LETA 1773 UMRL FILIP JAKOB REPEŽ

ORGANIST, PESNIK, SKLADATELJ (* 1706)

Leta 1706 v Cerknici rojeni Filip Jakob Repež je bil organist v Starem trgu pri Ložu. Skrbel je za petje ob shodih pri cerkvici sv. Križa na Križni Gori. Na znane napeve je zložil več pesmi in jih s pomočjo duhovnikov izdal Romarske bukvice (1757) vsebujejo dvanajst pesmi, molitvenik in romarski priročnik Nebešku blagu (1764) tri, Romarsku drugu blagu (1770) pa petindvajset pesmi. Zbirka Štima božja, ki je vsebovala nedeljske, svetniške in priložnostne pesmi, ni bila tiskana, ker so »patroni odpovedali«.

LETA 1785 ROJEN LUKA ČEČ

JAMAR, ZAČETNIK SLOVENSKE SPELEOLOGIJE († 1836)

14. aprila leta 1818 je med pripravami na obisk tedanjega avstrijskega cesarja Franca I. in njegove soproge po naključju pri postavljanju osvetlitve našel vhod v globino jame. Dobil je službo pomožnega svetilničarja, pomagal je pri urejanju poti po jami, naredil bazen za človeško ribico, prošnjo za dosmrtno službo v Postojnski jami pa je zavrnil celo sam cesar. Čeč je pri raziskovanju jame odkril tudi prvega znanega jamskega hrošča – drobnovratnika, pri svojem pionirskem delu pa ni imel sreče, saj tega niso poimenovali po njem, kakor je navada. Tudi odkritje jame so sprva pripisovali drugemu človeku in je bil Čeč uradno razglašen za odkritelja notranjih delov Postojnske jame šele po smrti (leta 1854).

LETA 1807 UMRL JURIJ JAPELJ

DUHOVNIK, PESNIK, JEZIKOSLOVEC, PREVAJALEC (* 1744)

Prvi prevod Svetega pisma v slovenščino so pripravili naši protestanti: leta 1584 je izšla Dalmatinova Biblija, za tiste čase izredno delo. Okoli dvesto let pozneje smo dobili prvi 'katoliški' prevod Knjige vseh knjig v slovenščino. Prevajalsko delo je vodil janzenistično usmerjeni duhovnik Jurij Japelj, ki se je rodil na današnji dan. Na smrtni postelji ga je doletela vest, da je imenovan za tržaškega škofa.

več:
S. Čuk, Prevajalec in slovničar Jurij Japelj: Obletnica meseca, v: Ognjišče 4 (1994) 20-21.

LETA 1874 ROJEN JOSIP WESTER

ŠOLNIK, planinec, PUBLICIST († 1960)

Zibelka mu je tekla v Dolenjih Raduljah pri Sevnici. Klasično gimnazijo je obiskoval v Ljubljani, slavistiko in klasično filologijo pa je študiral v Gradcu. Poučeval je na raznih gimnazijah, nazadnje pa je bil višji šolski nadzornik v Ljubljani. Kot publicist se je veliko posvečal šolstvu; sestavil je nekaj srednješolskih beril, pisal pa je tudi o slovenski književnosti. Objavil je tudi nekaj planinskih spisov in potopisov. Skupaj z Jakobom Sketom je pripravil antologijo Slovenske balade in romance (1912). Za zbirko Naši veliki planinci je napisal izčrpni knjigi: Baltazar Hacquet (1954) in Dr. Josip Ciril Oblak (1958).

LETA 1896 UMRL ANTON BRUCKNER

avstrijski organist in skladatelj (* 1824)

Njegova mladost je bila povezana z glasbo: od pevčka v samostanu St. Florian pri Linzu, prek poučevanja glasbe v zakotni vasi blizu češke meje ... do stolnega organista v Linzu in profesorja na Dunaju. Glasbeno se je izpopolnjeval pri najbolj temeljitem učitelju tistega časa, dunajskem profesorju Simonu Sechterju, ki ga je leta 1864 tudi nasledil. Med njegovimi učenci je tudi Gustav Mahler. Bruckner je danes znan po svojih simfonijah, imel se je za Beethovnovega naslednika. Zelo pomemben je na področju cerkvene glasbe. Med največja njegova dela štejemo njegov Te Deum (zahvalna pesem "ljubemu Bogu iz hvaležnosti") in tri maše.

več:
E. Škulj, Anton Bruckner: Sprehod skozi glasbeno zakladnico, v: Ognjišče 9 (1990), 62-63.

LETA 1900 ROJEN MAKS MIKLAVČIČ

ZGODOVINAR CERKVE PRI NAS († 1971)

Po gimnaziji in bogoslovju (v duhovnika je bil posvečen leta 1923) je študiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani zemljepis in zgodovino, nakar je postal profesor na škofijski gimnaziji v Šentvidu, vzporedno je opravljal službo škofijskega arhivarja. Leta 1946 je prevzel predavanja cerkvene zgodovine na Teološki fakulteti v Ljubljani. Raziskoval je zgodovino Cerkve na Slovenskem. Skupaj z Jožetom Dolencem je pripravil Leto svetnikov v štirih zajetnih knjigah (1968–1973). Prispeval je veliko dragocenega gradiva.

LETA 1912 ROJEN SMILJAN SAMEC

PISATELJ, PESNIK, PREVAJALEC, PUBLICIST, DRAMATURG IN LIBRETIST († 1995)

V Trstu rojeni pesnik, gledališčnik in prevajalec je po študiju prava in slavistike deloval v Ljubljani. Pred vojno je bil dramaturg v Operi, po vojni pa upravnik Slovenskega narodnega gledališča in Opere. O stroki, v kateri je deloval, je veliko pisal. Znani sta njegovi knjigi Operne zgodbe in Operni spevi. Bil je urednik Slovenskega gledališkega leksikona.

LETA 1926 ROJEN JOŽE TOPORIŠIČ

JEZIKOSLOVEC († 2014)

Kmečki sin z Mosteca pri Brežicah je hodil v osnovno šolo v Dobovo, gimnazijo je po medvojnem izgnanstvu v Šleziji in na Poljskem končal v Mariboru. Študij slavistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani je zaključil z doktoratom. Kot lektor slovenskega jezika je služboval v Zagrebu, od leta 1963 je predaval slovenski knjižni jezik in stilistiko v Ljubljani. Slovenščino je približal sodobnemu jezikoslovju in vanjo uvedel precej novosti, ki jih je utemeljil v svojih razpravah, pogosto polemičnih. Njegovo najpomembnejše delo je gotovo Slovenska slovnica (1976), sodeloval je tudi pri nastajanju Slovarja slovenskega knjižnega jezika in Slovenskega pravopisa.

LETA 1962 SE ZAČNE DRUGI VATIKANSKI KONCIL

KI GA JE SKLICAL PAPEŽ sv. JANEZ XXIII.

Vesoljni cerkveni zbori (ekumenski koncili) veljajo za trenutke najbolj slovesnega izvrševanja učiteljsko-vodstvene službe, ki pripada celotnemu zboru škofov kot naslednikom apostolov. Na vesoljnem cerkvenem zboru se posvetuje celoten episkopat pod papeževim predsedstvom v ‘zbornem’ (kolegialnem) dejanju. V zgodovini Cerkve so imeli koncili zelo velik pomen. Drugi vatikanski koncil je bil nadaljevanje prvega vatikanskega koncila (1869-1870), ki je zaradi tedanjih političnih razmer ostal nedokončan. Izdal je le dve konstituciji: o razmerju med vero in razumom ter o papeževem prvenstvu in njegovi nezmotnosti v verskih in nravnih stvareh. Janez XXIII. si je cerkveni zbor, ki ga je sklical, zamišljal kot pastoralni koncil, saj je izvajanje službe cerkvenega učiteljstva že po svojem bistvu ‘pastoralno’, namenjeno ljudem, ki so deležni Kristusovega odrešenja.
Sad drugega vatikanskega koncila je 16 dokumentov z različnimi nazivi (4 konstitucije – najpomembnejši dokumenti, 9 odlokov in 3 izjave), ki so začeli nastajati kmalu po napovedi koncila. Pripravljeni so bili osnutki v 10 predkoncilskih komisijah in 3 tajništvih, katerih člani so bili škofje in teologi. Osnutke so poslali vsem škofom katoliške Cerkve. Deloma so bili osnutki izdelani med samim koncilom, ki so jih koncilski očetje preučili v zasebnem študiju ali v skupnih posvetih. Osnutek je bil podan na generalni kongregaciji. Na začetnem glasovanju je bil marsikateri osnutek zavrnjen, popravljeno besedilo je prišlo pred koncilske očete na končno glasovanje na javni seji. Skoraj vsi dokumenti so bili sprejeti z veliko večino in papež jih je potrdil. Akti pripravljalnega obdobja obsegajo 23 zvezkov, ki imajo skupaj 15.532 strani, akti koncila samega pa so zbrani v 25 zvezkih, ki skupaj obsegajo 22.256 strani velikega formata.
Konstitucija o svetem bogoslužju je prinesla največ vidnih novosti: bogoslužje v narodnem jeziku, oltarje ‘proti ljudstvu’, večje sodelovanje vernikov, somaševanje.

več:
S. Čuk, Pred 50 leti se je začel drugi vatikanski koncil: Priloga, v: Ognjišče 10 (2012), 68-75.

nekaj misli o koncilu:

• Da bi v današnjih potrebah pomagali krščanskemu ljudstvu, sledeč navdihu stoletnih izkušenj Cerkve, napovedujemo ekumenski koncil. Njegov namen ni le to, da dvigne krščansko ljudstvo, ampak tudi da ločene krščanske skupnosti povabi k iskanju edinosti. (sv. Janez XXIII.)
• Jaz se ne bojim. Saj bo zraven tudi Sveti Duh! (sv. Janez XXIII.) 

LETA 1990 UMRL dr. JANEZ JANEŽ

misijonar, zdravnik in kirurg, (* 1913)

"Med našimi misijonarji ima prav posebno mesto misijonski zdravnik dr. Janez Janež. Njegova zgodba je močan dokaz, kako Bog v svoji previdnosti vodi pota človeškega življenja, kako si izbira orodja za življenjska pričevanja svoje dobrote, kako jim daje moči, da morejo biti do konca zvesti svojemu poslanstvu," piše nadškof Alojzij Šuštar v uvodu knjižice Dr. Janez Janež - utrinek božje dobrote, ki jo je leta 1993 napisal salezijanec Tone Ciglar. Najbrž bo kmalu stekel proces za beatifikacijo tega izrednega moža." Lepo prosim in rotim - nobenega procesa za kanonizacijo po smrti ... za to so potrebni čudeži, a jih ne bo," je dr. Janez Janež avgusta 1970 v šali pisal misijonskemu dobrotniku Ladislavu Lenčku. Pa verjetno čudeži bodo, kot je en sam čudež bilo že njegovo življenje.

... več o njem: pričevanje, v: Ognjišče (2000) 12

nekaj Janeževih razmišljanj:

• Včasih grem na obrežje po mir in sveži zrak. Tam poiščem v pesku zrnce, našo Zemljo, in si mislim, da sem na tem zrncu jaz, da smo mi, vsi ljudje. Menda je človek na zemlji edino bitje, ki zre v nebo in vidi zvezde, pri tem pa tudi misli in se včasih kaj vpraša...
  
• Kolikokrat v življenju sem občutil, da je Bog vsa­ko dobro odločitev stoterno poplačal. Ne z denarjem, ampak s srečo in zadovoljstvom, da sem lahko pomagal, zdravje vrnil, druge osre­čeval.
  
• Kitajce imam zelo rad in se srečnega po­čutim med njimi, kar jim tudi pokažem in povem. To je edina pot, da imajo tudi oni človeka radi.
  
• Ne iščem ne denarja ne slave ne priznanja. Reven sem bil in revno hočem živeti. Res se mi smejejo lepe plače, ki mi jih ponujajo razne bolnišnice. Kaj mi bo koristil denar, ko bom umrl? Za sedaj pa bo že Bog poskrbel, o tem sem prepričan.
  
• Ni na svetu denarja in časti, da bi zapustil svoje bolnike, ki so moj raj, ker sem v njem popolnoma srečen, če se na tem svetu lahko kdo srečen imenuje. Vem, da nisem nikdar pred člo­vekom padel na kolena, to storim le pred Bogom. Zato mi je Bog naklonil čast, da smem tako dolgo delati v misijonih...
  
• Najlepše v življenju vsak človek sam zase hrani in tega je na moji dosedanji življenjski poti ogromno! Moje življenje je tu in za bolnike. Za prihodnost imam samo eno željo: med delom bi rad naredil tisti veliki korak z zemlje v večnost.
  
• Pisati o meni zaradi odlikovanja "dober človek"? Ali ni žalostno za človeško raso, da mora taka imenovanja dajati? Ali je svet tako hudoben, da je treba med nami iskati dobre ljudi in jih odlikovati?
  
• Moje življenje je delo, moje največje odlikova­nje so številni bolniki, ki me iščejo in upajo, da jim bom v nesre­či lahko pomagal. Oni so moje največje osebnosti in največje odli­kovanje - videti nasmejane zapuščati bolnišnico.
  
• Da sem živ, se moram Bogu zahvaliti in mislim, da se za ta dar najlepše oddolžim s svojim delom za najbolj potrebne v nesreči. Znašel sem se na cesti, a imel sem dvoje: lep poklic ter vero v Boga.
  
• Sem kirurg in drugega ne znam. Za to bom dajal odgovor Bogu. Napravim vse, kar mi zdravniška veda in praksa narekujeta, nato pa prepustim Bogu, da on ozdravi; šele potem molim rožne vence. Jih vidite, koliko jih imam tam na kljuki, molkov? Življenje je najvišji zakon! Tudi v operacijski sobi.
  
• Svoboda ne bo pretveza za sebičnost, ki je korenina krize, razprtij in sovraštva, temveč ozračje, v katerem bomo drug drugega prehitevali v dobrem in si služili v ljubezni.
  
• Brez priznavanja Boga ni priznavanja človeka, človekoljubnost se rojeva in krepi v ljubezni do Boga.
  
• Dvakrat mi je bilo podarjeno življenje. Kar ga še imam, ga bom dal misijonom. Moja mama si je zelo želela, da bi postal duhovnik, bo pa vesela, da bom misijonski zdravnik.

LETA 1999 UMRLA ERNA MEŠKO

KMETICA IN PISATELJICA (* 1911)

Po končanem šolanju na srednji trgovski šoli v Ljubljani je nekaj časa delala kot bančna uslužbenka, po poroki z Maksom Meškom, nečakom pisatelja Ksaverja Meška, pa se je preselila na kmetijo. Kljub skrbi za številno družino in delu na kmetiji je našla čas za kulturno delovanje in pisanje. V svojih spisih je opevala lepoto domače pokrajine. Svoje življenje je opisala v dveh knjigah, ki sta izšli v redni zbirki Celjske mohorjeve: Rada bi vam povedala (1985) in Še bi vam rada povedala.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

Mladi organist prestar za šolanje

Giuseppe Verdi je izšel iz revnih razmer. Njegov oče Carlo in mati Luigia Uttini sta imela krčmo in majhno prodajalno v vasi Roncole v Padski nižini. Tam seje bodoči skladatelj rodil 10. oktobra 1813. Rojstna hiša je bila v senci župnijske cerkve in še predenje začel hoditi v šolo, je Giuseppe postal ministrant. Pobiča so očarale orgle, na katere je igral njegov župnik. Ta je znal brati njegovo žejo po glasbi in naučil gaje prvih akordov. Od tedaj so bile orgelske tipke njegova najljubša »igrača«. Ko je bil star osem let, je prišlo v Roncole gostovat glasbeno društvo iz bližnjega Busseta, ki ga je vodil tovarnar Antonio Barezzi. Domači župnik je gostom hotel pokazati, da tudi oni »niso od muh«: velel je, naj Giuseppe sede za orgle in pokaže, kaj zna. Barezzija je njegovo igranje pre vzelo in podaril mu je majhen klavir. Ko je Giuseppe dopolnil enajst let, je »uradno« postal organist z mesečno plačo 30 lir. Naslednje leto je Barezzi očetu Carlu predlagal, naj gre Giuseppe študirat glasbo. Vzel ga je k sebi: dopoldne je pomagal v trgovini, popoldne pa se je ukvarjal s študijem glasbe skupaj z Barezzijevo hčerko Margherito, ki je bila istih let kot on. Med mladima se je vnela ljubezen. Leta 1832 so v Milanu odprli konservatorij - državno glasbeno šolo, na katero so se lahko vpisali samo učenci do štirinajstega leta starosti. Verdi pa je imel tedaj že devetnajst let, zato na šolo ni bil sprejet.

Kratkotrajna družinska sreča

»Lahko bi naredili izjemo,« seje hudoval Antonio Barezzi, varuh mladega Verdija, ki je veroval v njegov glasbeni talent. Omogočil mu je študij glasbe v zasebni šoli, ki jo je imel v Milanu priznani kapelnik Lavigna. Pri njem je ostal tri leta in ob koncu študija prejel iz njegovih rok potrdilo, ki je veljalo več kot diploma: »Giuseppe Verdi je pod mojim vodstvom študiral kontrapunkt in je študij pohvalno končal... Usposobljen je, da izvršuje poklic glasbenika.« Marca 1836 je postal kapelnik filharmoničnega društva v Bussetu. 5. maja 1836 je peljal pred oltar Margherito Barezzi. Oba sta imela triindvajset let in življenje se je odpiralo pred njima kot cvetoči travnik. Bila sta v devetih nebesih, ko se jima je po dveh letih zakona rodila hčerka Virginia. Giuseppe je poleg svoje kapelniške plače zaslužil nekaj še s krajšimi skladbami, ponoči pa je ustvarjal svojo prvo opero Oberto, grof sv. Bonifacija, upajoč na uprizoritev v milanski Scali.

Ko je bil leto kasneje rojen sin Icilio, je bilo družinsko veselje skaljeno spričo bolezni prvorojenke, ki je kmalu zatem umrla. Septembra 1839 se je mlada družina preselila v Milan in v mestni megli je zbolel petnajstmesečni sin ter po nekaj dneh vročine ugasnil. 17. novembra 1839 so z velikim uspehom v milanski Scali predstavili Verdijevo prvo opero. Margherita ni šla v gledališče, saj je bila rana ob izgubi obeh otrok preboleča. To je pripomoglo, da je tudi sama zbolela. »Možgansko vnetje,« so rekli zdravniki. »Ni rešitve!« In Giuseppe Verdi je po manj kot sedmih letih ostal sam.

Leta glasbene tlake

Prvi uspeh je prinesel nova naročila. Impresarij Scale Merelli mu je rekel, naj v naslednjih treh letih napiše zanj tri opere, za vsako mu plača 4.000 lir. Prva od teh je bila komična opera Lažni Stanislav ali En dan kraljevanja. Ko se je lotil pisanja, mu je ljubljena žena Margherita zbolela in umrla. Verdija je to tako potrlo, da ni bil sposoben misliti na glasbo. Merelliju je dejal, da ne bo zapisal niti ene note več, toda ta mu je odvrnil: »Pogodba je pogodba, moraš jo spoštovati, saj je pod njo tvoj podpis.« Komično opero je torej pisal s smrtno žalostjo v srcu, zato je bila njena prva uprizoritev (5. septembra 1840) prava polomija. Skladatelja so izžvižgali. Verdi je bil trdno odločen, da bo popolnoma opustil glasbeno ustvarjanje. Tri mesece zatem je srečal Merellija, ki gaje povabil k sebi: »Glej, tu imam čudovito besedilo za opero, snov je svetopisemska - govori o Judih, ki v babilonski sužnosti hrepenijo po osvoboditvi. Samo skladatelja še nimam...« Verdi sprva ni hotel niti slišati, da bi se lotil pisanja, vendar je libreto le vzel. Doma gaje pogledal in oko se mu je ustavilo na spevu: »Splavaj, misel, na zelene ravni in bregove...« Omrtvelo srce je oživelo in pod Verdijevim peresom je nastajala mogočna mojstrovina-opera Nabucco. Prva uprizoritev v milanski Scali (9. marca 1842) je bila navdušeno sprejeta. Verdi je začel svojo umetniško zmagoslavno in gospodarsko uspešno pot. Nekaj časa je moral pisati po željah in okusu naročnikov in to prvo obdobje svojega glasbenega ustvarjanja je sam imenoval »leta glasbene tlake«.

V dvanajstih letih 16 oper

Uspeh Nabucca - opero so v Scali ponovili kar 57-krat, zbor »Splavaj, misel« pa je postal »himna risorgimenta« (gibanja za osvoboditev in združitev Italije) - je Verdija spodbudil k ustvarjalnemu zanosu. Opere so nastajale kar »po tekočem traku«: v letih 1842 do 1853 jih je napisal kar šestnajst! Prve so »brenkale na struno patriotizma«, potem pa je Verdi začel ubirati drugačna pota. Umetniško je dozorel in bolj ga je privlačila duševnost nastopajočih oseb kot pa njihovo junaštvo. Deloma je bila ta sprememba tudi odsev njegovega osebnega življenja, ki seje končno umirilo. Leta 1848 je kupil vilo Sant'Agata s posestvom v okolici Busseta in se tam naselil skupaj s pevko Giuseppino Strepponi, s katero se je leta 1 859 tudi poročil. V tem obdobju je ustvaril slavno trojico: Rigoletto, Trubadur in Traviata. Osnova za libreto opere Rigoletto je bila drama francoskega pisatelja Victorja Hugoja Kralj se zabava. Libreto je napisal Francesco Maria Piave, prva izvedba pa je bila 11. marca 1851 v beneškem Teatro la Fenice. Prva izvedba Trubadurja pa je bila 19. januarja 1853 v rimskem Teatru Apollo. Ljudje so prišli poslušat opero, čeprav je Tibera tisti dan prestopila bregove in so morali bresti po blatu in mlakah, da so prišli v operno hišo. Opero Traviata je na besedilo (Francesco Piave) po slavni drami Dama s kamelijami Alaksandra Dumasa Verdi napisal v štirih tednih. Prva izvedba je bila 6. marca 1853 v beneškem Teatro la Fenice. V Angliji je opera dolgo časa veljala za »spotakljivo«.

Komična mojstrovina osemdesetletnika

Po velikanskem uspehu teh treh oper je Verdi popolnoma osvojil italijansko občinstvo in v času prizadevanj za združitev Italije je obveljal za narodnega skladatelja. Začeli so ga vabiti tudi drugam. Leta 1855 je za Francoze napisal opero Sicilijanske večernice, za Ruse opero Hoč usode (1 862). Ko so se razširile govorice, da Verdi »nima več kaj povedati«, je po naročilu egiptovskega podkralja Izmaila paše napisal opero Aida za proslavo odprtja Sueškega prekopa. Prva izvedba je bila 24. decembra 1871 v novi kairski operni hiši. Kmalu je Aida postala ena najbolj znanih in najbolj občudovanih Verdijevih oper. Po Aidi je Verdi za več kot deset let umolknil. Leta 1873 je nastal njegov veličastni Rekviem, o katerem bomo spregovorili kaj več na naslednji strani. Potem pa je znova segel po peresu in svoje delo zaključil v znamenju Shakespeara. Leta 1887 je zložil Otela, opero v štirih dejanjih na besedilo mladega skladatelja in prijatelja Arriga Boita. Otelo je bil senzacija: poslušalci, glasbeniki in kritiki so se strinjali, daje to največji Verdi! Mojster pa jim je pripravljal še eno presenečenje: v svojem 80. letu je zložil komično opero Falstaff, s katero se je Milančanom »maščeval« za ponižanje, ki so mu ga pripravili ob njegovi prvi komični operi En dan kraljevanja (1840). Boitov libreto je nastal po Shakespearovih Veselih Windsorčankah: Verdija je navdihnil, da je vanj vlil svežino in življenjsko moč ter pokazal, da v telesu osemdesetletnika bije srce, ki je sposobno mladostnih čustev. »Tragični Verdi seje poslovil od gledališča kot smejoči se modrijan« (Roberto Rosi).

Verdijeva glasbena izpoved vere

Nekateri Verdijevi življenjepisci povejo, daje na svojem posestvu Sant'Agata, ki ga je kupil leta 1848, dal zgraditi kapelo, kjer je vsako nedeljo bil pri maši skupaj s svojimi kmeti. Zaradi njegove pripadnosti italijanskemu »risorgimen- tu«, kije bilo v bistvu proticerkveno, so Verdija mnogi imeli za »brezverca«. Vendar je njegova vernost več kot očitna in izražajo jo njegove redke sakralne skladbe, ki odkrivajo njegovo krščanstvo, ki je v njem globoko zakoreninjeno. Med temi skladbami je najbolj pomemben njegov Rekviem, ki je nastal po smrti velikega italijanskega romanopisca Alessandra Manzonija leta 1873. Verdi gaje častil kot svetnika. »Srčni nagib me spodbuja, da po najboljših močeh počastim velikana, ki sem ga tako občudoval kot pisatelja, kot sem ga spoštoval kot človeka.« Skomponiral je vse mašne dele in sam je dirigiral prvo izvedbo v cerkvi sv. Marka v Milanu 22. maja 1874. Ta maša močno vpliva na poslušalca zato, ker je globoko občutena in osebna, spoštljiva in presunljiva: očitno je Verdi v ta svoj glasbeni poklon prijatelju prelil svojo srčno kri. »Nedvomno je Verdijeva religioznost bučna,« pravi slavni dirigent Riccardo Muti. »Ta poteza ni samo iskanje zunanjega blišča, temveč je tudi izraz globokega razmerja med Bogom in človekom.« Po smrti svoje druge žene Giuseppine Strepponi leta 1897 je napisal Quattro pezzi sacri - štiri cerkvene pesmi: Ave Maria, Stabat Mater (to je ena najlepših uglasbitev besedila v čast žalostni Materi božji), Lauda alla Vergine (Hvalnice Devici Mariji) na Dantejevo besedilo za ženski zbor in Te Deum za dvojni mešani zbor z orkestrom.

Njegovo največje delo in finale

Njegova molitev v glasbeni govorici se združuje s tem, kar je sam imenoval »moje najlepše delo«: to je dom za ostarele glasbenike, ki gaje dal postaviti v Milanu in je nanj prenesel avtorske pravice za vsa svoja dela

Poleti je živel na svojem posestvu Sant'Agata pri Bussetu, pozimi pa v Milanu v hotelu, ki ga je bil sam izbral. Tam je v noči med 26. n 27. januarjem 1901 izročil svojo dušo Bogu. Cesto pred hotelom so nastlali s slamo, da bi topot kopit konj, ki so vlekli kočije, ne motil velikega umirajočega. Niso mu pa izpolnili zadnje želje, da bi bil pokopan v družinskem krogu. K zadnjemu počitku gaje po ulicah Milana pospremila ogromna množica – okoli 300.000 ljudi! Zbor je pod vodstvam mladega dirigenta Artura Toscaninija pel »Va, pensiero« (Splavaj, misel), znameniti zbor iz Verdijeve opere Nabucco. To je bil zadnji akord in veliki finale njegovega plodovitega življenja.

(priloga 03_2001)

Ko sem obiskala neko verno srbsko družino, so me povabili na svojo krstno 'slavo'. Mislila sem, da je to obletnica krsta katerega njenih članov, pa so mi rekli, da je nekaj drugega. "Pridi, pa boš videla!" Prosim, da mi na kratko razložite. (Mihaela)

V srbski Cerkvi se je utrdila navada, ki sega v same začetke srbske vernosti, da vsaka družina vsako leto obhaja krstno 'slavo' – praznik družinskega zavetnika in spomin na krst prednikov. Med najpogostejšimi družinskimi zavetniki so sv. Nikolaj, sv. Jurij, sv. Dimitrij, sv. Mihael, sv. Janez Krstnik. Obred 'slave' vodi duhovnik, ki blagoslovi slavski kolač s posebnimi molitvami in ga razreže. Med obredom mora biti prižgana slavska sveča. Vsi navzoči dobijo tudi 'koljivo', kuhano zdrobljeno pšenico, pomešano z medom in orehi. Obred spremljajo pesmi, čestitke, zdravice. Duhovnik se ob tej priložnosti seznani s člani družine. Krstna 'slava' je dolga stoletja pomagala ohranjati vernost med pravoslavnimi Srbi. (sč)

LETA 1813 ROJEN GIUSEPPE VERDI

ITALIJANSKI OPERNI SKLADATELJ, ČAROVNIK OPERNE GLASBE († 1901)

Skladatelj Giuseppe Verdi se je v zgodovino glasbe zapisal ne samo kot največji italijanski operni skladatelj, ampak tudi kot eden največjih sploh. Ustvarjal je dobrih šestdeset let, razdeljenih na tri obdobja. V prvem se je ob ustvarjanju učil in zaslovel s svojo opero Nabucco, v drugem je dosegel višek s svojimi operama Trubadur in Aida. V tretjem obdobju pa je napisal samo dve operi – Othello in Falstaff, ki pa sta njegovi največji mojstrovini. Njegova glasba je govorica, ki jo razumejo ljudje vseh časov.

... več o njem v rubriki priloga 03_2001

drugi o Verdiju

• Giuseppe Verdi je najbolj dovršen italijanski operni skladatelj prejšnjega stoletja, čigar dela so šla prek vseh opernih odrov sveta in so odločilno vplivala na nadaljnji razvoj operne glasbe... Sprva je posnemal znane zglede in šele počasi se je osamosvajal, dokler ni slednjič prišel do sloga, ki je ustrezal zahtevam modernejšega okusa, obenem pa pričakovanju, ki ga imajo operni poslušalci vsega sveta. (Lucijan Marija Škerjanc)
  
• Verdi ni živel v 19. stoletju, temveč je 19. stoletje živelo v Verdiju. (neki italijanski poslanec).
  
• Številne Verdijeve opere so postale pomembno politično sredstvo. Po naključju njegov priimek sestavljajo začetnice besed Vittorio Emmanuele, Re d'ltalia, in klic Evviva VERDI je bil obenem tudi bojni klic. (Krešimir Kovačevič).
  
• Verdi ne gradi na junaku, temveč na strasteh, ki so v njem in katerih žrtev je; njegovi ljudje so taki kot mi sami: v bistvu šibki in ne poznajo sami sebe, dosledni samo v svojih strasteh, ne pa v dejanjih« (Paul Lang).
  
• V svojih osemdesetih ietih je Verdi za slovo od življenja kot s spokojnim nasmehom ob pogledu na svoje življenje napisal komično opero Falstaff. (Vilko Ukmar).
  
• Jedro Rekviema sestavlja monumentalni Dies irae, ki je tonska slika z michelangelovsko izrazno močjo.... Verdi bi zanikal samega sebe, če se ne bi vnel za dramatiko zadnje sodbe. (Roberto Rosi).

vse Verdijeve opere:

• Oberto, 1839; Lažni Stanislav, 1840; Lombardi na prvi križarski vojni, 1843; Nabucco, 1842; Emani, 1844; Dva Foscarija, 1844; Devica Orleanska, 1845; Alzira, 1845; Atila, 1846; Macbeth, 1847; Razbojniki, 1847; Gusar, 1848; Bitka pri Legnanu, 1849; Luisa Miller, 1849; Stiffelio, 1850; Rigoletto, 1851; Trubadur, 1853; Traviata, 1853; Sicilijanske večernice, 1855; Simon Boccanegra, 1857; Ples v maskah, 1859; Moč usode, 1862; Don Carlos, 1867; Aida, 1871 Otelo, 1887; Falstaff, 1893

LETA 1854 ROJEN FRANČIŠEK BORGIA SEDEJ

DUHOVNIK, ŠKOF, NADŠKOF, NA SVOJEM MESTU PRAVI MOŽ († 1931)

Ko je bil Frančišek Borgia Sedej 25. marca 1906 posvečen in usto­ličen za goriškega nadškofa, mu je prijatelj Simon Gregorčič napi­sal pesem, v kateri pravi: "Ne stol možu, mož stolu da sijaj" ter napoveduje: "In mož ti boš, na svojem mestu pravi mož!" Prerokba se je uresničila: nadškof Sedej je škofijo modro vodil petindvajset let (1906-1931). Huda so bila leta prve svetovne vojne, ko je tod divjala fronta, še huje pa je bilo v času po vojni, ko je ita­lijanski fašizem hotel primorskim Slovencem vzeti materino besedo in narodno zavest. Nadškof Sedej jih je branil z odločnostjo dob­rega pastirja. Leta 1927 so fašistični veljaki, ki jim je bil nadškof Sedej trn v peti in so ga imenovali 'kača', na posvetu v Trstu sklenili, naj bo verouk v šoli izključno v italijanskem jeziku. Nadškof Se­dej je tedaj ustanovil 'župnijske šole': odredil je, naj se pov­sod uvede slovenski verouk v cerkvah. Starše je opozoril, da so po vesti dolžni pošiljati otroke k slovenskemu verouku. V pastir­skem pismu o krščanskem nauku v materinščini (1929) je zapisal, da "državna oblast nima nobene pravice verski pouk poniževati v sredstvo za potujčevanje".

... več o njem v rubriki pričevanje 11_2001

nekaj njegovih misli:

• Poseben dar in zmožnost tolažiti otroke ima mati. Ena beseda, en pogled, eno pismo matere zadostuje, da se žalosten otrok potolaži. Nobeden ne spozna tako hitro in jasno, kaj manjka otroku, kje tiči vzrok njegove žalosti, kakor mati.
  
• Čim plemenitejše in popolnejše je matere srce, tem boljše zna tolažiti. V Materi Mariji bije najblažje in najplemenitejše srce, zatorej zna Ona tolažiti bolje ko vse človeške matere svoje otroke v solzni dolini.
  
• O krščanska mati, ki si izgubila svojega sina in morda še svojega moža, obrni svoje solzne oči na Marijo, Mater sedem žalosti, sto­ječo tam pod križem svojega edinorojenega božjega Sina.
  
• Družina je bila prej kot država, zaradi tega ima ona od države neodvisno pravico do svojih otrok, ki jo je Bog Stvarnik dal. Huda zloraba državne oblasti in nasilstvo vesti je, ako država vzame staršem otroke proti njih izrecni volji in jih sili v šole, kjer jih podučujejo v načelih, ki so njihovim staršem nasprotna.
  
• Očetje, učite se od svetega Jožefa, mizarja in poglavarja svete družine, živeti doma skromno, delavno in mirno, vdati se v stiskah in nadlogah v božjo voljo, skrbeti z delom svojih rok za izročeno vam družino, s soprogo živeti v edinosti in ljubezni in dajati drug drugemu s krščanskim življenjem dober zgled.
  
• Jezus, Marija in Jožef so bili skupaj v nazareški hišici. O kako sveta je bila ta hišica, polna milosti - prava hiša božja! Drug je dajal drugemu dober zgled v besedah in dejanjih, drug je dru­gemu ljubezen in čast izkazoval; njih srca, vneta božje ljubezni, so se zlivala v svete občutke, molitve in pogovore.
  
• Ljubezen do svojega naroda in domovine je dobra, celo od Boga zapovedana. Saj je Stvarnik sam nam položil v srce večjo ljubezen do staršev in sorodnikov kot do drugih ljudi. Narod, iz katerega izhajamo, pa je velika družina, velika krvna sorodnost, torej moramo rojake bolj ljubiti kot tujce.

LETA 1859 ŠKOF SLOMŠEK

ODPRE BOGOSLOVNO SEMENIŠČE

Ob prenosu škofijskega sedeža iz Št. Andraža v Labodski dolini v Maribor je škof Slomšek v novem škofijskem mestu odprl bogoslovno semenišče in učilišče. Po dolgih pripravah je 10. oktobra 1859 prenovljeno bivše jezuitsko poslopje poleg Alojzijeve cerkve sprejelo pod streho 39 bogoslovcev. Naslednje dni jim je škof sam razložil semeniška pravila. Slomškova ustanova je kasneje prerasla v Visoko bogoslovno šolo, ki je začela izdajati prvo slovensko teološko revijo Voditelj v bogoslovnih vedah.

LETA 1887 ROJEN FRANCE PODREKAR

SLIKAR, KARIKATURIST († 1964)

Ljubljančan po rodu, nekaj časa študiral tudi v Pragi, Munchenu in na Dunaju (slikarska akademija). Njegov poklic je bil profesor risanja in kasneje restavrator in kustos Mestnega muzeja v Ljubljani. Bil je ilustrator, karikaturist in uporabni grafik, tudi portretist. V dnevnikih in humorističnih časopisih je objavljal ostre in satirične protiavstrijske karikature; ilustriral je veliko knjig, tudi mladinskih. Glavna dela: ilustracije Meškovega Volka spokornika; mnoge uspele portretne karikature slov. osebnosti ... portret očeta in Ivana Cankarja.

LETA 1889 ROJEN LAVO ČERMELJ

FIZIK IN PUBLICIST, NARODNI DELAVEC († 1980)

V rojstnem Trstu je končal nemško osnovno šolo in gimnazijo, nato je eno leto v Pragi študiral pravo, zatem pa na Dunaju matematiko in fiziko ter iz obeh doktoriral. Poučeval je na raznih šolah. Napisal je prvi slovenski učbenik astronomije. V zgodovino se je zapisal kot eden najbolj zavzetih narodno obrambnih delavcev. Začel je s sistematičnim zbiranjem dokumentacije o zatiranju Slovencev in Hrvatov v Julijski krajini pod fašizmom. Leta 1929 se je pred njim umaknil v Jugoslavijo. Napisal je več knjig spominov.

LETA 1920 – IZVEDEJO KOROŠKI PLEBISCIT

60 % VOLIVCEV GLASUJE ZA PRIKLJUČITEV KOROŠKE AVSTRIJI

Plebiscit je ljudsko glasovanje na kakem ozemlju o priključitvi tega določeni državi. Kadar govorimo o Koroških Slovencih na ozemlju Avstrije, imamo pred očmi žalostni plebiscit 10. oktobra 1920, ko so prebivalci na Koroškem glasovali, pod katero državo - Avstrijo ali Jugoslavijo - naj bi pripadali. Zaradi umazanih zakulisnih iger se je plebiscit iztekel v korist Avstrije.

LETA 1963 UMRLA EDITH PIAF

(pravo ime Edith Giovanna Gassion) francoska pevka šansonov (* 1915)

Francoska pevka, ki je zaslovela že leta 1937 z uspehom v Théâtre de l’ABC je svojo pevsko nesmrtnost doživela po drugi svetovni vojni. Postala je najbolj priljubljena pevka šansonov, s svojim grlenim glasom in veliko mero občutka pri petju pa je dosegla prepoznavnost po vsem svetu. Njeno življenje je zavito v veliko mero skrivnosti in mitov, tako da si zgodovinarji in njeni biografi še vedno niso povsem enotni, kaj v njenem življenju je resnično. Ne glede na to, ali je kot otrok res oslepela in nato čudežno spregledala in ali se je res rodila dobesedno na ulici, je dejstvo, da je njena glasbena zapuščina ogromna. Sodelovala je s skladateljema Francisem Laiem in Charlesom Dumontom, kompilacije z njenimi skladbami pa se iz leta v leto še vedno delajo. Njene nesmrtne skladbe: Non, je ne regrette rien, Milord, La Foule, Hymne à l'amour, La Vie en rose, Le Fanion de la Légion, Mon légionnaire ...

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1788 ROJEN JOŽEF KOŠIČ

PORABSKI DUHOVNIK, PISATELJ, PESNIK, ETNOLOG, ZGODOVINAR († 1867)

Prvi slovenski pisatelj na Madžarskem, ki je pisal posvetne poučne spise in pri tem moral uporabljati tudi nove besede. Te je prevzel iz štajerskega in kajkavskega hrvaškega govora, deloma pa je uporabljal tudi lastne. Zanimala ga je predvsem zgodovina Prekmurja in je avtor prve pokrajinske monografije ter pisec več slovenskih knjig. V slovenščino je tudi prevedel madžarsko slovnico. Župnikoval je na Gornjem Seniku, kjer je na tamkajšnjem pokopališču nagrobni spomenik, na cerkvenem zidu pa najdemo njegovo spominsko ploščo. V starem župnišču je na ogled tudi stalna razstava, postavljena v spomin slovenskim župnikom, ki so službovali v porabskih župnijah.

LETA 1854 ROJEN MIHAJLO PUPIN

SRBSKI FIZIK, MATEMATIK IN ELEKTROTEHNIK († 1935)

Srbski fizik in elektrotehnik je po letu 1874 deloval v ZDA. Bil je profesor teoretske fizike na kolumbijski univerzi v New Yorku. Med njegovimi številnimi izumi je najvažnejša Pupinova tuljava za prenos telefonski pogovorov na velike daljave. Svoje življenje je opisal v knjigi Od pastirja do izumitelja (1924).

LETA 1857 UMRL JOSEF RESSEL

ČEŠKI GOZDAR, IZUMITELJ (* 1793)

Njegov najbolj znani izum je ladijski vijak, ki je nastal od začetnih zamisli do praktične uporabnosti večidel na slovenskih tleh. To pa je le delček njegove bogate ustvarjalnosti, kajti težko bi našli panogo, v kateri ni deloval. Samo na različnih področjih tehnike in tehnologije je Resslovih izumov nad trideset. Zavzeto je deloval na področju gozdarstva in kmetijstva, kjer je prispeval k napredku in boljšemu življenju našega človeka. Zaradi odmaknjenosti tedanje Avstro-Ogrske monarhije od žarišč industrijskega napredka je marsikateri Resslov izum zaostal za časom. Vsestransko delovanje tega velikega uma, ki po sodbi strokovnjakov velja za zadnjega genialnega vsestranskega tehnika.

več preberite v prilogi 07_2007

LETA 1874 USTANOVLJENA SVETOVNA POŠTNA ZVEZA

Poštna služba je bila podržavljena povečini v 18. stoletju. Voditelji poštnih služb posameznih držav so vedno bolj čutili potrebo po mednarodni organizaciji, ki bi izdelala splošno veljavna pravila za to pomembno področje medčloveških stikov. Ustanovljena je bila Svetovna poštna zveza, katere rojstni dan je današnji datum.

LETA 1892 ROJEN IVO ANDRIĆ

BOSANSKI KNJIŽEVNIK IN DIPLOMAT, NOBELOVEC 1961 († 1975)

Doma blizu Travnika v Bosni, književnost je študiral na filozofski fakulteti v Zagrebu, v Gradcu in na Dunaju. Med prvo svetovno vojno je bil kot zagovornik osvoboditve južnih Slovanov izpod A-O nekaj časa zaprt. Zavzemal se je za povezovanje jug. narodov, po vojni pa je bil diplomat, najprej v Vatikanu, potem pa po nekaterih drugih prestolnicah Evrope. Ob začetku 2. svetovne vojne je bil predstavnik jug. vlade v Berlinu, vendar se je zaradi nestrinjanja z jug. oblastmi vrnil v Beograd in živel v osami. Deset let po vojni se je pridružil partiji in postane predsednik jug. zveze pisateljev. Prvo prozo je objavljal po letu 1911. Najbolj prepoznaven je bil v svojih pripovedkah, pisal je romane in novele, tudi feljtone, eseje ... Motive je jemal iz razgibane bosanske zgodovine ... Andrić je v svetu znan predvsem po svojih dveh romanih Most na Drini in Travniška kronika. Njegovo pripovedovanje se odlikuje po prepričljivem opisovanju okolice in obnašanja, ne pa tudi po psihološki obravnavi njegovih likov, v katerem bolj spominja na naturalizem 19. stoletja. Je edini dobitnik Nobelove nagrade za književnost, s področja Jugoslavije, ki jo je prejel leta 1961 za roman Most na Drini kakor tudi za celotno dotedanje delo na »zgodovini enega naroda«. Po razpadu Jugoslavije ga imajo Srbi za svojega, medtem, ko ga Hrvatje menijo, da je tudi hrvaški književnik.

nekaj njegovih misli:

• Čudno, kako malo je treba, da bi bili srečni; še bolj čudno je, da nam prav tista malenkost manjka.
  
• Kaj nam koristijo tudi najboljši vzori iz preteklosti, če z njihovo pomočjo ne gremo dlje od njih v iskanju in delovanju?
  
• Včasih sredi dejavnega življenja mahoma začutimo, kako vse odhaja, kako stvari zapuščajo svet in človek človeka. Tedaj se vrnem v svojo samoto, k pravemu domu svoje zavesti.
  
• Nič od tega, kar človek v življenjskem nagonu postavlja in gradi, ni v mojih očeh boljše in vrednejše kakor mostovi ... Last so vsakogar, do vsakogar so enaki, koristni, postavljeni smiselno, na kraju, kjer se križa največ človeških potreb.
  
• Ni bedak, kdor ne zna brati. Bedak je, kdor misli, da je vse res, kar prebere.

LETA 1906 ROJEN LEOPOLD SEDAR SENGHOR

senegalski pesnik in državnik († 2001)

Po šolanju v Dakarju je v Parizu doštudiral literarne vede in služboval kot profesor v Franciji. Med vojno se je pridružil odporniškemu gibanju. Od razglasitve neodvisnosti Senegala, svoje domovine (1960), je postal njen predsednik vse do upokojitve (1981). Bil je tudi priznan pesnik. V njegovi poeziji si stojita nasproti Afrika in svet kolonialistov; išče spravo med njima, pri čemer sta mu glavni sredstvi odpuščanje in ljubezen.

njegove misli, verzi
(...) Pripravljeni dočakajmo ponovno rojstvo Sveta,
saj smo kot kvas, ki je potreben beli moki.
Zakaj - kdo bi sicer naučil udarjati ritem ta svet, ki so ga ubili topovi in stroji?
Kdo bi ob zori veselo zakričal in zbudil sirote in umrle?
Povejte, kdo bi človeku s predrtimi upi povrnil spomin na življenje?
Pravijo nam ljudje bombaža, kave, olja.
Pravijo nam ljudje smrti.
Pa smo ljudje plesa, in naše noge zmerom, ko udarijo ob trdo zemljo,
dobijo novo moč. (Molitev k maskam - prevod: Aleš Berger)

LETA 1908 UMRL DANILO FAJGELJ

UČITELJ, ORGANIST IN SKLADATELJ (* 1840)

Rojen je bil v Idriji, kot učitelj in organist je služboval po raznih slovenskih krajih, nazadnje v Tolminu in Srpenici. Kot glasbenik je Fajgelj daleč prekašal raven takratnih organistov in se uvršča med boljše in zelo plodovite skladatelje. Po naših cerkvah še zdaj pojemo njegovo "misijonsko" pesem (Bodi pozdravljen nam čas misijona).

LETA 1940 ROJEN JOHN LENNON

PEVEC IN DUŠA SKUPINE THE BEATLES († 1980)

Britanski pevec, kitarist in skladatelj je skupino The Beatles leta 1969 zapustil in nadaljeval samostojno kariero, deloma skupaj s soprogo Yoko Ono. Najbolj znane so njegove skladbe Power to the People, Imagine, Stand by Me, Mother, Woman...

več o Johnu Lennonu:
S, Čuk, John Lennon: Glasba, v: Ognjišče 2 (1981), 46-47.

LETA 1958 UMRL PIJ XII.

(Eugenio Pacelli), PAPEŽ, ki Je govoril o miru (* 1876)

Eugenio Pacelli, sin aristokratske rimske družine, je bil izvoljen za papeža 2. marca 1939, na predvečer druge svetovne vojne. V svojih radijskih govorih, zlasti v znamenitih božičnih poslanicah, je govoril o miru kot edini izbiri za prihodnost človeštva. Izdal je veliko okrožnic, s katerimi je obsodil razne zmote, poglabljal je nauk o Mariji, razglasil je versko resnico, da je bila z dušo in s telesom vzeta v nebesa. Bil je eden najbolj učenih papežev in je lahko govoril znanstvenikom najrazličnejših področij znanosti.

LETA 1962 UMRL MILAN VIDMAR

ELEKTROINŽENIR, ŠAHIST, FILOZOF IN PISATELJ (* 1885)

"Saj mu je treba priznati, da je bil velik šahist, priznan elektroinženir ter spreten strokovni pisatelj. Nikakor pa ni bil komunist," piše v svoji knjigi Skriti spomini (Ljubljana 2005, Nova revija) Angela Vode, ki je šele ob branju Spominov Milana Vidmarja zvedela, da je bil "vseskozi socialist in komunist", med stavko v ljubljanskih Strojnih tovarnah in livarnah pa se je izkazal kot kapitalist. "Vsi Vidmarji (Milan sam in njegov mlajši brat Josip to potrjujeta) imajo izredno razvit čut za orientacijo: vedno se znajdejo na pravi liniji, in to vedno v prvih vrstah." Na tem mestu govorimo o Milanu Vidmarju ob obletnici njegove smrti kot o mednarodno priznanem elektrotehniku, prvem slovenskem šahovskem velemojstru in mislecu, ki se je poglabljal v uganko sveta.

... več o njem preberite v obletnici meseca 06_2005

LETA 2000 UMRL DRAGO ULAGA

ŠPORTNI PEDAGOG IN PUBLICIST (* 1906)

Doma iz Globokega pri Rimskih Toplicah, gimnazijo je obiskoval v Celju, učiteljišče v Mariboru, visoko šolo za telesno vzgojo v Berlinu in z diplomo postal prvi Slovenec z visokošolsko izobrazbo na področju športa. Bil je plavalni in atletski trener, strokovni sodelavec na ministrstvu v Beogradu, poučeval na srednjih šolah v Ljubljani in bil profesor na fakulteti za šport . Utemeljil je številne izraze s področja telesne vzgoje, sam se je tudi aktivno ukvarjal s telovadbo in se udeležil več telovadnih tekmovanj. Vsak dan je vadil, ne zato, da bi se mučil, ampak iz spoštovanja do svojega telesa ... Je avtor številnih knjig s področja telesne vzgoje, prvo je napisal že leta 1930 objavljal je članke in sodeloval v oddajah na radiu, veliko je tudi predaval (telesna vzgoja, šport in rekreacija), dokler je pisal in telovadil je tudi živel: dočakal je 94 let in bil vseskozi zgled v telovadbi duha in telesa.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 27. november 1865, Sveti Gregor, † 8. oktober 1917, Šentjanž pri Sevnici

Rojstni kraj Janeza Evangelista Kreka je Sv. Gregor nad Sodražico, kjer je bil njegov oče Valentin, doma iz Selc nad Škofjo Loko, učitelj, mati MarijaŠtupica pa je bila hči sodraškega župana. Janez, njun prvi otrok, se je rodil 27. novembra 1865. Očeta je izgubil, ko mu je bilo dobrih devet let in mati Mica je morala s petimi majhnimi otroki ter s šestim pod srcem iz učiteljevega stanovanja v Komendi. Preselila se je v Selce, kjer je "Pri Štoku" odprla špecerijsko trgovino in trafiko, da je preživljala družino. Čeprav je sama "prekladala revščino z rame na ramo", je bila njena hiša vedno na stežaj odprta beračem, revnim in potrebnim. Ta njena dobrodelnost, združena z zdravo pobožnostjo, je najgloblje zaznamovala sina Janeza, ki je bil v tem pogledu ves njen. Gotovo se je nadpovprečno nadarjeni fant, ki je šel v šolo že pri petih letih, po gimnazijski maturi v Ljubljani (1884) odločil za duhovniški poklic, ker je čutil, da bo kot duhovnik lahko največ pomagal ljudem. "Zakrament mašniškega posvečenja," je večkrat povedal, "je poleg svetega zakona drugi socialni zakrament." Novo mašo je bral 23. julija 1888 na Brezjah. Njegove sanje so bile postati župnik na podeželski fari, toda škof ga je poslal študiral na Dunaj. Ko se je mladi doktor leta 1892 vrnil domov, je kmalu postal profesor bogoslovja, poslanec v dunajskem parlamentu, učitelj in organizator slovenskega kmeta in delavstva. Na zdravje ni pazil in tako je orjaški mož 8. oktobra 1917 padel od kapi zadet, ko je bil na obisku pri svojem prijatelju Ludviku Bajcu, župniku v [entjanžu na Dolenjskem.

Kakor knjige mi, ljudi je brati znal

Pesnik Oton Župančič, v dijaških letih član Krekovega krožka (dijake je Krek poučeval v filozofiji, dogmatiki in slovanskih jezikih), je svojemu nekdanjemu učitelju po smrti posvetil štiri kitice svoje pesnitve Naša beseda, kjer beremo: "Bil je med nami mož kot zrno klen in zdrav; / ta, kakor knjige mi, ljudi je brati znal." Krek je veliko hodil med ljudi in je s svojo vedrino znal z njimi navezati prisrčne stike. Bil je tako odličen govornik, da je v cerkvi, pri predavanjih ali na političnih shodih očaral ne le somišljenike - tudi njegovi nasprotniki so priznavali, da govori iz njega duh, ki se mu ni mogoče ustavljati. Imel je na tisoče govorov. "Bogoslovcem je predaval filozofijo in temelje krščanskega socialnega nauka; vedno je poudarjal gospodarsko-socialno razsežnost krščanstva, ki uči, da moramo po evangeliju tudi zemeljske dobrine med seboj deliti in poskrbeti posebej za reveže" (Janez Juhant). Evangeljsko oznanilo je posredoval tudi s pisano besedo: veliko je pisal v katoliški dnevnik Slovenec pa tudi v razne gospodarske in politične liste. Kmečkemu vprašanju, ki mu je bilo zelo pri srcu, je namenil knjigo Črne bukve kmečkega stanu (1898) o krščanskem socialnem gibanju pa je spregovoril v svoji knjigi Socializem (1901). Čeprav tako obložen z delom, je našel čas, da je na prošnjo Mohorjeve družbe po smrti dr. Frančiška Lampeta (1900) dokončal Zgodbe Svetega pisma, dragoceno delo, ki je v srcih ljudi budilo ljubezen do božje besede, iz katere je Krek sam živel.

Hotel je, da postane njegov narod srečen

Namen Krekovega dela na vseh področjih je bil en sam: da bi njegov narod postal srečen v duhovnem in materialnem oziru. Od leta 1892 do svoje prezgodnje smrti je bil dr. Janez Evangelist Krek najvidnejša osebnost slovenskega javnega življenja. Po vrnitvi v domovino je brž začel uveljavljati zamisli krščanskega socialnega gibanja, s katerim se je bil seznanil na Dunaju. Najprej je organiziral slovensko delavstvo in leta 1894 je ustanovil Slovensko katoliško delavsko društvo. Tri leta zatem je zaživela Slovenska krščanska delavske zveza. Zbiral je delavce, jih družil v strokovnih, izobraževalnih, gospodarskih in političnih organizacijah ter jim budil zavest, da si izboljšajo svoje stanje. Tudi kot socialni delavec je bil Krek predvsem človek, ki je iskal ljudi. Bil je tudi velik zadružni organizator. V zaščito kmeta je ustanavljal posojilnice in zadruge, katerih vodstvo naj bi prevzemali usposobljeni laiki. "V politični dejavnosti se moramo čimbolj varovati vsega, kar bi kazalo, da hoče duhovstvo komandirati." Kot ljudski vzgojitelj je vso Slovenijo prepredel z izobraževalnimi društvi, ki so pripravljala tečaje in predavanja, prirejala igre in pevske nastope, budila narodno zavest in na ljudskih taborih glasno izražala voljo do življenja. Zadnja leta je bil ves prevzet od misli na narodno osamosvojitev Slovencev in njihovo zvezo z južnoslovanskimi narodi in konec maja 1917 je sprožil znamenito "majniško deklaracijo", s katero smo se Slovenci odločili za združitev s Hrvati in Srbi.

(obletnica meseca 10_1997)

* 23. december 1774, Središče ob Dravi, † 8. oktober 1827, Sv. Miklavž.

Na gostijo življenja, ki pa ni potekala vselej po njegovih željah, je vstopil dva dni pred božičem - 23. decembra 1774 v Središču ob Dravi. Prvo šolsko modrost je prejel v domačih krajih, potem pa je šolanje nadaljeval med kajkavci v Varaždinu (1788-1791), zatem pa najbrž tudi v Zagrebu. Kot gimnazijec je vedno govoril, da se hoče posvetiti posvetnemu poklicu. Toda pod pritiskom razmer se je po maturi odločil za duhovništvo. Bogoslovje je študiral v Gradcu, kjer je bil 20. septembra 1800 posvečen v duhovnika. Poldrugi mesec kasneje je nastopil službo kaplana v župniji Sv. Miklavž pri Ormožu, kjer je ostal manj kot pol leta. "Svoboden duh, bolj naklonjen življenjski radosti ko odpovedi, s svojim poklicem ni bil zadovoljen," je zapisal o njem Janko Glazer (Slovenski biografski leksikon). Vse kaže, da Štefan Modrinjak res ni bil duhovnik z vsem srcem. Škofija ga je pogosto premeščala in nikjer ni mogel "pognati korenin". Od Sv. Miklavža je odšel v Veliko Nedeljo, leta 1805 ga najdemo kot kaplana v Ormožu, zatem je bil provizor (upravitelj) pri Sv. Tomažu pri Ormožu, kjer je 10. julija 1806 postal župnik, 24. aprila 1814 je to župnijo (v tej župniji se je rodil pisatelj Ksaver Meško) menjal z župnijo Sv. Miklavž pri Ormožu, kjer je ostal do smrti 8. oktobra 1827. Večkrat si je nakopal sitnosti pri ordinariatu (škofiji), kjer je bilo v njegovi kartoteki zapisano, da je v javnem in zasebnem življenju nereden ("demoralisiert"). Vedno pa je veljal za dobrega gospodarja; ki je tudi sam rad prijel za delo. S pohvalo se omenja, da je bilo župnišče in gospodarsko poslopje pri Sv. Miklavžu ob njegovem prihodu podobno "razbojniški jami"; pa ga je v kratkem času lepo obnovil.

Kot škrjanec se tudi pevec poganja proti nebu

Nobenih zanesljivih podatkov ni, kdaj je Modrinjak začel pisati pesmi. Verjetno kot mlad duhovnik, ko je najprej "predeloval" Volkmerjeve upesnitve (Popevka od tobaka, Kmetički stališ, Napitna). Tudi njegove prve izvirne pesnitve so v glavnem samo nadaljevanje Volkmerja, tako po prozaični vsebini, kakor tudi po pomanjkljivi izbranosti, pogosto celo banalnosti v izrazu (Mož tuži prijatelji svojo ženo, Popevka od pet pijanih bab). Pozneje pa je napredoval in je prav prijetno domač v opevanju narave, kjer poje o jugu, ki se igra po lozah, o cvetočem sadnem drevju po goricah, o škrjancu, ki pozdravlja sonce. Kakor škrjanec se tudi pesnik poganja s hrupne zemlje proti nebu, da se sprosti v božji bližini. Hrepeni po doživetju čiste sreče, a je ne more doseči, ker je le "pleva in prah". Ta pesem (vključena v veliko antologijo slovenske lirike Živi Orfej - Ljubljana 1970) se začenja: "Tam, kjer čista sapca piše, / kjer se s traki zrak zlati, / tam škrjanec zmirom više / proti nebu se vrti." Ko govori o moči ljubezenskega čustva, se Modrinjak primerja s Petrarcom in njegovo ljubeznijo do Lavre, pa še z nesrečnim Abelardom, ki mu plamenečega nagnjenja do Heloize ni moglo pogasiti tudi najbolj kruto srednjeveško preganjanje. Svoje pesmi, ki jih odlikuje tudi gladka spretnost v verzu, je Modrinjak utegnil širiti le ustno in v zapisu. Precej tega je po njegovi smrti uničil neki uradnik iz sovraštva do slovanstva. Tiskanih je bilo le nekaj njegovih stvari in sicer dolgo po pesnikovi smrti.

Buditeljska "molitva na božico slovenko"

Modrinjak je bil narodni buditelj in preporoditelj. Prvo poročilo o teh njegovih stremljenjih imamo iz leta 1803: bil je med devetimi duhovniki vzhodne Štajerske, ki so se 30. novembra tega leta sestali pri Sv. Urbanu, da organizirajo delo za prečiščevanje slovenskega jezika. Modrinjak je svetoval, naj se najprej (pred slovarjem) izdelata "narodni pravopis" in slovnica. Modrinjak je sam prevzel izdelavo pravopisa in del slovarja, ker pa se je (zaradi šolanja v Varaždinu in Zagrebu) nagibal h kajkavskim Hrvatom, je načrt propadel. Kajkavskega izvora je tudi njegov črkopis. Za to področje se je znova ogrel pod vplivom Janeza Primica, profesorja slovenščine v Gradcu. Tedaj je želel, da bi se s pomočjo Jerneja Kopitarja obnovila "svetourbanska akademija" - družba ljudi, ki jim je pri srcu slovenski knjižni jezik. Glede tega je Modrinjak svoje poglede izpovedal v pesmi Molitva na božico Slovenko, za katero mu je po vsej verjetnosti dala pobudo Vodnikova Ilirija oživljena. Modrinjak se strinja z Vodnikom, naj se namesto kulturnega zastoja, sužnosti in brezpravnosti vrnejo Slovencem (in Slovanom) časi nekdanje slave in lepote. Enako preporoditeljsko miselnost izraža tudi znamenita poslanica, ki jo je Modrinjak zapel ob novi maši prijatelja Cvetka leta 1813. V njej je ostro obsodil narodno odpadništvo. Zapisal je besede, ki jih lahko podpišemo še danes: "Zadnji človek je na sveti, / ki svoj rod za nič drži... / Med Slovence naj ne hodi, / ki je prav Slovenec ne."

obletnica meseca 12_2004

LETA 1826 ROJEN LUKA SVETEC

DOMOLJUBNI PESNIK POLITIK, PISATELJ IN JEZIKOSLOVEC († 1921)

Luka Svetec, ki je kot pravnik služboval v raznih krajih na Hrvaškem in v Sloveniji, je bil vnet domoljub in je svojo ljubezen do domovine prelival v pesmi. Pisal je tudi o jezikovnih vprašanjih; kot kritik je odklonil pesmi Simona Jenka, ki so jim vsi priznavali veliko umetniško vrednost.

LETA 1827 UMRL ŠTEFAN MODRINJAK

DUHOVNIK IN PESNIK (* 1774)

Vrh veselih goric pri sv. Urbanu nad Ptujem pokriva zelena gomila rajnega Volkmara, domačega pevca našega. Priprosto je blaga duša Volkmar živel in vrle mladeniče učil; priprosto so tekle njegove pesmi v visokem duhu, čeravno v lozni obleki; duh pa oživlja, pismenka mori. Goreč prijatelj mladine in pa svoje drage domovine je Volkmar s svojimi popevkami Slovence budil, množil pobožnost in pošten smeh, in dajal svojim rojakom v čednih pravljicah lepe nauke, dobro slane, pa tudi zabeljene. Dolgo že blaženi mož v materni zemlji počiva, še njegovih pesni sladki glas po slovenskih goricah odmeva in povzdiga po božjih hišah Slovencev pobožnost." (Bl. Anton Martin Slomšek, Drobtinice 1862)

Med učenci Leopolda Volkmerja (1741-1816), ki mu je svetniški škof Slomšek zapel tako lepo hvalnico, je bil tudi Štefan Modrinjak, ki mu posvečamo ta spomin ob obletnici smrti. Volkmer je zlagal v narečju basni, brambovske pesmi, pesmi o kmečkem življenju in o naravi pa tudi pobožne pesmi. Po poklicu je bil duhovnik, kakor tudi Modrinjak, ki je prijel za pero, izpod katerega so izvirale pesmi, sprva v Volkmerjevem duhu, kasneje pa je po vzorcih nemških pesnikov iz časa razsvetljenstva pisal domoljubne, ljubezenske, idilične pesmi. Po sodbi literarnega zgodovinarja Jožeta Pogačnika spada Modrinjak poleg Valentina Vodnika in Urbana Jarnika med najbolj izrazite pesnike pred Prešernom.

več:
S. Čuk, Štefan Modrinjak: Obletnica meseca, v: Ognjišče 12 (2004), 70-71.

Slomšek o delu Volkmerja in učencev:
Vrh veselih goric pri sv. Urbanu nad Ptujem pokriva zelena gomila rajnega Volkmara, domačega pevca našega. Priprosto je blaga duša Volkmar živel in vrle mladeniče učil; priprosto so tekle njegove pesmi v visokem duhu, čeravno v lozni obleki; duh pa oživlja, pismenka mori. Goreč prijatelj mladine in pa svoje drage domovine je Volkmar s svojimi popevkami Slovence budil, množil pobožnost in pošten smeh, in dajal svojim rojakom v čednih pravljicah lepe nauke, dobro slane, pa tudi zabeljene. Dolgo že blaženi mož v materni zemlji počiva, še njegovih pesni sladki glas po slovenskih goricah odmeva in povzdiga po božjih hišah Slovencev pobožnost. (Bl. Anton Martin Slomšek, Drobtinice 1862)

LETA 1853 UMRL MATEJ MILHARČIČ

DUHOVNIK, MISIJONAR PRI IGNACIJU KNOBLEHARJU (* 1812)

Leta 1851 je šel z Ignacijem Knobleharjem kot misijonar v Srednjo Afriko mlad duhovnik Matej Milharčič, rojen v Selcih (župnija Slavina pri Postojni). Deloval je v misijonski šoli v Kartumu v Sudanu, toda samo dve leti, ker je zbolel za grižo in umrl. Bil je goreč duhovnik. Kot kaplan v Vipavi in na Dobrovi pri Ljubljani se je boril zoper nesrečno pitje žganja. »Ne morem počivati, dokler naših ovc pred tolikim hudim ne obvarujem.« Po pravici ga smemo imenovati začetnika protialkoholnega gibanja na Slovenskem.

LETA 1864 ROJEN EDO ŠLAJMER

KIRURG († 1935)

Hitro si je pridobil mednarodni ugled z uspešnimi operacijami (sprva predvsem glave), kasneje je opravil pionirsko delo na področju trebušne kirurgije, bil je najboljši kirurg južno od Dunaja ... V Ljubljani je začel z novim načinom dela kirurškega oddelka, uvedel je asepso, lumbalno in lokalno anestezijo, rentgen, organiziral sodobno kirurško službo in zasnoval operacijsko sobo ... Sodeloval je tudi pri načrtovanju bolnišnične stavbe ob Zaloški cesti. Velja za začetnika sodobne kirurgije V Sloveniji

LETA 1919 ROJEN FERDO GESTRIN

ZGODOVINAR, PROFESOR in AKADEMIK († 1999)

Geograf in zgodovinar Ferdo Gestrin je bil sprva profesor na srednjih šolah in napisal več učbenikov. Od leta 1960 do upokojitve (1983) pa je na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani predaval občo zgodovino srednjega veka. Bil je vodilni slovenski strokovnjak za zgodovino prometa in odličen poznavalec starejše gospodarske zgodovine. V knjigi Pomorstvo srednjeveškega Pirana (1978) je predstavil sadove svojega raziskovanja srednjeveškega in novoveškega življenja ob morju, zlasti na primeru Pirana.

LETA 1917 UMRL JANEZ EVANGELIST KREK

POLITIK, SOCIOLOG, PISATELJ, TEOLOG, PUBLICIST IN ČASNIKAR (* 1865)

Na današnji dan leta 1917 je od srčne kapi zadet sredi dela omahnil dr. Janez Evangelist Krek, bogoslovni profesor, pisatelj in publicist, državni in deželni poslanec, voditelj krščanskega socialnega gibanja na Slovenskem, ustanovitelj zadrug za podporo zadolženega kmečkega prebivalstva in borec za novo državo južnih Slovanov. Njegov učenec in prijatelj Ivan Dolenec, urednik Krekovih Izbranih spisov, je ob stoletnici rojstva tega izrednega moža zapisal: "Vse Krekovo življenje, vsi njegovi veliki uspehi so razložljivi iz njegove žive vere, ki je vesela in preprosta kakor otrokova..." 'Uspeh vsega našega dela je odvisen od božjega blagoslova, ki ga moramo zaslužiti in ohraniti z dobrimi deli,' je rad ponavljal."

več:
S. Čuk, Janez Evangelist Krek: Priloga, v: Ognjišče 10 (2017), 58-65.
S. Čuk, dr. Janez Evangelist Krek: Obletnica meseca, v: Ognjišče 10 (1997), 28-29.

nekaj njegovih misli:

• Če moremo koga meriti, koliko je kristjana, potem ga moremo meriti po tem, koliko zna odpuščati; to pa merimo po tem, koliko zna trpeti in potrpeti.
  
• Človek išče značaja, išče vzora, ki bi se ga oprijel in po njem uravnaval svoje življenje; išče opore, ki bi se nanjo mogel nasloniti v težavnem boju življenja.
  
• Samo en značaj ti sije brez pege, vzvišen, veličasten, a vendar tako ljubek, tako domač. Tak značaj najdeš v osebi Jezusa.
  
• Ljudje smo betežni in slabi. / Močni pa smo v veri v Boga, / zaupanje Vanj nas krepča, / molitev poguma nam da.
  
• Prav gotovo je dolžnost vsakega moža kristjana, da se ne boji nikogar razen Boga in božje zapovedi in da nima nikakega strahu pred človeško gosposko, če velja braniti pravico in zakon božji.
  
• Vsak, ki zasluži človeško ime, nosi v svojih prsih spoštovanje do tiste, ki ga je v bolečinah rodila in v neštetih skrbeh vzgajala. V licu svoje matere bere pomen in dostojanstvo ženske osebnosti.
  
• Kdor ni osebno svoboden, ostane duševno top, nravno propal; tak človek izgubi zavest o vrednosti človekovi.
  
• In ko je druge ni rešitve, / rešile me materine bodo molitve.
  več:
  

LETA 2003 UMRL VILKO NOVAK

ETNOLOG, SLAVIST, LITERARNI ZGODOVINAR, UREDNIK, PREVAJALEC (* 1909)

Na god rožnovenske Matere Božje, 7. oktobra 2003, je mariborski pomožni škof dr. Jožef Smej podelil profesorju dr. Vilku Novaku, svojemu staremu prijatelju, v Duhovniškem domu Mane nobiscum (Ostani z nami) v Ljubljani, zakramenta sprave in bolniškega maziljenja ter mu podelil sveto popotnico. Ob omembi zadnje želje njegove mame, naj ji na grobu zapojejo: "Ti nebeško Detece, sliši, česar prosim te: Daj nam vsem v nebesa priti, angelcem se pridružiti", se je Vilko blaženo nasmehnil. Še zadnji stisk roke, njegov šepetajoči glas: Bog plati in Zbogom ter obljuba škofa Smeja: "Vilko, ne bomo te zapustili. Ostanimo združeni v molitvi!" Škof Smej je svojega umrlega prijatelja pospremil k večnemu počitku na božji njivi župnije Ljubljana Vič. Takrat je v svojem nagovoru med drugim dejal: "Če rečeš Prekmurje in njega del Porabje, ki je na Madžarskem, si hkrati rekel: Vilko Novak." Tega velikega Prekmurca se spominjamo ob obletnici odhoda k Očetu.

... več o njem v obletnici meseca 05_2009

iskalec in zbiralec Marko Čuk