Pojem osebne svobode je eden najbolj problematičnih pojmov v vsej zgodovini misli. Mnogi intelektualni velikani so si lomili zobe ob definiranju in razlagi tega »pojava«. Na področju filozofije ali teologije še danes to velja za eno najbolj problematičnih področij. Po Freudu posameznik pravzaprav sploh ni svoboden, ker je venomer gnan iz nezavednega. In po načelih psihoanalize je svoboda pravzaprav iluzija naivne pameti. Človek se ne odloča po svoji pameti, ampak ga v odločitve ženejo nezavedni goni in nagoni. Freud je razglasil evangelij užitka; užitek je tisti, ki odrešuje in pomirja posameznika. Adler se s kolegom ni strinjal in je pojem užitka zamenjal s pojmom moči. Človek bolj kot vse na svetu hoče moč, oblast, vpliv.

Hudič je v podrobnostih
Slogan razsvetljenstva in francoske revolucije je bil: Liberté, égalité, fraternité, ou la mort! Torej: svoboda, enakost in bratstvo. Zadnjo besedo slogana se pogosto izpusti, je pa najpomembnejša: ali smrt. Težava je edino ta, da je v imenu te svobode bilo mnogo ljudi prikrajšanih za naravno pot zaključka tuzemskega potovanja. Borci za svobodo in bratstvo so namreč marsikoga skrajšali za glavo. Včasih so rekli, da je hudič v podrobnostih.
Nekje sem prebral, da je menda Lenin nekje rekel, da se vse začne v glavi.

Mnogi danes razumejo svobodo kot pravico do brezmejnosti – delam, kar hočem, kakor hočem in kar si zaželim. Svoboda se več ne dojema kot najvišja možnost samouresničevanja človekovega dostojanstva, ampak kot upravičenost do brezmejnosti.

Eden izmed pomembnih »izdelkov« permisivnosti je, da svoboda ni več vezana na odgovornost, ampak je postala razumljena kot svobodnjaštvo, samovolja. Na ta način smo otroke dobesedno oropali ene najpomembnejših osebnostnih lastnosti. Zaradi tega mnogi danes razumejo svobodo kot pravico do brezmejnosti – delam, kar hočem, kakor hočem in kar si zaželim. Svoboda se več ne dojema kot najvišja možnost samouresničevanja človekovega dostojanstva, ampak kot upravičenost do brezmejnosti. S tem smo spodsekali še zadnje temelje človečnosti: mlade smo oropali odgovornosti. Odgovorni smo namreč zato, ker smo svobodni. In če nismo svobodni, tudi odgovorni nismo. Dostojevski je v svojih delih (npr. Bratje Karamazovi in Zločin in kazen) genialno prikazal, kako svoboda brez odgovornosti neizpodbitno vodi v moralni razkroj posameznika in družbe ter globoko eksistencialno trpljenje.
Glavna naloga vzgoje v prihodnosti bo prav gotovo vzgoja za odgovornost – odgovornost do sebe, do sočloveka, do družbe, do življenja, do narave, do naših zanamcev ipd. In ne samo odgovornost do nečesa ali nekoga, ampak, kar je še pomembnejše, odgovornost »za« nekaj ali »za« nekoga.

S. Kristovič, (kolumna), v: Ognjišče 10 (2024), 11-12.

V podlistku v Ognjišču o našem svetniškem kandidatu, misijonarju in škofu Frideriku Baragu (Le eno je potrebno - lani je izšel v dveh knjigah) sem brala, kako je kot kaplan v Šmartinu pri Kranju pridigal in spovedoval. »Z milino je združeval resnobo. Njegove strogost pa je bila vse nekaj drugega kakor suženjski strah pred Bogom, ki ga je širila janzenistična miselnost.« Kaj je to? (Albina)
Odgovor je že deloma nakazan v navedku iz knjige Franc Jaklič-Jakob Šolar, Baraga (Mohorjeva družba, Celje 1968). Janzenizem je versko gibanje, ki je dobilo ime po svojem začetniku, nizozemskem teologu in škofu Korneliju Jansenu (1585–1638). Pod vplivom kalvinizma, ki je učil, da je Bog strog sodnik, ki se ga je treba bati, je trdil, da je človekova narava po izvirnem grehu povsem pokvarjena. Zato je človek nesvoboden in ga more rešiti le milost, ki pa jo Bog daje samo izbrancem, drugi pa so prepuščeni sami sebi. Deloma je janzenizem segel tudi v slovenske kraje in je v versko življenje vnašal hlad in pretirano strogost. Janzenistovska miselnost pretirano poudarja božjo pravičnost, popolnoma pa prezre božje usmiljenje. Cerkev je ta nauk večkrat obsodila. (sč)

Zgodba

Študent in profesor

Študent, ki si je zelo želel, da bi v življenju dosegel visok položaj, je imel težave pri učenju. Veliko je študiral in zelo se je trudil, a si ni mogel zapomniti, kar je slišal pri predavanjih niti tega, kar se je učil doma.

Svojo težavo je zaupal enemu od profesorjev. Dejal mu je, da namerava najeti inštruktorja, ki mu bo pomagal pri učenju.

»Nikakor,« ga je poučil profesor: »Ne potrebuješ učitelja, ampak učenca. Ti potrebuješ nekoga, ki mu boš posredoval, česar si se naučil. Tako bo tvoje učenje postalo bolj uspešno.«

Misel

Študent je ravnal zelo modro, ko je vprašal za nasvet izkušenega človeka.

Velikokrat se nam zgodi, da se v življenju znajdemo v resni težavi, a se ne moremo sami spopasti z njo. Ko bodo naše težave velike, bomo ravnali modro, če prosimo sposobne in modre ljudi, da nam pomagajo iti naprej.

Vendar se moramo zavedati, da moder človek ne bo rešil naših problemov, lahko pa nam bo nakazal, katere odločitve nam bodo pomagale do rešitve.

Molitev

Gospod Bog,
Zavedamo se, da izbereš včasih dobrega in modrega človeka,
da nas po njem nagovoriš.
Za to se ti iz vsega srca zahvaljujemo.
Pomagaj nam zavreči slepilo,
da ne potrebujemo nasveta.
Daj nam ponižnosti, ki nam je potrebna,
da bomo hvaležno sprejeli pameten nasvet.
Pomagaj nam razumeti,
da je s tem, ko iščemo nasvet,
večja možnost, da se bomo prav odločili,
saj marsikdaj kdo drug vidi, česar mi ne vidimo.

Iskrica

Nasvet je redkokdaj dobrodošel, a kdor ga želi, ga rad sprejeme.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 1 (2012), 32-33.
v knjigi: Zgodba zate, Ognjišče, Koper, 2022, 41.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let

Slovenija je majhna deželica … in moraš dobro paziti, kaj o kom rečeš, saj se hitro lahko izkaže, da pljuvaš v lastno skledo. Hočem reči… tako majhni smo in tako malo nas je, da smo si med seboj vsi v sorodu. Le par kolen nazaj … par komolcev med rebra … in že naletiš na bratranca!
Tudi Sveta dežela je majhna … čemur se ne gre čuditi … Svetost je kot borovnice: včasih je bilo te robe neizmerno več, danes jo težko nabereš kje za liter, dva … pa še na kolena moraš, če hočeš priti do nje!
No, vseeno pa je začudujoče in verjetno ne čisto brez pomena, da je bilo pol apostolskega zbora med seboj požlahtanega.
Evangelist Janez in njegov brat Jakob starejši sta bila sinova Salome in Zebedeja, ki je bil menda brat svetega Jožefa, Jezusovega rejnika in tuzemskega očeta … Jožefov brat pa je bil prav tako tudi Alfej, čigar sinova sta vidva, Simon in Tadej. Vajina mama Marija pa je bila tudi nekaj v žlahti z Božjo materjo … potem pa je tu še Jakob mlajši, za katerega ne znam razbrati, ali je bil vajin brat ali bratranec po kaki drugi liniji. Nekje piše, da sta bila tudi vidva zgolj bratranca … Potem se zaplete še, ker se je apostol Peter včasih tudi imenoval Simon, med apostoli pa je bil še en Juda, namreč: Iškarjot … Hkrati pa je vse skupaj na trhlih nogah, ker je Jezus resda bil Marijin sin, z Jožefom pa analiza krvi ne bi prinesla želenih rezultatov … tako da: žlahta raztrgana plahta!
A trhle noge gor ali dol: cerkveno podjetje, ki ste ga pred dva tisoč leti zastavili, še kar drži vkup, pa čeprav se hudič s peklenskimi in človeškimi pomočniki vztrajno trudi, da bi ga razbil … a razbil si je do sedaj le svoje peklenske zobe. Je pa treba priznati, da hudiču protez ne zmanjka, pa čeprav je obisk pri zobozdravniku drag kot hudič.
Tako kot vajini rojstni podatki, so nezanesljivi tudi podatki o vajini smrti. Nekje velja, da je bil Simon jeruzalemski škof, ki je mučeniško umrl med preganjanjem kristjanov za časa cesarja Trajana … drugje pa trdijo, da sta oba skupaj oznanjala evangelij na Vzhodu in mučeniško smrt pretrpela na isti dan. Simona so menda kar prežagali … in ga zato kot svojega zavetnika častijo drvarji, Juda pa so pobili s koli in ga upodabljajo s kijem v roki. Če se te loti množica s koli, ti ostane le malo upanja … in morda si zato, ljubi Juda Tadej, priprošnjik za brezupne primere.
In ker nas je takih brezupnih primerov kar nekaj, si zavetnik vsaj polovici sveta!
***
Ljuba moja sveta brata ali bratranca! Obilo žegna ob vajinem godu. Pa nam ga vrnita in izlijta na nas, Slovence … za katere je znano, da je žlahta plahta, ki jo zelo radi trgamo!

G. Čušin, S svetnikom na TI, v: Ognjišče, 10 (2019), 114.

Včeraj dopoldne je padal dež. Najprej je nekajkrat močno zagrmelo in zabliskalo, potem pa se je ulilo kot iz škafa. Drevesa so se upogibala pod močnim vetrom. Takoj je bilo vse mokro, nastale so velike luže, ptički so se skrili, ljudje so se razbežali na svoje domove. Tisti, ki so imeli dežnike, so opletali z njimi, saj jih je veter sukal na vse strani in obračal, tisti brez dežnikov pa so bili takoj mokri, zelo mokri. Najpametneje so naredili tisti, ki so se ustavili in vedrili pod kakšnim kapom, pod streho, pred hišami ... Naliv se je kmalu polegel, še dolgo pa je rahlo rosilo.
Po kosilu sem obsedela ob oknu pri kuhinjski mizi. Gledala sem dež. Ne maram ga. Viharnega in močnega sploh ne, pa tudi rosenja nimam rada. Postanem žalostna. Postanem takšna kot vreme. Meglena, otožna, zaspana. Ne morem razumeti ljudi, ki jim je dež všeč. Tudi tistih ne, ki vzamejo dežnik in gredo na sprehod v dežju. Pa saj je pravzaprav vseeno. Oni pa ne razumejo mene, ki ljubim sonce in sem najsrečnejša takrat, ko sije na vso moč in je vse vroče in polno svetlobe in je jasno od obzorja do obzorja.
Gledala sem v siv dan in v drobne kapljice, ki so polzele po steklu, in mislila na ... na nič, na nikogar. Nikjer nobenega človeka. Ne, ni res! Iz sosednjega bloka sta prišla dva. Odrasel moški in fantek. Menda oče in sin, star tri, morda štiri leta. Oče z velikim črnim dežnikom, deček pa z majhnim pisanim dežnikom. Oba v kratkih hlačah, mali v zelenih škornjih. Gumijastih škornjih. Velikih. Morda celo prevelikih zanj. Postala sta mi zanimiva, še posebej, ko je mali zabredel v veliko lužo in po njej čofotal. Ko je prišel čez lužo, se je vrnil in zabredel še enkrat pa še enkrat. Oče se je luži izognil, gledal malega in potrpežljivo čakal. Gledal ga je, kako uživa v čofotanju. Ja, uživala sta oba. Zelo. In zdelo se mi je, da je mali obul velike zelene škornje prav zato, da bi čofotal po lužah. Šla sta naprej in našla novo lužo in mali je zabredel vanjo in jo prečofotal po dolgem in počez. In tako vsako lužo. In bilo jih je veliko. Zdelo se mi je, da mu oče kaže luže, da ne bi kakšne spregledal in šel mimo nje. In če se je to res zgodilo, se je mali vrnil in obdelal še to lužo.
Smejala sem se obema. Bilo mi je toplo pri srcu. Mislim, da je takih očetov zelo malo. Takih, ki bi v deževnem popoldnevu z otrokom klatili po dežju in mu kazali luže. Mislim, da so zelo redki. Ali se morda motim? Še na nekaj sem pomislila v tistem trenutku: ta deček ima prav gotovo srečno otroštvo. Lahko čofota po lužah. Gotovo mu dovolijo tudi, da se valja po travi po hribu navzdol, da ima zelena kolena, da se igra v peskovniku in ima polne žepe in polne čevlje peska in da peče potičke iz blata. Vsega tega se bo še dolgo spominjal. Tudi čofotanja po lužah v velikih zelenih škornjih ...
Ester, (zgodbe), v: Ognjišče 10 (2025), 83.

PREVEČ ALI PREMALO ŠKODUJE

Kalcij je eden najpomembnejših mineralov v človeškem telesu, saj sodeluje pri številnih bioloških funkcijah. Najbolj poznan je kot osnovni gradnik kosti in zob, kjer je shranjenih kar 99 % vsega kalcija v telesu. Preostali 1 % se nahaja v krvi, mišicah in zunajcelični tekočini, kjer ima pomembno vlogo pri delovanju/krčenju mišic, prenosu živčnih signalov, strjevanju krvi ter aktivaciji encimov in hormonov.
Ustrezna preskrbljenost s kalcijem je zato ključnega pomena v zgodnjem otroštvu in med adolescenco, ko je rast telesa (in okostja) najhitrejša, pa tudi pri starejših odraslih, ko se kostna gostota začne zmanjševati. Posebej občutljivo obdobje je menopavza pri ženskah, saj hormonske spremembe v tem času vplivajo na absorpcijo in presnovo kalcija, kar lahko poveča tveganje za osteoporozo.
Telo skrbno uravnava raven kalcija v krvi, saj že manjša odstopanja lahko resno vplivajo na zdravje. Količina kalcija v krvi se ne spreminja glede na prehranski vnos, ampak predvsem ob motenem delovanju hormonskega sistema, pomanjkanju vitamina D ali hudi podhranjenosti.
Kosti služijo tudi kot pomembna zaloga kalcija. Ko raven kalcija v krvi pade, telo črpa mineral iz kostnega tkiva, da ohrani nujno ravnovesje in zagotovi normalno delovanje živčevja, mišic in drugih sistemov.

ZAKAJ POTREBUJEMO KALCIJ?

• za mineralizacijo skeleta in ohranjanje močnih kosti in zobovja
• za mišično krčenje (skeletne, gladke in srčne mišice)
• za prenos živčnih impulzov, kar omogoča normalno delovanje živčevja
• za pravilno strjevanje krvi
• za delovanje encimov in hormonov, ki sodelujejo pri presnovi
• zaščita pred visokim krvnim tlakom
• epidemiološke analize nacionalnih prehranskih navad in manjše klinične študije so pokazale obratno sorazmerje med količino zaužitega kalcija in telesno zamaščenostjo
• nekatere raziskave potrjujejo zaščitno vlogo kalcija pri uravnavanju holesterola, diabetesa in raka debelega črevesa

VNOS KALCIJA S HRANO IN POTREBE PO KALCIJU
Vnos kalcija s hrano v obdobju otroštva in adolescence vpliva na pridobivanje kostne mase. Vnos mleka in mlečnih izdelkov, ki predstavljajo dober vir kalcija, je v tem obdobju povezan z mineralno kostno gostoto in zmanjšanim tveganjem za poškodbe/zlome v odrasli dobi. Zato je v tem obdobju pomembno vzpostaviti zdrav prehranjevalni vzorec z uravnoteženo prehrano, ki vključuje vnos kalcija skladno s priporočili.
Priporočen dnevni vnos kalcija za otroke do 3. leta je 600 mg/dan, za otroke do 8 let je okoli 800 mg/dan, za mladostnike od 10 do 18 let med 1.000 in 1.200 mg/dan in za starostno skupino 19–65 let 1.000 mg/dan. V starosti se absorpcija kalcija zniža, zato ga starejši ljudje potrebujejo več. Za ustrezen vnos kalcija morajo poskrbeti tudi ženske v času nosečnosti in med dojenjem ter ženske v menopavzi.

HRANA, BOGATA S KALCIJEM
Kalcij v hrani najdemo v številnih živilih, tako živalskega kot rastlinskega izvora. Najbogatejši naravni viri so mleko in mlečni izdelki, kot so jogurt, sir in skuta. Med rastlinskimi živili največ kalcija vsebujejo zelenolistna zelenjava, na primer brokoli, ohrovt, blitva in kitajsko zelje. Pomemben vir so tudi ribe s kostmi, kot so sardele. Poleg tega najdemo kalcij tudi v oreščkih in semenih (zlasti v mandljih) ter v stročnicah (na primer fižol, soja in leča). Danes je na voljo tudi veliko obogatenih izdelkov, kot so rastlinski napitki (sojin, mandljev, ovseni), ki imajo dodan kalcij.

ABSORPCIJA KALCIJA V TELESU
Kalcij v hrani je v obliki kalcijevih soli ali v kompleksu kalcijevih ionov z drugimi hranilnimi sestavinami. Preden se absorbira, se mora preoblikovati v tekočo obliko in v ione. Kislina želodca ga raztopi, za absorpcijo kalcija, ki poteka v črevesju, pa je ključnega pomena vitamin D, ki spodbuja tvorbo beljakovin, ki omogočajo prenos zaužitega kalcija iz črevesja v kri. Brez zadostne količine vitamina D telo ne more učinkovito izkoristiti kalcija, kar lahko vodi do pomanjkanja, ne glede na vnos s hrano. Večina absorpcije kalcija poteka v tankem črevesju. Iz mešane hrane zdravega odraslega se absorbira povprečno od 10 do 30 % zaužitega kalcija. Pri nosečnicah se absorpcija poveča kar na 50 %, pri otrocih od 50 do 60 %, ko se rast ustavi, pade na povprečno 25 %, in če začne v telesu zaradi katerega koli vzroka primanjkovati kalcija, se absorpcija ponovno poveča. S starostjo, posebno po menopavzi pri ženskah, se absorpcija zmanjšuje.
Poleg želodčne kisline in vitamina D na absorpcijo vplivata tudi laktoza (mlečni sladkor) in rastni hormon. Absorpcijo kalcija lahko zavira več dejavnikov. Med najpogostejšimi so visoka vsebnost fitinske kisline, ki se nahaja v polnozrnatih žitih in stročnicah, ter oksalne kisline, prisotne v špinači, rabarbari in blitvi. Obe snovi tvorita komplekse s kalcijem, ki so netopni, kar zmanjša njegovo absorpcijo v črevesju. Prav tako lahko prekomeren vnos fosfatov (predelani mesni izdelki) zmanjša razpoložljivost kalcija. Kofein in alkohol povečata izločanje kalcija z urinom, kar prav tako zmanjša njegovo razpoložljivost v telesu. Poleg tega lahko na absorpcijo ali presnovo kalcija vplivajo nekatera zdravila.
Pomanjkanje kalcija
Pomanjkanje kalcija upočasni rast in mineralizacijo kosti v otroštvu in mladostništvu ter povzroča zgubo mineralne kostne gostote pri odraslih. Znižana mineralna kostna gostota (osteopenija) predstavlja tveganje za nastanek osteoporoze in zlome. Ljudje s splošno nizkim vnosom kalcija imajo tudi povečano tveganje za povišan krvni tlak in za nastanek raka na črevesju.

TUDI PREVEČ ŠKODI
Pretiran vnos kalcija ne prispeva k boljšemu zdravju kosti, temveč lahko negativno vpliva na celotno telo. Zgornja priporočena meja dnevnega vnosa kalcija znaša 1.500 mg, njeno preseganje pa lahko povzroči neželene učinke, kot so motnje v presnovi in absorpciji drugih mineralov, na primer železa, cinka, magnezija in fosforja, ter tveganje za nastanek ledvičnih kamnov, hiperkalcemijo (previsoko raven kalcija v krvi) in oslabljeno delovanje ledvic. Do prekomernega vnosa najpogosteje pride pri pretiranem in nenadzorovanem jemanju prehranskih dopolnil, zato je priporočljivo, da se takšni dodatki uživajo le po posvetu s strokovnjakom.

RAVNOVESJE KALCIJA V KRVI JE V ROKAH HORMONOV
Količina kalcija v krvi mora biti natančno uravnavana, saj lahko že majhna odstopanja resno ogrozijo normalno delovanje številnih življenjsko pomembnih procesov. Telo ne sme dopustiti, da bi koncentracija kalcija v krvi preveč padla ali narasla. Zato je vzdrževanje stabilne ravni kalcija ena najpomembnejših telesnih nalog, ki jo zagotavlja zapleten sistem hormonske regulacije.

Uravnavanje ravni kalcija poteka s pomočjo hormonov:
• Paratiroidni hormon (PTH): zvišuje koncentracijo kalcija v krvi ob pomanjkanju, in sicer tako, da spodbuja razgradnjo kostnega tkiva ter s tem sprošča kalcij v kri.
• Kalcitonin: znižuje koncentracijo kalcija v krvi, kadar preseže mejne vrednosti, tako da poveča izločanje kalcija z urinom in zmanjša njegovo absorpcijo v črevesju.
• 1,25-dihidroksiholekalciferol je hormon, ki nastane iz vitamina D3 in sodeluje pri uravnavanju vrednosti kalcija.
Ti hormoni nadzirajo:
• koliko kalcija se vsrka iz hrane v črevesju;
• koliko se ga odloži ali sprosti iz kosti;
• koliko se ga prek ledvic izloči z urinom.

Na ta način telo zagotavlja, da raven kalcija v krvi ostaja vedno znotraj varnih meja – ne glede na količino zaužitega kalcija v določenem trenutku.
KALCIJ PRI VEGANIH
Veganska prehrana izključuje vse živalske izdelke, vključno z mlekom in mlečnimi izdelki, ki so običajno glavni vir kalcija. Zato je za vegane pomembno, da skrbijo za zadosten vnos kalcija iz drugih virov. 

M. Jurdana, Narava in zdravje, v: Ognjišče 10 (2025), 86-87.

V katekizemskem obrazcu desetih božjih zapovedi se osma glasi: »Ne pričaj po krivem!«, daljša oblika pa pravi: »Ne govori krivega pričevanja zoper svojega bližnjega!« (2 Mz 20,16). Ali velja to le za pričevanje pred sodiščem? (Jakob)
Na tvoje vprašanje odgovarjam s tem, kar je zapisano v Kompendiju Katekizma katoliške Cerkve (2005). Osma božja zapoved prepoveduje krivo pričevanje, krivo prisego, laž; predrzno sodbo, opravljanje, obrekovanje; laskanje, prilizovanje ali dobrikanje, zlasti če je to povod za težke grehe ali za dosego nedovoljenih ugodnosti. Po drugi strani pa osma božja zapoved zahteva spoštovanje resnice: pri obvestilu in informaciji, ki morata vselej upoštevati osebni in skupni blagor; pri varovanju poklicnih tajnosti, ki jih je treba vedno držati, in tudi pri zaupnih sporočilih, ki so bila posredovana pod pečatom tajnosti. Osma božja zapoved torej velja kot pravilo poštenosti v medčloveških odnosih in tudi na področju javnega obveščanja. (sč)
Silvester Čuk, Ognjišče (2009) 10, str. 74

Apostola Simon in Juda sta po starokrščanskem izročilu po prihodu Svetega Duha evangelij oznanjala skupaj, zato tudi praznujeta skupaj.
SIMON (»Bog je uslišal«) je na evangeljskem seznamu dvanajsterih apostolov na desetem mestu; Luka mu daje vzdevek Gorečnik, Marko pa Kananejec, kar je isto v hebrejskem jeziku. O njegovem življenju vemo prav malo zanesljivega. Nekateri sodijo, da je bil rodni brat Juda Tadeja in Jakoba Mlajšega, prvega jeruzalemskega škofa, po njegovi mučeniški smrti leta 62 pa ga je nasledil. Preden so Rimljani leta 70 začeli oblegati Jeruzalem, je svoje vernike izpeljal iz mesta. Življenje je dal za Kristusa leta 107 med preganjanjem kristjanov za časa cesarja Trajana. Po drugem izročilu pa naj bi se to zgodilo v Perziji, kjer je deloval skupaj z Judom Tadejem. Tam so Simona prežagali, Juda pa pobili s kiji. V apostolskem zboru sta bila dva Simona: poleg Gorečnika še Simon, ki mu je Jezus, ko ga je poklical, dodal vzdevek Peter.
Tudi JUDA TADEJ (»pogumen«) je imel soimenjaka – Juda Iškariota, ki je Jezusa izdal in je na seznamu apostolov na zadnjem, dvanajstem mestu, Juda Tadej pa na enajstem. Bil je brat Jakoba Mlajšega in sorodnik našega Odrešenika. Njegova mati Marija Kleofova je bila med ženami, ki so spremljale Jezusa na njegovih potih in mu ostale zveste do Kalvarije. Po binkoštnem prazniku naj bi Juda Tadej deloval v Mezopotamiji, nazadnje pa v Perziji skupaj s Simonom, kjer sta oba umrla mučeniške smrti. Juda Tadej velja za priprošnjika v težkih, brezupnih zadevah. (sč)

Na sliki: Metzinger Valentin, sv. Simon in sv. Juda, p. c. (pokopališka) sv. Simona in Juda Tadeja, Ljubljana - Vič.

Na slovenskem ozemlju je osem (8) cerkva, ki so posvečene apostoloma Simonu in Judu; tri so župnijske, pet je podružničnih. – Večina (6) je postavljenih v LJ nadškofiji: dve sta župnijski: Ljubljana - Črnuče in Ljubljana - Rudnik; na ozemlju nadškofije so še štiri podružnične: Sp. Brnik (Cerklje na Gor.), Pijava Gorica (Ig), Ljubljana - Vič (pokopališče) in Voglje (Šenčur).
– V KP škofiji najdemo sv. Simonu (Šimonu) posvečeno cerkvico na pokopališču v Pregari (soupr. Sočerga). – V MB škofiji pa je sv. Simonu in Judu Tadeju posvečena žup. cerkev na Pernicah (na pobočjih Kozjaka – pod Košenjakom v občini Muta, od koder je lep razgled po Dravski dolini). (mč)

sv. Simon in Juda Tadej - LJUBLJANA - ČRNUČE

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2019) 10, str. 115