LETA 1826 ROJEN LUKA SVETEC

DOMOLJUBNI PESNIK POLITIK, PISATELJ IN JEZIKOSLOVEC († 1921)

Luka Svetec, ki je kot pravnik služboval v raznih krajih na Hrvaškem in v Sloveniji, je bil vnet domoljub in je svojo ljubezen do domovine prelival v pesmi. Pisal je tudi o jezikovnih vprašanjih; kot kritik je odklonil pesmi Simona Jenka, ki so jim vsi priznavali veliko umetniško vrednost.

LETA 1827 UMRL ŠTEFAN MODRINJAK

DUHOVNIK IN PESNIK (* 1774)

Vrh veselih goric pri sv. Urbanu nad Ptujem pokriva zelena gomila rajnega Volkmara, domačega pevca našega. Priprosto je blaga duša Volkmar živel in vrle mladeniče učil; priprosto so tekle njegove pesmi v visokem duhu, čeravno v lozni obleki; duh pa oživlja, pismenka mori. Goreč prijatelj mladine in pa svoje drage domovine je Volkmar s svojimi popevkami Slovence budil, množil pobožnost in pošten smeh, in dajal svojim rojakom v čednih pravljicah lepe nauke, dobro slane, pa tudi zabeljene. Dolgo že blaženi mož v materni zemlji počiva, še njegovih pesni sladki glas po slovenskih goricah odmeva in povzdiga po božjih hišah Slovencev pobožnost." (Bl. Anton Martin Slomšek, Drobtinice 1862)

Med učenci Leopolda Volkmerja (1741-1816), ki mu je svetniški škof Slomšek zapel tako lepo hvalnico, je bil tudi Štefan Modrinjak, ki mu posvečamo ta spomin ob obletnici smrti. Volkmer je zlagal v narečju basni, brambovske pesmi, pesmi o kmečkem življenju in o naravi pa tudi pobožne pesmi. Po poklicu je bil duhovnik, kakor tudi Modrinjak, ki je prijel za pero, izpod katerega so izvirale pesmi, sprva v Volkmerjevem duhu, kasneje pa je po vzorcih nemških pesnikov iz časa razsvetljenstva pisal domoljubne, ljubezenske, idilične pesmi. Po sodbi literarnega zgodovinarja Jožeta Pogačnika spada Modrinjak poleg Valentina Vodnika in Urbana Jarnika med najbolj izrazite pesnike pred Prešernom.

več:
S. Čuk, Štefan Modrinjak: Obletnica meseca, v: Ognjišče 12 (2004), 70-71.

Slomšek o delu Volkmerja in učencev:
Vrh veselih goric pri sv. Urbanu nad Ptujem pokriva zelena gomila rajnega Volkmara, domačega pevca našega. Priprosto je blaga duša Volkmar živel in vrle mladeniče učil; priprosto so tekle njegove pesmi v visokem duhu, čeravno v lozni obleki; duh pa oživlja, pismenka mori. Goreč prijatelj mladine in pa svoje drage domovine je Volkmar s svojimi popevkami Slovence budil, množil pobožnost in pošten smeh, in dajal svojim rojakom v čednih pravljicah lepe nauke, dobro slane, pa tudi zabeljene. Dolgo že blaženi mož v materni zemlji počiva, še njegovih pesni sladki glas po slovenskih goricah odmeva in povzdiga po božjih hišah Slovencev pobožnost. (Bl. Anton Martin Slomšek, Drobtinice 1862)

LETA 1853 UMRL MATEJ MILHARČIČ

DUHOVNIK, MISIJONAR PRI IGNACIJU KNOBLEHARJU (* 1812)

Leta 1851 je šel z Ignacijem Knobleharjem kot misijonar v Srednjo Afriko mlad duhovnik Matej Milharčič, rojen v Selcih (župnija Slavina pri Postojni). Deloval je v misijonski šoli v Kartumu v Sudanu, toda samo dve leti, ker je zbolel za grižo in umrl. Bil je goreč duhovnik. Kot kaplan v Vipavi in na Dobrovi pri Ljubljani se je boril zoper nesrečno pitje žganja. »Ne morem počivati, dokler naših ovc pred tolikim hudim ne obvarujem.« Po pravici ga smemo imenovati začetnika protialkoholnega gibanja na Slovenskem.

LETA 1864 ROJEN EDO ŠLAJMER

KIRURG († 1935)

Hitro si je pridobil mednarodni ugled z uspešnimi operacijami (sprva predvsem glave), kasneje je opravil pionirsko delo na področju trebušne kirurgije, bil je najboljši kirurg južno od Dunaja ... V Ljubljani je začel z novim načinom dela kirurškega oddelka, uvedel je asepso, lumbalno in lokalno anestezijo, rentgen, organiziral sodobno kirurško službo in zasnoval operacijsko sobo ... Sodeloval je tudi pri načrtovanju bolnišnične stavbe ob Zaloški cesti. Velja za začetnika sodobne kirurgije V Sloveniji

LETA 1919 ROJEN FERDO GESTRIN

ZGODOVINAR, PROFESOR in AKADEMIK († 1999)

Geograf in zgodovinar Ferdo Gestrin je bil sprva profesor na srednjih šolah in napisal več učbenikov. Od leta 1960 do upokojitve (1983) pa je na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani predaval občo zgodovino srednjega veka. Bil je vodilni slovenski strokovnjak za zgodovino prometa in odličen poznavalec starejše gospodarske zgodovine. V knjigi Pomorstvo srednjeveškega Pirana (1978) je predstavil sadove svojega raziskovanja srednjeveškega in novoveškega življenja ob morju, zlasti na primeru Pirana.

LETA 1917 UMRL JANEZ EVANGELIST KREK

POLITIK, SOCIOLOG, PISATELJ, TEOLOG, PUBLICIST IN ČASNIKAR (* 1865)

Na današnji dan leta 1917 je od srčne kapi zadet sredi dela omahnil dr. Janez Evangelist Krek, bogoslovni profesor, pisatelj in publicist, državni in deželni poslanec, voditelj krščanskega socialnega gibanja na Slovenskem, ustanovitelj zadrug za podporo zadolženega kmečkega prebivalstva in borec za novo državo južnih Slovanov. Njegov učenec in prijatelj Ivan Dolenec, urednik Krekovih Izbranih spisov, je ob stoletnici rojstva tega izrednega moža zapisal: "Vse Krekovo življenje, vsi njegovi veliki uspehi so razložljivi iz njegove žive vere, ki je vesela in preprosta kakor otrokova..." 'Uspeh vsega našega dela je odvisen od božjega blagoslova, ki ga moramo zaslužiti in ohraniti z dobrimi deli,' je rad ponavljal."

več:
S. Čuk, Janez Evangelist Krek: Priloga, v: Ognjišče 10 (2017), 58-65.
S. Čuk, dr. Janez Evangelist Krek: Obletnica meseca, v: Ognjišče 10 (1997), 28-29.

nekaj njegovih misli:

• Če moremo koga meriti, koliko je kristjana, potem ga moremo meriti po tem, koliko zna odpuščati; to pa merimo po tem, koliko zna trpeti in potrpeti.
  
• Človek išče značaja, išče vzora, ki bi se ga oprijel in po njem uravnaval svoje življenje; išče opore, ki bi se nanjo mogel nasloniti v težavnem boju življenja.
  
• Samo en značaj ti sije brez pege, vzvišen, veličasten, a vendar tako ljubek, tako domač. Tak značaj najdeš v osebi Jezusa.
  
• Ljudje smo betežni in slabi. / Močni pa smo v veri v Boga, / zaupanje Vanj nas krepča, / molitev poguma nam da.
  
• Prav gotovo je dolžnost vsakega moža kristjana, da se ne boji nikogar razen Boga in božje zapovedi in da nima nikakega strahu pred človeško gosposko, če velja braniti pravico in zakon božji.
  
• Vsak, ki zasluži človeško ime, nosi v svojih prsih spoštovanje do tiste, ki ga je v bolečinah rodila in v neštetih skrbeh vzgajala. V licu svoje matere bere pomen in dostojanstvo ženske osebnosti.
  
• Kdor ni osebno svoboden, ostane duševno top, nravno propal; tak človek izgubi zavest o vrednosti človekovi.
  
• In ko je druge ni rešitve, / rešile me materine bodo molitve.
  več:
  

LETA 2003 UMRL VILKO NOVAK

ETNOLOG, SLAVIST, LITERARNI ZGODOVINAR, UREDNIK, PREVAJALEC (* 1909)

Na god rožnovenske Matere Božje, 7. oktobra 2003, je mariborski pomožni škof dr. Jožef Smej podelil profesorju dr. Vilku Novaku, svojemu staremu prijatelju, v Duhovniškem domu Mane nobiscum (Ostani z nami) v Ljubljani, zakramenta sprave in bolniškega maziljenja ter mu podelil sveto popotnico. Ob omembi zadnje želje njegove mame, naj ji na grobu zapojejo: "Ti nebeško Detece, sliši, česar prosim te: Daj nam vsem v nebesa priti, angelcem se pridružiti", se je Vilko blaženo nasmehnil. Še zadnji stisk roke, njegov šepetajoči glas: Bog plati in Zbogom ter obljuba škofa Smeja: "Vilko, ne bomo te zapustili. Ostanimo združeni v molitvi!" Škof Smej je svojega umrlega prijatelja pospremil k večnemu počitku na božji njivi župnije Ljubljana Vič. Takrat je v svojem nagovoru med drugim dejal: "Če rečeš Prekmurje in njega del Porabje, ki je na Madžarskem, si hkrati rekel: Vilko Novak." Tega velikega Prekmurca se spominjamo ob obletnici odhoda k Očetu.

... več o njem v obletnici meseca 05_2009

iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 29. 10. 1971, Savona; + 7. 10. 1990 Sassello, Savona

"Če hočeš to ti, Jezus, hočem tudi jaz."

Zakonca Maria Teresa in Ruggero Badano iz Sassela pri Savoni na severu Italije sta bila presrečna, ko se jima je 29. oktobra 1971, po enajstih letih pričakovanja, rodila hčerka, ki sta ji dala ime Chiara. Novorojenko sta posvetila Mariji. Za njeno vzgojo je skrbela predvsem mama, globoko verna žena, kajti oče je bil kot voznik tovornjaka pogosto odsoten. Pripovedovala ji je zgodbe iz evangelija in mala se je kmalu naučila "delati tako, kot je Jezusu všeč". Ko je bila še majhna, ji je mama nekoč rekla, naj ji pomaga pripraviti mizo, je rekla ne, toda že čez nekaj trenutkov je prišla k njej: "Mama, spomnila sem se tiste zgodbe o očetu, ki je rekel svojima sinovoma, naj gresta v vinograd.

Prvi je rekel ja, pa ni šel, drugi pa je rekel ne, a je potem šel ... Mama, obleci mi predpasnik!" Mama je pazila, da hčerka kot edinka ne bi bila razvajena in sebična. Na njeno besedo je odbrala svoje najlepše igrače za revne otroke. Domačo vzgojo je nadaljeval vrtec, ki so ga vodile redovnice. Leta 1977 je šla v šolo in bila je srce razreda po svoji odprtosti in pripravljenosti pomagati drugim. Pred svojim prvim obhajilom, ki ga je prejela 27. maja 1979, ko ji je bilo komaj deset let, je v šolski nalogi z modrostjo zrelega človeka napisala: "Gospod, ti nam daješ kruh, ti nam daješ svojo ljubezen. Pomagaj tudi nam darovati tisto, kar smo prejeli: kruh in ljubezen."

Ko je bila stara devet let in pol, je doživela odločilno srečanje v svojem življenju: spoznala je dve leti starejšo Claro Coriasco, ki so ji pravili Chicca. Ta jo je seznanila z Gibanjem fokolarov, ki ga je sredi vihre druge svetovne vojne ustanovila Chiara Lubich. Mati Gibanja je Marija, zato ga imenujejo tudi Marijino delo. Chiara se je udeleževala srečanj Gen (deklet starosti od 9 do 16 let), kjer se je učila spoznavati Boga-Ljubezen in živeti evangelij. O teh svojih novih in osrečujočih izkušnjah ni veliko govorila. "Ne smem o Jezusu govoriti, Jezusa moram dajati s svojim življenjem." Ob njej sta se za ta ideal ogrela tudi oče in mati. Po kongresu Gen leta 1983 je pisala Chiari Lubich: "Odkrila sem, da je Zapuščeni Jezus ključ edinosti z Bogom in hočem ga izbrati za svojega prvega ženina in se pripraviti za tedaj, ko pride."

Ko je šla v srednjo šolo, je imela pred očmi zamisel, da bo potem študirala medicino in šla v Afriko zdravit otroke. Zaradi šole se je družina jeseni 1985 preselila v Savono. Chiara je zelo pogrešala svoj rojstni Sassello in svoje vrstnike. V prvem razredu liceja je padla. "To je bila zame velikanska bolečina in sprva je kar nisem mogla darovati Jezusu." V razredu je bila "sonce", ki je osvetljevalo in grelo vse, sošolce in profesorje. V petem letniku gimnazije se je že začela oglašati Chiarina bolezen. Nanjo jo je opozorila huda bolečina v levi rami, ko je igrala tenis in ji je lopar padel iz rok. Zdravnik je rekel, da gre samo za izpah. Ko bolečine niso popustile, je Chiara sama poklicala zdravnika in se dogovorila za nove preglede. Globinsko rentgensko slikanje je pokazalo diagnozo: kostni rak. "Počutila sem se, da bi najraje umrla," pripoveduje mama Maria Teresa. "Z Ruggerom sva se tesno objela in rekla: Samo Jezus nama lahko pomaga reči najin da, in goreče sva prosila Marijo, naj Chiaro vodi za roko po tej poti." Začel se je njen križev pot. Tisti, ki so jo obiskovali, so našli Chiaro, kakršno so poznali, ko je bila zdrava: sproščeno, veselo, pozorno do drugih, čeprav se je jasno zavedala teže svoje bolezni. Ob njeni bolniški postelji je bilo čutiti posebno ozračje miru in moči, kajti Chiara je bila trdno prepričana, da je ob njej Jezus in da je ne bo zapustil.

Bližal se je konec, Chiarino srečanje z Ženinom. To se je zgodilo 7. oktobra 1990, na god Rožnovenske Matere Božje. Ob njej sta bila mama in oče. "Zadnje Chiarine besede, s katerimi naju je pozdravila," se spominja mama, so bile: "Mama, adijo. Bodi srečna, kajti jaz sem!" Že prej je mami naročila, naj jo za pogreb obleče kot za poroko. "Ko me boš oblačila, ne jokaj, temveč reci: zdaj Chiara Luce več ne trpi, ampak gleda Jezusa."

(pričevanje 11_2010)

LETA 1571 ZMAGA KRŠČANSKE VOJSKE V BITKI PRI LEPANTU

Ladjevje beneško - španske mornarice je v bitki pri Lepantu premagalo Turke. Najhujši boj se je razvnel prav na 1. nedeljo meseca oktobra (7. 10.) 1571, ko so se bratovščine rožnega venca zbrale in goreče molile rožni venec. Kljub silni premoči na strani Turkov so kristjani zmagali. Papež Pij V. naj bi imel 7. oktobra videnje, v katerem je spoznal, da so v tistem trenutku kristjani zmagali; pohitel je v svojo kapelo in se zahvalil Mariji za njeno priprošnjo. Zmaga je bila Marijin odgovor na pobožno molitev rožnega venca. V hvaležni spomin na to milost je Pij V. 17. marca 1572 z listino Salvatoris Domini odredil, naj bo odslej 7. oktober posvečen praznovanju spomina sv. Marije Zmagovalke. Ljubezen do te molitve so Slovenci izrazili tudi tako, da so ji posvetili tri župnijske in pet podružničnih cerkva.

več:
S. Čuk, Rožni venec in bitka pri Lepantu: Priloga, v: Ognjišče 10 (2021), 44-49.

LETA 1775 ROJEN ANDREJ KANČNIK

PESNIK, ORGLAVEC, UČITELJ († 1841)

Zibelka mu je tekla v Podčetrtku, kot organist in učitelj pa je služboval v raznih krajih, najdlje v Dobrepoljah. Poleg cerkvenih pesmi je, podobno kot bukovniki (pisci-samouki) zlasti na Koroškem, pisal tudi ženitovanjske, šaljive, koledniške, godovne in nagrobne pesmi, nekaj je tudi ponarodelih. Pri ljudeh in pri duhovščini je bil zelo priljubljen. Fran Levstik ga omenja v svojem znamenitem delu Popotovanju od Litije do Čateža (1858), v katerem zagovarja načelo: slovstvo mora “narodno prebujati in slovstveno vzgajati”.

LETA 1787 UMRL JANEZ KAREL HERBERSTEIN

GROF, LJUBLJANSKI ŠKOF (* 1719)

Med leti 1769 -1772 je bil pomožni, med 1772 - 1787 pa redni ljubljanski škof. Bil je privrženec reformiranega katolicizma s primesmi janzenizma in jožefinizma. Leta 1773 je Japlju naložil prevod Svetega pisma (1784 - 1802) in bogoslužnih knjig. Prizadeval si je za obnovo duhovščine in dušnega pastirstva ter je svoje reformne poglede izpovedoval v pastirskih pismih duhovnikom, v vsakoletnih navodilih bogoslužnega koledarja in dekretih škofovskih sinod. Leta 1782 je v pastirskem pismu priznal vladarju pravico posega v notranje zadeve cerkve in zagovarjal versko toleranco, kar ga je leta 1785 stalo imenovanja za ljubljanskega nadškofa, ki ga ni hotela potrditi rimska kurija, dokler ne bi preklical svojih zmot. Spor, ki je zaradi tega nastal med Dunajem in Rimom, se je končal šele z njegovo smrtjo.

LETA 1810 ROJEN MARTIN HOČEVAR

poslovnež, mecen in politik († 1886)

Rodil se je v Podlogu pri Velikih Laščah, obiskoval normalko v Ljubljani, nato pa pomagal očetu pri trgovini s konji. Kasneje je sam pobiral užitninski davek v zakup, kot samostojni zakupnik se je naselil v Krškem, najprej imel gostilno, potem pa za dalj časa prevzel pošto. Trgoval je z vinom in vinogradi, ukvarjal se je tudi z gradbeništvom (železniška proga Zidani most – Zagreb) ... Ker ni imel potomcev, je veliko svojega premoženja razdelil v dobrodelne namene, največ za gradnjo šol. Zelo je skrbel za izobraževanje mladine, odločil se je za gradnjo meščanske šole z nemškim učnim jezikom v Krškem. Hočevar je v Krškem dal zgraditi več poslopij za državne urade in uradniška stanovanja, več let je bil predsednik okrajnega šolskega sveta in okrajni šolski nadzornik. Bil je član nemške stranke, prepričan, da bi prelom z nemško kulturo in jezikom zavrl njihov gospodarski, kulturni in politični napredek.

LETA 1868 UMRL JURIJ PREŠEREN

DUHOVNIK, BRAT PESNIKA FRANCETA PREŠERNA (* 1805)

Jurij Prešeren, pet let mlajši brat našega največjega pesnika, je v letih od 1819 do 1828 v Ljubljani obiskoval gimnazijo in licej. Ker od rojstva ni imel desnega uhlja, ga škof Wolf ni hotel sprejeti v semenišče, zato je odšel v celovško bogoslovje. V duhovnika je bil posvečen leta 1832. Kot kaplan in župnik je služboval na Koroškem med Nemci. Leta 1834 se je k njemu preselila mati Mina. Z bratom pesnikom sta se odtujila, vendar ga je v bolezni podpiral z denarjem. Umrl je 2. oktobra 1868 v Ovčji vasi pri Žabnicah, kjer je ob vhodu v cerkev nagrobnik s slovenskim napisom.

LETA 1904 ROJEN EDO DERŽAJ

PLANINSKI IN MLADINSKI PISATELJ (U 1980)

Ljubljančan Edo Deržaj je končal učiteljišče in služboval po raznih slovenskih krajih. Študiral je tudi slikarstvo. V tridesetih letih je bil samostojen slikar in književnik. Uveljavil se je tudi kot ugleden alpinist. Njegovi literarni področji sta bili mladinska in planinska književnost. Vse svoje knjige je sam ilustriral. Posebnost njegove planinske književnosti je satiričnost (Gruh), posebnost njegove mladinske književnosti pa slikanica brez besedila (Življenje hudobne kavke Katke).

LETA 1910 ROJEN ANTON POLENEC

ZOOLOG, raziskovalec sveta pajkov († 2000)

Kot diplomirani biolog je poučeval na gimnaziji v Kranju in v Spittalu ob Dravi v Avstriji. V letih 1949–1975 je bil profesor zoologije na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, od leta 1955 do 1980 ravnatelj Prirodoslovnega muzeja v Ljubljani in posodobil je njegove zbirke. Bil je strokovnjak za pajke in opisal okoli 500 vrst v Sloveniji; po njem je imenovan rod Polenecia. V raznih revijah je objavljal strokovne in poljudne članke. Njegova najpomembnejša knjižna dela so: Razvoj živega sveta, Iz življenja žuželk, Iz življenja pajkov, Živi svet.

LETA 1964 UMRL FRANC KSAVER CUKALA

DUHOVNIK, PREDSEDNIK MOH. DRUŽBE (* 1878)

Sin trdnega kmeta z Gomilskega v Savinjski dolini je po maturi na gimnaziji v Celju vstopil v celovško bogoslovje, saj je takrat na Koroškem primanjkovalo slovenskih duhovnikov. Po novi maši (1902) je na univerzi v Gradcu doktoriral, nato pa opravljal razne službe v celovški škofiji. Leta 1920 je moral zaradi šovinistov zapustiti celovško škofijo. Svoje moči je posvetil mariborski škofiji. Vsa duhovniška leta je bil povezan z Mohorjevo družbo. Leta 1921, ko se je morala seliti iz Celovca na Prevalje (leta 1927 pa od tam v Celje), je bil njen predsednik.

LETA 1990 UMRLA BL. CHIARA BADANO

LAIKINJA IN FOKOLARINA, BLAŽENA (*1971)

"Če hočeš to ti, Jezus, hočem tudi jaz." Tako je 19. julija 1990, nekaj mesecev pred svojo smrtjo, v pismu Chiari Lubich, ustanoviteljici Gibanja fokolarov, zaupala še ne osemnajstletna Chiara Badano. Kostni rak je neusmiljeno požiral njene telesne moči, ni pa mogel načeti duševnih. Ostala je mirna in vedra v trdni veri, da se bliža njeno srečanje z Ženinom-Jezusom. "Tvoj tako sijoči obraz priča o tvoji ljubezni do Jezusa," je v svojem odgovoru zapisala Chiara Lubich, ki ji je izbrala novo ime: Luce (Luč), in od tistega dne je Chiara Badano za vse postala Chiara Luce. Ta "luč" zdaj širi svojo svetlobo po vsem svetu. Sveti predvsem mladim vsega sveta, ki so to potrdili, ko so se v velikem številu 25. septembra 2010 zbrali v Rimu na njeni razglasitvi za blaženo v svetišču Madonna del Divino Amore. Slovesnost je vodil prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov nadškof Angelo Amato, ki je v svojem nagovoru mladim njihovo vrstnico postavil za zgled: "Tudi danes lahko kratek mladostni čas živimo v svetosti. Tudi danes imamo mlade, ki so krepostni, ki v družini, v šoli in v družbi ne uničujejo svojega veselja."

... več o njej v rubriki pričevanje 11_2010

njena misel:

• Ne smem o Jezusu govoriti, Jezusa moram dajati s svojim življenjem.

LETA 1990 JE MARIJA ŠTREMFELJ

kot prva Slovenka stopila NA VRH NAJVIŠJE GORE SVETA ...

Z MOŽEM ANDREJEM STA TAKO POSTALA PRVA ZAKONCA NA EVERESTU

Marija: Takrat sva bila tam gori skupaj, Andrej je bil že enkrat prej. Sedmi oktober leta 1990 je bil čudovit dan, ponoči je sicer pihal orkanski veter, čez dan pa se je umirilo. Vrh sva res doživela kot vrh, ker sva bila na njem sredi dneva in imela sva dovolj časa, kazalo je, da bo vreme držalo, da sva si lahko privoščila, ostati na vrhu celo uro, kar je na osemtisočakih redko mogoče. Vsa naša družina se vsako leto prav na ta dan zbere. Na Everestu sem se jih spominjala, saj sem vedela, da so vsi, ki mi karkoli pomenijo, takrat skupaj, in tudi sama sem čutila močno vez z njimi. Pa še to: na Everestu si že tako visoko, da tam s prostim očesom vidiš, da je zemlja okrogla, ker se vidi, da se na obzorju krivi, razgled je bil čudovit, ker sva imela čudovito vreme. Na vrhu je bilo res lepo, do njega priti, pa je bilo še in še naporno. Ni lahko prilesti na vrh Everesta: kisika manjka, ustavljaš se na pet minut in si res utrujen, pa še zebe te.

Andrej: Res je, lepo je stati na vrhu, to je res vrh. Pa tudi fantastičen občutek je potem kasneje. Kljub vsem naporom je tam gori neki določen čar, ki te potegne in ga morda razumeš šele kasneje. Pravzaprav je tako, kot z vsemi stvarmi v življenju: težje ko prideš do nekega cilja, več ti pomeni!

več:
M. Čuk, Marija Štremfelj, Šport, v: Ognjišče 1 (1991), 42-44.
M. Turk, Andrej in Marija Štremfelj: Moj pogled, v: Ognjišče 8, 2010,. 22-24.
B. Rustja, Alpinista Marija in Andrej Štremfelj prva zakonca na Everestu: Gosta meseca, v: Ognjišče 4 (2016), 8-13.

LETA 2000 JE DAVO KARNIČAR

opravil prvi neprekinjen spust z vrha Mount Everesta do baze

Davo: Tistega dne ob 6.45 uri sem prvič stal na vrhu Everesta. Človek mora imeti izreden motiv, da že na vrh pride, potem pa mora zelo paziti na vsak korak; če tam narediš napako, padeš – in to daleč. Drugače pa sem poleg čestitanja in formalnega slikanja predvsem mislil, kako bo šlo navzdol. Že navzgor sem bil popolnoma skoncentriran na plezanje, saj to ni olimpiada, kjer lahko čez štiri leta ponavljaš, navzdol pa še toliko bolj. Ta dan je moralo uspeti. Trdno sem bil namreč odločen, da ne bom prišel nazaj domov, dokler ne bom preplezal Everesta in odsmučal z njega.

(...) Z vrha do baznega tabora sem smučal 4 ure in 40 minut, s tem, da sem na drugem taboru pol ure čakal, da so pravilno postavili kamere. Tudi to je svojevrsten dosežek za Guinnessovo knjigo rekordov. Že pred odhodom so mi mnogi rekli: "Zares velik dosežek, če ti bo uspelo!"

Hillaryjeva stopnja je bila zelo pozitivno presenečenje in ni nepredstavljivo težka stvar, čeprav se ne bi ustavil vsaj 2000 m, če bi padel. Odločilno pa je bilo, da smo šli gor jeseni, ko je to zaradi monsunskih padavin zgolj strm greben, spomladi je veliko težje. Tokrat je bilo veliko težje malo pod tem grebenom, kjer se je začel kložast sneg in je bila velika nevarnost plazov. Doma bi se gotovo obrnil. Poleg nekaterih težjih mest pa je bilo gotovo najbolj nevarno na delu od prvega višinskega tabora do baze, kjer je Ledeni slap. Tam je že težko hoditi in plezati,  smučati pa nemogoče, tako da sem moral iti po desni med ledenikom in steno Zahodne rame, kjer so dnevno vsaj trije plazovi in je zaradi njih vse razbito. Tudi nikamor jim ne moreš uiti, tako da takšnega strahu še nisem doživel. Strah, ker veš, da lahko vsak čas zaslišiš kotaljenje plazu, a vsaj dvajset minut nimaš kam. Poleg tega sem bil že zelo utrujen, izgubljal sem orientacijo in mi je izredno pomagala radijska zveza z bazo, po kateri so mi tudi sporočili, da je bil v tem delu petnajst minut prej en velik plaz. Kaj bi bilo, če zgoraj ne bi čakal na tiste kamere...

Še sedaj sem neskončno vesel, da mi je resnično uspelo, tako solzen od ganjenosti pa gotovo še nisem bil. Ko že nekoliko oddaljen od tistega dne razmišljam o vsem skupaj, začutim pravo zadovoljstvo in veselje, ki je čedalje močneje. Vse življenje se bom s pristnim občutkom spominjal, da mi je uspelo, ampak za ta občutek je bilo potrebnega tudi veliko dela.

več:
V. Ponikvar. Prvi s smučmi z najvišje gore sveta: Šport, v: Ognjišče 12 (2000), 52-53.

LETA 2004 UMRL SAMO VREMŠAK

SKLADATELJ, ZBOROVODJA, PEVEC, PEDAGOG (* 1930)

Rodil se je v Kamniku, njegov oče Ciril je bil skladatelj, Samo pa je v Ljubljani obiskoval najprej srednjo ekonomsko, zatem srednjo glasbeno šolo, na Akademiji za glasbo je študiral kompozicijo in petje. Najprej je poučeval na srednji glasbeni šoli v Ljubljani, bil nekaj časa svobodni umetnik, nato vodil glasbeno vzgojo na osnovni šoli v Kamniku. Od leta 1973 je bil dirigent Zbora Slovenske filharmonije v Ljubljani in od 1978 profesor za solfeggio na glasbeni akademiji. Kot baritonist velike pevske kulture je več let pel v Komornem zboru RTV Ljubljana.

LETA 2021 UMRL JOŽE SNOJ

PESNIK, PISATELJ IN ESEJIST (* 1934)

Rojen v Mariboru, pred Nemci je družina bežala na Dolenjsko, pred komunisti pa v Ljubljano, kjer je leta 1960 diplomiral iz slavistike in primerjalne književnosti, deset let je bil novinar in lektor pri Delu, potem urednik pri DZS. Najprej je začel pisati pesmi, potem pripovedno prozo, tudi za mladino. V svojih pesmih se je v sedemdesetih začel navezovati na slovensko ljudsko pesništvo, v naslednjih letih pa je veliko bolj transcendenten (Duhovne pesmi) skušal je izražati ne samo svoje občutje, ampak tudi to, kar je za človeka neizrekljivo. Poezija mora pred Bogom umolkniti, in če skuša še govoriti, bo njena beseda vedno jecljajoča (Bajanja o Bogu). Tako je njegova poezija osebnoizpovedna v najlepšem pomenu besede. Njegova dvanajsta pesniška zbirka Poslikava notranjščine, je po mnenju kritikov vrh njegovih duhovnih pesmi. Ob njegovi 80-letnici je pri založbi Miš izšel izbor njegovih pesmi In cel boš, podoben otok, ki prinaša sto pesmi iz njegovega obsežnega pesemskega opusa trinajstih pesniških zbirk, objavljenih med letoma 1963 in 2008. V svojih leposlovnih delih razkriva svoj krščanski humanizem. Njegovi romani (Gavžen hrib in Fuga v križu) spregovorijo o najbolj bolečem obdobju slovenske zgodovine, ko pisatelj z globokim občutkom za človeka osvetli bratomorno vojno. Literarna kritika ga pozdravlja predvsem kot romanopisca, ki je izoblikoval slovensko različico evropskega modernističnega romana. Pomembna so tudi njegova esejistična dela (Med besedo in Bogom, Ubijanje zemlje), veliko pa je napisal tudi za otroke in mladino (Škorček norček, Lajna drajna, Stop za pesmico, Pesmi za punčke in pobe ...) Za svoje delo je prejel številne nagrade, tudi Prešernovo za življenjsko delo (2012),Rožančevo za zbirko esejev Med besedo in Bogom ... Slovenska javnost ga pozna kot enega izmed pobudnikov in rednega soustvarjalca Nove revije. Njegova razprava iz znamenite 57. številke, v kateri spregovori o sodobnem slovenskem katoličanu, kako lahko soustvarja ključni trenutek slovenske zgodovine, je bila še posebej odmevna. Šest let po osamosvojitvi je tudi za Ognjišče pojasnil nekatera stališča 31 izobražencev, ki so na slovensko javnost naslovili pismo Ura resnice za Slovenijo (Ognjišče 08_1997)

nekaj njegovih misli:

• Sporočilo vsake prave poezije, umetnosti je, da obstaja presežnost, ki je nepresegljiva! 'Sestra' pesem in 'sestra' vera sta si tu najbližji, saj kaj je tisto neizrekljivo nepresegljivo drugega kot Bog sam!
  
• V vsem svojem pisanju sem poskušal priklicati v svojo in bralčevo zavest pričujočnost božjega. Še posebno uporno in zavzeto tudi zato, ker mi je komunistično enoumje, v katerem sem preživel večino svojega življenja, to prepovedovalo. Upesniti in oteti pozabi roško tragedijo, nedoumno strašen nastop Boga skoznjo, je postal moj poglavitni pesniški cilj.

in verzov:

• Ko sem bil še otrok / in si me vsako noč / uspaval v budnost / si v jok nabiral zle slutnje / preden si mi zaspal / v naročju // velik, prevelik oče sem postal tedaj zate, / da bi se lahko, o Bog, / upiral / mojemu premočrtnemu polnočju / in si, samega sebe truden, / prespal tudi že dan / in dva / in se končno nisi več zbúdil // in zapustil si me / kalejdoskopskega vsèga / in imel sem čas / sukati čas brez tebe / - njegovo čarno simetrične jalove / lége // in še ga imam za kak dan / ali morda dva / in ne vem ne ure ne dneva // namučil si me / namučil sem se / namučil (Duhovne pesmi- Ime Sina)
  
• Ozelenel je zrak. / V ozonu / mrtva trupelca rose. // Nebo se je obtesalo / v sinjino, / na njem / obledela bronza / naših imen. // Samo marmorni stebriči / naših rok / nas podpirajo. // Roke in kri. / Pazite na roke in kri: / kri rdeča - roke bele. // Roke in nebo. // Pazite na roke in nebo: / roke sinje - nebo grabežljivo. / V nedojemljivem kraju / bo mirna voda / vsemu / zadnji / očiščujoč / požirek. (Ozon pomladnih duš)

iskalec in zbiralec Marko Čuk

...  KER STA MI POKAZALA POT IN TA MOJ DAR

Teniški igralec Marin Čilić, zmagovalec US Opena, se je v torek, 16. septembra, v rodnem kraju Medžugorje, ki je tudi znano božjepotno središče, zahvalil svoji družini in navijačem, ki so mu leta stali ob strani, saj brez njih ne bi dosegel takih uspehov. Nato pa je še dejal: »In hvala Bogu in najdražji Božji Materi, da sta mi pokazala pot in ta dar.«

Domači župnik p. Marinko Šakota je po molitvi rožnega venca in maši, ki se ju je udeležil tudi Čilić, zmagovalcu izročil darove: sliko medžugorske cerkve in Device Marije ter zlati rožni venec. Župnik se je v priložnostnem govoru zahvalil Bogu za Marinove talente in odločitev za resnične vrednote, saj so bile vera, ljubezen in vztrajnost ključne vrednote v njegovem življenju. »Razvijati moramo svoje darove. Marinu je Gospod dal mnogo darov. Najprej življenje v molitvi. Moliti pomeni živeti z Bogom. Želeli ste, da sodelujete pri molitvi in maši, in tako začeli nocojšnje slavje.«

* 7. januar 1844, Hrovača pri Ribnici, † 6. oktober 1918, Ljubljana

Malokdo ve, da je bil naš največji jezikoslovec slovenist 19. stoletja frančiškanski pater Stanislav Škrabec. Ta učeni mož, je utemeljitelj slovenskega pravorečja: pravil, ki določajo in predpisujejo glasove in naglas knjižnega jezika. Čut za lepoto jezika mu je bil najbrž dan že v zibelko: tekla mu je v tistem kotičku naše domovine, ki nam je dala Trubarja, pisca prve slovenske knjige, pa taka mojstra besede kot sta Levstik in Jurčič. Luč sveta je zagledal 7. januarja 1844 v Hrovači pri Ribnici kot prvorojenec kmečke družine. Po ljudski šoli v Ribnici in gimnaziji v Ljubljani je stopil v frančiškanski red. Krstno ime Anton je zamenjal z imenom Stanislav, ki mu je delal čast z vzornim redovniškim življenjem pa tudi s svojim znanstvenim delom. Mašniško posvečenje je prejel leta 1867. Nato je nekaj let poučeval grščino, nemščino in slovenščino na ugledni frančiškanski gimnaziji v Novem mestu. V letih 1870-1873 je v Gradcu študiral klasično in slovansko jezikoslovje ter leta 1876 opravil profesorski izpit. Tedaj (od leta 1873) je že poučeval na frančiškanski gimnaziji na Kostanjevici pri Gorici, kjer je ostal celih 42 let - vse do leta 1915, ko se je zaradi bližine fronte med prvo svetovno vojno moral umakniti v Ljubljano.

V svoji samostanski sobici na Kostanjevici je razmišljal in pisal o jezikoslovnih vprašanjih, ki so ga zanimala že izza dijaških let. Pozornost je zbudil z razpravo O glasu in naglasu našega knjižnega jezika v izreki in pisavi (Izvestje novomeške gimnazije leta 1870). Ko je prišel na Kostanjevico, je nekaj jezikoslovnih spisov objavil v goriški Soči, nato pa na platnicah mesečnika Cvetje z vertov sv. Frančiška, "časopisa za naše verno ljudstvo, zlasti za ude tretjega reda sv. Frančiška". Ta skromni listič, ki je izhajal v 3.000 izvodih (od 1880 do 1915 v Gorici, nato do 1918 v Kamniku) in ga je skoro ves čas urejal p. Stanislav Škrabec, je med znanstveniki doma in po svetu zaslovel po njegovih razpravah o glasu in naglasu našega jezika, o oblikovanju, fonetiki, sintaksi, narečjih in še o marsičem. V 35 letih se je nabralo nad 1200 strani jezikoslovnih obravnav, ki so zanesle slovenska jezikoslovna vprašanja po vsem svetu - to je bila slovenska jezikoslovna zbornica (Jakob Šolar).

Ta skromni in po svoje nenavadni pater Stanislav Škrabec je svoje razprave pisal na poljuden, vsem razumljiv način. Bil je vnet zagovornik materinega jezika. O tujkah je menil, da so nepotrebne, zato jih je neusmiljeno preganjal. Prepričan je bil, da Slovenci svoj jezik in sebe premalo cenimo. Z vsem srcem je veroval: "Naša slovenščina je eden najlepših jezikov na svetu." V skladu s to vero si je prizadeval, da bi slovenščina našla svoje mesto tudi v bogoslužju. Tu je bil nekako predhodnik pokoncilskih časov. V zapisu Opombe glede obrednika tretjega reda, objavljenega v Cvetju 1884, se Škrabec sprašuje, ali se sme rabiti slovenski obrednik brez posebnega dovoljenja iz Rima; na to odgovarja, da se ne le sme, ampak se pravzaprav tudi mora, kjer je to mogoče. Pred očmi ima daljše obredne molitve za tretjerednike, ki jih preprosti ljudje v latinščini prav nič ne razumejo. "Kar je namenjeno ljudstvu in skupni molitvi z njim, naj bo razumljivo in domače." Zanimiva je tudi njegova misel, da bi se ob tisočletnici smrti sv. Metoda (1885) brala sveta maša po vsem Slovenskem v slovenskem jeziku. "To bi bil korak proti blestečemu cilju, ki sta nam ga pred tisoč leti postavila sveta brata Ciril in Metod."

Omeniti velja tudi njegov poskus svetovnega jezika, imenovanega 'evlalija' (blagoglasna). Zasnoval ga je na podlagi svojega glasoslovnega znanja in raznih stenografskih sistemov. Hotel je ustvariti jezik, ki bi ne bil babilonska mešanica, ampak pravi kulturni jezik (zdaj uveljavljeni esperanto se mu je zdel trd in zmrcvarjen).

Pater Stanislav Škrabec se je z jezikoslovjem ukvarjal 58 let. Ko je leta 1915 moral zapustiti Kostanjevico in svojo bogato knjižnico, je v Ljubljani vse do svoje smrti 6. oktobra 1918 urejal in dopolnjeval svoje jezikoslovne spise, ki so bili delno objavljeni pri Leonovi družbi v Ljubljani (1915-1921).

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (1994) 1, str. 20.

* 6. oktober 1910, Ljubljana, † 21. februar 1984, Ljubljana

Že kot deček je okusil "opoj gora"

France Avčin se je rodil 6. oktobra 1910 v Ljubljani, kjer je tudi nabiral znanje od ljudske šole vse do univerze. Posebno šolo, ki ga je oblikovala za vse življenje, mu je nudil oče, ki ga je jemal s seboj, ko je v bohinjskih hribih meril gozdove in tako je že pri desetih letih okusil "opoj gora", ki ga je očaral za vse življenje. Po osnovni in srednji šoli je študiral elektrotehniko na univerzi v Ljubljani in tam leta 1935 diplomiral. Po diplomi je opravljal prakso v Strojnih tovarnah in livarnah v Ljubljani, kot asistent v elektrotehničnem inštitutu univerze je pripravljal doktorat iz tehničnih ved. Za doktorja tehniških znanosti je bil promoviran 24. junija 1939. Konec leta 1941 je bil imenovan za docenta na tehniški fakulteti univerze v Ljubljani. Leta 1944 je bil v komisiji za obnovo države po drugi svetovni vojni, leta 1945 je bila nekaj časa v trgovinski misiji v Švici in od tam se je vrnil s težkim motorjem, ki so ga vsi občudovali in mu ga zavidali. Od leta 1945 je redno predaval na ljubljanski fakulteti za elektrotehniko in s svojimi znanstvenimi dosežki je zaslovel po svetu. Znanstveno se je ukvarjal tudi z alpinistično opremo, predvsem s preizkušanjem plezalnih vrvi. Bil je pobudnik za ustanovitev komisije za varnost materiala pri mednarodni planinski zvezi. Kot uspešen gornik je bil leta 1946 izvoljen za prvega predsednika obnovljene Planinske zveze Slovenije (PZS). V svojem nagovoru je poudaril, da se naša planinska organizacija lahko brez zadrege meri z drugimi, celo s Švico, klasično deželo alpinizma. "Slovenske gore so med najlepšimi v Alpah," je dejal, "in planinstvo je srčna zadeva našega naroda."

Doktor tehniških ved in izumitelj

France Avčin je vso svojo službeno dobo od leta 1945 vse do upokojitve leta 1975 posvetil pedagoškemu in znanstvenemu delu na univerzi in s svojim delom vidno prispeval, da so drugod bolje poznali ime naše slovenske domovine. Njeno slavo je pel tudi kot mednarodni planinski funkcionar pri Svetovni alpinistični organizaciji, pri kateri je dolga leta vodil znanstveno preizkušanje plezalne opreme in pri tem dobil izredna priznanja uglednih tujih alpinistov. "Avčin je pravzaprav edini slovenski alpinist, ki je s svojim delom za alpinizem, za plezalsko opremo in varnost dosegel mednarodno priznanje, ugled," je ob njegovi sedemdesetletnici zapisal Tine Orel. Kot gorski reševalec si je veliko prizadeval za varnost planincev in za njihovo opremo. Izumil je nove dereze "avčinke", znane so tudi njegove "najlonke" (prve povojne plezalne vrvi). Kot znanstvenik in mednarodno priznani strokovnjak na področju elektrotehnike je patentiral izum magnetnega jedra s spremenljivo zračno režo in izoblikoval zamisel za izboljšavo elektronskega magnetoskopa. Izpopolnjeval je tudi elektromedicinske naprave. Ukvarjal se je tudi z balistiko - preučevanjem streljaštva, in izdelal je lovsko kroglo ABC, ki naj tako lahko kot težko divjad zanesljivo usmrti tako, da živali ne trpijo. Slavo Sloveniji je pridobil tudi kot planinski funkcionar. Pri svetovni alpinistični organizaciji je dolgo vodil znanstveno preizkušnjo plezalne opreme. Preplezal je vse slovenske gore in mnogo tujih vrhov, o svojih gorniških izkušnjah je znal čudovito predavati, besede je bogatil s slikami, ki jih je na svojih poteh po gorah posnel. Veliko je pisal v Planinski vestnik in izbrani sestavki so izšli v knjigi Kjer tišina šepeta, ki nedvomno pomeni svojevrsten vrh slovenske planinske literature.

Lovec s srcem in varuh narave

V mladih letih se je po očetovem zgledu hotel posvetiti gozdarstvu, pa se je odločil za elektrotehniko. Kot ljubitelja Narave (vedno je pisal to besedo z veliki začetnico) ga je omrežil tudi lov. Rad je povedal: "Najlepše od lova je samota." Lov mu je nudil priložnost za razmišljanje in tako se mu je utrnila prenekatera življenjska modrost. "Če se hočemo rešiti," je zapisal, "je le ena pot. Poleg najvišjega znanja se bo treba zopet učiti navadnih starih življenjskih modrosti, zopet prisluhniti velike vseobsegajoči Naravi. Šele ko bo človek znova sposoben dojeti lepoto jasne noči, bo spet zdrav." Kot lovec se je vedno zavzemal za "kulturen" lov, z visoko lovsko etiko in moralo. O tem je napisal številne članke v revijo Lovec. Dosledno je zagovarjal human odnos do divjadi. Še v času, ko so šibre gospodarile tudi pri lovu na srnjad in drugo veliko divjad, je vneto zagovarjal lov s kroglo. Tako je nastala tudi njegova krogla ABC.

Bil je med prvimi, ki se je zavzemal za načrtno varovanje okolja, ki ga človek brezvestno uničuje. Klic k streznitvi je njegova knjiga Človek proti naravi (1969), ki jo je posvetil »mladini, da bi ozdravila človekov bolni svet«. O resni vsebini knjige govorijo naslovi poglavij, ki povejo, kako človek postopoma uničuje Zemljo, svoje bivališče. Po upokojitvi se je Avčin umaknil v svoje trentarsko pribežališče v Vrsniku. Z ženo Lilijano sta oskrbela slovenske prevode del dr. Juliusa Kugyja. Avčin je tudi raziskal in dokazal slovensko poreklo tega »pesnika naših Julijcev«. V Trenti se je Francetu Avčinu 21. februarja 1984 iztekel zadnji dan rodovitnega življenja.

(obletnica meseca 10_2010)

LETA 1552 ROJEN MATTEO RICCI

ITALIJANSKI JEZUITSKI DUHOVNIK, RAZISKOVALEC IN MISIJONAR († 1610)

Po končanem študiju se je pridružil jezuitom ... njegova velika želja pa so bili misijoni. Tako je najprej odšel v Indijo, leta 1583 pa je začel z misijonarskim delom na Kitajskem. Ljudem je posredoval znanje in tudi oblasti so ga sprejele, saj je leta 1601 dobil stalno dovoljenje za bivanje v Pekingu. Od tam je začel širiti svoje misijonsko delovanje, ustanavljal je nove misijonske postojanke, prevajal bogoslužna besedila v kitajščino. Pri oznanjevanju evangelija in uvajanju krščanstva je v celoti sprejemal običaje domačega prebivalstva. Tudi sam se je popolnoma privadil na kitajsko življenje. To je sprožilo številne razprave, do kakšne mere se krščanstvo sme prilagoditi krajevni kulturi.

LETA 1851 ROJEN SIMON OGRIN

SLIKAR († 1930)

Slikarske veščine se je učil pri podobarju Avguštinu Goetzlu, nato pri Janezu Wolfu, od leta 1876 pa je izobraževal na akademiji v Benetkah in na Dunaju. V tem času se je ukvarjal tudi z ilustracijo (za Stritarjev Zvon), svojemu učitelju Wolfu je med počitnicami pomagal pri poslikavi vipavske cerkve sv. Štefana. Prvo samostojno delo je bilo za kapucinsko cerkev v Vipavskem Križu leta 1882. Med najbolj uspelimi deli je poslikava Marijine kapele v Škofji Loki, največja dela pa so iz obdobja od leta 1885 do 1930, kar lahko razberemo iz beležke naročil, ki je ohranjena še danes in v njej so navedena vsa njegova dela. Slikal oltarne podobe, križeve pote, bandera in božje grobove ter s freskami okrasil veliko cerkva in kapelic.

LETA 1889 ROJENA MARIA DABROWSKA

POLJSKA PISATELJICA († 1965)

Maria Dabrowska. ki spada med najpomembnejše poljske pisatelje 20- stoletja, je izšla iz obubožane plemiške družine, vendar pa je študirala v Švici, Belgiji in Angliji. Svojo pisateljsko pot je začela z mladinskimi deli, potem pa je v svojih novelah in romanih nadaljevala tradicijo poljskega realizma. Roman Noči in dnevi (1932-34), njeno najpomembnejše delo, je široka podoba družbenih sprememb na Poljskem po vstaji 1863 do prve svetovne vojne in obenem kritika poljskih meščanov in izobražencev.

LETA 1902 ROJEN MIHOVIL LOGAR

SKLADATELJ, PEDAGOG († 1998)

Rojen na Reki, glasbo je študiral v Pragi in se v mladih letih navduševal nad ekspresionizmom in atonalnostjo, v starejšem obdobju pa se je vrnil h klasičnim načelom in tonalni živopisni harmoniji. Pri svojem ustvarjanju se je dotaknjil skoraj vseh glasbenih zvrsti. Zaradi fašističnega nasilja se je leta 1927 preselil v Beograd, kjer je do leta 1972 deloval kot profesor kompozicije na Glasbeni akademiji. Napisal je tudi opero Pohujšanje v dolini Šentflorjanski.

LETA 1910 ROJEN FRANCE AVČIN

ZNANSTVENIK, UNIVERZITETNI PROFESOR, PLANINSKI PISATELJ, ALPINIST, NARAVOVARSTVENIK, IZUMITELJ († 1984)

"Moderni človek ne pozna več odpovedi, vedno več ga je in več hoče. Žene se, a ne ustvarja več. Drvi, a ne pride več z mesta, kot veverica v bobnu ... Človek gozda ne razume več. Gozdna tišina je izgubila svoj blagodejni vpliv na človekovo dušo, človek ne zna več in noče biti tih in sam, raje se utaplja v hrupu in trušču. Zato tudi ne ustvarja več, le gradi še. Zato se človeštvo iz posamičnih osebnosti staplja v brezoblično gmoto, ki ne zna in noče več samostojno misliti." To strogo, a zdi se, da upravičeno sodbo izreka v svojem "razmišljanju v gozdu" pod naslovom Beli križ France Avčin, ob čigar imenu je dolg spisek njegovih poklicnih dejavnosti: znanstvenik, univerzitetni profesor, planinski pisatelj, alpinist, naravovarstvenik, izumitelj, v mladih letih vrhunski športnik. Kot pisatelj je zaslovel s svojo knjigo Kjer tišina šepeta (1964), ki je doživela več izdaj. Življenjska pot tega ljubitelja miru in tišine se je pričela na današnji dan.

... več o njem v obletnici meseca 10_2010

nekaj njegovih misli:

• Gore so vselej čiste. Kot žareče plamenice nad somrakom izrojene človekove civilizacije sijejo vzvišeno, prek vseh časov. Tudi v čase, ko nihče ne bo več hodil po njih, po tej Zemlji.
  
• Narava, gore so mi vselej bile brezčasna četrta razsežnost, ki sem se vanjo lahko umaknil ob vseh tegobah in umazanosti trodimenzionalnega vsakdanjega življenja. Že v mladih letih sem to čutil in zrelemu mi je spoznanje dozorelo v pravo vero. Tistega, v kar veruješ, pa ne smeš poznati, razumeti do kraja, ker sicer zvodeni. Vzvišena vera se sprevrže v suho znanje. Zato tudi vsebine in osnov alpinizma nisem nikdar raziskoval in jih ne bom.
  
• Zakaj človek ne more vse življenje ostati vsaj malo otrok, da bi se še mogel čuditi? Vsaj malo mlad, da bi še mogel ljubiti? Res čudijo se le otroci, res ljubijo le mladi. Stari vedo, kaj je ljubezen. Zato in takrat so stari.
  
• Mlada duša je čista, zato terja čistost človeških odnosov in si je želi. Otrok je čista, uravnovešena Narava. Če današnji mladostnik to ni več, bo tega kriv današnji starostnik.
  
• Če ozdraviš bolnega psa, te ne bo več ugriznil. V tem je glavna razlika med psom in sploh živaljo ter človekom, kajti na tem svetu je od vseh bitij najbolj zlagano samo eno: človek.
  
• Gozdna tišina je izgubila svoj blagodejni vpliv na človekovo dušo, človek ne zna več in noče biti tih in sam, raje se utaplja v hrupu in trušču. Zato tudi ne ustvarja več, le gradi še.
  
• Moderni človek ne pozna več odpovedi, vedno več ga je in več hoče. Žene se, a ne ustvarja več. Drvi, a ne pride več z mesta, kot veverica v bobnu.

LETA 1917 UMRL JOŽEF STUSSINER

entomolog in biolog (* 1850)

Rojen v Ljubljani, kjer je končal šolanje na realki, kot poštni uslužbenec je delal v Novem mestu, Radovljici, Pragi .... Že v mladosti ga je zelo zanimalo naravoslovje, vendar zaradi gmotnih težav tega ni mogel štiudirati, zato je raziskoval ljubiteljsko. Na svojih ekskurzijah je raziskoval kraško favno, gradivo zbiral tudi v Istri, Dalmaciji,  ... Kalabriji. Posebno pozornost je posvečal, naši podzemni favni in nabral zelo bogato zbirko hroščev in mehkužcev, opremljeno s točno navedbo najdišč. Njegove zbirke hrani Prirodoslovni muzej Slovenije. Bil je član številnih znanstvenih družb, nekaj časa tudi Muzejskega društva za Kranjsko, kjer je večkrat predaval. Po njem so imenovali več vrst hroščev, mehkužcev in pajkovcev; sam je odkril več novih vrst tudi na našem ozemlju.

LETA 1918 UMRL P. STANISLAV ŠKRABEC

FRANČIŠKANSKI PATER, JEZIKOSLOVEC, UTEMELJITELJ SLOVENSKEGA PRAVOREČJA (* 1844)

Malokdo ve, da je bil naš največji jezikoslovec slovenist 19. stoletja frančiškanski pater Stanislav Škrabec. Ta učeni mož, je utemeljitelj slovenskega pravorečja: pravil, ki določajo in predpisujejo glasove in naglas knjižnega jezika. Nad štirideset let je živel in deloval v frančiškanskem samostanu na Kostanjevici pri Gorici. Svoje jezikovne spise je objavljal na platnicah mesečnika Cvetje z vrtov sv. Frančiška. Zapisal je: »Naš slovenski jezik je največji zaklad, ki nam ga je Bog dal kot narodu.«

več:
S. Čuk, p.Stanislav Škrabec in slovenski jezikoslovci: Priloga, v: Ognjišče 10 (2018), 50-57.
S. Čuk, p. Stanislav Škrabec: v: Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (1994),

njegove misli:

• Napake in norosti jezika bi se imele popravljati po šolah; žal da mnogi učitelji sami ne vejo, kaj je prav in kaj ne.
  
• Naša slovenščina je eden najlepših jezikov na svetu.
  
• Kar je namenjeno ljudstvu in skupni molitvi z njim, naj bo razumljivo in domače.

o njem:

• "Skoraj neverjetno je, kako se je mogel v tako majhnih razmerah razviti v tako velikega učenjaka. V svoji celici je bil bolje poučen o vsem znanstvenem in duševnem gibanju po Evropi kakor marsikateri znanstvenik v najbolj živahnem svetovnem središču. Bil je najmodernejši slovenski jezikoslovec svoje dobe in velik reformator." (Anton Breznik).
  
• Slovencem jasnil je slovenskega jezika dušo. (zapis na njegovem nagrobniku na ljubljanskih Žalah in na spominski plošči  ob vhodu  v frančiškanski samostan na Kostanjevici pri Gorici)

LETA 1927 ROJEN IVAN DOLENC

PISATELJ, NOVINAR, UREDNIK PREVAJALEC IN KRITIK († 2006)

Rojen v Mariboru, slavistiko je študiral v Ljubljani in se zaradi političlnih razmer v domovini leta 1956 odpravil v Kanado, kjer je nadaljeval študije. Na univerzi v Torontu je naredil magisterij.iz literature in poučeval na sredni šoli. Tudi v prostem času se je veliko ukvarjal s pisanjem, izdajal je mesečnik Dnevnik/Diary (urednik do leta 1979), pomagal je pri radijski oddaji Slovenski večer. Veliko je pisal tudi v časopise Rodna gruda in Prosveta. Svoje izseljenske izkušnje in življenje slovenskih izseljencev v Kanadi je opisal v knjigi Za dolar človečnosti (1983). V angleščini pa je izšla knjiga Dostojevski in Kristus.

LETA 1933 ROJEN MARJAN KOLAR

PISATELJ, DRAMATIK, OPISOVALEC POVOJNIH ČASOV († 2017)

Rodil se je v Slovenj Gradcu, med vojno je bil izgnanec v Nemčiji, po gimnazijski maturi na Ravnah je v Ljubljani študiral slavistiko in germanistiko. Po diplomi se je zaposlil kot knjižničar, zatem pa prevzel mesto novinarja in urednika glasila Koroški fužinar. V gimnazijskih letih je objavljal v šolskih glasilih. Leta 1961 je izdal zbirko črtic Prazno nebo. Ironično podobo naše družbe v času po vojni je podal v zbirki humoresk Samomor v nebesih (1964). V njegovih romanih in povestih nastopa preprost delavec, kritičen opazovalec družbe.

LETA 1937 ROJEN IVO DANEU

košarkarSKA LEGENDA, AMBASADOR KOŠARKE

Ivo Daneu je športnik, ki je v času romantične košarke, kot to obdobje imenuje sam, dosegal skoraj nepredstavljive uspehe. Zlata medalja svetovnega prvenstva leta 1970, najboljši igralec svetovnega prvenstva 1967, številne druge medalje s svetovnih in evropskih prvenstev. Hkrati je edini Slovenec, sprejet v Mednarodni košarkarski hram slavnih, in še bi lahko naštevali. Kljub vsem uspehom je Ivo ostal skromen in hvaležen človek, predvsem do svoje družine, ki mu je dala najboljšo popotnico za življenje.

nekaj njegovih misli:

• Mislim, da se lahko najprej zahvalim moji družini, ki me je vzgojila v duhu skromnosti in delavnosti. Na žalost je oče zgodaj, leta 1949, umrl in tako je moja mama ostala sama s štirimi otroki. V tistih časih po vojni ni bilo dosti drugih možnosti kot preživljati čas na igrišču. V Mariboru, v Ljudskem vrtu, sem se najprej spogledoval z nogometom, nakar je prišlo do neljubega incidenta – nogometna žoga me je zadela v glavo in padel sem v nezavest. Sosednje igrišče je bilo košarkarsko in tako je bilo jasno, kaj bom naredil. Ko so se starejši fantje utrudili, sem tam najprej začel pobirati žoge in sam metati na koš. Tako se je začelo.
  Kasneje v Ljubljani sem imel srečo, da so me vrgli s Fakultete za šport. Na fakulteti je bila takrat obvezna prisotnost na vseh vajah, kar pri meni ni bilo mogoče. Postavljen sem bil pred odločitev – ali bom igral košarko ali bom hodil na fakulteto. Odločil sem se, da grem raje v službo in na košarko, ki je potem šla svojo pot.
  
• Košarka je bila moje veselje, dopolnilni hobi, in se z njo nisem ukvarjal iz želje po profesionalni košarkarski karieri. Takrat v športu nasploh ni šlo za velike denarje. Denar je v moji karieri prišel šele ob koncu 60-ih let. Me je pa košarka vedno bolj prevzemala in z boljšimi igrami je prihajalo vedno več obveznosti. To je posledično pomenilo tudi kakšne težave na delovnem mestu in podobno.

več:
ERJAVEC, Matej. Ivo Daneu košarkarska legenda ... (Šport iz naslanjača). Ognjišče, 2013, leto 49, št. 9, str. 120-122.

LETA 1951 ZAČNE V LJUBLJANI VOZITI TROLEJBUS

Dobrih petdeset let za prvim ljubljanskim tramvajem (september 1901) je začel za Bežigradom voziti prvi trolejbus (zaradi težav pri prečkanju železniške proge je v središče Ljubljane zapeljal šele 1956). Ko so leta 1958 ukinili tramvaj, so trolejbusne proge podaljšali do Viča, Stožic, Vižmarij ... V sedemdesetih so proge zaradi težav z električno napeljavo (kratki stiki) začeli ukinjati. Zadnja trola je zapeljala po ljubljanskih ulicah leta 1971.

LETA 1995 UMRL SMILJAN SAMEC

PISATELJ, PESNIK, PREVAJALEC, PUBLICIST, DRAMATURG IN LIBRETIST (* 1912)

V Trstu rojeni pesnik, gledališčnik in prevajalec je po študiju prava in slavistike deloval v Ljubljani. Pred vojno je bil dramaturg v Operi, po vojni pa upravnik Slovenskega narodnega gledališča in Opere. O stroki, v kateri je deloval, je veliko pisal. Znani sta njegovi knjigi Operne zgodbe in Operni spevi. Bil je urednik Slovenskega gledališkega leksikona.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

 Stanislav Zore je (1958 ) je zrastel v kmečko delavski družini v Selah pri Kamniku. Oče je bil rudar v 'rudniku krede' v Črni v Tuhinjski dolini, mama pa se ukvarjala s štirimi otroki in s kmetijo. »Gledano z današnjimi očmi, smo takrat revno živeli. A ko se z bratom in sestrama spominjamo otroških let, vidimo, kako so bila lepa. Bila so polna veselja, igre, pa tudi dela na kmetiji.«

Po gimnaziji v Kamniku je naredil noviciat in se potem vpisal na teološko fakulteto v Ljubljani. Po posvečenju je bil kaplan in sam zatrjuje, da ima dolg kaplanski staž: »Najprej sem bil štiri leta kaplan v Šiški, nato sem kot pater na Brezjah bil kaplan v Mošnjah, kot pater na Sveti Gori pa kaplan v Solkanu ... In to dvakrat. Zlepa nima nihče tako dolgega kaplanskega staža v provinci kot jaz,« se pošali p. Stane. Sedaj je že drugi mandat provincial slovenskih frančiškanov

 ... več o njem v pogovoru: za Ognjišče 10_2014