* 2. december 1886, Ljubljana; 29. december 1962, Jesenice

Življenjske postaje železničarjevega sina

Betlehem - rojstni kraj Andreja Snoja je bil Šentvid nad Ljubljano, kjer je bil njegov oče železničar - progovni delavec. Rodil se je 2. decembra 1886. Kmalu po njegovem rojstvu je oče "napredoval" v železniškega čuvaja v Lescah na Gorenjskem. Ta druga postaja je bila Andrejev Nazaret, kraj, kjer je - kot njegov ljubljeni Gospod (pri predavanjih je namesto imena Jezus vselej dejal "naš Gospod" in se pri tem rahlo priklonil) - "napredoval v modrosti, rasti in milosti" (Lk 2,52). Tam je družina z osmimi otroki ostala do očetove upokojitve leta 1917. Prve požirke šolske učenosti je srkal v Lescah in nato v Radovljici. Gimnazijo je obiskoval v Kranju (1898-1906) in že od drugega razreda dalje se je vzdrževal sam z instrukcijami, kajti očetova plača je bila skromna, potrebe družine pa velike. Dijak Andrej je na lastni koži občutil socialne krivice in bil je med zvestimi Krekovimi učenci. Po maturi leta 1906 se je vpisal na visoko bogoslovno šolo v Ljubljani. Julija 1910 je bil posvečen v duhovnika in novo mašo je pel pri Mariji Vnebovzeti v Lescah. [kof Jeglič ga je poslal študirat na Dunaj, kjer je bil leta 1913 promoviran za doktorja bogoslovja. Po vrnitvi v domovino je bil eno leto prefekt na škofijski gimnaziji v Šentvidu, potem pa šest let (1914-1920) profesor verouka na državni realki v Idriji. Zadnja postaja njegovega življenja je bila Ljubljana, kamor je prišel na povabilo novo ustanovljene slovenske univerze. Od leta 1920 pa vse do svoje smrti (tudi po državni upokojitvi leta 1952) je na teološki fakulteti predaval predmete, povezane s študijem Nove zaveze. Vmes se je strokovno izpopolnjeval: najprej na Bibličnem inštitutu v Rimu (1922-1923), nato pa na Biblični šoli v Jeruzalemu ter na potovanjih po svetopisemskih deželah Palestine, Sirije in Egipta (1935-1936). Ta potovanja je popisal v poljudnih črticah, ki so izšle v knjigi Križem po Palestini (1938). Ob svojem marljivem znanstvenem delu je dr. Andrej Snoj rad priskočil na pomoč v dušnem pastirstvu. "Spovedoval sem in pridigal, kjer koli so me naprosili. Saj sem bil za to posvečen!" Dolga leta je bil "kaplan dobrovoljec" pri Sv. Jakobu v Ljubljani, nato pri uršulinkah. Jeseni leta 1962 je zbolel in 29. decembra tega leta je v jeseniški bolnišnici prestopil prag večnosti.

Predavanja - srečanja z "našim Gospodom"

Pisec spominskega članka v Družini je ob njegovi smrti lepo označil njegovo profesorsko delo: "On ni dokazoval, dajal je videti Jezusa, srečati se z njim." Tedanji dekan teološke fakultete dr. Stanko Cajnkar je dodal: "V njegovi skromnosti smo mogli videti odsev Kristusove ponižnosti, v njegovi dobroti, prijaznosti in postrežljivosti je bilo čutiti zgled in zapoved božjega Učitelja." Razlagati Gospodovo veselo oznanilo je bilo njegovo glavno opravilo več kot štirideset let. Njegovo ime pa je neločljivo povezano s prevajanjem Svetega pisma Nove zaveze iz izvirnega grškega besedila, pri katerem sta sodelovala Frančišek Jere in Gregorij Pečjak. Leta 1925 so izšli Evangeliji in Apostolska dela; Andrej Snoj je pripravil uvode in opombe, prav tako tudi za Apostolske liste in Razodetje (1929). Ta prevod Nove zaveze je izšel še trikrat: 1937-1939, 1948 in 1961. "Vesel sem, da je bila ta sveta knjiga tiskana in je danes v rokah slovenskega ljudstva." Prvo izdajo Evangelijev in Apostolskih del je pospremil s kratkim uvodom, kjer piše, da so "posamezne knjige Svetega pisma po obliki preproste, kakor je preprosta človeška govorica... toda kljub vsej preprostosti in različnosti se vse knjige strinjajo v veličastno enoto in imajo čudovito moč do človeških src - govori pač Bog sam, ki je srca ustvaril". Po drugi izdaji Nove zaveze je za njeno boljše razumevanje pripravil knjigo Uvod v Sveto pismo Nove zaveze (Ljubljana 1940), ki jo je sestavil kot učbenik za slušatelje teološke fakultete, vendar je pisana "kratko in poljudno", da je bila "dostopna tudi manj izobraženim bralcem". Sredi vojne vihre (1943) je sestavil "evangeljsko harmonijo": pripoved posameznih evangelistov je uskladil tako, da pred nami lepo zaživi Jezusov lik. Knjižici majhne oblike (9x13 cm) je zaželel, da "bi bila sprejeta z isto ljubeznijo kot je bila sprejeta žepna izdaja evangelijev, in naj bi v času strašnih vojnih grozot... vsem, ki se bodo vanjo zatopili, kazala pot k Njemu, ki je Luč, Resnica in Ljubezen". Pisal je tudi strokovne razprave. Njegova velika zasluga je, da je v knjižnici samostana sv. Katarine na Sinaju odkril staroslovanski glagolski rokopis Euchologium Sinaiticum in napravil seznam vseh staroslovenskih rokopisov, ki jih je našel v tamkajšnji knjižnici (38) in o tem napisal tehtno razpravo, objavljeno leta 1936 v Bogoslovnem vestniku. Njegov naslednik na teološki fakulteti ljubljanske univerze dr. Marijan Peklaj izreka priznanje: "Dr. Andrej Snoj je bil ena tistih svetih osebnosti v slovenski kulturi, za katere moramo biti Bogu iz srca hvaležni."

(obletnica meseca 12_1996)

Dragi bralci že smo pri zadnji številki 'zlatega letnika' Ognjišča, ki ima kar nekaj prilog. Prva je Miklavževa ponudba s predstavitvijo knjig, primernih za obdarovanja (nekatere tudi po polovični ceni ali z velikimi popusti). Oglejte si tudi katalog naših novejših izdaj, dodan temu Ognjišču. V njem boste gotovo dobili dober namig za čas obdarovanj. In ne pozabite, da je dobra knjiga izvrstno darilo. Prav tako je tej številki priložen že 'tradicionalni' stenski koledar z barvnimi fotografijami in s kalendarskim delom, v katerem boste našli cerkvene praznike in godove svetnikov ter misli svetnikov. Koledar je naša zahvala za vašo zvestobo. Listnat (stenski) koledar boste dobili v božični, to je že januarski številki, ki izide pred božičem. Na voljo imamo tudi žepne koledarčke Ognjišča.

Naročnina za Ognjišče v letu 2015 bo znašala pri župnijskih uradih - 28,50 €, za naročnike po pošti pa 29,30 €. Cena posamezne številke Ognjišča bo 2,60 €. Naročnina kot tudi cena revije, je še vedno zelo ugodna, zlasti če se primerja z drugimi revijami in časopisi. Ostanite zvesti naročniki Ognjišča in ga priporočite ali naročite tudi drugim.

Zelo sem se razveselil pisma ene od bralk, v katerem je zapisala: »Prijateljici bi rada podarila naročnino na revijo Ognjišče za leto 2015. Ali je to mogoče? Bi bilo izvedljivo, da na vaš tekoči račun nakažem celoletno naročnino, vi pa mi pošljete potrdilo, ki bi ga predala prijateljici ob rojstnem dnevu.« Ob bližajočem se božiču in novem letu pismo nagovarja tudi nas, da pomislimo, komu bi podarili naročnino na Ognjišče. Tudi rojstni dan, življenjski ali drugi jubilej, god, poroka, birma ... so priložnosti, ob katerih lahko podarimo naročnino na Ognjišče. Pripravili bomo tudi bon (najdete ga priloženega tej številki revije), s katerim boste lahko podarili naročnino na revijo Ognjišče kot smo naredili že nekajkrat v prejšnjih letih.

Vesel sem, da vas lahko obvestim, da je izšla nova knjiga Zgodba zate, ki je že enajsta v zbirki Zgodbe za dušo. Največkrat duhoviti zgodbi sledita kratka misel in molitev ob sporočilu pripovedi. Na koncu je dodana domislica, ki jo bomo lahko ponesli v življenje. Barvne ilustracije Petra Škerla nam sporočilo zgodb še bolj približajo. Enajstim knjigam iz zbirke Zgodbe za dušo dodajmo še dve iz iste zbirke Nova serija in imamo že kar lepo knjižnico. Naj spomnimo, da je na voljo že peti ponatis knjige Zgodbe za srečo v družini. Knjige iz te zbirke so izredno primerne za darilo. Še vedno velja akcija: vzameš štiri, plačaš tri, v kateri vam poklonimo eno knjigo, če naročite štiri.

Med letošnjimi novostmi, namenjenimi otrokom, so kar tri božične knjige: prva je Božična odštevanka - Adventni koledar, druga je Pobarvaj Božič, tretja pa ima naslov Tudi Jezus je bil otrok, ki opisuje dogodke iz Jezusovega otroštva. Več o teh knjigah si lahko ogledate na str. 16.

Več o naših knjigah si lahko ogledate v spletni knjigarni http://knjigarna.ognjisce.si/. V Iskanje vam bodo olajšali sklopi knjig (npr. knjige za najstnike, darila za krst, birmo, obhajilo, knjige o žalovanju ...). Prav tako vas pred prazniki vabimo, da obiščete naše knjigarne v Kopru, Ljubljani, Kranju, Mariboru in na Ptuju ter si ogledate knjige in druge izdelke, primerne tudi za praznična obdarovanja.

LETA 1858 ROJEN ANDREJ KALAN

DUHOVNIK, PREVAJALEC IN POLITIK († 1933)

Duhovnik Andrej Kalan, rojen v Pevnem pri Škofji Loki, je bil 25 let (1903–1928) predsednik Katoliškega tiskovnega društva, ki je v Ljubljani delovalo od leta 1887. Leta 1908 je na Poljanskem nasipu zgradilo moderno Katoliško tiskarno (po vojni nacionalizirana je postala tiskarna Ljudske pravice). Andrej Kalan je več let urejal tednik Domoljub, nekaj časa je bil urednik dnevnika Slovenec. Kot eden vodilnih katoliški politikov je vplival na škofa Jegliča, da je leta 1917 podprl Majniško deklaracijo.

LETA 1868 ROJEN OSKAR DEV

PRAVNIK, SKLADATELJ IN ZBOROVODJA († 1932)

Doma s Planine pri Rakeku, študiral je pravo in vzporedno tudi glasbo, za katero se je navdušil že na novomeški gimnaziji (Hugolin Sattner). Obiskoval je šolo Glasbene Matice v Ljubljani in cerkveno glasbeno šolo na Dunaju, kjer je tudi diplomiral iz prava. V času študija na Dunaju je bil tam zborovodja društva Slovenija in Slovenskega pevskega društva. Služboval je kot sodnik v Škofji Loki, Kranju in Mariboru, kjer je 1919 ustanovil Glasbeno matico Maribor, kateri je bil vrsto let predsednik in zborovodja, ter vrsto zborov in glasbeno šolo. Zložil je več skladb za moške in mešane zbore in samospevov s spremljavo klavirja (v izdajah Glasbene Matice in v Novih Akordih). Nabiral in harmoniziral je narodne pesmi, med temi okrog 400 koroških.

LETA 1876 ROJENA MARICA GREGORČIČ STEPANČIČ

PESNICA, PRIPOVEDNICA, PREVAJALKA IN PUBLICISTKA († 1959)

Rojena v Škednju (Trst) je končala slovensko učiteljišče v Gorici in poučevala v tržaški okolici. Pisati je začela že na učiteljišču in veliko objavljala, največ v Jadranki, kjer je bila izdajateljica, urednica in glavna sodelavka. Najprej je pisala pesmi, najbolj znana pa je po svoji zgodovinski drami v petih dejanjih z naslovom Zagorski biser, ki so jo v Slovenskem gledališču v Trstu igrali tudi pod imenom Veronika Deseniška in je nastala na literarni zasnovi Celjskih grofov ... Veliko je tudi potovala in zanimivi so tudi njeni potopisi. Pripravila jer tudi več izdaj slovenske slovnice za Italijane in obratno. Gregoričeva je tudi prevajala iz francoščine, italijanščine, nemščine in ruščine (Puškina in Tolstoja)

LETA 1886 ROJEN DR. ANDREJ SNOJ

DUHOVNIK, TEOLOG, PROFESOR, BIBLICIST († 1962)

"Moja največja čast je bila in bo ostala do konca dni, da sem smel razlagati Sveto pismo Nove zaveze, Gospodovo veselo oznanilo, in liste Gospodovih apostolov in učencev. To sveto knjigo sem nekaj let pred svojo boleznijo še enkrat pripravil za tisk, opremil z uvodi in opombami." Tako je proti koncu svojega 'tihega', a bogatega življenja povedal dr. Andrej Snoj, prevajalec Nove zaveze in njen razlagalec kot dolgoletni profesor na teološki fakulteti ljubljanske univerze (1920-1960) Pr i predavanjih nikoli ni izrekel imena Jezus, namesto tega je vedno rekel 'naš Gospod' in se pri tem spoštljivo priklonil. Sodeloval je pri prevajanju Svetega pisma s Frančiškom Jeretom in Gregorijem Pečjakom. Leta 1925 so izšli Evangeliji in Apostolska dela. Snoj je pripravil uvode in opombe, prav tako tudi za pisma apostolov in Razodetje. Njegov naslednik na teološki fakulteti ljubljanske univerze dr. Marijan Peklaj izreka priznanje: "Dr. Andrej Snoj je bil ena tistih svetih osebnosti v slovenski kulturi, za katere moramo biti Bogu iz srca hvaležni."

več:
S. Čuk, dr. Andrej Snoj: Obletnica meseca, v: Ognjišče 12 (1996), 28-29.

LETA 1916 UMRL FRAN LEVEC

LITERARNI ZGODOVINAR, ESEJIST, UREDNIK, UTEMELJITELJ REALIZMA (* 1846)

Realizem je v literarni zgodovini smer, ki skuša čim zvesteje slikati resnično življenje, in obdobje približno od 1830 do 1880. Za utemeljitelja slovenskega realizma velja literarni zgodovinar in urednik Fran Levec, ki je povzdignil Ljubljanski zvon v osrednje literarno in kulturno glasilo na Slovenskem.

1923 ROJENA MARIA CALLAS

GRŠKO-AMERIŠKA SOPRANISTKA († 1977)

Glasbo je študirala na konservatoriju v Atenah, kjer je leta 1938 petnajstletna pela svojo prvo operno vlogo (Santuzza v operi Cavalleria rusticana Pietra Mascagnija). Svet jo je spoznal po nastopu v Veroni (1947), kjer se je predstavila v operi La Gioconda in odtlej je pela v velikih opernih hišah po vsem svetu. Ob izredni vokalni tehniki in velikim razponom glasu je znana tudi po tem, da se je znala izredno vživeti v vloge svojih likov. Skladatelj Leonard Bernstein jo je nekoč imenoval "Operna Biblija". Ustvarila je okrog 40 nepozabnih sopranskih vlog, najbolj je uspela v naslovnih vlogah Norme, Medeje in Tosce. Po letu 1965 je prenehala z odrskimi nastopi: z mnogimi priznanimi skladatelji je snemala je le še plošče.

LETA 1970 UMRL P. JOZAFAT AMBROŽIČ

DUHOVNIK, 'KORNI ŠKOF' V JERUZALEMU (* 1903)

Gorenjski fantič Janez iz Gorij pri Bledu se je izučil za mizarja, med vojaško službo je zaslišal božji klic v duhovništvo. Svojo pot je začel pri salezijancih, nazadnje je pristal pri frančiškanih, kjer je dobil ime Jozafat. Deloval je kot slovenski dušni pastir v Egiptu (med aleksandrinkami), zadnja leta pa je skrbel za katoliške vernike v Jeruzalemu, kjer je tudi umrl (1970). Leta 1947 je bil imenovan za 'kornega škofa', kar je najvišje odlikovanje v vzhodnih Cerkvah.

LETA 1977 UMRL RUDOLF KLINEC

DUHOVNIK, ZVEST VERI IN NARODU (* 1912)

»Slovenski duhovniki na Primorskem so bili vsa stoletja tesno povezani s svojim ljudstvom, saj so tudi iz njega izšli ... Primorski duhovniki so bili samo iskreni in neupogljivi oznanjevalci evangeljske resnice in pravice v materinem jeziku, zvesti sinovi katoliške Cerkve in svojega naroda. Odklanjali so vsako nasilje, laž in prevaro. Ko je državna oblast ali politični režim, kot je bil fašizem, obsodil na smrt slovensko narodno manjšino, so se neustrašeno, za ceno velikih žrtev uprli takemu rodomoru prav duhovniki ... Veličina tega odpora in borbe ni bila v zunanjih manifestacijah, temveč v zvestobi svojemu poslanstvu, veri in narodu.« Tako je v svoji knjigi Primorska duhovščina pod fašizmom (Gorica 1979) zapisal dr. Rudolf Klinec, ki je bil tudi sam med duhovniki, ki so bili kot oznanjevalci evangeljske resnice o enakosti vseh ljudi odločni branitelji temeljnih človeških pravic svojih vernikov.

več:
S. Čuk. Rudolf Klinec: Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (2012), 50-51.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

* Zagreb, 28. januar 1893. - Rim, 1. december 1988

Frančiškanski pater Benigar se je rodil slovenskim staršem 28. januarja 1893 v Zagrebu, umrl pa na praznik vseh svetih 1988, v Rimu. Med tema dvema datumoma se skriva bogato življenje. Leta 1907 je vstopil v frančiškanski red in bil po študiju teologije v nemškem Paderbornu posvečen v duhovnika 30. junija 1915. Od leta 1920 do 1922 je študiral na novo ustanovljenem Papeškem vzhodnem inštitutu v Rimu in tam leta 1929 doktoriral.

Zgodaj je začutil misijonski poklic in tako je ob koncu leta 1929 odšel za misijonarja na Kitajsko. Tam je 25 let deloval kot profesor teologije in vzgojitelj v semenišču v Hankovu. Iz tega semenišča je izšlo več sto kitajskih škofijskih in redovnih duhovnikov.

Komunistični režim ga je januarja leta 1954 izgnal iz Kitajske, potem ko je bil nekaj časa v zaporu. Kljub temu, da je tam hudo trpel, ni hotel o tem obdobju ničesar govoriti in se je odločil, da bo to svojo žrtev, zavito v molk, daroval Bogu. Aprila istega leta je prišel v Rim in se takoj naselil v frančiškanskem zavodu Antonianum, kjer je ostal do smrti. Deloval je kot duhovni spremljevalec mladih frančiškanskih patrov, ki so bili na podiplomskem študiju v Rimu. Bil je iskan spovednik in voditelj duhovnih vaj v mnogih redovnih skupnostih.

Napisal je dve obsežni teološki deli o bogoslužju in duhovnosti, ki sta dolgo bili učbenik bodočih duhovnikov. Prva je bila tiskana v Pekingu, druga pa v Sapporu na Japonskem. Zadnja leta pa se je posvečal predvsem zbiranju gradiva o življenju in delu zagrebškega nadškofa Alojzija Stepinca. Zbrano gradivo je izdal v knjigi leta 1974 v Rimu. Po padcu komunizma je delo leta 1993 izšlo še v Zagrebu. Ta izdaja obsega skoraj devetsto strani. Potem ko je zbral gradivo, je življenjepis pisal dve leti (od 1968 do 197O). "Pri pisanju sem dal besedo samo zgodovinskim virom," je zapisal v uvodu. "Iskal sem samo resnico in nepristransko sem proučeval posamezna dogajanja." O temeljitosti in znanstveni neoporečnosti tega dela pričajo tudi besede angleške zgodovinarke Stelle Alexander: "Nikoli nisem niti malo pomišljala, da ga navajam kot vir."

Benigar in Slovenci

"Moji starši so bili Slovenci. Oče je rojen v Trnovem (Ilirska Bistrica), mama pa v Radečah pri Zidanem mostu. Jaz in vsi moji bratje smo rojeni v Zagrebu. Torej sem po izvoru Slovenec in ponosen sem na to," je zapisal 7. avgusta 1983 p. Benigar v pismu neki gospe. Oba starša sta v Radečah tudi umrla. Prav tako se je vedno počutil Slovenca (p. Duda), čeprav si je dopisoval v hrvaščini, vendar je želel biti vsem vse. Zavedal se je, da bo svojemu narodu lahko največ dal, če bo živel po evangeliju. Kot študent je zahajal na materin dom v Radeče, kjer je 15. julija 1915 tudi imel ponovitev nove maše. Obvladal je slovenščino, zato je tudi lahko bral frančiškansko revijo Cvetje z vrtov sv. Frančiška, ki je imela posebno stran, namenjeno misijonom. Tu je slovenski frančiškan p. Peter Baptist Turk (1874-1944) objavljal zanimiva poročila o svojem misijonskem delu na Kitajskem ter o potrebi po novih misijonarjih. P. Aleksij se je prav ob branju teh poročil navdušil za odhod v misijone in pozneje postal njegov sodelavec na Kitajskem. Tam je p. Turk umrl na rokah p. Aleksija.

Zanimivo je, da je p. Benigarja sprejel v frančiškanski red ustanovitelj zagrebške frančiškanske province p. Vendelin Vošnjak (1861-1933), Slovenec, doma iz okolice Velenja, za katerega že poteka postopek za razglasitev za blaženega. Pa tudi za p. Aleksija Benigarja poteka enak postopek. Pravijo celo, da zelo hitro napreduje.

(pričevanje 11_1998)

LETA 1709 UMRL ABRAHAM A SANCTA CLARA

NEMŠKI REDOVNIK, AVGUŠTINEC, DVORNI PRIDIGAR NA DUNAJU (* 1644)

Bosonogi avguštinec Abraham a Sancta Clara (Hans Ulrich Megerle), sodobnik slovenskega kapucina Janeza Svetokriškega (1648-1714), je bil najslavnejši baročni pridigar svojega časa. Dalj časa je bil pridigar na cesarskem dvoru na Dunaju. Njegove kritično-satirične pridige so dragocen prikaz problemov tedanje dobe (kuga, turška nevarnost). Iz njegovega življenja so znane številne anekdote.

LETA 1865 ROJEN FRAN GESTRIN

PESNIK, PISATELJ IN PREVAJALEC († 1893)

Fran Gestrin, doma iz Ljubljane, je bil po stroki profesor zemljepisa in zgodovine. Njegova najbolj znana pesem je Balada o prepelici, v kateri mlad bolnik - on sam - upa, da bo kmalu zdrav, "saj, če si mlad, še daleč je do groba", pa dobi odgovor prepelice: "V poletno noč odmeva: pet pedi!"

LETA 1876 ROJEN NIKO ZUPANIČ

ZGODOVINAR, ETNOLOG, ARHEOLOG, ANTROPOLOG († 1961)

Belokranjec iz Gribelj je bil na novomeški gimnaziji nekaj časa sošolec Dragotina Ketteja in Otona Župančiča. Na Dunaju je najprej študiral pravo, potem pa zgodovino, geografijo in arheologijo. Služboval je na Dunaju, v Švici, v Beogradu. Sodeloval je na mirovni konferenci v Parizu (1919), deloval je v politiki. V letih 1922–1940 je bil ravnatelj Etnografskega muzeja v Ljubljani, leta 1940 je bil imenovan za rednega profesorja etnologije na univerzi v Ljubljani. Zanimal se je zlasti za slovanska ljudstva.

LETA 1878 ROJEN FRANC KSAVER CUKALA

DUHOVNIK, PREDSEDNIK MOH. DRUŽBE († 1964)

Sin trdnega kmeta z Gomilskega v Savinjski dolini je po maturi na gimnaziji v Celju vstopil v celovško bogoslovje, saj je takrat na Koroškem primanjkovalo slovenskih duhovnikov. Po novi maši (1902) je na univerzi v Gradcu doktoriral, nato pa opravljal razne službe v celovški škofiji. Leta 1920 je moral zaradi šovinistov zapustiti celovško škofijo. Svoje moči je posvetil mariborski škofiji. Vsa duhovniška leta je bil povezan z Mohorjevo družbo. Leta 1921, ko se je morala seliti iz Celovca na Prevalje (leta 1927 pa od tam v Celje), je bil njen predsednik.

LETA 1908 ROJEN SILVESTER KOPRIVA

KLASIČNI FILOLOG IN PREVAJALEC

Doma iz Laporja pri Slovenski Bistrici. Pisal je učbenike za latinščino ter objavljal številne latinske prevode iz slovanskih jezikov.Tudi pesnil je v latinščini, objavil je več izvirnih latinskih pesmi,m predvsem priložnostnih. Izšle so leta 1989 v knjigi "Versus Latini", v knjigi "Ljubljana skozi čas" pa je razlagal latinske in druge napise po ljubljanskih spomenikih in zgradbah.

LETA 1916 UMRL CHARLES DE FOUCAULD

REDOVNIK - JEZUSOV MALI BRAT, MUČENEC ZA VERO, svetnik (* 1858)

"Moj poklic je kar najpopolneje posnemati našega Gospoda Jezusa Kristusa v njegovem skritem življenju v Nazaretu," je zapisal Charles da Foucauld, ki se je podpisoval "Jezusov mali brat Karel". Bil je francoski častnik, daleč od Boga. Leta 1886 je odkril Boga in mu posvetil vse svoje življenje in postal začetnik redovne skupnosti Jezusovih malih bratov. Leta 2005 je bil razglašen za blaženega, leta 2022 pa je bil prištet med svetnike.

več:
S. Čuk, “Vesoljni brat” sv. Charles de Foucauld: Pričevanje, v: Ognjišče 5 (2022), 90.
S. Čuk, Charles de Foucauld. Jezusov mali brat Karel: Pričevanje, v: Ognjišče 12 (2002), 72-73.

nekaj njegovih misli

• "Če pšenično zrno ne umrje, ne obrodi nič..." Jezus ne odreši sve­ta s svojimi božanskimi besedami, ne s svojimi čudeži, ne z dobri­mi deli, temveč s križem; najrodovitnejša ura Njegovega življenja je ura največjega ponižanja, izničenja, ura, ko je najbolj potop­ljen v trpljenje in ponižanje...
  
• V vsaki stvari se vprašaj: "Kaj bi napravil naš Gospod?" in tisto napravi. To je tvoje edino pravilo, a tvoje absolutno pravilo.
  
• Najboljša molitev je tista, ki je v njej največ ljubezni. Tem boljša je, čim bolj so pogledi duše prežeti z ljubeznijo, čim než­neje, čim bolj ljubeče se duša zadržuje pred svojim Bogom.
  
• Če smo polni Jezusa, smo polni ljubezni. Ljubezen je najmočnejše sredstvo, da vzbudimo ljubezen. Ljubiti je najmočnejše sredstvo, da postanemo ljubljeni.
  
• Trpeti za tistega, ki ga ljubiš, je najbolj prepričljiva pot, da dokažeš ljubezen... In večje ko je trpljenje, bolj prepričljiv je dokaz, kako globoka je ljubezen, ki jo izpričujemo.
  
• Naj se zgodi kar koli: če sem dober, bo moj mimohod po tej zemlji za duše koristen. Če pa sem slab ali povprečen, bom morda veliko delal, toda po mojih rokah se ne bo izvršilo veliko dobrega.
  
• Ljudje vere bomo, če bomo v vsakem človeku, za vsemi zagrinjali in videzom, videli nedopovedljivo sveto bitje - del Kristusovega telesa.
  
• Kot milost moramo sprejeti sleherni trenutek življenja, z vsem, kar prinaša, srečo ali nesrečo, a križe še z večjo hvaležnostjo kakor ostalo: križi nas trgajo z zemlje in nas s tem priklepajo na Boga!
  
• Jezus se najprej razodene pastirjem: božja luč, "prava luč", raz­svetli duše po meri njihove čistosti, ne pa bistrine ali učenosti. Duša napravi toliko dobrega, kolikor je sveta, ne pa kolikor je učena in bistroumna.
  več:
  

LETA 1942 UMRL FERDO SEIDL

SLOVENSKI NARAVOSLOVEC (* 1856)

Po šolanju v Novem mestu in Gradcu je postal učitelj v Krškem, potem pa po smrti Frana Erjavca 1887 v Gorici. Leta 1915 se je vrnil v Novo mesto, učil na gimnaziji, bil član JAZU. Ukvarjal se je z meteorologijo, klimatologijo in geologijo. Njegovo najbolj znano delo je knjiga Kamniške ali Savinjske Alpe, njih zgradba in njih lice.

LETA 1988 UMRL P. ALEKS BENIGAR

MISIJONAR IN SVETNIŠKI KANDIDAT (* 1893)

Papež Janez Pavel II. je med obiskom na Hrvaškem 3. oktobra 1998 v narodnem svetišču Marija Bistrica razglasil za blaženega zagrebškega nadškofa kardinala Alojzija Stepinca. V postopku za tako razglasitev je pomemben skrbno in nepristransko napisan ter na zgodovinskih dejstvih sloneč življenjepis kandidata. Pri Stepincu je to delo opravil človek, v katerem se je pretakala slovenska kri - p. Aleksa Benigar. "Moji starši so bili Slovenci. Oče je rojen v Trnovem (Ilirska Bistrica), mama pa v Radečah pri Zidanem mostu. Jaz in vsi moji bratje smo rojeni v Zagrebu. Torej sem po izvoru Slovenec in ponosen sem na to," je zapisal 7. avgusta 1983 p. Benigar v pismu neki gospe. Oba starša sta v Radečah tudi umrla. Prav tako se je vedno počutil Slovenca (p. Duda), čeprav si je dopisoval v hrvaščini, vendar je želel biti vsem vse. Zavedal se je, da bo svojemu narodu lahko največ dal, če bo živel po evangeliju. Obvladal je slovenščino, zato je tudi lahko bral frančiškansko revijo Cvetje z vrtov sv. Frančiška, ki je imela posebno stran, namenjeno misijonom. Tu je slovenski frančiškan p. Peter Baptist Turk (1874-1944) objavljal zanimiva poročila o svojem misijonskem delu na Kitajskem ter o potrebi po novih misijonarjih. P. Aleksij se je prav ob branju teh poročil navdušil za odhod v misijone in pozneje postal njegov sodelavec na Kitajskem.

več:
S. Čuk, p. Aleksa Benigar. Slovenec - pisec Stepinčevega življenjepisa: Pričevanje, v: Ognjišče 11 (1998), 62-63.

LETA 2010 UMRL ALOJZ SREBOTNJAK

SKLADATELJ IN PEDAGOG (* 1931)

Na Akademiji za glasbo v Ljubljani je študiral pri prof. Lucijanu Mariji Škerjancu, končal študij kompozicije, izpopolnjeval pa se je v Rimu, v Parizu, Londonu ... Bil je redni profesor za kompozicijo na Akademiji za glasbo v Ljubljani, za svoje delo je prejel mnogo nagrad, med najpomembnejše sodi tudi Prešernova nagrada za življenjsko delo (1999). Je eden najvidnejših skladateljev sodobne slovenske resne glasbe in je avtor obširnega, raznolikega opusa glasbenih del.

LETA 2016 UMRL LJUBO SIRC

SLOVENSKI IN BRITANSKI EKONOMIST (* 1920)

Rodil se je v Kranju in njegov oče je bil pred drugo svetovno vojno eden največjih slovenskih podjetnikov. Med okupacijo je bil Ljubo, ki je študiral pravo, aktiven v odporniški skupini Stara pravda. Leta 1947 je bil v Nagodetovem procesu obsojen na smrt, zatem na 20 let strogega zapora. Ko je bil izpuščen iz zapora, je zbežal v Združeno kraljestvo. V Švici je doktoriral iz ekonomije, ki jo je nato predaval na univerzi v Glasgowu. Leta 1983 je ustanovil londonski inštitut za raziskovanje komunističnih ekonomij.

iskalec in zbiralec: Marko Čuk

* 30. november 1920, Verona

Pričevalec in sejalec evangelija na televiziji

"Televizija. Najmočnejši gospodinjski aparat. Utripajoče srce v mnogih hišah. Orodje politike. Kaj naj storimo? Jo ugasnemo, se zanjo ne zmenimo? Ne smemo. Pravilno jo moramo uporabljati. Razločevati. Razumeti. Upreti se. Predlagati. To so pravi glagoli, ki jih moramo spregati. Uporabljati daljinca. Skromni predlogi za sožitje s čarobno škatlo." Tako je na začetku poglavja o televiziji, ki mu je dal naslov Televizija ni hudič, v svoji knjigi Hvalnica oslu zapisal italijanski duhovnik don Antonio Mazzi, ki pogosto nastopa v najbolj gledanih oddajah raznih italijanskih televizijskih postaj. S svojo prisrčnostjo in toplino "trosi sem in tja tablete evangelija in zdrave pameti", kot je zapisal urednik omenjene knjige. Ob njegovi osemdesetletnici konec novembra 2009 so ga povabili na televizijsko oddajo z naslovom "Duhovnik, kot bi si ga želeli". Don Mazzi spada med "duhovnike s ceste", ki svoje duhovniško poslanstvo opravljajo med takimi, ki jih Jezus imenuje "najmanjši". Pred petindvajsetimi leti je ustanovil skupnost Exodus (Izhod), katerega člani so zasvojenci z mamili, mladi brez družine, nekdanji teroristi.

Njegova ustanova, ki je nastala leta 1984 v Milanu, nosi ime Exodus po latinskem naslovu Druge Mojzesove knjige, ki pripoveduje o "izhodu" judovskega ljudstva iz egiptovske sužnosti. Ustanova, ki ima zdaj 26 občestev po vsej Italiji, štiri središča pa so tudi zunaj Italije (na Madagaskarju, v Etiopiji, Argentini in Hondurasu), opravlja vzgojno poslanstvo, ki poteka po štirih "kolesih": delo "vsak mora poskrbeti za lastno preživljanje"), šport ("tvegaj in preizkusi svoje moči"), glasba in gledališče ("odpri se drugim, premagaj svojo plahost") in prostovoljstvo ("sooči se s težkim položajem ljudi"). Člani skupnosti ne živijo v zaprtih hišah, v njih samo prenočijo, čez dan pa potujejo na razna delovna mesta v "karavanah" z vsemi mogočimi vozili: od koles, mopedov, motorjev do avtomobilov. V življenju skupnosti Exodus igra pomembno vlogo kapitelj, ki je vsako leto od 1. do 4. oktobra (god sv. Frančiška) in se na njem zberejo mladi iz vseh skupnosti. "Iznašel sem ga jaz," pravi don Mazzi, "kajti moj stik z mladimi in s skupnostjo je fizičen, neposreden. Sovražim telefon, ljudi hočem videti v obraz. Na kapitlju lahko vidim vse, letos jih je prišlo 530 in pomešal sem se med nje vse štiri dni. Prepričan sem namreč, da ljudem, ne samo mladim, več kot besede pomeni navzočnost."

Rodil se je 30. novembra 1929 v kraju San Massimo pri Veroni. Zelo zgodaj je izgubil očeta, ki je bil v službi pri železnici, pobrala ga je pljučnica. Šest mesecev po očetovi smrti se je rodil njegov edini brat. Za oba sina je požrtvovalno skrbela mati Marija. "Nisem čutil samote, ker sem otroštvo preživel v patriarhalni družini (moj je imel dvanajst) in smo živeli vsi skupaj na veliki kmetiji. Rad sem se učil in naš pobožni župnik je hotel, da bi šel k patrom v Padovo, jaz pa sem rekel: k redovnikom ne. Ker nismo imeli denarja, da bi lahko šel v šole, sem šel v zavod, ki ga je vodil duhovnik Giovanni Calabria. Sprejemal je revne dečke, ne da bi zahteval, naj vsi postanejo duhovniki." Giovanni Calabria (1873-1954) je bil duhovnik iz Verone, ki je svoje življenje posvetil skrbi za sirote in uboge. Za pomoč zapuščenim je ustanovil redovno družbo Ubogih služabnikov Božje previdnosti, katere enakopravni člani so duhovniki in laiki, obstaja pa tudi sestrska družba Malih služabnic. Papež Janez Pavel II. je tega apostola dejavne ljubezni do bližnjega leta 1988 razglasil za blaženega, leta 1999 pa za svetnika. Med vojno je Antonio Mazzi hodil v srednjo šolo opatiji Maguzzano ob Gardskem jezeru. Kot sedmošolec je dobil slabo oceno v vedenju in ravnatelj je rekel njegovi materi: "Vaš sin lahko postane kar koli, duhovnik pa nikoli ne bo!" Ta "razgrajač" pa ni hotel postati nič drugega kot duhovnik. Stopil je v družbo Ubogih služabnikov Božje previdnosti, ker se je želel posvetiti službi ubogim. Po bogoslovnem študiju je bila leta 1956 posvečen v duhovnika. V letih 1955-1962 ravnatelj ustanove Don Calabria pri Mestu otrok v Ferrari, v letih 1962-1969 je vodil župnijski mladinski center v predmestju Rima, zatem je deset let deloval v Veroni, leta 1979 pa je prišel v Milan, kjer je vodil šolo svoje družbe pri parku Lambro, veliki tržnici mamil pod milim nebom. Tam je leta 1984 zaživela zamisel skupnosti Exodus in Milan je od takrat "njegovo mesto".

Ob njegovi osemdesetletnici je italijanska družinska tedenska revija Famiglia cristiana objavila pogovor z njim. Zelo je poudarjal pomen odpuščanja. "Če odpuščaš, si v evangeliju, če ne odpuščaš, si zunaj ... Mati, ki ne odpušča sinu, mož, ki ne odpušča ženi, najsi bo katoličan ali ne, ne more ljubiti." O sebi je povedal: "Vem, imajo me za površnega duhovnika, ker grem na televizijo, se družim s pevci, mi je všeč nogomet in navijam za Inter. Preprosti ljudje pa me razumejo ... Vedno sem zelo malo spal, delam 18-20 ur na dan, vse svoje knjige (op. teh je zelo veliko). Eno noč v tednu prebijem v molitvi, tudi zato, ker moram narediti red v duši in v glavi." Nazadnje je povedal še to: "Mislim, da moramo biti duhovniki bolj pričevalci in manj klepetavi. Živeti moramo z ubogimi, ne za uboge ... Evangelij je zgodovina Boga, ki se je naredil slabotnega, majhnega iz ljubezni. Pri osemdesetih letih lahko rečem, da me je prav ta misel reševala."

(pričevanje 01_2010)

Velikokrat sem že nameravala napisati pismo na temo, ki jo je načela Martina v Pismu meseca v septembrski številki Ognjišča (On je iz strogo neverne družine, našo družino pa vera združuje in bogati), pa sem vedno odložila; sedaj pa me je prav to pismo spodbudilo k pisanju.

Kot mladenki mi je bilo priporočeno, naj bo moj izvoljenec "pošten, veren, delaven." Tedaj se o teh merilih sploh nisem spraševala, bila so mi nekako samoumevna. V jeziku tistega časa bi lahko rekla, da je moj mož tudi vse tri pogoje izpolnjeval. Danes so drugačni časi. Kar veliko je zakonov, kjer je cerkvena poroka samo z ene strani ali poroka med dvema, ki pripadata različnim veroizpovedim. Glede na svoje izkušnje mislim, da je tudi v teh stvareh teorija eno, vsakdanjem življenje pa je verjetno kar težko.

Torej, moj mož je imel ob najini poroki vse zakramente, imel se je za kristjana (in se še ima), jaz pa sem bila ena tistih 'srečnic', ki sem 'srečala' Boga ne samo v tradicionalnih pogledih domače župnije. Pravzaprav bi ne mogla biti samo kristjanka tradicije – ali sem takrat morala "odriniti na globoko", ali pa bi Cerkvi obrnila hrbet. In tudi danes me še vedno "žeja po živem Bogu" in ga iščem ...

V družini smo prakticirali versko življenje v tem smislu, da smo šli ob nedeljah in zapovedanih praznikih k maši, otroci so hodili k verouku... Vendar – mož je marsikdaj mimogrede navrgel "ali je tega treba", "ali že spet", "predolga maša", pa ob šmarnicah: "vsak dan?"... Ko sem šla med tednom k maši, "že spet", "zakaj pa danes", pa raznorazni vzdihi o prezahtevnosti našega župnika v zvezi z veroukom, v zvezi z našim verskim življenjem ... Da ne govorim o tem, da je za mojega moža tisto 'malo več' že fanatizem ...

In vse to otroci slišijo in srkajo vase ... In danes se sprašujem, s čim smo polnili naše otroke? Z mračnim pogledom na svet, z brezizhodnostjo današnje družbe; koliko vere so lahko začutili v meni, v naši družini?

In je bolečina, ko vidiš pare, kjer oba živita svojo vero in po njima cela družina. Pri nas pa tega ni in sem sama, ko iščem nekaj več, in ko se o tem ne morem pogovarjati s svojim možem, ker on na to uho 'ne sliši' oz. je za okopi, kjer je varen v svoji mlačnosti.

Skratka, jaz bi mladim položila na srce, naj dobro premislijo tudi o verski – duhovni dimenziji svojega izbranca – izbranke, ker se bodo s tem stalno soočali v vsakdanjem življenju in jih bo to lahko zelo bogatilo ali pa tudi zelo žalostilo in vleklo nazaj. Pomembna je tudi družba, v kateri se gibljejo (verujoča ali neverujoča), ker bodo verjetno tam našli svojega izvoljenca – izvoljenko.

Ko je toliko 'mešanih' zakonov ali pa zakonov, kot je moj, se tolažim s tem, "da Bog ve, kaj dela". Morda pa je naloga vernega zakonca prav ta, da je 'kamen spotike' za drugega, vprašaj, klicaj, da je vendarle prisiljen soočati se tudi z vprašanji svoje globlje verske opredelitve.

Jana

Družina je zibelka in trdnjava vere. Res pa je, da je družina danes v hudi krizi. Če pogledamo okrog sebe, se zavemo te resničnosti. Koliko razbitih zakonov, družinskih sporov in ločitev. Otroci pa so glavne žrtve te krize. Cerkev se tega globoko zaveda, kar vedno znova poudarja tudi papež Frančišek. Od 5. do 19. oktobra je v Rimu potekala izredna škofovska sinoda, posvečena pastorali družine po Božjem načrtu. O tem bomo v Ognjišču še pisali.

Ti si nazorno opisala, kakšno je dejansko življenje v družini, v tvoji in v neštetih drugih. Z izgovorom, da nimamo časa, da nam služba ali delo v podjetju, na kmetiji ... vzame ves čas, najprej opustimo mašo, molitev, pobožnosti in versko vzgojo otrok, poglabljanje lastne vere. Nihče ne zanika, da so časi drugačni. Danes se nam zdi, da moramo pogledati dnevnik, kakšno nadaljevanko, film ali izobraževalno oddajo. Tega včasih ni bilo in je bil čas tudi za rožni venec, skupno družinsko molitev in pogovor. K temu se pridruži še prepričanje, da je vse predolgo, maša, pridige, šmarnice ..., kot si nazorno naštela. Nič več ne razumemo, da obstajajo stvari, ki so važne, nekatere zelo važne, druge pa so manj pomembne in jih brez škode preskočimo.

Sama si doživela izbiro: ali biti kristjan iz tradicije, kar pa v današnjih okoliščinah ni mogoče več vzdržati na 'dolgi tek', ali "Cerkvi obrniti hrbet". Prevladala je želja "odrini na globoko", "čutila si žejo po živem Bogu", ki ga še iščeš. Vsak človek se v odraščanju znajde pred to izbiro. Nekateri na bolj jasen, trd način. Drugi morda bolj podzavestno in megleno. Toda v življenju se moraš prej ali slej odločiti, po kateri poti boš šel. Po široki poti, ki jo večina izbere, ali po ozki poti, ki v zvestobi svoji vesti pelje k Bogu in bližnjemu, čeprav je hrapava in polna kamenja, ob katerem se lahko spotakneš. Jezus sam je o tem govoril (prim. Mt 7,13-14). Ne brez razloga. Hotel nam je povedati, da ga brez žrtve, odločnosti, močne volje ne moremo najti. Toda če stopimo na to strmo in naporno pot, postanemo kot planinci, ki se počasi vzpenjajo v hribe in z vsakim korakom odkrivajo nove lepote. Obzorje se jim vedno bolj širi in to poplača ves napor, ki so ga prestali.

S tem, kar sem povedal, najbrž ne bom veliko olajšal tvoje stiske, ko poslušaš od moža vse tiste pripombe, in ima vse, "kar je malo več", za fanatizem. Morala boš potrpeti z njegovo ozko duhovno mentaliteto, ker ga najbrž ne boš 'spreobrnila'. Zato je na mestu tvoja pripomba dekletom, naj poiščejo fanta, ki bo na njihovi duhovni 'valovni dolžini'. Življenje v dvoje je med tistimi, ki se tudi duhovno razumejo, mnogo bolj osrečujoče.

Nekaj pa bi še rad povedal, da se ne bo zdelo, da sem med tistimi, ki samo hvalijo 'stare čase'. Bolj redko se zavemo, kaj vse nam je prinesel moderni čas. Ne bom omenjal gospodinjskih strojev, ki so osvobodili ženske 'vsakdanje tlake'. Mislim bolj na duhovne vrednote. Kaj vse lahko danes 'preberemo', ne toliko v revijah, ampak tudi v knjigah na vseh področjih. Če se omejim samo na duhovno literaturo. Koliko založb imamo, ki nam vsako leto ponudijo po deset, dvajset ali celo več novih naslovov. Zadrega je samo v izbiri. Knjiga je še vedno najboljši vir izobrazbe, duhovna obogatitev in še razmeroma poceni je. Samo čas si moramo vzeti. Ukrasti ga moramo televiziji, internetu, morda tudi CD ali novim nosilcem zvoka. Ne pa pogovorom v družini, ki so najbolj dragocenih od vseh. Take možnosti uporabe časa še ni imela nobena zgodovinska doba. Tudi za to bomo morali dajati odgovor ljubemu Bogu. Ne bo prav lahko!

oče urednik Franc Bole

LETA 1642 ROJEN ANDREA POZZO

ITALIJANSKI SLIKAR IN ARHITEKT († 1709)

Jezuit iz Trenta v Italiji, znan po tem, da je poslikal obok jezuitske cerkve v Rimu, ljubljanski operozi pa so ga naprosili, da je narisal načrt za novo ljubljansko stolnico (1700). Njegov načrt so ob gradnji nekoliko priredili in stolnico posvetili leta 1706, takrat še brez kupole, ki so jo postavili šele leta 1841. Napisal je delo Slikarska in stavbeniška perspektiva (1693/98), po katerem so se ravnali baročni slikarji ter arhitekti v 18. stoletju.Po njegovih predlogah v knjigi so naredili tudi božji grob v Mekinjah, oltar v Velesovem in oltarni nastavek pri sv. Jakobu v Ljubljani. Od leta 1702 je slikal freske na Dunaju.

LETA 1667 ROJEN JONATHAN SWIFT

ANGLEŠKO-IRSKI PISATELJ, PUBLICIST IN TEOLOG († 1745)

Med knjige, ki jih bralci z veseljem jemljejo v roke že skoraj tri stoletja, spada tudi roman Guliverjeva potovanja, ki ga je napisal angleški pisatelj in satirik Jonathan Swift davnega leta 1726. Slovenski prevod smo dobili leta 1951, ki je doživel več izdaj.

njegove misli:

• Blagor tistemu, ki se mu posreči živeti vse dni lastnega življenja!
  
• V življenju je bolje želeti, česar nimaš, kot imeti tisto, česar si ne želiš.

LETA 1717 UMRL MARKO ANTON KAPPUS

NAJSTAREJŠI SLOVENSKI MISIJONAR (* 1657)

Marko Anton Kappus (tudi Kapus) je najbrž najstarejši slovenski misijonar, ki ga poznamo po imenu in po deželi njegovega misijonskega delovanja. To je bila daljna Mehika, o kateri je tudi marsikaj zapisal in so njegovi zapiski dragoceno gradivo za njeno zgodovino. "Čeprav znanstveni študij ni bil poglavitni cilj misijonskega dela, je zanimanje nekaterih naših misijonarjev vendarle seglo tudi na področje znanosti in književnosti," je zapisal dr. Zmago Šmitek v knjigi Slovenska Cerkev in misijoni (Ljubljana 1991). "S tem so si pridobili vidno, a še ne dokončno ocenjeno mesto v slovenski kulturni zgodovini." Tam piše tudi, da je zgodovina slovenskega misijonarstva v celoti še slabo raziskana. Med najbolj zavzete raziskovalce na tem področju spada prav on. O slovenskem jezuitskem misijonarju Marku Antonu Kappusu je pisal v omenjeni knjigi, še več pa v svojem temeljitem delu Klic daljnih svetov (Ljubljana 1986).

več:
S. Čuk, Marko Anton Kappus: Obletnica meseca, v: Ognjišče 4 (2007), 32-33.

LETA 1835 ROJEN MARK TWAIN

AMERIŠKI PISATELJ IN HUMORIST († 1910)

Pravo ime tega slavnega ameriškega pisatelja humorista je Samuel Langhorn Clemens. V svojem življenju je opravljal različne poklice: bil je tiskarski stavec, ladijski krmar, nazadnje časnikar. Znani sta njegovi mladinski deli Pustolovščine Toma Sawyerja in Pustolovščine Huckelberryja Fina. Mladinske povesti je začel pisati iz odpora do tedanjih pisateljev, ki so za otroke pisali osladne vzgojne zgodbe.

nekaj njegovih misli ...

• Prijaznost je jezik, ki ga lahko slišijo gluhi in berejo slepi.
  
• Če sprejmeš pod streho sestradanega psa in mu daš jesti, te ne bo ugriznil. To je poglavitna razlika med človekom in psom.
  
• Slabe navade ne moremo kar vreči skozi okno, temveč jo moramo potrpežljivo spravljati iz svoje hiše po stopnicah.
  
• Jutri bom spremenil svoje življenje. Včeraj sem to hotel storiti danes.
  
• Skrivnost lepega vedenja je v tem, da znamo dobro mišljenje, ki ga imamo o sebi, uskladiti s slabim mišljenjem, ki ga imamo o drugih.
  
• Preden začneš ljubiti svoje sovražnike, se potrudi ti biti boljši do svojih prijateljev.
  
• Lažje je prenašati ducat lažnih pohval kakor eno iskreno grajo.
  
• Veliko otrok ima starše, ki jih je težko vzgajati.
  
• Daj vsakemu dnevu možnost, da bo najlepši v tvojem življenju.
  
• Vsak človek je podoben luni: ima svojo temno stran, ki je nikomur ne pokaže.
  
• Lahko spremenimo svet ali samega sebe; slednje je veliko težje.

anekdota:

Pisatelj Mark Twain (1835 do 1910) se je odpravljal na potovanje z vlakom in je vprašal odgovornega za sprejem prtljage na newyorški postaji: »Je ta kovček dovolj trden za prtljažni vagon?«»To bova takoj videla,« je rekel možakar. Kovček je dvignil visoko nad glavo in ga z vso silo vrgel na tla. »To bo dobil v Philadelphii,« je rekel. Potem je prijel kovček in z njim nekajkrat butnil ob steno vagona. »Tako se mu bo zgodilo v Chicagu.« Nazadnje je kovček vrgel visoko v zrak in z obema nogama skočil nanj, kakor hitro je priletel na tla. Kovček se je končno raztreščil in njegova vsebina se je razletela po peronu. »To pa ga bo doletelo v Sioux Cityju. – Če torej mislite potovati v Sioux City, potem rajši vzemite kovček s sabo v kupe.«

zgodba:

B. Rustja, Nauk letenja divjih gosi, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 5 (2019), 42.
v knjigi: Vodi me, dobrotni Duh, Ognjišče, Nova serija 3, Koper, 2019, 92.

LETA 1840 UMRL ANDREJ SMOLE

PREVAJALEC, ZALOŽNIK, PREŠERNOV PRIJATELJ (* 1800)

Rodil se je v gostilni pri Figovcu, ki sta jo vodila starša. Ko je ostal sam z materjo in očimom, se je na materino željo posvetil trgovini, vendar pa ga je zanimala predvsem književnost in razvoj slovenskega jezika in kulture. Zbiral in zapisoval je slovenske pesmi in jih nekaj tudi objavil (Krajnska čbelica, 1832). Trudil se je za slovenski narodni prerod, s Prešernom sta načrtovala politični časopis, toda zaradi cenzure in bohemskega življenja jima to ni uspelo. Kot trgovec je kmalu bankrotiral, se pred upniki umaknil v tujino, potem pa kupil dvorec Prežek in se predal veseljačenju ...

LETA 1874 ROJEN WINSTON CHURCHILL

BRITANSKI NOVINAR, ČASTNIK, DRŽAVNIK IN PISATELJ, NOBELOVEC († 1965)

Na vprašanje, kdo je bil Winston Churchill, bi zelo veliko ljudi znalo povedati: "Britanski politik, državnik in vojskovodja." Njegovo ime je tesno povezano z dogajanji med drugo svetovno vojno. Churchill pa je znal tudi spretno sukati pero. Leta 1953 mu je švedska akademija podelila Nobelovo nagrado za književnost in sicer za njegovo avtobiografijo Moja mlada leta. Dočakal je visoko starost 91 let.

nekaj njegovih misli

• Ljudi lahko delimo na tri vrste: take, ki do onemoglosti delajo, take, ki so do onemoglosti zaskrbljeni, in take, ki se do onemoglosti dolgočasijo.
  
• V življenju boste delali vse vrste napak, a dokler boste plemeniti, iskreni in bojeviti, ne boste ranili sveta in ga spravili v stisko.
  
• Človek nikoli ne sme pozabiti, da ga nesreča, ki ga je prizadela, prav mogoče rešuje pred kako še hujšo nesrečo.
  
• Če sta dva človeka vedno enakega mnenja, potem je eden od njiju odveč.
  
• Od hudobnih besed, ki smo jih raje požrli, kot da bi jih izrekli, si še nihče ni pokvaril želodca.
  
• Pameten človek ne naredi vseh napak sam. Možnost da tudi drugim.

LETA 1887 ROJEN ANDREJ GOSAR

KRŠČANSKI POLITIK, PRAVNIK, SOCIOLOG IN PEDAGOG (* 1970)

»Kristusovo kraljestvo na zemlji je vzvišeno nad katere koli družbene razmere, nad kateri koli družbeni red, kako šele nad poljubno obliko političnega življenja. Vnanji red, ki vlada v družbi, se Kristusovega kraljestva ne tiče; – zanj je zares važna le notranja, duhovna urejenost in tej ustrezajoče življenje ljudi,« je v svoji knjigi Eden je Gospod. Misli o Božjem kraljestvu na zemlji, ki je izšla pred sedemdesetimi leti (1943), zapisal krščanski politik in sociolog Andrej Gosar. V njej išče in ponuja odgovor na vprašanje, kaj pomeni 'služiti Gospodu'. V zasebnem življenju mu služi, kdor skuša izpolnjevati njegovo voljo, v družbenih razmerjih pa je sožitje mogoče ob pravilnem razumevanju božjega kraljestva na zemlji, katerega temelji so: živa vera, življenje v Kristusu in njegovi Cerkvi ter ljubezen. Andrej Gosar je s svojimi deli – njegovo glavno delo je knjiga v dveh delih Za nov družabni red – hotel pri nas, predvsem med slovenskimi izobraženci zbuditi zanimanje za moderna socialna vprašanja, za njih študij in za uspešno socialno delovanje na podlagi krščanskih načel.

več:
S. Čuk, Andrej Gosar: Pričevanje, v: Ognjišče 3 (2013), 14-15.

LETA 1892 UMRL FRANC MOČNIK

MATEMATIK, PEDAGOG IN PISEC MATEMATIČNIH UČBENIKOV (* 1814)

Vodilni matematik tedanje avstro-ogrske monarhije se je rodil v Cerknem. Dokončal je bogoslovje v Gorici, a ni postal duhovnik, temveč srednješolski profesor. Pouk matematike je bil tedaj zelo pomanjkljiv, zato si je Močnik zastavil nalogo, da z izdajo metodičnih učbenikov, namenjenih učiteljem in učencem, dvigne raven pouka. Pisal jih je v nemščini, potem so jih drugi prevajali v vse jezike monarhije in še druge. Njegov učbenik računstva za prvi razred je v slovenščino prevedel Blaž Potočnik (1846).

LETA 1900 UMRL OSCAR WILDE

IRSKI PISATELJ, DRAMATIK, UMET. IN LITERARNI KRITIK, ESEJIST (*1854)

Rojen v Dublinu, mati je bila pesnica, oče pa zdravnik. Že mlad je bil hudo razgledan, zanimal se je za umetnost. Poleg tega pa ni opustil mladostniškega pesnikovanja, lotil se je tudi pisanja proze, obvladal je pravljico, novelo, roman ... Njegova dela so polna duhovitosti, je dober pripovednik. Nekaj njegovih del: Slika Doriana Graya, Saloma, Idealni soprog pravljice Srečni kraljevič in druge zgodbe, Hiša granatnih jabolk

nekaj njegovih misli:

• Cinik je človek, ki za vsako stvar ve, koliko stane, ne ve pa, koliko je vredna.
  
• Ljubezen je modrejša od modrosti, čeprav je modrost modra, in mogočnejša od oblasti, čeprav je oblast mogočna.
  
• Ko delamo napake, ponavadi radi rečemo, da "si nabiramo izkušnje".
  
• Kadar se vsi strinjajo z mano, tedaj zanesljivo vem, da se motim.
  
• Če hočemo vsaj malo poznati sebe, moramo temeljito poznati druge.
  
• Vsi znajo lepo sočustvovati s trpljenjem prijatelja, zares plemenite duše pa se znajo veseliti uspehov svojega prijatelja.
  
• Ohrani ljubezen v svojem srcu, kajti življenje brez nje je kot senčen vrt, kjer so vse rože mrtve.
  

LETA 1900 ROJENA ANA PRAČEK KRASNA

PISATELJICA in PUBLICISTKA († 1988)

Pesnica, pisateljica in urednica Ana Praček se je iz rojstne Dolge Poljane po razdejanju prve svetovne vojne leta 1920 izselila v ZDA, med slovenske rudarje v Pennsylvaniji. Do izobrazbe je prišla v glavnem kot samouk. Leta 1929 se je z možem preselila v New York, kjer je nadaljevala kulturno prosvetno delo med ameriškimi Slovenci. Pisala je pesmi in bila urednica lista Glas naroda. Leta 1972 se je vrnila v domače vipavske kraje. Svojo življenjsko pot je opisala v knjigah Med dvema domovinama (1978) in Moja ameriška leta (1980).

LETA 1906 ROJEN SIMON AŠIČ

CISTERCIJANSKI REDOVNIK IN ZDRAVILEC († 1992)

Častitljiva opatija Stična je najstarejši in najbolj znan samostan na slovenskih tleh. Tu je živel, molil in delal tudi pater Simon Ašič, ki je v naši domovini in tudi izven njenih meja zaslovel z uspešnim delom na področju naravnega zdravljenja. Skoraj sedemdeset let je bil redovnik in več kot šestdeset let duhovnik, mož molitve, iz katere je zajemal moč in modrost, da je ljudem, ki so prihajali k njemu po pomoč, poleg čajev in drugih naravnih zdravil za tegobe telesa nudil tudi božja zdravila za dušo. "Bili ste srčno dober človek, vedno prijazen, spoštljiv in uslužen, pripravljen pomagati v duhovni ali telesni stiski vsakemu brez razlike in ob vsakem času... Za bolnike ste vedno imeli čas. Potrpežljivo ste jih poslušali in s toplo človeško in duhovniško besedo ste zdravili ranjene duše in strta človeška srca. Tako so Vaši čaji postali mnogo bolj zdravilni, kakor bi bili sicer." Tako je priorja patra Simona Ašiča, svojega namestnika v samostanski družini, nagovoril tedanji stiški opat pater Anton Nadrah ob njegovem pogrebu.

več:
ČUK, Silvester. p. Simon Ašič. (Pričevanje). Ognjišče, 2006, leto 42, št. 6, str. 22-23.

nekaj njegovih misli:

• Najbolj sem vesel, če me ljudje, ki so prišli k meni bolni, potrti in polni pesimizma, znova obiščejo zdravi in zadovoljni.
  
• Bog je v svoji neizmerni ljubezni ustvaril človeka in vse, kar ga obdaja. Med največje bogastvo, ki mu ga je z naravo dal, spadajo gotovo zdravilne rastline.
  
• Človek ni bil še nikoli tako ogrožen, kot je danes. Sedanji tempo življenja povzroča v njem nemir, tesnobo, strah, neugodje, stalno napetost, ki se pogosto kaže na zunaj v obliki napadalnosti in splošnega nezadovoljstva.
  
• V vsakdanjem pehanju za standardom, za čim višjo življenjsko ravnijo, ostaja človek prazen, brez duhovnih vrednot, brez pravega smisla življenja.
  
• Človek ne more uiti temu, kar prinaša civilizacija in sedanji tempo življenja. Iz dneva v dan smo napeti. Neprestano nas preganja čas. Nimamo več pravega odnosa niti do sebe niti do drugih.
  
• Ne izogibajmo se ljudi. Drug drugega potrebujemo v žalosti in veselju. Na življenje skušajmo gledati pozitivno, z optimizmom. Nikoli ne smemo izgubiti upanja, nikoli nehati pričakovati.
  
• Sproti si postavljajmo majhne cilje, da nam bo njihova izpolnitev v veselje in spodbudo. Osmišljajmo svoje življenje tudi s tem, da naredimo vsak dan komu kako veselje.
  
• Če vas sredi nujnega dela zmoti obisk in bi se mu najraje (morda celo z lažjo) izognili, hitro recite: "Blagoslovi, Gospod, tega človeka, ki je prišel k meni, in mene, da bi ga tako sprejel, kot bi ga Ti.
• Blagoslovi najin pogovor, da bo Tebi v čast in obiskovalcu v korist!"

LETA 1929 ROJEN DON ANTONIO MAZZI

ITALIJANSKI DUHOVNIK, PRIČEVALEC IN SEJALEC EVANGELIJA NA TELEVIZIJI

"Televizija. Najmočnejši gospodinjski aparat. Utripajoče srce v mnogih hišah. Orodje politike. Kaj naj storimo? Jo ugasnemo, se zanjo ne zmenimo? Ne smemo. Pravilno jo moramo uporabljati. Razločevati. Razumeti. Upreti se. Predlagati. To so pravi glagoli, ki jih moramo spregati. Uporabljati daljinca. Skromni predlogi za sožitje s čarobno škatlo." Tako je na začetku poglavja o televiziji, ki mu je dal naslov Televizija ni hudič, v svoji knjigi Hvalnica oslu zapisal italijanski duhovnik don Antonio Mazzi, ki pogosto nastopa v najbolj gledanih oddajah raznih italijanskih televizijskih postaj. S svojo prisrčnostjo in toplino "trosi sem in tja tablete evangelija in zdrave pameti", kot je zapisal urednik omenjene knjige. Ob njegovi osemdesetletnici konec novembra 2009 so ga povabili na televizijsko oddajo z naslovom "Duhovnik, kot bi si ga želeli". Don Mazzi spada med "duhovnike s ceste", ki svoje duhovniško poslanstvo opravljajo med takimi, ki jih Jezus imenuje "najmanjši". Pred petindvajsetimi leti je ustanovil skupnost Exodus (Izhod), katerega člani so zasvojenci z mamili, mladi brez družine, nekdanji teroristi.

več:
S. Čuk, don Antonio Mazzi: Pričevanje, v: Ognjišče 1, (2010), 14-15.

LETA 1946 UMRL KAREL OZVALD

SLOVENSKI PEDAGOG (* 1873)

Doma iz Središča ob Dravi je po maturi v Mariboru na univerzi v Gradcu študiral slavistiko in primerjalno jezikoslovje. Bil je profesor na raznih srednjih šolah, leta 1920 pa je postal profesor za pedagogiko na univerzi v Ljubljani. Objavil je ogromno člankov v časopisih in strokovnih revijah s področja psihologije, pedagogike in organizacije šolstva, v katerih obravnava probleme sodobnega šolstva in vzgoje. V tisti dobi je bil eden glavnih predstavnikov slovenske pedagogike.

iskalec in zbiralec Marko Čuk