LETA 1791 UMRL WOLFGANG AMADEUS MOZART

AVSTRIJSKI SKLADATELJ, GLASBENI ČUDODELNIK (* 1756)

Glasbeni genij, pravimo zanj. Zdi se, da je bilo res nekaj nadnaravnega glede njegove obdarjenosti. Drugi geniji so ustvarjali velike umetnine, vendar kateri od glasbenikov je komponiral, medtem ko se je zabaval v družbi? In to tako popolno glasbó, da se skladatelju ni zdelo potrebno, da bi zamenjal eno samo noto od začetka do konca. Na tak način je bil Mozart sposoben napisati uverturo k operi Don Giovanni na predvečer prve izvedbe v Pragi in nato prisiliti orkester, da je igral 'a prima vista', brez vsake vaje. Nekoč je izjavil: »V svoji glavi ne slišim vsakega parta posebej, enega za drugim, ampak slišim vse hkrati. Kakšen užitek je to, vam ne morem povedati!« Zanimivo, da je Mozart svoj opus 41-ih simfonij ustvaril v 24-letnem obdobju, med letoma 1764 v 1788. Napisal je 25 klavirskih, 7 violinskih koncertov, 20 oper, 19 maš, rekvijem, oratorije in še bi lahko naštevali ... Vendar je bil Wolfgang A. Mozart kljub vsej obdarjenosti človek iz mesa in krvi, človek prikupljivih modrih oči in zvenečega smeha, človek ponosa in delavnosti.

... več o njem v prilogi ob 200-letnici rojstva 12_1991

Eno od zanimivih dejstev glede Wolfganga Amadeusa Mozarta je to, kako pogosto ljudje navajajo religiozne pojme, ko hočejo opisati ali razložiti njegovo edinstveno genialnost. Nekaj primerov:

• Ko se angeli v nebesih zberejo k opravljanju svoje službe pred Bogom, takrat igrajo Bacha, vendar sem prepričan, da igrajo Mozarta, ko so zbrani v družinskem krogu. (Karl Barth)
  
• Ljubim Mozarta kot glasbenega Kristusa.(Peter I. Čajkovski)
  
• Verujem v Boga, Mozarta in Beethovna. (Richard Wagner)
  
• Mozart te sili k veri v Boga, veliko bolj kot hoja v cerkev, ker je nemogoče, da bi tak fenomen prišel na svet slučajno. (Georg Solti, dirigent simfoničnega orkestra v Chicagu)
  
• Bil je izrazito majhne postave, zelo suh in bled, z bogatimi lasmi, na katere je bil kar ponosen. Zelo rad je imel punč in ga pil v dolgih in pogostih požirkih. Ponosen je bil tudi na svojo igro biljarda. Veliko iger sva skupaj igrata, vendar sem bil vedno drugi najboljši. (Michael Kelly, irski tenor).
  
• Čim bolje kdo pozna Mozarta, tem večje čare odkriva pri njem, tem bolj pretanjene podrobnosti, tem večje umetniške globine (David Ewen).

nekaj njegovih misli:

• Genija ne naredi inteligenca, niti domišljija, niti obe skupaj ne ... Ljubezen, to je duša genija.
  
• Glasba ni v notah, temveč v tišini med njimi.
  
• Nikoli ne ležem v posteljo, ne da bi pomislil (mlad kakor sem), da drugega dne mogoče ne bom več živ in vendar ne more nihče od vseh, ki me poznajo, reči, da sem v stiku z ljudmi čemeren ali žalosten in za to srečo se vsak dan zahvaljujem Stvarniku in jo od srca želim vsakomur.
  
• Ne oziram se na pohvale ali graje. Enostavno sledim svojim občutkom.

LETA 1848 UMRL JOSEPH MOHR

AVSTRIJSKI DUHOVNIK, AVTOR BESEDILA SVETE NOČI (* 1792)

Rodil se je leta 1792 v Salzburgu kot nezakonski otrok. Po šolanju je bil leta 1815 posvečen v duhovnika inmkot kaplan leta 1816 je napisal pesem Sveta noč, blažena noč. Dve leti zatem jo je uglasbil njegov prijatelj Franz Xaver Gruber. Pri polnočnici v Oberndorfu pri Salzburgu je na božični večer 1818 prvič zazvenela...

Zgodbo o tem, kako je nastala si lahko preberete v knjigi Zgodbe za božič:

tukaj le majhen odlomek:

Kaplan Jožef Mohr se je s težavo prebijal skozi gost hribovski gozd. Pokrajina okrog njega je bila čudovita. Sneg je bil po vejah smrek kot sladkorni obliv. Polna luna je s svojo svetlobo pobarvala noč v zimsko senčno modrino. Mladi duhovnik, pa vsega tega ni videl. Z mislimi je bil drugje. - Orgle v cerkvi so se pokvarile. Ni bilo časa, da bi jih popravil. Najhuje pa je bilo to, da se je to zgodilo nocoj, na sveti večer! - Zelo dobro je vedel, kako razočarani bodo ljudje, ko bodo prišli v cerkev in bodo zapeli priljubljene božične pesmi, pa bodo videli, da ni orgel, ki bi spremljale njihovo petje. - Toda kaj naj stori? Posebej zdaj, pozno zvečer, ko je šel na pot, da blagoslovi rojstvo rezbarjevega prvega otroka. - Kaplan Jožef si je otresel sneg z ramen. S cepetanjem je otresel še svoje čevlje. Zaželel si je, da bi mogel tako stresti s sebe tudi skrbi, ki so ga težile. - Ko je odprl vrata rezbarjeve koče, je hipoma pozabil na vse. ...

LETA 1863 ROJEN JOSIP NIKOLAJ SADNIKAR

VETERINAR IN ZBIRATELJ UMETNIN († 1952)

Po osnovni in srednji šoli v rodni Ljubljani je na Dunaju študiral veterino. Kot živinozdravnik je služboval v raznih krajih, od leta 1889 do 1926 je bil okrajni veterinar v Kamniku. V očetovi pasarski delavnici se je zbudilo njegovo zanimanje za umetnost in ljubezen do narodove preteklosti. Bil je strasten zbiratelj starin in imel je največji zasebni muzej. Odkril je slikarski talent Maksima Gasparija, trgovskega pomočnika v Kamniku. Omogočil mu je potrebno izobrazbo, da je Gaspari postal slikar slovenskih narodnih običajev.

LETA 1870 UMRL ALEKSANDER DUMAS STAREJŠI - OČE

FRANCOSKI PISATELJ, PISEC PUSTOLOVSKIH ROMANOV (* 1802)

Obstajata dva francoska pisatelja z enakim imenom in priimkom: Aleksander Dumas "oče" ali "starejši" in Aleksander Dumas "sin" ali "mlajši". Starejši se je uveljavil s svojimi zelo popularnimi zgodovinsko-pustolovskimi romani (okoli 300 knjig!), med katerimi sta najbolj znana Trije mušketirji in Grof Monte Cristo. Oba romana smo dobili v slovenskem prevodu že na začetku 20. stoletja.

LETA 1881 ROJEN p. HUGO (FRANC) BREN

FRANČIŠKAN, UREDNIK, POBUDNIK POSTOPKA BARAGA NA OLTAR († 1953)

Med šolanjem v Ljubljani je pel pri frančiškanih, leta 1900 pa je vstopil v frančiškanski red. Bogoslovje je študiral doma in na tujem. Leta 1920 se je na povabilo p. Kazimirja Zakrajška podal v ZDA in sodeloval pri ustanovitvi središča frančiškanskega delovanja med Slovenci v ZDA v Lemontu, kjer je nastalo semenišče in samostan. Bil je med pobudniki postopka za razglasitev škofa Friderika Baraga za blaženega. Po letu 1942 je bil profesor moralne teologije na frančiškanski univerzi Antonianum v Rimu in dvakrat dekan tamkajšnje teološke fakultete.

LETA 1901 ROJEN WALT DISNEY

AMERIŠKI ANIMATOR IN NJEGOVA MIKI MIŠKA († 1966)

"Zaščitni znak" Walta Disneya, čarovnika risank, ki že okoli osemdeset let razveseljujejo otroke vsega sveta, je slavna Miki miška. Za Disneyeve risanke je značilno upodabljanje živalskega sveta: živali nastopajo v vlogi ljudi ter poosebljajo njihove napake in vrline.

LETA 1920 ROJENA JANA MILČINSKI

PISATELJICA, PREVAJALKA, ČASNIKARKA († 2007)

Pisateljica in prevajalka Jana Podkrajšek je bila poročena s Franetom Milčinskim Ježkom štiriinštirideset let; to je izpovedala v knjigi Moje življenje z Ježkom (1988). Ko sta se prvič srečala, je rekel: »Greš stavit, da se bova midva poročila?« Po osnovni in srednji šoli je delala v uredništvu vzgojnih revij, po vojni v uredništvu revije Otrok in družina. Objavljala je prevedene, prirejene in izvirne strokovne članke. Njen opus pripovednih del sestavljajo pravljice, slikanice. Napisala je več lutkovnih igric za otroke.

LETA 1925 UMRL WLADISLAW S. REYMONT

POLJSKI PISATELJ, NOBELOVEC 1924 (* 1867)

Poljski pisatelj, Nobelov nagrajenec za književnost leta 1924, je bil sin vaškega organista, izučil se je za krojača, se pridružil potujoči igralski skupini, bil meniški novic in nazadnje postajni načelnik na železnici. Svojo pisateljsko pot je začel z naturalističnimi novelami iz kmečkega življenja. Vrh njegovega pripovedništva pomeni tetralogija Kmetje, roman v štirih knjigah, obsežna socialna in moralna podoba sodobne poljske vasi, pisana v sočnem ljudskem jeziku.

 LETA 1926 UMRL CLAUDE-OSCAR MONET

FRANCOSKI IMPRESIONISTIČNI SLIKAR (* 1840)

Impresionizem se imenuje umetnostna smer, ki se je razvila v Franciji v zadnji četrtini 19. stoletja; ime je dobila po naslovu Impression (Vtis), ki ga je eni svojih slik dal slikar Claude Monet (+ 6. decembra 1926). Slikarji te smeri so s pomočjo barvnih lis dajali predmetom izredno svežino. Slovenski impresionisti so bili Grohar, Jakopič, Jama in Sternen.

LETA 1940 ROJEN NIKO GRAFENAUER

SLOVENSKI PESNIK, ESEJIST, PREVAJALEC ...

V zgodnjem otroštvu je izgubil oba starša, vzgajala ga je sestra, po končani osnovni šoli je študiral primerjalno književnost in literarno teorijo. Svoje pesmi je začel objavljati v reviji Mlada pota (1956), prvo zbirko Večer pred praznikom je izdal leta 1962. V študentskih letih je bil urednik za književno kritiko pri več naših revijah ... nekaj časa je bil svobodni književnik, leta 1973 je postal urednik za otroško leposlovje pri založbi Mladinska knjiga v Ljubljani. Prav tako je bil tudi soustanovitelj, direktor in glavni urednik slovenskega mesečnika in založbe Nova revija, ki je bila ustanovljena leta 1982. Od leta 2009 je redni član SAZU. Je eden glavnih predstavnikov slovenskega pesniškega modernizma (Palimpsesti, Izbrisi, Odtisi, Nočitve ...), v njegovem bogatem pesniškem opusu se prepletajo življenje in smrt, ljubezen in resignacija, privid in resnica, glas in molk, ujetost jaza in usodnost jezika .... Veliko je pisal tudi za mlade (poezijo in prozo), in v teh delih se odlikuje z igrivostjo in domišljijo, uredil je več izborov otroških pesmi in tudi sam nekaj poezije in pravljic za otroke (Pedenjped, Skrivnosti (za otroke vseh starosti)...Uveljavil se je kot esejist in prevajalec poezije in proze, pisec študij

nekaj njegovih verzov:

• V naši hiši sta doma / Pedenjped in Majhnica. / Bratec v posteljici spi, / estrica še v zibelki. // Pedenjped bi bil že rad / čim prej njen starejši brat. / na pa, kadar se zdrami, / vsakič joče le po mami. (Majhnica in Pedenjped)
  
• Sreča se najprej razkrije / v očeh, / ker v njih najlepše sije / njen smeh. // Od njega je ves svetal / še tako kisel dan. / In vsak trenutek je prav / do ušes nasmejan. // Sreča ni nikdar potrta / ali pa skrušena vase. / Le včasih je tiho zazrta / v minule čase. // A kadar se sreča obrne / stran od ljudi, / takrat ji senca zagrne / svetle oči. (Sreča)
  
• Duša je neotipljiva / in se ne vidi z očmi. / A je zelo ranljiva / in včasih hudo boli. / / Duša je v nas vsa tiha / in strašno brezdanja. / Vse, kar se je dotika, / v sebi shranja. / / Kadar razpne nad svet / radostne perutnice, / njihova mavrična sled / vsemu obsije lice. / / Včasih pa duša zboli / od hudih sanj. / Takrat se iz nas zastrmi / nekam onstran. / / A kadar jo mehko zagrne / poslednja tema, / tedaj se vsa svetla utrne / zvezda z neba. (Duša)

LETA 1973 UMRL VOJESLAV MOLE

PESNIK IN UMETNOSTNI ZGODOVINAR (* 1886)

Umetnostno zgodovino in arheologijo je začel študirati v Krakovu, študij pa je končal po prvi svetovni vojni v sibirskem mestu Tomsk. Najdlje je deloval kot profesor umetnostne zgodovine na Jagielonski univerzi v Krakovu. V ujetništvu v Sibiriji sta nastali dve pesniški zbirki.

LETA 2013 UMRL NELSON MANDELA

JUŽNOAFRIŠKI POLITIK IN DRŽAVNIK, BOREC PROTI APARTHEIDU, NOBELOVEC 1993 (* 1918)

Nelson Rolihlahla Mandela se je rodil leta 1918 v majhni vasi Južnoafriške republike. Ime Rolihlahla, ki mu ga je dal oče, pomeni "potegniti vejo drevesa", kar bi lahko pomenilo tudi "rogovilež". Angleško ime Nelson je dobil ob vstopu v šolo, mladi mož pa je bil sicer prvi član družine, ki se je šolal. Pri 21 letih se je vpisal na univerzo, zaradi spora z vodstvom in da bi se izognil dogovorjeni poroki, pa je pozneje pobegnil v Johannesburg in ob delu vpisal študij prava. V gospodarski prestolnici takratne Južnoafriške unije je študiral pravo in se vpletel v politični boj ter se včlanil v Afriški narodni kongres. V njem se je začel hitro prebijati med voditelje osrednje organizacije temnopolte večine, postal je tudi politično dejaven proti vladajoči svetlopolti manjšini. Skupaj s 155 ostalimi aktivisti je bil obtožen veleizdaje, obsežen sodni postopek pa se je končal z oprostitvijo vseh obtoženih. Čeprav je bil Mandela sprva nasprotnik uporabe nasilja, so ga dogodki, ko so bili leta 1960 ustreljeni neoboroženi demonstranti, skupine proti apartheidu pa so bile prepovedane, privedli do tega, da je s somišljeniki sprejel nujnost nasilnega boja proti apartheidu. Čez dve leti je za več mesecev odšel iz države in bil ob vrnitvi aretiran zaradi nezakonitega izstopa iz države in pozivanja k stavki ter obsojen na pet let zapora. Kmalu je bil znova obsojen, tokrat na dosmrtno ječo zaradi načrtovanja oboroženega boja. K njegovi izpustitvi 11. februarja je po skupno 27 letih zapora pripomogla močna kampanja Afriškega narodnega kongresa in mednarodni pritisk. Njegova izpustitev na prostost je pomenila začetek konca apartheida v tej afriški državi. A Mandela se ni odločil za maščevanje zaradi preživetega trpljenja in tako je Južnoafriško republiko obvaroval pred krvavo državljansko vojno. Le tri leta po izpustitvi je za zasluge pri odpravi apartheida prejel Nobelovo nagrado za mir, leta 1994 je postal tudi prvi temnopolti južnoafriški predsednik.

• "Čas, da si ozdravimo rane je prišel. Trenutek, da premostimo ovire, ki nas razdeljujejo je prišel. Čas, da gradimo, je na nas. Dosegli smo politično osvoboditev. Mi moramo izpolniti obljubo, da osvobodimo vse naše ljudi iz suženjstva revščine, pomanjkanja, trpljenja, spolnih in drugih oblik diskriminacij. Mi se posvetimo gradnji popolnega, pravičnega in trajajočega miru. Razumemo, da ni lahke poti do svobode. Dobro vemo, da noben od nas ne more sam doseči uspeha. Zato moramo skupaj stremeti kot združeni narodi za spravo, za gradnjo naroda, za rojstvo novega sveta. Naj bo pravica za vse. Naj bo mir za vse. Naj vlada svoboda." (Mandela leta 1994, ko je bil izvoljen za prvega temnopoltega predsednika Južnoafriške republike)

LETA 2014 UMRL MILKO MATIČETOV

ETNOLOG in ETNOGRAF (* 1919)

Rojen v Koprivi na Krasu, šolal se je v Kopru in Gorici, na univerzi v Padovi je študiral klasično in moderno jezikoslovje. Služboval je v Etnografskem muzeju v Ljubljani, v letih 1952–1985 pa na Inštitutu za slovensko narodopisje pri SAZU. Že kot študent je začel zbirati in raziskovati slovensko ljudsko izročilo, zlasti ljudsko pripovedništvo. Ohranil nam je več kot 3000 pripovedi. Zbiral jih je povsod predvsem pa v Reziji. Ljudske živalske pravljice so izšle v knjigi Zverinice iz Rezije (1973), pesmi pa v knjigi Rožice iz Rezije (1972).

iskalec in zbiralec Marko Čuk

Vedno znova me prevzema pretresljiva veličina krščanstva. Zaradi naših stisk Bog 'zapusti' rajsko, da bi nas v Jezusu (od)reševal v hudih urah našega življenja. Kot princ (v) Trnuljčici se sklanja k naši duši. S poljubom Ljubezni nas obuja v Življenje. Ali mu dopuščamo, da se prebije čez ves balast (ego), s katerim je zaraščeno naše osebno resnično (kakor s trnjem grad v osrčju s princesko)? Sv. Terezija Avilska (začeli smo z obhajanjem 500 letnice njenega rojstva) je zapisala, da je naša duša kakor »grad izdelan iz enega samega diamanta ali najčistejšega kristala«. Po dolgoletni 'zaspanosti' je vedno bolj očitno, da smo dozoreli za 'obuditev'. Ne le obdobje cerkvenega leta, v katero vstopamo, celoten čas, ki ga doživljamo, je v znamenju adventa – pričakovanja Nov(orojen)ega, Princa, ki se (kljub temu, da ga je naš greh rani) prebija skozi bodeče trnje našega ega k naši notranji resničnosti. Adventni čas je predvsem čas pričakovanja naše duše in Jezusa, ki hrepenita po združitvi v Ljubezni – tisti Ljubezni, ki ima v sebi (v Svetem Duhu) moč in navdih za preraščanje starega in rojevanje novega. Ni v naši moči, moč je v Nov(orojen)em, ki prihaja, saj je za to dozorel čas.

Staro mineva, začenja se novo(st). Kako pomenljivo/simbolno: ob koncu starega (cerkvenega leta) – 23. 11., bo posvečen novi ljubljanski nadškof metropolit p. Stane Zore. Spominjam se ga kot sošolca na teološki fakulteti. Že takrat ga je odlikovalo pozorno poslušanje, na katero je pogosto pridal vprašanje, ki je nakazovalo pot k potrebnemu preraščanju v razmišljanju in ravnanju. »Pobožni naj molijo, sposobni naj nas vodijo,« je nekoč izrekel. Verjamem, da povezuje oboje. Predvsem pa me radosti njegovo imenovanje, ker poznam občutljivost p. Staneta do vseh, ki so v kakršnikoli stiski – duhovni, duševni, telesni. Ja, zapisal sem, da jo poznam, ker sem njegovo pomoč izkusil tudi sam. Bilo je v času, ko sem vodil Dom duhovnosti v Kančevcih; on je bil takrat rektor brezjanske bazilike. V veliki stiski – brezizhodnem položaju, sem poromal na Brezje k njej, ki jo Slovenci imenujemo Marija Pomagaj. Moledoval sem pred njeno podobo, ko je prišel k meni in mi (ne da bi ga prosil), pomagal. Ja, novi nadškof ima občutek za stiskane v življenju! Videl sem simbolno gesto njegove osebnosti. Zato verjamem, da se bo kot nadškof sklonil k stiskanim, da bi jih okrepil v Ž/življenju. Verjamem, da smo (po zgledu Boga samega) k temu poklicani prav vsi. Verjamem, da se začenja v Cerkvi prebujati Novost, ki je odgovor na klic stiske našega časa – v to verjamem ne zaradi papeževih besed, pač pa zaradi simbolnih gest, s katerimi potrjuje/nakazuje to novost (npr. še vedno živi kot popotnik v zavetišču, da je v stiku z življenjem). Verjamem, da se bo tudi pri oblastnikih sveta kmalu zalomilo, da bi se prerodilo. Po volitvah sem od slovenske politične 'novosti' pričakoval simbolno gesto, s katero bi nakazali iskrenost hotenja približati se realnemu stanju tistih, ki živijo v revščini (npr. vsaj nekoliko bi si znižali dohodek in preobilne privilegije). Simbolne geste, ki je porok, da so sposobni uresničiti družbeni preporod, nisem dočakal ne pri levih niti desnih. Kako boš predrugačil druge/družbo, če nisi sposoben vsaj nakazati drugačnosti pri sebi. Kako naj imajo občutek do trdega življenja bogovi, ki uživajo v nebesih? Morali se bomo duhovno/moralno preroditi, da bomo dozoreli za samostojnost. Kako pomenljivo je praznik Jezusovega rojstva pred praznikom naše državne samostojnosti. – Božji zgled k našemu življenju! (Od)rešujoči Bog se je v Kristusu sklonil k trpečim. Se bodo/bomo tudi zemeljski bogovi? Prispevki v adventni številki Ognjišča nas vabijo tudi k temu.

Karel Gržan

* 20. december 1861, Ljubljana, † 4. december 1926

Od ljubljanskih uršulink na dunajsko akademijo

"Ivana Kobilca je morala streti prenekateri stereotip, da se je lahko uveljavila v po splošnem prepričanju povsem moškem poklicu," je ob njenem Avtoportretu v belem (ok. 1910) zapisal umetnostni zgodovinar Andrej Smrekar. Ta podoba izžareva njen bojeviti značaj; kroj njene obleke spominja na uniformo športnikov-mečevalcev. "Čeprav je brez floreta in skoraj nepogrešljive cigarete, je v njenem drobnem obrazu mogoče razbrati vso neustrašnost, odločnost in energičnost, ki jih je takšna življenjska pot zahtevala od slikarke." Rodila se je 21. decembra 1862 v Ljubljani, ki je bila takrat še "dolga vas". Njen oče Jakob je imel delavnico in trgovino z dežniki, mati Marija Škofič je bila doma iz Podbrezja. Ivana je osnovno in meščansko (srednjo dekliško) šolo obiskovala pri uršulinkah v Ljubljani. Že zgodaj je čutila posebno veselje do slikarstva in sklenila je, da bo to njen življenjski poklic. Sklep je začela uresničevati že kot srednješolka v Ljubljani, ko je obiskovala risarske ure pri slikarki Idi Kunl. Ta "mala šola" ji je dala prve pojme o slikarstvu in smernice za naprej.

Po končani meščanski šoli je leta 1879 proti volji svojcev odšla študirat slikarstvo na Dunaj, kjer je dobro leto dni v galeriji tamkajšnje akademije kopirala stare mojstre portreta, tihožitja in značilnih prizorov iz vsakdanjega življenja, zvrsti, ki jih je kasneje največ gojila. Leta 1881 se je preselila v München, tiste čase mesto, ki je v svoje učilnice privabljalo trume mladih umetnikov iz vseh koncev Evrope. Tam se je pričelo njeno devetletno šolanje, sedem let pri slikarju portretov in žanra Aloisu Erdteltu. Med počitnicami je doma zbirala in risala kmečke starožitnosti.

Zakaj je prvič razstavljala v Ljubljani

Za münchensko šolo je bilo značilno ateljejsko slikarstvo s temnejšimi barvami. Dober portret je pomenil skrbno preslikano glavo in oprsje v smislu realizma, jasne obrise, natančno modeliranje obraza, ki kot svetla lisa izstopa iz temnega ozadja in gmote telesa. Barve so temačne, predvsem rjave, osvetljava je zmerna. Glavna dela Ivane Kobilce iz te dobe so: Glava starca, Kofetarica (Mamica kavopivka), Citrarica, Babičina skrinja. Poleg teh so nastali tudi številni oljni in pastelni portreti njenih ožjih sorodnikov in znancev ter mnoge študije. Sodelovala je na mnogih skupinskih razstavah po raznih evropskih mestih. Na počitnicah v domovini je precej slikala v naravi in na teh slikah je premagano temno šolsko slikanje. Primer take slike je Sestra Fani (1889), ki je bil prvikrat razstavljena še isto leto v Ljubljani. Sama je povedala: "V decembru 1889 sem priredila razstavo svojih del tudi v Ljubljani, to pa zato, ker so toliko govoričili, češ, toliko časa se je učila in učila, ne napravi pa ničesar. Razstava je bila v prvem nadstropju realke in njeni dohodki so bili namenjeni za dijaško kuhinjo. Vsa slikarska stojala iz Ljubljane smo takrat zvlekli na realko, da smo tistih 31 slik postavili nanje. Med drugim sem razstavila takrat tudi Mamico kavopivko, ki mi je bila vedno ena izmed najljubših slik. Portret moje sestre Fani v rožnati obleki pa rajnemu dobričini Jeranu ni hotel ugajati in prijel me je bil nekoliko v Danici zaradi naslikanih golih rok. Takrat so namreč precej moralizirali v umetnosti."

Srečanje s Parizom in odkritje svetlih barv

Na pomlad leta 1891 je Ivana Kobilca odšla v Pariz. "Srečanje s Parizom in francosko umetnostjo ji odpre oči - barve postanejo svetlejše in bolj žive, poteza s čopičem je krepkejša, barve nanaša v vidnih slojih brez glajenja, tudi sence imajo svojo barvo, sončni prebliski pa že tako in tako svetle slike prežarjajo s pravimi pomladnimi poudarki." Kasneje je dejala: "Na vso moč sem zasovražila črne glave, ki smo jih slikali v Monakovem (tako so nekdaj imenovali München)." Naša umetnica je torej spoznala tudi impresionistično slikarstvo, vendar pa ji njen temperament in tudi način razmišljanja ni dopuščal, da bi "skočila" iz svojega barvitega akademskega realizma. "Francoske" svetle barve sijejo iz njene znane slike Poletje, ki pa je nastala pred njenim odhodom v Pariz. V mladi ženi, ki se na vrtu igra s srčkanimi otroki, je Ivana Kobilca upodobila poletje življenja - zrelo ženskost. Po socialnem izvoru, načinu življenja, umetnostnih idealih in delu je bila izrazito meščanska umetnica. V svojih slikah ni načenjala globljih likovnih ali socialnih problemov. V letu 1892 je slikala v Barbizonu, shajališču navdušenih pristašev slikanja na prostem, v neposredni naravni svetlobi. Od tam je šla v Ljubljano, iz Ljubljane pa v Sarajevo, kjer je živela med letoma 1897 in 1905. Tam je med drugim slikala tudi za jezuitsko in za protestantsko cerkev. Leta 1896 je ilustrirala Pesmi Simona Jenka, z ilustracijami je sodelovala tudi v avstrijski enciklopediji. Leta 1903 je za prenovljeno dvorano ljubljanskega magistrata dokončala alegorično kompozicijo Slovenija se klanja Ljubljani. Leta 1914 se je za stalno naselila v Ljubljani in tam se je 4. decembra 1926 njeno življenje izteklo.

(obletnica meseca 12_2006)

LETA 1563 - ZAKLJUČEK TRIDENTINSKEGA KONCILA

Tridentinski koncil, ki je bil resen odgovor katoliške Cerkve na zahteve po prenovi, ki jih je postavljal protestantizem, je bil eden najpomembnejših v zgodovini. Bil pa je tudi najdaljši: začel se je 23. decembra 1545 v mestu Trident (Trento) na severu Italije, nekaj sej je bilo v Bologni, zaključil pa se je 4. decembra 1563 v Tridentu. Sklical ga je papež Pavel III., zaključil pa njegov tretji naslednik Pavel IV.

LETA 1755 ROJEN FRANC KAVČIČ

KLASICISTIČNI SLIKAR († 1828)

Doma je bil v Gorici, šolal se je na Dunaju, v Bologni in Rimu. Leta 1796 ga je beneška akademija imenovala za svojega člana. Od leta 1820 do smrti je bil, kot prvi Slovenec v zgodovini, direktor dunajske umetnostne akademije. Slikal v olju, najpogosteje mitološke in svetopisemske prizore (Salomonova sodba, kraljica Estera, sv. Bazilij, Beg v Egipt ... Kristus na križu); ohranilo se je približno dva tisoč njegovih risb.

LETA 1821 ROJEN FRANC KSAVER ZAJEC

SLIKAR in PRVI SLOVENSKI AKADEMSKI KIPAR († 1888)

Kmečkega sina iz Sovodnja v Poljanski dolini je v svet umetnosti uvajal podobar L. Čeferin v Idriji, nato pa je študiral kiparstvo na Dunaju in v Münchnu. Leta 1854 se je kot takrat edini akademsko šolani kipar naselil v Ljubljani. Mestni očetje so mu dovolili opravljati kiparski poklic, niso mu pa dali domovinske pravice. Ustvaril je pravo galerijo naših znamenitih mož. Med njegova najbolj znana dela spada marmornati kip Antona Martina Slomška v naravni velikosti v mariborski stolnici (1878).

LETA 1838 ROJEN IVAN TOMŠIČ

UČITELJ, PISATELJ IN VZGOJITELJ († 1894)

Rodil se je v Vinici v Beli krajini, kjer je njegov oče Bernard služboval kot učitelj. Ob podpori Janeza Bleiweisa se je šolal na učiteljišču v Ljubljani. Nekaj let je poučeval v Tržiču, nato pa do smrti na vadnici v Ljubljani. Njegovo pisateljsko in vzgojno delo je zelo obsežno. Pisati je začel pod vodstvom svojega očeta v reviji Vedež. Najpomembnejše pisateljsko in vzgojno delo Ivana Tomšiča je ustanovitev mladinskega lista Vrtec (1871), ki je bil dolgo edini slovenski list za mladino. Izhajal je do leta 1945, Tomšič ga je urejal 30 let.

LETA 1875 ROJEN RAINER MARIA RILKE

AVSTRIJSKI PESNIK († 1926)

Zaradi pritiska staršev je pesniško in umetniško nadarjen fant obiskoval vojaško šolo, toda deset let odraščanja z vojaščino je pustilo sledi in zaradi bolezni je začel študirati literaturo in umetnostno zgodovino. Pozneje se je v Munchnu prepisal na pravo, se zaljubil v Lou Salome, ki je bila v življenju nemočnemu Rainerju muza in skrbna mama ... Ko ga je Lou zapustila se je poročil s Claro Westhoff, imel z njo tudi hčerko, vendar ni bil človek, ki bi živel družinsko življenje. Srednje ustvarjalno življenje je preživel v Parizu, kjer so nastale tudi Nove pesmi, potem pa padel v ustvarjalno krizo, ki jo je prebrodil, ko je izdal Devinske elegije, ki so dobile ime po devinskem gradu, kjer je Rilke nekaj časa bival. Proti koncu življenja je kljub slabemu zdravju napisal številne pomembne pesmi, leta 1926 pa je umrl v sanatoriju Valmont pri Montreuxu. Spada med najpomembnejše lirike v nemškem prostoru. Napisal je mnoge pesmi, pripovedi, roman, ter spise o umetnosti in kulturi, kot tudi različne prevode iz literature in lirike, med drugim iz francoskega jezika. Zanimiva so njegova pisma, ki sestavljajo pomemben del njegovega literarnega ustvarjanja. Posveča se človeškim temeljnim doživetjem, ne samo opazovanju notranjega doživljanja, ampak tudi doživljanja stvari.

nekaj njegovih verzov, misli:

• Če se ti tvoj vsakdanjik zdi reven, ga nikar ne obtožuj; obtoži samega sebe, ker nisi dovolj močan, da bi priklical na dan njegovo bogastvo, kajti za Stvarnika ni ne uboštva in ne ubogih krajev.
  
• Nobena cesta ni dolga s prijateljem ob strani.
  
• Bolest in radost je življenje. Kako pa deli nevidna roka eno in drugo, zakaj nam odtehta zdaj toliko bridkosti, a sladkosti tako majhen drobec, kdo bo prodrl tem skrivnostim do dna, kdo se bo prerekal z večno močjo, ki deli in daje po svojem preudarku in svoji volji, ne po naših željah.
  
• Pesem ni občutek, temveč spoznanje.

LETA 1885 ROJEN ANTON SOVRE

JEZIKOSLOVEC, PREVAJALEC AVGUŠTINA († 1963)

"Vsa evropska kultura, ves način mišljenja in odnos do znanosti ima korenine v antičnih tleh. Odpravljati antiko iz našega kulturnega življenja se pravi žagati vejo, na kateri sedimo," je zapisal profesor Anton Sovre v uvodu knjige O pesništvu (Ljubljana 1963), ki je bila njegovo zadnje delo (izida ni dočakal). Socialistični šoli, ki si je zadala nalogo vzgajati 'novega človeka' (plitvo bitje brez korenin), antika ni dišala, zato sta bili iz slovenskih šol kmalu po vojni pometeni latinščina in grščina. 'Zaostala' Evropa je oba jezika ohranila, saj brez njiju ni mogoče razumeti strokovnih izrazov znanosti. Naša mlada država, ki se želi z Balkana vrniti v Evropo, v šole spet uvaja jezika antike (grščino in latinščino). Antika seveda ni samo poganska, saj sta grščina in latinščina jezik Svetega pisma in starokrščanskih pisateljev. Klasični filolog je mojstrsko prelil v slovenščino različna dela (drame, poezijo, zgodovinopisje) antičnih grških in latinskih avtorjev. Slovenskim bralcem je pripravil odličen prevod Izpovedi cerkvenega učitelja sv. Avguština. Po Sovretu se imenuje nagrada za prevajalske dosežke.

več:
ČUK, Silvester. Anton Sovre. (Obletnica meseca). Ognjišče, 1993, leto 29, št. 5, str. 44-45

nekaj njegovih misli

• Oblikuj in izobražuj s svojim delom tudi druge in vplivaj nanje s tem, kar si sam.
  
• Slovenska beseda je kakor bister potok; vsaka tuja primes ga takoj skali; greznice vanj speljevati je greh.
  
• Vsa evropska kultura, ves način mišljenja in odnos do znanosti ima korenine v antičnih tleh. Odpravljati antiko iz našega kulturnega življenja se pravi žagati vejo, na kateri sedimo.

o njem:

• Sovretovo literarno obzorje je bilo izredno široko, njegova učenost je bila naravnost legendarna, njegova delovna energija pravi biološki čudež. (Kajetan Gantar)
  
• Slišalo se je kot pravljica: sedel je k delu, ko je Ljubljana odhajala spat. In snemal si je odejico s kolen, vstajal od dela in legal, ko je Ljubljana vstajala. To skozi deset let, dvajset, trideset. (Alojz Rebula)

LETA 1907 ROJEN EDVARD RAVNIKAR

ARHITEKT († 1993)

Iz rojstnega Novega mesta (1907) je po srednji šoli v Ljubljani na Dunaju v letih 1926–1930 študiral arhitekturo, diplomiral pa leta 1938 v Ljubljani kot Plečnikov učenec: po diplomi je krajši čas delal v Le Corbusierjevem ateljeju v Parizu. Kot eden najvidnejših predstavnikov Plečnikove ljubljanske arhitekturne šole se je začel uveljavljati že pred vojno (Moderna galerija). Po vojni je bil profesor za arhitekturo na tehnični fakulteti v Ljubljani. Njegovo delovanje obsega področje arhitekture, urbanizma in likovne kulture.

LETA 1912 ROJEN PAVLE ZABLATNIK

DUHOVNIK, KULTURNI DELAVEC IN ETNOLOG († 1993)

Koroški duhovnik dr. Pavle Zablatnik je bil dolgoletni profesor več predmetov na Zvezni gimnaziji za Slovence v Celovcu, ustanovljeni leta 1957, in njen ravnatelj (1968-1978). Doktoriral je z disertacijo o duhovni kulturi koroških Slovencev. Na celovški univerzi je predaval slovensko narodopisje in slovensko literaturo. Dragoceni sta njegovi narodopisni knjigi Od zibelke do groba (1982) in Čar letnih časov (1984).Leta 1990 je bil izvoljen tudi za predsednika Celovške Mohorjeve družbe.

LETA 1926 UMRLA IVANA KOBILCA

SLIKARKA (* 1861)

"Ko sem bila kakih šestnajst let stara, me je oče vzel s seboj na Dunaj, kjer sva obiskala več galerij in slikarskih razstav in takrat sem trdno sklenila, da postanem slikarka," v svojih Spominih, ki jih je po njenem pripovedovanju zapisala pripoveduje Ivana Kobilca, najpomembnejša slovenska slikarka, ki je svoj mladostni sklep začela uresničevati, ko ji je bilo osemnajst let. To je bilo v času, ko je bila likovna umetnost "rezervirana" za moške. Odločna Ivana se ni ozirala na te predsodke in je uspela. Pripadala je generaciji slovenskih realistov, ki so najpomembnejša dela ustvarili v osemdesetih letih 19. stoletja. V tem času je bila med njimi najuspešnejša, saj je razstavljala v številnih mestih, tudi v Berlinu, Pragi, Budimpešti.

več:
S. Čuk, Ivana Kobilca: Obletnica meseca, v: Ognjišče, 12 (2006), 38-39.

o njej:

• Ivana Kobilca je morala streti prenekateri stereotip, da se je lahko uveljavila v po splošnem prepričanju povsem moškem poklicu. Njen Avtoportret izžareva njen bojeviti značaj; kroj njene obleke spominja na uniformo športnikov-mečevalcev. Čeprav je brez floreta in skoraj nepogrešljive cigarete, je v njenem drobnem obrazu mogoče razbrati vso neustrašnost, odločnost in energičnost, ki jih je takšna življenjska pot zahtevala od slikarke. (Andrej Smrekar)

LETA 1934 ROJEN MATJAŽ KLOPČIČ

FILMSKI REŽISER, SCENARIST IN PEDAGOG († 2007)

V gimnazijskih letih je treniral sabljanje v klubu Ilirija pri Rudolfu Cvetku in kot inštruktor učil Staneta Severja bojevanja z sabljo v filmu Jara gospoda. Takrat se je spoznal s filmom in se navdušil zanj. Ministrstvo mu je omogočilo študij v Parizu, kjer je tudi sodeloval pri snemanju nekaterih filmov. Po vrnitvi domov je najprej snemal kratke in reklamne filme, kasneje pa se je lotil pravih (celovečernih) filmov. Posnel je enajst celovečernih filmov in več televizijskih dram, za katere je prejel številna priznanja: dve zlati areni v Pulju, leta 1973 in leta 1975. Leta 2000 pa je prejel še Badjurovo nagrado za življenjsko delo na področju kinematografije. Med njegove najuspešnejše filme spada gotovo Cvetje v jeseni (1973). Še nekaj drugih naslovov: Vdovstvo Karoline Žašler, Na papirnatih avionih, Strah, Dediščina ... Med televizijskimi pa Nori malar, in njegov zadnji - Ljubljana je ljubljena. Bil je tudi redni profesor filmske režije na ljubljanski AGRFT.

LETA 1944 UBIT FRANČEK ŠTABUC

ŠTUDENT, BOGOSLOVEC, PESNIK IN PISATELJ (* 1919)

Iz Bratonečic pri sv. Tomažu pri Ormožu, klasično gimnazijo končal v Mariboru, študiral pravo, kasneje bogoslovje, ob prihodu Nemcev se ni takoj umaknil v Ljubljano, zato je bil zaprt, obsojen na smrt in izpuščen. Ko ga je gestapo leta 1943 ponovno aretiral, je pobegnil, imel stike s partizani, ker pa se je hotel vojni izogniti in se je skril v bunkerju, so to partizani ocenili kot sodelovanje z belogardisti, zato so ga ustrelili. Njegovo literarno delo je ocenil Franc Pibernik v knjigi Jutro pozabljenih.

nekaj njegovih verzov:

• Žarela zvezda je nekoč v temini / edino k njej obračal sem poglede, / bile so slike druge mračne, blede, / ne vem, odkod prišla je v vsej milini. // Tedaj je nada srce napolnila, / oko želelo je na cvetne trate, / v življenje novo, najti žarke zlate, / in njena bi svetloba me vodila. // Dajal sem vse ji, nudil ji darilo, /obenem dušo ji v posest zapisal, / razkošja raznovrstnega obilo. // Igraje bi hodila med viharji, / široke ceste sem za pot zarisal / in v sreči, s smehom šla bi k novi zarji.

LETA 1970 UMRL ANTE TRSTENJAK

SLIKAR IN GRAFIK (* 1894)

Po šoli za umetno obrt v Gradcu in na Dunaju je študij slikarstva začel v Zagrebu, diplomiral pa je leta 1923 v Pragi. Strokovno se je izpopolnjeval v Italiji in v Parizu. Leta 1928 je obiskal Lužice, srbski ‘otok’ v Nemčiji, in začel ustvarjati dela z lužiškosrbsko folklorno tematiko. Dalj časa je živel in deloval v Pragi, od leta 1950 do smrti pa v Mariboru. Trstenjak sodi med najboljše slovenske akvareliste v času med obema vojnama, doživeti so zlasti njegovi motivi iz rodnih Slovenskih goric.

LETA 2000 UMRL NIKO KOŠIR

PISATELJ, ESEJIST, PREVAJALEC IN LITERARNI ZGODOVINAR (* 1919)

Najprej je hodil pet let v Škofijsko klasično gimnazijo v Šentvidu, končal pa v Ljubljani, kjer je na Filozofski fakulteti diplomiral iz romanistike. Po vojni je bil nekaj časa časnikar, od leta 1952 do 1955 je poučeval na gimnaziji v Stični, kar je najraje počel. Dvajset let (1955–1975) je predaval italijansko književnost na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Vseskozi se je posvečal prevajanju. Bil je eden prvih prevajalcev španske književnosti pri nas. Za prevod Don Kihota je leta 1973 prejel Sovretovo nagrado.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 3. december 1850, Moravče, † 11. julij 1926, Ljubljana

Zadnja živa veja mogočnega drevesa

Ko je pisatelj Fran Detela pred sedemdesetimi leti - 11. julija 1926 - umrl, se je začela sušiti zadnja veja starodavnega drevesa. Detelov rod je obstajal v Moravčah že več stoletij. Bil je ugleden: gospodarji mogočne domačije Pri Jurkovih, ki stoji poleg cerkve, so bili večkrat sodniki, trgovci in župani. Pisateljev oče Ignac se je po smrti prve žene poročil s petnajst let mlajšo Margareto Konšek s Trojan. Iz tega zakona se je rodilo deset otrok, pet dečkov, pet deklic. Od vseh, ki so odrasli, se je poročil edinole Fran, ki je zagledal luč sveta 3. oktobra 1850. [olani starši so otrokom omogočili šolanje. Frana so dali v moravško dvorazrednico šele pri devetih letih. Učil se je igraje in že leta 1861 ga najdemo v tretjem letniku ljubljanske normalke, kjer je bil njegov sošolec Ivan Tavčar. V gimnaziji je bil vseskozi odličnjak in vedno med nagrajenci. Po maturi leta 1871 se je vpisal na filozofsko fakulteto dunajske univerze z latinščino in grščino kot glavnima predmetoma in nemščino kot stranskim. Kot študent je dejavno sodeloval pri akademskem društvu Slovenija. Diplomiral je julija 1875, mesec zatem je bil nastavljen kot suplent za pouk latinščine in grščine na gimnaziji v dunajskem predmestju Hernals. Naslednje leto je postal pravi gimnazijski učitelj klasične filologije na državni gimnaziji v Wiener-Neustadtu in tam je ostal do leta 1890. Poleti 1877 je dosegel naslov doktorja filozofije. Leta 1978 se je poročil z Marijo Ano Agnes Pogačar, hčerko vojaškega intendanta Simona Pogačarja. V kapeli dvorca Goričane pri Medvodah ju je poročil nevestin stric, tedanji ljubljanski škof Janez Zlatoust Pogačar. Rodilo se jima je šest otrok, pa nobeden od njih ni ustvaril družine. Septembra 1890 je Detela nastopil službo gimnazijskega ravnatelja v Novem mestu. Gimnazijski prostori so bili še v stari stavbi poleg frančiškanskega samostana, družina pa je stanovala v drugem nadstropju stare Čitalnice. Detelova gospa je bila zelo pobožna in dobrih rok za vse pomoči potrebne. Ko je stregla bolnikom, si je nakopala tuberkulozo in pred božičem 1902 je umrla. Njena smrt je bila hud udarec za družino. Detela je bil odličen profesor. Nikoli ni skrival svoje vere in mnogim dijakom, zlasti svobodomiselnim, se je zdelo čudno, kako more izobražen človek biti iskreno veren. Leta 1903 ga je škof Jeglič vabil, naj sprejme ravnateljstvo nove škofijske gimnazije v Šentvidu, toda Detela je vabilo odklonil. Ko je bil jeseni 1906 upokojen, se je z družino preselil v Ljubljano, kjer se je ob raznih drugih opravilih posvetil predvsem pisateljevanju. Vse njegove načrte je 11. julija 1926 prekrižala smrt zaradi vnetja slepiča.

Otroci niso vedeli, da imajo očeta pisatelja

"Detela je bil družini skrben oče in gospodar; otroke je imel zelo rad in je z njimi vsak dan hodil na sprehod in jim oskrboval vse za dobro vzgojo in izobrazbo. Vendar jim o sebi in svojem delu nikoli ni govoril," piše Jakob Šolar, urednik Detelovega Zbranega dela (Celje 1962-1972). "Tako se je zgodilo, da je hči Marija šele na učiteljišču v Ljubljani pri pouku slovenščine zvedela, da je njen oče pisatelj." Detela je začel pisati že v dijaških letih; kot šestošolec je v Alojzijeviškem listu Domače vaje pod psevdonimom Franjo Jurkovič objavil humoresko Lepa ideja v neumni odeji. Humoreske je pisal tudi v študentskih letih na Dunaju. Leta 1879 je v Stritarjevem Zvonu izšla njegova satirična humoreska Misli g. Jeremije Tožnika v Dolgi vasi. Detelovo pravo pisateljsko delo se začne s povestjo Malo življenje, ki je izhajala leta 1882 v Ljubljanskem zvonu. Sprva se je po snov najraje zatekal v domači moravški svet. Zatem ga je zamikala zgodovina in leta 1883 je dokončal obsežen zgodovinski roman Veliki grof. Njegova knjižna dela so dolgo izhajala pri Slovenski matici. Leta 1914 pa je pravico do natiskovanja svojih del Detela odstopil Mohorjevi družbi v Celovcu, ki se je po selitvi iz Celovca po prvi svetovni vojni namenila izdati vse Detelove spise, toda izšel je samo 1. zvezek (1921). Tudi drugi poskus Detelovih zbranih spisov (obsegali naj bi 12 knjig, urednik je bil Jakob Šolar) je zaradi druge vojne obtičal pri 4. knjigi. V tretje je bilo več sreče: v letih 1962-1972 je celjska Mohorjeva izdala vseh šest načrtovanih knjig Detelovega Zbranega dela, vendar pa izida šeste knjige ni dočakal urednik Jakob Šolar (umrl je 22. junija 1968). On je gradivo porazdelil "v glavnem po časovnem redu, nekoliko pa zaokroženo po snovi". V prvi knjigi so začetna dela in moravške povesti; v drugi vsa zgodovinska dela; v tretji spisi iz novomeške dobe; četrta prinaša dominsvetovske povesti; peta ljudske povesti in humoreske, "ki pomenijo prav gotovo vrh njegovega dela"; šesta pa vse, kar je Detela ustvaril v zadnjem desetletju življenja. Profesor Šolar pravi, da moramo za razumevanje Detelove miselnosti upoštevati troje, kar je pisatelj dobil iz rodu: "Trdo konservativnost, veliko samostojnost duha ter veliko moralno resnost, da ne rečem ostrost - to čutimo tudi iz njegovih del zlasti v etični izravnavi krivde in kazni".

(obletnica meseca 07_1996)

* 12. december 1899, Lesce na Gorenjskem, † 3. december 1984, Buenos Aires, Argentina

Na tvojem grobu lučki dve / prižgal nocoj bom, mati

Tako se začenja Kunčičeva pesem Materi v spomin, ki se končuje s kitico: "Prižgal bom, mati, lučki dve, / ah, daleč tam v tujini, / kramljal bom s tabo dolgo v noč - / oj zlati vi spomini!" Mirko Kunčič se je rodil 12. decembra 1899 v Lescah. Njegov oče je bil železničar in družina s štirimi otroki se je preselila na Dovje, kjer je Mirko preživel večino svojega otroštva. V tem idiličnem okolju je spoznaval triglavske bajke in planinsko življenje. Mati je umrla, ko je Mirko komaj začel hoditi v šolo in ta izguba ga je močno prizadela. Po končani osnovni šoli je šel v gimnazijo, vendar je ni mogel dokončati, ker so bile plače železničarjev nizke. Poklican je bil k vojakom, a že po treh mesecih zaradi bolezni odpuščen. Vrnil se je domov, kjer se je seznanil z industrijalcem Medicem, ki mu je priskrbel službo uradnika v zdravilišču za jetične bolnike v Topolšici pri Šoštanju.

Trpljenje teh bolnikov ga je pretreslo in poskušal jim ga je olajšati s tem, da je zanje prirejal literarne in glasbene večere, skupaj z njimi je uprizarjal lažje igre. Tukaj je začel tudi pisati pesmi, ki jih je objavljal v skoraj vseh tedanjih slovenskih revijah. Sprva je pel o resnih življenjskih problemih, kmalu pa se je posvetil mladinski pesmi ter dosegel v njej tak uspeh in tako višino, da je veljal do druge svetovne vojne za najboljšega in najbolj ustvarjalnega mladinskega pesnika. Njegov mecen, industrijalec Medic, mu je hotel priskrbeti službo pri liberalnem časniku Jutro, toda Kunčič zaradi svojega krščanskega prepričanja ni hotel tja. Kmalu je dobil mesto urednika mladinskih strani v dnevniku Slovenec z naslovom Kotičkov striček. V njej je objavljal otroška pisma in svoje odgovore nanje, svoje mladinske pesmi in črtice in vse je bilo lepo ilustrirano.

Kam, očka, zdaj je sonček / izginil kot balonček?

Njegove igrive, melodične pesmi so izšle tudi v knjižni obliki (Za židano voljo, 1931, Ptiček z dvema kljunčkoma, 1932, Mlada njiva, 1933). V istem času so nastale tudi pripovedi Nebeška lestvica, Krojaček veseljaček, Cmokec Poskokec in igrica Ali je kaj trden most? Do leta 1945 je napisal več kot deset knjig za otroke. Najbolj se je izkazal kot njihov pesnik. Znal se je poglobiti v otroško dušo, v otroški svet, se z otroki veseliti in jokati, hkrati pa jih vzgajati in navajati k ljubezni do bližnjega in domovine. Literarna zgodovinarka Helga Glušič je o Mirku Kunčiču kot pesniku in pisatelju za otroke zapisala: "Pri pisanju otroških pesmi je bila Kunčiču vzor poezija Otona Župančiča. Prav tako kot Župančičeva je Kunčičeva pesem značilna po ritmičnem blagoglasju, humorni presenetljivosti in igrivosti ter po blagi, a nazorni poučnosti ... Kunčič zelo rad izbira tematiko, v kateri na tenkočuten način pripoveduje o odnosih staršev do otrok in otrok med seboj. Pogosto se v zgodbah kot motivacija dogajanja pojavljata dedek in babica kot nosilca modrosti in spoštljivosti, s katero razrešita otrokovo stisko." Kunčič je pisal tudi mladinske igre in zasnoval zbirko Mladi oder (1937). V prvem zvezku z naslovom Slovenska mati je bilo šest Kunčičevih mladinskih prizorov in iger. Višek v mladinski dramatiki je dosegel Mirko Kunčič leta 1940 s svojo pravljično igro s petjem Triglavska roža. Pevske točke je uglasbil Anton Dolinar. Pravljična bitja je prikazal kot žive osebe, kakršne si predstavlja ljudska domišljija. Igra je leta 1944 prišla na oder Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani.

Domotožje je kot v tesno / gajbico zaprta ptička

Pred vojno se je Mirko Kunčič poročil s Tilko, upravnico Slovenca v Celju, se preselil v Celje in obdržal službo pri Slovencu. Nemci so ga po zasedbi Celja izgnali. Odšel je v Stično, nato pa v Ljubljano. Maja 1945 je bil z ženo in dvema od treh otrok med begunci, ki so hiteli na Koroško (prvorojenko Marijanco sta pustila pri ženinih sorodnikih v Savinjski dolini). Kmalu se je družina preselila v Argentino, v Buenos Aires, kjer je bil Mirko do upokojitve vratar v tekstilni tovarni. Po odhodu iz Slovenije so se jima rodili štirje otroci. Ko si je Kunčič v Argentini - nikoli je ni sprejel za svojo drugo domovino - življenje uredil, je nadaljeval s pisanjem za mladino. Leta 1958 je pri Slovenski kulturni akciji (SKA) izšla njegova mladinska povest Gorjančev Pavlek, v kateri se Kunčič vrača v svet triglavskih bajeslovnih bitij in Gorenjske, kamor dvanajstletni Pavlek odleti iz puste argentinske pampe na letečem krožniku. Ko Pavlek leti nad domovino, pisatelj prikazuje lepote Slovenije, ob njegovem povratku pa opisuje Argentino. Delo je poučno in zanimivo zaradi prikaza stare in nove domovine.

To je najdaljša in najboljša Kunčičeva mladinska povest. Leta 1969 je Goriška Mohorjeva družba izdala Kunčičeve pesmi iz njegovega argentinskega obdobja z naslovom Pisani vrtiljak. Ko jih beremo, začutimo, kako silno je njegovo domotožje. Višek tega čutenja sta pesmi Pismo od doma, ki pretresljivo vabi domov, in Pismo domov, ki izbriše vsako upanje na vrnitev. V svojo rodno domovino mu ni bilo dano priti, vrata v nebeško domovino pa so se mu odprla 3. decembra 1984.

(obletnica meseca 12_2009)

* 3. december 1911, Idrija, † 3. december 1981, Ljubljana

Odmerjenih mu je bilo natanko sedemdeset let

Slikar in ilustrator Nikolaj Omersa se je rodil 3. decembra 1911 v Idriji kot drugi od treh sinov literarnega zgodovinarja dr. Nikolaja Omersa, profesorja na tamkajšnji realki, in matere Marije, rojene Šmid. Profesorska družina se je pogosto selila. Nikolaj, ki so mu pravili tudi Miklavž, je prvi razred osnovne šole obiskoval v Ljubljani, v Celju je končal osnovno šolo in nižjo gimnazijo, višjo gimnazijo pa v Ljubljani, kjer je oče dobil službo na prosvetnem oddelku banske uprave. Po maturi leta 1932 se je vpisal na Umetnostno akademijo v Zagrebu, kjer je imel odlične profesorje. Ko je leta 1937 diplomiral, se je vrnil v Ljubljano, kjer se je brž vključil v Društvo slovenskih umetnikov, posebej Neodvisnih, ki so se trudili, da bi vnesli v slovenski svet več lepote in resnične umetnosti. Sestavljali so ga ustanovitelji Maksim Sedej, Zdenko Kalin, Karel Putrih in Nikolaj Pirnat, takrat so se pridružili še Zoran Didek, Stane Kregar in Zoran Mušič. Z njimi je sodeloval na več razstavah. Pred vojno je bil nekaj časa srednješolski profesor v Ljubljani. Leta 1942 se je poročil z Erno Vidic.

Zadnja leta vojne je bil v nemških koncentracijskih taboriščih Dachau, Dora in Ravensbrück. Po vojni je do leta 1950 poučeval na ljubljanskih gimnazijah, nato štiri leta na Šoli za umetnostno obrt v Ljubljani, od leta 1954 do 1971 pa je bil profesor na Akademiji za likovno umetnost, kjer je poučeval predmete: človeška in živalska anatomija, opisna geometrija in perspektiva. Veliko je ustvarjal kot slikar in ilustrator ter razstavljal doma in v tujini. Leta 1978 je za slikarski opus prejel Prešernovo nagrado. Smrt mu je iztrgala čopič iz rok 3. decembra 1981, prav na sedemdeseti rojstni dan.

Na njegovih platnih žarijo barve

Nikolaj Omersa je stopil v slovenski likovni svet leta 1937. Odločil se je za pot 'barvnega realizma'. V obrazložitvi Prešernove nagrade, ki mu je bile podeljena leta 1978 za ustvarjalno slikarsko delo, je zapisano: »V vedutah, krajinah in tihožitjih je preproste stvari spreminjal v čudovite barvne pripovedi. V barvah, ki mu jih je kazala narava, pa ni iskal velikih učinkov, marveč tiste tenčine, ki jih lahko zaznava samo najbolj občutljivo slikarjevo ali umetnikovo oko.« Med vsemi Neodvisnimi je bil Nikolaj Omersa najbolj naklonjen slikanju po naravi, naj gre za krajino, za portret ali za figuralno skupino. Pomemben preobrat v njegovem ustvarjanju je pomenilo njegovo kratko bivanje v Parizu leta 1939, kjer se je neposredno seznanil s poznimi deli francoskih impresionistov in fauvistov. Omersa svoje pozornosti ni posvečal teoretičnim raziskavam, ampak je svoja doživetja, občutja in videnja skušal čimbolj neposredno prenesti na platno.

»Kaj pa naj bi umetnik izpovedoval drugega kot samega sebe, svoj značaj, svet, ki ga vidi okrog sebe,« je dejal. Slikal je hitro kot v močnem navdihu. Pomembno obdobje v njegovem ustvarjanju predstavljajo medvojna leta, ko je nastalo nekaj njegovih najboljših slik, med njimi Kongresni trg in Avtoportet, ki se odlikujejo po čudoviti harmoniji barv. Kot jetnik nemških koncentracijskih taborišč je naredil več risb iz življenja v tem peklu. Po vojni je 'za vsakdanji kruh' sprva slikal v slogu socialističnega realizma, vendar se je kmalu umaknil v ponotranjeni svet avtoportretov in tihožitij. Po študijskem bivanju v Parizu leta 1951 je najraje slikal mestne vedute (razglede) Ljubljane in kasneje Pirana, tako da si je prislužil naziv "pesnik Ljubljane in Pirana v likovni govorici".

Uveljavil se je kot "izrazit slikarski ilustrator"

V zgodovino slovenske likovne umetnosti je šel slikar Nikolaj Omersa kot odličen ilustrator knjižnih del, zlasti mladinskih, ker se je znal vživeti v vsebino knjig, ki jih je obogatil s svojimi ilustracijami. Seznam ilustriranih knjig in časopisov od leta 1939 naprej zajema okrog 130 enot. Njegovo ilustratorsko ustvarjanje se deli na dve kategoriji: črno belih in barvnih ilustracij s tremi značilnimi tipi, ki jih na zunaj označuje uporabljena risarsko-slikarska tehnika. Pri črno belih ilustracijah je uporabljal risanje s tušem, za barvne pa akvarel ali tempero. V kategorijo črno belih ilustracij sodijo med zgodnje ilustracije knjig Pearl Buck, Zgodbice za otroke (1960), Lojze Krakar, Sonce v knjigi (1962), Prežihov Voranc, Čez goro k očetu (1961). Veliko več je njegovih barvnih ilustracij: Rudyard Kipling, Druga knjiga o džungli (1967), Henrik Sienkiewicz, V puščavi in goščavi (1976). Od slovenskih mladinskih pisateljev mu je bil najbližji France Bevk: ilustriral je njegovi povesti Tatič in Mali upornik.

V zadnjih letih se je s posebno ljubeznijo posvečal motivom iz Ljubljane, posebej še Piranu in okolici. Tu je znal ujeti utrip pokrajine in njene arhitekture ter se tako uvrstil med pomembne likovne oblikovalce našega Primorja. Bil je drugačen, kadar je slikal na Primorskem ali pa v Ljubljani. V primorskih motivih je bil bolj sončen in sproščen, v ljubljanskih pa bolj 'zamegljen'. Ko se je iz zatohle in ideološke Ljubljane odpravil na morje, je odprl okno svoje umetniške delavnice in si vzel več ustvarjalne svobode ter postal bolj sproščen in razgiban.

(obletnica meseca 12_2011)

LETA 1781 ROJEN FRANC KSAVER LUŠIN

NADŠKOF, TEOLOG in FILOZOF († 1854)

Po ljudski šoli v Tinjah je v Celovcu obiskoval gimnazijo, končal bogoslovje in leta 1804 prejel mašniško posvečenje. Na Dunaju je študiral orientalske jezike in doktoriral iz teologije. Leta 1823 je bil imenovan za škofa v Trentu, kjer je ostal deset let. Že tam je bilo za njegovo delo značilno ustanavljanje dobrodelnih zavodov (šol, bolnišnic, zavodov za prizadete), za katere je porabljal tudi svoj denar. Leta 1834 je postal nadškof v Lvovu, čez nekaj mesecev pa je bil imenovan za nadškofa Gorice in Gradiške ter primasa Ilirskega kraljestva.

LETA 1800 ROJEN FRANCE PREŠEREN

NAJVEČJI SLOVENSKI PESNIK († 1849)

Rodil se je v Vrbi na Gorenjskem, pri Ribčevih, kjer je med "hišnimi" in kuhinjskimi vrati spominska plošča z rodovnikom Pre­šernove družine. Na prednji steni pa sta vzidani spominski plošči dvema sinovoma Ribčevega rodu: pesniku Francetu Prešernu in nad­škofu Antonu Vovku. Prešernova rojstna hi­ša je "predstavnica vseh naših kmečkih domov, iz katerih so izšli ve­liki možje naše preteklosti" (Finžgar). Na gričku vzhodne strani vasice stoji cerkvica sv. Marka, zavet­nika vasi, ki ga Prešeren v svojem "sonetu nesreče" imenuje "bliž­nji sosed", ... Franceta, po rojstvu tretjega otroka in prvega sina je oče Šimen sedemletnega peljal k svojemu stricu Jožefu, župniku na Kopanju pri Grosupljem, kjer ga je stari gospod sam uvajal v umet­nost pisanja in branja. Poslal ga je na osnovno šolo v Ribnici, kjer je kot odličen uče­nec prišel v "zlate bukve" ... potem ga je poslal v ljubljanske šole, kjer je France v nabiranju znanja pre­živel devet let: Preše­ren je bil vedno med prvimi v razredu in je ob koncu leta dobival za nagrado "bukve" ... Mati Mina je srčno želela, da bi njen France postal duhovnik, on pa se je končanem liceju odpravil peš na Dunaj, se vpisal v tretji letnik filozofije, ki mu je bil potreben za študij prava. Marca 1828 je bil razglašen za doktorja prava ("jezičnega dohtarja".), opravil je odvetniški izpit, bil odvetniški pomočnik ... šele leta 1846 je v Kranju končno dobil samostojno odvetniško mesto. Svojim neuresničenim željam je dajal duška v svojih pesmih in pes­nitvah, med katerimi sta najlepši in najbolj znani Sonetni venec ter Krst pri Savici. ... Iz ljubezenskega razmerja z Ano Jelovškovo, ki je bila od njega 23 let mlajša, so se mu rodili trije otroci, ki jim je po smrti za­pustil svoje borno imetje ... Spominski dan njegove smrti je od leta 1945 slovenski kulturni praznik. "Nihče pred Prešernom, nihče za Prešernom se ne da primerjati z njim," je zapisal Oton Župančič. "On je zase, vse drugo je vrsta... Prešernovo delo je delo genija, ki je enkraten in nenadomestljiv." Od Boga je prejel izreden pesniški dar in poslanstvo, da s svojo navdihnjeno poezijo povzdigne slovenščino na raven "velikih" jezikov evropske celine. Brez pridržka ga slavimo kot največjega slovenskega pesnika.

več:
S. Čuk, Po Prešernovih poteh: Priloga, v: Ognjišče 12 (2000), 37-48.
S. Čuk, France Prešeren (1800-1849): v: Obletnica meseca 12 (2020), 92-93.

nekaj njegovih verzov:

• Po celi zemlji vsem ljudem mir bodi! / Tako so peli angelcev glasovi / v višavah pri Mesijasa prihodi; / da smo očeta enega sinovi, / ljudje vsi bratje, bratje vsi narodi, / da ljubit' mor'mo se, prav' uk njegovi.
  
• Odprta noč in dan so groba vrata; / al' dneva ne pove nobena prat'ka. / Pred smrtjo ne obvarje koža gladka, / od nje nas ne odkup'jo kupi zlata, / ne odpodi od nas življenja tata / veselja hrup, ne pevcev pesem sladka.
  
• Okusil zgodaj sem tvoj sad, spoznanje! / Veselja dokaj strup njegov je umoril: / sem zvedel, da vest čisto, dobro djanje / svet zaničvati se je zagovoril, / ljubezen zvesto najti, kratke sanje! / Zbežale ste, ko se je dan zazoril.
  
• Naj zmisli, kdor lepoto ljubi sveta / in od veselja do veselja leta, / da smrtna žetev vsak dan bolj dozori
  
• Dan jasni, dan oblačni v noči mine, / srce veselo in bolno, trpeče, / vpokoj'le bodo groba bolečine.
  
• Deklica prevzetna, zmisli, kak' je kratek vsaki cvet, / da začne se leto starat' že v srpani - čas hiti.
  
• Človeka smrt požanje, / človeštva ne; naprej / z njim, kar je storil zanje, / živelo bo vselej.
  
• Skeleče misli, da Slovenec mile / ne ljubi matere, vanj upajoče, / da tebe zame vneti ni mogoče, / z bridkostjo so srce mi napolnile.
  
• Trpi, če poka ti srce! / Prah z Bogom kregat' se ne sme!
  
• Ljubezni prave ne pozna, kdor meni, / da vgásniti jo more sreče jeza.
  
• Sem videl ... da človek toliko velja, kar plača. / Sem videl čislati le to med nami, / kar um slepi z golj'fijami, ležami.
  
• Meni nebo odprto se zdi, / kadar se v tvoje ozrem oči, / kadar prijazno nasmeješ se, / kar sem prestala, pozabljeno je.

LETA 1833 ROJEN FRANC LEDER – LESIČJAK

LJUDSKI PESNIK IN PEVEC († 1908)

Koroški ljudski pesnik in pevec Franc Leder – Lesičjak se je rodil v Globasnici. V šolo ni hodil, brati in pisati se je naučil pri vojakih, kjer je bil dvanajst let. Po vrnitvi domov je delal v premogovniku, se poročil in si zgradil hiško. Štirideset let je ob nedeljah in praznikih hodil po sosednjih vaseh in ob spremljavi citer prepeval pesmi, ki jih je največ sam zložil. Snov je jemal iz kmečkega življenja in običajev. Najbolj znana je njegova šaljiva Pesem od rojstva, ki v enajstih kiticah opisuje usodo novorojenčka.

LETA 1840 ROJEN MAKS PLETERŠNIK

JEZIKOSLOVEC IN SLOVAROPISEC († 1923)

Maks Pleteršnik je avtor znamenitega Slovensko-nemškega slovarja v dveh debelih knjigah (1871 strani, I. del je izšel leta 1894, II. del pa 1895), ki je nekakšno 'sveto pismo' vseh, katerim je pri srcu slovenski jezik, eden glavnih izrazov naše narodne samobitnosti. Gradivo zanj so zbirali več kot sto let (Zois, Kumerdej, Linhart, Miklošič in drugi). Leta 1883 je uredniško delo odločno vzel v roke Pleteršnik in ga uspešno zaključil proti koncu leta 1892. To je temeljno delo slovenskega besedoslovja in jezikoslovja; iz njega so zajemali vsi, ki so se v 20. stoletju ukvarjali s slovenskim jezikom. Kraj njegovega rojstva in smrti pa so Pišece, gručasta vas na Bizeljskem, vinorodni pokrajini med vzhodnim robom posavskega hribovja in spodnjo Sotlo. Luč sveta je zagledal 3. decembra 1840; na svojem rojstnem domu, kjer je delovno preživljal pokoj, je tudi pričakal božjo deklo smrt, ki je prišla ponj 13. septembra 1923. Njegovi rojaki vedo, da profesor Maks pomeni na področju besedoslovja in jezikoslovja za Slovence prav toliko kot Prešeren v poeziji ali Cankar v prozi.

več:
ČUK, Silvester. Maks Pleteršnik (Obletnica meseca). Ognjišče, 1993, leto 29, št. 9, str. 44-45.

LETA 1841 ROJEN RADOSLAV SILVESTER

PESNIK (+ 1923)

Vrhničan Radoslav (Franc) Silvester se je v Ljubljani izučil za peka. Kot pomočnik je delal v raznih krajih, nazadnje v Vipavi. Pod vodstvom vipavskega dekana Jurija Grabrijana se je vključil v čitalniško dejavnost: pisal je pesmi in igre za razne prireditve. Sodeloval je tedanjih katoliških listih, zlasti Zgodnja Danica je redno prinašala njegove vzgojne in religiozne verze, med njim Oče naš v sonetih. Leta 1879 je bil objavljen njegov prevod pesmi Stille Nacht, heilige Nacht (Sveta noč, blažena noč) z naslovom Pri jaslicah.

LETA 1850 ROJEN FRAN DETELA

PISATELJ († 1926)

"Malokateremu našemu pisatelju smo bili v preteklosti tako krivični kakor njemu," je ob izidu druge knjige Zbranega dela pisatelja Frana Detela pri celjski Mohorjevi leta 1963 zapisal Jože Dolenc. "Njegova dela so imeli za povprečno branje. Takemu odnosu je botrovala miselnost naših politično vplivnih ljudi v preteklosti: Detela je bil človek, ki so mu bili zoprni strankarski prepiri in prepiri med raznimi strujami... Danes Detela po pravici uvrščamo med naše dobre realiste in med klasike naše dobre ljudske povesti."

več:
ČUK, Silvester. Fran Detela (Obletnica meseca). Ognjišče, 1996, leto 32, št. 7, str. 28-29.

o njem:

• Detela je bil družini skrben oče in gospodar; otroke je imel zelo rad in je z njimi vsak dan hodil na sprehod in jim oskrboval vse za dobro vzgojo in izobrazbo. Vendar jim o sebi in svojem delu nikoli ni govoril. (Jakob Šolar)

nekaj njegovih misli:

• Delo nam gladi pot k sreči, daje nam zaupanje v Boga in sebe, odvrača nas od mnogih nespametnosti in nas obda s čistim, o zdravim zrakom, katerega hitro okuži lenoba.
  
• Človek nikdar ni sam: misli ga spremljajo vedno kot zveste tovarišice, neprijetne so mu večkrat, nezveste nikdar. Če jih hočeš odgnati, v druščino pojdi, med hrumeči svet, iznebiš se jih za nekaj časa; a kadar boš sam, boste spet skupaj, obstopile te bodo zopet. Če hočeš ubežati spominom, ki te preganjajo, ne hodi v samoto, v samoti si najmanj sam.
  
• Če hočeš, da ti zaupajo drugi, pokaži zaupanje sam vase in v svojo moč.

LETA 1867 ROJEN FRAN MILČINSKI

PRAVNIK, PISATELJ IN DRAMATIK († 1932)

Med najbolj znana dela Frana Milčinskega, ki velja za humorističnega pisatelja, spada vzgojna povest Ptički brez gnezda (1917), v kateri prikazuje od družin in družbe pozabljene otroke, vpliv okolja in dednosti na oblikovanje otroških značajev. Ta spoznanja si je pridobil v svoji dolgoletni sodniški praksi. Pisal je tudi strokovne razprave s področja mladinskega prestopništva.

več:
ČUK, Silvester.Fran Milčinski (Obletnica meseca), Ognjišče, 2017, leto 53, št. 12, str. 52-53

njegova misel:

• Oče in mati nista tista dva, ki sta kot starša vpisana v krstni knjigi; resnični starši so tisti, ki se ukvarjajo z nebogljenim bitjem, da iz njega zrede in vzgoje človeka.

ena kratka iz njegovih Butalcev:

Županova hči vre mleko

Ko se je omožila županova hči, tri koše je imela bališa, pameti pa toliko, kolikor je zanjo bilo prostora v glavi. Hvala bogu, je tudi imela usta, da je lahko včasih kako pametno dala od sebe, sicer bi ji bila pamet glavo še raznesla.
Pa se je koj prvo jutro izkazala na novem domu, kakšna da je gospodinja.
Ji je mož naročil, naj zavre mleko za zajtrk. Ubogala je, nalila mleko v lonec in ga pristavila k ognju. In je gledala in ji je bilo všeč, kako je mleko pričelo vreti in je naraščalo in je naraslo do vrha lonca, že se je pripravljalo, da prekipi.
Pa se je začudila in plosknila z rokami: »Nak! Kakšen je v tej hiši blagoslov! Še po en lonec moram — ako bog da, oba bosta polna!«
Stopila je po lonec in ga prinesla, pa je tedaj mleko na ognjišču že izkipelo in je žalostna zastokala bistra gospodinja: »Jojmene, kolikšna škoda! Kar ob dva lonca mleka smo!«

LETA 1888 UMRL 16 ROJEN CARL ZEISS

NEMŠKI OPTIK (* 1816)

Začel je pod mentorstvom mehanika dr. Kornerja, se sam izobraževal in odprl svojo lastno delavnico za optične instrumente. Po letu 1847 je začel množično izdelovati mikroskope in razvijati nove tehnologije in njegovi mikroskopi so kmalu veljali za najboljše znanstvene pripomočke v Nemčiji. Podjetje je bilo uspešno, toda kasneje je spoznal fizika Ernsta Karla Abbeja in z njim se je začel nov razvoj tovarne Karl Zeiss v Jeni: nove leče, boljše ločljivosti mikroskopa, novi optični instrumenti (daljnogled s prizmami, objektivi za fotokamero, daljinomer). Zeiss tudi pomembno prispeval k razvoju optike in k sodobnemu načinu izdelave leč.

LETA 1894 UMRL ROBERT LOUIS STEVENSON

ŠKOTSKI PISATELJ, KI NAS VODI NA OTOK ZAKLADOV (* 1850)

Zelo ustvarjalen pisatelj, izpod njegovega peresa so privreli potopisi, eseji, pesmi za otroke, predvsem pa povesti in romani. Najbolj je znan njegov pustolovski roman Otok zakladov, pa tudi zgodovinski in znanstveno fantastični roman Dr. Jekyll in Mr. Hyde. Za njegovo pisanje je značilen preprost in jasen slog, bogata domišljija in napeto dogajanje. Umrl je na otoku Samoa, kjer se je zdravil za TBC.

njegova misel:

• Biti to, kar smo, in postati tisto, za kar smo sposobni, to je smisel našega življenja.

LETA 1911 ROJEN IN 1981 UMRL NIKOLAJ OMERSA

SLIKAR IN ILUSTRATOR

Umetnostni zgodovinarji uvrščajo Nikolaja Omersa med najpomembnejše slovenske slikarje, ker je v slikarsko pojmovane krajine in tihožitja vnesel veliko novega, vendar se o njem razmeroma malo piše. Za svoje ustvarjalno slikarsko delo je prejel leta 1978 Prešernovo nagrado, slovensko državno priznanje za najboljše delo na področju glasbe, gledališča in filma, književnosti ter likovne umetnosti. Za knjižne ilustracije so mu kar trikrat (1950, 1955 in 1958) podelili Levstikovo nagrado. Imenovali so ga 'pesnik barv' . Umetnostni zgodovinar Emilijan Cevc je o njegovem slikarstvu zapisal: »Če velja za impresionista kot prvo pravilo slikanje luči, svetlobe, velja Omersu slikanje barve. Luč mu je le pomagálo, da vidi barve.« Ob njegovem Avtoportretu (1943) je Ivan Sedej začutil: »Umetnikova lastna podoba priča o Omersi kot odličnem portretistu, ki je začel utirati pota novim pogledom na to častitljivo tematiko ... Na isti ravni obravnava človeško figuro kot barvni fenomen in kot bitje z zapletenim notranjim življenjem ... Avtoportret je slika človeka pred usodno dilemo.« Ta premalo znani umetnik se je rodil in tudi umrl na današnji dan – odmerjenih mu je bilo natanko sedemdeset let.

več:
ČUK, Silvester. Nikolaj Omersa (Obletnica meseca). Ognjišče, 2011, leto 47, št. 12, str. 44-45.

LETA 1917 UMRLA ERNESTINA JELOVŠEK

DRUGOROJENKA ANE JELOVŠEK IN FRANCETA PREŠERNA (* 1842)

Ob njenem rojstvu je imela nezakonska mati Ana Jelovšek devetnajst, oče, pesnik France Prešeren, pa dvainštirideset let. Imela je težko mladost in bedno življenje. Očeta je idealizirala. Spomine nanj po pripovedi svoje matere je začela pisati (v nemščini) na pobudo pravnika Radoslava Razlaga. Besedilo, ki ga je večkrat dopolnjevala in spreminjala, je izšlo v slovenskem prevodu Spomini na Prešerna leta 1903 po zaslugi pesnika Antona Aškerca.

LETA 1918 UMRL JANEZ MADON

ZNAN KOT SERAFIN GORIŠKI, REDOVNIK KAPUCIN, MISIJONAR V BRAZILIJI (* 1829)

Slovenski duhovnik Ludvik Ceglar (1917-1998), doma iz Metlike, ki je dolga leta živel in delal v Braziliji, je tam "odkril" našega rojaka Janeza Madona - kapucina očeta Serafina Goriškega, ki je v tej veliki državi Južne Amerike znan in spoštovan, v rojstni domovini pa je bil še popolnoma nepoznan. Ta mož orjaške postave in širokega srca je petinštirideset let (1873-1918) deloval kot misijonar med brazilskimi Indijanci v pragozdu Amazonije. Po zgledu svetniškega škofa Friderika Barage in drugih slovenskih misijonarjev je bil oče Serafin Goriški ne le oznanjevalec Kristusove blagovesti med brazilskimi Indijanci, temveč se je trudil tudi za človeški dvig in za civilizacijo teh zapostavljenih ljudi. Sad Ceglarjevih raziskovanj je zajetna knjiga "Apostolski misijonar oče Serafin Goriški", ki je izšla leta 1982 pri Goriški Mohorjevi družbi. Po tej knjigi je pisateljica Zora Piščanc tega velikana vere predstavila v knjižici "Apostol brazilskih Indijancev", ki je izšla leta 1987 v Mali knjižnici Ognjišča.

več:
ČUK, Silvester. Misijonar Janez Madon (Obletnica meseca). Ognjišče, 2008, leto 44, št. 12, str. 30-31.
... v knjižici Apostol brazilskih Indijancev, ki je izšla pri Ognjišču (1984) in v prenovljeni izdaji (2020)

LETA 1920 ROJEN ŠTEFAN FALEŽ

prvi veleposlanik R. Slovenije pri Svetem sedežu, malteški vitez in dobrotnik Cerkve na Slovenskem († 2009)

Doma v Orehovi vasi (Hoče - Slivnica pri Mariboru), maturiral je na klasični gimnaziji v Mariboru, se leta 1940 vpisal na Pravno fakulteto Univerze v Ljubljani. Ob nemškem napadu na Jug. je delal v Beogradu na prosvetnem ministrstvu, vrnil se je v Slovenijo in konec leta 1941 odšel v Rim. Najprej je bil zaposlen na kraljevem veleposlaništvu pri Svetem sedežu, kasneje ustanovil podjetje in potovalno agencijio. Nikoli ni pozabil na domovino, hrepenel je po samostojni državi Sloveniji in ob vsem delu je veliko pomagal pri reševanju slovenskih težav. V letih od 1964 do 1985 je sodeloval pri tehnični organizaciji papeških potovanj. Organiziral je devet potovanj papeža Pavla VI. in petindvajset potovanj papeža Janeza Pavla II., ki ga je v zahvalo imenoval za svojega »dvornika« Ko je Slovenija postala neodvisna, ga je vlada slovenske pomladi imenovala za prvega veleposlanika Republike Slovenije pri Svetem sedežu. Republiko Slovenijo je na tem mestu zastopal od 31. januarja 1991 do 26. maja 1997, ko se je zaradi tega, ker v odnosih med Slovenijo in Svetim sedežem ni dosegel vidnejšega napredka, odločil za odstop. Njegova zasluga je, da je Vatikan 13. januarja 1992 priznal Slovenijo in s tem spodbudil države evropske skupnosti, da so dva dni za tem izpolnile obljubo mednarodnega priznanja naše države. Štefan Falež je poleg tega sodeloval še pri pripravi in izvedbi obeh obiskov papeža Janeza Pavla II. v Sloveniji. Od leta 1997 do leta 2001 je bil dr. Falež veleposlanik Suverenega malteškega viteškega reda pri Svetem sedežu, Slovenski škofje pa so na seji Slovenske škofovske konference 7. marca 2006 dr. Faležu izročili odličje sv.Cirila in Metoda.

več:
BOLE, Franc. Štefan Falež (Gost meseca)  Ognjišče 1992 9

LETA 1948 UMRLA ZOFIJA BORŠTNIK

GLEDALIŠKA IGRALKA (* 1868)

Zofija Zvonarjeva je decembra 1882 še ne petnajstletna prvič nastopila v ljubljanskem gledališču skupaj s svojim poznejšim možem Ignacijem Borštnikom. On je bil njen prvi učitelj gledališke umetnosti. Nastopala je v Ljubljani, skupaj s soprogom Ignacijem v Zagrebu in drugod. Svoj pravi svet je našla v moderni drami. Simpatije publike in kritike si pridobila s prikupno zunanjostjo, temperamentom, naravnim darom in izjemno sposobnostjo vživljanja v najzahtevnejše like klasičnega in modernega sporeda.

LETA 1966 UMRL ELKO JUSTIN

SLIKAR IN GRAFIK (* 1903)

Sin ljubljanskega ključavničarja se je v grafično umetnost uvajal v domačem mestu pri Repiču (rezbarstvo) in Šantlu (slikarstvo), na Dunaju je nadaljeval študij vseh grafičnih tehnik, od slikarstva v olju do bakroreza, zadnje izkušnje je nabiral na študijskem obisku Berlina, Dresdna in Münchna. Leta 1924 je nastopil službo kot ilustrator in slikar pri dnevniku Jutro. Ob tem je ilustriral razne revije, tudi nekaj knjig, med drugim Strniševe mladinske pesmi Dedek jež. Gojil je vse slikarske in grafične tehnike, posebno lesorez.

LETA 1984 UMRL MIRKO KUNČIČ

MLADINSKI PESNIK IN PISATELJ (* 1899)

Maja 1945 so v upravičenem strahu pred novimi oblastniki zapustili Slovenijo številni begunci, tudi več pesnikov, pisateljev in drugih kulturnih delavcev. Med njimi je bil uveljavljeni mladinski pesnik, pisatelj in dramatik Mirko Kunčič. Odšel je v Argentino, ki je gostoljubno sprejela okoli 6500 Slovencev. Tam je preživel skoraj polovico svojega življenja v nenehnem domotožju po "raju pod Triglavom". Nekaj let kar ni mogel ustvarjati, potem pa je le prijel za pero. Kunčič je (doma in v zdomstvu) napisal nad 20 del, ki jih domovina ne pozna, čeprav spada med največje in najplodovitejše mojstre slovenske mladinske književnosti. Kot emigrant je bil v prejšnjem režimu "ožigosan" in zamolčan. Njegove knjige, ki so izšle "zunaj" (v Argentini, Gorici, Celovcu) so bile prepovedane; tiste od prej, pa so bile odstranjene iz knjižnic. Šele v samostojni Sloveniji je pri nas izšla prva njegova knjiga - ponatis mladinske povesti Od pastirčka do škofa - romansirana biografija Antona Martina Slomška (Magnolija, Ljubljana 1991). Tega plemenitega prijatelja otrok predstavljamo ob obletnici njegove smrti.

več:
ČUK, Silvester. Mirko Kunčič. (Obletnica meseca). Ognjišče, 2009, leto 45, št. 12, str. 52-53

nekaj njegovih verzov:

Očka, joj, povej: / Kam bežijo mlada leta? / Mar kot ptičke lastovičke / romajo v dežele daljne, / da nekoč, / ko bo v srcu črna noč, / vrnejo se polne solnca?« // »Sinko, veš, to je tako: / Mladih let nazaj ne bo. / Kakor ptičke lastovičke / obnemorejo na poti. / Lovec krut jih — čas — zaloti, / v kletko — prošlost ujame in / vse je le še tih spomin, / nanje in na davne lepe sanje. // »Očka, kaj pa, če zaprl / bi jih v gajbico samotno / in jih čuval noč in dan? / »Pa če z levom ali zmajem / jih zastražiš - vse zaman. // Skozi luknjico najmanjšo / venkaj ti pobegnejo... / Sinko, sreča mladih let / zvene kakor v maju cvet. (Očka in sinko modrujeta)

LETA 1992 POSLANO PRVO SMS SPOROČILO

iskalec in zbiralec Marko Čuk