Mnogo ljudi se boji letenja. Čeprav sama nisem med njimi, to vseeno ni moj najljubši del potovanja. Da bi izvedela več o letalih, sem obiskala Fakulteto za strojništvo v Ljubljani, kjer mi je izr. prof. dr. Tadej Kosel povedal številne zanimivosti o njih, med drugim tudi, da je to najbolj varen prevoz in da bomo v prihodnosti lahko uporabljali kar zračni taksi.

Aerodinamika je veda o gibanju zraka okrog teles,« začne najin pogovor Tadej Kosel in mi brž pojasni, zakaj je pri letalstvu ta veda tako pomembna. »Z aerodinamiko določimo, kakšna mora biti pri letalu oblika in površina kril ter kakšne morajo biti repne površine, da bo imelo letalo dovolj vzgona.« Kmalu izvem, da sta v letalstvu pomembni dve sili: vzgon in upor. »Vzgon drži letalo v zraku, upor pa ga ovira in mu odvzema energijo. Posledično moramo energijo dodajati, če želimo, da letalo ostane v zraku.« Vse to pa lahko strokovnjaki izračunajo s poznavanjem aerodinamike.
Ali veste, kako se krmari letalo? S spreminjanjem vpadnega kota kril! Tadej vzame enega izmed modelov letal in mi pokaže, kako se letalo krmili. »Z višinskim krmilom, ki je na repu letala, se letalo lahko premika gor ali dol.« Nato pokaže na zunanjo stran krila in nadaljuje. »S krilci se letalo nagiba levo ali desno. Potem imamo še smerno krmilo.« Ali ste vedeli, da pilot upravlja z letalom le pri vzletu in pristanku, večino časa pa letenje vodi avtopilot?

KAKŠNA JE MOŽNOST, DA BO RAVNO NAŠE LETALO STRMOGLAVILO?
Veliko ljudi se boji letenja, a kakšna je dejanska nevarnost, da se naše potovanje ne bo srečno končalo? O tem povprašam svojega sogovornika. »Večja verjetnost je, da se ubijemo v prometni nesreči kot pa pri vožnji z letalom. Če gledamo število nesreč na število prepeljanih potnikov, je to najbolj varen transport,« me pomiri strokovnjak za letala, ki se tudi sam s potniškim letalom pelje vsaj 10-krat na leto. »Seveda, če pa vendarle pride do nesreče, potem je naenkrat žrtev zelo veliko.« Tadej mi pove, da je bilo leto 2017 najbolj varno leto v zgodovini letalstva, saj se je zgodilo najmanj letalskih nesreč. To je posledica vseh varovalnih ukrepov, ki aktivno izboljšujejo letalsko varnost. »Zdaj se veliko dela na preventivi. Za vsako letalsko operacijo ocenijo tveganja.« Vseeno si ne morem kaj, da ga ne bi vprašala, kje je najbolj varno sedeti. »Pravijo, da je najbolj varno sedeti v repu letala.« Tadej v roke spet vzame model potniškega letala in mi pokaže zadnji del. »Če letalo pade med pristajanjem, je rep najmanj na udaru. Seveda, če na tla trešči z velike višine in z veliko hitrostjo, potem možnosti za preživetje praktično ni.«

V LETALO VSAK DAN UDARIJO STRELE
»Med letenjem so najbolj nevarne nevihte.« Zaradi strel, na glas ugibam. Znanstvenik odkima. »To ni nevarno, saj v letalo vsak dan udarijo strele, a jih potniki sploh ne čutijo. Letalo deluje kot Faradayeva kletka: strela potuje le po ogrodju letala in na drugem koncu izstopi.« V nadaljevanju izvem, da je pri nevihtah najbolj ogrožajoč močan veter. »Pri nevihtah se smer in jakost vetra hitro spreminjata, poleg tega prevladujejo dvigajoči in spuščajoči zračni tokovi. Kar pomislite, če je letalo blizu tal in se cela zračna gmota spušča, se spušča tudi letalo – kljub motorjem. Poleg tega lahko močno dvigajoč zrak preobremeni zmaj letala, predvsem krila, in pride do loma delov letala.« Pozimi morajo letala zaščititi tudi pred snegom in ledom.

BREZPILOTNA LETALA
»Brezpilotna letala so avtonomna letala, to pomeni, da imajo avtopilota, ki omogoča samostojno letenje – drži smer, višino, hitrost,« razlaga Tadej Kosel, ki se z njimi ukvarja od leta 2006. »Tako letalo leti preko določenih točk, ki jih vnaprej določi operater.« Na računalniku mi pokaže poseben program za upravljanje takega letala. Na ekranu opazim umetni horizont, ki bi ga videl pilot, spodaj pa so različni parametri: hitrost, višina, smer leta, preostala kapaciteta baterije ... Prikazane so tudi točke, kjer letalo leti. Moj sogovornik je najprej sodeloval s slovensko vojsko, zadnjih sedem let pa z Američani razvija brezpilotna letala, ki bi bila primerna za raznašanje pošiljk. »Pri brezpilotnih letalih je problem, če se izgubijo zaradi nedelovanja satelitskega navigacijskega sistema, od katerega so 100 % odvisna, poleg tega lahko ogrožajo druga letala ali padejo na tla in pri tem poškodujejo ljudi ali zgradbe.« Zaradi tega skušajo s sodelavci z univerze v Washingtonu razviti sistem, po katerem bi izgubljeno letalo začelo krožiti okoli neke točke na osnovi umetnega vida, tam počakalo na nadaljnja navodila ali pristalo na varnem mestu, kot je travnik, kjer ni nevarnosti, da bi poškodovalo ljudi. Če jim to uspe, potem bomo lahko kmalu prejemali pakete kar po zraku!

- Od kod vaše navdušenje za letala?
Za tehniko sem imel smisel že od malega. Poleg tega smo imeli vikend zraven letališča Lesce, kjer sem lahko ves čas opazoval letala. Po končani srednji šoli za strojništvo sem diplomiral in doktoriral na Fakulteti za strojništvo v Ljubljani, kjer sem bil potem mladi raziskovalec, asistent, docent, zdaj pa sem izredni profesor.

- Ali tudi sami v prostem času letite? Kakšni so vaši drugi hobiji?
Seveda, letim tako z jadralnim kot motornim letalom. Trenutno moram sicer obnoviti svojo licenco. V prostem času rad hodim v hribe, kolesarim in potujem.

- Kako vidite povezavo med vero in znanostjo?
Danes je znanost tako napredovala, da lahko številne pojave, ki so jih v preteklosti pripisovali božanstvom, razložimo. Toda če ti veliko veš, to še ni razlog, da bi lahko bil manj veren. Vera in znanost sta dve stvari, ki se ne izključujeta, ampak se med seboj dopolnjujeta.

ZRAČNI TAKSI ŽE ČEZ NEKAJ LET?
Ali ste kdaj pomislili, kako bi bilo, če bi se k prijateljem lahko odpeljali kar po zraku? Zadnje leto izr. prof. dr. Tadej Kosel sodeluje tudi s podjetjem Pipistrel, kjer skušajo razviti ravno to: letala z vertikalnim vzletom in pristankom. Taka letala so mešanica letal in helikopterjev, saj imajo tako krila kot vzgonske propelerje. »Veste, taksi podjetje Uber želi uvesti zračni transport. Za urbana področja helikopter ni primeren, ker bi povzročil preveč hrupa in ima relativno majhno hitrost, letalo pa bi potrebovalo dolgo vzletno stezo.« Moj sogovornik mi pove, da bo letalo, ki ga načrtujejo, imelo prostora za pet ljudi – tako kot avtomobil. In kdaj se bomo lahko v šolo ali službo odpeljali kar po zraku – kot v kakšnem fantazijskem romanu – me na koncu zanima. »Predvidevamo, da bomo prototip tega letala izdelali do leta 2020. Takrat ga bomo lahko s sodelavci preizkusili. Njegov pomanjšan model je že zgrajen in se ga bo začelo preizkušati še letos. Za splošno uporabo pa bo potrebnega še nekaj časa.«

ŠOLN, Katarina. (Znanost in vera), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 11, str. 64-65.

* 6. december 1868, Podgorica (Dobrepolje), † 31. december 1937, Ljubljana.

»Včasih me prime, da bi vse pisarjenje popustil in se lotil realnejših stvari, človek začne obupavati nad svojo zmožnostjo in dostikrat sem se že pokesal, ker sem kdaj v ta namen prijel pero. Da imam res nekaj daru božjega, pravi mi samo to, da mi je pisanje igrača – nikako napenjanje živcev in domišljije. Pisanje naj je resno delo, idejalno! Res, toda le, ako človek nima drugih stvarij, ki mu more duha in ga odganjajo od dela. Bodi idejalen, če moreš, če pa te tlači vedno materijalna beda!« Tako je 6. februarja 1895 v pismu Frančišku Lampetu, ustanovitelju in uredniku leposlovne revije Dom in svet in svojemu slovstvenemu vzgojitelju, potožil Fran Jaklič, mlad učitelj v Dobrepolju. V Domu in svetu je leta 1888 izšla Jakličeva črtica ‘Kranjske muhe so pa hude!’, njegovo prvo natisnjeno delo. Kmalu je postal glavni pripovednik te revije in ji ostal zvest do leta 1902, ko se je posvetil organizacijskemu in političnemu delu, potem pa se je spet vrnil. Tega vsestransko delavnega, globoko vernega moža predstavljamo ob 150-letnici rojstva.

V ŠOLO JE ŠEL NERAD, A POSTAL JE UČITELJ
Na svet ga je ‘prinesel Miklavž’ – rodil se je namreč 6. decembra 1868 v Podgorici v Dobrepolju kot nezakonski otrok kmečkega dekleta Marije Jaklič in učitelja Antona Ravnikarja. Očeta ni poznal, mati pa mu je umrla za jetiko, ko je imel manj kot devet let. Za osirotelega dečka so se zavzeli strici in tete, najbolj pa babica, ki mu je nadomeščala mater in ga usmerjala v šolanje v Ljubljani. Kot otrok si je poškodoval desno nogo in njegovi so rekli: za kmečko delo ne bo, naj študira, da bo lažje živel. Leta 1881 so ga vpisali v četrti razred prve mestne šole v Ljubljani in mu priskrbeli stanovanje. »Doma bi rad ostal, na vasi, pri fari, med sebi enakimi ... Šel sem v šolo, ker sem moral iti.« Zaradi težav z matematiko v tretjem letu gimnazije se je prepisal na učiteljišče. Ko si je v tretjem letniku ‘prislužil’ popravni izpit iz matematike, je šolo opustil in šel k stricu v Trst, a se je kmalu vrnil ter po srečnem naključju dobil službo pomožnega učitelja v raznih krajih. Leta 1892 je opravil maturo na učiteljišču v Kopru, naslednje leto pa nastopil učiteljsko službo v Dobrepolju, kjer je (s prekinitvami) ostal do leta 1919, od leta 1908 kot nadučitelj. Pri svojem poslanstvu se je zavzemal za vzgojo otrok v duhu krščanskih in narodnih vrednot. Leta 1899 se je poročil z učiteljico Ivano Arko, po rodu iz Ribnice. Od njunih devetih otrok so tri hčere postale učiteljice, Helena, osma, pa je bila profesorica in pisateljica. Leta 1919 se je zaradi političnih nesoglasij z družino preselil v Šentjanž na Dolenjskem, kjer je kupil staro hišo z mlinom in posestvo. Tri leta zatem je vse prodal in odšel v Ljubljano. V Mostah je zgradil hišo, v katero se je družina vselila leta 1925. Tam je pisal svoje zgodovinske povesti do 31. decembra 1937, ko mu je Božja dekla smrt iztrgala pero iz rok.

“LEJTE SLIKE NAŠIH LJUDI!”
Fran Jaklič je o svojem pisateljskem delu zapisal: »Lejte slike naših ljudi! Pisal sem jih sebi v zabavo. Zadovoljen bom, ako še koga drugega razveselim vsaj za trenutek.« Uveljavil se je kot eden najbolj plodovitih piscev kmečke povesti. Največ je pisal o vaškem življenju in nadaljeval izročilo svojih bližnjih rojakov Frana Levstika in Josipa Jurčiča. Kot Jurčičevega učenca so ga mikali predvsem vaški posebneži in originali. Pred bralci je razgrinjal Suho krajino z njenimi ljudmi ob vsakdanjih in izrednih dogodkih. Najrajši je risal, kako se ljudje ženijo in možijo in nekatere njegove povesti (Sin, Nevesta s Korinja) so podobne narodopisnim študijam. Podpisoval se je pod različnimi psevdonimi, največkrat Podgoričan. Večina njegovih spisov je bila objavljenih v Domu in svetu, družinski in vzgojni reviji, ki jo je leta 1888 ustanovil Frančišek Lampe in jo urejal do prezgodnje smrti leta 1900. »Zavrnil ni nobene stvari, zato sem sodil, da ima le malo sotrudnikov,« je v svoji skromnosti zapisal Jaklič. »Sam sem se pač zavedal, da nimam zmožnosti in sposobnosti, kakršno naj bi imel resničen slovenski pisatelj.« Nekaj časa je pisal tudi za ‘levi’ Ljubljanski zvon, pri katerem so takrat sodelovali vsi vidnejši slovenski literati. Zaradi javnega dela v zadružništvu in politiki je pisanje zanemarjal. Leta 1900, že po Lampetovi smrti je za Dom in svet napisal povest O ta testament. V letih, ko je bil Jaklič deželni in državni poslanec, je vladala literarna suša. Po upokojitvi (1924) se je spet oglasil in sicer z zgodovinskimi povestmi (Zadnja na grmadi, V graščinskem jarmu, Peklena svoboda, Ob srebrnem studencu). Po številu naslovov jih je neprimerno manj kot kmečkih, po obsegu pa skoraj enako, ker so Jakličeve zgodovinske povesti povprečno dvakrat daljše od njegovih kmečkih povesti.



URESNIČEVALEC KREKOVIH ZAMISLI
Leta 1893, ko je kot učitelj nastopil v svojem domačem kraju Dobrepolje, se je seznanil z Janezom Evangelistom Krekom, takrat kaplanom v Ribnici. Spodbudil ga je delu za kulturni in gospodarski napredek svojih krajev. »Pozimi istega leta sem ustanovil Bralno društvo, predhodnik kasnejšega Prosvetnega društva. V društvu so se zbirali vsako nedeljo možje in fantje od prve maše do večera. Brali so časopise in knjige, katere sem preskrbel za svoj denar sam. Bralno društvo je bilo ognjišče vsega izobraževalnega, a potem tudi gospodarskega in političnega dela.« Ob podpori Kreka je Jaklič junija 1894 ustanovil prvo vaško posojilnico na Slovenskem in si nakopal hude nasprotnike. Sovražili so ga vsi oderuhi in bivši občinski ‘paše’. Leta 1896 je v Dobrepolju zaživelo Kmetijsko društvo, dve leti zatem je bila zgrajena zadružna mlekarna, ki je pomenila velik gospodarski korak v Dobrepoljski dolini. Dobrepoljsko zadružništvo je bilo tako uspešno, da je postalo vzor več drugim slovenskim občinam. Zavzeto organizacijsko delovanje je Jakliča vodilo v politiko v vrstah Katoliške narodne stranke, ki se je leta 1905 preimenovala v Slovensko ljudsko stranko. Leta 1901 je bil izvoljen za deželnega, leta 1907 pa še za državnega poslanca. Obe funkciji je obdržal do konca prve svetovne vojne leta 1918. Organizacijsko je deloval tudi na šolskem področju. Leta 1900 je bila v Ljubljani ustanovljena Slomškova zveza katoliških učiteljev kot odgovor na društva učiteljev z liberalnimi nazori. Fran Jaklič je bil njen predsednik do leta 1918. Urejal je tudi šolski časopis Slovenski učitelj, glasilo katoliških učiteljev.

ČUK, Silvester. Fran Jaklič (1868-1937). (Obletnica meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 12, str. 42-43

»V teh krajih mnogi samo zato ne postanejo kristjani, ker nikogar ni, ki bi jih pokristjanil. Meni pa pride pogostokrat na misel, da bi obšel akademije po Evropi, zlasti pariško, in bi kakor iz uma vsevprek klical in tiste, ki imajo več znanja kot ljubezni, takole nagovoril: 'Oj, kako neznansko število duš je po vaši krivdi iz­ključenih iz nebes ...,'« je v enem svojih pisem iz Indije, kjer je deloval kot mi­sijonar, Ignaciju Lojol­ske­­mu, ustanovitelju jezuitskega reda, potožil njegov španski rojak Frančišek Ksaverij. Tam je našel ljudi, ki so z odprtim srcem prisluhnili njegovemu oznanilu. Zaradi njegovega uspešnega delovanja ga je papež Pij XI. leta 1925 razglasil za zavetnika katoliških misijonov (skupaj s sv. Terezijo Deteta Jezusa).
Priimek Ksaverij je dobil po gradu Xavier pri mestu Pamplona na severu Španije, kjer se je rodil 7. aprila 1506. Njegov oče je bil predsednik Kraljevega sveta v državici Navarri, ki jo je španski kralj Ferdinand z vojaško silo pridružil Španiji. V bojih za neodvisnost je padel Frančiškov oče, grad pa so zmagovalci porušili. Ob teh žalostnih dogodkih je Frančišek moral obljubiti materi, da ne bo vojak. Šel je študirat v Pariz na slavno univerzo Sorbono in pri štiriindvajsetih letih je postal doktor in odpirala so se mu pota do slave in uspeha. Tedaj pa mu je Bog privedel na pot rojaka Ignacija Lojolskega. Ta mu je ob srečanjih ponavljal Jezusove besede: »Kaj pomaga človeku, če si ves svet pridobi, svojo dušo pa pogubi?« Frančišku je to dalo misliti in uvidel je, da ima Ignacij prav. Kakor je bil prej ves predan knjigam in študiju, se je zdaj z vsem srcem predal Kristusu. Na zunaj je to izpovedal 5. avgusta 1534 kot eden od sedmih mladih mož, ki so se v cerkvi na Montmartru v Parizu posvetili Bogu in s tem položili temelje jezuitskega reda - Družbe Jezusove, redovne družine, ki je odigrala pomembno vlogo v obnovi katoliške Cerkve po Lutru. Red je bil potrjen leta 1540, ko je bil Frančišek že duhovnik. Tisto leto so oblastniki Portugalske, tedaj kolonialne velesile, prosili papeža, naj v njihove kolonije pošlje misijonarje. Papež je poslal jezuite, ki jih je vodil Frančišek Ksaverij kot »odposlanec portugalskega kralja in apostolski nuncij«. Ladja, s katero je Frančišek Ksaverij potoval, je iz Lizbone izplula 7. aprila 1541 in po mučni in naporni plovbi prispela v mesto Goa na zahodni obali Indijskega polotoka 8. maja 1542, torej po več kot enem letu!
Ko je prispel v Indijo, ga je čakalo strašno razočaranje, ko je videl, da Portugalci, kolonialni gospodarji, ki se razglašajo za kristjane, te uboge ljudi izkoriščajo kot brezpravne sužnje. Zato je najprej začel spreobračati svoje rojake. Ko so bili vsaj malo boljši, je začel z misijonskim delom med domačini. Znal se je vživeti v njihovo dušo, naučil se je njihovega jezika. K njim je prihajal kot njihov služabnik, ki jim hoče dobro. Na jugu Indije je v enem mesecu krstil 10.000 ljudi. Iz Indije je šel oznanjat evangelij na Malajske otoke. Nove misijonske postojanke je zaupal v varstvo sodelavcem, sam pa je hitel naprej. O svojem misijonskem delu je veliko pisal predstojnikom in prijateljem v Evropo, ohranjenih je nad 1500 njegovih pisem. Leta 1547 je pristal na Japonskem, kjer se je predstavil kot oznanjevalec prave vere, pa so mu Japonci rekli, da to ne more biti res, kajti če bi bila ta vera prava, bi jo gotovo poznali tudi Kitajci. Frančišek je uvidel, da mora za evangelij pridobiti najprej Kitajce. Država je bila tedaj za Evropejce zaprta, vendar pa je hotel priti tja. Ko je bil že pred vrati Kitajske, ga je 2. decembra 1552 na otoku Sancian pobrala mrzlica. Star je bil komaj 48 let. Za svetnika je bil razglašen leta 1622.

ČUK, Silvester. Sv. Frančišek Ksaverij (1506-1552). (Pričevalec evangelija). Ognjišče, 2010, leto 46, št. 12, str. 43.

več:

ČUK, Silvester. Svetnik za vsak dan. 2 knjigi. Prenovljena in dopolnjena izdaja - ČUK, Marko. Koper: Ognjišče, 2018 in spletna stran Ognjišča

Frančišek Ksaverij

Apostol Indije že ob prihodu
kot pionir sodobnega misijona
držal se je najvišjega zakona -
ljubezni - ključa na nebeškem vhodu.

Kot žívi evangelij na obhodu,
globoko potopljen v skrivnost pasijona,
spoznal je, kakšna je iz trnja krona,
ta španski jezuit na Daljnem vzhodu.

Gospod, daj svetu novih misijonarjev,
gorečih, zvestih kot je bil Ksaverij,
ki je prinašal sonce v čas viharjev.

Življenje v Bogu je globok misterij,
služabnik večji je od gospodarjev,
dokler ljubezen glavni je kriterij.

Leon Oblak

sonet je iz knjige:
OBLAK, Leon. Sto svetnikov in svetnic v sonetih. Druga izdaja. Koper: Ognjišče, 2014. str. 71.

Kot že nekaj let, tako tudi tokratnemu decembrskemu Ognjišču prilagamo Katalog novosti. Ta se nekoliko razlikuje od Miklavževega kataloga, ki ste ga prejeli prejšnji mesec. V njem so predstavljeni predvsem predlogi za Miklavževo obdarovanje, v Katalogu novosti pa naše novejše izdaje, še obširneje pa zadnje novosti. Zaradi večjega obsega smo tudi v tem katalogu ohranili nekaj predlogov za obdarovanje ob prazničnih dneh v upanju, da boste v njem lahko izbrali kaj zase in za svoje najbližje.

Prav tako decembrski številki prilagamo koledar za leto 2019. Koledar je opremljen s fotografijami p. Branka Petauerja iz Stične in z mislimi ob njih. Največ fotografij je iz narave, saj je ta vernemu človeku kot odprta knjiga, ki govori o Stvarniku. ‘Dodana vrednost’ našega koledarja so tudi prazniki in godovi, ki jih v številnih današnjih koledarjih ne najdemo.

Decembra začenjamo advent kot čas priprave na praznik Jezusovega rojstva. V mladinski prilogi objavljamo poseben adventni koledar, v katerem vam za vsak dan predlagamo namig za življenje in misel, ki je vzeta iz knjige Zgodbe za advent in božič. Zato za to knjigo velja v prazničnem obdobju poseben kar 50% popust. Za tiste, ki bolj prisegate na moderno tehnologijo, pa naj povem, da bodo te misli vsak dan objavljene tudi na FB in IG. Vabimo vas, da jih tam spremljate, všečkate in delite. “Naj pričakovanje Jezusa preplavi tudi internet!” so zapisali pripravljavci tega koledarja.

13. decembra obhajamo 100-letnico smrti velikega slovenskega pisatelja Ivana Cankarja, ki je v svojih delih zapustil ogromno krščanskih misli in evangeljsko navdihnjenih sporočil. V šolah nam tega niso predstavili, zato vam del tega predstavljamo v tokratni prilogi.

Med vsebino tokratnega Ognjišča naj omenim še pogovor s sestro Slavko Cekuta, ki je delovala v Albaniji in se zaradi bolezni vrnila v Slovenijo, kjer pa še vedno dela s tujimi delavci s Kosova in njihovimi družinami, ki prihajajo k nam, saj pozna njihov jezik in kulturo. Prav tako je zanimiv pogovor z nekdanjo gospodinjo duhovnika in stigmatika Franca Špeliča. V tej številki odmeva dogajanje na sinodi o mladih. O njej in o umestitvi prvega sinodalnega dokumenta v slovensko okolje govori p. Branko Cestnik.

V tokratnem Ognjišču še zadnjič objavljamo rubriko o jeziku in rubriko, ki je govorila o negovanju starostnikov. Prav tako je zanimiv pogovor z Borutom Poharjem, ki je pred teologijo študiral mikrobiologijo in govori o odnosu med vero in znanostjo. Tudi to je zadnji pogovor v rubriki Vera in znanost. Z novim letnikom pripravljamo nove vsebine ... a o tem več v prihodnji, prvi številki novega letnika. Zato vas vabim, da ostanete zvesti Ognjišču in da obnovite naročnino nanj in ga naročite še komu. Morda kot darilo ob praznikih.

Cena Ognjišča letu 2019 bo spremenjena. Posamezna številka bo stala 3,00 €. Naročnina za naročnike pri župnijskih uradih 33,50 €, za naročnike po pošti 34,30 €. Za inozemske naročnike pa 60 €, 80 USD, 88 CAD, 97 AUD, 70 CHF, 390 HRK, 55 GBP, 575 SEK. Naročniki po pošti boste prejeli položnice za plačilo Ognjišča.

 RUSTJA, Božo. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 12, str. 4.

tema meseca

Adventni koledar

priloga

Ivan Cankar in njegove poti

gost meseca

s. Slavka Cekuta, nekdanja misijonarka v Albaniji

Preberite več: December 2018

Karel Gržan je bralcem Ognjišča dobro znan, saj nas s svojimi razmišljanji in zgodbami bogati že več let. Ob koncu cerkvenega leta, ko se z adventnim časom pripravljamo na Rojstvo, sva pogledala na pomen adventa, hkrati pa nisva mogla mimo njegove velike naklonjenosti do knjig in pisanja, saj je navsezadnje tudi doktor literarnih ved.

- Če na ta zimski čas pogledava – z vidika knjige. Zima naj bi bila čas, ko mogoče bolj kot v drugih mesecih posežemo tudi po branju. Kako vi vidite umeščenost knjige v družinsko življenje v današnjem času?
Trenutno je najbolj popularno elektronsko informiranje, vendar tam nekdo misli namesto nas. Prizori in informacije se tako hitro menjavajo, da jih preprosto nimaš časa premisliti, ampak samo vsrkavaš ponujeno. Težava je, da se v tebi to zakoliči kot edina resničnost. To je lahko vir premetene manipulacije.
Knjiga ti ponudi misel, vendar ti tudi ponudi možnost obstanka v premisleku soočenja s tvojo do sedaj spoznavno resničnostjo. Knjiga je zato lahko dopolnilo in dopolnjevanje je nadgradnja. Elektronska informacija je prehitra in je zato v mnogih primerih manipulacija. Vidimo, kako z lahkoto, kakor brez-umno, nasedamo resnicam elektronskih informatorjev. Nasedamo zato, ker so prirejeno ali prenarejeno resnico vsi videli, slišali in jo vzeli za resnično v podobi, ki nam je bila ponujena.
Spomnim se, kako so bili televizijski kadri pred leti statični in so ob informaciji kljub temu dopustili nekaj prostora, da si lahko slišano premislil. Zdaj pa se kamera vedno premika, da se premika ozadje. Kar naprej nas motijo, da ne bi premislili, kar nam servirajo. Preprosto ne dopustijo časa za premislek. Ljudje potrebujemo nek čas – rečemo mu lahko tudi dolg-čas, v katerem imamo možnost za predelavo informacij, za ozaveščanje vsega slišanega. Le tako lahko svoja dosedanja spoznanja dopolnimo ali ne.
Tone Pavček je imel prav: Če ne bomo brali, nas bo pobralo. Če se ne bomo znali ustavljati, brati, se pogovarjati, nas bo pobralo kot civilizacijo.

- Če vas razumem, je knjiga postala neke vrste romantičen ostanek nekega časa, ki ga zelo redki vzamejo v roke.
Čeprav čreda drvi, kot jo usmerjajo, srečujem vedno več ljudi, ki ozaveščajo manipulacije in se osvobajajo. In ti ljudje berejo – niso zasvojeni niti z elektronskim informiranjem niti z oddajami poneumljanja. Čudi me, če ljudje ne uvidijo, kako nespametno izgubljajo čas ob resničnostnih šovih z iztirjenim konceptom, ki v njihovo miselno shemo vnaša modele, ki vsekakor niso nekaj dobrega ne za njihove medosebne odnose ne za pogovore. Toda, Bogu hvala, ta krasni nori svet zapuščajo vedno številnejši. Naš čas, kot ga doživljamo, pri mnogih spodbuja premislek, kaj in kako naprej. V številnih srečujem zavestno odločitev za vrednote, ki so se zdele že kakor izgubljene. Srečujem ljudi, ki jim tudi knjiga vzbuja zadovoljstvo in jih bogati.

- Če se ustaviva še pri vašem pisanju. Kako se lotite pisanja? Kaj je tisti vzgib, da začnete?
Pišem o vsebinah, h katerim me nagovorijo življenje, ljudje, ki jih srečujem, doživljajska resničnost ... Kar pišem, je premislek v iskanju rešitev. Pisanje je zame vedno določena potreba časa. Potreba časa, potreba prostora, potreba v doživljanju ljudi. Ker pa je poleg resnih, duhovnih tem potreba tudi smeh, se mi zdi pomembno, da stvari, ki sem jih na sebi že predelal in se jim lahko smejem, posredujem tudi ljudem. Predelane drame so najboljše komedije. Čutim poslanstvo tudi s pisanjem pomagati ljudem predelovati drame njihovega življenja v smeri (od)rešitve, v smeri nasmeha.

- Vstopamo v advent – na kaj se najprej spomnite, ko slišite besedno zvezo adventni čas?
Adventni čas je zame čas, ko se zavlečemo v notranjo – duhovno toplino in umiritev. V vedno daljših nočeh se prepustiš temu, kar te svetli globoko navznoter in posledično v medosebnih bližinah. V tem času si pripraviš tudi nekaj drobnih pozornosti. Svoje doprineseta dišeči adventni venček in prižiganje sveč. Adventni čas je čas obredov, ki v človeku prebujajo nekaj svetlega v pričakovanju prazničnosti. Božični prazniki – da jih bomo doživeli, se morajo uresničiti v srčiki naših osebnih noči. Adventni čas obredno vnaša temeljno sporočilo in izkustvo, ki ga človek potrebuje: v temo naših doživljanj se sklanja Bog kot Bližina. In ta Bližina ni teorija – je pomirjujoče izkustvo. Advent mi sporoča, da me Bog vedno znova išče v moji temi, moji nemoči, moji grešnosti. Bog želi biti sveto – svetloba v svetu.

- Za adventni čas v nasprotju s postnim nekako ne vemo najbolj, kako se pripravljati – ali se morda motim?
Temeljna težava je, da smo Slovenci zanemarili razlikovanje med lučjo in S/svetlobo. Svoje življenje si raje osvetljujemo s številno bleščavostjo, prižigamo številne luči, pozabili pa smo, da je to, kar je povezano s svetim –notranja Svetloba. Če si temo tega obdobja razsvetljujemo le z zunanjo bleščavostjo, lahko v sebi doživimo kontrast: notranjo nelagodnost.
Adventni čas nas želi pripeljati v razpoloženje nežnosti ob preprosti svetlobi, da bi se okrepili s Svetim. Ne samo v odnosu do Boga, ampak tudi v medsebojni bližini. Danes je treba zavestno odstranjevati motilce pozornosti, sredstva odtujevanja, in prižigati svetlobo. Zadostujeta že ena ali dve svečki. Zraven si privoščimo bližino tistih, ki so nam dragi, se posvetimo igrivosti, hudomušnosti, petju, pripovedovanju zgodb, molitvi. To nas notranje uravnovesi in izpopolni. Zdi se, da svet tava v izgubljenosti, ker smo prižgali preveč luči in zameglili svetlobo – ta je nevsiljiva in jo je potrebno poiskati v srčiki – v srčnosti do Boga in bližnjih. Tema doživljanj nas kliče k ponovni vzpostavitvi ravnovesja – k prebujenemu medosebnemu stiku. Vse, kar nas moti v zaznavi medsebojne bližine, bo potrebno bolj obvladovati, omejevati.

- Modrost naših prednikov o tem, kakšen odnos imeti do tega obdobja, je šla, kot kaže, v pozabo ...
Ja, delujemo, kot da ni zime, skozi celo leto se pričakuje, da smo enako aktivni. In če nismo, imamo že kar slabo vest ...
Nismo pa aktivni v stvareh, ki ste jih našteli – v pogovoru in hudomušnostih ob mizi, v izražanju nežnosti drug do drugega, v namenjanju pozornosti drugemu itd. Raje pobegnemo pred ekrane tega ali onega aparata ...
To so novodobni nadomestki, ki so zasvojili mnoge. Kljub temu, da se k njim zatekajo kot k rešiteljem, pa jih notranje – srčno in duhovno – ne morejo potešiti. Te naprave ne prebujajo občutja objetosti, ne morejo nadomestiti potrebnega stika s sočlovekom, z Bogom, z naravo. Človek potrebuje dotik – živi stik. Objetost, sočutje, zaznavnost je tisto, kar nas samo po sebi krepi. Nadomestkov za to ni. Elektronika sama po sebi utruja naše živčevje, kot nadomestek za živ odnos pa povzroča občutek notranje praznine, osamljenosti in brezciljnosti.

- Kako vzpostaviti čas za živ odnos?
Zavestno se moramo odločati za sveti čas. V vsakem dnevu. Ta čas v družini nastopi, ko se družina po obveznostih zbere skupaj, da se načvekajo, da se predvsem med seboj zaznajo. Družinski, sploh zimski večeri so namenjeni prav temu. Čas meri, koliko nam je kdo dragocen. Upam, da nam niso dragocene elektronske naprave, zvezdniki televizijskih oddaj, ampak so nam dragoceni in so naši zvezdniki člani naše družine. Samo s časom, ko jim namenjamo pozornost, dokazujemo, koliko so nam pomembni. Čas je neizprosen merilec tega, koliko nam kdo pomeni. Če doma, popoldne in zvečer, raznim ekranom namenim dve uri časa; ali sem sposoben toliko časa nameniti tudi bližnjim? Če ne, se moram vprašati o vrednotah, predvsem pa o tem, kaj – kdo mi je resnično vreden, kdo je zvezda mojega življenja. V prihodnje bodo notranje zadovoljni, potešeni in umirjeni samo tisti, ki se bodo zavestno odločali za vrednote in za izkustveno bližino z domačimi, z Bogom in vsem, kar nas obdaja v stvarstvu. Samo živ stik poživlja.

- Ko govorimo o odtujenosti od doživljanja praznikov, se ne morem znebiti občutka, da nam nekdo krade pravo občutenje praznika, ker smo z njim nasičeni, še preden sploh nastopi. Zakaj smo pozabili, da je treba živeti iz vsebine praznika, da ga ne smemo izživeti že prej?
Vsiljivi bleščavosti se ne moremo izogniti. V ozadju je interes, kako trgovati na človeku. »Vse za dober biznis, vse za velik d’nar,« poje Adi Smolar. Vprašanje pa je – in tu smo svobodni –, ali bomo dopustili bleščavosti, ki nas odtujuje od bistvenega, priti tudi v obnebje največje intime – našega doma. Hodimo po ulicah bleščavosti, doma pa si moramo osvetlili tisto, kar je bistveno. Vprašanje je, ali se bomo pustili vleči za nos interesu kapitala ali pa bomo toliko spoštovali sami sebe in domačine svojega življenja, da bomo svoje domove osvetlili tako, da se bomo bolje videli in doživeli, ne pa da nas odvečnosti zaslepijo in odtujijo.

Kaj vam pomeni vera?
Vera je pomirjajoče izkustvo. Ne samo duhovno, ampak preko zakramentov tudi oprijemljivo izkustvo Boga na dotik.

Kaj vam pomeni poklic (kariera)?
Duhovni poklic doživljam kot spokojnost, ker v njem uresničujem poslanstvo svojega življenja.

Kaj vam še predstavlja izziv?
Teh je veliko. Če Bog želi, da jih uresničim, mi bo moral nameniti še kar nekaj let življenja.

ERJAVEC, Matej, Karel Gržan (Moj pogled). Ognjišče, 2016, leto 52, št. 12, str. 68-70.

* 22. november 1914, Vrhnika, †? junij 1945, Teharje

Leta 1994 je pri Celjski Mohorjevi družbi izšla knjiga Palme mučeništva; tedanji ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar je v svoji kratki spremni besedi zapisal, da je “bila sestavljena in izdana predvsem v blag spomin našim duhovnikom, ki so končali svoje življenje v tako različnih okoliščinah in so tako odlično izpričali zvestobo svojemu narodu. Ne bi bilo prav, če bi nanje pozabili. Že skoraj pol stoletja je, kar so nas zapustili. Več desetletij se jih na ta način nismo mogli spomniti. Naj vsaj zdaj veje iz te knjige globoko spoštovanje do njih in njihove žrtve.” Med duhovniki, redovniki redovnicami in bogoslovci ter nekaterimi krščanskimi laiki, katerih kalvarija je v knjigi opisana, je tudi France Kunstelj, mlad, goreč duhovnik in obetajoč pisatelj. Njegovo življenje se je končalo s krvavo žrtvijo v komunističnem uničevalnem taborišču Teharje. Njegovo književno delo je bilo do leta 1990 prepovedano, njegovo ime zamolčano. Iz pozabe ga je ‘priklical’ literarni zgodovinar France Pibernik; pripravil je izbor njegovih del (črtic, novel), ki so izšla v knjigi Luč na mojem pragu (Mohorjeva družba, Celje 1994).

MIKALO GA JE GLEDALIŠČE, POSTAL JE DUHOVNIK
Rodil se je 22. novembra 1914 na Vrhniki v kmečki družini s skromno posestjo: oče Jakob je za družino z osmimi otroki služil kruh na žagi, mati Ana pa se je ubadala s kmečkim delom. France je bil v otroških letih pastirček, pomagal je pri kmečkih delih. Že tedaj je čutil posebno veselje do igre in odra, kar je izpovedal v avtobiografskem zapisu Igra življenja. Kljub revnim dohodkom so starši Franceta poslali v šole v Ljubljano. Eno leto je bil na državni klasični gimnazijo, potem pa vse do mature na škofijski gimnaziji v Šentvidu. Šolo je zlahka zmagoval, zato se je veliko posvečal izvenšolskim dejavnostim. Veliko je pisal, ukvarjal se je tudi z gledališčem, ki je bilo njegova velika ljubezen. Po maturi junija 1935 ga je srce vleklo v svet gledališča, vendar se je po treznem premisleku odločil za vstop v bogoslovje. V prvem letniku je bil nekoliko zamorjen, ob zgledu pisatelja Finžgarja, katerega je obiskoval kot sodelavec pri Mladiki, je spoznal, da mu duhovniški poklic ne bo onemogočil pisateljskega in gledališkega dela, pa se je sprostil in se dejavno pripravljal na duhovniški poklic. Mašniško posvečenje je zaradi vojne prejel predčasno, na cvetno nedeljo, 6. aprila 1941, ko so tuje vojske napadle Jugoslavijo. Novo mašo je imel na Vrhniki 20. aprila; za pridigarja si je izbral Finžgarja, ki pa ni tvegal priti na Vrhniko. Po novi maši ga je škof Rožman poslal za kaplana v Mirno na Dolenjskem, kjer je deloval med mladimi in se je uveljavil kot odličen cerkveni govornik. Kmalu so se v Mirenski dolini pojavili partizani. Neki večer so odpeljali Kunstlja s seboj in ga vso noč zasliševali, vendar so ga naslednji dan izpustili. Imel je srečo, saj so partizanski likvidatorji samo v letu 1942 v Ljubljanski pokrajini pobili 17 duhovnikov. Zaradi varnosti se je umaknil v Ljubljano.

“KAKRŠEN JE ČLOVEK, TAKA JE NJEGOVA BESEDA”
Njegovi pisateljski začetki segajo v višje razrede gimnazije v Šentvidu, ko je v internem listu Domače vaje objavil več svoji črtic, ki spominjajo na njegovega vrhniškega rojaka, največjega slovenskega pisatelja Ivana Cankarja. »Osebe in dogajanja je našel v domačem okolju,« piše France Pibernik, »našel je tiste male ljudi, ki jih je življenje postavilo ob stran in ogoljufalo tudi za drobne stvari, slikal je njihovo življenjsko stisko, brezizhodno revščino .... Rad se je ustavljal ob otroškem doživljanju vsakdanjika, ob mladostniku in njegovih problemih, tudi dekliškem svetu, in skozi drobne prigode kazal na socialne krivice.« Leta 1936 se je začelo njegovo izredno rodovitno literarno ustvarjanje. Takrat je bila v ljubljanskem bogoslovju močna literarna skupina: France Kunstelj, Jože Cukale, Viktor Zorman, Tone Polda, Janez Kmet, France Lokar, Karel Mauser. Izdajali so rokopisni list Mlada setev. Urejal ga je France Kunstelj, ki je v enem od uvodnikov zapisal: »Kakršen je človek, taka je njegova beseda: pomlad v srcu, ljubezen v duši, sonce in toplota v besedi.« To se odraža v vsem njegovem pisanju. Pogosto se je dotaknil problemov podeželskih delavcev, ki so imeli delo od danes do jutri, poglabljal se je v svet telesno in duševno prizadetih, ki pa so duhovno bogati. Objavljal je v Mentorju, Dom in svetu, Mladiki in v drugih katoliških listih. Zadnja je bila objavljena njegova novela Na Stopah v Slovenčevem koledarju 1944. Zdi se, da je njegova literarna zapuščina izgubljena. Njegovo leposlovno delo je v knjižni obliki izšlo samo v zdomstvu. Leta 1975 je v Argentini izšel izbor njegovih črtic in novel pod naslovom Butara. Podoben izbor je končno izšel pri nas pod naslovom Luč na mojem pragu (1994).

“PRIPRAVLJEN SEM SE DAROVATI KRISTUSU”
Tako je v svoji prošnji za sprejem v ljubljansko bogoslovje zapisal abiturient France Kunstelj. Gotovo si ni predstavljal, kakšno bo to darovanje. Leta 1942 se je pred grožnjo partizanske likvidacije iz Mirne umaknil v Ljubljano, se naselil v trnovskem župnišču in se, da ne bi izgubljal časa, vpisal na slavistiko. Po naročilu škofa Rožmana je leta 1943 šel v Rim v karitativni akciji. Po vrnitvi je bil nastavljen kot vojaški kurat za domobransko postojanko Mirenske doline, dejansko pa je to službo opravljal v Rovtah nad Logatcem. »Na svojem novem mestu je uporabil vse svoje zmožnosti, da je znal ustvarjati dobro voljo.« Z domobranci, slovensko narodno vojsko, se je maja 1945 umaknil na Koroško, pa je bil z njimi iz Vetrinja vrnjen v trpljenje in smrt. Tisti, ki se jim je osrečilo pobegniti iz Teharij ali so ostali živi, so povedali, kako so se nad njim znesli rdeči rablji. Ko je sotrpinom, ki so jih vodili v smrt, z znamenjem križa dajal odvezo, zakrament Božjega usmiljenja, so spoznali, da ja duhovnik. Kot obsedeni so zarjuli: “Čakaj, hudič, ti bomo že pokazali!” Odgnali so ga v bunker, od koder so ga nato privlekli z zdrobljenimi prsti, iz zapestja mu je tekla kri. Kljub temu je z razmesarjeno desnico še vedno delil odvezo svojim sotrpinom, obsojenim na smrt. Svojemu duhovniškemu poslanstvu je ostal zvest do konca kljub zverinskemu mučenju. To pričevanje vere se je dogajalo neznanega dne meseca junija leta 1945. »Kunstljevo truplo leži pod nasutimi plastmi industrijskih odpadkov, ki naj bi prikril sramoten zločin nove oblasti, ki je prihajala v imenu tako imenovane svobode« (France Pibernik).

ČUK, Silvester. France Kunstelj (1914-1945). (Obletnica meseca), Ognjišče, 2014, leto 50, št. 11, str. 48-49

Medtem ko pišem ta prispevek, od časa do časa preverim telefon, pogledam, kaj je novega na Facebooku, ter v primeru da naletim na kakšno dobro objavo, odtavam na njeno izvorno spletno stran. Ker pri meni nobeno opravilo ne poteka brez glasbene spremljave, na Youtubu nenehno iščem nove skladbe, primerne trenutnemu razpoloženju. Seveda tudi sproti preverjam in odgovarjam na elektronsko pošto. Prepričan sem, da ste tudi vi, ki sedaj berete ta prispevek, pozorni na obvestila, ki se pojavljajo na vašem telefonu. Nikakor se jim ne morete upreti in ko enkrat popustite skušnjavi ter s prstom pričnete podrsavati preko aplikacij, bom lahko srečen, če vas temeljiti pregled novic o tem, kaj počnejo vaši prijatelji, ne bo odnesel v globine svetovnega spleta, ampak se boste vrnili nazaj k branju tega besedila. Ne, z mano ni nič narobe, niti ne z vami. Opisano početje je namreč realnost našega vsakdana, saj (baje) živimo v dobi motenj..

DOBA MOTENJ
Živimo v obdobju, katerega ključni element so informacijsko-komunikacijske tehnologije (IKT), z njihovo pomočjo namreč počnemo dobesedno vse. Vstopile so na področje dela, prostega časa ter izobraževanja, skratka IKT so pomemben element norm in običajev, ki določajo naš vsakdan. Zaradi tega smo družbi, v kateri živimo, dodali pridevnik informacijska, čeprav nekateri zanjo raje uporabljajo pridevnik motilna. Med slednjimi prevladuje prepričanje, da IKT s svojim delovanjem zgrabijo našo pozornost, nato pa jo razpršijo naokrog, ker nas bombardirajo z velikim številom impulzov, kot je to predstavljeno v uvodnem odstavku na mojem primeru. Takšno početje je nedvomno izčrpavajoče. Lotimo se določenega opravila in ga vedno znova prekinjamo, velikokrat se celo zgodi, da se ne vrnemo več nazaj, da bi ga dokončali. Praktični primer, ki ga doživljamo vsak dan, je že to, da nam sredi živahnega pogovora zazvoni telefon. Prvič, zmoti pogovor, in drugič, v veliki večini primerov damo prednost klicu, ne sogovorniku, ki ga imamo pred seboj. S tem se pogovor prekine in le redkokdaj se vrne v stanje prejšnje dinamike.

NOV POJAV?
Simultana uporaba več aplikacij ali IKT ter posledično cefranje pozornosti na številne strani ima pomembno vlogo v življenju današnjih posameznikov vseh starosti. Motnje pozornosti oziroma koncentracije niso več težava zgolj nekaj ljudi, ampak se jih tako v poljudni, kot strokovni literaturi predstavlja kot težavo, ki ima vedno večje razsežnosti. Vprašanje je, ali gre za nov fenomen, značilen zgolj za današnjo družbeno obliko, ali je to nekaj, kar nam je poznano že iz bolj ali manj oddaljene preteklosti. Kot ugotavljajo evolucijski antropologi, je bilo skozi zgodovino hitro preusmerjanje pozornosti bistvenega pomena za preživetje ljudi. Po eni strani je omogočalo umik pred potencialnim plenilcem, po drugi pa večalo možnost, da je človek uzrl hrano. Kot pravi Nicholas Caar v knjižni uspešnici Plitvine, je bilo za človeka branje prvi nenaraven miselni proces, ki je zahteval dolgotrajno nemoteno namenjanje pozornosti zgolj enemu (statičnemu) predmetu. Bralci so namreč morali izučiti možgane, da se ne menijo za dogajanje v okolici in se uprejo potrebi po namenjanju pozornosti drugim impulzom, ki so prihajali iz okolice.

Za vse nas, ki se med delom na računalniku ne moremo odpovedati sprotnemu pregledovanju različnih spletnih strani, so na voljo tudi aplikacije z zgovornimi imeni (SelfControl, Freedom, Anti Social, StayFocused, Focus ...), s katerimi lahko za določen čas blokiramo tovrstne motilce, da v miru opravimo svoje delo.

LENARČIČ, Blaž. (Učinki informacijsko-komunikacijske tehnologije), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 11, str. 80-81.