Jeseni kmetje pobirajo svoje pridelke, čeprav jih bodo letos zaradi obilice dežja in poplav, žal, pobrali manj kot druga leta. Zato naj vam ne zveni preveč čudno, če se na našem uredništvu jeseni počutimo podobno kot obdelovalci zemlje, saj na neki način 'pobiramo' sadove svojega dela. Kar tri knjige so prišle iz tiskarje v zadnjem času. Na kratko smo jih že predstavili, vse te tri pa imajo skupno lastnost, da so res 'knjige Ognjišča', saj so na željo in pobudo bralcev nastale iz prispevkov, objavljenih v naši reviji. Dve knjigi sta izpod peresa že pokojnega Bogdana Žorža (Nauk gora in Pisma Bogdanu Žoržu), eno pa je napisal priljubljeni igralec Gregor Čušin (Na tretji strani) in je njegova prva knjiga, ki je izšla pri naši založbi.

Če tem knjigam prištejemo še dve, ki sta nastali iz prispevkov dolgoletnega sodelavca Karla Gržana (Od senc k svetlobi in Dodajajmo življenju Življenje), je letos izšlo kar pet knjig, ki so plod večletnega sodelovanja z revijo.

Ta 'plemenita tradicija' pa se bo še nadaljevala. Pred odhodom v tiskarno je knjiga Svetopisemski lik. Vanjo je naš dolgoletni urednik Silvester Čuk ob 50-letnici duhovništva uvrstil 50 osebnosti iz Svetega pisma, ki jih je mesec za mesecem predstavljal v reviji. Knjiga je poklon naše založbe ob njegovi zlati maši. V pripravi pa je tudi izbor zgodb, ki izhajajo v rubriki Povejmo z zgodbo. Knjiga zgodb, ki jo bodo poživljale ilustracije Petra Škerla, bo imela zasnov Zgodba zate in bo lepo darilo ob prihajajočem Miklavžu, božiču in novem letu.

Lepo darilo za praznične dni pa bosta tudi novi knjigi za otroke Pobarvaj božič. To je pobarvanka, ki je hkrati tudi pripoved, ki nam odstira zgodbo prvega božiča, ko je bil Jezus rojen v Betlehemu. Druga, Božična odštevanka je svojevrstni adventni koledar, ki bo otroke na zanimiv način (z nalepkami za vsak dan do božiča) pripravljala na praznik Gospodovega rojstva. Po božiču pa boste lahko stenski adventni koledar obrnili in postala bo merilnik višine za otroke.

Več o knjigah, primernih za decembrska obdarovanja, pa v prihodnjih številkah Ognjišča, ko bomo reviji tudi priložili poseben katalog.

In če sem se že toliko razpisal o darilih, naj omenim, da je izšel ponatis knjige Krstni album. Če boste otroku, oziroma njegovi družini, podarili to knjigo, jih bo še dolgo spominjala na dan, ko je njihov novorojenec postal kristjan in jim tudi predlagala nekaj spodbud za krščansko življenje.

Slovenski duhovniki so v zgodovini gojili skrb za jezik in se trudili, da bi njihovi rojaki imeli dobro duhovno hrano. Enega od teh – Janeza Svetokriškega, ki je znan po svojih pridigah in ga imajo nekateri za prvega slovenskega pripovednika, vam predstavljamo v tokratni prilogi.

Oktober je tudi mesec rožnega venca, zato si na strani 23 lahko ogledate drobno knjižico o tej molitvi in CD, na katerem so posneti vsi deli rožnega venca. K molitvi in delu za mir nas je spodbudil tudi papež Frančišek ob svojem obisku v Redipulji. Več o tem dogodku si lahko preberete v pričevanju na str. 30..

LETA 1560 PAPEŽ PIJ IV.

potrdi  Petra pl. Seebacha

za (petega) ljubljanskega škofa - naslednika Urbana Textorja (njegovo geslo: Ko nas premetavajo valovi je upanje Petrov čolniček)

LETA 1656 ROJEN JANEZ JURIJ HOČEVAR

PRAVNIK, SKLADATELJ IN ASTRONOM († 1714)

Novomeščan po rodu, v mladosti ga je zanimala glasba, s katero se je študijsko seznanil na ljubljanskem jezuitskem kolegiju. Leta 1686 je v Padovi doktoriral iz prava (svetnega in cerkvenega), postal doktor in delal v Ljubljani kot odvetnik kranjskih deželnih stanov. Vodil je jezuitsko gledališče in skladal cerkveno glasbo. Ukvarjal se je tudi z zvezdoslovjem in napisal nekaj knjig. Leta 1695 se je pridružil Academii operosorum in bil tudi njen prvi predsednik. Od skladb so najbolj znane njegove Lavretanske litanije.

LETA 1840 ROJEN FRANC KRAŠAN

BOTANIK, PEDAGOG († 1907)

Doma iz Šempasa na Goriškem, študiral v Gorici, naravoslovje, matematiko in fiziko na Dunaju služboval na gimnazijah v Linzu, Gorici, Kranju .... V mladih letih je preučeval rastlinstvo Goriške, kasneje pa razširil svoja raziskovanja na Štajersko. Prvi je preučeval periodične pojave v rastlinskem in živalskem svetu (nauk fenologija) - in s poskusi raziskoval vpliv okolja na razvoj rastlin. Napisal je številne znanstvene članke in bil vodilni slovenski botanik 19. stoletja.

LETA 1847 ROJEN FRANC SIMONIČ

LITERARNI ZGODOVINAR IN BIBLIOGRAF († 1919)

Iz Ivanjkovcev pri Ormožu ... zgodovino in slavistiko je študiral v Gradcu, kjer je 1876 tudi doktoriral in več časa služboval v Univerzitetni knjižnici na Dunaju. Dolga leta je zbiral podatke in med 1903 in 1905 je je pri Slovenski matici v delih izšla njegova Slovenska bibliografija. To je prva in do sedaj edina retrospektivna bibliografija v slovenščini. Poleg knjig je razvrstil tudi časopisje, muzikalije in zemljevide, vsega okoli 5000 abecedno urejenih bibliografskih enot. Osredotočil se je na izdaje v slovenskem jeziku, vključil pa je tudi tujejezična dela slovenskih avtorjev. Po izčrpnosti  je še vedno temeljni slovenski bibliografski vir, saj zajema večino slovenskega knjižnega izdajateljstva od leta 1550 do leta 1900.

LETA 1852 ROJEN SIR WILLIAM RAMSEY

ŠKOTSKI KEMIK († 1916)

Leta 1894 je skupaj s kemikom Rayleighom iz zraka najprej izločil argon (gr. argos = len - zaradi nereaktivnosti). Leto kasneje je odkril tudi plin helij (gr. sonce), ki se je sproščal pri raztapljanju uranovih mineralov, leta 1898 pa je z destilacijo utekočinjenega zraka izločil še tri žlahtne pline: neon (gr. novi), kripton (gr. skriti) in pa ksenon (gr.redek). 1906 je dobil Nobelovo nagrado. Pri delu z radonom je bil izpostavljen močnemu radioaktivnemu sevanju, zbolel je za rakom in umrl.

LETA 1866 ROJEN FRANC UŠENIČNIK

TEOLOG, PROFESOR PASTORALNEGA BOGOSLOVJA († 1952)

Starejši brat bolj ‘slavnega’ Aleša Ušeničnika (roj. 1868), mednarodno priznanega filozofa, je po študiju v Rimu opravljal različne v ljubljanski škofiji. Najdlje je bil profesor liturgike in pastoralnega bogoslovja. Za svoje slušatelje je sestavil odlična učbenika, ki sta natisnjena (Pastoralno bogoslovje, 1919, 1940; Katoliška liturgika, 1933,1945). Kot upokojenca sta brata Ušeničnika skupaj stanovala in bila tako navezana drug na drugega, da je dobra dva tedna po Aleševi smrti (30. marca) umrl tudi Franc (16 aprila 1952).

LETA 1869 ROJEN MAHATMA GANDHI

INDIJSKI POLITIK, VODITELJ IN BOREC ZA ČLOVEKOVE PRAVICE († 1948)

"Če me Bog vzame s sveta, pomeni to, da je moje poslanstvo dopolnjeno. Nadaljevali bodo drugi, kajti nenasilje mora zmagati nad sovraštvom in vladati na svetu. Ljubezen je najbolj skromna, a hkrati najsilnejša moč, kar jih premore svet," je dejal Mohandas Karamchand Gandhi, bolj znan kot Mahatma Gandhi, "velika duša" (to pomeni beseda "mahatma") Indije, ki je svojo domovino osvobodil z "orožjem" nenasilja. Ta veliki glasnik nenasilja je umrl kot žrtev nasilja: 30. januarja 1948 ga je v New Delhiju ubil hindujski fanatik zaradi Gandhijevega prizadevanja, da bi med seboj spravil hindujce in muslimane. "Če moram umreti, bi rad umrl na molitvenem srečanju," je malo pred tem dejal Gandhi indijskemu ministru za notranje zadeve, ki se je bal za njegovo življenje. "Motite se, če mislite, da me lahko zaščitite pred nesrečo. Bog je moj zaščitnik."

več:
S. Čuk, Mahatma Gandhi. "Kristusov govor na gori mi seže do srca": Pričevanje, v: Ognjišče 1 (2008), 34-35.

nekaj njegovih misli:

• Vse je božja last. Nič, popolnoma nič na tem svetu ni naše. Torej, zakaj se bojimo? Koga se bojimo?
  
• Zgodba o Kristusu je resničnejša od zgodovinske resnice: v njej je utelešen večni zakon ljubezni. Kjer kraljuje polna ljubezen, brez misli na maščevanje, tam Kristus resnično živi.
  
• Kristus je največji vir duhovne moči, kar jih je človek kdajkoli poznal.
  več:
  

napis na podstavku kipa v New Delhiju:

• Veruj v resnico, premišljuj resnico in živi resnico." Bil je hindujec, vendar odprt tudi za druge vere. Posebno blizu mu je bilo krščanstvo. Govoril je: "Kristusov govor na gori mi seže do srca ... Blagor ubogim v duhu ... Blagor krotkim ... Blagor miroljubnim ... Ljubite svoje sovražnike ... Ti Kristusovi nauki so vodilo mojega življenja... Ko berem evangelij, čutim, da sem kristjan; ko pa vidim, da se vojskujete med seboj in zatirate kolonialne narode, vidim, da ne živite po Kristusu.

LETA 1881 ROJEN FRANČIŠEK JERE

DUHOVNIK, PREVAJALEC SVETEGA PISMA († 1958)

Po študiju klasične filologije na Dunaju (1911) je postal profesor na klasični gimnaziji v Šentvidu nad Ljubljano, leta 1933 je bil imenovan za honorarnega predavatelja latinščine in grščine na Teološki fakulteti. Kot strokovnjak v klasičnih jezikih je (z Gregorijem Pečjakom in Andrejem Snojem) prevajal Sveto pismo nove zaveze (1925, 1939) ter grške cerkvene očete. V zbirki Življenje svetnikov, ki jo je izdajala Mohorjeva družba (1917–1940) je sodeloval z življenjepisi mnogih svetnikov.

 LETA 1902 ROJEN VLADIMIR SKRBINŠEK

GLEDALIŠKI IGRALEC, REŽISER († 1987)

Ljubljančan, ki se je igralske umetniosti najprej učil na amaterskem odru ... leta 1923 pa se je zaposlil v Narodnem gledališču v Mariboru. Med vojno je odšel v ljubljansko Dramo in v njej ustvaril več vrhunskih likov v Shakespearjevih tragedijah, nato pa je do leta 1963 igral in režiral v Mestnem gledališču ljubljanskem. Bil je eden vodilnih slovenskih karakternih igralcev, ki je umetniško zorel in se razvijal vse do poznih let. Nastopal je tudi v operah in operetah ter jih tudi režiral. Kot gledališki režiser se je uveljavil zlastih v delih Shawa in v njih tudi igral. V Mariboru je imel pred  vojno tudi dramsko šolo, pri Radiu Ljubljana pa gledališko skupino za radijske in TV igre. Dvakrat je prejel Prešernovo nagrado (1961, 1965), leta 1971 pa Borštnikov prstan.

LETA 1904 ROJEN HENRY GRAHAM GREENE

ANGLEŠKI PISATELJ († 1991)

Pranečak pisatelja R. L. Stevensona, študiral v Oxfordu in se ukvarjal z novinarstvom, štiri leta je bil sodelavec časopisa The Times. Leta 1926 je iz protestantske prestopil v katoliško vero, delal kot diplomat in se ob tem ukvarjal s pisanjem. Njegovi romani se tako dogajajo domala na vseh celinah in obravnavajo tipična občutja sodobnega človeka: krivdo, razdvojenost, nezadovoljstvo, željo po nasilju, strah pred njim ... Najraje je pisal zabavne kriminalke, filmske kritike pa tudi romane, ki imajo verski pridih. Nekaj najbolj znanih del: Noro zaljubljena v fanta, Zaupni agent, Ministrstvo strahu ... Dve od njegovih knjig smo predstavili tudi v Ognjišču: Človeški faktor (leta 1981) in Tretji človek (1987) in po obeh je bil posnet tudi uspešen film.

nekaj njegovih misli:

• Če niste nikoli rekli ničesar, kar bi nekomu ne bilo všeč, pomeni, da niste vedno govorili resnice.
  
• Bog ne neha obstajati niti takrat, ko ljudje prenehajo verova­ti vanj.
  
• Ponavadi se ljudje najraje spovedujejo grehov drugih.

LETA 1917 UMRL SIMON GREGORČIČ ML.

PREVAJALEC (* 1856)

Rojen je bil na Libušnjem, gimnazijo končal v Gorici, vstopil v bogoslovje in postal duhovnik leta 1879. Bil je kaplan v Kobaridu, Trenti, Logu, Sedlu, Avčah ... Med prvo svet. vojno je živel v velikem pomanjkanju in strahu, zaradi česar se mu je omračil um. Pripadal je generaciji slov. dijakov in kasneje visokošalcev ali bogoslovcev, ki so se iz plemenitega nagiba, da bi spoznavali bratske slovanske jezike in književnost, sami začeli učiti  slovanskih jezikov. Tudi Simon je tako znal češko, poljsko, lužiško–srbsko, srbsko in hrvaško in morda še kateri slovanski jezik. Veliko je prevajal za Slovansko knjižnico in Knjižnico za mladino (KMl), predvsem češke, poljskke, hrvaške in lužiško-srbske avtorje. Njegove so po vsej verjetnosti tudi Trentarske pripovedke, ki jih je objavil v Soči 1884,

LETA 1935 UMRL ALOJZIJ GANGL

KIPAR (* 1859)

Kipar Alojzij Gangl, rojen v Metliki, je do svojega poklica prišel po dolgi poti: od delavnic domačih rezbarjev prek obrtne šole v Gradcu do likovne akademije na Dunaju. Po končanem študiju na Dunaju je v letih 1887-89 izdelal spomenik Valentina Vodnika v Ljubljani (na tržnici), prvi slovenski nacionalni spomenik. Njegovo delo je tudi Valvasorjev spomenik pred Narodnim muzejem v Ljubljani. Bil je eden najpomembnejših slovenskih kiparjev na začetku 20. stoletja.

LETA 1951 UMRL MIRKO POLIČ

SKLADATELJ IN DIRIGENT (* 1890)

Tržačan Mirko Polič je najprej eno leto študiral pravo v Pragi, nato pa je obiskoval konservatorij Verdi v Trstu. Kot kapelnik tamkajšnjega Narodnega gledališča je leta 1913 uvedel prve redne operne predstave. Kot operni dirigent je deloval v Osijeku, Zagrebu, Beogradu in Ljubljani. Leta 1925 je bil imenovan za ravnatelja ljubljanske opere, ki jo je s 14-letnim napornim delom dvignil do pomembne višine. Gojil je poleg klasičnih tudi moderna, zlasti slovanska operna dela. Kot skladatelj je napisal operi Mati Jugovićev in Deseti brat.

LETA 1960 UMRL FRAN ERJAVEC

UČITELJ, ČASNIKAR, PUBLICISAT (* 1893)

Po končanem učiteljišču v Ljubljani je eno leto pred prvo svetovno vojno poučeval na Primorskem, po vojni pa je bil v raznih uradniških službah, ob tem pa študiral pravo na ljubljanski univerzi. Ukvarjal se je s politiko in se uveljavil kot publicist. Pisateljsko delo je pričel kot učiteljiščnik z leposlovnimi črticami in pesmimi, ki jih je objavljal v Zvončku, pozneje v drugih listih. Njegovo glavno delo je knjižna zbirka Slovenski pesniki in pisatelji (za mladino), ki jo je pripravljal skupaj s Pavlom Fleretom.

LETA 1965 UMRL ANTON VODNIK

PESNIK, ESEJIST, UMETNOSTNI ZGODOVINAR IN UREDNIK (*1901)

Rodil se je v Podutiku nad Ljubljano, klasično gimnazijo končal v Šentvidu v Ljubljani, študiral umetnostno zgodovino, doktoriral o kiparju Francescu Robbi. Kot študent je urejal mladinsko revijo Križ na gori (1924-27), nekaj let je bil član uredniškega odbora Doma in sveta, kjer je sodeloval kot pesnik, kritik in esejist. Svoje pesmi je objavljal tudi v Ljubljanskem Zvonu, Mladiki, Mentorju ... Je eden najvidnejših predstavnikov pesniškega rodu med obema vojnama. Pri nobenem pesniku ne najdemo toliko pesmi o smrti, ki mu je že od nekdaj izbrana nevesta, ki ga vabi na svoje trate, zvesta, premila ... Poezija je bilo področje, na katerem se je bojeval, ustvarjal, njegovi so tudi čudoviti opisi večernih zarij, domačega vzdušja, ljubezni, narave, o letnih časih, o bridkih usodah med vojno ... Njegove pesmi so izšle v številnih zbirkah, nazadnje tudi obsežen izbor njegove poezije (Sončni mlini). So zelo bogate, izredno ponotranjene in zato morda večkrat težke, terjajo zbranost in poglobitve v notranji svet. V njih najdemo veliko simbolov iz Svetega pisma, ljudskega in krščanskega verovanja ... njegove pesmi segajo v vrh naše poezije, to dokazuje tudi to, da so ga veliko prevajali ... Veliko delo pa kje naredil tudi kot esejist, kritik in urednik. Uredil je Antologijo slovenske sodobne lirike, pri Mohorjevi družbi je bil tudi lektor in »tehnični urednik«...

nekaj njegovih verzov in razmišljanj:

• O večer, z očmi kot vijolice, / ne zapusti nas v naši tesnobi! / Naj hodimo v tvoji svetlobi, / naj toplo zaspimo ob tvoji luči - / oh, naj nas ne muči / strah pred tujino, / pred novo temno bolečino.
  
• Današnji rod je bil poklican v življenje, da se bori zoper temo za luč sveta. Ali bo dovolj močan? To ni pravo vprašanje. Vprašanje je le: ali bo dovolj zvest.
  
• Mogoče / večer je od Boga poslan, / da preizkuša skrivnosti naše duše: / če ohranili v sebi smo pojoče / melodije davnih, davnih sanj.
  
• V očeh, otroško okroglih, / se mu neskončnost utrinja - / morda se spominja / neke davne / prečudne ljubezni / med nami ...

LETA 1980 UMRL JAKOB ALEKSIČ

DUHOVNIK IN PROFESOR SVETEGA PISMA (* 1897)

"Veste, čim dlje se ukvarjam s Svetim pismom, tem rajši ga imam, tem bolj sem navdušen in tem lepše se mi zdi." Tako je v pogovoru za Ognjišče januarja 1977 povedal tedaj 80-letni dr. Jakob Aleksič, dolgoletni profesor Svetega pisma stare zaveze na teološki fakulteti v Ljubljani, prevajalec in razlagalec Knjige vseh knjig. Njegov naslednik na katedri za svetopisemske vede na teološki fakulteti ljubljanske univerze dr. Jože Krašovec je v spominskem članku ob njegovi smrti (2. oktobra 1980) poudaril troje potez dr. Jakoba Aleksiča: bil je " duhovnik z vsem srcem, zaveden Slovenec in strokovnjak v Svetem pismu". S hvaležnostjo se ga spominjamo ob obletnici smrti.

... več o njem preberite v obletnici meseca 05_1997

nekaj njegovih misli:

• Čim bolj znanost odkriva neslutene razsežnosti vesoljstva in človekovega duha, tem bolj postane zgovorna hvalnica neskončnemu Stvarniku.
  
• V Svetem pismu opažamo štiri temeljna religiozna čustva: čustvo občudovanja Boga, čustvo hvaležnosti in zahvale Bogu, čustvo prošnje oziroma nebogljenosti in pa čustvo upanja.
  
• Dejstvo, da je bilo Sveto pismo s psalmi družinska knjiga, se najbolj vidi iz Marijinega življenja. Ona je zelo dobro poznala Sveto pismo in psalme.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

priloga

Janez Svetokriški po 300 letih

gost meseca

p. Stane Zore, provincial frančiškanov

mladinska priloga

Služba - misija mogoče

Preberite več: Oktober 2014

* 13. julij 1883, Ljubljana, † 1. oktober 1942, Ljubljana

Zaradi revščine ni mogel študirati medicine

Hinko Smrekar je eden tistih (številnih) slovenskih umetnikov, ki je zrastel iz revščine in se je šolal v revščini. Rodil se je 13. julija 1883 postreščku (nosaču prtljage) Janezu in Marjani roj. Kern v Ljubljani. V svojem rojstnem mestu je obiskoval osnovno šolo in gimnazijo, ki jo je dokončal z maturo leta 1901. Že v višjih razredih gimnazije je kazal slikarski talent, vendar pa si je sprva želel študirati medicino, najbrž zato, ker bi kot zdravnik imel boljše pogoje za življenje. Zaradi pomanjkanja sredstev se je po maturi vpisal na pravno fakulteto v Innsbrucku, naslednje leto pa je študij nadaljeval na Dunaju, toda le to prvega državnega izpita. Takrat je odstopil in se posvetil umetniškemu poklicu. Najprej se je pri avstrijskem muzeju za umetnost in obrt vpisal v tečaj za učitelje risanja na srednjih šolah. Ker so bili njegovi žepi suhi, se je leta 1905 vrnil v Ljubljano, nato pa v Kranj, kamor so se preselili njegovi.

Že isto leto pa je z Maksimom Gasparijem odšel v Munchen, kjer sta skoraj dve leti študirala na zasebnih šolah. V Munchen se je pogosto vračal tudi pozneje, saj mu je sleherni obisk pomenil slogovno in motivno obogatitev. Prva svetovna vojna je bila zanj čas hudega trpljenja. Bil je vpoklican k vojakom, kot srbofil je bil aretiran in zaprt v več krajih, nazadnje v Judenburgu. Tam je tako prepričljivo simuliral duševno bolezen, da je bil po mučnih preiskavah oproščen vojaške službe. Vrnil se je v Ljubljano, kjer je živel kot svobodni umetnik. Svoj odpor do vojne je izpovedal v svojih satiričnih in karikaturnih risbah.

Njegovo vodilo: "smeje povedati resnico!"

Po naravi je bil Hinko Smrekar humorist in satirik, zato se je uveljavil kot odličen karikaturist. V letih 1918 in 1919 je živahno sodeloval pri šaljivem listu Kurent (oziroma Kurentov album), risal je še za druge šaljive liste, objavljal satirične kompozicije in aktualne karikature v domačih dnevnikih in tednikih ter v zagrebških Koprivah. Poskusil je izdajati lastni litografirani šaljivi list Pikapok.

Posvetil se je zlasti upodabljanju sodobnih slovenskih umetnikov, znanstvenikov, politikov in drugih javnih delavcev. Največkrat so bili ljubeznivo karikirani Ivan Cankar, Oton Župančič, Fran Saleški Finžgar, Rihard Jakopič, Maksim Gaspari in drugi. Posebej je narisal Legijo slovenskih umetnikov, skupino literatov in in likovnih umetnikov, Obsežna je zbirka Smrekarjevih lastnih karikatur, kar kaže, da si ni prav nič prizanašal. Pozornost je posvečal družbeno satiričnim kompozicijam in kar sproti s svojim ostrim peresom komentiral politične dogodke doma in na tujem, zato so njegove karikature resničen dokument tedanjih razmer. Njegova satira je "vselej jedka in ostra, kdaj pa kdaj docela abstraktna, da prehaja v simboliko ali grotesknost. Groteska pa se mu skoraj vselej sprevrže v tragiko" (K. Dobida). Tragično se je končalo tudi njegovo življenje. Po materini smrti leta 1927 se je za stalno naselil v Ljubljani. Kot izrazito svobodoljuben in socialno čuteč narodnjak leta 1941 ni skrival svojega mišljenja. Javno je razstavljal svoje karikature in satirične risbe po izložbah in jih širil med ljudmi. 29. septembra 1942 ga je ustavila italijanska patrulja in našla pri njem ilegalni Radio vestnik OF, zato je bil dva dni zatem brez sodnega postopka ustreljen v zloglasni Gramozni jami.

Neprekosljiv knjižni ilustrator

Poznavalci zgodovine slovenske likovne umetnosti pravijo, da je Hinko Smrekar pravi začetnik slovenske umetniške grafike. Od leta 1993 se po njem imenuje nagrada za ilustratorske dosežke. Bil je med ustanovitelji društva Vesna na Dunaju (1903), katerega člani, mladi slovenski likovniki, so si prizadevali uresničevati program: ustvarjati v pristno slovenskem duhu. Preučevali so ljudsko umetnost, kmečko umetno obrt, zbirali in risali kose starega pohištva in starih oblačil... Smrekar je ilustriral besedila ljudskih pesmi, črpal motive iz pravljic in bajk. Njegovo prvo večje samostojno delo so bile risbe za Literarno pratiko 1914. Leta 1917 je obogatil Levstikovega Martina Krpana z 12 ilustracija s poudarjeno politično ostjo, "ki izražajo isti zdravi, ponosni, ironični pogled slovenskega kmečkega človeka na cesarski Dunaj, kot ga je označil Levstik v svojem književnem delu" (Mohorjev koledar 1984). Leta 1919 je izšlo njegovo delo "Hinko Smrekar - črnovojnik", ki ga je sam napisal in opremil z risbami.

Tam z veliko mero dovtipnosti in humorja, pa tudi z jedko satiro popisuje svoja doživetja v letih 1915-1916. Ilustriral in opremil je vrsto Cankarjevih knjig (Gospa Judit, Pohujšanje v dolini šentflorjanski, Zgodbe iz doline šentflorjanske, Hlapec Jernej, Za križem, Krpanova kobila). "Zelo značilne za njegovo res toplo socialno čustvovanje so risbe za Milčinskega povest Ptički brez gnezda (1917): prizori iz proletarskega ljubljanskega predmestja so resnična podoba bridkih razmer, ki jih je Smrekar v mladih letih sam doživljal" (K. Dobida). Ilustriral je še vrsto drugih knjig, njegovo zadnje ilustratorsko delo je knjiga mladinskih humoresk Joža Vovka Zaplankarji (Kranj 1941).

obletnica meseca 07_2003

* 14. februar 1869, Ljubljana, † 1. oktober 1922, Ljubljana

Zgodovina, njegov najljubši šolski predmet

Nekdaj so čevljarji in krojači veljali za "modrijane", ker so pri svojem umirjenem poklicnem delu imeli veliko časa za razmišljanje; v njihove delavnice je prihajalo mnogo ljudi, ki so jim lahko posredovali svoja "modrovanja". Lepo jim je bilo prisluhniti, ko so govorili o preteklosti. Te sreče je bil v otroških letih deležen tudi mož, ki vam ga predstavljamo. Josip Gruden se je rodil 14. februarja 1869 v Ljubljani (ker je bil rojen na dan sv. Valentina, so k Josipu dodali še ime tega svetnika). Njegov oče Andrej je bil čevljar, doma iz Idrije. Morda se je družina po Josipovem rojstvu vrnila v Idrijo, kajti tam je Josip hodil v ljudsko šolo. Gimnazijo pa je obiskoval v Ljubljani. Bil je dober učenec, izredno pa mu je bila srcu zgodovina, kar potrjujejo skoraj same odlične ocene iz tega predmeta.

Po maturi leta 1888 je vstopil v ljubljansko bogoslovje in bil 23. julija 1893 posvečen v duhovnika. Kot kaplan je služboval najprej na Bledu, zatem na Igu, pa spet na Bledu, v Mošnjah in na Brezjah ter v Šmartinu pri Kranju. Na vseh teh službenih mestih je pridno študiral in leta 1897 dosegel na univerzi v Gradcu doktorat iz bogoslovja. Nekaj časa je bil prefekt, nato pa ravnatelj dijaškega zavoda Alojzijevišče v Ljubljani. V letih 1904-1911 je bil profesor za zgodovino in cerkveno pravo v ljubljanskem bogoslovju. Nato je postal stolni kanonik, škofijski nadzornik za verouk na srednjih šolah. Vodil je tudi mnoge druge škofijske ustanove. Leta 1917 mu je težka bolezen vzela zmožnost za vsako delo. Božja dekla smrt ga je obiskala 1. novembra 1922, na praznik Vseh svetnikov.

Zgodovina slovenskega naroda, njegovo življenjsko delo

Seznam spisov zgodovinarja Josipa Grudna je izredno dolg. Že na začetku je razložil svoje nazore o zgodovini kot znanosti. Glavni dejavniki v zgodovini so mu: Bog, narava in človek. V zgodovini časov po Kristusu vidi s sv. Avguštinom središče zgodovine v delovanju Cerkve.

Josip Gruden se je najprej poglobil v filozofijo zgodovine, potem je šel na delo kot profesor in pisatelj zgodovine. Zato so njegove razprave, študije in zgodovinske knjige temeljite in so mnogo vplivale na slovenske izobražence pa tudi na preprosto ljudstvo. Temu je spregovoril predvsem s svojo Zgodovino slovenskega naroda, ki jo je napisal po naročilu Mohorjeve družbe, najstarejše slovenske knjižne založbe. To Grudnovo življenjsko delo je izšlo v šestih zvezkih (skupaj 1088 strani) v letih 1910-1916. Tedaj je Mohorjeva družba štela okoli 90.000 članov, zato je Grudnova poljudna zgodovina prišla v skoraj vsako hišo na Slovenskem.

Zgodovina je izhajala v snopičih. V prvem je pisatelj bralcem razložil svoj načrt: "V obliki zgodovinskih sik in povesti hočem opisati značilne dogodke in osebe iz naše preteklosti, pri tem pa upoštevati prav tako politično kakor tudi kulturno in cerkveno zgodovino... Vso zgodovinsko snov nameravam prilično obdelati v petih zvezkih. Prvi opisuje približno prvo polovico srednjega veka (6. do 12. stoletje), drugi bo slikal osebe in razmere, kakršne so bile proti koncu srednjega veka; tretji bo obdeloval dobo luteranstva in katoliške reformacije, četrti 17. in 18. stoletje, peti najnovejši čas." Svojega načrta zaradi bolezni ni mogel uresničiti; kasneje (1928-1934) jo je po njegovih zamislih dokončal zgodovinar dr. Josip Mal.

Zgodovinar samouk, skrben iskalec virov

Grudnovo Zgodovino slovenskega naroda so bralci hvaležno sprejeli. "Ako kedaj katero knjigo, pozdravlja slovenski narod le-to z največjim veseljem... Slovenec bo po tej knjigi šele spoznal svojo zgodovino in se bo zavedel pomena slovenske narodnosti... Iz takih spisov se bodo ljudje učili spoznavati, da imamo i mi svojo zgodovino in da se nam doslej ni povedalo, kako je ta zgodovina slavna." Josip Gruden je znal to ljudem povedati preprosto in vsem razumljivo. Priznani slovenski zgodovinar Bogo Grafenauer je o njem zapisal: "Josip Gruden je bil zgodovinar samouk, kot so bili vsi naši zgodovinarji do srede 19. stoletja. Gotovo je imel velik dar in veliko pridnost za to delo, ki ga je opravljal ob različnih duhovniških zaposlitvah, saj se tudi pouk cerkvene zgodovine in cerkvenega prava v bogoslovju, ki ga je opravljal osem let, ni posebej skladal s posebnim področjem zgodovine Slovencev."

O njegovi Zgodovini slovenskega naroda Grafenauer piše, da "prikazuje skoraj izključno 'politično kakor tudi kulturno in cerkveno zgodovino', medtem ko gospodarski razvoj močno zanemarja... Vendar je delo zaradi zbranega gradiva pomembno za vprašanja, ki jih je posebej obdelal... Poglavitni pomen njegovega dela je odkritje vrste novih virov za obdobje reformacije." V svoji knjigi Cerkvene razmere med Slovenci v 15. stoletju in ustanovitev ljubljanske škofije (1906) je objavil mnogo dotlej neznanih virov in zavrnil marsikatero zmoto. Ko je raziskoval vprašanje slovanskega bogoslužja pri nas, je šel iskat v furlanske arhive, v Benetke in nazadnje v vatikanske arhive, kjer je v enem tednu zbral ogromno gradiva, ki ga je potem s pridom uporabljal.

obletnica meseca 02_2009

LETA 1541 ROJEN EL GRECO

RENESANČNI SLIKAR V NEBO KIPEČIH LIKOV, ARHITEKT (+ 1614)

Pravo ime tega slikarja, prepoznavnega po značilnem slogu, je Domenikos Theotokopulos. Bil je grškega rodu, rojen na Kreti, skoraj štirideset let pa je živel in ustvarjal v španskem mestu Toledo, kjer je bil znan kot El Greco (Grk), in s tem imenom je šel v zgodovino umetnosti. V njegovih slikah je viden pečat bizantinske umetnosti in vpliv italijanskih mojstrov, zlasti Tiziana, pri katerem se je v Benetkah učil. Njegov čopič je ustvaril tudi veliko religioznih del.

LETA 1714 UMRL FRANČIŠEK ERAZEM HOHENWART, PLEMENITI

ODVETNIK, RODOSLOVEC (* 1650)

Pripadal je plemiški družini, ki je bivala na Kranjskem od 14. stol. naprej. V njegovem času je imela v  lasti grad Brdo pri Kranju in dvorec Kolovec, v katerem je bil Frančišek Erazem tudi rojen. Po poklicu je bil odvetnik, ukvarjal se je z rodoslovnimi študijami (v rokopisu je zapustil »Gazophylaceum avitae gentis Carnioliae seu Codex genealogicus« ter »Tractatus varii genealogici«). Bil je tudi član ljubljanske Academije operosorum (Innubus - na sliki).

LETA 1769 UMRL SIGFRID KAPPUS

FRANČIŠKANSKI DUHOVNIK, MISIJONAR (* 1702)

Rojen v Ljubljani (na sliki vpis krsta v ljubljanski stolnici), vstopil je k frančiškanom in po duhovniškem posvečenju je leta 1728 odšel v Egipt. V Kairu  je bil 22 let, vmes je bil nekaj časa tudi v Etiopiji.

LETA 1814 ROJEN FRANC MOČNIK

MATEMATIK, PEDAGOG IN PISEC MATEMATIČNIH UČBENIKOV († 1892)

Pred dvesto leti se je v Cerknem rodil Franc Močnik, vodilni matematik tedanje avstro-ogrske monarhije. Dokončal je bogoslovje v Gorici, a ni postal duhovnik, temveč srednješolski profesor. Pouk matematike je bil tedaj zelo pomanjkljiv, zato si je Močnik zastavil nalogo, da z izdajo metodičnih učbenikov, namenjenih učiteljem in učencem, dvigne raven pouka. Pisal jih je v nemščini, potem so jih drugi prevajali v vse jezike monarhije in še druge. Njegov učbenik računstva za prvi razred je v slovenščino prevedel Blaž Potočnik (1846).

LETA 1855 ROJEN FRAN ZBAŠNIK

PRAVNIK, PESNIK, PISATELJ MOHORJANSKIH VEČERNIC († 1935)

Rojen v Dolenji vasi pri Ribnici je po šolanju v domačem kraju in v Ljubljani študiral pravo v Gradcu. Vse življenje je bil v državni in deželni službi. Slovstveno se je oglašal najprej kot pesnik. Uveljavil se je kot ljudski pripovednik: za Mohorjevo družbo je pisal romantično-vzgojne povesti, oprte na resnične dogodke, ter spodbudne in svarilne zgodbe. Na pobudo Ivana Tavčarja, ljubljanskega župana, svojega šefa, je veliko pisal za Ljubljanski zvon, ki ga je nekaj let tudi urejal. V njegovih delih je nekaj talenta, več pa marljivosti.

LETA 1872 UMRL JURIJ KOSMAČ

PESNIK, PREVAJALEC, KNJIŽNIČAR (* 1799)

Doma je bil v Loški dolini (Dane), na ljubljanski gimnaziji je bil Prešernov sošolec, potem je delal kot sluga v Licejski knjižnici v Ljubljani (danes NUK) in bil tudi skriptor (prepisovanje starega matičnega kataloga z Miho Kastelicem). S pesmimi o letnih časih je sodeloval pri Kranjski Čbelici (omenja ga tudi Prešeren v satiričnih epigramih), pisal je članke v Novice (Vodnikovo življenje, zgodovina Cesarsko Kraljeve bukvarnice) in prevajal sestavke J. Bleiweisa, dve drami iz češčine ... Bil je tudi urednik Oglasnika, njegov pa je tudi Slovenski abecedar za tiste, ki se žele v kratkim času slovensko brati naučiti (na sliki)

LETA 1895 ROJEN JAKOB ZUPANČIČ

PISATELJ, DRUŠTVENI DELAVEC V ZDA († 1980)

Po končani osnovni šoli v Črnomlju in gimnaziji v Novem mestu je bol poslan na fronto, po končani vojni je študiral v Zagrebu, pozneje pravo na ljubljanski PF. Leta 1921 se je izselil v ZDA, kjer se je vključil v slovensko kulturno življenje: sodeloval v dramskih skupinah, bil urednik Mladinskega lista, Prosvete, Glasa svobode. V ZDA je začel pisati novele in črtice, rad se poigrava z nenavadnimi pripovedmi, kjer se dogajanje spleta okrog osrednje ljubezenske zgodbe. Pisal je tudi spomine (Pet pomembnih desetletij mojega življenja).

LETA 1918 ROJEN JOŽA MAHNIČ

literarni zgodovinar, raziskovalec slovenske moderne, UREDNIK, PREDAVATELJ († 2009)

Literarni zgodovinar Joža Mahnič je bil po študiju slavistike, romanistike in primerjalne književnosti predavatelj na filozofski fakulteti v Ljubljani in profesor na gimnazijah. Opravljal je še razne druge odgovorne službe: predaval je na igralski akademiji, bil je urednik raznih revij, dolgoletni predsednik Slovenske matice. Raziskoval je slovensko literaturo 19. in 20. stoletja, zlasti moderno, posebej Župančiča. Obdobje moderne je izčrpno predstavil v peti knjigi Zgodovine slovenskega slovstva (1964).

LETA 1921 ROJEN VENDELIN (FRANC) ŠPENDOV

FRANČIŠKANSKI DUHOVNIK, SKLADATELJ, MUZIKOLOG, PUBLICIST († 2009)

Doma v Sp. Dobravi (Radovljica), osnovno šolo in gimnazijo obiskoval v Kranju in Ljubljani, leta 1939 je bil sprejet k frančiškanom v Kamniku, zaradi posledic druge svetovne vojne je odšel v Beljak, kjer je naredil slovesne zaobljube. Teologijo je študiral v Rimu, kjer je bil leta 1947 tudi posvečen. Leta 1949 je odšel v ZDA kjer je študiral in deloval v slovenskih župnijah, najprej v Chicagu, potem v Lemontu. Veselila ga je glasba, tako je 1959 je diplomiral iz orgel in kompozicije. Cerkveno glasbo je nato študiral še v Rimu na Papeškem Institutu sv. Cecilija in na tej ustanovi tudi doktoriral (1971). S svojimi glasbenimi spodbudami je zelo razgibal glasbeno življenje med Slovenci v Ameriki. Njegov zbor Slovenska pesem v Lemontu je štel 56 članov. Rad je igral pri mašah v ameriških Brezjah v Lemontu. Je avtor številnih glasbenih del (Kratka slovenska maša, Spevi med berili, nekaj njegovih skladb je tudi v bogoslužni pesmarici Slavimo Gospoda ...). Pisal je tudi svetne skladbe (kantata Turki na Slevici, Kralj Matjaž ...). Pokopan je v Lemontu, prav blizu ameriških Brezij.

njegova misel:

Marija Pomagaj na Brezjah me je pripeljala v frančiškanski red, naj me, ko pride ura, z ameriških Brezij popelje k svojemu Sinu.

LETA 1922 UMRL JOSIP GRUDEN

DUHOVNIK, ZGODOVINAR IN PRAVNIK (* 1869)

"Vsak narod mora poznati razmere, v katerih sedaj živi, pa poznati tudi svojo preteklost. Iz nje zajema moč v hudem boju za obstanek, vztrajnost v nesreči , modra navodila, kako si pridobiti boljšo bodočnost. Zato pravijo po pravici, da je zgodovina učiteljica življenja. Ti razlogi so vplivali name, da sem prijel za pero in se lotil težavnega dela, da napišem slovenskemu narodu njegovo zgodovino. Prav mi Slovenci premalo poznamo svojo preteklost... Vzlic svoji navidezni skromnosti slovenska zgodovina ni brez zanimivosti in pomena. Kaže nam predvsem, kako si je slovensko ljudstvo osvojilo svojo sedanjo domačijo, kako je vzdržalo v hudem boju za obstanek, kako je delalo in trpelo. Tudi taki spomini budé domovinsko ljubezen, užigajo zavednost in zaupanje v svojo moč." Tako je januarja 1910 v kratkem uvodu za prvi snopič Zgodovine slovenskega naroda, svojega življenjskega dela, zapisal zgodovinar Josip Gruden, ki mu posvečamo te vrstice ob obletnici njegove smrti.

... več o njem v obletnici meseca 02_2009

LETA 1942 UMRL HINKO SMREKAR

SLIKAR, RISAR, GRAFIK IN ILUSTRATOR (*1883)

Karikatura (it. caricare - nakladati, pretiravati) je v likovni umetnosti risba z zelo poudarjenimi značilnimi potezami, lastnostmi upodobljene osebe, prikazanega dogodka ali družbenih razmer, večinoma satirična, humoristično kritična ali posmehljiva. Znana je bila že v antiki, kot samostojna umetniška oblika se je razvila v 18. stoletju. Med najpomembnejše karikaturiste pri nas spada risar in slikar Hinko Smrekar. Po bednem in bohemskem življenju je bil podoben Ivanu Cankarju, s katerim ga je vezalo iskreno prijateljstvo in opremil je številna njegova dela.

... več o njem v obletnici meseca 07_2003

o življenju umetnikov Ivan Cankar:

Kako so životarili naši pesniki in umetniki od Prešerna pa do najnovejših časov, vam je znano. Beda pa je zmerom večja, zakaj teh dandanašnji tako nepotrebnih kulturnih delavcev je zmerom več, odjemalcev pa ni, ker je podjetje bankrotno... Časih sem že pisal o usodi in življenju umetnikov, ampak ljudje so mi komaj napol verjeli in so mislili, da pripovedujem romantične bajke. Toda niti besedica ni izmišljena - resnica sama je tako kruta in grda, da jo je težko opisati in da ni potrebna zraven nobena fantazija. (Ivan Cankar, Slovensko ljudstvo in slovenska kultura, 1907)

LETA 1968 UMRL ROMANO GUARDINI

ITALIJANSKI TEOLOG, FILOZOF IN DUHOVNIK (* 1885)

Rojen v Veroni, ko je bil eno leto star, se je družina preselila v nemški Mainz. Med študijem naravoslovnih znanosti, kemije in ekonomske politike je vedno bolj spoznaval, da je njegova prava pot duhovništvo. Teologijo je študiral v Freiburgu, Mainzu in Tübingenu. V duhovnika je bil posvečen leta 1910. Po kratkem delu v pastorali se je vrnil v Freiburg, kjer je leta 1915 doktoriral iz teologije z disertacijo Odrešenje pri sv. Bonaventuri. Po petih letih dušnopastirskega dela so ga leta 1923 poklicali na teološko fakulteto bonske univerze, kjer je predaval kot docent. Tisti čas je bil v Berlinu imenovan za predstojnika katedre za katoliški svetovni nazor. Nacisti so mu odvzelči priofesuro, zatom se je umaknil v Mooshausen. Po vojni je bil imenovan za profesorja na univerzi v Tübingenu, tri leta pozneje v Münchnu. Zaradi šibkega zdravja se je odpovedal profesuri in tudi ni veliko sodeloval na drugem vatikanskem koncilu, kardinalski naslov je odklonil. Kot filozof, teolog, liturgični animator in vzgojitelj je Guardini proučeval modrost in znanje velikih mož preteklosti (Sokrata, Platona, Avguština, Danteja, Pascala ...) ter njihove nauke v krščanskem duhu razlagal in prenašal na razmere svojega časa. Osnoval ni nobene svoje filozofske ali teološke šole oziroma kakšnega svojega sistema. O sebi je rekel, da je »priložnostni mislec«. Vendar nam je zapustil zelo veliko neprecenljivih del s področja filozofije, teologije, duhovnosti, biblicistike, liturgije itd. Nekateri pa ga imajo celo za cerkvenega očeta 20. stoletja. Zaslužni papež Jožef Ratzinger je v svojih nastopih in knjigah vedno znova poudarjal, da želi hoditi po poti, ki jo je utrl Guardini ...

več o Romanu Guardiniju v zapisu ob stoletnici rojstva Ognjišče 7-8_1985

nekaj njegovih misli:

• Kje bolj čutimo svojo revščino kakor pred Bogom? Postanemo majhni, hoteli bi še bolj pomanjšati svoj jaz, zavreči vso ošabnost. Zato se zmanjšamo za polovico, pokleknemo.
  
• Gospod, nekaj je reči: »Pripravljen sem na vse, kar hoče Bog«, ko gre dobro, nekaj drugega pa je biti zares pripravljen, ko pride križ.
  
• Poklican si. Bog te priteguje v snovanje svojega predvidevajočega ustvarjanja. Tvoja vest naj vidi, kaj je zdaj, v tem trenutku, najbolj prav.
  
• Božja volja je tista moč, s katero deluje On, da moremo izpolniti, kar On zahteva. Tako gledano ima drugo ime: imenuje se milost.
  
• Božja previdnost pomeni, da vse na svetu ohranja svoje bistvo in svojo resničnost, vendar služi nečemu, kar je vzvišeno nad ves svet: ljubeči Božji volji.
  
• Še v slabem delu zna Bog videti dobro iskro in zanjo biti zaskrbljen. Prav zato, ker je Bog dober, je tudi potrpežljiv.
  
• Ko se veselimo, je v tem veselju navzoč živi Bog. Ve za naše veselje, tudi on se ga veseli. In kadar trpimo, ne more biti brezbrižen do nas. Naša bolečina ga boli.
  
• Kesanje v človeku ustreza odpuščanju pri Bogu. Bog, ki zmore odpuščati, je vreden živo verujočega človeka, ki je sposoben kesati se.
  
• Držati se hočem Boga, da bodo moje življenje, moje trpljenje in moja smrt rodili večer sad.
  
• Sleherni večer naj bo vaja v visoki umetnosti: dati življenju pravi smisel, ki ustvari vsemu preteklemu končno veljavno vrednost in večno obličje.
  
• Kaj se pravi biti moder? Resnico tako povedati, da ne ruši, ampak gradi.

več misli Romana Guardinija:

LETA 2011 UMRL STANE JARM

KIPAR, GRAFIK IN PEDAGOG (* 1931)

»Vsakdanje izkušnje so me vedno vračale k spoznanju, da je življenje kalvarija ... Med Kristusovim in našim trpljenjem sem povlekel nekaj prispodob: Kristusa so obsodili na smrt – ko se človek rodi, je obsojen na življenje, ki poteka po vseh padcih in srečanjih ... Kristusu sta pomagala Veronika in Simon – tudi nam ljudje pomagajo prenašati križ. Tudi mi na poti življenja padamo in vstajamo in tudi nas na koncu položijo v grob. Tu se pojavlja vprašanje: je to dokončna, zadnja postaja? Gotovo bi bila zadnja, če ne bi bilo vere v vstajenje. Če se življenje ne nadaljuje po smrti, če ni večnega življenja, potem se ne splača niti priti na svet.« Tako je svojo vero v vstajenje in večno življenje izpovedal akademski kipar Stane Jarm kot 'gost meseca' v velikonočni številki Ognjišča aprila 1998. Od 30. septembra 2011, ko je prišel do zadnje postaje svoje osemdesetletne 'kalvarije', se je njegova vera spremenila v gledanje poveličanega Kristusa v družbi vseh, ki so hodili za njim po poti križa.

več:
S. Čuk, Akademski kipar Stane Jarm: Gost meseca, v: Ognjišče 4 (1998), 6-10.
S. Čuk, Kipar Stane Jarm: Pričevanje, v: Ognjišče 11 (2011), 20-21.

LETA 2012 UMRLA ANITA HUDL

PISATELJICA, PREDSEDNICA DRUŠTVA SLOVENSKIH PISATELJEV V AVSTRIJI (* 1946)

Rojena v Kamniku, študirala je v Ljubljani na FF, živela je v Nončni vasi pri Pliberku v  Podjuni. Pisala je besedila za kabaret in gledališče (pripovedno prozo in liriko), posvečala se je tudi gledališki igri in režiji. Leta 1973 je ustanovila igralsko skupino Oder 73, ki jo je vodila več desetletij. Zelo je bila dejavna v Slovenskem prosvetnem društvu Edinost v Pliberku in v Kulturnem domu Pliberk (2009 režirala Foersterjevega Gorenjskega slavčka). Med njenimi pesmimi v podjunskem slovenskem narečju je najbolj znana pesem Anzej, za katero je 1983 na festivalu narečnih popevk v Mariboru prejela drugo nagrado. Delovala je za ohranitev slovenske besede, pisala, režirala in organizirala najrazličnejše prireditve, do pa je bila tudi predsednica Društva slovenskih pisateljev v Avstriji in urednica literarno-kritične revije Rastje.

iskalec in zbiralec: Marko Čuk

* 12. januar 1864, Mali Korinj, † 30. september 1953, Zali Log

Mož brez žolča z razširjenim srcem

Na pogrebu mu je govoril v slovo prijatelj pisatelj Finžgar, ki je med drugim povedal, kaj je o dobrodušnem Hribarju dejal njegov prijatelj Jože Benkovič: "da mu Bog ni ustvaril žolča in mu je rajši raširil srce za ljubezen do vseh ljudi" Rodil se je 12. januarja 1864 na Malem Korinju nad Krko. Po končani ljudski šoli sta mu nadaljnje šolanje omogočila domači župnik in pa stric Martin Molek, tedaj župnik v Savi pri Litiji. Nekaj časa je obiskoval gimnazijo v Novem mestu, kjer je ostal do konca drugega razreda, preostale razrede pa je naredil v Ljubljani. Bil je gojenec Alojzijevišča in je pridno sodeloval pri zavodskem glasilu Domače vaje kot pesnik in risar. Po maturi je vstopil v bogoslovje in bil leta 1891 posvečen v duhovnika. Kot kaplan je služboval po raznih krajih ljubljanske škofije, pod katero so tedaj spadale tudi dekanije Idrija, Postojna in Vipava. Njegove postaje so bile: Vinica, Košana, Dobrova, Polhov Gradec, Smlednik. Potem je postal župnijski upravitelj in župnik na Gorah nad Idrijo, nato v Šentgotardu in nazadnje v Zalem Logu v Selški dolini.

Leta 1941 so ga Nemci izgnali na Hrvaško, konec vojne je reven med revnimi sorodniki dočakal v rojstni vasi, potem pa se je vrnil v svoj mirni kotiček v Zalem Logu, ki se mu je tako priljubil, da je prav tam po štiridesetletnem delavniku dočakal božjo deklo smrt. Še v grobu je za vedno ostal med ljubim ljudstvom, ki ga je z veliko ganjenostjo pospremilo k zadnjemu počitku 2. oktobra 1953. Ob dušnopastirskem delu si je krajšal čas z rezljanjem kmečkih grčavk (palic za opiranje pri hoji) in čeder. Svojim župljanom je tudi na stara leta rad zakrožil kako popevčico, ki so v mladih letih iz njega kar žuborele.

"Po novem ne znam, po starem me ne poslušajo"

Anton Hribar je začel pesnikovati že v gimnazijskih letih, ko se je družil z mlajšima prijateljema Jožefom Benkovičem (1869-1901), pesnikom in zgodovinarjem, ter pesnikom in dramatikom Antonom Medvedom (1869-1910). Med mladostnimi deli naj omenimo prvo samostojno knjižico nabožnih verzov Posvečevanje dneva s svetimi mislimi (1890). Ko je leta 1888 začel izhajati Dom in svet, je Hribar celo desetletje ostal njegov vodilni pesnik. Njegov vzornik pri pisanju epskih pesmi je bil Anton Aškerc. Rad je opisoval znane kraje iz svoje domače okolice (zato se je podpisoval Korinjski), zgodovinske dogodke in ljudske motive, ki si jih je tudi sam izmišljeval. V letih 1898 in 1899 je svoje pesmi izdal v dveh knjigah z enakim naslovom Popevčice milemu narodu. "S takim naslovom je povedal vse: niso to slovite in imenitne pesmi, le popevčice so, iz ljudstva zajete, domače, ne za učene glave, le za preprosti, mili mu narod," je dejal pisatelj Finžgar.

"Kljub temu ga mladi pesniški naraščaj ni hotel in ni mogel razumeti. Ko je zbirka Popevčic izšla, ko so jo preprosti ljudje in tudi drugi z velikim veseljem prebirali, so se oglasili mladi (najglasnejši je bil Ivan Cankar) in z visokega trona zagrmeli nanj. Ni bil pravi način, ni bila pravična taka trda beseda in obsodba. Hribar ni bil ne jezen ne žalosten. Utihnil je." Prijatelj Anton Medved ga je nekoč vprašal: "Ljubi Tone, zakaj nič več ne poješ?" Hribar se mu je ljubo nasmejal in dejal: "Po novem ne znam, po starem pa me ne poslušajo."

Hribarjev gramofon z velikansko trobento

Kot podeželski župnik je bil Anton Hribar zelo domač in družaben. Pogosto je obiskoval svoje duhovniške sosede, ki so ga zaradi njegove sončne narave odprtih rok sprejemali. Rad se je ustavljal pri pisatelju Finžgarju, s katerim sta ga vezala ne le duhovniški poklic in iskreno prijateljstvo, ampak tudi pisanje. Iz časa, ko je bil župnik v Želimljem (1902-1908) se Finžgar spominja zanimive prigode, ki lepo osvetljuje Hribarjev radoživi značaj. "Ko pripovedujem o šoli, naj ne pozabim obiska pesnika Antona Hribarja. Bil je v Ljubljani in se sešel z nekaj znanci. Dogovorili so se, da se potegnejo v Želimlje in me obiščejo. Tone Hribar, ki je ves denar sproti zapravil in je bil vedno v dolgovih, ni menda vedel za boljši zakup, kakor da si je oskrbel v Ljubljani gramofon. Takrat je bil ta inštrument še velika novost in na kmetih neznan. Privlekel je to trobento s seboj v Želimlje.

Jaz sem imel šolo za popoldanske otroke. Hribar me naprosi, naj dovolim, da otrokom nekaj zanimivega pokaže. Postavil je gramofon z velikansko trombo na kateder in ga navil. Imel je ploščo, na kateri je bil ujet smeh po notah. Otroci so plašno gledali in vstajali, da bi v trobenti zagledali smejočega se moža. Hribar pa je navijal in navijal ter se sam kleščil, dokler ni vsa šola bušila v tek smeh, da so se otroci kar v krčih zvijali od smeha. Za navrh jim je tromba zapela še pesmico in tako smo slovesno pred časom pouk končali. Otroci so drli v smehu domov in pripovedovali o čudnem možaku, skritem v trobenti" (Leta mojega popotovanja, 166).

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2003) 10, str. 42.

* 30. september 1904, Maribor, † 30. september 1999, Ljubljana

»Revček Andrejček«, orodje v božjih rokah

Njegova razvijugana življenjska pot je trajala natanko 95 let: za ta svet se je rodil 30. septembra 1904, za večnost pa isti dan leta 1999. Zibelka mu je tekla v Mariboru, kjer je njegov oče Andrej služboval na sodišču. Za njim sta prišli na gostijo življenja sestri Marica in Milka, nazadnje pa še brat Zoran, ki ga je v nežni mladosti pobrala škrlatinka. Oče je bil velik narodnjak, rad je pel domovinske pesmi. Svojemu prvorojencu je namenil učiteljski poklic: »Na učiteljišče boš šel, boš šolmajster; pomagaj ljudem in ljudje te bodo imeli radi in ti pomagali!« Mati Marija pa je bila zelo pobožna. »Ne pozabi, da si Marijin sin,« je ponavljala Andreju, ki je bil krščen v mariborski cerkvi Marije Matere usmiljenja. Devetnajstletni učitelj je po diplomi šel poučevat otroke na salezijanski osnovni šoli na Radni. Takrat še ni mislil na duhovniški poklic, že jeseni leta 1924 pa je začel noviciat v salezijanski družbi. Med redovno pripravo in bogoslovnim študijem je opravljal razne odgovorne službe. Leta 1933 je prejel mašniško posvečenje in najraje bi takoj odšel v misijone na Kitajsko, kjer je uspešno deloval slovenski salezijanski misijonar Jožef Kerec. Njegova prošnja je bila uslišana dve leti kasneje. Najprej je deloval skupaj s Kerecem, potem pa sam.

Na Kitajskem je ostal šestnajst let: od 1935 do 1951, ko je bil od tam izgnan. Vodil je poklicno šolo za dečke, predvsem iz revnih družin: bilo jih je do 500. Ko so zavladali Maovi komunisti, je bil izgnan v Hongkong, odkoder je šel v Macao. Potem je dve leti (1952-1964) misijonaril v Severnem Vietnamu (Hanoi), ki je bil tedaj še francoski protektorat. Tam je divjala vojna med vietnamskimi partizani in Francozi, ki se je po dveh letih groze končala z zmago Ho Ši Minha. Majcen je deloval v 'mestu dečkov', kjer je živelo in se šolalo okoli 450 vojnih sirot, ki so jim salezijanci nudili strokovno šolanje in tudi verski pouk. »Vietnamci so zelo pobožni, mnogo bolj kot Kitajci,« se je spominjal naš misijonar.

Leta 1954 je bil imenovan za ravnatelja salezijanskega zavoda v Hongkongu: tam je vodil obrtno in višjo srednjo tehnično šolo, ki jo je obiskovalo nad 1100 učencev. Po dveh letih so ga poslali v Južni Vietnam (Saigon), kjer je deloval polnih dvajset let. Bil je ravnatelj različnih šol, delegat vrhovnega salezijanskega predstojnika za Vietnam. Enajst let je bil prvi magister vietnamskih novincev in je dejansko postavljal temelje Družbi, zato so ga imenovali »vietnamski Don Boško«. Konec aprila 1975 je v Južnem Vietnamu zavladal komunistični režim in kmalu zatem so morali državo zapustiti vsi tuji misijonarji. Majcen je odšel med zadnjimi, avgusta 1976. Ob svojem odhodu je že utrdil skupnost 130 mladih salezijancev, domačinov, da so lahko ustanovili samostojno pravno skupnost. Njegovi Vietnamci so ga imenovali Cha Maisen, Bo Maisen (Cha in Bo v vietnamščini pomeni oče), prijatelji misijonov pa so mu pravili dedek ali patriarh. Bolan in izčrpan se je ustavil na Taiwanu (Formozi) pri velikem slovenskem misijonskem zdravniku Janezu Janežu. Majcen je bil bolničar, spovednik, voditelj duhovnih vaj, ravnatelj deškega mesta. Tam je napisal 14 zvezkov zgodovine salezijanskih misijonov v Vietnamu, ob prihodu v Rim (1979) jih je izročil vrhovnemu vodstvu.

Na praznik evangelista Marka, 25. aprila 1979, je prišel v Ljubljano. Pred njim je bilo še polnih dvajset let »misijonarjenja« v domovini. Bil je spovednik v Želimljah in na Rakovniku, hodil je okoli in navduševal ljudi za misijone - z ljubljenim Vietnamom v srcu. Zadnji dve leti »se je končala tudi njegova stezica, ki je iz podstrešne sobice na Rakovniku po nekajkrat na dan vodila v cerkev Marije Pomočnice, v spovednico z napisom Andrej Majcen« (J. Zadravec). 30. septembra 1999 je stopil na pot večnosti.

pričevanje 12_2005