* 12. januar 1864, Mali Korinj, † 30. september 1953, Zali Log

Mož brez žolča z razširjenim srcem

Na pogrebu mu je govoril v slovo prijatelj pisatelj Finžgar, ki je med drugim povedal, kaj je o dobrodušnem Hribarju dejal njegov prijatelj Jože Benkovič: "da mu Bog ni ustvaril žolča in mu je rajši raširil srce za ljubezen do vseh ljudi" Rodil se je 12. januarja 1864 na Malem Korinju nad Krko. Po končani ljudski šoli sta mu nadaljnje šolanje omogočila domači župnik in pa stric Martin Molek, tedaj župnik v Savi pri Litiji. Nekaj časa je obiskoval gimnazijo v Novem mestu, kjer je ostal do konca drugega razreda, preostale razrede pa je naredil v Ljubljani. Bil je gojenec Alojzijevišča in je pridno sodeloval pri zavodskem glasilu Domače vaje kot pesnik in risar. Po maturi je vstopil v bogoslovje in bil leta 1891 posvečen v duhovnika. Kot kaplan je služboval po raznih krajih ljubljanske škofije, pod katero so tedaj spadale tudi dekanije Idrija, Postojna in Vipava. Njegove postaje so bile: Vinica, Košana, Dobrova, Polhov Gradec, Smlednik. Potem je postal župnijski upravitelj in župnik na Gorah nad Idrijo, nato v Šentgotardu in nazadnje v Zalem Logu v Selški dolini.

Leta 1941 so ga Nemci izgnali na Hrvaško, konec vojne je reven med revnimi sorodniki dočakal v rojstni vasi, potem pa se je vrnil v svoj mirni kotiček v Zalem Logu, ki se mu je tako priljubil, da je prav tam po štiridesetletnem delavniku dočakal božjo deklo smrt. Še v grobu je za vedno ostal med ljubim ljudstvom, ki ga je z veliko ganjenostjo pospremilo k zadnjemu počitku 2. oktobra 1953. Ob dušnopastirskem delu si je krajšal čas z rezljanjem kmečkih grčavk (palic za opiranje pri hoji) in čeder. Svojim župljanom je tudi na stara leta rad zakrožil kako popevčico, ki so v mladih letih iz njega kar žuborele.

"Po novem ne znam, po starem me ne poslušajo"

Anton Hribar je začel pesnikovati že v gimnazijskih letih, ko se je družil z mlajšima prijateljema Jožefom Benkovičem (1869-1901), pesnikom in zgodovinarjem, ter pesnikom in dramatikom Antonom Medvedom (1869-1910). Med mladostnimi deli naj omenimo prvo samostojno knjižico nabožnih verzov Posvečevanje dneva s svetimi mislimi (1890). Ko je leta 1888 začel izhajati Dom in svet, je Hribar celo desetletje ostal njegov vodilni pesnik. Njegov vzornik pri pisanju epskih pesmi je bil Anton Aškerc. Rad je opisoval znane kraje iz svoje domače okolice (zato se je podpisoval Korinjski), zgodovinske dogodke in ljudske motive, ki si jih je tudi sam izmišljeval. V letih 1898 in 1899 je svoje pesmi izdal v dveh knjigah z enakim naslovom Popevčice milemu narodu. "S takim naslovom je povedal vse: niso to slovite in imenitne pesmi, le popevčice so, iz ljudstva zajete, domače, ne za učene glave, le za preprosti, mili mu narod," je dejal pisatelj Finžgar.

"Kljub temu ga mladi pesniški naraščaj ni hotel in ni mogel razumeti. Ko je zbirka Popevčic izšla, ko so jo preprosti ljudje in tudi drugi z velikim veseljem prebirali, so se oglasili mladi (najglasnejši je bil Ivan Cankar) in z visokega trona zagrmeli nanj. Ni bil pravi način, ni bila pravična taka trda beseda in obsodba. Hribar ni bil ne jezen ne žalosten. Utihnil je." Prijatelj Anton Medved ga je nekoč vprašal: "Ljubi Tone, zakaj nič več ne poješ?" Hribar se mu je ljubo nasmejal in dejal: "Po novem ne znam, po starem pa me ne poslušajo."

Hribarjev gramofon z velikansko trobento

Kot podeželski župnik je bil Anton Hribar zelo domač in družaben. Pogosto je obiskoval svoje duhovniške sosede, ki so ga zaradi njegove sončne narave odprtih rok sprejemali. Rad se je ustavljal pri pisatelju Finžgarju, s katerim sta ga vezala ne le duhovniški poklic in iskreno prijateljstvo, ampak tudi pisanje. Iz časa, ko je bil župnik v Želimljem (1902-1908) se Finžgar spominja zanimive prigode, ki lepo osvetljuje Hribarjev radoživi značaj. "Ko pripovedujem o šoli, naj ne pozabim obiska pesnika Antona Hribarja. Bil je v Ljubljani in se sešel z nekaj znanci. Dogovorili so se, da se potegnejo v Želimlje in me obiščejo. Tone Hribar, ki je ves denar sproti zapravil in je bil vedno v dolgovih, ni menda vedel za boljši zakup, kakor da si je oskrbel v Ljubljani gramofon. Takrat je bil ta inštrument še velika novost in na kmetih neznan. Privlekel je to trobento s seboj v Želimlje.

Jaz sem imel šolo za popoldanske otroke. Hribar me naprosi, naj dovolim, da otrokom nekaj zanimivega pokaže. Postavil je gramofon z velikansko trombo na kateder in ga navil. Imel je ploščo, na kateri je bil ujet smeh po notah. Otroci so plašno gledali in vstajali, da bi v trobenti zagledali smejočega se moža. Hribar pa je navijal in navijal ter se sam kleščil, dokler ni vsa šola bušila v tek smeh, da so se otroci kar v krčih zvijali od smeha. Za navrh jim je tromba zapela še pesmico in tako smo slovesno pred časom pouk končali. Otroci so drli v smehu domov in pripovedovali o čudnem možaku, skritem v trobenti" (Leta mojega popotovanja, 166).

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2003) 10, str. 42.

* 30. september 1904, Maribor, † 30. september 1999, Ljubljana

»Revček Andrejček«, orodje v božjih rokah

Njegova razvijugana življenjska pot je trajala natanko 95 let: za ta svet se je rodil 30. septembra 1904, za večnost pa isti dan leta 1999. Zibelka mu je tekla v Mariboru, kjer je njegov oče Andrej služboval na sodišču. Za njim sta prišli na gostijo življenja sestri Marica in Milka, nazadnje pa še brat Zoran, ki ga je v nežni mladosti pobrala škrlatinka. Oče je bil velik narodnjak, rad je pel domovinske pesmi. Svojemu prvorojencu je namenil učiteljski poklic: »Na učiteljišče boš šel, boš šolmajster; pomagaj ljudem in ljudje te bodo imeli radi in ti pomagali!« Mati Marija pa je bila zelo pobožna. »Ne pozabi, da si Marijin sin,« je ponavljala Andreju, ki je bil krščen v mariborski cerkvi Marije Matere usmiljenja. Devetnajstletni učitelj je po diplomi šel poučevat otroke na salezijanski osnovni šoli na Radni. Takrat še ni mislil na duhovniški poklic, že jeseni leta 1924 pa je začel noviciat v salezijanski družbi. Med redovno pripravo in bogoslovnim študijem je opravljal razne odgovorne službe. Leta 1933 je prejel mašniško posvečenje in najraje bi takoj odšel v misijone na Kitajsko, kjer je uspešno deloval slovenski salezijanski misijonar Jožef Kerec. Njegova prošnja je bila uslišana dve leti kasneje. Najprej je deloval skupaj s Kerecem, potem pa sam.

Na Kitajskem je ostal šestnajst let: od 1935 do 1951, ko je bil od tam izgnan. Vodil je poklicno šolo za dečke, predvsem iz revnih družin: bilo jih je do 500. Ko so zavladali Maovi komunisti, je bil izgnan v Hongkong, odkoder je šel v Macao. Potem je dve leti (1952-1964) misijonaril v Severnem Vietnamu (Hanoi), ki je bil tedaj še francoski protektorat. Tam je divjala vojna med vietnamskimi partizani in Francozi, ki se je po dveh letih groze končala z zmago Ho Ši Minha. Majcen je deloval v 'mestu dečkov', kjer je živelo in se šolalo okoli 450 vojnih sirot, ki so jim salezijanci nudili strokovno šolanje in tudi verski pouk. »Vietnamci so zelo pobožni, mnogo bolj kot Kitajci,« se je spominjal naš misijonar.

Leta 1954 je bil imenovan za ravnatelja salezijanskega zavoda v Hongkongu: tam je vodil obrtno in višjo srednjo tehnično šolo, ki jo je obiskovalo nad 1100 učencev. Po dveh letih so ga poslali v Južni Vietnam (Saigon), kjer je deloval polnih dvajset let. Bil je ravnatelj različnih šol, delegat vrhovnega salezijanskega predstojnika za Vietnam. Enajst let je bil prvi magister vietnamskih novincev in je dejansko postavljal temelje Družbi, zato so ga imenovali »vietnamski Don Boško«. Konec aprila 1975 je v Južnem Vietnamu zavladal komunistični režim in kmalu zatem so morali državo zapustiti vsi tuji misijonarji. Majcen je odšel med zadnjimi, avgusta 1976. Ob svojem odhodu je že utrdil skupnost 130 mladih salezijancev, domačinov, da so lahko ustanovili samostojno pravno skupnost. Njegovi Vietnamci so ga imenovali Cha Maisen, Bo Maisen (Cha in Bo v vietnamščini pomeni oče), prijatelji misijonov pa so mu pravili dedek ali patriarh. Bolan in izčrpan se je ustavil na Taiwanu (Formozi) pri velikem slovenskem misijonskem zdravniku Janezu Janežu. Majcen je bil bolničar, spovednik, voditelj duhovnih vaj, ravnatelj deškega mesta. Tam je napisal 14 zvezkov zgodovine salezijanskih misijonov v Vietnamu, ob prihodu v Rim (1979) jih je izročil vrhovnemu vodstvu.

Na praznik evangelista Marka, 25. aprila 1979, je prišel v Ljubljano. Pred njim je bilo še polnih dvajset let »misijonarjenja« v domovini. Bil je spovednik v Želimljah in na Rakovniku, hodil je okoli in navduševal ljudi za misijone - z ljubljenim Vietnamom v srcu. Zadnji dve leti »se je končala tudi njegova stezica, ki je iz podstrešne sobice na Rakovniku po nekajkrat na dan vodila v cerkev Marije Pomočnice, v spovednico z napisom Andrej Majcen« (J. Zadravec). 30. septembra 1999 je stopil na pot večnosti.

pričevanje 12_2005

Svoje življenjsko poslanstvo je pričel 30. septembra 1904 v Mariboru, kjer je bil njegov oče Andrej uradnik na sodišču; prvorojenec Andrej, ki ga je oče, zaveden Slovenec, imenoval Slavko, je namesto rojstnega dneva praznoval svoj krstni dan, ko je 9. oktobra 1904 v frančiškanski cerkvi Matere usmiljenja prejel začetek nadnaravnega življenja. Mati Marija, ki je izvirala iz sloveče Koroščeve družine v Sv. Juriju ob Ščavnici (iz te družine je bil tudi duhovnik-politik Anton Korošec), je želela, da bi njen prvorojenec postal duhovnik. Izročala ga je v varstvo Materi Božji. "Ne pozabi, da si Marijin otrok!" Oče pa mu je namenil poklic učitelja, ki naj bi otroke vzgajal z dobroto. Poučeval ga je: "Slavko, bodi vedno dober z vsemi, pa ti ne bo nikdar žal!" Osnovno in srednjo šolo je Andrej obiskoval v Krškem, kamor je bil po službeni dolžnosti prestavljen oče, potem pa se je odločil za učiteljišče v Mariboru. Iz otroških let mu je ostal v lepem spominu kapucin p. Kamil Požar, ki je v svoji meniški kuti imel pravo shrambo jabolk in drugih dobrot. "Pozneje sicer nisem oblekel meniške kute, vendar sem skušal imeti dobro srce za vsakega, posebej za otroke in sirote, vedno srečen, ko sem lahko delil."

Devetnajstletni učitelj je svojo prvo službo dobil na salezijanski šoli na Radni in že po enem letu je zaprosil za sprejem med sinove Don Boska. Leta 1925 je z izpovedjo zaobljub postal salezijanec. Zatem je deset let preživel na Rakovniku v Ljubljani, kjer je študiral bogoslovje, obenem pa je deloval kot vzgojitelj in strokovni učitelj rokodelcev (krojačev, čevljarjev, mizarjev), kjer se je veliko naučil za pozneje, ko je postal misijonar. Po mašniškem posvečenju leta 1933 je še dve leti deloval na Rakovniku, potem pa se mu je odprla pot v misijone.

Misijonski križ je prejel v cerkvi na Rakovniku 15. avgusta 1935. V svojih štirinštiridesetih misijonskih letih je bil graditelj zavodov, strokovnih in tehničnih šol, voditelj delavnic, organizator dejavnosti, ki so mlade uvajale v življenje poštenih državljanov in dobrih kristjanov. Po zgledu apostola Pavla, velikega misijonarja, ki je hotel biti "vsem vse", se je tudi on trudil biti Kitajec med Kitajci, Vietnamec med Vietnamci.

Odpotoval je na Kitajsko, kjer je uspešno deloval salezijanec Jožef Kerec, doma iz Prekmurja. Pričakal ga je v Kunmingu, kjer sta vodila novoustanovljeni misijon do leta 1951, ko so bili misijonarji izgnani iz Kitajske. Zatem je leto dni deloval v Makau, od koder je odšel v Vietnam. V Hanoju je dve leti vodil sirotišnico, v kateri je bilo 550 sirot; to je bil začetek salezijanskega dela v Vietnamu. Leta 1954 je bil iz Severnega Vietnama izgnan, po izgonu je dve leti deloval kot ravnatelj velikega zavoda v Hongkongu. Sledilo je dvajset zlatih let njegove misijonske dejavnosti v Južnem Vietnamu (1956-1976). "Tu je bil dejansko vse: inšpektorjev delegat, ravnatelj, prvi magister novincev, ki je vzgajal Vietnamce po vietnamsko v don Boskovem duhu.

Ko je leta 1976 moral oditi, je bilo v Vietnamu kar 141 salezijancev, vsi razen enega mlajši od trideset" (Tone Ciglar). Izgnanec se je za tri leta ustavil na Tajvanu pri legendarnem misijonskem zdravniku dr. Janezu Janežu. Spomladi 1979 se je vrnil v domovino, kjer je kot misijonar "iz zaledja" deloval še dvajset let. Najprej je bil dve leti v Želimljem, kjer je bil spovednik in misijonski animator, potem pa se je preselil na Rakovnik, kjer je opravljal isto poslanstvo. Z zlato mašo leta 1983 se je načrtno posvečal duhovnemu zorenju, kar priča petnajst popisanih zvezkov (Osebna duhovnost, Premišljevanja, Duhovni dnevniki). Proti koncu svojega življenja je zapisal: "Danes se posebej zahvaljujem Bogu za prehojeno pot doma in v misijonih. Bog je čudovit, četudi je pot križeva. Srečen sem, da sem to pot prehodil. Ideal vsakega svetega duhovnika je, da bi bil kot drugi Kristus, z njim na križu za rešitev duš. Nič ni lepšega, kakor se dajati iz ljubezni do drugih." Tone Ciglar piše: "Vsi, ki smo ga srečevali, smo na njem občudovali dobroto; postal je nekako poosebljena dobrota Boga Očeta. Vsak, kdor ga je srečal, ga je hotel ponovno srečati. Ljudje, ki so ga srečevali, izjavljajo, da so ob njem doživljali Božjo bližino." Božji služabnik je odšel k svojemu Gospodarju 30. septembra 1999, na svoj 95. rojstni dan.

(pričevanje 09_2009)

* 31. oktober 1931, Osilnica, † 1. oktober 2011, Kočevje

»Grob bi bila dokončna, zadnja postaja, če ne bi bilo vere v vstajenje.«

Rodil se je 31. oktobra 1931 v Osilnici ob Kolpi ("Osilnica – to je senčna dolina") kot najmlajši od devetih otrok v družini očeta rezbarja, ki je delal predvsem za cerkve. Mati je ob tropu otrok imela na skrbi hiško, v kateri je danes Jarmova galerija, in kravico, ki jih je preživljala. »Mene je mati učila, da je najbolj pomembno biti dober človek: dober namen moraš ti imeti, pa bo tudi drugi do tebe dobronameren.« Po končani osnovni šoli v Osilnici je bil leta 1946 po uspešno opravljenih izpitih sprejet na srednjo šolo za umetno obrt v Ljubljani. Šolanje je nadaljeval na likovni akademiji, kjer je študiral kiparstvo pri bratih kiparjih Borisu in Zdenku Kalinu.

Po diplomi je pri njiju opravil tudi kiparsko specialko. Po končanem študiju se je preselil v Kočevje, kjer je bil zaposlen kot likovni pedagog na osnovni šoli in gimnaziji do upokojitve leta 1995. Ko se je po dveh letih samskega življenja v Kočevju nekoč peljal z vlakom v Ljubljano, se je z dvema sopotnicama – ena od njiju je bila njegova bodoča žena – "tako prisrčno zapletel v pogovor in ko smo prišli v Ljubljano, je tako treščilo vame, da bi se takoj oženil in pet mesecev kasneje sva se res poročila". Imela sta štiri otroke, eden je umrl, živijo pa še Vaclav, Staš in Rosana. O svoji pokojni zvesti družici je dejal: »Žena je bila zame najlepša na svetu in dobra, znala se je postaviti tudi zame in za vse. Bila je poštena pokončna, bila je zelo verna in to je tudi javno pokazala: pri glavnih vratih je vstopala v cerkev, na nič se ni ozirala razen na svoj pošten odnos do življenja in vsega.«

S svojimi zgovornimi sakralnimi deli je kipar Stane Jarm obogatil številne cerkve po naši domovini. V njih, zlasti v križevih potih, je upodabljal velikonočno skrivnost: Jezusovo trpljenje, smrt in vstajenje. Eno njegovih prvih del je Križani na nosilnem stebru ob vhodu v cerkev v Idriji, ki je bila posvečena leta 1969. »Delo za cerkve me je mikalo, ker sem lahko po svoje delal, lahko sem izrazil sebe.« Všeč so mu dela kiparjev Franceta Kralja in Franceta Goršeta, vendar ni maral nikogar posnemati, hotel je ostati zvest samemu sebi. Rad je povedal, kako mu je znani slovenski slikar Nikolaj Omerza, ko je prišel k njemu v Kočevje in je občudoval njegova dela, dejal: »Veš, Jarm, ostani Jarm in se ne pusti podjarmiti!« Njegova posebnost je, da 'kipari' z motorno žago. Prvič jo je uporabil leta 1976 pri kipih, ki so mu jih naročili kočevski gozdarji. »Motorna žaga je zelo primerno orodje za takega kiparja, kot sem jaz, ki rad hitro uresničim zamisel, ki jo imam v glavi ... Motorka zapusti za seboj posebno sled, podobno žuljem, koži, hrapavim dlanem.«

Jože Zadravec je v spominskem zapisu ob Jarmovi smrti lepo izpovedal: »Ob pogledu na njegove skulpture se človeku vselej izlije iz prsi vzdih: Oh, v les vklesani jok, v les vklesani kriki po odrešenju. V molk in bolečino zazrti liki, melanholično zavezani človekovi stiski. To je Jarmova zgodba o krhkosti in minljivosti bivanja, trpka pripoved o bivanjski stiski sodobnega človeka, grozljiva velika črna maša o dvanajsttisočglavi množici mučencev Kočevskega Roga in stotine drugih molčečih domovanj v nedrjih slovenske zemlje.« Njegov pogled na trpljenje je zaznamoval vojni čas in strahotna morija po končani vojni, ki je kakor svinčen oblak tlačila ljudi, pa se o tem ni smelo govoriti. Njegov pogled na trpljenje odseva z obrazov trpečega Kristusa. »Kristus zame ni samo Kristus iz krščanstva, ampak je zame podoba človeka, ki trpi ... Ko sem gledal Kristusovo trpljenje, se mi je zdelo, da ljudje podobno trpijo. Name je trpljenje naredilo velik vtis, da se mi je zdelo, da je življenje polno trpljenja, da drugega v življenju ni.« Ko je ustvarjal križev pot za cerkev Kristusa Odrešenika, ga je prešinil poseben božji navdih: »Pri križevem potu sem nizal postajo za postajo, ko pa sem prišel do smrti na križu (dvanajsta postaja), sem tam naredil samo križ in srce, ki ga je razgnalo, ki je umrlo iz ljubezni. Tisti Kristus, ki bi moral biti tam, je ob strani. To je vstali Kristus, ki se dviga v nebo. Je že Odrešenik, ki je odrešil človeka smrti, ker je vstal od mrtvih.«

pričevanje 11_2011

 "Od mame sem dobil osnove za redovno življenje"

Zgodbo svoje dolge zemeljske poti je zapisal sam, potem ko so mu predstojniki rekli: »Piši o Božjih sledeh v svojem življenju!« Najprej je predstavil svoje starše, katerim se je rodil 30. septembra 1904 v Mariboru kot prvi od štirih otrok. Oče Andrej je bil sodni pisar, ki se je zavzemal za uboge in sirote. »Od njega sem podedoval delavnost in dobroto, odprtost do vseh.« Mama Marija, rojena Šlik, je bila globoko pobožna. »Bila je moja prva katehistinja, ki me uvajala v molitev in duhovnost. Od nje sem dobil osnove za redovno življenje.« Za svoj najsrečnejši dan je štel 9. oktober 1904, ko je bil v cerkvi Matere usmiljenja (frančiškani) pri krstu prerojen za Božjega otroka. Za njim se je rodila sestra Marica, ki je dočakala več kot 102 leti, brat Zoran, ki je umrl štirileten za škrlatinko, in sestra Milka, ki je doživela 95 let. Iz Maribora se je družina preselila v Kozje, čez dve leti pa v Krško, kjer so ostali do leta 1923. Tam je Andrej končal ljudsko in meščansko (srednjo) šolo, potem pa je na očetovo željo odšel na učiteljišče v Maribor.

Mama pa je srčno želela, da bi se odločil za duhovni poklic. Bog ga je klical 'po koščkih'. Devetnajstletni učitelj je po nasvetu šolskega nadzornika zaprosil za učno mesto na salezijanski osnovni šoli za socialne otroke na Radni pri Sevnici. »Salezijanci so me takoj povabili, da bi bil navzoč pri njihovem skupnem življenju.« Po končanem prvem šolskem letu je napisal prošnjo za vstop k salezijancem. Noviciat je začel 5. septembra 1924 na Rakovniku. Po prvih zaobljubah, študiju filozofije in teologije ter večnih zaobljubah je 2. julija 1933 prejel mašniško posvečenje v ljubljanski stolnici. Mama je bila presrečna ob sinu novomašniku, ki je pogrešal leta 1928 umrlega očeta.

"Srečen boš v poklicu, ki ti ga je Bog določil"

Že med študijem je Andrej Majcen opravljal razne odgovorne službe v salezijanskih ustanovah na Rakovniku: bil je predavatelj, strokovni učitelj in voditelj rokodelskih delavnic. Srce ga je vedno bolj vleklo v misijone na Kitajskem po stopinjah Jožefa Kereca. Po novi maši je bil imenovan za voditelja strokovnih šol na Rakovniku. Na praznik Marije Pomočnice, 25. maja 1935 je predstojnikom izročil prošnjo za misijone, 15. avgusta je na Rakovniku prejel misijonski križ, 18. decembra je že bil na misijonskem 'polju' v Kunmingu na Kitajskem. Takoj se je vrgel na delo. Ustanovili so šolo in zavod za revne fante. Zelo so mu prišle prav izkušnje, ki jih je pridobil kot učitelj in vzgojitelj na Rakovniku. Kot misijonar je tiste fante pripravljal zakramente. Po zmagi Maovih komunistov leta 1949 so morali vsi misijonarji zapustiti Kitajsko, on je bil iz Kunminga izgnan avgusta 1951. Nekaj mesecev je bil v portugalski koloniji Macao, nato je dve leti (1952–1954) deloval v Severnem Vietnamu (Hanoj), zatem bil dve leti (1954–1954). Najdlje, polnih dvajset let (1956–1976), je oral globoke misijonske brazde v Južnem Vietnamu (Saigon). Bil je ravnatelj različnih šol, delegat vrhovnega salezijanskega predstojnika za Vietnam.

Kot dolgoletni vzgojitelj vietnamskih novincev je postavljal temelje salezijanski Družbi, zato so ga imenovali 'vietnamski Don Bosko'. Konec aprila 1975 je v Južnem Vietnamu zavladal komunistični režim in vse tuje misijonarje so izgnali iz države. Majcen je odšel med zadnjimi, julija 1976, ko je domača salezijanska skupnost že imela močne korenine. Svoja zadnja tri misijonska leta je posvetil vernikom na Tajvanu (Formozi) kot spovednik in ravnatelj deškega mesta, marca 1979 je odpotoval v domovino.

Rad bi umrl med svojimi ljubljenimi Vietnamci

Pred njim je bilo še več kot dvajset let 'misijonarjenja' med rojaki. V Ljubljano je prišel 25. aprila 1979, eno leto je bil spovednik in duhovni voditelj v Želimljem, potem pa se je preselil na Rakovnik, kjer je deloval kot spovednik in misijonski animator 'do zadnjega diha'. Leta 1983 je obhajal petdesetletnico duhovništva – zlato mašo. Po njej, piše Tone Ciglar, je vse svoje duhovne energije usmeril vase in začel dodelovati svojo duhovno podobo; z biserno mašo leta 1993 je že ves žarel od poduhovljenosti. Ta leta lahko imenujemo njegov vzpon na goro svetosti. Vse, kar je doživljal, o čemer je premišljeval, je skrbno zapisoval in tako je zapustil več kot sedem tisoč strani svojih premišljevanj, duhovnih dnevnikov, osebne duhovnosti.

Ob voščilnici, ki jo je prejel za osemdeseti rojstni dan, je v zvezek pripisal svojo zahvalo za dar življenja, vere, duhovniškega, redovniškega in misijonskega poklica. Vsa ta leta je bil povezan s 'svojim' Vietnamom. Od sobratov v tej daljni azijski deželi, ki so ga imenovali Cha Maisen (oče Majcen), je v Ljubljano prejel nad 1700 pisem in številne voščilnice, s katerimi so izpovedovali svojo hvaležnost za vse, kar je storil med njimi, in za njega samega. »Nikdar v življenju nismo srečali človeka, ki bi bil bolj strog in zahteven, vendar tudi nobenega, ki bi bil bolj dobrohoten in razumevajoč, kakor je bil on.« Zadnji dve leti so njegove moči pojemale.

V kroniko salezijanske družine na Rakovniku so 30. septembra 1999 zapisali: »Po mirni noči in molitvi sobratov, ki so bili pri umirajočem Andreju Majcnu, je nekaj minut pred peto mirno izdihnil svojo dušo. Namesto 95. rojstnega dne za ta svet, smo tako obhajali rojstni dan za večnost in, upamo, tudi za nebesa.« Ciglar je zapisal: »Umrl je, tako se vsaj zdi, z eno samo bolečino: rad bi umrl med svojimi Vietnamci.«

obletnica meseca 09_2014

LETA 1580 UMRL LENART PACHERNECKER

CISTERCIJANSKI OPAT, NABOŽNI PISATELJ, AVTOR PRVE SLOVENSKE KATOLIŠKE KNJIGE

Rojen je bil 1. pol. 16. stol. verjetno na Koroškem, umrl 30. sept. 1580 v Kostanjevici na Krki. Bil je cistercijan v Vetrinju, nazadnje opat v Kostanjevici ... prvi katol. duhovnik, ki je z dejanjem izpričal, da ima slovensko knjigo za sredstvo, brez kakršnega bi tudi katol. bramba ne smela več biti v času, ko so imeli protestantje po 23 letni književni aktivnosti že 18. slov. tisk na književnem trgu. Leta 1574 je v Gradcu izdal prvo slovensko katoliško knjigo, kratki katekizem (Compendium Catechismi Catholici in Slavonica lingua, ...), naperjeno zoper protestantizem. Njegovo delo je nastalo 14 let za Trubarjevim Katekizmom in je bilo po Trubarjevem zapisu - obramba katoliškega nauka o 7 zakramentih, 7 naglavnih grehih, 4 vnebovpijočih grehih, 7 delih kršč. usmiljenja, češčenju svetnikov, avemariji i. dr. Knjiga ni ohranjena, o njej vemo le, kar je napisal Trubar v Katekizmu z dvema izlagama (1975).  Po tisku knjige je ostal Pachernecker še 5 let v Vetrinju ter bil po vsej priliki ugleden katol. borec med cistercianci, ker so ga 1579 poslali kot vizitatorja v Kostanjevico ter ga določili za opata,

LETA 1803 ROJEN MIHAEL STROJ

SLIKAR, PORTRETIST PLEMIČEV IN MEŠČANOV († 1871)

V Ljubnem na Gorenjskem rojeni slikar Mihael Stroj je bil poleg Josipa Tominca in Matevža Langusa najpomembnejši portretist v slovenskem slikarstvu prve polovice in sredine 19. stoletja. Znan je predvsem kot portretist plemičev, meščanov – tudi iz Prešernovega kroga – in cerkvenih dostojanstvenikov (ljubljanski škof Anton Alojzij Wolf). Stan in družbeni položaj oseb na sliki razodevajo izbrana oblačila, nakit in z njihovim poklicem povezani predmeti.

LETA 1895 UMRL HRABROSLAV VOLARIČ

SKLADATELJ ČITALNIŠKE DOBE (* 1863)

Hrabroslav (Andrej) Volarič, rojen v Kobaridu, ki je postal učitelj, je glasbeni dar prejel od svojega očeta. Pisal je skladbe, ki jih je priredil slovenskemu gibanju čitalniške dobe. V glavnem so to svetne skladbe, ki so osvajajoče in ganljive; nekaj pa je tudi cerkvenih.

LETA 1904 ROJEN IN 1999 UMRL ANDREJ MAJCEN

SALEZIJANSKI DUHOVNIK, MISIJONAR NA KITAJSKEM IN V VIETNAMU, BOŽJI SLUŽABNIK

Salezijanec Andrej Majcen je kot misijonar deloval šestnajst let na Kitajskem, potem pa še dvaindvajset let v Vietnamu, od koder je bil leta 1976 izgnan. Še tri leta je ostal na Taivanu/Formozi, potem pa se je vrnil v domovino. V duhu svojega novomašnega gesla »Po božji milosti sem to, kar sem«, je večkrat povedal: »Vse, kar sem storil, ni moje delo, ampak delo don Boska in božje Previdnosti, ki je to storila po revčku Andrejčku. Bog vedno išče in tudi najde 'material' za svoje namene; potem pa počasi s kladivom obdeluje in njegovi 'izdelki' dozorijo v glasnike evangelija. Bil sem fant kot vsi drugi. Za poklic, ki mi ga je Bog namenil, sem moral zoreti celih enaintrideset let. Božji načrti so bili dostikrat čudni in nerazumljivi. Vendar kdor se da Bogu voditi, doseže čudovite stvari. Občudujem Boga, kako neverjetno dobro zvozi tudi ostre ovinke. Vsa ta leta, ko sem komaj imel čas dihati, je bil en sam noviciat, priprava na čas, ki je prihajal: na misijone. Tako izpovedujem sedaj, ko gledam na prehojeno pot, posebej na štiriinštirideset let v misijonih ... Res, ni boljše poti za naše življenje kot sprejemanje Božje volje.« Leta 2008 si je Andrej Majcen, izredno plemenit človek in vzoren duhovnik, zaslužil naziv "Božji služabnik". Kongregacija za svetniške zadeve v Vatikanu je izdala dokument ("nihil obstat"), da nič ne nasprotuje začetku škofijskega postopka za njegovo beatifikacijo, ki se je 24. septembra 2010 tudi začel. »Ko skušam nekako strniti vse, kar sem spoznal o g. Majcnu v živem stiku z njim in sedaj v zapuščini, ugotavljam: tu je zares nekaj takega, čemur pravimo svetost,« piše njegov sobrat Tone Ciglar, vicepostulator postopka.

več:
S. Čuk, Andrej Majcen. "Revček Andrejček", orodje v Božjih rokah: Pričevanje, v: Ognjišče 12 (2005), 22-23.
S. Čuk, Andrej Majcen. Na goro svetosti se je vzpenjal z dobroto in ljubeznivostjo: Pričevanje, v: Ognjišče 10 (2009), 18-19.
S. Čuk, Andrej Majcen (1904-1999) : Obletnica meseca, v: Ognjišče 9 (2014), 48-49.

molitev za beatifikacijo:

Na goro svetosti se je vzpenjal z velikodušno dobroto in ljubeznivostjo ter s posredovanjem božjega usmiljenja v zakramentu svete spovedi. Prosimo te, poveličaj ga pred nami na čast oltarja. Pomagaj nam, da ga bomo vneto posnemali in tebe iskreno častili.

nekaj njegovih misli:

• Obilje dobrot mlade ljudi pomehkuži in izvotli, da v njih ni prostora za ideale; oropa jih vsega, za kar je treba pogum in tveganje.
  
• Kakorkoli že, v načrte Božje Previdnosti nimamo vpogleda. Najboljše pa naredimo, če spolnimo Božjo voljo takof da smo pripravljeni na pokorščino in ne vprašamo, ali je lahko ali ni...
  
• Jaz sem šest ničel, Bog pa doda spredaj eno enko, in sem božji miljarder.
  
• Pobožnost je, pa to velja za vse kristjane, koristna, ker kot strelovod odbija vse sovražnosti.
  
• Slovenci smo majhen narod, zato smo bili v misijonih bolj prilagodljivi razmeram... Drugi, veliki narodi, pa so prilivali tudi svoj nacionalizem.
  
• Očetovska ljubezen vse vzgaja in ta skrb traja vse življenje. Tudi meni še živi ta duh.
  
• Čas je božji zaklad, ki ga je treba izrabiti, tudi prosti čas in počitek, vse to je božji zaklad.
  
• Mama je bila moja najboljša katehistinja in me je vodila k dobri molitvi. Zelo je spoštovala moje mnenje in se je znala pogovarjati, posebno ko sem bil večji.
  
• »Potrpežljivost nam je potrebna.« Res, prav na tej čednosti sem moral začeti graditi. Prilagoditi sem se moral življenju, kije zahtevalo določene odpovedi.
  
• Med učiteljskim in salezijanskim duhovniškim poklicem nisem videl druge razlike, kot to, da je duhovniški poklic samo nadaljevanje v polnejši meri mojega učiteljskega poklica.

LETA 1927 ROJEN IVAN MALAVAŠIČ

Pesnik, pisatelj, pisec besedil za nZ ansamble, slikar samouk, pritrkovalec, organist ... in sodelavec Ognjišča († 2019)

Rodil se je v Rovtah, kot najstarejši otrok petčlanski družini. Večino časa je živel v Podlipi pri Vrhniki, kjer se je tudi poročil in ustvaril družino. Pisati je začel pri štiridesetih letih, najprej kratke zgodbe za tovarniško glasilo Usnjar, kasneje za Kmečki glas in za Ognjišče. Ko se je upokojil, se je lotil pisanja daljših besedil: povesti in tudi romanov. V svojih delih se je loteval izključno tem s podeželja. Rad je tudi slikal (tudi naslovnice njegovih knjig so njegovo delo), velika pa je bila tudi njegova ljubezen do zvonov in bil je navdušpen pritrkovalec (v sodelovanju z Julijanom Strajnarjem s SAZU kje nastal tudi priročnik za pritrkovanje Pesmi slovenskih zvonov) ... Pisal je tudi pesmi, najbolj plodovit je bil pri pisanju besedil za domače ansamble in skupine. Ocenjujejo, da je napisal okrog 1.800 besedil (prvo - Domači vasici - že leta 1964 za ansambel Lojzeta Slaka). . Leta 1997 je bil Ivan Malavašič nagrajen s Souvanovo nagrado za življenjsko delo za pisanje besedil, bil je tudi častnbi občan Vrhnike (2016). V svojem tako ustvarjalnem življenju je napisal je okrog 93 daljših zgodb (povesti, romanov) 17 jih je izšlo v knjižnih izdajah - nekaj jih je ostalo v tipkopisu), več kot sto krajših zgodb (črtic) ... več kot trideset jih je bilo objavljenih v Ognjišču.

več o njegovem delu in sodelovanju z Ognjiščem preberite v spominskem zapisu na naši spletni strani

LETA 1928 ROJEN ELIE WIESEL

JUDOVSKI PISATELJ, NOVINAR, NOBELOV NAGRAJENEC ZA MIR ZA LETO 1986 († 2016)

Pred petdesetletnico države Izrael je katoliška Cerkev izdala listino, v kateri izreka kesanje nad grehi, ki so jih proti Judom, zlasti med drugo svetovno vojno, zakrivili kristjani. Pogosto tudi s svojo brezbrižnostjo. Judovski pisatelj Elie Wiesel,ki je leta 1986 prejel Nobe­lovo nagrado za mir, pravi: "Brezbrižnost ob pojavu zla je zlo!" Mož, ki bo septembra dopolnil sedemdeset let, je šel skozi pekel Auschwitza, pa je kljub "molku Boga" ohranil vero vanj. O tem piše. Ena od njegovih 35 knjig nosi naslov Spremenite moje zgodbe v molitev. Elie Wiesel je glasnik kolektivnega spomina, ki mora nositi težo preteklosti, ki bi jo nekateri radi izbrisali, kakor da je ni bilo, drugi pa kar preprosto pozabili. "Predpogoj za mir in pravičnost, korenina pravičnosti je spoštovanje dostojanstva slehernega človeškega bitja," je dejal, ko je prejel Nobelovo nagrado za mir.

več:
S. Čuk, Elie Wiesel. Brezbrižnost je zlo: Pričevanje, v: Ognjišče 7 (1998), 62-63.

nekaj njegovih misli:

• Zgodovina je lahko dobra učiteljica, če smo pripravljeni prisluhniti in sprejeti svojo odgovornost. Ko bi bolje poslušali nauk zgodovine tega stoletja, najbrž ne bi doživljali številnih množičnih ubojev nedolžnih, kot v Ruandi, v Bosni ali sedaj na Kosovu.
  
• Globoko sem prepričan o veliki vrednosti verskega dialoga med Judi in kristjani ter o tem, da z dialogom verski voditelji vsega sveta pri­spevajo svoj delež k miru... Vere, bolje, verski voditelji imajo natanč­ne odgovornosti.
• Odvisno je seveda od tega, kako gledajo na vero. Ali se vera omejuje zgolj na to, da Boga molimo? Ali pa vera pomeni Bogu služiti tako, da služiš soljudem, drugačnim, tujcem?
  
• Ne moremo zvračati na Boga naših odgovornosti. Prav tako pa tudi ne smemo misliti, da se Bog ne meni za naš svet in za naše odločitve. Pro­test zoper Boga je hebrejska tema, ki jo najdemo v našem verskem izro­čilu.
• Ko se ga poslužujem, ne dajem odgovora ali sodbe o Bogu, zastav­ljam samo vprašanje. Zakaj nedolžni trpijo in Gospod sveta molči? S tem vprašanjem nimam v mislih svojega trpljenja, ampak trpljenje drugih Obstaja razlika med protestom Joba, ki se pritožuje v svojem imenu, in Abrahamovim, ki se pritožuje v korist drugih.
  
• Prepričan sem, da je brezbrižnost sama v sebi zlo. Brezbrižnost ob krivicah, ob trpljenju drugih, ob ljudeh, ki so potrebni pomoči. V brezbrižnosti ni trohice upanja... Nasprotje dobrega ni zlo, ampak brez­brižnost.
• Nasprotje življenja ni smrt, temveč brezbrižnost. Nasprotje resnice ni zmota, pač pa brezbrižnost. Nasprotje lepote ni grdo ali po­pačeno, temveč brezbrižnost. Brezbrižnost je prva zaveznica zla v vseh njegovih oblikah in pogosto tudi njegova zagovornica.

LETA 1928 UMRLA MARIJA STANISLAVA VOH

REDOVNICA, ŠOLSKA SESTRA, ORGANIZATORKA ŠOLSTVA (* 1859)

Leta 1878 postala redovnica v kongregaciji šolskih sester sv. Frančiška v Mariboru, končala učiteljišče na Dunaju, 1891 v Ljubljani naredila izpit za učiteljico meščanske šole. Poučevala je na samostanski osn. šoli v MB, nato eno leto v Repnjah, potem spet v MB – od ustanovitve učiteljišča tudi na učiteljišču, bila ravnateljica, vrhovna predstojnica. Poslala je sestre v Št. Rupert pri Velikovcu, kjer so prevzele pouk na osnovni šoli, prav tako v Št. Jakobu v Rožu, kjer imajo tudi gospodinjske tečaje in šolo za šivanje. V Tomaju je ustanovila prvo podružnico šol. sester na Primorskem ... nato širila kongregacijo: osnovala je 15 redovnih hiš s šolsko vzgojno dejavnostjo, sama nadzirala in obiskovala vse redovne postojanke, 1914 potovala v ZDA. Pod njenim vodstvom je kongregacija dobila izrazito slovenski značaj in pokazala toliko življenjskega poleta, kakor noben drug ženski red na Slovenskem.

LETA 1931 ROJEN STANE JARM

KIPAR, GRAFIK IN PEDAGOG († 2011)

»Vsakdanje izkušnje so me vedno vračale k spoznanju, da je življenje kalvarija ... Med Kristusovim in našim trpljenjem sem povlekel nekaj prispodob: Kristusa so obsodili na smrt – ko se človek rodi, je obsojen na življenje, ki poteka po vseh padcih in srečanjih ... Kristusu sta pomagala Veronika in Simon – tudi nam ljudje pomagajo prenašati križ. Tudi mi na poti življenja padamo in vstajamo in tudi nas na koncu položijo v grob. Tu se pojavlja vprašanje: je to dokončna, zadnja postaja? Gotovo bi bila zadnja, če ne bi bilo vere v vstajenje. Če se življenje ne nadaljuje po smrti, če ni večnega življenja, potem se ne splača niti priti na svet.« Tako je svojo vero v vstajenje in večno življenje izpovedal akademski kipar Stane Jarm kot 'gost meseca' v velikonočni številki Ognjišča aprila 1998. Od 30. septembra 2011, ko je prišel do zadnje postaje svoje osemdesetletne 'kalvarije', se je njegova vera spremenila v gledanje poveličanega Kristusa v družbi vseh, ki so hodili za njim po poti križa.

več:
S. Čuk, Akademski kipar Stane Jarm: Gost meseca, v: Ognjišče 4 (1998), 6-10.
S. Čuk, Kipar Stane Jarm: Pričevanje, v: Ognjišče 11 (2011), 20-21.

LETA 1953 UMRL ANTON HRIBAR-KORINJSKI

DUHOVNIK, PESNIK, LJUDSKI PEVEC (* 1864)

"Ko je dr. Frančišek Lampe začel leta 1888 izdajati Dom in svet, družinski list, ki naj bi vzbujal ljubezen do prave omike in domovinske ljubezni, smo ga radi prebirali," piše Fran Saleški Finžgar v svojih spominih z naslovom Leta mojega popotovanja (1957). "Najboljše pesmi v Domu in svetu so bile Antona Hribarja. Ta je mnogo pesmaril in tudi risal v Domače vaje (dijaški list gojencev zavoda Alojzijevišče v Ljubljani). Še danes sem prepričan, da je bil Hribar odličen epski talent." Med njegove najboljše pesmi spada Kumski romar (spodaj so prve tri od 15 kitic). Ta "ljudski pevec" je umrl na današnji dan v Zalem Logu pri Železnikih, kjer je bil celih štirideset let župnik.

več:
S. Čuk, Anton Hribar Korinjski: Obletnica meseca, v: Ognjišče 10 (2003), 42-43.

njegova poezija:

Na božjo pot na sveti Kum / prihaja od karpatskih šum / že mnoga leta romar mlad, / ko vzbuja vigred cvet livad, / obljubil se je bil v nezgodi / in redno k sveti Neži hodi. // A ni od štajerske strani / na kranjsko stran mostu, brvi: / zato ga ribič s štirskih tal / prevaža sem čez savski val. / Bogati romar od Karpatov / vsakrat našteje pet mu zlatov. // Čez Savo ribič spet vesla, / na Kranjsko romarja pelja; / pohlep pograbi mu srce, / po zlatih želje se vzbude. / Pobije tujcu z veslom glavo, / oropa ga in vrže v Savo. (Anton Hribar Korinjski, Kumski romar)

LETA 1989 UMRL JANKO OROŽEN

ZGODOVINAR IN ŠOLNIK (* 1891)

Po osnovni šoli v domačem Hrastniku je obiskoval učiteljišče v Mariboru, zatem študiral pravo v Pragi, študije pa je dovršil na univerzi v Ljubljani, kjer je leta 1922 napravil tudi izpit za profesorja slovenščine, zgodovine in zemljepisa. Od leta 1924 je služboval v Celju. Spisal je Zgodovino Celja v treh knjigah: Prazgodovinsko Celje in rimska Celeia; Srednjeveško Celje; Novoveško Celje. Pisal je tudi o pedagoških vprašanjih. Med drugim je prevedel skavtsko knjigo Badena-Powella.

LETA 2006 UMRL PINO MLAKAR

SLOVENSKI BALETNIK, KOREOGRAF IN PEDAGOG (* 1907)

"Zame je telo pot k umetnosti, umetnost pa je izhod človeka iz vsakdanjih naporov. Blagor tistim, ki imajo religiozen občutek, kajti ta jih rešuje praznosti življenja. Telo je zame inštrument, ki poje. Združuje oboje, tako eksistenco s svojimi potrebami po hrani in ljubezni, kot stalno prisotno zavest, da sem samo delček tega stvarstva, ki je tako nedoumljivo in vendar tako lepo... Telo mi je prek umetnosti pot k Bogu." Tako je v pogovoru za revijo Božje okolje 1/2002 iz svoje bogate življenjske izkušnje modroval baletni plesalec, koreograf in pedagog Pino Mlakar, ki mu je bilo tedaj petindevetdeset let. Dve leti pred tem je ostal sam; leta 2000 je namreč odšla v večnost ljubljena žena Pia, s katero sta "korakala v dvoje" (Pas de deux) - na plesnem odru in v življenju - od leta 1929. Zadnji dan septembra 2006 se je v Novem mestu, kjer se je pred skoraj stotimi leti pričelo, njegovo življenje, ki ga vedno "poskušal peljati po svoji vesti", izteklo.

več:
S. Čuk, Pino Mlakar. Pravi ples je tudi prava molitev: Pričevanje, v: Ognjišče 12 (2006), 22-23.

nekaj njegovih misli:

• Umetnost istovetim z religioznostjo. Obema je skupna skrivnostna moč, ki jo imata nad človekom... Žitje in bitje v celoti je izhodišče in princip skrivnostne moči nad človekom. Religioznost ta princip upošteva do kraja, umetnost ga vedno znova spoštljivo odkriva.
  
• Svetopisemski izrek, da je duh volja, meso pa šibko, drži. A tudi to meso je dobro, če ga imamo v oblasti. Prav tako kot je nagon praktično nepremagljiva sila, je taka tudi duhovna sila, želja po svobodi, želja, da ne bi bili sužnji nagonov.
  
• Vest ni nekaj priučenega, je kot nekakšen radar, čudovita zadeva. Če bi mu sledili, bi nam bilo jasno, da se je za svobodo treba vedno znova boriti.
  
• V Svetem pismu je zapisano: blagor ljudem, ki so dobre volje, ki so blage volje, ki iščejo pot v skladu s svojo vestjo.
  
• Življenje, bivanje je nekaj čudovitega. Ampak rastlinam in živalim je to podarjeno, človek pa je tragično bitje, ker se mora za nekaj še boriti. Izgnan je iz raja. A imamo Kristusa, ki je pravi Rešenik.
  
• Ljubezen je ogromna ustvarjalna sila, pripravljena se je žrtvovati in ne sprašuje. Erotika pa sprašuje, kaj se bolj splača.
  
• Otroka, ki je nasilen, moraš kaznovati, moraš mu določene stvari prepovedati in mu reči ne... Saj otrok ne ve, kaj je zanj dobro. On hoče le videti, kako daleč lahko gre.
  
• Stvarstvo ne teče tjavdan. Obstaja Nekdo, ki ga vodi. Največja človekova domišljavost pa je, da se noče pustiti voditi božji volji.
  
• Vidim, da je važna stvar za človeka, da poskuša peljati življenje po svoji vesti. Če ga od mladosti peljete po vesti, potem, se mi zdi, so na stara leta misli zbrane. To je nagrada človeku, če je v življenju pošten.
  
• Evangelij je velik, ker ohranja voljo do veselja, do samega konca. Seveda lahko veselje razumemo na več načinov, a pomanjkanje verovanja lahko pripelje do varljivega konca, da je veselje biti nahranjen, naspan, bogat...
  
• Naravnani smo v večnost. Vse stvarstvo, pa čeprav propada, je naravnano v večnost. Vedno znova se rodi, pade, pa zopet pride in to je tudi naša vera vstajenja.

iskalec in zbiralec: Marko Čuk

 Sem mladenič v poznih dvajsetih letih. Imam dekle, torej nisem poročen. Redno molim in ob nedeljah hodim k maši. Trudim se biti čim boljši kristjan. Kruh si služim v tujini. Vendar me muči velika skušnjava. S prijateljem naju je pot zanesla v nočni klub (night club). Razen ogleda striptiza in pogovora s tamkajšnjimi 'delavkami', nisem storil ničesar, tudi zaradi pomanjkanja denarja. A vendar mi je tam bilo tako všeč, da se želim tja odpraviti še večkrat in tudi doživeti zaščiten spolni odnos.

Želja po več ženskah gori v meni že od nekdaj. Mogoče tudi zaradi tega, ker v zvezi nikoli nisem bil popolnoma zadovoljen in zadovoljén. Pogosto gledam tudi pornografijo in se samozadovoljujem. Vendar pred Bogom nikoli nisem čutil, da je s tem kaj zelo narobe, skratka, ni me mučilo. Zadnje čase, pa me misel na nočni klub in Boga dobesedno razžira, prav čutim, da mi bo glava eksplodirala. Cele dneve razmišljam samo o tem, da me bo doletela kazen, da mi ne bo šlo več tako lepo, in da mi bo Bog obrnil hrbet, če bom obiskoval 'prodajalke ljubezni'.

V dosedanji zvezi dekleta nisem nikoli prevaral. Ali morda ni prevara tudi to, da pogosto razmišljam o drugih ženskah? Ali bom kaznovan, če si bom neka krat na leto privoščil drugo žensko? Ali me bo Bog zapustil? Ali lahko mirne vesti molim pred spanjem, kljub temu, da vem, da bom naslednji dan prešuštvoval? (Luka)

Dovolite, da vam najprej izrazim priznanje, ker želite rešiti svoj položaj, se trudite iskreno krščansko živeti ter želite vedeti, kakšno je stališče Cerkve v vašem primeru. Nekako skušam razumeti vaš položaj. Ste daleč od dekleta in tudi v zvezi niste najbolj zadovoljni. Vendar iščete rešitev v napačni smeri. Gotovo vaše ne preveč posrečene zveze z dekletom ne bo rešilo obiskovanje nočnega kluba in stik s 'prodajalkami ljubezni'. To bo vaše stanje samo poslabšalo in vašo zvezo z dekletom še zapletlo. Dekle ne bo več dekle, edina, ki bi ji želeli posvetiti svoje življenje, ampak le ena od številnih drugih žensk. Morda boste ugotovili, da je kakšna druga ženska telesno privlačnejša kot ona. In boste, tudi v primeru, da bi se z dekletom poročili, želeli k drugim. Nevarno je, da tak način življenja lahko sčasoma postane vaša navada. Tako boste razdvojeni, trpeli boste vi in vaša družina, zlasti otroci. Odnos z ženo bi stalno škripal in to bi se odražalo tudi v odnosu z otroki.

Če trezno razmišljate, se morate zavedati, da samo telesni stik človeka ne zadovolji. V zakonu je sicer zelo pomemben, a ni vse. Gotovo vam veliko pomeni sedaj, ko ste mladi, a pozneje boste odkrili, da je prav tako dragoceno imeti ob sebi nekoga, ki te razume, ob katerem si zares srečen.

Svetujem vam, da opustite misel na nočne klube in s prijateljem se pošteno pogovorita, da ne bosta tja zahajala, ampak vztrajala v zvestobi dekletu (ali dekletoma, če jo ima tudi prijatelj). Rešitev je v tem, da poglobite svoj odnos z dekletom, se odkrito pogovorite o težavah v vajinem odnosu. Povejta si, kaj vaju moti in se trudita to odpraviti. Tako vas bo odnos osrečeval. O tem se skušajta posvetovati tudi s kakšnim strokovnjakom ali si priskrbeti kakšno dobro knjigo na to temo.

Sprašujete, ali vas bo Bog kaznoval. Ne, Bog vas ne bo kaznoval, kaznovali se boste sami, ker si boste uničili življenje. Vaša zveza z dekletom bo postala nemogoča. Če mislite še naprej obiskovati nočne klube, bo to postala vaša navada, morda tudi obsedenost, zasvojenost. Zapravljali boste denar in življenje. Ti obiski vas bodo ovirali, da bi si s tem dekletom ali kakšnim drugim, ustvarili dom, iskren odnos in dober zakon, ki je osnova za srečno družino.

Podobno opozorilo velja za gledanje pornografije in samozadovoljevanje. Saj ni to enako velik greh, kakor obisk nočnega kluba in stik s tamkajšnjimi 'plačljivimi delavkami', je pa tudi to nevarnost za zasvojenost: zasvojenost z gledanjem pornografije, ki je je na spletu veliko in je lahko dostopna, in s samozadovoljevanjem. Zlasti prva zasvojenost je danes pri nekaterih že kar močna in zaskrbljujoča. Za kristjana je smisel spolnosti v tem, da nas odpira k drugemu, k ženi ali možu v zakonu, in je namenjena rojevanju najlepšega sadu te ljubezni – otrokom –, ne pa da se zapiramo vase, sanjarimo in sebično iščemo lastni užitek. Tako dolgotrajno početje nas lahko naredi egoiste in nam povzroči, da bomo imeli težave tudi pri telesnem stiku z možem in ženo v zakonu.

Ali lahko molite, če veste, da boste drugi dan prešuštvovali? Seveda lahko, celo priporočam vam, da molite, celo veliko molite, in da v molitvi prosite Boga (po)moči, da tega greha ne bi storili. Prosite ga, naj vam stoji ob strani, umiri vaše strasti in poželenje, in prosite, da boste dober in zvest fant in nekoč mož in oče. Molite za svojo bodočo ženo, vajin zakon in družino.

Svetujem vam, da greste k spovedi, se iskreno pogovorite z duhovnikom, še naprej redno hodite k maši in molite, prejemate zakramente in iskreno prosite Boga za pomoč.

Namesto da se predajate misli na nočne klube, si raje organizirajte večere drugače. Pravite, da si služite kruh v tujini. Morda je blizu vas kakšna slovenska izseljenska župnija ali slovensko društvo. Vključite se v kakšen njihov pevski zbor, kulturno društvo in obiskujte slovensko mašo. Gotovo so tam tudi kakšne molitvene skupine ali podobne verske skupine, ki se jim lahko pridružite. Tako boste laže prebrodili krizo, ki ste jo opisali.

Božo Rustja

 * 29. september, Veliki Lipovec, † 3. februar 1939, Ljubljana.

Svetniški škof Janez Gnidovec

Pred šestdesetimi leti (3. februarja 1939) je v Ljubljani umrl skopski škof Janez Gnidovec. Do sebe je bil izredno strog, do ljudi pa blag. Kdor ga je poznal, ga je spoštoval kot "živega svetnika". Upamo, da bo to čast kmalu tudi uradno dosegel.

Ta svetniški mož, ki je zajemal vodo milosti iz božjih studencev, je bil sin Suhe Krajine. Rodil se je 29. septembra 1873 v Velikem Lipovcu v župniji Ajdovec kot tretji otrok Jo­žefa Gnidovca in Jožefe Pust. Za njim sta prišla na svet še dva brata; kmalu zatem pa je mater pobrala pljučnica. Mati je bila žena, ki je vero uresničevala v dejavni ljubezni: za vsakega berača je imela prijazno besedo, dobil je za pod zob in ležišče, če je želel tam prenočiti.

Janez je večkrat pove­dal: "Kar imam, imam od nje." Po materini smrti se je oče dru­gič poročil; mačeha otrokom iz prvega zakona ni bila preveč naklonjena, bolj je skrbela za svojih sedem otrok. Janez je s sedmim letom začel hoditi v domačo enorazrednico, potem je šo­le nadaljeval pri frančiškanih v Novem msetu, kjer je končal tudi gimnazijo. Vseskozi je bil odličen dijak. Bil je zelo nadarjen zlasti za jezike, odlikovala pa ga je tudi trdna volja: kar je hotel doseči, je tudi dosegel. Po maturi se je brez oklevanja odločil za ljubljansko bogoslovje. Leta 1896 je bil posvečen v duhovnika. Triindvajsetletnega novomašnika je škof Missia poslal za kaplana v Idrijo. Zatem je bil dve leti (1897-1899) kaplan v Vipavi, kjer je malo zahajal v družbo, dokler mu ni cerkveni ključar dejal, da je v Vipavo prišel za ljudi.

Na željo škofa Jegliča, ki je ustanavljal gimnazijo v Ško­fovih zavodih v Šentvidu, je šel leta 1899 na Dunaj študirat klasično jezikoslovje. Študij je končal leta 1904 z doktoratom. Škof Jeglič ga je leta 1905 imenoval za prvega ravnatelja v šentviških zavodih. To službo je opravljal 14 let. Med prvo svetovno vojno je bilo v zavodih veliko vojaških ranjencev. Gnidovec je z vsemi govoril v jezikih tedanjega avstrijskega cesar­stva. Leta 1919 je prosil škofa, naj ga razreši ravnateljstva, ker je želel vstopiti v misijonsko družbo lazaristov.

Škof je njegovo željo uslišal in Gnidovec je 6. decembra 1919 postal član misijonske družbe. Kmalu je postal voditelj novincev. Leta 1924 je bil imenovan za škofa v Skoplju, kjer je bil ško­fijski sedež že štiri leta prazen. Škofovsko posvečenje je pre­jel 30. novembra 1924 v cerkvi Srca Jezusovega v Ljubljani. Za škofovsko geslo si je izbral besede apostola Pavla: "Vsem po­stati vse", za svojega vzornika pa sv. Frančiška Saleškega in poslej se je vedno podpisoval "Janez Frančišek". Sedež skop­ske škofije, ki je obsegala vso Makedonijo, Kosovo, Metohijo in del Črne gore, je bil tedaj Prizren. Na ozemlju škofije je ži­velo okoli 30.000 katoličanov. Škofu je primanjkovalo duhov­nikov in vztrajno je prosil za pomoč iz domovine. Pridobil je nekaj duhovnikov, med njimi Alojza Turka, poznejšega beograjske­ga nadškofa. Svojo prostrano škofijo je večkrat prepotoval, največkrat peš. Dal je zgraditi 11 novih cerkva, da so po vseh krajih, kjer je bilo kaj katoličanov, imeli božje hiše. Leta 1934 se je preselil v Skopje, kjer je bila vsaka njegova pot po mestu "pastoralni obisk". O božiču 1938 je hudo zbolel in v začetku januarja 1939 so ga prepeljali v Ljubljano. Tam je 3. februarja 1939 umrl. Ob njegovi smrti je neki muslimanski uradnik v Skoplju, ki je škofa poznal, dejal: "Če ta ni v nebe­sih, ne bo nihče!"

Čuk S., Pričevanje, v: Ognjišče (1999) 3, str. 58.