V ponedeljek, 11. maja 2015, je naše uredništvo obiskala delegacije Nove Slovenije, ki so jo sestavljali vsi njeni poslanci s predsednico stranke, tajnikom in strokovnimi sodelavci. Ob prihodu je predsednica Ljudmila Novak najprej čestitala Ognjišču ob zlatem jubileju, nato pa poudarila, da je kot mlada rada brala Ognjišče in v njem iskala usmeritev za svoje življenje. Že prej je odgovornemu uredniku napisala pismo in zaželela, da bi revija Ognjišče "še naprej nadaljevala s svojim poslanstvom in pridobivala nove rodove bralcev". Poslanka Iva Dimc je povedala, kako je kot otrok bila raznašalka revije v svojem okolju. Sledil je tudi pogovor o zakonu o enotni ceni knjig in o zakonu o davčnem potrjevanju računov. Poslanci Nove Slovenije so izrazili veliko razumevanje za težave, ki jih zakona prinašata. (br)

12. decembra 2012 je papež Benedikt s svojega profila @pontifex poslal prvi tvit v angleščini. Od takrat, v slabih dveh letih in pol, papežu sledi več kot 20 milijonov ljudi.

»Dragi prijatelji, zahvaljujem se vam iz srca. Prosim vas, da še naprej molite zame,« je napisal papež Frančišek 17. marca 2013, kmalu po izvolitvi. Takrat je imel 3,4 milijona prijateljev.

Papež ima največ sledilcev v španščini (8,54 milijona), sledi angleščina (5,88 milijona), italijanščina (2,69 milijona), portugalščina (1,35 milijona), poljščina (407 tisoč), francoščina (365 tisoč), latinščina (341 tisoč), nemščina (257 tisoč) in arabščina (196 tisoč).

24. marec je dan molitve in posta v spomin na misijonarje mučence. Pobudo je začelo Gibanje mladih papeških misijonskih družb. Za spominski dan pa so izbrali obletnico uboja Oscarja Romera, nadškofa San Salvadorja (14. marca 1980), ki bo 23. maja razglašen za blaženega. S to pobudo se želijo s postom in molitvijo spomniti na vse ubite misijonarje in misijonarke v svetu in na druge pastoralne delavce, ki so prelili svojo kri za Kristusa.

Med letoma 1980 in 1989 je na nasilen način življenje izgubilo 115 misijonarjev. V letih med 1990 in 2000 pa je bilo ubitih 604 misijonarjev. Ta številka je precej višja zaradi genocida v Ruandi leta 1994. Leta 1994 je bilo med cerkvenim osebjem ubitih 343 pastoralnih delavcev. Samo leta 2014 je bilo ubitih 24: 17 duhovnikov, 1 redovnik, 6 redovnic, en semeniščnik in en laik. Podatki niso popolni, ker gre samo za potrjene primere, o katerih so bili obveščeni predstojniki.

Na začetku vam bom nekaj napisala o sebi in zatem bom povedala o temi, katera je pred kratkim razburkala državo. Sem Maja, stara 24 let, že 20. leto pojem v cerkvenem zboru in sem lezbijka. Da, tudi sama kot katolik nisem ušla temu. Gre za to, ko je družinska iniciativa začela s temo 'Za otroke gre!' Seveda, da gre za otroke. Gre za otroke, ki že živijo v istospolnih družinah. Mar ti otroci nimajo pravice do drugega starša, kljub temu da živijo skupaj? Kaj ne bi bilo bolje, da bi namesto referenduma poskrbeli za družine, ki ne vedo, kaj bi dali na mizo otrokom, zatem ko plačajo položnice? Ali ne bi bilo mnogim otrokom lažje, če bi živeli z istospolnima staršema, ki bi skrbela zanje, namesto tega pa živijo v razdrtih družinah, polnih nasilja. Bolj se vam gre za tistih 100 otrok, in tistega 1, ki bi bil posvojen na vsakih 5–6 let. Za mene osebno ima otrok pravico do staršev, ki mu omogočajo varnost, ljubezen, topel dom in hrano vsak dan na mizi. Mar ni važna samo otrokova sreča? Zakaj ne bi bil otrok srečen, če je lahko? Zakaj je pomemben spol staršev? Ne razumem tega. Pravite: 'Za otroke gre'! Ali slučajno veste, koliko otrok je v Cerkvi LGBTQ skupnosti? Kar nekaj. Mislite, da jim je vseeno, ko ne prav lepo govorite o njih? Menim, da bi morali vsi premisliti, preden začnemo govoriti o tej pereči temi in razširjati homofobijo, ker sem je v današnjih časih sem in slišala na pretek. Zamislimo se, kakšna čustva doživljajo mladostniki, ko iz družine in okolice poslušajo samo grozne komentarje glede 'pedrov', medtem pa sami gojijo čustva do njihovih najboljših prijateljev in jih je strah priznati. Mary Griffith je bila mati izjemnega fanta, ki je skočil pred tovornjak na avtocesti samo zato, ker ni hotela, da bi bil njen sin gej. Ko je dojela, da je bila delna krivda tudi njena, je postala zagovornica LGBTQ skupnosti in dejala: »Premisli, preden govoriš v prid homofobije, kajti otrok te posluša.« Resnično se strinjam: premislimo, preden naslednjič izrečemo kaj grdega: nikoli ne veš, kdaj otrok posluša. Že eno samo otroško življenje je preveč. Ne glede na razlog. Če mi bo sreča dana, bi z veseljem postala mati. In sama bi tudi vzgajala otroka v krščanskih vrednotah. Ljubezen do vseh, spoštovanje in vse, kar človeku lahko vera da. Samo najboljše. Z najlepšimi željami
Marija

Hvala za vaše pismo. V njem izpovedujete vero in dolgoletno pripadnost cerkvenemu pevskemu zboru. Upošteval bom vašo vernost in dejavno vključenost v bogočastje in vam odgovarjal kot kristjanki, ki zaradi sprejemanja Kristusa za Odrešenika nekatere stvari lahko dojame lažje kot nekristjani. O problemih, ki jih v pismu omenjate kot lastne, ste v zadnjih tednih veliko slišali in bi sicer lahko nekatere od trditev še dodatno obrazložil, toda brez bistvenih novih poudarkov. Odgovarjal bom bolj splošno in izhajal iz nauka Cerkve o homoseksualnosti, iz Kristusovega odnosa do neporočenosti in vas povabil k zavestni odločitvi za svetost, h kateri smo vsi poklicani.

Nauk Cerkve o homoseksualnosti

Youcat, Katoliški katekizem za mlade o istospolni usmerjenosti pravi: »Cerkev veruje, da homoseksualnost ne ustreza redu stvarstva. Vanj sta položena potreba po dopolnitvi in medsebojna privlačnost moža in žene, da moreta podariti življenje otrokom. Zato Cerkev ne more odobravati homoseksualnega ravnanja. Vsem ljudem ne glede na njihovo spolno usmerjenost, pa dolguje spoštovanje in ljubezen, ker Bog spoštuje in ljubi vse ljudi« (Youcat, 65).

»Za nekatere homoseksualno usmerjene ljudi je boleča izkušnja, da jih drugi spol erotično ne privlači in da morajo pogrešati telesno rodovitnost svoje zveze, kakor to ustreza človekovi naravi in Božjemu redu stvarjenja. Vendar pa nas Bog pogosto po nenavadnih poteh vodi k sebi: hiba, izguba ali ranjenost – če jih sprejmemo in jih znamo prenesti kot križ – lahko postanejo odskočna deska za skok v Božje naročje, v naročje tistega Boga, ki dela vse dobro in je v odrešenju še večji kot v stvarjenju« (Youcat, 65).

Vsi kristjani poklicani k svetosti

Cerkev je na 2. vatikanskem koncilu jasno zatrdila, da smo vsi kristjani, kar velja na neki način za vse ljudi, tudi nekristjane, poklicani k svetosti, saj je svetost oz. biti dober in ljubeč, smisel in cilj človekovega življenja. Kristjani smo na sebi lasten način s krstom posvečeni in v moči krstne milosti poklicani k svetosti. V koncilski konstituciji Luč narodov beremo: »Vsi verniki se bodo v svojih življenjskih razmerah, dolžnostih in okoliščinah in po vseh teh rečeh vsak dan bolj posvečali, če vse sprejemajo v veri iz roke nebeškega Očeta in če sodelujejo z Božjo voljo. Prav v tem časnem služenju bodo vsem ljudem razodevali ljubezen, s katero je Bog ljubil svet« (C 41). »Vsi verniki so torej povabljeni in dolžni težiti po svetosti in svojemu stanu primerni popolnosti. Naj si torej vsi prizadevajo za pravilno usmerjanje svojih nagnjenj, da jih ne bi uporaba zemeljskih reči ovirala pri teženju po popolni ljubezni« (C 42). Tudi "homoseksualne osebe so prav tako (kot heteroseksualne) poklicane k čistosti. S samoobvladovanjem, nesebično oporo prijateljstva, z molitvijo in zakramentalno milostjo se morejo in morajo postopoma bližati krščanski popolnosti" (Youcat 415).

Z božjo pomočjo moramo vsi kristjani, poročeni in samski, hetero in homoseksualni, krstno posvečenje, ki smo ga prejeli, v življenju ohranjati in izpopolnjevati. Ker se pa v marsičem pregrešimo, zato neprestano potrebujemo božje usmiljenje in moramo moliti vsak dan: »In odpusti nam naše dolge« (Mt 6,12).

Kristus se je solidariziral z neporočenimi

Kristus, ki je cenil ter spoštoval poročenost in je to izrecno pokazal s prvim čudežem v Kani Galilejski, se je na neki način, podobno kot z ubogimi, solidariziral s tistimi, ki se ne poročijo. Ko je govoril o neporočenosti je omenil nekaj vrst neporočenih: nekateri 'so po rojstvu' nesposobni za zakon, druge so ljudje 'naredili' za take, in tretji se ne poročijo, ker so se ali "zakonu odpovedali zaradi nebeškega kraljestva" (prim. Mt 19,12).

Kristus ni imel do nobenega človeka predsodka, saj je izhajal iz temeljnega naročila svojega Očeta, da je poklican in poslan k vsem ljudem, ne glede na kakršnokoli različnost in drugačnost, da bi jih odrešil. Sprejemal je in sprejema vsakega človeka, v njegovo odrešenjsko poslanstvo so vključeni vsi ljudje, tudi ljudje z istospolno usmerjenostjo.

Seveda je 'bolj oprijemljivo' in lažje odkrivati smisel življenja v potomcih, ki podaljšujejo starševsko življenje, kot če nimaš otrok. Izbira neporočenosti 'zaradi božjega kraljestva' ali posebnega poklica ali zaradi življenjskih okoliščin najbolj razumejo tisti, ki so se za to odločili ali so to sprejeli, četudi kot življenjski križ. Seveda pa osmišljena neporočenost zahteva navadno več napora, več samodiscipline in tudi posebno milost, ki jo seveda Bog velikodušno podarja.

Vsa človekova hrepenenja pa v življenju niso uresničena in tudi ne uresničljiva. Koliko stvari ostane za vedno v sanjskem svetu, tako na ravni 'imeti' kot na ravni 'veljati', toda na ravni 'biti' to ne velja. 'Biti' je tisti glavni dar, s katerim nas je Bog obdaril, in ta dar je podarjen vsakemu človeku ne glede na spolno nagnjenje. S tem, ko sem človek, kot pravi pesnik Edvard Kocbek v pesmi Molitev: »Nikoli ne bom prenehal biti. Nikoli.« Zgoraj navajam Youcat, kjer je trditev, da nas je Bog ustvaril in odrešil in da je "v odrešenju še večji kot v stvarjenju", kar velja za vse odrešene ne glede na spolno usmerjenost.

Bodite človek za druge

Zgodovina pozna številne neporočene, ki so dosegli velike družbene uspehe ali so se zelo zavzeto vključili v človekoljubno dejavnost. Toda ne samo tisti, katerih samskost Jezus ovrednoti kot neporočenost 'zaradi božjega kraljestva', temveč tudi drugi neporočeni. Pomislimo na številne zdravnice in medicinske sestre, učitelje in učiteljice, ki so kot samski zaživeli polnost svoje človeškosti. K tem lahko prištejemo številne tudi družbeno zelo uspešne ženske in moške, tiste, ki se kratkomalo niso poročili, in so izjemno obogatili človeštvo in krščanstvo. Omenim naj največjega slovenskega arhitekta Jožeta Plečnika († 1957), ki ni bil poročen in bi brez njega danes Ljubljana imela drugačno podobo, pa tudi Dunaj, Praga in Beograd bi bili arhitekturno revnejši. Večina od teh je bila heteroseksualnih, nekateri pa so morda bili istospolno usmerjeni. Med slednjimi radi omenjajo velikega Michelangela Buonarrotija († 1564), kiparja, arhitekta, slikarja in pesnika, čigar umetniška dela danes krasijo številne cerkve in muzeje.

Današnji svet hrepeni predvsem po ženskah in moških, ne glede na poročenost, ki prinašajo mir, strpnost, ljubezen, ki znajo poslušati, tolažiti in so empatični in sočutni. Dandanašnji človek potrebuje ženske in moške, poročene in samske, ki prispevajo svoj delež, da se bližnji lažje zavejo, da niso sami, ker jih vstali Kristus spremlja na njihovi življenjski poti, jim celi rane in skupaj z njimi gradi odrešeno človeštvo za novo nebo in novo zemljo, kjer se ne bodo več možile in ne ženili.

Želim vam, da bi vaša duša zaigrala, ker živite in ste odrešeni, da bi s petjem razveseljevali bližnje, dvigali k Bogu občestvo, v katerem pojete. Želim vam duhovno bogato samskost ter dobre in sočutne prijatelje in prijateljice, ki vas cenijo in da bi z njimi spletali mrežo dobrote in medsebojnega spoštovanja. Želim vam tudi kvalitetnega duhovnega spremljevalca, ki ima dar razločevanja in razumevajočega spovednika. Predvsem pa, da bi svojo edinstvenost uspešno vgradili v skupnost, delovno, družbeno in cerkveno, kar vam je gotovo že do sedaj v veliki meri uspevalo in vas osrečevalo. Najbrž se strinjate s trditvijo, da čim hitreje tečeš za srečo, ki bi jo rad ujel, je ta vselej hitrejša in se ti izmuzne. Tistim, ki živijo po svoji vesti in po navdihu Svetega Duha, pa je sreča, podobno kot življenje in odrešenje, podarjena, kar smo že vsi izkusili.

Nisem vam odgovoril na vaša konkretna psihološka in sociološka vprašanja, temveč sem vam poskušal nakazati vrednost vašega življenja v luči nauka Cerkve in svetopisemske antropologije, ki poudarjata Božji načrt o človeku. Poskušal sem nakazati tisto, kar povezuje vse ljudi, ne glede na spol, barvo kože, zdravje in bolezen, versko pripadnost in spolno usmerjenost. To je božja ljubezen do vsakega človeka, ki vabi vse ljudi, da bi postali dobri in sveti v svoji konkretnosti in neponovljivosti.

Pogum in vse dobro.

Vinko Škafar

Tako bi lahko opisali igralsko pot Joea Mantegne, Američana italijanskega porekla, ki bo poleg vloge netankovestnega mafijca Joeya Zase v Botru 3. in posebnega agenta FBI-aja v Zločinskem umu, igral lik, kakor sam zatrjuje "enega najbolj zanimivih ljudi 20. stoletja" svetega p. Pija iz Pietrelcine. Film bo ponudil vpogled v življenje p. Pija in njegove težke boje med duhovnostjo in dvomom, ki je trajal desetletja, pravi Mantegna, ki je tudi solastnik družbe, ki bo snemala film.

Film bo poudaril vpliv p. Pija na gradnjo bolnišnice Hiša lajšanja trpljenja v San Giovanni Rotondu. P. Pij je želel, da ta postane kraj molitve in znanosti, njeni uslužbenci pa polni ljubezni in bodo v vsakem bolniku, zlasti ubogem, prepoznali Jezusa. Bolnišnica ima danes več kot 1200 postelj in je ena največjih v sodobni Evropi. Vodi jo upravni odbor, ki ga imenuje državni tajnik Svetega sedeža. Del dobička od filma bodo namenili Ameriškemu združenju p. Pija, da bi v Združenih državah Amerike ustanovili zdravstvene ustanove in šole, ki bi v duhu p. Pija omogočile zdravstveno oskrbo revnim.

»Ko vidim svojo naravo ... in ko vidim 'material, iz katerega sem narejen,' razumem, da Bog vsak dan z menoj dela čudeže. Bog je iz mene nikakršnega naredil nekoga, ki dela z ljudmi in je družaben. Spoznal sem ljudi, ki so bili veliko bolj ... agresivni kot jaz, pa so se s pomočjo vere naučili trpljenja v potrpljenju. Vidiš, kako je Bog povsod navzoč in kako nas dela boljše ljudi ... . Jaz ne potrebujem nobenega drugega čudeža, to mi je dovolj, da verujem,« je dejal glasbenik Zlatan Stipišić Gibonni, ko je odgovarjal na vprašanje, zakaj veruje v Boga.

Zakaj verujem je naslov oddaje Hrvaškega katoliškega radia, v kateri je Gibonni pričeval o svoji veri. Razložil je, da vere ni nikoli »doživljal kot nekaj, kar mu je bilo posredovano z vzgojo, ampak kot svojo osebno izbiro, ki je s tem tudi močnejša. Prepričan sem v obstoj Boga, vsak dan dobivam potrditev za to.

Mislim, da je milost na neki način neusmiljena. V človekovi naravi je, da nekomu, ki ti škodi, to vrneš. Milost pa je v sami osnovi naše vere. Brez nje se vera skrči na folkloro, na barvanje pirhov. Jaz nisem nikoli pristal na to. Vera te mora delati boljšega, kakor si po genetiki. Kjer znanost preneha odgovarjati, mora vera ponuditi odgovore. Ustaviti se v nekem trenutku in reči dovolj je sile na silo, to ni znamenje slabosti, ampak Božje navzočnosti,« je še dejal.

Čeprav je rekel, da je njegova vera bolj njegova izbira, kot nekaj, kar mu je bilo privzgojeno, je dodal, da je zelo vplivala nanj vera njegovega očeta, pokojnega glasbenika Ljube Stipišića Delmata: »Moj oče je v življenju doživel čudežno ozdravljenje. Zato je bil tako odprt do vere. Ni ga ozdravil skalpel, medicina, ampak Božji duh. To je verjetno vplivalo name, da iščem in sprejemam nekatere stvari. V življenju je potrebno sprejemati čudeže. Ti pa se dogajajo vsak dan.«

Ko je govoril o svoji glasbi, je Gibonni dejal, kako se mu včasih zdi, da je »samo kot antena, ki prenaša misli, ki niso moje. Pesmi, ki jih delam, so boljše od mene in bolje izražajo duhovno stvarnost, ki jo živim.«

Čeprav je poudaril, kako ne razume vztrajanja pri 'racionaliziranju' vere in kako zahteva od človeka, da si ne razbija glave ob njej, ampak da se ji prepusti, je Gibonni dodal, da ima vendarle pripravljene odgovore za tiste, ki zahtevajo od njega, da ponudi razumske razloge z svojo vero. »Moram reči, da nikoli še nisem srečal bolj tolerantne in bolj humane vere. Spoznal pa sem veliko kultur in ver. Ljudje mislijo, da vera ovira svobodo, toda jaz pri branju Svetega pisma nisem nikoli čutil tega problema. Včasih ljudje želijo obleči Boga v svoj dres, a to je težava človeka, ne Boga,« je dejal splitski glasbenik in še povedal, kako najpogosteje moli:

»Jezus, krotki in iz srca ponižni, upodobi moje srce po svojem srcu. Vse je v tem. Biti ponižen ne pomeni biti ponižan, ampak vzvišen. Ljudje uporabljajo vero kot identifikacijski pin, a to ne pomeni, da v svojih življenjih in v svojem srcu iščejo Boga. Bog od nas zahteva, da smo krotki in ponižni v srcu.«

5. januar 1892, Ljubljana, † 5. maj 1985, Ljubljana

»Ivan Cankar je bil kot glasnik lepše bodočnosti svojega naroda in trpečega človeka usmerjevalec mojih pogledov na človeško družbo. Morda kot on sam, sem trdno verjela, "da bo napočila zarja tistega dne ..." Cankarjeve ideje so našle v meni tako močan odmev prav zaradi lastnosti mojega značaja: imela sem izredno razvit čut za pravičnost ter brezkompromisen odpor proti krivicam. Vse, kar sem delala v svojem življenju, je bilo v znamenju teh mojih lastnosti, ki mi nikakor niso prinesle življenjskega uspeha. Moje prizadevanje, da bi 'napočila zarja tistega dne', se je končalo z zaporom in absolutno izključitvijo iz družbe, ki je zavladala pri nas v imenu idej, na katere sem prisegala. Le ta razlika je bila, da so bili moji cilji različni od njihovih ... Nikoli nisem mislila na svojo osebno blaginjo, marveč na tiste, ki so bili kakorkoli prikrajšani in zapostavljeni ...« Tako je v svoji avtobiografiji z naslovom Skriti spomin (Nova revija, Ljubljana 2005) zapisala Angela Vode. Slovencem jo je predstavila Alenka Puhar, ki je poskrbela za natis njenih zapiskov. Po njeni spremni besedi v knjigi in njenih drugih zapisih povzemam to predstavitev ob obletnici te plemenite in pogumne žene.

UČITELJICA PRIZADETIH OTROK, BORKA ZA PRAVICE ŽENSK

Spomini Angele Vode zajemajo tri vsebinske sklope/obdobja njenega življenja: Aktivistka, Kaznjenka, Izobčenka. V prvi polovici svojega življenja je opravila pionirsko delo kot učiteljica prizadetih otrok in kot organizatorka gibanja za pravice žensk. Rodila se je 5. januarja 1892 v Ljubljani kot najmlajša v železničarski družini, kjer je odraslost doseglo troje deklet in en fant. Bila je inteligentna, lepa in dobrega srca. Po osnovni šoli je na dekliški srednji šoli na Mladiki naredila učiteljsko maturo in nekaj let učila po vaseh v okolici Ljubljane. Leta 1917 je navdušeno hodila okoli in zbirala podpise za Majniško deklaracijo. Bila je vedoželjna, nadvse delavna in družbeno angažirana, zato se ni poročila. Tri desetletja, tja do druge svetovne vojne, se je trudila, da bi se ljudem v spodnjih slojih družbe bolje godilo, zlasti ji je šlo za to, da bi se bolje godilo ženskam. Ko se je usposobila za defektologinjo, je redno delala v šoli za manj nadarjene. Sprejemala je funkcije v raznih ženskih organizacijah. Veliko je tudi pisala o teh vprašanjih, njeno glavno delo je bila knjiga Ženska v današnji družbi (1934). Ideale, ki so jo pri tem vnetem delovanju vodili, je razglašala (ilegalna) komunistična partija, zato se je vključila vanjo že leta 1922, vendar v njej ni imela nobene funkcije. Leta 1939 je odločno nasprotovala paktu med Hitlerjem in Stalinom in se s tem pregrešila proti partijski disciplini, zato so jo izključili. »Kako žalostno, da sme imeti vsaka kokoš več samostojnega mišljenja kot ga sme imeti komunist!« je zapisala. Kmalu je spoznala, da gre ob osvobodilnem boju slovenskim komunistom za sovjetizacijo. Med vojno se je pretežno ukvarjala z dobrodelnimi akcijami za internirance. Leta 1944 so jo Nemci poslali v taborišče Ravensbrück.

"OB NJEJ SI SE TUDI V ZAPORU POČUTIL KOT ČLOVEK"

Ko so komunisti leta 1945 prišli na oblast, so začeli poravnavati stare račune. Angela Vode je bila sicer sprejeta nazaj na posebno šolo, vendar ni dobila stalne zaposlitve. Napisala je več kritičnih spisov o tem, kar so počeli novi oblastniki, toda nič ni bilo objavljeno, ker ni bilo več publikacij, ki bi tiskala kritične misli. Maja 1947 je bila aretirana kot 'špijonka' in 'agentka': v vseh štirih točkah, ki so jo bremenile, je nastopala tujina – vsak stik z ljudmi na drugi strani meje je bil vohunski in kazniv. Na tako imenovanem Nagodetovem procesu, na katerem so sodili petnajstim obtožencem, so bile izrečene tri smrtne kazni. Angela Vode je bila obsojena na 20 let zapora s prisilnim delom in po njem na petletni odvzem državljanskih pravic. V svojih spominih pripoveduje o aretaciji, zaslišanjih in zaporu. Tu gre za prvi opis ženskih kaznilnic in prisilnega dela v povojni Sloveniji. Pred vojno je bilo število žensk med obsojenci neznatno, zadoščala je ena sama kaznilnica (v Begunjah), ki so jo vodile nune in v kateri je vladal režim strožjega internata. Po vojni pa je bila med obsojenimi dolgo časa približno četrtina žensk. »Svet, ki jih je čakal po aretaciji, je bil štala.« Zapornice so mučili telesno in duševno, "da bi čimprej crknile". Zaporno kazen je prestajala večinoma na gradu Rajhenburg-Brestanica. Angela Vode je v zaporu močno izstopala. Tudi v najslabših razmerah je ohranila svoje dostojanstvo in s svojo moralno močjo je pomenila oporo mnogim. Ena od sotrpink je dejala: »Ob njej si se tudi v zaporu počutil kot človek.«

"PIŠITE, PIŠITE – PA ZA PREDAL"

Zaprta je bila od maja 1947 do januarja 1953. Izpustitev je bila pogojena s političnimi razmerami. Tito je prosil za sprejem v Veliki Britaniji, kamor je hotel po naklonjenost in finančno pomoč, prej pa se je moral 'izkazati'. Bila je zelo bolna in shujšana do kosti. Naselila se je pri starejši sestri Ivanki Spindler. Kot politična obsojenka, ki so ji bile odvzete državljanske pravice, ni mogla dobiti pokojnine, zaposlitve, zdravstvenega zavarovanja, socialne pomoči. Ko je po mnogih zapletih dobila dovoljenje, da sme v dar sprejeti pisalni stroj, se je lotila pisanja in prevajanja. Leta 1958 je spet pridobila državljanske pravice in se zaposlila kot tajnica na šoli lesne in oblačilne stroke. Leta 1960 se je upokojila in začela s pisanjem spominov, ki jih je dokončala leta 1970. Bili so skrbno skriti, najdlje v nekem ljubljanskem župnišču. Z nečakom Janezom Spindlerjem se je dogovorila, da jih bo skušal objaviti po njeni smrti. Njenih avtorskih besedil nihče ni hotel objavljati. Slavistka Marja Boršnik, njena stara znanka, jo je potolažila: »Pišite, pišite – pa za predal! Bomo že po vaši smrti objavili!« – »Torej naj jaz pišem, da bodo oni izdajali moje stvari po moji smrti? In da bodo imeli proste roke pri potvarjanju resnice, mojih resničnih izjav!« Na zadnji strani njenih spominov beremo: »Teh vrst mi ni narekovala mržnja, temveč spoznanje. Spoznanje, da je to, kar smo čakali, daleč od socializma, in, kar je glavno: da našemu socializmu manjka človeški obraz.« Pri vseh trdih preizkušnjah je dopolnila 93 let. Umrla je 5. maja 1985. V zadnji želji je prosila za cerkven pogreb in prepovedala obvestiti javnost. Želela je samo krščansko slovo od sveta.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2015) 5, str. 48.

Pred nami je majska številka jubilejnega letnika. V tiskarno jo oddajamo tik pred odhodom na romanje, kjer se bomo v Turinu pred prtom, v katerega je bilo zavito Jezusovo telo, in na drugih krajih spomnili živih in pokojnih bralcev in bralk Ognjišča.

V tej številki, čeprav je majniška, se ustavljamo ob svetovnem molitvenem dnevu za duhovne poklice. O tem smo se pogovarjali z gostom meseca, ljubljanskim pomožnim škofom Francem Šuštarjem, ki je bil dolga leta ravnatelj bogoslovnega semenišča v Ljubljani.

Mesec maj je mesec obhajil in birm. Tudi zato tokrat prilagamo posebno spomladansko knjižno ponudbo, v kateri vam predstavljamo knjige in druga darila, zlasti pakete, za zakramente krsta, obhajila in birme. Obenem vam predstavljamo nekaj knjig, ki so primerne za darila ob drugih priložnostih. Na koncu pa še nekaj novejših knjig. Posebej vam priporočamo novost: Prvoobhajilno Sveto pismo. Če bo to doseglo podoben uspeh, kakor Krstno Sveto pismo (v modri in rožnati varianti), bomo lahko zelo zadovoljni.

Priporočamo vam, da kupujete knjige in druga darila pri Ognjišču. S tem nam omogočate, da tiskamo višje naklade in tako dosegamo nižjo ceno, mi pa se zavezujemo, da vam bomo ponujali kvalitetne izdelke. Knjiga je lepo darilo. Knjiga duhovne vsebine pa je tudi koristno darilo.

Poleti skupine mladih s celega sveta, tudi iz Slovenije, romajo v francosko vasico Taizé, kjer živi ekumenska meniška skupnost, ki letos praznuje več jubilejev: 75. obletnico ustanovitve in 100. obletnico rojstva svojega ustanovitelja, brata Rogerja. V prilogi vam predstavljamo dejavnosti te skupnosti.

Letošnjega maja se spominjamo 70- letnice konca druge svetovne vojne. Ob tem jubileju si želimo, da bi v našem narodu zaživeli spravo in zacelili globoke rane, ki jih je med nami pustila bratomorna vojna. Kako je sprava mogoča, nam govori koroški Slovenec Hanzi Ogris, ki jo je doživel na svoji koži.

Med jubilejnim romanjem bomo v Turinu in njegovi okolici obiskali kraje, kjer je živel in deloval sv. Janez Bosko, ustanovitelj salezijancev. Letos se spominjamo 200-letnice njegovega rojstva. Ponatisnili smo knjigo, ki na preprost in zanimiv način predstavi njegovo svetniško življenje, ki ga je daroval vzgoji mladih, katerim je priznal: »Ukradli ste mi srce«. To je tudi naslov knjige, ki govori o njem.

Na nedeljo Božjega usmiljenja, 12. aprila, je papež Frančišek s slovesno objavo bule Usmiljeno obličje (Misericordiae vultus) napovedal sveto leto usmiljenja. Sedanji papež je velik oznanjevalec Božjega usmiljenja. O tem je že velikokrat govoril. Njegove misli o Božjem usmiljenju bomo pred začetkom svetega leta (8. decembra) izdali v knjigi.

Ob 50-letnici naše revije smo na nov nosilec zvoka, zgoščenke, prelili celotno besedilo vseh štirih Evangelijev. Pred dobrimi dvajsetimi leti so izšle kasete, sedaj pa vam ponujamo 12 zgoščenk. Na njih berejo znani slovenski igralci neokrnjeno besedilo Evangelijev. Na str. 16 vas vabimo k prednaročilu teh CD-jev.

Pa še na eno pobudi bi vas radi spomnili ob našem zlatem jubileju. TV Slovenija bo jubileju Ognjišča posvetila celo oddajo Sveto in svet. Na sporedu bo 28. maja ob 23.40 na prvem programu, njena ponovitev pa bo dan pozneje, 29. maja ob 12.00 na istem programu.

Božo Rustja, odgovorni urednik