LETA 1552 ROJEN MATTEO RICCI

ITALIJANSKI JEZUITSKI DUHOVNIK, RAZISKOVALEC IN MISIJONAR († 1610)

Po končanem študiju se je pridružil jezuitom ... njegova velika želja pa so bili misijoni. Tako je najprej odšel v Indijo, leta 1583 pa je začel z misijonarskim delom na Kitajskem. Ljudem je posredoval znanje in tudi oblasti so ga sprejele, saj je leta 1601 dobil stalno dovoljenje za bivanje v Pekingu. Od tam je začel širiti svoje misijonsko delovanje, ustanavljal je nove misijonske postojanke, prevajal bogoslužna besedila v kitajščino. Pri oznanjevanju evangelija in uvajanju krščanstva je v celoti sprejemal običaje domačega prebivalstva. Tudi sam se je popolnoma privadil na kitajsko življenje. To je sprožilo številne razprave, do kakšne mere se krščanstvo sme prilagoditi krajevni kulturi.

LETA 1851 ROJEN SIMON OGRIN

SLIKAR († 1930)

Slikarske veščine se je učil pri podobarju Avguštinu Goetzlu, nato pri Janezu Wolfu, od leta 1876 pa je izobraževal na akademiji v Benetkah in na Dunaju. V tem času se je ukvarjal tudi z ilustracijo (za Stritarjev Zvon), svojemu učitelju Wolfu je med počitnicami pomagal pri poslikavi vipavske cerkve sv. Štefana. Prvo samostojno delo je bilo za kapucinsko cerkev v Vipavskem Križu leta 1882. Med najbolj uspelimi deli je poslikava Marijine kapele v Škofji Loki, največja dela pa so iz obdobja od leta 1885 do 1930, kar lahko razberemo iz beležke naročil, ki je ohranjena še danes in v njej so navedena vsa njegova dela. Slikal oltarne podobe, križeve pote, bandera in božje grobove ter s freskami okrasil veliko cerkva in kapelic.

LETA 1889 ROJENA MARIA DABROWSKA

POLJSKA PISATELJICA († 1965)

Maria Dabrowska. ki spada med najpomembnejše poljske pisatelje 20- stoletja, je izšla iz obubožane plemiške družine, vendar pa je študirala v Švici, Belgiji in Angliji. Svojo pisateljsko pot je začela z mladinskimi deli, potem pa je v svojih novelah in romanih nadaljevala tradicijo poljskega realizma. Roman Noči in dnevi (1932-34), njeno najpomembnejše delo, je široka podoba družbenih sprememb na Poljskem po vstaji 1863 do prve svetovne vojne in obenem kritika poljskih meščanov in izobražencev.

LETA 1902 ROJEN MIHOVIL LOGAR

SKLADATELJ, PEDAGOG († 1998)

Rojen na Reki, glasbo je študiral v Pragi in se v mladih letih navduševal nad ekspresionizmom in atonalnostjo, v starejšem obdobju pa se je vrnil h klasičnim načelom in tonalni živopisni harmoniji. Pri svojem ustvarjanju se je dotaknjil skoraj vseh glasbenih zvrsti. Zaradi fašističnega nasilja se je leta 1927 preselil v Beograd, kjer je do leta 1972 deloval kot profesor kompozicije na Glasbeni akademiji. Napisal je tudi opero Pohujšanje v dolini Šentflorjanski.

LETA 1910 ROJEN FRANCE AVČIN

ZNANSTVENIK, UNIVERZITETNI PROFESOR, PLANINSKI PISATELJ, ALPINIST, NARAVOVARSTVENIK, IZUMITELJ († 1984)

"Moderni človek ne pozna več odpovedi, vedno več ga je in več hoče. Žene se, a ne ustvarja več. Drvi, a ne pride več z mesta, kot veverica v bobnu ... Človek gozda ne razume več. Gozdna tišina je izgubila svoj blagodejni vpliv na človekovo dušo, človek ne zna več in noče biti tih in sam, raje se utaplja v hrupu in trušču. Zato tudi ne ustvarja več, le gradi še. Zato se človeštvo iz posamičnih osebnosti staplja v brezoblično gmoto, ki ne zna in noče več samostojno misliti." To strogo, a zdi se, da upravičeno sodbo izreka v svojem "razmišljanju v gozdu" pod naslovom Beli križ France Avčin, ob čigar imenu je dolg spisek njegovih poklicnih dejavnosti: znanstvenik, univerzitetni profesor, planinski pisatelj, alpinist, naravovarstvenik, izumitelj, v mladih letih vrhunski športnik. Kot pisatelj je zaslovel s svojo knjigo Kjer tišina šepeta (1964), ki je doživela več izdaj. Življenjska pot tega ljubitelja miru in tišine se je pričela na današnji dan.

... več o njem v obletnici meseca 10_2010

nekaj njegovih misli:

• Gore so vselej čiste. Kot žareče plamenice nad somrakom izrojene človekove civilizacije sijejo vzvišeno, prek vseh časov. Tudi v čase, ko nihče ne bo več hodil po njih, po tej Zemlji.
  
• Narava, gore so mi vselej bile brezčasna četrta razsežnost, ki sem se vanjo lahko umaknil ob vseh tegobah in umazanosti trodimenzionalnega vsakdanjega življenja. Že v mladih letih sem to čutil in zrelemu mi je spoznanje dozorelo v pravo vero. Tistega, v kar veruješ, pa ne smeš poznati, razumeti do kraja, ker sicer zvodeni. Vzvišena vera se sprevrže v suho znanje. Zato tudi vsebine in osnov alpinizma nisem nikdar raziskoval in jih ne bom.
  
• Zakaj človek ne more vse življenje ostati vsaj malo otrok, da bi se še mogel čuditi? Vsaj malo mlad, da bi še mogel ljubiti? Res čudijo se le otroci, res ljubijo le mladi. Stari vedo, kaj je ljubezen. Zato in takrat so stari.
  
• Mlada duša je čista, zato terja čistost človeških odnosov in si je želi. Otrok je čista, uravnovešena Narava. Če današnji mladostnik to ni več, bo tega kriv današnji starostnik.
  
• Če ozdraviš bolnega psa, te ne bo več ugriznil. V tem je glavna razlika med psom in sploh živaljo ter človekom, kajti na tem svetu je od vseh bitij najbolj zlagano samo eno: človek.
  
• Gozdna tišina je izgubila svoj blagodejni vpliv na človekovo dušo, človek ne zna več in noče biti tih in sam, raje se utaplja v hrupu in trušču. Zato tudi ne ustvarja več, le gradi še.
  
• Moderni človek ne pozna več odpovedi, vedno več ga je in več hoče. Žene se, a ne ustvarja več. Drvi, a ne pride več z mesta, kot veverica v bobnu.

LETA 1917 UMRL JOŽEF STUSSINER

entomolog in biolog (* 1850)

Rojen v Ljubljani, kjer je končal šolanje na realki, kot poštni uslužbenec je delal v Novem mestu, Radovljici, Pragi .... Že v mladosti ga je zelo zanimalo naravoslovje, vendar zaradi gmotnih težav tega ni mogel štiudirati, zato je raziskoval ljubiteljsko. Na svojih ekskurzijah je raziskoval kraško favno, gradivo zbiral tudi v Istri, Dalmaciji,  ... Kalabriji. Posebno pozornost je posvečal, naši podzemni favni in nabral zelo bogato zbirko hroščev in mehkužcev, opremljeno s točno navedbo najdišč. Njegove zbirke hrani Prirodoslovni muzej Slovenije. Bil je član številnih znanstvenih družb, nekaj časa tudi Muzejskega društva za Kranjsko, kjer je večkrat predaval. Po njem so imenovali več vrst hroščev, mehkužcev in pajkovcev; sam je odkril več novih vrst tudi na našem ozemlju.

LETA 1918 UMRL P. STANISLAV ŠKRABEC

FRANČIŠKANSKI PATER, JEZIKOSLOVEC, UTEMELJITELJ SLOVENSKEGA PRAVOREČJA (* 1844)

Malokdo ve, da je bil naš največji jezikoslovec slovenist 19. stoletja frančiškanski pater Stanislav Škrabec. Ta učeni mož, je utemeljitelj slovenskega pravorečja: pravil, ki določajo in predpisujejo glasove in naglas knjižnega jezika. Nad štirideset let je živel in deloval v frančiškanskem samostanu na Kostanjevici pri Gorici. Svoje jezikovne spise je objavljal na platnicah mesečnika Cvetje z vrtov sv. Frančiška. Zapisal je: »Naš slovenski jezik je največji zaklad, ki nam ga je Bog dal kot narodu.«

več:
S. Čuk, p.Stanislav Škrabec in slovenski jezikoslovci: Priloga, v: Ognjišče 10 (2018), 50-57.
S. Čuk, p. Stanislav Škrabec: v: Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (1994),

njegove misli:

• Napake in norosti jezika bi se imele popravljati po šolah; žal da mnogi učitelji sami ne vejo, kaj je prav in kaj ne.
  
• Naša slovenščina je eden najlepših jezikov na svetu.
  
• Kar je namenjeno ljudstvu in skupni molitvi z njim, naj bo razumljivo in domače.

o njem:

• "Skoraj neverjetno je, kako se je mogel v tako majhnih razmerah razviti v tako velikega učenjaka. V svoji celici je bil bolje poučen o vsem znanstvenem in duševnem gibanju po Evropi kakor marsikateri znanstvenik v najbolj živahnem svetovnem središču. Bil je najmodernejši slovenski jezikoslovec svoje dobe in velik reformator." (Anton Breznik).
  
• Slovencem jasnil je slovenskega jezika dušo. (zapis na njegovem nagrobniku na ljubljanskih Žalah in na spominski plošči  ob vhodu  v frančiškanski samostan na Kostanjevici pri Gorici)

LETA 1927 ROJEN IVAN DOLENC

PISATELJ, NOVINAR, UREDNIK PREVAJALEC IN KRITIK († 2006)

Rojen v Mariboru, slavistiko je študiral v Ljubljani in se zaradi političlnih razmer v domovini leta 1956 odpravil v Kanado, kjer je nadaljeval študije. Na univerzi v Torontu je naredil magisterij.iz literature in poučeval na sredni šoli. Tudi v prostem času se je veliko ukvarjal s pisanjem, izdajal je mesečnik Dnevnik/Diary (urednik do leta 1979), pomagal je pri radijski oddaji Slovenski večer. Veliko je pisal tudi v časopise Rodna gruda in Prosveta. Svoje izseljenske izkušnje in življenje slovenskih izseljencev v Kanadi je opisal v knjigi Za dolar človečnosti (1983). V angleščini pa je izšla knjiga Dostojevski in Kristus.

LETA 1933 ROJEN MARJAN KOLAR

PISATELJ, DRAMATIK, OPISOVALEC POVOJNIH ČASOV († 2017)

Rodil se je v Slovenj Gradcu, med vojno je bil izgnanec v Nemčiji, po gimnazijski maturi na Ravnah je v Ljubljani študiral slavistiko in germanistiko. Po diplomi se je zaposlil kot knjižničar, zatem pa prevzel mesto novinarja in urednika glasila Koroški fužinar. V gimnazijskih letih je objavljal v šolskih glasilih. Leta 1961 je izdal zbirko črtic Prazno nebo. Ironično podobo naše družbe v času po vojni je podal v zbirki humoresk Samomor v nebesih (1964). V njegovih romanih in povestih nastopa preprost delavec, kritičen opazovalec družbe.

LETA 1937 ROJEN IVO DANEU

košarkarSKA LEGENDA, AMBASADOR KOŠARKE

Ivo Daneu je športnik, ki je v času romantične košarke, kot to obdobje imenuje sam, dosegal skoraj nepredstavljive uspehe. Zlata medalja svetovnega prvenstva leta 1970, najboljši igralec svetovnega prvenstva 1967, številne druge medalje s svetovnih in evropskih prvenstev. Hkrati je edini Slovenec, sprejet v Mednarodni košarkarski hram slavnih, in še bi lahko naštevali. Kljub vsem uspehom je Ivo ostal skromen in hvaležen človek, predvsem do svoje družine, ki mu je dala najboljšo popotnico za življenje.

nekaj njegovih misli:

• Mislim, da se lahko najprej zahvalim moji družini, ki me je vzgojila v duhu skromnosti in delavnosti. Na žalost je oče zgodaj, leta 1949, umrl in tako je moja mama ostala sama s štirimi otroki. V tistih časih po vojni ni bilo dosti drugih možnosti kot preživljati čas na igrišču. V Mariboru, v Ljudskem vrtu, sem se najprej spogledoval z nogometom, nakar je prišlo do neljubega incidenta – nogometna žoga me je zadela v glavo in padel sem v nezavest. Sosednje igrišče je bilo košarkarsko in tako je bilo jasno, kaj bom naredil. Ko so se starejši fantje utrudili, sem tam najprej začel pobirati žoge in sam metati na koš. Tako se je začelo.
  Kasneje v Ljubljani sem imel srečo, da so me vrgli s Fakultete za šport. Na fakulteti je bila takrat obvezna prisotnost na vseh vajah, kar pri meni ni bilo mogoče. Postavljen sem bil pred odločitev – ali bom igral košarko ali bom hodil na fakulteto. Odločil sem se, da grem raje v službo in na košarko, ki je potem šla svojo pot.
  
• Košarka je bila moje veselje, dopolnilni hobi, in se z njo nisem ukvarjal iz želje po profesionalni košarkarski karieri. Takrat v športu nasploh ni šlo za velike denarje. Denar je v moji karieri prišel šele ob koncu 60-ih let. Me je pa košarka vedno bolj prevzemala in z boljšimi igrami je prihajalo vedno več obveznosti. To je posledično pomenilo tudi kakšne težave na delovnem mestu in podobno.

več:
ERJAVEC, Matej. Ivo Daneu košarkarska legenda ... (Šport iz naslanjača). Ognjišče, 2013, leto 49, št. 9, str. 120-122.

LETA 1951 ZAČNE V LJUBLJANI VOZITI TROLEJBUS

Dobrih petdeset let za prvim ljubljanskim tramvajem (september 1901) je začel za Bežigradom voziti prvi trolejbus (zaradi težav pri prečkanju železniške proge je v središče Ljubljane zapeljal šele 1956). Ko so leta 1958 ukinili tramvaj, so trolejbusne proge podaljšali do Viča, Stožic, Vižmarij ... V sedemdesetih so proge zaradi težav z električno napeljavo (kratki stiki) začeli ukinjati. Zadnja trola je zapeljala po ljubljanskih ulicah leta 1971.

LETA 1995 UMRL SMILJAN SAMEC

PISATELJ, PESNIK, PREVAJALEC, PUBLICIST, DRAMATURG IN LIBRETIST (* 1912)

V Trstu rojeni pesnik, gledališčnik in prevajalec je po študiju prava in slavistike deloval v Ljubljani. Pred vojno je bil dramaturg v Operi, po vojni pa upravnik Slovenskega narodnega gledališča in Opere. O stroki, v kateri je deloval, je veliko pisal. Znani sta njegovi knjigi Operne zgodbe in Operni spevi. Bil je urednik Slovenskega gledališkega leksikona.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

 Stanislav Zore je (1958 ) je zrastel v kmečko delavski družini v Selah pri Kamniku. Oče je bil rudar v 'rudniku krede' v Črni v Tuhinjski dolini, mama pa se ukvarjala s štirimi otroki in s kmetijo. »Gledano z današnjimi očmi, smo takrat revno živeli. A ko se z bratom in sestrama spominjamo otroških let, vidimo, kako so bila lepa. Bila so polna veselja, igre, pa tudi dela na kmetiji.«

Po gimnaziji v Kamniku je naredil noviciat in se potem vpisal na teološko fakulteto v Ljubljani. Po posvečenju je bil kaplan in sam zatrjuje, da ima dolg kaplanski staž: »Najprej sem bil štiri leta kaplan v Šiški, nato sem kot pater na Brezjah bil kaplan v Mošnjah, kot pater na Sveti Gori pa kaplan v Solkanu ... In to dvakrat. Zlepa nima nihče tako dolgega kaplanskega staža v provinci kot jaz,« se pošali p. Stane. Sedaj je že drugi mandat provincial slovenskih frančiškanov

 ... več o njem v pogovoru: za Ognjišče 10_2014

LETA 1781 ROJEN BERNARD BOLZANO

ČEŠKO-NEMŠKI MATEMATIK, TEOLOG, FILOZOF (+ 1848)

Od leta 1805 je v Pragi na Karlovi univerzi predaval filozofijo religije in teologijo in leta 1818 so ga zaradi odličnih predavanj izbrali za vodjo filozofskega oddelka. Toda svobodni um in nasprotovanje avstro-ogrski monarhiji sta ga že naslednje leto spravila ob akademsko kariero. V času svojega delovanja je naredil veliko pomembnih premikov v osnovah matematike, ki pa so sodobnikom ostala skrita ... dal je današnji pomen zveznosti funkcije, pokazal možnosti razvoja teorije množic ... Leta 1837 je objavil delo Teorija znanosti, ki je imelo štiri dele in je poleg filozofije znanosti v današnjem pomenu, vsebovalo tudi logiko, epistemologijo in znanstveno pedagogiko. Bolzano je imel tudi pionirsko vlogo pri nastanku fenomenologije in analitične filozofije.

LETA 1840 ROJEN FRAN GERBIČ

SKLADATELJ, AVTOR PRVE SLOVENSKE SIMFONIJE, PEVEC († 1917)

Simfonija je orkestralna skladba, navadno v štirih stavkih. Prva slovenska skladba te vrste je Lovska simfonija (1915) Frana Gerbiča, ki je bil ne le skladatelj, temveč tudi odličen operni pevec in glasbeni pedagog, najprej na tujem, potem pa vse do smrti (1917) v Ljubljani. Bil je organist in pevovodja cerkvenega zbora pri Sv. Jakobu. Pomemben je tudi kot cerkveni skladatelj.

več:
S. Čuk, Fran Gerbič (1840-1917): Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (2017), 52-53.

LETA 1864 ROJEN LOUIS LUMIERE

OČE FILMSKE UMETNOSTI († 1948)

Brata Lumière – Louis (1864-1948) in Auguste (1862-1954) sta začetnika kinematografije. Na prvo filmsko predstavo sta povabila Parižane 28. decembra 1895. Ta datum velja za rojstni dan filmske umetnosti. Louis je v prvem letu posnel okoli 40 filmov, ki pa so trajali le nekaj minut. Svojo napravo za prikazovanje 'gibljivih slik' sta predstavila že 22. marca 1895, v javnosti pa sta z njo nastopila na zgoraj omenjeni dan. Film je odigral nadvse pomembno vlogo v kulturni zgodovini.

LETA 1881 ROJEN FRAN JERAN

MATEMATIK IN ORGANIZATOR HUMANITARNEGA DELA († 1954)

Študij je končal v Gadcu, kjer je najprej učil, leta 1909 pa je bil nameščen na ljubljanski realki, in bil tam več desetletij profesor matematike in opisne geometrije. Nekaj časa je bil tudi njen ravnatelj. Veljal je za dobrega metodika, sam ali z drugimi avtorji je napisal številne srednješolske učbenike. Njegovo najbolj znano delo je priročnik Osnovni pojmi opisne geometrije (1922), pa tudi priročnik za izbiro poklicev in pregled najvažnejših šol. Bil je tudi tajnik društva Naše srce, zveze dobrotvornih in nravstvenih organizacij v Lj. in blagajnik podpornega društva Radogoj.

LETA 1891 ROJEN AVGUST PRAPROTNIK

BANKIR IN PODJETNIK († 1942)

Po končani trgovski šoli je delal pri Trgovsko-obrtni zadrugi v Ljubljani, bil bančni prokurist ... V dvajsetih letih je med vodilnimi predstavniki industrijskega podjetništva na Slovenskem, član in predsednik različnih upravnih odborov (industrijskih družb in rudnikov), vodja pomembnih gospodarskih ustanov, združenj in zvez. Bil je tudi ustanovitelj Slovenskega gledališkega konzorcija in eden od pomembnih finančnih sponzorjev Slovenske ljudske stranke (SLS).

LETA 1902 UMRL JOSIP PAVLICA

DUHOVNIK, KULTURNI DELAVEC, PISATELJ (* 1861)

Po osnovni šoli v domačem Rihemberku (povojni Branik) je šel v bližnjo Gorico, kjer je končal gimnazijo, se po maturi vpisal v bogoslovje in bil leta 1885 posvečen v duhovnika. Kot kaplan pri Sv. Roku v Gorici je 'ob delu' študiral pravo na dunajski univerzi in študij končal z doktoratom (1888). Predstojniki so mu zaupali odgovorne naloge: od 1889 do 1897 je bil spiritual (duhovni voditelj) v goriškem bogoslovju, od 1897 do 1902 profesor Nove zaveze, katehetike in pedagogike v goriškem centralnem semenišču kot naslednik dr. Antona Mahniča, ki je bil imenovan za škofa na Krku. Josip Pavlica je bil Mahničev učenec in sodelavec v prizadevanju za krščansko oblikovanje družbe. Bil je tudi eden od utemeljiteljev krščanskega socialnega gibanja 'nove struje' na Goriškem, ki se je navdihovalo ob J. E. Kreku. Skupaj z bratom Andrejem je ustanovil in vodil Slovensko katoliško delavsko društvo, Društvo katoliških učiteljic, Centralno posojilnico, si prizadeval za ustanavljanje zadrug, hranilnic in posojilnic. Zagovarjal je misel o ustanovitvi samostojne kulturnopolitične in socialno-gospodarske organizacije. Precej je tudi pisal, zlasti o socialnem vprašanju.

LETA 1903 ROJEN MAKSIMILIJAN DRŽEČNIK

DUHOVNIK, TEOLOG IN ŠKOF SLOMŠKOVEGA DUHA († 1978)

Edini slovenski škof, ki se je udeležil vseh zasedanj drugega vatikanskega koncila (1962-1965) je bil mariborski škof Maksimilijan Držečnik. Prvi pastir mariborske škofije je bil devetindvajset let (1949-1978). Po značaju in pobožnosti podoben svojemu predniku Antonu Martinu Slomšku je pospešil škofijski postopek za njegovo beatifikacijo. Tega blagega moža je zelo lepo označil škof Vekoslav Grmič, tedanji kapitularni vikar, v zahvalnem nagovoru po pogrebnem obredu: "Z njegovo smrtjo je ugasnila posebna zvezda dobrote na nebu slovenske Cerkve in Slovenije sploh. Toda ta zvezda bo sedaj sijala od tam, kjer ne bo nikoli več ugasnila. Pošiljala bo svoje žarke na nas in ti žarki nas bodo spodbujali, naj hodimo po poti, ki jo je hodil on... Naj tako kakor on pričujemo za Kristusa s svojo dobroto in ljubeznijo."

več
F. Bole, dr. Maksimilijan Držečnik 30 let škof: Gost meseca, v: Ognjišče 12 (1976), 7-10.
S. Čuk, Blagemu škofu v spomin, (zapis): v: Ognjišče 7 (1978), 39.
S. Čuk, škof Maksimilijan Držečnik, zvezda dobrote na nebu Slovenije: Pričevanje, v: Ognjišče 5 (2003),16-17.

nekaj njegovih misli:

• Če vprašamo, zakaj je Sveto pismo najbolj razširjena in najbolj brana knjiga, moramo odgovoriti, da zato, ker je življenjska knjiga, ki odgovarja na vsa vprašanja človeškega življenja in to v vseh časih. Ni zbirka predpisov, temveč knjiga načel, nadvse važnih.
  
• Svojo neizčrpno in večno veljavno življenjsko modrost ima Sveto pismo odtod, ker je to božja knjiga, pisana po navdihnjenju Svetega Duha. Zato je njena vsebina vedno sodobna, pred tisoč leti enako kakor pred sto leti ali danes.
  
• Sveta brata Ciril in Metod nas spominjata tistih časov, ko smo bili še vsi kristjani združeni v eni Cerkvi. Spomin na sveta brata nam bodi opomin, da molimo in delamo, da se edinost med kristjani obnovi.
  
• K molitvi za cerkveno edinost vabim tudi drage brate evangeličane. Mi smo bratje po krvi, a še bolj bratje v Kristusu... Verujemo, da smo bili vsi v zakramentu svetega krsta prerojeni v božje otroke, da smo resnično bratje v Kristusu.
  
• Slovenci smo se radi ponašali, da smo krščanski narod, medtem pa je vera v celih slojih naroda pešala, namesto nje pa je nastopila nova "vera" - brezboštvo. Gotovo ne brez krivde kristjanov.
  
• Mladi ljudje so pripravljeni sprejeti avtoriteto, toda treba jo je pravilno izvajati. Ravnati avtoritativno, to je, zgolj v moči pokorščine, bi moralo biti (tudi v samostanu) nekaj izjemnega, saj gre za svobodne in razumne ljudi in moraš vedno spoštovati njihovo svobodo, njihovo mnenje.
  
• Reči moram, da sem dobil na koncilu nove poglede pa veliko notranjo sproščenost. Razpravljanje na koncilu je bilo zame nekaj osvobajajočega.
  
• Nekateri pesimisti pravijo, da vse reforme nič ne koristijo, jaz pa sem prepričan, da imajo v sebi klico Svetega Duha.
  
• Vedno me je spremljala Slomškova misel, da je treba sprejeti nove čase, nove razmere, in jih obrniti v prid Cerkvi. Tudi novi časi so delo božje previdnosti. To moramo upoštevati.

LETA 1905 UMRL FRANJO MARN

PISATELJ, JEZIKOSLOVEC IN PUBLICIST (* 1846)

Rojen v Dragovškem, župniji Štangi nad Litijo, študiral jezikoslovje v Pragi in Gradcu in služboval kot gimnazijski profesor v Zagrebu. Najprej je pisal ljubezenske pesmi, in novelo Moč ljubezni, sodeloval v Liri Sionski, kasneje pa je sestavil več učbenikov (Slovnica češkega jezika, Hrvatska slovnica za Slovence ...). Veljal je za odličnega šolnika, ki je videl v staroklasični literaturi temelj vse izobrazbe.

LETA 1912 ROJENA MILA KAČIČ

GLEDALIŠKA IGRALKA IN PESNICA († 2000)

Rojena v Ljubljani je po osnovni šoli hodila v meščansko šolo in s počitniškim delom služila za knjige, da je lahko študirala solo petje in dramsko igro. Z igranjem na gledaliških odrih je začela že s šestnajstimi leti, bila je tudi članica opernega zbora v ljubljanski operi, po vojni pa je bila članica Drame SNG Ljubljana, v kateri je dala življenje številnim likom (več kot 120). Veljala je za komedijantko, vendar je dobila le malo vlog, ki si jih je res želela. Igrala je tudi v številnih naših filmih. Bila pa je tudi pesnica ljubezenske lirike, ki je »odsev njenega notranjega doživljanja, izpovedanega na čist in iskren način«.

več:
P. Krečič, Mila Kačičeva, Slovenka leta: Iz našega sveta, v: Ognjišče 3 (1995), 44-45.

nekaj njenih misli in verzov:

• Nasmeh nas nič ne stane, vendar čudežno deluje. Obogati tistega, komur je namenjen, in ne osiromaši tistega, ki ga poklanja.
  
• Če je še tako hudo, poskušam jemati vse s humorjem, to je edini način, da se izkoplješ iz težav in odpreš v upanje. Humor je zelo velik dar in blagor tistemu, ki ga ima.
• Za vsako moško kariero stoji še bolj sposobna ženska. Ženske so navadno tisti svedri, ki dajejo moškemu potrebno samozavest, pogum.
• Moje pesmi so zrasle iz mojega čustvovanja ... zdelo se mi je "za malo", da se za ženska čustva zavzemajo moški, zakaj tega ne napiše ženska. Pa se takrat nobena ni lotila ljubezni in erosa, ki je z njo povezan.
• Če se mi čez dan kaj lepega zgodi, se zvečer, ko grem v posteljo, pogovarjam z Bogom in mu rečem, da je dober, ... povem mu, kar mislim in se mu zahvalim, saj on ne potrebuje časti in hvale, vedno si ga predstavljam kot dobrega človeka, ki posluša ... in če je dobro zame ... me tudi usliši ...
• Trdno sem prepričana, da mora po smrti nekaj biti in da bom ljudi, ki sem jih v življenju ljubila, tam ponovno srečala. Da bom imela z njimi novo življenje.
• Kaj puščaš za sabo? / / Je brazda v rodovitni njivi / ali le izginula sled roke, / ki je skušala zadržati / nemirno reko? / Je plamen, / izpuhteli v dim? / Bela črta, / ki za nekaj trenutkov / ukradenih večnosti / preseka nebo? / / Kaj daš, / ko vstopaš v njihova življenja? / Kaj vzameš?/ (Skozi življenje mnogih ljudi greš)
  
• Šla bom gola skozi pomladni dež. / Naj izpere z mene vso navlako / prešlih dni. / / Pajčevino že v zametku trhlih / in izprijenih vezi. / Željâ upepeljenih saje / in ugaslih bolečin, / prah razočaranj in spoznanj, / vso rjo dvomov / in sumničenj bednih, / obljub gnilobo, / iz strahopetnosti zlaganih, / in vse blato premišljenih prevar. / / Šla bom bosa skoz pomladni dež. / Da mi izmije nôge, / utrujene od blódenja / in od iskanj brezplodnih. / / Skoz pomladni dež bom šla. / Morda me prav na koncu póti / le kdo čaka. / / Stopiti hočem predenj čista, / s srcem dekletca, / ki še véruje v bajke. (Prebujenje)

LETA 1936 ROJEN VACLAV HAVEL

ČEŠKI POLITIK, PISATELJ IN DRAMATIK († 2011)

deveti (zadnji) predsednik Češkoslovaške ter prvi predsednik Češke.

Iz premožne podjetniške družine, ki je bila intelektualno močna in zelo povezana s kulturnimi in političnimi dogodki na Češkoslovaškem od 1920 do 1940. Zato komunisti Havlu niso dovolili humanističnega študija. Vpisal se je na Ekonomsko fakulteto Češke tehnične univerze.Toda kmalu je ta študij opustil, kajti tradicija njegove družine ga je vabila, da je stremel k človekovim pravicam češke kulture, ki so bile grobo zatrte v 50. letih 20. stoletja. Po končani vojaščini (dve leti)  je delal kot odrski delavec in kot dopisni študent študiral dramo na fakuleteti za gledališče akademije za glasbe ... Začel je pisati gledališke igre (18), je tudi avtor številnih člankov, razprav ... knjig.
Med praško pomladjo leta 1968 je bil eden vodilnih razumnikov v državi. Kmalu po ruski zasedbi Češkoslovaške, avgusta 1968, njegovih del niso smeli uprizarjati. Leta 1977 je bil prvi podpisnik listine 77, s katero so češkoslovaški oporečniki zahtevali spoštovanje temeljnih človeških in državljanskih pravic. Leta 1979 je bil zaradi subverzivnega delovanja obsojen na več let zapora, zaradi slabega zdravstvenega stanja je bil med prestajanjem kazni premeščen v bolnišnico. V komunističnih zaporih je preživel več kot pet let ... znana so njegova pisma iz zapora ženi Olgi - eno njegovih najbolj znanih literarnih del.
Ko je novembra 1989 padel berlinski zid, je Havel ustanovil civilni forum, ki je odigral odločilno vlogo v "žametni revoluciji" na Češkoslovaškem - nenasilnem prehodu iz komunizma v demokracijo. Konec novembra 1989 je komunistični parlament nekdanjega desidenta izvolil za prvega predsednika (spet) demokratične države. "Pan presedent" je 21. aprila 1990 na praškem letališču pozdravil papeža Poljaka, ki je prišel s Čehi in Slovaki proslavljat vstajenje po več kot štiridesetih letih komunističnega jarma. Od novega leta 1993 je bil Vaclav Havel predsednik samo Češke, kajti Slovaška se je odločila za samostojno pot. Sredi novembra 1993 je bil tudi na obisku v Sloveniji.
Večkrat je bil nominiran za Nobelovo nagrado za mir ... ni je prejel, bil pa je za svoja prizadevanja za mir in svobodo v svetu odlikovan s številnimi drugimi pomembnimi priznanji (nagrada Olofa Palmeja) ... ostaja simbol boja proti komunizmu, za človekove pravice in svobodo govora, bil je tudi navdih za slovensko pomlad..

nekaj njegovih  misli:

• Mnogim ljudem se toži po komunizmu iz preprostega razloga: komunističniu sistem se je bvrigal za človeka od zibelke do groba. Posamezniku je jemal z ramen veliko breme odločanja. Življenje v komunizmu je bilo v nekem pogledu zelo brezskrbno! Kakor more biti življenje zapornika. Ni mu treba skrbeti za nobeno stvar, ni se mu treba odločati ...
  
• Pod komunizmom sta bila pojma resnice in svobode za nas povezana s pojmom idejnega pluralizma. Zdaj, ko je ta pluralizem zaživel, ko lahko vsak človek svobodno išče svojo resnico ali lahko vsaj na ves glas zagovarja tisto, ki se mu zdi najbolj verodostojna, zdaj je treba priznati, da je postalo iskanje resnice veliko bolj težavno opravilo.
  
• Že od nekdaj svarim pred vabo potrošništva in pred vsemi pojavi, ki potrošništvo spremljajo. To je velika nevarnost, ki preti naši civilizaciji.
  

LETA 1938 UMRLA SV. FAVSTINA KOWALSKA

POLJSKA REDOVNICA IN MISTIKINJA (* 1905)

"Gospod Jezus, vsak svetnik odseva eno od tvojih lastnosti: jaz hočem biti odsev tvojega usmiljenega Srca, proslaviti hočem tvoje usmiljenje." Tako je v svoj duhovni dnevnik, ki ga je pisala po naročilu svojega spovednika, zapisala mlada poljska redovnica s. Favstina Kowalska. Ko beremo njene zapise, nas prevzame neverjetna globina misli, ki potrjujejo Jezusove besede, da je Bog skrivnosti božjega kraljestva "razodel malim". Sestra Favstina je imela le dva razreda osnovne šole in nikoli ni imela časa za branje, pa ji je bila dana najvišja modrost duhovnega življenja. Jezus jo je izbral za glasnico svojega usmiljenja in kot tako jo je papež Janez Pavel II. razglasil za svetnico. To se je zgodilo 30. aprila 2000, na belo nedeljo, ki bo poslej "nedelja božjega usmiljenja". Papež je v svojem nagovoru dejal: "Po Božji previdnosti je bilo življenje te ponižne poljske hčerke tesno povezano z zgodovino dvajsetega stoletja, ki smo ga pravkar pustili za seboj. Kristus ji je svoje sporočilo usmiljenja zaupal prav med prvo in drugo svetovno vojno. Tisti, ki se spominjajo in so bili priče ter soudeleženci dogodkov teh let in strašnega trpljenja milijonov ljudi, dobro vedo, kako potrebno je bilo sporočilo usmiljenja."

več:
S. Čuk, Marija Favstina Kowalska (1905-1938): Pričevalec evangelija, v: Ognjišče 10 (2012), 27.
S. Čuk, sv. Favstina Kowalska: Pričevanje, v: Ognjišče 8 (2001), 27.

nekaj njenih misli:

• Delovni dnevi, sivi dnevi, kakšne zaklade skrivate! Nobena ura ni podobna drugi. Vsak dolgčas izgine, ko vas zrem z očmi vere. Milost, ki pripada tej uri, se naslednjo ne bo vrnila, saj tista, ki mi bo podeljena tedaj, ne bo ista. Ta čas, ki gre mimo, se nikoli več ne vrne.
  
• Trpljenje je milost, trpljenje nas izenači z Odrešenikom, trpljenje dovrši ljubezen; bolj ko trpimo, čistejša je ljubezen.
  
• Čista ljubezen je zmožna velikih stvari in ne podleže niti oviram niti nasprotovanjem... Čista ljubezen ne zgreši poti, v sebi ima veliko svetlobe in ničesar ne stori, kar ne bi ugajalo Bogu.
  
• Vsakokrat, ko prejmem Jezusa v svetem obhajilu, ga ponižno prosim, naj ozdravi moj jezik, da bi nikoli ne prizadela ne Boga ne bližnjih!
  
• Ne bojim se satanovih udarcev, kajti Bog je moj ščit. Satan je tisti, ki se nas mora bati, ne smemo o tem podvomiti! Premaga samo bojazljivce in prevzetneže, kajti ponižni so močni...
  
• O moj Jezus, skrij nas v svoje rane, da bi nas spravil na varno pred pravičnostjo svojega Očeta. Usmiljenje je največja med božjimi lastnostmi. Vse, kar me obdaja, to razglaša. Usmiljenje je življenje moje duše...
  
• Velika ljubezen more spremeniti majhne stvari. Samo ljubezen daje celo našim dejanjem. Čistejša bo naša ljubezen, manj bo trpljenje imelo oblast nad našimi dušami.
  
• Gospod Jezus, daj, da bodo moje oči usmiljene, da ne bi nikoli sodila po videzu in nikogar sumničila, temveč da bi v vseh dušah videla tisto, kar imajo lepega in da bi bila vsem pripravljena pomagati.
  
• Nobena duša naj ne obupa, dokler živi! Tudi najbednejša lahko postane velika svetnica. Kajti moč milosti je brezmejna. Kar zadeva nas, naj ji nikoli ne postavljamo ovir.
  več:
  

LETA 1938 UMRL JOŽE DEBEVEC

TEOLOG, PISATELJ, PREVAJALEC, UREDNIK IN LITERARNI ZGODOVINAR (* 1867)

Iz rodnih Begunj pri Cerk­ni­ci je odšel v Ljubljano, kjer je končal gimnazijo in študij bogoslovja, zatem je na Dunaju dosegel doktorat iz teologije. Na Dunaju in v Gradcu je študiral klasične jezike. Večji del svojega življenja je bil profesor v Kranju in Ljubljani. Veliko je tudi pisal, zlasti za mladino, in v mladinskih vzgojnih povestih Ljubezen do mamice (1893) ter Vzori in boji opisuje v obliki pisem dogodke in ljudi iz gimnazijskih let v Ljubljani. Njegovo največje delo je prvi popolni slovenski prevod Dantejeve pesnitve Divina commedia (Božanska komedija, 1915–1925), ki ji je napisal tudi uvodno študijo.

več:
S. Čuk, Jože Debevec (1867-1938): Obletnica meseca, v: Ognjišče 10 (2018), 42-43.

o njem:

• Živo čuteč, estetsko izobražen človek, ki mu je umetnost, zlasti literarna, vir neprecenljivih duhovnih užitkov; nikoli si ne domišlja, da je prodrl v skrivnosti te umetnosti, ... neugnano hrepeni po razodetju vse lepote v umetnosti, tako je hrepenel vse svoje življenje, in to mu je bila ena najpomembnejših osebnih zaslug: stotinam je pobudil in vzgojil čut za slovstveno in literarno delo. ... Iz te želje, da bi nam Slovencem posredoval kar se da veliko literarnih vrednot, torej v osnovi vzgojne želje, je zraslo tudi največje in najtežje Debevčevo delo: prevod Dantejeve Divine comedie. Tudi ta prevod nam kaže pravega ljubitelja velike umetnine, tiste in take, ki se ji moraš približati s sveto spoštljivostjo, veliko izobrazbo in resno voljo do dela. (Jakob Šolar)

iskalec in zbiralec Marko Čuk

"Bog deluje tudi po dogodkih in ljudeh, ki niso vedno prijetni in prijazni"

Slovenski frančiškani letos praznujejo 500-letnico province Sv. križa. Ob tej priložnosti so organizirali simpozij, ki je osvetlil poltisočletno zgodovino in delovanje bratov na različnih področjih. Mi pa smo v goste povabili sedanjega provinciala p. Staneta Zoreta, da nam osvetli ne samo zgodovino, ampak tudi sedanji trenutek frančiškanov pri nas. Najprej pa smo ga vprašali, kako se je on odločil, da postane frančiškan.

V šali rečem – pa ne gre samo za šalo, tu se kaže tudi, kako Bog kliče – , da sem postal frančiškan, ker sem imel preveč časa. A šalo na stran. Najprej sem kamniško gimnazijo obiskoval od doma. Bil sem vozač. Včasih je bilo treba na avtobus čakati uro, včasih celo dve. Sošolec Jernej mi je rekel: "Stane, kaj če bi šla midva k frančiškanom." In namesto izgubljati čas s čakanjem, sva začela hoditi k frančiškanom, tam ministrirati, brati berila ... Na ta način sem spoznal frančiškane. In v drugi letnik gimnazije sem že hodil od frančiškanov, kjer sem stanoval v serafinskem kolegiju v Kamniku, kakor imenujemo malo semenišče. Tako sem od blizu spoznal frančiškane ter pozneje vstopil v ta red.

– Ob letošnji obletnici so poudarjali, da ste frančiškani k nam prišli iz Bosne ... Pričakovali bi, da bi prišli iz Italije, kjer je red nastal?

Letos obhajamo 500-letnico province, kar pomeni sedanje upravne ureditve, frančiškanska navzočnost na slovenskih tleh pa je bistveno starejša. Frančiškani niso začeli živeti in oznanjati evangelij šele leta 1514, saj imamo izpričano več kot 500- letno frančiškansko navzočnost v Novem mestu, Kamniku, Kopru, Gorici ... Upravna ureditev, kakor jo poznamo danes, pa sega v leto v leto 1514.

– Provinca ima zanimiv začetek. Nastala je zaradi turškega preganjanja kristjanov.

Bolj ko se oziram v preteklost, vidim, kako Bog deluje po dogodkih in ljudeh, ki niso vedno prijetni in prijazni. Če bi imel na izbiro, bi v zgodovini marsikaj črtal, a bi se pozneje pokazalo, da zaradi tega črtanja nastane velika praznina. Tako so razmere narekovale, da se je takrat bosanska vikarija razdelila na dva dela. V enega so spadali samostani, ki so bili pod turško oblastjo, drugi del pa so predstavljali samostani, ki so bili pod krščanskimi vladarji in to je bilo nemogoče enotno upravljati, saj so bili stiki med enimi in drugimi nemogoči. Zunanje okoliščine so narekovale, da so jo razdelili. En del je ostal v Bosni, drugi del pa so imenovali vikarijo Bosna hrvaška, ki pa se je počasi širila na zahod, kajti Turki so prodirali naprej in frančiškani so se umikali pred njimi. Tako so npr. frančiškani pred 445 leti prišli v Novo mesto, pozneje na Sveto Goro nad Gorico. V Bosni niso mogli živeti, tu pa so bili izredno potrebni, ker je zaživela nova božja pot in bilo je treba poskrbeti za romarje, ki so prihajali na Sveto Goro.

– Zgodovinsko ste povezani s hrvaško provinco. Na to kaže tudi svetniški kandidat p. Vendelin Vošnjak, Slovenec, ki je uradno 'hrvaški' svetniški kandidat.

P. Vošnjak je bil rojen v Velenju in stopil takrat v še enotno hrvaško-kranjsko provinco Sv. križa in več let deloval v Zagrebu v upravi province. Prav takrat je dozorel čas, da se ti dve provinci na osnovi narodne pripadnosti razdelita in vsaka 'pokrije' svoje narodno ozemlje. Sicer je to že prej enkrat naredil cesar Jožef II., a ko je prišel Napoleon, je frančiškane spet združil in naredil eno samo provinco, ki je segala vse do Dalmacije, njen sedež pa je bil v Ljubljani.

Vošnjak je bil prvi provincial zagrebške province sv. Cirila in Metoda, ki je nastala leta 1900. Vanjo so spadali samostani na Hrvaškem. Tej je pripadal tudi Trsat, kjer je bil nekaj časa tudi provincialat, in ta postojanka še danes zavzema posebno mesto v tej provinci.

Vesel sem, da so hrvaški frančiškani v p. Vendelinu prepoznali svetniško držo in ga skušajo pripeljati do oltarja. Tudi ga ne gledam kot 'njihovega' patra in njihovega svetnika, saj je bil za časa svojega življenja naš brat. Pa še ena zanimivost. Njegovi predniki so, kakor priimek pove (Bošnjak), prišli iz Bosne. Zato ne vnašajmo današnjih težav in problemov v čas, ki je bil precej drugačen, mogoče bolj poenoten, kakor smo ga mi sposobni živeti.

– Simpozij je obravnavali več vidikov, od verskega, redovnega in duhovnega pa vse do umetnostno zgodovinskega in glasbenega vidika. To pomeni, da so se patri v zgodovini ukvarjali z marsičem. Kaj je po tvojem mnenju zelo pomembno, s čemer so se bratje ukvarjali?

Ko sem poslušal predavanja na simpoziju, ki je en dan najprej potekal na Trsatu, sem prišel nekako do sklepa: Vse, kar so bratje delali v zgodovini, je bilo v službi pastorale, v službi ljudi. Pa naj gre za njihovo slovstveno dejavnost, zlasti pridigarsko baročno literaturo 17. in 18. stoletja. Živel je pater, ki je na roko napisal 1800 strani pridig! Zakaj? Zaradi oznanjevanja! Kasneje, na prehodu iz 19. v 20 . stoletje, imamo p. Hugolina Sattnerja, našega najbolj plodovitega in najboljšega skladatelja. Toda on ni skladal zato, da mu bodo ploskali na koncertih, ampak da je ljudi vabil k pobožnosti in pomagal slaviti Boga. Ob tej obletnici smo poslušali njegov oratorij Assumptio (Vnebovzetje) in ljudje so bili navdušeni nad njim! Doživeli so nekaj več kot samo glasbeni užitek. Tudi redovniki slikarji so delali z istega nagiba: Prebujanju ljudi v veri, poglabljanju njihovega stika z Bogom.

Na simpoziju je bil večkrat omenjen Leonard Portomavriški, ki je blagoslovil nad 400 križevih potov. Predvsem je imel ljudske misijone. Nad 350! In pobožnost križevega pota mu je služila, da je z njim prebujal ljudi v veri. V petstoletnem loku našega delovanja vidim Frančiškovo naročilo, da je poslal brate pridigat po dva in dva. Glede na to, da je Frančišek šel nekoč z enim od bratov pridigat tako, da sta šla skozi Assisi z rokama v rokavih in kapuco na glavi, ima pridiganje zelo različne oblike. Tudi vse ustvarjanje naših patrov vidim v tem sidrišču: oznanjevanje evangelija. Tu pa naj se razvije tisto, kar je Bog komu dal. Eden bo oznanjal s čopičem, drugi z glasbo, tretji s pisanjem, četrti pa z molitvijo, iz katere živijo vsi trije prvi.

– Vaši patri so v zgodovini bili učitelji v osnovnih šolah, kaplani na župnijah. Slednjemu se na neki način niste nikoli odrekli, saj še danes vodite veliko župnij.

Da, a tudi v tem gre gledati osnovni namen – biti blizu ljudem. Patri so se različno odzivali na potrebe časa. Dokler je bilo treba skrbeti za šolstvo, smo skrbeli za to. Imeli smo osnovno šolo v Nazarjah, dve gimnaziji, iz katerih je izšlo tudi nekaj znanih ljudi. Ko so drugi prevzeli to področje, so patri poiskali druga področja dejavnosti in druge potrebe ljudi in se ukvarjali s tem. Ni treba zganjati nezdrave konkurence v slogu: Mi pa tega ne izpustimo iz rok. Ne, reči moramo: Hvala Bogu, da sedaj drugi za to skrbijo, mi pa se lahko posvetimo drugim stvarem.

Ves čas je bilo zelo navzoče oznanjevanje. V začetku samostani niso bili vezani na župnijo in takrat frančiškani niso bili župniki. Župnik je bil kakšen svetni duhovnik, naši patri pa so bili kaplani. Sedaj pa so naši patri župniki in vodijo župnije. Taka je danes potreba časa.

–Preseneča, da ste v preteklosti imeli tudi višje teološke šole in da se danes pravzaprav ne ukvarjate s šolstvom.

Te visoke šole so bile del izobraževanja naših bratov – včasih ni bilo teološke fakultete in je bilo normalno, da so se bratje vzgajali od začetka formacije do duhovniškega posvečenja znotraj svojega reda. To usposabljanje ni bilo površno, profesorji so bili usposobljeni, enako so študentje delali resno. Včasih je bilo to zelo jasno: nekdo ni mogel pridigati, če ni bil preverjen, če prej ni opravil potrebnih preizkušenj, nekakšnega izpita in šele potem ga je provincial prepustil k pridiganju. Profesorji, rekli so jim lektorji, so bili na 'višini'. Pravico poučevanja jim je dal provincial, nekaterim pa celo sam general reda. To kaže, da so se morali, preden so začeli predavati, izkazati.

Pozneje se je pokazalo, da je pametno, da gredo naši bratje na teološko fakulteto. To velja še danes, saj je to dobro iz več vidikov. Kvaliteta študija je tako lahko na višji ravni, bodoči duhovniki in pastoralni delavci, ki bodo delali v isti Cerkvi, se med sabo v času študija spoznajo. Med študijem pride do osebnih stikov in pozneje lahko do plodnega sodelovanja. Pa čeprav eden pripada enemu redu, drugi drugemu, tretji je škofijski, a vsi delamo za isto Cerkev. To je najdragocenejše.

Višje šole so bile razdeljene: v enem samostanu je bila filozofija, v drugem teologija, nekaj časa so imeli poseben, pripravljalni letnik za študij teologije.

– Na simpoziju so obravnavali tudi umetnostnozgodovinske teme. Nekako izstopa križev pot, tako pobožnost kot umetnost. Križev pot nekako velja za pobožnost frančiškanov. Zakaj? Kot zanimivost, križev pot so v preteklosti blagoslavljali frančiškani ali pa škof ...

Nikoli nisem tega posebej raziskoval. Na misel pa mi prihaja dejstvo, da smo že od sv. Frančiška naprej varuhi svetih krajev. Zato so božjepotniki, ki so romali tja, to pobožnost začeli prinašati s seboj in nehote je ta pobožnost nosila nekaj frančiškanskega v sebi. Najprej se je začela kot pot trpljenja – razne Kalvarije, ki še danes ponekod stojijo. Potem se je začel razvijati križev pot od Pilatove sodne palače do Kalvarije, ki 'posnema' Jezusovo pot v Jeruzalemu. Kot močen dejavnik pri oznanjevanju je križev pot uporabil Leonard Portomavriški. Podobno kot je Bernardin Sienski uporabljal pri pridiganju Jezusovo ime, je Leonard uporabljal križev pot, da je nagovoril ljudi. Z njim je skušal podkrepiti svoje oznanjevanje in nagovoriti ne samo človeški 'razum', ampak tudi njegovo srce.

– Besedilo Leonarda Portomavriškega so ljudje dolga leta molili skoraj kot edini križev pot.

Da, čeprav so nastajali tudi drugi. Tako je neki naš pater v osemnajstem stoletju napisal in v knjižici izdal dvanajst križevih potov. Šlo je za celo gibanje in dejansko je bilo res tako, da so samo škofje ali frančiškani lahko blagoslavljali križeve pote. V začetku so ti bili samo v frančiškanskih cerkvah, potem so se širili drugam, pravico do odpustka pa so dobili verniki samo v frančiškanskih cerkvah. Danes križev pot lahko blagoslovi vsak duhovnik.

– Najbrž poznaš ugovor, povezan s križevim potom, zakaj tako poudarjanje trpljenja. V današnji dobi nekateri ljudje to težko sprejemajo?

Ne, s tem pomislekom se jaz nisem srečal v stiku z ljudmi, ampak ko sem bil šest let na Sveti Gori pri Gorici. Tam je v kapeli križ in na njem napis: Veruj v smisel trpljenja. S tisto mislijo sem se jaz veliko 'kregal'. Trpljenje ni smiselno, ampak je samo na sebi zlo, ki je prišlo po izvirnem grehu. Lahko ga pa osmisli naš odnos. Na Kalvariji imamo tri križe, troje trpljenj, dve postaneta smiselni, vodita v odrešenje in svobodo, eno v propad. Pa gre za enake okoliščine trpljenja.

Nekateri se pri križevem potu spotikajo, da je premalo svetopisemski, evangeljski. Mene to ne moti, saj je tako prilagojen in blizu človeku. Res je v njem veliko trpljenja, a je v njem tudi veliko sočustvovanja, bližine, je klic k solidarnosti v trpljenju (Simon, Veronika, Jeruzalemske žene ...). Pomenljivi so trije padci. Zame so nekaj opogumljajočega in sporočajo: "Ne obupaj!" Zakaj ne bi Jezus ostal pri deveti postaji in tam končal svoje trpljenje in življenje? Stvarem je treba priti do konca, kar se konča na sredi, ne rodi sadu. Šele na Kalvariji lahko moli: "Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo!" Upravičeno se lahko vprašam: se zmorem jaz približati Jezusu v svojih preizkušnjah?

– Frančiškani ste imeli in še imate velike samostane. Ti so na eni strani središča duhovnosti, na drugi pa tudi umetnosti in zanimivo, da ste se ukvarjali tudi z vrtnarjenjem. Vrtove ste 'obdelovali' tudi na simpoziju. Vrt na Kostanjevici pri Novi Gorici je postal znan po posebnih vrtnicah.

Ti vrtovi so danes res postali nekaj posebnega, skoraj eksotičnega, kot so vrtnice na Kostanjevici ali park v Kamniku. Toda moramo se vrniti k Frančiškovemu naročilu, da morajo bratje s svojim delom zaslužiti za preživljanje. Frančiškane gledamo kot na uboštveni, včasih so rekli beraški red, in si predstavljamo, da živijo od prosjačenja, od tega, kar jim dajo ljudje. Frančišek pa strogo naroča, naj delajo, da si pridobijo potrebno za življenje in šele če to ne bi zadoščalo, smejo iti prosit. Ko so se začeli razvijati samostani, je bilo treba slediti temu Frančiškovemu načelu, da je treba delati, da se preživimo. Zemlja – vrtovi – je bilo namenjeno delu za preživljanje. Frančišek je naročal, naj bratje molijo ali kaj dobrega delajo najprej zato, da si bodo pridobili sredstva za preživljanje, po drugi strani pa da se bodo izognili lenobi, "ki je sovražnica duše". V Frančiškovem času intelektualnega dela niso imeli za delo, ampak je za pravo delo veljalo samo fizično delo. Še danes naša pravila naročajo, naj bratje, koliko je mogoče, hišna opravila opravljajo sami.

– Omenila sva že, da ste se v preteklosti že ukvarjali z dušnopastirstvom. Tudi danes ste na župnijah. Lahko bi rekli, da je to prednostna naloga vaše province.

Imamo dve področji delovanja. Eno so župnije, ene od teh so izredno velike (npr. Vič ali Novo mesto), drugo področje pa so božjepotna svetišča. Spet smo pri pastoralnem delu in temu: biti na voljo Cerkvi in ljudem in temu, da ostajamo zvesti prvotnemu namenu oznanjevanja evangelija. Po naših župnijah, da ne govoriva o božjih poteh, še veliko spovedujemo.

– Zares, najbrž večina ljudi frančiškane pozna prav po oskrbovanju božjih poti.

Na božji poti moraš imeti ekipo. Najlažje je, če je ekipa usklajena, da skupaj moli, da 'diha' skupaj, ... Zato je večina božjih poti v oskrbi redovnikov, ne samo frančiškanov. Svetišče na neki način deluje kot 'družinsko' podjetje. Poglejte Sveto Goro ali Brezje. Ko sta se začeli ti dve božje poti, tam ni bilo frančiškanov. Na Sveto Goro so prišli bosanski frančiškani, ki so jih Turki pregnali. V ozadju lahko vidimo celo delo Božje previdnosti. Brezje je zaupal frančiškanom škof Jeglič. Potrebe, ki jih narekuje romarski kraj, 'pokličejo' redovnike na določeno božjo pot.

– Nekatere cerkve in božje poti, ki jih vi oskrbujete, so zelo obiskane. Ne morem mimo vaše cerkve v središču Ljubljane, na Prešernovem trgu ob Tromostovju, ki je zelo obiskana. Kdo se nehote vpraša: kaj je v frančiškanskih cerkvah takega, kar v drugih ni?

Zdaj bi me lahko prevzel napuh. Pa Bog varuj. Ne, stvari moramo gledati široko in v razmerjih. Srečujem veliko ljudi, ki so z dušo in telesom kapucinski. V Škofji Loki ali v okolici Vipavskega Križa imajo ljudje te patre zelo v čislih. Ali kako lepo govorijo ljudje, ki spadajo v salezijanske župnije, o salezijancih. Podobno o jezuitih in drugih. Tudi vse te cerkve niso prazne! Naša cerkev na Tromostovju je res nekaj posebnega, ker je na takem mestu, da mimo nje stalno hodijo ljudje in seveda tudi vstopajo vanjo. Tako da ne bi frančiškanov naredil za nekaj zelo posebnega, je pa res, da imamo nekaj posebnih točk (Tromostovje, Brezje, Sveta Gora ...), kamor prihaja veliko ljudi, ki bi najbrž prihajali tudi če bi kdo drug oskrboval ta svetišča.

– Tako tu v Ljubljani in na božjih poteh ter na misijonih veliko spovedujete. Nekako je vaše posebno poslanstvo služba božjega usmiljenja. Nehote ste ljudem tudi svetovalci in poslušalci njihovih stisk. Gre za odgovorno in obenem prijetno opravilo.

Bil sem na različnih postojankah (Brezje, Sveta Gora), sedaj tu na Tromostovju, in vsaka ima neke svoje značilnosti. Največjo vero sem srečal v Afriki, ko sem obiskal naše misijonarje, in na Brezjah. V Afriki sem prišel v cerkvico iz blata daleč v divjini. Za vrati je sedel, star, slep mož in molil rožni venec. Sam. In takrat sem zavzdihnil: "Bog, ti si pa res velik! Kje vse imaš svoje 'postojanke'." Na Brezje pa so prihajale mamice, ki so svoje otroke polagale na Marijin oltar. To je bila molitev brez besed, ki pa je tresla mogočne zidove. Na Sveti Gori sem doživel resničnost vzklika Kraljica Svetogorska. Milostno podobo smo sneli z oltarja, da smo jo peljali v Postojno na srečanje s papežem. Takrat sem ob njej stal z nekim strahospoštovanjem. To moram priznati. Po drugi strani pa poznaš zgodovino in veš, da ona vedno ostaja tam. Kraljice tudi zbežijo, mati pa ostaja pri svojih. Tista Kraljica je predvsem mati.

– Spovedovanje na teh krajih je zahtevno.

Najbolj zahtevno je tu, v središču Ljubljane. Sem prihaja največ 'težkih' primerov, mislim 'obteženih' s stisko, preizkušnjami. Saj so tudi drugje taki primeri, a tu jih je največ. Ljudje prihajajo, ker vedo, da tu spovedujemo od sedme ure zjutraj do enajstih dopoldne in potem še popoldne in zvečer. Večkrat pridejo in pravijo: Po spovedi bom šel na (težko) operacijo ...

Zato je treba študirat tudi pomožne znanosti, kot je npr. psihologija. Opažam, da so v porastu duševne nestabilnosti, pa tudi bolezni. To moraš prepoznati. Moraš vedeti, da je pred tabo bolnik. Predvsem pa se zavedati, da smo v službi Božjega usmiljenja. On je Odrešenik, zato ti grehi ne obremenijo mene in to dejstvo me obenem obvaruje tudi pred tem, da bi jaz začel po svoji pameti deliti in odrejati pravico.

– Ob 500-letnici ste razmišljali o preteklosti, ti pa kot predstojnik moraš s svojimi sodelavci razmišljati o prihodnost province. Kako jo vidiš?

Ko se oziramo v preteklost, se srečujem z nečem, kar je. V uvodu v simpozij sem dejal, da to, s čemer se bomo na njem srečevali, ni naše, je last tistega, ki je to živel. Mi se temu lahko samo spoštljivo bližamo. Tega ne smemo uporabljati, kaj šele zlorabljati. Ko počneš slednje, nisi več zgodovinar, ampak ideolog. Ko gledaš v prihodnost, se srečuješ z nečem, kar tudi ni tvoje, kar ti bo Bog dal ali pa ti ne bo dal. Zato je važno, da znamo razbirati znamenja časov in biti odprti za navdih, kajti Bog daje navdih danes, kakor ga je dajal pred 500 ali dva tisoč leti. Okoliščine moraš sprejemati kot milostni trenutek, ne kot zagato ali nesrečo, kar nas hoče nagovarjati in odpeljati naprej. Predvsem se mi zdi pomembno dvoje. Lahko smo še taki strokovnjaki za znamenja časov, odlični analitiki sedanjega trenutka in načrtovalci prihodnosti, ampak moramo biti najprej ljudje vere. Pomenljivo je dejal nekdanji mostarski provincial: V Cerkvi se marsikaj začne na osnovi analiz in načrtov. Vse imamo: načrte in analize, a projekt zastane na sredi. Zakaj? Ker nismo vprašali Svetega Duha, če se 'strinja' z našimi analizami in načrti!

Zato moramo biti ljudje vere, ki najprej to vero živimo. Sveti Frančišek je tako začel. Začel je z veliko željo, da bi živel evangelij, kakor mu ga Gospod narekuje. Če bomo mi znali na takšen način živeti evangelij, bo tako sedanjost kot prihodnost nastajala v tem ozračju Božjega. Če jo pa bomo jemali samo kot svojo, se bo pa pokvarila.

Jasno nam mora biti, da je Bog gospodar zgodovine. Zgodovina ni moja, ne frančiškanska, ne tega ali onega papeža, ampak Božja. To nas mora navdajati s pogumom. Bog sveta ne bo izpustil iz rok. Ga nikoli ni in ga nikoli ne bo!

– Biti predstojnik ni lahko. Tudi frančiškanski provincial ima opravka z veliko ljudmi. Ti je bilo kdaj težko, tako težko, da si si zaželel, da nikoli ne bi sprejel te službe in bi bil čisto navaden pater?

Mislim, da so to sanje vsakega, ki kolikor toliko trezno gledal na življenje: biti nekje kaplan, spovednik, pridigar. Kaj hočeš lepšega! Se pravi živeti svoje duhovništvo in redovništvo. Te službe, ki ti jih bratje naložijo – pri nas so te službe voljene – niso nekaj, kar bi človek načrtoval, ko vstopi v red. Naša milost je v tem, da imajo vse te službe omejen mandat. Vem, da bom leta, ko mi je zaupana ta služba, skušal po svojih najboljših močeh služiti bratom v potrebah. Včasih me kdo vpraša, kako gre. Odgovorim mu: kakor drugi hočejo. Če drugi hočejo, da moram brata posvariti, ga moram posvariti. Če hočejo, da ga pohvalim, ga z veseljem pohvalim. Kakor drugi hočejo – pomeni, da smo v službi bratov. Po drugi strani te prav omejeni mandat varuje, da bi ti ta služba stopila v glavo. Zavedaš se, da boš moral to službo odložiti.

Pridejo tudi težki trenutki, saj imaš kot predstojnik opravka z ljudmi in sicer z ljudmi v domači družini. Mi smo družina, saj smo med seboj bratje. Drugačni odnosi bi bili, če bi bil direktor v nekem podjetju. Vse to zahteva tudi kakšno manj mirno noč, a glede na to, da nisi sam, da imaš svetovalce, in veš, da ljudje molijo zate in se zavedaš, da Bog vodi zgodovino, mi pomaga, da preživim take trenutke.

OSEBNA IZKAZNICA

Stanislav Zore je (1958 ) je zrastel v kmečko delavski družini v Selah pri Kamniku. Oče je bil rudar v 'rudniku krede' v Črni v Tuhinjski dolini, mama pa se ukvarjala s štirimi otroki in s kmetijo. »Gledano z današnjimi očmi, smo takrat revno živeli. A ko se z bratom in sestrama spominjamo otroških let, vidimo, kako so bila lepa. Bila so polna veselja, igre, pa tudi dela na kmetiji.«

Po gimnaziji v Kamniku je naredil noviciat in se potem vpisal na teološko fakulteto v Ljubljani. Po posvečenju je bil kaplan in sam zatrjuje, da ima dolg kaplanski staž: »Najprej sem bil štiri leta kaplan v Šiški, nato sem kot pater na Brezjah bil kaplan v Mošnjah, kot pater na Sveti Gori pa kaplan v Solkanu ... In to dvakrat. Zlepa nima nihče tako dolgega kaplanskega staža v provinci kot jaz,« se pošali p. Stane. Sedaj je že drugi mandat provincial slovenskih frančiškanov.

gost meseca 10_2014 -  pogovarjal se je Božo Rustja

LETA 1565 UMRL PETER PAVEL VERGERIJ mlajši

ŠKOF, PROTESTANTSKI PISEC, (* OKOLI 1498)

Šolal se je v Benetkah, humanistiko in pravo v Padovi, ogreval se je za reformo Cerkve, bil najprej odvetnik, po smrti žene pa se je odločil za cerkveno službo. Okoli leta 1530 je prišel v Rim in bil tajnik papeža Klementa VII:, leta 1936 pa je bil imenovan za koprskega škofa. Na svojih potovanjih se je začel navduševati za protestantizem, furlansko in istrsko cerkev je hotel celo ločiti od papeškega Rima. V Rimu je bil kmalu obtožen lutrovstva, čeprav se je po vrnitvi v Koper s spisi skušal rehabilitirati, pa se je moral pred inkvizicijsko komisijo umakniti. Leta 1549 ga je papež tudi izobčil. Postal je protestant in se kot svetovalec würtenberškega vojvode preselil v Tübingen. Leta 1553 je prišel v stik s Trubarjem in si je začel prizadevati za slovanske protestantske knjige. Vergerij je bil prepričan, da so vsi slovanski jeziki le narečja enega skupnega jezika, zato je Trubarja nagovarjal, naj prevede Sveto pismo v neki umeten jezik, ki ga bodo razumeli vsi Slovani. Trubar pa mu je odločno povedal, da hoče ostati pri svoji slovenščini.

LETA 1582 PAPEŽ GREGOR XIII.

REFORMIRA GREGORIJANSKI KOLEDAR

Naš koledar je urejen po vzoru rimskega koledarja, ki ga je leta 46 pred Kr. izdelal grški matematik in astronom Sosigen po naročilu Julija Cezarja in se imenuje julijanski. Leto ni dolgo točno 365 dni in 6 ur, kot predpostavlja ta koledar, zato je papež Gregor XIII. ukazal, da se leta 1582 izpusti deset dni; tako je 4. oktobru sledil 15. oktober. Določil je, naj velja kot začetek pomladi 21. marec. Ta preurejeni koledar, ki se po njem imenuje gregorijanski, so brž sprejele katoliške dežele, druge malo kasneje.

LETA 1582 UMRLA TEREZIJA VELIKA

IMENOVANA TUDI TEREZIJA JEZUSOVA ALI TEREZIJA AVILSKA REDOVNICA, PRENOVITELJICA KARMELIČANSKEGA REDA, SVETNICA, CERKVENA UČITELJICA (* 1515)

»Naš Gospod je tisti, po katerem nam prihaja vse dobro. Poučil nas bo, če bomo premišljevali njegovo življenje, ta najlepši vzor človeškega življenja,« svetuje v svoji Knjigi o življenju sv. Terezija Velika, ki se je povzpela do izrednih višin krščanske popolnosti in mističnega združenja z Bogom. Svoja mistična doživetja je opisala zlasti v teh svojih delih: Avtobiografija, Pot popolnosti in Grad duše, ki so prevedena v številne jezike (tudi v slovenščino) in so mnogim pomagala rasti v Božji ljubezni. Zato jo je papež Pavel VI. leta 1970 razglasil za cerkveno učiteljico – bila je prva žena, ki jo je doletela ta čast. Umrla je na današnji dan, 4. oktobra. Naslednji dan je bil uveden gregorijanski koledar, ki je 'izpustil' deset dni, tako je za 4. oktobrom takoj prišel 15. oktober, zato slavimo njen god 15. oktobra.

več:
S. Čuk,Terezija Jezusova (Avilska) (umrla 1582): Pričevalec evangelija, v: Ognjišče 10 (2014)
S. Čuk, Sv. Terezija Avilska - učiteljica molitve: Priloga, v: Ognjišče 3 (2015) 48-54.

nekaj njenih misli:

• Bog skrbi za nas bolj, kakor skrbimo sami zase; on tudi ve, za kaj je kdo sposoben. Kaj se siliš, da bi vladal sam, ko si voljo izročil Bogu?
• Gospod ne gleda toliko na velikost del, ki smo jih opravili, temveč bolj na ljubezen, s katero smo jih storili
• O nikomer nisem govorila niti najmanj slabo, mnogokrat sem obiranje ljudi celo preprečila; globoko sem si bila vtisnila v dušo načelo, da nočem o nikomer ničesar niti zvedeti niti reči, česar ne bi želela, da reko o meni
• Bog hoče pogumnih duš, pod pogojem, da ostanejo ponižne.
• Po mojem mnenju notranja molitev ni nič drugega ko prijateljsko srečavanje in zaupen pogovor z njim, ki o njem vemo, da nas ljubi ... Pogoj prave ljubezni in trajnega prijateljstva je skladnost srca in duha - med Gospodom in nami.
• Ljubezen božja ni v prelivanju solza, niti v sladkostih in občutkih nežne pobožnosti, ki po njih hrepenimo in se jih veselimo, temveč v tem, da Gospodu služimo pravično, velikodušno in ponižno.
• Pomisli, da imaš le eno dušo in da boš le enkrat umrl; da imaš le eno in sicer kratko življenje; in da obstaja le ena resnična slava in sicer večna.
• Naš Gospod je tisti, po katerem nam prihaja vse dobro. Poučil nas bo, če bomo premišljevali njegovo življenje, ta najlepši vzor človeškega življenja.
• Bodi prijazen do svojega telesa, da bo tvoja duša z veseljem prebivala v njem.
• Zemeljski otroci izpovedujejo svojo ljubezen z vrtnicami, Gospod pa kot glasnike svoje ljubezni pošilja trnje.
• Življenje in molitev morata sloneti na trdnih tleh... Prvi temeljni kamen je čista vest.
• Zemeljski otroci izpovedujejo svojo ljubezen z rožami. Gospod pa kot glasnike svoje ljubezni pošilja trne.

LETA 1700 ROJEN FRANC JELOVŠEK

SLIKAR, "PEVEC" MARIJINE SLAVE († 1764)

Ustvarjalni vrh slovenskega baročnega slikarja Franca Jelovška (1700-1764) je poslikava romarske in župnijske cerkve na Sladki Gori, kjer je v slikah združil Marijino slavo in zahvalo romarjev. Upodobil je tudi samega sebe: v rokah drži srce in čopič, ob sliki pa je latinski napis: "Srce in slikarsko delo daruje božji Porodnici Franc Jelovšek."

... več o njem preberite v obletnici meseca 10_2000

LETA 1720 ROJEN GIOVANNI BATTISTA PIRANESI

GRAFIK, ARHITEKT in ARHEOLOG

LETA 1874 ROJEN FRANC BERNEKER

KIPAR († 1932)

Ob štiristoletnici rojstva Primoža Trubarja, očeta slovenske knjige, so slovenski narodnjaki sprožili akcijo za postavitev njegovega spomenika. Postavljen je bil leta 1909 v parku ob Narodnem domu, kip zanj pa je izdelal kipar Franc Berneker, rojen 4. oktobra 1874 v Gradišču pri Slovenj Gradcu. Bil je sopotnik impresionistov in član kluba Sava.

LETA 1894 ROJEN JOSIP RUSTJA

AGRONOM, PUBLICIST, KULTURNI DELAVEC († 1967)

Iz rojstnih Skrilj na Vipavskem je po ljudski šoli odšel v Gorico na gimnazijo, od tam pa na Dunaj, kjer je študiral agronomijo. Med prvo svetovno vojno je kot ruski ujetnik delal na kmetijskem posestvu. Po vojni je bil zaposlen pri Kmetijski zadrugi v Trstu, zatem pri Zadružni zvezi v Gorici. Leta 1930 je na Travniku v Gorici odprl trgovino, kjer je več kot 35 let uspešnega poslovanja dajal nasvete kmetovalcem. Poučeval jih je tudi s strokovnimi članki v raznih slovenskih glasilih. Velikodušno je podpiral razne slovenske organizacije in njihovo delovanje.

LETA 1898 ROJEN FRANC DEBEVEC

ZDRAVNIK FIZIOLOG, PROFESOR († 1978)

Po diplomi na medicinski fakulteti na Dunaju (1924) je bil asistent v zdravilišču za pljučne bolezni na Golniku in opravil specializacijo iz ftiziologije. Do konca druge svetovne je bil zdravnik na pljučnem oddelku ljubljanske bolnišnice, nato primarij oddelka. V tridesetih je absolviral tudi na ljubljanski Filozofski fakulteti ter od 1943 - 1972 predaval pastoralno medicino na Teološki fakulteti v Ljubljani. S področja boja proti tuberkulozi je objavil več kot 50 strokovnih in okoli 30 poljudnih del.

LETA 1911 ROJEN FRANCE ADAMIČ

prvi slovenski doktor sadjarstva († 2004)

Rodil se je na gradiču Praproče pri Grosupljem (tedaj pristava gospostva Boštanj), po maturi v Ljubljani se je vpisal na agronomsko fakulteto beograjske univerze v Zemunu, leta 1938 je diplomiral, leta 1961 pa je tam postal prvi slovenski doktor sadjarstva. Sadjarstvu se je posvetil na različne načine: kot profesor, kot predstojnik inštituta za sadjarstvo. Pri nas je oral ledino z uvajanjem plantažnega sadjarstva. Med prvimi se je tudi ukvarjal z varstvom okolja in z ekologijo. Od mladosti do pozne starosti je tudi veliko pisal.

LETA 1914 ROJEN RAFAEL NEMEC

AKADEMSKI SLIKAR, RESTAVRATOR († 1993)

Družina Nemec je odšla v begunstvo, ko je bil Rafael star komaj dve leti. Ko so se 1919 vrnili v Vrtojbo, je doma obiskoval osnovno šolo. Tečaje slikanja je obiskoval v Gorici (1937 in 1938) maturiral na umetnostni šoli v Benetkah (1939) in se vpisal na beneško Akademijo lepih umetnosti in po vojni diplomiral. Bil je likovni pedagog na srednjih in osnovnih šolah, mentor in restavrator. Vodil je slikarsko šolo in slikarske tečaje, organiziral je slikarske razstave. Svoja dela je razstavil na številnih samostojnih in skupinskih razstavah (najpomembnejša na gradu Kromberk leta 1975).

LETA 1922 ROJENA GIANNA BERETTA-MOLLA

ITALIJANSKA ZDRAVNICA, ŽENA IN MATI, SVETNICA († 1962)

25. aprila 1994 je papež Janez Pavel II. razglasil za blaženo Gianno Beretta-Molla, vzorno zakonsko ženo in mater štirih otrok. Da bi omogočila življenje četrtemu, je darovala svoje življenje. Ko je bila razglašena za blaženo, je njen mož zapisal: "Poklekujem pred njo, zaročenko, nevesto, ženo ter čudovito in močno materjo, ki se je v svoji ljubezni do življenja in do bitja, ki ga je nosila pod srcem, znala povzpeti do najvišjih vrhov ljubezni, ki nam jih je nakazal Kristus." Ta žena, ki je živela evangelij v vsakdanjosti in nam s tem kaže "uresničljivo" pot svetosti, je bila 16. maja 2004 prišteta med svete. Naj bo vzornica krščanskih zakoncev, posebej mater. Njena Pisma možu - ohranilo se jih je 73 - odpirajo novo in pomembno poglavje krščanske duhovnosti: pot svetosti pelje tudi skozi vsakdanje življenje sredi sveta, v življenju žene in matere. V vseh njenih pismih čutimo v ozadju "gospodinjskih" skrbi neko svetlo božje ozračje. To nadnaravno dediščino je prinesla iz svoje družine, v kateri je bila dvanajsti otrok.

... več o njej si preberite v pričevanju 04_2004

nekaj njenih misli ...

• Dobro vem, da bo kdaj tudi hudo, toda če se bomo vedno imeli tako radi, kakor se imamo radi sedaj, bomo z božjo pomočjo zmogli vse prenesti.
  
• Biti poklican za družinsko življenje, ne pomeni, zaročiti se pri štirinajstih letih. Že zdaj se moraš pripravljati na družino. Ne moreš se podati na to pot, če ne znaš ljubiti. Ljubiti pa pomeni prizadevati si poboljšati sebe, ljubljeno osebo, premagati svojo sebičnost in se darovati.
  
• Ko si visoko v gorah in je nad tabo jasno nebo in te obdaja belina snega, neizmerno uživaš in slaviš Boga. Pietro, ti dobro veš, kako srečna sem, kadar sem v stiku s tako lepo naravo in bi jo rada ure in ure občudovala.
  
• Kako rada bi bila zate močna žena, ki jo hvali Sveto pismo, pa se čutim tako slabotno! Torej se bom oprla na tvoje močne roke. Ob tebi se počutim tako varno.
  
• Pogosto se sprašujem, Pietro, ali sem te vredna, ko se počutim tako majhna, čeprav srčno želim, da bi te osrečila. Tedaj molim takole: "Gospod, ti vidiš moja čustva in mojo dobro voljo, torej posreduj in mi pomagaj, da postanem žena in mati, kakor hočeš ti."
  
• Kadar mislim na najino veliko obojestransko ljubezen, se znova in znova zahvaljujem Gospodu. Zares je ljubezen najlepše čustvo, ki ga je Gospod posadil v srca ljudi.
  
• Le še nekaj dni naju loči od prejema zakramenta ljubezni in to me navdaja z globokim ganotjem. Postala bova božja sodelavca pri stvarjenju, tako mu bova lahko darovala otroke, ki ga bodo ljubili in mu služili.
  
• Poročena človeka, ki sta se vedno ljubila, bosta, ko prideta v nebesa, začutila, da je bil čas, ko sta se imela rada, kratek, in razveseljevala ju bo misel, da imata pred sabo vso večnost, da se ljubita.

LETA 1942 UMRL JANEZ GREGORIN

ČASNIKAR IN PLANINSKI PISATELJ (* 1911)

Drzni alpinist Janez Gregorin iz Brezij pri Horjulu, je bil eden najizrazitejših leposlovno usmerjenih slovenskih planinskih piscev. Njegovi zbrani spisi so izšli leta 1944 pod naslovom Blagoslov gora. V njih govori o moči gora, ki ima vsaka svoj obraz. V človeku prebujajo strah, zlasti v neurju, odkrivajo pa mu tudi moralne vrednote, tovarištvo.

LETA 1957 IZSTRELJEN SPUTNIK I

PRVI UMETNI ZEMLJIN SATELIT

Prvi umetni Zemljin satelit je bil Sputnik I (rus. "satelit"), ki so ga izstrelili Rusi na današnji dan. Ni krožil nad atmosfero, zato je po trimesečnem kroženju okoli Zemlje zašel v gostejše zračne plasti in je zgorel kakor meteor, vendar je medtem izpolnil vse, kar so od njega pričakovali. Ta dogodek pomeni prvi korak v osvajanje vesolja.

LETA 1965 PAPEŽ PAVEL VI.

OBIŠČE PALAČO ZDRUŽENIH NARODOV V NEW YORKU

Na god sv. Frančiška Asiškega, graditelja evangeljskega miru, 4. oktobra 1965, je papež Pavel VI. obiskal palačo Združenih narodov v New Yorku, kjer je izrekel besede ohrabrenja predstavnikom vsega sveta, ki delajo za mir.

LETA 1975 UMRL FRANTA MIS

ZDRAVNIK, HIGIENIK (* 1900)

Gimnazijo končal v Ljubljani, medicino študiral v Zagrebu (do 1920) in v Pragi, kjer je doktoriral (1924). Bil je zdravnik v ljubljanski bolnišnici in asistent drž. higienskega zavoda v Ljubljani. Kot štipendist Rockefellerjeve fondacije je bil dve leti na študijskem potovanju v Ameriki in Angliji ter v tem času končal Harvard School of Public Health v Bostonu. Po povratku iz Anglije je postal šef drž. šolske poliklinike v Ljubljani, od 1928 pa je uradni mestni zdravnik. Veliko je pisal, zlasti strokovne članke, pa tudi o potrebni zaščite šolskih otrok, Predaval je po raznih humanitarnih in športnih organizacijah, vključil se je v akcijo proti tuberkulozi, pomagal pri socialnem delu Rdečega križa kot vodja prostovoljnih samaritanov Rdečega križa, v socialnem in zdravstvenem delu pri Sokolih in pri mnogih drugih humanitarnih organizacijah.

LETA 1988 UMRL CARLO CARRETTO

DUHOVNI PISATELJ IN SVETOVALEC, BRAT (* 1910)

"Imel sem osemnajst let. V postu smo imeli dolgočasne misijonske pridige. Ko pa sem pokleknil pred starim misijonarjem, ki me je prevzel s svojim jasnim pogledom, da se spovem svojih grehov, sem v tišini svoje duše začutil mimohod Boga. Od tega dne se ču­tim kristjana. To je bilo moje prvo spreobrnjenje," je pripove­doval italijanski duhovni pisatelj brat Carlo Carretto v samoti umbrijske vasi Spello, kjer se je posvečal molitvi in duhovnemu vodstvu. Ko mu je bilo triindvajset let, je zaslišal Božji klic, naj mu služi z vsemi močmi sredi sveta; pri štiriinštiridesetih pa mu je Gospod dal jasno vedeti: "Pusti vse in pojdi z menoj v puščavo. Nočem več tvoje dejavnosti, hočem tvojo molitev, tvojo ljubezen!"

... več o njem si preberite v pričevanju 04_2000

... nekaj njegovih razmišljanj:

• Da je Bog dober, ni skrivnost: to čutijo vsi ljudje pravega srca. Da je Bog lep, ni skrivnost: to je zapisano na vseh rožah, na morju in v gorah. Da je Bog neskončen, ni skriv­nost: zadostuje pogled v vesolje. Kje je torej skrivnost? Tukaj: Bog je križani Bog. Bog je Bog, ki se pusti premagati. Bog je Bog, ki se je razodel ubog. Bog je Bog, ki mi je umil noge. Bog je Jezus iz Nazareta.
  
• Obstoj Boga je očiten. Toda očiten je za onega, ki je preprost, ki je dober, ki je pristen. Ne biti preprost, ne biti dober, ne biti pristen, pomeni biti grešnik.
  
• Mislim, da lahko ugovarjam vsakemu človeku, ki pravi: "Iščem Boga, pa ga ne najdem!" Poskušaj vsak dan vse svoje opravke storiti v resnici, osvobodi se demona ošabnosti in dušeče sebičnosti, izkorenini vsako nestrpnost v sebi, sprejmi vsakega človeka kot brata, in... zagledal ga boš!
  
• Če Bog ne kliče, ni poklica, če Bog ne pride, ni zgodovine. Zgodovina je Božji prihod v človeku in na način, ki je primeren za človeka. Bog je sam ustvaril nebo in uemljo; Bog sam ustvarja zgodovino. Tudi če jo človek uresničuje s svojim odgovorom, ostaja dejstvo, da navdihnjenje, načrt in moč za uresničitev prihajajo od Njega.
  
• Ko v svoji nejasni veri potrpežljivo prena­šamo dolgotrajno čakanje Boga, ki prihaja, je On že prišel k me­ni in me molče objema s tistim istim objemom, s katerim jaz obje­mam Njega v svoji zvestobi.
  
• V zakramentu evharistije On prihaja k nam, mi pa moramo priti k njemu. On se nam daje v hrano, mi pa se mu moramo dati v dar... Ni mogoče slišati Božjega "da", če mu ne po­nudimo našega "da". Božji "da" je zakrament, naš "da" je molitev.
  
• Skupnost, v kateri ni ljubezni, v kateri se to­žarijo in kjer vladata mržnja in sovraštvo, se ne more imenovati preroška. Človek, ki zamolči resnico, ki zakriva luč, ni prerok. Ljudstvo, ki ubija, ki greni življenje drugemu, ki zatira reve­ža, ki ne osvobaja, ni božje ljudstvo.
  
• Človek je ustvarjen, da se daruje. Človek je srečen samo, ko se je daroval. Zares naše je to, kar smo podarili.
  
• Malo je mogoče storiti; treba je trpeti, mnogo trpeti, kakor trpijo matere za svoje nehvaležne otroke, kakor trpijo nedolžni za tiste, ki jih preganjajo, kakor trpijo siromaki za tiste, ki so krivi njihove lakote. Potrebna je velika moč trpljenja, da se ne prepustimo skušnjavi sovraštva.

LETA 2005 UMRL MARIJAN ZADNIKAR

UMETNOSTNI ZGODOVINAR IN KONSERVATOR (* 1921)

Rojen v Novem mestu, a je vse od leta 1922 živel v Ljubljani, kjer se je tudi šolal. Njegov oče se je ob stricu Sadnikarju navduševal za zbirateljstvo in tudi Marijanu zbudil zanimanje za zgodovino in umetnost. Zato se je odločil za umetnostno zgodovino. Med vojno je bil nekaj časa v italijanski internaciji, po vojni pa je končal študij pri  Francetu Stelétu in diplomiral na temo o romanski arhitekturi na Slovenskem, kasneje se je strokovno izpopolnjeval še na drugih univerzah. Največ se je posvečal romanski cerkveni arhitekturi, spada med vodilne umetnostne zgodovinarje raziskovalce in konservatorje prve povojne generacije pri nas. Delal je kot konservator na Zavodu za spomeniško varstvo in od leta 1997 tudi član SAZU. Napisal je številne strokovne razprave in knjige... Pri Ognjišču smo leta 1985 (in leto kasneje v ponatisu) izdali knjigo (monografijo) Lepote slovenskih cerkva, za katero je prispeval strokovno besedilo (fotografije so delo Jožeta Anderliča). To je nekakšen Zadnikarjev življenjski obračun z njegovih potovanj po starih cerkvah, povzetek štiridesetletnega konservatorskega dela in raziskav.

več:
S. Čuk, Marijan Zadnikar (1921-2005): Obletnica meseca, v: Ognjišče 12 (2021) 38-39.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1226 UMRL SV. FRANČIŠEK ASIŠKI

ROJEN KOT GIOVANNI FRANCESCO DI BERNARDONE, ITALIJANSKI SPOKORNIK IN SVETNIK (* 1181 ALI 1182)

Eden najbolj priljubljenih svetnikov, ki jih častimo v katoliški Cerkvi, je sv. Frančišek Asiški, ker je v polnosti živel Jezusov evangelij. Ob koncu življenja je zložil svojo znamenito Sončno pesem ali Hvalnico stvarstva. V njej hvali Boga tudi v "sestri Smrti". Goduje 4. oktobra ...

že danes nekaj njegovih misli:

• Imejmo ljubezen in ponižnost in dajajmo miloščino, ker to očiščuje naše duše madežev greha. Ljudje namreč izgubijo vse, kar zapustijo na tem svetu; s seboj pa nesejo samo zasluženje zaradi ljubezni in miloščine, ki so jo delili.
  
• Blagor služabniku, ki enako ljubi in spoštuje svojega brata, kadar je daleč, kakor takrat, ko je z njim skupaj, in ne govori o njem za njegovim hrbtom nič takega, česar ne bi z ljubeznijo mogel povedati v njegovi navzočnosti.
  
• Kjer je ljubezen in modrost, tam ni strahu in nevednosti. Kjer je potrpežljivost in ponižnost, tam ni pohlepnosti in skoposti.
  
• Ko mi je Gospod naložil skrb za brate, mi ni nihče pokazal, kaj moram storiti. Toda sam Naj višji mi je razodel, da moram živeti po vzoru svetega evangelija.
  
• Ko razdajam, prejemam; ko pozabljam nase, samega sebe najdem; ko umiram, vstajam v življenje

več misli sv. Frančiška Asiškega

LETA 1719 UMRL JANEZ GREGOR DOLNIČAR

NAŠ PRVI UMETNOSTNI ZGODOVINAR (* 1655)

Bil je sin ljubljanskega župana in sodnika Janeza Krstnika Dolničarja in po študiju civilnega in cerkvenega prava je postal mestni notar v Ljubljani. Bil je dejaven na vseh področjih, med drugim pri gradnji bogoslovnega semenišča, v katerem je dvorana z bogato knjižnico, in sedanje ljubljanske stolnice. Njegov popis stare in nove stolnice v Ljubljani (v tisku izšel leta 1882) je naš prvi teoretični spis o umetnosti.

LETA 1746 UMRL ANTON ERBERG

(TUDI ANTON ERBER), JEZUIT, TEOLOG, FILOZOF IN PRAVNIK (* 1695)

po študiju v Gradcu je bil najprej profesor na ljubljanskem jezuitskem kolegiju, kasneje je bil profesor filozofije, prava in teologije na Univerzi na Dunaju in v Gradcu. Od leta 1744 je bil rektor Jezuitskega kolegija v Ljubljani. Zagovarjal je filozofsko misel španskega sholastika Francisca Suáreza, in zavračal racionalistično filozofijo Renéa Descartesa, posebno njegov metodični dvom in teorijo resnice. Ukvarjal se je tudi s fiziko (teorija teles, vprašanje končne in neskončne deljivosti).

LETA 1829 ROJEN ANDREJ KOMELJ PLEMENITI SOČEBRAN

ČASTNIK AVSTRIJSKE VOJSKE, UTEMELJITELJ SLOVENSKEGA VOJAŠKEGA IZRAZJA († 1892)

Rojen v Solkanu, po ljudski šoli je končal dva razreda učiteljišča, postal organist v domači cerkvi in bil 1848 poklican k vojakom. Služboval je po raznih krajih, napredoval do poročnika, ko pa je prišel h koroškemu pehotnemu polku je bilo tam veliko slovenskih vojakov. Začel jih je poučevati v slovenščini, prevedel je potrebne vojaške priročnike in pravilnike. Knjige so dvojezične, tako da so lahko tudi drugi častniki urili vojake v slovenščini. Tako so tudi slovenski vojaki lahko napredovali v častnike in opravljali usposabljanje vojakov tudi v slovenščini ... Cesar Franc Jožef I. mu je podelil plemiški naslov Sočebran. Slovenska vojska je po njem imenovala šolo za podčastnike in medaljo za kulturne dosežke in promocijo Slovenske vojske.

LETA 1859 ROJENA MARIJA STANISLAVA VOH

REDOVNICA, ŠOLSKA SESTRA, ORGANIZATORKA ŠOLSTVA († 1928)

Leta 1878 postala redovnica v kongregaciji šolskih sester sv. Frančiška v Mariboru, končala učiteljišče na Dunaju, 1891 v Ljubljani naredila izpit za učiteljico meščanske šole. Poučevala je na samostanski osn. šoli v MB, nato eno leto v Repnjah, potem spet v MB – od ustanovitve učiteljišča tudi na učiteljišču, bila ravnateljica, vrhovna predstojnica. Poslala je sestre v Št. Rupert pri Velikovcu, kjer so prevzele pouk na osnovni šoli, prav tako v Št. Jakobu v Rožu, kjer imajo tudi gospodinjske tečaje in šolo za šivanje. V Tomaju je ustanovila prvo podružnico šol. sester na Primorskem ... nato širila kongregacijo: osnovala je 15 redovnih hiš s šolsko vzgojno dejavnostjo, sama nadzirala in obiskovala vse redovne postojanke, 1914 potovala v ZDA. Pod njenim vodstvom je kongregacija dobila izrazito slovenski značaj in pokazala toliko življenjskega poleta, kakor noben drug ženski red na Slovenskem.

LETA 1868 ROJEN ANTON CHRASKA

ČEŠKI PROTESTANTSKI TEOLOG († 1953)

Osnovno izobrazbo je dobil doma na Češkem, pri enaindvajsetih letih pa se je odločil za teologijo, ki jo je študiral v Nemčiji in na Škotskem. V Nemčiji se je srečal s Slovenci in se začel učiti slovenski jezik. Po končanem študiju je kot misijonar Svobodne evangelijske Cerkve začel z misijonskim delom med Slovenci v avstrijskem Gradcu. Leta 1897 se je poročil in se z ženo preselil v Ljubljano. Napisal je več del v slovenščini in češčini, izdajal časopisa Blagovestnik in Veselo sporočilo otrokom ...  Za Britansko in inozemsko svetopisemsko družbo je pripravil prevod Svetega pisma v slovenščino, ki zajema vse knjige stare in nove zaveze.  Prevod je izšel leta 1914 in nosi naslov Sveto pismo Starega in Novega Zakona. To je po Dalmatinu druga protestantska izdaja celotnega Svetega pisma v slovenščini. Chráska je živel z družino v Ljubljani do leta 1922, potem pa se je vrnil v domovino.

LETA 1876 ROJENA META BAŠ

GLEDALIŠKA IGRALKA (+ 1959)

Na Dunaju in v Parizu je študirala pedagogiko, nemščino in francoščino, v Londonu še angleščino. V tem času je veliko obiskovala gledališče, bila zelo razgledana, kar so kmalu odkrili tudi doma v Celju. Vodja dramskega odseka Celjskega pevskega društva Vladimir Ravnihar jo je vključil med svoje gledališčnike v celjskem Narodnem domu. Od leta 1897 do 1910 je sodelovala pri številnih uprozoritvah in se odlikovala z naravno, do potankosti izdelano igro. Bila je tudi dobra pevka in deklamatorka in je s svojo prijetno pojavo presegla marsikatero poklicno slovensko igralko. V začetku 20. stoletja je bila osrednja igralka slovenskega gledališča v Celju.

LETA 1895 ROJEN SERGEJ ALEKSANDROVIČ JESENIN

RUSKI PESNIK VASI IN POLJA († 1925)

Rojen v revni kmečki družini je kmalu pokazal svoj velik talent za verze in pri desetih letih napisal prvo pesem. S svojimi pesmimi polja in narave je postal vodilni pesnik nove poezije, navezan na patriarhalno vas in nerazumevanje mestnega življenja, civilizacije in napredka. Od tu se je rojevala njegova tragičnost, ki je tako odmevala v njegovem življenju. Vas se je pred njegovimi očmi spreminjala in hirala in obubožala do kraja v kolektivizaciji, v prisili. Postal je eden najznamenitejših ruskih pesnikov, njegov lik in delo še vedno odmevajo v ruski kulturi. Tudi v Tonetu Pavčku je pustil neizbrisno sled – pravil mu je – moj Jesenin.

»Pride in poje in vse, kar prime v roko, kar se ga dotakne, zapoje in še dolgo potem, ko mlad odide na drugi svet, še zmeraj pojejo o njem ne le njegove pesmi, a zagotovo tudi jesen, kobila rdeča, ki si češe grivo, jagnje, mesec, ki se igra na travniku, mali javorček, ki sesa mami zeleno vime, veter-menih, ki poljublja v grmih rdeče rane nevidnega Kristusa, oteleteno nebo, ki liže svojega rdečega telička ... Čudiš se, ne načudiš. ... Razmišljam o tem Jeseninu od njegovih prvih pesmi pri desetih letih do zadnje v Petrogradu, napisani s krvjo v hotelski sobi »Na svidenje, preljuba, srečno, srečno!« - in vedno bolj vem, da ni ne nov ne revolucionaren ne intelektualistično privlačen ne filozofsko prodoren ne stilno nenavaden - je zgolj čist, preprost, prostodušno naiven izpovedovalec, ki poje iz duše, po duši in za duše. Je usoda pesnika v pesmi, ki je ostala, živa in mlada po njem, kot tisto vredno, ki ne propade nikoli. (...) (Tone Pavček)

Jeseninova misel in nekaj verzov (prevod Tone Pavček):

• Nič ti ni dano brez žrtev. Niti ene same skrivnosti ne spoznaš brez koraka v smrt.

Beli sneg trosi krhlika, / rože se v rosi blišče. / V polje med žita velika / trumoma vrane lete. // Venejo svilnate trave / in diši smolnati bor. / Oj, ve ravnine, dobrave, / jaz od pomladi sem nor! // Zdaj vesele srce moje / svetle skrivnostne vesti. / Zdaj o nevesti le pojem, / v mislih sem zmeraj pri nji. // Trosi, krhlika, sneg, trosi! / Polni se, gozd, s petjem ptic! / V polje v drncu znosim, / nežnih zasejem cvetlic. // Spet tukaj sem, spet sem doma, / kjer vse zamišljeno je, nežno. / Za holmom kodrasta tema / mi maha z roko belosnežno. / Sivine čadastega dne / razkuštrano drsijo mimo, / večerna žalost nehote / vznemirja me nepremagljivo. // Nad kupolo cerkvenih glav / je senca zarje zmeraj večja. / O znanci iger in zabav, / nikoli vas ne bom več srečal! // V pozabo leta so odšla / in bogvekam še mi za njimi / in samo voda brbota / kot prej pod delavnimi mlini. // In cesto na večer v megli / ob zvenu zlomljenega šaša / prst molim zanje, ki jih ni, / ki čas jih v nepovrat odnaša.

O daljave, ve zlate v dalji! / Vse izniči vsakdanji pepel. / In kvantal sem in sem škandalil / zato, da bi bolj silno gorel. // Pesnikov dar - nežnost, dobroto / zaznamuje usoden pečat. / Belo vrtnico s črno kroto / na zemlji poročil bi rad. // Niso se ujeli, razpleli načrti, / skrite nakane rožnatih dni. / A če gnezdili v duši so črti, / so torej živeli angeli v nji. // Zato hočem nemirne čudi, / ko bom zapuščal tuzemski kraj, / poprositi v zadnji minuti / nje, ki bodo z mano tedaj - // da za vse grehe na poti težaški, / za mojo nevero v blagodat, / polože me v ruski rubaški / pod ikone za zmeraj spat.

LETA 1921 ROJEN RADO LENČEK

JEZIKOSLOVEC, ETNOLOG, KULT., ZGODOVINAR, AKADEMIK († 2005)

Iz Mirne na Dolenjskem, kjer mu je tekla zibelka, je odšel na gimnazijo v Novo mesto, nato pa je v Ljubljani študiral slavistiko in etnografijo. Po vojni je nekaj let poučeval na slovenskih srednjih šolah v Trstu in Gorici. Leta 1956 se je preselil v ZDA in bil na raznih univerzah profesor slovanskih jezikov in kultur. V središču njegove znanstvene pozornosti je bilo zlasti slovensko jezikoslovje. Leta 1975 je v angleščini napisal študijo Struktura in zgodovina slovenskega jezika.

LETA 1922 ROJEN FRANCE KOSMAČ

PESNIK, PISATELJ IN REŽISER († 1974)

V Ljubljani je končal klasično gimnazijo, ob začetku druge svetovne vojne pa so ga Italijani internirali. Začel je pisati pesmi, ki so izšle v več zbirkah (Pred pomladjo ...) ... napisal je tudi dramo Gospodar. Kot urednik filmskega Obzornika je posnel okoli 40  kratkih dokumentarnih filmov, večinoma s kulturnega področja. Režiral je tudi več celovečernih filmov (Dobri stari pianino, Peta zaseda, ...)

LETA 1931 UMRL CARL AUGUST NIELSEN

DANSKI VIOLINIST, DIRIGENT, SKLADATELJ (* 1865)

Carl August velja za največjega danskega skladatelja, slaven in občudovan pa je bil predvsem zaradi svojih simfonij (6), ustvaril pa je tudi dve operi, najbolj mu je uspela Maškarada. Glasbeno nadarjen fant je že s 14. leti igral v vojaškem orkestru (rog in pozavno). Meceni so mu omogočili študij na kraljevem konservatoriju v Københavnu, igral je violino v orkestru, ni pa dobil priložnosti, da bi lahko skladal. Med letoma 1908 in 1914 je bil kapelnik kraljevega gledališča, potem pa dvanajst let dirigent v københavnski glasbeni družbi. Od leta 1915 je tudi poučeval glasbo v kraljevem gledališču ... Poleg oper in simfonij je napisal tudi tri koncerte za razne instrumente, vrsto komornih, klavirskih in zborovskih skladb.

LETA 1937 UMRL IVO TROŠT

UČITELJ, MLADINSKI PISATELJ (* 1865)

Na Colu nad Vipavo rojeni (leta 1865) Ivo Trošt je po odlični diplomi na učiteljišču v Kopru služboval v raznih krajih, nazadnje v Tomišlju pri Igu. Na vseh službenih mestih je gojil sadjarstvo in vrtnarstvo ter uvajal učence in odrasle v umno kmetijstvo. Povsod je vodil cerkvene in prosvetne pevske zbore, narodna in človekoljubna društva. Kot pisatelj je zajemal snov iz vsakdanjega življenja Notranjcev in Kraševcev in izdal je več samostojnih knjig. Najbolj plodovit pa je bil kot mladinski pisatelj.

LETA 1943 UMRL JOŽE GREGORIČ

UMETNOSTNI ZGODOVINAR (* 1912)

Študiral je slavistiko, nato pa še umetnostno zgodovino. V Novem mestu je vodil restavriranje zunanjščine kapiteljske cerkve; ugotovitve o njenem stavbnem razvoju je objavil v Kroniki (1937). Pomembna je njegova študija o Tintorettovi sliki Sv. Nikolaja (1938) v kapiteljski cerkvi. Objavljal je tudi v zborniku Dolenjska (1938) – študije o umetnosti Novega mesta in Dolenjske.

LETA 1949 UMRL VLADIMIR PREMRU

PESNIK, KNJIŽEVNIK, BIOKEMIK (* 1902)

Doma iz Boštanja, po končani gimnaziji v Novem mestu je študiral medicino, v Ljubljani organiziral biokemični laboratorij ter delal preizkuse za spoznanje rakastih obolenj. Med vojno je bil večkrat aretiran, na seznamu talcev, v taborišču Dachau, odkoder se je odpravil domov, a so ga Francozi poslali v njihovo taborišče. Leta 1945 mu je le uspelo priti domov, služboval je na tehniški šoli in kot načelnik oddelka za strokovno šolstvo na ministrstvu. Sodeloval je na Banovinskem zavodu za raziskovanje in zdravljenje novotvorb in tam uredil biokemični laboratorij ter delal poizkuse za spoznanje rakastih obolenj. Napisal je skripta iz elektrokemije. Ob tem je tudi literarno ustvarjal in predvsem s pesmimi sodeloval pri številnih revijah.

LETA 1951 UMRL PETER JEREB

ORGANIST IN SKLADATELJ (* 1868)

Po rodu iz Cerknega, vendar je zgodaj izgubil starše, zato ga je k sebi vzel stric, župnik v Tunjicah. Orglarsko šolo je z odliko naredil v Ljubljani in dobil službo organista v Litiji, kjer je ostal do smrti. Njegovo skladateljsko delo je pohvalil tudi Stanko Premrl, predvsem skladbe za moški in mešani zbor, ki so bile »polne zdrave, prijazne melodike in zanimive, izbrane, včasih kar presenetljive harmonike. (..) Koliko bogate, tople poezije je v njih, npr. O Kresu, Jutranja ...« Znane so tudi Mirno nam plove in Že pada mrak v dolino ...

LETA 2014 UMRLA HELGA GLUŠIČ

LIT. ZGODOVINARKA, RAZISKOVALKA IZSELJENSKE KNJIŽEVNOSTI (* 1934)

Vse stopnje šol je opravila v Ljubljani, mestu svojega rojstva. Po diplomi je predavala slovensko književnost na univerzi v Ljubljani, nekaj časa tudi v ZDA. Njeno strokovno področje je bila slovenska književnost, zlasti sodobni roman in novela. Objavila je več razprav o posameznih avtorjih, urejala antologije in strokovne zbornike. Raziskovala je tudi slovensko zamejsko in izseljensko književnost in kot sourednica sodelovala pri antologiji slovenske emigrantske proze Pod Južnim križem (1992).

iskalec in zbiralec: Marko Čuk

* 10. oktober 1854, Cerkno, † 29. november 1931

Nadškof Sedej, ki je umrl pred sedemdesetimi leti, je ljubezen do materinega jezika in živo narodno zavest prejel v domači dru­žini. Rodil se je 10. oktobra 1854 v Cerknem v trdni kmečki hiši "pri Anžigovcu". Njegov oče Lovro je bil srednje premožen kmet, pošten in spoštovan mož. Mati Marija Bevk je bila, preden se je poročila, gospodinja pri svojem bratu Janezu, vikarju na Libušnjem, ki je poslal v šole Simona Gregorčiča, kasnejšega "goriškega slavčka". V družini je bilo šest otrok: prvorojenka je bila Mari­ja/Mica, za njo je prišel Franc, po cerkljansko Frenčk, nato pa še Tone, Miha, Andrej in Janko (slednji je bil duhovnik). Frenčk je že v prvih šolah doma v Cerknem dokazal svojo brihtnost. Stric Janez Bevk in tedanji cerkljanski dekan Jeram sta očeta Lovra pre­govorila, da ga je dal v goriške šole. Tam je končal najprej nor­malko (pripravnico), nato pa še gimnazijo, kjer je bil vseskozi odličnjak. Med njegovimi sošolci je bil tudi Karel Štrekelj, kas­nejši zbiralec narodnih pesmi (lepo število mu jih je nabral tudi Sedej). Leta 1873 se je kot zunanji slušatelj vpisal v goriško bogoslovje, da bi se izognil vpoklicu k vojakom, kar bi mu vzelo štiri dragocena leta. Naslednje leto je maturiral na frančiškan­ski gimnaziji na Kostanjevici v Gorici. V bogoslovju je bil vsesko­zi "prva eminenca". Veliko se je ukvarjal z glasbo in vodil je semeniški zbor 26. avgusta 1877 je bil posvečen v duhovnika in naslednji dan je pel novo mašo v Cerknem. Kot kaplan v domačem kraju in okolici si je pridobil srca ljudi s svojo preprostostjo in domačnostjo. Nadškof Andrej Gollmayr je nadarjenega mladega duhovnika poslal leta 1878 na Dunaj, v zavod Avguštinej, kjer se je Sedej posvetil študiju Svetega pisma in orientalskih jezikov. Potoval je tudi v Sveto deželo in po Evropi, da si je širil ob­zorje. Novembra 1882 se je vrnil v Gorico in bil imenovan za pro­fesorja Svetega pisma v bogoslovnem semenišču. Zraven je še štu­diral in junija 1884 je na dunajski univerzi dosegel naslov dok­torja teologije. Od leta 1889 do leta 1898 je bil ravnatelj zavo­da Avguštinej na Dunaju in dvorni kaplan. Ko je leta 1898 prišel v Gorico za nadškofa Jakob Missia, prvi slovenski kardinal, je želel imeti ob sebi dobre sodelavce, zato je Sedeja poklical domov in ga imenoval za kanonika in stolnega župnika.

Sedej je že takrat veljal za "možnega naslednika" na škofij­skem sedežu. To se je dejansko zgodilo po smrti nadškofa Jordana, ki je škofijo vodil le tri leta. 21. februarja 1906 je bil imeno­van za goriškega nadškofa, 25. marca pa posvečen in ustoličen. Zgodovinar Franc Kralj deli petindvajset let njegovega škofova­nja na tri obdobja: predvojno (1906-1914) - priprava na duhovno prenovo škofije; medvojno (1914-1918) - zaton velikih pričakovanj; povojno (1919-1931) - obnova, prilagajanje, vztrajanje. To odse­va tudi iz njegovih pastirskih pisem.

Fašisti so se z vsemi močmi borili, da ga odstranijo z goriš­kega nadškofijskega sedeža. Ni se vdal, ker se je zavedal, da lahko samo kot škof zaščiti svoje preganjano ljudstvo. Ko so mu zahtevo, naj prosi za upokojitev, predstavili kot željo papeža Pija XI., se je vdal, a pod pogojem, da Gorica dobi škofa, ki bo enako naklonjen italijanskim in slovenskim vernikom. Vatikan je dano besedo prelomil in je na zahtevo fašističnih oblasti za nje­govega naslednika, apostolskega administratorja, imenoval zagri­zenega nacionalista, poitalijančenega Hrvata Giovannija Sirottija. To je Sedeju strlo srce. Poldrugi mesec po odstopu, 28. novembra 1931, je umrl in 1. decembra so ga ob množični udeležbi slovenskih vernikov pokopali v baziliki na Sveti gori.

(pričevanje 11_2001)

* 2. oktober 1869, Porbandar, Gudžarat, Indija, † 30. januar 1948, New Delhi, Indija

"Kristusov govor na gori mi seže do srca"

Mohandas Gandhi se je rodil 2. oktobra 1869 v Porbandurju v Indiji kot četrti in zadnji otrok očeta Karamchanda in matere Putlibai, ki je bila globoko verna hindujka. Njen zgled je odločilno vplival na vse njegovo življenje. Pod vplivom njene vere je razvil svoje spoštovanje do vseh oblik življenja in svoje ideje o miroljubnosti in nenasilju. Otroštvo je preživel v srečni družini. Ko je imel komaj trinajst let in je bil še šolar, so ga starši - po takratni indijski navadi - poročili s Kasturbo, hčerko tamkajšnjega trgovca. Njun zakon je trajal 62 let. Po šestih letih se je rodil njun prvi sin in tedaj je Mohandas odšel študirat pravo v Anglijo, ki ga je končal leta 18 91 in postal odvetnik. Po vrnitvi v Indijo sta zakonca dobila drugega sina, pet let kasneje tretjega, leta 1900 pa še četrtega in zadnjega, ker sta se Gandhi in Kasturba sporazumno odpovedala spolnemu življenju. Po vrnitvi v domovino se je Gandhi hotel uveljaviti kot pravnik, toda brez uspeha. Ko so mu ponudili priložnost, da bi branil bogatega indijskega trgovca v Južni Afriki, je odšel tja ter tam ostal 21 let. Hitro je spoznal, da njegovi indijski rojaki v tej deželi nimajo nobenih političnih pravic. Postal je voditelj indijske skupnosti. Ljudi je učil, naj se za svoje pravice borijo z močjo resnice in ljubezni (satyagrahi). "Uprli se bomo samo krivičnim in tiranskim zakonom, toda naš odpor bo brez nasilja. Pustili bomo, da nas bodo pobijali, zapirali, toda upirali se bomo še vedno, vse dotlej, da bodo belci zadobili čut za pravico in nam bodo dali svobodo." Leta 1915 se je Gandhi vrnil domov v Indijo z ženo in štirimi sinovi. Priredili so mu slovesen sprejem. Gandhi se je odločil, da se ne bo bojeval za indijske pravice, dokler ne bo poznal vseh težav v Indiji. V Sabarmatiju blizu Ahmedabada je zgradil svoj "ashram", skupnost ljudi, odločenih, da bodo živeli po njegovih pravilih. Njihovo življenje so vodili: poštenost, resnicoljubnost, celibat in revščina. Gandhija so kmalu spoznali kot vodilnega borca za človekove pravice. Odločil se je, da se bo boril proti angleški vladavini v Indiji. Ta boj je po osemindvajsetih letih prinesel Indiji osvoboditev izpod angleške nadvlade. Vzel je v roke palico in začel potovati po Indiji, ki naj bi postala svobodna vseh njenih ljudi. Simbol vere in zaupanja v zmago je postal preprost kolovrat. Da bi bojkotirali angleško blago, je Gandhi rotil Indijce, naj ga doma tkejo sami. Sam je vsak dan izdelal dvesto vatlov preje.

Leta 1930 je angleška vlada v Indiji razglasila državni monopol nad soljo: Indijci ne smejo pridobivati soli iz lastnega morja, to pravico imajo le Angleži, ko lahko prodajajo sol za vsako ceno. Gandhi je šel z osemdesetimi tovariši na pohod proti morju. Ko so prišli so obale, so zajeli vodo iz Indijskega oceana, ki bo dala indijsko sol. Posnemali so jih milijoni Indijcev in dosegli so pravico do predelave soli. Gandhi je vztrajal pri svoji borbi za neodvisnost svoje domovine, čeprav so ga vedno znova zapirali. Organiziral je molitvena srečanja, sprejemal je odposlance, pridigal je hrabrost, odpuščanje in resnicoljubnost. Njegovo delo je obrodilo sad: opolnoči med 14. in 15. avgustom 1947 je Indija postala samostojna. Gandhi ni bil srečen, kajti povsod so se vneli krvavi boji med hindujci in muslimani. Odločil se je, da bo gladoval do smrti. "Post bom zaključil, ko bom pomirjen vedel, da so povsod, v vseh skupnostih, srca združena." Tega ni dočakal, kajti prehitela ga je nasilna smrt po strelih hindujca, ki ni mogel razumeti Gandhijeve ljubezni do muslimanov.

pričevanje 01_2008