Draga Emilija!
V septembrski številki revije Ognjišče je bilo v rubriki Pismo meseca objavljeno tvoje pismo. Pisala si o odnosu matere do tebe in o tem, kako doživljaš in ne razumeš njenega vedenja, ki je po tvojem mnenju nezdružljivo z dejstvom, da hodi k spovedi in obhajilu. Ob tem si se spraševala tudi, kako Bog to spremlja in zakaj takšna dejanja (in še druge krivice, bolečine) dopušča. Na kar nekaj odprtih tem si dobila lep in jasen odgovor gospoda Boža Rustje, sama pa sem čutila, da bi ti želela dodati še naslednje:
Tvoje pismo je kratko, a močno zgovorno. Čutiti je, kako te boli mamino vedenje do tebe – grožnje, udarci, poniževanje, kar te povsem poniža, razvrednoti, polni z jezo in žalostjo, te oddaljujejo od mame in v tebi gradi občutek manjvrednosti. A materino vedenje ni pokazatelj tvoje napačnosti ali tega kako veliko napako si naredila, temveč je način izražanja stiske, v kateri se ona znajde. Ob tem pa moramo jasno priznati, da je takšno izražanje stiske neprimerno – nasilje in poniževanje nikoli ne najde pozitivnega odziva in ne gradi varnih odnosov, kaj šele, da bi omogočalo prostor otrokovega/mladostnikovega zavedanja in popravljanja napak, iskanja pravilnejših, bolj smiselnih in funkcionalnih poti ... torej uspešnega učenja.
Gospod Rustja v odgovoru na koncu navaja, “ ... starševska ljubezen ni v tem, da otrokom vse dovolijo. Ker jim želijo dobro, jih opomnijo, ko delajo narobe, da jih vzgajajo k dobrem, tudi takrat, ko otrokom ni lahko.” Temu ne gre oporekati. Starši v svojem bistvu želijo lastnim otrokom dobro – tako v situacijah, ko otroci ravnajo prav ali ko ravnajo narobe. A se pri tem premalo zavedamo, da je uspešnost otrokovega učenja odvisna tudi od tega, kako se bodo starši odzvali na otrokovo napako – na način, da bodo otroci ob starševskem odzivu občutili odrinjenost, neprimernost, neljubljenost (in s tem še večjo stisko, ki jo zaradi napake že sami po sebi občutijo), ali tako, da bodo otroci ob starših lahko pomirili svojo stisko (ki je vodila v napačno ravnanje) in skupaj z njimi razmislili o napaki? Ob prvem načinu se bo otrok začel starša bati, saj bo čutil več strahu ob staršu kot ob napaki. To otroka prisili v skrivanje, izkrivljanje resnice ipd., da o medgeneracijskem prenosu nasilja sploh ne govorimo. Drugi način bo omogočil, da bo otrok starša doživljal kot varno zavetje, kjer je dovolj varno razmišljati tudi o svojih slabostih in le-te z njihovo podporo, nasveti in pomočjo popravljati/spreminjati.
Tudi Jezus je kot otrok počel stvari, ki Mariji in Jožefu sprva niso bile po godu – na primer, ko je na romanju ostal v shodnici in sta starša na poti domov ugotovila, da njunega sina ni. Koliko strahu sta takrat čutila, si lahko samo mislimo. Ko sta se vrnila ponj, je Marija ob sinu izrazila stisko, da je sin vedel, da gre za resno dejanje, a na dostojen način, brez poniževanja, zaničevanja z nasiljem, brez groženj.
Draga Emilija, v pismu se (iz otroških/mladostniških oči) upravičeno vprašaš, kako mama hodi k maši, prejema sveto obhajilo in opravlja sveto spoved, med tem ko temeljne Jezusove oporoke, naj živimo v medsebojnem miru in ljubezni, ne zmore živeti med tistimi, ki so ji najbližji, so od njenega odnosa najbolj odvisni in si ob njej gradijo temeljno življenjsko osebnostno držo. Pravzaprav bi tvoje izpraševanje lahko prevedli v vprašanje, zakaj me udarja, rani in ponižuje nekdo, ki bi me naj imel najraje, me varoval kot punčico svojega očesa, saj sem sad njegovega telesa? V otrokovih očeh je to zares veliko neskladje, kot tudi sama navajaš. In ker je tvoja bolečina ob njenem ravnanju tako velika, je težko pomisliti na pozitivne vidike obiskovanja svete maše in zakramentov. Morda mama pri maši in zakramentih išče podpore in moči, da bi več zdržala, kadar jo popade jeza, da bi razvila drugačno materinstvo, kot ga je kot deklica bila deležna sama ... ne vem, to je samo eno izmed mnogih možnosti. A kakorkoli predvidevam, je dejstvo, da mamino vedenje odraža njeno stisko, njen notranji svet in ta notranji svet naravno najgloblje nagovorite otroci in mladostniki. Kako bo mama ravnala s svojo stisko, kakšno razmišljanje in vedenje bo takrat izražala, pa se je naučila predvsem ob svojih starših. Ali morda poznaš mamino zgodbo odraščanja? Kakšna je bila njena mama? Kako je njena mama ravnala s tvojo mamo? Kako ji je pomagala skozi stiske in ali je njene stiske sploh prepoznavala? Ali pa je hčerine stiske označila kot uporništvo, neprimernost, svojeglavost ... s ponižujočimi opazkami, morda udarci? Kako se je mama kot mladostnica počutila ob svoji mami?
Ugotavljanje, kaj tvoji mami prebuja toliko jeze, zahteva obširnejši pogovor. Vsekakor pa za čiščenje te jeze nisi ti primerno mesto. Morda v razmislek in spodbudo, da si v času notranje umirjenosti vzameš nekaj časa in najdeš besede za to, kar doživljaš in čutiš ob mami, očetu, kako doživljaš sebe v teh odnosih (vse to si lahko tudi zapišeš, da besede ne pobegnejo) in to deliš z mamo – kot pogovor ali v obliki pisma ... samo tako bo mama lahko spoznala, kaj se gradi v njeni hčeri, ti pa boš razbremenjena jeze in razočaranja, ki ju moraš nositi v sebi. Verjamem, da je to lahko precejšnje tveganje in zato terja kar nekaj poguma. A vedi, da v vsem tem nisi naredila nič narobe, čeprav si kot otrok in mladostnica morda naredila veliko napak. Materin način odzivanja je njena odgovornost in ta način vaju ne pelje v smeri povezovanja, učenja in polnega odraščanja. V osebni molitvi pa lahko prosiš za blagoslov, da bodo besede res prave, da boš ostala v sebi močna in boš zmogla predstaviti svoje doživljanje ter da bo mama zmogla slišati tvoje sporočilo.
Zato pogumno, kot to znate najstniki. Vse dobro ti želim.
Polona

Ognjišče, 2018, leto 54, št. 10, str. 40-41.

Kategorija: Pisma

* 15. marec 1867, Begunje pri Cerknici, † 5. oktober 1938, Ljubljana

»Pred vsem vedi, da mora profesor ne le poučevati, ampak tudi vzgajati, to je razvijati, krepiti mora v učencu vse zmožnosti: umstvene in nravne, voljo, srce in glavo, da bo na tem svetu koristen ud človeške družbe in da doseže tudi svoj večni namen. Ali ni to res vzvišen poklic? Zato pa mora imeti bodoči profesor čist namen. Kdor postane profesor samo zato, da si služi kruh, ali pa, ker si obeta prijetno življenje, on ni pravi profesor, ampak – najemnik.« Te misli so iz pisma očeta, učitelja na Notranjskem, sinu Ivanu na Dunaj, ki se odloča za profesorski poklic. S tem pismom se konča vzgojna, avtobiografska povest v pismih Vzori in boji pisatelja duhovnika Jožeta Debevca, ki je kot dolgoletni gimnazijski profesor ta načela uresničeval. Iz pisem, ki jih dijak Ivan (pisateljev drugi jaz) pošilja očetu in vrstniku Josipu v Novo mesto, spoznavamo vzdušje med narodno zavednimi slovenskimi dijaki v drugi polovici 19. stoletja. V našo kulturno zgodovino se je zapisal kot avtor prvega slovenskega prevoda celotne Dantejeve Božanske komedije, bisera svetovne književnosti.

"PROFESOR MORA IMETI LJUBEZEN DO MLADINE”
»Poučeval je jezike. Vsi njegovi nekdanji učenci zatrjujejo, da je bil med najboljšimi učitelji, kar so jih imeli,« je v otroškem listu Vrtec zapisalo hvaležno pero ob njegovi smrti. »Znal jim je s svojim zanimivim poučevanjem vzbuditi ljubezen do predmeta in je hkrati s svojo dobroto pridobil tudi njihova srca.« Rodil se je 15. marca 1867 v Begunjah pri Cerknici. Po očetovi in ljudski šoli v rojstnem kraju je desetleten odšel v Ljubljano. Zaradi bolezni je zamudil sprejemne izpite za gimnazijo, vendar je bil po uvidevnosti vodstva sprejet. Po maturi leta 1887 je odšel na Dunaj študirat klasično in slovansko jezikoslovje, a že naslednje leto je vstopil v bogoslovje v Ljubljani. Po mašniškem posvečenju leta 1890 je deloval kot kaplan na Breznici, zatem v Trnovem v Ljubljani ter študijski prefekt v ljubljanskem bogoslovju. Kot gojenec Avguštineja na Dunaju je študij teologije kronal z doktoratom. Na univerzi v Gradcu se je z diplomo iz klasičnega in slovanskega jezikoslovja usposobil za srednješolskega profesorja. Poleg klasičnih jezikov je poučeval tudi slovenščino, ki je bila njegova velika ljubezen. Najprej je bil suplent v Ljubljani, nato profesor v Kranju, od leta 1910 do upokojitve (1924) pa na klasični gimnaziji v Ljubljani. Med njegovimi dijaki je bil tudi Jakob Šolar, poznejši duhovnik in ugleden slavist, ki so se mu vtisnile v spomin “vse tiste prelepe ure, ko smo ob njegovi besedi goreli od navdušenja za lepoto in pozabili, da smo v šoli”. Mlade je vzgajal tudi s pisano besedo v Mentorju, Domu in svetu (dvakrat, 1919 in 1937, je bil njegov urednik), zlasti pa s svojo knjigo avtobiografskih pisem Vzori in boji. Njegova življenjska pot se je iztekla 5. oktobra 1938 v Ljubljani.

ZA VZORE SE JE TREBA BOJEVATI
Vzgojna povest Vzori in boji, ki je izhajala v Domu in svetu v letih 1896–1897, v knjigi pa leta 1918, podrobno spremlja gimnazijska leta dijaka Ivana do odhoda na dunajsko univerzo. “Mlado Ivanovo srce ves čas teži za vzori, zlasti za dvema, vero in domovino ..., a za vzore se je treba bojevati ... Zato naslov Vzori in boji,” beremo v uvodu (Odkod in kam). Zelo je poudarjena zvestoba Bogu in veri ter ljubezen do domovine. Sedmošolec Ivan piše očetu, da so ustanovili društvo ‘Pobratimija’ in si zadali naloge “buditi si med seboj narodno zavest, vaditi se v lepi naši materinščini, uriti se v govorništvu, izobraževati se v pisateljevanju in kritiki, pripravljati se sploh za družabno in socialno življenje”. Povest je dragocena kulturna slika ljubljanskega dijaškega življenja v osemdesetih letih. Prikazuje tedanjega gimnazijca, navezanega med letom na šolo, o počitnicah pa potujočega po deželi, njegova spoštljiva srečanja z vzorniki: Levstikom, Jurčičem in Gregorčičem. Že omenjeni Jakob Šolar je ob Debevčevi sedemdesetletnici (1937) zapisal, da “njegova avtobiografska dela sodijo med odlične literarne stvaritve”, ker lepo predstavlja pisemsko obliko kot pri nas zapostavljeno literarno vrsto. »Za dr. Debevca je ta knjiga značilna prav v vseh pogledih: vsa njegova osebnost, vse njegove ljubezni in zoprnosti so nam podane ... Njegova moč je v prijetnem zaupnem kramljanju, ki je pismu bistveno. Iz pisem ti odseva živo čuteč, estetsko izobražen človek, ki mu je umetnost, zlasti literarna, vir neprecenljivih duhovnih užitkov.« Z isto leposlovno tehniko je v nadaljevanju z naslovom Do zmage (1901–1902) slikal življenje slovenskih visokošolcev na Dunaju, a ne več s tako živimi barvami. Pisal je tudi raznovrstne knjižne razprave, kritike in ocene.

NJEGOVO ŽIVLJENJSKO DELO – PREVOD DANTEJA
Najpomembnejše delo Jožeta Debevca je prvi popolni slovenski prevod Dantejeve Božanske komedije (Divina Commedia), ki ga je z večjim presledkom prinašal Dom in svet od 1910 do 1925. Ob koncu prevoda je v tem listu pojasnil, zakaj in kako se je lotil prevajanja tega nadvse zahtevnega besedila. Spraševal se je: »Ali naj imamo prevod zato, ker jih imajo že vsi drugi narodi, tudi skoraj vsi slovanski? Ali naj s prevodom samo to dokažemo, da je naš jezik prav tako zmožen za izražanje najvišjih misli kakor drugi? Ne tajim, nekoliko sta vplivala name tudi ta dva razloga; vendar zadnji in najgloblji je bil ta, da bi bil – kakor pri drugih narodih – prevod kažipot v deželo duhov.« Dobro se je zavedal, da bi pesnika moral prevajati pesnik in občudoval je Župančičev prevod dveh spevov Pekla. »Ker se ni lotil prevoda noben pesnik, ne preostaja drugega, kakor to, da vzame nase to ogromno delo kak suhoparen filolog.« Prevajal je tako, da je vsak spev najprej čim bolj natančno in razumljivo prestavil v prozo, šele potem je iskal pravo pesniško obliko. Njegov prevod je bil ‘raztresen’ v trinajstih letnikih Doma in sveta. Dobro se je zavedal: »Dokler ne izide v knjigi, ga ni.« Hkrati pa se je vprašal, kdo bi to knjigo bral. »Ne tajimo: le majhno število, morda te-le tri vrste izbrancev: tisti, ki ljubijo družbo velikih duhov iz preteklosti; tisti, ki vedo, da dela velikih mož niso nič drugega kakor izraz njih trpljenja, in morda tisti, ki žele človeštvu srednjega veka pogledati v dno duše.« Pred nedavnim umrli pesnik in pisatelj Andrej Capuder, mojster drugega prevoda celotne Dantejeve Božanske komedije (Založba Obzorja, Maribor 1972), je Debevčev jezikoslovno zvesti prevod, na katerega so se naslanjali kasnejši prevajalci (Debeljak, Gradnik), pohvalil s krščanskim “Bog ti plačaj!”

ČUK, Silvester. Jože Debevec(1867-1938). (Obletnica meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 10, str. 42-43

Kategorija: Obletnica meseca

Oktobra se začne akademsko leto, ko odprejo vrata fakultete ter sprejmejo študente, da si bodo nabirali novo znanje. Tako vam v tokratnem Ognjišču predstavljamo dr. Roberta Petkovška, dekana teološke fakultete. V tej številki Ognjišča odmeva tudi razkritje pedofilske afere v Ameriki. O tem problemu v Ameriki, pri nas in po svetu smo se pogovarjali z dr. Andrejem Nagličem, članom ekspertne skupine za reševanje spolnih zlorab. Ista tema odmeva tudi v našem komentarju.

Oktober je posvečen molitvi rožnega venca. Na voljo imamo drobno knjižico Rožni venec s podobami (cena samo 2,90 €). Njena preprosta vsebina se je že doslej zelo priljubila bralcem. Prav tako je še na voljo dvojni CD Rožni venec (cena samo 12,52 €). V naših trgovinah pa si lahko nabavite najrazličnejše vrste rožnih vencev, od klasičnih do modernejših oblik.

Tema meseca v mladinski prilogi je bioetika, v kateri pisci odgovarjajo na pereča vprašanja o etiki, ki jih je prinesla sodobna tehnologija. Tako prilogo priporočam v branje vsem, ki bi radi poglobili svoje vedenje o splavu, umetni oploditvi, evtanaziji, kloniranju ... in našli krščanski pogled na ta izredno občutljiva sodobna vprašanja.

V tiskarno smo oddali knjigo Jožefmarije Escrivája de Balaguerja Kovačnica. Knjigo so prvič izdali leta 1987 in je je bilo do zdaj natisnjenih več kot 400.000 izvodov v petnajstih jezikih. Več o knjigi si lahko preberete na str. 114. Pri Ognjišču sta doslej izšli že dve knjigi istega avtorja: Pot in Brazda. Pisec knjig je bil ustanovitelj papeževe osebne prelature Opus Dei, ki letos praznuje 90-letnico ustanovitve in 15-letnico prihoda v Slovenijo. O njej ste gotovo že marsikaj slišali in prebrali. Mnogi jo imajo za skrivnostno in trdijo, da v zakulisju obvladuje mnoge vzvode cerkvenega, pa tudi finančnega, gospodarskega in političnega življenja. Zato se je naš sodelavec odpravil na obisk v njihov ljubljanski center, da bi odstrl te skrivnosti in prikazal njihovo delo.

Prav tako oktobra izide knjiga Petra Milloniga Zasidran v veri. Gre za svojevrstna razmišljanja o veri, ki jih je napisal uspešen poslovnež, vpet v sodobno življenje, ne pa teolog ali redovnik. Z njimi nas v svojevrstnem slogu – zagotavlja, da daleč od pridigarskega – vabi k razmisleku, ki potem lahko usmerja naše življenje. Več o knjigi na str. 114.

Izid posebnih Svetopisemskih domin napoveduje, da se pri naši založbi pripravljamo na konec leta z Miklavževimi in božično-novoletnimi obdarovanji. Kot že sam naslov Svetopisemske domine pove, gre za igro, s pomočjo katere bodo lahko otroci spoznavali sporočilo Svetega pisma. Tudi zato igra vsebuje knjižico s svetopisemskimi zgodbami.

Svetopisemske domine so samo ena od novosti in ena od ponudb, ki jih bomo predstavili v Miklavževemu katalogu in ga bomo dodali novembrski številki Ognjišča. Vemo, da nekateri radi kupujete darila za obdarovanje pri naši založbi (nekateri to tudi radi naredite dovolj zgodaj), zato vas že sedaj vabimo, da si ogledate naš katalog in v njem izberete darila (med njimi bo tudi bogata ponudba jaslic), ki bodo tudi duhovno obogatila vaše obdarovance. Za župnijske urade in druge katoliške organizacije pripravljamo posebno ponudbo, a o vsem tem več v prihodnji številki.

 RUSTJA, Božo. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 10, str. 4.

Kategorija: Beležnica

»Če bi vprašali povprečnega človeka, bi med konji in jahanjem postavil kar enačaj,« začne najin pogovor izr. prof. dr. Klemen Potočnik, ki se s konji ukvarja že od malih nog. V naslednji uri, ki jo preživim na Katedri za znanost o rejah živali, ki je del Oddelka za zootehniko na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, izvem številne zanimivosti o konjih, med drugim tudi, kako se z njimi komunicira, kako poteka njihova vzreja in kakšni so varnostni ukrepi pri delu z njimi.

»Konj je udomačen drugače kot druge domače živali, saj je bila njegova vloga drugačna,« mi pove Klemen Potočnik, ko mi predstavi različna področja, kjer se danes uporabljajo konji. In, seveda, to ni zgolj jahanje. »Konje uporabljamo za dirke z vpregami (kasaštvo) in pod sedlom (galoperstvo), potem so tu še različna tekmovanja: dresura, preskakovanje zaprek, polo ... Najbolj množično pa konje uporabljamo za rekreacijo, tako za jahanje kot v vpregi.« Veliko pasem je v preteklosti pomagalo tudi pri kmetijskih delih in spravilu lesa, danes pa se vse bolj ceni zdravilno kobilje mleko. Moj sogovornik omeni, da tako odraslim kot otrokom koristi tudi že samo druženje s konji.

BOLJ KOT GLAS JE PRI VODENJU POMEMBNO TELO JAHAČA
»Kadar konj ne naredi, kar želimo, je vzrok pogosto v napačni komunikaciji med nami: ne razumemo se,« mi razloži Klemen in nadaljuje, da so pri jahalnem konju ključna dejstva rok, nog in teže jahača. Pri tem poudari, da je pravilen izraz za vodenje konja dejstvo in ne ukaz. »Z rokami preko vajeti in brzde delujemo na konjev gobec. Če na primer potegnemo vajeti nazaj, se konj ustavi. Noge pritiskajo na konja bočno na prsni koš. Uporabljamo jih kot pomoč pri zavijanju in spodbujanju konja.« Pomembna je tudi jahačeva teža oz. kam svojo težo prenesemo, kar moj sogovornik slikovito ponazori: »Na gugalnici lahko s svojo težo gibanje ojačujemo ali ga zmanjšujemo, da se na koncu ustavimo. Podobno je pri jahanju, kjer s svojo težo ojačamo gibanje, zadržimo konja in uravnavamo smer.« Torej, če se bomo nagnili bolj na levo, bo to za konja znak, da zavije levo. Če se bomo nagnili naprej, pa bo konj pospešil. »Pri dobri komunikaciji med jahačem in konjem so dejstva minimalna,« izpostavi Klemen. »To pomeni, da bolj kot se konj odziva na manjša dejstva, boljša je komunikacija med njim in jahačem.« Kaj pa naš glas, me zanima. Najbrž niso pomembne besede, ampak ton glasu, ugibam dalje, ko si v mislih že rišem slike Divjega zahoda in kavboje na konjih. Predavatelj številnih predmetov o konjih odkima in mi pojasni, da se glasovna komunikacija uporablja le pri vožnji z vprego, pri jahanju pa ne.

NAJBOLJ NEVARNO JE STATI DVA METRA ZA KONJEM
Konji zaradi svoje velikosti marsikomu vzbujajo strah, za­to Klemna povprašam, kakš­na so varnostna navodila za delo s konji. »Za svojo varnost moramo dobro poznati fiziološke lastnosti konja, še posebej vida, sluha in dotika. Konj je pašna žival in ima oči postavljene bolj na stran. To pomeni, da pred čelom, pod brado in za repom ne vidi, sicer pa ima panoramski pogled, kar pomeni, da vidi skoraj 360°.« Klemen svetuje, da se konja ves čas dotikamo, še posebej, ko smo v območju črnih con, kjer nas konj ne vidi. »Največja napaka pri varnosti je, če se konja bojimo,« izpostavi moj sogovornik in pojasni, da je to za konja znak, da je nekaj narobe, saj bi se moral konj (plen) bati človeka (plenilca) in ne obratno. »Če nas je strah, si konju ne upamo iti tik za repom, zato gremo dva metra za konjem. To pa je najbolj nevarno območje, saj lahko konj brcne zelo daleč. Bolj kot ima stegnjeno nogo, močnejši je udarec. Če pa stojimo tik za njegovim repom, nas lahko zgolj odrine.«

KAKO POTEKA VZREJA KONJ?
Klemen Potočnik se ukvarja s selekcijo in genetiko konj, predvsem poskuša izračunati, kakšne potomce lahko pričakujejo pri določenem konju. »Pri konjih imamo včasih odličnega žrebca, z odličnimi rezultati, potomci pa niso uspešni. Po drugi strani imamo tudi povprečne žrebce, ki imajo briljantne potomce,« mi pove moj sogovornik. Kako lahko torej vnaprej predvidimo, čigavi potomci bodo najhitrejši na dirkah? Nekatere genetske lastnosti se dedujejo, druge ne. Tisti del, ki se deduje, se strokovno imenuje aditivni genetski del. »Če imamo ustrezne podatke, lahko izračunamo, kolikšen je aditivni genetski del, ki se prenese na potomce. Temu rečemo tudi plemenska vrednost.« In še Klemnov namig za konec: »Če znate oceniti plemensko vrednost, lahko najdete dobrega in hkrati poceni plemenskega žrebca.«

- Od kod izvira vaše navdušenje za delo s konji?
S konji sem se srečal praktično ob rojstvu, saj sta jih imela tako moj ded kot oče. Konji so me ves čas zanimali. Že v otroštvu me je zanimalo, zakaj se pri nekaterih ljudeh konj odziva drugače kot pri drugih, zakaj pri nekaterih bolje opravi svojo nalogo kot pri drugih. Sam sem imel čut, dar za konje, zato sem imel z njimi vedno dobre rezultate in mislim, da se še danes dobro ujamemo.
- Ponavadi svoje sogovornike vprašam, če imajo kakšne neznanstvene hobije, a sklepam, da je pri vas delo tudi močno povezano z vašim prostim časom ...
Tako je. Jaz sem v prostem času kmet, saj imam manjšo ekološko kmetijo, kjer redim tudi konje. Poleg tega imam tudi podjetje, ki se ukvarja s prirejo in predelavo kobiljega mleka, upravlja pa ga moja žena. Moje primarne misli so sicer na fakulteti, kjer sem vpet v pedagoški proces in raziskovalno delo, a seveda pomagam tudi doma – povsod, kjer je treba.
- Kako vidite povezavo med vero in znanostjo?
Vera je zelo širok pojem. Po definiciji vera in znanost ne gresta zelo skupaj, ampak brez vere v rezultat, ne bi bilo nobene raziskave. Jaz verjamem, da ima to, kar razmišljam in delam, nek smisel, nek širši pomen.

ZAKAJ JE KONJE POTREBNO PODKOVATI?
Konji imajo na nogah kopita, ki so z zunanje strani preraščena z roževino. Kopito ves čas raste in je podobno našim nohtom. Čeprav hodijo v naravi konji brez podkev, je pri pogosti uporabi konj potrebno njihova kopita zaščititi. »Če vprežemo konja v voz ter se z njim vozimo po cesti, se bodo kopita hitro obrabila,« mi pove Klemen Potočnik. Asfalt namreč deluje kot brusilni papir. Sčasoma se roževina tako zmanjša, da se izpostavi oživčeni del kopita, kar konja pri hoji močno boli. Da se to ne bi zgodilo, se uporabljajo podkve. S čim pa se podkev pritrdi, sem radovedna. Izvem, da se za to uporabljajo posebni žeblji in da konja prav nič ne boli, ko mu pritrdijo podkev – podobno kot nas ne boli lakiranje nohtov. »Menjava podkev poteka na približno 8 tednov. Najprej se poreže roževina, potem se v kopitno steno (to je neoživčeni del kopita) zabije žeblje in se jih tako zakrivi, da se podkev pritrdi na kopito. To je za konja neboleče. Če bi konju šli blizu oživčenega dela kopitne stene, pa je to taka bolečina, kot če bi se mi zbodli pod nohtom. Takrat konj izmakne nogo.«

ŠOLN, Katarina. (Znanost in vera), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 9, str. 64-65.

Kategorija: Znanost in vera

priloga

p. Stanislav Škrabec in slovenski jezikoslovci

mladinska tema meseca

Bioetika

gost meseca

dr. Andrej Naglič

Preberite več: Oktober 2018

Kategorija: Kazalo

Pogovori z Brankom Cestnikom ob prihajajoči sinodi, 4. del

- V prejšnji številki sva končala pri potrošništvu – novodobnem skritem sovražniku, ki mlade razceplja, saj jih s svojo zunanjo ponudbo vleče v umetno ustvarjene želje in potrebe. V pripravi na sinodo mladih je ravno v tej točki velik poudarek, kako naj mladi v procesu iskanja svoje lastne poti prisluhnejo glasu Svetega Duha; kaj je njim lastno in kaj je njihova pot.
Ustvaril se je paradoks – po eni strani smo visoko individualizirana družba in se individualno zelo poudarja. To lahko vidimo v mnogih oglasnih sporočilih, ki nas nagovarjajo, da če želimo biti posebni, unikatni, naj uporabljamo ta in ta produkt, vozimo ta in ta avto. Poudarja se edinstvenost, nagovarjajo nas, kako bomo s to kozmetiko, s temi napravami izstopali, bili posebni. S tem pritiskajo na naš gumb enkratnosti, posebnosti. Po drugi strani pa smo v neki obliki novega kolektivizma. Gre za brezoblično maso, ki jo oblikuje potrošniški svet; ta svet gradi porabniški kolektivizem in hkrati ga v tej brezobličnosti izčrpava.
V glavnem vidimo, da danes le malokdo zna izstopiti iz te mase. Svež primer iz mojega okolja: McDonalds je na severu Celja odprl drive možnost – se pravi, da lahko z avtom prevzameš hamburgerje za na pot. Ko se je to zgodilo, so otroci in najstniki začeli jesti več te hrane, saj jo starši na poti iz Celja iz avta z lahkoto naročijo in pripeljejo domov. Da zdaj jedo več hitre hrane, je bilo zaslediti iz njihovih pogovorov. Ne gre za to, da bi spraševal, kaj jedo, temveč da je prišlo do tega, da so mladi med seboj ustvarjali razlikovanje, kdo je to pripeljano hrano dobil domov in jo jedel in kdo ne. Tisti, ki je še niso užili, so bili na udaru, češ kako to, da je še niste jedli, pa veste, kako dobra je itd. Pritisk potem naredi, da še tisti, ki jim je malo mar za tovrstno hrano, omahujejo v svojem prepričanju in navsezadnje zaradi pritiska okolice popustijo in gredo po tisti hamburger, da ne bodo črne ovce.
Kako malo je potrebno, da vsi kakor piščanci letijo v eno smer, kjer nekdo potrosi samo malo otrobov po tleh. Zanimivo je, kako se okoli navadnega prehrambenega produkta zasuče njihovo življenje, njihove želje in medsebojna hierarhija. Sprašujejo se in primerjajo, kdo vse je že dosegel to stopnjo življenjskih izkušenj, užitkov in kdo je še ni. V tem je potrošniškemu svetu uspel veliki met: prodrl je v duše ljudi in jih oblikuje, še posebej mlade.

- Kako pa je pri mladih s presojanjem glede tega? Jih lahko kako pomagamo oborožiti s kakšnimi orodji, da bi vseeno znali razločevati, kaj je v tem svetu umetno ustvarjena potreba, kaj je privlečeno za lase?
Človek bi v takšnem svetu moral imeti izoblikovan zelo močan občutek svoje edinstvenosti; ljubosumen bi moral biti na lastno svobodo. Na prejšnjem primeru to pomeni, da se vsak sam neodvisno od pritiskov in mnenj drugih odloči, če in kdaj bo šel v tisto restavracijo s hitro prehrano na hamburger, ne pa, ko nanj pritisne okolica ali reklame. Tudi reklame moramo jemati samo kot obvestila, saj moramo ohraniti toliko svobode, da neobremenjeno rečemo da ali ne. Ni greh početi nekaj, kar počne tudi večina okoli tebe, vendar naj odločitev za nekaj temelji na lastni presoji, če je to zame dobro, če to res želim, če to res potrebujem itd. Oblikovati si moramo prostor svobodne izbire in to mora biti cilj tudi pri mladih, če jih želimo duhovno oblikovati.

Nekateri mladi to imajo. Nekaj je takih, ki v uporniški fazi izstopijo iz te množičnosti, iščejo svojo identiteto v kakšnih drugih smereh, tudi v kakšni protestniški kulturi, čeprav te danes niso več tako močne, kot so bile pred desetletji.
Pri mladih opažam, da tisti, ki se jim potrošniški svet zagnusi, ki začutijo to brezoblično potrošniško maso in bi se radi dvignili nad njo, ne vedo, kam naj se dvignejo. In je tudi vprašanje, ali se v tej družbi sploh imajo kam dvigniti. Saj so povsod isti potrošniški vzorci: tudi v športu in kulturi. Nimajo močne vere, druge poti pa ne vidijo. Zaradi tega se lahko znajdejo v kakšnih depresivnih stanjih. Lahko imajo občutek izgubljenosti, kot da ne pašejo v ta svet, lahko se začnejo zapirati v svojo sobo, loti se jih družbena pasivnost ... Hvala Bogu, še vedno visoko cenijo domačo družino, ki jim še vedno nudi veliko podporo.

- Po čem pa mladi presojajo, kaj je prav in narobe? Ponudba je raznolika, v vsakem dnevu so lahko podvrženi raznim ponudbam, s strani sošolcev, prijateljev, širšega kroga, ki jih lahko spelje v to ali ono smer ...
Ob prejšnjem navajanju, da je zelo pomembna svoboda, je treba dati zraven še odgovornost. Odgovornost do lastne izbire in veščina razločevanj, presojanja. Presojanje se vedno odvija na ravni morale in zato se je treba vprašati, kakšna je bila moralna vzgoja mladih do tega dne. V moralni vzgoji je en absolutni prav in en absolutni narobe. Če smo pri mladih moralno vzgojo opustili in ni več tistega absolutnega prav in narobe, potem je vse vmes. Tako je vse to vmes stvar lastne interpretacije in je težko presojati. Presoja tako ne bo temeljila na absolutnem prav ali narobe, ampak se bo presojalo na podlagi lastnih želja. Zmagala bo želja in želja je potem tista, ki bo narekovala moralo. Pri mladih se to velikokrat zgodi: želja nadomesti vest. V smislu: ker si želim, je moralno prav, da to storim. Posameznik se tolaži s tem, da se mu zdi, da je do nečesa upravičen, da je vseeno naredil prav, ker si je tako želel in mu je bilo všeč. Ta vzorec se sedaj pogosto pojavlja.
Po drugi strani pa lahko na njihovih Facebook profilih zasledimo tudi veliko izvorne morale, kjer absolutno zavračajo neko zlo, nasilje – ampak to pride na plan takrat, ko se zgodi nekaj šokantnega. Potrebujejo nekaj, da jih strese – kot pri orehu mora trda lupina počiti, da pridemo do tega, kar je dobro. V taki situaciji vseeno pokažejo neko plemenitost. Recimo ob islamističnih atentatih je bilo na družbenih omrežjih s strani mladih veliko sočustvovanja z žrtvami, zavračanja nasilja, celo pozivanja k molitvi za žrtve.

-. Poglejva sedaj na osrednjo temo priprav na sinodo mladih, ki je v razločevanju in iskanju lastne poti. Kako si mladi danes predstavljajo svoje mesto v družbi, k čemu se čutijo, da so poklicani?
Pogosto si postavljajo vprašanje o tem, kaj bi radi bili v življenju. Veliko se ozirajo na svoje starše in se po njih zgledujejo; k temu spadajo tudi sorodniki, družinski prijatelji, torej ljudje okrog njih, po katerih si ustvarjajo želje o tem, kaj bi pa oni radi bili.
Bolj kot to, kaj si mladi želijo, vidim pomembno vlogo starejših pri razločevanju. Mladi potrebujejo vodstvo, pogovore in tukaj vidim največje pomanjkanje. Zlasti če v družini ni starih staršev, ki so po tradiciji odlični sogovorniki svojim vnukom. Če se vsaj starši pogovarjajo s svojimi mladostniki, je to vsekakor zelo dobro. Starši so nezamenljivi. Če pa starši ne opravljajo te pogovorne funkcije in če za mlade ni neke namenske debatne mladinske skupine, kot so bile včasih, potem so ti procesi lahko zelo zamegljeni. Tista leta, ko bi se oni morali pogovarjati, se poglabljati vase, ostanejo nekje na površini; v klapi običajno obveljajo stvari, ki so bolj frajerske in tudi ne pride do pravega razločevanja; tako mladi enostavno ne dajo te poti razločevanja skozi.
Če samo pomislim, koliko ur pogovorov je prejšnja generacija v mladinskih skupinah namenila temeljnim vprašanjem življenja, sobivanja, samoizgradnje. Smisel poklica, imeti družino in se poročiti, smisel aktivnosti v družbi, kaj bi rad od sebe v prihodnosti ... To so najstniki reševali med svojim 16. in 21. letom starosti. Danes teh trenutkov zelo manjka. Nekatere identitetne in moralne vozle rešujejo okrog 30. leta starosti.

- Zdi se, da živimo v času, ko se zelo bojimo narediti korak in nekaj izbrati. Tudi papež Frančišek pravi: »Kako lahko znova prebudimo veličino in pogum poglobljenih odločitev? Beseda, ki jo pogosto izrekam, je: tvegaj! Tvegaj! Kdor ne tvega, ne napreduje. ‘Kaj pa, če naredim napako?’ Hvala Bogu! Še večjo napako boste storili, če ne boste ničesar storili« (Govor v Vili Nazaret, 18. junij 2016).
Mlade je strah narediti korak, tvegati, ker se predvsem bojijo, da bodo naredili kaj narobe, ali še bolj, da bi izgubili blagostanje. Tudi na ustvarjanje svoje lastne družine gledajo na tak način, kot da bodo s tem izgubili svobodo. Ko jih vprašaš, kdaj se bodo poročili, ti zmeraj odgovorijo, da še ne kmalu, ker bi radi bili svobodni in uživali življenje. V tem lahko vidimo, da včasih celo ljubezen jemljejo kot ne-svobodo. Kot da družinska nežnost ni svoboda.
Strah je pri mladih precej prisoten. Strah jih je, da ne bi bili sprejeti, da ne bi uspeli, da ne bi bili dovolj lepi, pojavijo se jim neumni kompleksi. Veliko teh stvari nato rešuje najstniška klapa, če je v njej dobra klima, če ni zabredla v alkohol ali droge. V takšni klapi vlada medsebojno sprejemanje, je manj očitanja, tudi posamezniki z nižjo samopodobo se lahko v takšni družbi sprostijo. Problem je, da tudi vloga klape slabi, mladi so se porazgubili, so razbiti, so za računalniki. To nas lahko skrbi, ker to pomeni, da umanjka tudi tisti koristni del, ki ga je opravila klapa.
Včasih pa moramo pri teh procesih tudi počakati, da mlade življenje zagrabi v konkretnosti. V njihovi domnevi, teoriji se lahko ustvari neka zamisel, recimo, da v življenju ni treba trdo delati. Vendar jih potem življenje pogosto zagrabi in pripelje do odgovora, ki ga prej niso želeli videti ali slišati – in so pripravljeni trdo delati.

ERJAVEC, Matej. (Pogovor o sinodi mladih). Ognjišče, 2018, leto 55, št. 4, str 38-39.
[matej.erjavec@ognjisce.si]

Kategorija: Pogovor o ... sinodi mladih

Pred leti sem bil aktiven član spletnega foruma, kjer smo se srečevali oboževalci pokojnega glasbenika Randyja Rhoadsa. Člani foruma smo bili razpršeni po vsem svetu, kar pomeni, da se nikoli nismo srečali v fizičnem prostoru. Nekega dne nam je eden izmed članov zaupal, da se je znašel v težki finančni situaciji, zaradi česar nujno potrebuje dokaj visoko vsoto ameriških dolarjev. Med različnimi idejami, ki smo jih premlevali, da bi našli rešitev, se je pojavila pobuda, da bi člani foruma prispevali zneske po svojih zmožnostih in tako zbrali zahtevano vsoto. Ker smo bili med seboj zelo povezani in se tudi dobro poznali, smo bili takoj vsi za. Preko spletne aplikacije PayPal smo ustvarili poseben račun in v dveh tednih zbrali potrebno vsoto denarja. Podobnih zgodb o pomoči neznancem z interneta je veliko. Verjetno smo pomoč (specializiranih) spletnih skupnosti tudi sami kdaj iskali, predvsem v primerih, ko smo se prvič podali v nakup stvari, ki je nismo dobro poznali (npr. tekaške superge, športna ura, prenosni računalnik), zaradi velike ponudbe teh izdelkov na trgu pa nismo vedeli, kateri bi bil najbolj primeren za nas. Poleg tega se pogosto poslužujemo uporabe spletnih strani, ki jih ljudje prostovoljno ustvarjajo z namenom pomagati drugim, na primer z informacijami (Wikipedia), odgovori na vsa mogoča vprašanja (Quora) ali dajo na voljo najnovejše multimedijske izdelke (Partis). Večina uporabnikov interneta, se ne sprašuje, zakaj so deležni različnih vrst brezplačne pomoči, ko zanjo prosijo, ampak jo imajo kar za samoumevno.

VZAJEMNA IZMENJAVA POMOČI
Da bi razumeli motive, ki vodijo ljudi, da pomagajo neznancem na internetu, je potrebno najprej pojasniti pomen vzajemne medsebojne (recipročne) pomoči. Načelo vzajemnosti pravi, da vrnemo, kar dobimo od drugih. Povedano z drugimi besedami, če ti oseba A naredi uslugo, ji jo boš po vsej verjetnosti (nekoč) vrnil. Takšno delovanje posameznikov je univerzalni družbeni pojav, saj je vgrajeno v večino etničnih in kulturnih sistemov po vsem svetu. Glede na antropološke in sociološke študije ljudje dajemo, prejemamo in vračamo različne materialne in nematerialne darove z namenom, da bi utrdili medsebojno pripadnost, sodelovanje in povezanost, s čimer posledično gradimo skupnosti. Seveda gre v primeru vzajemnih odnosov na svetovnem spletu za ustvarjanje posebne vrste skupnosti, katere člani so med seboj fizično oddaljeni, vendar je med njimi ravno zaradi recipročnosti prisotna močna emocionalna povezanost.

USTVARJANJE (VIRTUALNE) SKUPNOSTI
Že od začetkov interneta je imelo pri njegovem ustvarjanju pomembno vlogo hekersko gibanje, ki ga je vodilo načelo, da morajo biti informacije brezplačno dostopne. Na podlagi tega lahko rečem, da je bilo delovanje hekerjev motivirano z nekakšno altruistično skrbjo, saj je bil cilj njihovega medsebojnega sodelovanja ustvarjanje vira, od katerega bi imeli koristi vsi uporabniki. Na takšen način bi nastala svetovna virtualna skupnost, katere člani bi si preko interneta medsebojno izmenjevali različne informacije in oblike pomoči. Vendar se internet ni izoblikoval ravno tako, kot so si zamislili takratni hekerji, saj je kasnejši razvoj potekal v dveh smereh: komercialni (informacije so na voljo za plačilo) ter nekomercialni (informacije so na voljo brezplačno). V tem prispevku me zanima predvsem smer, pri kateri so informacije dostopne vsem uporabnikom storitev interneta. Brezplačna dostopnost informacij na internetu pomeni, da so bile te ustvarjene s točno določenim namenom (npr. odgovori na vprašanja, navodila za izdelavo ali popravilo različnih stvari, multimedijske vsebine ...) in so brez omejitev na voljo prav vsem uporabnikom interneta. Takšno stanje posameznike spodbuja, da na internetu niso zgolj prejemniki pomoči (uporabniki), ampak jo nudijo tudi ostalim (ustvarjalci vsebin).

ZASTONJKARJI
Glede na lastnosti internetnega okolja ni presenetljivo, da je med uporabniki interneta prisotna velika skušnjava, da informacij, nasvetov in ostalih vsebin sami ne prispevajo oz. ustvarjajo, ampak zgolj uporabljajo. Takšno ravnanje je poznano kot zastonjkarstvo. To početje je kratkoročno sicer lahko uspešno, na dolgi rok pa pride do učinka bumeranga, saj se tudi ostali pričnejo do zastonjkarja obnašati strateško. Člani določene virtualne skupnosti ponujajo konstruktivno sodelovanje samo posameznikom, ki pomoč vrnejo bodisi njim bodisi komu drugemu. Tiste, ki ničesar ne vračajo oziroma niso kooperativni, kaznujejo tako, da nočejo več sodelovati z njimi ali jih celo izključijo iz skupnosti. Primer takšnega delovanja so posamezniki, ki jih znotraj internetne kulture poznamo pod imenom prežalci (lurkers). Zanje je značilno, da informacije pridobivajo oz. zbirajo, vendar jih ne posredujejo naprej; ko potrebujejo pomoč, zanjo prosijo, vendar je nikoli ne vrnejo. Takšno delovanje je nezaželeno, da ne rečem škodljivo. Če bi se vsi uporabniki interneta obnašali na takšen način, internet ne bi bil več to, kar je – ogromen bazen informacij ter posameznikov, ki so pripravljeni ob vsakem trenutku priskočiti na pomoč. Preživetje interneta je torej v največji meri odvisno od tega, koliko vsebin in aktivnosti uporabniki prispevajo.

POMOČ JE ZAŽELENA, VENDAR Z VELIKO MERO PREVIDNOSTI
Preden internetnemu uporabniku ponudimo pomoč, se moramo najprej prepričati, ali jo zares potrebuje ali gre za prevaranta. Velika mera previdnosti je potrebna predvsem v primerih, ko gre za nudenje finančne pomoči. Na Facebooku velikokrat krožijo različne prošnje posameznikov, ki potrebujejo denar za zdravljenje težke bolezni, so se znašli v finančni stiski ali so nenadoma postali brezdomci. Prošnje so zelo prepričljive, saj nas zaradi kombinacije fotografij in spremljujočih čustvenih opisov stanja pogosto preplavi močna želja, da bi nemudoma pomagali. V takšni situaciji se je najprej potrebno prepričati, ali gre za resnično osebo in ali se je resnično znašla v opisani situaciji, šele nato pričnemo z razmišljanjem, kako bi ji lahko pomagali. Primer finančne pomoči, ki sem ga predstavil v uvodu z namenom, da pokažem, česa je zmožna današnja (virtualna) skupnost, je poseben v tem, da smo se vsi člani skupnosti med seboj dobro poznali, poleg tega pa je oseba, ki smo ji pomagali, imela v skupnosti zelo visok ugled. Ni pa vedno tako.

ZAKAJ POMAGATI NEZNANCEM?
Ključno vprašanje je torej, zakaj posamezniki pomagajo neznacem na internetu. Z iskanjem vzrokov za zagotavljanje tovrstne pomoči se ukvarja več raziskav, kot ključne motive pa navajajo naslednje:
pričakovanje, da bo posameznik v zameno od katerega koli uporabnika interneta prejel uporabne informacije in pomoč, ko jo bo potreboval;

• kot za večino posameznikov je tudi za  uporabnike interneta pomembno, da za svoje sodelovanje dobijo priznanje. Ugled je prepoznan kot eden izmed ključnih motivacijskih dejavnikov, na podlagi katerega posamezniki
• prispevajo v katero koli skupnost in internet pri tem ni izjema;
• ko posameznik na internetu objavi določene informacije oziroma pomaga drugim, se v njem vzbudi občutek, da ima določen vpliv na dogajanje v tem okolju;
• uporabniki interneta objavljajo informacije oziroma pomagajo ostalim, ker potrebujejo pomoč (altruizem).

Seveda se našteti vzgibi med seboj prepletajo, kateri prevladuje, pa je odvisno od posameznega primera ter uporabnika interneta. Zanimivo je, da se rezultati nedavno izvedenih znanstvenih študij nagibajo v smer, da pomoč drugim ljudem ni nekaj, kar bi se posamezniki naučili v procesu socializacije, ampak se s tem vzgibom že rodimo. To pomeni, da se v nas, ko čutimo potrebo po tem, da nekomu pomagamo, prebudi instinkt, podoben lakoti. Te ugotovitve se mi na določeni ravni zdijo smiselne, kajti človeška družba temelji na sodelovanju in njeno preživetje je neposredno povezano z medsebojno pomočjo posameznikov, ki jo sestavljajo.

POMAGAJ SI TAKO, DA POMAGAŠ DRUGIM
V današnji družbi, ki jo poganjata potrošništvo in materializem, nam postaja vse bolj tuja ideja, da ljudje kaj naredijo za druge, ne da bi za to zahtevali plačilo. In takšno početje jih osrečuje, kajti kot pravi zelo star kitajski pregovor, če želiš biti srečen eno uro, si privošči dremanje, če želiš biti srečen en dan, pojdi na ribolov, če želiš biti srečen eno leto, podeduj bogastvo, če pa želiš biti srečen celo življenje, potem komu pomagaj.

 

Internet je postal zelo uporabno orodje za pridobivanje raznoraznih nasvetov, od izdelave umetniških artefaktov, preko iskanja davno izgubljenih prijateljev in zaposlitev, učenja igranja na vse mogoče inštrumente pa vse do izdelave najcenejše hiše na svetu. Med najbolj popularnimi aplikacijami za objavljanje tovrstnih naredi si sam vodičev so Pinterest, Youtube in Snapguide. Za hitro pomoč pri nasvetih glede nakupov različnih stvari, mnenj glede internetnih vsebin, predlogov za izlete ali pomoči pri iskanju pogrešane osebe pa se večina internetnih uporabnikov obrača na socialno mrežo, ki jo ima zbrano na Facebooku.

LENARČIČ, Blaž. (Učinki informacijsko-komunikacijske tehnologije), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 9, str. 80-81.

Kategorija: MP Ucinki IKT

Papež Frančišek je obiskal Palermo na Siciliji - ob 25. obletnici smrti duhovnika Pina Puglisija, ki ga je ubila mafija. Tu je njegova zgodba, ki smo jo objavili leta 2013 v rubriki Pričevanje.

 * 15. septembra 1937, Brancaccio, Palermo, Italija; † 15. septembra 1993, Brancaccio, Palermo, Italija

Rodil se je 15. septembra 1937 v Palermu kot tretji od štirih otrok v preprosti družini, katere bogastvo je sta bili močna vera in prisrčna ljubezen. Oče je bil čevljar, mati šivilja. V otroških letih je bil strežnik in ob dobrem župniku se je ogrel za duhovniški poklic. Po končanem bogoslovnem študiju je bil posvečen v duhovnika 2. julija 1960, ko še ni dopolnil triindvajset let. Za novomašne podobice je izbral pomenljiv napis: »O Gospod, daj, da bom pripravno orodje v tvojih rokah za rešenje sveta.« Kot mlad duhovnik – pravili so mu '3P' (Padre Pino Puglisi) – je deloval v raznih župnijah rojstnega mesta. Povsod je posebno skrb posvetil otrokom in mladini.

V letih 1970–1978 je bil župnik v hribovski vasi Godrano, 40 kilometrov od Palerma. Dejal je: »Sem duhovnik na najvišjem položaju v škofiji.« Rad se je šalil tudi na svoj račun. Imel je velika ušesa in široke dlani. Razlagal je, kot volk v Rdeči kapici, da ima velika ušesa zato, da bolje posluša, velike dlani, da bolj nežno poboža, dolge noge, da hitreje hodi in takoj pride na pomoč potrebnim. »Kaj pa plešasta glava?« so ga vprašali. »Da bolje odseva božja svetloba.« Ko se je vrnil v Palermo je opravljal različne službe: bil je podravnatelj malega semenišča, vodil je Središče za duhovne poklice, na raznih šolah je poučeval matematiko in verouk, bil je asistent pri več katoliških mladinskih organizacijah. Konec septembra 1990 je bil imenovan za župnika v palermski četrti Brancaccio, ki jo obvladuje mafija.

Takoj se je začel boriti proti njej in sicer tako, da se je zavzemal za otroke in mlade, ki so bili prepuščeni ulici in so bili lahek plen mafije. Z raznimi dejavnostmi in z igrami jim je skušal dokazati, da je mogoče postati vreden spoštovanja ne zaradi nasilja, s katerim obvladuješ ljudi, temveč zaradi vrednot, ki so v tebi. S tem si je nakopal bes mafijskih prvakov in imeli so ga za oviro, ki jo treba odstraniti. Njihovih groženj se ni ustrašil in o tem ni nikomur pripovedoval. Svojim prijateljem pa je svetoval, naj ne hodijo k njemu, zlasti ne v večernih urah, ker bi postavljali v nevarnost svoje življenje. Ko je prišel v Brancaccio je vedel, kaj ga čaka. »Sprejel sem iz pokorščine in iz ljubezni. Sicer sem pa takšen: brž ko mi povedo, da tjakaj noče nihče iti, me nemudoma nekaj spodbudi, da se tja poženem prav jaz.«

Konec januarja 1993 '3P' ustanovi center Oče naš za vzgojo v človeškem dostojanstvu in za evangelizacijo. Grožnje mafije se stopnjujejo, njega pa krepijo besede, s katerimi je papež Janez Pavel II. 9. maja 1993 v Agrigentu obsodil mafijo: »Bog je nekoč dejal: Ne ubijaj! Ne more človek, ne more kateri koli človek, kakršna koli človeška združba, mafija, ne more spremeniti, ne more poteptati te najsvetejše Božje pravice ...

V imenu Kristusa, križanega in vstalega, tega Kristusa, ki je Pot, Resnica in Življenje, se obračam do odgovornih: spreobrnite se! Nekega dne bo prišla Božja sodba!« Zvesti Kristusov pričevalec je slutil, da mafija že steguje roke po njem. V svojih javnih nastopih je mafijce, ki so sejali strah med ljudi, povabil, naj pridejo, da se pogovorijo. Namesto tega pa so 15. septembra 1993, na njegov 56. rojstni dan, poslali dva morilca. Po napornem dnevu se je zvečer pripeljal domov s svojim starim avtomobilom. Ko je izstopil iz vozila in šel proti vratom, ga je nekdo poklical. Obrnil se je in njegov pajdaš ga je zahrbtno ustrelil v tilnik. Mafijska eksekucija! Kasneje so morilca aretirali. Povedal je, da je duhovnik, ko sta se mu z drugim mafijskim ubijalcem približala, z nasmehom na ustnicah dejal: »To sem pričakoval.«

Njegov pogreb 17. septembra je bil hvaležno slovo od mučenca. Na njegovem grobu je napis: »Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje« (Janezov evangelij 15,13). Pet let po njegovi smrti se je začel škofijski postopek za njegovo razglasitev za blaženega in sicer kot mučenca. Mafija, ki je dejansko praktični ateizem, čeprav si rada nadeva 'pobožno' masko, ga je dala umoriti iz sovraštva do vere. 28. junija 2012 je papež Benedikt XVI. podpisal odlok o njegovi razglasitvi za blaženega. 15. aprila 2013 so njegove posmrtne ostanke prenesli s pokopališča v stolnico. Slovesnost njegove razglasitve za blaženega, mučenca mafije, je bila 25. maja 2013 v Palermu ob navzočnosti nad 100.000 ljudi.

ČUK, Silvester. (Pričevanje). Ognjišče, 2013, leto 49, št. 7, str. 67.

 

Kategorija: Pričevanje