekel ...
Edvard
Najprej bi rad pojasnil, da pri Župnijskem pastoralnem svetu ne gre za duhovnika na splošno, marveč za župnika, ki mu je zaupana župnija in bi naj bil vez edinosti vseh služb in vseh darov (karizem) v župnijskem občestvu. To službo edinosti ali morda bolje povezovanja imajo v Cerkvi papež za vesoljno Cerkev, krajevni škof za krajevno (škofijsko) Cerkev in župnik za župnijsko Cerkev oziroma župnijo. To pomeni, da za papeža, škofa in župnika ni najbolj pomembno, da je najbolj pameten, najboljši teolog, najboljši pridigar, najboljši katehet, najboljši pevec, najboljši ekonom, najboljši računalničar, najbolj svet, kar je sicer vse zaželeno, toda osrednja papeževa, škofova in župnikova vloga je, da ima dar edinosti, tj. dar povezovanja vseh vernikov, predvsem sodelavcev, in dar odkrivanja talentov in animiranja vseh služb in karizem v skupnosti, ki mu je zaupana. To pa zahteva, da ima zraven naravnih darov predvsem odprtost za poslušanje Svetega Duha in dar ter občutek za branje znamenja časov. S karizmo edinosti bo odkrival, omogočal in pospeševal razvoj vseh talentov posameznikov in omogočil, da bodo vsi darovi in vse karizme, ki jih Bog podarja posameznikom, v službi graditve župnijske, škofijske in vesoljne cerkvene skupnosti. V tem smislu je papež Janez Pavel II. prosil nekatoliške kristjane, naj mu pomagajo, da bo svojo papeško, tj. petrinsko službo izvrševal v duhu razodetja in kot vez edinosti. Papež Gregor Veliki že ob koncu 6. stoletja opredelil papeško službo kot službo ‘služabnika božjih služabnikov’, kar je odlično izhodišče za zborno (kolegialno) vodenje vesoljne Cerkve. Šlo mu je za duhovno blaginjo Cerkve. Gregor Veliki je v svojem Pastoralnem vodilu zapisal, da je “vladanje z najvišjega mesta dobro tedaj, ko tisti, ki stoji na vrhu, bolj kot nad svojimi brati vlada nad svojimi grehi”. Sicer pa beremo v Novi zavezi (prim. Rim 16, 1 Kor 16) o tesni povezanosti apostolov in vernikov laikov. Patrolog A. Faivre, ki je napisal knjigo o laikih v zgodnji Cerkvi, je dal enemu od poglavij hudomušni naslov : »Lepi časi, ko ni bilo klerikov in ne laikov«, kar pa je potrebno seveda pravilno razumeti. Pozneje je žal vzorec svetne družbe vplival in spremenil odnos med duhovniki in verniki laiki. Prišlo tako daleč, da je v nekem obdobju pomenilo biti duhovnik in klerik sinonim za aktivnega člana Cerkve. Na 2. vatikanskem koncilu so piramidalno podobo Cerkve ‘znižali’ v duhu svetopisemskega služabništva in zelo poudarili zbornost škofov, iz česar izhaja odgovornost vseh škofov in ne samo papeža za vesoljno Cerkev. Poudarjen je občestveni model Cerkve na vseh ravneh. To pa posledično velja tudi za škofijo in župnijo, kar pomeni, da smo vsi škofljani soodgovorni za škofijo in vsi župljani za župnijo in ne samo škof in župnik. Škof je dolžan odkrivati in povezovati vse darove, ki jih Sveti Duh podarja duhovnikom in krščanskim vernikom njegove škofije, župnik pa bi naj odkrival, animiral, pospeševal in povezoval darove, ki jih imajo župljani.
Po klasični teološki in pastoralni razdelitvi služb v vesoljni Cerkvi, škofiji in župniji imamo tri zvrsti ali razsežnosti izvrševanja služb: oznanjevalno (poučevalno ali učiteljsko), ki je predvsem v pričevanju (martyria), bogoslužno (liturgično, molitveno in posvečevalno) in vodstveno (diakonijsko), ki je po Kristusovi opredelitvi v služenju (prim. Lk 22,26-27). Kristus, ki je bil oznanjevalec, posvečevalec in služabnik, vabi vse kristjane, duhovnike in vernike laike , da bi ga posnemali, in jim zato tudi podarja talente in različne darove (prim. Mt 25,14-30). Vse te tri vidike krščanskega življenja ali v teološkem jeziku duhovništva (službenega in skupnega ali krstnega) mora župnik v svoji župniji povezovati, animirati in spodbujati, da zaživijo in obrodijo svoj sad.
Člani Župnijskega pastoralnega sveta so tisti predstavniki župljanov, ki so sprejeli izvolitev in potrditev ali imenovanje za določen čas. V času svojega mandata imajo pravico in dolžnost, da s svojimi darovi župniku svetujejo, da bi župnijsko občestvo na najboljši možen način zaživelo oznanjevanje (kateheza, pridige, priložnostna predavanja ...), bogoslužje (zakramenti, predvsem nedeljska maša) in služenje (dobrodelnost, družbena odgovornost in posledično tudi politična dejavnost za skupno dobro). Člani Župnijskega pastoralnega sveta, ki imajo različne darove, bi naj zato pokrivali vsa tri področja cerkvenega delovanja; posameznik bi naj bil vključen v tisto skupino ali komisijo v Župnijskem pastoralnem svetu, za katero ima največ darov ali kjer je trenutno najbolj potreben.
Ker je Župnijski pastoralni svet novejša institucija v župniji, bomo vsi morali še marsikaj postoriti, da bo v polnosti zaživel in dobil tisto vlogo, ki mu je namenjena. Najbrž bi bilo prav, da bi o pozitivnih uspešnih spodbudah in dosežkih več pisali in govorili tudi v naših krščanskih medijih (tisk, Radio Ognjišče), podobno kot predstavljajo zakonce in uspešne družinske skupnosti. Tako bi se mreža dejavnih in živih Župnijskih svetov na Slovenskem še bolj okrepila.
Na postavljeno vprašanje je temeljni odgovor v tem, da ne daje poslanstva vernikom laikom duhovnik oz. župnik, marveč Kristus z zakramentom krsta, in zato verniki laiki niso najprej odgovorni za izvrševanje svojih karizem (darov) župniku, marveč Kristusu, seveda pa posredno tudi župniku in konkretnemu občestvu, ki mu pripadajo. Ti darovi, talenti pa vključujejo tudi številne antropološke, psihološke, organizacijske in druge sposobnosti in znanja, ki lahko pomagajo h graditvi konkretne župnijske skupnosti. To pa zahteva medsebojno skromnost in odprtost vseh Svetemu Duhu in znamenjem časa in kraja. Z dialogom smo eni in drugi poklicani k občestvenemu modelu Cerkve in k občestveni svetosti. Prihodnost Cerkve in župnije bo odvisna prav od dialoga in sodelovanja med duhovniki in verniki laiki.
ŠKAFAR, Vinko. (Pisma). Ognjišče, 2011, leto 47, št. 10, str 47.

odmev na to pismo!

“Z možem živiva v zaupanju, ki izvira iz vere, iz stalnega in živega odnosa z Bogom"

Odvetnica Sara Ahlin Doljak, ki jo tokrat predstavljamo, je bila tudi zame “profesionalni izziv”, kajti z njo nisem mogel opraviti običajnega pogovora. Ne more namreč govoriti, poleg tega se ne more gibati, a kljub temu opravlja poklic odvetnice, hodi na sodišče in zagovarja stranke ter predava na fakulteti. Obenem je žena možu Bojanu in mama dvema otrokoma.

S Saro Doljak (Naklo 29a, Logatec) sva opravila pogovor najprej po elektronski pošti. Poslal sem ji nekaj izhodišč za pogovor, ona pa je nanje lepo odgovorila. Potem sva bila še večkrat na zvezi in končno sem se pri Doljakovih osebno oglasil. Najbolje je, da Sara spregovori sama s svojim življenjem. Sara je Novogoričanka, čeprav že 16 let z možem Bojanom in 14-letno Majo ter 12-letnim Valentinom živi v Logatcu. V Novi Gorici je odraščala in končala gimnazijo. Vero je spoznala kot odrasla, prek svojega današnjega moža in none Gabrijele. Družini je hvaležna, ker jo je naučila “delovnih navad in vrednot kot so spoštovanje, pomoč šibkejšim in veselje do dela. Z možem sva se spoznala na začetku študija in se po šestih letih skupne hoje poročila. V drugem letniku študija prava sem prejela zakrament obhajila in birme. Po poroki, ko je Bojan zaključil podiplomski študij farmacije, sva se naselila v Logatcu.”
Mož Bojan je študiral farmacijo. Najprej tudi Sara, a je ta študij po nasvetu zdravnice opustila in se vpisala na pravo, ki ga je tudi uspešno končala. »Diplomirala sem v Mariboru, opravila pravniški državni izpit, nadaljevala na magistrskem študiju prava in 2016 dokončala še doktorski študij prava. Po diplomi sem se zaposlila v večji gospodarski družbi kot svetovalka uprave na območju domačega kraja, a ker sva želela z Bojanom zaživeti skupaj, sem delo nadaljevala v dveh odvetniških pisarnah v Ljubljani in se nato po dopolnjenem Valentinovem desetem mesecu odločila, da odprem svojo odvetniško pisarno v Logatcu. Istega leta sem postala asistentka za civilno pravo na Evropski pravni fakulteti, kjer poučujem še danes kot docentka na isti katedri. Odvetniško pisarno imam še vedno in brez pomoči sodelavca Borisa bi delo dandanes težko zmogla.«To je uspešna plat Sarinega življenja. Je pa še druga plat, bolezen, ki pa je Saro tudi marsikaj naučila: »Prvi znaki bolezni so se kazali že v gimnazijskih letih, a so težave z odvajanjem vode in šibkost mišic prepisovali utrujenosti zaradi aktivnega treniranja smučanja. V drugem letniku gimnazije sem morala smučanje opustiti. V tretji nosečnosti konec leta 2010 in spontanem splavu v osmem tednu nosečnosti, so me obdržali v kliničnem centru v Ljubljani zaradi abrazije pod narkozo na sam božični večer. Po tej narkozi nisem bila več ista, še mesec dni po tem posegu sem se težko spomnila imen in številk ter me je pri hoji zanašalo v desno stran, prav tako nisem zmogla pisati, svinčnik mi je padal iz roke. Vse simptome sem sprva pripisovala izgorelosti na delovnem mestu in skrbi za družino z dvema majhnima otrokoma. Na Bojanovo prigovarjanje sem obiskala nevrologa, češ da nekaj ni v redu in po opravljenih preiskavah, sem dobila diagnozo multipla skleroza na veliki četrtek v letu 2011. Ko se je moje zdravstveno stanje jeseni 2011 poslabšalo in ko sem aprila 2012 ležala na nevrološki kliniki sem še vedno živela v zanikanju bolezni in sanjarjenju, kako bom še naprej vse zmogla: biti brezhibna žena, super mama, voditi odvetniško pisarno, predavati študentom na fakulteti, voziti avto, smučati, igrati odbojko s prijateljicami vsak petek zvečer.«
Toda bolezen je napredovala: »Do najtežjega poslabšanja bolezni je prišlo 22. junija 2017. Sprejeta sem bila na nevrološko kliniko zaradi motenj požiranja in ob vstavljanju nazogastrične sonde se je zgodilo v hipu: spazem glasilk in dihalna stiska. V sekundi me je iztrgalo iz rutine vsakdanjega življenja in me soočilo z razmerami, ki so moje dotedanje razumevanje življenja in smrti postavile povsem na glavo. Nisem vedela, kaj bo z menoj. Ali bom preživela? Od takrat dalje diham preko traheostome, se prehranjujem preko gastrostome in ne zmorem govoriti.«
To je ‘zunanji’ potek bolezni, ob tem pa potekajo tudi notranji boji, notranja stiska. »Kot sem že omenila ob prvem poslabšanju bolezni v letu 2011, nisem hotela ničesar izpustiti iz rok. In nisem zmogla moliti. Ko me je obiskal župnik Janez Kompare, mi je prinesel knjigo Pogovori z Bogom. Sprva je obležala na omarici bolniške sobe. Po treh dneh sem jo začela listati, po petih dneh brati. Šele takrat sem Jezusa zares povabila v svoje srce in ponovno začela moliti, se zahvaljevati in prositi. Po sedmih letih še vedno hodim z Jezusom in mu dovolim, da je moj sopotnik. Brez molitve ne bi zmogla. Bolezen hitro napreduje, a ker sem dovolila in dovolim, da me Jezus po svoji besedi zdravi, mi marsikdo danes reče: “Sara, tako dobro izgledaš.” To potrjuje, da se ta prežetost duha vidi navzven. In moje vodilo je: “Vse zmorem v Njem, ki mi daje moč.” Sprva sem si to narobe razlagala, da je ta moč moja, sedaj vem, da je podarjena, da je milost.
Med izkušnjo zakrčenosti glasilk pred letom in pol, sem razumela stvari in doživela ljubezen in mir, kot ju še nikoli prej nisem izkusila. Počutila sem se varno, prepojena z ljubeznijo. Glavo sem imela prazno, brez misli, nobenega vprašanja, ničesar. Bilo je le čutenje, občutenje in čisto bivanje. Nobenih strahov, skrbi, ničesar, kar bi me kakor koli držalo ujeto. Tiste dni v intenzivni negi sem vse opustila, povsem sem se izročila, in ja: kaj pa naj bi sploh še obdržala? Odpor do bolezni in bolečine se je sprostil in izničil. Po številnih letih iskanja sem spoznala sebe. Ljubezen je v obilju in na voljo, ki izvira iz srca in nič od zunaj je ne more nadomestiti. Poslabšanje bolezni mi je omogočilo napredek. Pred tem sem se redko ozirala na svarilna znamenja telesa in jih namerno preslišala. Hvaležna sem, da sem našla stik s samo seboj, modrost srca in brezpogojno ljubezen. Vse spremembe, ki so izšle iz tega, so podobne novemu rojstvu. 22. junij 2017 je zame novo rojstvo, začetek nečesa novega. Radovedna in obenem spoštljiva sem do vsega novega, ki me prežema. Po nadaljnjih dveh mesecih bivanja na Nevrološki kliniki in na Soči lahko rečem, da je bilo hudo poslabšanje multiple skleroze kritična, prelomna preizkušnja, ki me je prisilila v globoko osebnostno preobrazbo.«
Sara že leto in pol ne more govoriti, tudi hoditi ne. »Moja svoboda gibanja je omejena, a se ne počutim kot v zaporu. V SP piše: »Nihče, ki je preizkušan, naj ne govori: “Bog me skuša.” Boga namreč zlo ne more skušati in sam ne skuša nikogar.« (Jak 1,13). Nekateri menijo, da ob resni bolezni ni primerno biti vesel in se smejati, toda pri nas doma se veselimo življenja, ki vsako jutro osveži um in krepi željo po novem. Jutranji sms otrok: “Mami, dobro jutro, radi te imamo” in pripis moža: “Draga, ne pozabi, da si lepa.” Veselje v našem domu je sad Božjega duha, ki pomaga, da kljub bolezni ohranjamo veselje. Ne dovolim, da bi mi strah ali negotovost preprečila, da bi delala tisto, kar želim in seveda še zmorem, ker vem, da je našemu Stvarniku mar in razume moje potrebe in občutke prav ta trenutek in mi daje moč, ki presega moj um. Če mi Stvarnik zaupa, da se lahko spoprimem s to preizkušnjo, kdo sem potem jaz, da bi se temu zoperstavila?«
In kako je bolezen preizkušala zakon Sare in Bojana? »Če je bolan en zakonec, to močno vpliva na oba, četudi na vsakega drugače. V bolezni se pokaže enost med ženo in možem. Kako se to vidi pri nama: deliva si bolečino. Vsakokrat ko sem v bolnišnici in je težko, mi zjutraj napiše sms, da je ponoči vzel polovico mojih bolečin in naj ne pozabim, da sem lepa in ljubljena. Skupaj vztrajava v okoliščinah, ki so ta hip dane. Redno si vzameva čas drug za drugega in sprejemava okoliščine in jih, kolikor se da, obračava za dobro in prav. Bojan mi nikoli ni rekel: “Poročil sem se z zdravo Saro.” Zakaj? Ker oba živiva v zaupanju, ki izvira iz vere, stalnega in živega odnosa z Bogom. Vere ne živiva formalno, za ljudi. Ker sva v odnosu, ne poznava jamranja, in da sva zaradi preizkušnje ‘najbolj boga’, kar ne potrebujeva stanja križa, da bi naju drugi pomilovali in sočustvovali z nama. Ob sebi imam moža, ki me ljubi, in je najino skupno življenje tudi v teh težkih dneh lepo. “Ustvarjeni smo, da bi ljubili, kot odsev Boga in njegove ljubezni,” poudarja papež Frančišek. Ko se zaveš, zakaj si ustvarjen in to živiš, odpadejo vse skrbi na zalogo in vsa teža preizkušnje se zagotovo prepolovijo. To govorim iz izkušnje.«
Sarina bolezen ni zaznamovala samo zakona, ampak celo družino. »Za nas se je življenje v marsičem spremenilo, raste pa ljubezen in povezanost med nami štirimi in našimi starši. Ure, ki jih preživljamo skupaj v bolnišnicah, krajših izletih, počitnicah, nas zbližujejo. Otrokom veliko pomeni, da sem popoldne, ko se vračata iz šole in interesnih dejavnosti, doma. Skupaj se dogovorimo, kaj bosta skuhala in kaj je za postoriti poleg učenja. Pred boleznijo sem bila preveč zatopljena v svoje delo, komaj še kaj časa je ostajalo za naju z Bojanom in otroka.«
Sari in možu je veliko dalo društvo Družina in življenje, kjer sta dejavna že skoraj deset let. »Lahko rečeva, da sva z vstopom v sredino enako verujočih rešila zakon. Duhovne vaje pri sv. Jožefu v Celju spomladi 2009 so za naju prelomnica, najin odnos je takrat začel postajati bolj iskren in ljubeč v zavedanju, da sva prepletena v zavezi z Bogom. In po tej poti stopava še danes. Do lani sva vodila pet zakonskih skupin, sedaj zaradi mojega stanja le eno.«
To, da Sara lahko opravlja poklic odvetnice, hodi na sodišče in predava, pripisuje sreči, da jo obdajajo »ljubeča družina, izjemni stanovski kolegi, prijatelji in zdravniki ter zdravstveno osebje, ki jih lahko imenujem ‘dohtarji srca’. Redki so, ki me želijo podučiti, da nečesa sedaj ne zmorem več – družba zna včasih biti polna predsodkov. Pred kratkim sem bila v komisiji na zagovoru magistrske naloge ter na sodni obravnavi in doživela veliko dobrega. Opravljam poklic, ki sem ga izbrala že dolgo nazaj, a vedno bolj opravljam z zavedanjem in ljubeznijo do dela. S svojimi močmi tega ne bi zmogla, ostala bi doma in ležala, saj z dvema stomama ‘ne moreš nikamor’. Poklic je postal izziv, kjer lahko delam točno to, kar si želim. Brez slabe vesti. Vsakič, ko se po juniju srečava z zaslužnim profesorjem, ki mi je bil mentor, mi reče: “Sara, vesel sem, da se srečava, da ste tu, poleg mene v komisiji.” Na sodnih obravnavah se brez lastnega glasu pojavljam od oktobra 2017. Strankam že v naprej povem, da ne zmorem govoriti in da jih lahko zastopam na način preko table piši-briši in komunikatorja. Nimam slabih izkušenj s takim načinom zastopanja, ne s strankami ne s sodnim osebjem. Moj način komunikacije ni le drugačen, neobičajen je. Predavam na način, da imam predstavitev predavanj na projekciji, v komunikator vnaprej napisano besedilo in še sproti tipkam, ko odgovarjam na vprašanja študentov ali da dodatno obrazložim snov, ki jo predavam. Študentom želim prikazati uporabnost pravne teorije v pravni praksi. Zaradi bolezni nisem izgubila strank in nisem prenehala s poučevanjem na fakulteti. Nekateri v teh dneh pogrešajo preteklo poletje in že zrejo naprej v poletne mesece, jaz pa sem samo hvaležna, da sem še vedno tukaj. Da lahko živim nov letni čas. Prečudovito je, ko sem se osvobodila ovir v moji glavi in si priznala, da vsega ne zmorem kot prej. V tej svobodi zmorem drugače, lahko rečem boljše. Vsak, ki je že kdaj gradil hišo, pravi, da bi jo v drugo zgradil veliko bolje. Jaz sem dobila to priložnost 22. junija pred slabima dvema letoma in sem Stvarniku iz srca hvaležna.«.

RUSTJA, Božo. (Naši preizkušani bratje). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 3, str. 26-28.