Nedeljsko jutro. Mukoma se poganjam po starodavni ulici proti cerkvi. Bolečine v hrbtu so hude, da skoraj obupujem. Brez nedeljske maše ne bi mogel živeti. Cerkev je napol prazna. Duhovnik začne pridigo o našem verskem formalizmu. Debelo pogoltnem slino. Tile starčki niso prišli zaradi navade ... Stojim tam zadaj, da bi čutil ob sebi vse. So res moji bratje in sestre? Obred teče kot običajno in se bliža koncu. Potem pride tisti trenutek, ki se mi je zdel včasih malce zaigran. Duhovnik reče: »Mir z vami! Podajmo si roke v znamenje razumevanja, odpuščanja in ljubezni!«
Pomislim na ta mali, sprti narod. Iz ospredja cerkve nenadoma prihaja otrok. Dečku je kakih pet let. Gre čudno izgubljeno, sam. Kam odhaja, pomislim. Gleda proti moškim, ki sedijo tu zadaj na dodanih stolih. Za hip se ustavi. Zagleda ga. Nasmehne se. Gre naprej počasi, nekako slovesno. Zaveda se, da je to pomemben trenutek. Ustavi se pred svojim dedkom. Tako po moško, resno – iz razdalje stegne otroško ročico in jo poda temu, ki ga dobro pozna. Tudi stari dedi je presenečen in vznemirjen. Podata si roki. »Mir z vami!« Prizor je presenetil vse. Smehljamo se v nekakšni srečni zadregi. Moški ju gledajo. Tedaj se zgodba prelomi. Dedija premagajo čustva. Stegne obe roki in potegne svojega zlatega vnučka k sebi. Objame ga tako nežno, tako hvaležno, da me gane. V očeh začutim drobne solze svete resnice, ki pomeni, da se nam ni treba bati za našo prihodnost. Če se imamo radi in si odpuščamo, potem smo spravljeni s svojo preteklostjo in sedanjostjo. Potem imamo pred seboj tudi prihodnost.
Vnuček se veselo, kakor pač otrok, požene nazaj po cerkvi k mamici, ki sedi tam nekje spredaj. In tako je konec nekega verskega formalizma. Počutim se tako mirnega in pogumnega. Še bolečina je minila. Naša trdna vera zraste iz zgleda, iz ljubezni, ki ji verjamemo. Trdno sem prepričan, da bo mali vernik odrasel v velikega. Ko njegovega dedka že dolgo ne bo več, ne bo odnehal, ko ga bo morda sram pred izgubljenimi vrstniki, ko se mu bodo posmehovali; ko ne bo moderno iti vsako, zares vsako nedeljo v staro Marijino cerkev k nedeljski maši. In nekoč bo sedel tu zadaj in se bo spomnil svojega dragega deda, ki mu bo vzor iskrene ljubezni in globoke vere. Hvaležen mu bo.
Blagoslov! In potem še poslovilna pesem. Tako ponižno jo pojo. Naše skrbi in bolečine – in naša izgubljenost in osamljenost se je prelila v čudovito upanje in zaupanje: »Marija, skoz’ življenje voditi srečno znaš – ti pelji skoz’ trpljenje življenja čolnič naš...«
Odhajam po stari ulici. Moj korak je lažji in pogumnejši. Pridejo dvomi in preizkušnje, a vedno znova sem hvaležen za dar vere. Prizora, ki sem ga videl danes, še dolgo ne bom pozabil. Kako se imata rada! In to je vse, kar je pomembno v našem življenju.

Stanislav. Ognjišče (2015) 12, str. 50

ZAMETKI V STARI ZAVEZI
Postne vaje najdemo že v času Stare zaveze: v judovski in grško-rimski kulturi. Judje so sprva poznali le en dan posta; to je bil veliki jom kipur – spravni dan. Veljal je za najpomembnejši praznik in najsvetejši judovski dan. Praznovanje se še danes obeležuje s postenjem, ki traja 25 ur. Delo je v tem času prepovedano. Post je imel močan notranji pomen kesanja, notranjega spreobrnjenja in sprave z Bogom, saj so se Judje kesali za greh, ki jih je oddaljil od Boga. Veliki spravni dan je podrobno opisan v Levitiku (3 Mz 16). Zatem so se uveljavili še drugi postni dnevi, in sicer v spomin na babilonsko suženjstvo, žalovanje za porušenim templjem, obleganje Jeruzalema. V Novi zavezi se praznik dojema z novim pomenom. Kristus kot odrešenik za vselej preda sebe kot žrtev v odkup grehov vseh ljudi.

»Zakaj se postimo,
ti pa tega ne vidiš,
pokorimo svojo dušo,
ti pa tega ne veš?«
(Iz 58,3)

ČAS PREROKOV
V času prerokov – predvsem Jeremija in Izaija – se je post začel formalizirati, kar pa Bogu ni bilo všeč. Preroka opominjata ljudstvo in mu v imenu Boga oporekata. »Če se postijo, ne slišim njih vpitja: če darujejo žgalne in jedilne daritve, mi niso po volji« (Jer 14,12). Post, katerega osnovni namen je družbena pravičnost, kesanje in sprava z Bogom, je postal sam sebi namen, in kot pravi Jože Vogrin, tu tiči tudi razlog, da se Gospod ne zmeni zanj.
V tem času prerokov so Judje post razumeli na tri načine: kot znak pobožnosti, kot rotečo prošnjo Bogu in da so podkrepili svojo molitev, pa tudi kot žalovanje oz. spravno dejanje ter pokoro.
Post kot znak pobožnosti
Judje so poznali tudi nezapovedan post. Postili so se v znak pobožnosti, da bi se pripravili na srečanje z Bogom in se pred tem bolj odprli za Božje razodetje. Takšen je bil post Mojzesa, preden je na gori prejel plošči z zapovedmi (2 Mz 34). Podobno se je postil Elija pred srečanjem z Bogom na gori Horeb (1 Kr 19,8) ter Danijel pred svojimi videnji (Dan 9,3).
Post kot prošnja
Izraelci so dojemali post tudi kot prošnjo Bogu. To zasledimo pri Davidu, ko je prosil za sinovo življenje (2 Sam 12). S podobnim namenom so se postili tudi v Ninivah, kjer je prerok Jona zaukazal, naj se ljudstvo posti v upanju, da jih Bog ne bo pogubil.
Post kot žalovanje
Post je dojet tudi kot žalovanje in pokora. Tako so se zaradi žalosti ob Savlovi smrti postili prebivalci Jabéš Gileáda (1 Sam 31; 1 Krn 10) pa tudi David (2 Sam 1).

NOVA ZAVEZA
V Jezusovem času so se Judje v znamenje spokornosti postili ob ponedeljkih in četrtkih. To lahko zasledimo tudi v Lukovem evangeliju, kjer se farizej hvali, kako se redno posti dvakrat na teden (Lk 18,12). Takšno prakso postenja dvakrat v tednu prevzame tudi zgodnja Cerkev, pri tem pa se zavestno loči od judovstva, tako da izbere druge dni. V spominjanju na Jezusovo aretacijo in križanje si zato kot postna dneva izbere sredo ter petek. Gotovo je vsak že slišal tudi za post ob sobotah kot pripravo na nedeljo. Ta dan je razširjen še danes predvsem na zahodu, na vzhodu in v Španiji pa imajo za postni dan poleg srede in petka tudi ponedeljek.

Drugačnost posta
V Novi zavezi je odnos do posta drugačen od tistega, ki ga srečamo v Stari zavezi. Post je v Novi zavezi omenjen sedemkrat. Vsi trije sinoptični evangeliji poročajo, kako se je Jezus postil v puščavi pred javnim delovanjem (Mr 1,12-13; Mt 4,1-11; Lk 4,1-13). Prav tako trikrat beremo o nepotrebnosti posta za učence (denimo v Mr 2,18-20), dokler je Jezus med njimi. Na enem mestu pa so podana navodila za post. Gre za dejstvo, da je z Jezusovim prihodom post presežen. Hkrati s tem pa, kljub temu da ni več nobene obsodbe za tiste, ki so v Jezusu Kristusu (Rim 8,1), greh in smrt (še) ostajata. Kristusov prihod še ni dokončen. Dokler torej Kristus z vnovičnim prihodom ne uniči greha in smrti, bo post še kako potreben.

ZGODNJA CERKEV
Kristjani naj bi post dojemali kot pomemben dejavnik spokornih drž prve Cerkve. V povezavi z molitvijo se poudarjata obrnitev k Bogu in zdravilen značaj posta (Didahe 7,4). Najprej so se postili katehumeni pred prejemom prvega zakramenta. Post je bil pogoj za ponovno vključitev v skupnost ob pokori za velike grehe. Kmalu zatem pa se preprosto ljudstvo priključi katehumenom in se tudi samo s postom pripravlja na veliko noč. Najprej le nekaj dni, na prehodu v 4. stoletje pa se že izoblikuje dolžina 40 dni. V dnevih pred veliko nočjo so se vzdržali vsakršne hrane. Ob sredah in petkih niso jedli do devete, tj. do 15. ure. Sv. Benedikt je tu še radikalnejši: ne je do večera. Drugi menihi jedo le vsak drugi dan. Spet tretji so se postili bolj ali manj med tednom, jedli pa v soboto in nedeljo.

Nagovori nas lahko sv. Bazilij Veliki, ki velja za očeta vzhodnega meništva. Zagovarja, da je post močno zdravilo za greh: »Zdravnik vam je dal močno sredstvo proti grehu. Z močnimi zdravili se lahko znebimo nadležnih črvov, ki živijo v drobovju otrok. Postenje tako posega v globine duše, da bi ubilo greh. Resnično je primerno, da ga imenujemo s tem častnim medicinskim nazivom.«

CERKVENO UČITELJSTVO
Papež Kalist II. spodbuja postne vaje vernega ljudstva. Uvede kvatrni post. Šlo je za sobotni post štirikrat na leto – poleg pomladnega posta pred veliko nočjo še trikrat v letu. V homilijah sv. Leona Velikega beremo, da je bil cilj jesenskega posta zahvaljevanje Bogu za vse pridelke in sadove svojega dela. Ob tem se ni smelo pozabiti na reveže. Danes bi to umestili v cerkveni koledar nekam ob bok zahvalne nedelje.
Čeprav so se določila skozi čas spreminjala, je bil post ves čas spomin na Jezusovo življenje in vstajenje, zaznamovan s pokoro, poglobljeno molitvijo, dobrimi deli in odrekanjem posvetnim stvarem.

J. Mevec, Tema meseca. Mladinska priloga, v: Ognjišče 3 (2023), 52-56.

Pri gradnji železniške proge so zgradili dolg in visok most čez široko reko. Ponosni so bili na ta most in hoteli so tudi dokazati, kako trden je. Na dolg tovorni vlak so naložili tovor, dvakrat težji od vlaka. Vlak so zapeljali na most in ga tam pustili cel dan. Eden od delavcev je vprašal: »Ali hočete zrušiti novi most?«
»Nikakor!« je odvrnil graditelj, »dokazati hočem, da se most tudi pod tako težo ne bo zrušil.«

Podobno so bile skušnjave, s katerimi je hudič napadel Jezusa, dokaz njegove zvestobe Očetu, ki ga je poslal.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 3 (2022), 87.
knjiga: Zgodbe za veselje do življenja, Zgodbe za dušo 14, Ognjišče, Koper, 2022, 66.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča

»Petintrideset let!« je glasno dejala Eva in toplo pogledala moža. »Kot da je bilo včeraj,« je dejal Dare. Tako rada se spominjata tistega dne. Saj ne vesta prav dobro, ali je bilo oblačno ali je sijalo sonce ali je morda celo malo rosilo. Samo občutek, da stopata skupaj na novo pot, je bil tako mogočen, da je bilo vse drugo manj pomembno.
Spoznala sta se po naključju. Po nekaj tednih sta že vedela, da sta namenjena drug drugemu. V pogovorih brez konca sta vstopala v svet eden drugega, v svet znanega in neznanega, v svet sanj in upanj. Včasih sta se oddaljila in takrat sta spoznala, kako se pogrešata. Začela sta načrtovati skupno pot. Z zaupanjem pa tudi s strahom. Ko sta določila dan poroke, sta globoko v sebi čutila, da sta se zavezala za vse življenje. Začela sta iskati prostor, kjer bi si spletla gnezdo, pa nista našla nič primernega. Po poroki sta se za nekaj mesecev zatekla k staršem, potem pa sta le našla sobico v četrtem nadstropju starega bloka.
Rodila se je Nina, sad njune ljubezni. Popolnoma nov svet se ju je dotaknil. Otroški jok in smeh sta se mešala z Evinim študijem. Ni ji bilo lahko, a je zmagala volja in je diplomirala. Dare pa je našel še kar primerno zaposlitev. Kadar je le mogel, je poklical domov, da je zaslišal njen in Ninin glas.
Sosed nasproti njihovega stanovanja mu je nekoč dejal: »Vi pa prihajate zelo lačni iz službe.«
»Lačen?« se je začudil. »Po čem sklepate?«
»Ker po stopnicah vedno pritečete!« Pomislil je: pa je morda res. Do prvega nadstropja je stopil na vsako stopnico, do drugega je stopal čez dve, zadnji dve nadstropji pa je res pretekel. Vedno je komaj čakal, da vstopi v njihov raj. Pa tega sosedu ni povedal. Verjetno ne bi razumel.
Začeli so graditi. Skoraj brez denarja. Na posojila. Vedno manj časa je ostajalo zanje. Pomembni so postali zidovi, opeka, plošče, železo, zidarji, tesarji ... Le nedelje so ostale njihove, samo njihove. In počitnice. Vsako leto. Kratke, a njihove. Pod šotorom seveda. Za več ni bilo denarja. In vsak drugi dan so si privoščili sladoled.
Ko se jim je pridružil Žiga, so že skoraj hodili drug po drugem, zato so se spomladi, ko se je malo otoplilo, preselili v napol zgrajeno hišo. Kar naenkrat so imeli toliko prostora, da so se izgubljali. Objela jih je nepopisna sreča: bili so na svojem! Čeprav daleč od vsega, kar so imeli do tedaj pred nosom: trgovino, starše, cerkev, prijatelje ...
Na svet je privekalo tretje otroško veselje: mala, drobcena Vida. Zdaj so prava družina, sta si rekla. Ko so se zaprla vhodna vrata, je bil ves svet samo njihov. Pa se jim je začel kmalu vedno bolj izmikati. Postali so potujoča družina: v vrtec, nato v šolo, pa k verouku, na krožke in v glasbeno šolo, na roditeljske sestanke. Predvsem pa služba! Vedno nove in nove obveznosti in vedno dlje sta ostajala zdoma. Od vsega tega sta postajala neskončno utrujena. Pritihotapila so se nesoglasja, prepiri in nato tihi dnevi. Zamorjena obraza sta skrivala pred otroki, pa sta predobro čutila, da jim nič ne uide.
Kadar sta se znala za hip ustaviti, sta vedno znova ugotavljala, da bi drug brez drugega težko vzdržala. Tako dobro se je nasloniti na ramo, za katero misliš, da je močna, in tako lepo se je zateči v svet nežnosti in topline.
V Evini pisarni je pogovor nanesel na njihove zakone. »Mislim,« je modrovala šefica, »da imaš ti najbolj urejen zakon v celem nadstropju.« Eva jo je malo presenečeno pogledala: »Nisva za zgled, za proč vreči pa tudi ne!« Kaj drugega naj reče, si je mislila. Pohvala pa jo je pobožala po duši.
ppp
Leta so tekla. Še sama nista vedela, kdaj je Nina zaključila osnovno šolo. »Kam sedaj?« se je spraševala sama in z njo vsi pri hiši. Ko se je odločila za gimnazijo, so trepetali, če bo sprejeta.
Za njo pa že kmalu Žiga in nato Vida. To so bili težki časi. Tako prijetna so bila leta, ko se jim ni bilo treba odločati. Toda teh je bilo malo.
Srednješolska leta so kar padla mimo njih. Tako sta čutila onadva, otroci so jih zagotovo doživljali popolnoma drugače.
Fakulteta. Izpiti. Uspehi in porazi. In končno diploma. Prva, druga in tretja. In potem še hujša mora: zaposlitev! Pisanje prošenj in zavrnjeni odgovori. Ali še huje: brez odgovora. Niti toliko niso bili vredni, da bi jim povedali, da niso nikjer potrebni. Čez dolgo, dolgo časa je nekega večera Eva sesedla na stol in vsa ponosna dejala: »Danes je našla delo še najina najmlajša.«
Praznovanje obletnice poroke se je zaključilo. Vsi so odšli in hrup se je polegel. »Bolj ali manj sama, a nikoli več sama,« je malo zamišljeno dejala Eva. Dare je prikimal. Vedno nosita svoje tri otroke s seboj, ne glede na to, kje so. Dva sta od doma, Vida načrtuje, da bi ostala doma, a je trenutno z mislimi in srcem daleč od njiju.
Po dolgih letih imata več časa zase. Ne iščeta se več in na novo spoznavata, saj je skoraj vsako dejanje že vnaprej predvidljivo. Potrebujeta le bližino. In Eva bi se sedaj rada še več pogovarjala, a mora vsako besedo skoraj izvleči iz Dareta.
»Moj kar naprej riše tiste načrte in molči,« je potožila znanka.
»Tudi če ni arhitekt, tišči besede vase!« je kar butnilo iz Eve. A ji je bilo malo lažje.
ppp
Z dekletoma je lažje našla skupne trenutke. Morda še najbolj z Vido. Ta jo je, ko je že kar nekaj časa prijateljevala z Bojanom, mimogrede vprašala: »Kako naj vem, če ga imam dovolj rada?«
Eva je nehala brkljati po kuhinji in se usedla poleg nje. »Vidiš, tudi sama sem si postavljala enako vprašanje.« Malo je premislila. »Pa je zadeva zelo enostavna.«
»To lahko rečeš ti sedaj, ko gledaš nazaj.«
»Morda je za tako spoznanje res potrebno nekaj izkušenj,« je pomislila. »Na začetku, ko si zaljubljen, si rišeš ljubljeno osebo v idealni podobi, resničnost pa je malce drugačna. Zaljubljenost mora preiti v ljubezen, odpasti morajo namišljene želje, sicer doživiš razočaranje.«
»Saj to te sprašujem. Ali sva že prerasla zaljubljenost?«
»Kaj pa je bistvo ljubezni?« jo je vprašala mama.
Vida je samo skomignila z rameni.
»Da se počutiš izpolnjenega, če več daješ, kot prejemaš.«
»Potem ga imam zelo rada,« je bilo veselje v njenem glasu, »potem se pa lahko poročiva!«
»Še posebno, če tudi Bojan tako čuti.«
Vida jo je objela, kot že dolgo ne.
ppp
Pred meseci pa ji je podobno vprašanje zastavila Nina. »Mami, ali naj se poročim ali ne?«
»To sprašuješ mene!«
»Koga pa naj. Kaj misliš ti? Saj veš, kakšno je danes mnenje o porokah.«
»Ne vem, kakšen odgovor bi rada slišala,« se je Eva obotavljala. »Povedala ti bom tako, kot iskreno mislim,« je presenetila Nino, ker ji ni odgovorila samo z da ali ne. »Živela si ob nama, naju spremljala, se z nama veselila in naju jezila. Opazovala si naju in videla, kaj je to zakon. To je moj, bolje, najin odgovor. Odločiti se moraš pa sama.«
»Visoke cilje mi postavljaš,« se je zamislila Nina.
»Ne samo visoke,« je Eva preslišala hčerkino pohvalo, »temveč tudi lepe in prijetne, če se le potrudiš in jih vzameš zares.«
Nina je samo prikimala.
»Če jih oba vzameta zares,« se je Eva dopolnila.

JARC, Janko-Smiljan, (zgodbe) Ognjišče (2016), leto 52, št. 2, str. 24

»Ljubezen gre skozi želodec,« je znan slovenski pregovor, ki še kako drži. Ljubezen, tista opevana in tako mamljiva beseda, ki jo vsak razume na svoj način. Mladi in neučakani dostikrat pravijo, da za ljubezen pač ni ovir, če smo zaljubljeni. Prisluhnimo zgodbi, ki pravi, kako ljubezen gre skozi želodec.
Miha in Nina sta bila sošolca. Obiskovala sta deveti razred osnovne šole. Začel se je mesec maj, bila sta si všeč in med njima se je vnela ljubezen. Nekega dne po pouku je Miha tiho stopil Nini in ji zašepetal na uho: »Bi šla z mano na sladoled?«
Nina ga je začudeno pogledala in zardela do ušes. Špela, njena sošolka, ki ji je bil Miha tudi všeč, je na ves glas zakričala: »Mihec in Ninica pa se imata rada, ha, ha, ha!« »Dovolj te imam!« je dejala Nina, se obrnila in odšla domov.
Miha je poklapan odšel iz šole proti domu, vendar je Nino počakal že pri prvem križišču in prehodu za pešce. Trajalo je kar nekaj časa, da mu je uspelo Nino pregovoriti, da sta šla skupaj na sladoled in premagata grenkobo. Prispela sta do slaščičarne in si kupila vsak svojo kepico sladoleda. Veselo sta ga lizala, toda zgodila se jima je nesreča. Nini je sladoled padel na tla. Pogledala je Miha, ki je svoja, sladoleda polna usta, raztegnil v širok nasmeh. Tedaj pa, joj: kar je bilo prej v njegovih ustih, je bilo v naslednjem trenutku že na njegovi majici. Nekaj časa sta se oba skupaj smejala, potem pa je Nina predlagala, da gresta k njej domov in mu bo ona očistila majico, da pri njem doma ne bo kaj narobe.
Počasi sta šla proti Nininemu domu in Nini je uspelo majico za silo očistiti. Miha se je odpravil domov in v naslednji ulici je srečal Špelo in sošolke. »No, Mihec, kako kaj Ninica in sladoled?« so ga zbadale. »Kaj pa je s tvojo majico, kupljeno v tujini, ali jo je vrabček pokakal?« Miha jim je jezno zabrusil nazaj: »Kokoške neumne, pustite me pri miru in pojdite se domov učit matematiko, saj jutri pišemo še zadnjo kontrolko!« Slabe volje je odšel domov.
Nekaj dni se je ogibal sošolk, tudi Nine. Neka iskrica v srcu pa mu ni dala miru. Vsak dan glasneje je trkala na skrivnostna vrata njegovega srca in nekega dne se je le opogumil in jo na samem ogovoril. Oba sta že skoraj pozabila na pripetljaj s sladoledom. Počasi, a vztrajno, je njuna ljubezen rasla in se krepila. Postala sta nerazdružljiva.
Deveti razred sta uspešno končala in po počitnicah, ki sta jih večinoma preživela skupaj na kolesarjenju in kopanju, sta začela gimnazijo. Kakšna sreča: bila sta sprejeta v isto gimnazijo in se vozila z istim avtobusom.
Nekega dne je Nina povabila domov na kosilo. Odločila se je, da bo skuhala nekaj dobrega. Miha ji je vedno govoril, kako njegova mama dobro kuha. Nini se je zdelo, da to ne more biti pretežko. Tudi njena mama je dobro kuhala. Spomnila se je pregovora, da »jabolko na pade daleč od drevesa« in bila prepričana, da velja to tudi zanjo kot kuharico. A se je Nina nekoliko zmotila: eno je gledati, drugo pa je delati in pripraviti dobro jed.
V soboto dopoldne, ko je ostala sama doma, se je polna pričakovanj veselo odpravila v veliko trgovino, kjer je našla vse potrebno za pripravo dobrega kosila. S polno vrečko dobrot je prikolesarila domov. Malo je že imela v mislih sestavljen jedilnik. Pojavil pa se je problem, kako in kje začeti, ko mame ni doma, saj ni bila preveč vešča v kuhanju. Do sedaj je skuhala le čaj, jajce in še kakšno hrenovko. Tu pa se je njena kuharska izkušnja in umetnost končala. Nekaj minut je v dnevni sobi obsedela na fotelju in razmišljala, kako naj se loti kuhanja. Prešinila jo je odrešilna misel in rekla si je: »Pa saj imam v svoji sobi računalnik in tam je na spletu napisanih in narisanih toliko receptov, da vseh še prebrati ni mogoče!« Kar odneslo jo je gor v svojo sobo, kjer je vklopila računalnik in iz množice vseh receptov izpisala tistega od zadnje nedelje, in nazaj v kuhinjo. Z vso vnemo se je lotila kuhanja po navodilih, ki jih je izpisal tiskalnik. Pristavila je za juho in dala pečenko v pečico. »Tako, pa je delo zaenkrat opravljeno in še lahko za nekaj minut skočim do računalnika in pogledam, kaj je novega na facebooku,« si je rekla. Joj, toliko sporočil jo je čakalo tam, na katera je morala takoj odgovoriti. In začela je pisati odgovore in sporočila. Brezskrbno so ji prsti poplesavali po tipkovnici, ko se ji je zazdelo, da se računalnik spet nekaj pregreva in nejevoljna nekaj zamrmrala nad tem starim mlinčkom iz katerega je pihal vroč zrak z vonjem po zažganem. Že je razmišljala, kako naj pregovori očeta in mamo da ji kupijo kaj boljšega in novejšega. Ko se je ozrla proti vratom in stopnišču, je opazila meglico dima, ki je s seboj prinašala vonj po zažganem.
Poskočila je in zgroženo zakričala: »O Bog, moje kosilo!« V hipu je bila v kuhinji, ki je bila polna dima in vonja po zažganem. Izklopila je štedilnik in odprla okno vključila ventilator. Ko se je nekoliko razkadilo, je šele dojela ves joj. Pečenka je bila vsa zgrbančena in zažgana, v loncu, kjer naj bi bila juha, ni bilo niti kapljice tekočine, ampak le kupček nečesa zažganega, ki bi ga težko prepoznala kot meso.
»Joj, kaj pa sedaj?« je pomislila, a pri vratih je že pozvonilo. Odprla je vrata in pred njo je bil Miha s širokim nasmehom in z rožico v roki, ki pa ga je pozdravil dim in smrad po zažganem ter objokana in nesrečna Nina. Miha jo je začudeno in zaskrbljeno gledal in dejal: »Nina, kaj se je zgodilo, zakaj se tako kadi in smrdi?« S solzami v očeh in z velikim cmokom v ustih je Nina komaj izjecljala, da je to njuno kosilo. Miha je nekaj časa nemo gledal, nato pa tolažeče dejal: »Veš kaj, Nina, ne bodi žalostna. Še dobro, da ni kaj hujšega.« Vstopila sta v stanovanje in oba skupaj pospravila, potem pa na Mihovo prigovarjanje šla na pico v bližnjo picerijo. Pico sta s tekom pojedla, le Nini je tokrat ostal malo večji košček kot običajno.
Hotela sta plačati, natakar je pokimal, a namesto računa jima je prinesel dve porciji sladoleda s prav takšnimi okusi, ki jih je imela Nina najrajši. »Kaj pa je zdaj to?« je presenečeno vprašala Nina. Natakar pa je mirno odgovoril: »To pa sta naročila gospod in gospa tam pri mizi ob oknu, ki sta tudi vse plačala. Menda se poznate.« Nina je sledila natakarjevi roki in pri mizi ob oknu zagledala babico in dedka. »Babi, dedek, kaj pa vidva tukaj?« je zavrisnila Nina in skoraj poletela, za njo pa še Miha. »O, tako torej, naša Ninica postaja Nina,« se je namuznila babi, dedek pa je modro prikimal in dodal: »Naša babi je nameravala za danes speči jabolčni zavitek, pa je bilo nekaj narobe s testom in sva se prišla sem potolažit.« Babi pa se kar ni mogla nagledati Miha in se vsa zatopila v spomine. »Tudi midva z mojim Mihaelom sva se poznala in se rada videla v vajinih letih. Poročila pa sva se nekaj tednov prej, preden je moj Mihael za leto in pol moral k vojakom, tja pod hribe ob Drini. Prvič sva se potem videla po dolgih devetih mesecih ob rojstvu in krstu tvoje mame.«
Zvečer sta se domov vrnila mama in očka. Že na hodniku sta ugotovila, da je z Nikinim kosilom bilo nekaj zelo narobe. Vse pripetljaje okrog kosila je Nina s sklonjeno glavo povedala mami in ob tem obljubila, da se bo začela resno učiti kuhati. Mama ji je rekla: »Veš, Nina, za pravo ljubezen je potrebno več kot le to, da se imata rada. Tudi kuhati je treba znati. Zapomni si: ljubezen gre tudi skozi želodec, saj s praznimi usti in želodcem ni mogoče živeti.« Nina je danes že prava mojstrica v kuhanju. Kdaj pa se le spomni svojega prvega poskusa. Uspešno se je lotila tudi jabolčnega zavitka ter bila deležna babičine in dedkove pohvale. Vsak začetek je težak in vaja dela mojstra.

RADUHA, Jože. (zgodbe) Ognjišče (2016) 02, str. 44

Dolgo sta se pogovarjala po telefonu. Prijateljica mu je tožila, da jo je pustil fant. Namigovala je na progo, ki teče mimo njihove hiše, tam vlak vozi zelo hitro in tam, je rekla, se bo vrgla podenj.
Sam bi moral pomagati svoji mami, že več let ni mogla hoditi, pa se je čutil dolžnega, da ostane pri telefonu in prepriča prijateljico, da je kljub bolečinam in težavam vredno živeti. Tudi njega je nekoč obhajala misel: bolje je umreti, kot pa trpeti kakor jaz.
Njegova sestra invalidka pa mu je ob neki priliki rekla. »Jaz pa rada živim!« Od takrat ni nikoli več rekel, da bi raje umrl kot pa trpel. Od takrat se v urah stiske ozre na razpelo in pomisli na tiste, ki jim je res hudo in preživljajo težke trenutke. Nobena pot ni samo trnova, si misli, in vse mine. Pomislil je koliko modrosti je v njegovi sestri in se skušal spomniti še drugih njenih besed. »Kar je bilo, je bilo, kar je, je, in kar bo, bo.«
Ona se je učila iz življenja, on iz knjig.
Vse to je povedal prijateljici, ko je naslednjič po telefonu grozila samomorom. Tudi to, da je njegova sestra invalidka rekla, vse se uredi. In spoznal je, da je dobro svetoval tudi sebi, ko je svetoval njej.

ARHAR, Vojan. Ognjišče (2015) 02, str. 51

Judita jim je rekla: »Poslušajte me! Storila bom dejanje, ki bo med sinovi našega rodu prehajalo iz roda v rod. (Jdt 8,32)

Moški pogum je razbijaški, bojevit. - Pogum žensk je tih, a neomajen; spoprijema se z neverjetnimi situacijami z nasmehom na ustnicah. - Poznam ženske, ki trdo delajo v službi in doma, učijo verouk in se posvečajo še prostovoljnemu delu. - Poznam zakonske može, ki kot javni uslužbenci šest ur zehajo v kakšni pisarni in potem pridejo domov uničeni. Nataknejo si copate, berejo časopis in čakajo na kosilo.- Medtem žene kuhajo, se ukvarjajo z otroki, perejo, likajo in čistijo. - Svetopisemska Judita je čudovita ženska. Ženske, podobne njej, bi v Cerkvi morali sprejeti z odprtimi rokami. - Ali je tako? Če bi kakšna Judita potrkala na vrata enega izmed tisočev samostanov, kakšen sprejem bi doživela? - Ali bi se morala odpovedati svoji pogumni in prekipevajoči ženskosti. - Ko bodo krščanske ženske, z redovnicami na čelu, končno rešene vezi, ki so jim jih nadeli moški, in bodo lahko bolj svobodno namenjale svoj pogum za služenje evangeliju, se bo za Cerkev začelo obdobje, kakršnega še ni bilo.

Lasconi, Tonino. 365 + 1 dan s Teboj, Koper: Ognjišče, 2009. (izbor Čuk M. Korak v globino, Ognjišče (7) 2005, str. 96)

PreljubiNe bom ti povedal nič posebej novega, če rečem: Vsak dan je pomemben!
Čeprav je čas izmuzljiv in še kako podvržen relativnosti občutij in počutij, in čeprav sam trdno verjamem, da časa ni, da ne obstaja, ter da obstaja le večnost, prav zaradi slednjega (obstoja večnosti torej), trdim: Vsak dan je pomemben! En dan več, je pravzaprav en dan manj! Vsak dan torej šteje!
Pa vendar smo si ljudje naredili nekatere dneve za bolj pomembne od drugih. In mesec marec z njimi ne skopari. Dva najpomembnejša stojita v njegovem začetku in koncu, in čeprav oba v svojem bistvu in na videz govorita o isti temi, se v svojem bistvu in na videz močno razlikujeta in si v današnji (politični) stvarnosti morda celo nasprotujeta.
Prvi, ki v naši družini velja le za praznik, je Dan žena: dan praznovanja ekonomske, politične in socialne enakopravnosti žensk. A z vsem dolžnim spoštovanjem do zgodovine, ki so jo v veliki večini, če ne kar v polni meri, pisali in krojili moški, in kljub tveganju, da me razna feministična združenja, gibanja za pravičnost, društva za enake možnosti ... skratka borci za pravice vsevprek označijo za konzervativnega patriarhalnega mačista, je zame vsa enakopravnost spolov zajeta v Genezi, ki pravi, da »bosta eno meso«. Moški in ženska namreč. Oziroma »človek in njegova žena«, če sem še bolj natančen. Kasneje pa to sveti Pavel lepo pojasni Efežanom, da »vendar ni nihče nikoli sovražil svojega mesa, temveč ga hrani in neguje. Zato naj vsak med vami tako ljubi svojo ženo, kakor sebe, žena pa naj spoštuje moža.«
Drugi pa je v naši družini velik svetek, Materinski dan: dan, ki časti žensko ne zaradi njene enakopravnosti, ki ji nedvomno pripada že iz Rajskega vrta, temveč zaradi njene posebnosti in neponovljivosti. Dar materinstva je nekaj, kar možaki lahko le opazujemo. In da smo si na jasnem: ne govorim o materinstvu kot zgolj sposobnosti in volji rojevanja, temveč kot edinstvenem daru nežnosti, ki ga premorejo le ženska bitja. Na dan Gospodovega oznanjenja je Marija izrekla svoj Zgodi se, ki ga je za njo povabljena ponoviti sleherna ženska, pripravljena sprejeti svojo odrešenjsko (žensko) vlogo v tem »neodrešenem« (moškem) svetu.
A pri vsej množici pravic, za katere so se ženske skozi stoletja borile, so se mnoge sodobne ženske najhitreje odrekle prav svoji edinstveni pravici do materinstva. Ki pa jo, pravico do materinstva namreč, zdaj, v imenu enakosti in enakopravnosti spolov in spolnih usmeritev, terjajo zase tisti, ki jim roditi sploh ni dano. Pa razumi, če moreš!
A zdrav razum je izginil s tega našega ljubega planeta, kot sveti Jožef iz evangelijev: Kar na lepem in brez pravega razloga. Preljuba sestra, predragi brat v Kristusu, zateciva se prav k njemu, svetemu Jožefu, ki prav tako goduje v marcu, da nama izprosi modrost in željo po očetovstvu. Ki pa spet ni vezana le na otroke, ampak na življenje samo.
In prav življenja ti v mesecu prebujajoče se pomladi želim v dobri,
potlačeni potreseni in zvrhani meri.
In pomni: Vsak dan šteje!
ČUŠIN, Gregor. Na začetku, v: Ognjišče (2010) 03, str. 3

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)