LETA 1869 ROJEN ANDRE GIDE

FRANCOSKI PISATELJ, NOBELOVEC 1947 († 1951)

Eden najbolj samosvojih pisateljev na prelomu dveh stoletij. Rodil se je v Parizu, njegovi predniki po očetovi strani so bili hugenoti in tako je bil protestant. Nemirni iskalec resnice, pogumen opisovalec samega sebe, tenkočutni osvetljevalec zamotanih labirintov človeške duše in življenja. Sodil je v krog simbolistov, veliko potoval in z romanom Ponarejevalci denarja je postavil zgled moderne proze in zaslovel po vsem svetu. Bil je glasnik boja proti revščini delavskih množic, obenem pa ga je izredno motilo meščansko hlinjenje "visoke" morale. V svojem pisanju je po svoje obravnaval moralno-etična ali religiozno-cerkvena splošno sprejeta pravila, njegova dela so bila nekaj časa na indeksu. Predvsem v Pastoralni simfoniji pa o etičnem odnosu med ljudmi in lastnem moralnem težišču razpravlja na podlagi nekaterih tez prvobitne krščanske etike, kakor so izražene v evangeliju in ki mu pomenijo izhodišče za razmišljanje o življenju in harmoničnih odnosov med ljudmi. Kot zagovornik družbene pravičnosti se je Gide navdušil nad socializmom in komunizmom, ki pa ga je po obisku Sovjetske zveze leta 1936, zavrnil. Nekaj njegovih del: Ozka vrata, Vatikanske ječe, Pastoralna simfonija ... umetnina je njegov Dnevnik, neponovljivo pričevanje o življenju in svetu, ki ga je skozi šest desetletij doživljal. Tu se razkrije on sam, njegovo goreče iskanje resnice, sanje o sreči človeštva in odpravljanju vsega, kar ga utesnjuje in ovira na poti v prihodnost .... Leta 1947 je prejel Nobelovo nagrado za književnost.

nekaj njegovih misli:

• Vsakemu bitju pripada toliko sreče, kolikor je prenesejo njegovi čuti in njegovo srce ... Hvaležnost pa je tako sladka in tako neizbežno sladko je ljubiti, da najrahlejše božanje zraka zbudi v mojem srcu zahvalo. Potreba po hvaležnosti me uči, da iz vsega, kar se mi zgodi, naredim srečo.
  
• Misli so kot rože: tiste, ki jih natrgamo zjutraj, ostanejo najdlje sveže.
  
• Verujem, da so bolezni ključ, ki nam odpirajo neka določena vrata. Verujem, da obstajajo vrata, ki jih more odpreti edino bolezen.
  
• Res ne maram sreče, ki se porodi na račun stiske ... Ne maram bogastva, ki bi bližnjega oropalo ... Če hočem biti srečen, mi je potrebna sreča vseh.
  
• Ne maram ljudi, ki se ponašajo s tem, da trdo delajo. Če se jim njihovo delo zdi tako trdo, naj si poiščejo drugo. Veselje do dela je znamenje, da nam ustreza.
  
• Prepričan sem, da so bolezni ključi, ki nam morejo odpreti določena vrata.
  
• Srečen tisti, ki ni navezan na nobeno stvar, marveč se z neutešeno radovednostjo nenehno sprehaja med pojavi, ki se venomer menjajo.

LETA 1881 ROJENA MARIJA VERA

GLEDALIŠKA IGRALKA IN REŽISERKA († 1954)

Kot Frančiška Epich se je rodila v Kamniku, pri trinajstih ostala brez staršev, kar jo je zaznamovalo za vse življenje. Živela je pri stricu, duhovniku, na Krasu, od tam pa odšla študirat na Dunaj. Igralsko pot je pričela v Zürichu (1907) in jo po poroki z baronom von Osten Sackenom nadaljevala v Berlinu in drugih nemških odrih. Leta 1919 se je odzvala povabilu iz Sarajeva, nato je igrala v Beogradu ... in nazadnje je leta 1923 začela nastopati v ljubljanski Drami, kjer je tudi režirala. Dala si je zgraditi zelo posebno vilo na robu tivolskega parka, kamor se je umaknila in živela bolj na robu družbe, že v tistem času pa je imela telefon in avtomobil... Znana je po svojih izvrstnih upodobitvah klasičnih gledaliških vlog, po letu 1945 je poučevala dramsko igro in umetniško besedo na novoustanovljeni Akademiji za igralsko umetnost in med njenimi učenci so bili tudi Ivanka Mežan, Polde Bibič ...

LETA 1884 ROJEN JOVAN HADŽI

ZOOLOG, KLASIFIKATOR ŽIVALSKIH VRST († 1972)

Ta slovenski zoolog srbskega rodu se je rodil leta 1884 v Temišvaru, v začetku 20. stoletja je deloval v Zagrebu, od leta 1921, ko je postal profesor za zoologijo na novo ustanovljeni univerzi, pa v Ljubljani kot ‘oče’ slovenske zoologije. Posvečal se je predvsem živalstvu jam in visokogorja. Zaslovel je po svojem sistemu klasifikacije živali: živalsko kraljestvo je razdelil na šest debel, poddebla in razrede. V letih 1951 do 1972 je vodil Inštitut za biologijo SAZU, ki zdaj nosi ime po njem.

LETA 1896 ROJEN METOD BADJURA

FILMSKI SCENARIST, REŽISER IN SNEMALEC († 1971)

Študiral je grafično umetnost in po diplomi snemal reportaže in kratke filme (Sava film)... Najbolj znana sta prva slovenska dokumentarna filma Bloški smučarji in Triglav pozimi. Leta 1932 je posnel tudi  celovečerni film Triglavske strmine. Njegovo delo je izjemno: 98 filmov in več kot 50 obzornikov. Med dokumentarci so najbolj znani:  Slovensko Primorje, Pomlad v Beli krajini (Prešernova nagrada 1953), Naši lipicanci, Kroparski kovači, Velenjski rudarji, ... Za film Božidar Jakac je leta 1970 na Beneškem filmskem festivalu dobil zlatega leva. Po njem se imenuje nagrada, ki jo vsako leto podeljuje Društvo slovenskih filmskih ustvarjalcev.

LETA 1914 ROJEN FRANCE KUNSTELJ

DUHOVNIK, PISATELJ, DRAMATIK IN UREDNIK († 1945)

Leta 1994 je pri Celjski Mohorjevi družbi izšla knjiga Palme mučeništva, tedanji ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar je v svoji kratki spremni besedi zapisal, da je "bila sestavljena in izdana predvsem v blag spomin našim duhovnikom, ki so končali svoje življenje v tako različnih okoliščinah in so tako odlično izpričali zvestobo svojemu narodu. Ne bi bilo prav, če bi nanje pozabili. Že skoraj pol stoletja je, kar so nas zapustili. Več desetletij se jih na ta način nismo mogli spomniti. Naj vsaj zdaj veje iz te knjige globoko spoštovanje do njih in njihove žrtve." Med duhovniki, redovniki redovnicami in bogoslovci ter nekaterimi krščanskimi laiki, katerih kalvarija je v knjigi opisana, je tudi France Kunstelj, mlad, goreč duhovnik in obetajoč pisatelj. Njegovo življenje se je končalo s krvavo žrtvijo v komunističnem uničevalnem taborišču Teharje. Njegovo književno delo je bilo do leta 1990 prepovedano, njegovo ime zamolčano. Iz pozabe ga je 'priklical' literarni zgodovinar France Pibernik; pripravil je izbor njegovih del (črtic, novel), ki so izšla v knjigi Luč na mojem pragu (Mohorjeva družba, Celje 1994).

več:
S. Čuk, France Kunstelj (1914-1945): Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (2014), 48-49.

njegovo razmišljanje:

• Kakršen je človek, taka je njegova beseda: pomlad v srcu, ljubezen v duši, sonce in toplota v besedi.

LETA 1916 UMRL JACK LONDON

AMERIŠKI PISATELJ IN ISKALEC ZLATA (* 1876)

Ameriški pisatelj Jack London je imel zelo težko in razburkano življenje. Svoje življenjske izkušnje je prelil v svoja knjižna dela (vseh je okoli 50), ki jih še danes po vsem svetu prevajajo in ponatiskujejo. Tudi v slovenščini jih imamo kar precej in bralci radi segajo po njih.

več:
S. Čuk, Jack London, življenje kot roman: Ljudje in dogodki naših dni, v: Ognjišče 8 (1976), 26-28.

njegovo razmišljanje:

• Nisi živel zastonj, če si znal vsaj enemu človeku prižgati luč v temi, enemu obupancu pokazati sončno stran življenja in mu pomagati, da je posta! boljši in srečnejši.
  
• Ljubezen počiva na gorskih vrhovih, nad dolino razuma. To je vzvišeno stanje bivanja, najvišji vrh življenja.
  
• Pretiravamo lahko tudi s tistim, kar je dobro.
  
• Ni važno tisto, kar bi človek moral ali ne bi smel delati, važno je tisto, kar počne.

LETA 1922 ROJEN JORG ZINK

NEMŠKI PASTOR EVANGELIČANSKE CERKVE, MISLEC IN PUBLICIST

Rojen v kraju Schlüchtern-Elm, zelo zgodaj je izgubil starše. Po vojni je študiral psihologijo in teologijo, navduševal ga je Romano Guardini in psiholog Spranger. Nekaj časa je delal v Tübingenu in kasneje v Hamburgu doktoriral in bil pastor evangeličanske Cerkve v Württembergu. Več kot dvajset let (1961-80) je na nemški televiziji vsak teden v oddaji Beseda za nedeljo razlagal božjo besedo. S to odmevno oddajo je postal znan tudi po Evropi. Zelo prepričljivo je tudi nastopal na študijskih dnevih nemške evangeličanske Cerkve. Njegove misli in evangeljske razlage ter razmišljanja so začela izhajati tudi kot uspešnice v knjigah, zato je od leta 1980 delal kot svobodni novinar, in predvsem pisal knjige. Ves čas je bil tudi pomemben glasnik mirovnih in ekoloških gibanj v Nemčiji. V svojih knjigah želi bralcu pokazati pot iz notranje praznine in nemira v osebni pogovor z Bogom. Njegove knjige so izšle v številnih jezikih, tudi v slovenščini (Ga poznaš, Kako danes moliti, Kako moliti, pokončno pod nebom). Pri Ognjišču smo njegove misli pogosto uporabili za mesečne molitve (v sedemdesetih in osemdesetih letih), kasneje rubriki Zajemi vsak dan ...

nekaj njegovih misli:

• Kdor resnično moli, se odlepi od ukvarjanja s samim seboj. Molitev nam pomaga, da postane naša lastna duša manj pomembna, poglavitni pa ljudje okrog nas.
  
• Imaš nekaj, kar lahko daš. Imaš nekaj, kar lahko poveš. Imej pogum, da boš postal, kar si. Svoboden, samosvoj človek, ki je poklican. Od Boga.
  
• Če ne veš, kaj naj bi molil, razgrni časnik in govori z Bogom o tem, kar bereš.
  
• Kdor od drugega pričakuje nemogoče, izgubi še tisto, kar bi mu lahko dal.
  
• Gospod, v svojem majhnem življenjskem krogu naj bi ljudje uresničevali tvoje kraljestvo. Svojim dolžnikom naj iz srca odpuščamo. Z vsemi naj živimo v prijateljstvu in zaupanju. Naj sprejemamo njihovo prijateljstvo.
  
• Pobožnost obstaja v tem, da praktično, vsakdanje življenje oblikuje vera, ki življenju daje pečat svobode.
  
• Živeti v zakonu pomeni sprejemati usodo, ki je namenjena drugemu, kakor bi bila naša.
  
• Tišino ustvarjaš tako, da nečemu prisluhneš, pustiš, da tisto seže vate, bodisi glasba ali beseda. Lahko si sposodiš tudi svetopisemski izrek.
  
• Čas ni koledar, temveč reka, neprekinjeno, zelo enakomerno valovanje, v katerem je lahko ali težko živeti.
  
• Ne smeš pozabiti, da nisi kamen, ki je obležal... Lahko rasteš. Še marsikaj je pred teboj.

 njegove molitve so objavljene tudi v knjigah Molitve (1980 in prenovljena izdaja 1977), Prošnja za pravo besedo (1995), Zakladnica molitve (2016) in Zakladnica molitve 2, ki jih je izdalo Ognjišče.

LETA 1953 UMRL ETBIN KRISTAN

ČASNIKAR, DRAMATIK IN POLITIK (* 1867)

Sin trgovskega potnika je kmalu zapustil vojaški poklic ter se posvetil časnikarstvu in politiki. Postal je najpomembnejši voditelj Jugoslovanske demokratske stranke in v svoji strankarski vnemi je zahteval od slovstva, da neposredno ali v prilikah prikazuje socialni boj. Kot pisatelj se ni uveljavil, bolj je bil uspešen kot dramatik. Njegovi igri Kato Vrankovič (1909) in Samosvoj (1910) spadata med najboljša slovenska dramatična dela tistega časa.

LETA 1963 UMRL ALDOUS HUXLEY

ANGLEŠKI PISATELJ, PESNIK, SCENARIST, KRITIK IN FILOZOF (* 1894)

Aldous Huxley je napisal številne romane, ki jih odlikuje duhovita ironičnost in satira. Osrednja tema je kriza duha in družbe ob razpadu tradicionalnih vrednot po prvi svetovni vojni. Njegovi junaki se veliko pogovarjajo, zato kritiki njegove romane imenujejo 'konverzacijski', sam pa je zapisal, da so 'romani idej'. Nekaj jih imamo v slovenskem prevodu (Kontrapunkt življenja, Krasni novi svet, Groteskni ples).

LETA 2010 UMRL JOŽEF TOPOLOVEC

DUHOVNIK, PISATELJ, PUBLICIST (* 1934)

Rojen v Kočicah v župniji Žetale, je po osnovni šoli obiskoval gimnazijo v Mariboru in jo končal v Celju. Leta 1959 je bil posvečen v duhovnika, kaplanska pot ga je vodila od Slivnice/MB in Vojnika do Makol; župnijski upravitelj pa je bil v Makolah, Poljčanah, Jarenini in Stranicah. Njegovo zavzeto duhovniško delo je spremljala ljubezen do lepe slovenske besede. Začel je izdajati literarno revijo Oznanjenje ter pisati povesti, katerih snov je zajemal iz domače haloške pokrajine in njenih ljudi. Pisal je pod psevdonimom Haložan. Napisal je dvanajst knjig (oceno nekaterih smo objavili tudi v Ognjišču - Priporočamo, berite): Anika, Dobrenci, Ali res ni sonca, Košček raja, Pokošena trava, Rozika ...)

iskalec in zbiralec Marko Čuk

Potrebujemo: 

- kartonaste škatlice jajc 

- barve

- čopič

- škarje

- blago

- zobotrebce ali palčke za ražnjiče

- lepilno pištolo

- flomastre

- slamo oz. rafijo

- alu folijo 

Potek dela

Osnova – podstavek

1. Izberemo kartonasto osnovo take velikosti, da bo dovolj prostora za vse figure, ki jih želimo izdelati. Škatlici, ki nam bo služila kot podstavek, odstranimo iz pokrova nalepko. Z modro barvo pobarvamo notranjost in zunanjost zgornjega dela, z rjavo barvo pa spodnjega dela. Počakamo, da se posuši. 

2. Nebo okrasimo z zvezdicami. Z lepilno pištolo na dno prilepimo nekaj slame oz. rafije. 

Figure – Marija, Jožef in Jezus

3. Za vsako figuro iz škatle odrežemo stožec in po dva kroga za obraz. Pri tem upoštevamo razmerje, da npr. za Jezusa nekoliko skrajšamo stožec in izrežemo manjši obraz. 

4. Kroge – obraze pobarvamo, dorišemo detajle in počakamo, da se posuši.

5. Zobotrebec zabodemo na vrh stožca. Z lepilno pištolo del zobotrebca v notranjosti prilepimo na karton. Nato prilepimo kroga (obraz) med seboj. 

6. Z blagom (npr. s filcem) oblečemo posamezno figuro. Jožefu ne pozabimo dodati palice, npr. kako vejico. 

Figura – angel 

7. Trup angela – stožec zavijemo v alu folijo. Prav tako še peruti.

8. Krog – obraz pobarvamo in narišemo detajle. Nato posamezne dele zalepimo skupaj z lepilno pištolo.

Živali – vol in osel

9. Za trup prav tako izrežemo stožec in ga pobarvamo.

10. Za glavo uporabimo najustreznejši del kartonaste škatle (da dobimo pravo obliko glave).

11. Narišemo detajle, dodamo ušesa, rep in volu roge.

LETA 1694 ROJEN Francois-Marie Arouet VOLTAIRE

FRANCOSKI RAZSVETLJENSKI PISATELJ, ESEJIST IN FILOZOF ( † 1778)

Ime Voltaire je bilo le eno izmed stosedemintridesetih psevdonimov, s katerimi je podpisoval svoja dela. Znan po svojem ostrem umu in obrambi civilnih svoboščin, vključno s svobodo do veroizpovedi in pravico do poštenega sojenja. Bil je tudi glasen zagovornik socialnih reform v stanovsko urejeni Franciji kljub strogi takratni cenzuri podobnih idej. Kot satirični polemik je pogosto uporabljal svoja dela za kritiko Cerkve in drugih obstoječih družbenih inštitucij. Štejemo ga med voditelje razsvetljenstva, napisal je številne polemične spise, zgodovinska dela, epe, drame in satirične romane. Najbolj zanimiva so za preprostega bralca njegova pisma, ki pričajo o neizčrpni zakladnici njegovega duha , in gotovo spadajo v vrh podobnih dopisovanj, ki so se ohranile v katerem koli jeziku. »Njegov duhoviti slog je tako preprost, da ga lahko razume vsak otrok, in tako slasten, da ob njem uživajo prefinjeni izobraženci ...«

misel:

• V ničemer ne soglašam z vami, ali strastno bom branil vašo pravico, da poveste svoje.

LETA 1774 UMRL JANEZ ŽIGA VALENTIN POPOVIČ

ŠTAJERSKI POLIHISTOR, NAJVEČJI UČENJAK TAKRATNE AVSTRIJE (* 1705)

V Gradcu končal jezuitsko gimnazijo in licej in se ni dal posvetiti. Študiral je 15 jezikov, se zanimal za botaniko, arheologijo, oceanografijo, zgodovinopisje ... Jernej Kopitar je zanj dejal, da je bil »največji učenjak takratne Avstrije, vrl filolog in naravoslovec«. Po končanem študiju je najprej predaval nemščino na dunajski univerzi. Napisal je temeljno slovnico nemškega jezika, ki je doživela 10 ponatisov. Veliko je potoval in si zapisoval kar je videl v naravi, tako je postal samouk na področju naravoslovja. Začel si je dopisovati s Karlom Linnejem in mu glede razvrščanja in poimenovanja celo svetoval nekaj popravkov, ki jih je Linne upošteval. Zaslovel je s svojo knjigo o morju, ki je utemeljila oceanografijo kot znanost. Imel je stike z razsvetljenskih krogom Žige Zoisa in pripravljal tudi slovensko slovnico in slovensko-nemški slovar, vendar je prezgodaj umrl ... Premoženje je zapustil mladim rojakom, ki so želeli študirati...

LETA 1844 UMRL IVAN ANDREJEVIČ KRILOV

RUSKI BASNOPISEC, PESNIK IN KOMEDIOGRAF (* 1769)

Basen je poučna pripoved, v kateri nastopajo poosebljene živali ali rastline, ki jim pripisujemo neko stalnost (oslu neumnost, zajcu plašnost, vrtnici lepoto). Med svetovno znane basnopisce spada ruski pesnik Ivan Andrejevič Krilov, ki se je za basni navdušil med prevajanjem del Francoza Jeana de La Fontaina. Po njegovem zgledu je napisal približno 200 basni, ki so izšle v devetih knjigah. V njih je večinoma opozarjal in šibal slabo stanje v carski Rusiji. Zelo znana je njegova basen Volk in jagnje.

njegovi verzi:

• Kdor čut poštenosti in vest ima, / ne bo sleparil, ne bo kradel, / pa naj bi v kakršno že koli stisko padel;  / zmikavtu daš lahko cel koš zlata, / a krasti se ne bo odvadil

LETA 1866 ROJEN FRAN ŽGUR

PESNIK, “VIPAVSKI SLAVČEK” († 1939)

Zaradi težav z matematiko je zapustil šolo, zaradi domotožja se ni izučil za slikarja in je nasledil očeta v trgovini v rojstni Podragi. Pod fašizmom je bil pogosto zaprt zaradi slovenstva. Od leta 1893 je svoje pesmi objavljal v raznih listih in koledarjih. Leta 1923 je izšla njegova edina samostojna pesniška zbirka Pomladančki. “Vipavski slavček” je pisal pesmi za otroke, ki so igrive in sveže ter so prišle v izbore otroške poezije. Njegove pesmi kažejo večje ali manjše vplive Otona Župančiča in Josipa Murna.

LETA 1902 ROJEN ISAAC BASHEVIS SINGER

AMERIŠKI PISATELJ JUDOVSKEGA RODU, NOBELOVEC 1978 († 1991)

Rojen v Leonicinu na Poljskem, študiral je v Varšavi, leta 1935 pa se je preselil v ZDA. Prve literarne prispevke je objavljal v judovskem časopisu, kasneje je delal kot samostojni pisatelj. Je predstavnik mističnega realizma, opisuje usode Judov v Evropi, njihove selitve in probleme, včasih je vmes tudi avtobiografski. Izvrsten je v novelah, kratkih zgodbah in esejih. Zelo doživeto, čustveno pripoveduje zgodbe o usodah Judov v Poljski in ZDA. V njegovih kratkih zgodbah je veliko vznesenosti, ironije, dogodivščin, v stalnem precepu med smehom in jokom, kot človek, ki obvlada spekter človeškega doživljanja. Pripovedovanje je živahno, slikovito, čustveno in obenem izzivalno, poln življenjskih podrobnosti, a tudi pripovedne magije ... Razmišlja o večnih vprašanjih in to je jedro njegovega pisanja: obstoj Boga in njegova krutost, grešnost človeka, strasti, etika in morala, ravnanje posameznika v primežu težkih zgodovinskih okoliščin. Njegovi junaki vedno nosijo breme svoje kulture, borijo se za preživetje, hrepenijo po svobodi, ne ravnajo vedno pravilno, zmagujejo tudi s pomočjo naivnosti ... Njegova misel je, da lahko ljudje dobrega srca vedno uspejo, ne glede na okolje in njihove zunanje značilnosti ... Pisal je v jidišu, in velja za enega največjih judovskih pisateljev. Leta 1978 je prejel Nobelovo nagrado. Nekaj njegovih del: Satan v Goraju, Rodovina Muškat, Sovražnice, zgodba o ljubezni, Čarovnik iz Lublina ... Pernati venec in druge zgodbe, Izgubljen v Ameriki ... avtobiografija Ljubezen in izgnanstvo

njegova razmišljanja:

• Verujem v Boga. Ne morem si misliti, da je svet fizikalen ali kemičen pojav, sicer bi si že jutri pognal kroglo v glavo. Zato molim. Molim, kadar sem v težavah. In ker se mi zdi, da sem zmeraj v težavah, zmeraj molim.
  
• Za človeka mora biti kakšna možnost, da doseže vse slasti, ki so mogoče, vso moč in znanje, ki mu ju more nakloniti narava, in še zmeraj služi Bogu, ki govori v dejanjih, ne v besedah, in čigar besednjak je kozmos.
  
• Če me bralci sprašujejo, kakšno je sporočilo mojega pisanja, jim odgovarjam, da je deset zapovedi najtehtnejše sporočilo, kar smo jih kdaj dobili. Zapovedi so kratke, točne, jasne.
  
• Oče pestuje otroka, a vendar želi, da se nauči hoditi. Bog je naš Oče, mi smo njegovi otroci in Bog nas ljubi. Blagoslavlja nas s svojo milostjo in če kdaj pa kdaj dopusti, da se spotaknemo in pademo, nas tako le navaja samostojne hoje.
  
• Ljudje vzcveto in uvenejo kot rastline. Nebo piše zgodovino in samo nebo pozna resnico. In naposled vsak človek sam odgovarja za svoja dejanja.

LETA 1905 UMRL RUDOLF BAUMBACH

nemški pesnik, planinec (* 1840)

Tridesetletni nemški pesnik je leta 1870 prišel v Trst kot zasebni učitelj in se vključil v sekcijo nemško-avstrijskega planinskega društva za Primorsko. Družil se je z Juliusom Kugyjem in se v Trenti seznanil z narodno pripovedko o Zlatorogu. Lotil se je pesniške obdelave te snovi in leta 1877 je izšla njegova epsko-lirična pesnitev Zlatorog z avtohtonimi imeni krajev, ljudi, trentarskih lovcev in pastirjev. Po njegovi zaslugi je pripovedka postala znana v kulturnem svetu. Bila je večkrat prevedena in uglasbena.

LETA 1908 ROJEN MARIO LAVRENČIČ

DUHOVNIK, NARODNI DELAVEC († 1989)

Doma iz Vrha (it. Spignon) pri Vidmu, kjer je končal bogoslovje in začel opravljati svojo duhovniško službo v Štoblanku (it. San Volfgango). Na novomašno podobico je zapisal: »Vsega sem zmožen s pomočjo Tistega, ki mi pomaga: Boga«. Kljub prepovedi fašističnih oblasti je pridigal v slovenščini, po koncu fašizma pa je uvedel slovensko bogoslužje. Z Emilom Cenčičem je urejal kulturno-verski list Dom, ki je še danes glasilo beneških Slovencev. Dejaven je bil tudi na socialnem področju, pripravljal je številne kulturne prireditve in opozarjal na težavne razmere v Beneški Sloveniji.

tako je o njem zapisal Dom ob 25-obletnici smrti julija 2014:

Zvestuo je služu svojim faranam in zvestuo in radodarno pomagu tudi drugim faram. Biu je dobar pridgar in žartovalen, nimar na razpolago vsiem ljudem. Po drugi svetovi vojski, de bi pomagu ljudem, ki so bli brez diela in zaslužka, je napravu kantierje diela. Skarbeu je, za zadobit penzijon vsiem judem, ne samuo njegove fare, pa tudi drugih vasi. Pre Mario, ki se je rodiu v beneško slovenski kumetuški, kristjanski družini, ki je poznala samuo dielo, molitu in slovenski jezik, je ostu zviest dielu, molitvi in svojemu maternemu jeziku. Tudi kar je fašizem prepoviedu slovenski jezik, se nie ustrašu in je po slovensko pridgu, molu, spoviedu in guoriu z ljudmi, v cierkvi in zuna nje.

LETA 1909 ROJEN ALOJZIJ TURK

DUHOVNIK, "MISIJONAR" IN BEOGRAJSKI NADŠKOF († 1995)

"V študijskih letih sem sicer rad prebiral poročila o delu naših misijonarjev v poganskih deželah, nikoli pa nisem pomislil, da bi se sam odločil za podobno, prav nič lažje delo v diaspori, v skopski in beograjski škofiji. Toda škof Gnidovec me je že po kratkem pogovoru pridobil za to," je zapisal na začetku svoje knjige Škof Janez Gnidovec (Mohorjeva družba, Celje 1992) Alojzij Turk, upokojeni beograjski nadškof, ki je bil kot mlad duhovnik zvest sodelavec tega našega svetniškega kandidata. "Šel sem in zadnjih pet let škofovega zemeljskega življenja sodeloval z njim v župniji in na ordinariatu. Tako sem iz neposredne bližine vsak dan opazoval njegovo življenje in delo, ki je bilo vedno usmerjeno Bogu v slavo in za reševanje duš. Gledal sem tudi njegovo dozorevanje za nebeško kraljestvo, saj je moral skozi veliko trpljenje in preskušnje ... Škof Gnidovec je preusmeril mojo življenjsko pot, njegova molitev in blagoslov pa sta me spremljala in reševala v mnogih težkih življenjskih okoliščinah ter me krepila pri delu, da nisem malodušno omagal in odnehal."

... več o njem si preberite v pričevanju 11_2009 in v rubriki gost meseca (ob posvečenju) 06_1980

o svetniškem škofu Gnidovcu:

... večkrat sem ga spremljal na njegovih poteh. Bil je zelo svetniški, človek apostolata, samo to je gledal, kako bi obiskal čim več ljudi, zanimal se je, kje je še kakšna izgubljena dušica. Živel je zelo asketsko, užil je minimalno hrano, toliko da je zdržal, ni pa svoje askeze vsiljeval drugim. Za svoje spremljevalce je zelo skrbel, vedno me je silil, naj vzamem, kar potrebujem...

LETA 1914 ROJEN STANE SEVER

PRVAK SLOVENSKIH GLEDALIŠKIH ODROV († 1970)

Eden največjih mojstrov slovenske gledališke umetnosti je bil igralec in pedagog Stane Sever. Na odrskih deskah pa tudi pred filmskimi in televizijskimi kamerami je ustvaril dolgo vrsto likov. Bil je prvak ljubljanske Drame. Zaradi nezdravih razmer v slovenskem gledališkem prostoru jo je zapustil in nastopal po raznih slovenskih krajih pod nazivom Gledališče enega.

LETA 1916 UMRL FRANC JOŽEF I.

AVSTRIJSKI CESAR (* 1830)

Avstrijski cesar je postal leta 1848, od leta 1867 pa je bil tudi ogrski kralj. Ime je bilo izbrano namenoma: da bi obudil spomin na svojega pra-pra strica, cesarja Jožefa II., ki je bil veliki reformator. Leta 1854 se je poročil z Elizabeto (Sisi), ki ji bilo le 16 let; ki pa se ni nikoli prilagodila življenju na dvoru, bila je popotnica in modna navdušenka, zato je tudi na Dunaju niso videli pogosto. Franc Jožef je vladal v času, ko je Avstrija začela izgubljati položaj velesile v Evropi, izgubljala je tudi ozemlja (Lombardijo in Benečijo), lotila pa se je osvajanja Balkana (leta 1878 je zavzel Bosno in Hercegovino). Bil je konservativen vladar, podpiral pa je gospodarski in kulturni razvoj dežele, večkrat je bil tudi v naših krajih ... Dve leti po njegovi smrti in porazu v 1. svetovni vojni, je Avstro-Ogrska razpadla.

LETA 1926 UMRLA ZOFKA KVEDROVA

PISATELJICA IN PUBLICISTKA (* 1878)

Slovensko pisateljico Zofko Kvedrovo sta, po sodbi literarnega zgodovinarja Joža Mahniča, "lastno življenje z grenko mladostjo, socialno revščino in samoizobraževanjem, razgibanim erosom in tragiko v zakonu ter opazovanje splošnega položaja žene v takratni družbi, ko so o njeni usodi pogosto odločali starši in ji je bil tudi lahkoživ ali surov mož neomejen gospodar, naredila za temperamentno glasnico ženske emancipacije". Ivan Cankar, njen pisateljski vzornik in idejni zaveznik, je o njej zapisal: "Zofka je zapustila izhojeno pot; ona je sama svoja; povedati je hotela nekaj, kar je videla sama in kar je čutila sama; njene slike niso kopije del, ustvarjenih od moških umetnikov; gledala je s svojimi očmi..."

... več o njej v obletnici meseca 11_2006

nekaj njenih razmišljanj ...

• Vsako drugo razmerje med ljudmi se lahko spremeni, ali mati ostane mati. Naša duša se ji lahko odtuji, srce se lahko okrene od nje, toda vedno ostajamo del nje.
  
• Zameri se ti človek, ki s tatinsko roko krade tvoj denar, toda še dosti huje, kdor s strupenim jezikom krade tvoja čast.
  
• Otroci odpuščajo lahko in z vsem svojim bitjem. Mi odrasli ne znamo odpuščati - ne pozabljamo.

LETA 1930 ROJEN MARJAN ROŽANC

PRIPOVEDNIK, DRAMATIK IN ESEJIST († 1990)

Zgodnjo mladost je Marjan Rožanc preživel v ljubljanski delavski ‘četrti’ Zelena jama. Po poklicu je bil grafik, med služenjem vojaškega roka je bil zaradi “sovražne propagande” obsojen na tri leta strogega zapora. Vse to se odraža v njegovih pripovednih besedilih, zlasti v romanih Ljubezen, Hudodelci in Roman o knjigah. Od sredine šestdesetih let je pisal eseje, ki jih je objavljal najprej v raznih revijah, nato pa v knjigah. Od leta 1993 podeljujejo Nagrado Marjana Rožanca za najboljšo esejistično zbirko.

več:
S. Čuk, Marjan Rožanc (1930–1990): Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (2020), 88-89.

njegova misel:

• Boga iščem v lastnem srcu in okušam z lastnim življenjem. Odločam se zase, za svojo avtonomijo in svobodo, pa čeprav se spet vržem v kremplje hudiču.

LETA 1952 UMRL ALOJZIJ REMEC

DRAMATIK, PESNIK IN PISATELJ (* 1886)

Alojzij Remec, rojen v Trstu, je bil od leta 1927 odvetnik na Ptuju in v letih 1935-1941 tudi župan. V slovensko slovstveno zgodovino se je zapisal predvsem kot dramatik, ki zna opazovati življenje. Njegove drame (Užitkarji, Magda, Zakleti grad), ki razodevajo bistro oko za opazovanje razmer in življenja, so bile v času med vojnama veliko igrane.

LETA 1964 KONEC TRETJEGA ZASEDANJA II. VATIKANSKEGA KONCILA

Drugi vatikanski koncil je trajal od 11. oktobra 1962 do 8, decembra 1965. Razdeljen je bil na 4 zasedanja: tretje se je pričelo 14. septembra 1964 in se končalo 21. novembra 1964. Ob zaključku so škofje vsega sveta izglasovali tri pomembne dokumente: Dogmatično konstitucijo o Cerkvi, Odlok o katoliških vzhodnih Cerkvah ter Odlok o ekumenizmu.

LETA 2020 UMRL 1922 ROJEN JOŽEF SMEJ

ŠKOF, PISATELJ, PREVAJALEC, ZGODOVINAR (* 1922)

"Življenje duhovnika in škofa je več kot zgolj naštevanje služb ali navajanje podatkov," je v prekmurski koledar Stopinje 2002 ob 80-letnici svojega pomožnega škofa dr. Jožefa Smeja zapisal mariborski škof dr. Franc Kramberger. "Življenje duhovnika, škofa je delo, odločanje, tveganje, garanje, je zavestna rast iz korenin prednikov na škofovskem sedežu, je hoja za Kristusom in pričevanje z deli." To poslanstvo je škof Jožef Smej zvesto izpolnjeval od svoje mladosti. Na poseben način v času njegove pastirske poti: od takrat, ko ga je kot dvaindvajsetletnega fanta Bog poklical ... do svojega prvega službovanja v Turnišču, kjer je Marijina božja pot. ... odhoda v Mursko Soboto: „Potem pa naenkrat, ko sem že bil dekan, župnik, škof Držečnik kot strela z jasnega spet vpraša, ali bi hotel priti za kanonika v Maribor. Kako težko sem rekel 'dva tedna mi dajte, da razmislim' ... tako sem obstal potem v Mariboru ...Bogu hvala za vse, delam že dolge nadure. Pa kljub temu, kakor je rekel sv. Martin: 'Bog, če sem tvojemu ljudstvu še potreben, se ne branim dela'," je povedal škof Smej.

več o škofu Smeju:
S. Čuk, škof Jožef Smej. Utrinek dobrote na slovenskem nebu: Pričevanje, v: Ognjišče 4 (2007), 20-21.
M. Erjavec, Jožef Smej: Moj pogled, v: Ognjišče 4 (2015), 68-69.
B. Rustja, Bog trpi, ko trpi nemočen človek: Naši preizkušani bratje, v: Ognjišče 8 (2011), 24.

nekaj njegovih misli:

• Sporočilo Kristusovega križa je prezgovorno, da bi ga mogli preslišati, prerazločno, da bi ga mogli krivo razumeti, predragoceno, da bi ga mogli zavreči.
• Marija je najlepši, od Svetega Duha oblikovani portal, skoz katerega je v tihoti stopil Bog, ko se je učlovečil.
• Mir moramo piti iz čistih Božjih vrelcev, vrelcev resnice, pravičnosti in ljubezni.
  
• Ločnica med dobrim in zlim ne poteka med ljudmi, ampak skozi vsako človeško srce. V vsakem izmed nas ima dobri in zli duh svojo bojno črto.
  
• Veliko ljudi nič ne posluša ali pa sliši - le sebe.
  
• Kako bi mogli drug v drugem trajno gledati brate, če odklanjamo skupnega Očeta?
  
• Tu in tam še zmeraj slišimo govoriti, naj bi molili le takrat, ko čutimo nagnjenje do molitve! To ne drži. Molitev je služba.
  
• Vsak trenutek je korak proti večnosti. Čas je božja lastnina, mi ga moramo odkupljati z dobrimi deli.
  
• Vsak dan moramo moliti, ker vera ni dana tako, češ, zdaj jo pa imaš. V veri moramo rasti. To želim najprej sebi, da bi rasel v veri, kljub mnogim težavam, ki jih vidimo.
  
• Marija je križišče, kjer sta se za večno srečala in zedinila Bog in človek in kjer se kristjan v polnosti sreča s Kristusom.
  
• S pokrižanjem izrazimo, da pripadamo troedinemu Bogu. Križ pa je hkrati tudi znamenje posebnega božjega varstva.
  
• Ljubezen, srce, posebno materinsko, kot je Marijino, vidi več in jasneje kakor oči.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 20. september 1776, Vače, Slovenija, † 20. november 1845, Trst

Od pastirčka do profesorja

Ta veliki mož, ki se je zaradi vneme za lep jezik zapisal v slovensko slovstveno zgodovino, je izšel iz sila skromnih razmer. Rodil se je 20. septembra 1776 na Vačah pri Litiji kot edini otrok malega kmeta in krojača Jurija ter njegove pobožne žene Neže. Brž ko je Matevžek dobil prve hlače, je postal pastirček. Takrat je bil za kaplana in učitelja na Vačah Jurij Stendler, ki je brž spoznal, da je pastirček Matevžek zelo bistre glave. Starše je nagovarjal, naj ga pošljejo v šole. Mama o tem še slišati ni hotela, ker se je bala, da se njen edinec utegne v mestu popačiti. Oče pa bi ga rad poslal v šole, ko bi le denar imel! Kaplan je obljubil, da bo dečka on pomagal šolati. Nekega dne je dejal: "Matevžek, bova šla!" in peljal ga je v Ljubljano, kjer mu je našel stanovanje. Za hrano je šlo včasih bolj trdo, toda Matevžek se je pridno učil, tako da je z odliko končal nižje ("nemške") in višje ("latinske") šole. Kot višješolec se je sam vzdrževal kot domači učitelj pri tedanjem kranjskem deželnem glavarju grofu Juriju Jakobu Hohenwartu.

Po maturi (1799) je vstopil v ljubljansko bogoslovje, kjer je študij končal v treh letih, ker je v enem letu naredil tretji in četrti letnik. Ljubljanska bogoslovna šola je prav tedaj ostala brez profesorja dogmatike. Semeniški predstojniki so bistrega Ravnikarja nagovorili, naj se poteguje za to službo, čeprav še ni bil posvečen v duhovnika. Profesorsko skušnjo je odlično prestal. Zadnji dan julija 1802 je prejel mašniško posvečenje. Po novi maši je 25 let poučeval dogmatiko, hkrati pa je bil vodja semenišča - med njegovimi učenci je bil tudi Friderik Baraga. Bil je tudi profesor na liceju, pod Francozi kancler univerze, nato so ga Avstrijci imenovali za voditelja filozofskega študija, kasneje za gubernijskega svetnika v Trstu.

"Do višje kulture s spopolnjenim jezikom

Profesor Ravnikar si je zelo prizadeval, da bi vpeljal v osnovne šole slovenščino, zato je prevajal šolske knjige. "Pripoznana je resnica, da je kultura kakega naroda v najbolj natanki zvezi s kulturo njegovega deželnega jezika in da se pri vsakem narodu začenja višja kultura s spopolnjenim jezikom," je zapisal Matevž Ravnikar v svoji spomenici na dunajski dvor, v kateri utemeljuje potrebo stolice za slovenski jezik na ljubljanskem liceju. Njegovi predlogi so na Dunaju naleteli na ugoden odmev in leta 1817 je bila na ljubljanskem liceju res uvedena stolica za slovenski jezik; njen prvi predstojnik je bil (po želji Ravnikarja) Franc Metelko.

Lepo slovenščino je Ravnikar pisal v svojih številnih prevodih. Skoraj sam je prevedel Pentatevh (pet Mojzesovih knjig), ki je ostal v rokopisu. Na novo je prevedel Mesenguyev molitvenik Sveta maša inu keršansko premišljevanje (1813). V uvodu je poudaril, da uporablja jezik, "kakor se danes govori med nami". [e več je pomenil njegov prevod in priredba Nemca Galla Perpomočik Boga spoznati (1813). "To moralno berilo je bilo oprto na vsakdanje kmečko življenje in tod teče Ravnikarju beseda prav živo in v ljudskih frazah" (Lino Legiša). Njegovo največje delo je prevod Zgodb svetega pisma za mlade ljudi Krištofa Schmida, ki so izhajale tri leta (1815-1817) in sicer v treh delih: prvi prinaša zgodbe stare zaveze, drugi zgodbe nove zaveze do Kristusovega trpljenja in tretji ter četrti skupaj zgodbe nove zaveze po Kristusovem vstajenju ter Apostolsko dejanje ino cerkve perčetik. Knjiga obsega 981 strani. Z Zgodbami si je Ravnikar pri sodobnikih prislužil naslov "oče slovenske proze". Knjižni jezik je postavil na temelj kmetove (ljudske) govorice ter odločilno usmeril njegov razvoj v prihodnost. Ravnikar se je zelo potrudil, da je v svojih prevodih pisal čisto slovenščino ne samo v besedah, ampak tudi v skladnji. Iz stare slovanščine je hotel oživeti deležnik na -vši ali -ši, zato ga je Prešeren "ošvrknil" s svojim epigramom: "Gorjancev naših jezik potujč'vavši, / si kriv, da kolne kmet molitve bravši."

"Moj Matevžek bo še škof!"

V rahlo "legendarnem" Ravnikarjevem življenjepisu, ki je izšel ob prvi obletnici njegove smrti (1846), beremo anekdoto, da je oče Jurij leta 1785, ko je svojega devetletnega sina peljal v ljubljanske šole, ob slovesu Vačanom dejal: "Moj Matevžek bo še škof!" Ta "prerokba" bi se lahko uresničila že leta 1827, ko so Ravnikarju ponudili škofijo v Tarnovu (Galicija), pa jo je odklonil, ker da je oče, ki je bil pri njem, prestar, da bi mogel prenesti tako potovanje. Tri leta kasneje, 18. septembra 1830, ga je cesar Franc I. imenoval za prvega tržaško-koprskega škofa (škofiji sta bili tisto leto združeni pod enim škofom z dvema sedežema). Tržaški del škofije je prevzel 15. januarja 1832, koprskega pa tri tedne pozneje. Kot škof v Trstu je našel zelo neurejene razmere: primanjkovalo je duhovnikov, ti so bili, posebno v Istri, malo izobraženi in slabo preskrbljeni. Škof jim je gmotno pomagal, jim kupoval teološke knjige, da bi mogli opravljati svojo učiteljsko službo. Spodbujal jih je, naj ne zanemarjajo pridig in krščanskega nauka. "Rotim vas in prosim, da ob nedeljah in praznikih oznanjujete božjo besedo, pri farnih mašah pridigujte in popoldne razlagajte krščanski nauk za odrasle in za mladino. In tudi v šolah ne zanemarjajte godne mladosti." Redno je opravljal dušnopastirske obiske (vizitacije) in ob birmah je z veseljem pridigal. Ni maral bučnih sprejemov in prepovedal je streljanje z možnarji. "Grom topiča gre le posvetnim poglavarjem, škofu gre le glas zvonov!" Kot škof se je tudi zelo trudil, da bi imela slovenščina v tržaških cerkvah pravice, ki so ji pritikale po številu prebivalstva. V oporoki je določil šest dijaških ustanov (štipendij), v denarju pa šest tisoč florintov za dobre teološke knjige za duhovnike in bogoslovce ter za nabožne ljudske knjige. Njegovo življenje se je izteklo 20. novembra 1845. Po smrti so ga mnogi imenovali "rajnki prerok", ker je "bral" prihodnost. Malo pred smrtjo je menda dejal: "Avstrijsko cesarstvo čakajo hudi časi." Ta njegova "prerokba" se je izpolnila prav kmalu - v revolucionarnem letu 1848.

(obletnica meseca 11_1995)

* 20. november 1882, Dobrije, † 6. februar 1955, Ljubljana

Strog, toda pravičen profesor

Zibelka mu je tekla v Dobrijah pri Ravnah na Koroškem, zaselku, ki stoji ob treh prometnih poteh: reki Meži, cesti in železnici. Slednji dve, je v spominskem članku ob stoletnici rojstva dr. Franca Kotnika zapisal Matej Močilnik, "vežeta Celovec, rojstni kraj slovenske književnosti, s Slomškovim Mariborom. Po teh žilah je Mohorjeva pošiljala iz Celovca in potem nekaj let s Prevalj svoj letni knjižni dar Slovencem po širni domovini in izseljenstvu." Kotnikova hiša je dala Slovencem kar štiri brate - izobražence: univerzitetnega profesorja dr. Janka, znanega zlasti po številnih slovarjih, dr. Franca, ki mu posvečamo ta zapis, Simona, ki je svojo duhovniško pot končal kot župnik v Podgorju pri Slovenj Gradcu, ter Zorka, učitelja. Franc je bil najstarejši med njimi: rodil se je 20. novembra 1882. Osnovno šolo je končal na Ravnah, gimnazijo pa v Celovcu. Po maturi in enoletni vojaški službi je na graški univerzi študiral slavistiko, ki jo je končal z doktoratom leta 1908. Svojo doktorsko tezo je posvetil življenju in delu znamenitega koroškega bukovnika Andreja Šusterja-Drabosnjaka. Kot suplent in profesor slovenščine in nemščine na gimnaziji v Celovcu, zatem eno leto na nastajajoči gimnaziji in učiteljišču v Velikovcu, nazadnje pa na realni gimnaziji na Ptuju. Od leta 1927 je bil šolski nadzornik. Z velikim veseljem je popravljal slovenske šolske naloge, ki jih je imenoval "najnovejša literatura. Pri dijakih je bil zelo priljubljen zaradi svoje pravičnosti pri ocenjevanju. Znal je tudi zagrmeti, vendar so dijaki vedeli: "Udarilo ne bo." Eden njegovih dijakov ga je opisal takole: "Kotnik je bil prava koroška dobričina. Če je študenta kaznoval, mu je bilo žal še prej, ko je kazen izrekel, pa čeprav je bila ta zaslužena."

Narodopisec in raziskovalec Drabosnjaka

Za pero je prijel že v dijaških letih in svoje leposlovne in narodopisne "listke", kot študent pa se je začel znanstveno ukvarjati s kulturo koroških Slovencev, predvsem z narodopisjem, pa tudi s kulturno in književno zgodovino. Najbolj se je poglobil v življenje in delo koroškega bukovnika (ljudskega pesnika in pisatelja) Andreja Šusterja-Drabosnjaka in iz tega študija je nastala njegova doktorska disertacija. Drabosnjak je kot "bukovnik" iz nemščine prevedel in temeljito priredil neka tere nemške "ljudske" knjige. V dramah - najbolj znane so tri: Pasijon, Pastirska igra in Izgubljeni sin - je besedila znal prirediti tako, da so zvenela kot izvirna. Poleg doktorske disertacije je objavil še več zapisov o Drabosnjaku, veliko je pisal tudi o ljudskih igrah, zlasti pasijonskih, na Koroškem. "Namen mu je bil, da bi razložil hkrati s kulturnimi in književnimi posebnostmi koroških Slovencev tudi njih zvezo z drugimi Slovenci" (Ivan Grafenauer). Trudil se je tudi za organizacijo kulturnega in izobraževalnega dela na Koroškem. V svojih narodopisnih spisih je bralce seznanjal o najrazličnejših rečeh, npr. o zgodovini praznoverja na Koroškem, o slovenski kmečki hiši, o narodni noši v Mežiški dolini in drugod, o božičnih običajih, o splavljanju lesa po Savi do Beograda. Že omenjeni Matej Močilnik je profesorja Kotnika, učenjaka z ogromnim znanjem, lepo predstavil: "V družbi je bil redkobeseden. Bal se je, da bo dolgočasen. Ko pa je beseda prišla na stare šege, pripovedke ali na koroške bukovnike, se je razživel. Povpraševal je, pojasnjeval. Davna preteklost je postala sedanjost. Čas se je zanj ustavil."

Skrben oče Mohorjeve družine

Franc Kotnik je bil že v gimnazijskih letih v Celovcu povezan s Slomškovo Mohorjevo družbo, ker je dobro čutil, kako velikega pomena je za ohranjevanje slovenstva na Koroškem in za to, da Slovenci črpajo znanje in kulturo srca iz njenih knjig. Leta 1911 je postal njen odbornik. Ko se je morala Mohorjeva leta 1919 iz Celovca kot begunka preseliti na Prevalje, je bil on desna roka tedanjega ravnatelja Josipa Zeichna. Po preselitvi v Celje (1927) je Franc Kotnik postal njen blagajnik, leta 1933 pa je prevzel službo ravnatelja. Pisatelj in prevajalec Janko Moder, dolgoletni "nameščenec" Mohorjeve družbe, je o Francu Kotniku zapisal: "Bil je mož velike avtoritete in človek dobrega, zlatega srca, ki je v slehernem videl in spoštoval človeka z vsem njegovim veseljem in težavami. Prav ta očetovski odnos je rodil v nas topli in prijetni občutek, da smo velika družina, ne le uslužbenci in njihov ravnatelj, temveč tudi vsi udje in bralci Mohorjeve." V znamenje hvaležnosti mu je posvetil svoje dolgoletno delo Mohorsko bibliografijo. Ravnatelj Kotnik je skupaj s pisateljem Finžgarjem, idejnim voditeljem in urednikom Mohorjevih publikacij dvignil Družbo na zavidljivo visoko raven. Začel je izhajati Književni glasnik, ustanovljene so bile dragocene knjižne zbirke: Mohorjeva knjižnica, Znanstvena knjižnica, Cvetje iz domačih in tujih logov. Ko je izbruhnila druga svetovna vojna in so Celje zasedli Nemci, se je dr. Kotnik umaknil v Ljubljano. Nemci so odpeljali v papirnico bogato zalogo knjig, ki so jih uničili. Med vojno je Mohorjeva životarila, po vojni pa je znova zaživela. Ravnatelju Kotniku pa so pojemale moči. V noči od 6. na 7. februarja 1955 je mirno zaspal v Gospodu. Kako cenjen je bil, je pričal njegov veličastni pogreb na Ravnah.

(obletnica meseca 02_2005)

Pred meseci so začeli snemati film o dveh velikanih slovstva s fantastično vsebino: C. S. Lewisu in J. R. Tolkienu in o njunem prijateljstvu, temelječem na krščanski veri in podobnem pogledu na umetnost. Tolkiena smo predstavili v marčevski rubriki Zanimivosti, saj se je med verniki pojavila pobuda, da bi začeli postopek za njegovo beatifikacijo. Tolkien je pisec legendarnega dela Gospodar prstanov, Lewis pa Zgodb iz Narnije. Lewis je sicer znan tudi po svojih delih, v katerih zagovarja krščanstvo (med najbolj znanimi je delo Mere Christianity – v slovenskem prevodu Golo krščanstvo). Pri Ognjišču je izšla njegova knjiga Pisma izkušenega hudiča v prevodu Katarine Bogataj Gradišnik. Tolkien je postal katoličan po smrti svojega očeta in vse njegovo življenje je bilo povezano s Cerkvijo. Njegov sin John je postal katoliški duhovnik. Oba sta bila profesorja v znanem angleškem univerzitetnem središču Oxford v času med obema svetovnima vojnama in tam se je tudi razvilo prijateljstvo med njima in zvesti katoličan Tolkien je imel odločilno vlogo, da je Lewisa odkril krščanstvo. Njuno dolgoletno prijateljstvo, medsebojna podpora pri skupnem delu, pa tudi napetosti, ki so se rojevale med njima, bodo tema filma, ki se dogaja pred začetkom druge svetovne vojne. Film naj bi imel značaj fantastične drame. Režiser britanskega filma Tolkien in Lewis je Simon West, znan po režiranju akcijske hollywoodske uspešnice Con Air.

LETA 1598 UMRL ADAM BOHORIČ

PROTESTANT, SLOVNIČAR IN ŠOLNIK (* OKOLI LETA 1520)

Študiral jezikoslovje v Nemčiji, vodil svojo šolo v Krškem in na povabilo Trubarja prevzel vodenje stanovske šole (gimnazije) v Ljubljani. Napisal je šolski red in določil slovenščino za poučevalni jezik na začetni stopnji. Leta 1584 je v Wittenbergu izdal prvo slovensko slovnico Zimske urice proste, ki je bila napisana v latinščini. Brani slovensko jezikovno samostojnost proti nemščini in opozarja na njeno povezavo s slovanskimi jeziki. V prvem delu je pravopis, besedoslovje in oblikoslovje, v drugem pa skladnja, črkopis se po njem imenuje bohoričica. Slovnica je ostala v veljavi dobrih dvesto let.

LETA 1752 ROJEN LEOPOLD LAYER

BAROČNI SLIKAR († 1828)

"Od naših starejših umetnikov je med ljudstvom najbolj znan Leopold Layer, ki je naslikal brezjansko Marijo Pomagaj. Še dandanes je živo izročilo, da je umetnik to podobo naslikal v ječi in z uklenjenimi rokami," piše Emilijan Cevc, ki pove, da je "resnica manj legendarna"; kakor nas pouči življenjepis umetnika, ki je umrl leta 1828.

... več o njem si preberite v obletnici meseca 05_1998

legenda o Mariji Pomagaj (Joža Lovrenčič) ...

"Marija, ki že nekaj let / na Brezjah te časti naš svet, / poslušaj, kaj te prosim vnet: / Če rešiš naju teh temin, / ti Brezje jaz in Valentin / poslikava lepo v spomin!«

LETA 1785 ROJEN FRANC PIRC

SADJAR IN SLOVENSKI MISIJONAR († 1880)

Rodil se je kmečkim staršem v Godiču blizu Kamnika, šole obiskoval v Kamniku in Ljubljani. Najprej je bil vikar v Beli Peči, pozneje v Pečah pri Moravčah in nazadnje v Podbrezju. Bil je dober organizator in gospodarstvenik, na Kranjsko je uvedel sadjarstvo. Tudi po sosednjih deželah je ljudi poučeval o gojitvi sadnega drevja in vinske trte, v Podbrezju je zasadil velike drevesnice. Dobil je naslov oče umne sadjereje. Baragova misijonska poročila dunajski Leopoldinski družbi in Baragova pisma svojcem, so ga tako prevzela, da se je odločil za ameriške misijone. Leta 1935 se je odpovedal župniji, zapustil Slovenijo in se napotil v Ameriko. Škof Rese ga je namenil za pomočnika Baragi v pokrajinah ob Velikih jezerih, in poleti 1838 ga je Baraga poslal na novo misijonsko postajo Grand Portage na SZ bregu Gornjega jezera med Indijanci rodu Očipve. Tu je kmalu zgradil cerkvico in šolo in poučeval staro in mlado v branju, pisanju, krščanskem nauku in petju, skušal pa jih je tudi gospodarsko dvigniti. Kupil jim je veliko mrežo za ribji lov in jih učil poljedelstva in sadjarstva. Leta 1845 je dobil za pomočnika Ignacija Mraka. Povsod, kjer je deloval, je začel sam z malim gospodarstvom, predvsem zaradi Indijancev, da bi jih iz nestalnih lovcev in ribičev naredil za poljedelce in obrtnike in jih izkopal iz hude bede. Sam jih je učil obdelovati zemljo, jim iz domovine preskrboval razna semena, začel v veliki množini saditi krompir, ki se je dobro obnesel in postal glavna hrana; seznanil jih je z živinorejo in jim za nje pospeševanje dobival podpore. Ko je bila leta 1851 v državi Minnesoti ustanovljena nova škofija St. Paul, ga je tamkajšnji prvi škof Jožef Cretin povabil k sebi in začel je misijon Crow Wing, postavil cerkev in šolo in misijonaril med Indijanci in belimi naseljenci, ki so v trumah drli v to rodovitno deželo, kamor je privabil tudi slovenske naseljence. 1857 mu je prišel na pomoč misijonar Lovrenc Lavtižar iz Kranjske gore, pomanjkanje misijonarjev se je vedno huje čutilo, zato se je 79 let star odpravil v Evropo in s seboj v Ameriko peljal mlade misijonarje (16). Zaradi starosti in težav z zdravjem se je 1973 (88 let star) poslovil od Amerike in doma bival pri frančiškanih v Kamniku, leta 1874 pa se je preselil v Lj., kjer je stanoval v stolnem župnišču. Umrl je v svojem 95. letu in bil pokopan pri Sv. Krištofu, država Minnesota je po njem imenovala mesto Pierz in 20. maja 1885 se je v St. Cloudu, slovesno obhajala stoletnica njegovega rojstva. Ob Baragi in Knobleharju je eden največjih naših misijonarjev.

več:
S. Čuk, Franc Pirc (1785-1880): Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (2020), 86-87.

njegova misel:

• Lepo sadje nas tedej razveseli, nam k živežu pomaga, nam premoženje poviša in nas v hudi letni lakote varje.

LETA 1813 ROJEN FRANC MIKLOŠIČ

FILOLOG, JEZIKOSLOVEC IN SLAVIST († 1891)

Prlekija (po narečni besedi 'prle', t.j. 'prej'), slovenska pokrajina, ki obsega vzhodni del Slovenskih goric ter Ptujsko in Mursko polje, si po pravici lasti posebno mesto v kulturnem življenju našega naroda. Iz te deželice so namreč izšli številni možje, ki so s svojim ustvarjalnim delom prispevali pomemben delež na raznih področjih: npr. pisatelji in pesniki Ksaver Meško, Stanko Cajnkar in Edvard Kocbek, dramatik Bratko Kreft, literarni zgodovinar Anton Slodnjak ter priznani psiholog in bogoslovni pisatelj Anton Trstenjak. Med vsemi Prleki pa se je najvišje povzpel Franc Miklošič, ki si je s svojimi temeljitimi znanstvenimi spisi prislužil naslov največjega slovenskega jezikoslovca 19. stoletja. Dosegel je tudi visoke akademske časti: bil je profesor na dunajski univerzi, večkratni dekan njene filozofske fakultete, leta 1854 pa celo rektor univerze.

več:
S. Čuk, Fran Miklošič: Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (1991), 67-68.
S. Čuk, Fran Miklošič (1813-1891): Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (2023), 34-35.

LETA 1845 UMRL MATEVŽ RAVNIKAR

DUHOVNIK IN ŠKOF IN PREŠERNOVA "PUŠČICA" ( * 1776)

Profesor Matevž Ravnikar, kasneje tržaško-koprski škof (1830-1845), je pisal zelo lepo slovenščino. Iz stare slovanščine je hotel oživiti deležnika na -vši in -ši, zato je Prešeren vanj spustil strelico: "Gorjancev naših jezik potujč'vavši, / si kriv, da kolne kmet molitve bravši."

"Res je sicer, te moje bukve niso zavolo kranjšine, ampak zavolo lepiga navuka pisane. Pa kdo nima raji, de se mu koščik tudi beliga kruha iz lepe rute po perilu, kakor iz vmazane nagnusne cunje poda? Jelite, otroci, še jedli bi ga ne? Ravno zato, ker je lepi navuk meni in vam le teljko per serci, tudi mislim, da ga moremo v lepo, čedno besedo obleči.", je zapisal v uvodu zajetne knjige Zgodbe svetiga pisma za mlade ljudi nemškega pisatelja Krištofa Schmida leta 1815.

... več o njem preberite v obletnici meseca 11_1995

LETA 1861 ROJEN ANTON OJCINGER

GORSKI VODNIK († 1928)

Doma iz Ovčje vasi v Kanalski dolini je kot navdušen planinec zelo podrobno poznal zahodne Julijce in postal odličen plezalec in gorski vodnik. Na prvenstvenih vzponih je vodil tudi Henrika Tumo in Juliusa Kugyja, ki je pri njen v Ovčji vasi, kjer je Anton redil ovce, prebil marsikakšno poletje, po njem je imenoval tudi prelaz na Montažu. Henrik Tuma je o njem zapisal: »Ojcinger je prav intimno živel z alpsko prirodo in podzavestno je čutil tudi vso njeno lepoto, četudi temu ni znal dati izraza in je to odsevalo le po srčnosti in sijajem iz oči, ko je pripovedoval o njej. Pa tudi vodništvo mu ni bilo gola pridobitna zadeva; prav užival je alpski šport, premaganje težav mu je bila slast. V nevarnosti je bil sicer previden in miren, a vendar tudi drzen, svest si svoje moči in spretnosti. Pri spremljevanju je gledal skrbno na svojega turista in le-ta je prav čutil, da ima spremljevalca, ki da svoje življenje za njega.« (PV 1928_11)

LETA 1882 ROJEN FRANCE KOTNIK

PROFESOR, NARODOPISEC, OČE MOHORJEVE DRUŽINE († 1955)

Dr. Franc Kotnik je bil dolgoletni ravnatelj Družbe sv. Mohorja, najstarejše slovenske knjižne založbe, katere pobudnik je bil bl. škof Anton Martin Slomšek. Družba ima svoje "ude", katerim vsako leto pošilja "knjižni dar" (koledar ter 3-4 knjige). Njihovo število je bilo največje tik pred prvo svetovno vojno - 90.512. Pred drugo svetovno vojno je padlo na nekaj več kot 60.000, po drugi svetovni vojni pa je zraslo na presenetljivih 66.000. Glasnik Družbe sv. Mohorja v koledarju za leto 1946 je napovedal, da bo Družba "spet lahko dosegla 100.000 udov", ko bomo vsi Slovenci združeni v eni državi. Žal se ta napoved ni uresničila.

... več o Francetu Kotniku v obletnici meseca 02_2005

povedali o njem:

»Kotnik je bil prava koroška dobričina. Če je študenta kaznoval, mu je bilo žal še prej, ko je kazen izrekel, pa čeprav je bila ta zaslužena." (bivši dijaki)

"V družbi je bil redkobeseden. Bal se je, da bo dolgočasen. Ko pa je beseda prišla na stare šege, pripovedke ali na koroške bukovnike, se je razživel. Povpraševal je, pojasnjeval. Davna preteklost je postala sedanjost. Čas se je zanj ustavil." (Matej Močilnik)

»Bil je mož velike avtoritete in človek dobrega, zlatega srca, ki je v slehernem videl in spoštoval človeka z vsem njegovim veseljem in težavami. Prav ta očetovski odnos je rodil v nas topli in prijetni občutek, da smo velika družina, ne le uslužbenci in njihov ravnatelj, temveč tudi vsi udje in bralci Mohorjeve.« (Janko Moder)

LETA 1893 ROJEN STANKO STANIČ

duhovnik, nabožni pisatelj, ljubiteljski zgodovinar († 1955)

V desetletjih pred drugo svetovno vojno in prva leta po njej je bil Stanko Stanič v lepi skupini slovenskih duhovnikov in izobražencev na Goriškem, ki so zastavili vse sile, da se še naprej ohrani naš rod. Bil je goreč dušni pastir, prijel je tudi za pero in poskusil se je v pesnikovanju, bolj je uspel kot pisatelj. Najbolj se je uveljavil s svojimi sestavki iz domače zgodovine. Poleg pisanja je bila velikega pomena njegova pomoč pri tedanjem kulturnem in cerkvenem življenju na Goriškem, saj je sodeloval pri vseh organizacijah s katoliškim navdihom.

LETA 1908 ROJENA KATJA ŠPUR

pesnica, pisateljica in prevajalka († 1991)

Ob imenu te žene, doma iz Prlekije, piše, da je bila pisateljica, pesnica, prevajalka in publicistka. Gimnazijo je obiskovala v več mestih, zatem pa študirala filozofijo prav tako na več univerzah. Pred vojno je bila zaposlena pri časniku Jutro. Med vojno je bila internirana v Ravensbrücku skupaj z Vero Albrehtovo in leta 1977 so izšle njune Ravensbriške pesmi (uredila Erna Muser). Po vojni je bila v prosvetni službi. Bila je pesnica in pisateljica tradicionalnega realističnega tipa.

LETA 1910 UMRL LEV NIKOLAJEVIČ TOLSTOJ

RUSKI PISATELJ, VELIKAN SVETOVNE KNJIŽEVNOSTI, POLITIK, PUBLICIST (* 1828)

Ruski pisatelj Lev Nikolajevič Tolstoj ni končal nobenega formalnega študija, znal pa se poglobiti v srca ljudi in v tek zgodovine. To je odslikoval v svojih delih, med katerimi je najbolj znan roman Vojna in mir, v katerem so združene: zgodovinska snov, psihološka analiza junakov in kritična analiza družbe. Roman Ana Karenina pa je kritična podoba meščanskega zakona.

nekaj njegovih misli:

• Ljudje so kakor reke: voda je v vseh enaka in povsod ista, a vsaka reka je zdaj ozka, zdaj deroča, zdaj široka, zdaj tiha, zdaj čista, zdaj hladna, zdaj kalna, zdaj topla. Tako je tudi z ljudmi.
  
• Doumel sem, da Bog ne želi, da bi ljudje živeli vsak sam zase, in jim zato ni razodel, kaj vsak zase potrebuje; hoče, da bi ljudje živeli v občestvu, v skupnosti, in zato jim je razodel, kaj je vsem potrebno zase in za vse druge.
  
• Samo tisti, ki nikoli ni resno razmišljal o smrti, ne veruje v nesmrtnost.
  
• Človek ne živi od skrbi zase, ampak od ljubezni, ki jo izkazuje drugim.
  
• Ljubi vso zemljo, vsak žarek božje luči, vsako zrno peska in vsako travno bilko, sleherno živo bitje. Če boš zemljo ljubil dovolj, boš doumel božansko skrivnost.
  
• Skrivnost sreče ni v tem, da vedno delamo to, kar bi hoteli, ampak da vedno hočemo to, kar delamo.
  
• Najtežja stvar v življenju je, da ga ljubimo v njegovem trpljenju.
  
• Pogumen je človek, ki se boji tistega, česar se mora bati.
  
• Ne poznam nobenega bolj zanesljivega znamenja zrelosti kot je dobrota.
  
• Kakor ena sveča prižge drugo in se tako lahko prižge na tisoče sveč, tako eno srce vname drugo in se vname na tisoče src.
  
• Vedno je najvažnejše opravilo delati dobro in samo s tem namenom je bilo človeku dano življenje.
  
• Skrivnost sreče ni v tem, da delamo tisto, kar hočemo, ampak v tem, da hočemo to, kar delamo.
  več: ...
  

LETA 1912 ROJEN OTTO VON HABSBURG

AVSTRIJSKO-NEMŠKI PISATELJ, PUBLICIST IN POLITIK († 2011)

"Izgubili smo velikega Evropejca, ki je svoje otroke navduševal vse življenje," je ob smrti svojega očeta Otta von Habsburga dejal njegov sin Karl. Dunajski nadškof kardinal Christoph Schönborn ga je imenoval 'veliki Evropejec s katoliško širino' in ga je ob bok Robertu Schumanu, Konradu Adenauerju in Alcidu de Gasperiju, očetom sedanje Evropske unije. Kot bavarski poslanec v evropskem parlamentu (1979-1999) se je z vsemi močni zavzemal za zaščito krščanskih vrednot v Evropi in za svetost človeškega življenja. Veliko mu je bilo do tega, da bi se kristjani, ki iz svoje vere živijo, sprejeli odgovorne naloge v politiki. "Če se kristjani, okrepljeni z molitvijo in dobro izobrazbo, dejavno vključijo v oblikovanje Evrope, ima Evropa vse možnosti za dobro prihodnost." Kot prijatelj Slovenije se je veselil naše osamosvojitve in vstopa v Evropsko unijo, zato zasluži naš hvaležen spomin.

... več o njem preberite v pričevanju 08_2011

LETA 1950 UMRL MIRKO BRUMAT

DUHOVNIK, NARODNI DELAVEC (* 1897)

Rojen v Gorici, kjer je končal gimnazijo in odšel v bogoslovje v Stično (1915), posvečen v Innsbrucku je postal kaplan v Solkanu (1921-22), kasneje je stolni kanonik in vikar v Gorici. Opravljal je številne službe: profesor slovenščine v malem semenišču, petja v bogoslovju, delegat za misijone in predsednik družbe sv. Rafaela za slovenske izseljence, voditelj vseh Marijinih družb (1935-1950). Bil je osrednja osebnost, ki je povezovala duhovnike na Goriškem, neustrašen v borbi za narodne pravice v času fašizma in velik nasprotnik komunizma. Objavljal je v številnih časopisih, bil je urednik mesečnika Svetogorska kraljica, urejal je Slovenskega Primorca in bil od leta 1949 do smrti urednik Katoliškega glasa. Pisal je tudi vzgojne knjižice za mladino, šmarnice, iz dušnopastirskih potreb pa se je ukvarjal tudi z glasbo, ...

 LETA 1959 SPREJATA DEKLARACIJA LETA 1989 PA KONVENCIJA O OTROKOVIH PRAVICAH

Generalna skupščina OZN je soglasno sprejela deklaracijo o pravicah otrok, v kateri je zapisano, da rasa, spol, jezik in vera ne smejo vplivati na otrokove pravice do državljanstva, šolanja, enake prehrane, počitka, zdravstvene oskrbe ter materialne in moralne varnosti. Leta 1989 pa je OZN sprejela tudi Konvencijo o otrokovih pravicah, enega največjih zgodovinskih mejnikov v prizadevanjih, da bi ustvarili svet po meri otrok. Dokument uzakonja načela, za katera so se članice Združenih narodov (z izjemo ZDA in Somalije) strinjale, da bodo ščitile in zagotavljale otrokove pravice ter sprejemale in izvajale politike, ki bodo vedno upoštevale največjo korist otrok. Današnji dan je zato dan otroka.

LETA 2009 UMRLA KRISTINA BRENKOVA

PISATELJICA ZA OTROKE, PREVAJALKA IN UREDNICA (* 1911)

»Čeprav so otroške knjige izhajale že v desetletjih pred drugo svetovno vojno, je bila Kristina Brenkova tista, ki si je tako rekoč izmislila založništvo za otroke na Slovenskem, mu dala načrtnost, obliko in vsebino, ki je še danes za zgled. Kot prva urednica Mladinske knjige je v vsesplošnem pomanjkanju, ki je vladalo po vojni, nemudoma poslala v svet drobne knjižice s črno-belimi ilustracijami, sodelovala je tudi pri nastanku revije Ciciban. K pisanju knjig za otroke je znala nagovoriti večino najvidnejših pisateljev tistega časa, zraven pa je povabila še najboljše slikarje.« Tako je o svoji 'predhodnici', pisateljici, dramatičarki, prevajalki in urednici Kristini Brenkovi, zapisal sedanji urednik Mladinske knjige Andrej Ilc. Te velike prijateljice slovenskih otrok in mladine, ki je pri svojem delu vztrajala do konca svojih dni, katerih se je nabralo za osemindevetdeset let in skoraj en mesec, se hvaležno spominjamo ob obletnici njenega rojstva.

... več o njej v rubriki obletnica meseca 10_2011

nekaj misli:

• Veliko sem dala na pogovor. Če otroci čutijo, da so enakovredni sogovorniki, ti odprejo srce, sicer pa ne ... Največ, kar lahko starši damo svojim otrokom, so ljubezen, radost, zaupanje in veselje do življenja.
  
• Ob srečevanju z otroki sem vedno imela v mislih le to, da bi se naše srečanje, naš pogovor dotaknil srca in jim ostal v spominu.
  
• Danes je marsikaj drugače, a še vedno verjamem v moč prave, dobre besede in trdno vemo, da knjiga ne bo umrla, dokler bodo živeli ljudje.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 19. november 1808, Kranj, † 29. november 1881, Ljubljana

Vse življenje posvečeno delu za narod

Janez Bleiweis je deloval na Slovenskem polnih štirideset let. Vsa ta leta je posvetil svojim Novicam in delu za narod. Pri svojem delu je imel pred očmi predvsem kmečkega človeka. "Prizadeval si je vzgojiti kmeta in obrtnika v gospodarsko sposobnega, nacionalno osveščenega in politično trdnega človeka. Negativne ocene, ki so mu jih dali predvsem literarni zgodovinarji, so v veliki meri zmotne in krivične," pravično sodi zgodovinar Vasilij Melik. Njegov "delovni dan" se je pričel 19. novembra 1808 v Kranju, kjer se je rodil v trgovski družini. Ljudsko šolo je obiskoval v rodnem mestu, v Ljubljani pa gimnazijo in dvoletni licej. Potem je odšel na dunajsko vseučilišče študirat medicino, kjer je leta 1832 postal doktor medicine, leto kasneje magister porodništva, leta 1835 diplomiran živinozdravnik. Sprva se je hotel posvetiti pedagoškemu poklicu. Po vrnitvi v domovino je leta 1841 postal profesor veterine in sodne medicine na ljubljanskem liceju in to službo opravljal do ukinitve liceja (1850). Leta 1842 je postal in do smrti ostal tajnik Kmetijske družbe za Kranjsko. Ko so 5. julija 1843 začele izhajati Kmetijske in rokodelske novice, je postal njihov urednik. Opravljal je še številne druge naloge: do smrti je bil ravnatelj in predavatelj podkovske in živinozdravniške šole, ki je bila ustanovljena na njegovo pobudo. Živahno je deloval tudi na političnem in družabnem področju: bil je poslanec, predsednik političnega društva Slovenija, predsednik Slovenske matice. Bil je tako znan in priljubljen, da so ob njegovem pogrebu 2. decembra 1881 (umrl je 29. novembra) zvonili po vsej Sloveniji.

Novice je znal približati ljudem

Slavo in ugled pri slovenskih ljudeh je Bleiweisu prineslo urejanje Novic. Znal jih je približati ljudem in po njegovi zaslugi so bile dolgo edini slovenski list in glasilo ljudstva. Novice so bile prvenstveno gospodarski časopis. "Ker pa je za gospodarski napredek potrebna tudi širša izobrazba, je Bleiweis lahko v njem objavljal tudi splošne kulturno-politične vsebine in nekatera literarna dela, zlasti pesmi" (Stane Granda). Glavni noviški pesnik je bil Jovan Vesel Koseski. Po sodbi zgodovinarjev je pomen Novic trojen: gospodarski, kulturni in politični. V kulturnem oziru so imele Novice četvero zaslug: združile so vse slovenske pisatelje, ki so bili dotlej brez glasila, središča in ognjišča; zedinile so Slovence med seboj pravopisno (po gajici) ter pripravljale enotnost pisnega jezika; ohranile in utrdile so slovenščino kot knjižni jezik ter končno razširile veselje do branja in s tem slovensko zavednost (F. Levec). Svoj čut za potrebe slovenskega človeka je Bleiweis kot urednik Novic pokazal že ob prvi številki.

Tri številke kasneje so se Novice lahko pohvalile, da imajo naročnike ne samo na Kranjskem, temveč tudi na Štajerskem, Koroškem, Tržaškem, Goriškem, Hrvaškem in celo v Dalmaciji. Lata 1850 je urednik bralcem obljubil: "Vse pisanje v podučnih sostavkih bo v navadnim čisto slovenskim in lahko umevnim jeziku Novic, ktere so slovenskemu ljudstvu namenjene, morajo pred vsim skerbeti, de se v bravcih veselje do branja obudi in se jim ne odtegnejo, rekoč: tega ne razumemo." Poleg Novic je Bleiweis urejal priljubljeno Veliko in Malo pratiko Kmetijske družbe ter Letopise slovenske matice (1877-1881). Sodeloval je tudi pri slovenskih berilih za nižjo gimnazijo.

"Vse za vero, dom, cesarja!"

Marčna revolucija leta 1848 je zahtevala, da se Novice usmerijo vse bolj tudi na politiko in reševanje vprašanj naroda ter programa Zedinjene Slovenije, ki so ga sestavili člani društva Slovenija na Dunaju. Program je zahteval eno upravno enoto, enakopravnost jezika in druge pravice ter je pomenil slovenski politični program skoraj za nadaljnjih sto let. Bleiweis je v Novicah razlagal bistvo ustave ter razvijal slovenske politične "zvezde vodnice": samostojna, ustavna in monarhična Avstrija, nedotakljivost katoliške vere in varstvo slovenske narodnosti. Tako je nastalo politično geslo: "Vse za vero, dom, cesarja!" Zagovarjal je najnujnejše kulturne potrebe svojega naroda: pomnožitev ljudskih in ustanovitev dekliških šol, da se v ljudske šole uvede izključno slovenski jezik, v normalke (šole v večjih krajih) slovenščina in nemščina, v vse šole pa enoten pravopis (gajica). Zahteval je, da morajo uradniki na Kranjskem biti popolnoma vešči slovenščine, da se morajo vsi zakoni in ukazi izdajati v slovenskem jeziku. Nasvetoval je tudi prošnjo za ustanovitev slovenske univerze. Leta 1861 je v članku Naš program zapisal načelo: Narodnost in svoboda sta nerazdružljivi sestri, ker narod ni svoboden, če se ne sme razvijati po svoji naravi - po svoji narodnosti. Ni zagovarjal centralizma, temveč se je potegoval za kolikor mogoče obširno avtonomijo vsake dežele v monarhiji. Leta 1868 je začel v Mariboru izhajati časnik Slovenski narod, glasilo mladoslovencev, katerega gibalo sta bila Josip Jurčič in Fran Levstik. Bleiweisu, voditelju staroslovencev, so mladi možje očitali boječnost in preveliko opreznost. Tak je bil po svojem značaju, nekaj pa je prispevala tudi starost.

obletnica meseca 11_2008