Sem dolgoletna naročnica ‘naše revije Ognjišče’, ki je pravzaprav mladinska revija, vendar jo tudi starejši radi prebiramo, mogoče še bolj zvesto kot mladi.
K temu pisanju sta me nagovorile ugotovitve v vaših odgovorih, da je zelo zaskrbljujoče dejstvo, da so ljudje izgubili občutek za greh, kjer sem se našla tudi jaz. Zelo težko se odločim za sveto spoved (k spovedi grem približno na tri mesece), ker se od spovedi do spovedi nič ne spremenim.
Kako naj rečem: trdno sklenem in da mi je žal, ker mi v bistvu nič ni zares žal (ne bi rada izpadla kot farizej), čeprav se vedno trudim, da bi bila boljša.
Sem redno pri nedeljski sveti maši, tudi med tednom grem k maši in obhajilu, molim, premišljujem Sveto pismo, čeprav ga težko razumem, obiščem kakšnega bolnika, saj sem tudi sama bolnica (stara sem 82 let). Hvala Bogu, povsod me pelje moja snaha.
Odriniti na globoko? Saj imamo božje zapovedi, ki se jih moramo držati, če smo kristjani. Mesečna spoved, ki se zelo priporoča, se mi ne zdi potrebna, saj so nam mali grehi odpuščeni pri vsaki sveti maši, smrtnega greha pa človek tudi ne naredi kar tako. Vem tudi, da “kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen”.
Vse to me vznemirja in ne najdem tistega notranjega miru, ki si ga tako želim in to me spravlja v obup. Nimam veselja do življenja in ne morem se strinjati z Jezusovimi besedami ko pravi: »Moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.« Kdor more razumeti, naj razume!
Mira

Od spovedi do spovedi se nič ne spremenim.« To je problem, ki ga čutimo vsi. Bog nas kliče, da “odrinemo na globoko”. To pa ne pomeni, da ne bomo po spovedi naredili nobenega greha ali napake. Bog tega niti ne pričakuje. Naše slabosti in mali grehi nas silijo k priznanju, da smo grešniki. Bog ima rajši ponižnega grešnika, kot ošabnega pravičnega. To nam je jasno povedal s priliko o farizeju in cestninarju, ki jo omenjaš. Oba sta prišla v tempelj molit, toda kako različna je bila njuna molitev! Farizej je molil: “Bog, zahvaljujem se ti, da nisem kakor drugi ljudje: grabežljivci, krivičniki, prešuštniki ali tudi kakor ta cestninar. Postim se dvakrat na teden in desetino dajem od vsega, kar dobim.” Cestninar pa je stal daleč proč in še oči ni hotel vzdigniti proti nebu, ampak se je tolkel po prsih in govoril: “Bog, bodi milostljiv meni grešniku!” Povem vam, ta je šel opravičen domov, oni pa ne; kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan,« (Lk 18,11–14). Seveda se nam je težko ponižati pred Bogom in njegovim duhovnikom ter priznati, da smo grešniki. Zato nam je spoved neprijetna in se izmišljujemo razne izgovore. Mnogi rečejo, da nimajo nobenega greha in karkoli jim spovednik omenja kot greh, ki so ga morda storili, rečejo, da ne. Takemu spovedancu duhovnik ne more dati odveze, ker ga nima česa ‘odvezati’. Za to, da prejmemo zakramentalno odvezo, moramo imeti ‘materijo’ in to ni težko najti, saj pravi apostol Janez: »Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in resnice ni v nas« (1 Jn 1,8). Brez greha sta bila samo Jezus in Marija.
Ti sicer ne praviš, da nimaš greha, ampak da imaš vedno iste grehe od ene spovedi do druge, torej da se nič ne poboljšaš. Tudi to ne bo držalo. Vsak greh, ki ga storimo, je ‘nov’. Če se iskreno trudimo, da bo teh ‘novih’ grehov vedno manj. In to Bog od nas pričakuje: da se trudimo, da bi bili boljši in da ga prosimo odpuščanja, ker bi lahko bili boljši.
Lahko si pri tem pomagamo s prispodobo. Ljudje moramo jesti in piti, da ohranimo svoje telo pri življenju. Ko jemo, vemo, da bomo zopet lačni, in ko pijemo, vemo, da bomo zopet žejni. Pa ne rečemo: čemu naj jem, če bom zopet lačen, in čemu naj pijem, če bom zopet žejen? K temu nas sicer sili naša narava, naš organizem. Žal za duhovno hrano ne čutimo tako močne potrebe, pa bi jo morali, če bi dobro premislili. Tudi za to duhovno lakoto moramo prositi Gospoda, da nam jo da kot posebno milost.
Zavedati pa se moramo, da je spoved zakrament, ki nam daje milosti, ki so temu zakramentu lastne, da se varujemo grehov in jih ne ponavljamo tako pogosto. Poglablja nam spokornega duha, pomaga nam rasti v ponižnosti, zmanjšuje napuh in vsa druga grešna nagnjenja, ki nas oddaljujejo od Boga. Nekateri svetniki so se zaradi milosti zakramenta spovedovali vsak dan.
Moram te pohvaliti, da hodiš tako pogosto k maši in obhajilu pa tudi, da greš na obisk h kakemu bolniku. (Dovolim si, da te tikam, saj sva po letih skoraj na istem ‘klinu’ življenjske lestvice.) Žal mi je, da nimaš pravega veselja do življenja, da ne najdeš notranjega miru. To so preizkušnje, ki ti jih Bog dopušča in kot take jih moraš sprejeti. Nihče nima toliko razlogov, da se veseli življenja, kot kristjan. In tudi, da sprejme križe, ki mu jih Bog pošilja. Saj nas je Jezus učil: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj« (Lk 9,23). Res je težko razumeti Jezusove besede: »Moj jarem je prijeten in moje breme je lahko«, vendar pred tem pravi: »Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam« (Mt 11,29). Jezusa moramo vedno imeti kot vzor. Praviš, da težko razumeš Sveto pismo; beri evangelije in apostolska pisma, morda tudi Apostolska dela, to je večji del Nove zaveze, vsebuje Jezusovo oznanilo.
Morda bi bilo prav da vzameš v roke kakšno versko knjigo. Danes jih imamo, hvala Bogu, veliko na razpolago. Ko smo bili mi mladi, veš, da ni bilo tako. To je naša duhovna hrana, ki dopolnjuje evharistično hrano (mašo in obhajilo) in molitev.
Bog ti pošilja preizkušnje. Po apostolu Pavlu nam zagotavlja, da »je zvest in ne bo dopustil, da bi bili preizkušani čez svoje moči, ampak bo ob preizkušnji tudi omogočil izhod iz nje, da jo boste mogli prestati« (1 Kor 10,13). Daje pa ti tudi veliko milosti, priložnosti za dobra delo in molitev. Mnogi nimajo toliko duhovnega bogastva kot ti. Njegove darove moramo ceniti in ‘zaklade’, ki nam jih je dal, pomnožiti, ker bomo ob svojem času morali dati odgovor.

BOLE, Franc (oče urednik), Pismo meseca, Ognjišče, 2013, leto 49, št. 9, str. 6-7

Neki protestantski pridigar v ameriškem mestu Chicago je imel govor, v katerem je želel oddaljene in dvomeče ljudi povabiti h Kristusu. Eden od navzočih je pridigarja sovražno pogledal in zaničljivo dejal: »Vse je lepo, kar govorite. Lepo učite, toda jaz sem izgubil vero v Boga, ko so mi skozi vrata hiše odnesli mrtvo ženo. Vse lepo in prav, a če bi čudovita žena, ki vas spremlja, ležala mrtva ob vas: kako bi mogli še verjeti v Boga?«
Ni minil mesec, ko je pridigarjeva žena umrla v težki železniški nesreči. Pridigar se je spet moral odpraviti v Chicago. Pred veliko množico je takrat dejal: »Tu sredi množice, ko stojim ob svoji mrtvi ženi, ki sem jo prišel iskat, da jo bomo pokopali, bi rad povedal, da še vedno verujem v Boga, ga ljubim in ga priznavam.«.

Iz stiske sem klical Gospoda,
Gospod me je uslišal na planem.
Gospod je na moji strani, ne bom se bal,
kaj mi more storiti človek?
Ps 118, 5 - 6

Blagor žalostnim, kajti potolaženi bodo. (Mt 5, 4)

Iz stiske sem klical Gospoda,
Gospod me je uslišal na planem.
Gospod je na moji strani, ne bom se bal,
kaj mi more storiti človek?
Ps 118, 5 - 6

Čoln je napolnila voda in bili so v nevarnosti. Pristopili so torej, ga prebudili in rekli: »Učenik, Učenik, izgubljeni smo!« in vstal je ter zapretil vetru in razburkani vodi. Prenehala sta in nastala je tišina. Rekel jim je: »Kje je vaša vera?« Obšel jih je strah, začudili so se in govorili med seboj: »Kdo neki je ta, da ukazuje celo vetrovom in vodi in so mu pokorni?« (Lk 8,22-25)

S svojimi krili te pokrije,
pod njegove peruti se zatečeš;
ščit in oklep sta njegova zvestoba.
Ne boš se bal nočne strahote,
ne puščice, ki leti podnevi,
tudi ne kuge, ki hodi v temi,
ne žela, ki pustoši opoldne.
Ps  91

Moji bratje, kadar pridete v razne preizkušnje, imejte to za čisto veselje, saj spoznavate, da preizkušenost vaše vere ustvarja stanovitnost. (Jak 1,2)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 10 (2005), 59.
knjiga: Obrisal bo solze z njihovih oči, (Zgodbe za dušo. Nova serija 1), Ognjišče, Koper, 2022, 39.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Imeti moraš precej poguma, da se usedeš za tipkovnico, ne da bi pred tem vedel, o čem sploh boš pisal. Pa mi je nekoliko lažje, ko se ustrašim svoje prazne glave, saj se tako vendar dela večino stvari pri nas, “mnogo besed in malo okusa”, veliko praznino, votlost čutim vsepovsod, kamor se obrnem, nikjer nobene vsebine, prazne besede od danes do jutri, nobene “močne hrane”, iz katere bi človek rasel. Težko se na kaj oprem, težko iz česa živim, tako prazno je vse skupaj. Naš svet je en sam lačen berač, katerega srca nima kaj napolniti. Otroci, ki nimajo staršev, mladi, ki nimajo izzivov, starši, ki nimajo časa, starci, ki nimajo spoštovanja.
Bojim se takega sveta, bojim se, kaj bo stopilo v to našo tako na široko zevajočo praznino. Lačen človek namreč poje vse, kar mu daš v roko, vse, tudi smeti pogoltne, da le za silo poteši svojo potrebo, četudi je potem še bolj lačen. V takšnem začaranem krogu se vrti naš svet, ki vidi v teh kratkoročnih rešitvah svoje preživetje. In je hudo, ker nihče nima vizije, kam in kako hodimo, kam želimo priti, kdo postati, samo iz roke v usta se živi, samo od zasilnih potez, te pa so za človeško življenje smeti, zastrupljajo nas.
In ko se človek hrani s smetmi, počasi smet postane tudi sam, samo poglejte, na kakšnem nizki ravni se je znašla naša kultura, ne govorim samo o umetnosti – ta že dolgo zrcali v svet našo brezidejnost in praznoto – o tisti kulturi, ki se dogaja med nami, govorim: kje je nežnost, kje vljudnost, kje je še kaj od gentlemanstva, kje pogumni vitezi, ki bi se pred čim ustavili, ki bi se borili za kaj svetega. Ko polnimo svoja srca s smetmi, sčasoma tudi sami postajamo smet. Če v tebi ni prostora za nič svetega, tudi sam ne moreš postati svet. Lahko si samo smet. In potem beračiš, namesto da bi se boril. In potem dobiš, kar dobiš.
To bo menda cena našega udobnega časa, ta praznota, ki pravzaprav nezadržno ustvarja težke čase. »Težki časi ustvarijo močne može, močni možje ustvarijo dobre čase, dobri časi rodijo šibke može, šibki možje ustvarijo težke čase,« (G. Michael Hopf).
Vedno sem mislil, da se dà takšne hude čase najbolje premagati z resnim in treznim razmislekom, toda ta velikokrat rodi samo nezadovoljstvo in zagrenjenost spričo vsega, kar se dogaja. Fatalizem. Toda ta ne napolni praznine, kvečjemu jo še bolj izprazni in pomete pajčevine pod stropom. Na smrt bolni ljudje pa me učijo, da se človek veliko bolj spreminja in bolje zdravi s “humorjem” kakor s pretirano (nekateri ji – kako povedno – pravijo tudi “krščanska”) resnostjo. Zato bi kazalo, da se pričnemo lastnim zablodam smejati. Komedija je, kakor pravi Charlie Chaplin, samo življenje, ki ga gledaš z distance, tragedija, ki smo ji pustili nekaj časa. In veselje, ej, morda je to tisto, kar bi našo preresno ukvarjanje s samim seboj postavilo na povsem drugačne tirnice. Morda bi praznina v naših glavah dobila drugačen prizvok: kot nekaj nepopolnega, ki potrebuje poseg z neba. In ga bo tudi dobila. »Blagor ubogim v duhu,« (Mt 5,3).
M. Rijavec. (Na začetku). v: Ognjišče 10 (2022), 3.

Ko zažarijo listi vinske trte, ko se sonce odpravi spat malo prej, ko je vse bolj tiho, ker otroci sedijo doma in pišejo naloge, takrat je september. Otroci niso več razposajeni kot takrat, ko so jahali morske valove in se igrali v vročem pesku. Sedaj je drugače. Začela se je šola, začel se je verouk. Otrokom se odpirajo vsak dan nova obzorja. Ne samo v šoli. V zlatih vinogradih bo kmalu zazvenela pesem trgačev in otroci jim bodo priskočili na pomoč. Nosili jim bodo prazne gajbice in jih razvrščali ob brajde ...
Osemletni Tomaž vsako jutro nabaše torbo in jo oprta na šibka ramena, pozdravi babico, ki je še edina doma, se skoraj spotakne ob muca Mikija in že zdirja skozi vrata. Pokliče Polono, ki živi v sosednji hiši, in sošolko Meto, ki že zaklepa vhodna vrata. In že hitijo proti šoli. Pod težo nahrbtnikov se sprašujejo: Si naredil matko, si spisala slovko. Polona seže v žep in razdeli čokoladne bombone. Pohvali se, da ima rojstni dan, a praznovali da bodo v nedeljo, in hiti naštevat, koga vse bo povabila. Seveda tudi Tomaža in Meto, in pove, da se najbolj veseli očkovega darila. Upa, da bo tudi on prišel, ker ne živijo več skupaj, in v nedeljo ni dežuren v bolnišnici. To je v Celju in ima dolgo vožnjo.
Tomaž pove, da bo popoldne šel k babici številka dve, ne tisti, s katero živi, ker je to mamina mati, ampak k tisti, ki živi na vasi in ji reče nona. Danes imajo trgatev. Kako lepo je trgati sladko grozdje, kako lepo se je srečati z vsemi sorodniki, zlasti z bratrancem Borutom, s katerim je imel že veliko zanimivih dogodivščin.
»Ja, kako misliš iti danes v trgatev, ko pa imamo ob štirih popoldne verouk?« nenadoma vpraša Meta. Presenetila ga je. Joj, na verouk je popolnoma pozabil. Nalogo je napisal že v soboto. Kaj sedaj? Kako naj se odpove trgatvi? Kako naj danes ne vidi tega svojega razposajenega bratranca? Kako bodo shajali v vinogradu brez njega, saj že veliko pomaga. In vreme je tako lepo! Toliko zanimivih reči ga čaka v trgatvi. Sedaj pa verouk!
Meta mu reče: »Boš pa šel k babici jutri.« Jutri, jutri – se zdi Tomažu predaleč. Danes je prvi dan trgatve, najlepši dan. Vsi ga čakajo. Oče je že zjutraj pripravil rokavice in škarje za mamo, zase in tudi zanj. In zdaj naj bi ne šel?
Ves dopoldan je bil Tomaž v šoli zelo nemiren. Učiteljica je to brž opazila. Vprašala ga je, kaj ga teži, da se kar naprej vrti. Ves navdušen ji je povedal, da gre popoldne k babici v trgatev. »Lepo,« je rekla, »boš jutri povedal, kako je bilo, da bodo sošolci slišali, kako je v vinogradu.« Obljubil ji je. Ko pa je oprtal nahrbtnik in se napotil domov, je začutil črva, ki je vrtal v njegovi notranjosti. »Kaj naj naredim? se je spraševal. »Naj vseeno grem k verouku?« Verouk, trgatev, trgatev, nona, Borut verouk, katehistinja Maja, trgatev ... V mislih so se prehitevali. Celo pot do doma.
Ko je stopil skozi vrata, je odložil težko torbo. Mama ga je slišala: »O Tomaž, si že doma! Hitro nekaj pojej, brž ko pride tata, gremo k noni v trgatev.« Požrl je slino in odgovoril: »Mama, danes imam verouk ... Šel bom k verouku.« »Saj res!« se je mama udarila po čelu. »Pa saj ... če te enkrat ni ... bom napisala opravičilo.« »Ne, mama, odločil sem se! Bom pa šel jutri k noni.« »Tako si se odločil?« mama ni mogla verjeti svojim ušesom. »Vidva s tatom kar pojdita. Pomagal bom babici pospraviti posodo, potem bom naredil nalogo in šel k verouku. Čakal vaju bom. Radoveden sem, kako bo. Zvečer mi bosta vse povedala.« Mama se je nasmehnila. Ko je prišel oče, sta se brž odpravila.
Ob treh popoldne je Tomaž ponovil vse, kakor zjutraj. Vzele je torbo, poklical Polono in Meto in odšli so proti župnišču. Kar nekam tihi so bili. Tomaževe misli so dirjale med trtami in veselimi trgači ...
Katehistinja Maja jih je čakala. Ko so za začetek srečanja odmolili, Tomaž ni mogel več biti tiho. Katehistinji je povedal, da bi moral biti v vinogradu pri noni in pri svojih sorodnikih. O, kako ga bodo pogrešali! On pa se je odločil, da gre k verouku. Katehistinja je razumela to iskreno otroško dušo in vedela je, da je to za Tomaža velika žrtev. Potem je otrokom začela pripovedovati o Jezusu, ki je dejal, da je vinska trta, mi pa smo njegove mladike. Na tablo je narisala močno trto, polno mladik, in na vsako od njih so otroci napisali svoje ime. Mladike so obrodile zdravo grozdje. »Gospod vabi v svoj vinograd,« je rekla otrokom. Sama pri sebi pa je prosila: »Gospod, pokliči veliko delavcev v svoj vinograd! Naj bodo delavni, odločni in vztrajni.«
Z očmi je božala svoje otroke. Deset jih ima v skupini in vsak je svet zase. Vsak ji znova in znova prinaša dragocena spoznanja. »Hvala ti, Gospod, ker me z odprtimi očmi vodiš po svojem vinogradu. Pomagaj mi, da bodo tudi ti otroci, ki si mi jih zaupal, rodoviten vinograd v njihovo veselje in v tvojo slavo.«
Pavlina Bizjak, zgodbe, v: Ognjišče (2012) 10, str. 52

V naši župniji pred mašo molimo rožni venec. Med to molitvijo cerkovnik ali strežniki pripravljajo vse potrebno za mašo. Na ambon ali na oltar prinesejo veliko in debelo knjigo. Kako se ta knjiga imenuje in kaj vsebuje? (Ljudmila)
Ta velika in debela knjiga je Rimski misal, ki vsebuje red svete maše: od začetnega dela do blagoslova in sklepnega obreda; najpomembnejši del so štiri evharistične molitve s klicanjem Svetega Duha in posvetitvijo darov kruha (hostije) in vina v Kristusovo telo in kri. V misalu so molitveni obrazci za maše svetih časov ter za Gospodove paznike v času ‘med letom’. Sledijo posebne maše svetnikov (po koledarju), skupne maše svetnikov velik izbor maš za različne priložnosti. Do drugega vatikanskega koncila je bil Rimski misal v latinščini, ki ga je po smernicah tridentinskega koncila izdal papež sv. Pij V. leta 1570. Od leta 1975 pri nas uporabljamo slovenski prevod Rimskega misala, kakor ga je naročil drugi vatikanski koncil in ga je razglasil papež bl. Pavel VI. Zdaj čakamo na slovenski prevod prenovljenega latinskega Rimskega misala iz leta 2000. (sč)
Silvester Čuk, Ognjišče (2016) 10, str. 47

Ne vem, kako naj natančno izoblikujem svojo misel. Toda številne molitve – mislim na obrazce, ki so nas jih naučili – mi ne povedo veliko. Včasih se mi upira, da bi molil na ta način. Zdijo se mi tako ‘oguljeni’. Ne vem, če ravnam prav? Kaj mi svetujete glede molitve?
Leon
Vaše vprašanje kaže na značilno težavo številnih današnjih vernikov – potrebo po pristni, iskreni molitvi, osvobojeni formalnosti. Ta želja je dobra, saj mora molitev prihajati iz srca. Toda naša molitev je pogosto uboga, čeprav želi biti iskrena. Zato lahko uporabljamo tudi ustaljene obrazce. Ti nam pomagajo, da se ‘znamo’ obračati na Boga. Pomagajo pa nam tudi v ‘duhovni suši’, ko ne najdemo svojih ustreznih besed. Cerkev nam priporoča nekatere molitvene obrazce, a ne zapoveduje, da moramo uporabljati samo to ustaljeno obliko molitve. “Molitev namreč ni le samodejni izliv notranjega vzgiba. Vključuje tudi premišljevanje, preučevanje in prodiranje v duhovne stvarnosti, katere izkustveno dojemamo,” pravi Kompendij katekizma katoliške Cerkve.
Da nismo prvi, ki imamo težave z molitvijo, nam priča prošnja apostolov: »Gospod, nauči nas moliti!« (Lk, 11,1) in Jezus jih je naučil moliti očenaš. Gre torej za ‘obrazec’, za obliko molitve, ki nas jo je naučil sam Jezus. Zato ima ta molitev posebno mesto med krščanskimi molitvami in v kristjanovem življenju.
Ne vem točno, kaj ste mislili z molitvenimi obrazci. Morda tiste, ki jih znamo na pamet, oz. tiste, ki smo se jih naučili ‘za birmo’. Ne smemo pozabiti tudi na druge zapisane molitve. To so npr. psalmi ali drugi spevi, zlasti iz Svetega pisma Nove zaveze (Marijina hvalnica ali Moja duša; Zaharijev hvalospev ali Hvaljen Gospod, Bog naših očetov; spevi iz pisem apostola Pavla ali iz knjige Razodetja). Te nam polagajo v usta besede, ki jih je Bog sam navdihnil in s katerimi ‘vzgaja’ naše srce, da se obrača na Boga.
Dalje ne pozabimo na številne molitve sodobnih avtorjev. Vsako Ognjišče začenjamo z molitvijo kakšnega sodobnega avtorja. Naš urednik Silvester Čuk jih je zbral tudi v knjigo. Trenutno je na voljo knjiga Zakladnica molitve (uredil Marko Čuk). Prevajalec molitev je napisal, da te sodobne molitve “želijo biti vzorec za naš osebni pogovor z Bogom”. Niso pa edini vzorec. Omenil sem že molitve iz Svetega pisma, še prej molitve, ki so nastale v zgodovini Cerkve. Naj še dodam nekatere čudovite molitve svetnikov, na primer Hvalnica stvarstva sv. Frančiška Asiškega. Njegova drža hvaljenja je navdihnila številne druge molitve.
Vi si izberite tisto obliko molitve, ki vam bo najbolj pomagala v pogovoru z Bogom. Med vsemi naštetimi molitvami boste gotovo našli kaj zase, morda vam bodo bližje sodobne molitve, če vam niso ljubi ‘tradicionalni obrazci’. Lahko pa molite tudi s svojimi besedami, čeprav tudi na naše osebne, ‘izvirne’ molitve vplivajo ustaljeni molitveni obrazci.
Ustaljeni molitveni obrazci nam pridejo prav v trenutkih ‘duhovne suše’, ko ne moremo moliti s svojimi besedami. Takrat lahko preprosto molimo Gospodovo molitev. Morda nas bodo nagovorile kakšne besede iz nje (npr. zgodi se tvoja volja; odpusti nam naše dolge; reši nas hudega ...). Bodimo prepričani, da nas bodo kakšne besede prej ali slej nagovorile, če bomo vztrajali. Če pa bomo prenehali moliti, nas ne bodo mogle nagovoriti in nam posledično pomagati iz ‘duhovne suše’.
Poleg tega ne bodimo preveč domišljavi. Tudi rodovi pred nami so znali moliti. Številni obrazci so se rodili iz rodov Bogu predanih src. Njihove besede lahko postanejo tudi naše besede, če jih bomo počasi premišljevalno molili in jih ponotranjili, ne pa samo avtomatično ‘drdrali’. Izkušnja Bogu predanih rodov vernih, zaobjeta v številnih molitvenih obrazcih, nam bo pomagala v naših iskanjih in hrepenenju po Bogu.
Božo Rustja, Pisma. Ognjišče (2017) 10, str. 48

V dneh kralja Salomona je v Jeruzalemu živel bogataš z imenom Simeon. S svojimi služabniki je ravnal zelo slabo. Zahteval je, da so trdo delali, ni jim pa dajal dovolj hrane, zato so bili oni in njihovi otroci pogosto lačni.
Ko je v deželi zavladala huda lakota, so bogatejši ljudje odprli svoje žitnice in dajali kruha revnim. Vsi, razen Simeona. Na vrata svojih žitnic je dal pritrditi še dodatne ključavnice.
Govorice o Simeonovi skoposti so prišle na uho kralja Salomona. Izmislil si je zvijačo. Poslal je svojega glasnika, ki ga je povabil na obed v kraljevo palačo. Simeon se je počutil zelo počaščenega. Da bi čim bolj užival pri kraljevem obedu, ves dan ni nič jedel in je prišel v kraljevo palačo zelo lačen.
Služabnik ga je povedel v čakalnico in mu dejal: »Kralj bo nocoj jedel samo z vami. Veljajo pa posebna pravila obnašanja, ki se jih morate držati. Ničesar ne smete prositi niti kralja niti služabnikov. Ne smete se pritoževati. Ko vas bo kralj vprašal, kako so vam bila jedila všeč, morate odgovoriti, da ste neskončno uživali. Ste se pripravljeni držati teh pravil?«
»Seveda,« je odgovoril Simeon.
»Dobro, potem počakajte tukaj in poklical vas bom, ko bo čas za večerjo.«
Čakal je in iz kuhinje se je širil čudovit vonj. Končno je prišel čas za večerjo. »Sedi, prijatelj,« je dejal Salomon, »želel sem, da večerjaš z menoj.«
Simeon je sedel. Strežnik je postavil pred kralja pečeno ribo na zlatem krožniku. Kralj je začel jesti in ko je pojedel, je dejal: »Riba je odlična.« Ko je končal, je strežnik postavil krožnik z ribo pred Simeona. Ravno ko je hotel začeti jesti, jo je služabnik vzel in odnesel nazaj v kuhinjo. Simeon se je že hotel pritožiti, a se je spomnil pravil in umolknil.
Služabnik je nato postavil pred kralja juho v zlatem krožniku, ki jo je ta z veseljem pojedel. Ko je končal, je postavil krožnik juhe pred Simeona, a ga je takoj tudi umaknil. Enako se je zgodilo pri glavni jedi in sladici. Tako je Simeon ostal lačen. Jezno je pogledal služabnika, obenem pa se je trudil nasmehniti se kralju. Ob koncu obeda je kralj Simeona vprašal:
»Upam, da ti je bila hrana všeč.«
»O, seveda, vse je bilo odlično,« je odgovoril Simeon.
»Me veseli,« je dejal kralj.
Lačni Simeon je vstal, da bi se poslovil. Toda kralj je dejal: »Ne odhajaj, prijatelj. Noč se je komaj začela. Želim, da te razveseljujejo moji glasbeniki.«
Vstopili so glasbeniki in igrali kar nekaj ur. Ko so končali, se je Simeon spet želel posloviti, a kralj je rekel: »Ne odhajaj, dragi prijatelj. Pozno je. Ostani pri meni čez noč.«
Obiskovalcu ni preostalo drugega, kakor da ostane. Zaradi lakote ni niti zatisnil očesa. Buden je ležal in razmišljal, kaj pomeni to kraljevo ravnanje. »Zakaj me je povabil sem in mi ni dovolil jesti?« se je spraševal.
Nenadoma ga je prešinilo: kralj ga je hotel poučiti, kako nekaj hudega je lakota. In kako nazorno mu je to pokazal. In Simeon je sklenil, da služabnikov nikoli več ne bo pustil oditi lačnih.

knjiga: Zgodbe za skladen zakon in družino, (Zgodbe za dušo 12), Ognjišče, Koper, 2021, 119.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

zgodba iz knjige: Rustja, Božo, 2014. Zgodbe za skladen zakon in družino: Zgodbe za dušo 12. Koper: Ognjišče.

Začudeno je gledala okoli sebe, po sobi in kuhinji, ko se je po dobri uri vrnila z vrta. Jesen je bila, noči so postajale hladne, zato je hitela pospravljat še zadnje pridelke z vrta, dobro je zaprla toplo gredo, kjer so še zoreli paradižniki, tudi nekaj paprike je bilo vmes. »Tako, zdaj pa je vse na varnem, če bo še bolj mrzlo,« se je oddahnila ter se vrnila v svoje stanovanje. Snaha je na svojem delu že vse postorila, ona pa je varovala petletno vnukinjo, ki je bila malce prehlajena, pa ni mogla v vrtec, zdaj pa – ne v sobi, ne v kuhinji ni bilo več nobene igrače, vse je bilo pospravljeno – pa ne samo igrač, tudi deklice, ki se je še malo prej igrala tu, ni bilo nikjer.
»Sara, Sara!« je klicala in tekala sem ter tja. Tedaj je zaslišala ropot na podstrešju. »Moj Bog, pa ja ni znosila stvari gor po teh strmih stopnicah,« je z grozo pomislila. Tiho in previdno se je vzpenjala gor ter na vrhu obstala: na podstrešju je med kupom igrač stala deklica ter si dala opraviti s punčkami.
»Ja, Sara, kaj pa počneš tu, na tem mrazu? Še bolj se boš prehladila!« je stopila proti njej. »In zakaj si gor znosila še igrače?« jo je hotela objeti, deklica pa je stopila korak nazaj ter se ji obtožujoče zazrla v oči.
»Preselila sem se, da boš imela mir pred mano,« je rekla odločno. »Saj kar naprej godrnjaš, da še hoditi nimaš več kod, ko so povsod moje igrače, da ne moreš imeti čistega stanovanja kot ga ima teta Mici. Zdaj ga pa lahko imaš, jaz bom tukaj!« se je obrnila in se igrala naprej, kot da se ni nič zgodilo.
Zaprlo ji je sapo od presenečenja nad besedami komaj petletne deklice. V hipu se je spomnila, da je bila nekaj dni nazaj na obisku pri prijateljici, ki je živela čisto sama. Otroci so bili daleč proč, le nekajkrat na leto se je srečala z njimi ter pocrkljala vnuke, ki so ji bili skoraj tujci. “Veš, kar nimam občutka, da sem babica, tako malo jih vidim,” ji je rekla zadnjič. “Pa ti ni nič dolgčas?” jo je povprašala. “Oh, kje pa, saj imam televizijo pa psa, ki ga vodim ven, vmes pa še skočim s kom na kavo, pa mi dnevi lepo teko,” se je pohvalila. Celo pot domov je premišljevala te njene besede. »Ne, jaz že ne bi mogla živeti tako,« si je rekla skoraj na glas in komaj čakala, da stisne k sebi svojo punčko. Sara je bila že četrta, ki jo je po popoldnevih čuvala. Drugi trije vnučki so bili že večji in so živeli pri hčerki drugje, a so se pogosto vračali k njej.
In ker je imela drugi dan res slab dan, kot ga pač ima vsak kdaj pa kdaj, in Sara ni hotela pospraviti igrač, preden se na televiziji ni končala večerna risanka, ji je čisto nehote navrgla: »Veš, Sara, sita sem teh tvojih igrač, počasi še stopiti ne bom imela kam, prej sem skoraj padla na tvojem ogromnem medvedku. Da bi kdaj imela čisto stanovanje, kot ga ima teta Mici, o tem lahko samo sanjam!« se je jezila. Deklica jo je gledala in tiho začela pospravljati svoje igrače. Šele ko je šla k mamici in očku in ji je tiho voščila lahko noč, niti poljubila je ni kot vedno, je pomislila, da jo je prizadela. »Moram se ji opravičiti,« je sklenila, »takoj jutri, zelo zelo sem bila grda,« jo je pekla vest.
Pa je prišlo jutro, mamica jo je peljala k zdravniku, tako da se nista videli, ko pa sta se vrnili, jo je pripeljala k njej ter odhitela nazaj v službo. »Se bova pa pogovorili potem, ko pospravim na vrtu,« je sklenila ter pustila punčko, ki se je lotila igre, kot da se ni nič zgodilo – no, zdaj pa tole!
Pokleknila je k njej, jo obrnila k sebi ter podržala v svojih dlaneh njene premražene ročice. »Sara, oprosti za tisto včeraj, oprosti, prosim. Nisem mislila tako, kot sem govorila, bila sem slabe volje in vem, da je ne bi smela stresati nad tabo. Zelo mi je žal, vrni se s svojimi igračami nazaj k meni.«
»Pa ne boš jezna, če bodo spet raztresene po tvojem stanovanju in ne bo pri tebi tako lepo kot je pri teti Mici?« se ji je resno zazrla v obraz.
»Ne, nikoli več ne bom jezna, rada imam tvoje igrače, četudi se kdaj spotaknem, rada imam tvoje igre, rada imam tvoje pogovore s tvojimi punčkami, od vsega pa imam najraje tebe,« jo je stiskala k sebi in si brisala solze, ki so ji lile po obrazu. »Obljubim ti, da se ne bo to nikoli ponovilo.«
Znosili sta igrače nazaj in deklica je nadaljevala z igro.
»Moj Bog, kako pameten je za svoja leta ta otrok in kako resna, jaz v njenih letih nisem bila, oh, kje pa, nikoli takšna.« In razmišljala je dalje. Še malo, pa bo zrasla. Nič več ji ne bo sedala v naročje, nič več ji ona ne bo pela pesmic, ji pripovedovala pravljic, jo božala po laseh, jo ljubeče stiskala k sebi. Nihče ji ne bo več kdaj ponagajal, tako iz ljubezni do nje, ne zato, da je ne bi imela rada – svoje babice. In nič več se ne bo izogibala njenim igračam. Imela bo pospravljeno kot teta Mici, a ona ve, da se bodo Sara in drugi trije ljubi vnuki vračali redno k njej.
Nikoli ne bo sama in osamljena, vedno pa se bo spominjala današnjega dogodka, kateremu se bo Sara nekoč smejala, kako se je selila od nje na podstrešje, njej pa bo zaradi njega vedno ostala na duši majhna senca.
Spet je stisnila dekletce k sebi ter odhitela na vrt, da z delom skuša pozabiti, kar se ji je pravkar pripetilo.
Kumer, Anica. (zgodbe). Ognjišče (2016) 10, str. 56