LETA 1547 ROJEN MIGUEL CERVANTES

ŠPANSKI PESNIK in PISATELJ († 1616)

Rodil se je leta 1547 v kraju Alcalá blizu Madrida. Izhajal je iz skromne zdravniške družine. Služil je pri kardinalu Acquaviveju v Rimu, kjer je postal vojščak. Vse življenje je živel v revščini. Po izdaji prvega dela, Don Kihot, izšel je pri avtorjevih oseminpetdesetih letih, je do smrti leta 1616 kot poklicni pisatelj živel v Madridu. Pisal je dramatiko, novele, zbrane v zbirki Zgledne novele in romane Galatea, Prigode Persila in Sigismunde, z romanom Don Kihot pa je ustvaril prvi novoveški roman.

LETA 1643 UMRL CLAUDIO MONTEVERDI

ITALIJANSKI SKLADATELJ IN NAJPOMEMBNEJŠI OPERNI USTVARJALEC 17. STOLETJA (* 1567)

Rojen v Cremoni, ki je bolj znana po izdelovalcih violin in drugih godal (Amati, Stradivari). Leta 1590 je v Mantovi postal violist (igralec na violi) na dvoru Vincenza I. Gonzaga (iz te družine izhaja sv. Alojzij, katerega je verjetno poznal). Leta 1601 je bil imenovan za vodjo dvornega orkestra, ki jo je opravljal do odhoda v Benetke, kjer je ostal do smrti. Niha med renesanso in barokom in tako se delijo tudi njegove skladbe: na eni strani so renesančni madrigali, na drugi pa opere (baročna zvrst – njeno rojstno leto je 1600). Že s šestnajstimi leti je izdal zvezek Duhovnih madrigalov, kasneje pa še osem knjig. Postaja precej samostojen ne upošteva strogih pravil in njegovi madrigali prehajajo že v kantate. Opera pa je nastala v prizadevanju, da bi obnovili starogrško tragedijo, zato v začetku prevladuje recital. Prva operna mojstrovina je bila prav Monteverdijev Orfej. Ko leta 1637 Benetke dobijo prvo gledališče, postane opera dostopna širši javnosti. Kmalu se težišče iz dramatskega besedila prevesi na glasbeno stran. Orfeju so sledile opere Ariana, Kronanje Popeje, Odisejeva vrnitev. Pomemben je Monteverdijev prispevek k cerkveni glasbi, v Marijinih večernicah se še vedno drži palestrinskih idealov cerkvene glasbe, išče pa že sodobnejši izraz. Povsem drugačne so skladbe, ki jih je pisal za glasbenike pri Sv. Marku, poleg manjših skladb je napisal tudi dve maši. Zanimivo je, da nima orgelskih skladb.

LETA 1873 ROJEN JANEZ GNIDOVEC

DUHOVNIK, LAZARIST, ŠKOF IN SVETNIŠKI KANDIDAT († 1939)

Ko je bil slovenski lazarist Janez Gnidovec leta 1924 imenovan za škofa v Skopju, si je za svoje škofovsko geslo izbral besede apostola Pavla "Vsem postati vse" in ga dosledno uresničeval do zadnjega diha. Vsi so ga imeli za "živega svetnika". Postopek za njegovo beatifikacijo se je uradno začel 14. septembra 1974 na škofiji v Ljubljani. Zaključil se je leta 1984, ko je bilo vse gradivo poslano v Rim. Papež Benedikt XVI. je 27. marca 2010 odobril objavo odloka o zaključenem postopku in potrdil junaško stopnjo kreposti škofa Gnidovca, ki mu gre naslov častitljivi. Če bo potrjen domnevni čudež na njegovo priprošnjo, bo razglašen za blaženega. »Škof Gnidovec, verjetno prvi Slovenec, ki je na vrsti za beatifikacijo po Slomšku in Grozdetu, je vseskozi v svojem življenju od same mladosti do dramatične smrti v Ljubljani, ustvarjal vtis posebnosti med svojimi študentskimi tovariši, med profesorji v Št. Vidu, med sobrati lazaristi in nedvomno tudi med tedanjimi jugoslovanskimi škofi. Vtis posebnosti zaradi svoje odmaknjenosti od drugih, zaradi svoje globoke zbranosti, zaradi izjemnega obvladovanja v izražanju, zaradi stalnega intenzivnega pogovora z Bogom, kar je bilo vsem bolj ali manj jasno.« Tako je v Spremni besedi h knjigi Lojzeta Gajška Na poti k svetosti (Založba Družina, Ljubljana 2011) zapisal kardinal Franc Rode.

več:
S. Čuk, Svetniški škof Janez Gnidovec: Pričevanje, v: Ognjišče 3 (1999), 58-59.
S. Čuk, Škof Janez Frančišek Gnidovec: Obletnica meseca, v: Ognjišče (2013), 48-49.
B. Rustja; M. Erjavec, Janez Frančišek Gnidovec: Slovenski svetniški kandidati, v: Ognjišče 2 (2023), 99.
G. Čušin, Bogdaj, Janez: S svetniškim kandidatom na TI, v: Ognjišče 2 (2023), 98.
spletna stran Ognjišča: Janez Frančišek Gnidovec

nekaj njegovih misli:

• Delajte radi, ker je delo dolžnost. In spoštujte trpljenje pri delu. Delajte tako, da boste zvečer utrujeni in si boste želeli počitka. Tako boste s svojim trpljenjem posnemali Jezusovo trpljenje. A prosim vas, ne delajte kot stroji... Delajte z duhom vere.
  
• Ne preslišite glasu tistih, ki vas prosijo za molitev. Vedite, da vas potrebujejo, da so zelo potrebni božje pomoči, ki se izprosi samo z molitvijo. Spolnjujte svoje dolžnosti. Bodite zvesti.
  
• Nisem pil in ne pijem, ker se pri nas preveč pije. Ko sem bil ravnatelj gimnazije v Šentvidu, sem videl, da se v Sloveniji preveč pije, zato sem sklenil, da ne pokusim pijače, ki je mnogim v pogubo, narodu pa v sramoto.
  
• Opravljaj službo marljivo, potrpežljivo, z veselim srcem in dobrim namenom, da razveseljuješ Boga. Svoja dela začni s ponižno molitvijo, z molitvijo jih tudi nadaljuj in končavaj.
  
• Bodi ljubezniv do vsakega človeka, stori dobro vsakemu. Nikoli ne vračaj hudega za hudo. V odnosih do ljudi bodi vedno plemenit. Pazi, da vedoma nikogar ne razžališ. Prizadevaj si, da boš v ljubezni v vsem posnemal Jezusa, ki je pot, resnica in življenje.
  
• Ne govori veliko, govori samo resnico. Pazi nase, da ne boš zaklel ali izgovoril grde besede.

molitev za beatifikacijo:

Gospod Bog, Tvoj služabnik Janez Frančišek Gnidovec se je iz ljubezni do Tebe nesebično ves žrtvoval za uboge. Poveličaj ga s čudeži da mu bo Cerkev dodelila čast oltarja in nam bo močneje zasvetil njegov zgled.
Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.

LETA 1897 ROJEN JOŽEF KRAMAR - CRAMARO

BENEŠKI DUHOVNIK, NARODNI IN KULTURNI BUDITELJ († 1974)

Rodil se je leta 1897 v Platišču v Benečiji, leta 1923 je postal duhovnik in služboval po raznih krajih, povsod se je neustrašeno boril za pravico svojih rojakov, da častijo Boga v maternem jeziku. Deset let je bil vikar v Osojanih, kjer je vzljubil rezijanske vernike, občudoval njihovo govorico in sklenil, da jim v spomin zapusti poljudno veroučno knjigo. Leta 1927 je v Gorici izšel rezijanski katekizem z naslovom To kristjansko učilo po rozanskeh. Bevkov Čedermac, ki pogumno nastopa pred škofom in prefektom v Vidmu, je Jožef Kramar.

LETA 1907 ROJEN MIHA POTOČNIK

PRAVNIK, PLANINEC, ALPINIST IN GORSKI REŠEVALEC († 1995)

"Biti hribovec je zanj od vsega začetka pomenilo biti telesno usposobljen in duhovno zrel, iskati in zajemati najvišjo in najglobljo modrost v skalah, biti slovenski alpinist, in to je bil Miha Potočnik z dušo in srcem, pa živeti, dihati z ljubimi domačimi gorami in slovenskim človekom ter si na vso moč prizadevati, da bi bili v njih vsaj enakovredni tujim alpinistom." Tako je knjigi Stoletje v gorah (Cankarjeva založba, Ljubljana 1992) zapisal France Vogelnik o Mihu Potočniku. Rodil se je v osrčju naših lepih gora in njim je posvetil vse svoje življenje. O tej svoji "nori" zaljubljenosti pravi: "Ne razumejo nas, ki hodimo po prepadnih gorah, kajti težko je doumeti in še težje povedati, kaj nas tja žene in kaj imamo od tega. Doživlja človek in čuti, pa ne more povedati, kakor bi rad; beseda je kakor z verigo prikovana. Kdor pa zaide v naš svet, ta nas razume brez besede."

več:
S. Čuk, Miha Potočnik: Obletnica meseca, v: Ognjišče, 9 (2007), 32-33.

LETA 1914 UMRL STEVAN MOKRANJAC,

SRBSKI DIRIGENT IN SKLADATELJ, USTANOVITELJ SRBSKE GLASBENE ŠOLE (* 1856)

Stevan Mokranjac je najprej študiral matematiko, potem pa se je posvetil glasbi. Po diplomi je deloval kot zborovodja Beograjskega pevskega društva ter kot profesor na gimnaziji in v bogoslovju. V ospredju njegove glasbene ustvarjalnosti je 15 rukoveti (venčkov), zborov a capella, zasnovanih na ljudskem melosu, ker je začutil lepoto ljudskih motivov. Enako močno deluje tudi Mokranjčeva duhovna glasba, zgrajena na tradicionalnih napevih srbskega cerkvenega petja.

LETA 1923 ROJEN P. MIHA ŽUŽEK

DUHOVNIK, JEZUIT, TEOLOG IN PUBLICIST († 2008)

"Vsekakor si težko zamišljam, kako bi umiral v topli in mehki postelji. Ne bi bilo v skladu z mojo avanturistično naravo... Morda pa je največje junaštvo ravno počasno umiranje v postelji, vdano sprejeto? Obiskal sem umirajočega prelata Jožeta Šimenca. 'Čutite bolečine?' sem ga vprašal. Prijazno se je nasmehnil: 'Ko boste imeli svojega raka, boste že vedeli.' Naj bo tako ali drugače, pomembno je le eno: S smrtjo se vse šele začne. Šele po njej bomo - sredi vsega." To so zadnje vrstice knjige, v kateri pater Miha Žužek pripoveduje zgodbo svojega razgibanega življenja. Dal ji je pomenljiv naslov SREDI VSEGA. "Živel sem sredi vsega. A vse, to je res vse! To je Big Bang, to je nastanek Zemlje, ohladitev njene skorje, pojav življenja in človeka, pojav greha in odrešenja." Bog mu je dal veliko talentov, ki jih ni zakopal, temveč je z njimi "kupčeval". Dal mu je tudi priložnost za "največje junaštvo" - počasno umiranje v postelji -, ki ga je izbojeval na današnji dan v duhovniškem domu v Ljubljani.

več:
S. Čuk, Pater Miha Žužek. Vsakdo je edini vladar svojega vesolja: Pričevanje, v: Ognjišče 7 (2008), 34-35.

nekaj njegovih misli:

• Ne bojmo se ne Boga ne Kristusa ne Cerkve. Bojmo se nič. Če nam je prav ali ne, je naše življenje vožnja na vse - ali nič.
  
• Pametnim ljudem je vsaka ura in vsak dan dragocen božji dar. Vsak dan jim je ena opeka za zgradbo večnosti.
  
• Kdor se zjutraj daruje Bogu, bo ves dan živel v zavesti, da je njegov dan velik dan.
  
• Ljudje razumejo, da jim ne sme primanjkovati joda, kalija, proteinov... Zdi pa se jim kar možno, da bi shajali brez Boga.
  
• Besede so seme, iz katerega klijejo misli, dejanja, dogodki, zgodovine, bodočnost, večnost.
  
• Krst je šele novo, pravo življenje. Svoja leta bi morali pravzaprav šteti od krsta ... Sploh pa ne bi smeli šteti let, temveč le stopnje, do katerih se je novo življenje v nas razcvetelo.
  
• Pogumno vstopimo v velikonočno skrivnost, ne bojmo se velikih zamahov usode, saj iz nas delajo velike ljudi. Bojmo se le zaspanosti, zaradi katere preslišimo tako sovraštvo velikega petka kot najmogočnejše grmenje prihajajoče pomladi - velikonočno alelujo.
  več:

LETA 1924 ROJEN BRUNO HARTMAN

literarni in gledališki zgodovinar, dramaturg, bibliotekar, prevajalec in publicist († 2011)

Rodil se je v Celju in njegova življenjska pot je bila razgibana, saj so ga zanimala številna področja: izobraževanje, znanost, kultura. Na ljubljanski univerzi je študiral slavistiko, francoščino in primerjalno književnost. Nekaj let je bil profesor učiteljišča in gimnazije v Murski Soboti, nato je poučeval na mariborskem učiteljišču. Zelo ga je zanimalo gledališče, ljubljanska Drama, Slovensko narodno gledališče v Mariboru in Slovensko ljudsko gledališče v Celju. Leta 1965 je postal ravnatelj Študijske knjižnice Maribor (kasneje Univerzitetne knjižnice Maribor), ki jo je vodil do upokojitve 1989. Razumel je, da knjižnica potrebuje sodoben informacijski razvoij, zato se je v Mariboru povezal s strokovnjaki univerzitetnega računalniškega centra, za  posege na področju informatizacije knjižnice. Tako je mariborska študijska knjižnica s pridobitvijo nove zgradbe postala ena najsodobnejših knjižnic v tem delu Evrope in zgled vsem drugim knjižnicam. Iskal je tudi povezave  z mnogimi evropskimi,  knjižnicami, pod njegovim vodstvom je mariborska knjižnica prerasla v univerzitetno ustanovo evropske ravni, ki je nastajajoči mariborski univerzi predstavljala eno glavnih opor. Predaval je tudi na katedri za bibliotekarstvo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Vse življenje se je tudi posvečal literaturi, napisal je dokrtorsko disertacijo Celjski grofje v slovenski dramatiki, tudi prevajal je (Hemingway, Cronin, Remarque), pisal o kulturnih vprašanjih in nekaterih celjskih avtorjih (Novačan, Levstik), urejal Dialoge, revijo Knjižnica (1974–1979) in ostal v stiku z gledališčem kot kritik in dramaturg.

LETA 1928 ROJEN TONE PAVČEK

PESNIK, ESEJIST, PREVAJALEC IN UREDNIK († 2011)

Rojen na Dolenjskem, v Šentjuriju pri Mirni Peči, kjer je živel do svojega šestnajstega leta. Po prvem razredu so ga dali v Ljubljano (v marijanišče in kasneje v frančiškanski konvikt). V Ljubljani je končal klasično gimnazijo in diplomiral na pravni fakulteti (1954). Dejaven je bil na časnikarskem področju, tudi novinar in urednik na RTV Slovenija, ravnatelj mladinskega gledališča in urednik Cankarjeve založbe, tudi presednik Društva slovenskih pisateljev, od leta 2001 tudi član SAZU. Leta 1953 je skupaj s Kovičem, Menartom in Zlobcem izdal Pesmi štirih. Lahko rečemo, da je vse, kar je razmišljal, povedal, napisal ... , naredil v verzih. Zanj je bila osnova valovanje, valovanje morja ali dolenjske pokrajine, tak je bil njegov slog, tak človek je bil, vse je najprej zvenelo v njem. Verz je bil njegova zgoščena misel, njegovo igranje, njegova poezija, njegovo življenje ... Veliko je tudi prevajal rusko poezijo 20. stol. (Ahamatova, Cvetajeva, Jesenin, Majakovski in Pasternak)

več:
B. Rustja, Pesnik in prevajalec Tone Pavček. Po sinovi smrti se mi je zdelo tudi pesnenje nesmiselno: Gost meseca, v: Ognjišče 2 (1998), 6-10.

nekaj njegovih misli (verzov):

• Vse je na svetu za kaj. / Vojaki za boj in za marše, / raj, da se rima na maj, / otroci, da starajo starše.
  
• To, da gremo v stolpnicah ali po cesti brezbrižno drug mimo drugega, je mogoče še hujše kot to, da ranimo svoje.
  
• Življenje je vse mogoče: so klanci in ravne poti. Po bližnjicah se ne pride daleč. Treba je iti navkreber, v klanec, premagovati težave.
  
• Rane prizadeva človeška neumnost, ki se imenuje oholost, kot da si več od drugega, čeprav smo vsi enako božji in enako človeški, enako majhni in hkrati veliki in vsi enkratni.
  
• Odkriti moramo sposobnosti otroka in jih razvijati. Vsakemu moramo dati vedeti, da je lučka. Treba ga je spodbuditi, da sveti - v tem je čar.
  
• So stvari, ki so večne in jih ne moremo spremeniti. Tudi otroške narave ne. Poskrbeti moramo le, da imamo otroke radi, da od njih lahko črpamo radost do življenja, sokove mladosti, prešernost.
  
• Presoja, kaj je pomembno, je relativna. V mojih očeh je, denimo, pomembno, koliko si v ravnovesju s sabo, z razumevanjem sveta, samega sebe in svojih bližnjih.
  
• Na svetu si, da iščeš sonce. / Na svetu si, da greš za soncem. / Na svetu si, da sam si sonce / in da s sveta odganjaš sence.
  
• Vzgaja se samo s srcem, nasmehom in ljubeznijo. Če otrok čuti, da ga ima nekdo rad, je to najboljša vzgoja. Če ga pa imaš preveč rad, ga razvadiš in vse zavoziš.
  
• Med lici in poklici / gospoda je in raja, / a malokdo v resnici / je to, kar se izdaja.
  
• Menim, da človek v smrti ni sam, ampak čuti prisotnost tistih, ki jih ima rad. Ljudje, katerim je živim ali mrtvim izkazoval svojo ljubezen, so v poslednji uri z njim.
  
• Vsaka mama je prava mama, / dana za srečo in na veselje. / Prava. In ena sama. / Za vse življenje.
  
• Vsak človek je zase svet, / čuden svetal in lep / kot zvezda na nebu ... // Vsak tiho zori, / počasi in z leti, / a kamor že greš, vse poti / je treba na novo začeti.
  
• Pravo oko po resnici zrcali / pravo sliko sveta. / Pravo oko je tudi tako z očali, / a z dioptrijo srca.
  
• Prava beseda veliko zaleže / in žal besede ni treba zanjo. / A treba je, da si je vreden. / Seveda kot mož beseda. / Potem postaneš radobeseden / in beseda tvoja soseda.
  
• Vprašanje večnosti je temeljno vprašanje. Stoji v isti vrsti kakor vprašanja, kdo sem, od kod prihajam in kam grem, čemu živim?
  
• Nič, kar se rodi, ni večno, / naj bo svoj kratek čas srečno! // Rod je za rodom bil ziban / v zibki. Zdaj zibke so žrtve / napredka. Prazne in mrtve. / Svet pa je pust in zariban.
  
• Staro malo zdaj velja. / Spraznjenost sedi za mizo. / V kotu bogkovem brblja / neutrudni televizor.

LETA 1929 ROJEN JANEZ MENART

SLOVENSKI PESNIK IN PREVAJALEC († 2004)

Rodil se je 29. septembra 1929 v Mariboru, mladost je preživljal v Ljubljani, kjer je hodil v osnovno šolo in gimnazijo, leta 1956 pa je diplomiral na FF iz slavistike in primerjalne književnosti. Kasneje je bil dramaturg pri Triglav filmu in prevajalec na RTV, od leta 1979 je bil zaposlen pri založbi Mladinska knjiga. Izhodišče njegove poezije je romantični človek, ki doživlja neskladnost sveta, kar izraža  z ironijo in satiro. Leta 1953 je skupaj s Cirilom Zlobcem, Tonetom Pavčkom in Kajetanom Kovičem izdal Pesmi štirih, potem pa sledijo njegove samostojne zbirke: Prva jesen, Časopisni stihi, Bela pravljica, Semafori mladosti; Srednjeveške balade, Pod kužnim znamenjem, Srednjeveške pridige in balade. Od junija 1983 je bil tudi član Slovenske akademije znanosti in umetnosti.

več:
S. Čuk, Janez Menart (1929-2004): Obletnica meseca, v: Ognjišče, 9 (2019), 44-45.

njegovi verzi:

• Na slednji rojstni list pečat je dan: / oblast, lepota, slava, znanje, čast, / bridkosti, muke, delo, sreča, slast / vse je slepilo, vse zaman. Zamišljeno me zro oči / in vprašajo:
• Sem jaz res ti? / In trezno pravi mu moj jaz: / Jaz nisem ti, ti nisi jaz; / jaz sem le jaz, ki se mi zdi; / in ti si jaz le za ljudi; / a pravi jaz je dan za dnem / uganka meni in ljudem.
  
• A človek je že tak: če kdo ga hvali, / potem v tej hvali najprej sebe gleda. / Ob šali pa, ki ga lahko užali, / pogleda najprej na soseda.
  
• Kdor nima nobene fantazije, kdor nima domišljije, kdor vidi pri očalih samo očala in pri stropu samo strop - ta ne bo nikdar pisal dobrih pesmi.
  
• Pravice ni in je nikdar ne bo, / velike ribe zmerom majhne žro. // Svobode ni - svoboden je le duh, / a duh je v mesu, ki presnavlja kruh. // Resnica je - a v vseh stvareh tiči / tako globoko, da se v njih zgubi.
  
• Žlica je vse premalo, / da bi hranila sanje: / čustvo preveč je sejalo, / misel premalo žanje.
  
• O, čudežni dnevi mladosti, / dehteči in čisti! / Vse zmelje se v mlinu bridkosti. / Le luna in večnost sta isti.
  
• Pa naj je včasih bilo res hudo, / nič mi ni žal, saj je moralo biti, / včasih je prav, da stemni se nebo, / da se navadimo sonce ljubiti

LETA 1971 UMRL LUDVIK MRZEL

PISATELJ, PESNIK IN PUBLICIST, ŽRTEV TABORIŠČ TOTALITARNIH SISTEMOV (* 1904)

Pesnik Ludvik Mrzel je kot gimnazijec sodeloval v rudarski stavki v Trbovljah in bil zato izključen iz šole. Med drugo svetovno vojno je sodeloval v odporniškem gibanju in bil zaradi odpeljan v italijanska in nemška taborišča. Po vojni je bil na dachavskih procesih obsojen na 12 let zapora, od tega je sedem let prebil na Golem otoku. Za njegovo najboljše delo velja zbirka novel Bog v Trbovljah (1932). V njih je pisatelj izrazil svoje razočaranje nad marksizmom in komunizmom, nad katerima je bil kot dijak in študent tako navdušen.

LETA 1993 UMRL MATEJ BOR

VLADIMIR PAVŠIČ, PESNIK IN PISATELJ (* 1913)

Pesnik, pisatelj, dramatik in prevajalec Matej Bor (pravo ime Vladimir Pavšič) je izdal številne pesniške zbirke. Veliko pozornost je vzbudila zbirka Sled naših senc (1958), v kateri je objavil ciklus Šel je popotnik skozi atomski vek, pesmi strahu nad tem, kar nam utegne prinesti atomska doba. Obsežno je njegovo prevajalsko delo; posebej velja omeniti njegove odlične prevode Shakespearovih dram, pri čemer je nadaljeval delo Otona Župančiča.

LETA 1996 UMRL ANTON TRSTENJAK

DUHOVNIK, FILOZOF, ANTROPOLOG, PSIHOLOG IN TEOLOG (* 1906)

"Vsako stvar, ki jo delam, delam kot duhovnik. Tudi znanstveno delo. Kajpada s tem ni rečeno, da tudi vsebinsko vnašam vanj neke teološke stvari. Ravnam se po metodičnem principu znanstvenih zvrsti: v psihologiji sem samo psiholog, če bi pisal filozofijo, bi se držal izključno filozofskih metod, če bi pisal teologijo, bi bil samo teolog," je povedal filozof in psiholog profesor dr. Anton Trstenjak, ko je bil novembra 1971 prvič "gost meseca" v našem Ognjišču (drugič se je našemu povabilu odzval ob svoji sedemdesetletnici januarja 1976). Pisal je ogromno; njegove knjige in članke lahko razvrstimo v pet ali šest glavnih skupin: psihološka, antropološka, filozofska, kulturološka, narodnostna ter teološka dela (edino večje povsem teološko delo je knjiga duhovnih vaj za duhovnike Da bi bili z Njim, Tinje 1975). Dobra polovica vseh njegovih knjig je s področja psihologije. Povečini so znanstvena, namenjena predvsem strokovnjakom, preprostejše bralce pa je znal čudovito nagovoriti s svojimi poljudno strokovnimi knjigami življenjske psihologije, kakor jih je imenoval sam. Naštejmo te knjige, ki so v zelo visokih nakladah izhajale pri celjski Mohorjevi družbi: Med ljudmi (1954), Pota do človeka (1956), Človek v ravnotežju (1957), Človek v stiski (1960), Če bi še enkrat živel (1964), Človek samemu sebi (1971), Človek in sreča (1974). O teh knjigah je dejal: "Znanstvenik mora dajati nekaj tudi za življenje in mislim, da so ravno te knjige dale to, kar morda kdaj kdo v mojih predavanjih pogreša."

več:
S. Čuk, Anton Trstenjak. Bogato življenje v znamenju človeka: Pričevanje, v: Ognjišče 1 (2006), 22-23.

nekaj njegovih misli:

• Sodobni človek ne išče in ne priznava več Boga ozvezdij in vsemirskih daljin, temveč hoče Boga neposredne človeške navzočnosti, bližine in topline, ki seva iz dobrote človeških src.
  
• Religijo bratstva lahko uresničuje samo družba, sredi katere stoji On, v katerem "se je razodela dobrotljivost in ljubeznivost Boga, našega Odrešenika"; samo družba, ki stoji v znamenju Sina človekovega.
  
• Neskončna Božja dobrota je tako rekoč nevidna spremljevalka in sopotnica vsakega dobrega človeškega dejanja; vsako dobro človekovo dejanje je tako rekoč pečat, žig, znamenje Božje dobrote na človeku.
  
• Noben blagoslov in nobena človeška in Božja oblast ne more zagotoviti trdnosti zakona, če zakonci vse življenje vsak dan ne sodelujejo enako goreče, kakor so takrat, ko so drug drugega snubili.
  
• Vse smo storili za vzgojo otroka, za lastno vzgojo pa nič ali malo. Zato smo otroka tudi "preveč" vzgojili, sebe pa premalo.
  
• Starši, ki zahtevajo od otrok pokorščino, se navadno premalo zavedajo temeljne zakonitosti: pokorščina je odgovor na ljubezen.
  
• Starši se zelo motijo, če mislijo, da morajo "za vsako ceno zmagati". Prava vzgojna zmaga je pridobitev otroka za svoje vzore, da jim sledi.
  
• Vse, kar je odločilnega in velikega, govori iz tišine, iz dna duše, ne pa z jezikom in glasovnim hrupom.
  
• Ljudje potrebujejo Boga neposredne človeške navzočnosti, bližine in topline, ki seva iz dobrote in modrosti človeških src.

LETA 2011 UMRL LOJZE SLAK

HARMONIKAR, LJUDSKI GODEC, VODJA ANSAMBLA in AMBASADOR CVIČKA (* 1932)

Doma v vasi Jordankal blizu Mirne Peči na Dolenjskem, v družini z desetimi otroki. Mladost je zaradi mamine bolezni preživljel pri stari mami na Malem Kalu, in stric Ludvik, vaški godec na diatonični harmoniki, ga je spodbujal, da se je Lojze, še preden je odšel v šolo, naučil igrati številne pesmi. Ko je bil star petnajst let, je že igral na porokah in po njegovih besedah je bila to najboljša glasbena šola. Z nastopom na javni radijski oddaji Pokaži, kaj znaš (1957) je kot samostojni godec prepričal strokovno javnost in laike. Leta 1959 je s še tremi svojimi brati ustanovil Ansambel bratov Slak, ki je deloval do leta 1961. Lojze se je zaposlil v Ljubljani, kjer je spoznal svojo ženo Ivanko, in v zakonu sta se jima rodila dva sinova.Leta 1964 je z Nikom Zlobkom in Cirilom Babnikom (kasneje ga nadomesti Franc Sever) ustanovil instrumentalni trio Lojzeta Slaka. Isto leto so posneli tudi prvo ploščo, za pravi začetek ansambla Lojzeta Slaka pa velja začetek sodelovanja z vokalnim kvintetom Fantje s Praprotna iz Selške doline – rojena je bila skupina, ki je zapisala novo poglavje v izročilo slovenske narodno zabavne glasbe. V letih1965-70 so pri Jugotonu prodali osem albumov (čez milijon izvodov),  Leta 1970 so bili na prvi turneji med slovenskimi izseljenci v ZDA in Kanadi (ki so jih ponavljali vsakih pet let). Leta 1972 so se odpravili na dvomesečno turnejo po Avstraliji, gostovali so še v Franciji, Belgiji, na Nizozemskem, v Zahodni Nemčiji in Švici. (...) V devetdesetih so začeli pripravljati oddajo Boš videl, kaj dela Dolenc 1994 so praznovali 30-letnico ansambla z dvakrat razprodanim koncertom v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma (podobno  čez deset let ob 40-letnici). ...  Lojze Slak je svoj zadnji koncert odigral 16. decembra 2010, v Cankarjevem domu v spomin na preminulega prijatelja in kitarista v ansamblu, Milana Ferleža. 

več:
F. Bole, Ansambel Lojzeta Slaka: Glasba, v: Ognjišče 9 (1973), 42-45.
M. Erjavec, Muzej Lojzeta Slaka in Toneta Pavčka: Na obisku, v: Ognjišče 9 (2021), 76-78.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

 Letošnje poletje so se mladi, ki se z vsega sveta zbirajo v francoski vasici Taize, poglabljali v razmišljanje brata Aloisa, priorja skupnosti: kako najti nove oblike solidarnosti v današnjem svetu. To iskanje je priprava na obhajanje obletnic, ki jih bo skupnost praznovala leta 2015: 75. obletnico ustanovitve in 100. obletnico rojstva svojega ustanovitelja, brata Rogerja, deset let po njegovi smrti. Vrhunec praznovanj bo v tednu od 9. do 16. avgusta 2015, ko se bodo na mednarodnem srečanju skupaj z mladimi zbrali posamezniki, ki so dejavni v civilni družbi, predstavniki različnih Cerkva in ljudje v negotovih situacijah.

Poleg tega osrednjega dogodka bo julija 2015 potekalo srečanje za mlade, ki živijo meniško oz. redovno življenje. Na njem bodo navzoči odgovorni za katoliške, pravoslavne in protestantske kongregacije, skupnosti in samostane (med njimi pater Nicolas, vrhovni predstojnik jezuitov, pater Cadoré, vrhovni predstojnik dominikancev, opatinja samostana na gori Atos v Grčiji, sestra Pierrette, predstojnica skupnosti Grandchamp ...). V začetku septembra pa bo potekal simpozij o prispevku brata Rogerja k teološki misli, kjer se bodo zbrali mladi teologi skupaj s strokovnjaki iz različnih cerkva. Podrobnejše informacije o praznovanju v Taizéju v letu 2015 so že objavljene na www.taize.fr/2015.

LETA 1762 ROJEN MIHAEL ANDREAŠ

KOROŠKI LJUDSKI PEVEC (BUKOVNIK) IN TKALEC († 1821)

Matija Ahacel je s Slomškovim sodelovanjem leta 1833 izdal Pesme po Koroškim ino Štajerskim znane, prvo slovensko posvetno pesmarico z notami. Koroške pesmi so izpod peresa Mihaela Andreaša, ki je bil po poklicu tkalec. Sam se je naučil brati in pisati slovensko in nemško. Bil je cerkveni pevec, a ni poznal not. Med njegovimi pesmimi, objavljenimi v omenjeni zbirki, je zelo zanimiva pesem Razvujzdan svet.

LETA 1831 ROJEN FRAN LEVSTIK

PESNIK, DRAMATIK, KRITIK IN JEZIKOSLOVEC, († 1887)

Fran Levstik se je rodil v Spodnjih Retjah pri Velikih Laščah. Gimnazijo je končal v Ljubljani, študiral bogoslovje v Olomoucu, na Dunaju je hotel študirati tehniko, a se je kmalu vrnil domov, kjer je bil domači učitelj, nato tajnik tržaške Slavjanske čitalnice, urednik lista Naprej, 1864–65 je bil prvi tajnik Slovenske matice, dve leti je delal pri Wolfovem slovarju, 1870 na Dunaju izdajal list Pavliha, ... Kulturne osnove slovenstva je prenovil in jih izoblikoval po meri 19. stoletja. Z deloma Popotovanje iz Litije do Čateža (1858), Napake slovenskega pisanja in z različnimi kritičnimi spisi je postavil slovstveni program, ki je bil temelj našemu literarnemu ustvarjanju v 19. stoletju, čeprav je bil odmaknjen od sočasnih evropskih kulturnih iskanj. Najbolj znana je njegova folklorno-realistična povest Martin Krpan. To "parabolo o večni nehvaležnosti vladarjev do požrtvovalnega in velikodušnega ljudstva" odlikuje klena ljudska govorica, delo je primer uresničitve njegovih literarnih načel in napotkov za pisanje proze.

več:
S. Čuk, Fran Levstik: Obletnica meseca, v: Ognjišče 9 (1991), 67.

nekaj njegovih misli:

• V življenju vsakega človeka sta oče in mati dve najvažnejši osebi, ker mati prve besede poklada otroku na jezik in prve misli mu cepi v srce. Ona budi v njem prve čute, njena ljubezen je prvo sonce, katero mu dušo tako dobrotno greje. Oče pa je njegov prvi učitelj, kar se tiče uma, njegov prvi zakonik, razlagajoč mu, kaj je prav in kaj ni.
  
• Nepokojni vi ljudje! V daljno, strmo visočino, / v temnih brezen globočino, / hrepenijo vam želje. / Eno pak potrebno je: / skrbi zase, ljubi brata, / dvigni ga, odpri mu vrata / in sodnik naj bo srce.
  
• Na široko po slovenski zemlji je navadno, da se meče na tako mesto, kjer je kdo za nesrečno smrtjo umrl, vejica ali kamen ter se govori: »Bog se usmili tvoje duše!« Lepo je, da se miluje še po smrti človek, ki je moral nehotoma zapustiti zemljo, morda še mlad in željan sveta in života, negotov za popotovanje do neznane dežele, ki se je boji vsak.
  
• Ljubezen meč je, ki hladi in reže; / in kdor je kdaj okusil ost njegovo, / ko v luč metulj tako on sili v mreže.
  
• Ne boj se sovražnikov, a prijatelja se varuj, ki vedno pritrjuje.
  
• Dve naši roki v dajanje, dve naši roki v jemanje.
  
• Eno je potrebno le: / skrbi zase, ljubi brata, / dvigni ga, odpri mu vrata, / bodi ti vodnik srce!
  
• Ljubezen meč je, ki hladi in reže; / in kdor je kdaj okusil ost njegovo, / ko v luč metulj tako on sili v mreže.
  
• Brez boja se ne da živeti, / dokler ogreva žile kri, / vihar vsi dnevi so na sveti, / vihar nemirne so noči.
  
• Iz tega na zemlji premnogo rodi se gorje, / ker umu brezum nastavlja vedno roge.
  
• Verjemi svojim besedam, a druge tudi premisli, / ne bodi tujega lačen, a svoje imej v čisli.
  
• Kličemo vsak dan v molitvi: Reši nas zlega! / A tiho si mislimo: Udri tega in tega!

LETA 1880 rojen STANKO PREMRL

DUHOVNIK, SKLADATELJ IN GLASBENI PEDAGOG (u 1965)

"Slovenska cerkvena glasba je nedvomno najbolj ponosna na skladatelja Stanka Premrla, ki je imel 55 let vodilno vlogo v naši cerkveni glasbi. V tem času je bil ne samo eden najplodovitejših slovenskih cerkvenih skladateljev, temveč tudi velik glasbeni pedagog, glasbeni pisatelj in glasbeni organizator, duša vse cerkvene glasbe v Sloveniji." Skladatelj, doma iz Šembida (Šentvid) nad Vipavo (današnji Podnanos) je v svojem plodovitem življenju napisal veliko cerkvenih pesmi, med katerimi, so nekatere postale "ljudske". Naj omenimo: Do Marije, Kristus je vstal, O srečni dom nad zvezdami, Pozdravljena, Mati dobrega sveta. Napisal je tudi veliko število svetnih skladb, med katerimi je najbolj znana Zdravica, ki velja za najboljšo uglasbitev tega Prešernovega besedila. Ustvarjal je tako rekoč do konca svojega življenja, ob slovesu so mu zapeli njegov čudovito lepi rekviem - latinsko mašo za rajne.

več:
S. Čuk, Stanko Premrl: Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (2005), 40-41.

LETA 1887 ROJEN AVGUST PIRJEVEC

LITERARNI ZGODOVINAR, PREŠERNOSLOVEC († 1943)

Pisatelj Vladimir Bartol v svojih spominih (Mladost pri Svetem Ivanu) pripoveduje, da je mladi profesor dr. Avgust Pirjevec "čez noč povzročil, da nam je slovenščina postala važen predmet". Ta profesor je bil odličen prešernoslovec: veliko je pisal o Prešernu in sodobnikih in uredil je Prešernovo zbrano delo (1929).

LETA 1895 UMRL LOUIS PASTEUR

FRANCOSKI MIKROBIOLOG IN KEMIK (* 1822)

Louis Pasteur, eden največjih znanstvenikov 19. stoletja. Slaven je postal s svojimi odkritji, kot cepivi proti steklini, mrzlici, koleri. V Parizu je osnoval znamenito ustanovo, ki še danes nosi ime po njem. Ta veliki znanstvenik je bil globoko veren mož.

nekaj njegovih misli:

• Vse, kar delaš, to delaj z vsemi močmi. Pogled imej vedno uprt kvišku. Preiskuj, kaj je neznano. Trudi se za to, da vedno napreduješ.
• Zdi se mi, kot da bi nekaj ukradel, če bi preživel dan v brezdelju.
• Jaz sem učenček, ki ga je Bog prijel za roko in ga vodi, da bi odkril katero od neštetih skrivnosti, ki jih je bil On položil v naravo.
• Če ima človek svojo mater v nebesih, potem je že tri četrtine njegove duše tam gori

LETA 1902 ROJEN JOŽEF POGAČNIK

LJUBLJANSKI NADŠKOF IN METROPOLIT, PESNIK (*1980)

"Kako naj na kratko zajamem vaše življenje?" je dejal ob zadnjem slovesu od nadškofa Jožefa Pogačnika 28. marca 1980 v ljubljanski stolnici njegov dolgoletni pomožni škof Stanislav Lenič. "Mislim, da bi najbolje zadel bistvo vašega celotnega poslanstva med nami, če bi se omejil na eno: da ste namreč v skladu z naukom koncila imeli oznanjevanje evangelija za glavno nalogo vsega svojega življenja, najprej duhovniškega, nato škofovskega." Božjo besedo je oznanjal z izbrušeno človeško besedo, saj je bil po srcu pesnik, ki se je, ko je zorel, sklonil k resnici in znanosti.

več:
S. Čuk, Nadškof Jožef Pogačnik zvesti služabnik Besede: Pričevanje, v: Ognjišče 9 (2002), 82-83.
S. Čuk, Jožef Pogačnik (1902–1980): Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (2020), 67.

nekaj njegovih razmišljanj:

• Kaj naj vam naročim za slovo, dragi verniki? Nič drugega, kakor to troje, kar sem vam skoro pri vsaki pridigi priporočal: molitev, mašo in pogostno obhajilo. Kar je za telo dihanje, je za dušo molitev. Ne začnimo dneva, ne da bi se Bogu kratko priporočili za srečen dan. Zvečer se vsaj kratko Bogu zahvalimo, da smo dan srečno preživeli. V vsakdanjih križih in težavah se navadimo, da kratko priporočimo Bogu.
  
• Križ, zadostna molitev, odpoved, pokora so bistvene sestavine krščanstva; kjer teh vrednot ni ali so prisotne le površno, se zamajejo temelji naše vere.
  
• Božja zvestoba! Kako jo občudujejo psalmi, malokatero božjo lastnost tako. Zgodovina starega božjega ljudstva je končno le pretresljiv popis božje zvestobe in človeške nezvestobe. Z novozaveznim ljudstvom ni bolje.
  
• Človeška nezvestoba! Saj ni treba naštevati. Seveda smo vsi vsak dan Bogu nezvesti, ker tičimo v zlu. Mislim pa tu posebej na nezvestobo, ki ustvarja nered tudi v našem družbenem sožitju.
  
• Božje kraljestvo raste iz malega. Iz drobnega gorčičnega zrna zraste veliko drevo. Kakor začetek krščanstva, tako raste tudi vsaka njegova prenova iz malega, iz peščice ljudi in iz ponižnega, drobnega dela.
  
• Bolj kot demokratičnost je treba v Cerkvi poudarjati bratstvo. Najvišji zakon v Cerkvi pa je ljubezen.
  
• Mladina je bodočnost. Verna mladina bo ohranila vero za bodoče rodove. Verna mladina bo v množici mladega rodu pač majhna čreda, o kateri je govoril Kristus; ta mala čreda ima in bo imela nalogo, da je kvas za druge vernike.
  
• Velike reči zorijo v tihoti. Vaše klene osebnosti se bodo skovale v ponižnem prizadevanju za lastno notranjo rast, ki mora dozoreti do možate zrelosti. Pripravljajte se na to, da bo vsak izmed vas na svojem bodočem mestu dosleden pričevalec za evangelij.
  
• Živimo v Marijini dobi. Zato je gotovo, da Bog hoče dati Jezusa današnjemu svetu zopet po Mariji, kakor ga je nekoč pripeljal na svet po Mariji.
  
• Smo v božjih rokah in to so dobre roke in mi vemo, da bo Bog vodil svet tako, kakor je najbolje za njegovo slavo in blagor stvari.
  
• Vzel si, Kriste, glasno bol, / v svojih rokah jo obrnil - / pa jo zopet meni vrnil - / kakor prt Veroniki.
  
• Varuj, Bog, me zdaj oblaka, / ki bi notranjo mi luč zakril. / Srce moje le na to še čaka, / da se čas bo v večnost mi prelil, / v večnosti pristan / čoln moj je naravnan.
  
• Narod mora najprej sebe poznati, šele potem se more sebe zavedati. Zato ni dovolj, da naša narodna svojstvenost v nas podtalno živi, ampak živeti mora zavedno. Šele potem bomo narod-mož in ne narod-otrok, ki težkih časov ne preživi.
  
• Križ, molitev, odpoved, pokora so bistvene sestavine krščanstva; kjer teh vrednot ni ali so prisotne le površno, se zamajejo temelji naše vere.
  
• Kako je to, da si prav ti, Marija z Brezij, v vseh srcih? Ti edina, kjer se spočije, kdor govori slovensko. Da, prav zato, ker si naša, naša, naša. Kdor ve, kaj je naše, ve, da si ti naša.

LETA 1910 ROJEN CIRIL KOSMAČ

PRILJUBLJENI PRIPOVEDNIK IN PREVAJALEC († 1980)

"Zmeraj pravim, da je poglavitno pisateljevo delo in ne njegovo življenje. Vendar moram odkritosrčno priznati, da tudi mene zanima življenje pisatelja, čigar knjigo berem," je dejal Ciril Kosmač, eden naših najboljših novelističnih pisateljev. Rodil se je na Slapu ob Idrijci, šolo je obiskoval v Gorici in Tolminu, kjer je opravil malo maturo. Ker je sodeloval v organizaciji TIGR, je bil kot eden prvih Slovencev aretiran, vendar so ga leta 1931na tržaškem procesu oprostili zaradi mladoletnosti. Prebegnil je v Ljubljano, kjer je sodeloval pri različnih organizacijah in časopisih. Nato je odšel v Francijo, kjer je deloval bolj politično. V Franciji je bil kot štipendist francoskega zunanjega ministrstva, v Parizu pa je delal na jugoslovanskem veleposlaništvu. Med vojno je bil v partizanih, po njej pa urednik in dramaturg pri Triglav filmu. Od leta 1961 pa je bil član SAZU. Kosmača uvrščamo v povojno slovensko pripovedništvo, in sicer v socialni realizem. V njegovih novelah je motiv smrti prevladujoč motiv. Najraje pripoveduje o rodnih krajih, o stiskah in upanju, o sebi in ljudeh okoli sebe, o ljubezni do domačega kraja in o raznarodovalnih pritiskih tujcev, o dobrih, malih čudakih z velikimi srci, o drobnih srečah in velikih nesrečah. Pripoveduje z značilnim humorjem, fantastičnimi, grotesknimi in avdiovizualnimi prvinami, slogovno mojstrsko in modernistično. Njegov miselni svet je zgrajen vertikalno, v razsežnostih domišljijskega sveta in ne v ravnini opisne resničnosti. Njegove prispodobe so zakoreninjene v ljudski jezikovni kulturi. Kosmač je bil zaljubljen v svojo dolino. Vedno je govoril, da so njegovi domači ljudje umetniške besede vredni junaki in ovekovečil jih je v svojih pripovedih, romanih in na filmskem platnu.

več:
S. Čuk, Ciril Kosmač: Obletnica meseca, v: Ognjišče 9 (2010), 84-85.
K. Kalan (Alja Napotnik). Ciril Kosmač, Slap ob Idrijci: Mojstri besede, v: Ognjišče 1 (2009),78-79.

njegova misel

• Pelin je grenak, žajbelj je grenak, encijan je grenak, rutica je grenka, brinje je grenko. Vse, kar ima kaj zdravja in moči v sebi, je grenko. In tudi življenje, ki je kaj vredno, je grenko.
  
• Brati je treba, da si razširiš obzorje.
  

očetova spodbuda Cirilu na Poti v Tolmin

• Ali ne bi bilo to vredno napisati..." je vzkliknil oče. "Vidiš, včasih beremo razne povesti, pa kar vidimo, kako je vse iz trte izvito, kakor se reče. Posebno z ljubeznijo večkrat tako opletajo... tako jo vlačijo sem in tja in jo vsiljujejo, da bi človeka pretresli... Vse je izmišljeno... Tukaj pa leži na tleh živa resnica, pa ni nikogar, da bi jo pobral.

spomin hčerke Nanče

• Ta človek samosvoj in samo svoj, mehka duša, vedno z iskrico humorja v svetlih modrih očeh, je bil najin (njen in bratov) ljubeči oče, vzornik, zaupnik, prijatelj.

LETA 1914 UMRL STEVAN MOKRANJAC

SRB. SKLADATELJ, USTANOVITELJ SRBSKE GLASBENE ŠOLE (* 1856)

Stevan Mokranjac je najprej študiral matematiko, potem pa se je posvetil glasbi. Po diplomi je deloval kot zborovodja Beograjskega pevskega društva ter kot profesor na gimnaziji in v bogoslovju. V ospredju njegove glasbene ustvarjalnosti je 15 rukoveti (venčkov), zborov a capella, zasnovanih na ljudskem melosu, ker je začutil lepoto ljudskih motivov. Enako močno deluje tudi Mokranjčeva duhovna glasba, zgrajena na tradicionalnih napevih srbskega cerkvenega petja.

LETA 1920 ROJEN JOŽE KOLOŠA-KOLOŠ

UMETNIŠKI FOTOGRAF († 1998)

Prve korake v svet fotografije je Jože Kološa napravil v ateljeju svojega očima v Murski Soboti, leta 1943 je dosegel naslov mojstra fotografije. Po vojni je deloval v Prekmurju do leta 1958, ko se je preselil v Koper, kjer je bil vodja fotoslužbe v Tomosu. Kot svobodni fotograf je leta 1972 ustanovil mednarodno kolonijo Koštabona (Umiranje vasi), leta 1976 pa pripravil potujoče fotografske razstavo po istrskih vaseh. Pomembno je prispeval k razvoju umetniške fotografije krajinskega in socialnega žanra.

LETA 1971 UMRL LUDVIK MRZEL

PISATELJ, PESNIK IN PUBLICIST, ŽRTEV TABORIŠČ TOTALITARNIH SISTEMOV (* 1904)

Pesnik Ludvik Mrzel je kot gimnazijec sodeloval v rudarski stavki v Trbovljah in bil zato izključen iz šole. Med drugo svetovno vojno je sodeloval v odporniškem gibanju in bil zaradi odpeljan v italijanska in nemška taborišča. Po vojni je bil na dachavskih procesih obsojen na 12 let zapora, od tega je sedem let prebil na Golem otoku. Za njegovo najboljše delo velja zbirka novel Bog v Trbovljah (1932)V njih je pisatelj izrazil svoje razočaranje nad marksizmom in komunizmom, nad katerima je bil kot dijak in študent tako navdušen.

LETA 1978 UMRL JANEZ PAVEL I.

(ALBINO LUCIANI), ITALIJANSKI KARDINAL, PAPEŽ, BLAŽENI (* 1912)

Leto 1978 je šlo v zgodovino kot "leto treh papežev": 6. avgusta je umrl Pavel VI. in kardinali so 26. avgusta za njegovega naslednika izvolili beneškega patriarha Albina Lucianija, ki si je privzel ime Janez Pavel I. in je s svojim nasmehom brž osvojil srca ljudi, toda Cerkev je vodil samo 33. dni. 29. septembra je svet pretresla vest, da je papež ponoči umrl, zadet od srčne kapi. 16. oktobra smo dobili novega papeža Janeza Pavla II., prvega Slovana na Petrovem sedežu. Ko je mati Terezija 29. septembra 1978 slišala novico o nenadni smrti papeža Janeza Pavla I., je o njem dejala: "Bil je najlepši bož­ji dar. Žarek sonca božje ljubezni, ki sveti v temo sveta... Njegova smrt je skrivnost, ki jo moramo sprejeti, človeških razlag ni. Nje­gov mimohod je pokazal, kako je Cerkev živa. Bil je človek, vedno poln veselja in ljubezni. Ni veliko govoril - nasmehnil se je in os­vojil svet..."

več:

S. Čuk, Papež Janez Pavel I.: Pričevanje, v: Ognjišče 9 (1998), 62-63.
S. Čuk, Blaženi papež Janez Pavel I.: Priloga, v: Ognjišče 10 (2022), 44-49.

nekaj njegovih misli:

• Kakor obstajajo različne knjige, tako obstajajo tu­di različni škofje. Nekateri so podobni orlom in krilijo visoko z mojstrskimi spisi. Drugi so kakor slavčki, ki čudovito lepo prepevajo božjo hvalo. Spet drugi so podobni skromnemu kraljičku, ki na zad­nji vejici cerkvenega drevesa samo ščeblja in skuša povedati kakšno misel o vseh mogočih tematikah.
  
• Ena sama ladja smo, polna različnih narodov, ki jih več ne ločujejo razdalje ali običaji. Ladja pa je sredi razburkanih va­lov. Če nočemo doživeti hudih pretresov, velja pravilo: vsi za ene­ga in eden za vse. Vztrajati moramo pri tem, kar nas povezuje, in odklanjati, kar nas ločuje.
  
• Naj povem še, kakšna naj bo vzorna ljubezen do Boga, ki jo živimo sredi sveta. Možje in žene v svetu naj bi imeli peruti, da bi z ljubeznivo molitvijo vzleteli proti Bogu, hkrati pa trdne noge, da bodo ljubeznivo hodili z drugimi ljudmi.
  
• Kristjan bi se moral potruditi, da gleda v vsa­ki stvari njeno boljšo plat, kar bi morala biti njegova značilnost. Mar evangelij ne pomeni veselega oznanila? Zato je kristjan sam ve­der in širi vedrino okrog sebe.
  
• Na obličju svojega bližnjega moramo iskati Kristu­sov obraz. Samo to načelo nam zagotavlja, da zares ljubimo vse lju­di ter premagujemo nepriljubljenost, ideološke razlike in celo na­vadno človekoljubje.
  
• Svet je treba poboljšati s prizadevanjem za pravičnost in odpravo vseh legel zla? Tako je. Vendar naj začne človek poboljševati sam sebe.
  
• Ljubezen do Boga in ljubezen do ljudi sta sestri dvojčici, ki ena brez druge ne moreta obstajati ... V ljubezni je treba napredovati, ljubezen je čudovito potovanje
  
• Bog, ki bi moral prešinjati vse naše življenje, nam je dejansko postal kakor neskončno oddaljena zvezda, ki se nanjo oziramo samo v nekaterih trenutkih. Mislimo, da smo verni, ker hodimo v cerkev. Kadar pa smo zunaj cerkve, hočemo živeti kot večina tistih, ki ne hodijo v cerkev.
  
• Večkrat je mogoča le ljubezen malega novčiča ... Nikdar me ljudje niso nagnali ali pretepli, mnogi ljudje pa me motijo z močno navitimi radijskimi aparati ali vsaj s cmokanjem pri skupni mizi. Pomagati, kolikor se da, biti prijazen, pokazati razumevanje: to pomeni ljubiti bližnjega.
  
• Verovati se pravi predati se Bogu tako, da spremenimo svoje življenje.
  
• Bistvo krščanstva je Bog, ki ljubi. Kdor tega ne razume, ne razume krščanstva. Božja ljubezen ne obupa in ne mine.

LETA 1994 UMRL VALTER DERMOTA

SALEZIJANSKI DUHOVNIK, PROFESOR, KATEHET (* 1915)

V Gornji Radgoni rojeni Valter Bruno Dermota je imel zelo razgibano življenjsko pot. Kot srednješolec je vstopil k salezijancem, ki so ga poslali na študij v Rim, zatem je bil nekaj časa doma, med vojno je študiral v Torinu, devet let je bil profesor v Španiji, nato šest let v Avstriji, kjer je doktoriral. Od leta 1964 je na teološki fakulteti v Ljubljani predaval katehetiko, nato pedagogiko in psihologijo razvojne dobe. Sodeloval je pri ustanovitvi Pastoralno katehetskega tečaja na teološki fakulteti. Veliko je pisal za strokovne revije.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 30. september 1928, Sighet, Maramureș, Romunija

"Brezbrižnost je zlo"

Njegov oče je bil trgovec. "Vzgojen sem bil v okolju, v katerem smo malo pričakovali od ljudi, vse pa od Boga. Tudi danes čutim globoko potrebo po Bogu. Auschwitz mi vere ni ugasnil, nasprotno, dal mi je nove razloge, da še naprej verujem vanj kljub njegovemu molku, kljub mojemu kriku protesta." Vsi člani družine Wiesel so bili odpeljani v nemška koncentracijska taborišča; mati in sestra sta končali svoje življenje v Auschwitzu, oče pa v Buchenwaldu. Preživel je samo Elie. Po vojni je odšel najprej v Pariz, leta 1948 pa v novoustanovljeno judovsko državo Izrael, kjer je začel opravljati po­klic časnikarja. Ko je postal dopisnik v Parizu, je nekoč srečal znane­ga francoskega katoliškega pisatelja Francoisa Mauriaca, ki ga je spod­budil, naj začne pisati knjige. Leta 1958 je izšla njegova prva knjiga spominov na Auschwitz. Sledile so nove in nove, v katerih je veliko avtobiografskega, vendar pa v njih ni sledu sovraštva in maščevalnosti do tistih, ki so njemu in njegovi družini povzročili toliko gorja. Piše v francoščini.

V Parizu se je tudi poročil z Marion, svojo zvesto so­potnico. Od leta 1956 živi Wiesel v Ameriki. Leta 1972 je začel preda­vati na univerzi v New Yorku, kjer je kmalu navezal stike s katoliškim nadškofom kardinalom O'Connorjem. Iz njunih dolgih pogovorov je nasta­la zanimiva knjiga Potovanje v svet vere. Leta 1976 je dobil mesto pro­fesorja humanističnih ved na univerzi v Bostonu. Leta 1986 mu je bila podeljena Nobelova nagrada za mir kot "kot enemu najpomembnejših duhov­nih voditeljev v dobi, ko po svetu še kar naprej prevladuje nasilje, zatiranje in rasizem". Svojo nagrado je posvetil vsem žrtvam nacistič­nega genocida.

Elie Wiesel veliko potuje po svetu kot glasnik miru. "Svoje sporoči­lo bi lahko povzel čisto na kratko: več odgovornosti! V tem našem svetu, ki se zdi ponorel, je treba še veliko storiti, ljudi še veliko naučiti, delati, da bi zgodovinskim dogodkom dali neki smisel. Edini način, da najdemo smisel, je živeti odgovorno. Mir je skupna odgovornost, je ide­al. Tisti, ki živijo udobno in mirno življenje, so dolžni pomagati ti­stim, ki žive v težkih razmerah, ki trpijo, ki ne vidijo nobenega izho­da." Po padcu treh totalitarnih ideologij, ki so zasejale toliko stru­pa in povzročile toliko trpljenja v tem našem stoletju, pravi, da se najbolj boji tega, da bi v prihodnjem stoletju zavladala fanatizem in integralizem. "To se poraja iz prepričanja, da vse veš, da imaš resnico v žepu in da lahko odgovoriš na vsa vprašanja."

pričevanje 07_1998

 Albino Luciani, * 17. oktober 1912, Canale d'Agordo, † 28. september 1978, apostolska palača Vatikan

Njegovi življenjski zgodbi bi lahko dali naslov "skrivnost prepro­stosti". Izšel je iz revne kmečke družine v vasi Forno di Canale (od 1964 Canale d'Agordo) pri mestu Belluno. Albino Luciani se je rodil 17. oktobra 1912 kot prvi sin Giovannija Lucianija in Bortole Tancon: to je bila njegova druga žena, s katero je imel še dva sina in hčer­ko, v prvem zakonu sta se mu rodili hčerki, obe gluhonemi. Oče je kar naprej potoval po Evropi "s trebuhom za kruhom", na lastni koži je čutil krivičen družbeni red, zato je postal socialist. Ko je sin Al­bin izrazil željo, da postane duhovnik, mu je iz Francije pisno do­volil. Ta duhovniški poklic je bil v veliki meri sad močne in dejav­ne vere matere Bortole. Ko mu je bilo enajst let, je šel v malo se­menišče v Feltre. Učil se je z lahkoto in ostalo mu je veliko časa za branje in pisanje.

Po končanem študiju bogoslovja v Bellunu je bil 7. julija 1935 posvečen v duhovnika. Poslali so ga nadaljevat študije v Rim, kjer je na Gregoriani dosegel naslov doktorja teolo­gije. Ko se je vrnil v domačo škofijo, je postal ravnatelj bogoslov­nega semenišča v Bellunu in profesor štirih predmetov: dogmatike, moralke, cerkvenega prava in umetnosti. Imel je časnikarsko žilico in sodeloval je v krajevnih cerkvenih listih. Njegova posebna ljube­zen je bila kateheza. Napisal je knjižico Katehetske drobtinice.

Leta 1958 mu je Janez XXIII. zaupal vodstvo škofije Vittorio Veneto. Kot škof je sodeloval na vseh zasedanjih drugega vatikanskega konci­la. Papež Pavel VI. ga je 15. decembra 1969 imenoval za patriarha v Benetkah, leta 1973 pa za kardinala. Benečanom se je brž priljubil s svojo vedrino in preprostostjo. V letih 1971-1975 je za mesečnik Messaggero di S. Antonio, ki izhaja v Padovi, pisal svoja znamenita Pisma veljakom (Illustrissimi): to so izmišljena pisma 40 osebnos­tim iz preteklosti, v katerih na duhovit in anekdotičen način obrav­nava pereča vprašanja našega časa.

V takšnem slogu se je pogovarjal z verniki tudi potem, ko je bil 26. avgusta 1978, po tretjem glaso­vanju, izvoljen za papeža. Kot prvi v zgodovini papeštva si je izbral dvojno ime: Janez Pavel - Janez XXIII. ga je posvetil za škofa, Pa­vel VI. pa imenoval za kardinala. Predvsem pa je bila ta izbira na­poved, da hoče nadaljevati delo teh dveh koncilskih papežev. 26. av­gusta zvečer je z lože cerkve sv. Petra podelil svoj prvi apostolski blagoslov in prvi nasmeh; 3. septembra je kar se da preprosto uradno nastopil svojo papeško službo; 27. septembra je imel zadnjo avdien­co, pri kateri je govoril o temeljni krščanski kreposti - ljubezni, ki je iz njega izžarevala.

Svoje zadnje počivališče je dobil v vati­kanski baziliki med Janezom in Pavlom, katerih imeni je nosil. Samo triintrideset dni.

(pričevanje 09_1998)

 * 27. september 1904, Sveti Jurij ob Ščavnici, † 3. november 1981, Ljubljana

"CERKEV MI JE BILA DOMAČA KOT ROJSTNA HIŠA"

Edvard Kocbek je bil sin Prlekije, slovenske pokrajine, ki je rodila nad sto duhovnikov in razumnikov, med njimi psihologa dr. Antona Trstenjaka, politika dr. Antona Korošca, jezikoslovca Frana Miklošiča, pisatelja Ksaverja Meška, literarnega zgodovinarja Antona Slodnjaka, pisatelja Stanka Cajnkarja. Njegov rojstni kraj je Sv. Jurij ob Ščavnici, današnji Videm, kjer je zagledal luč sveta 27. septembra 1904. 0 svojem življenju in delu je spregovoril v dolgem razmišljanju Kdo sem?, ki ga je bral 27. aprila 1967 v tržaškem Kulturnem domu, leta 1974 pa je izšlo v knjigi Svoboda in nujnost, s katero je celjska Mohorjeva počastila pisatelja ob njegovi sedemdesetletnici. Oče je bil organist, živeli so v tuji hiši, obdelovali so nekaj zemlje, vendar so tolkli revščino. Pa vendar je imel na otroštvo prav lepe spomine. Ko je začel hoditi v šolo, je postal ministrant, zvonar in deklamator, "očetu sem bil v pomoč pri cerkvenih opravilih, cerkev mi je bila domača kakor rojstna hiša ali hiša sosedov".Ko je moral oče k vojakom in na fronto, je Edi odšel na mariborsko klasično gimnazijo, zatem je bil nekaj časa gimnazijec na Ptuju, zadnja dva gimnazijska razreda pa je končal spet v Mariboru.

Po maturi se je odločil za študij bogoslovja, pred koncem drugega letnika pa je iz protesta zoper krivico v hiši, ki ni bila poravnana, izstopil. Odšel je v Ljubljano študirat romanistiko, prevzel uredništvo lista Križ na gori, ki se je kasneje preimenoval v Križ, sodeloval je tudi pri reviji Dom in svet. Po diplomi leta 1930 je šele naslednje leto dobil službo in sicer v Bjelovaru na Hrvaškem, ker je bil v Sloveniji zaradi svojih naprednih idej nezaželen.

"Z ŽIVO VERO SMO SE VRAČALI K EVANGELIJU"

Lista Križ na gori in Križ sta bila glasili tedanje katoliške slovenske mladine, povečini vključene v križarsko gibanje. O svojem delovanju v tem času je Kocbek v pogovoru za Ognjišče ob svoji sedemdesetletnici povedal, da so si mladi kristjani, vključeni v to gibanje, prizadevali za to, da so "v enotni viziji spajali združenje vseh Slovencev, politično samostojnost, novo družbeno in medčloveško ureditev. Predvsem pa smo se z živo vero vračali k evangeliju in več krat prijeli za bič, s katerim je Jezus pregnal iz templja računarje in mešetarje. Bili smo uporniki, ki smo zavračali zgolj zunanjo prakso, mrtve oblike življenja, nemoč verovanja in sterilnost organizacij." Iz Bjelovara je bil prestavljen v Varaždin, kjer je spoznal svojo ženo Zdravko, s katero se je leta 1936 poročil. Dve leti poprej je izdal svojo prvo pesniško zbirko Zemlja, s katero je dokazal svojo veliko pesniško moč ter nakazal novo smer tako imenovanega duhovnega oziroma magičnega realizma (France Pibernik). Tudi kasneje je bila poezija najmočnejši izraz njegovega literarnega ustvarjanja.

Leta 1937 je v Domu in svetu izšlo njegovo Premišljevanje o Španiji, s katerim je, kot pravi sam, "razburil konservativno klerikalno in liberalno ozračje ter cerkvene kroge", predvsem pa povzročil "naglo ločevanje kulturnih duhov" na Slovenskem. Navezal je stike s mladimi francoskimi katoliškimi misleci (personalisti), s španskimi republikanci in tudi z nekaterimi slovenskimi komunisti.

"NIMAM SE ZA POLITIKA, SEM MISLEC IN UMETNIK"

Kocbek je s svojimi spisi že pred drugo svetovno vojno spodbujal k dejavnemu sodelovanju pri reševanju slovenskega narodnega vprašanja. Kmalu po ustanovnem sestanku OF se je vključil v njeno delovanje in bil kot predstavnik krščanske skupine od avgusta 1941 do konca vojne član Izvršnega odbora OF. "Osvobodilni fronti se je pridružil v iskrenem prepričanju, da bodo v njenem programu kot stalnice ostale narodna osvoboditev in združitev, socialno pravična družbena ureditev, enakopravnost koalicijskih skupin in njih svetovnih nazorov. V resnici pa so se stvari razvijale precej drugače," je zapisal Joža Mahnič, ki je ta dogajanja spremljal od blizu.Spomladi 1942 je Kocbek odšel v partizane. Iz partizanskih let so v knjižni obliki izšli njegovi trije dnevniki: Tovarišija (1949), Slovensko poslanstvo (1964) in Listina (1967).

Leta 1951 je izšla njegova zbirka štirih novel Strah in pogum; ki je sprožila krivične ocene in je bila (težko pričakovani) povod, da so ga upokojili in prisilili k umiku iz političnega življenja. Silovite politične obsodbe je bil deležen zaradi svojih odkritih besed o množičnem poboju domobrancev v Kočevskem Rogu po že končani vojni v intervjuju z Borisom Pahorjem v jubilejnem zborniku Edvard Kocbek, pričevalec našega časa (Trst 1975).

Kocbek je vse življenje pisal dnevnik. Zadnji zapis (31. decembra 1978) se končuje z besedami: "Vse bolj sem sam..." Zadnje mesece je v odsotnosti preživel v domu za starejše na Bokalcah, kjer je 3. novembra 1981 umrl.

ČUK, Silvester. Edvard Kocbek (Obletnica meseca). Ognjišče, 2004, leto 40, št. 9, str. 70-71.

 * 28. september 1910, Slap ob Idrijci, † 28. januar 1980, Ljubljana

Zaznamovala sta ga otroštvo in mladost

Ciril Kosmač je neštetokrat izjavil, da je pri svojem pisanju črpal iz doživetij sveta in sebe do svojega dvajsetega leta. Njegova življenjska pot se je pričela 28. septembra 1910 na Slapu ob Idrijci v revni kmečki družini očeta Franca in matere Marjane Trušnovec. Pet let mlajši brat Vladimir pravi: "V družini nas je bilo sedem otrok, dve sestrici sta zgodaj umrli, tako da nas je ostalo pet: midva s Cirilom in tri sestre. Po domače se je pri nas reklo Pri Bukovci. To je bila domačija s skopo zemljo, vse v bregeh. Navadno smo imeli dve kravi in enega vola." Bistri Ciril je že v domačem okolju dobil veliko kulturnih pobud: oče je bil organist, vodil je cerkveni pevski zbor, ustanovil bralno društvo. Veliko mu je bilo do tega, da bi Cirila izšolal. Po osnovni šoli v domačem kraju je eno leto obiskoval pripravnico v goriškem Alojzijevišču in dva letnika srednje trgovske šole, potem pa je goriške šole zapustil, ker ga starši niso mogli vzdrževati. Ostal je doma in ob kmečkem delu študiral, tako da je kot privatist leta 1928 naredil malo maturo na italijanski klasični gimnaziji v Tolminu.

Leta 1929, na dan materinega pogreba, so ga fašisti aretirali pod obtožbo protifašističnega mišljenja in delovanja. Bil je v zaporih v Gorici, v Kopru in v rimskem Regina Coeli ter v Trstu. Septembra 1930 je bil na tržaškem procesu zaradi pomanjkanja dokazov oproščen in poslan v domači kraj, kjer naj bi bil pod policijskim nadzorstvom. Pobegnil je v Jugoslavijo in v Ljubljani deloval med primorskimi begunci. Veliko je bral, učil se je jezikov in začel je pisati. Snov je zajemal iz otroštva, mladosti in jetniškega življenja. Ljubljanska leta so bila za Cirila Kosmača leta trdega dela in učenja, pomanjkanja in negotovosti, pa tudi prvih uspehov in zadoščenja.

"Škoda, da v naši dolini ni nobenega pisatelja"

V svoji pripovedi Pot v Tolmin Ciril Kosmač posreduje pogovor, ki ga je imel z očetom, ko sta hodila s Slapa do Tolmina. Oče je znal prepričljivo pripovedovati o usodah ljudi iz domače doline in iz vsakega pomembnega dogodka je znal izluščiti življenjsko modrost. Eno svojih zgodb na tej poti je končal z besedami: "Ali ne bi bilo vredno to napisati? Škoda, da v naši dolini ni nobenega pisatelja! Zgodb mu ne bi manjkalo. In kakšnih zgodb." To mu je govoril zato, ker je slutil, da ima njegov Ciril dar za pisanje. Tudi mati je bila zelo načitana, najraje pa je pripovedovala vesele zgodbe. Tudi to se je Cirilu vtisnilo v spomin in to se pozna v njegovem pisanju. Ko bereš Kosmača, pravijo, si lahkoten, vesel, čeprav se veliko ukvarja tudi s smrtjo. Z novelo Hiša št. 14 (1934) je navdušil bralce, med literarnimi sodniki pa si je pridobil ime najboljšega stilista. Po posredovanju Otona Župančiča je Kosmač leta 1938 dobil štipendijo francoskega zunanjega ministrstva in odšel v Pariz, kjer je vztrajno bogatil svoje znanje.

Pred Nemci se je iz Pariza umaknil v Marseille, od tam mu je uspelo priti v London, kjer je delal pri radiu BBC. Proti koncu vojne je prišel v Belo krajino in bil urednik časnika Slovenski poročevalec. Med vojno je izgubil očeta: v taborišču ga je gestapovec ubil z udarcem s coklo po glavi. Po vojni je pripravil za tisk svojo knjigo novel Sreča in kruh (1946). Pri pisanju se je napajal iz dveh virov: iz doživetij v zaporu in med preganjanjem, močnejši pa je bil drugi vir: domača dolina, motiv izgnanstva, potepuha, izgubljene in pesniške duše. Pri srcu so mu zlasti posebneži,med katerimi izstopa Tantadruj, junak njegovega zadnjega pomembnega dela (1980).

"Tamle bo nekoč vzidana spominska plošča"

Po svoji noveli Očka Orel je napisal scenarij za prvi slovenski umetniški film Na svoji zemlji. Njegova sta tudi scenarija za filma Balada o trobenti in oblaku in Tistega lepega dne. (po novelah z enakim naslovom). Po letu 1955 se je preselil v Portorož ter se posvetil pisanju in prevajanju. Sam je povedal: "S pisateljevanjem kot poklicem sem se sprijaznil šele po letu 1945. Poprej sem mislil, da bom v življenju kaj delal." Pisal je zelo počasi "kakor bi z nožičem rezljal iz hrastovega debla", a kar je napisal, je do potankosti izbrušeno. Ni se dal preprositi, da bi na stara leta še kaj napisal. "Nimam več kaj povedati." Prevajal je iz vseh slovanskih jezikov in iz evropskih jezikov, ki se jih je bil naučil. Njegova dela so prevedena v vse slovanske in še mnoge druge evropske jezike. Dvakrat je prejel Prešernovo nagrado: leta 1949 in leta 1980 za življenjsko delo - deset dni po smrti 28. januarja 1980 v Kliničnem centru v Ljubljani.

Kosmačeva domačija v Bukovci je od leta 2003 preurejena v spominski muzej. Do leta 1998 je v njej živel brat Vlado z ženo Julko in sinom Bogdanom, takrat pa so se preselili v novo hišo. Vlado se spominja: "Nekoč, ko je brat sekal na dvorišču drva, mi je z roko pokazal med okni na pročelju in rekel: 'Vidiš, tamle bo pa nekoč vzidana spominska plošča!' In zdaj je res! " Ciril, ki je občasno prihajal v svojo domačo dolino, mu je naročil, naj ničesar ne spreminja in tako je v hiši ostalo vse po starem. Skromna, s slamo krita hiša ima spodaj vežo, temno in zakajeno kuhinjo z ognjiščem ter svetlo in prostorno izbo. Kosmačeva domačija je na seznamu evropskega združenja Genius loci, ki ima nalogo spodbujati razvoj zapostavljenih podeželskih krajev velikih osebnosti evropske kulture.

(obletnica meseca 09_2010)

LETA 1813 ROJEN MATIJA PRELOG

ZDRAVNIK, POLITIK († 1872)

Rojen v Hrastju-Moti pri Ljutomeru, iz medicine doktoriral na Dunaju, in bil zdravnik v Ljutomeru, Veržeju in MB. Ustanovil je mariborsko čitalnico, kjer je tudi nastopal, posvečal se je gospodarskim vprašanjem in začel izdajati časopis Slovenski gospodar. Zanimiva je knjiga Makrobiotika (1864), ki jo je prevedel in delno priredil za naše razmere. V njej je povzel vsa načela zdravega življenja, obsojal predvsem nezmernost v jedi, mehkužnost, prevelike duševne napore. Najbolj zdravju škodljivo naj bi bilo meso, najboljša pijača pa voda, saj naj bi Slovenci v njegovem času popili preveč vina in piva.

LETA 1865 ROJEN FRAN GOESTL

ZDRAVNIK IN PSIHIATER († 1945)

Zdravnik psihiater Fran Goestl je bil kot študent medicine na Dunaju med ustanovitelji dijaškega lista Vesna in je vanj tudi pisal. Po diplomi je opravil specializacijo iz psihiatrije. Leta 1907 je postal primarij ljubljanske umobolnice na Studencu. Delal je tudi kot sodni izvedenec in pisal poljudne znanstvene članke. Napisal je poljuden pregled psihiatrije z naslovom Misterij duše (1924). Za slovensko deželno gledališče je prevedel več besedil.

LETA 1871 ROJENA GRAZIA DELEDDA

ITALIJANSKA PISATELJICA, SAMOUKINJA IN NOBELOVKA († 1936)

Grazia je bila iz premožne sardinske družine, vendar ni imela rednih šol, temveč se je sama izobraževala. Pisati je začela že s trinajstimi leti, ko ji je bilo dvajset let, je izšel njen prvi roman Sardinska roža (1891). Leta 1926 je za svoje pisateljsko delo prejela Nobelovo nagrado za književnost.

LETA 1894 UMRL ANDREJ JEKŠE

duhovnik in prosvetni delavec (* 1816)

Rojen v Podmelcu, študiral v Idriji in Gorici, leta 1841 je bil posvečen v duhovnika in služboval je v več primorskih krajih (Cerkno, Šebrelje), leta 1860 pa je postal župnik v Kobaridu, kjer je ostal do smrti (več kot trideset let). Bil je zelo nadarjen in je skrbel za prosvetno življenje v Kobaridu, ljudem je naročil Novice, ki so šle od hiše do hiše. Leta 1867 je prišel k njemu za kaplana Simon Gregorčič, ki je zelo pohvalil Jekšetove pridige.Gregorčiču zaradi zdravja ni nalagal velikega dela, razumel ga je kot pesnika. Ko je Gregorčič leta 1882 izdal prvi zvezek Poezij, mu je župnik Andrej dejal: »Vaše pesmi bodo Slovence povsod spremljale, kakor Horacijeve nekdanje Rimljane.« Zato mu je Gregorčič posvetil pesem Vrlemu možu.

LETA 1904 ROJEN EDVARD KOCBEK

PESNIK, PISATELJ, PREVAJALEC, MISLEC IN POLITIK († 1981)

"Trudim se za stik s človekom, rad bi mu govoril z razumljivo govorico, ki pretresa, vznemirja, prebuja in naravnava v svobodo. Rad bi, da bi čim več ljudi odkrilo nedopolnjenost sveta in njegovo nenehno nečlovečnost, hkrati pa njegovo odprtost in naravnanost v prihodnost. Dobro vem, da književnost sama ne more spremeniti sveta, pač pa lahko človeka usmerja v preobrazbe, ki so njegov porok. Če povzamem, lahko rečem: ustvarjam zato, da služim slovenski človeškosti v njenem trpljenju, tavanju odkrivanju, razodevanju, napredovanju, počlovečevanju in osvobajanju." (Edvard Kocbek, Kdo sem?) V letih 1986 do 1995 so pri Cankarjevi založbi izhajali dnevniški zapiski Edvarda Kocbeka iz prvih let po drugi svetovni vojni. Zanimivi so zato, ker v njih 'iz prve roke' zvemo veliko o ljudeh, ki so krojili usodo slovenskega naroda. Kocbek je Dnevnike pisal neprenehoma, ker je bila to zanj 'notranja potreba'. Ob njihovem branju spoznavamo, kako prodoren mislec je bil, njegovi pogledi na politiko in na vlogo kristjanov v javnem življenju pa so bili nerealni.

Ob stoletnici rojstva je celjska Mohorjeva družba izdala dokumentarno monografijo o tem velikem Slovencu, ki je bil mnogim navdihovalec in vodnik, povzročal pa je tudi delitev duhov zlasti s svojim političnim delovanjem med drugo svetovno vojno. Gotovo je bil idealist, ki ni upošteval, "po kakšni poti se da kaj doseči" (Janez Gradišnik), zato so ga njegovi "sopotniki" večkrat izigrali in nazadnje celo zatajili. O njegovem knjižnem ustvarjanju pa trdno velja sodba Joža Mahniča: "Kar v dobi moderne pomeni Cankar in med vojnama Kosovel, to po drugi vojni predstavlja Kocbek."

več:
S. Čuk, Edvard Kocbek: Obletnica meseca, v: Ognjišče 9 (2004), 70-71.

nekaj njegovih verzov in razmišljanj:

• Edina veličina leži v neprenehni, vsakdanji zvestobi, ki z njo izpolnjuješ svojo nalogo - in v blaženosti, ki jo nudi izpolnjena naloga.
  
• Pojem hvalo vedno novi resnici, kakor čista nevesta nas ljubi, gremo za njo in je ne moremo dohiteti.
  
• Kdo se ob besedi kruh še oveda čudežne poti od pšeničnega zrna do pomladanske setve in poletne žetve do mlinskih kamnov in do moke, ki jo utestimo in v peči spečemo kot kruh?
  
• Besedo kruh lahko izgovorimo nemarno kakor pek, ali strastno kakor človek za časa hude lakote ali z zavestnim smislom kakor duhovnik sredi maše.
  
• Nikoli doslej se obstoj Boga in bližnjika ni tako zamajal v človeku kakor danes in nikoli doslej ju nismo odkrivali tako elementarno in povezano kakor danes, kot bitji, ki najbolj ogrožata naš jaz, in kot sili, ki ju ni mogoče premagati drugače kakor z ljubeznijo.
  
• Življenje vseh ljudi postaja vedno bolj tehnično, avtomatično in notranje nerodovitno. Ljudje živijo vedno bolj brez notranje razsvetljenosti, brez milosti, brez prave žalosti in veselja.
  
• Čim manj je v človeku vere, tem več je zunanje sile; čim več je v človeku vere, tem več ljubezni je okrog njega.
  
• Jezusov evangelij nosi v sebi navdih, da more sleherni v absolutno prihodnost verujoči človek sleherni trenutek svojega življenja vedno na novo začeti svoje življenje. To je moja radost.
  
• V človeštvu obstoji strahovito nesorazmerje med velikanskim tehničnim znanjem, med znanjem o pomočkih in pošastno nevednostjo o bistvih in ciljih življenja.
  
• Dokler čutim, da moje ljubljeno bitje še ni podvrženo meni, nisem srečen. Če se mi pa podvrže in se mi vda, prav tako nisem srečen. Glavna naloga, ki naj jo človek reši v ljubezni, je vprašanje svobode.
  
• Človek, ki jasno in čisto gleda sam nase, ne more nikoli izgubiti ravnotežja ... Človek mora iz dneva v dan težiti za resničnostjo in skladjem.

LETA 1919 ROJEN VLADIMIR BRAČIČ

GEOGRAF IN PEDAGOG († 1996)

Rojen v Cirkulanah, v Ljubljani končal učiteljišče in kasneje diplomiral še iz geografije. Na tem področju je veliko raziskoval in tudi poučeval, zlasti so ga zanimali manj razviti kraji na SV Slovenije. Ima tudi velike zasluge za ustanovitev mariborske univerze (1975) in bil je tudi njen prvi rektor.

LETA 1967 UMRL VENČESLAV SNOJ

DUHOVNIK, GLASBENIK (* 1908)

Doma iz Zagorja ob Savi, glasba ga je začela zanimati že med študijem v Zavodu sv. Stanislava, ko je igral pri mašah. V semenišču je vodil zbor in poučeval gregorijansko petje. Študiral je orgle, solopetje in dirigiranje. Leta 1931 je bil posvečen v duhovnika in postal prefekt v Zavodu sv. Stanislava in še isto leto tudi profesor glasbenega pouka. Leta 1940 je postal predavatelj za cerkveno glasbo na TF in leto kasneje tudi stolnega zbora. Po vojni je bil škofijski tajnik, kancler in kanonik.

LETA 1999 UMRLVINKO BELIČIČ

PESNIK, PISATELJ, PREVAJALEC IN PUBLICIST (* 1913)

Tržaška je bila njegova druga domovina, kjer je našel delo in varen dom, ko je moral maja 1945 zaradi svojega doslednega katoliškega prepričanja zapustiti svojo rodno domovino. Tam je že imel službo in družino. Ljubeča misel nanjo ga je vedno spremljala, vse do konca - do preselitve v večno domovino. Bil je sin Bele krajine: zibelka mu je tekla v Črnomlju, kjer se je rodil 19. avgusta 1913 očetu Andreju, posestniku in ključavni­čarju, in materi Katarini Petric, njegovi drugi ženi. Vinko je bil na mamo, svojo "najsvetlejšo luč" (ugasnila je leta 1945), silno navezan. Po osnovni šoli v domačem kraju je šel na gimna­zijo v Novo mesto, kjer je leta 1934 maturiral. "Mati je gojila srčno željo, da bi postal duhovnik," je povedal v svojem pogovo­ru z Marijem Maverjem v knjigi "Vinka Beličiča pogled nazaj" (Trst 1983). "Mamine želje nisem mogel izpolniti, mislim pa, da je tudi v tem svojem poklicu, kolikor mi je mogla biti priča, nisem razočaral. Videla je, da lahko tudi človek, ki ni duhov­nik, živi spodobno."

več:
S. Čuk, Vinko Beličič. Odhod v tretjo, pravo domovino: Pričevanje, v: Ognjišče 11 (1999), 58-59.
S. Čuk, Vinko Beličič: Obletnica meseca, v: Ognjišče 8 (2013), 48-49.

nekaj njegovih misli in verzov:

• Zrno mora umreti, da zraste iz njega novo, bogatejše življenje in večje slave vredno: to verujem in obenem trepečem, ker se čas do tiste usodne ure tako naglo krajša.
  
• Moj Bog, ti veš, da verujem vate in da želim hoditi po Tvoji stezi. Ti, ki bogato plačuješ zvestobo, ker veš, kako je težka, bodi potrpežljiv z menoj, bodi usmiljen, ker sem slaboten človek.
  
• Le kdor pogumno kaj dragocenega žrtvuje, ker ne mara okameneti in strohneti v lastni lupini, ne bo ves umrl; le njemu se ne bo s smrtjo vse izteklo.
  
• Hvala vam, ki ste me učili in spodbujali! Hvala vam, ki ste mi znali vcepiti veselje do učenja in ste me nadzirali in vodili! Hvala vam, kažipotom na vzpenjajoči se cesti mojega zorenja! Hvala vam za dober zgled! In hvala tebi, moj Bog, za vse, s čimer si me obdaril!
  
• V vsakomer je skrit vulkan uničevanja, razuzdano­sti in obupa. Kdor ga ima v oblasti, dočaka uro milosti - zna­nilko čistega zraka, cvetja in velike svetlobe.
  
• Nikdar ni sam, kdor ljubi naravo. In če v nava­lu smrtne potrtosti prisluhne, začuje nepozabno melodijo: poje ptica domačega vrta, ptica detinstva, da še ni vsega konec... In iz trave se blesti encijan v nepopisnosti svoje modrine.
  
• Sveti Duh, pomagaj mi, da bom hodil po pravi poti: ne premolčeč in ne prezgovoren, ne prezaupljiv in ne prezaprt, ne preošaben in ne premevžast, ne prepotrt in ne prenasmejan. Ni važno, kaj sem, temveč kakšen sem.
  
• Kruti svet nas preskuša, in kolikor zmagujemo nad njegovimi pastmi, toliko je sreče v duši. Edino vzajemna ljube­zen, s katero prenašamo drug drugega slabosti, nam lahko lajša težo in vročino romarske poti in nje zadnjo preskušnjo ob vra­tih v svetišče večnosti.
  
• Vsak človek je nekje ranjen, vsak človek je ranljiv. Kadar prekorači svoje meje in se postavi za središče sveta, ga Bog izžene iz raja v pustinjo.
  
• Človek se vsak dan pogleda v ogledalo in se mu zdi, da je zmeraj enak. Šele drugi nas opominjajo, da ne stojimo, da tudi po naših obrazih in dušah udarja čas.
  
• Duše, čutim vas okoli sebe. Srce jeclja krik zahvale za ljubezen, s katero ste me imeli radi in ste mi pomagali v stiskah vse do te ure.
  
• Zdaj vidim: treba je mimo vseh postaj, / skozi december ko skozi maj, / dokler srce iz prividov ne vstane / in niso iz njega slabosti izžgane.

pripravlja: Marko Čuk