Ob vseh zgodbah za življenje, ki jih lahko vsak mesec prebirate v Ognjišču, vam bom v uvod zapisal pripetljaj – zgodbo, ki mi je podarila spoznanje. Obiskal sem domače. In ker prav najbližjim najbolj kažemo/izrazimo svojo doživljajsko resničnost, sem jim prav kmalu zatežil. Moja sestra, ki prav dobro ve, da težim, ko me kaj teži (to velja seveda tudi zate), se je v nekem trenutku zazrla vame in mi predlagala: »Če te kaj bremeni in bi mi to rad zaupal, povej; če pa si zopet samo preobremenjen, potem pa ... saj si duhovnik; kaj naj ti jaz povem, kje in kako se lahko umiriš in okrepiš?«

Verjamem, da so tudi zate tile dnevi naporni – ne le zaradi preveč obveznosti ob zaključevanju ocen, opravljanju izpitov ...; prav tako teži, če ne najdeš prave zaposlitve, če te morijo skrbi in negotovosti ... Da zmoremo toliko vsega, kar bremeni, se je treba redno krepiti. Ob zunanji je potrebna tudi notranja kondicija. Zanjo pa tisti čas, ko se ob našemu srcu najbližjih ne dogaja nič posebnega, pa se vendarle v njihovi sočutni bližini med nami pretaka moč ljubeče naklonjenosti in smo zato v sebi krepkejši – za življenjske izzive močnejši.

Kako pomembno je skrbeti za M/moč srca. Najprej za tisto Moč, ki nas duhovno okrepi, da lahko pristopamo drug drugemu in se podarjamo iz polnosti in ne v praznini, v kateri si notranje nepotešeni 'pijemo kri'. (Zakaj se tako velike ljubezni tolikokrat sprevržejo v 'zajedanje'?) Duhovna potešenost – ravnovesje je temeljni pogoj čustvenega ravnovesja in celostne potešitve/umiritve. V srčiki našega jaza je hotenje po 'božanskem dodatku'. Tudi, ko imamo vse stvari, tudi, ko smo ljubljeni in ljubimo ... kljub vsemu, kar nam je podarjeno navzven in v naše srce, smo nekje globoko v sebi brez 'pametnega' razloga vznemirjeni; v nas je še vedno neko hotenje in hrepenenje. Pascal pravi: »Spoznaj torej, kakšno protislovje si sam sebi. Človek neskončno presega človeka.« Samo človek je človeku premalo! V sebi hrepenimo po dotiku Božje ljubezni. Samo ta nas v najglobljem umiri/poteši, da lahko drug drugega odrešeno ljubimo.

Zaradi naše stvarnosti potrebujemo Boga v stvarni prisotnosti. Ne zadostuje nam le kot informacija, niti ne kot le duhovno izkustvo. Na Sveto Rešnje Telo in Kri smo praznovali in se zahvaljevali za pretresljivost božje ljubezni, ki Boga 'primora', da se nam približuje na dotik, kot otipljiva prisotnost v evharistiji. Po zunanjih podobah se pretakajo v nas svete moči (ko objame starš otroka, gre za zakramentalen dotik, po katerem se krepijo srčne moči, po evharistiji se pretočijo vame Svete moči). Jezus želi biti naša notranja moč in opora (Judje so pojmovali telo kot moč in oporo); Jezus nas želi potešiti s svojo ljubeznijo (kri so pojmovali kot nositeljico duše – kot ljubezen samo). On je tista živa voda, ki odžeja.

Vem, mnogi, ki sprejemajo Jezusa, se spotikajo ob Cerkev. Kljub njeni nebogljenosti (ki se meri z mojo – jaz sem Cerkev), je pač tako, da poteši najbolj ž/Živa voda izpod s/Skale. V realnosti časa in prostora je lahko rekel Jezus le konkretnemu Petru (goduje 29. junija): »Ti si Peter – Skala in na tej skali bom sezidal svojo cerkev« (Mt 16,18).

Da bi ob vseh naporih zajeli v božanski izvir in se potešili, umirili – okrepili, ...

Karel Gržan

“Drug drugemu pomagati na poti v nebesa”
Življenjska naloga kristjana je iskanje, sprejemanje in izpolnjevanje Božje volje v vseh stvareh. Krščanski državnik Karel Avstrijski se je sredi vojne vihre zavzemal za uresničenje pobude miru mojega predhodnika Benedikta XV.,« je dejal papež sv. Janez Pavel II. pri slovesni maši na Trgu sv. Petra v Rimu 3. oktobra 2004, ko je razglasil za blaženega zadnjega avstrijskega cesarja Karla I. Habsburškega. Zelo se je prizadeval za to, da bi končal vojno, zato se ga je prijelo ime “cesar miru”. Namesto datuma smrti – rojstva za nebesa, je bil za god blaženega cesarja izbran dan njegove poroke, 21. oktober. V svoji ženi Citi je vedno našel oporo in spodbudo. Skupaj sta uresničevala, kar ji je dejal Karel na večer pred poročnim dnem: »Zdaj morava drug drugemu pomagati na poti v nebesa.«
Zadnji avstrijski cesar se je rodil 17. avgusta 1887. Njegov oče je bil nadvojvoda Oton Habsburški, mati pa nadvojvodinja Marija Saška. Pri krstu je dobil sedem imen cesarske rodovine, uporabljalo se je le prvo ime – Karel. Krstni boter je bil njegov ded nadvojvoda Karel Ludvik, mlajši brat vladajočega cesarja Franca Jožefa.I., ki je ob Karlovem rojstvu vladal že skoraj štirideset let (od leta 1848). Karel Ludvik je bil drugi v vrsti čakajočih na prestol. Med te so ‘prišteli’ tudi Karla. Čeprav je bil precej zadaj, so ga vzgajali za bodočega vladarja. Bil je otrok odprtega srca, ki mu je bila vsaka ošabnost tuja. Irska guvernanta ga je učila tudi brati in pisati, pri šestih letih je tekoče govoril angleško in seveda nemško Pri sedmih letih je njegovo vzgojo prevzel učitelj grof Wallis, ki je sestavil naporen urnik za vsak dan. Med drugimi predmeti so bili sodobni jeziki, zgodovina zemljepis, klasični jeziki in verouk. »Vero je jemal zelo resno. Dobro se spominjam, kako pobožno je molil v cerkvi,« je povedal grof Wallis. »Njegovo največje veselje je bilo, da so mu dovolili ministrirati.« Ko je bil star sedem let in pol, je dobil brata Maksa: Karel je bil njegov junak in po njem se je zgledoval. Ko je bil star dvanajst let, so ga poslali v gimnazijo na Dunaj, kjer se je sproščeno družil z drugimi fanti in se ne šopiril s svojimi cesarskimi sorodniki. Leta 1905 je postal častnik v dragonskem polku. Leto zatem je umrl oče Oton in Karel se je moral zdaj resno pripravljati na to, da bo zasedel prestol. Stari cesar Franc Jožef je Karla opozarjal, kako pomembno je, da si najde primerno nevesto. Izbral je Cito Burbon-Parmsko, ki jo je poznal od otroških let. Vse na njej: njena vera, vzgoja, družinsko poreklo je ustrezalo kriterijem za bodočo cesarico. 13. junija 1911 sta se zaročila, 21. oktobra 1911 pa je bila slovesna poroka. Poročna prstana sta bila na Citinem molitveniku skupaj z besedilom Karlove najljubše molitve Pod tvoje varstvo pribežimo. 20. novembra 1912 se je rodil Oton, njun prvi otrok (bil je evropski poslanec, umrl je leta 2010). V desetih letih skladnega zakona sta osemkrat doživela srečo starševstva.
Leta 1896 je umrl Karlov ded Karel Ludvik, leta 1906 oče Oton, 30. junija 1914 je bil žrtev atentata v Sarajevu prestolonaslednik Franc Ferdinand, 21. novembra 1916 je izdihnil dušo 86-letni cesar Franc Jožef in Karel je prestol Avstro-Ogrske zasedel na višku prve svetovne vojne. Zelo si je prizadeval, da bi vojno končal. Vsa njegova prizadevanja so bila zaman. Prva svetovna vojna se je zaključila konec leta 1918. Tedaj je razpadla tudi stoletna habsburška monarhija, katere del so bile tudi slovenske dežele. Cesar Karel je 16. oktobra 1918 izdal manifest, ki je obljubil preureditev avstrijskega dela monarhije v zvezno državo različnih narodov. Toda bilo je prepozno. 11. novembra 1918 je moral odstopiti z avstrijskega, nato pa še z ogrsko-hrvaškega prestola. Cesarski par, ki je bil med ljudmi zelo priljubljen, je moral v izgnanstvo, nazadnje na samotni otok Madeira, kjer je cesar Karel 1. aprila 1922 – pred sto leti – umrl. Njegove zadnje besede so bile: »Zgodi se tvoja volja … da … da … naj se zgodi tvoja volja … Jezus …« Cesarica Cita pa je po 67 letih vdovstva in 97 letih svetniškega življenja odšla v večnost 14. marca 1989.
Katoliška Cerkev časti cesarja Karla zaradi njegove zvestobe evangeljskim načelom pri političnih odločitvah in zaradi svojega prizadevanja za mir med prvo svetovno vojno, posebno po letu 1917. Postopek za njegovo beatifikacijo (razglasitev z blaženega) je stekel leta 1954, ko je Nadškofija Dunaj začela zbirati pričevanja o njegovi svetosti. Leta 2003 je bil izdan dekret o njegovih herojskih krepostih in prejel je uradni naziv častitljivi Božji služabnik, leta 2003 je bil potrjen čudež na njegovo priprošnjo. 4. oktobra 2004 ga je papež sv. Janez Pavel II. razglasil za blaženega, za njegov god pa je določil 21. oktober, obletnico poroke s cesarico Cito. Tudi ona je v postopku za priznanje svetništva kot enkraten vzor zvestobe in odlične krščanske vzgoje v družini. Postopek zanjo je začela francoska škofija Le Mans 10. decembra 2009 in od takrat ji pripada naziv Božja služabnica.

S. Čuk, "Drug drugemu pomagati na poti v nebesa.": Pričevanje, v: Ognjišče 4 (2022), 98.

Drugi postni mesec svetega leta Gospodovega, torej mesec april, nam bo postregel z vsemi mogočimi milostmi, od spokornega križevega pota do vstajenjske aleluje. Veliko tega je zajetega tudi v rubriki Bohkov kot kot spodbuda zakoncem in družinam, kako pripravljati in doživeti vse te bogate vsebine naše vere. 

Veliki noči bomo posvetili prihodnjo, majsko številko, saj bo izšla pred tem največjim krščanskim praznikom. To bo tudi posebna, jubilejna številka ob 60-letnici izida prve številke naše revije – farnega Ognjišča.
Ker se po veliki noči začnejo birme in prva obhajila pa tudi krstov je vse več, že v tej številki predstavljamo nekaj predlogov za obdarovanje ob zakramentih uvajanja. Več predlogov za darilne knjige si lahko ogledate na koncu te rubrike. Prihodnji številki pa bomo priložili bogat katalog daril.

Postni čas je čas premisleka in spraševanja. Lahko se tudi vprašamo, kakšen je naš odnos do maternega jezika, kulture in vrednot. O tem smo spregovorili z tajnico – urednico Slovenske matice Ignacijo Fridl Jarc, ki smo jo povabili za gostjo meseca.

V februarski številki Ognjišča smo predstavili določene podatke slovenskih katoličanov, predvsem v povezavi s poznavanjem krščanskega nauka. Ugotovili smo, da smo priča pomanjkljivemu znanju in krhkim temeljem, ki so hkrati zelo prikrojeni po volji vsakega posameznika. Iz tega izhaja spodbuda za tokratno Temo meseca o Katekizmu Katoliške Cerkve, da bi si ga približali in s tem na prave temelje postavili tudi našo vero. 

Ob praznovanju velikonočnih praznikov smo v okviru starozaveznih besedil seznanjeni z rešitvijo Izraelcev iz Egipta in praznovanjem pashe kot spomina na to rešitev izpod suženjstva. V Strunjanu so v pastoralnem domu Stella Maris letos že tretjič pripravili obred judovske velikonočne večerje

V prilogi spremljamo načine molitve, od nosečnosti do pubertete, ko se pri otrocih pojavijo prvi dvomi. Kako jim pomagati začutiti Boga, ko so še majhni, in kako jih razumeti v njihovih dvomih. Razumevanja poln zapis za današnje družine.

Na izlet vas tokrat vabimo na Mah, ki se že prebuja v pomlad. Ste vedeli, da naj bi poimenovanje barje uvedel Fran Levstik, ki je domačine slišal govoriti, da gredo na borje – med bore, ki jih je na Ljubljanskem barju res veliko. Zima je mimo, čas je za pomladne potepe.

V zadnjem delu revije boste našli oglasne strani, na katerih že lahko pobrskate za darili ob zakramentih. Zadnja leta ste za prvo obhajilo izbirali Youcat za otroke in Kruh in vino smo prinesli (molitve, razlaga bogoslužnih znamenj in drž), ki gre že v tretji ponatis. Za birmo ste izbrali Ti si Božja zamisel in Sledi mi. Letos imamo tudi nekaj knjig, ki so namenjene manj zahtevnim bralcem, bolj raziskovalcem, med njimi je Svetopisemski trening za fante. Ker pa je mladost vse bolj tudi čas preizkušenj, podarite svojim otrokom knjigo Povej svojim skrbem, kako velik je tvoj Bog! Za krst pa ob številnih darilnih paketih posebej priporočamo čudovito knjigo Molim s svojim malčkom, v kateri so (fotografirane) vezene ilustracije.

Uredništvo, Iz urednikove beležnice, v: Ognjišče 4 (2025), 4.

Vera je za mnoge postala samopostrežna trgovina. Iz nje vzamejo le tisto, kar jim zapaše, vso drugo navlako pa enostavno spregledajo ter jo temeljito skritizirajo. Cerkvi sledijo le s polovico svojega telesa, kesajo se le redkih dejanj, priznavajo le pol zapovedi. Od Kristusovih obljub pa pričakujejo popolno izpolnitev.

Opis kristjanov gre na žalost lahko pogosto v smeri, da v svoji veri nismo ne topli ne mrzli, ampak mlačni. Smo polovičarski, zraven pa radi pokritiziramo Cerkev, župnijo, občestvo, pri tem pa se nikoli ne zazremo v svojo podobo v zrcalu. Še zdaleč ne živimo Jezusovega evangelija in čeprav mislimo, da smo mu blizu, smo v resnici zelo daleč od njega.
Navadili smo se, da v veri sprejemamo le tisto, kar nam je všeč. Po eni strani grem k obhajilu, ker gredo drugi, k zakramentu svete spovedi pa ne bom stopil; pogosto z mislijo, da župniku že ne bom govoril o svojih grehih. Sem se kdaj zamislil, kako bi bilo, če bi mi Bog dal na koncu le toliko, kolikor sem jaz dal njemu? Če ne bi bil usmiljen in potrpežljiv? Verjetno bi v vsem svojem besu ugotovil, da bi mi bila odpuščena samo polovica ali četrtina grehov ali da bi dobil na voljo samo vice, ne pa nebes.
KRISTUS DA, CERKEV NE
Moderen človek, poln avtonomije in pravic, živi le še zase in za svoje interese. Težko sprejme pravila, zapovedi. Ravno zaradi težav z zapovedmi je mnogo ljudi obrnilo Cerkvi hrbet. Tisti del vere in Cerkve kot institucije, ki jim ni všeč, napadajo, kritizirajo, razlagajo kot zastarelo, arhaično. Mnogi zato danes pravijo: »Kristus da, Cerkev ne, etika in duhovnost da, religioznost ne.« Vse to vodi do gesla: »Jaz da, drugi ne.«

 Urška Flisar, Megafon, Ognjišče (2017) 3, str. 78

Apostol karantanskih Slovencev, med katere je prišel iz Salzburga okoli leta 755 in je bil pokrajinski škof s sedežem pri Gospe Sveti. Blaženi škof Slomšek je god sv. Modesta nastavil na zadnji dan meseca marca. Na Koroškem njegov spomin obhajajo 27. 11. skupaj s sv. Virgilom. V zadnjem času se tam pojavlja tudi v naših koledarjih.

Sv. Modest je zavetnik žup. cerkve v Kranju na Zlatem polju.

Sv. Modest je zavetnik Korotana, doma za slovenske visokošolce na Dunaju, kjer je tudi njegova slika, ko Hotimir predstavlja svetnika kot glasnika Kristusovega evangelija.

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2021) 3, str. 99

Zgodba

Metulj ne bo nikoli letel
Nekega dne je deček našel bubo z majhno odprtino. Metulj si je prizadeval, da bi prišel skoznjo.
Deček se je odločil, da bo metuljčku pomagal čim prej iz bube. Z ostro žico je prerezal bubo. Metulj je bil sedaj zunaj. Bil je nemočen in imel je zmečkana krila.
Otrok je gledal in čakal, da bo razprostrl krila in vzletel. Toda nič. Ta metulj ni mogel nikoli leteti. Deček ni vedel, da si metulj s tem, ko si prizadeva priti iz bube, krepi telo in krila do te mere, da jih lahko odpre. In samo tako lahko poleti.

Misel

Prizadevanje je včasih potrebno, da dosežemo nekaj v življenju. Podobno velja za težave. Ko v življenju nastopijo težave, se spomnimo, da Bog gleda na nas.
Včasih je življenje podobno hoji v gore. Znajdemo se v globoki soteski, kjer ne vidimo vrhov gora. In vendar imamo pogum in moč, da nadaljujemo pot. Podobno se moramo obnašati v preizkušnjah.
Zgodi se, da nesreče in preizkušnje iz nas izsilijo vprašanje: »Moj Bog, zakaj dopustiš, da se to dogaja?« Lahko se tako sprašujemo, a pri tem ne izgubimo poguma in se ne predajmo obupu.

Molitev

Gospod Bog,
zelo lahko se nam je zahvaljevati za prijetne stvari.
Zelo težko pa se ti zahvaljujemo za težke stvari.
Pomagaj nam, da bomo spoznali,
da nas tako lepe, kakor tudi težke stvari lahko vodijo k tebi.
Odvisno je od tega, kako jih jemljemo.
Ko preizkušnje življenja
postanejo težke in težave prevelike,
nam vlivaj zaupanje,
da nas boš podpiral s svojo milostjo.
To nam bo pomagalo do spoznanja,
da ne moremo usmerjati vetrov,
a s tvojo pomočjo moremo tako usmerjati jadra,
da bomo lahko pluli naprej.
Ko moramo skozi preizkušnje,
bridkosti, težave in razočaranje,
naj usmerjamo svoj pogled nate,
in gojimo zaupen odnos do tebe,
iz katerega se bodo rojevali pogum, moč in vera.

Iskra

• V številnih težavah ni najpomembnejše trpljenje, ki ga te povzročajo, ampak naš duh, ki more težave vzdržati.
• Mislim namreč, da se trpljenje sedanjega časa ne dá primerjati s slavo, ki se bo razodela v nas. (Rim 8,18)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 3 (2010), 118-119.
knjiga: Zgodbo ti povem, (Zgodbe za dušo 10), Ognjišče, Koper, 2016, 119-121.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Ali Boga moti petkov zrezek?
Jan se je z jutranjo brezvoljnostjo privlekel v kopalnico. Naslonjen na rob umivalnika si je rekel: “No, Jan, zdaj pa le odpri oči in poglej v nov dan, ki je pred tabo!” Tako mu vedno znova govori mama. In tudi to, kar je napisano na ogledalu, je njena fora: ‘Nasmehni se! Ta dan je tvoja priložnost!’
Kako naj se nasmehne ob tej kruti jutranji uri? “Kako že pravi Uroš?” je pomislil. “Rana ura slovenskih fantov grob. Če to ni res!” Saj zvečer ni problem – bedi lahko kolikor dolgo hoče, samo zjutraj ... Ja, zjutraj!
Slekel je majico in se osvežil s hladno vodo. To zbudi. Potem je iz kota pobral ročne uteži, se postavil pred ogledalo in glasno štel vsak zgib. Opazoval je mišice, ki so v naporu kazale svojo moč. “Ni slabo,” je pomislil, ko je v kopalnico stopil oče in se mu nasmehnil v jutranji pozdrav.
»Si dobro spal?« je vprašal Jan med dvigovanjem in štel: »Devetnajst, dvajset ...«
»Tako, tako ...« je zamomljal oče med zobno ščetko in peno v ustih. Potem se je, še vedno sklonjen nad umivalnik, zazrl v sina, ki se je ponosno opazoval v ogledalu.
»Si zadovoljen s sabo?« ga je vprašal, ko si je spral usta.
»Enaiiintrideset ... mhm ... dvaiiiinnntrideset« – in je povesil roke, si oddahnil in vrnil uteži na njihovo mesto. »Ni slabo,« je dodal.
»Za fanta je pomembno, da se utrdi v moči,« je rekel oče.
»Kaj misliš s tem?« je zanimalo Jana. Vedel je, da bo oče pomodroval.
»Pomembno je krepiti moči za življenje. Dobro je, da si ponosen na svoje telesne moči – moški se moramo potrditi v tej moči ... samo: bodi pozoren, da bo tudi tvoja notranja moč rasla z močjo tvojega telesa.«
»Kako to misliš?«
»Bodi močan kot osebnost: ne le telo, tudi srčnost in duhovna poglobljenost! Bodi celovit v svoji moči!«
»Si lahko bolj konkreten?« je rekel Jan in čutil, kako ima svoje možgančke še vedno jutranje zaležane. Dvignil je misel k večji pozornosti.
»Bildaj tudi moč svoje osebnosti, ne le svojih mišic,« je pojasnil oče.
»Kako?«
»Na primer tako, da si ne dopustiš, da bi dobil vse, kar ti pade na pamet – da obvladuješ svojo razvajenost, da krotiš svojo fantovsko nestrpnost!« je predlagal oče.
»Ta je pa težka!«
»Je pa izziv!« je odvrnil oče. »Lažje je, če ti postavljajo meje drugi, samo, Jan, sedaj je čas, da si jih začneš zavestno postavljati tudi sam!«
»Tu mi morate še pomagati,« je bil Jan iskren. »V meni je ...«
»V tebi je ... v vsakem moškem je strast moči – dar, ki je naš ponos, nam je pa lahko v pogubo, če ga ne znamo in zmoremo voditi. Moške moči so silovite in jih moraš obvladati!«
»Kot konje, ki jih imaš na vajetih,« je pripomnil Jan in bil hvaležen očetu, da deli z njim v iskrenosti svoja čutenja. Samo z resničnimi si lahko resničen. Iskren si lahko samo ob nekom, ki se ne spreneveda, ki se ne boji svoje resničnosti in je ne izkrivlja – in z njo samega sebe. Ob njem se ne počutiš sam na svoji poti. Težko je biti sam v svojih doživljanjih!
»Moški mora znati voditi svoje moči,« je dopolnjeval v svoje razmišljanje oče. »Ne dušiti, pač pa voditi!« je poudaril.
»Ni lahko!«
»Je pa nujno! Zato le bildaj, ampak ne le svoje telo – tudi svojo voljo! Fantovska moč se meri z močjo njegove volje! Tisti, ki misli, da mora dobiti takoj vse, kar se mu zahoče, ne bo prišel visoko, predvsem pa ne bo nikoli dosegel tistega moškega zadovoljstva, ki je nagrada za napor, ki terja tudi odpoved!« je bil oče jasen v besedah in s svojo osebnostjo. Prav z močjo svoje osebnosti je Jana vedno znova potrjeval in usmerjal v njegovi fantovski vznemirjenosti.
»In kako se bilda volja?« je s svojim zanimanjem vrtal Jan v očeta.
»V preprostih vsakdanjih stvareh,« mu je odgovoril, ko se je oglasila mama.
»A bi lahko vidva moževala pri mizi?« Zvenela je kot: “Pridita že vendar, čakamo vaju!”
Nedeljska srečanja ob mizi so bila vedno dobra. Janovi sestrici Neža in Ana sta že pričakovali in otroško preprosto čebljali z mamo, ki je prinašala s štedilnika. Jan jima je pogosto zavidal njuno otroškost. Ob njima je še bolj zaznaval, da sam ni več samo otrok, da je vstopil v odgovornost biti odrasel – biti odgovorno samosvoj. Tako, kot je to neizmerno želel, tako je bil pogosto tudi negotov. S prijatelji je lahko delil hotenje biti odrasel, a je delil tudi negotovost in če bi ne imel ob sebi očeta – h komu bi pogledal za odgovore, ki ti jih zastavlja življenje, ko te uči sproti?
Janu je zadišalo po domačnosti, ko je pozdravil mamo in za ‘dobro jutro’ skuštral sestrici, ki sta se kakor ujezili, pa se vendarle več kot veselili svojega velikega brata, ki je možato sedel na svoj stol ob očetu.
»Kaj ne bo salame?« je zanimalo malo Nežo, ko so vsi sedeli za mizo.
»Danes je nedelja,« je spomnila Ana.
»Postna nedelja!« je rekla mama. »In dogovorili smo se, da za postno nedeljo zjutraj ne bo salame.«
Na mizi je bil kolač kruha in ob njem v vrčkih bela kava in čaj.
»Kaj ljubemu Bogu na postne nedelje ne diši salama?« se je oglasila Ana.
Ta veliki so se nasmehnili, ‘ta mali’, pa sta pričakovali odgovor. Vprašali sta resno in na resno vprašanje se ni spodobno smejati!
»In v petek, ali ob petkih Bogu smrdi zrezek?« je spraševala k mami in očetu Neža.
Spogledala sta se. Otroci zastavljajo najtežja in najpomembnejša vprašanja!
»Vesta ...,« je začela mama v očitni negotovosti, ko ji je priskočil na pomoč Jan. Zavihal je rokav in pokazal svojo moč. Sestrici sta občudujoče zrli k svojemu bratu.
»Sta videli kako si močan, če treniraš?« Potem je rekel Jan pomenljivo, tako kot se govori, ko si zaupamo pomembno sporočilo: »Trenirati je treba ne le svoje telo, trenirati je treba tudi svojo voljo!«
»Kaj je volja?« ni razumela Neža.
»Volja je, da narediš nekaj, kar je težko!«
»In se ti ne ljubi,« je dopolnila Ana svojega brata.
»Kot se tebi sedaj ne ljubi jesti samo kruh in bi se razvajala s salamo,« je razložil Jan.
»In bi bila razvajenka!« je razumela Ana.
»To ni dobro!« je pripomnila Neža.
»Predvsem pa je za življenje zelo škodljivo!« je rekel zelo zares oče.
»Zato je potrebno trenirati voljo!« je poudaril Jan. »Na preprostih vsakdanjih dogodkih trenirati moč za življenje,« je razlagal sestrama in sam razumel, kar mu je malo prej rekel oče.
»In v postu treniramo voljo,« je rekla Ana.
»In vsak petek,« je dodala Neža.
»Da smo močnejši!« je rekla mama, ko je točila čaj v skodelice.
»Da imamo moč,« je govoril oče in rezal kose kruha, »za napore, s katerimi se moramo soočiti in jih brez močne volje ne zmoremo.« Ozrl se je k Janu in dodal: »Če imaš nekoga rad, boš do njega zahteven, ker veš, da ga moraš usposobiti, da bo zmogel sprejeti realnost in ne idealnost življenja!«
“Ja, to je pomembno!” je pomislil Jan in drobil svoj kos kruha v belo kavo.

GRŽAN, Karel. (Dotik bližine), Ognjišče, 2007, leto 43, št. 03, str. 72-73.

Neki človek je imel dva sina. Imel je tudi ženo, a to zdaj ni važno ... Čeprav ... Žena je umrla že pred leti, v prometni nesreči. S fantoma se je v nedeljo popoldne vračala z izleta. Z izleta, za katerega si on, oče, ni utegnil vzeti časa, saj je vodil malo gradbeno firmo in se je kot podizvajalec udinjal mnogim večjim gradbenim firmam. Za naročnika se je včasih delalo noč in dan, tudi v nedeljo, če je bilo treba. “Saj delam za vas,” je večkrat rekel, “da boste oblečeni in siti!” Tisto nedeljo je gradbišče zapustil predčasno. Sredi avtoceste je, v soju policijskih in gasilskih luči, identificiral ženino truplo, preden so jo pokrili s temno plahto, nato pa fanta, ki sta bila stara štiri in šest let, le rahlo opraskana in v šoku, vzel v naročje in odpeljal domov.
Fanta sta rasla. Oče je skrbel za njiju po svojih najboljših močeh, nič jima ni manjkalo. Nič. Razen mame, kdaj pa kdaj. Neprestano, pravzaprav.

Starejši je bil priden v šoli. Vpisal se je na arhitekturo. Mlajši pa je v srednji šoli našel družbo sebi podobnih luzerjev in začel raziskovati spolnost, alkohol in mehke droge. Ne vedno in ne nujno v tem vrstnem redu. Doma je še komaj kaj spregovoril. Besede imajo svojo težo. Težje ko so, manj se jih izreče. Oče je začel moliti, fant pa je klel in na dan, ko je dopolnil osemnajst, je vlomil blagajno v očetovi firmi in z mesečno plačo vseh zaposlenih pobegnil od doma.
Najprej nekaj dni pri prijateljih, potem pa naprej, proti morju: Koper, nato nekaj mesecev Trst. Očetov denar je kopnel. Precej ga je preprosto razdal med prijatelje, večino ga je šlo za drogo. Tu v Trstu je prvič poizkusil heroin. Poskus je bil uspešen – navadil se je. Ko je denarja zmanjkalo, spet naprej – v Milano. Prijatelj naj bi poznal neko bratrančevo bivšo, ki naj bi jih brez dvoma sprejela ... In tako so spali na prostem, na železniških postajah, v parkih, vežah, za smetnjaki ... Nato Genova, Piacenza, Padova, Livorno ... mehke droge je že kdaj zamenjal za trde, telo je zahtevalo odmerek, in ker denarja ni bilo je tudi kradel, če je bilo treba. In treba je bilo. Namišljena svoboda se je spremenila v resnično suženjstvo. Prijatelji so odšli ali pa so bili zaprti ... in kar na lepem je ostal sam. Telo pa je hotelo svoj odmerek. Zato se je tudi prostituiral, če je bilo treba. In treba je bilo.
Včasih je pomislil na dom, na mamo, na brata, na očeta ... Mislil je: En odmerek stane toliko kot 15 opek, kvadratni meter tlakovcev, žakelj cementa ... Mislil je na delavce, ki jim je ukradel plačo in jim je en odmerek pomenil par kil kruha, riža, nove čevlje ... telo pa je zahtevalo nov žakelj cementa.
Tako je obležal, v neki ulici, ob smetnjakih, s prevelikim odmerkom v krvi ... in našli so ga smetarji: dva Sirijca in Turek. Poklicali so policijo in rešilni avto ...
Ko se je zbudil v bolnišnici, ki se je, morda res zgolj po naključju, imenovala Bolnišnica Božjega usmiljenja, so ga vprašali : Chi delle persone a voi vicine possiamo avvisare o chiamare? Koga lahko obvestimo? Od vaših bližnjih? Koga naj pokličemo?
In rekel je: Očeta
Come? Chi?
Chiamate il padre.
Bilo je v petek, pozno ponoči, ko je zazvonil telefon. Oče je sedel v avto in vozil kot nor do Livorna. Dobrih pet ur. Divjih pet ur. Norih pet ur. Po prstih, previdno je stopal k postelji, kot bi se bal, da bo spet pobegnil. V shujšanem telesu, v upadlem obrazu je le s težavo prepoznal svojega sina. Minilo je deset let, minila je mladost, minil je strah ... Prijel ga je za roko. Sin je odprl oči in ko ga je zagledal, jih je hitro spet zaprl.
»Oprosti, oče. Odpusti!«
»Sin moj! Samo da si živ. Samo, da si živ!«
V soboto dopoldne je spet zazvonil telefon. Bil je starejši sin:
»Dobro, pa kje si ti?«
»V Livornu!«
»Kje? A si nor?«
»Sem! Od sreče! Tvoj brat je živ! Našel sem ga! Tu zraven mene je, ga boš pozdravil? Ti ga dam na telefon?«
»Pa ti veš kateri dan je danes? Se zavedaš, da je danes moj poročni dan! Tule stojimo, pred cerkvijo, vsi te čakamo, ti si pa v ... ! Ko te je on pred desetimi leti oropal in si skoraj šel v stečaj, sem te jaz reševal s svojo štipendijo. Vsa ta leta sem bil ob tebi in ti pomagal, medtem ko se je on potikal bogvekje. Danes, ko te jaz potrebujem, ko želim, prvič v življenju, da nekaj želim od tebe, da si z mano, se pa on pojavi in ti že tečeš. Če te ni klical deset let, bi lahko počakal še en dan.!
»Sin moj. Veš, da te imam rad. Vse moje, je tudi tvoje. Ampak tvoj brat ... je živ. Oprosti mi. Poljubi nevesto v mojem imenu. Sin moj ... Ko boš imel otroke me boš morda razumel!«

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 3, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.