Nedeljsko jutro je in še svečnica povrhu. Lep, prav posebno lep prazničen dan sem si obetala, ko sem se zbudila.
Vstala sem kot ponavadi in s tem že pričela svoj ustaljeni nedeljski ritem. Pa ni bilo vse tako, kot bi moralo biti. Tokrat je bilo nekaj drugače, ni namreč bilo električne energije. Mrzli radiatorji in pogled skozi okno so napovedovali hud mraz.
Z možem sva se uredila, da bi se odpravila k sveti maši. Na hišnem pragu me je prestregla soseda: »Nikar ne hodita v ta mraz in led. Samo poglejta, kako je cesta poledenela! Nikogar ne bo, vsi se bodo raje držali toplih domov. Svete maše gotovo ne bo, le kako bo župnik prišel iz sosednje fare do nas po taki poledici. Jaz niti primerne obutve nimam – z visokimi petkami ne bi prišla nikamor. Ne bodita nora in ostanita doma na varnem.« Plazu njenih besed ni bilo mogoče zajeziti, dokler ni povedala vsega, kar se je namenila izreči.
Z možem sva se samo spogledala. Nisva pustila, da naju pregovori. Počasnih, drsajočih korakov sva po poledeneli cesti odšla proti cerkvi.
»Kaj pa če res ne bo nikogar?« je mož začel dvomiti, saj sva slišala, kako od mraza poka drevje v gozdu.
»Nič hudega, bova pa odmolila rožni venec in šla domov. Če pa cerkev ne bo odprta, bova pa samo pozdravila rajne na pokopališču in se vrnila domov.«
Tiho sva šla naprej in ves čas poslušala grozljivo pokanje drevja v bližnjem gozdu, kjer je svojo moč izkazoval žled.
Pred cerkvijo naju je čakalo presenečenje. Ne samo, da je bila cerkev odklenjena, pred vhodnimi vrati je bil pogrnjen še dolg tekač, ki je omogočal varnejši oprijem obutve in s tem preprečil, da bi komu nevarno spodrsnilo.
Vstopila sva v cerkev. Bila je mrzla, saj ogrevanje ni delovalo, ker ni bilo električne energije. Na glavnem oltarju je bil na tabernaklju nameščen lep svečnik s prižganimi svečami, podoben tistemu, ki smo ga gledali v Svetem pismu s slikami. Vseh sedem sveč na njem je bilo prižganih in naju vabilo naprej v zavetje cerkve in pred oltar.
Ta svečnik je dobil naš župnik kot novomašni dar in verjetno je do sedaj služil bolj kot spomin na novo mašo ali kot okras na polici, tokrat pa je prišel še kako prav.
Pred glavnim oltarjem nas je pričakala okrasitev s svečkami. V veliki, okrogli posodi, nastavljeni na umetelno kovanih nogah, je bilo postavljenih veliko malih svečk – svedrastih, belih, modrih in rdečih, kot videz naše slovenske zastave. Gospod župnik je počastil Boga, nas pa tudi tokrat nagradil in razveselil s svojim umetniškim čutom.
Z molitvijo rožnega venca smo dočakali začetek svete maše. Obiska res ni bilo toliko kot običajno, tudi orgle so molčale in v tihoti cerkve ozvočenja nismo pogrešali. Smo pa ob romantični razsvetljavi toliko bolj na široko odprli svoja srca.
Prav v trenutku, ko je zvonček v rokah ministranta oznanil najsvetejši del svete maše, se je v zvoniku zaslišalo bitje ure. Samo trenutek pozneje so se prižgale vse luči.
Neverjetno lepo doživetje, ko nam je Jezus na tako nenavaden, otipljivo človeški način sporočil, da je on LUČ.
Mislim, da si bomo to srečanje zapomnili vsi, ki smo bili takrat pri sveti maši, saj smo bili deležni svete daritve na svečnico res ob svečah in ker je prišla prava, svetla luč v najsvetejšem trenutku.
Vsi smo si domov vzeli male blagoslovljene svečke, ki so nas še nekaj časa spominjale na to prav posebno svečnico.
KATARINA. (zgodbe). Ognjišče, 2015, leto 51, št. 02, str. 36.

- Kako naj se sodobni človek v vsej množičnosti ponudbe ustavi in enostavno sprejme Božje odrešenje? Kako to, da se sodobni iskalec ne ustavi pri tem Božjem daru, pri odrešenjskem sporočilu?
Če pogledam z očmi katoliškega duhovnika in prevzamem del odgovornosti za to, da sodobni človek tega, kar išče, ne prepozna v Troedinem Bogu, bi dejal, da je problem v tem, da tako mnogi otroci kot tudi odrasli niso slišali kerigme, prvega oznanila. Niso slišali in res sprejeli glavnega oznanila – Bog nas je ustvaril, Kristus je iz ljubezni umrl, vstal in živi ter nas zbira in njegov Duh gradi cerkveno občestvo!
Danes se na različne načine trudimo s katehezo (poučevanjem) otrok, ne zavedamo se pa, da otrokom nismo uspeli izročiti osnovnega oznanila, ga niso sprejeli in ponotranjili. Otroke pri verouku zalagamo z različnimi podatki, pogosto manj pomembnimi stvarmi, ne poskrbimo pa ali nam ne uspe, da bi jim pomagali sprejeti tisto osnovno veselo oznanilo. Zavedati se moramo, da je kateheza druga stopnja na poti življenja vere. Prva stopnja je sprejetje osnovnega izročila, resnice vere. Tukaj je lahko kritika usmerjena na duhovnike, starše in katehete, da otrokom ne znamo na pravilen način izročiti oznanila Jezusa Kristusa. Znamo izvajati kateheze, večkrat nam pa ne uspeva evangelizirati. Zato moramo vsi prositi Boga za pomoč.
V katoliški Cerkvi na Slovenskem nam trenutno ne uspeva dovolj kerigma (prvo oznanilo: Kristus je Gospod), prav tako nam ne uspeva dovolj mistagogija (poglabljanje v skrivnosti vere in Boga). Še najbolje nam uspeva kateheza, vendar lahko hitro rečemo, da gre samo za faktografsko učenje na enaki ravni kot pri vseh drugih šolskih podatkih in vedenjih. Se pravi ne gre za vprašanje, ali nekdo v to verjame ali ne, pomembno je, da zna nekaj našteti. Boli me, če katehisti, katehistinje ne vzgajamo za skrivnost. Imeti znanje o veri je potrebno, nujno, toda to je premalo, treba je povezati življenje z vero, ga prepojiti in hoditi v življenju skupaj z vstalim Gospodom, ki nas spremlja. Iz Stare zaveze imamo dober vzorec družinske kerigme, družinske kateheze in družinske mistagogije, ko oče ob starozaveznih velikonočnih praznikih razlaga svojim otrokom in družinskim članom, kaj je Gospod storil zanje, za izraelski narod, da jih je izpeljal iz egiptovske sužnosti.
Pot do konkretnega, resnega vernika je preko oznanjevanja kerigme v kombinaciji z dobro katehezo. Ob tem bi zelo izpostavil še obrednik Uvajanje odraslih v krščanstvo, ki poudarja tudi uvajanje v skrivnost odrešenja (mistagogijo). Vsaka maša bi nam morala pomagati, da bi skrivnost mašnega dogajanja čim močneje doživeli. Obrednik Uvajanje odraslih v krščanstvo je vsebinsko bogat, z močno teološko in pastoralno podlago, ki bi lahko postal vzorec in podlaga, seveda s primernimi prilagoditvami, za prihodnost Cerkve glede nove evangelizacije. Uvajanje odraslih v krščanstvo bo najbrž kmalu postalo ena izmed najpomembnejših oznanjevalnih in pastoralnih dejavnosti, kot je to bilo v zgodnji Cerkvi.

izbira in pripravlja Marko Čuk

Večkrat berem ali slišim o karmeličankah in klarisah, ki imajo samostane tudi pri nas. Živijo v zaprtih samostanih in se posvečajo predvsem molitvi, toda ne 'navadni', ampak bolj globoki, ki se imenuje kontemplacija. Kaj je pravzaprav to? (Igor)

Latinska beseda contemplatio pomeni ogledovanje. Slovar slovenskega knjižnega jezika razlaga, da je kontemplacija (v književnem jeziku) poglobljeno razmišljanje, razglabljanje o kaki stvari, zlasti duhovni; na religiozni ravni pa pomeni molitev, pri kateri se človek popolnoma zatopi v premišljevanje o Bogu in verskih resnicah. Kontemplacija ni 'rezervirana' samo za redovnice in redovnike, ampak za vse verne ljudi. Kardinal Tomaš Špidlik, mož globoke, zelo življenjske duhovnosti, je zapisal, da "naj bi kontemplacija pomenila stalni napor, da bi videli Boga v vseh stvareh in dogodkih ..." To je evangeljsko gledanje, ki je podarjeno preprostim dušam, ljudem z otroškim srcem. Sv. Katarina Sienska je v vsem, kar je videla, odkrivala duhovni smisel: stopnice v hiši so jo spodbujale, naj gre neprestano navzgor h Kristusu; roža ji je govorila o lepoti duše. (sč)

Blagor ubogim v duhu”, pomeni se odreči navezanosti in delati tako, da bo bogastvo, ki nam ga je Gospod dal, služilo skupnemu dobremu. To je edini način. Razširiti roke, odpreti srce, odkriti obzorje. Če pa imaš roke stisnjene v pest, imaš srce zaprto, nimaš obzorja, ne vidiš drugih, ki potrebujejo pomoč, in končal boš daleč od Boga. (papež Frančišek)

Blagri se začenjajo z blagrovanjem ubogih v duhu. To niso tisti, ki nimajo niti evra, berači, klošarji ...; lahko je to predsednik države, lahko je podjetnik, najbogatejši Slovenec ... Ubog v duhu je tisti, ki mu materialne dobrine ne pomenijo največ, ni navezan na stvari, ki jih ima, na ljudi okrog sebe, nase ... Ne zaupa bogastvu dobrin, ampak Božje ljubezni. K Bogu prihaja “z rokami, ki so odprte in razdajajo”, in “ne z rokami, ki grabijo in držijo zase”, “pripravljen je sprejeti Božjo dobroto, ki se razdaja” (Benedikt XVI.)

Iščite Gospoda, vsi ponižni v deželi, ki izpolnjujete njegov odlok. Iščite pravičnost, iščite ponižnost, morebiti se skrijete na dan Gospodove jeze. (Sof 2,3)

 Sprejeti samega sebe in se prepustiti Bogu

Prvi Jezusov blagor lahko prevedemo z besedami: Blagor tistim, ki odkrijejo, da je njihovo uboštvo povezano z Bogom. V življenju se vsak dan zelo trudimo, kako se rešiti neprijetnega občutka, da smo v kakšni stvari slabši od drugih: ker nismo dovolj bogati, ne moremo imeti tega, si privoščiti toliko kot prijatelji, sodelavci ... čutimo se manjvredne zaradi svojih omejenosti, resničnih in namišljenih, in to nam ne da miru ....

Tako notranje (ne)razpoloženje ima lahko dve posledici: zavračanje samega sebe ali pretvarjanje in pretirano občudovanje ... in tako smo kar naprej v začaranem krogu mask in navidezne resničnosti.

Jezus nas uči, naj mirno sprejmemo svoje nepopolnosti, saj nas Bog sprejema take kot smo. Če zaupamo v Boga in položimo svoje življenje v njegove roke, začutimo vso lepoto življenja. Biti ubogi pred Bogom pomeni sprejemati sebe take kot smo. Brez popolne predanosti Bogu, ki nas ima rad, ne bomo nikoli dosegli notranjega miru. Uboštvo je najprej religiozna drža: povezano je z vero, torej s sprejemanjem ali zavračanjem Boga: še posebej pri tistem, ki misli, da zanj ni rešitve. Biti ubogi v duhu, pomeni se zanašati na to, kar je večno, na Boga Jezusa Kristusa in ne na to, kar hočemo mi. »On se dviga od spodaj, medtem ko gredo stvari prej ali slej na dno« (Giussani).

Ne varajmo sami sebe. Naše srce je srce bogataša, ker:

• ne znamo prenašati svojih slabosti, ki se na različne načine kažejo na vseh področjih: na fizičnem, psihološkem (značajskem), ekonomskem, družbenem, cerkvenem (pastoralnem).
• imamo radi moč in bogastvo: želimo biti več kot drugi, boljši ... Zelo si prizadevamo, da bi se povsod uveljavili, pokazali svoje sposobnosti, hočemo biti pomembni, uspešni ...
• zavračamo vse kar nas pri tem ovira, nočemo se soočiti z dejstvi, se posvetovali, sprejeti pomoč, pomagati ... delamo tako, kot da zmoremo vse sami.
• le redko prisluhnemo Besedi, naše molitve so le premikanje ustnic, kot da ne bi imeli potrebe po Bogu in njegovem Duhu. Evangeljsko uboštvo, ta zaupna izročitev v Božje roke, je dar, ki ga je treba izprositi.

SRCE ubogega pa:

• se zaveda krhkosti in slabotnosti, nesposobnosti, da se sami rešimo.
• popolnoma zaupa v Boga in računa na njegovo (po)moč. Živimo v gotovosti, da more Bog v naši slabosti pokazati svojo moč.
• ima zdravo mnenje o sebi, spoznava/sprejema/razvija svoje sposobnosti in si stalno prizadeva spoznati, kaj Bog od nas pričakuje; prepričani, da smo privlačni le toliko, kolikor je božjega v nas.

Če bi iz evangelija odstranili uboštvo, ne bi bilo mogoče razumeti Jezusovega sporočila. (papež Frančišek)

“Blagor ubogim v duhu”, pomeni se odreči navezanosti in delati tako, da bo bogastvo, ki nam ga je Gospod dal, služilo skupnemu dobremu. To je edini način. Razširiti roke, odpreti srce, odkriti obzorje. Če pa imaš roke stisnjene v pest, imaš srce zaprto, nimaš obzorja, ne vidiš drugih, ki potrebujejo pomoč, in končal boš daleč od Boga. (papež Frančišek)

Ponižno, krotko srce, ki čuti potrebo, da moli, da se odpre Bogu, je srce prvega blagra. Uboštvo je torej dragocena vrlina, ki odpira vrata Božje skrivnosti. Vrlina, ki pa včasih lahko primanjkuje prav tistim, ki tej skrivnosti posvetijo celo življenje. Če teologije ne študirajo na kolenih, ne bodo razumeli ničesar. Veliko bodo znali povedati, a ničesar ne bodo razumeli. Samo uboštvo je sposobno sprejeti razodetje, ki ga Oče posreduje po Jezusu. (papež Frančišek)

Nekoč privil si male na srce, / Gospod, jaz majhen spet želim postati / in spet ubog – kar ne dobe bogati, / preprostim Tvoje roke poskrbe. (Alojz Kocjančič)

 “Kjer je tvoj zaklad ...”

Kje so danes ubogi v duhu in, kako naj se drže uboštva naučimo? Ali ni vse to vse preveč poduhovljeno in neresnično za naš svet? Ozrimo se naokrog in videli bomo, da je svet prepoln bogatih, ki uživajo v svojem bogastvu in ne čutijo potrebe po Bogu. Zelo moderno je Boga ignorirati – tega ne počnejo le ateisti in neverni, ampak tudi tisti, ki živijo vero kot ‘izbirno vsebino’ življenja, za ‘hude čase’. Potem pa smo tu še kristjani, ki smo mlačni, vse preveč tiho, kot kakšni izumrli primerki svoje vrste, smo “bogati” skrbi za zdravje, za sorodnike, strahu za službo, negotovosti – zaradi tega se zapiramo vase, ne odpiramo pa se Bogu in bratom. Zdi se, kot da nočemo slišati Jezusovega namiga: »Če se hočeš v polnosti uresničiti kot človek in doživeti tisti pristen občutek sreče, se ne boj biti ubog, ne razmišljaj preveč o materialnem, ne boj se izgubiti vseh privilegijev in pravic in se pomešati med ljudi, ki se s težavo prebijajo skozi življenje.« Te Jezusove besede nikoli niso naletele na veliko razumevanje: večina ljudi je še naprej prepričanih, da zares uresničijo svoje poslanstvo in so zares srečni takrat, ko dosežejo določeno ‘čast in slavo’, ko imajo toliko denarja, da ga brez slabe vesti zapravljajo ...

Uboštvo je poleg te religiozne drže tudi nujno prepleteno z vsem tistim, kar je v človeku najbolj notranje – z njegovo duhovno umerjenostjo. Uboštvo je stanje med revščino in bogastvom. Pisec Knjige pregovorov prosi Boga: “ne dajaj mi ne revščine ne bogastva, dodeljuj mi moj kos kruha” (Prg 30,8).

Jezus ne obsoja bogastva, ampak njegovo napačno delovanje v človekovi notranjosti, ki ga sili k sebičnosti. Srce bogatega se hitro navzame malikovanja. Toda srca ni mogoče deliti, zato ne more služiti dvema gospodoma, kajti “kjer je tvoj zaklad, tam je tudi tvoje srce”. Jezus nas sprašuje, zakaj se vedno pustimo ujeti v kremplje denarja, dokler ga na koncu ne postavimo na mesto Boga. Nemški psiholog in filozof Erich Fromm je dejal: »Velika večina ljudi danes verjame, da potrošništvo prinaša ne le svobodo, ampak tudi veselje, srečo ... in da je edina stvar, ki ovira svobodo in srečo ta, da nimamo dovolj denarja, da bi porabili toliko, kolikor želimo zapraviti.« Bolj ko se prepustimo logiki denarja, bolj nas obremenjuje in omejuje. Dejstvo je, da nas stalno vznemirjanje in prizadevanje za stvari, ovira in ne moremo biti to, kar smo, ne moremo sproščeno živeti. Tega se je treba bati: bogastvo si počasi prilašča naše srce, da postaja vedno bolj trdo, tudi če mi tega nočemo. Psalm zatrjuje: »Človek v sijaju se ne sme uspavati, podoben je živalim, ki poginejo« (Ps 49,13). Mar ni to zelo resničen opis naše družbe?

Dolžni smo, da kot pričevalci Kristusove ljubezni slišimo klic ubogih, da ne bodo prepuščeni zakonom ekonomije, ki včasih gleda na človeka samo kot na potrošnika. (papež Frančišek)

Ljubezen do nemočnega bitja, ljubezen do ubogega in do tujca – tu se začenja bratstvo ... Le zastonjska ljubezen je zrelo, popolno čustvo. (Erich Fromm)

Ne varajmo se! Naše srce je srce bogataša, ker:

• sprejemamo danes splošno razširjeno miselnost: biti sposoben, uspešen, tekmovalen, individualist .... Vse mora biti “naj”, ... Nihče noče zaostajati, biti manj kot drugi ...
• je naše življenje in bivanje zasičeno: s stvarmi, s programi, z obremenitvami, s plehkostjo, praznimi skrbmi.
• premalo časa in prostora posvečamo poslušanju: Boga, ljudi, dogodkom, svoji notranjosti ...

Da bi si privzgojili SRCE ubogega, moramo:

• odstraniti številne stvari in postaviti v središče odnose, ker je naša vera, vera živih obrazov.
• razločevati med resničnimi in neresničnimi potrebami. Srce ubogega ne tava v mlačnosti, ravnodušnosti: temveč navdušeno sprejema stvari, vendar ne dovoli, da bi ga določale.
• privzgojiti si čut za omejitve, sprejeti umerjen način življenja, si natančno določiti meje in znati presoditi in odbirati med tistim, kar nam družba ponuja. To je danes nujno, da bi preživeli na tej naši zemlji.
• si resnično prizadevati, da bi svoj poklic opravljali vestno in odgovorno, brez pretiravanja in ne tako, da bi nam bil jutrišnji dan prehudo breme, saj je vsakemu “dnevu dovolj njegova lastna teža”.

Odgovor na lakoto drugih

BLAGOR NAM
Blagor nam, če se bomo, ubogi v duhu,
znali osvoboditi
varljivega zaupanja v bogastvo
in bomo imeli ljubezen
in spoštovanje do ubogih,
kakor do svojih bratov,
živih podob Kristusa.

Blagor nam, če se bomo, vzgojeni
v blagosti močnih, znali odpovedati
pogubni sili sovraštva in maščevanja
in če bomo premogli modrost,
da se namesto za strah,
ki ga vliva orožje,
raje odločamo
za velikodušno odpuščanje,
za povezanost v svobodi in pri delu,
za osvajanje z dobroto in z mirom.

Blagor nam, če sebičnosti ne bomo
postavljali za vodilo svojega življenja
in ne uživanja za njegov smisel in cilj,
temveč bomo, nasprotno, znali odkriti
v zmernosti izvir moči,
v bolečini sredstvo odrešenja,
v žrtvi najvišjo stopnjo veličine.

Blagor nam, če bomo zatiranje
raje prenašali kot pa ga povzročali,
in če bomo čutili lakoto po pravičnosti.

Blagor nam, če bomo znali
zaradi božjega kraljestva odpuščati,
se zanj pogumno boriti,
delati in služiti, trpeti in ljubiti. Amen.
bl. Pavel VI.

Uboštvo ni samemu sebi namen, sicer bi bilo to mučenje samega sebe (mazohizem). Njegova vrednost je tolikšna, kolikor je izraz ljubezni. Solidarnost v tem, da imajo vsi pravico uživati dobre in lepe stvari. Sprejeti uboštvo pomeni odkriti, da je obilje zato, da si ga delimo.
SRCE ubogega:

• je pozorno in se odziva na ‘lakoto’ drugih (ne samo po kruhu, ampak tudi po smislu, zdravi pameti, omiki, nežnosti, duhovnosti ...). To pomeni sočustvovati in pomagati zlasti v težkih trenutkih, ob človeških slabostih, ki se prikradejo v naše družine, med sosede, na delovno mesto, med prijatelje, v Cerkev ...
• zna radostno delati zastonj; velikodušno podarja tisto, kar smo prejeli, brez zahtev ali pravic
• se je pripravljeno zavzemati za uboge: brez zavisti do bogatih, toda vedno pripravljeni poiskati odgovornost, pokazati na krivice, prevzeti dejanske obveznosti, si umazati roke, itd. To pomeni, da se v odnosih z ubogimi (ljudmi in narodi) ne omejimo samo na ‘delati dobro’, ‘dajati stvari’, ampak tudi prepoznati njihovo dostojanstvo in njihovo vrednost.

Uboštvo nas uči solidarnosti, delitve in dejavne ljubezni ter se vedno izraža tudi v zmernosti in veselju nad bistvenim, varuje pred materialnimi maliki, ki zameglijo pravi smisel življenja. Uboštva se učimo s ponižnimi, ubogimi, bolnimi in tistimi, ki so na bivanjskem obrobju življenja. Uboštva se učimo, ko se dotikamo telesa ubogega Kristusa v ponižnih, ubogih, bolnih, otrocih. (papež Frančišek)

Uboštvo duha pomeni nenavezanost na bogastvo. Če ga imamo, je namenjeno za služenje drugim, za delitev z drugimi, za pomoč ljudem. Znamenje, da nismo ‘malikovalci’, je dajanje miloščine, dajanje tistim, ki potrebujejo. A ne površno dajanje, ampak tako, da se odpovem nečemu, kar je potrebno tudi meni. To je dobro znamenje, ki kaže, da je ljubezen do Boga večja od navezanosti na bogastvo. (papež Frančišek)

Ubogi so milega srca; ostajajo ubogi Kristusovi. Brez ljubezni uboštvo nima vrednosti, je le senca brez Luči. (brat Roger iz Taizéja)

Če želimo, da ubogi spoznajo Kristusa v nas, moramo najprej mi spoznati Kristusa v ubogih. (bl. Mati Terezija)

papež FRANČIŠEK mladim

Dragi mladi, skušajte biti svobodni do materialnih stvari. Gospod nas kliče k evangeljskemu življenjskemu slogu, ki ga zaznamuje treznost, da ne bi podlegli kulturi potrošništva. To pomeni, da iščimo bistveno in odstranimo nekoristne stvari, ki nas dušijo. Odtrgajmo se od želje po imetju in malikovanju denarja. Postavimo Jezusa na prvo mesto ...

Zaupam vam nalogo, da bi solidarnost spet prišla v srce človeške kulture. Pred starimi in novimi oblikami revščine: brezposelnostjo, migracijami in odvisnostmi vseh vrst; smo dolžni biti pozorni in čuječi, da premagamo skušnjavo brezbrižnosti. Mislimo tudi na tiste, ki nimajo upanja za prihodnost, ki si v življenju za nič več ne prizadevajo, ker so obupani, razočarani, prestrašeni. Naučiti se moramo biti z ubogimi. Ne bodimo le polni lepih besed o ubogih! Srečujmo se z njimi, poglejmo jim v oči ter jih poslušajmo. Ubogi so za nas konkretna priložnost, da srečamo Kristusa samega in se ga dotaknemo. ...

Ubogi niso samo tisti, ki jim lahko nekaj damo. Tudi oni nas lahko veliko naučijo: da se vrednost človeka ne meri po njegovem imetju, o ponižnosti in zaupanju v Boga, o tem, kako vedno ohraniti svoje dostojanstvo ... (papež Frančišek)

Naša zahodna družba je obsedena od potrošništva in malikovanja denarja. To je prekleta družba ... Poudariti moram še nekaj: ta družba boleha za samozadostnostjo: misli, da sama sebi zadošča; samozadostnost pa je zanikanje ljubezni. (Abbé Pierre)

Zdravilo zoper bolezen naše družbe je: znova odkriti duha blagrov, zasidrati se na vrednotah, ki jih razglašajo. Blagri morajo navdihovati naše obnašanje; dejal bi, da je treba blagre izvajati tudi v politiki – postati morajo naše moralno vodilo. (Abbé Pierre)

ZGLED

Asiški ubožec

Sveti Frančišek Asiški je zelo dobro razumel skrivnost blagra ‘ubogim v duhu’. Ko mu je Jezus govoril v osebi gobavca in z razpela, je Frančišek prepoznal Božjo veličino in tudi svojo majhnost. Asiški ubožec je v molitvi nenehno spraševal Gospoda: “Kdo si ti? Kdo sem jaz?” ‘Slekel’ je bogato in brezskrbno življenje, da bi se poročil z ‘sestro revščino’ ter tako posnemal Jezusa in v življenju uresničeval evangeljske besede. Frančišek je živel v posnemanju Kristusa v njegovem uboštvu in v ljubezni do ubogih. Zanj je bilo to dvoje nerazdružno ...

Kristus, ki je bil bogat in je postal ubog, nas kliče, da delimo njegovo uboštvo, saj lahko zaradi njegovega uboštva obogatimo; da smo priče pravega obraza, Jezusa – ubogega, ponižnega in prijatelja grešnikov, tistih, ki so nemočni in zavrženi. (bl. Mati Terezija)

Starši so me naučili, da sem v tisti revščini, v kateri sem živel, spoznal in ponovno odkril stvari, ki v življenju nekaj veljajo. (Roberto Benigni)

Reven ni tisti, ki nima ničesar, ampak tisti, ki si veliko želi. Tudi bogat ni tisti, ki ima veliko bogastvo, ampak tisti, ki nima potrebe po ničemer. (sv. Janez Krizostom)

Močni naj ščiti slabega, slabi naj spoštuje močnega; bogati naj podpira ubogega, ubogi pa naj se zahvaljuje Bogu, da mu je dal človeka, ki izpolni njegovo pomanjkanje. (sv. Klemen)

ZGLED

Živeti srečno brez denarja

Anglikanski duhovnik Peter Owen Jones se je leta 2010 odločil, da bo živel po zgledu sv. Frančiška Asiškega: na pot se je odpravil ogrnjen v tuniko, s palico in nahrbtnikom, brez prebite pare (dokumentarec o njegovem življenju je posnel tudi BBC). Njegovemu zgledu je sledilo veliko ljudi in tako je v Londonu veliko skupin, ki sprejemajo umirjen življenjski slog: živijo brez denarja in so proti vsakemu potrošništvu. Pravijo jim ‘freegan’, živijo brez denarja, tuje jim je vsako zapravljanje in si prizadevajo, da bi zadovoljili potrebe ljudi na socialni in nekomercialni način. Hranijo se s hrano, ki je bila zavržena (Britanci vsako leto vržejo v smeti 6,7 milijonov ton hrane), in se trudijo, da bi v življenju spoštovali okolje in porabili čim manj. Tak način življenja so si izbrali zato, ker imajo zelo razvit družbeni čut, verjamejo v socialne vrednote in medsebojne pomoči. Vsak dan več jih je in so v družbi vedno bolj prepoznavni.

MOLITEV

Blažena (blagrovana) strogost

Blagor nam, če v svojem življenju na prvo mesto postavljamo Boga, v besedah in v delih.
Blagor nam, če se zadovoljimo s tistim, kar potrebujemo, če delamo, da bi živeli in ne živimo, da bi delali.
Blagor nam, če naš cilj ni kopičiti bogastvo ali ‘debeliti’ bančni račun.
Blagor nam, če nas grajajo, ker nosimo vedno isto obleko.
Blagor nam če se znamo odreči sodobnim modnim trendom in ne zapravljamo za draga oblačila in dodatke.
Blagor nam, če se nam posmehujejo, ker imamo majhen, star avto.
Blagor nam, če smo zadovoljni s preprostim in gostoljubnim domom.
Blagor nam, če nimamo vikenda v hribih ali počitniške hišice na morju.
Blagor nam, če pripravljamo enostavne jedi in ne kuhamo samo izbrano hrano.
Blagor nam, če nas je sram, ko smo se prenajedli ali spili preveč.
Blagor nam, če ostanke hrane ne mečemo v smeti, ampak jih uporabimo kako drugače.
Blagor nam, če se ob krstu, prvem obhajilu, birmi ali poroki ne pustili zapeljati zunanjostim.
Blagor nam, če ne zapravljamo prostega časa za draga potovanja, za užitek ali razvedrilo, ampak ga raje posvetimo Bogu in dobrim delom.

Za kristjana uboštvo ni beg in ločitev od materialnega, ni ravnodušnost do stvari. Kristjanu ne sme biti vseeno za stvari, stvarstvo ... mora skrbeti zanj in ne sme z njimi malomarno ravnati ... Ne, uboštvo ni zanemarjanje materialnega, na račun duhovnega. (papež Benedikt XVI.)

Prosimo Gospoda za milost, da bi bili svobodni od navezanosti na bogastvo; za milost, da bi gledali Njega, ki je zelo bogat v svoji ljubezni in zelo bogat v svoji velikodušnosti, v svojem usmiljenju; za milost, da bi pomagali drugim z dajanjem miloščine, in to tako, kot dela On. (papež Frančišek)

Čuk M., Veroučne strani, v: Ognjišče (2016) 3, str. 78.

Sem mlad fant, ki je v času odraščanja doživel veliko preizkušenj. Zdaj ugotavljam, koliko posledic je pustilo na meni to naporno odraščanje (kompleksi, strahovi, prizadetosti ...) Moral sem se zavestno odločiti, da grem v drugo smer, da popolnoma obrnem list v knjigi svojega življenja. Odrinil sem na globoko. Začel sem veliko moliti, da bi čim prej začel z normalnim življenjem. Nekje sem našel knjigo Pripoved ruskega romarja, primer romanja po poti duhovnega življenja, od krsta do vse večje popolnosti, do združitve z Bogom (molitev srca). Ta molitev se je v skladu s tradicijo pravoslavnih vernikov odvijala v samostanih, avtor je lahko celo menih, ki se je svoje poti do polnosti molitve lotil iz potrebe. Tudi jaz sem se je, ker sem hotel spremeniti svoje življenje. Ko pa zdaj poznam smer in bi se rad po tej izkušnji intenzivne molitve vrnil nazaj v normalno življenje, se sprašujem, kako naprej v verskem in duhovnem smislu... Kako naj nadaljujem tako, da bom lahko normalno živel in bil tudi duhoven človek? Občutek imam, da si lahko tako zelo duhoven človek samo tedaj, če si redovnik, če imaš neskončno veliko časa za molitev, medtem ko te vsakdanje življenje zelo raztresa in v njem ne moreš popolnoma uresničiti vsega tistega, kar molitev od mene zahteva. Ali je torej za take radikalne duhovne spremembe nujno potrebno, da se človek tudi v vsakdanjem življenju popolnoma spremeni (okolje ...).

Andrej

Hvala za vaše pričevanje o molitvi, ki sije iz vprašanja! Kratek odgovor na vaše vprašanje je, da vas občutek, da lahko globoko duhovno živijo samo redovniki, vara. Samo pomislimo, da v Jezusovem času ni bilo redovnikov in da Jezus sam ni bil redovnik. Njegovo oznanilo in njegov klic k hoji za Njim je veljal prav vsakemu in velja tudi danes vsem. V zgodovini Cerkve so nato nastajale mnogovrstne oblike življenja, ki so ljudem v določenih okoliščinah bolj pomagale živeti po Jezusovem nauku in v živi povezanosti z njim. A je osnovna oblika ostala tista, ki jo vi imenujete »normalno življenje«. Krščanstvo je bilo poklicano biti »duša sveta« sredi sveta. Biti v svetu in hkrati ne biti od sveta. Krščanstvo je tako univerzalno, da ga lahko živi prav vsak, ki si to svobodno želi in se za to trudi. Poročen in neporočen, ubog in bogat, zaposlen in nezaposlen, moški in ženska, politično levi in desni, zdrav in bolan, ... vsak seveda na svoj način.

Spregovorili ste o molitvi, o vzhodni obliki Jezusove molitve, ki ste jo srečali v knjigi Pripoved ruskega romarja, ki tudi mene vedno prevzame, in o svoji želji po trajni molitvi. Prav k temu nas je Jezus vabil prav vse: »Povedal jim je še priliko, kako morajo vedno moliti in se ne naveličati.« (Lk 18,1) Če smo k temu poklicani vsi, tudi mame, ki se morajo pretežno časa ukvarjati z dojenčkom, kakor direktor velikega podjetja, mora biti način, ki to omogoča. Ker molitev ni v ponavljanju besed (te so lahko samo pripomoček), ampak v osebnem in živem odnosu z Bogom, ki je vedno in povsod navzoč, je stik z njim vedno mogoč. Pri vsakem delu in pri počitku, ko imamo čas samo za odnos z Njim, in tudi ko moramo kaj drugega postoriti. Za lažje razumevanje si pomagajmo s primerom odnosa s sočlovekom. V odnosu sva lahko, ko se usedeva za mizo in se popolnoma posvetiva drug drugemu; a sva lahko v odnosu tudi, ko se na vrtu skupaj lotiva kakšnega dela; ali ko samo tiho sediva ali stojiva drug ob drugem ... Ker je Bog vedno navzoč in se nam javlja na različne načine, smo lahko z njim v živem odnosu (kar je molitev) vedno in povsod. Le svojo pozornost moramo »strenirati«, da ga ne prezremo. Da ga ne prezremo v rožici, ki v trenutku, ko jo zagledamo in občudujemo, obstaja in cveti prav za nas – a v tistem trenutku jo ustvarja Stvarnik; torej lahko preko nje stopim v dialog hvaležnosti in občudovanja z Njim. In enako ali še bolj: ob sončnem vzhodu ali zahodu, ob pogledu na sočloveka, na ženo ali moža, na otroka, svojega ali drugih, ki priteče mimo ali se igra v peskovniku, ob znanstvenem delu ali za tekočim trakom ... skratka na tak način lahko vedno in povsod molimo. Celo v trenutkih bolečine in trpljenja je Bog poleg in sem lahko z Njim v stiku, v odnosu in čutim njegovo delovanje tudi v takšnih trenutkih ... Vsi čuti in vse sposobnosti mi morejo pri tem pomagati.

In na tak način življenje postaja vedno bogatejše, vedno lepše, celo vedno bolj čudenja vredno. Čas, ko si potem vzamemo za izrecno molitev, pa je še toliko bogatejši in še bolj poglobljen, saj pomeni tiste trenutke, ki se med ljudmi uresničijo takrat, ko se usedemo ter se posvetimo samo drug drugemu.

Tudi veliki učitelji duhovnega življenja prav ta vidik našega odnosa z Bogom postavljajo najvišje. Sv. Benedikt opisuje, da je najvišja naloga vsakega meniha, da, kjer koli se nahaja, v koru ali na polju, vedno živi tak dialog z Bogom in s tem odseva Božje delovanje v svet. Prav tako tisoč let kasneje sv. Ignacij Lojolski postavi v vrh svojih duhovnih vaj meditacijo za dosego ljubezni, ki jo takole opiše: »Opazoval bom, kako Bog prebiva v stvareh: prvinam daje bivanje, rastlinam življenje, živalim čutenje, ljudem umevanje. In tako prebiva v meni, ko mi daje, da sem, da živim, čutim in spoznavam; dela me tudi za svoje svetišče, saj sem ustvarjen po vzoru in podobi njegovega Božjega veličastva ... Premislim, kako si Bog prizadeva in trudi zame v vseh ustvarjenih rečeh na zemlji, se pravi, da ravna kakor tisti, ki opravlja naporno delo, tako na nebu, v prvinah, v rastlinah, sadežih, čredah itd. ... Gledal bom, kako vse dobrine in vsi darovi prihajajo od zgoraj: kakor moja omejena moč od najvišje in brezmejne moči od zgoraj. Podobno pravičnost, dobrota, vdanost, usmiljenje itd.: kakor žarki iz sonca in voda iz izvira ... Nato pomislim nase in premislim, kaj moram jaz sam po vsej resnici in pravici ponuditi in dati njegovemu veličastvu; namreč vse, kar imam, in obenem še sebe, kakor tisti, ki daje z velikim žarom: Vzemi, Gospod, in sprejmi vso mojo svobodo, moj spomin, moj razum in vso mojo voljo, karkoli imam ali premorem. Ti si mi to dal, tebi, Gospod, to vračam. Vse je tvoje, razpolagaj z vsem popolnoma po svoji volji. Daj mi svojo ljubezen in milost, to mi zadošča.« (Duhovne vaje 235-237.234)

Vse to jasno kaže, da seveda ne zadošča zgolj naše prizadevanje, ampak da je takšna molitev, ki je možna povsod, predvsem Božji dar, ki ga pa Gospod gotovo želi podariti vsakemu, ki hoče in si zanj prizadeva. Zatorej, Andrej, kar korajžno naprej: prosite in boste prejeli, prizadevajte si in vam bo dano.

TURNŠEK, Marjan. (Pisma). Ognjišče, 2014 leto 50, št. 6, str 90-92.

Kaj pomeni posvečeno življenje? (Matija)

Na to vprašanje kratko in jasno odgovarja Katekizem katoliške Cerkve, ki pravi da je posvečen življenje "stan, ki ga utemeljuje spolnjevanje evangeljskih svetov". Sledi razlaga: »Evangeljski sveti so v svoji mnogoterosti predloženi vsakemu Kristusovemu učencu. Popolnost ljubezni, h kateri so poklicani vsi verniki, prinaša s seboj za tiste, ki svobodno sprejmejo poklicanost k posvečenemu življenju, obveznost živeti življenje čistosti v celibatu zaradi božjega kraljestva ter življenje uboštva in pokorščine. Zaobljubitev spolnjevanja teh svetov v trajnem stanu življenja, odobrenem od Cerkve, je tisto, kar je značilno za Bogu 'posvečeno življenje'« (915). Posvečeno življenje živijo redovnice in redovniki, člani svetnih institutov in združenj apostolskega življenja. 'Varstvo' nad njimi ima Kongregacija ustanov posvečenega življenja in družb apostolskega življenja, katere prefekt je bil kardinal Franc Rode (2004–2014).

Prvotno ime praznika je bilo Marijino očiščevanje, saj je morala po Mojzesovi postavi vsaka mati, ki je rodila sina, štirideseti dan po porodu priti v tempelj, tam darovati in se tako ‘očistiti’. Temu predpisu se je podredila tudi Marija, Jezusova mati. Na besede starčka Simeona “… luč v razodetje poganom in slavo Izraela, tvojega ljudstva” se naslanja starodavni bogoslužni običaj blagoslavljanja sveč in naše ime praznika – svečnica. – Na ta dan redovnice in redovniki obhajajo dan posvečenega življenja. 

 Na Vrabčah/Tabor (KP) je pri nas edina cerkev Gospodovega darovanja.

 Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2020) 2, str. 115

2. februarja praznujemo Gospodovo darovanje v templju ali svečnico. Na ta praznik poslušamo kot prvo berilo odlomek iz preroka Malahija, ki napoveduje Odrešenikov prihod v tempelj. Ta prerok je tudi ‘zaslužen’ za to, da je sonce postalo simbol Kristusa, saj je napisal: »Vam pa, ki se bojite mojega imena, vzide sonce pravičnosti in ozdravljenje bo v njegovih perutih« (Mal 3,20).
Svečnica je po izročilu Marijin praznik, pa tudi sonce in mesec sta povezana z Devico Marijo, saj nanjo nanašamo besede iz knjige Razodetja: »Na nebu se je prikazalo veliko znamenje: žena, ogrnjena s soncem, in luna pod njenimi  nogami, na njeni glavi pa venec dvanajstih zvezd« (Raz 12,1). Sonce in luno pogosto upodabljajo pri prizorih križanja, saj prikazujeta žalost vsega stvarstva ob Jezusovi smrti.
Na svečnico blagoslavljamo sveče, ki so simbol svetlobe, izvir svetlobe pa je seveda sonce. Zato je slednje po pravici znamenje Kristusa, ki je o sebi dejal, da je ‘luč sveta’ (Jn 8,12).
[rspotObiskal nas bo po prisrčnem usmiljenju Vsemogočnega, kakor sonce, ki vzhaja z višave. Razsvetlil bo vse, ki sedijo v temi in smrtni senci, in naravnal na pot miru naše korake. (Lk 1,78-79)[/rspot]

Kako strašna je noč, temina, ko ne vemo za cilj svojega življenja. Kako lepo je zjutraj gledati vzhajajoče sonce, ki osvetljuje zemljo in vse, kar je na njej. Jezus je tako vstopil v življenje sveta in vsakega izmed nas. Pred njegovim prihodom človek taval v temi in ni videl smisla svojega življenja. Toda Kristus je kakor osvetljena pot, ki povezuje človekovo življenje z obzorjem večnosti, kjer je njegov cilj

B. Rustja, Božja znamenja, v; Ognjišče 2 (2012), 43.