Karmel je gora v Palestini, na kateri se je prerok Elija boril za češčenje Jahveja, pravega Boga izvoljenega ljudstva Stare zaveza. Ob koncu 11. stoletja so se na Karmelu naselili Mariji posvečeni puščavniki. Pred muslimanskim pritiskom so se morali umakniti v Evropo in tam je nastal karmeličanski red, ki ga je potrdil papež Honorij III. leta 1228. Marijino češčenje je zelo pospeševala karmelska bratovščina.

več o sv. Mohorju in Fortunatu v knjigi Svetnik za vsak dan - 2. knjiga, str. 32-33

Karmelski Materi Božji je pri nas posvečenih 13 cerkva (4 žup. in 9 podr.) in 7 kapel – V LJ nadškofiji je edina cerkev na Češnjicah (žup.). – V KP škofiji je KMB posvečena ž. c. v Podgrajah; podr. stojijo v Čedljah in na Maliji (Korte), v Pučah (Koštabona) in v Pregari (Sočerga); ob stolni cerkvi v Kopru je njena kapela-krstilnica. – V NM škofiji je p. c v Slapih /Zlab (Šmarjeta), večja kapela je na Gor. Prekopi (Kostanjevica na Krki) in v Radovičih (Metlika). – V MB nadškofiji sta Karmelski MB posvečeni ž. c. na Kušerniku (Sv. Marjeta/Pesnici) in nad Ljubičnim - Škapulirska Marija (Poljčane). – Tudi v CE škofiji stojita dve ž. c. KMB: na Dobju pri Planini in v Velenju (Sv. Marija); podr. sta v Dragah (Hrastnik) in v Marija Gradcu (Laško). – V MS škofiji je KMB posvečena p. c. v Ižakovcih (Beltinci), večje kapele so v Gaberju (Lendava), Rankovcih (Tišina) in M. Polani (V. Polana).

 
M. in S. Čuk, Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 7, str. 98. 

Starejša redovnica je pripravljala otroke na prvo spoved in prvo sveto obhajilo. Rekla jim je, naj s prstom pokažejo drug na drugega. Naredili so tako. Potem jih je vprašala: »Ali ste opazili nekaj zanimivega? Ko z enim prstom kažemo na druge, imamo tri prste obrnjene proti sebi.«
Otroci, ki so se pripravljali na prvo spoved, so bili še majhni, a so razumeli, kaj jim je hotela povedati. Toda vseeno je nadaljevala: »Poskušajte v življenju biti pozorni na svoje napake in jih odpraviti, namesto da bi kazali na napake drugih.«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 7 (2022), 56.
knjiga: Zgodbe za veselje do življenja, Ognjišče, Koper, 2022, 26.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Ko pogosto tako mrzlično drvimo in tekamo v službe in domov, iz enega trgovskega centra v drugega, ko tako evforično častimo in slavimo ta ali oni športni klub, religiozno častimo tega ali onega športnika, ko smo tako resno in zaskrbljeno zatopljeni v ekrančke v rokah, smo pozabili na najpomembnejše. Pozabili smo na najbistvenejše v naših življenjih – pozabili smo na naše medosebne odnose. Pozabili smo ljubiti. Še več, pozabili smo naše otroke naučiti ljubiti.
Kako pa se otroke nauči ljubiti? Nekoč so na nekem predavanju Frankla vprašali, kako mlade naučiti vrednot. Odgovoril je: »Vrednot se ne uči, ampak se jih živi.« Povsem logično, otroci oblikujejo svoje življenjske drže, vedenje, prioritete na podlagi načina življenja svojih staršev. Torej, tako kot starš živi svoje vrednote, jih bo v veliki meri posnemal in ponotranjil tudi otrok. Otrok hodi za očetom in ga gleda, kako on živi. Tako bo živel tudi on. Zato bi morali očetje zelo paziti, kako živijo. Skratka, otroke bomo naučili ljubiti edino tako, da bomo sami znali ljubiti. Kot je dejal Wayne Dyer: »Ljubezen ni nekaj, kar počnemo; ljubezen je tisto, kar smo.«
Vzgoja, ki vse dopušča, ki ne postavlja nobenih omejitev in zahtev, vzgoja, ki se je ujela v zanko permisivne logike »vse za otroka«, kar pogosto pomeni tudi »vse namesto otroka«, je celotne generacije spremenila v osebnostne in duhovne invalide. Kdor ne zna ljubiti, je namreč nekakšen duhovni invalid. Mnogi zamenjujejo ljubezen s kupovanjem in dajanjem materialnih stvari. V smislu, več kot stane pametni telefon, ki ga starši kupijo osnovnošolcu ali srednješolcu – za večji izraz ljubezni gre. Pozabljamo, da v življenju ne potrebujemo toliko stvari in zaslonov, kot potrebujemo odnosno razpoložljivost človeka, potrebujemo občutek varnosti in toplino ljubezni. Vendar pozabljamo, da ko se vklopi zaslon, se izklopi odnos. Ko pretiravamo s kupovanjem stvari, pozabljamo, da so le-te pravzaprav nadomestek ljubezni in človeške navzočnosti. Samo v ljubezni in prek nje človek pride do najlepšega in najdragocenejšega v življenju.
Ker se že od rojstva vse vrti okrog otroka, ker mu vsi strežejo, kupujejo, dajejo, ponujajo, ga nenehno pretirano hvalijo, ker mnogi starši predvsem skrbijo, da bo otroku prijetno in fajn ipd., si otrok v tem zgodnjem obdobju oblikuje zavest in prepričanje, da je ta svet, v katerem živi, tukaj zaradi njega. Starši in ljudje, ki ga obkrožajo, so tukaj zato, da negujejo in skrbijo za njegove želje in njegove potrebe ter predvsem, da mu bo ves čas fajn. Z drugimi besedami povedano, mnogi starši vzgajajo svoje otroke v egocentrične in narcisistične otroke. Vzgajajo jih v zazrtost vase, v svoj lastni popek. Morda zveni grobo, ampak egoist je tisti, ki mu je mar samo zase in za lastne želje ter potrebe. Narcisistične osebe pa imajo grandiozen občutek lastne pomembnosti, kar pomeni, da imajo pretirano visoko mnenje o sebi. Trdno verjamejo, da so pomembnejši in boljši od vseh drugih. Imajo tudi veliko potrebo po stalni pozornosti in občudovanju. Še ena ključnih lastnosti egocentrikov in narcisoidnih osebnosti je, da ne razumejo in ne prepoznavajo čustev drugih. Če jih že, pa za njih niso pomembna.
Vse zgoraj opisano je diametralno nasprotje ljubezni. Otrok nismo naučili ljubiti drugih ljudi, ampak smo jih naučili »uporabljati« druge ljudi. Nismo jih naučili, da bodo znali sami poskrbeti za svojo srečo, da jim bo fajn in da bodo uživali. Nismo jih naučili, da je prava sreča in užitek vedno stranski produkt oziroma posledica naših dejanj, ravnanj, vztrajnosti in ljubečih odnosov. Ampak smo jih naučili, da je odgovornost drugih, da poskrbijo, da bo njim fajn. Naučili smo jih, da so drugi ljudje sredstvo za njihove želje in potrebe.
V tem je eden ključnih razlogov, da imamo celotne generacije otrok in mladostnikov, ki svoje življenje doživljajo kot prazno in nesmiselno. Imamo celotne generacije otrok, ki niso srečni in niso zadovoljni z življenjem, ki ga živijo, in ne s svetom, v katerem živijo. Prvi pogoj za srečo je vedno ljubezen. Direktna pot do sreče je samo ena – ljubiti. Ali kot pravi Oscar Wilde: »Ohrani ljubezen v svojem srcu, kajti življenje brez nje je kot senčen vrt, kjer so vse rože mrtve.«
Najpomembnejša življenjska veščina je ljubiti, ker kdor ne ljubi, ne bo nikoli srečen. Zaradi tega bi morala biti glavna naloga staršev naučiti svoje otroke ljubiti. To pa se ne da z učenjem in govorjenjem, ampak zgolj in samo z življenjem.

S. Kristovič, (kolumna), v: Ognjišče 7 (2024), 11-12.

Kraju smo rekli Šemar. Od kod to ime, mi ni znano. Prav gotovo pa nima nobene zveze s kakšnim smešnim ali šemastim dogodkom. Kraj je v bistvu travnik, kjer je mrgolelo muh in komarjev in drugih nadležnih živalic, ki so svoj dom našle prav tam. Sta pa v Šemarju izpod hriba curljala dva studenčka z bistro vodo – vedno hladno studenčnico.
V Šemar smo gonili napajat živino in k manjšemu izviru smo hodili po vodo. Nikjer ni bila tako čista in hladna kot tam! Po vodo sem ponavadi stekla zvečer s staro, že malo obtolčeno rdečo kanglico s pokrovčkom na vrhu.
Moja babica je tisti čas hudo bolna obležala. Bila je pozna pomlad, ob potoku na koncu vasi so že odcvetele živo rumene kalužnice in vse okrog je poganjalo grmičevje in trnje. Vsa bolna in nesrečna si je takrat zaželela hladne vode s Šemarja, studenčnico, ki jo je imela v mislih in spominu še od mladih let.
Odkar smo tudi v naši vasi dobili vodovod, po vodo za pitje tja nismo več hodili. V prepričanju, da je voda, ki teče po ceveh, boljša in več vredna, smo take studence in napajališča kar odpisali. Živina je pila iz napajalnikov, ven smo jo gonili le na pašo.
Babica pa je kljub temu vztrajala, da voda, ki teče po ceveh, ni tista prava. Ni tako čista, tako hladna in zdrava!
Pa sem jo ubogala in hodila po studenčnico vsak dan v Šemar.
Babico sem imela zelo rada. Vsak dan mi je pripovedovala poveste, tako je rekla svojim zgodbam, ki jih je slišala doma. Hiša, v kateri je bila rojena, je stala na samem, na hribu vrh travnika, obdanega z visokimi smrekami. Dolgi zimski večeri so vso družino zbrali okoli krušne peči in tam so nastajale zgodbe o dobrih ženah, o velikanih gozdov in skalovja v Jelovici, o revnih pastirčkih in pestrnah, o pomladih, polnih upanja na dobro letino, o molitvah za obvarovanje doma in hleva ter živine. O vsem dobrem, ki vedno premaga zlo in strah …
In vse te zgodbe so se me zelo prijele, zarezale so se mi v glavo in v zmedeno in hrepenečo otroško dušo.
Veliko tega me je spremljalo tudi na poti v Šemar in me plašilo. Ob poti sem tu in tam videla močerada, malega črnega kuščarja z velikimi rumenimi progami – natanko tak je bil v babičinih povestah. Pisan, črn z rumenimi progami ob straneh in zelo strupen. Vsako srečanje s psom, vsak dotik njegovega smrčka je bil usoden.
Tekla sem po ozki, kamniti poti navzdol in preskakovala kamenje, da je pokrovček moje kanglice kar pel. Poplesaval je sem in tja, prav strašljivo je bilo.
Kmalu sem zagledala veliko betonsko korito, kamor smo gonili živino. Bilo je tisti čas eno redkih napajališč.
Nedaleč stran pa je izpod skale tekel studenček. Ozka pločevinasta cev je bila napeljana tam in nad tisto cevjo, nad tisto cevko je bil zvit košček vrbovine, da je bila voda čim bolj naravna in čista.
Če sem hotela priti do tja, pa sem morala stopiti še malo dlje v razraščen gozd.
Bilo je vedno bolj temno. Pozen večer je že bil, zdelo se mi je, kot da nebo leze nekam k tlom, naravnost name. Končno sem le zagledala studenček, stopila sem zraven in pod ozek, tanek curek podstavila kanglico.
Zapelo je v hladen in trd pozno pomladanski večer in v moji glavi tudi. Stisnila sem ustnice in vsa prestrašena zamrmrala molitev. Vedno bolj naglas.
»Sveti angel, varuh moj,
bodi vedno ti z menoj,
stoj mi noč in dan ob strani,
vsega hudega me brani!«
in tako do konca. Ko sem spet pogledala navzgor, v vrhove dreves, mi je red oči prišla podoba z moje stare frčade na vrhu. Na steni tam je bila slika. Na sliki dva bosonoga otroka stopata čez nevarno deročo vodo po leseni brvi. Brv je že zelo stara, veliko desk je že zlomljenih, onadva pa vseeno stopata čez. Ni ju strah! Nad njima lebdi angel z velikimi perutmi in ju spremlja.«Bo tudi mene spremlja angel, če ga prosim?« pomislim tresočih rok in ust. »Seveda me bo, samo naprej moram!«
In res stopam naprej s svojo kanglico, manj me je strah in kar naenkrat vse postane boljše in lepše.
»Prinesla bom to vodo! Bom!« si rečem naglas.
In res je bilo tako!
Prinesla sem vodo in babica jo je v dolgih, hlastnih požirkih spila. Kljub temu pa je kmalu zatem za vedno odšla od nas …
V mojem spominu pa ostaja vse to kot zvezda na nebu. Nekaj lepega in nekaj dobrega!

ŠKRINJAR, Polona. (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 7, str. 29.

Veliko je danes stvari, ki povzročajo ljudem skrbi. Strokovnjaki pravijo, da je (pretirana skrb (stres) povzročitelj štrevilnih zdravstvenih težav našega časa. Bog pa ne želi, da bi svoje dni preživljali v zaskrbljenosti.
Če dobro premislimo, lahko ugotovimo, da je malo tistega, kar nas vznemirja, vredno, da bi bili zaradi tega zaskrbljeni. Jezus nam v evangeliju (prim. Mt 6,25-34) podaja različne rešitve iz zaskrbljenosti.

1. Sam Bog, ki je Stvarnik in začetnik našega življenja, lahko poskrbi za podrobnosti v življenju. Po preroku Izaiju nam Gospod govori: »Mar pozabi žena svojega otročiča in se ne usmili otroka svojega telesa? A tudi če bi one pozabile, jaz te ne pozabim. Glej, na obe dlani sem te napisal, tvoje obzidje je vedno pred menoj.« (Iz 49,15-16).
   
2. Zaskrbljenost zaradi prihodnosti ovira naše današnje napore.
   
3. Zaskrbljenost je bolj škodljiva kot koristna.
   
4. Bog ne zapusti tistih, ki so odvisni od njega. Če imaš hrano v hladilniku, obleko v omari, streho nad glavo in prostor za posteljo, si bogatejši od 75 % ljudi na tem svetu. Če imaš prihranke v banki, bankovce v denarnici, si med 8 % dobrostoječih na svetu. Če si se to jutro zbudil bolj zdrav kot bolan, si bolj blagoslovljen kot milijoni, ki ne bodo preživeli tega tedna. Če nisi nikdar izkusil nevarnosti vojne, osamljenosti v zaporu, trpljenja pri mučenju ali lakoti, si na boljšem kot 500 milijonov ljudi na tem svetu. Če se lahko udeležiš maše in hodiš v cerkev ne da bi se zaradi tega bal, da te bodo preganjali, zaprli ali umorili, si bolj blagoslovljen kot tri milijarde zemljanov.
   
5. Zaskrbljenost je znamenje pomanjkanja vere in napačne predstave o Bogu. On je naš ljubeči oče, mi smo njegovi ljubljeni otroci. Potrebna je otroško zaupljiva vera. Otrok se ne ubada ves dan z mislijo, ali bodo ob prihodu iz šole domov starši pripravili obed. Na podoben način morajo kristjani zaupati v Boga, da nam bo dal, česar potrebujemo. Utrdi svojo vero.
   
6. Ko si zaskrbljen, te to odvrača od tega, da bi se osredotočil na to, kar Bog želi od tebe. Vsakdo lahko naredi kaj, toda ni vsakdo pripravljen vztrajati, se žrtvovati ali biti pripravljen kaj storiti. Nehaj skrbeti, kaj misliš, da bi lahko naredil in osredotoči se na to, kaj boš naredil. Pomisli znova, kaj so prednostne naloge v tvojem življenju.
   
7. Dejstvo, da živimo za današnji dan, nam pomaga, da nas ne ugonobijo skrbi. Ne skrbi za jutrišnji dan. O tem boš mislil jutri. Vsak dan ima dovolj svojih težav. Ni dobro preveč razmišljati o jutrišnjem dnevu. Morda ne bo imel težav, ali pa ga sploh ne bo. Če boš skrbel zaradi jutrišnjih težav, ne boš pozoren na blagoslov, ki ti ga prinaša današnji dan. Kontroliraj svoje misli.

Jezus se je soočal s številnimi izzivi, a ni dopustil, da bi ga prevzelo malodušje. Preprosto je vse izročal v Očetove roke, tudi mi lahko naredimo enako. Premislimo, kaj nas najbolj skrbi. Izročimo to v roke Nekoga, ki je večji in modrejši od nas.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 7 (2018), 41.
v knjigi: Vodi me, dobrotni Duh, Ognjišče, Nova seroja 3, Koper, 2019, 31.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Tako radi sta ga prosili: »Oči, povej nama, kako je bilo, ko si bil majhen!« Potem jima je pripovedoval drobne dogodivščine, ki so se mu zdele komaj omembe vredne, onidve pa sta ga poslušali z ušesi in očmi. In prošenj ni hotelo biti konca. Ko je zmanjkalo mladostnih zgodb, se je spomnil tistih iz vojaških dni. Pa je žena ponavadi kmalu rekla, da je dovolj teh neumnosti. Saj jih včasih niti dobro razumeli nista, ampak zanju je bilo pomembno, da se jima je odpiral svet, ki se jima je zdel silno zanimiv.
»Povej nama še kaj!« sta ga prosili nekega popoldneva.
»Pa saj sem vama že vse povedal,« se je izmikal.
»Dobro veva, da še nisi!« ni odnehala Urša.
»Kaj je delal stric Mirč, ko sta bila še majhna?« ga je presenetila Živa. Toliko nepozabnih spominov je imel na svojega slabi dve leti starejšega brata, tolikokrat jih je sam pri sebi obujal, da mu je ob hčerkinih besedah misel zaplavala v mladostne dni. In že toliko let sta nerazdružljiva, bolj prijatelja kot brata.
Urša in Živa sta takoj videli, da sta zadeli v polno. Strica Mirča sta imeli radi in družini sta se pogosto družili. Edino roko jima je stric Mirč vedno premočno stisnil, kadar sta mu šli voščit za god ali rojstni dan. Pa ni zalegla nobena prošnja, ne od otrok ne od odraslih.
Žane je molčal, ker se je še sprehajal med spomini. Dekleti sta se zbali, da ne bo nič, zato sta ga spodbudili z vprašanjem: »Sta se kdaj stepla?«
»Seveda sva se,« se je Žane odtrgal od svojih misli. »Mama naju je mirila ali kar vlekla narazen z očitki: “Sram vaju bodi, otroci po svetu trpijo in so lačni, vidva pa se kregata in tepeta za prazen nič. Tudi vaju lahko zadene kaj hudega. Rada se morata imeti in drug drugemu pomagati, ne pa se pretepati!”«
»In je zaleglo?«
»Ja, ko sva bila malo bolj velika. No, saj se nisva velikokrat. Vedno sva pa kaj ustvarjala. Mirč je rad kaj popravljal in celo izumljal. Vsega se je lotil. Iz majhnega lesenega zabojnika je naredil diaprojektor, žarnica je bila v njem in neka čudna leča. Skupaj z drugimi otroki smo na steni gledali prave slike iz filmov. Filmski trakovi so se takrat v kinodvoranah trgali in celuloidnih sličic je bilo v izobilju. Celo sličice iz Kekca mu je uspelo dobiti. Nad vrati podstrešne sobe, kjer smo gledali ‘filme’, je bil velik napis Kinodvorana Žane. Tudi ‘avto’ je nosil moje ime. Na podvozje starega otroškega vozička je Mirč pritrdil velik zaboj, vanj vgradil oblazinjen sedež, avto je imel tudi smerokaza in prednje luči, ki pa so bolj brlele kot svetile. Eden od naju je bil šofer, drugi pa je namesto motorja kar se da hitro potiskal vozilo naprej. Z njim sva se poganjala po stranskih poteh, da se je kadilo za nama. Pozimi, ko je zmrznil sneg in so bili travniki pred našo hišo kot gladka ledena plošča, sva se vozila tam. Čez dan se je sneg na površini toliko zmehčal, da so kolesa rezala vanj sled in naredile so se tirnice. Ponoči so zmrznile in drugi dan sva tam vozila, urezane tirnice so kolesa najinega avta same vodile kot da se voziva v tramvaju.«
»In vse to je naredil Mirč sam? Koliko pa je bil star?« je vprašala Urša.
»Kaj pa vem – morda deset let.«
»Samo deset let? Si mu pomagal?«
»Vedno sem moral biti zraven. In kar naprej me je pošiljal po orodje ali stvari, ki jih je potreboval. Včasih sem se uprl: “Kar sam pojdi!” Pa mi je odgovoril, da naj potem pa jaz delat in mi bo on prinesel vse, kar mu bom naročil. In sva bila dogovorjena.«
»Ampak imel te je pa rad ...« je Živa bolj ugotavljala kot spraševala.
»Če bi odgovoril samo z da, bi povedal premalo. Naj vama opišem neki dogodek. Med počitnicami sva delala in pomagala, kjer se je dalo, da bi kaj zaslužila. Nekega dne sem na pokopališču urejal neki grob. Gospa, ki se je za to delo dogovorila z očetom, je bila silno prijazna in zgovorna. Tedaj se je slučajno mimo pripeljal s kolesom Mirč. Pritekel je k meni, me objel čez rame in dejal: “Tako sem vesel, da se vidiva!” Malo sva še poklepetala. Ko se je poslovil, me je potrepljal po rami, mi dal še nekaj nasvetov in pohitel nazaj h kolesu. “Kdo pa je bil ta fant?” me zavzeto vprašala gospa. “Moj brat,” se mi je zdelo samo po sebi razumljivo. “Brat je bil to? Brat! Česa podobnega še nisem videla.” Meni sicer ni bilo jasno, kaj tako posebnega se je zgodilo, bil sem pa ponosen, da je lahko videla, kako imenitnega brata imam.«
»Še vedno te ima rad,« sta dejali in njunih besed sem skoraj tako vesel kot besed tiste gospe.
»Vesta, ko sem bil majhen, sem kakšno bolj hudo ušpičil in mama me je hotela kaznovati. Pa je Mirč stopil med mene in mamo in morala je najprej obračunati z njim, šele potem je lahko prišla do mene.«
»Te je vedno ščitil?«
»Ščitil pa tudi ošteval, kadar se mu je zdelo potrebno. Nekoč sva se peljala s kolesi v mesto. Starši so naju od majhnega učili varčevati. S svojim zasluženim in privarčevanim denarjem sem si v šestem razredu kupil kolo. Tako z ročnimi zavorami in s tremi prestavami. No, peljala sva se mimo slaščičarja, ki je na pločniku prodajal sladoled. Mirč je šel naprej, mene pa je premamilo, da sem stopil s kolesa in kupil kepico sladoleda. Ravno dobro sem začel lizati, ko se je vrnil Mirč. Postrani me je pogledal in očitajoče rekel: “Ti ne boš nikoli nič imel, ker boš vse zapravi!” Sladoled se mi je začel zatikati v grlu in vsa sladkost je izginila. Kar nekaj časa po tistem si nisem kupil ne sladoleda ne kakega drugega priboljška.«
»Malo je pa le pretiraval,« sta menili obe.
»Je in ni,« ju je presenetil. »Marsikdaj mi je prišel ta njegov nasvet prišel prav. Zapomnil sem si ga do danes. In še marsikomu bi koristil.«
»Samo takrat so bili drugačni časi!« sta modrovali Urška in Živa.
»Drugačni časi? Morda? Nekatere stvari pa se ne spreminjajo kar tako.«
»Kaj ti je zadnjič rekel stric Mirč?« je hitela Urša.
»Res se ne spomnim.«
»Kaj da se ne spomniš. Rekel je: “Leta naju spreminjajo, v sebi pa ostajava otroka, kot sva bila!”«
Menda je res tako, se je zamislil in premišljeval, kaj bi lahko še povedal svojima dekletoma. Toliko lepega, pa tako nepomembnega, se mu je še motalo po glavi.
Janko Jarc-Smiljan

Ognjišče (2012) 07, str. 52

Poslušajte to besedo, o bašánske krave,ki prebivate na samarijski gori, ve, ki stiskate siromake, zatirate reveže in pravite svojim možem: Prinesi, da bomo pile! (Amos 4,1)

Prerok se jezi na samarijske ženske, ki izžemajo reveže, zato da same uživajo in živijo v razkošju. - Ni malo mladih ljudi, ki "gnjavijo" starše: "Hočem te čevlje, ker so zadnji krik mode; hočem kavbojke te in te znamke; hočem tako uro, ki se bo barvno ujemala z bluzo; hočem barvne kontaktne leče ..." In prav nič jim ni mar, če družinski dohodek ne zadošča niti za najnujnejše izdatke. - Ni malo zakonskih žena, ki hočejo biti po zadnji modi in jih prav nič ne zanima, kje bo mož vzel denar. - Kadar imajo čevlji prednost pred kruhom in obleka pred telesom, je moda zlo. Kajti nazadnje neizogibno postane udarec v trebuh revnih ljudi in mlinski kamen na ramenih šibkih. - Pri izbirah, od zelo pomembnih do manj zahtevnih, prepoznamo človeka vere, moškega in žensko, po sposobnosti razločevanja med več in manj, po pogledu, ki je vedno odprt za položaj drugih, po obilni uporabi zdravega razuma. Prepoznamo ga torej po tistem dobrem, ki nikoli ni iz mode in ki ga naredi dobro oblečenega v vseh letnih časih.

Gospod je rekel:Ker so prevzetne hčere sionske, hodijo z iztegnjenim vratom in mežikajo z očmi, hodijo stopicaje in poskočno in zvončkljajo s sponkami na nogah, bo Gospod ogolil teme hčerá sionskih, Gospod bo razgalil njihovo lepoto. (Iz 3,16-17).

Cerkveni svet nikoli ni gledal z naklonjenostjo na modo, zlasti na žensko in na modo mladih. - Duhovniki, redovniki in redovnice imajo rajši svoje enotno oblačilo, ki jih naredi vse enake, temne barve in ohlapno, da zakriva telo in da ostane vedno isto. - Moda se spreminja, je zelo opazna in pokriva telesa tako, da poudarja njihovo obliko. - Pravi preroki, kot je Izaija, vedo, da moda ni nekaj slabega, ker izraža željo po lepoti, novosti, prepoznavnosti, ki jo je Bog položil v srca moških in žensk. - Za prave preroke moda postane greh, ko je orodje ošabnosti in razkazovanja moči. - Duhovniki, če niso pravi preroki, obsojajo modo, tudi če ta izraža samo preprosto željo po novem in po tem, da bi nas ljudje prepoznali. - Oni sami pa brez vsakih pomislekov uporabljajo bogata in bleščeča oblačila ravno zato, da opozarjajo na svoje dostojanstvo in oblast. - Tu nekaj ni v redu.

V mesecu juliju razmišljamo o tem, kako z Marijinim zgledom do notranje lepote (4)

Lasconi, Tonino. 365 + 1 dan s Teboj, Koper: Ognjišče, 2009. (izbor Čuk M. Korak v globino, Ognjišče (7) 2005, str. 96)

Neki deček je živel v majhni koči na zelenem griču. Ko se je dan nagnil in je sonce zahajalo, je sedel pred svojo hišo in gledal na hišo daleč onstran doline. Imela je zlata okna, ki so sijala kot biseri. Pogled ga je tako očaral, da si je želel samo to, da bi v njej živel. Ko je bil dovolj velik, se je odpravil proti njej. Sonce je že zašlo in strašno je bil razočaran, ko je videl, po čem je iz daljave hrepenel. Na oknih ni bilo zlata. Hiša njegovih sanj je bila navadna koča. Ko pa je naslednje jutro pogledal skozi okno te koče, je na drugi strani doline spet zagledal hišo z zlatimi okni, ki so sijala kot biseri. Ves vesel je pohitel nazaj – do hiše, ki je bila njegova. (sč).