V vsej bučnosti tega sveta je pred nami pomembno vprašanje: Ali znamo še prisluhniti tišini? Neprestano prepričujemo sami sebe, kako smo 'napredni' in kako s svojim silnim napredkom ustvarjamo pogoje za boljše, lepše, srečnejše življenje ... A med nami je vedno več ljudi z depresijami, stresi, izgorelostjo, vedno več je razočaranih in obupanih, vedno več je odtujenih, takih, ki so v tem silnem napredku in stremljenjem za srečo – izgubili stik s samim seboj!

Zgodba

Po zimi nastopi pomlad

Bilo je 21. marca zgodaj zjutraj, ko je deklica vstala, stekla k mami in ji navdušeno dejala: »Mama, danes je prvi dan pomladi, kakor nam je rekla učiteljica. Včeraj je bil zadnji dan zime.«
»Tako je,« je odgovorila mama. »Zimski hladni dnevi so za nami. Začeli so se pomladni sončni dnevi, ki nas vabijo v naravo, da občudujemo drobne cvetlice, prisluhnemo petju ptic in žuborenju potoka ter se zazremo v slikovite sončne zahode, ki okrasijo nebo bolj, kot bi si mogli mi zamisliti.«

Misel

Kadarkoli v življenju doživljamo težke trenutke in neprijetne ure, kar se prej ali slej zgodi vsakomur med nami, nikoli ne pozabimo, da za zimo nastopi pomlad in da sonce po dežju še lepše sije.
Saj tudi pregovor pravi, da po dežju posije sonce. Zato ne smemo izgubiti poguma in upanja, ko se znajdemo v težavah.

Molitev

Gospod Bog,
ko se bomo znašli v težavah in stiskah,
naj nas tvoj Sveti Duh opogumlja,
da bomo močni in jih bomo premagali.
Pošlji nam svojega Duha,
da bomo gledali v prihodnost z zaupanjem.
Naj se nikoli ne predamo malodušju,
ki bo naša bremena naredilo še težja.
Namesto tega naj radi sprejemamo vse,
kar nam obeta lepše trenutke.
Zahvaljujemo se ti za preizkušnje in težave,
ki nas zadevajo, saj so to pomembna šola,
v kateri se lahko marsikaj naučimo.
Hvala ti tudi za moč,
da smo mogli vzdržati v dosedanjih težavah.

Iskrici

V ponavljajočih se naravnih pojavih je nekaj izredno lepega. Zagotavljajo nam, da za nočjo pride dan in da zimi sledi pomlad.

Bog nam je zatočišče in moč,
pomoč v stiskah, vedno navzoča. (Ps 46,2)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 4 (2007), 64-65.
knjiga: Zgodbo ti povem, Ognjišče, Koper, 2016, 14-16.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

»Bog,« je zaklical človek, »zakaj nam v življenju pošiljaš toliko trpljenja?«
»Trpljenje je cena za ljubezen,« je razumevajoče odgovoril Bog. »Trpljenje oblikuje in poglablja posodo duše. Posoda duše, v kateri je spravljeno veliko trpljenja, lahko sprejme vsaj toliko, ali pa tudi veliko, veliko več sreče.«

knjige: Obrisal bo solze z njihovih oči, (Zgodbe za dušo. Nova serija 1), Ognjišče, Koper, 2022, 95.
          Zgodbe za pogum. Zgodbe za dušo 8, Ognjišče, Koper, 2009, 138
          V preizkušnji mi bodi blizu, (Zgodbe za dušo. Nova serija 4), Ognjišče, Koper, 2020, 95
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Med hitenjem po opravkih me je zmotil prijateljičin SMS: »A boš imela čas, da se še pred prazniki dobiva za ‘en kofé’?« Razveselila sem se tega povabila, čeprav sem imela goro nujnih opravkov. Iskreno povedano, se mi je kar fino zdelo, da ob vsem svojem pomembnem delu želi nekaj svojega prostega časa deliti z mano. Sicer je bilo potrebo kar nekaj usklajevanja, saj sva imeli obe precej natrpane urnike, toda naposled se nama je uspelo srečati. Prve besede, ki mi jih je namenila, so bile: »A veš, da se mi prav fino zdi, da si kljub svojemu pomembnemu delu, za katerega vem, ga nimaš malo, vzela čas zame.« Presenetila me je in v smehu sem ji povedala, da sem jaz pomislila popolnoma enako, ko sem dobila njen SMS.
Kasneje sem razmišljala o tem, kako si ljudje razporejamo čas. Na prvo mesto postavimo stvari, ki so nam pomembne. Sledijo manj pomembne stvari in zadnje stvari, za katere pravimo, da nam časa zmanjka. To navadno pomeni, da nam niso tako pomembne – če ne bi jih uvrstili višje in zanje našli čas. Določena vabila na obisk ali druženje sem primorana zavrniti, ker nimam dovolj časa za vse. Ampak, če sem čisto iskrena, navadno zavrnem tiste ljudi, ki mi ne pomenijo prav dosti. Posedanje ob kavi in večno vzdihovanje nad brezupno slabimi razmerami ni nekaj, kar bi me izpolnjevalo, razveselilo in sprostilo. Za takšna srečanja mi navadno ‘zmanjka časa’. Za srečanja z ljudmi, ob katerih se sprostim in nasmejem, pozabim na delo in skrbi, se lahko pogovorim in zaupam ... za takšna srečanja sem pripravljena prilagoditi svoje delo in najti čas.
Ko ljudje rečejo: »Nima časa moliti in iti k maši,« to navadno pomeni, da druge stvari postavijo pred svoj odnos z Bogom. Saj ne rečem, vsakemu se kdaj zgodi, da mu za kaj ali za koga res zmanjka časa. Smo le vpeti v službo in kup obveznosti, ki so povezane z našim obstojem (nihče si ne more privoščiti, da bi mu zmanjkalo časa za plačilo položnic). Ves preostali čas organiziramo glede na to, kaj nam je pomembno. Mati lahko reče: »Nimam časa iti k frizerju, ker moram v šolo na govorilne.« Lahko pa reče: »Nimam časa iti v šolo na govorilne, ker moram iti k frizerju« In kristjan lahko reče: »Nimam časa iti k maši, ker grem v kino.« Lahko pa reče: »Nimam časa iti v kino, ker grem k maši.«
Kako bomo razporedili svoj čas, za koga si ga bomo vzeli in za koga ne – je odvisno od nas.

SLIVKA, Eva. (zgodbe) Ognjišče (2015) 03, str. 37

Pridejo dnevi, ko sem popolnoma izgubljen.
Čas, življenje, smisel ... vse je kot pesek v dlani: bolj ko stiskam, manj držim! Grabim v prazno in če se česarkoli dotaknem, se preprosto razblini.
Nobene poti pred mano, ali vsaj nobene prave. Tla se spodmikajo, korak je negotov in če se že premaknem, se noga spotakne ali pa se pogreznem do kolen.
Temno je. In lučke, ki vsake toliko zasvetijo, niso zvezde: kresnice so. In njihov ples je varljiv kot jezik kače v raju.

Prestrašen občemim. Na mestu. Stiska me. Duši me. Premetava me. Plitvo diham. Še to komajda. Mižim. In če odprem oči, je kot bi jih ne! Trepetajoč čakam, da se zbudim.
Upam. Upam, da so le sanje ... a dolgo trajajo in jutra ni.
Skušam moliti. Pa se zalotim, da le žebram. Blebetam.
Prošnje besede letijo iz mojih ust in se zaletavajo v zid.
Prošnje besede se na kamnitem zidu razbijejo v manjše koščke: v črke in zloge. V stoke in vzdihe.
Stojim v prahu prošnjih besed, zibljem se – objokan – pred velikim kamnitim zidom zrušenega templja! Še kamen bi se me usmilil! Še kamen bi spregovoril! Bog pa molči!
Izgubljen sem. A nisem se želel izgubiti. Izgubljen sem, a ne po svoji želji in ne po svoji krivdi.
Ne. Ne ... Nisem izgubljeni sin. Skrbno sem ravnal z dediščino: Zavil sem jo v prtič in zakopal. Globoko. Da bi kdo ne zbiral, kjer ni raztrosil, in ne žel, kjer ni sejal!
Ne, nisem izgubljena ovca. Nobene zapovedi nisem hoté prekršil, nobene ograje nisem vedé preplezal in čez plot nisem skakal. Trava na oni strani se mi ni zdela bolj zelena in nisem je poželel. Skozi nobeno luknjo se nisem izmuznil, pa vendar sem se znašel osamljen, zapuščen in prestrašen zapleten v trnje ... v nekem čudnem brezpotju med Oljsko goro in Golgoto.
In nisem izgubljena drahma! O, ne! Nisem nepomemben drobiž, ki je nekomu padel iz mošnjička med preštevanjem velikih denarjev in se zakotalil pod mizo. Zaklad sem! Morda celo neprecenljiv, ko vendar tolikokrat čutim, da me nihče ne ceni!
Ko vprašam modre in izkušene: Kje je Bog? Zakaj molči? ... mi odgovarjajo: Puščava!

Opazil ga je že od daleč in se razveselil, saj ni bil videti nič posebnega.
In ker ni bil videti nič posebnega, je ugibal: “Ali je sploh ta, ki mora priti, ali naj drugega čakam?”
Narisal je črto v pesek, a On jo je prestopil.
Skušal ga je ujeti v ris, pa ga ni zadržal.
Dvoma ni bilo več: Vedel je, da je pravi.
Veselje je uplahnilo, začel se je boj!
Sledil mu je nekaj dni, ga opazoval od daleč, poskusil znova ... a črte in risi v pesku niso imeli moči nad Njim.
Potem se je umaknil ... se skril ... in čakal. Ko je videl, da ga je načela lakota, je spet pristopil. Izzval ga je, naj si pričara kruh iz kamnov, pa se ni pustil izzvati. Res je bil lačen kruha, a nasičen z Besedo!
Odnesel ga je v višave, in ga izzval naj izzove Boga. Pa se ni odzval na izzive. Saj ni večjega izziva kot biti eno z Očetom.
Izzval ga je, naj se mu pokloni, a ni klonil pred izzivom. Zakaj naj bi klečal On, ki mu je vse podvrženo?!
Prestopil je črto v pesku, skušnjavec pa je ostal ujet v lasten ris!

Ko mine lakota ...
ko mine strah ...
ko koleno vzdrži in ne klecne, ko se ne upogne in ne poklekne ...,
spoznam, da sem v Božji dlani, kjer ni več časa in kjer sta življenje ter smisel spletena v večnost.
In Božja dlan je mehka: Zato se korak pogreza. Črte v Božji dlani so stezice, ki me vedno znova privedejo nazaj v sredo dlani ... v najmehkejše ... v najsvetejše.
In tema je, ker me je Bog skril v dlan, da bi skušnjavec ne mogel do mene.
Nisem izgubljen. Nikoli nisem bil. Bog me je kot neprecenljiv zaklad, kot svojo najljubšo drahmo spravil v svoj žep ... kjer res ni prav zračno in me duši ... in me premetava med Božjo hojo ...
A sem, kjer moram biti. Doma. Pri Bogu.

Skušnjave so resna zadeva in s skušnjavcem ni šale. Ne gre za čokolado, za kavico in cigarete, za izbruhe jezice, telovadbo ali lenobo in podobno ...
Gre za dušo. Za primat in prevlado!
Za prvo mesto v moji duši! “Predme padi in me moli!”
Gre za življenje! “Vrzi se dol!”
Gre za polnost življenja! “Naj kamni postanejo kruh!”
In skušnjavec vedno pride, ko sem lačen. Česa?

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 2, str. 3.

Priznajmo, da je marec en čuden mesec.
Čeprav varno skrit v koledarju in obkrožen z drugimi mesci, lahko mirno rečemo, da je na robu. Da je mejen. In skrajen. Ker združuje skrajnosti. In ker so meje in robovi nejasni in zabrisani. In kjer je ‘zabrisano’, je kaj hitro tudi – takole po domače – ‘ubrisano’!
Kljub temu, da je to mesec, ko se začne pomlad, je to mesec, ko nam sneg dela največ preglavic in četudi se odpraviš nabirat telohe, zvončke in trobentice, ne boš šel od doma brez kape, rokavic in verig v prtljažniku avtomobila.
Kljub temu, da so raznorazne nogometne lige na vrhuncu in tik pred razpleti uvrstitev v doigravanja in finala, je največji športni dogodek pri nas Planica. Ki je hkrati tudi najboljši sladoled. Sladoled pa človek običajno povezuje vsaj s toplim vremenom, če ne že kar poletjem!
Dnevi v marcu so lepo prešteti in tako je že vsakemu drugošolcu jasno, da na koncu prvega tedna v tem mesecu stoji ‘8. marec’, na začetku zadnjega tedna pa ‘25. marec’! In kljub temu, da v svojem bistvu ta dva dneva slavita dostojanstvo žene, se zadnje čase zdi, da si ‘ženske’ in ‘matere’ skoraj ne bi mogle biti bolj različne. Celo nasprotne!
Vsakemu bebcu je lahko jasno – če pa mu ni, mu lahko to preprosto: praktično in boleče dokažete – da, če elastiko vlečeš in nateguješ v eno smer, bo prej ali slej počila; če pa jo spustiš, jo bo odneslo tako rekoč do iste dolžine v drugo, torej nasprotno smer! In ker so naši moški predhodniki skozi zgodovino, zavestno ali ne, vsekakor pa do nezavesti, spregledali in poteptali ženske, njihove pravice in dostojanstvo, je sedaj logično, pa čeprav skregano z zdravo pametjo, da gre to teptanje v drugo, torej nasprotno smer. In to do nezavesti!
Ženske, zaradi katerih slavimo Dan žena, so s protesti od oblasti zase zahtevale ekonomsko, politično in socialno enakopravnost! Enake pravice, kot jih ima moški del človeštva! In so jih, v teh skoraj stotih letih, dosegle … se mi zdi. Pa čeprav s tem tvegam, da me bodo razna feministična združenja, gibanja za pravičnost, društva za enake možnosti in zore ne zgolj rdeče, že bolj mavrične barve razglasili za patriarhalnega mačista! Kajti borbe še ni konec! O, ne! Da bi bile res popolnoma enake in izenačene v pravicah, se mnoge sodobne ženske v svoji pravičniški gorečnosti seveda odrekajo tudi svoji edinstveni pravici. Pravici, ki pripada le njim, ženskam, ter je nam, moškim, od narave in Boga onemogočena: to je pravica do materinstva … pravica do rojevanja! Ki pa jo, pravico do materinstva, namreč, zdaj, v imenu enakosti in enakopravnosti spolov in spolnih usmeritev, terjajo zase tisti, ki jim roditi sploh ni dano. Pa razumi, če moreš!
Na Materinski dan pa se spominjamo dogodka, ko se je Najvišja Oblast sklonila k ženski … k Ženi … ne zaradi njene enakosti in enakopravnosti, pač pa zaradi njene posebnosti in neponovljivosti … ki ji po Božji volji in načrtu pripada že od začetka, ko sta bila moški in ženska ustvarjena kot mož in žena … kot Eno … v Edenskem vrtu! In ta ženska … ta Žena … ni protestirala.
Nekje na polovici meseca, tudi na sredi med obema praznikoma, goduje sveti Jožef. Za katerega evangelist zapiše, da je bil pravičen. Iz evangelistovih zapisov pa nam je predvsem jasno, da je bil molčeč! Kaj pa naj reče, ubogi možak, razpet med Dan žena in Materinski dan?!
To je marčenje: zavzemanje za pravičnost. Prepoznavanje skrajnosti, ki so lastna človeškemu srcu. Združevanje nasprotij, ki jim pripadam. Brisanje mej in robov, ki niso od Boga ustvarjeni. Pravilno razumevanje enakosti in enakopravnosti.
Marčiti: živeti razumno in razumljivo. Molčati in biti ‘zraven’, ko je treba. Sprejeti Božjo voljo in izreči: »Zgodi se!«
Zgodi se, marec!v

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 3, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Težko razumem prošnjo očenaša "In ne vpelji nas v skušnjavo". Bog nam vendar hoče dobro in nas ne bo 'zapeljeval', da bi storili kaj slabega. Kaj torej hoče ta prošnja povedati? (Milan)

Skušnjava pomeni preizkus vrednosti in stanovitnosti koga, ga speljati od pravih vrednot in ga privesti v greh. Skušnjava je človekova preizkušnja; našega Očeta prosimo, naj nas ne »vpelje« vanjo. Grški izraz za to pomeni "ne dovoli, da pridemo v skušnjavo", "ne daj, da podležemo skušnjavi". Bog nas ne skuša za zlo (Jak 1,13). Ločiti moramo med preizkušnjo, ki nam daje rasti v dobrem, in skušnjavo, ki vodi v greh, ter med biti skušan in privoliti v skušnjavo. »Ta prošnja nas združuje z Jezusom, ki je premagal skušnjavo s svojo molitvijo. Prosi za milost čuječnosti in stanovitnosti do konca« (Kompendij KKC, 596). Janez Janžekovič to prošnjo povzema: »Slab sem. Zato se zatekam k tebi, Oče. Popolnoma zaupam vate. Iskreno te prosim, ne dopusti, da bi zašel v okoliščine, ki bi me vsega zmedle.« (sč)

Vsako leto na prvo postno nedeljo poslušamo evangeljsko poročilo o tem, kako je hudič v puščavi skušal Jezusa. Jezus je vse tri njegove skušnjave odločno zavrnil. Kaj nam je hotel s tem povedati? (Dora)

Kaj je njegov prvi nauk za nas, lepo pove sv. Avguštin: »Naše življenje na tem svetu ne more biti brez skušnjav, ne napredek brez preizkušenj. Nihče namreč sebe ne spozna, če ni skušan, tudi ne more prejeti krone, če ni zmagal, zmagati pa ne more, če se ni bojeval: boriti pa se more samo, če ima sovražnika in preizkušnje.« Drugi nauk: Jezus je dopustil, da ga je hudič trikrat skušal, da nas opogumi v skušnjavah in nam pokaže, da skušnjava, se pravi, vse tisto, kar človeka mika, da bi storil kaj zoper Božjo voljo, še ni greh. Najpomembnejši pa je tretji nauk: Jezus ni bil samo skušan, ampak je tudi zmagal. Če se ne bi pustil skušati, bi nas ne mogel naučiti zmagovati, kadar smo skušani. Zmagovali bomo, če po njegovem zgledu hudiča odločno zavrnemo in se z njim ne pogajamo. (sč)