Junij je predpočitniški mesec, za šolarje in študente je čas mature, zaključevanja ocen in izpitov. Za nas na uredništvu pa mesec, ko pred dopusti lahko izdamo še nekaj knjig in načrtujemo izide v jesenskem in zimskem času, zlasti za Miklavževo in božično obdarovanje. V maju pa je naša uprava imela veliko dela, saj je morala pripraviti veliko paketov. Naročili ste namreč veliko knjig in drugih darilnih artiklov, s katerimi ste obdarovali svoje najbližje, zlasti za prva obhajila, birme in krste. Razveseljivo dejstvo, ki nas navdaja z optimizmom za načrtovanje v prihodnosti.

Pred poletjem je izšel katekizem za mlade YOUCAT - BIRMA. Na sodoben način želi mladim, pa tudi drugim bralcem približati zakrament sv. birme in nekatere druge temeljne resnice naše vere. Seveda zlasti opiše Svetega Duha, njegove darove in sadove ter razlaga zakrament birme pa tudi spoved in evharistijo ter pomen molitve in občestva Cerkve. Knjiga je nov, sodoben pripomoček za pripravo na birmo. Več o knjigi si lahko preberete na str. 96. Tako se knjiga pridružuje že dvema katekizmoma za mlade, ki sta izšla pri naši založbi: 'splošni' Katekizem katoliške Cerkve za mlade in Yucat – Molitvenik za mlade. V pripravi je Youcat – Spoved, ki bo predvidoma izšel jeseni.

Med novostmi naj omenim še knjigo Konec zakonske zveze. Ločitev je ena izmed najbolj stresnih življenjskih izkušenj. Tega se zaveda tudi avtorica knjige, ki iz osebne izkušnje opisuje posamezne stopnje popotovanja skozi konec zakonske zveze ter opiše načine, kako se s tem spopasti. Knjiga zagotavlja praktično pomoč in nasvete za vsakogar, ki doživlja ločitev ali razvezo. Spremna beseda p. Vinka Škafarja ponuja tudi krščanski odgovor na zakonsko zvezo, krizo v njej in na njen boleči konec. Več o knjigi si lahko preberete na str. 130.

Tretjo soboto v juniju poteka že tradicionalno romanje invalidov, bolnikov in ostarelih na Brezje. Letošnje, že 49., bo 20. junija in ga bo vodil ljubljanski nadškof p. Stanislav Zore. Poleg župnikov vabimo župnijske ali dekanijske Karitas, da organizirajo romanja z avtobusi in tako omogočijo bolnim in ostarelim, da en dan v letu preživijo drugače. Vsi, ki bi želeli prejeti navodila in gradivo za romanje, se oglasite na naše uredništvo. Prav tako ste vabljeni prostovoljci, ki bi radi pomagali pri romanju. Več o romanju si lahko preberete na str. 97.

V tej številki odmeva romanje ob naši 50-letnici, saj mu je posvečena priloga. Tako se boste z romanjem lahko seznanili tudi tisti, ki niste poromali z nami. Prav tako vas bomo v prihodnji številki seznanili z drugimi dogodki ob 50-letnici. Ob tem jubileju smo vam pripravili tudi posebno akcijo: ob 50-letnici Ognjišča 50 knjig s 50% popusta. Predstavljamo vam jo na str. 16.

Maja smo obhajali 70-letnico konca druge svetovne vojne, ki je naš narod silno prizadela. Tega dogodka se dotikamo v komentarju, na poseben način pa v knjigi 70 za 70 - 70 klekljanih golobov za 70 let miru. V njej je 70 klekljaric iz 70. slovenskih mest sklekljalo 70 tridimenzionalnih golobov, ki predstavljajo 70 let miru od konca druge svetovne vojne. Ob sklepu projekta je izšla knjiga, v kateri so, poleg tridimenzionalnih klekljanih golobov tudi različni vzorci čipke z motivom goloba, simbola miru.

Božo Rustja, odgovorni urednik

Dobra dva meseca po izidu knjige Od petrolejke do iPada je 12. februarja 2015 umrl njen pisec Dušan Jakomin, tržaški duhovnik in kulturni delavec. Med številnimi odzivi na knjigo je tudi zapis pisatelja Borisa Pahorja. V spomin duhovniku Dušanu Jakominu, ki je naši založbi zaupal izdajo svojega zadnjega dela, Pahorjev zapis objavljamo v celoti.

Konec decembra, ko sem se odpravljal iz Trsta, da se nekje ločim in zberem še zadnje strani zapiskov iz leta 2013, sem našel v nabiralniku izvod dela Od petrolejke do iPada z dodanim lističem ‘v oceno’. Knjigo monsignorja Dušana Jakomina v oceno? A o takem delu mora vendar izraziti svoje mnenje človek, ki je na tekočem o verskem življenju pri nas ter o osebnosti, ki je v cerkvenem življenju zavzemala in zavzema pomembno mesto. K tem resnim ugovorom je treba upoštevati, da 220 strani velikega formata in raznolikih poglavij zahteva skrbno aplikacijo in zanje naklonjenega časa na razpolago.
Ta čas pa ne more biti na razpolago, če je vnaprej odmerjen za zbirko celoletnih zapiskov, ki morajo biti oddani založbi. Dvoje pričevanj obenem, eno že natisnjeno, torej na razpolago, drugo namenjeno založniku, to se pravi v tiskarno! Pravica torej zahteva, da se ukvarjaš z obema. Tudi zato, ker oba pričevalca začenjata svoji zavestni poti ob petrolejki.
Sklenjeno: mesec dni v Radencih od jutranjega prebujanja, leže, do zajtrka – pripoved z začetkom ob petrolejki v Istri, potem cel dan ob pisalnem stroju, zapiskom avtorja, ki je pisal domače naloge ob petrolejki v podpritličju hiše nedaleč od tržaškega Narodnega doma. Vsekakor pa je prav, da se že od tega začetka pove, da sta bili poti, ki sta vodili od revnega začetka v današnji dan kakor posejani z jeklenimi žeblji na dnu kraških jam. Zato je ta knjiga, kakor večina primorskih knjig, na eni strani odslikava preteklih težav, na drugi pa uresničitev stare modrosti per aspera ad astra – skozi težave do nebes.
Gre za pričevanje, je bilo rečeno, a to na nenavaden način, tako, da je avtor pripovedovalec z esejističnimi odlomki, s čimer doseže, da ni dolgočasen, ampak, nasprotno, bralca pritegne s svojim načinom prehajanja od argumenta do argumenta.
Glede tega bi navedel, čeprav bi omenil tudi samega sebe, citat.
Gre za pomemben podatek, da je francoska prevajalka Andree Luck Gave, ki se je aprila lani udeležila srečanja Pahorijana, povedala, da je literarni kritik Guy Fontaine v predstavitvi priročnika zgodovine evropske književnosti zapisal, da je novi pojav pisanja avtobiografije pripisati Sloveniji s Pahorjevo Nekropolo. Ob taki novici čutim seveda zadoščenje, toliko bolj, ko imam po Nekropoli drugih pet knjig, v katerih so poleg osebnih doživetij še drugi zapisi. No, Dušan Jakomin se je tudi odločil za nekaj podobnega, samo da namesto uporabe datumov se je odločil za posamezna poglavja z ločenimi naslovi. Tako bralec in bralka lahko izbereta, kaj bosta spet brala. In posamezni spisi imajo različno dolžino. Na primer, tekst z naslovom V Rimu pri škofu Alojziju Fogarju, ima sedem vrstic, od katerih pa je ena pomembna: “Imam dokumente, ki bi lahko spravili marsikaterega monsignorja v zadrego.”
Zato je tudi knjiga Dušana Jakomina dosti več kot pripoved o razvoju njegovega življenja, saj začenši pri ubogi petrolejki revne istrske družine obravnava zapleteni potek cerkveno-duhovnega razvoja naše narodne skupnosti v vseh fazah glede različnosti njenih sestavin. V tem smislu se je avtorju posrečilo z osebno udeležbo približati položaj cerkvene podobe v istrskem podeželju tako tržaškemu kot goriškemu področju, kot je to storila po drugi svetovni vojski beneška duhovščina.
Seveda, Dušan Jakomin vse podaja v prvi osebi in seveda s svojimi sodbami, treba pa mu je priznati, da če je dosegel status, v katerem je, gre zahvala na eni strani temu, da je nastopal kot homo novus, ki je prišel iz odmaknjenega kraja, na drugi pa gre zasluga avtorjevemu daru izrednih in poglobljenih človeško-diplomatskih sposobnosti.

PAHOR, Boris, Ob doživetem zadoščenju (Odmev). Ognjišče (3) 2015, str. 97.

V ponedeljek, 11. maja 2015, je naše uredništvo obiskala delegacije Nove Slovenije, ki so jo sestavljali vsi njeni poslanci s predsednico stranke, tajnikom in strokovnimi sodelavci. Ob prihodu je predsednica Ljudmila Novak najprej čestitala Ognjišču ob zlatem jubileju, nato pa poudarila, da je kot mlada rada brala Ognjišče in v njem iskala usmeritev za svoje življenje. Že prej je odgovornemu uredniku napisala pismo in zaželela, da bi revija Ognjišče "še naprej nadaljevala s svojim poslanstvom in pridobivala nove rodove bralcev". Poslanka Iva Dimc je povedala, kako je kot otrok bila raznašalka revije v svojem okolju. Sledil je tudi pogovor o zakonu o enotni ceni knjig in o zakonu o davčnem potrjevanju računov. Poslanci Nove Slovenije so izrazili veliko razumevanje za težave, ki jih zakona prinašata. (br)

12. decembra 2012 je papež Benedikt s svojega profila @pontifex poslal prvi tvit v angleščini. Od takrat, v slabih dveh letih in pol, papežu sledi več kot 20 milijonov ljudi.

»Dragi prijatelji, zahvaljujem se vam iz srca. Prosim vas, da še naprej molite zame,« je napisal papež Frančišek 17. marca 2013, kmalu po izvolitvi. Takrat je imel 3,4 milijona prijateljev.

Papež ima največ sledilcev v španščini (8,54 milijona), sledi angleščina (5,88 milijona), italijanščina (2,69 milijona), portugalščina (1,35 milijona), poljščina (407 tisoč), francoščina (365 tisoč), latinščina (341 tisoč), nemščina (257 tisoč) in arabščina (196 tisoč).

24. marec je dan molitve in posta v spomin na misijonarje mučence. Pobudo je začelo Gibanje mladih papeških misijonskih družb. Za spominski dan pa so izbrali obletnico uboja Oscarja Romera, nadškofa San Salvadorja (14. marca 1980), ki bo 23. maja razglašen za blaženega. S to pobudo se želijo s postom in molitvijo spomniti na vse ubite misijonarje in misijonarke v svetu in na druge pastoralne delavce, ki so prelili svojo kri za Kristusa.

Med letoma 1980 in 1989 je na nasilen način življenje izgubilo 115 misijonarjev. V letih med 1990 in 2000 pa je bilo ubitih 604 misijonarjev. Ta številka je precej višja zaradi genocida v Ruandi leta 1994. Leta 1994 je bilo med cerkvenim osebjem ubitih 343 pastoralnih delavcev. Samo leta 2014 je bilo ubitih 24: 17 duhovnikov, 1 redovnik, 6 redovnic, en semeniščnik in en laik. Podatki niso popolni, ker gre samo za potrjene primere, o katerih so bili obveščeni predstojniki.

Na začetku vam bom nekaj napisala o sebi in zatem bom povedala o temi, katera je pred kratkim razburkala državo. Sem Maja, stara 24 let, že 20. leto pojem v cerkvenem zboru in sem lezbijka. Da, tudi sama kot katolik nisem ušla temu. Gre za to, ko je družinska iniciativa začela s temo 'Za otroke gre!' Seveda, da gre za otroke. Gre za otroke, ki že živijo v istospolnih družinah. Mar ti otroci nimajo pravice do drugega starša, kljub temu da živijo skupaj? Kaj ne bi bilo bolje, da bi namesto referenduma poskrbeli za družine, ki ne vedo, kaj bi dali na mizo otrokom, zatem ko plačajo položnice? Ali ne bi bilo mnogim otrokom lažje, če bi živeli z istospolnima staršema, ki bi skrbela zanje, namesto tega pa živijo v razdrtih družinah, polnih nasilja. Bolj se vam gre za tistih 100 otrok, in tistega 1, ki bi bil posvojen na vsakih 5–6 let. Za mene osebno ima otrok pravico do staršev, ki mu omogočajo varnost, ljubezen, topel dom in hrano vsak dan na mizi. Mar ni važna samo otrokova sreča? Zakaj ne bi bil otrok srečen, če je lahko? Zakaj je pomemben spol staršev? Ne razumem tega. Pravite: 'Za otroke gre'! Ali slučajno veste, koliko otrok je v Cerkvi LGBTQ skupnosti? Kar nekaj. Mislite, da jim je vseeno, ko ne prav lepo govorite o njih? Menim, da bi morali vsi premisliti, preden začnemo govoriti o tej pereči temi in razširjati homofobijo, ker sem je v današnjih časih sem in slišala na pretek. Zamislimo se, kakšna čustva doživljajo mladostniki, ko iz družine in okolice poslušajo samo grozne komentarje glede 'pedrov', medtem pa sami gojijo čustva do njihovih najboljših prijateljev in jih je strah priznati. Mary Griffith je bila mati izjemnega fanta, ki je skočil pred tovornjak na avtocesti samo zato, ker ni hotela, da bi bil njen sin gej. Ko je dojela, da je bila delna krivda tudi njena, je postala zagovornica LGBTQ skupnosti in dejala: »Premisli, preden govoriš v prid homofobije, kajti otrok te posluša.« Resnično se strinjam: premislimo, preden naslednjič izrečemo kaj grdega: nikoli ne veš, kdaj otrok posluša. Že eno samo otroško življenje je preveč. Ne glede na razlog. Če mi bo sreča dana, bi z veseljem postala mati. In sama bi tudi vzgajala otroka v krščanskih vrednotah. Ljubezen do vseh, spoštovanje in vse, kar človeku lahko vera da. Samo najboljše. Z najlepšimi željami
Marija

Hvala za vaše pismo. V njem izpovedujete vero in dolgoletno pripadnost cerkvenemu pevskemu zboru. Upošteval bom vašo vernost in dejavno vključenost v bogočastje in vam odgovarjal kot kristjanki, ki zaradi sprejemanja Kristusa za Odrešenika nekatere stvari lahko dojame lažje kot nekristjani. O problemih, ki jih v pismu omenjate kot lastne, ste v zadnjih tednih veliko slišali in bi sicer lahko nekatere od trditev še dodatno obrazložil, toda brez bistvenih novih poudarkov. Odgovarjal bom bolj splošno in izhajal iz nauka Cerkve o homoseksualnosti, iz Kristusovega odnosa do neporočenosti in vas povabil k zavestni odločitvi za svetost, h kateri smo vsi poklicani.

Nauk Cerkve o homoseksualnosti

Youcat, Katoliški katekizem za mlade o istospolni usmerjenosti pravi: »Cerkev veruje, da homoseksualnost ne ustreza redu stvarstva. Vanj sta položena potreba po dopolnitvi in medsebojna privlačnost moža in žene, da moreta podariti življenje otrokom. Zato Cerkev ne more odobravati homoseksualnega ravnanja. Vsem ljudem ne glede na njihovo spolno usmerjenost, pa dolguje spoštovanje in ljubezen, ker Bog spoštuje in ljubi vse ljudi« (Youcat, 65).

»Za nekatere homoseksualno usmerjene ljudi je boleča izkušnja, da jih drugi spol erotično ne privlači in da morajo pogrešati telesno rodovitnost svoje zveze, kakor to ustreza človekovi naravi in Božjemu redu stvarjenja. Vendar pa nas Bog pogosto po nenavadnih poteh vodi k sebi: hiba, izguba ali ranjenost – če jih sprejmemo in jih znamo prenesti kot križ – lahko postanejo odskočna deska za skok v Božje naročje, v naročje tistega Boga, ki dela vse dobro in je v odrešenju še večji kot v stvarjenju« (Youcat, 65).

Vsi kristjani poklicani k svetosti

Cerkev je na 2. vatikanskem koncilu jasno zatrdila, da smo vsi kristjani, kar velja na neki način za vse ljudi, tudi nekristjane, poklicani k svetosti, saj je svetost oz. biti dober in ljubeč, smisel in cilj človekovega življenja. Kristjani smo na sebi lasten način s krstom posvečeni in v moči krstne milosti poklicani k svetosti. V koncilski konstituciji Luč narodov beremo: »Vsi verniki se bodo v svojih življenjskih razmerah, dolžnostih in okoliščinah in po vseh teh rečeh vsak dan bolj posvečali, če vse sprejemajo v veri iz roke nebeškega Očeta in če sodelujejo z Božjo voljo. Prav v tem časnem služenju bodo vsem ljudem razodevali ljubezen, s katero je Bog ljubil svet« (C 41). »Vsi verniki so torej povabljeni in dolžni težiti po svetosti in svojemu stanu primerni popolnosti. Naj si torej vsi prizadevajo za pravilno usmerjanje svojih nagnjenj, da jih ne bi uporaba zemeljskih reči ovirala pri teženju po popolni ljubezni« (C 42). Tudi "homoseksualne osebe so prav tako (kot heteroseksualne) poklicane k čistosti. S samoobvladovanjem, nesebično oporo prijateljstva, z molitvijo in zakramentalno milostjo se morejo in morajo postopoma bližati krščanski popolnosti" (Youcat 415).

Z božjo pomočjo moramo vsi kristjani, poročeni in samski, hetero in homoseksualni, krstno posvečenje, ki smo ga prejeli, v življenju ohranjati in izpopolnjevati. Ker se pa v marsičem pregrešimo, zato neprestano potrebujemo božje usmiljenje in moramo moliti vsak dan: »In odpusti nam naše dolge« (Mt 6,12).

Kristus se je solidariziral z neporočenimi

Kristus, ki je cenil ter spoštoval poročenost in je to izrecno pokazal s prvim čudežem v Kani Galilejski, se je na neki način, podobno kot z ubogimi, solidariziral s tistimi, ki se ne poročijo. Ko je govoril o neporočenosti je omenil nekaj vrst neporočenih: nekateri 'so po rojstvu' nesposobni za zakon, druge so ljudje 'naredili' za take, in tretji se ne poročijo, ker so se ali "zakonu odpovedali zaradi nebeškega kraljestva" (prim. Mt 19,12).

Kristus ni imel do nobenega človeka predsodka, saj je izhajal iz temeljnega naročila svojega Očeta, da je poklican in poslan k vsem ljudem, ne glede na kakršnokoli različnost in drugačnost, da bi jih odrešil. Sprejemal je in sprejema vsakega človeka, v njegovo odrešenjsko poslanstvo so vključeni vsi ljudje, tudi ljudje z istospolno usmerjenostjo.

Seveda je 'bolj oprijemljivo' in lažje odkrivati smisel življenja v potomcih, ki podaljšujejo starševsko življenje, kot če nimaš otrok. Izbira neporočenosti 'zaradi božjega kraljestva' ali posebnega poklica ali zaradi življenjskih okoliščin najbolj razumejo tisti, ki so se za to odločili ali so to sprejeli, četudi kot življenjski križ. Seveda pa osmišljena neporočenost zahteva navadno več napora, več samodiscipline in tudi posebno milost, ki jo seveda Bog velikodušno podarja.

Vsa človekova hrepenenja pa v življenju niso uresničena in tudi ne uresničljiva. Koliko stvari ostane za vedno v sanjskem svetu, tako na ravni 'imeti' kot na ravni 'veljati', toda na ravni 'biti' to ne velja. 'Biti' je tisti glavni dar, s katerim nas je Bog obdaril, in ta dar je podarjen vsakemu človeku ne glede na spolno nagnjenje. S tem, ko sem človek, kot pravi pesnik Edvard Kocbek v pesmi Molitev: »Nikoli ne bom prenehal biti. Nikoli.« Zgoraj navajam Youcat, kjer je trditev, da nas je Bog ustvaril in odrešil in da je "v odrešenju še večji kot v stvarjenju", kar velja za vse odrešene ne glede na spolno usmerjenost.

Bodite človek za druge

Zgodovina pozna številne neporočene, ki so dosegli velike družbene uspehe ali so se zelo zavzeto vključili v človekoljubno dejavnost. Toda ne samo tisti, katerih samskost Jezus ovrednoti kot neporočenost 'zaradi božjega kraljestva', temveč tudi drugi neporočeni. Pomislimo na številne zdravnice in medicinske sestre, učitelje in učiteljice, ki so kot samski zaživeli polnost svoje človeškosti. K tem lahko prištejemo številne tudi družbeno zelo uspešne ženske in moške, tiste, ki se kratkomalo niso poročili, in so izjemno obogatili človeštvo in krščanstvo. Omenim naj največjega slovenskega arhitekta Jožeta Plečnika († 1957), ki ni bil poročen in bi brez njega danes Ljubljana imela drugačno podobo, pa tudi Dunaj, Praga in Beograd bi bili arhitekturno revnejši. Večina od teh je bila heteroseksualnih, nekateri pa so morda bili istospolno usmerjeni. Med slednjimi radi omenjajo velikega Michelangela Buonarrotija († 1564), kiparja, arhitekta, slikarja in pesnika, čigar umetniška dela danes krasijo številne cerkve in muzeje.

Današnji svet hrepeni predvsem po ženskah in moških, ne glede na poročenost, ki prinašajo mir, strpnost, ljubezen, ki znajo poslušati, tolažiti in so empatični in sočutni. Dandanašnji človek potrebuje ženske in moške, poročene in samske, ki prispevajo svoj delež, da se bližnji lažje zavejo, da niso sami, ker jih vstali Kristus spremlja na njihovi življenjski poti, jim celi rane in skupaj z njimi gradi odrešeno človeštvo za novo nebo in novo zemljo, kjer se ne bodo več možile in ne ženili.

Želim vam, da bi vaša duša zaigrala, ker živite in ste odrešeni, da bi s petjem razveseljevali bližnje, dvigali k Bogu občestvo, v katerem pojete. Želim vam duhovno bogato samskost ter dobre in sočutne prijatelje in prijateljice, ki vas cenijo in da bi z njimi spletali mrežo dobrote in medsebojnega spoštovanja. Želim vam tudi kvalitetnega duhovnega spremljevalca, ki ima dar razločevanja in razumevajočega spovednika. Predvsem pa, da bi svojo edinstvenost uspešno vgradili v skupnost, delovno, družbeno in cerkveno, kar vam je gotovo že do sedaj v veliki meri uspevalo in vas osrečevalo. Najbrž se strinjate s trditvijo, da čim hitreje tečeš za srečo, ki bi jo rad ujel, je ta vselej hitrejša in se ti izmuzne. Tistim, ki živijo po svoji vesti in po navdihu Svetega Duha, pa je sreča, podobno kot življenje in odrešenje, podarjena, kar smo že vsi izkusili.

Nisem vam odgovoril na vaša konkretna psihološka in sociološka vprašanja, temveč sem vam poskušal nakazati vrednost vašega življenja v luči nauka Cerkve in svetopisemske antropologije, ki poudarjata Božji načrt o človeku. Poskušal sem nakazati tisto, kar povezuje vse ljudi, ne glede na spol, barvo kože, zdravje in bolezen, versko pripadnost in spolno usmerjenost. To je božja ljubezen do vsakega človeka, ki vabi vse ljudi, da bi postali dobri in sveti v svoji konkretnosti in neponovljivosti.

Pogum in vse dobro.

Vinko Škafar

Tako bi lahko opisali igralsko pot Joea Mantegne, Američana italijanskega porekla, ki bo poleg vloge netankovestnega mafijca Joeya Zase v Botru 3. in posebnega agenta FBI-aja v Zločinskem umu, igral lik, kakor sam zatrjuje "enega najbolj zanimivih ljudi 20. stoletja" svetega p. Pija iz Pietrelcine. Film bo ponudil vpogled v življenje p. Pija in njegove težke boje med duhovnostjo in dvomom, ki je trajal desetletja, pravi Mantegna, ki je tudi solastnik družbe, ki bo snemala film.

Film bo poudaril vpliv p. Pija na gradnjo bolnišnice Hiša lajšanja trpljenja v San Giovanni Rotondu. P. Pij je želel, da ta postane kraj molitve in znanosti, njeni uslužbenci pa polni ljubezni in bodo v vsakem bolniku, zlasti ubogem, prepoznali Jezusa. Bolnišnica ima danes več kot 1200 postelj in je ena največjih v sodobni Evropi. Vodi jo upravni odbor, ki ga imenuje državni tajnik Svetega sedeža. Del dobička od filma bodo namenili Ameriškemu združenju p. Pija, da bi v Združenih državah Amerike ustanovili zdravstvene ustanove in šole, ki bi v duhu p. Pija omogočile zdravstveno oskrbo revnim.

»Ko vidim svojo naravo ... in ko vidim 'material, iz katerega sem narejen,' razumem, da Bog vsak dan z menoj dela čudeže. Bog je iz mene nikakršnega naredil nekoga, ki dela z ljudmi in je družaben. Spoznal sem ljudi, ki so bili veliko bolj ... agresivni kot jaz, pa so se s pomočjo vere naučili trpljenja v potrpljenju. Vidiš, kako je Bog povsod navzoč in kako nas dela boljše ljudi ... . Jaz ne potrebujem nobenega drugega čudeža, to mi je dovolj, da verujem,« je dejal glasbenik Zlatan Stipišić Gibonni, ko je odgovarjal na vprašanje, zakaj veruje v Boga.

Zakaj verujem je naslov oddaje Hrvaškega katoliškega radia, v kateri je Gibonni pričeval o svoji veri. Razložil je, da vere ni nikoli »doživljal kot nekaj, kar mu je bilo posredovano z vzgojo, ampak kot svojo osebno izbiro, ki je s tem tudi močnejša. Prepričan sem v obstoj Boga, vsak dan dobivam potrditev za to.

Mislim, da je milost na neki način neusmiljena. V človekovi naravi je, da nekomu, ki ti škodi, to vrneš. Milost pa je v sami osnovi naše vere. Brez nje se vera skrči na folkloro, na barvanje pirhov. Jaz nisem nikoli pristal na to. Vera te mora delati boljšega, kakor si po genetiki. Kjer znanost preneha odgovarjati, mora vera ponuditi odgovore. Ustaviti se v nekem trenutku in reči dovolj je sile na silo, to ni znamenje slabosti, ampak Božje navzočnosti,« je še dejal.

Čeprav je rekel, da je njegova vera bolj njegova izbira, kot nekaj, kar mu je bilo privzgojeno, je dodal, da je zelo vplivala nanj vera njegovega očeta, pokojnega glasbenika Ljube Stipišića Delmata: »Moj oče je v življenju doživel čudežno ozdravljenje. Zato je bil tako odprt do vere. Ni ga ozdravil skalpel, medicina, ampak Božji duh. To je verjetno vplivalo name, da iščem in sprejemam nekatere stvari. V življenju je potrebno sprejemati čudeže. Ti pa se dogajajo vsak dan.«

Ko je govoril o svoji glasbi, je Gibonni dejal, kako se mu včasih zdi, da je »samo kot antena, ki prenaša misli, ki niso moje. Pesmi, ki jih delam, so boljše od mene in bolje izražajo duhovno stvarnost, ki jo živim.«

Čeprav je poudaril, kako ne razume vztrajanja pri 'racionaliziranju' vere in kako zahteva od človeka, da si ne razbija glave ob njej, ampak da se ji prepusti, je Gibonni dodal, da ima vendarle pripravljene odgovore za tiste, ki zahtevajo od njega, da ponudi razumske razloge z svojo vero. »Moram reči, da nikoli še nisem srečal bolj tolerantne in bolj humane vere. Spoznal pa sem veliko kultur in ver. Ljudje mislijo, da vera ovira svobodo, toda jaz pri branju Svetega pisma nisem nikoli čutil tega problema. Včasih ljudje želijo obleči Boga v svoj dres, a to je težava človeka, ne Boga,« je dejal splitski glasbenik in še povedal, kako najpogosteje moli:

»Jezus, krotki in iz srca ponižni, upodobi moje srce po svojem srcu. Vse je v tem. Biti ponižen ne pomeni biti ponižan, ampak vzvišen. Ljudje uporabljajo vero kot identifikacijski pin, a to ne pomeni, da v svojih življenjih in v svojem srcu iščejo Boga. Bog od nas zahteva, da smo krotki in ponižni v srcu.«