* 26. september 1895 Zagorica, Videm - Dobrepolje, † 16. februar 1960 Ljubljana

Podedovan umetniški dar

Družina Kralj iz Zagorice pri Dobrepolju na Dolenjskem je spadala med revnejše kmečke družine, "kraljevsko" bogata pa je bila po umetniških darovih. Oče Janez je bil kipar-samouk, ki je izdeloval razpela in Marijine kipe. Pri hiši je bil tudi stric, ki se je ukvarjal s slikarstvom. Po teh dveh možeh so dar za risanje in oblikovanje podedovali tudi otroci, predvsem France, ki se je rodil 26. septembra 1895, in pet let mlajši Tone (rojen 23. avgusta 1900). Ko je bilo Francetu enajst let, ga je oče peljal v Ljubljano in ga vpisal na umetnoobrtno šolo. "Oče je v sinu videl uresničenje svojih neizpolnjenih sanj ter mu je zato, gotovo ne brez žrtev, omogočil šolanje," piše Andrej Smrekar v Katalogu stalne razstave del Franceta Kralja v Galeriji Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki. "Tako je fant zgodaj zašel širiti svoje obzorje in znanje na državni ustanovi in ne pri kakem vaškem podobarju, kot bi upravičeno lahko pričakovali." Njegovi profesorji so bili: kiparja Alojzij Repič in Ivan Zajc ter slikarja Josip Vesel in Celda Mis. Kako je nadarjeni učenec napredoval, potrjuje njegov mavrični relief Bezljajoče krave, s katerim je štirinajstletni kipar odlično ujel gibanje drvečih živali. Na priporočilo ljubljanskih profesorjev ga je sprejel v svojo delavnico celovški kipar Alojzij Progar, pri katerem je delal dve leti kot edini strokovno usposobljeni pomočnik. Žeja po znanju ga je leta 1913 gnala na Dunaj, kjer se je vpisal na kiparski oddelek Akademije upodabljajočih umetnosti. Tam je študiral do vpoklica na fronto sredi leta 1914. Na fronti je bil težko ranjen. Poslan je bil v zaledje, kjer je bil na okrevanju skupaj z igralcem Radom Pregarcem in Kralj se je občasno ukvarjal z ilustratorskim in scenografskim delom. Leta 1919 je odšel v Prago, da bi se slikarsko izpopolnjeval, vendar se mu želje niso izpolnile. Svoje razočaranje je izpovedal z besedami: "Vse šole so mi bile poslej ne le mučne, ampak tudi popolnoma odveč."

Rojstvo slovenskega ekspresionizma

Mladi umetnik France Kralj se je leta 1920 vrnil v domovino. Naselil se je v Ljubljani, najprej na Ježici, po dograditvi doma in ateljeja pa na Trnovem. Tega leta si je ustvaril tudi družino: poročil se je z Milico Novak iz Zdenske vasi. Leta 1922 se jima je rodila hčerka Milica, ki pa je kmalu ugasnila, zato sta zakonca drugi hčerki, rojeni sredi leta 1924, spet dala ime Milica; sin Zlat pa se je rodil leta 1929.

Brata France in Tone Kralj sta skupaj nastopila na veš razstavah v Ljubljani (1920-1921). Ti nastopi pomenijo rojstvo nove struje v naši umetnosti - slovenskega ekspresionizma. Ekspresionizem se je porodil iz občutja kaosa po prvi svetovni vojni, bil je protest zoper meščansko družbo in njeno tehnično civilizacijo, zoper vojno pa tudi zoper estetiko impresionizma. To je bila poduhovljena umetnost. France Kralj je v svoji avtobiografiji Moja pot (Ljubljana 1933) zapisal: "Poslanstvo umetnika je etično, ne po starem estetsko." Poleg bratov Kralj štejejo med slovenske ekspresioniste še slikarja Frana Tratnika in Vena Pilona. Njihov idejni vodja je bil France Kralj, močna in vsestranska umetniška osebnost: ukvarjal se je s slikarstvom, stenskim slikarstvom, z grafiko, risbo, kiparstvom, umetno obrtjo, keramiko... Kot ustanovitelj Kluba mladih oblikujočih slovenskih umetnikov (1921), Slovenskega umetniškega društva (1926) in društva Slovenski lik (1934) je precej pripomogel k preporodu slovenske umetnosti. Izhodišče umetnosti Franceta Kralja in drugih ekspresionistov je bila "oblika, ki naj na najbolj ustrezen način izraža najgloblja človeška čustva... Zato je France Kralj svoje figure podaljšal in krčevito skrivil, oblikoval jih je kot plamene, ki streme kvišku, k nedosegljivim idealom, zato je izbiral bizarne kompozicijske prijeme in drzne izraze" (dr. Ivan Sedej). Tako so nastale značilne "Kraljevske" postave kipečih oblik. Ko so se nad njimi pohujševali in jih celo uničevali (Spomenik slovenski ženi na Muzejskem trgu leta 1939) je zaklical: "Ne imejte ob telesnosti preveč nizkih misli - telo je le posoda duhovna!"

Razhod bratov in poslovilna slika

Brata France in Tone Kralj sta bila skoraj do konca dvajsetih let tesno povezana: veliko sta skupaj ustvarjala in prirejala skupne razstave; v sodelovanju z nekaterimi drugimi umetniki sta leta 1927 ustanovila Moderno galerijo (ljubljanski škof Jeglič je podpisan kot ustanovnik in škofija je dala precejšnjo vsoto denarja). Na začetku tridesetih let pa sta se razšla ter hodila vsak svojo pot in se nista nikoli več srečala. To skrivnostno odtujitev izraža Francetova lastna podoba s Tonetom - Brata Kralj, izklesana na začetku štiridesetih let. "Stojita tesno drug ob drugem z atributi svojega poslanstva v rokah, vendar se njuna pogleda ne ujemata. France gleda proti Tonetu, ta pa se je zazrl nekam naprej v daljavo" (Andrej Smrekar).

Po letu 1923 se je France Kralj posvetil predvsem kmečki motiviki, tako v slikarstvu kot v kiparstvu. Leta 1936 je zastavil ciklus lesorezov Slovenska kmetija oziroma Slovenski kmečki dom, ki ga je zaključil leta 1956. Sredi dvajsetih let je France Kralj postal profesor na ljubljanski umetnoobrtni šoli, zato je imel manj časa za umetniško ustvarjanje. Po drugi vojni je živel skoraj v revščini in prek časopisnih oglasov je iskal kakršnega koli zaslužka. Nekaj časa je bil profesor likovnega pouka na šentjakobski nižji gimnaziji v Ljubljani. Leta 1956 je veliko svojih umetnin podaril nastajajoči stalni zbirki Jožeta Gorjupa v kostanjeviški šoli in s tem položil temelje galerijski dejavnosti v Kostanjevici na Krki.

Njegova zadnja umetnina je kvadriptih - niz štirih slik: Jutro, Dan, Večer in Noč, in je nastal leta 1960, v poslednjih sedeminštiridesetih dneh umetnikovega življenja. "Ne da bi mu vsiljevali jasnovidnost ali slutnjo bližajočega se nehanja, ima danes lahko ta ciklus simboličen pomen," sodi Andrej Smrekar. "Barvna meditacija v štirih stavkih je osvobojena vseh od tradicije izhajajočih predsodkov, je čisto veselje do ustvarjanja, ljubezen do materiala, je želja po otipljivosti zjutraj, čez dan, zvečer in ponoči, v rojstvu, mladosti, starosti in smrti, je pesem o življenju, ki ga je treba živeti z ustvarjanjem." Njegovo bogato ustvarjalno življenje se je nenadoma izteklo 16. februarja 1960.

obletnica 10_1995

 * 26. september 1907, Idrija, † 4. november 2000, Gorica

"Nikoli se nisem pokesal, da sem postal duhovnik."

Duhovniško poslanstvo je v številnih odgovornih nalogah in službah z veseljem vršil več kot 66 let od triindevetdesetih, ki mu jih je Gospodar življenja naklonil. Rodil se je pred sto leti - 26. septembra 1907 v Idriji v rudarski družini. Oče Jožef je bil doma iz Šebrelj, mati Ivana Tušar pa iz Žirov. Imel je sedem let starejšo sestro Pavlo, s katero je bil vseskozi prisrčno povezan. Osnovno šolo je obiskoval v Idriji, tam je končal tudi znamenito realko, na kateri so se izšolali številni nadarjeni rudarski sinovi. Po maturi se je, kot že omenjeno, odločil za študij matematike na univerzi v Bologni, ki ga je končal z doktoratom. Kot diplomirani matematik je jeseni 1930 vstopil v goriško bogoslovje in z mašniškim posvečenjem 17. marca 1934 dosegel svoj pravi poklic. Na novi maši v Idriji dva dni kasneje je pridigal sam. V začetku julija 1934 je nastopil službo župnijskega upravitelja v Črnem Vrhu nad Idrijo, ker so fašistični oblastniki tamkajšnjega župnika Filipa Kavčiča poslali v konfinacijo. Čeprav je tam ostal le enajst mesecev, se je tako vživel, da se je še po desetletjih spominjal mnogih družin po tej raztreseni župniji.

Leta 1935 ga je nadškof Margotti poklical za župnijskega upravitelja v Vrtojbo in sicer zato, da bi poučeval matematiko v malem semenišču v Gorici. Po dobrih dveh letih je bil imenovan za slovenskega vikarja v goriški stolnici, kjer je deloval do leta 1943, ko je bil imenovan za spirituala (duhovnega voditelja) bogoslovcev v Centralnem semenišču, kjer so bili bogoslovci slovenske, italijanske, hrvaške in furlanske narodnosti. Bil je iskan pridigar za duhovne vaje in ljudske misijone, ker je svoje prisrčne besede potrjeval s svojim zgledom duhovnika po Božjem Srcu.

Leta 1947 je "pogoltnil" svoj sklep, ki ga je naredil ob mašniškem posvečenju: da ne bo nikoli prosil škofa, kam naj ga pošlje, ampak bo preprosto šel, kamor bo poslan. "Takrat pa sem šel k nadškofu in mu rekel, da bi po vzpostavitvi meje med Italijo in Jugoslavijo rad deloval v Sloveniji. Navdušeno mi je rekel, naj grem v Solkan, kjer je župnija prazna." Tam je blagi duhovnik doživel svojo kalvarijo. Po 15. septembru 1947, ko je prišlo do priključitve Primorske k Jugoslaviji, je Sveti sedež dr. Franca Močnika imenoval za apostolskega administratorja (upravitelja) tistega dela goriške nadškofije, ki je prišel pod Jugoslavijo.

Komunistična oblast s tem ni bila zadovoljna in nahujskana drhal ga je dvakrat z brcami vrgla čez mejo. (Za to barbarsko dejanje se mu je novogoriška občina uradno opravičila leta 1991.) Po drugem izgonu je šel v Rim, kjer je s temi žalostnimi dogodki seznanil papeža Pija XII. Rekli so mu, naj se vrne v Gorico. Sprejeli so ga z odprtimi rokami. Začel je poučevati matematiko najprej v nižjih razredih, potem pa na klasični gimnaziji in liceju. Za slovenske srednje šole je napisal Fiziko v štirih delih. "Lepo je bilo delati z mladino. S tistimi, ki so prihajali iz vernih družin, sem navezal stike tudi izven šole." Kot profesor je začel zbirati fante v krožkih, s krožki pa se je rodila tudi potreba po letovanju. Na lastne stroške je dal zgraditi kočo sv. Jožefa v Žabnicah pod Svetimi Višarjami, kamor je hodil z mladimi poleti in tudi pozimi. Leta 1967 je postal ravnatelj dijaškega zavoda Alojzijevišče, kjer je pomagal že dolga leta. Ko je bila leta 1972 ustanovljena slovenska personalna župnija v Gorici pri Sv. Ivanu, je postal njen prvi župnik - voditelj pastoralnega središča. Zaradi izrednih zaslug na cerkvenem področju je leta 1963 prejel papeško odlikovanje - naslov monsinjorja, ki se je vsem zdelo tako upravičeno, da je ta naziv pomenil isto kot "Franc Močnik". Veliko si je prizadeval za slovensko pisano besedo kot odbornik Goriške Mohorjeve družbe, zlasti pa kot dolgoletni urednik tednika Katoliški glas, za katerega je tudi veliko pisal.

(pričevanje 09_2007)

LETA 1697 ROJEN FRANC MIHA PAGLOVEC

DUHOVNIK, PISATELJ IN "TABLA TEH PUŠTABOV († 1759)

V priljubljeni Jalnovi povesti Ovčar Marko beremo, kako se mladi pastir Marko na paši uči brati iz knjige Zvesti tovarš. To je najbolj uspelo delo Franca Miha Paglovca, župnika v Tuhinju. Knjiga, v kateri je Paglovec objavil katekizem, molitve in svetopisemsko Tobijevo knjigo, je prvič izšla leta 1742 in doživela številne ponatise. Posebnost te knjige je "Tabla teh puštabov", prvi pomoček za branje, ki so ga izdali katoličani, namenjen samoukom.

LETA 1802 UMRL JURIJ VEGA

MATEMATIK, FIZIK, GEODET, METEOROLOG, PLEMIČ IN TOPNIŠKI ČASTNIK (* 1754)

Rodil se je v Zagorici pri Dolskem, se šolal v Ljubljani na jezuitski srednji šoli in se po končani šoli preselil na Dunaj, kjer je bil v vojaški službi, najprej profesor matematike na topničarski šoli (fizika in balistika). Hitro je napredoval (podpolkovnik) zaradi iznajdljivosti (izpopolnjeni možnarji) se je udeležil tudi pravega vojskovanja (obleganje Kalemegdana in zmaga Avstrijcev proti Turkom, 1788), za katero je prejel najvišja priznanja in baronski naslov. S svojim delom je veliko pripomogel tudi k vojaškim uspehom. Velja za začetnika znanstveno utemeljene balistike, ves svet pa mu priznava njegove velike zasluge pri izpopolnitvi točnosti in uporabnosti logaritmov kot računskega pripomočka vse do srede 20. stoletja. Jurij Vega je največji slovenski matematik, edini Slovenec, po katerem se imenuje krater na Luni, upodobljen pa je bil tudi na bankovcu za 50 tolarjev.

več:
S. Čuk, Jurij Vega (1754–1802): Obletnica meseca, v: Ognjišče 9 (2022), 38-39.

LETA 1852 SE LAZARISTI NASELIJO PRI SV. JOŽEFU V CELJU

Redovno skupnost lazaristov je v 17. stol ustanovil Vincencij Pavelski, ime pa je dobila po matični rodovni hiši Saint Lazare v Parizu. Lazaristi so prišli k nam najprej v Celje na povabilo škofa Antona Martina Slomška, ki je v njih videl primerne oznanjevalce za naše preproste ljudi. Na današnji dan so se naselili pri cerkvi sv. Jožefa nad Celjem. Slomšek jih je sprejel z nagovorom: "Usoden čas nam je prinesel nove naloge, katerim svetni duhovniki ob vsej dobri volji in velikem prizadevanju ne morejo biti kos. Boj proti trem velikim zlom časa je velika in težka naloga duhovnikov: proti neveri, proti socializmu in proti revoluciji."  ... Ta hiša je bila prva postojanka lazaristov v Avstro-Ogrski državi. Njihov prihod so omogočili številni dobrotniki. "Če boste ljudem bogato delili nebeške dobrine, potem vam ne bo primanjkovalo tudi nič časnega," jim je v svojem pozdravnem nagovoru zagotovil škof Slomšek.Leta 1879 so lazaristi prišli tudi v Ljubljano, na Tabor.

... več o lazaristih v prilogi 10_2002, in v rubriki pričevalec evangelija 09_2013 

nekaj misli sv. Vincencija Pavelskega

• O Bog, kako drugače vidimo uboge, če jih gledamo v Bogu in s spoštovanjem, ki jim ga je izkazoval Jezus Kristus!
  
• Eno bistvenih dejanj ljubezni do bližnjega je, da drug drugega prenašamo. Upoštevajmo kot nesporno načelo: težave, ki jih imamo s soljudmi, izvirajo bolj iz naše neobrzdane samovolje kot iz česar koli drugega.
  
• Ljubimo Boga, bratje moji, toda z delom svojih rok in v potu svojega obraza!
  
• Bog nas je izbral za pomočnike svoje neskončne ljubezni. Hoče, naj se ta ljubezen razširi po vsem svetu in vse zaobjame. Ko bi to silovito dogajanje vse globlje dojemali!
  
• Poklic je božji poziv nam. Poklic apostolov je bil božji poziv, naj po vsem svetu oznanjajo vero. Poklic redovnika in redovnice je božji poziv, naj sprejmeta določeno obliko življenja. Poklic zakoncev je božji poziv, naj mu služijo z družinskim življenjem in vzgojo otrok.
  več:
  

LETA 1871 ROJEN MIHAEL OPEKA

DUHOVNIK, TEOLOG, PRIDIGAR, PESNIK IN UREDNIK († 1938)

Duhovnik Mihael Opeka, rojen na Vrhniki, ki je študij bogoslovja v Rimu končal z doktoratom, se je kot kanonik v ljubljanski stolnici uveljavil kot ognjevit pridigar. Izdal je 24 zvezkov svojih pridig. Manj uspeha je imel kot pesnik in pripovednik. Kot urednik Doma in sveta (1900-1912) je bil izrazit nasprotnik slovenske moderne.

LETA 1882 ROJENA HELENA VURNIK

SLIKARKA, OBLIKOVALKA, DEKORATERKA († 1962)

Rojena na Dunaju, kjer je obiskovala grafično šolo in bila sprejeta na likovno akademijo. Po poroki z arhitektom Ivanom Vurnikom se je preselila v Radovljico (1915) in sodelovala z možem pri številnih arhitekturnih stvaritvah. Slikala je oltarne slike ( sv. Katarina pred sodniki -Topol nad Medvodami), stenske slike, študirala je tudi tehniko mozaika (evangelisti – Radovljica, pročelje cerkve sv. Petra v Ljubljani). Oblikovala je tudi bandera, mašne plašče in liturgično posodje. Njen slog je bil barvit, simboličen, prav tako tudi njene risbe in vinjete, s katerimi je opremila veliko knjig, koledarjev ...

1887 ROJSTVO GRAMOFONA

Edisonov fonograf (valj, prevlečen s kovinsko folijo, kamor so se zapisovali odtisi zvočnih vibracij) je zamenjala nova iznajdba: – gramofon z okroglo ploščo z utori, Iznašel ga je Emil Berliner, ameriški priseljenec po rodu iz Hannovra, . Ta način reprodukcije zvoka je ostal v uporabi do konca osemdesetih prejšnjega stoletja, ko smo začeli uporabljati CD plošče in laserske gramofone

LETA 1888 ROJEN THOMAS STEARNS ELIOT

ANGLEŠKO-AMERIŠKI DRAMATIK, PESNIK, ESEJIST, KRITIK, NOBELOVEC 1948 (* 1965)

Po rodu Američan (St. Louis), študiral na Harvardu, Oxfordu in Parizu. Leta 1914 se je preselil v Veliko Britanijo, najprej si je služil kruh kot učitelj, potem je delal na banki in bil direktor založbe, leta 1927 pa je postal britanski državljan in član anglikanske cerkve. Njegova literarna pot se je začela vzpenjati leta 1915 z Ljubezensko pesmijo J. Alfreda Prufrocka, ki je ena največjih mojstrovin modernizma. Med pesmimi, ki so se uvrstile med najbolj znane so še: Pusta dežela (The Waste Land, 1922), Votli ljudje (The Hollow Men, 1925), Pepelnična sreda (Ash Wednesday, 1930), in Štirje kvarteti (Four Quartets, 1944). Njegova lirika se je oblikovno naslonila na moderna pesniška načela, ki so jih uvedli imaginisti (Ezra Pound), v Pusti zemlji pa se je najbolj približal problematiki sodobne meščanske družbe in opeval njeno praznoto, nered in nihilizem. V poznejših delih je postavil v središče svoje lirike duhovne in verske motive. Znan je tudi po svojih sedmih igrah, med njimi je najbolj znana Umor v katedrali (Murder in the Cathedral, 1935). Leta 1948 je prejel Nobelovo nagrado za književnost in se 1950 vrnil nazaj v ZDA.

nekaj misli in verzov

• Nikar ne toži, kako globoko je padel svet; poskušaj ga dvigniti tako, da dvigaš samega sebe.
  
• Preteklost lahko spremenite le, če jo sprejmete.
  
• Dokler ne izgubite upanja, ne veste, kaj to pomeni.
  
• Od vseh kreposti je najtežje biti ponižen, nič ni težje izkoreniniti kakor dobro mnenje o samem sebi.
  
• Želimo si, da bi drugi imeli dobro mnenje o nas, da bi lahko sami imeli dobro mnenje o sebi.

LETA 1889 ROJEN MARTIN HEIDEGGER

NEMŠKI FILOZOF († 1976)

Rojen v Schwarzwaldu (Messkirch), študiral filozofijo v Freiburgu, ker je od leta 1933 simpatiziral z nacizmom, se je veliko razpravljalo o resničnem pomenu njegove filozofije. On se je ukvarjal z vprašanji, ki jih je označil kot fundamentalno ontologijo: kaj je bit, kaj pomeni biti. Človek je v sodobnem svetu zaradi svoje odtujenosti nepristno bitje in šele strah ob vprašanju smisla življenja ga vrne v avtentično bivanje. Takrat lahko ob soočenju z ničem (izkušnja o biti sami) spozna svoje prave zmožnosti. Imel je velik vpliv na eksistencialiste, na teologe in pisatelje. Njegova dela: Bit in čas, Kaj je metafizika?, Platonov nauk o resnici, Na poti do govorice ...

nekaj njegovih misli:

• Rasti pomeni: odpreti se širjavam neba in hkrati poganjati korenine v temne zemeljske globine.
  
• Človek se obnaša kot da je gospodar jezika, pa je pravzaprav jezik gospodar ljudem.
  
• Človeka ne ogrožajo najbolj nevarni stroji in razne tehnične naprave. Resnična nevarnost je vedno usmerjena v človeško bit. To, da se človek pusti spraviti v kalupe, to najbolj ogroža človeka, ker je tako prikrajšan za ustvarjalno raziskovanje.

LETA 1895 ROJEN STANO KOSOVEL

ČASNIKAR, PESNIK († 1976)

Oče Anton, šolnik in pevovodja, je želel, da bi sin Stano šel po njegovi poti, toda ta se je po maturi odločil za časnikarski poklic, h kateremu so ga nagibali zgodnji uspehi v poeziji in publicistiki. Pesmi (130) je objavljal v raznih literarnih revijah. Ni izdal nobene pesniške zbirke, kot je morda nameraval, kajti v zapuščini so se ohranile štiri. Brat Srečko ga je spodbujal: »Tvoje pesmi (čisto vse ne, ampak večina) so take, da bi bil nanje ponosen vsak pesnik.« Stano je o svojem bratu Srečku veliko pisal.

LETA 1895 ROJEN FRANCE KRALJ

KIPAR IN GRAFIK, NAŠ VODILNI EKSPRESIONIST († 1960)

"Poučuj ljudski način in ga razvijaj naprej v lastni ustvarjalnosti," je bilo načelo kiparja, slikarja in grafika Franceta Kralja, vodilnega umetnika slovenskega ekspresionizma. Ta umetnostna smer, ki je pri nas živela v letih od 1919 do 1928, je v nasprotju z impresionizmom poudarjala notranjo vsebino, kateri se je morala podrediti tudi zunanja oblika. France Kralj, močna in vsestranska umetniška osebnost, se je ukvarjal s slikarstvom, stenskim slikarstvom, z grafiko, risbo, kiparstvom, umetno obrtjo, keramiko... Kot ustanovitelj Kluba mladih oblikujočih slovenskih umetnikov (1921), Slovenskega umetniškega društva (1926) in društva Slovenski lik (1934) je precej pripomogel k preporodu slovenske umetnosti. Izhodišče njegove umetnosti in drugih ekspresionistov je bila "oblika, ki naj na najbolj ustrezen način izraža najgloblja človeška čustva... Zato je France Kralj svoje figure podaljšal in krčevito skrivil, oblikoval jih je kot plamene, ki streme kvišku, k nedosegljivim idealom, zato je izbiral bizarne kompozicijske prijeme in drzne izraze" (dr. Ivan Sedej). Tako so nastale značilne "Kraljevske" postave kipečih oblik.

... več o njem v obletnici meseca 10_1995

LETA 1897 ROJEN SV. PAVEL VI.

PAPEŽ, PETROV NASLEDNIK PO VZORU APOSTOLA PAVLA, SVETNIK († 1978)

"Božja previdnost je poklicala Giovannija Battista Montinija s škofovskega sedeža v Milanu na tistega v Rimu v najbolj kočljivem trenutku koncila, ko je pretila nevarnost, da čudovita zamisel Janeza XXIII. ne bo dobila zaželene podobe," je dejal papež Benedikt XVI. o svojem predhodniku Pavlu VI. 6. avgusta 2008, ob tridesetletnici njegove smrti. "Bolj ko je naš pogled usmerjen v preteklost, jasneje vidimo, kako velike, rekel bi, nadčloveške zasluge je imel Pavel VI., da je srečno pripeljal do konca koncilsko zborovanje in vodil Cerkev v viharnem obdobju po njem." Prvo zasedanje koncila, ki se je pričelo 11. oktobra 1962 in se zaključilo 8. decembra 1962, je vodil Janez XXIII. Malo pred svojo smrtjo (3. junija 1963) je kardinalu Montiniju, tedaj milanskemu nadškofu, dal preroško naročilo: "Eminenca, priporočam vam koncil!" Kakor da bi umirajoči papež videl v njem svojega naslednika! In res je bil milanski nadškof tri tedne pozneje, 21. junija 1963, izvoljen za papeža. Pod njegovim vodstvom so uspešno potekala tri naslednja zasedanja koncila, ki se je zaključil 8. decembra 1965.19. septembra 2014 ga je med blažene uvrstil papež Frančišek. Njegovo svetost je Bog potrdil s čudežem, ki se je zgodil na njegovo priprošnjo leta 2001 v ZDA. Razglasitev papeža Pavla VI. za blaženega je bila ob koncu škofovske sinode, ki je razpravljala o družini (19. oktobra 2014). Za njegov god je bil takrat določen današnji dan - dan njegovega rojstva - 26. september.
V začetku leta 2018 je vatikanska Kongregacija za zadeve svetnikov priznala še en čudež, ki naj bi se zgodil na priprošnjo Pavla VI. Na srečanju s kardinalom Angelom Amatom, prefektom te kongregacije, 6. marca 2018 je papež Frančišek sklenil: »Pavel VI. bo svet še letos.« To se je zgodilo med zasedanjem škofovske sinode v Rimu 14. oktobra 2018. Papež Frančišek je določil, naj bo spomin sv. Pavla VI. vključen v splošni koledar Cerkve rimskega obreda, saj gre za splošno pomembnost tako njegovega delovanja kot zgleda svetosti za Božje ljudstvo. Dan obhajanja naj bo 29. maj, ki je datum njegovega mašniškega posvečenja leta 1920 in sicer zato, ker je 6. avgusta, na dan njegovega rojstva za nebesa, praznik Gospodovega spremenjenja.

več:
S. Čuk, Papež Pavel VI.: Pričevanje, v: Ognjišče 10 (2008), 34-35.
S. Čuk, Blaženi papež Pavel VI.: Pričevanje, v: Ognjišče 11 (2014), 30-31.
S. Čuk, Sveti Pavel VI. papež miru: Priloga, v: Ognjišče 11 (2018), 50-57.

nekaj njegovih misli:

• Človek more najti pravo srečo, po kateri hrepeni z vsem svojim bitjem, samo, če spoštuje zakone, ki jih je Bog zapisal v njegovo naravo in če jih spolnjuje razumno in z ljubeznijo.
  
• Pobožnost do Kristusove Matere daje vernikom priliko za rast v božji milosti.
  
• Mi smo odgovorni za naš čas. Mi smo odgovorni pred našo krščansko vestjo. Odgovorni smo pred Kristusom, pred Cerkvijo, pred zgodovino.
  
• Zares svoboden je samo tisti, ki se je sposoben popolnoma darovati. Vzgajati za svobodo pomeni vzgajati za ljubezen.
  
• Kristus je središče zgodovine in vesolja. Pozna nas in nas ljubi, prijatelj je in spremljevalec našega življenja, mož bolečin in upanja.
  
• Krščanstvo se ne more zadovoljiti s povprečnimi verniki, ni ga mogoče živeti kakor koli; ali ga živiš v polnosti, ali ga izdajaš.
  
• Če se svet čuti krščanstvu tuj, se krščanstvo ne čuti tuje svetu, naj bo tak ali drugačen in naj gleda na nas tako ali drugače.
  več:
  

LETA 1897 ROJEN FRANCE GORŠE

KIPAR († 1986)

"Vse, kar ustvarjam, globoko doživljam in to mi je v največjo tolažbo in dopolnilo. Za versko občutje sem bil vzgojen že v domači družini in vera me še zdaj osrečuje. Prosim Boga, da bi mu mogel do zadnjega diha služiti s svojo umetnostjo, kajti to je področje mojega pričevanja, izžarevanja." Tako je povedal v pogovoru za Ognjišče leta 1974 akademski kipar France Gorše, ki je malo pred tem dokončal križev pot za ljubljansko stolnico, svojo štirinajsto umetnino te vrste. V slovensko umetnost se je najbolj zapisal kot kipar in z največjim veseljem je ustvarjal za cerkve. Bil pa je tudi odličen grafik in ilustrator. Ta veliki umetnik je živel iz globoke vere.

... več o njem preberite v obletnici meseca 09_1997

njegova misel:

• V mojem življenju je vera vedno igrala pomembno vlogo. Vera mi je kot semafor, ki mi kaže pravo pot, je resnična luč, da je moja pot bolj varna.

LETA 1898 ROJEN GEORGE GERSHWIN

AMERIŠKI skladatelj, PIANIST († 1937)

Ameriški skladatelj in pianist George Gershwin je zložil opero o črncih Porgy in Bess (1935), v kateri je prikazal težko socialno problematiko izkoriščane rase, ki jo beda in zle razvade, pridobljene v stiku z zahodnjaško civilizacijo ženejo v zločin. Pomemben je tudi zato, ker je bil prvi skladatelj, čigar glasba je zrasla iz ameriških tal. Napisal je še množico drugih skladb, v katerih mu je uspelo spojiti ritmične in melodične prvine črnske glasbe z oblikami umetniške.

LETA 1907 ROJEN FRANC MOČNIK

DUHOVNIK, KULTURNI DELAVEC, VZGOJITELJ, PROFESOR († 2000)

Če je v "stari" Gorici kdo rekel "monsinjor", so vsi vedeli, da ima v mislih dr. Franca Močnika, profesorja matematike, odličnega vzgojitelja mladih, urednika, duhovnega očeta slovenskih vernikov v mestu Gorica. Ob njegovem pogrebu 6. novembra 2000 je koprski škof Metod Pirih o njem povedal, kar so čutili vsi, ki so ga poznali: "Bil je goreč in spoštovan duhovnik, osebno preprost in skromen, delaven, nesebično dober, moder, premočrten, nikoli potrt, zvest Cerkvi in slovenskemu narodu." V svojih spominih, ki jih je uredil Jožko Kragelj in so izšli po njegovi smrti (2001), je opisal svojo nenavadno pot do duhovništva. Po maturi mu je mama omenila, da bi lahko šel študirat za duhovnika, pa ji je osorno odvrnil: "Raje umrem, kot da postanem duhovnik!" Kot študent matematike na univerzi v Bologni se je udeležil duhovnih vaj za fante v Gorici. Voditelj duhovnik Leopold Cigoj mu je v osebnem pogovoru zastavil vprašanje: "Ste kdaj mislili, da bi postali duhovnik?" Odgovoril je: "Nikdar!" Ko pa je odšel o njega, mu je v srcu zvenela ena sama misel: "Duhovnik boš!"

... več o njem v rubriki pričevanje 09_2007

nekaj njegovih misli:

• Prepričan sem, da mi je duhovniški poklic izmolila moja mama, ki je bila vedno v skrbeh, kako bo z mano.
  
• Brez molitve in trpljenja je vse le zunanjost brez prave vrednosti pred Bogom.
  
• Iz zgodovine vemo: čim težji so bili časi, tem več milosti je rosilo iz nebes v človeške duše, ker se je množila zaupna in prisrčna molitev ter je raslo zveličavno trpljenje.
  
• Majhni smo, zato nas mora med seboj vezati razumevanje, spoštovanje in potrpljenje.

LETA 1909 ROJEN MIRKO JAVORNIK

PISATELJ, POPOTNIK IN POTOPISEC († 1986)

Kot pisatelj se je v Cerknici rojeni Mirko Javornik uveljavil z dvema novelama v zborniku Sedem mladih slovenskih pisateljev (1930), ki so izšli iz kroga "krščanske socialistične mladine". Javornik je veliko potoval po svetu in pisal bogate potopise. Izbor je izšel v knjigi Pero in čas (1944). Po letu 1961 je živel v Washingtonu kot uslužbenec zunanjega ministrstva ZDA.

LETA 1945 UMRL BELA BARTOK

MADŽARSKI SKLADATELJ, ETNOMUZIKOLOG IN PIANIST (* 1881)

Bela Bartok, najpomembnejši madžarski skladatelj v 20. stoletju, se je navdihoval ob madžarski ljudski glasbi in s tem namenom je prepotoval vso Madžarsko. Pravo mojstrstvo in veličino so mu priznali šele po smrti.

LETA 1989 UMRL VILI STEGU

DUHOVNIK, PESNIK IN PREVAJALEC, MISLEC (* 1943)

Stegu se je rodil na Premu pri Ilirski Bistrici, po gimnaziji v Postojni in končanem študiju teologije je bil leta 1969 posvečen v duhovnika. Bil je kaplan v Desklah in Solkanu, nato župnik na Vojskem nad Idrijo, zadnjih 14 let pa je bil izseljeniški duhovnik v Ingolstadtu v Nemčiji. Stegu se je veliko ukvarjal s pisateljevanjem in pesništvom. Bil je soustanovitelj Revije 2000. Do sedaj sta izšli dve njegovi pesniški zbirki: prva leta 1991 v italijanskem jeziku z naslovom: Ko bom v zemlji ležal (Quando giaceró sottoterra ...) - pripravil jo je župnik Ambrož Kodelja; druga pesniška zbirka pa ima naslov: Ugašajoče sanje in je izšla pri Reviji 2000 leta 1996 v Ljubljani - uredil jo je prof. Peter Kovačič. V svojih pesmih izpoveduje zavest sodobnega človeka, ki se mora iz duhovne krize izvleči sam, z brezpogojno vero ... vse to njegovo razmišljanje je prepojeno s hrepenenjem po nesmrtnosti in pričakovanjem večnosti ...Vili je veliko pisal in prevajal, tudi pri nas dotlej neznane avtorje (de Unamuno, Bloy, Buber, Simone Weil ...)

nekaj njegovih verzov:

• Moja pot je samotna, / z robidovjem zarastla. / Nihče ne doume, / da po ukazu krvi / po njej se vračam / pokoja iskat vse dni / med praprot in brinje. / Tam, / na kraju poti / sam mesecu nazdravljam / z golimi dlanmi.
  
• S Kamnom se zraščam / v ognjeni jezik molitve, / pričakujoč sodbo / Njegove ljubezni.
  
• Sanje so moja usoda/ sanje / gole in resnične / kot cesta pred mano ... / Kako jih bom spravil / v vazo na mizi / ne vem ...
  
• Verovati / upati / ljubiti / ali samo pričakovati / presunjeni z želom dvoma / prikovani z obupom na molčanje v temi / verovati / da smo kar smo / upati / da nikoli ne pozabimo pozabljenega // ljubiti /kar smo že davno prekleli / s sovraštvom nerojenega // za vsem tem še / verovati / upati / ljubiti / kot sence bitij na peščenem bregu / mimo vsega tega še pričakovati / prenikniti kot izgubljeni sok / v razsušeno zemljo / kot v spočetje.

LETA 1993 UMRL P. GABRIJEL HUMEK

CISTERCIJANSKI REDOVNIK IN SLIKAR (* 1907)

Če obiščete Stično, boste v tamkajšnjem Muzeju krščanstva na Slovenskem videli tudi stalno razstavo slikarja patra Gabrijela Humeka, ki je bil 'beli menih' od svojega petnajstega leta do smrti (1993). Slikarstvo je začel študirati v Krakovu na Poljskem, nato eno leto v Zagrebu, študij pa je končal na ljubljanski Akademiji leta 1947

... več o njem v rubriki gost meseca 7/8_1987

o sebi:

• V prvi vrsti sem redovnik in šele nato slikar ... Tako je pač, če ima človek dva poklica in mora enemu dati prednost. Jaz sem se bolj posvetil dušnemu pastirstvu, zato je prišlo slikarstvo na vrsto bolj v prostem času. Za slikanje je namreč treba imeti veliko časa.
  
• Moj slikarski svet je po motivih in vsebinsko poseben, odmaknjen svet, svet tišine, ki mu vsa arhitektura služi za izražanje globljih doživetij in stanj. Samotne ulice in trgi, hodniki in dvorišča, prazni prostori, scenske kulise in osamljeni spomeniki, včasih vlak ali kakšen stroj, dolge sence ... To so prvine metafizičnega slikarstva, ki je polno skrivnostnega vzdušja. Težko je to opisati, gledalec pa na slikah občuti nekaj globljega, kar ga vznemiri.
  
• Zanimalo me je spreminjanje narave. Predvsem barve in tiste oblike, ki odsevajo tudi človekov obraz. V samoti in miru imam veliko možnosti za razmislek in za oblikovanje resnice o sebi, o drugih, o svetu. Vse slike morajo biti izraz notranjosti, ki je včasih tudi zapletena, toda prežeta s svetlobo in upanjem.
  
• Slike morajo biti izraz notranjosti, ki je včasih zapletena, toda prežeta s svetlobo, z upanjem.
  
• Treba je pridno delati ustvarjati, kajti brez napora se nikjer nič ne doseže. Nulla dies sine linea - pravi stara latinska modrost (Noben dan ne sme biti prazen), to ne velja le v umetnosti, ampak na vseh področjih življenja.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

 * 25. septembra 1922, Espelette, Francija

"Slišal sem, kako utripa srce sveta"

Njegovo življenjsko potovanje se je začelo 25. septembra 1922 v kmečki družini v kraju Espelette pod Pireneji, katerega prebivalci so Baski. Dom, na katerega je bilo močno navezan, je zapustil, ko je pri dvanajstih letih odšel v semenišče v Ustaritz. "Vsako leto sem se vračal domov za kak teden na počitnice." Teologijo je študiral na visoki bogoslovni šoli v mestu Bayonne, sedežu svoje rojstne škofije, in na Gregorijanski univerzi v Rimu, kjer je dosegel akademski naslov doktorja cerkvenega prava s tezo o krstu otrok katoliških staršev, ki niso praktični verniki. Po mašniškem posvečenju 13. julija 1947 je opravljal razne službe v domači škofiji. "Edini vzorec duhovnika, ki sem ga imel pred očmi, je bil župnik moje mladosti, ki me je jemal s seboj na obiske bolnikov." Leta 1961 je prišel v Tajništvo francoske škofovske konference, kjer je ustanovil in vodil posebno tajništvo za pastoralo. Od leta 1966 do 1970 je bil glavni tajnik francoske škofovske konference, zadnji dve leti že kot pomožni škof v Parizu, kjer se je izkazal kot odličen pomočnik nadškofa kardinala Martyja. Pred Božičem leta 1970 ga je papež Pavel VI. imenoval za nadškofa v Marseillu, kjer je ostal do leta 1984. Lepo se je vživel v ljudi tega pristaniškega mesta. "Upam si reči, da je bilo tistih štirinajst let najlepših in najbolj delavnih. Kar zadeva moje apostolsko delovanje, ločim obdobje pred Marseillom in po Marseillu." V tem obdobju je bil dvakrat izvoljen za predsednika francoske škofovske konference; leta 1971 je postal prvi predsednik novoustanovljenega Sveta evropskih škofovskih konferenc, pokojni ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar pa je bil izbran za prvega tajnika. Papež Janez Pavel II. ga je leta 1979 povzdignil v kardinala. "Sem edini kardinal brez svojega škofovskega grba, to je bila moja osebna odločitev... Občudujem in častim ena največjih svetnikov v zgodovini Cerkve: sv. Frančiška, asiškega Ubožca. Evangeljsko uboštvo je po moje prvi blagor, ki jih je oznanil Kristus. Frančišek je to uboštvo in je skušal posnemati Kristusa... Frančišek je vesoljni svetnik, zgled ne samo na kristjane, temveč za vse ljudi."

Novo življenjsko obdobje se je za kardinala Rogerja Etchegaraya začelo leta 1984, ko ga je papež Janez Pavel II. poklical v Rim in mu zaupal vodstvo dveh pomembnih ustanov: Sveta pravičnost in mir ter Sveta Cor Unum. Kot svojega osebnega odposlanca ga je pošiljal, kot že omenjeno, v tiste dežele in predele sveta, kjer so ljudje krvaveli v vojnih spopadih. Eno najtežjih poslanstev je bilo posredovanje med bratomorno vojno med hutuji in tutsi, ko je bilo v treh mesecih pomorjenih okoli 800.000 ljudi! (O tem strašnem genocidu je naš misijonar Danilo Lisjak, ki je tam deloval, napisal knjigo Ruanda - črna vest človeštva.) V začetku junija 1994 so bili umorjeni trije ruandski škofje skupaj z desetimi duhovniki in dva laikoma. Kardinal Etchegaray je v to mučeniško deželo priletel 21. junija. Ena prvih nalog, ki jo je tam opravil, je bila pogrebna maša za umorjene škofe v mestu Kabgayi. V okolici so divjali spopadi, zato je bilo v stolnici navzočih samo sedemnajst ljudi. "Pokazali so mi tudi kraj, kjer so bili škofje in njihovi spremljevalci umorjeni: to je bilo v noviciatu redovnikov sv. Jožefa v kraju Guku. Vse je bilo še tako, kot na dan umora, stene so bila oškropljene s krvjo... To doživetje je bilo eden najtežjih križevih potov v življenju." Pretresen je bil tudi ob obisku Sarajeva med bratomorno vojno v Bosni, ko je bilo mesto dejansko eno samo pokopališče.

Lepe spomina pa ima na papeža Janeza Pavla II. "Nad dvajset let sem bil z njim in ob njem kot zvest sodelavec. Vendar se med nama niso spletle prijateljske vezi, nedvomno sva bila preveč različna po značajih: on Poljak, jaz Bask... Vendar mi je popolnoma zaupal, ker je brezmejno zaupal v Boga. Bil je predvsem mož molitve. Časnikar André Frossard ga je lepo označil, ko je o njem zapisal, da je 'skala molitve'. Tisti, ki so ga spremljali na potovanjih, so bili prevzeti, ko so videli, da se je sredi hrupa lahko mirno poglobil v molitev... Vsak petek je redno, naj je bil doma ali na potovanjih, molil križev pot. Iz molitve je črpal moč za tako živ stik v ljudmi, zlasti z mladimi, ki so čutili globino in moč njegove vere."

(pričevanje 12_2007)

LETA 1718 ROJEN JANEZ MARTIN KREMSER-SCHMIDT

SLIKAR - V AVSTRIJI IN PRI NAS († 1801)

Zanj je značilna svetlotemina, ki jo občudujemo na Correggiovih in Rembrandtovih slikah. Poleg teh dveh sta nanj vplivala še Castiglione, in Rubens. Na Slovenskem so znane K.-Schmidtove slike: sedem oltarnih v Velesovem; šest slik v Gornjem gradu; po ena v Pungartu v Kranju, v Dolu (sv. Marjeta), v Slov. Bistrici (sv. Jernej); stenska slika v nekdanji hiši o. Gabriela Gruberja ... je izvrstno ujel z našo slikarsko kulturo ter jo dopolnil z izrazitim iluzionizmom barvno-svetlobnega trepeta, kakršnega dotlej pri nas še niso poznali. Za naše slikarstvo je Kremserschmidt pomemben tudi zato, ker je ikonografično in stilistično vplival na L. Layerja in je vsa Layerjeva delavnica je črpala iz njegovih del.

LETA 1849 UMRL JOHANN STRAUSS STAREJŠI

AVSTRIJSKI VIOLINIST, DIRIGENT IN ROMANTIČNI SKLADATELJ (* 1804)

Johann Strauss starejši velja za utemeljitelja dunajske plesne glasbe, zlasti znamenitega dunajskega valčka. Napisal je 152 valčkov (kralj valčka), 32 četvork, 24 galopov, 18 koračnic in 13 polk. Zelo znan je njegov Radetzky marš. Tudi njegovi trije sinovi: Johann Strauss mlajši, Josef Strauss in Eduard Strauss so bili glasbeniki.

LETA 1865 ROJEN IGNACIJ HLADNIK

SLOVENSKI SKLADATELJ IN ORGANIST, AVTOR HIMNE SLOVENSKE VERNOSTI († 1932)

Prešernova Zdravljica, ki jo je uglasbil Stanko Premrl, je bila izbrana za slovensko državno himno. Za "himno slovenske vernosti" pa bi lahko izbrali pesem Marija, skoz' življenje, tako zaradi vsebinsko bogatega besedila Luke Jerana, kakor tudi priljubljene melodije Ignacija Hladnika. Ne moremo si predstavljati večje verske slovesnosti na Slovenskem, ki se ne bi zaključila s to mogočno pesmijo, katere skladatelj je umrl na današnji dan.

... več o njem si preberite v obletnici meseca 09_1995

LETA 1906 ROJEN DMITRIJ DMITRIJEVIČ ŠOSTAKOVIČ

RUSKI SKLADATELJ, DIRIGENT († 1975)

Velja za enega največjih simfonikov 20. stoletja, saj njegovo delo obsega 15 simfonij in šest koncertov. Poleg tega je napisal še 15 godalnih kvartetov, številne druge skladbe (sonate, preludiji, fuge ...), tri opere, pisal pa je tudi filmsko glasbo.

LETA 1908 ROJEN ANTON PETERLIN

SLOVENSKI IN AMERIŠKI FIZIK († 1993)

Eden naših najpomembnejših fizikov je diplomiral v Berlinu (1938), po vojni je bil profesor fizike na univerzi v Ljubljani. Ustanovil je Fizikalni inštitut (danes Inštitut Jožefa Štefana) in bil njegov prvi vodja. Bil je strokovnjak na področju polimerovLeta 1949 je postal redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, za svoje delo je dobil tudi Prešernovo nagrado (1955) ... Leta 1961 je odšel v ZDA, kjer je imel pomembno funkcijo na inštitutu v Durhamu v S. Karolini. Bil mednarodno priznan znanstvenik, napisal je več kot 400 znanstvenih objav, in tudi v ZDA prejel številne nagrade: Binghamovo nagrado, in prestižno nagrado za polimerno fiziko.

LETA 1915 ROJEN VALTER DERMOTA

SALEZIJANSKI DUHOVNIK, PROFESOR, KATEHET (1994)

V Gornji Radgoni rojeni Valter Bruno Dermota je imel zelo razgibano življenjsko pot. Kot srednješolec je vstopil k salezijancem, ki so ga poslali na študij v Rim, zatem je bil nekaj časa doma, med vojno je študiral v Torinu, devet let je bil profesor v Španiji, nato šest let v Avstriji, kjer je doktoriral. Od leta 1964 je na teološki fakulteti v Ljubljani predaval katehetiko, nato pedagogiko in psihologijo razvojne dobe. Sodeloval je pri ustanovitvi Pastoralno katehetskega tečaja na teološki fakulteti. Veliko je pisal za strokovne revije.

LETA 1922 ROJEN ROGER ETCHEGARAY

MARSEJSKI NADŠKOF, KARDINAL

"Vedno sem bil tisti, ki raje posluša kot govori; kot pravi Bask sem bolj zadržan kot pa zgovoren," je dejal 85-letni kardinal Roger Etchegaray v pogovoru za francoski verski tednik Pelerin konec oktobra ob izidu knjige svojih spominov, ki jim je dal pomenljiv naslov "Slišal sem, kako utripa srce sveta". Spomine je obujal v pogovoru z Bernardom Lecomtom, piscem odličnega življenjepisa papeža Janeza Pavla II. Ti spomini so pričevanje, kako nas Božja ljubezen priganja k delu za ljudi. Janez Pavel II. ga je leta 1984 poklical v Rim in ga imenoval za predsednika Sveta za pravičnost in mir (to službo je opravljal do leta 1998) in Sveta Cor Unum (vodil ga je do konca leta 1995). Kot voditelj teh dveh pomembnih ustanov je v papeževem imenu opravil številna poslanstva miru in sprave v dežele, kjer je divjala vojna: od Sarajeva do Libanona, od Ruande do Latinske Amerike, in od blizu videl trpljenje ljudi, ki ga je skušal lajšati.

... več o njem v pričevanju 12_2007

nekaj njegovih misli:

• Edino Bog premaga logiko zla in pomaga stopiti iz slepega kroga maščevanja in nasilja.
  
• Kriza ljudi je v tem, da ne verujejo; kriza kristjanov pa je v tem, da dvomijo o tistem, kar verujejo.
  
• Vrednost Cerkve se ne meri s številkami... znamenje rasti krščanstva je njegova življenjska moč.
  
• Vsako človeško bitje čuti potrebo, da priznamo njegovo vrednost, da ga spoštujemo, kakršno je.

LETA 1970 UMRL ERICH MARIA REMARQUE

NEMŠKI PISATELJ (* 1898)

Nemški pisatelj Erich Maria Remarque (pravo ime Erich Paul Kramer) je v svojih zelo branih romanih ostro obsojal nacizem in vojno, zato so bile njegove knjige v Nemčiji prepovedane. Leta 1932 je emigriral v Švico in nato v ZDA. Slavo si je pridobil s svojim prvim romanom Na Zahodu nič novega (1929), v katerem je s pristnim humanizmom prikazal neko obdobje prve svetovne vojne. Večina njegovih del je prevedena v slovenščino (Slavolok zmage, Čas življenja in čas smrti, Noč v Lizboni, Sence v raju).

nekaj njegovih misli:

• Človek je velik v svojih skrajnostih. V umetnosti, v ljubezni, v neumnosti, v sovraštvu, v samoljubju in celo v žrtvi, toda kar svetu najbolj manjka, je nekakšna sredinska dobrotljivost.
  
• Človeku je dan razum zato, da spozna, da z njim nima kaj početi.
  
• Sanje imamo zato, kar brez njih ne bi mogli prenesti resnice.
  
• V ljubezni ni nihče odrasel.

LETA 1977 UMRL ALFONZ GSPAN

BIBLIOTEKAR, LITERARNI ZGODOVINAR IN PESNIK (* 1904)

Alfonz Gspan, po rodu iz Krškega, je deloval na številnih področjih: bil je literarni zgodovinar, bibliotekar, urednik in pesnik. Po študiju slavistike, romanistike in primerjalne književnosti v Ljubljani je bil srednješolski profesor, dolga leta je bil vodja rokopisnega oddelka v NUK, od leta 1953 do smrti je bil urednik Slovenskega biografskega leksikona. Kot literarni zgodovinar je raziskoval starejšo slovensko književnost, zlasti razsvetljenstvo.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

 Cistercijani v Stični obhajajo v letu 1998 dva pomembna jubileja: 900- letnico cistercijanskega reda in 100-letnico ponovne naselitve stiške opatije. Častitljivejši in večji je seveda prvi, ki so ga v Stični pro slavili že 22. marca 1998; dan prej je minilo točno 900 let od ustanovitve reda: 21. marca 998 je namreč zaživel samostan Citeaux (lat. Cistercium) v francoski Burgundiji, po katerem je red dobil ime. 26. aprila bodo proslavili 100-letnico vrnitve prvih menihov v Stično. Več slavij bo tudi v naslednjih mesecih. Glavna in sklepna slovesnost obeh jubilejev pa bo 4. oktobra; pred stotimi leti se je ravno na ta dan začelo redno redovniško življenje v obnovljeni Stični.

TRIJE USTANOVITELJI Temelj cistcercijanske duhovnosti je znamenito pravilo sv. Benedikta (+ ok. 547), očeta zahodnega meništva: "Moli in delaj!" (Ora et labora). Sčasoma se je življenje benediktinskih menihov marsikje precej oddaljilo od vzorov ustanovitelja. Tako je bilo tudi v francoskem samostanu Moutier la Celle, katerega predstojnik je postal svetniški menih Robert. Ko je hotel samostansko življenje reformirati, je naletel na odpor. Tudi v novoustanovljenem samostanu Molesme (1075) je bila močna struja redovnikov, ki niso bili za dosledno izpolnjevanje pravil sv. Benedikta. Med tistimi, ki so opata Roberta podpirali, sta bila prior Alberik in njegov namestnik Štefan Harding. Ti trije so skupaj z 19 redovniki ustanovili nov samostan Citeaux v samoti južno od mesta Dijon. Redovno življenje v novem samostanu so namenoma začeli na cvetno nedeljo, 21. marca 998, na god sv. Benedikta. Opat Robert se je na ukaz škofa moral vrniti v Molesme, za opata v Citeauxu je bil izvoljen Alberik, po njegovi smrti (1109) pa Štefan Harding. Vse tri ustanovitelje častimo kot svetnike.

ČETRTI USTANOVITELJ - SV. BERNARD Samostan Citeaux je stal na precej odljudnem, močvirnatem kraju in tudi zato ni imel novih poklicev. Bali so se, da bo propadel. Leta 1112 pa je na samostanska vrata potrkal 22-letni Bernard, plemiški sin, rojen na gradu Fontaines pri Dijonu. Bil je izredno nadarjen in obetala se mu je sijajna kariera. Ob spominu na zgodaj umrlo mater se je v cvetu mladosti odpovedal svetu in se odločil za samostansko življenje. V Citeaux je privedel 30 sorodnikov in prijateljev, med njimi štiri brate, več nečakov in strica. Njegov zgled je privabljal številne posnemovalce, tako da so morali ustanavljati nove samostane, med njimi leta 1115 Clairvaux, kjer je prvi opat postal Bernard. Istega leta je bil ustanovljen tudi samostan Morimond, iz katerega so leta 1135 prišli menihi v Stično ustanavljat prvi samostan na slovenskih tleh.

Opat Štefan Harding je leta 1119 izdal pravila cistercijanskega reda, ki se imenujejo Charta caritatis (Listina ljubezni). Samostanom zagotavljajo samostojnost, hkrati pa določajo bratsko povezavo. Redovna družina v Clairvaux, ki jo je vodil Bernard, je naglo rasla: kmalu je štela 700 menihov in rasli so novi in novi samostani. Kmalu je bil Bernard na čelu ne le enega samostana, temveč celega reda, ki se je izredno hitro širil po vsej Evropi. Do Bernardove smrti (1153) je bilo samo iz Clairvauxa ustanovljenih 67 samostanov. Skupno je tedaj cistercijanski red štel že 343 samostanov. Bernardov duhovi vpliv je segel tudi v naše kraje: razmeroma zgodaj so na slovenskih tleh zrasli trije cistercijanski samostani: Stična (1136), Vetrinj pri Celovcu (1142) in Kostanjevica na Dolenjskem (1234).

NAGLA RAST REDA IN PROPADANJE Za časa sv. Bernarda in še nekaj stoletij po njem so se cistercijanski samostani širili po vsej Evropi, od Pirenejskega polotoka do Poljske. Okoli leta 1200 je bilo nad 500 samostanov, pred Lutrovo reformacijo pa kar 742! V samostanskih skupnostih so ločeno živeli patri-duhovniki in redovni bratje, ki so opravljali razna ročna dela: obdelovali so zemljo, sadjarili, se ukvarjali z raznimi obrtmi, s patri jim je bilo skupno prizadevanje za svetost po redovnih pravilih. V srednjem veku je bilo po samostanih število bratov štiri do petkrat večje od števila patrov. Po zaslugi sv. Bernarda je bil Clairvaux žarišče mistične teologije, ki je učila, kako uskladiti dejavno življenje s kontemplativnim. Cistercijani so imeli sprva svoje samostanske šole, potem pa so menihi študirali na raznih evropskih univerzah. Lutrov razkol je uničil skoraj vse cistercijanske samostane v Nemčiji in severni Evropi. Proti koncu 17. stol. je prišlo do cepitve v redu: eni so zastopali strogo izpolnjevanje benediktinskih pravil in tako je nastal red trapistov, drugi pa so bili za splošno izpolnjevanje. Stroga veja (trapisti) se je močneje uveljavila in šteje danes skoraj dvakrat več članov kot cistercijanska. Veliko cistercijanskih samostanov je dal zapreti cesar Jožef II. (1780-1790) na ozemlju Avstro-Ogrske, mnogo jih je pometla francoska revolucija, po drugi svetovni vojni pa komunistični režimi Vzhodne Evrope. Po drugem vatikanskem koncilu si cistercijani prizadevajo za prenovo v duhu pravil sv. Benedikta.

BELI MENIHI PRIDEJO V STIČNO Že opat Alberik je za cistercijane vpeljal redovno obleko: bel habit s črnim škapulirjem, zato so cistercijane imenovali "beli menihi". Na Slovensko jih je poklical oglejski patriarh Peregrin (1132-1162), ki je bil v prijateljskih stikih s sv. Bernardom. Njegova škofija je segala od Ogleja do Drave. Videl je, da na ozemlju, kjer bivajo Slovenci, krščanstvo še ni dovolj utrjeno. K temu naj bi pripomogli cistercijani. V Stično so prišli iz francoskega samostana Morimond, ki je bil ustanovljen (1115) prav z namenom, da se cistercijanski red širi proti Vzhodu. Menihi iz tega samostana so gradnjo samostana v Stični (nem. Sittich) vodili iz bližnjega Šentvida, kjer so imeli začasno bivališče. Redovno življenje v Stični se je začelo 7. julija 1135, leto zatem pa je patriarh izdal ustanovo listi no Stične. Tedaj je nastopil prvi opat Vincenc, samostanska cerkev pa je bila posvečena šele leta 1156. Patriarh Peregrin je stiškemu samostanu dal trdno gospodarska podlago, da so se redovniki lahko preživljali. S svojim vzornim kmetijstvom, sadjarstvom in vinogradništvom so učili tudi okoliške kmete. Stiški samostan so s svojiml darovi podprli številni dobrotniki. Beli menihi pa so se oddolžili s tem, da so bili učitelji in dobrotniki ljudi. Od srede 12. pa do konca 15. stol. je bila Stična najpomebnejše versko in kulturno središče na slovenskih tleh. Pod "opatovo palico" je bilo leta 1770 kar 37 župnij, medtem ko jih je ljubljanska škofija tedaj imela le 23. Zgodovino stiškega samostana je v svoji tetralogiji (nizu štirih ljudskih povesti) posrečeno podal pisatelj Ivan Zorec (Beli menihi, Stiški svobodnjak, Stiški tlačan, Izgnani menihi).

ZGLED CISTERCIJANSHE ARHITEKTURE Cistercijani so ljubitelji lepote. Njihova umetnost se najbolj odraža v arhitekturi, ki je odprta, svetla, brez okrasja. Idealna zasnova cistercijanskega samostana je bila, da je bila cerkev povezana z meniškim korom, ob njem je bil kor redovnih bratov, zakristija je bila prehod v kapiteljski prostor, stopnice so vodile v spalnico za patre in posebej za brate. Pomemben je bil dnevni prostor za patre in križni hodnik, ki je bil nekakšno srce samostana. Drugi prostori so bili: umivalnica, jedilnica, ogrevalnica, kuhinja, sobe za brate in njihova jedilnica. Cistercijani so v 12. stoletju, ko sta bila zgrajena stiški samostan in njegova cerkev, gradili v romanskem slogu. Stiška cerkev je enkraten spomenik tega sloga ne le na slovenskih tleh, štejejo jo tudi med najbolj značilne spomenike zgodnjeromanskega stavbarstva v Evropi sploh. Cerkev ima tri podolžne ladje, ki so se sprva zaključevale v okroglih oltarnih apsidah, o čemer pričajo ohranjeni temelji. Sedanjo podobo je cerkev dobila po prezidavah v času baroka pod opatom Jakobom Reinprechtom (1603-1626). Umetnostni zgodovinar dr. Marijan Zadnikar, največji poznavalec romanskega stavbarstva pri nas, v svoji monografiji o Stični (Družina, Ljubljana 1990) o prvotni stiški cerkvi piše, da je "v zasnovi povzela prastaro benediktinsko tradicijo in jo prilagodila zahtevam strogega reformiranega reda. Odtod odsotnost zidanih zvonikov in kript, bogatih slikanih oken in oprem, zamenjava obokov z ravnimi lesenimi stropi in kamnitih arkadnih stebrov z zidanimi slopi ter še marsikaj." Prvotna stiška cerkev je "spomenik francoske arhitekture na naših tleh".

DOLGA VRSTA STIŠKIH OPATOV Zgodovino stiškega samostana so s svojo osebnostjo in svojim delom zaznamovali njegovi predstojniki : opati. Njih vrsta je zelo dolga - sedanji opat p. dr. Anton Nadrah, ki je to službo sprejel leta 1979, je 56. Prvi opat Vincenc, ki je bil za to službo izvoljen dvakrat, je bil Francoz, drugi, Folknand, pa Nemec. V srednjem veku je bila večina stiških opatov iz plemiških družin. Prvi opat, ki je bil zanesljivo slovenskega rodu, je bil 26. opat Matej Zaletel (1441-1449). Za časa 28. opata Ulrika (1450-1481) so Stično med 5. in 10. junijem 1471 napadli Turki in samostan, ki ni bil dovolj zavarovan, izropali in požgali. "To žalostno poglavje iz stiške zgodovine je pisatelj Josip Jurčič 1864 po svoje obdelal v znani povesti Jurij Kozjak" (Jože Gregorič). Velik prijatelj umetnosti je bil že omenjeni opat Jakob Reinprecht (1603-1626), pod katerim so stiško cerkev barokizirali. 48. opat Anton pl. Gallenfels (1688-1719) je bil član Akademije operozov v Ljubljani, ki je imela svoj sedež v Stiškem dvorcu na Starem trgu. Zadnji opat pred razpustiivijo samostana je bil Franc Ksaver pl. Taufferer (1764-1784). Sredi 18. stol. je bilo v Stični nad 40 menihov, leta 1784 pa je cesar Jožef II., ki se mu je zdelo nepotrebno vse, kar ni neposredno pospeševalo državne moči, trgovine in obrti ter splošne ljudske omike, stiški samostan razpustil. Odlok je bil izdan 4. oktobra, do 25. oktobra so morali menihi samostan izprazniti. Nastala je tudi velika kulturna škoda, ker je bil uničen velik del bogate knjižnice. Menihi so odšli v razne samostane, prazna stavba je propadala, v Stični je bila ustanovljena župnija, ki so jo vodili škofijski duhovniki.

STIČNA SPET ŽIVI! Ob 800-letnici cistercijanskega reda leta 1898 je opatija Mehreau v Avstriji za ta jubilej hotela redu pokloniti kak obovljen samostan in odločili so se za Stično, ki je po 114 letih ponovno zaživela. 4. oktobra 1898 je v za silo obnovljenem samostanu steklo redno redovniško življenje. Prvi opat obnovljene Stične je bil Gerard Maier (1903-1912). Pod njegovim naslednikom p. Bernardom Widmannom je v Stično pribežalo goriško bogoslovje z nadškofom Frančiškom Sedejem in ostalo tam do konca prve svetovne vojne. Čudovit razcvet je doživel stiški samostan pod opatom dr. Avguštinom Kostelcem (1924-1963). Število redovnikov se je tako pomnožilo, da so stiški menihi pomagali obnoviti samostan Mogilo pri Krakovu (1925), po drugi svetovni vojni pa samostan Stams na Tirolskem, ki je znan po svoji "smučarski" gimnaziji. Stiški beli menihi so bili nosilci liturgičnega gibanja in ekumenske misli. Opata Kostelca je nasledil p. Rafael Ašič (1963-1979). Sedanji opat p. dr. Anton Nadrah si zelo prizadeva, da bi opatija Stična vedno bolj postajala duhovno središče za verne slovenske ljudi. V samostanu je urejen dom duhovnih vaj, vsako leto sredi septembra je v Stični veliko srečanje slovenske mladine. Od leta 1985 je pod stiško streho Slovenski verski muzej. "Danes ni potrebno odpreti samostanske žitnice in ljudem deliti žito, kakor so ga včasih," je zapisal opat Nadrah. "Človek je danes lačen duhovnih vrednot, Boga, zato smo odprli duhovno žitnico..." Da bi Stična zaživela v polnosti, kliče po novih redovnih poklicih!

(priloga 04_1998)

 »Ko sem bil v zaporu, sem vsak dan molil rožni venec in ta molitev mi je dajala notranjo svobodo,« je dejal ameriški novinar James Foley, ki so ga iraški islamisti okrutno obglavili sredi letošnjega avgusta, posnetek tega strašnega dejanja so objavili na spletu. Omenjene besede je Foley že leta 2011 napisal v pismu katoliški univerzi v Marquettu, na kateri je študiral. Takrat so ga libijske oblasti zaprle za 45 dni. V istem pismu je še zapisal, da mu je bilo v zaporu najhujše zaradi matere, ki jo je skrbelo zanj. Zato je začel moliti tako, kakor ga je ona naučila: na glas je molil rožni venec, skupaj z novinarko, ki so jo ujeli z njim. »Ta molitev me je opogumila in namesto da bi bil tiho, sem priznal svojo slabost ... pogovarjal sem se z Bogom. In prav molitvi se moram zahvaliti, da sem občutil, kako sem notranje svoboden.«

Foley je, potem ko je bil v Libijo izpuščen iz zapora, naprej opravljal svoj poklic. Kot svobodni novinar je poročal z vojnih žarišč. V drugi polovici leta 2012 se je v Siriji za njim izgubila vsaka sled. Njegovi starši so takrat rekli, da v težkih trenutkih najdejo moč samo v katoliški veri.

 "Želim si dolgega življenja"

V nekem svojem pismu maja 1883 je Frančišek Lampe zapisal: "Želim si srčno dolgega življenja, da bi mogel uspešno delovati." Želja se mu ni izpolnila, vendar je v svojem kratkem življenju do­polnil veliko let. Rodil se je 23. februarja 1859 v Zadlogu pri Črnem Vrhu nad Idrijo. Osnovno šolo je obiskoval v Črnem Vrhu in v Idriji, gimnazijo pa v Ljubljani. Po maturi je "izredno vesel in za vse dobro vnet po resnem, temeljitem premišljevanju stopil v ljubljansko bogoslovje ter se takoj z dušo in s telesom posvetil dolžnostim, ki jih je terjal od njega duhovski poklic," piše nje­gov vrstnik in prijatelj Andrej Kalan. V duhovnika je bil posvečen leta 1881, ob koncu tretjega letnika. Bogoslovne in modroslovne študije je nadaljeval v Gradcu in jih končal z dvojnim doktoratom. Postal je podvodja ljubljanskega bogoslovnega semenišča, bogoslov­cem je predaval filozofijo. Leta 1885 je sprejel vodstvo deškega sirotišča v Marijanišču v Ljubljani in to službo vršil vse do smrti - natanko petnajst let. "Rad jih imam kot sam sebe," je pra­vil o teh zapuščenih dečkih. Osebno je vodil gospodarstvo, zidal, popravljal, širil. Posvetil se je tudi čebelarstvu in postal prvi predsednik Slovenskega čebelarskega društva (1897). "Od vseh živalic, kar jih je Bog ustvaril, ljubim najbolj čebele. Simbol so mi marljivosti in vztrajnosti." Čebele je v svoji silni delavnosti še prekašal in to ga je pokopalo. "Precenjeval je svoje šibke življenj­ske moči," sodi Andrej Kalan v svojem spominskem zapisu ob njegovi smrti 24. septembra 1900.

"Za petero pridnih je delal"

"Ni delal za dva, za petero pridnih je delal!" piše Franc Sale­ški Finžgar v svojih spominih. "Vsak večer pri delu skoraj do pol­noči, vsako jutro takoj po četrti uri spet pri molitvi in delu. Bil je profesor bogoslovja, vodja Marijanišča, pisatelj prvih mod­roslovnih knjig v slovenščini, imenitnih Zgodb svetega pisma in ustanovitelj, založnik Doma in sveta, ljubljenca, ki ga je iz po­vojev v trinajstih letih vzgojil v odlično revijo za leposlovje in znanstvo." Že v semenišču je Lampe snoval velike načrte za svoje delovanje, zlasti za pisateljevanje. Leta 1881 je zasnoval prija­teljsko zvezo, ki jo je imenoval Cirilsko društvo: nje člani naj bi se vadili v pisateljevanju. Ob pomoči nekaterih članov Cirilske­ga društva se je pred božičem leta 1887 rodil list Dom in svet: prva številka je izšla 20. januarja 1888. Lampe mu je bil urednik, upravnik in odpravnik. Iskal je zvez, dopisoval si je s pisatelji, pesniki, slikarji, fotografi, tudi sam je hodil okrog in fotogra­firal za list. Za Dom in svet je tudi veliko pisal. Njegove spise bi lahko razvrstili v modroslovne (filozofske), življenjepise, po­topise, spise poučne vsebine, programske razprave in izjave. Na­men svojega ljubljenega lista je podal takole: "Dom in svet bodi verna knjiga življenja, da se iz nje učimo, kakšno je, kakšno bi ne smelo in kakšno bi moralo biti." Za razliko od Mahničevega Rimskega katolika je bil Lampetov Dom in svet mnogo bolj umirjen, širok in strpen. Pač v skladu z značajem enega in drugega!

"Ključ do najvišje modrosti"

Frančišek Lampe je bil doktor filozofije in teologije in uve­ljavil se je na obeh področjih. Kot profesor filozofije v ljub­ljanskem bogoslovju je napisal Uvod v modroslovje. Knjiga je iz­šla pri Slovenski matici leta 1887 in v njej je podal na kratko vse, kar je potrebno tistim, "ki se šele začenjajo učiti modro­slovja". Tri leta kasneje je izšlo zajetno Dušeslovje (538 strani), ki je po svojem izrazoslovju temeljno delo za slovensko filozofijo. Zahtevno filozofijo je na poljuden način približal bralcem Doma in sveta v svojih "pomenkih", ki so izšli v knjigi Cvetje s polja modroslovskega (1897). - Širšemu sloju Slovencev je Frančišek Lam­pe postal znan po svoji Zgodbah svetega pisma, ki jih je po snopi­čih (128 strani) začela leta 1894 izdajati Mohorjeva družba (do leta 1900 je izšlo 7 snopičev, po Lampetovi smrti je delo nadalje­val in končal Krek). Ko ga je Mohorjeva zaprosila za to veliko delo, je potoval v Egipt in Palestino. Znamenitosti svetih krajev je najprej opisal v delu Jeruzalemski romar, ki je izšlo v dveh delih pri Mohorjevi (1892 in 1893). Potem se je lotil dela: sveto­pisemsko besedilo je vzel iz Wolfovega Svetega pisma in ga ponekod malce popravil. Besedilo je preprosto, a tehtno razložil, bogatile so ga tudi lepe risbe. Pisal je "iz srca in preprosto". Pisate­ljici Pavlini Pajkovi, ki je Zgodbe pohvalila, je odpisal: "O, ko bi mogel izraziti z besedo vse, kar nam naznanja Sveto pismo! Vse Sveto pismo je samo nekak 'dokument' božje ljubezni do nas... Tu imate tudi ključ do najvišje modrosti."

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2000) 9, str. 20.