Še slab mesec nas čaka do začetka nove zimske sezone, ko bomo spet stiskali pesti za naše športnike. V zadnjih sezonah so nas še najbolj razvajali smučarji skakalci in med njimi najbolj uspešen Peter Prevc. Pred novo sezono me je zanimalo, kako se pripravlja nanjo, predvsem pa sem ga želel povprašati o športnih izzivih in odnosa do tega športa, ki še zdaleč ni samo šport moči in mišic, ampak vsaj toliko tudi šport glave in psihologije. 

Peter, začniva s tvojim delovnim tednom. Kako poteka le-ta slab mesec pred začetkom svetovnega pokala?

Tedni postajajo čedalje bolj natrpani. Na prvem mestu so treningi. Treniram od osem do desetkrat na teden, tako dopoldan kot tudi popoldan. Včasih imam samo intenzivnejše dopoldanske treninge, drugič spet manj intenzivne treninge, ki pa so razdeljeni na dve enoti na dan. To so vse treningi v telovadnici, ko opravljam vaje za kondicijo, za moč, dvigujem uteži, delam vaje za eksplozivnost, odriv itd. Treningi so razdeljeni na pridobitev grobe fizične moči, drugo je trening tehnike skoka z imitacijo, kar prav tako lahko počnemo v telovadnici. Na skakalnico se odpravimo do trikrat na teden, kjer se dodatno pili posamezne elemente skoka. Vmes se je treba regenerirati, nabrati moči za nove napore. Popoldanski in večerni čas je precej zapolnjen z medijskimi in predvsem sponzorskimi obveznostmi, kjer sem gost na raznih sprejemih ali konferencah podjetij. Kar ostane časa, ga poskušam rezervirati zase in za družino.

...

Več v novembrski številki

"Današnji človek raje posluša pričevalce kot učitelje ..."

Leto 2014 je 'leto svetniških papežev': 27. aprila je papež Frančišek razglasil za svetnika svoja predhodnika Janeza XXIII. (1958-1963) in Janeza Pavla II. (1978-2005), 19. oktobra pa je med blažene uvrstil Pavla VI. (1963-1978), ki je pogumno in modro izpeljal do konca drugi vatikanski koncil. Njegovo svetost je Bog potrdil s čudežem, ki se je zgodil na njegovo priprošnjo leta 2001 v ZDA. Neki ženi v petem mesecu nosečnosti so zdravniki povedali, da ima otrok, ki ga pričakuje, tako hude organske poškodbe, da mu grozi smrt, če pa ostane pri življenju, bo težek invalid. Svetovali so ji terapevtski splav, kar pa je nesrečna mati odbila. Po nasvetu neke italijanske redovnice, ki je osebno poznala papeža Pavla VI., se je v zaupni molitvi priporočila njemu in v osmem mesecu rodila zdravega otroka, ki je zdaj že mladostnik. Zdravniška komisija Kongregacije za zadeve svetnikov je potrdila, da tega ozdravljenja ni mogoče razložiti z medicinsko znanostjo. Razglasitev papeža Pavla VI. za blaženega je bila ob koncu škofovske sinode, ki je razpravljala o družini.

Znamenit je stavek, ki ga je Pavel VI. zapisal v svoji apostolski spodbudi O oznanjevanju evangelija (1975): »Današnji človek raje posluša pričevalce kot učitelje, če pa posluša učitelje, jih posluša zato, ker so pričevalci.« S temi besedami morda najbolje označil svoje življenje in poslanstvo: bil je učitelj, predvsem pa pričevalec. Njegova življenjska pot se je pričela 26. septembra 1897 v kraju Concessio pri Brescii.

Oče Giorgio je bil odvetnik in ugleden politik, mati Giuditta pa tih in mirna žena. Giovanni Battista, poznejši papež, je imel dva brata, Lodovica in Francesca. Že v otroških letih je čutil veselje do duhovniškega poklica, ki ga je dosegel z mašniškim posvečenjem leta 1920. Kot duhovnik je želel delovati na župniji, med ljudmi, toda predstojniki so imeli z njim drugačne načrte. Po diplomi na papeški diplomatski akademiji je bil dolga leta v službi pri vatikanskem državnem tajništvu, ob tem pa glavni asistent Zveze italijanskih katoliških študentov, kjer si je pridobil veliko izkušenj. Leta 1940 je postal namestnik v vatikanskem državnem tajništvu in v vojnih letih je organiziral pomoč trpečim. Leta 1954 ga je papež Pij XII. imenoval za nadškofa v Milanu, največjem industrijskem mestu v Italiji. Svoje apostolsko delovanje je začel z misijonom pod geslom Bog je Oče. Ko je bil po smrti Pija XII. (9. oktobra 1958) za njegovega naslednika izvoljen sv. Janez XXIII., je Montinija med prvimi imenoval za kardinala.

Zavzeto je deloval na koncilu, prenovi Cerkve, ki se je po Božjem navdihu lotil 'stari' papež Janez XXIII. Malo pred svojo smrtjo je kardinalu Montiniju dejal: »Priporočam vam koncil!«, kakor da v njem vidi svojega naslednika, kar se je dejansko zgodilo: 21. junija 1963 je bil izvoljen za papeža. Izbral si je ime Pavel VI. po sv. Pavlu, apostolu narodov, ki ga je v petnajstih letih svoje papeške službe posnemal: v službi evangelija je veliko potoval, veliko pisal in govoril, predvsem pa svoje besede in svoja dejanja potrjeval s pričevanjem življenja.

Eden njegovih najožjih sodelavcev je življenje papeža Pavla VI. strnil v oceno: »Lahko rečem, da je bila njegova značilna poteza to, da je bil vedno služabnik. Služabnik Kristusa in človeka, služabnik koncila in prizadevanja za njegovo uresničitev, služabnik na apostolskih potovanjih, v prizadevanju za mir, pri obrambi vere z okrožnicami, govori in vsem svojim učenjem; ponižen služabnik, velikodušen v dejavni ljubezni.« Med njegovimi okrožnicami je največ prahu dvignila okrožnica o posredovanju človeškega življenja (Humanae vitae), ki je izšla leta 1968 in obravnava pereče vprašanje uravnavanja rojstev. Mnogi, ki so po izidu okrožnice papeža ostro napadali, so čez nekaj let priznali, da je imel prav, ko je zapisal, da zahtev evangelija ne smemo zmanjševati, ampak se moramo krepiti za napore, ki jih nalagajo, da pridemo do resnične sreče, ki je v spolnjevanju Božjega načrta za vsakogar od nas. Kmalu po izvolitvi za papeža je na duhovnih vajah zapisal: »Luč na svetilniku gori in sama sebe použiva. Toda ima nalogo, da sveti drugim, če mogoče, vsem.« V tej podobi je videl svojo poslanstvo. Poudarjal je, da moramo Jezusa čim bolje poznati, če ga hočemo v življenju posnemati, in da smo v njegovi šoli vedno učenci prve stopnje – začetniki.

Modro je vodil tri zasedanja drugega vatikanskega koncila in pod njegovim vodstvom je 2500 koncilskih očetov sprejelo šestnajst listin, smernic za Cerkev v sedanjem času. Kot pomoč za njihovo uresničevanje je ustanovil škofovsko sinodo. Ob zaključku tretjega koncilskega zasedanja je 21. novembra 1964 razglasil Marijo za Mater Cerkve, kar so koncilski očetje navdušeno pozdravili. Pavel VI. je vzbujal vtis trpečega moža, kar je dejansko bil, ker je bil deležen mnogih krivičnih sodb, zorel pa je v senci križa. On je vpeljal navado, da papež na veliki petek vodi molitev križevega pota v rimskem Koloseju. Njegov križev pot se je končal 6. avgusta 1978, na praznik Jezusove spremenitve na gori. V svoji oporoki je zapisal: »Gospod, zahvaljujem se ti, ker si me poklical v življenje, in še bolj, ker si me, ko si me naredil kristjana, prerodil in namenil za večno življenje.« Dodal je: »Želim, da bi bil moj grob res v zemlji s preprostim znamenjem, ki označuje kraj in vabi h krščanskemu spominu. Nobenega spomenika zame.« Zdaj je dobil svoj 'spomenik' v zboru blaženih in v našem hvaležnem in vernem spominu.

pričevanje 11_2014 - Silvester ČUK

»Bog, slišal sem glas tvojega klica in sem se zbal; premišljal sem delo, ki si mi ga naložil, in sem se ustrašil ... O, ti, ki si mi naložil to težko breme, nosi ga z menoj, te prosim! Bodi mi vodnik in opora! Daj mi moči, ko si me poklical!« Tako se je v svojem govoru 29. septembra 440, ko je bil posvečen v škofa in je zasedel Petrov sedež v Rimu, obrnil k Bogu papež Leon. Zanašajoč se na Božjo pomoč, je s svojim modrim in odločnim delovanjem vidno posegel v dogodke Cerkve in tedanjega državnega življenja, da si je zaslužil naziv Veliki. Cerkev je vodil enaindvajset let. V tem času je dvakrat rešil Evropo in zahodno kulturo pred uničenjem: leta 451 je šel naproti hunskemu kralju Atilu, ki je s svojo vojsko prodiral proti Rimu, in dosegel, da se je umaknil v Panonijo; štiri leta kasneje pa je posredoval pri vandalskem kralju Gejzeriku, da ni požgal Rima. Kot najvišji učitelj Cerkve pa je branil in varoval čistost vere.

Umirajočimi me učijo resnice o življenju. Ob njih spoznaš, kaj je v življenju res pomembno.

s. Emanuela Žerdin

Prvi novembrski dnevi nas sami po sebi silijo v razmišljanje o smrti in o slovesu s tega sveta. S. Emanuela, ki dela v Hospicu, se vsak dan srečuje s smrtjo, a zaradi tega ni zagrenjena, ampak zatrjuje da so umirajoči ljudje učitelji življenja. Svoje bogate izkušnje delili tudi z bralci Ognjišča, časopisa, ki ji je, po njenih besedah, tako ljub. 

Ali lahko našim bralcem predstavite Hospic?

Gibanje je nastalo v Angliji konec šestdesetih let. Neka zdravnica je bila pretresena, kako delajo z umirajočimi bolniki. Začela je gibanje, da bi tudi z umirajočimi delali kot z osebami, ki imajo človeško dostojanstvo in ne bi nanje gledali kot na tiste, ki se jih je treba samo še znebiti. Gibanje se je širilo najprej po Evropi, sedaj pa je razširjeno tudi po Ameriki. Pred dvajsetimi leti je prišlo tudi v Slovenijo, kjer je bila začetnica tega gibanja dr. Metka Klevišar. Hiša Hospic je nekakšna 'posledica' tega gibanja. V njej delamo tisto, česar ne moremo z umirajočimi delati doma. Ena ekipa hodi pomagat tudi po domovih, kjer imajo težko bolne in umirajoče ljudi in ne vedo, kako bi jim pomagali. Pomagamo tudi v procesu žalovanja, tudi pri procesu žalovanja otrok, ko izgubijo starše ali pa svoje vrstnike.

... 

Več si preberite v novembrski številki Ognjišča

Že tradicionalno je novembrskemu Ognjišču priložena posebna Miklavževa ponudba. Letos mo jo pripravili na štirih straneh, ki so v sredini Ognjišča. Lahko si jih boste strgali iz revije in si v miru ogledali, kaj vam ponujamo za letošnje Miklavževo in božično ter novoletno obdarovanje. Predstavili smo vam novosti in nekatere posebej ugodne ponudbe. Vendar je v Miklavževi ponudbi predstavljen samo del naše široke palete knjig. V ponudbi so predstavljene predvsem knjige in druga darila za otroke, vendar si na naši spletni strani oglejte tudi primerne knjige in darila za mladostnike in odrasle.

Decembrskemu Ognjišču bo dodana še posebna Božična ponudba s knjigami za božič in novo leto. Velikokrat za darila poklanjamo nekoristne stvari. Tudi zato vas vabimo, da podarjate knjige duhovne vsebine, ki jih bodo lahko obdarovanca tudi čez čas vzeli v roke. Knjige založbe Ognjišča želimo ohranjati po nizkih cenah, da so dostopne tudi ljudem s plitkejšim žepom.

Prav tako bomo decembrski številki dodali stenski koledar z barvnimi fotografijami iz narave in navdihujočimi izreki, mogoče ga bo tudi posebej kupiti. Kupiti bo tudi mogoče listni stenski koledar, ki bo vpet v januarsko Ognjišče. Pripravili smo tudi žepne koledarje, ki jih boste lahko dobili v naših poslovalnicah.

Za prihodnje leto smo primorani nekoliko prilagoditi, torej zvišati letno naročnino za Ognjišče. Pri župnijskih uradih bo ta za leto 2015 znašala 28,50 €, za naročnike po pošti pa 29,30 €. Cena posamezne številke Ognjišča bo 2,60 €. Naročnina kot tudi cena revije, je še vedno zelo ugodna, zlasti če se primerja z drugimi revijami in časopisi. Ostanite zvesti naročniki Ognjišča in ga priporočite ali naročite tudi drugim.

V tiskarno smo oddali že 5. izdajo knjige Zgodbe za srečo v družini. Veseli smo, da je ta knjiga našla pot do tolikih bralcev, da je potrebna že 5. izdaja. Najbrž te knjige ni treba posebej predstavljati, saj jo priporoča že njen naslov in dobra sprejetost med bralci. Pripravljamo tudi knjigo spominov Od petrolejke do iPada znanega zamejskega duhovnika Dušana Jakomina, ki je dejaven ne samo kot duhovnik, ampak tudi na drugih področjih (časnikarstvo, glasba). Pri svojih devetdesetih letih je še čil in dejaven in, ker je živel v razgibanem obdobju zgodovine in na razgibanem prostoru, je doživel marsikaj zanimivega. Z izdajo spominov bomo to iztrgali pozabi.

Med vsemi ponudbami naj omenimo še, da bomo od 26. do 30. novembra navzoči na slovenskem knjižnem sejmu v ljubljanskem Cankarjevem domu. Vsi, ki boste obiskali ta sejem, si boste lahko ogledali naše nove knjige in te ter druge izdaje kupili po ugodnejši, sejemski ceni.

Mesec november začenjamo s praznikom vseh svetih in s spominom na naše rajne. Rajnih in svetnikov se dotika tematika pisem, pa tudi s. Emanuela Žerdin, ki dela v Hospicu in smo jo povabili za gosta meseca, življenjsko prepričljivo govori o smrti in umiranju. Na str. 16 pa si lahko ogledate knjige, ki vam bodo pomagale v procesu žalovanja ob izgubi najdražjih (Žalovanje, Kaj se zgodi po smrti, Obrisal bo solze, Izgubiti otroka).

* 22. oktober 1911, Horjul, † 20. november 2009, Ljubljana

»Otroci naj čutijo, da so enakovredni sogovorniki«

Zibelka ji je tekla v preprosti kmečki hiši v Horjulu, kjer se je rodila 22. oktobra 1911. Imela je dve sestri, bratje so umrli še kot otroci. Na otroštvo, čeprav ga je skalila prva svetovna vojna, ko je bil oče na fronti, je imela lepe spomine. Po končani osnovni šoli v domačem kraju so jo starši desetletno poslali v Maribor, kjer je bila njena teta redovnica šolska sestra. Tam je končala meščansko šolo in učiteljišče. Potem se je odločila za študij pedagogike in psihologije na filozofski fakulteti univerze v Ljubljani. Med študijem se je ob pomoči staršev vzdrževala tudi z inštrukcijami. Leta 1935 je iz obeh predmetov diplomirala, leta 1939 je doktorirala iz pedagogike. Še pred tem se je poročila s Francetom Brenkom, svojim študijskim kolegom. V skladnem zakonu, ki je trajal 54 let (mož France, znan filmski zgodovinar, je umrl leta 1990), sta se jima rodila dva sinova.

Rada sta se z njima pogovarjala. »Veliko sem dala na pogovor. Če otroci čutijo, da so enakovredni sogovorniki, ti odprejo srce, sicer pa ne ... Največ, kar lahko straši damo svojim otrokom, so ljubezen, radost, zaupanje in veselje do življenja.« To spoznanje jo je vodilo tudi pri njenem pisanju, za katero je zajemala snov iz svojega otroštva in iz življenja svoje družine. Med drugo svetovno vojno je sodelovala v odporniškem gibanju. Takoj po vojni je bila med ustanovitelji založbe Mladinska knjiga, od leta 1949 do upokojitve leta 1973 je bila urednica za mladinsko književnost pri tej založbi. Kot urednica je spodbujala domače pisatelje k pisanju za otroke in mladino, izbirala je zanje tuja dela in tudi sama pisala. Malo pred koncem svojega življenja, ki se je izteklo 20. novembra 2009, je dejala: »Še zmerom gledam naprej z vsem humorjem, kar ga premorem.«

»Nikoli nisem mislila, da sem pisateljica«

Kristina Brenkova je začela pisati že pred drugo svetovno vojno ter objavljala v Ljubljanskem zvonu in Sodobnosti. Pisala je dejansko ves čas, nikoli veliko, a vztrajno. Po vojni je pisala igre za mladino s pravljičnimi besedi. Njena prva knjiga mladinske proze (Golobje, sidro in vodnjak) je izšla šele leta 1960. Potem pa so se porajale vedno nove, tako da se jih je 'nabralo' okoli trideset. Na vprašanje, odkod so vrele ideje, je odgovorila: »Ideje nikoli niso vrele. Če se je nekaj dotaknilo mojega srca, sem imela tiho željo to sporočiti naprej. Samo to! Pa saj nikoli nisem mislila, da sem pisateljica. To se mi je zdelo tako nekaj veličastnega.« Večino svojega pisateljskega dela je namenila mladim bralcem, tudi najmlajšim. Kot urednica za mladinska dela je priklicala v življenje legendarne zbirke Čebelica, Zlata ptica, Mladi oder, Cicibanova knjižnica, pa tudi čudovite slikanice, ki so po njeni iznajdljivosti izhajale v številnih evropskih jezikih. Knjižnica Čebelica, namenjena otrokom v začetnem bralcem obdobju, obsega že približno 400 naslovov, izšli pa so v skupni nakladi več kot šest milijonov! Bila je presrečna, ker so otroci in tudi odrasli vse z veseljem sprejemali. »Zelo rada se spomnim na edinstveno zbirko Zlata ptica, v kateri je zbranih sto knjig ljudskih pripovedi z vsega sveta. Kolikor poznam tuje izdaje, take zbirke nima nobena založba na svetu.«

Od njenih del za otroke je najbolj znana pravljica Deklica Delfina in lisica Zvitorepka. Kristina Brenkova je k nam pripeljala nagajivo Piko Nogavičko švedske pisateljice Astrid Lindgren. Prva jo je prevedla v slovenščino in si z dovoljenjem pisateljice izmislila slovenska imena za osebe v knjigi. Za svoje delo je dobila tudi nekaj priznanj in nagrad, toda več kot te ji je pomenilo priznanje mladih bralcev.

"Vas je toliko, jaz pa sem čisto sama!"

Bila je tudi med ustanovitelji tekmovanja slovenskih osnovnošolcev za Bralno značko, ki so jo prvič podelili leta 1961 na osnovni šoli v Prevaljah na Koroškem – torej to tekmovanje, ki spodbuja otroke k branju, letos praznuje zlati jubilej. Šole povabijo pisatelje in pisateljice na srečanje z otroki, da potem s toliko večjim veseljem vzamejo v roke njihove knjige.

»Veliko sem potovala, čeprav je bilo precej naporno,« je dejala Kristina Brenkova. »Najprej so me ravnatelji vprašali, ali imam avto. Nisem ga imela, vendar nisem nikoli zavrnila povabila. Imela sem občutek neke dolžnosti.« Povedala je, kako so se ta srečanja začenjala: »Ko sem prišla v šolo, so vsi pričakovali, da bom kaj povedala. Zelo dobro se spomnim, da sem v nekem razredu sredi Bele Krajine rekla: "Vas je toliko, jaz pa sem čisto sama na odru, kar vi me kaj vprašajte!" In so začeli: "Ali imate kaj otrok, koliko so stari ..."« Ob teh srečanjih pa tudi pri svojem pisanju se je ravnala po pravilu: »Mene nikoli ni zanimalo vzgajati. Vedno sem imela v mislih le to, da bi se naše srečanje, naš pogovor dotaknil srca in jim ostal v spominu.« Kako so ji bila ta srečanja z otroki po slovenskih šolah dragocena, potrjuje njeno priznanje: »Vse spominke, ki so mi jih dali po šolah, sem uvrstila med svoja odlikovanja.« Vse njeno življenje je bilo povezano s knjigo, zato upa, da bo bralna značka mladi rod spodbujala k branju. »Danes je marsikaj drugače, a še vedno verjamem v moč prave, dobre besede in trdno vemo, da knjiga ne bo umrla, dokler bodo živeli ljudje.«

obletnica meseca 10_2011

LETA 1726 ROJEN FRANC KSAVER KRIŽMAN

DUHOVNIK, IZDELOVALEC ORGEL († 1795)

Rojen v Braniku (Rihenberg na Goriškem), šolal se je v Gorici, kjer je končal bogoslovje in služboval v Št. Vidu (Šembidu-Podnanosu). Kasneje se je učil orglarstva pri Dalmatincu Nakiću v Benetkah, kjer je ta imel slovito delavnico. V svojem prvem obdobju se je Križman opiral na spoznanja beneške šole, v drugem pa bolj na nemško, tako kot se tudi njegovo delovanje deli na slovensko in avstrijsko. Pri nas je postavil orgle v Ribnici na Dolenjskem, v ljubljanski stolnici in v uršulinski cerkvi v Lj. Najbolj imenitne pa so njegove orgle pri sv. Florijanu na Gornjeavstrijskem, ki so bile ob postavitvi največje v Avstriji ...

LETA 1811 ROJEN FRANZ LISZT

MADŽARSKI SKLADATELJ IN PIANIST ( † 1886)

Rojen v gradiščanskem Raidingu, oče ga je učil igranja na klavir, na Dunaju je bil njegov učitelj Salieri, ko pa se je družina preselila v Pariz, je navezal poznanstva Chopinom, Berliozom ... Veliko je potoval po Evropi, se poročil in bival v Švici in Italiji. Doživljal je velike uspehe (slavil ga je predvsem ženski svet) pa tudi kritike. Po ločitvi je bil dvajset let kapelnik v Weimarju, kjer se je spoprijateljil z Wagnerjem. To so bila tudi njegova najbolj plodna leta, tu so nastala številna klavirska dela, simfonične pesnitve, dirigiral je Wagnerjeve opere ... Potem se je preselil v Rim, kjer se je po neuspelem poskusu poroke, posvetil duhovni in cerkveni glasbi. Papež Pij IX. mu je podelil čast opata, in proti koncu življenja je tako tudi njegova kompozicija, orkestrsko delo, in duhovna glasba doživela priznanje ... Ta posebnež, virtuozni pianist, ki je polnil koncertne dvorane, nenehno potoval in komponiral, je v svojem življenju ustvaril 123 klavirskih del, 77 pesmi, 25 orkestrskih del, 65 duhovnih del ...

LETA 1868 UMRL MIHA KASTELIC

SLOVENSKI PESNIK, UREDNIK IN KNJIŽNIČAR (* 1796)

Pravo je študiral na Dunaju, službo je dobil v Ljubljani v licejski knjižnici, kjer je bil knjižničar. Ko mu je bilo trideset let je začel objavljati svoje prigodne in ljubezenske pesmi. Zelo pomembno za oživitev slovenskega literarnega dela je njegovo urednikovanje pesniškega almanaha Kranjska čbelica, ki ga je tudi sam ustanovil. Uredil je tudi rokopise pesmi Valentina Vodnika, za ohranitev Čopove zapuščine, za obogatitev licejske knjižnice z deli iz zapuščine Jerneja Kopitarja ... Te njegove zasluge mu je priznal tudi Prešeren (sonet Mihu Kastelcu: »Ti si nas zbudil, zbral ob hudem časi, / roke zarašene trebiti jele / prestore na domačim Parnasi. // Že vid'jo mesta se na njim vesele, / že sliš'jo se pesem sladki glasi / pognal je cvet, med nosijo čebele!).

LETA 1906 ROJEN DRAGO ULAGA

ŠPORTNI PEDAGOG IN PUBLICIST († 2000)

Doma iz Globokega pri Rimskih Toplicah, gimnazijo je obiskoval v Celju, učiteljišče v Mariboru, visoko šolo za telesno vzgojo v Berlinu in z diplomo postal prvi Slovenec z visokošolsko izobrazbo na področju športa. Bil je plavalni in atletski trener, strokovni sodelavec na ministrstvu v Beogradu, poučeval na srednjih šolah v Ljubljani in bil profesor na fakulteti za šport . Utemeljil je številne izraze s področja telesne vzgoje, sam se je tudi aktivno ukvarjal s telovadbo in se udeležil več telovadnih tekmovanj. Vsak dan je vadil, ne zato, da bi se mučil, ampak iz spoštovanja do svojega telesa ... Je avtor številnih knjig s področja telesne vzgoje, prvo je napisal že leta 1930 objavljal je članke in sodeloval v oddajah na radiu, veliko je tudi predaval (telesna vzgoja, šport in rekreacija), dokler je pisal in telovadil je tudi živel: dočakal je 94 let in bil vseskozi zgled v telovadbi duha in telesa.

LETA 1906 UMRL PAUL CEZANNE

FRANCOSKI POSTIMPRESIONISTIČNI SLIKAR (* 1839)

Paul Cézanne je postavil temelje za ustvarjanje v 20. stol. (med impresionizmom in kubizmom). Doma v Aix-en-Provence, v Provansi na jugu Francije. Nekaj časa neločljiv prijatelj z Emilom Zolajem, študira risanje, v Parizu sreča impresionista Pissarra, ki je njegov mentor in skupaj ustvarjata krajine... Njegove slike so kasneje vztrajno zavračali in precej časa je trajalo, preden so ga sprejeli (Monet). Cézannovi vzorniki so bili Tizian, Giogione, krajinar Nicolas Poussin, Camille Pissaro. K ustvarjalnosti ga je spodbujala predvsem Provansa, kjer je v krajini našel svoj pravi navdih. Njegove umetnine so našle mesto v zgodovini šele precej pozneje. Cézannov slog predstavlja odmik od samo vizualnih vsebin do bolj intelektualne umetnosti.

LETA 1911 ROJEN SEVERIN ŠALI

PREVAJALEC SLOVANSKIH PISATELJEV († 1992)

Starejši bralci ne morejo pozabiti odlične knjižne zbirke Slovenčeva knjižnica, ki jo je pred drugo svetovno vojno in v letih med njo izdajal katoliški dnevnik Slovenec. V tej zbirki je leta 1943 izšel tudi izbor slovenskih ljudskih pesmi Peli so jih mati moja, ki ga je uredil pesnik Severin Šali. Veliko je prevajal, največ pripovedno prozo iz raznih slovanskih jezikov; iz ukrajinščine je prevedel izbrane pesmi Tarasa Ševčenka.

LETA 1911 ROJENA KRISTINA BRENKOVA

PISATELJICA ZA OTROKE, PREVAJALKA IN UREDNICA († 2009)

»Čeprav so otroške knjige izhajale že v desetletjih pred drugo svetovno vojno, je bila Kristina Brenkova tista, ki si je tako rekoč izmislila založništvo za otroke na Slovenskem, mu dala načrtnost, obliko in vsebino, ki je še danes za zgled. Kot prva urednica Mladinske knjige je v vsesplošnem pomanjkanju, ki je vladalo po vojni, nemudoma poslala v svet drobne knjižice s črno-belimi ilustracijami, sodelovala je tudi pri nastanku revije Ciciban. K pisanju knjig za otroke je znala nagovoriti večino najvidnejših pisateljev tistega časa, zraven pa je povabila še najboljše slikarje.« Tako je o svoji 'predhodnici', pisateljici, dramatičarki, prevajalki in urednici Kristini Brenkovi, zapisal sedanji urednik Mladinske knjige Andrej Ilc. Te velike prijateljice slovenskih otrok in mladine, ki je pri svojem delu vztrajala do konca svojih dni, katerih se je nabralo za osemindevetdeset let in skoraj en mesec, se hvaležno spominjamo ob obletnici njenega rojstva.

... več o njej v rubriki obletnica meseca 10_2011

nekaj misli:

- Veliko sem dala na pogovor. Če otroci čutijo, da so enakovredni sogovorniki, ti odprejo srce, sicer pa ne ... Največ, kar lahko straši damo svojim otrokom, so ljubezen, radost, zaupanje in veselje do življenja.

- Ob srečevanju z otroki sem vedno imela v mislih le to, da bi se naše srečanje, naš pogovor dotaknil srca in jim ostal v spominu.

- Danes je marsikaj drugače, a še vedno verjamem v moč prave, dobre besede in trdno vemo, da knjiga ne bo umrla, dokler bodo živeli ljudje.

LETA 1922 USTANOVLJENA PRVA SKAVTSKA SKUPINA NA SLOVENSKEM

Poleti leta 1907 je Robert Baden-Powell na otoku Brownsea priredil poskusni tabor, na katerem je zbral dvajset fantov in jih uvajal v skavtsko življenje in njegova zamisel se je kmalu razširila tudi v kraje naše nekdanje ( jugoslovanske) države. Prvi shod poljskih in avstrijskih skavtov je bil že leta 1913 v Ljubljani, slovenski skavti pa so nastali leta 1922 po jugoslovanskem vsesokolskem zletu v Ljubljani, pri katerem so kot reditelji sodelovali tudi bosanski, srbski, češki in poljski skavti, in sicer med dijaki klasične gimnazije. Leta 1923 so ustanovili Župo skavtov, ki se je kasneje preimenovala v Dravsko skavtsko skupino in je bila vključena v jugoslovansko organizacijo. Prvi tabor so imeli v Kamniški Bistrici. Skavtstvo je bilo razpuščeno 10. junija 1941, zaradi začetka druge svetovne vojne (takrat je imela slovenska skavtska organizacija 1380 članov). Nadaljevalo se je izven slovenskih meja, najprej v begunskih taboriščih, kasneje pa med izseljenci v Argentini in Kanadi, pa tudi med slovenskimi zamejci v Trstu in Gorici ter na Avstrijskem Koroškem. Predvojni skavti in gozdovniki pa so v Sloveniji ustanovili leta 1951 Združenje slovenskih tabornikov, ki se je pozneje preimenovalo v Zvezo tabornikov Slovenije. Slovensko skavtstvo v današnji obliki se je začelo leta 1984, ko je v Štepanji vasi v Ljubljani Peter Lovšin oblikoval vod Divjega goloba. Peter se je povezal s skavti iz Gorice v Italiji, se udeležil njihovega tabora in leta 1986 izrekel skavtsko obljubo. 31. marca 1990 je bilo ustanovljeno Združenje slovenskih katoliških skavtinj in skavtov (ZSKSS), istega leta pa je potekal tudi prvi tabor v Žirovnici. V Sloveniji imamo 3 skavtske organizacije, ki skupaj štejejo približno 11.000 skavtinj in skavtov: ZSKSS – Združenje slovenskih katoliških skavtinj in skavtov<, ZBOKSS – Zveza bratovščin odraslih skavtinj in skavtov; ZTS – Zveza tabornikov Slovenije

»Skavti so svoje vrste bratovščina, na daleč jih spoznaš po sivih klobukih s širokimi krajevci; ti so dobri za sonce, za dež in še za marsikaj. Čim bolj je klobuk zgnjavljen in zamazan, tem bolj je nanj ponosen skavt, kajti mu je prav klobuk najvidnejša priča silnega junaštva in nezaslišanih prigod. /.../ Poznal sem skavta, ki je imel za klobukom pripeto celotno zobovje rajnke stare mame; podedoval ga je bil, in ker ga še ni potreboval za v usta, ga je dal za klobuk.« (Fran Milčinski: Skavt Peter)

LETA 1936 UMRL BR. FRANCE DROBNIČ

JEZUITSKI BRAT, MISIJONAR (* 1902)

»Misijonar mora biti vsem vse. Silno ga teži skrajno uboštvo, s katerim se uboštvo v naših krajih ne da primerjati ... V takih razmerah je težko govoriti o Kristusu in veri. Kako naj jih to zanima, ko so komaj napol živi! Vendar skušamo tudi v teh siromakih vzbuditi zaupanje v Boga. Silno težko nam je, ker so darovi iz domovine tako presahnili. Od ust si pritrgujemo, da se tudi tem sirotam vreča malo napolni, saj prazna ne more stati. Ne boste mi verjeli, če vam povem, da se mora misijonar revežu dostikrat izogniti, ker mu nima kaj dati, čeprav bi mu od srca rad dal.« Tako je iz Bengalije, indijske pokrajine, kjer je deloval kot misijonar, pisal v domovino jezuitski brat France Drobnič. O njem je p. Miha Žužek, njegov sorodnik, napisal knjižico Misijonar pod Himalajo (Mala knjižnica Ognjišča, Koper 1985). »Pri pisanju tega delca me je vodila osebna hvaležnost,« pove na začetku. »Ko sem kot droben fantič gledal korenjaškega brata Drobniča, ki se je v beli misijonarski obleki – široko nasmejan, sijoč od sreče – poslavljal od domovine in znancev (leta 1929), se je v mojem majhnem srcu zasidrala neka velika misel. Od takrat mi je bilo vedno jasno, kam bo vodila pot mojega življenja.«

... več o njem preberite v obletnici meseca 10_2013

LETA 1943 UMRL ANTON DOKLER

KLASIČNI FILOLOG, PROFESOR, PREVAJALEC (* 1871)

Rodil se je v Višnji vasi pri Vojniku, gimnazijo je obiskoval v Celju, kjer so ga zaradi snovanja slovenskega dijaškega društva iz šole izključili, zato je šolanje nadaljeval na gimnaziji v Novem mestu. Po maturi je na Dunaju študiral klasično filologijo. Kot profesor grščine in latinščine je poučeval na gimnaziji v Kranju ter v Ljubljani na gimnaziji in učiteljišču. Vrhunec njegovega učiteljskega dela predstavlja obsežen in zanesljiv Grško-slovenski slovar, ki ga je v sodelovanju z Antonom Breznikom in Frančiškom Jeretom izdal leta 1925.

LETA 1965 UMRL PAUL TILLICH

NEMŠKO-AMERIŠKI TEOLOG IN FILOZOF (* 1886)

Štejejo ga med najbolj vplivne protestantske teologe 20. stoletja in je najbolj znan predstavnik tesnega povezovanja kulture in religije. V svoji Filozofiji religije pravi, da je religija usmerjenost duha k brezpogojnemu smislu, kultura pa je usmerjenost duha k pogojnim oblikam smisla.. V religiji zato vidi tisto brezpogojnost, absolutnost pomena, brez katere bi se vsi pomeni, ki jih izražajo in oblikujejo razne kulture in njihove stvaritve, sesuli. Religija izraža in uresničuje smiselnost vseh smislov. Če ni brezpogojne, zadnje in čiste smiselnosti, potem vse omejene in delne oblike smisla, ki jih izražamo v različnih kulturnih dejavnostih, izgubijo podlago za svojo osmišljajočo funkcijo.

nekaj njegovih misli:

- Kultura je izrazna oblika religije in religija je vsebina kulture.

- V jeziku smo skovali besedo osamljenost, da bi izrazili bolečino, ker smo sami in besedo samota, da bi izrazili veselje, ker smo sami.

- Pogumno gre človek naprej posebno v začetku svojega življenja. Vendar ta občutek je vedno v dilemi zaradi bojazni pred tem, kaj bo prinesla prihodnost... Končno, kolikor bolj prihajamo bliže neogibnemu koncu, doživljamo nepredirno temo in grožnjo, da bi utegnila biti naša lastna eksistenca morda le zgrešena.

- Prva naloga ljubezni je poslušanje.

LETA 1971 UMRL LEO VILHAR

SLIKAR IN MUZEALEC (* 1899)

Rodil se je v Velikem Otoku pri Postojni, že mlad je bil na soški fronti (na italijanski strani) in se kasneje boril med prostovoljci generala Maistra za severno mejo. Leta 1923 se je preselil v Jugoslavijo, potem pa kmalu odšel v tujino, kjer se je posvečal slikarstvu (na zasebni akademiji v Milanu), veliko je potoval, v Alžiriji in Maroku je preživel dvanajst let. Zelo nemiren duh, vedno in povsod je iskal predvsem eksotiko, vzhodnjaške motive ... Med vojno je bil zaradi političnega delovanja nekaj časa tudi zaprt, po vojni pa se je vrnil domov in živel v Postojni, kjer je bil eden od ustanoviteljev Notranjskega muzeja (tudi ravnatelj do upokojitve 1964) in prvi Primorec, član Društva muzealcev Slovenije. Veliko je tudi slikal, vendar doma ni bil tako cenjen kot v tujini ...

LETA 2010 UMRLA MARA KRALJ-JERAJEVA

SLIKARKA, ILUSTRATOIRKA, OBLIKOVALKA LUTK (* 1909)

Slikarka in keramičarka Mara Kralj-Jerajeva, hči glasbenika Karla Jeraja in Franje Vovk, pesnice z umetniškim imenom Vida Jerajeva, se je rodila na Dunaju. V letih 1925–1928 je študirala na keramičnem oddelku srednje tehnične šole v Ljubljani pod vodstvom Franceta Kralja. Leta 1928 se je poročila z njegovim bratom slikarjem in kiparjem Tonetom, kar je kasneje pomenilo tudi umetniško sodelovanje pri poslikavi cerkva. Za božjepotno cerkev na Mengorah je leta 1929 izdelala oltarno sliko Tolminska Madona.

pripravlja: Marko Čuk

* 29. september 1928, Šentjurij pri Mirni Peči, † 21. oktober 2011

Po sinovi smrti se mi je zdelo tudi pesnenje nesmiselno

V začetku februrja je "tovarišica", kakor smo takrat morali klicati učiteljice, prinesla v razred Prešernovo podobo. In smo vedeli, da bo sedaj nekaj tednov mirna spokojnost: govorili bomo o Prešernu in o pesnikih, o njihovem delu, predvsem o njihovih pesmih, o tematiki le-teh pa še o ritmu, rimah... Kakor da pesniki ne bi obravnavali življenjskih problemov in težav, s katerimi so se srečevali, in veselja, ki so ga doživljali. Pogovor s pesnikom Tonetom Pavčkom se mi je zdel prav zato zanimiv, ker sva govorila o življenju in o pesmih, ki so z njim povezane ter se iz njega rojevajo.

- "Šele notranje življenje človeka res dela človeka," ste zapisali. Februarja Slovenci veliko razmišljamo o kulturi. Kako pa kulturnik razmišlja o pomenu duhovnosti v človeškem življenju?

Najbrž je napačno, da Slovenci razmišljamo o kulturi samo ob kulturnem prazniku, pa še takrat na bolj zunanji na~in. Pokojni Bojan Štih ima imeniten stavek: Človeško življenje ni namenjeno samo zabavi in prebavi. Vse naše hlastanje po ugodju in imetju je razumljivo, ker smo bili Slovenci v zgodovini reven in lačen narod. Sla po pridobitništvu pa lahko človeka odvrača od tistega, kar pomeni imeti duha in bogato notranje življenje. Hlastanje po predmetih lahko pripelje do tega, da ti postanejo naši lastniki, ne mi njihovi. Tudi naše hlastanje po Evropi skriva v sebi nevarnost. Kajti kaj nam bo Evropa, če bomo izgubili svojo barvo, svoj jaz, svojega duha in besedo? Potem nam ta Evropa ni potrebna, ker bi izgubili samega sebe. Danes opažam, da je v Sloveniji izpadla skrb za slovensko samobitnost in samostojnost ter duhovno avtonomijo. Tudi danes, ko imamo svojo državo in samobitnost, je pomembno in potrebno, da obdržimo med glasovi drugih narodov svoj glas, kot razpoznaven in samosvoj. Ta glas je podoben posameznikovemu glasu, ki je samo njegov in mu daje enkratnost ter zavest, da nekaj je. Brez notranjega pogleda vase in življenja navznoter ni napredka posameznika. Brez tega se v človeku naredi neka plast vseenosti in banalnosti. In kakor se mora posameznik truditi za notranje življenje, tako se mora za to truditi tudi narod.

- Rojeni ste na Dolenjskem, v Šentjuriju pri Novem mestu leta 1928. "Človek raste samo iz svojih korenin. Iz otroštva najpoprej. Tam je domala vse, kar te pozneje opredeljuje in zaznamuje," je vaša misel o otroštvu. Kakšne spomine imate na svoje otroštvo?

Dolenjska je moja zibelka. Tam so me z bratom dvojčkom položili materi v naročje. Drugi bratec, večji in močnejši od mene ni hotel piti na materinih prsih in je umrl. Ostalo je "ta slabo", namreč jaz, da bi se mučilo in vicalo skozi življenje. Življenje me je že tako zaznamovalo z odpornostjo in dolenjsko pokrajino, z njenim neskončno lepim ritmom valovanja in čustvenostjo, ki je tam najmočnejša, saj gre od pekla do neba, od milne do sovraštva. To dokazujejo vse razprtije, ki so bile na Dolenjskem. Nisem maral ne učiteljice ne šole. To je bila stara zgradba, nekdanji gasilski dom, ki je smrdel po apnu in lizolu. Učiteljica je tepla. V meni je ostal negativen odnos do šole, učiteljstva in pedagogije.

Kot šibkega dečka me vrstniki niso marali. Izrivali so me. To me je zaznamovalo za celo življenje, saj sem vedno, tudi ko sem bil predsednik Društva pisateljev, skušal biti pozoren na tiste, ki so bili izrinjeni ali na robu.

- V času ljudske šole ste bivali v Marijanišču.

V Ljubljani sem pogrešal Dolenjsko. Stanoval sem v Marijanišču in sem tudi tam ohranil negativni odnos do pedagogije. Tudi za sestre (redovnice) sem bil "težak" primer. Zaradi tega me niso sprejeli, da bi pri njih stanoval tudi v gimnaziji. Stavek, ki ga je ravnatelj dejal očetu: "Častite sestre fanta ne priporočajo," so ga tako razjezile, da mi je dal krepko zaušnico, ko sva prišla iz pisarne. Njegovo nejevoljo je opazil p. Roman Tominec, ki je dejal. "Če ga nikjer nočejo, ga bomo pa mi vzeli". In tako sem pristal v frančiškanskem konviktu.

- Spomin na kakšno znano osebnost.

Ravnatelja, poznejšega nadškofa Pogačnika sem že omenil. Spominjam se, da sem večkrat ministriral znanemu politiku Korošcu, avtorju prve majniške izjave. Zato se je spodobilo, da sem jaz, njegov ministrant, prebral pred frančiškansko cerkvijo drugo majniško izjavo, ki je napovedovala samostojnost Slovenije.

- Veliko lepih verzov ste posvetili mami Ani. Kako se je spominjate?

Ne spadam med tiste, ki jamrajo, da je vsa slovenska literatura materinska, od Cankarja naprej. Mene je zaznamovala mati. Ona je bila tista radovednost in tisti nemir, ki je tudi v meni. Hodila je okoli, me vodila v Ljubljano, prodajala, da je toliko zaslužila, da bi me preživela. [koda, da ni imela možnosti, da bi študirala, kot je njena sestra, ki je bila pozneje prednica pri notredamskih sestrah. Dala mi je dve pomembni stvari: veselje do besede in naučila me je delati v vinogradu. Obe me sedaj zaznamujeta. Spada med tiste slovenske matere, ki res podpirajo tri hišne vogale. Zdržijo vso pezo življenja. Govorijo nam, da moraš imeti toliko moči, da se izkoplješ iz vsega, kar pride v življenju ter da te trpljenje naredi močnejšega. To je ohranila do starosti. [e ob sinovi smrti me je tolažila: "Saj ne veš, morda je tako bolje. Morda bo vojna, bil bi vpoklican in padel." Čutil sem, da ji je bilo hudo, a mi je želela odvzeti del bolečine.

- "Doživel sem jo dvakrat, to Dolenjsko in kmetovstvo, kot otrok in mladenič med vojno." Kako ste doživljali izginjanje fantov in mož po vojni na Dolenjskem?

To je drugo obdobje moje Dolenjske, kjer sem živel med vojno, od spomladi 1942 do konca vojne. Nekaj časa sem bil doma, potem pa na stričevem gruntu. Bile so čudne razmere. Možje so bili razkropljeni, eden v internaciji, drugi se je skriival, eden pri belih, drugi pri rdečih. Ljudje so zginjali. Ob koncu vojne sem se moral že jaz skrivati pred vojskami, ki so hodile mimo nas, da me ne bi pobrale. Vsak dan je nekdo padel in bilo je polno mrličev. Mladost je bila sicer tako močna, da je "prevpila" ta umiranja. Spominjam pa se dogodka, ko sem globoko doživel smrt. Nekega mrzlega novembrskega dne je neki partizan, nihče ni vedel od kje je, bežal iz vasi. Nemci so ga ustrelili. Zapuščeno je obležal za našo hišo na mrzli zemlji. V njegovi smrti sem začutil tudi svojo smrt. [el sem v kozolec in napisal pesem o smrti. Pesem se je zgubila, spomin na kruto, samotno smrt pa je ostal. Opažal sem še drugo stvar. Ena hiša je pripadala danes belim, jutri rdečim. Druga pa obratno. @alostno je bilo, da so ljudje drug drugega ovajali in velikokrat se je zgodilo, da je bil do smrti samo korak. Na drugi strani je tisto obdobje zame strašno fantovsko, ker sem začel dozorevati. Kri je puhtela v telesu, iz dečka sem postajal mož. Naučil sem se kositi in nihče ni mogel tekmovati z mano, ker so bile doma samo žene in starejši možje. Vozil in oral sem s konji... Vsa ta dogajanja so me prisilila, da sem hitro, morda prehitro dozorel. Otroštvo je bilo v meni zamorjeno, je pa v meni ostal otrok, ki se najbrž oglaša v otroških pesmih.

- Vaše življenje je zelo zaznamovala smrt sina Marka, ki je bil tudi pesnik. "Noro je očetu dedovati po sinu, nenaravno in krivično, če je mogoče o kakšni krivici sploh govoriti," ste zapisali.. A "iz groba sije svetloba", ste prav tako zapisali. Je pesniška zbirka Dediščina obračunavanje s tem prezgodnjim grobom, ali je odsev svetlobe milosti, ki ste jo takrat prejeli?

Vsekakor bolj to drugo. Po sinovi smrti dve, tri leta nisem mogel nič napisati. Zdelo se mi je, da je pravzaprav spričo te smrti vsako sestavljanje besed v verze neko nesmiselno početje, ker je smrt tako odločujoča in nasilna. V tistem času sem prevajal ruskega pesnika Pasternaka. S svojo vero v moč, smiselnost in lepoto poezije je priklical nekaj mojih verzov, ki sem jih "čečkal" v beležke. Dediščina je sorazmerno hitro nastajala in izšla leta 1982 ter bila ponatisnjena leto pozneje. Je hkrati krik ob neki smrti in že pogovor z mladeničem, ki je mrtev in ni mrtev, saj se lahko pogovarjaš z njim in on ti govori svoje besede, ki so besede razumevanja.

- Zaznamovalo vas je razmišljanje o smrti. Pišete tudi o slovenski smrti. Vas boli "umiranje slovenstva", izumiranje slovenskega naroda?

Razmišljanje o sinovi smrti me je pripeljalo do razmišljanja o umiranju Slovencev na splošno. To samouničevanje, samonaslinost, posebna slovenska smrt, ko polagamo roko sami nase, sem hotel poimenovati z nekimi besedami pa tudi krikom in uporom zoper to slovensko zlo in slovensko nevero v življenje ter navznoter obrnjeno agresijo. V Dediščini je cikel Slovenske pesmi, kjer pravim, da na Slovenskem neprestano zvoni k pogrebu in smo vsi v vrsti. Zemlja golta mrliče. In kličem na pomoč. Zadnji verz pa pravi, da bomo kmalu vsi pomrli, a smrt poimenujejo z nami. Te pesmi nisem mogel nikoli recitirati, ker mi je bila prehuda. Ob nekem posvetovanju o slovenski samobitnosti jo je recitiral pisatelj Marjan Rožanc, vendar ne kot izraz skrajnega slovenskega obupa, ampak kot upor zoper obup ali kot pesem, ki naj nam pomaga, naj se nam to ne zgodi.

Leto dni po smrti sina Marka je hčerka rodila sina, mojega vnuka. Takrat se mi je zdelo, da mi je Marko poslal tega angelčka. Tudi to rojstvo mi je pomagalo preiti v novo, svetlo perspektivo. S smrtjo sem obračunaval tudi v otroških pesmi (Marko na belem konju jaše, ciklus o rojstvih). V pesmih za odrasle pa se odraža neko drugačno razumevanje smrti in pogovarjanje z mrtvimi. Ti so neke vrste angeli ali dobra bitja, ki nas čakajo, kakor pravi Jezus: "Grem, da vam pripravim prostor."

- Torej verujete, da mrtvi še živijo?

Mislim, da človeško življenje ne preneha, ampak se nadaljuje v novi obliki. Lansko leto sem prevajal ruskega pesnika Zabolotckega, ki je mnogo let preživel v taboriščih. Pravi, ko bom umrl, ne bom umrl, lahko bom roža, lahko bom cvet, kopriva, ptica ki poje. To je njegova podoba. Ne gre za reinkarnacijo, ampak za vero v življenje, ki se ne konča. Menim tudi, da človek v smrti ni sam, ampak čuti prisotnost tistih, ki jih ima rad. Ljudje, katerim je živim ali mrtvim izkazoval svojo ljubezen, so v poslednji uri z njim. Vera v neminljivost in obstoj življenja nosi v sebi ogromno človeškost. Brez tega si manj kot človek. Brez te vere si obsojen na izginotje. S to vero v to pa si poklican tudi v drugačno človečnost in v dejavno ljubezen.

- Veliko se ukvarjate s prevajanjem poezije, precej iz slovanskih jezikov.

Ruse sem prevajal že od gimnazije. Začel sem z Jeseninom. Skoraj vse ruske pesnike 20. stoletja sem jaz prevedel. Nekatere sem osebno srečal. Izkušnja tega prevajanja je bila izredno pozitivna. Ti pesniki so živeli v konfliktu s časom in z oblastjo. Veliko jih je naredilo samomor, umrlo od lakote ali v taboriščih. Njihove življenjske zgodbe so izredno težke. A drobna ljubezenska pesem kakšnega izmed njih je kljubovala sistemu, ki je imel ogromen aparat, z vojsko, policijo in KGB. Osemvrstična pesem mu je kljubovala kot drobtinica človeškega čustva. Za ljudi je bila prispodoba svobode in že znanilka, ptica, ki poje o svobodi. Zato so jo prepisovali, skrivali, brali, se je učili na pamet, jo poklanjali ob slovesnih trenutkih. Ti pesniki so bili v tistem strašnem sistemu močnejši, kot bi bili v normalnem času. Pri njih sem se naučil kljubovanja našim takratnim razmeram. Grozljivo je, da je bila pesnica Cvetajeva 40 let po smrti v Rusiji uradno popolnoma neznana. Ko sem govoril Kocbeku na grobu, me je spreletela misel, s kakšno sramoto bi se od njega poslavljali, če mu tik pred smrtjo ne bi tiskali zbranih pesmi, v katerih so bile tri neobjavljene pesniške zbirke!

- Prevajanje poezije je nekako novo ustvarjanje, poustvarjanje že napisanih pesmi. Kako vi prevajate poezijo?

Vsakemu pesniku se moraš bližati z lastno izkušnjo. Najprej sem prevajal Jesenina, ki mi je bil izredno blizu že zaradi svoje kmečke nature in spevnosti verza. Prevajal sem ga igraje. Pasternaka dolgo nisem mogel prevajati. Da lahko prevajaš nekega avtorja, moraš zanj dozoreti. Prevajalec se mora potruditi, da v prevodu nastane podobna pesem, z istim ritmom, rimami in gradnjo, kot je v izvirniku. To je včasih zelo težko. Slovenščina je čudovit in izredno gibek jezik, ker poudarki skačejo in ima ogromno pregibov. V tem pogledu je zelo blizu ruščini. Lepo je prevajati vanjo.

- Ali prevajate počasi ali vam gre stvar hitro od rok?

Kakor kdaj. Zabolotckega sem predlanskim prevajal v jutranjih urah v sečoveljskih solinah, v bližini moje hiše. Znal sem po deset verzov na pamet ter sem uro, uro in pol hodil po solinah in obračal tistih deset verzov. [e danes vem, kje sem kaj prevajal.

- Imate občutek, da stoji avtor za vašim hrbtom in nadzoruje vaše delo?

Pri Pasternaku nisem imel tega občutka. Pri Jeseninu sem slišal njegov glas: "No, poba, ti kar delaj, saj sva si podobna." Pri Zabolotckem se mi je zdelo, da je njegova vdova, ki mi je prijazno poslala tudi njegove knjige, dejala: "Saj bi bil moj Nikolaj tudi zadovoljen s prevodi."

- Ko podate duhovno misel na radiu, občudujem vašo oblast nad jezikom. Vse, kar napišete, je verz, igranje z jezikom. Tudi ko pišete prozo, esej, razmišljanje, to postaja poezija. Delate to namerno?

To so stavki, ki prihajajo iz dolenjske zemlje, iz njene barvitosti, iz dolenjskega daktila. Samo ko govorim o žalostnih stvareh, nastopi premolk, praznina, napolnjena z bolečino in šele potem beseda spet steče naprej. Ritem je osnova poeziji, ne metrum. Metrum je shema. Osnova je valovanje, valovanje morja ali dolenjske pokrajine. Oboje mi je sedaj blizu. Ne morem napisati stavka, če v meni ne zveni. Tudi knjigo Čas duše, čas telesa bi lahko spravil v verze. V prozi lahko določene nianse pojasniš. Verz je zgoščevanje. In včasih vse ne more priti v tisto gostoto verza ter je treba v stranski rokav, kjer je treba kaj pojasniti. Ne morem drugače. Slog si ti, slog je človek.

Da je res, kar ste rekli, naj pove to doživetje. Na osnovi Kocbekove pridnosti, ki je napisal veliko knjig dnevnikov, sem ga začel pisati tudi jaz. Dva meseca sem pisal dnevnik. Iz tega seveda ni bilo nič, saj s pisanjem nisem nadaljeval. ^ez nekaj časa sem ga šel ponovno brat in v njem odkril dve pesmi. Lahko sem ju samo prepisal in objavil.

- Ali ste zaradi take igrivosti z jezikom tako priljubljen otroški pesnik? Ste imeli pri pisanju otroških pesmi kdaj pred seboj podobo otroka: sina ali vnuka? Ali je to pisal otrok v vas?

Najbrž to zadnje, občutek mulca, ki je v meni. Ta se je tudi razvijal. Pisal sem otrokom, s katerimi sem stanoval kot študent. Drugo obdobje pisanja pomeni rojstvo sina Marka. Potem pa se je oglasil otrok v meni. Zadnje otroške pesmi pa so združitev vnuka, Marka in mene v puberteti, v prvih čustvenih drhtenjih. V njih je ogromno čustev.

- Ali sedaj kaj ustvarjate? Ali kaj pripravljate?

Pravijo, da ustvarjam. Pripravljam izbor otroške poezije. Pripravljam tudi novo knjigo poezije o angelih, o pogovarjanju z liki iz mladosti, s frančiškani in drugimi umrlimi, ki so sedaj nekakšna angelska bitja, o kadilu iz otroškega in deškega internata, torej tudi o tem, o čemer sva se pogovarjala.

gost meseca 02_1998

pogovarjal se je Božo Rustja