* 14. oktober 1877, Vrhnika, † 9. februar 1953, Ljubljana

Najmlajši brat pisatelja Ivana Cankarja

Cankarji so zelo star rod, ki ga moremo po matičnih knjigah vrhniške župnije zasledovati skoraj od začetka 17. stoletja. Neposredni predniki Ivana Cankarja, prvaka slovenski pisateljev, so živeli v Veliki Ligojni pri Vrhniki. Pisateljev stari oče Jakob, po poklicu krojač, je kupil leseno bajto na vrhniškem Klancu. Tam se je rodil Jože, oče našega pisatelja, ki je bil prav tako krojač in se je leta 1867 oženil z Nežo Pivk. V njunem zakonu je bilo dvanajst otrok, osem deklic in štirje fantički: dva sta se oprijela krojaštva, dva pa sta študirala in dosegla intelektualen poklic. Za pisateljem Ivanom, ki ni končal nobene višje šole, je stopil na pot učenosti Karlo, njegov najmlajši brat - za njim so prišle na svet tri sestre. Karlo se je rodil 14. oktobra 1877. Po končani osnovni šoli na Vrhniki je za poldrugo leto starejšim bratom Ivanom odšel v Ljubljano na gimnazijo. Do pomladi 1895, ko je Ivan prvič padel pri maturi, sta stanovala skupaj. Kot gimnazijec je bil Karlo član dijaškega društva Zadruga in njegov tajnik. Z izvirnimi in prevedenimi črticami in gledališkimi poročili v Slovencu, Domu in svetu, Ljubljanskem listu in Zgodnji Danici. Zaradi svoje bistrosti je kmalu zaslovel kot "Cankar mlajši". Šolanje v Ljubljani so mu omogočili razni dobrotniki, sprva zlasti Luka Jeran, urednik Zgodnje Danice, velik podpornik revnih dijakov. V Ljudski kuhinji je zanje ustanovil posebno "mizo", kjer so dobili hrano za majhen denar ali zastonj. Morda se je tudi iz hvaležnosti do svojih dobrotnikov Karlo po maturi leta 1900 odločil za študij bogoslovja, kar bratu Ivanu - kot smo že zvedeli - ni bilo prav nič všeč.

Ivan spodbuja Karla k pisanju, Karlo plačuje Ivanove dolgove

Pred odhodom na Dunaj jeseni 1896 je Ivan Karlu izročil v varstvo svojo korespondenco in nekaj svojih rokopisov. Čeprav sta bila Ivan in Karlo po svetovnem nazoru na nasprotnih bregovih, sta si bila izmed vseh bratov in sester najbližja. Ivan mu je pisal sto pisem, ki jih je Karlo skrbno hranil, medtem ko je Ivan vsa njegova raztrgal. V svojih pismih je Ivan bratu Karlu natančno in odkritosrčno poročal o svojem življenju, nazorih, literarnem delu, o namenu posameznih spisov, zato so ta pisma neprecenljive vrednosti za poznavanje Cankarja in njegovega dela.

Ivan je bil prepričan, da je brat Karlo pisateljsko nadarjen, zato ga je, gimnazijca, v svojih pismih spodbujal, naj prime za pero. "Piši kakšno povest ali črtico. Vadi se!" (23. novembra 1896). "Ti ne pišeš nikdar nič, kaj delaš? Ali sploh kaj misliš? Ne mudi se sicer prav nič, da bi začel resno pisati, a kakšen glas bi vendar že lahko dal od sebe. Na ta način Te bodo nadkrilili drugi, ki imajo manj talenta." (10. avgusta 1898). "Vzemi si moje besede k srcu, sedi in delaj, zdaj ko imaš čas. Jaz mislim, da Ti frfotajo snovi krog nosa, ne premlevaj jih predolgo in prični pisati." (22. avgusta 1898).

Veliki dunajski brat pisatelj je bil kar naprej "suh" in v številnih pismih prosi svojega mlajšega ljubljanskega brata, naj mu nujno pošlje kaj denarja, kar je Karlo tudi storil. Poravnaval je Ivanove dolgove v Ljubljani, posredoval je pri založnikih njegovih spisov, da so mu nakazovali honorar. Ivana je podpiral tudi iz Sarajeva. Decembra 1908 mu je jamčil (in pozneje sam plačal) za tisoč kron posojila pri Kmetski posojilnici na Vrhniki, češ da potrebuje denar za poroko.

Karlo se pred Ivanom umakne v Sarajevo

Po končanem prvem letniku bogoslovja v Ljubljani je Karlo Cankar poleti 1901 potoval po Bosni in tedaj je v njem dozorel sklep, da bo nadaljeval teološke študije v Sarajevu. Pri tem sta ga vodila dva motiva: Bosna se mu je zdela nekakšna misijonska dežela, ugodna za delovanje katoliškega duhovnika; drugi razlog pa se je nanašal na Ivana. Karla je kot dijaka mikalo javno delo. Ko je stopil v semenišče, se ni odpovedal upanju, da bo tudi kot duhovnik imel kako javno, najbrž časnikarsko vlogo. A ker je pričakoval, da bo tudi Ivan posegel v politično, morda časnikarsko življenje, se je bal, da bi se z bratom sovražno srečal v svetu. Zato je mislil, da stori bolje, da se umakne v daljno in drugojezično Bosno. V sarajevsko semenišče je vstopil 1. oktobra 1901. To bratovo odločitev je Ivan označil kot "neumen in otročji korak", vendar je Karlo ostal pri svojem sklepu.

Leta 1903 je bil posvečen v duhovnika, nekaj let je poučeval na šoli kot katehet. Od 1906-1916 je bil urednik Hrvatskega dnevnika, ki ga je povzdignil v najbolje urejevan sarajevski list. V njem je objavil v hrvaškem prevodu nekaj bratovih črtic še pred njihovo objavo v izvirniku. Od 1908 do 1923 je bil škofijski tajnik. Od 9. septembra do 10. novembra 1909 je bil pri njem kot gost nadškofa Stadlerja brat Ivan, ki se je tam spravil z Bogom (na smrtni postelji mu je brat Karlo pomagal obuditi popolno kesanje, spovedal pa ga je Finžgar) . Veliko je pomagal pri izdaji Ivanovih Zbranih spisov. Po zadnji vojni se je naselil v Ljubljani, kjer so ga pod streho sprejeli frančiškani. S te zadnje postaje svojega življenja je odšel v večnost 9. februarja 1953.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2007) 10, str. 32.

LETA 1066 NORMANI OSVOJIJO ANGLIJO

Normani ali Vikingi, germanska plemena, ki so živela na Danskem, Norveškem in Švedskem, so bili odlični pomorščaki. Njihov vojvoda Viljem II. Osvajalec je 14. oktobra 1066 v bitki pri Hastingsu premagal Saksonce in Normani so osvojili Anglijo.

LETA 1503 ROJEN NOSTRADAMUS

FRANCOSKI ZDRAVNIK IN ASTROLOG († 1566)

Astrologija je lažna veda, razširjena zlasti v srednjem veku, ki je napovedovala človekovo usodo in prihodnost iz položaja zvezd (danes je spet zelo v modi). Med najbolj znamenite astrologe spada francoski zdravnik Michel de Notredame, imenovan Nostradamus.

LETA 1794 ROJEN LUKA DOLINAR

DUHOVNIK, SKLADATELJ, NABOŽNI PESNIK († 1863)

Na svet je prijokal v Škofji Loki, kjer je začel nabirati znanje, po bogoslovnih študijih v Ljubljani je leta 1818 prejel mašniško posvečenje. Kot kaplan je služboval v Radovljici in pri Sv. Petru v Ljubljani, kot župnik pa v Šmartnem v Tuhinju. Pisal je nabožne pesmi in jih tudi uglasbil. Nekatera njegova uglasbena besedila (Kaj se vam zdi, Jezus naš je vstal od smrti ...) pojemo še danes. Izšlo je pet zvezkov njegovih pesmi z napevi »za vse godove in praznike celiga leta«. Napevi so preprosti, lepi, zloženi v slovenskem duhu. Med ljudstvom so bile te pesmi zelo priljubljene.

LETA 1809 NAPOLEON USTANOVI ILIRSKE PROVINCE

Napoleon je po zmagi nad Avstrijo v bitki pri Wagramu leta 1809 ustanovil Ilirske province (francosko: Les Provinces Illyriennes). S schönbrunnskim mirom je bila Avstrija prisiljena prepustiti Franciji zahodni del Koroške, Kranjsko, Hrvaško in Vojno krajino jugozahodno od Save, Goriško,Trst in Istro. Napoleon je Province ustanovil iz strateških in gospodarskih razlogov, saj je tako Avstrijo odrezal od morja. Glavno mesto je bila Ljubljana, prvi guverner pa maršal Marmont. Z dekretom z dne 15. aprila 1811 je bila razglašena njihova nova upravna razdelitev na šest civilnih – Koroška in vzhodna Tirolska (z glavnim mestom Beljak), Kranjska (Ljubljana), Istra (Trst), civilna Hrvaška (Karlovac), Dalmacija (Zadar) Dubrovnik s Kotorjem – in eno vojaško provinco (Vojna krajina).

LETA 1873 JE IZŠLA PRVA ŠTEVILKA ČASNIKA SLOVENEC

S PODNASLOVOM POLITIČNI LIST ZA SLOVENSKI NAROD

Izhajal je v Ljubljani, najprej trikrat tedensko, od 11. julija 1883 kot dnevnik. V letih 1888–1896 je izdajal prilogo Domoljub, 1924–1932 pa prilogo Ilustrirani Slovenec. Bil je kritičen do domače politike, do liberalno usmerjenega časopisa Slovenski narod in njegovih privržencev. Prvi urednik je bil Karel Klun, kasneje pa še nekatere znane osebnosti: Jakob Alešovec, Andrej Kalan, Janez Ev. Krek, Franc Terseglav, Ivan Ahčin ... Slovenec se je zavzemal za popolno avtonomnost Cerkve v državnem okviru, velik poudarek pa je dajal predvsem blaginji kmečkega ljudstva. Vodilo Slovenca je bilo izraženo v geslu: »Vse za vero, dom, cesarja!«. Nove oblasti so ga leta 1945 bseveda ukinile, spet se je pojavil v letih 1991–1996.

LETA 1877 ROJEN KARLO CANKAR

DUHOVNIK, BRAT PISATELJA IVANA CANKARJA († 1953)

Karlo, zadnji od štirih dečkov v Cankarjevi družini, je bil skoraj poldrugo leto mlajši od Ivana, kralja slovenskih pisateljev. Tudi on je po končani osnovni šoli na Vrhniki odšel v ljubljanske šole. Po maturi se je odločil za študij bogoslovja, kar Ivanu ni bilo prav nič všeč. Študiral je v Sarajevu, kjer je bil leta 1903 posvečen za duhovnika. Z Ivanom sta ostala v pisnih stikih. Ivan je bratu duhovniku natančno in odkritosrčno poročal o svojem življenju in delu. Karlo je njegova »izpovedna« pisma ohranil. "Ti pojdeš v semenišče? - Jaz ne rečem nič, stori, kakor Ti je drago. Kakšne misli imam jaz o teh stvareh, Ti je znano; če misliš Ti drugače, Ti ne bom prigovarjal. Ako pa napraviš ta korak iz materijelnih ozirov - napravi ga! Jaz bi se rajši obesil. - No, naposled boš imel lepo življenje in če se skladajo s Tvojim namenom tudi Tvoji nazori, potem Te samo blagrujem," mu je pisal 24. 11. 1899 z Dunaja, ko mu je brat sporočil, da se je po končani gimnaziji odločil za študij bogoslovja in za duhovniški poklic. Ko mu je Karlo sredi maja leta 1903 sporočil, da bo poleti (ob koncu tretjega letnika bogoslovja) posvečen v duhovnika, mu je brat Ivan odpisal: "Odkritosrčno ti čestitam, da si že tako blizu svojega cilja. Vseeno je, kaj jaz mislim o tem cilju; če si Ti resnično srečen, jaz nimam pravice in tudi vzroka ne, da bi Te obžaloval."

več:
S. Čuk, Karlo Cankar: Obletnica meseca, v: Ognjišče 10 (2007), 32-33.

1892 ROJEN LUKA KRAMOLC

SKLADATELJ, PEDAGOG IN ZBIRALEC LJUDSKIH PESMI († 1974)

Iz glasbene koroške družine (oče in stric sta bila organista) se je po nasvetu Ksaverja Meška vpisal na orglarsko šolo v Celju in jo končal z odliko. Tako je lahko nadaljeval študij na akademiji na Dunaju in na povabilo Mateja Hubada delal na konservatoriju Glasbene matice v Ljubljani in poučeval na ljubljanskih srednjih šolah in na učiteljišču. Zbiral je koroške ljudske pesmi, ki jih je tudi izdajal v različnih zbirkah. Pomemben je Zbornik koroških pesmi, v kateri so objavljene ljudske pesmi iz Roža, Podjune in Mežiške doline. Izdajal je tudi učbenike in priročnike za poučevanje glasbe.

več:
S. Čuk, Luka Kramolc: Obletnica meseca, v: Ognjišče 10 (2022), 38-39.

LETA 1942 USTRELJEN VINKO KOŠAK

PESNIK, PUBLICIST (* 1903)

Pisal je socialno liriko, prozo, literarne ocene in kritike (tudi uveljavljene slovenske pisatelje: Bevka ...). Leta 2002 je dr. Emil Cesar uredil biografijo Neizsanjana pot, v kateri so zbrane pesmi, dnevniški zapiski in kratka proza Vinka Košaka.

misel:

• Tako je zdaj pri nas: kdor je pošten in hodi ravno pot, / molčati mora, ali se umakniti v kot; / a šolobardam, puhloglavcem, denucijantom in hinavcem / pa venčajo glavé z uspehi, slave vencem.

LETA 1963 UMRL PAVEL FLERE

UČITELJ, PEDAGOG IN NJEGOVE PRAVLJICE IZ BABIČINE SKRINJE (* 1883)

Pavel Flere je kot mlad učitelj poučeval po šolah na Štajerskem in bil okrajni šolski nadzornik na Ptuju. Po prvi svetovni vojni se je zavzemal za prenovo šolstva. Nekaj časa je bil referent za osnovno šolstvo na ministrstvu za prosveto v Beogradu. Pisal je pedagoške članke in ocene šolskih knjig. Otrokom, s katerimi se je kot učitelj družil, je podaril zbirko pravljic po ljudskih motivih v knjigi Babica pripoveduje (1913), ki je doživela več izdaj. Bil je tudi soavtor zelo uspešnih čitank (Za vse leto, Po domačih krajih, Lepa naša domovina). Njegova začetnica Moja prva knjiga (1929) je zelo pomembna za osnove branja in pisanja . Bil je tudi urednik Popotnika, pisal je v časopis Učiteljski tovariš, sodeloval je pri Zvončku in drugih mladinskih listih.

LETA 1986 UMRL BOJAN ŠTIH

KRITIK, ESEJIST IN PISATELJ (* 1923)

V Ljubljani je diplomiral iz zgodovine, najprej je delal pri Naših razgledih, kasneje je bil ravnatelj SNG Drame (1961-70) in uveljavil zahteven repertoar, s sodobnimi svetovnimi in slovenskimi deli. Veliko je provokativno pisal o kulturi, pomembne so tudi ocene in študije domačih in tujih knjižnih izdaj; pisal je tudi leposlovna dela: Knjiga ki noče biti requiem (1981); To ni nobena pesem, to je ena sama ljubezen (1983)

več:
S. Čuk. Bojan Štih (1923-1986): Obletnica meseca, v: Ognjišče 10 (2016), 52-53.

nekaj njegovih misli: 

• Poskušal sem živeti v mejah naravne in povprečne poštenosti. To pa se kaže v treh dokazih: prvič, nisem lovec ali športnik, drugič, nimam televizorja in nobene nagrade, in tretjič, Božidar Jakac me ni portretiral.
  
• Srečen sem od tistega trenutka naprej, ko sem spoznal, da mi nihče ne more vzeti misli, čeprav pokonča moje življenje.

o njem:

• Tisto, kar šteje in je nad vsemi našimi spoznanji, je duhovnikova beseda, ki ti jo je izgovoril ob pogrebu na Žalah: »Jaz sem vstajenje in življenje!« Odšel si, Bojan, Bog s tabo! V meni bo neizbrisna sled najinega prijateljstva. (Jože Zadravec)

LETA 1990 UMRL LEONARD BERNSTEIN

AMERIŠKI SKLADATELJ, DIRIGENT JUDOVSKEGA RODU (* 1918)

Rojen v judovski družini, leta 1943 je prvič nastopil kot dirigent, in postal slaven s svetovno premiero simfonije Turangalîla, Oliviera Messiaena (1949). Navduševala ga je liturgična glasba ter skladatelji Gustav Mahler, George Gershwin in Aaron Copland. Bil je izredno aktiven kot dirigent in skladatelj, najbolj znane so njegove glasbene predstave, tri simfonije in dve operi. Leta 1989 je dirigiral Simfonijo št. 9 Ludwiga van Beethovna kot del proslave ob padcu berlinskega zidu.

LETA 2005 UMRL FILIBERT BENEDETIČ

PESNIK, DRAMATIK, ESEJIST, KULTURNI DELAVEC (* 1935)

Sin pristaniškega delavca v Tržiču (Monfalcone) je po italijanski in slovenski osnovni šoli ter učiteljišču v Gorici nadaljeval študij na Fakulteti za tuje jezike na univerzi v Benetkah. Dolga leta je bil upravnik Stalnega slovenskega gledališča v Trstu, ravnatelj slovenskega sporeda na Radiu Trst A in skrbel tudi za slovenske televizijske oddaje v okviru državne TV. Njegove pesmi so izšle v zbirki Razpoke (1966). Skupaj z dramatikom Miroslavom Košuto je napisal dokumentarno dramo Rižarna (1975) o uničevalnem koncentracijskem taborišču v Trstu.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 19. september 1889, Platišče, † 13. oktober 1959, Čedad

Slovenski duhovnik iz Benečije, resnični "kaplan Martin Čedermac"

Ta resnični Čedermac je duhovnik z vsem srcem, mila in modra osebnost, zakoreninjen je v kulturo in življenje svojih ljudi, za katere je bil v tistih hudih letih zanesljiva opora. Rodil se je 15. septembra 1889 v Platišču očetu Boštjanu, kmetu, in materi Marjani Špekonja. Sin Anton je ob njeni smrti (1940) v svoj dnevnik zapisal: "Bila je nedosegljiva kristjanska mati, ki je vzgojila v kristjanskem duhu 8 sinov in 7 vnukov. V njeno hišo je vstopil vsak mimoidoči duhovnik in vsak siromak je bil pokrepčan." Štirinajstleten je po končani ljudski šoli odšel v videmsko semenišče, kjer je bilo takrat 50 slovenskih fantov! Tam je srečal profesorja Ivana Trinka, očeta Beneških Slovencev, in postal njegov najzvestejši učenec. Neizmerno je ljubil svojo "teptano Beračijo" (Benečijo) in se neustrašeno boril za ohranitev slovenskega jezika v cerkvi. Mašniško posvečenje je prejel 12. julija 1914, že čez dva dni se je moral zglasiti v vojašnici. Med prvo svetovno vojno je bil pri sanitejcih v Bologni in Benetkah, nato pa vojaški kurat na soški fronti. Bil je ranjen in zbolel je še za kolero.

Po okrevanju je prevzel dušno pastirstvo v Mirniku, hkrati opravljal županske posle in skrbel za briške begunce. 16. marca 1920 je prišel za vikarja v Laze v Nadiški dolini, kjer je bil tudi prvi župnik, ko so bile Laze leta 1956 povišane v župnijo. Bil je skrben dušni pastir in tudi dober gospodar. V Lazah je razširil cerkev, nabavil nove zvonove, dosegel napeljavo elektrike, skrbel za slovensko petje in bogoslužje v domačem jeziku.

Iz svojih Laz se je ves čas javno potegoval za jezikovne pravice beneških Slovencev, zlasti potem, ko je avgusta 1933 videmski fašistični prefekt vsem duhovnikom v pokrajini prepovedal pridige, branje evangelija, molitve, cerkveno petje in verouk v slovenskem jeziku. Tako videmski nadškof kot Vatikan sta ostala gluha na pritožbe slovenskih duhovnikov. Fašistični oblastniki so po nalogu prefekta preiskovali po hišah, župniščih in cerkvah in zaplenili vsako slovensko knjigo, kot je opisano v romanu Kaplan Martin Čedermac. On je bil tisti duhovnik, ki je v temni noči nesel katekizme v samotno cerkev, da jih reši pred zaplembo. Katoliški katekizem, namenjen vernikom v Beneški Sloveniji, pri katerem je sam sodeloval, je bil natisnjen oktobra 1928 v Gorici; sestavljavci so ga posvetili svojemu nadškofu, ki je zdaj njegovo rabo prepovedal! Zelo verjetno je Kufolo ob prepovedi slovenske besede v cerkvah svoje ljubljene Benečije ljudem spregovoril tako kot kaplan Martin v romanu.

"Rotim vas, oklepajte se svojega jezika s prav tako ljubeznijo kot svoje zemlje! Ne dajte si ga vzeti, ne pretrgajte vezi z Bogom! Čuvajte ga v svojih domovih kot lučko, da ne ugasne!" Ravnal se je po navdihu, da so mu pridige "potekale iz duše kot studenec iz gore. Svojega pričevanja ni gradil na hladni razum, obžaril ga je z ognjem svojega srca." Topoglavi nasprotniki so ga preganjali tudi po padcu fašizma in še po drugi svetovni vojni so po vasi kričali: "Hočemo, da kaplan pridiga talijansko!" Kaplan pa se jih ni prestrašil in je vernikom prebral v italijanskem jeziku dolgo, skrbno pripravljeno izjavo, v kateri je vernikom dokazal, da je s tem, ko pridiga slovensko, kakor se pridiga že tisoč let, kaplan v redu s svojo vestjo, s cerkvenimi zakoni in tudi z italijansko vlado.

V svojem voščilu Ivanu Trinku ob njegovi osemdesetletnici (27. januarja 1943) je kot vodja njegovih najzvestejših učencev dejal: "Zadnja 40 leta so bila najhujša za naš narod, odkar biva ob Nadiži. Vse peklenske, posvetne in cerkvene moči, so se združile, da bi nas enkrat za vselej udušile. Pa narodi ne umirajo. Čuval nas je Bog, ki je ustvaril narode. In pravični Bog, ki je volu dal roge, da se brani, zajcu noge, kači strup, nam je dal za branilno orožje trmo. V nevihti suho in gnilo listje je sicer odpadlo, več se jih je sprevrglo v netopirje, a jedro, trmasto jedro naroda je ostalo."

Anton Kufolo je kot markantna osebnost družil svoje slovenske sobrate duhovnike, dajal je pobude, sodeloval pri pisanju spomenic in nastopal pri oblasteh. Dvigal je glas proti izseljevanju beneških Slovencev po drugi svetovni vojni. Zbiral je narodno blago, si zapisoval ljudske pesmi, zgodbe, običaje in izročila. Veliko je pisal, večinoma v beneškem narečju. Njegova življenjska pot se je iztekla pred petdesetimi leti - 13. oktobra 1959.

(pričevanje 12_2009)

LETA 1741 ROJEN LEOPOLD VOLKMER

SLOVENSKI DUHOVNIK, LJUDSKI PESNIK, PREVAJALEC, NARODNI BUDITELJ IN SKLADATELJ († 1816)

»Priprosto je blaga duša Volkmar živel, priprosto so tekle njegove pesmi v visokem duhu, čeravno v lozni obleki,« je duhovniku in ljudskemu pesniku Leopoldu Volkmerju zapel hvalo blaženi Slomšek. Volkmer je v narečju zlagal basni, pesmi o kmečkem življenju in nabožne pesmi. Po njegovi smrti so izšle njegove Fabule in pesmi.

LETA 1816 ROJEN ANDREJ JEKŠE

duhovnik in prosvetni delavec (+ 1894)

Rojen v Podmelcu, študiral v Idriji in Gorici, leta 1841 je bil posvečen v duhovnika in služboval je v več primorskih krajih (Cerkno, Šebrelje), leta 1860 pa je postal župnik v Kobaridu, kjer je ostal do smrti (več kot trideset let). Bil je zelo nadarjen in je skrbel za prosvetno življenje v Kobaridu, ljudem je naročil Novice, ki so šle od hiše do hiše. Leta 1867 je prišel k njemu za kaplana Simon Gregorčič, ki je zelo pohvalil Jekšetove pridige.Gregorčiču zaradi zdravja ni nalagal velikega dela, razumel ga je kot pesnika. Ko je Gregorčič leta 1882 izdal prvi zvezek Poezij, mu je župnik Andrej dejal: »Vaše pesmi bodo Slovence povsod spremljale, kakor Horacijeve nekdanje Rimljane.« Zato mu je Gregorčič posvetil pesem Vrlemu možu.

LETA 1823 ROJEN JANEZ ČEBULJ

MISIJONAR († 1898)

Rojen v zaselku Virje pri Velesovem, leta 1855 je končal bogoslovje, bil kaplan v Kranju in na povabilo svetniškega škofa Friderika Barage odšel v Severno Ameriko, kjer je deloval med Indijanci in priseljenci. Njegove misijonske postaje so bile Michigan, Wiskonsin... vmes je bil nekaj časa tudi v Evropi in v Egiptu. Govoril je več jezikov, tudi indijanska narečja.

LETA 1841 UMRL JAKOB PRAŠNIKAR

duhovnik, učitelj in dobrotnik bl. Antona Martina Slomška (* 1784)

Doma je bil iz Kolovrata nad Izlakami. Bogoslovje je začel v Ljubljani, končal pa v Gradcu, kjer se je ob Janezu Nepomuku Primicu navdušil za slovenstvo (Societas slovenica). Po duhovniškem posvečenju je bil najprej kaplan v Poljčanah, potem pa v letih 1811-1815 župnik na Ponikvi, kjer je začel z nedeljsko šolo, v kateri je zbiral dečke, ki jih je učil brati in pisati. Med prvimi učenci je bil Anton Martin  Slomšek. Župnik je videl njegovo nadarjenost in starše pregovoril, da so ga poslali v šole v Celje. Ko je Slomšku umrla mati, ga je materialno podpiral, njegov dobrotnik je ostal tudi po njegovem odhodu za župnika v Olimje. Še posebej potem, ko je Slomšku umrl še oče. Zato je imel Slomšek novo mašo kar v Olimju, za pridigarja pa je izbral Prašnikarja. Tudi kasneje sta ostala povezana. Slomšek je ob blagoslovitvi spomenika na njegovem grobu na Sp. Polskavi (1842) dejal, da je bil Prašnikar njegov oče, učitelj in prijatelj.

LETA 1874 ROJEN JOŽEF KLEKL ST.

KAT. DUHOVNIK, NARODNI BUDITELJ, NABOŽNI PISATELJ, ZALOŽNIK IN UREDNIK (* 1948)

"O Kleklu so razpravljali in še bodo razpravljali pod mnogimi vidiki: goreč duhovnik, mož molitve in dnevnega reda, voditelj tretjerednikov, nabožni pisatelj in pesnik, prosvetni in socialni delavec, narodni bu­ditelj." Tako je o Jožefu Kleklu zapisal škof Jožef Smej, eden najbolj­ših poznavalcev njegovega življenja in dela. Lojze Kozar, pisatelj in dolgoletni župnik v Odrancih, je o Kleklu povedal: "Klekl je bil zaveden Slovenec od mladih let do svoje smrti... Gotovo pa je njegova največja zasluga, da je v naših ljudeh budil slovensko zavest, zlasti v dobi najhujših priti­skov pomadžarjevanja, s slovenskim tiskom in še za časa Avstroogrske s slovenskim črkopisom."

več:
S. Čuk, Jožef Klekl: Obletnica meseca, v: Ognjišče 10 (2004), 70-71.
S. Čuk, Naše Prekmurje: Priloga, v: Ognjišče 8 (2019), 58-65
M. Erjavec, dr. Stanislav Zver: Gost  meseca, v: Ognjišče 7 (2019), 8-13.
knjiga: S. Zver, Jožef Klekl: prekmurski Čedermac, TD Ognjišče, Koper 2000
knjiga: Tebi Slovenska krajina, Ognjišče - SZ, Koper 2019

njegova misel:

• Moja ljubezen do domovine se nikoli ni kazala v trkanju s kozarci, v trkanju po prsih, v kričanju, temveč v samopozabnem žrtvovanju in delo­vanju za rast dušnega in telesnega, duhovnega in gmotnega blagra ljud­stva. Tega me je učil Kristus z besedami in z zgledom svojega življenja. Prizadeval sem si slediti mu ... Vera me je učila živeti v ljubezni in zvestobi do domovine. Domovino daje Bog in tudi Bog zapoveduje zvestobo do nje ... Moj življenjski smoter je bil odrešitev duš. Da to dosežem, sem v smislu božjih zapovedi uporabljal vsa sredstva, ki peljejo k ci­lju, čeprav sem pri tem naletel na mnoge ovire.

LETA 1913 ROJEN IGOR TORKAR

PISATELJ, PESNIK IN DRAMATIK, PRIČEVALEC DACHAUSKIH PROCESOV († 2004)

Eno najbolj znanih del pisatelja, pesnika in dramatika Igorja Torkarja, čigar pravo ime je Boris Fakin, je avtobiografski roman Umiranje na obroke, pričevanje o dachauskih procesih. Žrtve teh uprizorjenih političnih procesov so bili večinoma bivši interniranci: bili so obsojeni zaradi domnevnega sodelovanja z gestapom v taborišču Dachau in drugih nacističnih taboriščih. Torkar je bil obsojen na 8 let zapora, po 4 letih je bil pogojno izpuščen.

LETA 1917 ZADNJE PRIKAZOVANJE v FATIMI

sončni čudež

Od 13. maja do 13. oktobra 1917, se je Marija šestkrat prikazala trem pastirčkom – Luciji, Frančišku in Jacinti v Fatimi na Portugalskem. Ob prvem prikazovanju jim je naročila: »Vsak dan molite rožni venec, da boste svetu izprosili mir in konec vojne.« Pri tretjem prikazovanju jim je za hip odprla pogled v pekel, ki jih je navdal z grozo. Med šestim in zadnjim prikazovanjem pa je bila ogromna množica priča ‘čudežu s soncem’: začelo se je vrteti okoli samega sebe in na vse strani metati snope raznobarvnih luči.

več o Fatimi in Marijinih prikazovanjih
S. Čuk, Tretja fatimska skrivnost je v evangeliju: Pričevanje, v: Ognjišče 1 (1998), 66-67.
S. Čuk, Sestra Lucija dos Santos: Pričevanje, v: Ognjišče 4 (2005), 22-23.
S. Čuk, Marija, okno upanja: Priloga, v: Ognjišče 8 (2016), 58-65.
S. Čuk, Papež Frančišek, fatimski romar: Pričevanje, v: Ognjišče 6 (2017) 42-43.

LETA 1959 UMRL ANTON KUFOLO

SLOVENSKI DUHOVNIK IZ BENEČIJE, RESNIČNI "KAPLAN MARTIN ČEDERMAC" (* 1889)

Leta 1938 je pri Slovenski matici v Ljubljani izšel roman Kaplan Martin Čedermac, najbolj znano delo pisatelja Franceta Bevka, ki se je takrat skrival pod imenom Pavle Sedmak. Pisatelj je leta 1954 povedal, da je največ gradiva za to svojo knjigo, ki govori o fašističnem preganjanju slovenščine v Benečiji, dobil pri kaplanih. "Posebno eden izmed njih, ki še danes živi, zato ga ne imenujem, mi je dal obilo dragocenih podatkov." Kasneje je navedel tudi njegovo ime: to je bil Anton Kufolo, kaplan in župnik v Lazah v Nadiški dolini. Ko je po skrivnih poteh dobil v roke Bevkovo knjigo, je Kufolo v svoj dnevnik zapisal: "Vse, kar je v romanu, je do pičice resnično. Sedmak je s svojim trudom napravil monument vernim, poštenim, za božjo pravdo vnetim slovenskim duhovnikom in jih je tako odškodoval za neizrečno, brutalno trpljenje, kateremu so bili izpostavljeni, ko so padli v roke vseh božjih sovražnikov." Iz njegovega dnevnika izstopa lik duhovnika, ki je kot božji služabnik odprt za vse človeške vrednote, med katerimi je seveda tudi materni jezik, ki ga brani pogumno in vztrajno.

več:
S. Čuk, Anton Kufolo: Pričevanje, v: Ognjišče 12 (2009), 18-19.
S. Čuk, Beneška Slovenija in njeni Čedermaci: Priloga, v: Ognjišče 10 (2016), 58-65.

LETA 1961 UMRL GREGORIJ PEČJAK

PROFESOR VEROUKA, SESTAVIL MOLITVENIK 'VEČNO ŽIVLJENJE' (* 1867)

Po drugem vatikanskem koncilu imamo bogoslužje v živih, narodnih jezikih. Prej je bilo v latinščini. Vsebino maše in drugih obredov so vernikom približali molitveniki. Najbolj je bil pri nas razširjen molitvenik Večno življenje (za otroke Pri Jezusu) Gregorija Pečjaka, profesorja verouka na ljubljanskih srednjih šolah. V ponovnih izdajah (1905-1957) je prinašal vedno več prevodov mašnih besedil.

LETA 1984 UMRLA ŠTEFKA BULOVEC

USTVARJALKA SLOVENSKE BIBLIOGRAFIJE (* 1901)

Bibliografija je po določeni tematiki urejen seznam tiskanih del pa tudi veda o popisovanju in označevanju pisanih del. Sestavljanje bibliografij terja ogromno dela in veliko natančnost. 'Čebela' na tem področju je bila Štefka Bulovec, ki je dolga leta zbirala gradivo za slovensko bibliografijo. Že pred drugo svetovno vojno je obdelala 25.000 enot slovenskih tiskov, ki so izšli v letih 1913–1945, po vojni pa je to delo nadaljevala.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

MOGOČE JE USTVARITI KULTURO SREČANJA IN SVET MIRU

»Dragi prijatelji, dober večer. Vesel sem, da se z vami srečam ob medverski tekmi za mir, ki jo boste odigrali nocoj na Olimpijskem stadionu v Rimu. Zahvaljujem se vam, da ste se s pripravljenostjo pridružili moji želji videti vrhunske športnike in trenerje iz različnih dežel, ki se pomerijo v športni tekmi in sicer z namenom pričevati za bratstvo in prijateljstvo. Moje priznanje gre vsem, ki so prispevali k uresničitvi tega dogodka.« Tako je papež Frančišek 1. septembra 2014 popoldne v avli Pavla VI. nagovoril nogometaše, pobudnike ter organizatorje tekme. Sveti oče je v nadaljevanju predstavil namen tekme, katere izkupiček je šel za človekoljubne projekte: »Nocojšnja tekma ... naj bo priložnost za razmislek o splošnih vrednotah, ki jih lahko nogomet in šport na splošno spodbuja: strpnost, medsebojno darovanje, sprejemanje, dialog, zaupanje v drugega. To so vrednote, ki so skupne vsaki osebi, ne glede na raso, kulturo ali veroizpoved.« Papež je poudaril, "da je mogoče ustvarjati kulturo srečanja ter svet miru, kjer verniki različnih ver, ohranjajoč svojo identiteto – ko sem prej rekel 'ne glede', kar gotovo ne pomeni, 'pustiti to ob strani', – ... lahko skupaj živijo v slogi ter medsebojnem spoštovanju."

V nadaljevanju je papež še dejal: »Vi veste, da je razlikovanje lahko tudi druga beseda za zaničevanje. Razlikovanje je zaničevanje in vi boste z nocojšnjo tekmo rekli 'ne' vsakemu razlikovanju. Verstva so še posebej poklicana, da prinašajo mir in nikoli sovraštvo, saj je v Božjem imenu treba prinašati le ljubezen. Verstvo in šport, razumljena v pravem pomenu, lahko sodelujeta ter ponudita vsej družbi zgovorna znamenja nove dobe, v kateri 'narod ne bo več vzdignil meča proti narodu' (prim. Iz 2,4).«

* 12. oktober 1889, Celje, † 14. januar 1950, Pečovnik pri Celju

Koristno bom izpolnila vsak trenutek življenja

Alma Karlin se je rodila 12. oktobra 1889 v Celju. Oče Jakob Karlin je bil kmečki sin iz Tuncovca pri Rogaški Slatini, upokojeni major avstrijske vojske, mati Vilibalda Miheljak je bila hči prvega slovenskega notarja v Celju; ob njenem rojstvu je imel oče šestdeset, mati pa petinštirideset let. Oba starša sta bila slovenskega rodu, vendar so v družini govorili le nemško, kot je bilo tedaj običajno pri državnih uslužbencih. Zato Alma ni nikoli dobro govorila slovenskega jezika še manj pisala. Rodila se je s poškodovanimi nogami, z napol priprtim levim očesom, tako da je zdravnik dejal, da bo otrok verjetno duševno prizadet! Pa se je zelo zmotil! Ko je začela odraščati, je pokazala smisel za glasbo, za risanje, še najbolj pa za učenje tujih jezikov. Trinajstletna je prestala težke ortopedske operacije. Po končani srednji šoli je odšla v London, kjer je nadaljevala študij jezikov. Sklenila je, da bo koristno izpolnila vsak trenutek svojega življenja. Napravila si je "urnik": ob ponedeljkih se je učila norveščino, ob torkih francoščino, ob sredah angleščino in latinščino, ob četrtkih danščino, ob petkih italijanščino in švedščino, ob sobotah je obiskovala svoje azijske prijatelje, ob nedeljah je imela ure španščine in ruščine.

Preživljala se je kot prevajalka in s poučevanjem jezikov. Leta 1914 je v Londonu z najvišjimi ocenami opravila izpite iz osmih tujih jezikov. Po začetku prve svetovne vojne avstrijski državljani v Angliji niso bili zaželeni, zato je odšla na Norveško, od tam pa v Švedsko, kjer se je odločila, da bo potovala po svetu in postala pisateljica.

"Po svetu hočem potovati, uživati in gledati"

Spomladi 1919 se je vrnila domov v Celje. Ustanovila je šolo za tuje jezike in začela s pripravami na potovanje okoli sveta. Urila se je v slikanju, učila se je zemljepisa, zgodovine, naravoslovja, botanike in zoologije. Sestavila je slovar desetih jezikov, med katerimi je bil tudi slovenski, ki ji je potem služil na poti okoli sveta. 24. novembra 1919 se je z nekaj malega denarja, s pisalnim strojem "erika" in s svojim slovarjem s celjske železniške postaje odpeljala proti Trstu.

Tedaj je bila prepričana, da bo potovanje trajalo največ tri leta. Nameravala je iti naravnost na Japonsko, toda zadnji hip se je premislila in odšla v Južno Ameriko. Tako se je začelo potovanje, ki je trajalo dobrih osem let, do januarja 1928. V Peruju je doživljala črne dneve, v Panami se je v upravi prekopa zaposlila kot prva ženska sodna prevajalka; tam se je srečala z vudujskimi čarovniki. Preko Srednje Amerike je odšla Združene države Amerike, od tam pa na Havaje, ki so bili njen prvi daljši postanek. Prevajala je za muzej v Honoluluju in si s tem zaslužila denar za nadaljevanje poti. Po letu dni je odpotovala na Japonsko. Življenje v deželi vzhajajočega sonca je bilo najlepši del njenega potovanja: dobila je delo na nemški ambasadi v Tokiu in si dodobra ogledala Japonsko. Navdušena je bila nad Novo Zelandijo. Na Novih Hebridih se je srečala z ljudožerci. Nova Gvineja je bila v tistem času na meji znanega sveta. Iz vseh dežel, ki jih je obiskala, je prinesla domov "spominke" - značilne predmete. Večina teh je zbranih v Zbirki Alme Karlinove v celjskem muzeju. Domov se je vrnila januarja 1928 na prošnjo svoje umirajoče matere vsa bolna, shujšana in obubožana.

Med njenimi spisi so najboljši potopisi

Obiskane dežele je Alma podrobno preučila, od zgodovine in splošnega ter duhovnega izročila do drugih podrobnosti dežel. Vse kraje je tudi natanko skicirala ali naslikala v številnih beležkah. Zelo se je zanimala za družbeni položaj žensk, predvsem pa je preučevala starodavna verska izročila. Te svoje zapiske je po vrnitvi domov "pretočila" v knjige - potopise, romane in etnološka dela. Največ knjig je izdala v desetletju 1928 do 1938. V tisku je izšlo 22 njenih knjig, vse so napisane v nemščini (nekatere v več izdajah in tujih prevodih), okoli 40 daljših besedil pa ostalo v tipkopisu. Napisala je nešteto člankov s poljudnoznanstveno vsebino. Zapustila je tudi številne pesmi, notne zapise in risbe.

Po sodbi poznavalcev so med njenimi spisi najboljši potopisi, ki so bili tudi največkrat tiskani in prevedeni (v slovenščino so prevedene njene knjige Samotno potovanje, Japonska novela, Doživeti svet). "V potopisih Alme Karlinove ne gre zgolj za naštevanje in opisovanje dežel in krajev, marveč je v središče dogajanja vedno postavljen človek," piše Zmago Šmitek. "Pisateljica je iskala, nakazovala in reševala življenjske probleme v posameznih kulturah. Zato imajo njena dela kljub poljudnosti etnološki značaj." Na splošno so knjige Alme Karlinove doživljale priznanja med bralci in kritiki.

Ob začetku druge svetovne vojne je Almo Karlinovo aretiral gestapo in bila je poslana v koncentracijsko taborišče, od koder ji je uspelo zbežati na osvobojeno ozemlje. Po vojni oblasti niso hotele imeti ničesar s pisateljico, ki je pisala nemško. S prijateljico Theo Gamelin sta v revščini živeli na hribu Pečovnik nad Celjem, kjer je Alma 14. januarja 1950 končala svoje življenje. Pokopana je na Svetini.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2009) 10, str. 76.

★ 28. avgust 1890; Ribnica – Gorenja vas; † 12. oktober 1964, Ljubljana – Ježica

"Dajte plug mi, dajte brano, / dajte mi sejalnico"

Tako je Janez Pucelj zapisal v eni svojih pesmi, ko je bil že duhovnik – "sejalec na božji njivi". Rodil se je 28. avgusta 1890 v Gorenji vas pri Ribnici. Po končani osnovi šoli v Ribnici je opravil šest gimnazijskih razredov v Ljubljani, zadnja dva pa v Novem mestu, kjer je leta 1911 maturiral. Potem je v Ljubljani študiral bogoslovje ter bil 1915, v drugem letu prve svetovne vojne, posvečen v duhovnika. Po novi maši je bil najprej pet let kaplan v Šmarjeti na Dolenjskem, nato eno leto v Cerknici ter štiri leta na Blokah. Leta 1928 je postal župnik pri Sv. Vidu nad Cerknico.

»Dobro se spominjam, kako sem bil vesel skupaj z mnogimi mladimi in starejšimi in starimi, ko je pristopil k oltarju novi, sveži, očitno zelo pobožni župnik; pridigar z bogato in živahno vsebino, prežeto s toplino, vendar pa ne mehkobnim čustvom; s precej ribniško pobarvano in včasih tudi šegavo govorico,« je zapisal dr. Anton Strle, takrat trinajstletni deček. Pri Sv. Vidu je ostal pet let. Za sabo je pustil lepo urejeno župnijsko cerkev, ki jo je bil našel zanemarjeno. Leta 1933 je odšel za župnika na Ježico; za ježensko župnijo ga je škofu Rožmanu priporočil pisatelj Finžgar, ki ga je želel imeti blizu zaradi njegovega sodelovanja v vseh takratnih verskih listih. Na Ježici je oral globoke brazde in sejal seme božje besede vse do svoje smrti – do leta 1960 kot župnik, zadnja štiri leta kot pomočnik.

Bil je goreč dušni pastir. Svoje vernike je hranil s kruhom božje besede z odličnimi pridigami, na katere se je vestno pripravljal in jih v celoti pisal. V predvidevanju, da bo župnija rasla, se je lotil povečave nove župnijske cerkve, ki je bila posvečena 1. maja 1960. Dobra štiri leta zatem, 12. oktobra 1964, ga je Gospodar življenja sprejel v nebeško svetišče.

"Kot školjka ob morju je moje srce ..."

Pesniti je začel zelo zgodaj; kot sedemnajstletni gimnazijec je objavil svoje prve pesmi v Domačem prijatelju pod psevdonimom Bogumil Gorenjko; z istim pesniškim imenom ga srečujemo pozneje tudi med sodelavci Mohorjevega koledarja. Skupina novomeških gimnazijcev je v šolskem letu 1910/11 izdajala list Izpod Gorjancev (živel je samo eno leto), ki mu je bil pesnik Jože Cvelbar pisar in risar, Janez Pucelj pa je glavni pesnik.

Kot bogoslovec je svoje pesmi objavljal v Dom in svetu in v Mentorju. »Njegova pesem se naslanja na slovensko moderno, posebno na Murnovo romantično domačijstvo, ki se je v Pucljevem novomeškem krogu zavestno razvila v posebno vaško idiliko, v pesem kmečkih domov in polja, dobrovoljnosti in preproste lepote,« je sodil literarni zgodovinar France Koblar. S tem romantičnim domačijstvom so prežete tudi njegove črtice, ki jih je objavljal v Mentorju. Pucljevo poznejšo pesem in prozo označuje versko vzgojna misel. Vendar se tudi v teh letih ni čisto izneveril pesmi kmečkih domov in poljá. Poleg pesmi in črtic je objavil več podlistkov (povesti v nadaljevanjih) v Slovencu in Bogoljubu.

S področja versko vzgojnega pisanja so znani njegovi prispevki v Angelčku (Otroci se pogovarjajo s koledarjem, Otroški brevir). Duhovnikom je zapustil knjigo Kateheze za prvence (1943), za otroke je pripravil molitvenik Jezus, moj prijatelj (1944). Obsežno je njegovo prevajalsko delo (prevajal je predvsem iz nemščine). Zadnja leta svojega življenja je sodeloval z verskimi članki pri Oznanilu in Družini. Zadnja knjiga, ki jo je prevedel, je bila Hema Krška pisateljice Dolores Vieser, ki je izšla pri Mohorjevi v Celovcu (1957), ponovno pri Družini v Ljubljani (1988).

Ne da bi hotel govoriti o sebi, je govoril o sebi

Pridigo ob novi maši Antona Strleta, uglednega profesorja na Teološki fakulteti v Ljubljani in slovenskega svetniškega kandidata, je Janez Pucelj začel z besedami evangelista Janeza: »Bil je človek, od Boga poslan – ime mu je bilo Janez! –Ni bil on luč, ampak je prišel, da bi pričeval o luči« (Jn 1,8).

»Ne da bi hotel govoriti o sebi, je govoril o sebi, ko je nakazal toliko stvari, ki so vzburkale srca in duhove njegovih nekdanjih poslušalcev in spovedancev in učencev, ki so od Janeza Puclja prejeli toliko luči ...« Pastirček Anton Strle si je zapomnil njegov recept proti grehu kletvine: »Ko zavračate krave in junce na paši, ko morate zakričati nad njimi, recite: "Tavžent mačkov!" pa vam ne bo treba nikoli imenovati hudobnega duha.« Otroke je po verouku vodil v cerkev pred Najsvetejše in jih učil tudi od daleč pozdravljati Jezusa v tabernaklju. Pri pobožnosti križevega pota v postu, je na prižnici molil naprej in se mu je "od ganjenosti za dalj časa ustavilo in je dobesedno kar pretresljivo jokal; podobno kdaj tudi pri molitvah na pokopališču popoldan na Vse svete".

Svetniški Anton Strle mu je bil posebej hvaležen za to, da mu je omogočil priti do duhovniškega poklica. Ko je bil prestar za redno šolanje, ga je eno leto učil latinščine, nemščine in drugih predmetov, da je uspešno opravil izpit in bil sprejet na škofijsko gimnazijo v Šentvidu. Na dan izpita je župnik Pucelj prišel v njihovo hišo in prosil, da so skupaj molili za njegov uspeh. Ko je stvar uspela, je Antonu veselo rekel: »Sčasom boš še za ministra ...« »Seveda nisem nikoli niti mislil niti res postal minister. Pač pa se ne morem in se ne bom mogel nikoli dovolj zahvaliti Bogu za tako rekoč nezaslišano velikodušnost Janeza Puclja.«

(obletnica mesca 10_2014

LETA 1851 rojen SIMON RUTAR

ZGODOVINAR, GEOGRAF IN ARHEOLOG († 1903)

»Očitalo se nam je že mnogokrat, da nimajo Slovenci zgodovine; a imajo jo gotovo, navedena knjiga nam to dovolj spričuje. Ako že obsega zgodovina Tolminskega, katero je le majhen del Slovenskega, celo knjigo, koliko več vse slovenske pokrajine!« je ob izidu knjige Zgodovina Tolminskega (Gorica 1882) zapisal naš zgodovinar Franc Kos. Zgodovinar, zemljepisec in arheolog Simon Rutar, njen pisec, ki se ga spominjamo na današnji dan, je sodil: »Ne nahajam boljšega sredstva, buditi in krepiti narodno zavest našega ljudstva, nego ravno v tem, da se mu podaja ogledalo njegove preteklosti.« To je naloga zgodovinopisja in Simon Rutar spada v »tisto skupino slovenskih zgodovinarjev, ki je v zadnjih desetletjih prejšnji stoletja postavila temelje zgodovinski znanosti pri nas. Postavila je znanje o slovenski preteklosti na trdna tla kritično pretresenih virov, ki jih je sistematično iskala in zbirala« (Bogo Grafenauer).

več:
S. Čuk, Simon Rutar: Obletnica meseca, v: Ognjišče 10 (1991), 67.

LETA 1880 ROJEN FRANC KLEMENČIČ

slikar († 1961)

Doma iz Boštanja, v Ljubljani se je učil cerkvenega kiparstva, potem pa odšel študirat na Dunaj (dve leti), eno leto pa je bil tudi na akademiji v Munchnu. Živel je v Krškem in bil član umetniškega društva Vesna. Slikati je začel leta 1908 in njegova prva dela so predvsem realistični portreti (Starka ki šiva, Dolenjec ob oknu ...), krajine, prizori iz kmečkega življenja. Kasneje je svoj stil nekoliko spremenil: najprej uporabljal je tehniko širokega čopiča, med vojnama pa se je zelo približal impresionizmu ... slikal z lopatico in z zelo živimi barvami (Ob Ljubljanici ...). Njegova glavna dela so številne krajine, potem akvareli narodnih noš, Slovenska madona ...

LETA 1889 ROJENA ALMA KARLIN

POPOTNICA, PISATELJICA, PESNICA IN ZBIRATELJICA († 1950)

"Skozi življenje gre sam in zapuščen, kdor vedno misli samo nase; kdor pa se zna ljubeče prilagajati in vse stvari srečno zasukati, kdor vedno ve, kje je treba priskočiti na pomoč in se razdajati drugim, temu je življenje cvetoča livada in še po smrti ostanejo za njimi sledovi njegovih del." Tako je v svoji knjigi Pod košatim očesom (1938) zapisala Alma Maksimilijana Karlin, slovenska popotnica, pisateljica in pesnica (pisala je v nemščini) ter zbirateljica, ki se je spominjamo ob obletnici njenega rojstva. Njeno življenje je bilo vse prej kot "cvetoča livada", saj je prišla na svet napol hroma, morala je skozi hude ortopedske operacije, toda v tem krhkem telesu je bil silno močan duh, ki ji ni pustil mirovati. V dobrih osmih letih, od konca novembra 1919 do januarja 1928, je obredla ves svet in potem svoja doživetja prelila v knjige. Ko je padla v kremplje ljudožercev, si je rekla: "Mar nisem vedno marljivo delala, kar lahko končno Stvarniku položim k nogam?"

več:
S. Čuk, Alma Karlin: Obletnica meseca, v: Ognjišče 10 (2009), 76-77.

nekaj njenih misli:

• Najdi svojo pot; drzni si jo živeti.
  
• Skozi življenje gre sam in zapuščen, kdor vedno misli samo nase; kdor pa se zna ljubeče prilagajati in vse stvari srečno zasukati, kdor vedno ve, kje je treba priskočiti na pomoč, in se razdaja drugim, temu je življenje cvetoča livada in še po smrti ostanejo za njim sledovi njegovih del.
  
• Kaj pomaga tisoč templjev, če lastno srce ni svetišče?
  
• Oblike Enega smo, zrcalne slike njegovih misli, sanje, ki jih sanja On. Iskre plamena smo in njegova večna luč je tudi naša resničnost.
  
• S toplim razumevanjem podaj blodečemu bratu roko! Pomagaj najprej tistemu, kateremu se zdi življenje težko. Pokaži nove poti tistemu, ki mu usiha upanje!

LETA 1891 ROJENA EDITH STEIN

REDOVNICA KARMELIČANKA, DOKTORICA FILOZOFSKIH ZNANOSTI, SVETNICA IZ AUSCHWITZA († 1942)

"Spoznanje križa si moremo pridobiti le, če težo križa resnično no­simo," je malo pred svojo smrtjo (9. avgusta 1942) v koncentracijskem taborišču Auschwitz zapisala karmeličanka s. Benedikta od Križa, bolj znana kot filozofinja in profesorica Edith Stein. Papež Janez Pavel II. jo je 11. oktobra v Rimu razglasil za svetnico in izrazil prepri­čanje, da bo "ta vzvišena hči Izraela in zvesta hči Cerkve utrjevala mostove razumevanja med Judi in kristjani". To je dejal že 1. maja 1987 v Kölnu, ko jo je razglasil za blaženo.

... več
S. Čuk, Edith Stein. Pričevanje, v: Ognjišče 12 (1998), 62-63.
S. Čuk, Zavetniki Evrope: Priloga, v: Ognjišče 7 (2017), 58-63.

nekaj njenih misli:

• Pomiri se in molči! / Skoz vihar in noč / te zvesto vodi božja moč, / če tvoja vest bedi.
• Vse naše življenje je do najmanjših podrobnosti zarisano v načrtu božje previdnosti. Gleda ga božje vseobsegajoče oko. Zato je v njem popoln in dovršen smisel.
• Biti morate kot okno, skozi katero hoče sijati na svet božja dobrota. Šipa ne sme biti umazana ali motna, sicer preprečuje izžarevanje Boga v svet.
• Moje življenje se sleherno jutro na novo začenja in se vsak večer konča.
• Molitev je Jakobova lestev, po kateri se človekov duh vzpenja k Bogu in božja milost sestopa k človeku.

več misli sv. Terezije Benedikte od Križa (Edith Stein)

LETA 1904 ROJENA MAKSA SAMSA

UČITELJICA IN PESNICA († 1971)

Bila je peta med desetimi otroki kmečke družine na Dolnjem Zemonu. Osemletno šolo je obiskovala pri redovnicah notredamkah v bližnjem Trnovem. V Ljubljani in Tolminu je končala učiteljišče. Poučevala je v raznih krajih, toda kmalu je zaradi bolehnosti pustila službo in se vrnila domov. Bila je nadarjena pesnica, v pesmih, ki so izšle v zbirkah Nekaj pesmi (1924) in Bleščeče prevare (1964), je izpovedovala svoja razočaranja in razmišljanja. Bila je zaljubljena v Srečka Kosovela in 18. marca 1971 (na njegov rojstni dan) je zamišljena utonila v Veliki vodi (Reki).

LETA 1931 ROJENA MARTINA OROŽEN

JEZIKOSLOVKA

Rojena je bila v vasi Turje pri Hrastniku. Po celjski gimnaziji se je vpisala na ljubljansko slavistiko in 1957 diplomirala iz slovenskega jezika s književnostjo in primerjalnega slovanskega jezikoslovja. Na filozofski fakulteti je postala asistentka za staro cerkveno slovanščino in za zgodovinsko slovnico ter dialektologijo slovenskega jezika. Doktorirala je leta 1966 z disertacijo Razvoj futuralno-modalnih oblik v knjižni slovenščini od 16. do 19. stoletja. Skoraj štiridesetletno pedagoško in znanstveno delo na Filozofski fakulteti je sklenila leta 1996.
Študijsko se je izpopolnjevala v Varšavi in Krakovu, pa tudi na Dunaju in v Gradcu. Raziskovala je predvsem zgodovinsko oblikoslovje in besedoslovje slovenskega jezika. Pri Znanstvenem inštitutu Filozofske fakultete je bila nosilka raziskovalne naloge Razvoj slovenskega besedišča. Krajšo dobo je vodila Dialektološko sekcijo Inštituta za slovenski jezik pri SAZU, bila predsednica Slavističnega društva Slovenije in vodila več seminarjev slovenskega jezika, literature in kulture. Izdala je štiri znanstvene monografije.

več:
B. Rustja, dr. Martina Orožen, jezikoslovka: Gostja meseca, v: Ognjišče 1 (2022), 6-10.

LETA 1935 ROJEN LUCIANO PAVAROTTI

italijanski PEVEC, TENORIST († 2007)

Pavarotti se je glasbeno izobraževal v Mantovi, leta 1961 je zmagal na mednarodnem tekmovanju v Reggiiu Emiliji in postal član opere tamkajšnje opere. Po prvi veliki vlogi (Rodolfo v La Boheme) in nastopih v milanski Scali (1966) in newyorški Metropolitanski operi (1968) je sledila bogata pevska kariera, nastopal je na vseh opernih odrih sveta. Vrhunec je njegova glasbena pot dosegla leta 1990, ko je s skupnimi nastopi (s P. Domingom in J. Carrerasom) v času svetovnega nogometnega prvenstva, veliko pripomogel k popularnosti klasične glasbe.

LETA 1941 UMRL IVAN ROBIDA

PSIHIATER, NEVROLOG, LEPOSLOVEC IN ZNANSTVENIK (* 1871)

Gimnazijo je obiskoval v rojstni Ljubljani, nato pa je na Dunaju in v Gradcu študiral medicino, kot nevrolog-psihiater se je izpopolnjeval na raznih klinikah. Služboval je v zavodih za živčne in duševne bolezni. Za znanstveno delo je prispeval iz svoje stroke članke in spise o živčnih in duševnih boleznih, o sodni medicini. Leta 1920 je postal docent za nevrologijo in psihiatrijo na univerzi v Krakovu. Kot leposlovec je pisal pesmi in črtice ter ocene literarnih del. Bil je skoraj polihistorski izobraženec.

 LETA 1947 ROJENA s. SNEŽNA VEČKO

STROKOVNJAKINJA ZA SVETO PISMO IN MISIJONARKA

Sestra Snežna Večko je doma iz Kotelj na Koroškem. Po srednji šoli v Ravnah na Koroškem je stopila k uršulinkam. Teologijo je študirala na teološki fakulteti v Zagrebu in Ljubljani. Diplomirala je leta 1976, magistrirala 1979 v Ljubljani. Med doktorskim študijem se je izpopolnjevala na Papeškem bibličnem inštitutu v Rimu in Ameriškem inštitutu za študij Svete dežele v Jeruzalemu. Doktorirala je leta 1986 pod mentorstvom dr. Jožeta Krašovca na temo ‘Božja in človeška zvestoba v hebrejski Bibliji’. Leta 1991 je postala predavateljica na Teološki fakulteti. Predavala je na enopredmetnem in dvopredmetnem univerzitetnem študijskem programu ter na Visokošolskem strokovnem programu predmete, povezane s Svetim pismom. Sodelovala je pri prevajanju Svetega pisma v slovenščino.

več:
B. Rustja, s. Snežna Večko, Misijonarka na Salomonovih otokih: Gostja meseca, v: Ognjišče 8 (2017), 8-13.

LETA 1956 UMRL LORENZO PEROSI

ital. cerkveni skladatelj, prenovitelj cerkvene glasbe (* 1872)

Italijanski cerkveni skladatelj Lorenzo Perosi, po poklicu duhovnik, se je glasbeno izobrazil v Milanu in Regensburgu. Leta 1898 je postal dirigent zbora papeške Sikstinske kapele v Rimu. Skladal je pretežno cerkvena dela, s katerimi si je pod vplivom cecilijanskega gibanja. Prizadeval si je, da bi italijansko cerkveno glasbo osvobodil premočnega vpliva opere in spet usmeril k tradicionalnemu slogu. Zložil okoli 40 latinskih maš, Te Deum, več oratorijev.

LETA 1964 UMRL JANEZ PUCELJ

DUHOVNIK, PESNIK IN PREVAJALEC (* 1890)

V župniji Ljubljana Ježica so leta 2003 pripravili spominski večer na svojega župnika Janeza Puclja, ki je prišel k njim leta 1933 in je tam ostal vse do svoje smrti na današnji dan. Na ta večer so povabili dr. Antona Strleta, ki se ga zaradi slabotnega zdravja ni mogel udeležiti, napisal pa je čudovito spominsko pričevanje o Janezu Puclju, ki je bil kot župnik v njegovi rojstni župniji Sv. Vid nad Cerknico njegov dobrotnik, ob njegovi novi maši pa slavnostni govornik. Svojo novomašno pridigo je Janez Pucelj začel z besedami: »Bil je človek, od Boga poslan. Ime mu je bilo Janez (Strle je pripisal: Pucelj). In kako čudovito je ta človek pričeval o luči!« V spomin se mu je vtisnila tudi ta misel iz pridige: »Novomašnik! Ko boš izrekel spremenitvene besede nad kelihom, boš videl na dnu odsev podobe tvojega obraza – prosi, da bi se tvoj obraz preobrazil v Jezusov obraz.« Janez Pucelj si je kot plemenit človek, pesniška duša in vzoren duhovnik za to prizadeval vse svoje življenje.

več:
S. Čuk, Janez Pucelj (1890-1964): Pričevanje, v: Ognjišče 10 (2014), 48-49.

LETA 1999 UMRL FRANCE HABE

GEOGRAF, ZGODOVINAR IN SPELEOLOG, RAZISKOVALEC NOTRANJSKEGA PODZEMLJA (* 1909)

Vrhničan France Habe spada med pionirje jamarstva pri nas. Raziskoval je zlasti podzemlje domačega, notranjskega Krasa. Ukvarjal se je z jamskim turizmom in varstvom kraških jam, posebej Škocjanskih jam. Napisal je tudi nekaj monografij (vodnik po Postojnski jami, vodnik po Škocjanskih jamah).

LETA 2006 UMRL CARLO ACUTIS

IT. NAJSTNIK, RAČ. GENIJ, BLAŽENI, zavetnik za odgovorno uporabo interneta (* 1991)

Carlo Acutis se je rodil 3. maja 1991 v Londonu v bogati družini, ki se je kmalu po njegovem rojstvu vrnila v Italijo, v Milan, kjer je Carlo preživel večino svojega življenja. Na njegovo krščansko vzgojo je vplivala varuška, ki ga je s svojim zgledom vodila v iskreno prijateljstvo z Bogom. Leta 1995 je začel hoditi v vrtec, kjer je našel družbo, ki jo je doma pogrešal. Že od zgodnjega otroštva ga je zanimalo vse, kar je povezano z Bogom. Mami Antoniji je začel postavljati ‘teološka’ vprašanja.Počitnice je preživljal na podeželju, pri maminih starših blizu Salerna, kjer je hodil vsak dan k maši ... rad je pomagal potrebnim. Leta 1997 je šel v osnovno šolo, naslednje leto pa k prvemu sv. obhajilu in odtlej je vsak dan hodil k maši, prejemal obhajilo, molil rožni venec ... ljudje so v njem prepoznali nekaj božjega. Sošolcem je rad pomagal pri nalogah, jih razveseljeval s svojimi smešnimi pripombami ter jih zabaval tako, da je na računalnik risal 3D risanke in stripe. Bil je pozoren do vseh, pomagal je priseljencem, invalidom, zapuščenim otrokom, brezdomcem. V vsakem človeku je videl nekaj dobrega. Njegova strast so kmalu postali računalniki. Pravijo, da je bil računalniški genij, vendar je tudi internet uporabljal za oznanjevanje. Kot gimnazijec je v domači župniji učil verouk otroke, ki so se pripravljali na birmo - tudi s pomočjo računalnika. V začetku oktobra 2006 je Carlo zbolel za neozdravljivo obliko levkemije ... in po hudem trpljenju se je 12. oktobra ustavilo komaj petnajstletno Carlovo srce. Fant, ki je na sodoben način uresničil svetost, je bil 10. oktobra 2020 v Assisiju razglašen za blaženega.

več:
B. Rustja, Blaženi Carlo Acutis, Petnajstletni računalniški genij je postal novi blaženi: Pričevanje, v: Ognjišče 12 (2020), 8-12.

nekaj Carlovih misli:

• Vsi ljudje so rojeni kot originali, a mnogi umrejo kot fotokopije.
• Zakaj ljudje tako skrbijo za lepoto svojega telesa, ne pa tudi za lepoto svoje duše.
• Moj življenjski program je biti vedno blizu Jezusu.
• Zazrtost vase prinaša žalost, zazrtost v Boga pa osrečuje.
• Edina stvar, za katero moramo prositi Boga v molitvi, je želja, da bi bili sveti.
• Svetost ni v dodajanju, temveč odvzemanju: manj prostora zame in več za Boga.
• Če bi se ljudje zavedali, kako pogubno je kršenje Božjih zapovedi, bi se veliko bolj pazili resnih grehov in opozarjali tudi brate in sestre, ki ne živijo po krstu, ki so ga prejeli.

iskalec in zbiralec Marko Čuk