Skoraj dve tretjini življenja župnik na Cankovi

Jožef Borovnjak je zrastel iz zdravih goričkih korenin. Rodil se je 9. februarja 1826 v Ivanovcih, župnija Sv. Benedikt (Kančevci), očetu Štefanu, gostilničarju evangeličanske vere, ki je prestopil v katoliško vero, bratje pa so ostali evangeličani, in materi Katarini Gomboši. Šolsko učenost je začel nabirati pri Sv. Benediktu, zatem na Tišini; da bi se naučil madžarsko, so ga poslali v Dobrovnik, od tam pa je prišel v Kisek (Koszeg), kjer je kot gojenec sirotišnice končal šest razredov gimnazije. Modroslovje - sedmi in osmi razred gimnazije je obiskoval v Sombotelu. Po maturi je vstopil v sombotelsko bogoslovje. Bil je izredno nadarjen in delaven, zato so ga predstojniki poslali v centralno semenišče v Budimpešto, kjer naj bi študiral na tamkajšnji univerzi in bi verjetno postal prvi doktor teologije slovenskega rodu v sombotelski škofiji. Zaradi političnih homatij leta 1848 prišel domov in potem nadaljeval študije v Sombotelu in tam je bil 13. junija 1851 posvečen v duhovnika. Novo mašo je imel v domači župnijski cerkvi pri Sv. Benediktu. Po novi maši je bil pet mesecev župnijski upravitelj v Števanovcih, nato kaplan v Turnišču, Lendavi, Črensovcih, Murski Soboti in pri Sv. Juriju (povsod le malo časa). 20. junija 1858 je prišel na Cankovo, kjer je ostal več kot 51 let, vse do svoje smrti, najprej kot župnijski upravitelj in nato kot župnik. Po matičnih knjigah so izračunali, da je v teh dolgih letih krstil 3268 otrok, poročil 675 parov in pokopal 1940 svojih vernikov. V letih 1898-1900 so prenovili in povečali župnijsko cerkev, leta je dobil zvonik sedanjo baročno obliko. Borovnjakov delavnik se je končal 11. septembra 1909. Pokopal ga je Franc Ivanocy. Na njegovem nagrobniku je napis: "Za vero in narod goreče, milo srce, počivaj v miru."

Prekmurski duhovniki, edini slovenski narodnjaki

"Čas, v katerem je živel in deloval Jožef Borovnjak," piše Stanislav Zver v Zborniku, "slovenskim izobražencem, ki so prihajali zgolj iz duhovniških vrst, ni bil naklonjen. Opredeliti se javno za slovenstvo je bilo praviloma škodljivo pred madžarskimi političnimi pa tudi cerkvenimi oblastmi." Leta 1860, ko je bil Borovnjak že dve leti župnik na Cankovi, je Božidar Raič potoval po Prekmurju in videl, kako hočejo prekmurske Slovence madžarizirati. Zapisal je: "Med svetno inteligenco ni najti slovenskega narodnjaka, tudi če bi ga iskali z Diognetovo svetilnico. Pisci so samo duhovniki, tako katoliški kot protestantski, ki niso zatajili svoje vere." Ko je bil Borovnjak župnik na Cankovi, je v prekmurskih župnijah birmoval sombotelski škof Imre Szabo (1869-1881), znan kot velik Madžar. V nagovoru birmancem je povedal nekaj stavkov v prekmurščini, nato pa v madžarščini dejal: "Poglejte, če sem se jaz, ki sem v primeri z vami velik gospod, naučil slovensko, se morate tudi vi naučiti madžarsko." Borovnjak se je vedno zavedal svojih slovenskih korenin. "Njegova mati, ki je morala biti za takratne čase in razmere prebujena žena, je vcepila mlademu Jožefu narodno zavest," je ob stoletnici njegovega rojstva zapisal časnikar dnevnika Slovenec. Na mladega Borovnjaka je narodnostno vplival tudi Jožef Košič (1788-1867), prvi posvetni prekmurski pisatelj, še bolj pa Marko Žižek, župnik pri Sv. Benediktu v letih 1848-1860, ki je v madžarskih očeh veljal za panslavista in je Borovnjaka ves čas duhovno spremljal. Pozneje sta Žižek in Borovnjak iskala stike s štajerskimi Slovenci ter bila naročnika in širitelja mohorjevk, gostitelja mnogih obiskovalcev.

Utiral je pot do slovenskega knjižnega jezika

Leta 1902 je Jožef Borovnjak svoje narodno-zavedno delo v tretji osebi takole predstavil: "Jožef Borovnjak, č. dekan in župnik na Cankovi, je bil prvi, ki je svojim sobratom kazal pot do slovenske literatura in do slovenskega knjižnega jezika. Pisal je knjige za šolo, dom in cerkev, prevajal je dela iz madžarščine, pesmi in govore." Borovnjak ni pisal samostojnih knjig, kot sta jih pred njim pisala Mikloš Küzmič in Jožef Košič, skrbel pa je, da slovenska beseda njunih knjig ni zamrla. Oskrbel je številne njihove nove izdaje (najpogosteje Kuzmičevo Knigo molitveno), posodabljal pravopis, dodal svoje in prevzete cerkvene pesmi. Priredil je Mali katekizem za občinske ludske šole (1880), molitvenika Duhovna hrana ali knižica puna lepih navukov, molitev in pesem za kath. Kerščenike in Sveti angel čuvar ali vodnik v nebesa. Borovnjak je vzdrževal stike s slovenskimi izobraženci onstran Mure, vse do Ljubljane. Ti stiki niso bili le obiski, marveč so obstajali v naročanju slovenskih knjig in listov ter v posredovanju teh drugim duhovnikom. Borovnjak se je oglašal tudi kot dopisnik v slovenskih osrednjih listih. Na novi maši Jožefa Klekla na Tišini leta 1897 je Jožef Borovnjak v svoji zdravici goste spodbujal k zvestobi do materinega jezika. "Kdor jezik materin zaničuje in se v njem govoriti sramuje, ni in ne more biti pošten človek, ne dober kristjan, ne zvest državljan." K zvestobi svojim koreninam je spodbujal ljudi v svojih pridigah. Kot odličnega govornika močne postave in z mogočnim glasom so ga vabili na različne slovesnosti, kjer je imel slavnostne nagovore, v katerih je ljudi spodbujal k zvestobi Cerkvi in narodu.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2009) 9, str. 76.

 slovenski častnik in pisatelj, * 23. september 1852, Spodnje Loke, † 19. september 1917, Pulkau, Avstrija. Wikipedija

Častniška kariera v osovraženi vojski

Njegov rojstni kraj so bile Spodnje Loke pod Limbarsko goro, po kateri si je nadel svoj pisateljski psevdonim Podlimbarski. V družini kmeta Valentina in žene Jožefe je bilo šest otrok, Franc je bil med mlajšimi in je luč sveta zagledal 23. novembra 1852. Bistrega dečka so iz šole v Krašnji po nasvetu župnika Jurija Varla, vnetega narodnjaka, poslali v ljubljanske šole, kjer je bil vedno med najboljšimi učenci. Med šolskimi predmeti je najbolj napredoval v slovenščini, zgodovini in zemljepisu. Ko so ga zasvojile knjige, se je bolj kot s šolo ukvarjal z branjem leposlovnih knjig. Preživljal se je z inštrukcijami; ko so ga obdolžili razmerja z eno njegovih učenk, je izstopil iz šole. Jeseni 1872 je bil poklican k vojakom. Po štirih letih je dal vojaščini slovo in iskal kakšno primerno službo.

Njegova velika želja je bila, da bi študiral za profesorja zgodovine; da bi to dosegel, je hotel končati učiteljišče in bi si kot učitelj pomagal do univerze, kar pa mu ni uspelo. Z bridkostjo v srcu je spoznal, da bi ga 'očetje' ljubljene domovine pustili, da umre od lakote, medtem ko mu je osovražena avstrijska vlada ponujala častniško kariero. Vrnil se je k vojakom in vojaške suknje ni slekel vse do upokojitve, čeprav so bila to zanj leta 'babilonske sužnosti'. V službi je napredoval: najprej je naredil izpit za računskega častnika, nato je postal poročnik, zatem nadporočnik in nazadnje stotnik (1895). Zelo pogosto se je selil: po svoje usodna so bila leta njegove službe v Tuzli (1885-1889), kjer so nastajali zapiski, iz katerih se je 'rodil' roman Gospodin Franjo. Jeseni 1905 se je kot upokojenec vrnil v Ljubljano. »Peljem se v slovenski svet, ki so mi ga hoteli iztrgati iz srca, pa ga niso mogli, ker je bil tam pregloboko zasajen.«

Vse literarno delo iz dnevniških zapiskov

Vsa njegova izobrazba in doživetja so se sproti oblikovala v dnevniške zapiske, ki so bili bolj površna zaznamovanja vsakdanjega dogajanja. Takih zapiskov se je ohranilo 34 notesov in iz njih je povečini raslo vse Masljevo literarno delo. Literarni zgodovinar Anton Slodnjak je o Podlimbarskem zapisal, da je "mojstrsko risal drobne prizore in čiste pokrajinske slike, toda kot fabulist (pisec zgodb) je bil nebogljen, toplo in slikovito je lahko prikazoval le to, kar je bolj ali manj neposredno doživel sam". Njegova vzornika sta bila Jurčič in Stritar. Kot mlad dijak si je v licejski knjižnici v Ljubljani izposodil Jurčičevega Jurija Kozjaka in ga v enem letu prebral vsaj desetkrat. Po tej Jurčičevi povesti je v dijaškem listu Zimski večeri začel pisati povest iz turških bojev, prva natisnjena stvar sta bila dva soneta. Njegovo pisateljsko delo je počivalo do leta 1884, ko je v Ljubljanskem zvonu izšla njegova črtica Krokarjev Peter, spomin na njegovo prvo vojaško leto v Mariboru. Vse življenje ga je mučilo domotožje in rad se je vračal v domače kraje – tudi kot pisatelj; v črtici Plaznik in kirasir Martin je upodobil svojega očeta, svojim tetama je posvetil črtico Kako sem prvikrat romal. Iz dobe, ko je zaman iskal civilno službo, je avtobiografska povest Gorski potoki (1895), ki pa je bralci niso ugodno sprejeli, kar ga je zelo potrlo. Na podlagi spominov iz vojske je nastala njegova najboljša realistična povest Tovariš Damjan (1902). Po upokojitvi leta 1905 se je naselil v Ljubljani in od takrat je njegovo pripovedništvo postajalo vedno bolj politično in družbeno obtožujoče. To se najbolj izrazito kaže v njegovem najobsežnejšem delu – romanu Gospodin Franjo (1913), v katerem je kritično opisal življenje v okupirani Bosni.

»Vedno prosim Boga, naj me privede nazaj v domovino«

Kaj se je zgodilo romanom Gospodin Franjo in z njegovim avtorjem, smo nakazali že na začetku. Podlimbarski je ta roman začel pisati junija 1912 v Ljubljani, ko se je čutil duševno čilega, zlasti v zgodnjih jutranjih urah. Najizdatnejši vir, iz katerega je zajemal podatke o tedanjih razmerah v Bosni, so bili njegovi lastni zapiski iz dobe njegovega vojaškega službovanja v Tuzli (1885-1889). Glavno vlogo je odkazal inženirju Franu Vilarju, ki mu je bosanska vlada izročila upravo gozdov na Konj-planini. Ta slovenski poštenjak ima posluh in srce za male ljudi, oblastniki pa jih zaničujejo in zatirajo. Pisatelj je 12. aprila 1913 na zadnji list rokopisa zapisal odrešilno besedo 'konec'. Rokopis je ponudil Slovenski matici, ki ga je sprejela med svoje publikacije s pripombo, "da omilite gotove ostre izraze, stavke in odstavke". Podlimbarski in predsednik SM Fran Ilešič sta rokopis skupaj prirejala za tisk. Ob izidu so bralci roman sprejeli s pravim navdušenjem. Po začetku prve svetovne vojne je ljubljansko deželno sodišče potrdilo odločbo državnega pravdnika o zaplembi romana in sicer z utemeljitvijo, da ima "izrazito politično tendenco".

Vojaško sodišče je pisatelju marca 1915 odvzelo častniške čine, junija 1916 pa je bil poslan v izgnanstvo v trg Pulkau na Nižjem Avstrijskem, kjer je bilo mnogo istrskih beguncev in italijanskih izgnancev. Obhajale so ga slutnje, da nikdar več ne bo videl svoje domovine. Sredi julija 1917 je bila njegova konfinacija ukinjena, čakal je le še na potni list, ki je prišel 19. septembra 1917, ko je umiral. 21. junija 1922 so njegove posmrtne ostanke prepeljali v domovino. Počastili so ga kot narodnega mučenca in ga pospremili na pokopališče velikih Slovencev na ljubljanskem Navju.

obletnica meseca 11_2012

LETA 1796 ROJEN MATEJ MEDVED

GRADBENI MOJSTER († 1865)

Sedanja ljubljanska stolnica je bila zgrajena v letih 1701–1707. Načrte zanjo je napravil italijanski jezuitski arhitekt Angelo Pozzo; predvideval je tudi kupolo nad križiščem glavne in stranske ladje. Ta je bila zgrajena leta 1841 in sicer po načrtih gradbenega mojstra Mateja Medveda iz Cerkelj na Gorenjskem. S svojimi zidarji je delo začel aprila 1841, junija pa so na vrhu stopnice že pritrdili križ. Graditelju Medvedu je kupola prinesla veliko slavo. Kupolo je v letih 1843–1844 poslikal Matevž Langus.

LETA 1834 ROJEN JAKOB BROLLO

FURLANSKI SLIKAR († 1918)

Sprva se je slikarstva učil doma v Huminu, potem pa je odšel na akademijo v Benetke. Najprej je delal na Koroškem in potem na slovenskem Štajerskem – kot sodelavec Tomaža Fantonija, ki je slikal figuralne kompozicije, Brolo pa ga je dopolnjeval s fresko tehniko. Kasneje je delal s svojim pomočnikom Biertijem in s svojim sinom. Za cerkve je slikal freske pa tudi oltarne slike ... Najbolj znane poslikave pri nas: Petrovče, Sv. Trojica v Slovenskih Goricah, Velika Nedelja, Gradišče pri Ormožu, Ponikva, Vitanje, Nova Cerkev, Kamnica, Brežice... Njegova prva ljubezen pa je bila Koroška, kjer je poslikal tri cerkve na območju Štalenske gore (Šentlovrenc nad Celovcem, Šentmartin...), cerkev v Žitari vasi ... Naslikal je tudi 15 križevih potov in ok. 110 drugih oljnih slik, mnogo poljskih znamenj in kapelic.

LETA 1851 ROJEN IVAN HRIBAR

BANČNIK, POLITIK, LJUBLJANSKI ŽUPAN (†1941)

Kmečki sin se je med študijem vzdrževal z inštrukcijami. Poklicno je deloval kot ravnatelj ljubljanske podružnice češke banke Slavija. Pred prvo svetovno vojno je bil s pisateljem Ivanom Tavčarjem ena vodilnih osebnosti slovenske liberalne Narodne napredne stranke. V letih 1896–1910 je bil ljubljanski župan in je zaslužen za obnovo Ljubljane po potresu 1894, da je dobila podobo sodobnega mesta. Po napadu na Jugoslavijo leta 1941 si je v znak protesta proti italijanski okupaciji vzel življenje v Ljubljanici.

LETA 1891 ROJEN JANKO KAČ

PISATELJ, NOVINAR, UREDNIK IN HMELJAR, GLASNIK SAVINJSKE DOLINE ( † 1952)

Rodil se je v Latkovi vasi pri Preboldu, po nedokončanem študiju medicine se je posvetil časnikarstvu in pisateljevanju. V svoji pripovedni prozi je realistično opisoval kmečko življenje v rodni Savinjski dolini. V svojih delih, zlasti v romanu Grunt (1933), opisuje savinjskega kmeta in njegovo »postavo«: »Prvo je grunt, za njim denar. Potem pridejo postave, Bog pa je zadnji. Taka je kmetska postava.« Ta postava dela kmeta trdega, samo da ohrani zemljo rodu. Uporabljal je narečne besede, ljubil je folklorne opise kmečkih opravil. Znan je njegov socialni roman Moloh (1936), ki sega v nastanek tekstilne tovarne (predilnice) v Preboldu.

LETA 1902 UMRL IVAN VRHOVEC

PROFESOR, ZGODOVINAR, PUBLICIST (* 1853)

Rodil se je leta 1855 v Ljubljani, v kmečki družini, po osnovni šoli in gimnaziji je na Dunaju študiral zgodovino, zemljepis in slovenščino. Svoje znanje je posredoval gimnazijcem v Novem mestu in Ljubljani. Bil je odličen učitelj. Veliko je tudi pisal: za Mohorjevo družbo poučne članke ter preglede dogodkov doma in na tujem. Pri svojem zgodovinskem pisanju se je med prvimi pri nas opiral na arhivske vire. Njegov slog je bil tako privlačen in jasen, da so ga imenovali “mojster poljudnega sloga”.

LETA 1909 UMRL JOŽEF BOROVNJAK

PREKMURSKI DUHOVNIK IN SLOVENSKI RODOLJUB (* 1826)

"Jožef Borovnjak je bil eden izmed tistih duhovnikov, ki je čutil s svojim ljudstvom, ki je živel za ljudstvo in je tudi v najhujših okoliščinah skrbel za svoje vernike ne samo z besedo, ampak tudi s pisanjem. Po Miklošu Küzmiču in Jožefu Košiču je bil najmarljivejši in najvztrajnejši oblikovalec in gojitelj našega slovenskega ljudskega jezika." Tako je leta 1909 ob smrti prijatelja Jožefa Borovnjaka, cankovskega župnika, zapisal dr Franc Ivanocy, "prekmurski Slomšek". Na Cankovi je neutrudno deloval 51 let (1858-1909). Ob 150-letnici njegovega prihoda v župnijo je Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru skupaj z občino in župnijo Cankova pripravila konec junija 2008 na Cankovi znanstveni simpozij. Vsa predavanja so izšla v zborniku Življenje in delo Jožefa Borovnjaka. Ob tej priliki so v parku na Cankovi odkrili Borovnjakov doprsni kip, delo kiparke Irene Čuk. Ta delovni mož, ki se je vse življenje trudil biti duhovnik z vsem srcem in zaveden Slovenec - rodoljub, zasluži, da ga spoznamo.

... več o njem preberite v rubriki obletnica meseca 09_2009

LETA 1910 ROJEN FRANCE BEZLAJ

ETIMOLOG, JEZIKOSLOVEC, AKADEMIK († 1993)

Iz Litije ga je pot zanesla v Kranj in Ljubljano, kjer je po maturi študiral slavistiko ter dosegel doktorski naziv z disertacijo Oris slovenskega knjižnega izgovora. Nekaj časa je poučeval na ljubljanskih gimnazijah, leta 1942 pa ga je Fran Ramovš pritegnil, da je zbiral gradivo za etimološki slovar slovenskega jezika. Postal je mednarodno priznan strokovnjak za etimologijo, vedo, ki raziskuje nastanek in prvotni pomen besed. Njegov Etimološki slovar slovenskega jezika I–V je izhajal od leta 1976 do leta 2007.

LETA 1911 ROJEN DRAGOTIN CVETKO

MUZIKOLOG IN SKLADATELJ († 1993)

»Prehodil sem pot, ki ni bila vselej ne enosmerna ne ravna. Mnogokrat sem naletel na ovire, ki so mi hotele preprečevati uresničenje mojih ciljev. Bile so raznovrstne. Ideološko, idejno, materialno so posegale v moje osebno življenje, toda me niso uspele spremeniti. V težnji po čim večji svobodnosti in neodvisnosti sem jih potrpežljivo premagoval, krepil svoj duhovni potencial, širil svoja obzorja ... Obveze, ki sem jih sprejel v svoj življenjski načrt, sem občutil razmeroma zgodaj kot dolg sebi, svojemu rodu in svetu nasploh.« Tako je zapisal muzikolog Dragotin Cvetko v knjigi svojih spominov V prostoru in času, ki je izšla po njegovi smrti (Slovenska matica, Ljubljana 1995). Tega neutrudnega raziskovalca zgodovine glasbene umetnosti na Slovenskem in utemeljitelja muzikologije pri nas se spominjamo ob stoletnici njegovega rojstva. Znanstvene ustanove, v katerih je Cvetko deloval, bodo to obeležile z raznimi prireditvami: z odkritjem doprsnega kipa na njegovi rojstni hiši, z muzikološkim simpozijem, z razstavo in s slavnostnim koncertom.

... več o njem preberite v obletnici meseca 09_2011

misel:

Baje sem dobro pel in bil nadarjen za glasbo. Prepeval sem, kjerkoli sem hodil. Nekakšna mentorja sta mi bila oče in mama, ki sta bila vešča v glasbi: oče v klavirski in violinski igri, mama v klavirski in pevski tehniki ... Užival sem, ko smo ob poletnih večerih pri odprtih oknih ubrano peli. Otroci in mama smo bili nešolan oktet, vaščani so nas radi poslušali.«

LETA 1912 ROJEN KAREL CEGLAR

SALEZIJANSKI DUHOVNIK, BIBLIOGRAF († 1999)

Zibelka mu je tekla v Stični. Bil je najstarejši od treh sinov, ki vsi postali duhovniki (Stanko – 1915, Ludovik – 1917). Po končani osnovni šoli se je na Radni pri Sevnici pripravljal na vstop v salezijansko družbo. Po duhovniškem posvečenju leta 1939 je opravljal različne službe v salezijanskih ustanovah. Po vojni je odšel v ZDA, od tam v Kanado, kjer se je posvetil zbiranju gradiva o škofu Baragi, ustanovil je založbo Baraga Publishing s sedežem v Hamiltonu in začel izdajati zbirko Baragiana.

LETA 1917 UMRL FRAN MASELJ – PODLIMBARSKI

ČASTNIK IN PISATELJ (* 1852)

Najbolj znano delo pisatelja Frana Maslja – Podlimbarskega je roman Gospodin Franjo (1913), ki mu je prinesel slavo in – nesrečo: ker je v njem odkrito opisoval in grajal nevzdržne razmere v Bosni po avstrijski okupaciji leta 1878, so avstrijske oblasti kmalu po usodnih strelih v Sarajevu 28. junija 1914, zaradi katerih je izbruhnila prva svetovna vojna, roman zaplenile, pisatelju pa so odvzeli častniške čine in poslali v izgnanstvo, kjer je zagrenjen umrl. Kako je bil roman sprejet med zavednimi Slovenci, kaže ocena pesnika Otona Župančiča: »Gospodin Franjo je nastal, ne ker je Podlimbarski hotel nekaj napisati, temveč ker nam je imel nekaj povedati. Ta pečat notranje pristnosti je udarjen tej iskreni knjigi tako krepko in odločno, da kritik, ki bo jahal samo nervoznega estetskega konjička, ne bo mogel biti pravičen njeni etični vsebini ... Podlimbarski je svoj roman po vesti napisal, mi ga po vesti berimo, in prav bo tako.« Roman se je bralcem priljubil zaradi živahnega pripovedovanja in zlasti zaradi tople človečnosti.

... več o njem preberite v obletnici meseca 11_2012

LETA 1981 SLOVENIJO OBIŠČE BRAT ROGER SCHUTZ

USTANOVITELJ TAIZEJSKEGA GIBANJA

V Stični so se zbralo okoli 5.000 mladih iz vseh krajev Slovenije, iz goriškega, tržaškega in koroškega zamejstva, iz Hrvaške ... na srečanje z bratom Rogerjem, predstojnikom ekumenske redovne skupnosti v Taizeju. To je bilo prvo srečanje mladih v Stični, ki je potem postalo tradicionalno. Mladi so se nanj pripravljali po župnijah, sprejeli so križ sprave, ki je bil med srečanjem v stiški baziliki. Srečanje je imelo geslo: ISKALCI BOGA SO VIR UPANJA.

Brata Rogerja je sprejel nadškof Šuštar, mladim pa je Roger namenil naslednje besede: "Velikokrat ne vemo, kaj pomeni biti živ v Kristusu. Vi ste priče živega, Vstalega Kristusa, če ste zvesti njegovi besedi ... V teh razmerah, kjer prevladuje dvom, je bistvenega pomena najti odgovor na vprašanje, kako se moremo uresničiti v Kristusu. Če smo se oddaljili od Boga, v tem trenutku ne moremo narediti nič drugega, kakor da se spet vrnemo k njemu. Če je naša vera v dvomih, potem moramo zaupati v Kristusa ... »Krščanskim časnikarjem pa je rekel: »Povejte mladim, naj s svojim življenjem uresničujejo, kar so doumeli o Kristusu, o Bogu, o evharistiji, o evangeliju. Če to dobesedno prevedemo v življenje, pridemo zelo daleč in tako se rodi upanje. Poudariti morate tudi pomen občestva. Bog daje polnost vere Cerkvi, občestvu Cerkve, mi smo vere deležni samo v majhni meri, samo kolikor smo povezani z občestvom ... In ne moremo  živeti občestva v Kristusu, če se med seboj ne srečujemo ..."

Hvaljen bodi živi Bog, ker je položil v vsako živo bitje odsev svoje podobe. Hvaljen bodi sveti Bog, da nas je vse naredil po svoji podobi, ustvarjalce in svobodne. Hvaljen bodi Bog, ki je prišel med nas po človeku Jezusu Kristusu. Hvaljen bodi Jezus Kristus, vstali od mrtvih, da smo praznovali Boga po tvojih besedah, po tvoji evharistiji. Hvaljen bodi Sveti Duh, Duh vstalega Kristusa, ki nam govori v našem srcu in nam daje, da v dogodkih našega življenja razločujemo znamenja njegove volje. Vendar pa je naša molitev vedno uboga, zato: hvaljena bodi molitev Cerkve, ki nam daje, da molimo skupaj ..."

LETA 1999 RAZGLASITEV ŠKOFA SLOMŠKA ZA BLAŽENEGA

PAPEŽ JANEZ PAVEL II. V MARIBORU

Drugi obisk papeža sv. Janeza Pavla II. v Sloveniji je trajal le en dan in sicer v nedeljo, 19. septembra 1999. Njegov glavni namen je bil beatifikacija prvega mariborskega škofa Antona Martina Slomška, zato se je obisk v celoti odvijal v Mariboru. Potekal je pod geslom: “Sveta vera bodi vam luč”, vzeto iz Slomškovih misli. Okoli 200.000 vernikom, zbranim na Betnavski poljani, je papež naročil: »Hodite po sledeh tega svojega svetniškega in velikodušnega rojaka, ki je hrepenel izpolnjevati Božjo voljo in jo uresničevati za vsako ceno.«

Od ranega (meglenega) jutra so se na poljano pri Betnavskem gradu zgrinjale množice romarjev iz vse Slovenije in iz sosed­njih dežel; zbralo se jih je okoli 200.000. - Pričakovanje ve­likega dne so so obogatili nastopi pevcev in glasbenih skupin: z Ivanom Hudnikom so prepevali gostje iz Zambije, Čuki so nas ogreli s svojo skladbo "Slomšek je naš patron".
Dogajanje so spremljali fotografski objektivi in snemalne ka­mere številnih časnikarjev. - Govorica Slovencev je pesem, tudi ko se pogovarjamo z Bogom: združeni pevski zbori (2.500 pevcev) in pihalni orkester iz Maribora pod vodstvom prof. Jožeta Trošta, solist je bil baritonist Juan Vasle.

Letalo družbe AlItalia, s katerim je pripotoval papež, je na mariborskem letališču pristalo točno ob desetih. Ko so se odprla vrata letala, se je "odprlo" tudi nebo: sonce je pregnalo meglo in oblake.

Svetega očeta so na letališču pozdravili najvišji za­stopniki države in Cerkve na Slovenskem. Med radostno množico je završalo, ko je med njo "zaplaval" papamobil, v katerem je ob papežu stal mariborski škof Franc Kramberger. Svetega očeta so posebej navdušeno pozdravljali mladi, med katerimi je bilo ogromno ministrantov in ministrantk, skavtov in skavtinj.
Prvi pozdrav Janeza Pavla II., ki je po treh letih drugič ob­iskal Slovenijo, da razglasi prvega slovenskega blaženega. Zato slovesno dejanje je svetega očeta zaprosil Slomškov nasled­nik škof Kramberger, ki je predstavil življenje in delo svojega svetniškega prednika. V odgovoru na to prošnjo je papež prebral: "S svojo apostolsko oblastjo dovoljujemo, da se, da se častitlji­vi božji služabnik Anton Martin Slomšek odslej imenuje blaženi in se njegov god obhaja vsako leto 24. septembra." Spustilo se je zagrinjalo z velike slike novega blaženega, zadoneli so zvono­vi, papež je podelil blagoslov s Slomškovimi relikvijami.

V svoji homiliji je papež poveličeval odlike prvega slovenskega blaženega: "On je bil mladika, ki je obrodila obilne sadove krš­čanske svetosti, visoke omike in ljubezni do domovine..."

"Zvest in predan Cerkvi je Slomšek pokazal široko odprtost za ekumenizem in bil eden prvih, ki se je v Srednji Evropi zavzel za edinost kristjanov." - "Posnemajte ga zlasti vi, dragi mladi Slovenci: kakor on, tudi vi posvetite svoje mlade moči delu za nebeško kraljestvo in službi bratom."

pripravlja Marko Čuk

 * 18. september 1878, Žabnice, † 26. maj 1942, Ljubljana

»Pravični bo, ko umrje, obsodil živeče hudobneže... Plašni bodo postali pri obračunu svojih pregreh, tožile jih bodo v obraz njih krivice.« Te misli iz svetopisemske Knjige modrosti, nanašajoče se na edino neprizivno sodbo - božjo, ki ji nihče ne more uiti, so natisnjene na podobici, ki je izšla v Ljubljani pred petdesetimi leti v spomin na dr. Lamberta Ehrlicha, profesorja etnologije in primerjalnega veroslovja na teološki fakulteti slovenske univerze. Kot duhovni voditelj študentov in vplivna katoliška osebnost je bil trn v peti partiji, ki si je prisvajala vodilno vlogo v boju slovenskega naroda proti okupatorju, da bi po vojni vzpostavila svojo oblast. Najeti morilec je 26. maja 1942 pred Ljudsko kuhinjo na Streliški cesti v Ljubljani ustrelil prof. Ehrlicha in njegovega spremljevalca, študenta Viktorja Rojica, ko sta se vračala od maše.

»Mučeniška smrt je bila kot naravni zaključek njegovega vzvišenega apostolskega poleta« je zapisal v Mohorjevem koledarju 1945 njegov urednik dr. Jože Pogačnik (kasnejši ljubljanski nadškof). »Vsako stvar, ki je bila važna za božje kraljestvo na zemlji, je imel za svojo nalogo in se je je lotil kot pisatelj, znanstvenik, govornik ali samo kot tihi molivec in skrita žrtev ... Ehrlich je bil povsod doma in povsod delaven, pri tem pa tako prijetno čil in krepak, da je pomenil živo obrambo božjih resnic in milosti na zemlji.«

Zasnove vseh svojih bogatih darov je prejel v domači hiši – pri Ehrlichovih v Žabnicah v Kanalski dolini (kraj je tedaj upravno spadal pod Koroško), kjer je zagledal luč sveta 18. septembra 1878. Ehrlichovi so bili trdna kmečka družina. V njihovi hiši je bila tudi gostilna in pošta. Mimo je vodila pot na Svete Višarje, do začetka tega stoletja najbolj sloveča slovenska božja pot, kamor je Lambert v mladih letih pogosto romal; kot bogoslovni profesor in mladinski vzgojitelj pa je velikokrat predaval na višarskih dijaških tečajih. Skrbna mati Magdalena in razgledani oče Ivan sta svojim otrokom priskrbela dobro vzgojo. Lambert se je po zgledu svojega starejšega brata Martina (1871–1929) odločil za duhovniški poklic. Po končani ljudski šoli v Žabnicah, je šel na klasično gimnazijo v Celovec. Bogoslovje je študiral najprej v Innsbrucku, nato pa v Rimu, kjer je bil 20. julija 1903 posvečen v duhovnika. Isto leto je v Innsbrucku dosegel naslov doktorja teologije.

Poln mladostnega ognja je šel na delo med svoje koroške rojake: deloval je kot kaplan v Beljaku, v celovški stolni župniji, potem pa je postal škofov tajnik ter nazadnje profesor v celovškem bogoslovju. Ob duhovniškem delu, se je z vsem srcem posvetil tudi prosvetno-političnemu delovanju na Koroškem. Leta 1904 je ustanovil Krščansko-socialno zvezo za Koroško (1907), ki (v malo spremenjeni obliki) obstaja še danes. Skupaj z bratom Martinom, profesorjem svetopisemskih ved na celovškem bogoslovju, je za študirajočo slovensko mladino v Celovcu ustanovil slovenski katoliški dijaški dom (1910). Brata sta v bogoslovcih budila narodno zavest. Lambert Ehrlich je v knjižici Aus dem Wilajet Kärnten (1913) opozoril na zatiranje koroških Slovencev in povedal, da se upravičeno borijo za naravno pravico do obstoja. Vedno mu je šlo za resnico in pravico, ki ju je branil z vso odločnostjo in v tem duhu je vzgajal tudi mlade. Že na Koroškem je zbiral delavsko mladino ter kmečke fante in dijake na sestankih, jih vodil v gore, kjer jih je navduševal za vzvišene naloge in jih opozarjal na socialne probleme. Kot izvedenec za razmere na Koroškem je bil leta 1919 imenovan za člana jugoslovanske delegacije na mirovni konferenci v Parizu. V letih 1919-1922 se je strokovno izpopolnjeval v študiju etnologije in primerjalnega veroslovja v Parizu in Oxfordu. Sad tega študija je bilo več znanstvenih razprav (o verovanju in kulturi avstralskih staroselcev).

Pridobil si je ugled mednarodno priznanega strokovnjaka in kot tak je leta 1922 postal profesor primerjalnega bogoslovja in apologetike na teološki fakulteti mlade slovenske univerze v Ljubljani. Uvedel je nov študijski predmet –misijologijo (za misijone je ogrel svojega nečaka Janeza in nečakinjo dr. Elo). Njegovi študenti na teološki fakulteti ga imajo v spominu kot globoko pobožnega znanstvenika, ki je pred predavanjem kleče molil. Ljubljanski škof Gregorij Rožman, njegov rojak, je profesorja Ehrlicha postavil za duhovnega voditelja študentov na univerzi. Bil je srčno dober in revnim dijakom in študentom je na vse mogoče načine pomagal (zaradi te dobrote so mu nekateri pravili 'zmešanec'). Imel je stalen stik z akademiki, ki jim je dajal smernice in jih spodbujal k načrtnemu delu, sposobne je vzgajal tudi za politiko. Ustanovil je akademski klub Straža (ime je dobil po glasilu 'Straža v viharju'). 'Stražarji' so bili radikalno katoliški in zahtevali so ostro ločitev duhov. Lambert Ehrlich je kot 'veliki stražar' stopil v borbo za nov narod in v tem boju je padel. K zadnjemu počitku na ljubljanskih Žalah ga je pospremila ogromna množica. Na preprosto marmornato ploščo so poleg njegovega imena ter letnic rojstva in smrti vklesali napis 'duhovnik božji'. Po vojni so njegov grob oskrunili: nova oblast je Ehrlichove posmrtne ostanke ukazala odpeljati v neko brezno na Notranjskem.

(obletnica meseca 06_1992)

 * 19. december 1828, Leše pri Št. Jakobu v Rožu, † 18. september 1869, Celovec

Zibelka mu je tekla v Lešah, slikoviti vasici, ki spada v župnijo sv. Jakob v Rožu. Rodil se je 19. decembra 1828 v zavedni slovenski družini. Že doma, nato pa v šentjakobski ljudski šoli, se je naučil lju­bezni do materinega jezika, ki mu je bil vse življenje tako močno pri srcu, da je zanj ogromno storil. Po končani šoli v domači fari je odšel v Celovec, kjer je končal normalko, gimnazijo in licej. Ko je bila le­ta 1848 uvedena na srednje šole slovenščina kot učni predmet, je Jane­žič postal začasni gimnazijski učitelj slovenščine, a brez plače.

Uve­del je tudi tečaj slovenščine za uradnike in pravnike; nekaj let si je služil kruh s prevajanjem deželnih zakonov in uradnih razglasov. Po uspešno končanem študiju na dunajski univerzi (bil je predvsem učenec Frana Miklošiča) je postal profesor slovenščine, nemščine, zgodovine in zemljepisa na celovški realki, slovenščino pa je poučeval tudi na gim­naziji. V srečnem zakonu sta se rodila dva otroka, ki pa sta očeta le malo videla, saj je ob vseh šolskih obveznostih "ob prostem času" opravljal še veliko drugih del: predaval, dopisoval, zbiral sodelavce za liste, ki jim je bil urednik, vodil organizacijo slovstvenega in založ­niškega dela; veliko je pisal, vneto je pomagal pri ustanovitvi Mohorjeve družbe, ki ji je bil od ustanovitve do prezgodnje smrti tajnik. Do kraja izčrpan od dela in bolezni (jetike) je omahnil 18. septembra 1869 v Celovcu.

Janežič se je kot mlad učitelj lotil sestavljanja slovenskih učbe­nikov. Začel je s slovarjem (nemško-slovenski 1850, slovensko-nemški 1851). Najpomembnejša je Slovenska slovnica s kratkim pregledom slovenskega slovstva (1854), v katero je vnesel dosežke dotedanjega raz­voja slovenskega jezika in prizadevanj za njegovo enotnost in dožive­la je 10 izdaj. Njegovo Cvetje iz domačih in tujih logov je bilo beri­lo, s katerim je hotel dijaštvu dati v roke dela domačih in tujih kla­sikov (kasneje je to zbirko obnovila Mohorjeva družba). Jakob Šolar z občudovanjem piše: "Če je tako delo težko celo za strokovno dobro pripravljenega delavca, si lahko mislimo, da je bilo za nešolanega mlade­ga človeka še veliko težje." Izredno delaven je bil Janežič tudi v izdajanju slovstvenih listov. Leta 1850 je "pribrenčala" Slovenska bče­la (1850-1853), sledili so: Glasnik slovenskega slovstva (1854), Slo­venski glasnik (1858-1868) in Besednik (1869). Najbolj vidno vlogo je odigral Slovenski glasnik, ki je okrog sebe zbral najboljše tedanje slovenske pesnike in pisatelje (Jenko, Erjavec, Mandelc, Zarnik, Lev­stik, Jurčič, Stritar). Fran Levstik je za prvi letnik Slovenskega glasnika napisal svoje znamenito Popotovanje od Litije do Čateža, raz­pravo o vsebini in obliki slovenske povesti in drame, in še bolj zna­menito povest Martin Krpan z Vrha. Janežič kot urednik in organizator je s tem listom slovensko pesništvo in pripovedništvo dvignil na umet­niško raven.

Ob škofu Antonu Martinu Slomšku in kaplanu Andreju Einspielerju je bil mladi učitelj Anton Janežič ustanovitelj Društva sv. Mohorja - Mo­horjeve družbe, najstarejše slovenske knjižne založbe. Januarja 1851 je v svojem listu Slovenska bčela zapisal, "naj se ustanovi Društvo za izdajanje dobrih slovenskih knjig, katerega namen naj bo preprosto ljudstvo iz­obraževati, domače slovstvo podžigati, pisatelje podpirati ter jih k novim činom izpodbujati". Društvo je zaživelo leta 1852; prvi predsed­nik je bil Andrej Einspieler, službo tajnika pa je sprejel Anton Jane­žič in jo opravljal (brezplačno) do svoje bolezni in smrti. Mlado drevesce kar ni hotelo pognati, zato sta Einspieler in Janežeič predlaga­la preosnovo Društva sv. Mohorja: presadi naj se na cerkvena tla kot družba ali bratovščina. Prenovljena Družba se je organizirala po župnijah, članarino so znižali na en goldinar za vse, pobirala se je vnaprej, da je imela Družba denar za tisk knjig (1860). Tajnik Jane­žič je Družbi pridobival dobre sodelavce, sam pa je skrbno urejal vse knjige, zlasti Koledar in večernice, ki so jih začeli izdajati leta 1860. Znal je pritegniti k sodelovanju duhovnike in laike iz vseh slo­venskih pokrajin; pesnike in pisatelje, zdravnike, pravnike, naravo­slovce, zgodovinarje, bogoslovne pisatelje in gospodarske strokovnja­ke. Šlo mu je za to, "da bi vsi Slovenci radi in pogosto brali - brali dobre in koristne bukve".

(obletnica meseca 12_1998)

 * 18. september 1908, Žižki, Avstro-Ogrska † 23. februar 1971, Ljubljana

Prekmurec je postal Korošec

Bogastvo nekdanjih skromnih prekmurskih domov so bili številni otroci. Tako je bilo tudi pri Ciganovih v Žižkih v župniji Črensovci, kjer sta starša Jožef in Terezija roj. Horvat za prvorojencem Francem, našim slavljencem, rojenem 18. septembra 1908, kot božja sodelavca podarila življenje še enajstim otrokom. Ob pogrebu matere Terezije je župnik dejal: "Ciganova mati je za vsakega otroka napisala čudovit list v knjigo življenja. Zato potrebujemo še več takšnih mater, da bo življenje bolj božje in bolj sveto." Franc je ljudsko šolo obiskoval v rojstni vasi. Leta 1920 je prišel v salezijanski zavod v Veržeju kot gimnazijec. Po maturi na klasični gimnaziji v Mariboru leta 1929 se je posvetil bogoslovnemu študiju na teološki fakulteti v Ljubljani, ki ga je zaključil z mašniškim posvečenjem 7. julija 1935 v ljubljanski stolnici. Med drugo svetovno vojno je bil učitelj, vzgojitelj in zborovodja pri salezijancih na Rakovniku, na Radni in v Lisičjem pri Škofljici, kjer je s svojimi fanti pomagal na kmetijah, ki so ostale brez gospodarjev, ker so jih internirali Italijani. Maja 1945 je zaradi neutemeljenih groženj odšel kot begunec na Koroško, ki je postala njegova druga "domačija".

 Leta 1946 je v Padovi doktoriral iz teologije, v letih 1947-1949 je v Gradcu študiral glasbo in se tako usposobil za profesorja glasbene vzgoje na novoustanovljeni Slovenski gimnaziji v Celovcu, kamor ga je leta 1957 povabil njen prvi ravnatelj dr. Jožko Tischler. Postal je tudi vzgojitelj v Mohorjevem dijaškem domu. Pred tem je deset let upravljal župnijo Kamen v Podjuni, kjer je ustanovil orglarsko šolo. Od leta 1958 naprej je prepotoval vso južno Koroško ter zbiral ljudske pesmi in jih zapisoval.

"Dokler bomo peli, bomo obstali"

Ljubezen do petja je France Cigan prejel v domači družini, kjer so bili vsi glasbeno nadarjeni, zlasti še oče in teta Verona. Če se je v vasi slišala pesem, so ljudje rekli: "Pri Ciganovih pojo." Leta 1968 je France Cigan zapisal: "Dokler bomo peli, bomo obstali. Ne more biti drugače, ker naša pesem je naša vez na vse strani. Veže nas z domom, veže s preteklostjo, veže med seboj, veže z mladino - našo bodočnostjo. Če teh vezi ni, smo kakor list, ki se je odtrgal od drevesa." To je sam skušal uresničevati kot župnik med koroškimi rojaki in profesor glasbene vzgoje na slovenski gimnaziji v Celovcu. kjer je leta 1959 ustanovil mešani pevski zbor Jakob Gallus-Petelin, v katerega so bili vključeni pevci iz vse južne Koroške. Znal jih je navdušiti, da so imeli res veselje do petja. V okviru Koroške dijaške zveze, ustanovljene decembra 1961, je France Cigan ustanovil mladinski mešani in fantovski zbor, ki sta nastopala na raznih prireditvah. Zelo odmevne so bile akademije Slovenske gimnazije ob zaključku šolskega leta, ki so bile zamisel profesorja Franceta Cigana. Na njej so nastopili vsi zbori, ki jih je on ustanovil in vodil. Krščanska kulturna zveza se je po Ciganovi smrti odločila, da vsako leto ob obletnici njegove smrti pripravi osrednji koncert Koroška poje. Pri akademijah je spravil na oder tudi do 250 pevcev in pevk. Kot glasbeni pedagog je trdil, da glasbeno nenadarjenih mladih ljudi ni, razlika je le v stopnji glasbene kvalitete. Za njegovo glasbeno delo med našimi rojaki na Koroškem, dolgo časa "neopaženo", mu je bila po smrti podeljena Gallusova plaketa, najvišje pevsko odličje Republike Slovenije.

Vzgojitelj mladine z življenjem med mladimi

Ko je leta 1957 postal profesor glasbe na Slovenski gimnaziji v Celovcu, je postal tudi vzgojitelj v dijaškem domu Mohorjeve družbe. "Kot vzgojitelj je bil po don Boskovem zgledu vedno med nami, od jutra do večera," se spominja koroški duhovnik Ivan Olip. "Revne in uboge dijake je nesebično podpiral in skoraj ves denar, ki ga je zaslužil kot profesor, razdal za dijake in v dobrodelne namene." Vzgojiteljski dar je pokazal že v begunskem taborišču na Vetrinjskem polju, kjer je zbiral okoli sebe dečke, "da bi se kaj pametnega pogovorili in skupaj kaj lepega naredili", kot je zapisal eden od njih (Tone Oblak). "Bogu sem hvaležen, da sem bil rojen tako, da je bil dr. Cigan vzgojitelj mojih dijaških let, saj nam je bil močan steber in dragocena opora v času, ki je za človeka zelo važen," pričuje inženir Franc Kattnig. "Veselil se je z nami, če nam je v šoli kaj posebnega uspelo, trpel pa je tudi z nami, če je kaj spodletelo. Grajal je, bolj pa prigovarjal, bodril in pozival. Skratka: čutil si, da ga malomarnost boli. In to nam je po moje bilo dovolj vzgojno, da smo se potrudili."

Njegove številne načrte za delo na vseh področjih, ki so mu bila pri srcu, je prekrižala težka bolezen. Zdravja je iskal v Ljubljani in v Celovcu, vendar zaman. Njegovo plemenito srce se je ustavilo 23. februarja 1971. Vstajenja čaka med svojimi sobrati salezijanci na ljubljanskih Žalah. Ob njegovi smrti so natisnili spominsko podobico z napisom, ki ga je sestavil sam in zveni kot njegova oporoka: "Vaša molitev, bratje in sestre, naj bo v pomoč moji duši; vaša ljubezen do slovenske pesmi in mladine spomenik mojemu delu."

(obletnica meseca 09_2008)

LETA 1663 UMRL SV. JOŽEF KUPERTINSKI

ZAVETNIK ŠTUDENTOV IN VESOLJCEV (* 1603)

Ko je ta nenavadni svetnik umrl, je bilo njegovo ime znano po vsej tedanji Evropi. Kot otrok je bil prava 'nesreča': bil je silno trde glave in z muko se je naučil za silo brati in pisati. Bog pa mu je naklonil izredne mistične darove: pogosto se je zamaknil, se dvignil s tal ter obstal ali krožil v zraku več minut, zato so ga za svojega zavetnika izbrali vesoljci. Študenti se mu (zaradi njegove trde glave) priporočajo pred posebno težkimi izpiti.

več o svetniku v rubriki pričevalec evangelija 09_2011

njegova misel:

• Duša je kakor kraljica, telesni čuti pa njene služabnice. Ko vstopi duša v kraljevo sobo, ostanejo čuti zunaj, noben gib jih ne premakne. Duša sama pa popolnoma počiva v posesti svojega Stvarnika.

LETA 1837 ROJEN MIHAEL VOŠNJAK

GOSPODARSTVENIK, POLITIK († 1920)

Oče slovenskega bančništva, je leta 1881 ustanovil Celjsko posojilnico in pomagal pri ustanavljanju hranilnic in posojilnic tudi drugod, ter jih povezal v Zvezo posojilnic, ki je kasneje zajela vse Slovenske hranilnice in posojilnice. Bil je tudi poslanec za kmečki okraj Celje v štajerskem deželnem zboru v Gradcu in državnem zboru na Dunaju. Na njegovo pobudo. Uspel je doseči, da so zgradili železniško povezavo med Celjem in Velenjem, in izgradnjo slovenske gimnazije v Celju. Z bratom Josipom pa sta bila med najpomembnejšimi borci za slovenstvo v času Avstro-Ogrske monarhije.

LETA 1869 UMRL ANTON JANEŽIČ

LITERARNI ZGODOVINAR, SLAVIST, SLOVNIČAR, SLOVAROPISEC, UREDNIK (* 1828)

"Imel je na skrbi slovensko slovnico, slovenski pouk, slovensko slov­stvo in Mohorjevo družbo," je zapisano na spominski plošči, ki so jo v lopi cerkve v Sv. Jakobu v Rožu odkrili Antonu Janežiču ob 150-letnici njegovega rojstva (1978). Tega vsestransko delavnega moža, ki je doča­kal le dobrih 40 let, literarni zgodovinar Anton Slodnjak imenuje "vzor slovenskega kulturnega delavca".

... več o njem v rubriki obletnica meseca 12_1998

LETA 1878 ROJEN LAMBERT EHRLICH

DUHOVNIK, TEOLOG, OČE SLOVENSKE MISIJOLOGIJE IN POLITIK († 1942)

Eden od predmetov na teološki fakulteti je misijologija, veda o misijonskem delovanju Cerkve. Utemeljitelj misijologije na teološki fakulteti univerze v Ljubljani (1922) je bil dr. Lambert Ehrlich, mednarodno priznan strokovnjak na področju primerjalnega veroslovja. Bil je vzgojitelj akademske mladine in bil trn v peti komunistom, zato je 26. maja 1942 padel pod streli najetega morilca.

več:
S. Čuk, Lambert Ehrlich: Obletnica meseca, v: Ognjišče 6 (1992), 24-25.
B. Rustja; M. Erjavec, Lambert Ehrlich: Slovenski svetniški kandidati, v: Ognjišče 5 (2023), 99.
G. Čušin, Dragi moji: S svetniškim kandidatom na TI, v: Ognjišče 5 (2023), 98.

nekaj njegovih misli:

• Življenje in zgodovina se nikdar ne ustavita. Vsi smo ju dolžni vedno sproti na novo začenjati. Tako nam je zaukazano od zgoraj.
  
• "... Slovenija mora biti mejnik, ki druži in veže jug s severom in vzhod z zahodom. Sama ne sme biti ne eno ne drugo ne tretje. Ostati mora mejnik, ki druži kakor Svete Višarje. To je božja volja! To nalogo bo mogla Slovenija izpolnjevati samo v svobodi, ne pod gospodarjem, ki bi sedel bodisi na jugu ali na severu, na vzhodu ali na zahodu. Božja volja je, da mi vsi za to svobodo delamo, in božji volji se ne sme nihče izmikati ..." (iz pridige študentom 1933)

o njem:

• »Navdih za svoje preroške vizije je črpal prav iz romanj na to sveto goro, kjer so se v stoletjih srečevali in se med seboj bogatili trije evropski svetovi: germanski, romanski in slovanski... Svet pod Višarjami, nad katerim je bedela Mati Božja višarska je morda edini nedotak­njen otok v krvavem morju revolucije. Čeprav je svet pod Višarjami ostal zunaj meja slovenske države, pa z rojaki pod Višarjami zdaj živimo v isti državni zvezi. Ne ločijo nas karavle in carine, ne mejniki in državne meje. Nasprotno, mejniki, kot je višarska cerkev, kjer so iskali uteho naši očetje, kjer so molile slovenske, furlanske in tirolske matere, nas danes povezujejo. Ehrlichove besede, ki so zvenele v njegovem času kot utopija, so postale stvarnost. Revolucionarne parole, pod njihovo masko so namišljeni heroji pobijali in morili svoje žrtve, pa so romale na odpad«. (dr. Kajetan Gantar na Višarjah 2006)
• Bil je človek globoke vere, sposobnosti, vrlin in poklicev ter neutrudni delovalec na področjih, ki se jih je lotil. Bil je duhovnik, profesor, vzgojitelj, znanstvenik, misijonar, delegat in organizator, mučenec in svetnik. Njegova vztrajnost, optimizem, dobrota, razgledanost in pogum so se močno zapisali v srca in spomin njegovih varovancev, prijateljev in znancev ... (dr. Janez Juhant)

LETA 1908 ROJEN FRANCE CIGAN

DUHOVNIK, ZBOROVODJA IN ZBIRALEC LJUDSKIH PESMI († 1971)

"Imel je srce, polno ljubezni do mladih. Imel je srce, polno ljubezni do naše pesmi. Imel je srce, polno ljubezni do Boga. Svoje žive vere ni izpričeval samo z besedo, temveč v prvi vrsti z dejanjem, vse njegovo življenje je prevevala ta vera." Tako je o dr. Francetu Ciganu, svojem duhovniškem sobratu in kolegu profesorju na Slovenski gimnaziji v Celovcu, ob njegovi smrti leta 1971 dejal dr. Janez Polanc. S temi besedami je povzel bistvo življenja in delovanja moža, ki je pri nas malo znan, ker je bil za časa komunizma zamolčan, po smrti pa celo krivično opljuvan. Vse te spletke so ga seveda bolele, toda on je mirno vršil svoje poslanstvo med našimi rojaki na Koroškem kot duhovnik, glasbenik in vzgojitelj. To troje razlaga zbornik o njem, ki ga je ob tridesetletnici njegove smrti izdala Krščanska kulturna zveza v Celovcu in vsebuje pričevanja mnogih, ki so ga poznali in so z njim sodelovali.

... več o njem preberite v obletnici meseca 09_2008

LETA 1912 ROJEN AVRELIJ LUKEŽIČ

MIZAR, SLIKAR, OBLIKOVALEC († 1980)

Rodil se je v Škednju (Trst) in pri očetu se je učil mizarskega poklica. Rad je slikal, toda ni bilo pogojev, da bi se likovno izšolal, izobraževal se je kot samouk, predvsem pa je veliko ustvarjal. Zelo je bil navezan na svoj rojstni kraj, zato je rad upodabljal motive iz tržaške okolice, predvsem pa kraško krajino. Imel je več samostojnih razstav in tudi skupinskih z drugimi tržaškimi umetniki. Po drugi svetovni vojni se je osamosvojil in specializiral za opremljanje stanovanj in sejemskih prireditev.

LETA 1961 UMRL DAG HAMMARSKJOELD

ŠVEDSKI EKONOMIST, PRAVNIK, DIPLOMAT, TRETJI GENERALNI SEKRETAR OZN, KRŠČANSKI MISTIK (* 1905)

"Morda se še spominjaš, da sem ti nekoč zaupal, da pišem dnevnik in da ti ga bom mogoče pokazal. Pisati sem ga začel brez vsakršnega namena, da bi ga dal komu brati. Toda zadnji dogodki v zvezi z mano in vse to, kar je bilo o meni rečeno in napisano, je položaj popolnoma spremenilo. Ti zapiski so edini pristni vir za morebitno mojo podobo," je zapisal Dag Hammarskjoeld, glavni tajnik Organizacije združenih narodov, v spremnem pismu, ko je prijatelju Belfrageju, švedskemu diplomatu, proti koncu leta 1960 poslal svoje dnevnike, ki odkrivajo njegovo bogato notranjost in vire, iz katerih je črpal moč, da je svojo zahtevno službo opravljal tako pošteno in nepristransko. Leta 1963, dve leti po njegovi smrti, so bili objavljeni v angleščini pod naslovom Markings (Zaznamovanja) in kmalu prevedeni v številne jezike.

več:
S. Čuk, Dag Hammarskjoeld: Glavni tajnik OZN - krščanski mistik: Pričevanje, v: Ognjišče 7 (2005), 22-23.

nekaj njegovih misli:

• Gospod, daj mi čisto srce, da te bom videl, / ponižno srce, da te bom poslušal, / srce, polno ljubezni, da ti bom služil, / zvesto srce, da bom bival pri tebi.
  
• Sem samo posoda. Pijača je od Boga. In Bog je tisti, ki je žejen.
  
• Najlepše, kar nas lahko v življenju doleti, je: popolnoma molčati in pustiti, da govori in deluje Bog.
  
• Tisti, ki je v sebi zaslišal klic, da izpolni neko nalogo, opravi določeno poslanstvo, bo imel samoto za obvezni delež.
  
• Vsak dan našega življenja smo pred izbiro: da trpimo, ker ljubimo, ali pa - kar je veliko hujše - ker ne ljubimo.
  
• Ti, ki si nad nami, / Ti, ki si eden izmed nas, / Ti, ki si tudi v nas, / daj, da bi te vsi videli - tudi v meni, / da ti pripravljam pot, / da se ti zahvaljujem za vse, kar mi prihaja nasproti. / Da pri tem ne pozabim na stisko drugih.
  več:

LETA 1990 UMRL MARJAN ROŽANC

PRIPOVEDNIK, DRAMATIK IN ESEJIST (* 1930)

Ljubljančan (Slape pri LJ in Zelena jama), si je najprej kruh služil v Kartonažni in kasneje kot litografski risar v tiskarni Ljudske pravice. Po vrnitvi od vojakov (tri leta in pol v zaporu v Beogradu) je začel pisati in objavljati. Pisal je družbeno kritično in bil zaradi pisanja večkrat na sodiščih, predstave njegovih del so bile prepovedane (vodil je eksperimentalno gledališče Oder 57), izdaje zaplenjene, revije ukinjene (Perspektive ...). Najprej je pisal črtice iz mestnega življenja, pozneje novele (Pravljice) in romane (Ljubezen, Hudodelci, Metulj, Roman o knjigah, Sentimentalni časi ...), in drame (Stavba)... Pripovedim je kmalu začel dodajati esejistične vložke (Brevir), kasneje se je popolnoma posvetil esejistiki (politika, kultura, morala, umetnost, šport, filozofska, literarna, zgodovinska, eksistencialna, religiozna in metafizična vprašanja ...). V dramskih besedilih se je zgledoval pri Čehovu in Becketu (groteskna tragičnost) ... Od leta 1993 podeljujejo Rožančevo nagrado za dosežke v esejistiki.

več:
S. Čuk, Marjan Rožanc (1930–1990): Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (2020), 88-89.

njegova misel:

• Boga iščem v lastnem srcu in okušam z lastnim življenjem. Odločam se zase, za svojo avtonomijo in svobodo,pa čeprav se spet vržem v kremplje hudiču.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

 * 17. september 1890, Zakojca pri Cerknem, † 17. september 1970

Poznavalci menijo, da je nanj močno vplivala tudi rana smrt matere, s katero sta bila močno povezana in zaupna, saj je pri šestnajstih, v letu materine smrti, objavil prvo črtico z naslovom Vstajenje in na hitro dozorel. Njegov talent so v skromni družini, kjer je bil Franček prvorojeni otrok, zgodaj prepoznali in ded je nasprotoval, da bi prevzel družinsko tradicijo čevljarstva, ampak je družino prepričal, da so ga dali v uk. Čeprav se trgovsko šolanje v Kranju ni obneslo, je cerkljanski dekan Franc Knaus znova opazil njegov talent, mlademu Bevku iz Zakojce predlagal vpis na učiteljišče in v času službovanja pred prvo svetovno vojno je tam preživel nekaj najsrečnejših službenih let.

Prva svetovna vojna mu ni prizanesla, vojni je močno nasprotoval. Ker je to ubesedil v nekaterih delih, je imel tudi težave, saj je postal sumljiv. A njegove želje po pisanju (da bo pisatelj, se je odločil menda že v šoli, ko mu je učitelj posojal knjige) niso mogle ustaviti niti vojne grozote in iz leta v leto je pisal več in opazneje, saj je izdal okoli sto knjig zelo različnih tematik, med njimi pa se najde tudi ena sama pesniška zbirka, Pesmi. Po vojni se je povsem posvetil pisani besedi; tudi kot urednik.

Literarni zgodovinarji poudarjajo, da je na Bevka močno vplival Cankarjev literarni slog, zgledoval pa se je tudi po francoskih in ruskih realistih.

Njegovo najznamenitejše delo za odrasle je roman Kaplan Martin Čedermac, ki opisuje raznarodovanje za časa fašistične Italije. Njegovi Pastirci, Pestrna in Grivarjevi otroci so cele rodove slovenskih šolarjev ponesle med cerkljanske bajtarje in dninarje in jim kalile čut za sočloveka ter soočale z življenjem, ki so ga na Slovenskem okušali otroci še ne tako daleč nazaj. Pa tudi Lukec in njegov škorec je povest, ki je ni zaobšla nobena šolska glavica in prav je tako. Število njegovih izjemnih del je tako veliko,d a vseh niti ne moremo našteti, priporočamo pa, da počitniške dni izkoristite za (ponovno) branje kakšne Bevkove knjige, ki bo odkrila vso lepoto in žalost slovenske duše.

Če potrebujete namig za nepozaben avgustovski izlet, vam predlagamo, da obiščete Bevkovo rojstno vas Zakojco in spominsko sobo, ki je urejena v hiši, kjer je odraščal. Da je to rojstna hiša, ne moremo zapisati, saj se je France Bevkov rodil pri sosedovih, do lastne hiše so prišli šele, ko mu je bilo tri leta. A prav njegova življenjska pot in izjemne literarni opus dokazujejo, da se lahko v skromnih razmerah obrusijo pravi narodovi biseri.

mojstri besede 08_2009

piše Alja Napotnik