Zgodba

Pravo jabolko
Neka žena je tako dobro izdelovala razne umetne sadeže, da so jih ljudje težko razlikovali od naravnih. Kakor se pogosto rado zgodi, so nekateri kritizirali njene izdelke: obliko, velikost in barvo sadežev.
Nekoč je pripravila razstavo, na kateri je prikazala različne sadeže, ki jih je izdelala. Predvidevala je, da bodo razstavo obiskali tudi kritiki njenega dela in bodo izrazili svoje očitke. In ni se zmotila.
Kritiki so našli napake pri mnogih njenih izdelkih, zlasti na enem jabolku. Ko je potrpežljivo poslušala vse, kar so kritiki imeli povedati, je vzela jabolko, ki so ga najbolj kritizirali, ga razrezala na koščke ter jih ponudila obiskovalcem razstave, zlasti kritikom. Ti so namreč kritizirali naravno jabolko!

Misel

Nihče ne mara kritike, vendar vsi tudi kritiziramo. Kritika je dejanje, oziroma stališče, s katerim izrazimo svoje nestrinjanje z neko osebo ali stvarjo.
Pri tem je dobro, da se držimo zlatega evangeljskega pravila: »Vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, tudi vi storite njim!« (Mt 7,12).
Ko pridemo v skušnjavo, da bi kritizirali in s tem druge ranili, bili do njih škodljivi, maščevalni, hudobni, ostri in privoščljivi, bo koristno, da se ustavimo in pomislimo na slabe učinke, ki bi jih s tem povzročili.
Skratka, držimo se tega, za kar bi želeli, da se tudi drugi držijo. Vedno, ko bi radi koga kritizirali, pomislimo, ali bi mi radi videli, da nas drugi kritizirajo na način, kakor mi radi kritiziramo druge.

Molitev

Gospod Bog,
ko bomo koga kritizirali,
naj ne bomo nikoli pristranski,
da ga ne bi prizadeli,
ko bodo nas kritizirali na nepravičen način,
nam pomagaj, da bomo ostali mirni.
Predvsem nas obvaruj zagrenjenosti,
saj bi lahko v njej storili ali izrekli kaj takega,
kar bi nam sicer ne prišlo na misel.
Pomagaj nam, da zlepa ne bomo nikogar kritizirali,
če pa ga že moramo,
naj tega ne storimo s sebičnimi nameni.
Daj, da bomo ponižni,
in da bomo cenili druge kakor sebe
in da bomo mislili o drugih, da so boljši kakor mi.
Predvsem pa nam pomagaj,
da ne bomo napadali ljudi,
ampak njihove napake in njihova slaba dejanja.

Iskra

Od vseh krivih poti, ki obstajajo na tem svetu krivih poti, je najbrž najslabša hinavščina. Kritikastrstvo (pretirano kritiziranje) pa najbolj boleče.

Očetje, ne grenite svojih otrok, da ne zapadejo v malodušje. (Kol 3,21)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 10 (2010), 118-119.
knjiga: Zgodbo ti povem, (Zgodbe za dušo 10), Ognjišče, Koper, 2016, 140.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Rak debelega črevesa in danke sodi med najpogostejše oblike raka v Sloveniji. V zadnjih letih njegova pojavnost še narašča. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije je pojavnost najvišja v Evropi ter Avstraliji in Novi Zelandiji, stopnje umrljivosti pa v vzhodni Evropi.

Pojav raka debelega črevesa in danke povezujejo predvsem z nezdravim življenjskim slogom: uživanje nezdrave prehrane, debelost, telesna neaktivnost.
Debelo črevo je zadnji del prebavne cevi, ki se konča z danko. V debelem črevesu poteka absorpcija vode in nekaterih drugih snovi ter tvorba in izločanje blata. Tumorji v črevesju in danki so lahko benigni ali maligni. Benigni ne povzročajo večjih težav, po odstranitvi običajno ne zrastejo znova in ne delajo zasevkov v druge dele telesa. Pri malignih tumorjih pa rakave celice prodirajo v sosednja tkiva, preko limfe in krvi pa lahko pridejo tudi v druge dele telesa, kjer delajo zasevke ali metastaze rakavega tkiva. Bolezen se lahko dolgo razvija brez posebnih znakov, zato je pomembno, da se udeležujemo presejalnih programov za odkrivanje raka.

BOLEZEN Z VISOKO OBOLEVNOSTJO IN UMRLJIVOSTJO
Rak na debelem črevesu in danki je v Sloveniji resen javnozdravstveni problem. Ne le zaradi pogostosti zbolevanja, temveč tudi zaradi poznega odkrivanja bolezni, ki je bistveni razlog za veliko umrljivost bolnikov. Zboli lahko kdorkoli, večjo verjetnost, da zbolijo, pa imajo ljudje, ki so starejši od 50 let, in tisti, pri katerih se ta rak pojavlja v družini.

DEJAVNIKI TVEGANJA
Rak nastane kot posledica sprememb v celičnem DNK. Če se celice v debelem črevesu ali danki začnejo nenadzorovano deliti, nastane rak. Natančen vzrok za nastanek bolezni še ni povsem pojasnjen, najverjetneje pa na njen razvoj vplivajo dedni dejavniki v kombinaciji z vplivi okolja. Dejavniki tveganja povečajo verjetnost, da posameznik zboli za rakom debelega črevesa in danke. Med take dejavnike prištevamo:

Starost
Najpogosteje se pojavlja po 50. letu starosti (90 % bolnikov je starejših od 50 let), zato se v tem starostnem obdobju svetujejo diagnostični pregledi in presejalni testi. Vse pogostejši pa je tudi pri mlajših od 50 let, zato so v nekaterih državah presejalne teste, ki se sicer običajno izvajajo po 50. letu, prestavili na 45. leto.

Mesna in mastna hrana
Ker je debelo črevo del prebavnega sistema, ima prehrana pomembno vlogo pri njegovem delovanju. Tveganje se poveča pri osebah, ki zaužijejo preveč mastne in mesne hrane ter predelane hrane in premalo sadja in zelenjave, ki vsebujeta veliko vlaknin. Vlaknine v črevesju z vodo nabreknejo in nase vežejo škodljive snovi, ki jih zaužijemo ali nastanejo med prebavo. Vlaknine pomagajo tudi pri iztrebljanju blata, saj skrajšajo potovalni čas blata v črevesu. Hitreje kot se črevo prazni, manj strupov pride v telo. Prav tako je pomemben vnos antioksidantov, nekaterih vitaminov in mineralov.

Telesna neaktivnost
Telesna neaktivnost je eden od pomembnih vzrokov za razvoj različnih vrst raka.
Znanstveno je dokazano, da zmerna do visoko intenzivna vadba prepreči razvoj raka debelega črevesja in danke. Ugotovili so, da se med vadbo v črevesju tvori več kratkoverižnih maščobnih kislin (SCFA), predvsem butirata, in protiteles. Povečanje fekalnega butirata ima protirakave in protivnetne lastnosti. Poleg tega lahko vadba skupaj z zdravo prehrano prepreči debelost, tako da spremeni sestavo in raznolikost črevesne mikrobiote (bakterije), ki so pomemben predstavnik imunskega sistema v črevesu. Redna vadba tudi zmanjša potovalni čas blata v črevesu, kar zmanjša stik nevarnih snovi s črevesno sluznico.

Alkohol, debelost, kajenje
Povečujejo možnost, da zbolimo za rakom ali drugimi boleznimi.

Črevesni polipi
Polipi so tkivne tvorbe v steni črevesa ali danke, ki jih je treba odstraniti.

Kronične vnetne črevesne bolezni
Crohnova vnetna bolezen in ulcerozni kolitis sta črevesni bolezni, in če trajata osem ali več let, se tveganje za raka poveča.

Dedna obremenjenost
Pri dednih oblikah raka se tveganje za razvoj zelo poveča. Za osebe s sorodniki, ki so zboleli za rakom črevesa in danke, je tveganje, da zbolijo, 1,5- do 2-krat večje.
Pogosteje obolevajo tudi bolnice, ki so v preteklosti zbolele za rakom dojke in drugih organov.

OSEBE Z VISOKIM TVEGANJEM
Osebe z visokim tveganjem za nastanek raka na debelem črevesu in danki so potomci staršev s tovrstnim rakom, bolniki po operaciji, osebe, pri katerih so bili odstranjeni polipi, bolniki z ulceroznim kolitisom in crohnovo boleznijo ter osebe z družinsko adenomatozno polipozo ali dednim nepolipoznim rakom debelega črevesa. Za te osebe se svetuje, da preiskave opravijo pred dopolnjenim 50. letom.

POMEMBNI PREVENTIVNI PREGLEDI
Poznamo več metod, s katerimi lahko odkrijemo raka na debelem črevesu ali danki. Najpomembnejša in najzanesljivejša je kolonoskopija, ki omogoča pregled celotnega debelega črevesa. Ostale metode so še digitorektalni pregled, rektoskopija in CT-kolonografija. V Sloveniji je vzpostavljen državni presejalni program Svit za odkrivanje raka debelega črevesa in danke.
Preventivni zdravstveni program Svit je namenjen preprečevanju in zgodnjemu odkrivanju predrakavih sprememb in raka na debelem črevesu in danki. Vključuje osebe med 50. in 74. letom starosti.

SODELUJTE V PROGRAMU SVIT VSI, KI PREJMETE VABILO!
Gre za presejalni test po 50. letu. S testom lahko v vzorcu blata ugotovijo prisotnost krvi, ki je s prostim očesom v blatu ni mogoče opaziti. Kri lahko izvira iz tumorja ali iz polipov, lahko pa je vzrok tudi drugačen. Če je izvid blata na testu pozitiven, je nujno treba ugotoviti, zakaj je v blatu prisotna kri. Kolonoskopija je preiskava, ki bo pojasnila, kaj je vzrok krvavitve. Večinoma so vzrok krvavitve polipi, iz katerih se z leti lahko razvije rak. Med kolonoskopijo črevesne polipe odstranijo in pogosto je s tem zdravljenje zaključeno.

• Opazujte spremembe pri odvajanju blata.
• Udeležujte se presejalnih testov za odkrivanje raka debelega črevesa.
• Vzdržujte zdravo telesno maso.
• Ne kadite.
• Bodite telesno aktivni.
• Omejite količino alkohola.
• Omejite rdeče meso, zlasti predelano meso.
• Zaužijte dovolj kalcija in vitamina D.

 Z odstranjevanjem polipov (iz katerih se v veliki večini primerov razvije rak na debelem črevesu in danki) se lahko to obliko raka popolnoma prepreči. V programu Svit odkrijejo več kot 70 % raka dovolj zgodaj, tako da onkološko zdravljenje ni potrebno.

M. Jurdana, Narava in zdravje, v: Ognjišče 10 (2023), 86-87.

Imam ogromno vprašanj in marsikaj mi še ni jasno. Če boste pri volji, bom vesela vašega razmišljanja.
Kot prvo naj napišem, da sem bolj mlačna vernica. Tako se je izrazila gospa pri Prenovi v Duhu. Pa ne, da ne bi verjela v Boga, ... o, to verujem in predvsem verjamem, da ko svet zapustimo odgovarjamo za dejanja, ki smo jih storili. Bolj me bega to, da pri svojih srednjih letih še nisem našla svojega poslanstva. Ne bi rada slišala od Boga: »Irena, kako si izrabila darove, ki sem ti jih podaril, si jih pomnožila?« Stala bom pred njim in ne bom vedela kaj reči, kaj pokazati.
Neprijetno, mar ne?
Sem poročena žena, mama dveh malih otrok. Zavedam se, da je to blagoslov in lepo poslanstvo. Ampak čutim in nekaj mi ne da miru, da ni to vse, da je še nekaj, pika na ‘i’... Samo nekako še ne vem, kaj bi to bilo, še nisem našla ... gotovo moram neki dar, ki mi je bil dan, izkoristiti in dodati nekaj dobrega, svojega. Pravijo, da sem zelo vesela in nasmejana in znam čutiti ljudi ... duša mi zapoje, ko vidim, da sem komu kaj dobrega naredila ... mogoče je to dar ... Išči in boš našel ...
Pravijo, da se vsi odgovori skrivajo v nas, le pogledati, zazreti se moramo vase. Menda je to novodobno razmišljanje, new age - nekako tako rečejo temu. Ampak po mojem je to delal že Jezus, tudi on je šel v samoto in razmišljal. Torej to ne more biti neka nova znanost. Zakaj bi torej to bilo tako narobe?
Ko sem prebrala knjigo Zadela me je strela (verjetno jo poznate), sem se zamislila in sama pri sebi dejala: »Irena, glej, ne da greš v pekel! Ker v nebesa pridejo samo svetniki in mala peščica, ki gre po ozki in strmi poti ...«
Če prav razumem Sveto pismo, je pomembno, da svoje misli, besede in dejanja uravnavam po ‘zlatem pravilu’, ki ga je povedal Jezus v svojem govoru na gori: »Vse, kar hočete, da bi ljudje vam storili, storite tudi vi njim« (Mt 7,12).
Verjetno se tole bere vse skupaj malo zmedeno.
Ura je že pozna in tudi moje misli so že utrujene.
Malo sem opisala svoja razmišljanja, res malo. Zanima me vaše mnenje, ko boste imeli čas in voljo.
Irena

Največji zaklad, ki nam ga Bog daje, je čas, ki ga imamo na razpolago. Ta je tako dragocen, da nam ga ne daje ‘na debelo’, v večjem kosu, ampak ga daje sproti, da ga ne moremo zapraviti. Vsak trenutek lahko uporabimo za različna opravila. Imamo čas za spanje, čas za poklicno delo, čas za odmor, čas za klepet, čas za kosilo, večerjo, čas za gledanje televizije, čas za molitev... Tako si razporedimo čas. In prav je tako. Če rečemo: “Nimam časa”, je to samoprevara. Lahko pa rečemo: to ima prednost, to moram nujno narediti, vendar ves čas je naš. Uporabimo ga lahko, kakor hočemo. Pravilno stališče je: uporabiti čas, kakor Bog hoče. On hoče, da delamo, in tudi da počivamo, da jemo in spimo, tudi, da se zabavamo, da skrbimo zase in za druge, kot si zapisala po zlatem pravilu: »Vse, kar hočete, da bi ljudje vam storili, storite tudi vi njim« (Mt 7,12). Torej vprašanje je, ali delam tisto, kar Bog pričakuje od mene? Ali pravilno uporabljam svoj čas, za katerega bom moral dajati Bogu odgovor?
To vprašanje je lahko zastrašujoče, kot si brala v knjigi, ki jo omenjaš (tudi jaz sem jo bral). K sreči vemo, da moramo verjeti le evangeliju, Jezusovemu nauku, in ne dogodkom, ki jih opisuje knjiga Zadela me je strela. Če se je njej dogajalo to, kar opisuje, je dolžna verjeti in se po tem ravnati samo ona, ne pa tudi jaz. Temu pravimo privatno razodetje, ki ga upoštevamo pod pogojem, da se sklada z razodetjem v evangeliju. In nisem prepričan, da se tisto, kar je zapisano v tej knjigi, povsem sklada s Svetim pismom, začenši s tem, da bi morali biti vsi v peklu.
Če pogledamo na svoje življenje, vemo, da nam ga je Bog dal, da bi naredili kaj dobrega, čim več dobrega. Kaj to pomeni? Izkazati bližnjim čim več ljubezni. Zlato pravilo, ki ga navajaš, je povezano z ljubeznijo do Boga. Ko ga je neki učitelj postave vprašal, katera je prva zapoved, je Jezus odgovoril: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem. To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej podobna: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe« (Mt 22,37–39). V tem smislu je treba razumeti zlato pravilo: »Vse, kar hočete, da bi ljudje vam storili, storite tudi vi njim. To je namreč postava in preroki« (Mt 7,12).
Nisi zadovoljna sama s seboj. To je koristen občutek, ki se pojavlja v tvojih letih, ko se sprašuješ: Kaj sem pomembnega naredila do sedaj v svojem življenju? Imaš družino, moža, otroke, službo ... To je že veliko, kar si dosegla. Tudi glede vere si dejavna, iščeš. Morda ne vedno na pravem kraju in pri pravem izviru. ‘New age’, kot imenujemo sodobno iskanje. Pobira malo tukaj ‘malo tam’, vzamem, ‘kar mi je všeč’. Nobene obveznosti, nič stalnega, nič obvezujočega, nobena trdna skala, o kateri govori Jezus, na katero bi lahko zidali stavbo svojega življenja, svoje družine. In bi je viharji in nalivi ne porušili. Po mojem moraš od sebe zahtevati več discipline. Ne vem, kako je s tvojo molitvijo, z molitvijo v družini? Nedeljska maša in obhajilo bi mora biti tvoja ‘trdna skala’. Ne pravim, da bi se morala ozirati na oceno Prenove v Duhu, ki najbrž ni edini pravilni način ’verovanja“, za nekatere pa je spodbuda za globlje versko življenje. Osnova naj ti bo Sveto pismo, zlasti Nova zaveza, ki jo pogosto beri in premišljuj, evharistija in pobožnost k Mariji. Če si boš dobro razporedila čas, boš lahko poglabljala svojo vero. To ti bo še najbolj dalo občutek, da si naredila nekaj pomembnega – v sebi. Potem boš lahko to prenašala na otroka, moža, svoje okolje. To ne sme biti neko pobožnjakarstvo, ampak trdna navezava na Boga.
Morda ti manjka neka zdrava opora v kakšni prijateljici ali skupini, ki ima čisto določen dobrodelni načrt. Prilik je danes, ko smo v takih težavah, prav veliko. Biti določeni družini v pomoč, starejšim, bolnim ... Imeti vpogled v svojo okolico in pomagati. Si inteligentna in podjetna, škoda bi bilo zakopati vse te talente. To pomeni tudi izkoristiti čas, ki ga nam Bog daje sproti, po kapljicah, da bi ga čim bolj cenili.k

F. Bole (oče urednik), Pismo meseca, v: Ognjišče 10 (2013), 6-7.

Pogosto sem se spraševal, kaj bom postal, ko bom velik. Bratu je bilo vseskozi jasno, da bo električar, sam pa se nisem mogel odločiti, kaj bi pravzaprav rad počel. Oče je bil kamnosek. Do kamna je čutil veliko spoštovanje, skoraj ljubezen, težko delo pa ga je počasi izčrpavalo. To sem dobro čutil. Nekoč sem mu omenil, da bi se šel tudi jaz učit za kamnoseka, pa me je resno pogledal in vzel moji roki v svojo veliko dlan. »Nekam drobni sta,« je dejal, »še veliko žgancev boš moral pojesti, potem pa ...«
V tretjem in četrtem razredu smo imeli učiteljico, pri kateri sem čutil, da nas ima rada, čeprav je vselej dajala prednost deklicam. »Ko bom jaz učitelj, ne bom delal razlik!« sem si mislil, in še sam ne vem, kdaj se je vame priplazila misel, da bi bil lahko učitelj. Ko sem svojo namero povedal mami in očetu, sta me začudeno pogledala. »Potem ne boš smel hoditi v cerkev,« je dejala mama. Na to še pomislil nisem. Tako je pač bilo v tistih časih. Pogledal sem očeta. Na njegovem obrazu sem zaznal neki ponos. »Se bo že nekako uredilo,« je dejal.
+++
Po malo ovinkastih poteh sem res pristal med pedagogi – kot vzgojitelj v dijaškem domu. Dodelili so mi skupino fantov prvega letnika tehniških šol, ki so pred dnevi še uživali počitnice in varnost domačega okolja, zdaj pa so izgubljeno hodili po neznanem mestu ter se privajali na nove sošolce in profesorje. Nekateri so zaradi domotožja hoteli kar oditi domov in blažil sem njihovo stisko kot sem vedel in znal. Drugi pa so se po prvih negotovih dneh hitro znašli in se kar preveč razživeli. Prevzel jih je občutek svobode. Z njih so kar naenkrat odpadle vse omejitve, ki so jim jih predstavljali starši, in pozabili so na vse njihove dobre nasvete. Stopil sem na mesto staršev in jih omejeval ter spodbujal, pohvalil in grajal, Vsem pa sem dopovedoval, da si moramo zaupati in biti med seboj odkriti.
»Fantje,« sem jim pogosto govoril, »vem, da imate veliko domišljije, ampak veste, veliko lažje bomo živeli drug z drugim, če si bomo zaupali, da bomo vedeli, pri čem smo. Lažje bom poiskal pomoč, ko vam bo kje zaškripalo, in vam svetoval, če boste želeli.« Pogosto so se strinjali z menoj, včasih tudi ne. Kaj pa so zares mislili, mi je ponavadi ostalo skrito za njihovimi pogledi.
Tako je minilo leto. V naslednjem šolskem letu, ko so bili v drugi vzgojni skupini in so imeli drugega vzgojitelja, mi je eden od fantov oponesel: »Narobe ste nas učili!«
»Narobe da sem vas učil?« sem bil presenečen.
»Ja, vi ste nam rekli, da moramo biti odkriti in povedati vse po pravici.«
»Ali je to narobe?«
»Seveda je. Ko našemu vzgojitelju na primer po pravici povemo, kam bi radi šli, nam ne dovoli, če pa se mu primerno zlažemo, ni nobenih ovir!«
»Prej ali slej se laž obrne proti nam,« sem spravil iz sebe. Videl je, da me je prizadelo. »Se bomo že naučili presojati ljudi,« je dejal in me pustil s svojimi mislimi. Na ta pogovor sem se v naslednjih letih še velikokrat spomnil.
+++
Veliko fantov in deklet je po odhodu iz našega doma čez leta prihajalo nazaj na obisk. Vesel sem jih bil. Obujali smo spomine na skupna leta, pripovedovali so mi o drobnih dogodkih, ki so s pogledom nazaj dobivali čisto nov pomen, in pogosto priznali, da so bila to njihova najlepša leta. Sedaj gledajo na vse tedanje težave in probleme kot na pihanje blagega vetriča.
Od vseh obiskovalcev sem se morda še najbolj zapomnil Davida, ki je bil v srednješolskih letih pravzaprav neopazen. Zapomnil bi se ga verjetno samo po nekem dogodku, ko je bil v tretjem letniku. Bil je vesten in delaven, zato je naredil program, ki jim ga je pred odhodom na zimske počitnice dal profesor tehniškega risanja, večina sošolcev pa ne. Dogovorili so se, da bodo profesorju rekli, da jim ni ničesar naročil. Že nekajkrat so se tako izognili delu ali ga vsaj prestavili za nekaj dni. Vedeli so namreč, da je profesor silno pozabljiv. Tokrat pa je profesor vztrajal in jim povedal, da si je zapisal, kaj jim je naročil, in da bodo vsi dobili negativno oceno. Domski fantje so vedeli, da je David program naredil, zato so ga obdolžili, da jih je on zatožil.
Ko sem nekega večera stopil v njihovo sobo, so vsevprek vpili na Davida.
»Kaj se dogaja?« sem resno vprašal.
»David je izdajalec!« so zakričali, David pa je ponavljal: »Ni res!«
S težavo sem ugotovil, kaj se je zgodilo.
»David, si res povedal profesorju?« sem ga ostro vprašal.
»Prisežem, da nisem!«
»Ste slišali?« sem dejal, oni pa so še kar naprej vpili, da je izdajalec. »Jutri bo vse jasno,« sem rekel. »Telefoniral bom na šolo.«
Moja odločitev jih je presenetila. Še sam sem se nekoliko bal, da jim ne bi zakuhal kakšnih neprijetnosti. Ampak kolikor sem poznal profesorja, sem upal, da me bo razumel. »Mularija!« je dejal, ko sem mu razložil, zakaj ga kličem. »Res sem postal pozabljiv. Saj veste – leta. Še malo, pa bom šel v penzijo. Slutil sem, da me izigravajo, zato sem si vse zapisal. Tokrat so se ušteli! Ampak da so nekoga obtožili? Prav lepo naj se mu opravičijo!«
Poklapano so poslušali, ko sem jim povedal, kaj sem zvedel. Nekaj so momljali, ko so se mu opravičili, na Davidovem obrazu pa sem opazil droban nasmeh. Vzdušje v sobi je bilo odslej bolj prijetno.
Po morda šestih ali sedmih letih se je David spet oglasil v domu. Vesel sem ga bil, tako kot vsakega. Vedno je bil redkobeseden, tokrat pa je bil zelo zgovoren.
»Veste,« je začel, »prišel sem vam povedat, da ne bi šel na faks, če me ne bi vi spodbudili.«
»Kaj res?« sem se začudil, ker se tega resnično nisem spominjal. »Pa si ga tudi končal?« sem hotel vedeti.
»Sem, in tudi magisterij sem naredil,« je nadaljeval.
»Tega sem pa res vesel.«
»In poročil sem se in lani se nama je rodila hčerka.«
»Ja, čestitam!«
»No, ampak nisem vam prišel povedat tega.«
»Ne? Kaj pa si potem mislil povedati?«
»Veste, moram vam povedati, da smo marsikatero ušpičili, ko smo bili v domu, in da za veliko stvari niti ne veste.«
»To se mi kar zdi, da je tako.«
»Veste, prav vse smo prinašali naokoli in izigravali. Tudi vas.«
»Si predstavljam.«
»Veste, to sem vam hotel povedati: kadar smo prinesli naokoli druge, se nam je dobro zdelo, kadar pa vas, nas je pekla vest. To sem vam moral povedati.«
»Dobro, da si mi prišel to povedat. Včasih imam občutek, da stojim na mestu.« Še sam ne vem, kaj sva se pogovarjala potem. Morda so bile besede sploh nepomembne.

JARC, Janko. Smiljan. (zgodbe). Ognjišče, 2015, leto 51, št. 9, str. 18-19.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Petek popoldne je, Mara ga je komaj dočakala. V star pleten cekar naloži svoje zaklade. Brez njih ne more k dedku. Vrata se ne odprejo. V pehar je skrila sendvič z domačo panceto, steklenico hruškovega soka, star robec iz modrega blaga. In še nekaj.
Vsak petek Mara teče po glavni mestni ulici. Točno pet minut vijuga med pešci. Nato prestopi 10 betonskih stopnic, obide okrušen vogal, zajame zrak in ga zadrži. V veži doma upokojencev je namreč zrak gost, tak, kot ga srečaš v bolnišnici. Še 20 stopnic, in tretja vrata v desnem hodniku so tu. Za njimi je dedek. Tudi danes.
Zguban obraz zamaknjeno gleda skozi okno. Morda lovi misli, ki rade bežijo tja čez nasade hrušk … »Dober dan,« pozdravi Mara. Dedek jo pogleda. Gleda jo, a Mara čuti, da je ne prepozna.
Po glasu, ki zveni podobno kot megla, ve, da so vrata še zaprta.
Dedek se dotakne ročaja cekarja, ki ga je Mara odložila na mizo, in se nasmehne. S svojimi rokami jo je nekoč spletel … Mara previdno natoči hruškovec v kozarec in ga poda dedku.
Misli mu res nagajajo, a nos mu dobro dela. Povoha hruškov sok, srkne. Pogled se mu nekoliko zbistri. Mara se sedaj že lahko dotakne njegove roke, in dedek je ne odmakne. »Marija?« vpraša previdno. Mara se nasmehne. Dedek jo vedno zamenja za babico.
»Marijine oči imaš …« zamrmra dedek.
Premami ga vonj, ki se širi iz košare. Okorno se usede za mizo in s tresočo roko seže v košaro. »Prinesla si mi panceto, Marija!« Mara prisede. Ve, da v dedkovi glavi misli niso več cele. Kot polena so, ki jih bober grize na polovice. Dedek potrebuje čas … da se spomni. Potrebuje znane dotike, okuse in vonjave.
Ko dedek poje malico, mu Mara poda zlikan star robec. Starec si z njim obriše usta. Podrži ga v rokah. Misli so že bolj cele ... Bolj vesele! Pogleda Maro. »Podobna si moji Mariji. Od kod imaš moj cekar in moj robec?« Hotel je reči še moj sok in domačo panceto, pa ni bil čisto prepričan …
Deklica se nasmehne. Njeni zakladi tudi danes delujejo. Vrata v dedkove misli so že priprta. Kmalu bo lahko vstopila.
V dedkovo dlan stisne še nekaj. Dedek počasi razpre okorne prste. Med njimi se sveti droben rožni venček. Križek in deset zdravamarij. Dedek pogleda deklico: »Mara?« vpraša negotovo.
»Ja, dedek, Mara sem,« tedaj dedek prešerno razpre roke in deklica mu zleze v objem.
Juhej! Tudi danes ji je uspelo odkleniti vrata v sobo dedkovih misli. Stisne se mu pod pikajočo brado. Srečna je! Dedek jo je prepoznal.
Dolgo tako sedita. Okušata sok. Dedek moli babičin rožni venec. Mara šteje zdravamarije na dedkove prste. Ob deseti se dedek zamakne. Mara to čuti. Previdno zleze iz naročja.
Dedek jo pogleda: »Marija?« jo vpraša. »Mara pokima. Ga objame, zajame zrak in steče levo, mimo dveh vrat, po 12 stopnicah v vežo. Nazaj gre počasi. Kot polž čez hruško.
Babica ji je pred smrtjo podarila star rožni venček, ki ga je leta in leta nosila v žepu svojega predpasnika. Nešteto zdravamarij je odmolila z njim. Zdaj jih moli Mara. Ob torkih in ob petkih rožni venček položi v košaro, saj je del skrivnosti, ki odklepa dedkove misli. Ko dedek potipa rožni venček, se je spomni!
Vsak petek je tako. Marino skrivnostno zaporedje deluje! Malo jo je pa vseeno strah, saj ve, da bo prišel petek, ko je dedek ne bo več poklical po imenu. Takrat se bo dedek stisnil k Jezusu pod pikajočo brado in štel ulice in stopice, ki jih mora Mara še preteči in prehoditi, da se mu pridruži.
nn, (zgodbe), v: Ognjišče 10 (2025), 83-84.

Že več let prebiram revijo Ognjišče. Zanima me, ali je zdravljenje z bioresonanco v krščanstvu sporno? Že od veliko ljudi sem slišala, kako so se z bioresonanco ozdravili ali se jim je vsaj izboljšalo počutje.
Janja
Ob vašem vprašanju sem se zavedel, da o bioresonanci pravzaprav ne vem veliko, da pa sem že nekajkrat naletel na ljudi, ki so o njej spraševali, zato sem si rekel, da si moram to metodo bolj pozorno pogledati. In vaše vprašanje mi je dalo to možnost. Naloge sem se lotil tako, da sem pobrskal po internetu in povprašal tudi nekaj zdravnikov ter nekaj ljudi, ki so jo uporabili. Osebnih izkušenj pa z njo nimam. Kakšni uradnih izjav o tej metodi pa tudi vesoljna Cerkev ni izdala.
Najbolj splošno opredelitev sem našel na angleški Wikipediji: »Bioresonančna terapija (vključno s terapijo MORA) je psevdoznanstvena medicinska metoda, ki predpostavlja, da se elektromagnetni valovi lahko uporabijo za diagnosticiranje in zdravljenje bolezni pri ljudeh.« Pojav resonance nam je sicer dobro poznan iz fizike in nam pove, da se lahko nihanje (zvenenje) enega telesa prenese na drugo telo. Ta metoda torej s pomočjo elektrod ugotovi spekter tako zdravih kot bolezenskih nihanj telesnih tkiv. To je prvi del postopka, ki je pravzaprav povsem fizikalen in sodi v znanstveno preverljivi del metode, saj meri elektromagnetno valovanje in ne kakšnih ‘duhovnih energij’ (kar nekatere druge alternativne metode namreč trdijo).
Tako ugotovljeno nihanje nato s posebnim aparatom in programom ustrezno obdelajo in jih vrnejo nazaj v telo. Zdrava nihanja vrnejo okrepljena, medtem ko naj bi bolezenska nihanja v aparatu zrcalno preoblikovali in jih poslali nazaj v telo. S tem naj bi krepili zdrave procese v telesu, bolezenska nihanja pa počasi preoblikovali v zdrava in zaradi tega izginejo znaki bolezni. To pa je drugi del, ki pa ni več preverljiv z dosedanjimi znanstveno medicinskimi metodami. Zaradi tega se imenuje psevdoznanstvena metoda.

Neki psiholog je pripovedoval: »Pred leti sem imel psa, ki je zbolel. Veterinar mi je naročil, naj mu dam vsak dan odmerek ribjega olja. Vsak dan sem vzel psa v naročje, vlil olje v skodelico in mu skušal zliti žličko olja v gobec. Toda pes se je upiral.
Mislil sem si: očitno ne mara ribjega olja. Ko sem mu nekega jutra spet vsiljeval olje, je skodelica padla na tla in olje se je polilo. Pes je skočil na tla in začel lizati razlito olje.
Tedaj sem razumel, da ni bila težava v tem, da mu ni bilo všeč olje, ampak način, kako sem mu ga dajal.«

Nekateri ljudje našega časa ne zanikajo Boga. Treba je najti le način, kako jim ga približati.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 10 (2018), 13.
knjiga: Zgodbe kažejo novo pot. Zgodbe za dušo 13, Ognjišče, Koper, 2018, 63.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Kdo mi bo dal več kot Ti? Karkoli pogledam ... česarkoli se dotaknem ... Vse je Tvoje! Ustvarjeno po Tvoji besedi ... in s Tvojo besedo!
Vse, kar ljubim ... in čemur se upiram ... Vse je Tvoje! Ustvarjeno po Tvoji besedi ... in s Tvojo besedo!
Vse, kar mislim ..., kar čutim ... Vse je Tvoje! Ustvarjeno po Tvoji besedi ... in je Tvoja beseda!
Veliko besed sem že slišal v svojem življenju ... še več verjetno izgovoril ...
Ko me je, otroka, mati dvigala k svojim prsim ... ko sem z mlekom pil še njeno ljubezen ... sem se napil tudi njenih milih besed ... A še bolj mile so Tvoje besede: »To je moje telo, ki se daje za vas.«
Ko mi je, dečku, oče ponudil roko ... Ko mi je po padcu pomagal na noge ..., sem se nasitil njegovih nežnih besed. A še bolj nežne so Tvoje besede: »To je moje telo, ki se daje za vas.«
Ko me, moža, sprejema žena ... ko me ljubi ... ko me objema ..., prekipevam od njenih ljubečih besed ... A še bolj ljubeče so Tvoje besede: »To je moje telo, ki se daje za vas.«
Ko me, očeta, potrebujejo male dlani ... male glave ... mala srca ... Ko dajem, kar moram ... kar morem ... kar imam ... so moja usta polna modrih besed ... A največja modrost je v Tvojih besedah: »To je moje telo, ki se daje za vas.«
Ko me, človeka, svet plaši ... ko propadajo kraljestva in se tresejo gore ... ko se nemir in kletev širita kot silen vihar ..., se v mojo molitev prikrade strah ... A večje od strahu so Tvoje besede: »To je moje telo, ki se daje za vas.«
Ko se, kot angel, vržem v plamene ljubezni ... ko spoznavam ... ko prerokujem ... ko se potapljam v skrivnosti ... ko verujem ... najdem največjo ljubezen v Tvojih besedah: »To je moje telo, ki se daje za vas.«
Nikar me torej ne sprašuj, če bom šel ...

Kam naj grem, Bog? H komu?

Priznam: Storil sem, kar si mi rekel, naj ne storim. Sadež z drevesa spoznanja je bil sladek ... a mi je zagrenil življenje!
Tvoje besede so trde ... in ne more jih vsak poslušati ...
Tvoje besede so trde ... in ne zmore jih vsak doumeti ...
Tvoje besede so trde ... in ne upa jih vsak živeti ...
Tvoje besede so trde ... a so mile in nežne ... ljubeče in modre ...
Tvoje besede so trde ... in so besede večnega življenja ...

Kam naj torej grem, Bog? H komu?

Le zakaj?
Besede večnega življenja imaš!

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2013, leto 49, št. 6, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)