* 26. januar 1883, Selšček nad Cerknico, † 14. november 1980, Ljubljana

Slanik v izložbi mu je prinesel mecena in prijatelja Sadnikarja

Slikarju, ki je na svojih razglednicah in slikah najraje upodabljal gorenjsko pokrajino, je zibelka tekla na Notranjskem, po njegovih žilah pa se je pretakala furlansko-slovenska kri. Rojen je bil 26. januarja 1883 v Selščku pri Cerknici, oče je bil Jakob Gaspari, po rodu Furlan, mati pa Ivana Švigelj, domačinka. Po očetu je podedoval železno vztrajnost, po materi pa slikarsko in pesniško nadarjenost. Šolsko učenost je začel nabirati v ljudski šoli v Begunjah in že tedaj se je pokazalo, da ima Maksim izreden dar za risanje. Ko mu je pri desetih letih umrla mama, je skrb za družino prevzela teta. Dosegla je, da je Maksim po končanem drugem letniku realke v Ljubljani pustil šolo in odpeljala ga je k trgovcu Murniku v Kamnik. Tam je bil tri leta (1896-1899) trgovski pomočnik. Poleg svojega dela je veliko risal "za svojo dušo". Za izložbeno okno v trgovini je narisal slanika. Slika te ribe je vzbudila zanimanje kamniškega veterinarja ter zbiratelja starin in umetnin Nika Sadnikarja. Ko je spoznal resnično slikarsko nadarjenost mladega trgovskega pomočnika, se je zanj zavzel in mu omogočil potrebno izobrazbo.

Najprej ga je poslal v Ljubljano, kjer je kot izredni učenec končal umetnostno-obrtno šolo, nato pa na Dunaj. Čakalo ga je razočaranje, kajti na likovno akademijo je bil sprejet po enem letu čakanja (1903). Sadnikar ga je ves čas šolanja gmotno in moralno podpiral. Oba moža je najtesneje povezovalo iskreno prijateljstvo, ki je trajalo vse do Sadnikarjeve smrti (1952).

Vojne razglednice naj vojakom na fronti prinesejo košček domovine

Kmalu po prihodu na Dunaj se je Maksim Gaspari vključil v jugoslovansko umetniško društvo Vesna, katerega geslo je bilo "iz naroda za narod". "Če kdo, se je Gaspari držal tega načela vse življenje," je zapisal umetnostni zgodovinar Emilijan Cevc. "Nihče se ni tako približal ljudski duši kakor on, nihče ni tako vzljubil ljudske folklore kakor on. Skoraj bi pomislili, da nam je bil njegov talent podarjen v zadnjem trenutku, preden je vse to bogastvo začelo toniti v internacionalni civilizacijski poplavi in nihilizmu današnjih dni." Leta 1907 je s prijateljem Hinkom Smrekarjem odšel v Munchen, naslednje leto pa ge najdemo v Kamniku, kjer je imel atelje pri prijatelju Sadnikarju. Leta 1911 se je poročil s Frančiško Wurzer iz Bistrice v Rožu na Koroškem.

Rodili so se jima trije otroci: sin Oton ter hčerki ŠtefaniJa Vida in Breda. Umetnik je nekaj časa slikal na ženinem domu in koroška pokrajina je opazna sestavina tudi njegovih poznejših slik. Med prvo svetovno vojno kot italijanski državljan (po očetu) ni bil vpoklican, temveč je vojna leta preživljal v Ljubljani. V tem času je nastal obsežen opus razglednic, povezanih s strahotami vojne - med njimi so tudi prve božične. Razglednice so izhajale pod enotnim naslovom Vojska v slikah, izkupiček pa je bil namenjen družinam vpoklicanih vojakov. Po koncu vojne je bil nekaj mesecev na Koroškem, po nesrečnem plebiscitu pa se je vrnil v Ljubljano, kjer je služboval po raznih šolah kot profesor risanja, leta 1928 pa je bil imenovan za restavratorja in risarja v Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani.

"Predvsem bi rad naslikal razna slovenska narodna obredja"

Višek svoje ustvarjalne moči je Gaspari dosegel v letih med prvo in drugo svetovno vojno. V tem obdobju je uresničil tudi svojo srčno željo: naslikati razna slovenska narodna obredja, ki so po domovih bogatila cerkvena praznovanja skozi vse leto, posebej okoli božiča in velike noči. Za njegov čopič so bili zanimivi ljudje, ki jih srečujemo v ljudskih pesmih in slovenskih knjižnih delih: vaški posebneži, godci, berači, slepci. "Njegova umetnost je kot narodna pesem; ki vedno znova oživlja in vabi k bistvu, h koreninam slovenske duše" (Verena Koršič). Njegove riske in slike "govorijo slovensko". Na kratko je vsebino njegovih del povzel Emilijan Cevc: "Religiozno izročilo mu je bilo sveto že kot častitljivo dopolnilo slovenske resničnosti. Marije so se mu spremenile v svete matere z naših polj, zvonovi so zapeli k procesiji z vihrajočimi banderi; dekleta hite z jerbasi k velikonočnemu žegnu in na jutro velike nedelje je družina zbrana ob mizi z žegnom; koledniki zaigrajo v božične dni in Kristus se rodi v domačem hlevcu, kjer so pastirci nabrani z naših gorskih pašnikov..." Ljudje so ga brž sprejeli za svojega, na uradna priznanja pa je moral mojster dolgo čakati: leta 1952 je prejel Prešernovo nagrado za svoje življenjsko delo, dvajset let pozneje je postal redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Svoje bogato in častitljivo dolgo življenjsko popotovanje je Maksim Gaspari sklenil 14. novembra 1980 v 98. letu starosti.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2003) 1, str. 42.

LETA 1716 UMRL GOTTFRIED WILHELM LEIBNIZ

NEMŠKI FILOZOF, FIZIK IN MATEMATIK (* 1646)

Najbolj znan nauk Gottfrieda Wilhelma Leibniza je monadologija: monade so žive, enostavne enote, iz katerih je sestavljena celota sveta, ki je po Leibnizovem mnenju "najboljši možni svet".

LETA 1838 ROJEN AVGUST ŠENOA

HRVAŠKI PISATELJ, "ČASTILEC" PREŠERNA († 1881)

Avgust Šenoa je eden največjih hrvaških pisateljev, ki je zaslovel predvsem s svojimi zgodovinskimi povestmi in romani. Njegova najbolj znana dela, ki jih imamo tudi v slovenskem prevodu, so: Zlatarjevo zlato, Kmečki punt, Varuj se senjske roke. Svojo povest Nagelj s pesnikovega groba je posvetil našemu Francetu Prešernu.

LETA 1840 ROJEN CLAUDE-OSCAR MONET

FRANCOSKI IMPRESIONISTIČNI SLIKAR († 1926)

Impresionizem se imenuje umetnostna smer, ki se je razvila v Franciji v zadnji četrtini 19. stoletja; ime je dobila po naslovu Impression (Vtis), ki ga je eni svojih slik dal slikar Claude Monet (+ 6. decembra 1926). Slikarji te smeri so s pomočjo barvnih lis dajali predmetom izredno svežino. Slovenski impresionisti so bili Grohar, Jakopič, Jama in Sternen.

LETA 1863 ROJEN UMRL HRABROSLAV VOLARIČ

SKLADATELJ ČITALNIŠKE DOBE († 1895)

Hrabroslav (Andrej) Volarič, rojen v Kobaridu, ki je postal učitelj, je glasbeni dar prejel od svojega očeta. Pisal je skladbe, ki jih je priredil slovenskemu gibanju čitalniške dobe. V glavnem so to svetne skladbe, ki so osvajajoče in ganljive; nekaj pa je tudi cerkvenih.

LETA 1895 ROJEN FRANC (p. KRIZOSTOM) SEKOVANIČ

frančiškanski duhovnik, pesnik, urednik, filozof

Na Bledu rojeni Franc Sekovanič je v mladih letih postal frančiškan z redovnim imenom Krizostom. Poleg raznih služb v svojem redu je urejeval mladinske nabožne liste Lučka z neba, Luč, Lučka. Pisal je pesmi, črtice, povesti in igrice. Pod naslovom Otroške igrice je izdal 8 knjižic (1931–1939) odrskih prizorov s pesmicami, v posebni zbirki pa pesmi Božji smehljaji (1943). Več njegovih pesmi je uglasbenih in jih pojemo pri bogoslužju (Tam stoji pa hlevček, Na kamelah jezdijo, Marija, ti pomagaj nam, Mogočno se dvigni, Pridi, ljubi Jezus).

LETA 1898 ROJEN FRANC SUŠNIK

SLOVENSKI LITERAT, KNJIŽNIČAR, PEDAGOG, ZGODOVINAR IN PUBLICIST († 1980)

"Čeprav je bil po svojem poklicu kot profesor, pedagog, pisatelj, slovstveni zgodovinar in kulturni delavec uklenjen med učilniške stene ali v tihoto svoje delovne sobe, nikoli ni izgubil stika s preprostimi ljudmi. Tako je postal kulturni delavec v najžlahtnejšem pomenu besede vsej Koroški," je bilo zapisano ob 80-letnici dr. Franca Sušnika. "Bil je moder mož, zato mu je bilo enako pomembno modrovati z univerzitetnim profesorjem ali sproščeno kramljati s kmečkim ali delavskim človekom." (Miroslav Osojnik)

več:
S. Čuk, Franc Sušnik: Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (1998), 20-21.

njegova misel:

• Strašno prazno bi bilo, če bi nam nenadoma ostala mesta in vasi brez cerkev, brez romanj, brez očenaša, brez krsta in praznikov. Od zibelke do groba nas krščanstvo spremlja s svojimi obredi in najmodernejši svobodomislec se ga ne more izogniti...

LETA 1907 ROJENA 2002 UMRLA ASTRID LINDGREN

ŠVEDSKA PISATELJICA, 'MAMA' PIKE NOGAVIČKE († 2002)

Otroci vsega sveta poznajo švedsko pisateljico Astrid Lind­gren po številnih knjigah, name­njenih prav njim. Zlasti so se jim priljubile zgodbe o Piki Nogavič­ki — pegasti deklici s štrlečima kitkama, ki je polna vseh muh. Astrid Lindgren je ob svoji osemdesetletnici (1987) razkrila, da se morajo otroci za rojstvo Pike Nogavičke zahvaliti njeni hčerki Karin. »Bilo je teta 1941. Karin je imela sedem let in je zbo­lela. Ko je z vročino ležala v po­stelji, sem sedela ob njej in morala sem ji — kakor vse matere svojim otrokom — pripovedovati zgod­be. Nekega večera mi je rekla: 'Mami, povej mi kaj o Piki Noga­vički!' Debelo sem pogledala. To šaljivo ime si je Karin sama izmisli­la in k takemu imenu so se prile­gale samo zabavne zgodbe, ki sem si jih sproti izmišljala.« Tri leta kasneje je te zgodbe zapisala in jih podarila hčerki za deseti rojstni dan. Rokopis pa je poslala tudi neki založbi, ki ji ga je z obratno pošto vrnila! Leta 1944 je neki drugi založbi, ki je izdajala knjige za deklice, poslala zgodbo Mala Britt si olajša srce ter zanjo prejela drugo nagrado. Leto kas­neje je za neki natečaj otroške knjige ponovno poskusila srečo s Piko Nogavičko - in osvojila prvo nagrado.

»Od takrat se je začela zma­goslavna pot Pike Nogavičke in drugih mojih malih junakov v svet,« je povedala pisateljica, ki je poleti živela v svoji hišici v Furusundu severno od Stockholma, pozi­mi pa v stockholmskem stanova­nju. Doma je bila iz Vimmerbyja na jugu Švedske, kjer se je rodila 14. novembra 1907 kot kmečki otrok z imenom Astrid Ericsson. Po uspehu Pike Nogavičke je bila v letih 1946-1970 urednica za mladinsko literaturo pri osrednji švedski založbi. Napisala je okoli 40 del za otroke. V slovenščini poleg Pike Nogavičke poznamo še naslednje njene knjige: Detek­tivski mojster Blomkvist, Erazem in potepuh (tudi televizijska nada­ljevanka), Najboljši Kljukec na svetu, Ronja, razbojniška hči.

Poleg hčerke Karin, ki ji je dala pobudo za Piko Nogavičko, je imela še sina Larsa. Otroka sta ji podarila sedmero vnukov. Ven­dar se pri pisanju ni navdihovala ob njih. »Moja otroka in moji vnuki so prvi poslušalci mojih zgodb, ampak z njihovim nastankom ni­majo nič opraviti ... Zelo dobro se spominjam svojega lastnega otro­štva. Človek lahko piše le o tem, kar je sam doživel.« Njena dela so bila posneta na filmski trak in prirejena za televizijo, prinesla so ji tudi številna mednarodna priz­nanja. V svojem dolgem življenju je (z izjemo ene same knjige) pisa­la samo za otroke. »Otroci potre­bujejo knjige, ob katerih se lahko razživi njihova domišljija. Danda­nes otroci gledajo filme, poslušajo radio, sedijo pred televizijskimi sprejemniki, prebirajo risanke (stripe) - vse to je zanje razvedri­lo in vpliva tudi na njihovo domi­šljijo,, vendar pa so to le površna doživetja. Otrok, ki je s svojo knjigo sam, ustvarja ob branju nekje v globini skrite kamrice svo­je duše lastne podobe, ki vse pre­segajo. ..«

misel:

• Da bi pisali knjige za otroke, ni pomembno imeti lastne otroke, le sami smo morali biti nekoč otroci in se spominjati, kako je takrat bilo.

LETA 1907 ROJEN P. PEDRO ARRUPE

28. VRHOVNI PREDSTOJNIK DRUŽBE JEZUSOVE († 1991)

"Vsak človek je drugačen. Vsak ima nekaj samoniklega, ima svojo življenjsko zgodbo, v kateri se ne ponavlja zgodba koga drugega in se tudi ne bo ponovila." Tako je ob svojem petdesetletnem redovniškem jubileju (leta 1977) dejal pater Pedro Arrupe, 28. vrhovni predstojnik Družbe Jezusove. Njegova življenjska zgodba je bila silno razgibana. Po srednji šoli se je odločil za študij medicine; kot študent medicine je bil v Lurdu priča čudežnega ozdravljenja in to doživetje ga je tako pretreslo, da je vstopil v Družbo Jezusovo. Njegov življenjski sen se je uresničil, ko so ga predstojniki poslali na Japonsko, kjer je ostal do leta 1965, ko je bil izvoljen za vrhovnega predstojnika reda. Družbo Jezusovo je modro vodil v viharnih časih pokoncilske pomladi. Zadnjih deset let je bil v Jezusovi družbi na križu: od možganske kapi zadet je bil priklenjen na bolniški voziček, na katerem je "delal" z gorečo molitvijo in vdanim trpljenjem.

več:
S. Čuk, p. Pedro Arrupe. Od študenta medicine do trpina v Jezusovi družbi: Pričevanje, v: Ognjišče 2 (2008), 34-35.

nekaj njegovih misli:

• Bolj ko za koga trpiš, bolj ga ljubiš.
  
• V globini duše išče človek odrešenika. Spoznati mora le to, da je edini Odrešenik Kristus.
  
• Pojdimo z zaupanjem tja, kamor nas Bog vodi

LETA 1908 ROJEN LEOPOLD STANEK

pesnik, literarni in gledališki kritik († 1970)

Rodil se je v Boračevi pri Radencih v družini kolarja. Po osnovni šoli pri Kapeli je obiskoval klasično gimnazijo v Mariboru. Na univerzi v Ljubljani je študiral germanistiko. Pred vojno je bil profesor na bežigrajski gimnaziji v Ljubljani, po vojni pa je učil na nižji gimnaziji v Sostrem. S pesmimi se je začel oglašati kot gimnazijec in sodeloval je v raznih revijah in koledarjih. V samostojnih knjigah je izdal zbirko otroških motivov Iz lepih starih dni in bibliofilsko zbirko pesmi Šiba bajanica.

LETA 1920 ROJEN ALOJZIJ ŠUŠTAR

LJUBLJANSKI NADŠKOF IN METROPOLIT († 2007)

"Nadškof Šuštar je neprestano spletal vezi miru, ljubezni in edinosti v Cerkvi in med verskimi skupnostmi, vezi resničnega prijateljstva med ljudmi, v globokem spoštovanju do vsakega človeka in njegovih prepričanj. To so potrdile dolge vrste ljudi, ki so se neprenehoma od njega poslavljale v teh dneh," je ob pogrebu upokojenega ljubljanskega nadškofa in metropolita dr. Alojzija Šuštarja 1. julija 2007 dejal njegov drugi naslednik nadškof Alojz Uran. Ko je breme prvega pastirja ljubljanske nadškofije pred desetimi leti preložil na ramena dr. Franca Rodeta, ki je kot kardinal vodil evharistično slavje za rajnega, se je naselil v Škofovih zavodih v Šentvidu. Zadnja leta je bilo njegovo glavno "delo" molitev. "V zavodski kapeli je na zadnji steni moj grb z geslom 'Božjo voljo spolnjevati'. Tako mi je to geslo, ki ga vsak dan ob obisku kapele gledam, hkrati izpraševanje vesti in prošnja, da bi mogel v teh razmerah spolnjevati Božjo voljo," je dejal v enem od pogovorov za Ognjišče (7/2004).

več:
F. Bole, dr. Lojze Šuštar se je vrnil iz Švice. Pogovor s tajnikom Sveta evropskih škofovskih konferenc: Gost meseca, v: Ognjišče 2 (1972), 6-10.
F. Bole, dr. Alojzij Šuštar se je vse življenje učil spolnjevati Božjo voljo - sedaj je to njegovo geslo. O novem slovenskem metropolitu govori njegova mama, brat, sošolec ...: Gost meseca, v: Ognjišče 4 (1980), 7-10.
F. Bole, Ljubljanski nadškof dr. Alojzij Šuštar je obiskal Slovence v Argentini. Pogovor ob prazniku Svete družine - dnevu izseljencev: Gost meseca, v: Ognjišče 1 (1983), 6-10.
F. Bole, "Prepričal sem se, kako imajo naši misijonarji prisrčen stik z ljudmi." Pogovor z ljubljanskim nadškofom dr. Alojzijem Šuštarjem o obisku v Afriki: Gost meseca, v: Ognjišče 11 (1986), 6-10.
S. Čuk, Nadškof in metropolit dr. Alojzij Šuštar ima za sabo bogatih 70 let: Dogodek, v: Ognjišče 12 (1990), 22-23.
F. Bole, Nadškof in metropolit dr. Alojzij Šuštar o bližnjem papeževem obisku. "Prepričan sem, da bomo doživeli izredne dneve": Gost meseca, v Ognjišče 5 (1996), 6-10.
B. Rustja, Upokojeni nadškof dr. Alojzij Šuštar. "Gluhota je huda preizkušnja": Naši Preizkušani bratje, v: Ognjišče 7 (2004), 24-26.
S. Čuk, Nadškof Alojzij Šuštar. "Moje geslo 'Božjo voljo spolnjevati' sem skušal vedno uresničevati": Pričevanje, v: Ognjišče 8 (2007), 20-21.
S. Čuk, Silvester. Nadškof Alojzij Šuštar. Ob stoletnici rojstva: Priloga, v: Ognjišče 11 (2020), 50-57.
knjiga:
A. Jamnik, Naš nadškof Šuštar. Eden od očetov slovenske samostojnosti, Ognjišče, Koper, 2016.

nekaj njegovih misli:

• Vsakomur da Bog njegovo življenjsko nalogo. Komur da več talentov, bo od njega tudi veliko več zahteval.
  
• Vse je treba izročiti Bogu in zaupati. Treba je moliti in prositi druge za molitev. Tudi v najhujših težavah vse izročati Bogu.
  
• Kjer se v družbi kažejo znaki propadanja in razkrajanja, je to znamenje, da propada osebna odgovornost.
  
• Pred Bogom ne veljajo človeške sodbe, osebni izgovori in opravičila, edino veljavna je božja sodba.
  
• Pred ljudmi se človeku posreči marsikaj prikriti in si nadeti masko, pred Bogom nikoli.
  
• Kdor ni pripravljen spraviti se z Bogom in z ljudmi, kdor zavrača ponujeno spravo in noče odpustiti, se notranje spreobrniti in s tem začeti novo življenje miru in ljubezni, sam sebi izreka obsodbo in se s tem izključuje iz življenja.
  
• Komur je kaj do tega, da uresniči smisel življenja, da postane srečen in se vedno bolj razvija in živi v miru in zadovoljnosti v občestvu z drugimi, je za zapovedi in prepovedi ter za avtoriteto, ki jih oznanja in razlaga, hvaležen.
  
• Ni normalno razvitega človeka, ki bi bil brez vesti. Ravno v vesti in njenem svobodnem odločanju in v njeni odgovornosti prihaja do izraza dostojanstvo človeške osebe.
  
• Uveljavljanje lastne svobode ima svoje meje v spoštovanju drugih. Kar je drugim v škodo, tega človek v imenu svobode vesti ne sme storiti.
  
• Človek mora iti vase, sebe iskreno in odkritosrčno spoznati, da bo vedel, kaj mora storiti. Ali ne ve mati iz svoje notranjosti, kaj je njena dolžnost do otroka?
  
• Vest je kakor človekov obraz: vsak ima kljub vsej podobnosti z drugimi svoj čisto lastni obraz, ki je enkraten, poseben, nenadomestljiv in neizmenljiv.
  več ...
  

LETA 1980 UMRL MAKSIM GASPARI

PRILJUBLJEN SLIKAR, PESNIK SLOVENSKE POKRAJINE (*1883)

Težko bi našli slovensko družino ali dom, ki za božič in novo leto ne bi dobila voščila na razglednici Maksima Gasparija. Njegove razglednice dihajo domačnost: božične (pa tudi velikonočne) motive je postavil v slovensko okolje. "Pastirji so postali naši ljudje, odeti v ovčje kožuhe, pokrajina je alpska ali predalpska, predvsem pa zasnežena," piše etnolog Janez Bogataj. "Tudi darovi, ki jih prinašajo k hlevčku, so značilno naši." "Njegova umetnost je kot narodna pesem; ki vedno znova oživlja in vabi k bistvu, h koreninam slovenske duše" (Verena Koršič). Njegove riske in slike "govorijo slovensko". Na kratko je vsebino njegovih del povzel Emilijan Cevc: "Religiozno izročilo mu je bilo sveto že kot častitljivo dopolnilo slovenske resničnosti. Marije so se mu spremenile v svete matere z naših polj, zvonovi so zapeli k procesiji z vihrajočimi banderi; dekleta hite z jerbasi k velikonočnemu žegnu in na jutro velike nedelje je družina zbrana ob mizi z žegnom; koledniki zaigrajo v božične dni in Kristus se rodi v domačem hlevcu, kjer so pastirci nabrani z naših gorskih pašnikov..."
Pri založbi Ognjišče smo izdali monografijo Slovenska pravljica Maksima Gasparija (Marjan Marinšek, Koper 2007) v dveh knjigah. Prva, Povest o Gasparijevem življenju, prinaša zgodbo o našem najbolj pristnem slikarju, tudi veliko do sedaj še neobjavljenih dokumentov iz njegove zapuščine ... v drugi pa je več sto reprodukcij barvnih Gasparijevih razglednic, knjižnih ilustracij in jaslic, knjiga je še v prodaji - omejeno število izvodov)

več:
S. Čuk, Maksim Gaspari. Slikar voščilnic: Gost meseca, v: Ognjišče 1 (2003), 42-43.

misli  o njem:

• Gasparijevi motivi so magnet, ki se ga ne da točno opisati. Mislim, da je imel nadnaravni dar, zraven pa veliko mero ustvarjalne volje in izredno fantazijo. Čeprav je živel v času slavnih impresionistov, ni šel v korak z njimi, kjer bi bolje zaslužil, ampak je vse življenje ostal zvest, geslu, ki si ga je zadal na Dunaju tam leta 1903: »Iz naroda za narod!« (Marjan Marinšek)
  
• Gaspariju sem nesel pokazat vse, kar sem zbral, čim je bilo nekaj »novih« razglednic. Rad jih je pogledal in se čudil, kaj vse, da je naslikal. Veliko tega je že pozabil, saj je glavnina razglednic izšla med obema vojnama. Takrat sem jih še spravljal v album, in ko sem jih imel dvesto, sem spet šel k njemu, listal je po albumu, nato pa pripisal: »To je album mojega umetniškega ustvarjanja, ki ga je v mojih poznih letih zbral Marjan Marinšek, v moj spomin«: Nad mojim zbiranjem je bil navdušen in je vedno dejal: »Jaz pa sem vse razdelil in nimam nič!« (Marjan Marinšek)

LETA 1981 UMRL ANTON PODBEVŠEK

PESNIK IN ESEJIST (* 1898)

Novomeščan Anton Podbevšek po sodbi literarnih zgodovinarjev kot pesnik spada med najradikalnejše avantgardiste, ki so v slovenski poeziji uveljavili poetiko futurizma. Glavne teme njegovih likovno oblikovanih pesmi so: vojna, razklanost povojnega človeka, grožnja nečloveške tehnike. Leta 1925 je izšla njegova pesniška zbirka Človek z bombami.

LETA 1990 UMRL MALCOLM MUGGERIDGE

ANGLEŠKI ČASNIKAR IN PISATELJ, DUHOVNI OTROK MATERE TEREZIJE (* 1903)

Angleški časnikar, pisatelj in voditelj televizijskih oddaj Malcolm Muggeridge, je po svetu zaslovel s svojo knjigo Nekaj lepega za Boga (1971), v kateri opisuje svoja srečanja z materjo Terezijo iz Kalkute, zdaj že blaženo, ustanoviteljico Misijonark ljubezni, ki se posvečajo najbolj ubogim med ubogimi. Prav življenje te izredne žene je v njegovi notranjosti vzbudilo klic po Bogu. Skupaj s svojo ženo Kitty se je podal na pot iskanja resnice, ki se je končala v cerkvi Marije Pomočnice kristjanov na podeželju Sussexa. Tam sta 27. novembra 1982 slovesno izpovedala katoliško vero.

več:
S. Čuk, Malcolm Muggeridge, duhovni otrok matere Terezije: Pričevanje, v: Ognjišče 12 (2003), 16-17.

nekaj njegovih razmišljanj:

• Mati Terezija po mojem mnenju predstavlja krščansko ljubezen v dejanju. Obraz ji sije v ljubezni do Kristusa, h kateremu teži vse njeno življenje, in njene besede sporočajo to veselo oznanilo svetu, ki je danes, bolj kot kdaj, potreben ljubezni.
  
• Mati Terezija ima v svojem srcu prostor za vsakega in za vse. Zanjo so vsi božji otroci, za katere je Kristus umrl, in zato so vsi vredni ljubezni.
  
• Še nikoli nisem občutil tako popolnega smisla za enakopravnost vseh kakor z materjo Terezijo sredi njenih revežev. Njena ljubezen do njih odseva božjo ljubezen in jih dela med seboj enake, kot brate in sestre iste družine, pa naj se še tako ločijo med seboj po razumskih in drugih lastnostih, po telesni lepoti in vedenju.
  
• Krščanstvo ni statistično gledanje na življenje, kakor je nestatistično tudi zagotovilo, da je v nebesih večje veselje nad enim grešnikom, ki se spokori, kot nad vsemi množicami pravičnih.
  
• Za mater Terezijo je bila misel, da bi v kakšnih okoliščinah moglo biti preveč otrok, tako nerazumljiva, kakor če bi kdo trdil, da je v gozdu preveč zvončnic ali na nebu preveč zvezd.
  
• Ali je življenje zmeraj in v vseh okoliščinah sveto ali pa je samo v sebi brez vrednosti, ni mogoče razumeti, da bi bilo v enih primerih to, v drugih pa drugo. Bog, h kateremu moli mati Terezija, je rekel, da niti vrabec ne pade na tla brez njegove vednosti.

zgodba:
Od kod vam moč, mati Terezija, v: Zgodbe za veselje so življenja 97-99; in:  Ognjišče 11 (2019), 65.

LETA 1996 UMRL JOSEPH BERNARDIN

NADŠKOF V CHICAGU, KARDINAL IN ORODJE BOŽJE OZDRAVLJAJOČE LJUBEZNI (* 1928)

"Stojimo pred enim najbolj izrazitim pričevalcem našega časa: tukaj se nekdo srečuje z grobim napadom na svoje dobro ime in zatem s smrtno boleznijo in se z obema sooča dostojanstveno, v globoki veri in vsej preprostosti," je zapisal kardinal Carlo Maria Martini, bivši milanski nadškof, v predgovoru knjige Pot miru, katero nam je tik pred svojo smrtjo podaril kardinal Joseph Bernardin, nadškof v Chicagu (v naši založbi je izšel njen slovenski prevod). V njej razmišlja o svojem življenju in delovanju v zadnjih treh letih. "Začnejo se z obdolžitvijo spolne nemorale v novembru leta 1993 in se nadaljujejo do zdaj, ko se pripravljam na zadnje obdobje svojega življenja, ki se je začelo junija leta 1995 z diagnozo hude oblike raka."

več:
S. Čuk, Kardinal Joseph Bernardin, orodje Božje ozdravljajoče ljubezni: Pričevanje, v: Ognjišče 9 (2004), 38-39.
knjiga:
J. Bernardin, Dar miru, Ognjišče, Koper, 2004.

nekaj njegovih razmišljanj:

• Bog nam govori zelo nežno, kadar nas vabi, da mu v svojem življenju naredimo čim več prostora.
  
• Z izpuščanjem mislim na sposobnost izpustiti iz rok tiste stvari, ki nas ovirajo pri razvijanju prisrčnega odnosa z Gospodom Jezusom. Dejansko je to proces, ki traja vse življenje.
  
• Za premagovanje prepada med tem, kar sem in kar Bog želi od mene, se moram izprazniti in pustiti Jezusu, da pride in zavlada v meni. Molil sem, da bi razumel, kakšen je ta program zame.
  
• V duhovnem življenju se da zlahka razločevati med bistvenim in obrobnim. Bistveno zahteva od nas, da zares pričujemo in druge ljubimo, nebistveno pa nas zapira v nas same.
  
• V vsaki družini so časi, ko pride do ranjenosti, jeze in odtujenosti. Vendar od svoje družine ne moremo zbežati. Imamo samo eno družino in zato moramo ob vsakem prepiru storiti vse, da se spravimo.
• Tako je tudi Cerkev naša duhovna družina.
  
• Naše razumevanje trpljenja - ne zgolj njegove neizbežnosti, ampak tudi njegovega pomena in odrešenjske vrednosti - močno vpliva na naše služenje in spremljanje trpečih.
  
• Če hočemo ljubiti, kakor je ljubil Jezus, se moramo kot kristjani najprej sprijazniti s trpljenjem. Kakor Jezus, tudi mi preprosto ne moremo biti hladni in odmaknjeni od svojih bližnjih.
  
• Stvari, ki ljudi po naravi privlačijo in ki si jih najbolj zapomnijo, so skromna dejanja skrbi in pozornosti.
  
• Najprej se moramo popolnoma izročiti v Gospodove roke. Verjeti moramo, da nas Gospod ljubi, nas objema, nas nikoli ne zapusti (zlasti ne v naših najtežjih trenutkih).
  
• Kadar smo v miru, najdemo svobodo, da smo v polnosti to, kar smo, tudi v najtežjih časih. Izpustimo to, kar ni bistveno, in zajamemo, kar je bistveno. Izpraznimo sebe, da lahko Bog v nas popolnoma deluje. In postajamo orodje v Gospodovih rokah.

LETA 2011 UMRL MARJAN MARINŠEK

PRAVNIK, KULTURNIK, ZBIRATELJ, CITRAR IN PISATELJ (* 1941)

Rodil se je v Kozjem in mu ostal zvest vse življenje. Po izobrazbi je bil univerzitetni diplomirani pravnik s pravosodnim izpitom, a je kaj kmalu zajadral v kulturo. Leta 1975 je na pobudo velenjske kulturne skupnosti ustanovil Kulturni center Ivan Napotnik in v njem skrbel za kulturne prireditve. Organiziral in pripravil je številne festivale, humanitarne prireditve, v Velenje je pripeljal Piko Nogavičko in zasnoval Pikin festival. Kot citrar je bil tudi soustanovitelj Slovenskega citrarskega društva. Veliko je tudi potoval in prirejal številna predavanja, z razstavami gostoval po Evropi, S in J Ameriki in Avstraliji ... Bil je tudi navdušen zbiratelj in je ustvaril vrsto unikatnih zbirk: prva berila, računice, Gasparijeve razglednice, druge tiske, papirnate jaslice .... . Ohranil je več kot 400 prvih tiskov in 59 originalov Gasparijevih razglednic. Leta 1986 je prvič razstavil svojo zbirko razglednic, ki ji je sledilo še 52 razstav po slovenskih knjižnicah in galerijah  Zbiral je knjige o Piki Nogavički jih razstavljal in jih sedem tudi prevedel. Tudi v rodnem Kozju je zbiral fotografsko gradivo s Kozjanskega, spodbujal obnovo kulturnih spomenikov uredil muzejsko učilnico (Šola moje mame). Za svoje delo je prejel več nagrad (za postavitev razstave Jaslice sveta v Ljubljani, tudi apostolski blagoslov svetega očeta Janeza Pavla II. (2003).
Napisal je tudi več knjig (Na celjski gimnaziji zvoni, Astrid Lindgren, Med cvetjem in trnjem ... ), za Ognjišče je skupaj s pisateljem Ivanom Sivcem pripravil knjigo Slovenska pravljica Maksima Gasparija (I in II), ki je izšla leta 2007 in je še v prodaji.

več:
B. Rustja, Umetnik z Božjim navdihom. Pisatelja knjig o Maksimu Gaspariju Ivan Sivec in  Marjan Marinšek: Gost meseca, v: Ognjišče 3 (2007), 8-12.

knjiga:
M. Marinšek in I. Sivec, Slovenska pravljica Maksima Gasparija I. in II., Ognjišče, Koper, 2007.

njegove misli:

• Mama je imela rada Gasparijeve razglednice, ker jo je vse spominjalo na veselo življenje na kmetih, odkoder je izhajala (Podsreda). Zato mi je vedno predlagala, da za domačo nalogo iz risanja prerišem kaj s teh razglednic. Sam ne vem, kdaj sem jih tako vzljubil, da sem za vse, kar je bilo treba narisati, prerisoval z razglednic in iz tudi knjig.
  
• Razglednice sem začel zbirati takoj po prvem srečanju z Gasparijem. Istočasno sem kupil dve Gasparijevi sliki, začel pripravljati veliko razstavo o Gaspariju v naši galeriji in zbral vse knjige, ki jih je Gaspari ilustriral in ki so bile pri mojih starših in na moji knjižni polici. Zbirati sem začel na vseh koncih.
  
• Ko je Ognjišče nekje ob koncu osemdesetih let objavilo več Gasparijevih razglednic tudi motivov, ki jih še nisem poznal, sem na vrat na nos dirjal v Koper do »očeta urednika« Franca Boleta, in jih dobil nekaj, ki jih še danes hranim.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 13. november 1813, Sveče pri Bistrici v Rožu, † 16. januar 1888, Celovec

Andrej Einspieler, 'oče koroških Slovencev', kakor so ga poimenovali naši rojaki onstran Karavank zaradi njegovega dela za narod na političnem, prosvetnem, šolskem in cerkvenem področju, se je rodil 13. novembra 1813. Njegov oče, doma pri Pregleju, je bil cerkovnik in tkalec, zato se je uveljavilo hišno ime pri Mežnarju v Svečah. V šolsko modrost je Andreja uvajal župnik Tomaž Herker, ker v Svečah tedaj še ni bilo šole. Po njegovi zaslugi je bistri deček nadaljeval šolanje v Celovcu, kjer je končal licej in bogoslovje. Po novi maši leta 1837 je postal najprej kaplan v nemškem Plajberku. Do leta 1846, ko je nastopil službo drugega kaplana pri stolni cerkvi v Celovcu, je bil kar dvanajstkrat premeščen! Poslej je ostal v Celovcu vse do svoje smrti, 16. januarja 1888. Šest let je bil stolni kaplan, nato pa katehet ter (po opravljenem izpitu pri znamenitem jezikoslovcu Miklošiču) učitelj slovenščine na realki. Že tedaj je bil vodilna osebnost med koroškimi Slovenci. V tedanjih časopisih, slovenskih in nemških, je Slovencem dopovedoval, naj se vendar zavedajo svojih pravic na rodnih tleh, Nemce in druge narode v avstrijski državi pa je opozarjal na obstoj Slovencev in na njihov zakoniti boj za uveljavitev narodnih pravic.

Zavzemal se je za uvedbo slovenščine v vse šole in urade, poudarjal je potrebo po izobrazbi ljudstva. Le-to mu morejo dati šole v domačem jeziku in pa dobre knjige. Na veliko noč, 1851, je šel v Št. Andraž k škofu Slomšku. "Po obedu povabijo me premilostljivi knezoškof, naj se greva po škofovem vrtu malo sprehajat. Tu mi z milimi in srčnimi besedami začno popisovati, kako potrebno in tudi lahko bi sedanje dni bilo osnovati in na noge spraviti društvo, ki naj med Slovenci širi dobre slovenske bukve..." Nekaj mesecev kasneje (27. julija 1851) je izšel razglas o ustanovitvi Društva sv. Mohorja; prvi podpisnik te listine je bil Andrej Einspieler. Tedaj je izšel zakon, ki je prepovedoval ustanavljanje novih društev, dovoljeval je le cerkvene bratovščine, zato je Einspieler leta 1860 Društvo sv. Mohorja preuredil v cerkveno bratovščino, katere varuh je krajevni škof, Andrej Einspieler je postal njen podpredsednik.

V časih nastajanja Društva sv. Mohorja je Einspieler v Celovcu izdajal list Šolski prijatelj, v katerem je pisal o vprašanjih šole in izobrazbe. List je bil najprej šolsko glasilo, leta 1856 pa ga je preuredil v cerkveni mesečnik z naslovom Slovenski prijatelj. Zatem je dobil ime Duhovni prijatelj in je bil namenjen predvsem duhovnikom, ki so bili tedaj tudi državni učitelji. Einspieler je hotel nagovoriti tudi Nemce in nemčurje na Koroškem in jim posredovati upravičene zahteve Slovencev, zato je ustanovil in urejal vrsto nemških listov: Stimmen aus Innerosterreich, Draupost, Karntner Stimmen.

Pred rojaki je svoje ravnanje utemeljil: "Gospodje, ki imajo v rokah oblast in nam pomagati morejo, so Nemci; gospodje, ki nas ponemčiti hočejo, so Nemci; gospodje, ki so slovenske krvi, pa žalibog nemškega duha, in z našimi nasprotniki potegujejo, so skoraj tudi že Nemci. Nemcem pa moramo resnico in pravico po nemško povedati; mislimo, da nam bo to več pomagalo, kot deset časnikov v slovenskem jeziku, ki jih pa Nemci brati nočejo ali ne znajo." Leta 1873 je izdal Politični katekizem, v katerem je v obliki 'katekizemskih' vprašanj in odgovorov slovenskim ljudem razlagal, kaj je politika in kako je treba v njej delovati. Po upokojitvi leta 1882 je ustanovil štirinajstdnevnik Mir. Ta list, katerega prva številka je izšla 10. januarja 1882 v Celovcu, zadnja pa 30. oktobra 1920 na Prevaljah, piše Valentin Inzko, "je živa priča živahne kulturne in politične dejavnosti koroških Slovencev ob koncu 19. in v prvih desetletjih 20. stoletja".

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (1993) 11, str. 44.

* 13. november 1560, Ljubljana, † 10. februar 1630, Gornji Grad

Sin protestanta - katoliški škof

Življenjsko pot Tomaža Hrena je na tem simpoziju orisal Franci Petrič, ki je odstrl pogled tudi na glavna področja njegovega de­lovanja, ko je postal ljubljanski škof. Izšel je iz premožne ljub­ljanske meščanske družine. Njegov oče Lenart, večkratni mestni sodnik in tudi župan, se je po tedanji "navadi" odličnejših mešča­nov oklenil "nove vere" - protestantizma. Poročil se je z Uršulo Žitnik in v zakonu se jima je rodilo več otrok: poleg Tomaža vemo še za enega sina in tri hčere. Oče in mati sta vseskozi ostala pro­testanta, otroci pa so se vsi odločili za prestop v katoliško ve­ro. Tomaž se je rodil 13. novembra 1560. Kot osemletnega ga je vzel k sebi na Dunaj njegov stric Gašper Žitnik, profesor na tam­kajšnji univerzi. Že naslednje leto pa ga je poslal v samostansko šolo v Admont. Po treh letih je nadaljeval šolanje pri jezuitih v Gradcu. Potem je štiri leta študiral na Dunaju filozofijo. Ko je bil namenjen v Padovo, kjer bi študiral pravo, se je spotoma usta­vil doma v Ljubljani in je nevarno zbolel. Ko je ozdravel, se je dokončno odločil za duhovniški poklic.Posvečen je bil leta 1588 in še isto leto postal stolni kanonik in pridigar v Ljubljani, leta 1596 stolni dekan, po smrti škofa Janeza Tavčarja (1597) ga je nadvojvoda Ferdinand določil za ljubljanskega škofa. Papež Kle­men VIII. je to imenovanje potrdil šele leta 1799 in Hren je v Gradcu prejel škofovsko posvečenje. Leta 1600 je postal predsednik reformne komisije za Kranjsko, v letih 1614-1621 je bil tudi namest­nik nadvojvoda Ferdinanda v Notranji Avstriji. Umrl je 10. februar­ja 1630 v svoji rezidenci v Gornjem Gradu.

Obnovitelj katolištva na Kranjskem

Škof Tomaž Hren je imel nalogo izvesti cerkveno prenovo po na­čelih tridentinskega koncila (1545-1563). Papež Klemen VIII. in cesar Ferdinand II. sta si bila edina: v državi je treba najprej "pomesti" s protestantizmom, šele potem bo mogoča katoliška prenova. Cesar je začel ustanavljati reformne komisije, ki so jih sestavlja­li državni pooblaščenci in zastopniki Cerkve: ti so ljudstvo pouče­vali o razlikah med katoliško in protestantsko vero. To so bile politične, ne pa verske ali cerkvene ustanove. Najprej so zaživele na Štajerskem in Koroškem, kjer jih je vodil sekovski škof Martin Brunner. Na Kranjskem je bilo njihovo vodstvo zaupano škofu Hrenu, ki si je ob polni podpori predstojnikov (papeža in cesarja) in v skladu s svojo gorečnostjo in značajem prizadeval to nalogo čim bolje izpolniti. Tod so komisije delovale tri leta (1600-1603).

Ena od njihovih nalog je bila, da so ljudem odvzemali knjige naših pro­testantov, ki so bile protikatoliškega značaja; sprva so jih seži­gali, kasneje pa jih izročali univerzi v Gradcu oz. jezuitskim ko­legijem. Škof Hren se je močno trudil, da bi imel čimbolj izobraže­ne in zgledne duhovnike, zato je ustanovil v Gornjem Gradu semenišče Collegium Marianum, kjer so se šolali in vzgajali njegovi du­hovniki. Duhovnike je vsako leto (od 1602 do 1629) zbiral na ško­fijskih sinodah, na katerih "so preverjali razmere med duhovniki in verniki, urejali poslovanje škofije ter sprejemali sklepe, ki so postajali program prenovitvenega dela do naslednjega shoda" (Bog­dan Kolar).

Hrenova skrb za knjige

Škofa Hrena radi prikazujejo kot "požigalca knjig slovenskih protestantov"; pošteni preučevalci njegovega življenja in dela pa mu priznavajo, kako se je tudi trudil, da bi slovenskim katoliča­nom dal v roke potrebne knjige. Nameraval je izdati prevod Velike­ga in Malega katekizma nemškega jezuita sv. Petra Kanizija; v nje­govem času je izšel le Mali (1615) po zaslugi jezuita Janeza Čande­ka. Z njegovim sodelovanjem je škof Hren izdal Evangelije inu lis­te (1613). "Besedilo je skoraj dobesedno prepisano iz Dalmatina; spremenila so se le nekatera mesta, ki se niso ujemala z Vulgato... Glavno pa je - in to daje knjigi posebno vrednost: Hren je po na­svetu nekaterih sodelavcev, kjer je bilo (za tedanje razmere) le mogoče, Dalmatinove nemške tujke nadomestil (ali dal nadomestiti) s slovenskimi izrazi; nove besede so večinoma srečno izbrane, če­tudi se niso vse ustalile v pismeni slovenščini" (Ivan Grafenauer). Načrtoval je tudi slovensko pesmarico, sestavljeno po rimskem bre­virju, po cerkvenih očetih in latinskih nabožnih pesmih: njen na­slov bi bil Hortulus animae (Vrtiček duše). Hotel je tudi ustano­viti v Ljubljani tiskarno, kjer bi tiskali (predvsem za bogoslužno rabo) potrebne slovenske knjige. Biblicist Marijan Peklaj piše: "Večkrat je prosil v Rim, da bi vsaj nekateri duhovniki smeli bra­ti protestantske knjige in je tako dovoljenje tudi dobil. Kaže, da je s tem omogočil obstanek Dalmatinove Biblije med katoliškimi duhovniki."

obletnica meseca 02_2000

LETA 354 ROJEN SV. AVGUŠTIN

KRŠČANSKI TEOLOG, SVETNIK, CERKVENI UČITELJ, FILOZOF († 430)

Svetemu Avguštinu, so po pravici dali naslov »učitelj milosti«. To je bil v dvojnem pogledu: v njegovem življenju se je na čudovit način pokazala moč božje milosti, ki ga je iz zmot privedla do spoznanja resnice in mu dala poguma, da se je od grešnosti obrnil h krepostnemu življenju. Prav lastna življenjska izkušnja je dala Avguštinu tisto bistrovidnost, s katero v svojih spisih z izredno jasnostjo razlaga verski nauk o izvirnem grehu ter brani resnico o božji milosti, brez katere padli človek ne more iz svoje moči storiti nič zveličavnega. ... Avguštin je bil odličen pridigar. Ohranilo se je okoli 500 njegovih pridig poleg govorov, v katerih je razlagal psalme in Janezov evangelij. Leta 396 je bil Avguštin izvoljen za škofa v Hiponu. Imel je velik vpliv ne samo v svoji škofiji, ampak s svojimi spisi tudi v Afriki in v vsej Cerkvi. Med spisi sta - poleg govorov in pisem - najbolj znani knjigi Izpovedi, ki jih je napisal kmalu potem, ko je postal škof in spadajo med bisere svetovne književnosti, ter O božji državi, ki obsega 22 knjig. Avguštinovi spisi so zakladnica, iz katere še danes poleg teologov zajemajo filozofi, zgodovinarji, sociologi.

nekaj njegovih misli:

- Ubogi, poslušajte moje vprašanje: Česa nimate če imate Boga? Bogati, poslušajte, kar vas vprašam: Kaj imate, če nimate Boga?

- Bog ne pozabi tistih, ki pozabljajo samo nase in mislijo na druge.

- Stvari vidimo zato, ker so. Stvari pa so zato, ker jih Bog vidi.

- Bodi hvaljen on, ki te je naredil dobrega, če si dober! Hvala ne gre tebi, kajti iz sebe bi mogel biti samo slab. Zakaj hočeš obračati resnico, ko hočeš biti hvaljen, kadar storiš kaj dobrega, Bogu pa naprtiti odgovornost za zlo, ki ga storiš.

- Naše življenje na tem romanju ne more biti brez skušnjav, ne napredek brez preizkušenj. Nihče namreč sebe ne spozna, če ni skušan, tudi ne more prejeti krone, če ni zmagal, zmagati pa ne more, če se ni bojeval; boriti se pa more samo, če ima sovražnika in preizkušnje.

- Kolikor manj pazijo malopridni ljudje na svoje grehe, toliko bolj prežijo na tuje. Iščejo namreč, ne da bi kaj popravili, marveč v kaj bi zasadili zobe; ker ne morejo sebe izgovoriti, so pripravljeni druge ogovarjati.

- Ljubezen do Boga je prva po redu zapovedi, ljubezen do bližnjega je prva po redu izvršitve. Ker Boga ne vidiš, z ljubeznijo do bližnjega zaslužiš, da ga vidiš: s tem, da ljubiš bližnjega, izbistriš svoje oko, da boš videl Boga.

več misli sv. Avguština:

LETA 1560 ROJEN TOMAŽ HREN.

ŠKOF, PO KRIVICI OŽIGOSAN KOT POŽIGALEC KNJIG († 1630)

Ljubljanskemu škofu Tomažu Hrenu je dajalo zgodovino­pisje zelo različne ocene. Po sodbi enih je bil verski junak, "apo­stol Kranjske", drugi pa so ga imeli za "velikega inkvizitorja, po­žigalca slovenskih knjig". Naš zgodovinar Vasilij Melik je na Hrenovem simpoziju v Rimu septembra 1997 dejal: "Večine negativnih o­cen je bilo krivo načelno nerazpoloženje do katoliške strani." Škof Tomaž Hren je imel nalogo izvesti cerkveno prenovo po na­čelih tridentinskega koncila (1545-1563). Pošteni preučevalci njegovega življenja in dela mu priznavajo, kako se je tudi trudil, da bi slovenskim katoliča­nom dal v roke potrebne knjige. Biblicist Marijan Peklaj piše: "Večkrat je prosil v Rim, da bi vsaj nekateri duhovniki smeli bra­ti protestantske knjige in je tako dovoljenje tudi dobil. Kaže, da je s tem omogočil obstanek Dalmatinove Biblije med katoliškimi duhovniki." Nameraval je izdati prevod Velike­ga in Malega katekizma nemškega jezuita sv. Petra Kanizija ... Izdal je Načrtoval je tudi slovensko pesmarico, sestavljeno po rimskem bre­virju, po cerkvenih očetih in latinskih nabožnih pesmih: njen na­slov bi bil Hortulus animae (Vrtiček duše). Hotel je tudi ustano­viti v Ljubljani tiskarno, kjer bi tiskali (predvsem za bogoslužno rabo) potrebne slovenske knjige. S sodelovanjem jezuita Janeza Čande­ka je škof Hren izdal Evangelije inu lis­te (1613).

"Besedilo je skoraj dobesedno prepisano iz Dalmatina; spremenila so se le nekatera mesta, ki se niso ujemala z Vulgato... Glavno pa je - in to daje knjigi posebno vrednost: Hren je po na­svetu nekaterih sodelavcev, kjer je bilo (za tedanje razmere) le mogoče, Dalmatinove nemške tujke nadomestil (ali dal nadomestiti) s slovenskimi izrazi; nove besede so večinoma srečno izbrane, če­tudi se niso vse ustalile v pismeni slovenščini" (Ivan Grafenauer).

... več o njem v rubriki obletnica meseca 02_2000

LETA 1721 ROJEN JANEZ ANDREJ STRAUSS

SLIKAR († 1783)

Rodil se je v Slovenj Gradcu kot peti otrok v slikarski družini Franca Mihaela Straussa. Oče mu je zapustil slikarsko delavnico in v času, ko je barokizacija zajela tudi podeželje, je bil iskan slikar. Poleg Slovenj Gradca in okolice so njegova dela ohranjena tudi v žup. cerkvi sv. Barbare v Halozah, v žup. cerkvi v Vuzenici (Kristusovo objokovanje), njegove slike najdemo še v Slovenski Bistrici, Gotovljah, Humcu pri Pliberku, zanimiva je slika sv. Boštjana (pok. mujzej v MB) ... Dragoceno zbirko njegovih del hrani tudi Sokličev muzej v Slovenj Gradcu. Tako kot oče in ded je bil cenjen umetnik in spoštovan meščan Slovenj Gradca, mestni svetovalec, in z njegovo smrtjo se tudi konča slikarska rodbina Straussov v Slovenj Gradcu.

LETA 1813 ROJEN ANDREJ EINSPIELER

SLOVENSKI DUHOVNIK, POLITIK IN PUBLICIST, 'OČE KOROŠKIH SLOVENCEV' († 1888)

Zavedna slovenska rodbina Einspieler iz Sveč na Koroškem je dala v 19. stoletju šest duhovnikov. Najbolj znan je Andrej, učitelj slovenščine na celovški realki in vodilna osebnost med koroškimi Slovenci. Za veliko noč 1851 je šel v Št. Andraž k škofu Slomšku. Pogovarjala sta se tudi o tem, da bi bilo treba “spraviti na noge društvo, ki naj med ljudi širi dobre slovenske bukve”. Nekaj mesecev zatem je izšel razglas o ustanovitvi Društva sv. Mohorja. Andrej Einspieler je bil prvi podpisnik.

več:
S. Čuk, Andrej Einspieler: Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (1993), 44-45.

LETA 1813 ROJEN PETAR II. PETROVIĆ NJEGOŠ

ČRNOGORSKI VLADIKA, PESNIK († 1851)

Črnogorska književnost je svoj prvi in doslej najvišji umetniški vzpon dosegla po zaslugi svojega vladarja, vladike (cerkvenega predstojnika) Petra II. Petrovića Njegoša. Bil je utemeljitelj črnogorskega umetnega pesništva. Njegovo najboljše delo, ep Gorski venec, napisan v obliki drame, je lirsko-epsko razmišljanje o svobodi in vrednosti življenja. Postal je last črnogorskega naroda in bil je preveden v domala vse evropske jezike.

LETA 1841 ROJEN JOSIP NOLLI

MEDNARODNI GLEDALIŠKI UMETNIK, OPERNI PEVEC († 1902)

Ljubljančan Josip Nolli je po končanem študiju prava na Dunaju v svojem rodnem mestu organiziral kulturno in gledališko dejavnost. Bil je eden od ustanoviteljev Dramatičnega društva. Nato se je posvetil pevski karieri, ki jo je začel v zagrebški operi in jo nadaljeval v Pragi, Milanu, Budimpešti. Po vrnitvi v Ljubljano leta 1890 se je z vso vnemo posvetil razvoju slovenske operne poustvarjalnosti.

LETA 1843 ROJEN FRAN CELESTIN

PISATELJ, LITERARNI KRITIK IN LITERARNI ZGODOVINAR, POSREDNIK RUSKEGA REALIZMA († 1895)

Slavist Fran Celestin, rojen na Kleniku (Vače pri Litiji), je bil nekaj časa profesor v Rusiji, zatem na Dunaju, najdlje pa v Zagrebu. Uveljavil se je predvsem kot esejist. V eseju Naše obzorje (1883) se je zavzel za uveljavitev socialno kritičnega realizma, kakršnega je spoznal v Rusiji, in kritično ocenil slovenske realiste (Jurčiča, Levstika, Stritarja). Kot literarni zgodovinar je med domačimi pisci obravnaval zlasti Prešerna.

LETA 1850 ROJEN ROBERT LOUIS STEVENSON

ŠKOTSKI PISATELJ, KI NAS VODI NA OTOK ZAKLADOV († 1894)

Zelo ustvarjalen pisatelj, izpod njegovega peresa so privreli potopisi, eseji, pesmi za otroke, predvsem pa povesti in romani. Najbolj je znan njegov pustolovski roman Otok zakladov, pa tudi zgodovinski in znanstveno fantastični roman Dr. Jekyll in Mr. Hyde. Za njegovo pisanje je značilen preprost in jasen slog, bogata domišljija in napeto dogajanje. Umrl je na otoku Samoa, kjer se je zdravil za TBC.

njegova misel:

Biti to, kar smo, in postati tisto, za kar smo sposobni, to je smisel našega življenja.

LETA 1868 UMRL GIOACCHINO ANTONIO ROSSINI

ITALIJANSKI OPERNI SKLADATELJ (* 1792)

V mladosti mestni trobentač, pel je tudi v cerkvenem zboru, da bi kaj zaslužil, študiral v Lugu in nato v Bologni, leta 1806 so ga sprejeli tudi na Accademio filharmonico. Z osemnajstimi leti je v Benetkah izvedel svojo prvo opero, v naslednjih petih letih je napisal šestnajst oper. Pri dvajsetih je z opero Pietra del paragone osvojil milansko Scalo, partituro za njegovo najbolj slavno operno delo "Seviljski brivec" naj bi napisal v trinajstih dni. Po poroki je deloval v Parizu, kjer je vrhunec ustvarjanja pomenila opera Viljam Tell, ki je tudi njegova zadnja (1919), saj se je sedemintrideset let star odločil, da ne bo več pisal oper...

LETA 1874 ROJEN EVGEN LAMPE

DUHOVNIK, PISATELJ, UREDNIK, POLITIK († 1918)

Po svoji vsestranski dejavnosti – od glasbe, literature, likovne umetnosti do gospodarskih in političnih problemov je bil duhovnik Evgen Lampe eden najpomembnejših slovenskih delavcev svoje dobe. Kot gospodarstvenik si je prizadeval Slovence gospodarsko osamosvojiti. Bil je urednik Doma in sveta (1900–1913) in v njem je ocenjeval skoraj vse spise tedanjih pisateljev ter obsojal, kar ni ustrezalo njegovi zahtevi po zdravju in moči v literaturi. Med prvo svetovno vojno pa je umetnike v stiski gmotno podpiral.

LETA 1901 ROJEN STANKO GOGALA

PEDAGOG, PROFESOR († 1987)

Doma iz Kranja, gimnazijo obiskoval na Poljanah, po končani filozofski fakulteti je 1925 doktoriral, bil nekaj časa asistent na fakulteti, po opravljenem učiteljskem izpitu pa je na pedagoški katedri Filozofske fakultete predaval pedagogiko. Bil je drugi slovenski univerzitetni pedagog (po prof. Karlu Ozvaldu). Veliko je pisal in razvijal svojo izvirno teorijo v več kot 200 objavljenih strokovnih delih. Ena njegovih tez je tudi, »da je treba imeti vizijo poučevanja, vzgoje, imeti pedagoški in osebni eros, kako pomembno je imeti dobrega učitelja, ki usmerja mlado življenje na pot učenosti in modrosti življenja. Bistvo osebnega erosa je, da gojenec vzgojitelju ni čustveno brezpomembna stvar in da ni čustveno ravnodušen do njega, da nima učenca za šolski material, ki mu je izročen na milost in nemilost in ki bi na njem lahko pokazal svojo moč in oblast. Prava vzgoja ne ruši učiteljeve avtoritete, ampak jo, nasprotno, lahko celo poglablja. Učiteljev s takšno vizijo svojega poslanstva ni nikoli preveč.«

njegova misel:

• Naloga in dolžnost šole bi bila, da bi znala stopiti v stik z življenjem, da bi tako lahko začutila mladostnika, njegova razmišljanja, težave ter o tem z njim tudi spregovorila. Učenec bi v svojem razvoju moral pridobiti resen in stvaren odnos do življenja. V mladih namreč prevladuje praktični interes in šolsko delo postaja toliko težje, kolikor bolj se postavlja v ospredje predmete, ki so precej oddaljeni od realnosti.

LETA 1917 ROJEN LUDVIK CEGLAR

DUHOVNIK, MISIJONAR, PESNIK, PISATELJ († 1998)

Doma iz Metlike, dolga leta živel in delal v Braziliji, in tam "odkril" našega rojaka Janeza Madona - kapucina očeta Serafina Goriškega, ki je v tej veliki državi Južne Amerike znan in spoštovan. Po letu 1960 je bil kaplan v bolnici v kraju São Roque od 1972 do 1978 pa župnik za Slovence v nadškofiji São Paulo. Veliko je pisal o slovenskih misijonarjih in izseljencih. Poleg knjige o že omenjenem Janezu Madonu, je objavil pesniško zbirko Mati, domovina, Bog in povest Slemeniški župnik (v dveh delih). Pri celovški Mohorjevi družbi je izšlo v štirih knjigah njegovo delo Nadškof Volk in njegov čas (zbrano gradivo o življenju in delu nadškofa Vovka).

LETA 1919 ROJEN VLADO HABJAN

pisatelj in zgodovinar († 2003)

Pisatelj in zgodovinar Vlado Habjan se je rodil pri Sv. Juriju ob Taboru v Savinjski dolini. Med drugo svetovno vojno je sodeloval v odporniškem gibanju, po vojni je bil nekaj let literarni urednik Radia Ljubljana. Leta 1959 se je vpisal na študij zgodovine in umetnostne zgodovine. Poleg strokovnega zgodovinskega dela je ustvarjal tudi kot pisatelj novel in romanov (Pomlad vnukov, Trotamora). Kot ljubitelj zgodovinopisja je napisal zgodovinski esej Mejniki zgodovine. Bil je prvi predsednik Svetovnega slovenskega kongresa.

LETA 1934 ROJEN HUBERT BERGANT

ORGANIST, VIRTUOZ, PEDAGOG († 1987)

V domači župnijski cerkvi v Kamniku, kamor je zahajal s svojimi starši, je že kot štirinajstletnik začel z orglanjem. Po maturi se je v Ljubljani vpisal na študij klavirja in orgel, nato je diplomiral iz umetnostne zgodovine. Študij orgel je nadaljeval na Dunaju. Leta 1965 je začel predavati orgle na ljubljanski Akademiji za glasbo. Kot vodilni orgelski pedagog je vzgojil vse mlajše slovenske orglavce. Bil je prvi, ki je po drugi svetovni vojni prirejal orgelske koncerte. Velik poudarek je dal skladbam J. S. Bacha. O orglarstvu je tudi veliko pisal.

LETA 1944 UMORJEN EMIL KETE

BOGOSLOVEC, PRIČEVALEC, MUČENEC, BOŽJI SLUŽABNIK (* 1924)

»Kristus mora biti naš zgled z vsem svojim življenjem. Slediti mu moramo tudi na Kalvarijo in ne samo na goro Tabor. Isti Kristus, ki je bil poveličan na Taboru, je bil križan na Kalvariji, mi pa, ki mu bomo sledili, moramo biti poprej na Kalvariji in potem bo morda za nas tudi kakšen mali Tabor. Bistvena je Kalvarija in ne Tabor.« Te globoke misli je, kakor v slutnji mučeništva, zapisal v svoj dnevnik dvajsetletni bogoslovec Emil Kete na začetku svoje poti v duhovništvo. Trpljenja se ni bal. »Jezus je imel angela tolažnika v svojih najtežjih urah – mi bomo imeli Jezusa. Tisti Jezus, ki nas krepča vsako jutro s svojim presvetim Telesom, nam bo prišel na pomoč v vseh naših težavah in v našem trpljenju. Če bo naša človeška narava omahovala, nas bo podprla zavest, da je Kristus z nami, da bomo lahko vse prenesli.« Njegove slutnje so se uresničile že nekaj mesecev zatem, novembra 1944, ko je, kot blaženi Alojzij Grozde, postal pričevalec junaške ljubezni do konca, umorjen iz sovraštva do vere. Na kraju njegove mučeniške smrti so novembra 2011 zasadili križ, drevo življenja.

... več o njem v pričevanju 06_2012

»Kristus mora biti naš zgled z vsem svojim življenjem. Slediti mu moramo tudi na Kalvarijo in ne samo na goro Tabor. Isti Kristus, ki je bil poveličan na Taboru, je bil križan na Kalvariji, mi pa, ki mu bomo sledili, moramo biti poprej na Kalvariji in potem bo morda za nas tudi kakšen mali Tabor. Bistvena je Kalvarija in ne Tabor.«

LETA 2021 UMRL JOŽE MLINARIČ

KL. FILOLOG, ZGODOVINAR, ARHIVAR, AKADEMIK (* 1935)

Po maturi na klasični gimnaziji v svojem Mariboru je na Univerzi v Ljubljani študiral najprej klasične jezike, nato pa diplomiral še na oddelku za zgodovino. Sprva je poučeval zgodovino na srednji šoli, po letu 1995 pa je bil profesor za zgodovino srednjega in novega veka na Univerzi v Mariboru. Posvečal se je zlasti raziskovanju naših samostanov starejših redov (cistercijanov, kartuzijanov, dominikancev). Sad tega je osem obsežnih monografij. Za njegovo delo mu je papež sv. Janez Pavel II. podelil naslov viteza sv. Gregorija Velikega.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

Mihail Gorbačov, nekdanji voditelj Sovjetske zveze in njen reformator ter tvorec perestrojke, ki je privedla do velikih družbenih sprememb in propada Sovjetske zveze, je ob 15-letnici smrti svoje žene Raise rekel, kako obžaluje, da sta s splavom umorila svojega nerojenega sina, kar ga je preganjalo dolgo časa. Leta 1953 je bila Raisa noseča. Leto prej je prebolela težjo bolezen, katere posledica je bilo oslabljeno srce. Takrat še obetavnemu partijskemu voditelju in njegovi ženi so zdravniki povedali, da se je treba odločiti ali za življenje matere ali nerojenega otroka. Trdili so, da žena s tako šibkim srcem poroda ne bo preživela.Gorbačov je poslušal zdravnike in nagovoril ženo, da se je odločila za splav. Sedaj pa je priznal, kako je ta odločitev dolgo mučila njega in ženo. »Raisa je zelo trpela. Poskušal sem jo miriti, kolikor sem mogel. Rekli so nama, da je bilo dete moškega spola. Zanj sva imela celo ime – Sergej,« je vidno pretresen spregovoril nekdanji vodja Sovjetske zveze o postabortivnem sindromu, s katerim se je soočila njegova žena in z njo tudi on.

Zanimivo, da se je odnos Sovjetske zveze do splava spreminjal. Leta 1953 je bil dovoljen. Dovolili so ga po Stalinovi smrti, ta ga je namreč prepovedal leta 1936 zaradi negativnih demografskih trendov, čeprav ta prepoved ni zmanjšala števila splavov, saj so ga na tihem tolerirali. Spomnimo naj še, da so prav boljševiki prvi v Evropi legalizirali splav že leta 1920. Po ukinitvi prepovedi leta 1953 naj bi nekdanja Sovjetska zveza bila država z najvišjo stopnjo splavov v Evropi. Rusija je še danes prva v tej tragični statistiki. Po podatkih iz leta 2011 naj bi v tej državi splavili blizu milijon otrok, a bojevniki za življenje trdijo, da je ta številka še veliko večja. (br)

LETA 1873 ROJEN ENGELBERT GANGL

PESNIK, PISATELJ, UREDNIK IN PROSVETNI DELAVEC ( † 1950)

Iz rodne Metlike je odšel nabirat znanje v Ljubljano: maturiral na ljubljanskem učiteljišču, na Dunaju študiral pedagogiko in bil učitelj v Ljubljani, Idriji in Trstu. Po prvi vojni je postal višji šolski nadzornik, dvajset let je urejal strokovni list "Učiteljski tovariš". Pisal pa je tudi pesmi in pri tem posnemal Josipa Stritarja, Josipa Cimpermana - tudi za mladino (zbirka otroških pesmi Pisanice). Ustanovil je mladinski list Zvonček in ga urejal, sodeloval pri sestavljanju in izdajah beril ter učbenikov. Gangl je delal tudi v Sokolskih društvih - od 1918 je bil v vodstvih slovenske in jugoslovanske sokolske zveze.

LETA 1892 UMRL ANDREJ KOMELJ PLEMENITI SOČEBRAN

ČASTNIK AVSTRIJSKE VOJSKE, UTEMELJITELJ SLOVENSKEGA VOJAŠKEGA IZRAZJA (* 1829)

Rojen v Solkanu, po ljudski šoli je končal dva razreda učiteljišča, postal organist v domači cerkvi in bil 1848 poklican k vojakom. Služboval je po raznih krajih, napredoval do poročnika, ko pa je prišel h koroškemu pehotnemu polku je bilo tam veliko slovenskih vojakov. Začel jih je poučevati v slovenščini, prevedel je potrebne vojaške priročnike in pravilnike. Knjige so dvojezične, tako da so lahko tudi drugi častniki urili vojake v slovenščini. Tako so tudi slovenski vojaki lahko napredovali v častnike in opravljali usposabljanje vojakov tudi v slovenščini ... Cesar Franc Jožef I. mu je podelil plemiški naslov Sočebran. Slovenska vojska je po njem imenovala šolo za podčastnike in medaljo za kulturne dosežke in promocijo Slovenske vojske.

LETA 1898 ROJEN LEON ŠTUKELJ

PRAVNIK IN TELOVADEC, OLIMPIONIK († 1999)

Rodil se je v Novem mestu, leta 1927 je končal študij prava, in po končani športni poti (1936) delal kot sodnik v Novem mestu, Lenartu in Mariboru, kjer je živel do smrti. Na sedmih velikih tekmovanjih je osvojil 20 kolajn: 8 zlatih, 6 srebrnih in 6 bronastih. Samo na olimpijskih igrah je skupno osvojil 6 kolajn: dve zlati v Parizu 1924, zlato in dve bronasti v Amsterdamu 1928 ter srebro v Berlinu 1936. Štukelj ni odobraval komunističnega režima v Jugoslaviji, zato je bil po vojni sumljiv, zaprt in izpuščen, prepovedali pa so mu opravljati sodniški poklic. Pravo športno slavo in čast je doživel šele v samostojni Sloveniji, ko je bil kot najstarejši olimpionik tudi povabljen na OI v Atlanti (se rokoval s Clintonom), ob stoletnici so mu v Novem mestu pripravili imenitno proslavo, imel je tudi vabilo za OI v Sydneyju leta 2000, pa jih ni dočakal. Umrl je le nekaj dni pred svojim 101. rojstnim dnem. Zasluženo je osvojil naziv najboljšega slovenskega športnika vseh časov.

več:
S. Čuk, Leon Štukelj (1898-1999): Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (2019), 44-45.

njegove misli:

• V telovadnici in v telovadbi sem našel vse tisto, kar išče mlad človek: veselje, prijatelje in zdravje. Telovadnica mi je krepila telo, me vzgajala v zavednega Slovenca ter me povezovala z delovnim človekom ...
• Ko sem se po prvi mednarodni tekmi vrnil domov, je bil moj edini cilj, da čimprej končam študij in nastopim plačano prakso na sodišču ter s tem zagotovim sebi in mami stredstva za življenje.
• Rad sem poslušal in se učil od drugih, ki so vedeli več kot jaz.
  
• Vsak uspeh zahteva odpovedovanje, napor, resen življenjski pristop.
  
• Tisto najvišje, k čemur bi morala stremeti vsaka država, je težnja po pravičnosti. Seveda idealne pravičnosti ni nikjer, lahko pa obstaja bolj ali manj poudarjena naravnanost k temu svetlemu izhodišču. Enako velja za poštenje.
• Ko razmišljam o veri, ugotavljam, da gre za verske predpise, ki so visoko moralni, ki pa jih je seveda treba razumeti in se jim prilagajati, jih upoštevati in jih izvajati. Ljudje, ki so nastrojeni proti verskim prepričanjem, se radi zatekajo k zgodovini in  nam iz nje posredujejo informacije o stranpoteh nekaterih ljudi iz verskega življenja.Toda jaz vse te reči jemljem normalno in jih tudi razumem na preprost način. Cerkev je končno ustanova ljudi, vodijo jo ljudje, ljudje pa so bili v zgodovini in so še danes taki in drugačni...

LETA 1912 ROJEN STANKO VUK

PESNIK, PISATELJ († 1944)

Sam Bog ve, kaj vse bi naredil Stanko Vuk, obetajoč pesnik in pisatelj, snovalec vsestranskega kulturnega delovanja med rojaki na Primorskem. Njegova življenjska pot je bila nasilno ustavljena v dvaintridesetem letu. Ob obletnici otresimo prah pozabe s tega velikega moža, da zasije nad nami njegova žlahtna osebnost. Ta najmočneje izžareva iz njegovih pisem iz ječe (zaprt je bil skoraj tri leta in pol), naslovljenih večinoma na ženo Danico. Njegova ljubezen do nje je v teh izpovedih čista, poduhovljena, povzdignjena na raven svetopisemske Visoke pesmi. V njej vidi svojo dopolnitev in rad sprejema njeno drugačnost.

več:
S. Čuk, Stanko Vuk: Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (1992), 24-25.

nekaj njegovih verzov:

• Vlažna svetloba / trpko lega v vrbovje. // V ravnini breze, / srebrne vode. // Veter skozi borovje / mornarske pesmi gode. // Od jarkov dehti, / od pomladanskega snega. // Po grapah /prva trava zeleni. //
• Pastirčki z bosimi nogami / se igrajo z ovčicami. (Pomlad)
  
• Hiša modrosti prazna stoji / Na trdem kolu pred njo / z žeblji prebodeno, ranjeno / je Kristusovo telo. // O kristjan, ne pljuni nikar! / Nocoj je žalostna vsaka stvar. (Sveti križev pot - uvodna)
  
• Srečal je lastno mater: / ves v ranah, ves bled, ves krvav - / da bi tudi nas po robu močvirja / z laterno nekoč poiskal! // Nekdo za bori tih večer brede, / Jezus Kristus med bratovščino sede. (Sveti križev pot - Četrta postaja)
  
• Stopi, uporni Gost / v stan naš tako preprost! // Žebljev, jermenov in kisa / ni več nocoj: Dver ti odpremo, okna zastremo. / Prišel bo žegen tvoj. // Žegen nam zdravja da, / milost - ljubav srca. (Sveti križev pot - Sklep)

LETA 1919 ROJEN FRANCE ŠTIGLIC

FILMSKI REŽISER, PIONIR SLOVENSKEGA FILMA († 1993)

France Štiglic velja za ‘poosebljenje’ filma, ker je kot režiser posnel 15 celovečernih igranih filmov in je delal za film tudi tedaj, ko ni snemal. Leta 1948 je posnel prvi slovenski celovečerni igrani film Na svoji zemlji, med njegove vidnejše dosežke sodijo še Balada o trobenti in oblaku, Dolina miru, Ne joči, Peter, Deveti krog – z režijo tega filma je bil leta 1961 nominiran za tujejezičnega oskarja. Odmeven mednarodni uspeh je imel s filmom Dolina miru (1956) z Johnom Kitzmillerjem v glavni vlogi.

LETA 1942 ROJENA ELISABETH LUKAS

PSIHOLOGINJA IN PSIHOTERAPEVTKA

Dunajčanka, študirala psihologijo pri dr. Viktorju Franklu in doktorirala leta 1972. Od leta 1973 živi in dela v Nemčiji, zdaj je direktor inštituta za logoterapijo v Munchnu in podpredsednica nemškega združenja za logoterapijo in eksistencialno analizo. Najbolj znana učenka Viktorja Frankla, ki je njegovo logoterapijo dopolnila v dveh točkah (kar ji je priznal tudi Frankl): na področju k smislu osredinjene logoterapevtske pomoči družini (partnerska logoterapija) ter v delo na sebi (pisanje avtobiografije), ki je sestavni del procesa izobraževanja bodočih logoterapevtov. Znana avtorica številnih knjig in zakladnica življenjske modrosti, vedrine in optimizma, ki ga širi s svojimi predavanji po Evropi. Pri nas je izšla njena knjiga Priveži svoj voz na kakšno zvezdo.

nekaj njenih misli:

• Ne gre za to, da delam veliko ali malo, temveč za to, da tisto veliko ali malo delam rad.
  
• Kjer je cilj, je tudi pot k cilju. In kjer je osebni cilj, tam že neka oseba potuje.
  
• Ljubiti pomeni, da si križ drugega naložimo skupaj s svojim na ramena.
  
• Če krožim okrog samega sebe, hodim po poti brez konca, ki ne pripelje nikamor. Če se odmaknem od sebe, pa ugledam pot do človeka, kakršen bi rad bil.
  
• Komajda je kje kdo, ki ne verjame v smisel, zakaj brez usmeritve k smislu ni možno biti človek.
  
• Da si ljubljen, je darilo, ki ga nikoli zares ne "zaslužiš". Zasluga je vedno pri tistem, ki ljubi.
  
• Nasprotje vere ni nevera, temveč - strah pred življenjem.
  
• Da nismo sužnji, temveč svobodni ljudje, pomeni, da lahko tudi svobodno zasužnjimo sami sebe.

LETA 1945 ROJEN STANISLAV HOČEVAR

SALEZIJANSKI DUHOVNIK, NEKDANJI BEOGRAJSKI NADŠKOF

Rojen je bil v Jelendolu, župnija Škocjan pri Novem mestu. Srednjo šolo je obiskoval v Križevcih, vojaščino odslužil v Skopju, teologijo pa študiral na ljubljanski teološki fakulteti, kjer je tudi magistriral pri prof. Strletu z nalogo o bistvu osebnega greha. Nekaj časa je deloval med Slovenci na Koroškem, obiskal pa tudi Slovence v Kanadi in Argentini. 25. marca 2000 ga je papež imenoval za beograjskega nadškofa pomočnika. Leta 2001 je kot tretji Slovenec prevzel beograjsko nadškofijo. Pred njim sta bila beograjska nadškofa Alojzij Turk in Franc Perko. Ob dopolnjenem 75. letu je papežu ponudil odstop in na dan spomina na Sremske mučence, 5. novembra, dobil naslednika: zrenjaninskega škofa Ladislava Nemeta, ki je tudi podpredsednik Sveta evropskih škofovskih konferenc (umeščen bo 10. decembra).

več:
F. Bole, Beograjski škof pomočnik Stanislav Hočevar. "V Beograd odhajam z zaupanjem v Boga": Gost meseca, v: Ognjišče 5 (2000), 6-10.

nekaj njegovih misli:

• Cerkev ima za svoje najvišje poslanstvo, da vzgaja človeka v svobodi k popolnemu gospostvu nad samim seboj in k popolni osebni ljubezni.
  
• Marija ni neka v kot obrnjena žena, temveč osebnost, ki stopi vedno v sredino življenja... Čim večje odgovornosti kdo ima, tem bolj bi moral v Marijino šolo.
  
• Vsaka mati zadobi svojo odločilno vlogo v mejnih okoliščinah, sicer je njej lastno, da je zaradi velike ljubezni tiho in v ozadju. Ko pa gre za življenje in smrt, ko gre za odločanje v pomembnih zadevah, tedaj se zasveti resnična podoba matere.
  
• Živeti marijansko duhovnost pomeni hrepeneti po božji modrosti. To zahteva "globok molk" v nas samih. Zahteva celotno umiritev srca, duše in telesa.
  
• Nikdar ne bi smeli postati sužnji časa, mode, materialnega blagostanja. Hrepeneti po večnosti pomeni prav uporabljati sedanjost.
  
• S ponosom ugotavljamo, da je v začetku našega naroda mati - mati Marija. Prva cerkev, ki jo je postavil sveti Modest na Gosposvetskem polju, je bila posvečena Mariji - veliki in sveti Gospe.

LETA 1989 UMRL BOŽIDAR JAKAC

SLIKAR IN GRAFIK (* 1899)

"Vse moje delo, vse moje risbe in skice so nastale iz likovnega interesa, so pa nehote postale dokumentacija časa - tekoči mo­ment doživljanja je bil od nekdaj moj način in smisel dela. Tako je vse moje delo nekak likovni dnevnik," je zapisal Božidar Ja­kac, veliki slovenski slikar in grafik, ki se ga spominjamo ob obletnici njegovega rojstva.

"Rojen sem bil v pokrajini, ki je ena najbolj čudovitih, kar jih ima naša slovenska zemlja." To je mehka Dolenjska: lepoto njenih oblik in barv je zagledal 16. julija 1899 v Novem mestu. O svojem rodu pripoveduje v monografiji, ki jo je pripravila Do­lenjska založba za njegovo devetdesetletnico, pa njenega izida ni dočakal, ker je 20. novembra 1989 umrl (knjiga je izšla 1990).

več:
F. Bole, Akademski slikar Božidar Jakac. "Nikdar nisem delal za denar": Gost meseca, v: Ognjišče 9 (1984), 6-10.
S. Čuk, Božidar Jakac: Obletnica meseca, v: Ognjišče 7 (1999), 20-21.

njegova misel:

• Rojen sem bil v pokrajini, ki je ena najbolj čudovitih, kar jih ima naša slovenska zemlja - to je moja mehka Dolenjska ...
• Nikdar nisem delal za denar, nikoli se nisem gnal za tem, zato sem ohranil stvari, ki bi sicer že kdaj šle v pozabo.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1595 ROJEN MARTIN BAVČER

JEZUITSKI DUHOVNIK IN ZGODOVINAR († 1668)

Doma iz Sela (Ajdovščina), v Ljubljani je stopil k jezuitom in študiral v Brnu, kjer je doktoriral in potem poučeval na goriški jezuitski gimnaziji, po končanem bogoslovju je v Ljubljani predaval moralko. Bil je profesor po raznih krajih (Zagreb, Dunaj, Reka, Gradec ...) največ časa je preživel v Gorici, kjer je nastalo tudi njegovo glavno delo, Kronika naših krajev v desetih knjigah (Historia rerum Noricarum et Foroiuliensium), za katero je gradivo zbiral skoraj trideset let, a je ostalo v rokopisu. Izšlo pa je v slovenskem prevodu Zdravka Jelinčiča Zgodbe Norika in Furlanije leta 1975, leta 1991 pa še dopolnjen prevod Zgodovina Norika in Furlanije.

LETA 1703 ROJEN AVGUŠTIN HALLERSTEIN

jezuitski misijonar, astronom, mandarin, kartograf († 1774)

Doma je bil iz Mengša (Ravbarjev grad), v Ljubljani je obiskoval jezuitsko gimnazijo, študiral filozofijo in na Dunaju vstopil k jezuitom. Tam je kasneje študiral matematiko in v Gradcu teologijo. Nekaj časa je poučeval v jeziitskih kolegijih takratne Avstrije, leta 1739 pa je kot jezuitski misijonar odšel na Kitajsko. Deloval je v astronomskem in matematičnem oddelku in postal njegov predstojnik, leta 1762 je postal častni član peterburške akademije znanosti in astronom na kitajskem dvoru ... veliko je potoval, zbiral podatke o pokrajinah in prebivalstvu in izdal več knjig. V cesarskem observatoriju je opravil številna opazovanja nebesnih pojavov ... po njem se od leta 2003 imenuje asteroid, ki so ga 1999 odkrili astronomi z Observatorija Črni Vrh

LETA 1821 ROJEN FJODOR MIHAJLOVIČ DOSTOJEVSKI

EDEN NAJVEČJIH PISATELJEV 19. STOLETJA († 1881)

Rodil se je v bolnišnici za reveže v Moskvi, kjer je njegov oče služboval kot zdravnik. Ko mu je bilo šestnajst let, mu je umrla mati. Istega leta se je vpisal na vojaško tehnično akademijo v Petrogradu in takrat še ni kazal nobenega posebnega zanimanja za literaturo . Ko so uporni kmetje ubili njegovega precej čudaškega očeta, je ostal brez staršev in takrat so mu prišle prve misli o literarnem ustvarjanju. Nanj so očitno vplivala prva otroška in mladostna doživetja iz bolnišnice, kjer je opazoval revne ljudi, zato je tako (Revni ljudje) naslovil svoje prvo literarno delo. Kritika ga je zelo ugodno ocenila in Dostojevski je začel ustvarjati pod vplivom francoskih socialistov – utopistov. Zaradi revolucionarne dejavnosti so ga kasneje tudi zaprli in celo obsodili na smrt, toda tik pred usmrtitvijo je bil pomiloščen – to pa je zelo vplivalo na njegovo osebnost, saj je neprestano čutil ogroženega ... Namesto smrti ga je čakalo izgnanstvo v Sibirijo, štiri leta prisilnega dela in prav toliko vojaške službe. Na poti v izgnanstvo mu je neka žena podarila Sveto pismo nove zaveze in to mu je bilo edino branje in od katerega se ni več ločil ... V Sibiriji je doživel spreobrnjenje, začelo se je njegovo iskanje Boga. Tu je srečal najbolj zavržene, propadle in nesrečne ljudi. Ob tej človeški bedi so bile njegove misli usmerjene k osebi Kristusa. Telesne moči so mu pešale, v duši pa se mu je nabirala neslutena duhovna energija, s katero se je kasneje obsojenec iz Sibirije spremenil v nesmrtnega pisatelja svoje dežele. ... Z deli Zločin in kazen, Zapiski iz mrtvega doma in Bratje Karamazovi je dosegel vrh psihološkega realizma. Dostojevski je bil ena vodilnih osebnosti ruske književnosti, včasih pa ga imajo za ustanovitelja eksistencializma. Pisal je zelo veliko in naglo, kakor gnan od nevidne sile. Posebej lahko občudujemo njegovo odločnost, ko se postavlja za avtonomnost človeške osebe. Kot nihče drug je Dostojevski prodiral v globino človeške duša, analiziral občutke in misli ponižanih in razžaljenih, revnih ljudi in trpinov vseh vrst. Ti so strastno iskali rešitev, pravico, ljubezen, dobroto, iskali Boga. »Moja hozana je šla skozi topilo dvomov,« je zapisal proti koncu življenja. Taki so tudi njegovi junaki in prav zato, ker je vse v njegovih delih tako globoko, tako pristno, je Dostojevski vedno aktualen in vedno znova navdušuje stotisoče bralcev po vsem svetu ...

več:
V. Šolinc, Dostojevski: Velikemu sinu ruske zemlje ob 150-letnici rojstva, v: Ognjišče 7 (1972), 6-8.
S. Kristovič, Dostojevski - rudar duše: Na začetku, v: Ognjišče 11 (2021), 11.

nekaj njegovih misli:

• Če Boga ne bi bilo, potem bi bilo vse dovoljeno.
  
• Biti junak v eni minuti ali eni uri je lažje kakor prenašati vsakodnevno življenje v tihem junaštvu.
  
• Današnji svet izenačuje razuzdanost in svobodo; toda prava svoboda je samo v premagovanju samega sebe in svoje volje.
  
• Skrivnost življenja ni samo v tem, da živimo, temveč tudi v tem, da vemo, zakaj živimo.
  
• Prijatelji, ne bojte se življenja! Kako dobro je živeti, kadar storiš kaj dobrega in resničnega.
  
• In glejte, tega bi navadil svoje otroke: Zavedaj se ves čas, vse svoje življenje, da si plemič, da se v tvojih žilah pretaka sveta kri ruskih knezov, vendar se ne sramuj tega, da je tvoj oče sam oral na njivi. To je delal po knežje.
  
• Nekega človeka ljubiti pomeni videti ga tako, kakor si ga je zamislil Bog.
  
• Človek, ki je odklonil Boga, se klanja pred svojimi maliki.
  
• Ne razumem, kako je mogoče iti mimo drevesa in ne biti srečen, da ga vidiš; govoriti z nekom, pa ne biti srečen, da ga imaš rad.
  
• Skrivnost človeškega bitja ni v življenju samem, ampak v tem, za kaj živi. Brez trdne predstave o tem, za kaj naj živi, človek ne more prav živeti.
  
• Ljubezni ni mogoče ustvarjati iz niča. Zakaj iz niča ustvarja samo Bog. Najprej izpolnimo Kristusovo zapoved ljubezni in šele potlej si dovolimo zahtevati, da jo izpolnjujejo naši otroci.
  
• Vedno zaupajte v Boga in nikdar ne podvomite v njegovo usmiljenje. Tudi sam skušam ljubiti, a moja ljubezen ni nič, če jo primerjam z neskončno ljubeznijo Boga do vseh ljudi.
  
• Koliko je ljudi, ki ne mislijo sami, temveč žive od misli, ki so si jih drugi izmislili.
  
• Če hočemo videti živega Boga iz obličja v obličje, ga ne smemo iskati na praznem nebu naše domišljije, ampak v ljubezni do soljudi.

LETA 1855 UMRL SOREN KIERKEGAARD

DANSKI FILOZOF, OČE EKSISTENCIALIZMA (* 1813)

Eksistencializem je filozofska smer, ki uči, da je eksistenca to, kar določa človeka kot človeka. Med »očete eksistencializma« spada danski filozof Soren Kierkegaard, eden najbolj prodornih religioznih mislecev zadnjih dveh stoletij. Bil je veliki zagovornik 'posameznika' nasproti univerzalnemu človeku nemškega filozofa Hegla. V dvanajstih letih je napisal svoja glavna dela, med katere spada Dejanja ljubezni (1847), ki so izšla pri založbi Družina.

nekaj njegovih misli:

• Najprej sem mislil, da je molitev govorjenje. Potem pa sem se naučil, da tudi ni zgolj molčanje, temveč poslušanje. Tako je: moliti ne pomeni slišati samega sebe govoriti, moliti pomeni umolkniti, biti tiho in čakati, dokler molivec ne zasliši Boga.
  
• Ljubezen do Boga in ljubezen do bližnjega lahko primerjamo dvojnim vratom, ki se odpirajo hkrati. Ni mogoče odpreti enih, da se ne bi odprla tudi druga, in nemogoče je ena zapreti, da ne bi bila tudi druga zaprta.
  
• Kristus se je povsem postavil na tvoje mesto. Bil je Bog in je postal človek – tako se je postavil na tvoje mesto. Ravno to bi namreč pravo sočutje tako rado: tako rado bi se scela postavilo na mesto trpečega, da bi moglo zares tolažiti.
  
• Kako čudna bitja so ljudje! Svobode, ki jo imajo, ne uporabljajo, zahtevajo pa tisto, ki je nimajo. Imajo svobodo mišljenja in zahtevajo svobodo govorjenja.
  
• Kakor hitro pride kdo med Boga in tebe, dobiš varljivo merilo, merilo človeške primerjave. Primerjanje pomeni konec sreče in začetek nezadovoljstva.
  
• Jesen cenim bolj kot pomlad: jeseni se oziramo proti nebu, spomladi pa so naši pogledi uprti v zemljo.
  
• Prava molitev je borba z Bogom, ki v njej zmagamo samo takrat, kadar zmaga Bog.
  
• Veličina ni v tem, da si ta ali oni, ampak je v tem, da si to, kar si; in to zmore vsakdo, če le hoče.
  
• Najmočnejši je tisti človek, ki zna skleniti roke k molitvi.
  več: ...
  

LETA 1902 ROJEN ANTON KUHELJ

INŽENIR († 1988)

Luč sveta je zagledal na Opčinah pri Trstu, kjer je tudi obiskoval osnovo šolo, gimnazijo pa v Trstu in Kranju. Študij je nadaljeval na oddelku za elektrotehniko Tehniške fakultete v Ljubljani, kjer je ostal kot profesor, njen dekan in rektor Univerze. Svoje poznanje tehnike je na poljuden način predstavil v dveh knjigah Tehnika v vsakdanjem življenju v redni knjižni zbirki Celjske Mohorjeve družbe 1960 in 1962. Bil je naš največji strokovnjak za letalske konstrukcije in eden od začetnikov slovenskega letalstva.

več:
S. Čuk, Anton Kuhelj: Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (2002), 16-17.

 njegova misel:

• Vera v napredek znanosti in tehnike, ki je še pred kratkim vzbujala upanje, da bo človeštvo premagalo na svoji poti vse težave in doseglo blaginjo in srečo, se počasi vpričo številnih težav krha in prehaja v bojazen, da le ne bo šlo vse tako gladko, kakor smo pričakovali.

LETA 1907 ZAŽIVI SAMOSTOJNA RAFAELOVA DRUŽBA

Družba sv. Rafaela je nastala (1903) na pobudo ljubljanskega škofa Antona Bonaventure Jegliča, sprva kot pomožni odbor dunajske, od današnjega dne leta 1907 pa kot slovenska podružnica avstrijske Družbe sv. Rafaela za varstvo izseljencev v Ljubljani. Ustanovljena je bila kot bratovščina, ki je s podporo cerkvenih, državnih ustanov in karitativnih gibanj z zbiranjem sredstev pomagala izseljencem, da bi ohranili človeško dostojanstvo, versko in narodno identiteto, ter našli možnosti za uresničitev ciljev izselitve. Delovala je prek zastopnikov po slovenskih župnijah in večjih evropskih pristaniščih. Samostojno so ustanovili leta 1927, izdajala je knjižico, vestnik in leta 1929 so vpeljali izseljensko Rafaelovo nedeljo. Leta 1945 je bila ukinjena, ponovno pa je bila ustanovljena leta 1990, od leta 1995 se imenuje Rafaelova družba, ki je kot organizacija civilne družbe, ki skrbi za Slovence po svetu, registrirana 4. decembra 2002.

LETA 1910 ROJEN LOJZE KOZAR

BOŽJI SLUŽABNIK, DUHOVNIK, PISATELJ IN PREVAJALEC († 1999)

"Prvič sem držal v rokah onega, ki je večji kakor vesoljstvo, mogočnejši od vseh vladarjev, lepši od vse zemeljske lepote; njega, ki ima več ljubezni kakor vse matere sveta in časa skupaj; njega, ki me je zapuščenega in nevrednega sredi samote pobral in mi vžgal svojo neizmerno ljubezen. Zato ga prosim zdaj vsak dan, da me tako pritegne k sebi, da se ne bom mogel več ločiti, ker vem, da je moja sreča edino pri njem, ki je moja mladost in vsa moja ljubezen." Tako je 26. julija 1936, na dan svoje nove maše pri cerkvi sv. Ane v Boreči, zapisal Lojze Kozar, kasnejši odranski župnik in pisatelj. Njegovo človeško in duhovniško podobo je v prekmurskem koledarju Stopinje ob stoletnici njegovega rojstva (za župnijo Odranci je leto 2010 Kozarjevo leto) prikazal njegov nečak Lojze Kozar, sedanji odranski župnik, pod naslovom "Vsa moja ljubezen", ki so mu ga narekovali stričevi dnevniški zapiski, ki jih je pisal občasno, od nove maše do 8. maja 1947. Iz teh zapisov, pričevanj in osebnih srečanj "se zarisuje njegova duhovna podoba - podoba duhovnika, ki zasluži nebesa".
Kongregacija za zadeve svetnikov je z odlokom 24. novembra 2015 potrdila, da se postopek za beatifikacijo duhovnika Alojzija Kozarja (1910-1999) lahko opravlja. S tem dnem se nekdanji odranski župnik in pisatelj imenuje Božji služabnik. V torek, 5. januarja 2016, je škof dr. Peter Štumpf podpisal cerkveno dovoljenje, da se lahko javno moli molitev za beatifikacijo Božjega služabnika Alojzija Kozarja. Vabljeni smo, da to molitev pogosto molimo, tudi doma, osebno ali skupaj v družini. Ob koncu molitve lahko dodamo namen, ko prosimo Boga, naj nam na priprošnjo Božjega služabnika Alojzija Kozarja podeli določeno milost (zdravje, pravo odločitev, uspeh v šoli ali službi ...). Primerno je tudi, da uslišano prošnjo sporočimo na postulaturo (Škofija Murska Sobota, Postulatura, Gregorčičeva 4, 9000 Murska Sobota). Več bo takih uslišanj, več bo možnosti, da postopek napreduje in se tudi uspešno konča.

več:
S. Čuk, Lojze Kozar: Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (2010), 84-85.

nekaj njegovih misli:

• Rad bi vam povedal, da je najvažnejše biti dober. Da je v vsakem človeku nekaj dobrega in da je to potrebno obuditi, da se tega zave.
  
• Koliko velja v božjih očeh kakšen človek, spoznamo samo na ta način, če vemo, koliko je v tistem človeku ljubezni.
  
• Veliko bolje je biti skromen in zadovoljen, kakor veliko imeti pa še več želeti.
  
• Kar začneš, tudi dokončaj, pa če si ti bo zdelo še tako težko ali nemogoče. Ne popusti, tudi če se ti bo zdelo, da nisi sposoben, kajti to je samo skušnjava. Kar človek hoče, tudi more.
  
• Pobožnost ne more biti nikoli pretirana, kakor tudi dobrota ne more biti pretirano velika. Oboje bi lahko bilo samo nepristno, narejeno.
  
• Če bi se kdaj poglobil v to, kakšna vrednota je Bog, kakšna brezmejna ljubezen in dobrohotnost, ti srce ne bi dalo, da bi se odvrnil od njega.
  
• Božjo sled odkrijemo v hrepenenju po lepoti in resnici. Seveda, dokler sami sebe ne uravnamo v to smer, hodimo mimo sledov kot slepci.
  
• Urediti si hočeš srečo po svoje, pa se šele potem izkaže, da si zašel na slepo stezo, ki ne vodi nikamor drugam kakor v razklanost, nemir, obsojanje samega sebe.
  
• Hiša je kakor človek: brez ljubezni ne more obstati.
  
• Posluha za glasbo si ni mogoče pridobiti, če ga kdo nima, posluh za pogovor pa si je mogoče pridobiti.
  več ...
  

LETA 1914 ROJEN CENE VIPOTNIK

PESNIK, PREVAJALEC IN UREDNIK IZBOROV SLOVENSKE POEZIJE († 1972)

V Zagorju ob Savi rojeni Cene Vipotnik je na univerzi v Ljubljani končal študij romanistike. Njegove prve pesmi, ki jih je začel objavljati že pred drugo svetovno vojno, so bile še pod vplivom novoromantičnega izročila. Prvo pesniško zbirko Drevo na samem je izdal šele leta 1956. Služboval je kot urednik v Slovenskem knjižnem zavodu in Cankarjevi založbi. Sodeloval je pri več obsežnih izborih slovenske poezije (Živi Orfej, Kri v plamenih).

LETA 1918 SE JE KONČALA PRVA SVETOVNA VOJNA

Na današnji dan je bilo ob 11. uri podpisano premirje med Nemčijo in zavezniki. Končala se je prva svetovna vojna, ki je trajala dobra štiri leta (začela poleti leta 1914) in zajela 36 držav sveta (vseh je bilo takrat 54). Boji in vojaške operacije so potekale v Evropi, Aziji in Afriki. Mobiliziranih je bilo približno 70 milijonov vojakov, približno 10 milijonov jih je padlo. Zajela je tudi naše kraje: na soški fronti, najbolj krvavi fronti v zgodovini, je padlo 187.000 vojakov, skoraj 700.000 jih je bilo ranjenih, več kot pol milijona pa ujetih ali pogrešanih.

več o prvi svetovni vojni

LETA 1990 UMRL ZDENKO KALIN

KIPAR (* 1911)

Razpoznavni in zaščitni znak slovenske televizije, ki se je 'rodila' leta 1957, je Deček s piščalko, čigar pravo ime je Pastirček. Njegov oče je kipar Boris Kalin. Bronasti kip dečka, ki igra na pastirsko piščalko, so pred prvim majem leta 1946 postavili nad otroško igrišče v ljubljanskem tivolskem parku, kjer stoji še danes. Pionirji slovenske televizije so v njeno 'osebno izkaznico' na ozadje bežečih oblakov (simbola gibljive televizijske slike) vnesli obris ljubljanskega gradu (mesto) in lik Pastirčka (podeželje). Zdenko Kalin je sredi prejšnjega stoletja postal eden od vodilnih kiparjev na Slovenskem. Njegove umetnine v bronu, marmorju in žgani glini obsegajo portrete, ženske akte in figuralne kompozicije, poleg številne male plastike tudi nagrobne in javne spomenike. Predvsem je veljal za mojstra portreta. Posebno poglavje njegove umetnosti je otroški portret. Med njegovimi stvaritvami na tem področju je poleg Pastirčka najbolj znan cikel Otroške igre. Njegov veliko delo (skupaj s kiparjem Karlom Putrihom) so kipi na portalu palače Slovenskega parlamenta.

več:
S. Čuk, Zdenko Kalin: Obletnica meseca, v: Ognjišče 4 (2011), 48-49.

iskalec in zbiralec Marko Čuk