Vitamin B12 je eden izmed osmih vitaminov B kompleksa, ki je strukturno največji in najkompleksnejši. Imenujemo ga tudi kobalamin, saj ima v zgradbi atom kobalta. Njegova absorpcija, ki poteka v zgornjem delu tankega črevesja, je zapletena, saj se mora vitamin B12 predhodno vezati z beljakovino v želodcu in nato z intrinzičnim (notranjim) faktorjem v dvanajstniku. Vitamin telesu zagotovimo v glavnem s hrano živalskega izvora (meso, ribe, jajca, mlečni izdelki), v rastlinski hrani ga skorajda ni. Priporočen dnevni vnos za odraslega človeka znaša 2,5 µg na dan, tak vnos zagotovimo z uživanjem mešane in uravnotežene prehrane. Pogosto ga primanjkuje vegetarijancem in veganom, osebam s slabimi prehranskimi navadami, starejšim in alkoholikom.

VITAMIN B12 VPLIVA NA MNOGE PROCESE NAŠEGA TELESA:

• Delovanje in razvoj živčnega sistema
• Delovanje imunskega sistema
• Delovanje srca
• Nastajanje rdečih krvnih celic in delitev celic
• Kofaktor sinteze dednega materiala -DNK
• Metabolizem aminokislin in maščobnih kislin v celicah
• Zmanjša utrujenost in izčrpanost

POMANJKANJE VITAMINA B12
Vzroki:

• Poseben režim prehrane (dolgoletno vegetarijanstvo in veganstvo).
• Potrebe po večjem vnosu (nosečnost, kadilci, alkoholiki).
• Starejše osebe nad 60.let (pri starejših osebah pride do pomanjkanja vitamina B12 zaradi motenj v delovanju prebave predvsem želodca, trebušne slinavke in dvanajstnika). Premalo želodčne kisline ali intrinzičnega faktorja (oboje nastopi v starosti) lahko povzroči pomanjkanje vitamina. Ker pa ima telo velike zaloge B12, lahko mine več let, preden se pomanjkanje dejansko opazi.
• Slabša absorpcija (motnja v izločanju želodčne kisline in prebavnih encimov, operativni posegi želodca in tankega črevesja, bolezni kot so vnetje želodca in trebušne slinavke, Chronova bolezen, celiakija, prisotnost parazitov v črevesju).
• Dedne bolezni.
• Nekatera zdravila (metamorfin za zdravljenje sladkorne bolezni, antiepileptiki..).

Posledice:

1. Nevrološki simptomi (Vitamin B12 je pomemben za ohranitev živčnega sistema, njegovo pomanjkanje lahko vodi do nepopravljivih posledic. Lahko se pojavijo mravljinčenje in odrevenelost, motnje ravnotežja, motnje vida, motnje kognitivnih funkcij; motnje spomina).
2. Hematološki simptomi (Pojavi se slabokrvnost ali megaloblastna anemija).
3. Prebavni simptomi (Izguba apetita, prebavne motnje, težave z ustno sluznico in pekoč jezik).
4. Drugi znaki (utrujenost in oslabelost).

VNOS VITAMINA B12
Od 13. leta dalje in odrasli potrebujejo 2.5 -3 µg vitamina B12 na dan. Omenjeno količino vitamina dobite že z dnevnim zaužitjem ene pleskavice, ki vsebuje mešano meso (130g). Potrebe po vitaminu B12 se povečajo v nosečnosti (3,5 µg dnevno) in pri dojenju (4 µg). Višje dnevne vnose potrebujejo osebe z moteno absorpcijo tega vitamina in druge rizične skupine. V takih primerih se vitamin dodaja v obliki prehranskih dopolnil ali z uživanjem prehranskih izdelkov obogatenih z vitaminom B12 (žitarice).

VSEBNOST V ŽIVILIH
Vitamin B12 za razliko od ostalih B vitaminov v naravi sintetizirajo skoraj izključno bakterije. Zato je prisoten v živilih, ki so bakterijsko fermentirana, vendar le v sledovih in živilih živalskega izvora, ki so vitamin B12 dobile iz mikrobiote (mikroorganizmi črevesja) v prebavnem traktu oziroma iz hrane.
Največ vitamina B12 najdemo v drobovini (telečjih in svinjskih jetrih) in mišičnem mesu prežvekovalcev, ribah, školjkah, jajcih, mleku in mlečnih izdelkih.
V tabeli je prikazana vsebnost vitamina B12 v določenih živilih. Povzeto iz nacionalnega portala o hrani in prehrani ter OPKP (odprta platforma za klinično prehrano).

PREHRANSKA DOPOLNILA
Pri osebah z večjim tveganjem za pomanjkanje vitamina B12 (stroga vegetarijanska prehrana in veganstvo), pri alkoholikih in osebah s slabimi prehranskimi navadami se priporoča dodajanje tega vitamina v obliki prehranskih dopolnil. Vitamin B12 mora biti v prehranskih dopolnilih dodan v eni izmed aktivnih oblik, kot cianokobalamin, hidroksikobalamin, metilkobalamin ali 5-deoksiadenozilkobalamin. Najbolj pogosta oblika je cianokobalamin, ker cianid stabilizira molekulo kobalamina, ki bi v nasprotnem primeru v stiku s svetlobo razpadla.
V primeru motene prebavne absorpcije, se lahko uporabi intramuskularne injekcije.
Odvečna količina vitamina B12 se enostavno izloči z urinom.

dr. Mihaela JURDANA,Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, (Narava in zdravje) v: Ognjišče (2019) 2, str. 98.

Kategorija: Narava in zdravje

Na gregorjevo se ptički ženijo. In na gregorjevo se luč v vodo vrže.
Zato je ta praznik tako primeren za postni čas. Pred reformo koledarja je bilo namreč gregorjevo prvi dan pomladi. Ljudje so radi praznovali začetek časa, ko je dan postal za ped daljši kakor noč. Delavci, ki so do tedaj morali delati ob umetni svetlobi, so luč »vrgli v vodo«, niso je več potrebovali. Od tod »gregorčki«, svetle oz. goreče ladjice, ki jih v mnogih krajih otroci še danes spuščajo po potokih in ki ljudem naznanjajo svetlejše in lepše čase.
To sem počel z dijaki v Vipavi, na večer smo se zbrali vsak s svojo barčico iz papirja, potem smo jo prižgali in jo spustili z izvira v dolino. Nekaj otožnega je v tem opravilu, gledati, kako odnaša delo tvojih rok, tvoje preteklo obdobje, se posloviti od majhne luči zaradi večje, se posloviti od človeško gotovega, da bi lahko sprejeli nekaj neznano Božjega. V moji naravi je nekaj, kar se rado drži vsega mogočega, težko se poslavljam od stvari in ljudi, in tako je moje srce velika ropotarnica reči, ki jih ne potrebujem (več) in ki jemljejo prostor novemu. Novemu, ki bi tako rado prišlo, ki je izbralo v meni svoje mesto, ki bi tako rado kot ptiček, ki se hoče ženiti, razprostrlo svoja krila, življenje, ki je vedno novo in mlado kakor tudi na to pomlad, pa se nima kje ugnezditi, ker ni prostora. Novi izzivi, novi odnosi, novi spopadi, nove odločitve so tu – jaz pa … nekje drugje.
Morda je zato vzdušje pri nas še vedno nekoliko kilavo; tudi če so časi slabi, si ne želimo preveč novih, radi bi nazaj v staro normalnost, ki je ostala samo še spomin. Kako že gre tista slovenska: bolje vrabec v roki kot golob na strehi. In tako imamo dlani zasedene s starimi vrabci, mogoče so celo že poginili, stare čase tiščimo k sebi, čeprav so že davno umrli in je gotovo, da jih ne bo več. Pomlad potrebuje prostor. Za sonce se moramo odpovedati brljavi svetilki, jo vreči v vodo in pustiti, da jo čas odnese, kamor mora.
Življenje in luč prihajata na svet, ne glede na to, kaj se na njem dogaja – nič ne more ustaviti pomladi. Razlika med dobrimi ali slabimi časi je, tako verjamem vedno bolj, torej samo v tem, ali pomladi pustimo zacveteti tudi v sebi. Ker gre res za odločitev, kako bom gledal na svet in na življenje samo, čemu bom pustil, da prevzame moje srce.
Gregorjevo je torej praznik ljudi, ki so začutili, kako veliko spremembo v človeku naredi življenje, ko mu pustimo, da vstopi v nas. Kajti porajajoče se novo življenje, ki ga slutimo v poganjanju zelenja, v žvrgolenju ptic, v daljšanju dneva in krajšanju noči, je nekaj, kar lahko v nas sproži veselje. In ta praznik je spodbuda, naj pustimo življenju prostor v našem vsakdanu. Da zavržemo mrtve navade, zamere, togosti in strahove, predsodke in prepričanja, da se od česa poslovimo, da se česa očistimo. Da si dovolimo, da nekdo stopi v nas, drugačen, z vsem tveganjem, ki ga to prinaša. Življenje pač v nas drugače ne more priti. Kajti življenje vedno pride od zunaj, preko drugega, preko svetlobe in preko ljubezni.k

RIJAVEC, Marko. (MP kolumna). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 3, str. 75.

Kategorija: MP kolumna

Pred kratkim smo praznovali god sv. Valentina, nekdaj  prvega pomladina, za mlajše generacije pa vse bolj praznik zaljubljencev. A Slovenci imamo čisto svojega zavetnika »zaljubljenih«; na Gregorjevo, 12. marca, je v naših krajih dan, ko se še ptički ženijo. Nekoč, ko je veljal še stari julijanski koledar,  je bil to prvi pomladni dan.
Na dan, ko je nekoč godoval Gregor Veliki (praznik so premaknili na 3. september, dan njegovega škofovskega posvečenja, da se ga ni obhajalo med postom), je bil rojen okoli leta 540, umrl pa je leta 604, piše Niko Kuret v Prazničnem letu Slovencev. Ta papež in cerkveni učenik je ostal zapisan v spominu kot preureditelj cerkvenega petja (gregorijanski koral), prav on pa je predelal koledar, ki se sedaj imenuje po njem – gregorijanski.
Slovenska dediščina je bogato prepredena z običaji, povezanimi z gregorjevim: Kroparski kovači so včasih na ta praznik prenehali z delom in v sprevodu odšli na »ptičjo vohcet«. Ker je takrat dan že malo daljši, delavcem na Krasu začno nositi popoldansko malico, za to velja rek, da »sveti Gregor južino prinese«. Mojstrom pa ni več treba delati pri luči, zato so ponekod spuščali luč v vodo. Na vnaprej določenem kraju so stari in mladi večer pred Gregorjevim skupaj kurili kresove, drugod delali papirnate ladjice, vanje postavili po več gorečih sveč in jih spustili po vodi.  Ponekod pa so v stare peharje nasuli s smolo oblite oblance in jih spuščali po vodi, da bi voda odnesla neprijetno delo pri slabi luči.
Ker od Gregorjevega do svetega Mihaela (29. septembra) čevljarji, krojači in mojškre ne šivajo več pri luči, ampak le pri dnevni svetlobi od jutra do večera, pravijo, da sveti Gregor luč v vodo vrže.
Običaj spuščanja luči se je z Gorenjske, kjer so ga najprej začeli, razširil tudi drugod po Sloveniji in dandanes se ta lepa stara šega, za katero je pred nekaj desetletji veljajo, da izginja, ponovno obuja celo v Ljubljani.

 

 

O svetem Gregorju gre lisjak pred duri. Če je slabo vreme, ne gre več nazaj, če pa je lepo, gre za štirinajst dni leč.
Po svetem Gregorju od vsakega vetra sneg skopni.
Če breskve pred svetim Gregorjem cveto, trije eno pojedo.

NAPOTNIK, Alja. (Slovenska dediščina), Ognjišče, 2007, leto 43, št. 3, str. 86.

Kategorija: Slovenska dediščina

• Ljubezen: Trezno preiskuje lastnosti značaja, tehta skupne vrednote in cilje.
• Zaljubljenost: Rada sloni na nebistvenih stvareh in osebnih lastnostih.
• Ljubezen: Ceni duhovne vrednote, ne samo telesno privlačnost.
• Zaljubljenost: Hranita jo predvsem telesna privlačnost in bližina.
• Ljubezen: Spodbuja osebno rast, samospoštovanje, ambicijo in željo po izpopolnjevanju.
• Zaljubljenost: Zida gradove v oblakih in pozablja na življenjsko stvarnost.
• Ljubezen: Upošteva čas, da se razvija in dozori.
• Zaljubljenost: Pogosto hitro izgori.
• Ljubezen: Odkriva pozitivne lastnost drugega, pa tudi tisto, kar je manj popolno.
• Zaljubljenost: Pogosto idealizira drugega in ne vidi napak.
• Ljubezen: Z naklonjenostjo jo sprejmejo starši in prijatelji.
• Zaljubljenost: Povzroči pomisleke družine in prijateljev.
• Ljubezen: Ostaja živa tudi na daljavo.
• Zaljubljenost: Pogosto obvelja: »Daleč od oči, daleč od srca.«
• Ljubezen: Omogoča iskren in odkrit pogovor.
• Zaljubljenost: Zaznamujejo jo pogosti prepiri za prazne reči.
• Ljubezen: Zagotavlja sproščenost in varnost.
• Zaljubljenost: Išče, kakšno korist more izvleči iz zveze.
• Ljubezen: Ustvarja medsebojno zaupanje.
• Zaljubljenost: Ogrožajo jo pogosti občutki ljubosumja.
• Ljubezen: Trezno upošteva resnično stanje.
• Zaljubljenost: Muhasto se ukvarja s prejšnjimi zvezami.
• Ljubezen: Značilna zanjo je urejenost in umirjenost.
• Zaljubljenost: Pogosta so čustvena nihanja.
• Ljubezen: Iz dneva v dan zori in se razvija.
• Zaljubljenost: Pogosto ima poteze najstniške nezrelosti.
• Ljubezen: Težko se razvije po prenehanju bivše zveze.
• Zaljubljenost: Se lahko pojavi kmalu po prenehanju prejšnje zveze.
• Ljubezen: Omogoča paru nežnost in trdnost.
• Zaljubljenost: Ko preneha spolna privlačnost, postane dolgočasna.
• Ljubezen: Vzbuja obojestransko zanimanje in željo po skupnih dejavnostih.
• Zaljubljenost: Išče površne zunanje zabave in užitke.
• Ljubezen: Ko se spreminja, postaja globlja.
• Zaljubljenost: Sprememb je malo, čeprav sta zaljubljenca dolgo skupaj.
• Ljubezen: Bolj ko se daje ljubljeni osebi, bogatejša je.
• Zaljubljenost: Zaradi plitvih čustev se hitro vznemiri.
• Ljubezen: V sebi nosi težnjo, da bi bila trajna.
• Zaljubljenost: Pogosto kratko traja, ker nima globine.
• Ljubezen: Osrečuje jo skrb za drugega.
• Zaljubljenost: Pogosto išče svojo korist.
• Ljubezen: Je kot skala – trden temelj za zakon.
• Zaljubljenost: Je kot pesek – slab temelj za zakon.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 2 (2017), 51.
knjiga: Zgodbe kažejo novo pot. Zgodbe za dušo 13, Ognjišče, Koper, 2018, 135-136.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Kategorija: Povejmo z zgodbo

V  nadaljevanju naše “poti s Svetim Duhom”, se še enkrat spomnimo zelo pomembne resničnosti: Bog nam po Svetem Duhu daje darove, mi pa smo povabljeni, da s temi ‘talenti’ trgujemo – dolžni smo jih odkrivati v sebi, pripraviti prostor zanje, jih sprejeti in jih v sebi udomačiti. Ljubezni, veselju, miru, potrpežljivosti in dobrohotnosti (blagosti) pridružujemo še dobrotljivost, zvestobo, krotkost in samoobvladanje … ter še nekaj misli ‘na pot’.

DOBROTLJIVOST
Tudi ta sad Duha nas najprej usmerja k drugim – da storimo kaj dobrega, izraža se v telesnih in duhovnih delih usmiljenja. Dobrota je vrlina tistega, ki je odprt za vse dobro in se izogiba slabega. Dobrota torej pomeni zaživeti še celo vrsto drugih vrednot: pravičnost, mir, poštenost, nežnost, začudenje, prijaznost (ljubeznivost), veselje, navdušenje, tišina … in zavračati vse tisto, kar ni vrednota: krivico, sovraštvo, nepoštenje, zavist, lenobo, hinavščino, jezo, molk, samoljubje, egoizem … Če si predstavljamo življenje kot reko, potem so na enem bregu vrednote, na drugem pa vse drugo. Če hočemo prav izbrati, moramo poznati eno in drugo, razlikovati med obojim in se ustaviti na bregu vrednot, kamor nas vabi tudi Sveti Duh, ki nam ponuja podobo poštenega človeka, zvestega obljubi, vedrega, nepristranskega, pripravljenega za mir, …

Dobrota je spreobrnila več grešnikov, kakor vsa vnema, zgovornost ali učenost … Dobrota nam daje božjo moč v prizadevanju za naše medsebojno dobro. (Friedrich Wilhelm Faber)

ZVESTOBA
Bog je zvest, nanj se lahko vedno zanesem. Zvestoba kot sad Duha je posnemanje Božje zvestobe, pomaga mi izpolnjevati dolžnosti in biti zvest tudi v najmanjših stvareh. Zvestoba je vrlina človeka, na katerega se lahko zaneseš, človeka, ki drži obljubo. Zvestoba nujno potrebuje očeta, ki mu je ime pogum, in mater, ki se imenuje vztrajnost: pogum, da premagamo težave, in vztrajnost, da zdržimo. Hoditi v Duhu pomeni vztrajati v dobrem, ne se posluževati prevar. Sveti Duh nam daje moč, da ostanemo trdni, tudi ko doživimo kaj grenkega, da se ne razburjamo preveč zaradi javnega mnenja, da vstanemo in gremo naprej, da začenjamo znova. Potrebujemo pa odločnost, saj je sveti Duh ogenj in veter in ne mara oklevanja in mlačnosti … tisti, ki se trudijo hoditi v Duhu so notranje močni ljudje …

Bistvo svetosti je veselo izpolnjevanje božje volje. Zvestoba ustvarja svetnike (sv. Terezija iz Kalkute).

Nič ne pomaga pritoževanje. Potrebno je dejanje vsakega stanu, zvestoba vsakega dela. Zvestoba bo dala boljše ljudi, boljše čase. (bl. Anton Martin Slomšek)

KROTKOST
Krotkost je krepost, ki jo Jezus slavi v tretjem blagru (Mt 5,4) in za zgled pokaže nase: »Učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen« (Mt 11,29). To je sad Duha, ki pomaga obvladovati nekoristne izbruhe jeze in razburjenje zaradi neprijetnosti, ki nam jih kdo povzroči z besedo ali neprijaznim pogledom … Krotek človek je tudi dobrohoten, blag, prizanesljiv, preprost, ponižen … ima vse vrline, ki krasijo človeka in ga delajo modrega, zato se krotkost spoprijatelji z modrostjo, ošabnost in prevzetnost pa z nevednostjo. Čemu bi na druge gledali zviška, s prezirom, z ošabnostjo … čemu bi se postavljali, hodimo raje v Duhu in preživimo teh nekaj trenutkov našega življenja na zemlji v krotkosti kot plemeniti ljudje.

Krotkost je vse prej kot krotka, pohlevna – je velesila, ki rešuje svet. Krotkost ni vsiljiva, ni nasilna, zato pa je – silna. (Miha Žužek)

SAMOOBVLADANJE
Hoditi v Duhu pomeni obvladovati samega sebe – to je moč (neke vrste program) za nadzor mojih človeških nagonov in čustev – da mi te moči služijo in ne škodijo. Za to sta potrebna neprestan duhovni napor in zvestoba. Nevoščljivost in jeza krajšata življenje, pravi modri Sirah, Judje so imeli zapoved: »Če te tvoj sosed užali, zadrži jezo in vse bo Gospodovih očeh več vredno kot tisoč dni posta« … Papež Frančišek je na srečanju družin v ZDA opozarjal, da se nestrpnost ne bi smela naseliti v naše domove, zato se tudi mi vprašajmo, ali pri nas doma kričimo, ali se pogovarjamo obzirno in z ljubeznijo. Obvladanje samega sebe je znamenje močne osebnosti, notranjega ravnovesja, mirnega srca in tudi to nam daje Sveti Duh …

Dokler človek ne obvlada samega sebe, ne bo nikoli svoboden. (sv. Janez XXIII.)

Zares človek sem šele tedaj, ko znam sebe obvladovati, dati in odstopiti drugim, žrtvovati se za bližnjega, ljubiti druge okoli sebe (Jože Vesenjak).

VSTOPI, SVETI DUH!
Tako smo prišli do konca življenjskega programa, ki nam ga pripravlja Sveti Duh. Spoznavali smo darove, sadove in številne življenjsko pomembne odločitve, v katerih moramo pokazati, iz kakšnega ‘duhovnega testa’ smo. Svet potrebuje dekleta in fante, moške in ženske, ki niso zaprti vase … potrebuje pogum, upanje, vero, vztrajnost Kristusovih učencev … potrebuje ljubezen, veselje, mir, velikodušnost, dobrohotnost, dobroto, zvestobo, krotkost, samoobvladovanje … Podlaga vsega tega je vest, ki poleg razuma in volje dela človeka zares človeka. Človeka opozarja na soglasje s samim sabo, z bližnjim in z Bogom. Je božji glas, božji šepet, navdih. Ljubosumni moramo biti nase, na svojo notranjost, na svoje misli in srce. Ne sme nam biti vseeno, kaj razmišljamo, s čim se ukvarjamo, kako ravnamo. Odprimo svoja srca. Dovolimo, da Sveti Duh vstopi. Premaknimo se iz skupine mlačnih v skupino navdušenih kristjanov. Prepričani smo lahko, da je to mogoče, saj vse zmoremo v Njem, ki nam daje moč (prim. Flp 4,13).

Dragi prijatelji, na stežaj odprimo vrata našega življenja Božji novosti, ki nam jo daje Sveti Duh, da nas bo preoblikovala, nas naredila močne med stiskami ter utrdila povezanost z Gospodom, našo trdnost ostati z Njim. V tem je resnično veselje! (papež Frančišek)

Bodite odprtega duha in mišljenja. Ne bojte se svetlobe in ne skrivajte se v temo. (papež Frančišek birmancem v Rimu)

 

še nekaj misli na pot

Dobrota, plemenitost, usmiljenje – to bo reševalo človeštvo. (Stanko Janežič)

Z ljubeznijo in dobroto in z velikim razumevanjem moramo vzgajati in se zavedati: dobrota je sonce, ki daje rast. (Anton Trstenjak)

Ne poznam nobenega bolj zanesljivega znamenja zrelosti, kot je dobrota. (Lev Nikolajevič Tolstoj)

Neki mladenič je povedal judovskemu duhovniku (rabinu), da čuti v sebi dve živali – jagnje in volka. Rabin mu je odgovoril: »Postal boš tista žival, ki ji boš dajal jesti – če boš dajal jesti jagnjetu, boš blag, če pa ne boš krotil, kar je v tebi slabega, boš postal volk.«

 pripravlja Marko Čuk

Kategorija: Sveti Duh kot ogenj in veter

Sv. Pavel nam v Pismu Galačanom zelo nazorno pove, kaj so sadovi Duha, in kako se kažejo v življenju tistih, ki hodijo v Svetem Duhu (prim. Gal 5, 22). Bog nam po Svetem Duhu daje darove, mi pa smo povabljeni, da te talente v sebi odkrivamo, jih v sebi udomačimo in koristno uporabimo Sadovi nastanejo, ko darovom dodamo svojo ‘sestavino’; ko jih sprejmemo in jim damo prostor ter z njimi sodelujemo, takrat postanejo v nas sadovi Svetega Duha. Prva med njimi je LJUBEZEN, in zadnjič smo omenili čudoviti Pavlov slavospev ljubezni (1 Kor 13,4-7). Danes pa spregovorimo še o veselju, miru, potrpežljivosti in dobrohotnosti.

VESELJE
Veselje je najbolj prepoznavno znamenje božjega kraljestva, ki prihaja. Že Jezusov prvi prihod je spremljalo veliko veselje: »Glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo« (Lk 2,13).
Kristjan že dolgo pozna resnico, ki jo je danes potrdila tudi medicina in znanost: smejati se ni samo nekaj, kar je značilno za otroke, to ni nikakršna otročarija; smeh dobro dene ljudem vseh starosti in je zdravilo za telo in duha.
Tudi Bog se smeje (Ps 2,4) in Sveto pismo je polno veselja: samo Nova zaveza ga omenja 250 krat. Ameriški teolog Harvey Cox je zapisal: »Smeh je eden od načinov, s katerim lahko pokažemo, da smo kristjani, smemo ga primerjati znamenju križa, ki je najbolj prepoznavno znamenje kristjanov.«

Kristjani imajo dolžnost oznanjati evangelij in nikogar izključevati. Naj ne oznanjajo kakor nekdo, ki naklada novo dolžnost, ampak kakor tisti, ki deli veselje. (papež Frančišek)

Hoditi v Duhu torej pomeni tudi biti polni radosti, prekipevati od veselja, ne samo biti dobri, ampak tudi prijetni, simpatični … Če je človek podoba in slava Boga, se to toliko bolj pokaže takrat, ko o kristjanu kdo reče: Kako prijeten, simpatičen je ta človek! Morda je to največja možna pohvala tako za človeka kot tudi za Boga, njegovega Stvarnika. In veliko pomoč za razumevanje življenja nudijo starši, ki se dajo voditi Svetemu Duhu in si prizadevajo za veselje v družini. »Če iz srca jemljemo in drugim dajemo, se vrača v podvojeni meri. Razdajaj veselje, če hočeš biti vesel. Razdajaj srečo, če hočeš biti srečen,« je zapisal Franc Sodja.
Sveti Duh ni cmerav, dolgočasen, nezanimiv, … sitnež, ki stalno samo stoka … Ne, Sveti Duh ne prenaša zamorjenosti! Mistikinji prejšnjega stoletja Madeleine Delbrel je bila navdihnjena molitev, ki bi jo morali večkrat premišljevati vsi, ki se pripravljajo za pot v Svetem Duhu: »Gospod, daj, da to naše življenje ne bo podobno šahovski igri, pri kateri je vse vnaprej preračunano; tudi ne tekmi, na kateri se je treba strogo držati pravil; življenje naj ne bo podobno matematičnemu problemu, s katerim si razbijamo glavo; marveč naj bo to praznovanje brez konca – na katerem se obnavlja srečanje s teboj. Kot ples, med rokami tvoje milosti, v vesoljni glasbi ljubezni …«

MIR
Medtem ko je graditeljem babilonskega stolpa zmešal jezike (1 Mz 11,1-9), so ob njegovem prihodu na Binkošti (Apd 2,1-11) vsi razumeli tisto, kar so govorili apostoli, ko so oznanjali “velika Božja dela” (Apd 2,11).
Sveti Duh združuje, je graditelj edinosti, miru in sloge. »V enem Duhu smo bili namreč mi vsi krščeni v eno telo, naj bomo Judje ali Grki, sužnji ali svobodni, in vsi smo pili enega Duha« (1 Kor 12,13). Kdor hodi v Duhu, si prizadeva za edinost in želi mir. Z drugimi besedami: misli na mir, govori besede miru in zna najti način, kako tudi v praksi nekaj narediti za mir.
Misli miru. Vse se rojeva v glavi posameznika, tudi mir. Orožje samo ne ubija; človek je tisti, ki se odloči, da ga bo uporabil za ubijanje, on je tisti, ki hoče ubijati. Ko bodo ljudje razoroženi v glavah, bodo razoroženi tudi v srcu, tudi v rokah.

Mir ne bo mogel zavladati v svetu, dokler se ne bo nastanil v človeškem srcu (sv. Janez XXIII.)

Besede miru. Pisateljica Simone de Beauvoir je zapisala, da obstajajo besede, ki imajo podobno ubijalsko moč kot plinske celice. Nekatere od teh so pravi projektili: ‘Norec’, ‘Butec’, ‘Nimaš pojma’ … Na drugi strani pa so tudi besede, ki pomirjajo, božajo: ‘Smem’, ‘Hvala’, ‘Oprosti’, ki jih je papež Frančišek svetoval kot ključ, s katerim odpiramo vrata do sreče in miru v družini.
In na koncu še dejanja miru. Najbolj preprosto in pristno dejanje miru je nasmeh, sledi mu spoštovanje, sprejemanje drugih, dejavno služenje in odpuščanje. Nekega dne je prišla k sv. Frančišku Saleškemu neka malo bolj živčna ženska in ga vprašala: »Kaj bi lahko storila za mir na svetu?« Sveti škof iz Ženeve ji je mirno odgovoril: »Začnite s tem, da nekoliko bolj tiho zapirate vrata!« Tudi dobra vzgoja je pot miru: tudi tako hodimo v Duhu.

POTRPEŽLJIVOST
Včasih rečemo ‘sveta potrpežljivost’ (to pomeni, da potrpežljivost iz nas dela svetnike). Mi smo tisti, ki moramo znati povezati potrpežljivost s Svetim Duhom. Padre Mariano, slavni televizijski pridigar (1906–1972), je takole govoril o potrpežljivosti: »Ne vem, če je bilo kdaj kakšni svetnici ime Potrpežljivost, bila bi pa zelo potrebna. Nekoč mi je neka zelo razgledana oseba rekla, da so za naše življenje zelo pomembne tri stvari: ščepec znanosti, žlica modrosti in sod potrpežljivosti. Da bi živeli – je nadaljeval oče Mariano – in dovolili tudi drugim, da bi živeli v miru. Če nimamo svetnice, ki bi se imenovala Potrpežljivost, pa je gotovo potrpežljivost tista, ki nas vse dela svetnike …«

Svetost vidim v potrpežljivem božjem ljudstvu: v ženi, ki skrbi za svoje otroke, v možu, ki gara, da domov prinese kruh. (papež Frančišek)

Hoditi v Duhu pomeni oborožiti se s potrpežljivostjo, ker je potrpežljivost božja iznajdba. Bog biva (J), toda je potrpežljiv tudi v svojem delovanju, nič se mu ne mudi tega razlagati. Kako resničen je pregovor, da “božji mlini meljejo počasi”. Oborožiti se s potrpežljivostjo je tudi ena od številnih hčera modrosti. Trenutek potrpežljivosti nas obvaruje pred veliko zablodo; trenutek nepotrpežljivosti pa nam lahko uniči življenje … Biti moramo potrpežljivi sami s seboj, prav tako kot je Bog neskončno potrpežljiv z nami. Sv. Frančišek Asiški je dejal, da »Božji služabnik ne more spoznati, kolikšno potrpežljivost in ponižnost ima v sebi, dokler mu gre vse po volji.« Naš pregovor pravi, da je “potrpljenje božja mast, gorje pa tistemu, ki se z njo maže … da potrpežljivost odpre železne duri.

Potrpežljivost je oblika krščanskega poguma in srčnosti. Lažje se je boriti proti zlu in premagovati zlo, kakor prenašati hudo. (Tomaš Špidlik)

Vsekakor drži, da je dejavna potrpežljivost (še enkrat poudarimo, da to ni neodločnost) krepost velikih duš: krepost duš ki hodijo v Svetem Duhu. Ko nam nimamo potrpežljivosti in bližnjega ne znamo sprejeti z vsemi njegovimi pomanjkljivostmi in napakami, tedaj začnejo razpadati družine, združenja, skupnosti …

DOBROHOTNOST (BLÁGOST)
Znani italijanski razlagalec Svetega pisma Gianfranco Ravasi je zapisal, da je blágost, o kateri tu govori sv. Pavel, “dobrohotnost, ki odpušča”. Hoditi v Duhu, zato pomeni tudi sprejemati in odpuščati.
Sprejemati je ena največjih moči Boga (ali morda Bog ne živi tako, da odpušča), ki jo svet tako zelo potrebuje.
V začetku našega tisočletja lahko odpuščanje postane ena najbolj revolucionarnih idej, ki so si jo kdaj koli ljudje izmisliti, da bi preživeli. Francoski mislec Philippe Lacoue-Labarthe zatrjuje: »Nekaj mi pravi, da je odpuščanje najbolj ponižna beseda, nekaj najtežjega, nekaj, česar si Zahod ni nikoli upal izgovoriti in ki se jo moramo naučiti izgovarjati, sicer se utopimo.« Bog si je človeško družbo zamislil kot skupnost bratov in sester, ki naj živijo v ljubezni in slogi, ki naj si v stiskah med seboj pomagajo, v nesporazumih naj se prenašajo, krivice naj odpuščajo. Ko otrokom govorimo o Jezusu, moramo najprej pokazati na njegovo dobroto, usmiljenost in odpuščanje, to so lastnosti srca … Odpuščanje v svojem življenju uresničuje, kdor začne odpuščati najprej najbližjim doma: ženi, možu, otroku, sestri, bratu.

Kako težko je odpuščati, človek opazi šele tedaj, kadar mora to storiti sam. In koliko ljubezni je treba za to, da to stori. Pa koliko lahko s tem doseže! (Jörg Zink)

Kdor se pusti učiti Svetemu Duhu, pozna besedo odpuščanje. To se zdi težak jarem, vendar gre za velik dar: Kdor lahko odpusti, dejansko uresničuje Božjo voljo. »On, ki nas je učil prositi za naše dolge, nam je obljubil očetovsko usmiljenje in odpuščanje,« pravi sv. Ciprijan.
»Obrnimo se h Gospodu. Gospod se nikoli ne naveliča odpuščati: nikoli! Mi se naveličamo prositi odpuščanje. Molimo za milost, da se ne bi naveličali prositi odpuščanje, kajti on se nikoli ne naveliča odpuščati,« nas spodbuja papež Frančišek.

 

 

še nekaj misli na pot

Resnični mir ni sad zgolj človeških prizadevanj, ampak je vedno tudi sad našega sodelovanja z Bogom. (Stanislav Zore)

Kdor ne živi v miru z Bogom, nima miru v sebi in zato ne živi v miru z drugimi. (sv. Janez Bosko)

Mir na svetu je odvisen od prvenstva Duha! Mirna prihodnost človeštva je odvisna od ljubezni. (sv. Janez Pavel II.)

Mir srca je zavest, da je tvoja preteklost blagoslovljena, kakršna koli je že bila, če si poklical nad njo božje usmiljenje. (Alojz Rebula)

Ne vlada vselej svet pokoj / sred tihega zidu; / če ne prineseš ga s seboj, / ne najdeš tu miru. (Simon Gregorčič)

Potrpežljiv človek je boljši kakor junak, gospodar nad svojim duhom boljši kakor osvajalec mesta. (Pregovori)

Bog me ne spodbuja, naj bom popoln, temveč potrpežljiv, naj bom strpen in skušam razumeti slabotnost pri drugih, še zlasti pa pri sebi. (John Powell)

Svet odrešuje božja potrpežljivost in ga ruši nepotrpežljivost ljudi. (Benedikt XVI.)

Odpuščanje poznamo samo tedaj, ko smo se naučili odpuščati. Ljubezen, ki jo občutimo, poznamo le, če smo jo izkazali drugim. (Louis Evely)

In Ti si tako dober, saj z menoj / si bil usmiljen, in da zdaj sem Tvoj, / Gospod, podaril si mi odpuščanje! (France Balantič)

V krotkosti in ponižnosti srca obstoji milost sprejemljivosti, govorjenja, ravnanja, milost potrpežljivega prenašanja, sočustvovanja, molčanja in opogumljanja. (sv. Janez XXIII.)

Če bi Bog ne odpuščal, bi bila nebesa prazna. (berberski pregovor)

 

 pripravlja Marko Čuk

Kategorija: Sveti Duh kot ogenj in veter

Robert, pozdravljen!
Sem bil malce v zadregi, kako naj ti sploh pišem, pa sem našel tvoj elektronski naslov kar na netu. Izpostavil bi rad svoje doživljanje. Imam kar nekaj prijateljev in lahko rečem, da se odlično razumemo. Kar me moti, je to, da večina od njih precej pogosto preklinja. Pravzaprav se tega sploh ne zavedajo, ker prileti kletvica iz njihovih ust kot nekakšen medmet. Vsi mogoči ‚izustki‘ za moške in ženske spolne organe. Ne gre za to, da bi se sam delal nekega svetnika, ampak mi res ni okusno, da oseba preklinja. Nekajkrat sem jih skušal tudi opozoriti, če lahko malo manj preklinjajo, ker mi gre na živce, pa sem na koncu izpadel samo kot tisti, ki teži. Preklinjanje se mi zdi že kot neke vrste kultura mladostniškega govorjenja. Marsikdo je prekopiral govorico od doma, ker se niti mnogi odrasli ne zadržijo, da ne bi preklinjali. Potem si rečeš: »OK, tip je jezen in zato preklinja …«, ampak mislim, da to ni to. Med prijatelji imam tudi takšne, za katere vem, da hodijo k maši, pa jim je prav malo mar, kaj prileti iz njihovih ust. Kakšne izkušnje imajo drugi mladi in kako se s tem soočajo? Hvala, Robert, za odgovor.
Klemen, 17 let

Klemen, pozdravljen!
Kletvice nas, predvsem mlade, že nekaj časa spremljajo na vsakem koraku, saj jih uporabljamo iz različnih razlogov: iz jeze, ko želimo kaj poudariti ali koga užaliti, ali pa preprosto kot mašilo, če ne najdemo druge besede. Ne moremo pa zanikati dejstva, da so glavni medij za širjenje vulgarnih izrazov ljudje, s katerimi se družimo, predvsem osebe, s katerimi smo si blizu. Ko smo namreč v družbi prijateljev, smo pod neposrednim vplivom njihovega izražanja, navad in tudi načina mišljenja.
Prvotno naj bi bilo preklinjanje način, kako si dati duška ob izrednem stresu ali čustvu in s tem vzbuditi pozornost, saj je očitno, da s temi besedami nekaj ni v redu in zato oseba po njihovi uporabi občuti nekakšno zadoščenje, četudi ga spremlja slaba vest. Če pa se človek prepogosto poslužuje uporabe kletvic, se izniči prvoten namen preklinjanja in vse skupaj postane nesmiselno. Grde besede tako postajajo vedno pogostejše v izražanju in za doseganje prvotnega učinka preklinjanja ga je treba vedno pogosteje uporabljati. Na ta način lahko postanemo otopeli in popolnoma imuni na preklinjanje, kar bo v ljudeh, s katerimi se družimo, vzbudilo odpor in nelagodje. Ljudje preklinjanje pogosto asociirajo s slabimi in nemarnimi osebami, zaradi česar se jim potem raje izognejo.
Po mojem mnenju ni preklinjanje nič drugega kot slabo in nepotrebno, saj se mu je mogoče tudi v stresnih situacijah ogniti in ga nadomestiti s čim učinkovitejšim. Uporaba kletvic ni seveda glavna lastnost, ki definira človeka, vseeno pa nam je včasih žal, da slišimo te besede leteti iz ust dobrih prijateljev in ljudi, za katere nam je mar. Glede tega sicer ne moremo ukreniti veliko, saj je način izražanja izbira vsakega posameznika, lahko pa poskusimo biti dober zgled in prijateljem na pomenljive in umirjene načine damo vedeti, da se ne strinjamo z njimi, ter jim skušamo vzbuditi slabo vest.
Manca, župnija Kanal

 

Klemen! Z besedilom se lahko poistovetim.
Tudi sama sem v družbi, v kateri prijatelji ne govorijo lepo in preklinjajo, moram pa priznati, da tudi meni iz ust sem ter tja prileti kakšna grda beseda, čeprav se temu poskušam kar se le da izogniti. Po mojem mnenju je grdo govorjenje posledica družbe, v kateri se gibljemo, veliko pa se tudi naučimo od staršev. Opažam, da je preklinjanje postalo navada in vsakdanja stvar v življenju tako mladostnikov kot tudi starejših, zrelejših ljudi. Tudi meni gre tovrstno govorjenje na živce, zato prijatelje oziroma bližnje opozarjam, ko grdo govorijo. Želim, da bi to počeli tudi ostali ter bi se na ta način poskušali odvaditi govorjenja grdih besed. Lep pozdrav!
Nika, župnija Ljubljana-Rudnik

 

Klemen, oba opažava enako težavo kot ti.
Dejstvo je, da so v današnjem času kletvice postale zelo razširjene, žal tudi med najmlajšimi. Tudi če jih otroci in mladostniki ne prevzamemo od staršev, smo z njimi obkroženi na družbenih omrežjih, televiziji, žal pa tudi v šoli. Večina staršev doma takega govorjenja s strani otrok ne tolerira in otroke kaznuje, žal pa to ni dovolj, če se tem besedam tudi sami ne uprejo in so slab zgled. Kletvice so prepogosto stvar odraslih, prav zato pa so tako privlačne za mlajše, ki se z uporabo le-teh počutijo 'kul'. Med fanti je prav ta (lažen) občutek moškosti razlog za uporabo grdih besed. Med dekleti so kletvice kot neke vrste moda, saj z njihovo uporabo sledijo trenutnim trendom in s tem pokažejo, da si upajo tudi same izražati nekoliko vulgarno. Velikokrat je pri obeh spolih močan razlog pritisk družbe. Mladostniki se brez uporabe kletvic počutijo izobčene, saj jih družba označi za tiste, ki si ne upajo.
Meniva, da imajo veliko več poguma tisti najstniki, ki se kletvicam znajo upreti. Lahko bi rekli: malo je potrebno, da slediš čredi, le izjeme so tiste, ki si upajo izstopati in stati za svojimi načeli. Klemen, tebi in tudi vsem ostalim mladim svetujeva, da si v družbi upajte izstopati s pravo vero, z odrekanjem kletvicam ter opozarjanjem ostalih, da niso na pravi poti. Le tako bomo lahko kot družba zmanjšali uporabo teh besed ter se odrekli zlu. Vsi vemo, da nas prijaznost nič ne stane, zato: mladi, upajte si izstopati in ne pozabite, da ste ravno vi tisti, ki ustvarjate boljši svet.
Urška in Matevž, župnija Rodik

 

Klemen, pozdravljen!
Tudi sama sem večkrat opazila, da nekateri ljudje razne kletvice in vulgarne besede uporabljajo kot mašila. Ko so v zadregi, kaj reči, ali potrebujejo trenutek, da strnejo svoje misli, uporabijo eno izmed besed, ki ima v kulturi več različnih pomenov in zato lahko njihovi sogovorniki sami interpretirajo njen pomen. Če dobro pomisliš, imaš verjetno tudi ti kako besedo ali frazo, ki jo uporabljaš na tak način. Predlagam ti, da dobro premisliš, zakaj te to moti, in se o tem pogovoriš s prijatelji. Najbolje, kadar si s kom od njih sam, ne pred celo skupino. Pojasni jim svoje razloge, hkrati pa bodi odprt in naj ti glavni cilj ne bo prepričati, temveč pojasniti.
Lepo se imej!
Nežka, župnija Črna na Koroškem

Kot nalašč lahko v tokratni rubriki povežemo par niti. Februar je mesec kulture – vsega, kar ustvarja človek in kar gradi. 21. februar so Združeni narodi izbrali za mednarodni dan maternega jezika, v spomin na ubite študente, ki so 21. februarja 1952 v Bangladešu protestno zahtevali uradno rabo njihovega maternega jezika, bengalščine.
Kaj vse prihaja iz mojih ust in koliko se res potrudim, da gojim pisano in izrečeno besedo? Jezus pravi: »Človeka ne omadežuje to, kar gre v usta, ampak kar prihaja iz ust, to omadežuje človeka« (Mt 15,11). Ni opravičila za preklinjanje, ni izgovora, češ da sem jezen, imam dovolj, ne gre drugače …, niti preklinjanje ni stvar odraslih. Dejstvo je, da je preklinjanje nasprotje blagoslova. Preklinjanje je vsaka grda beseda. Na čigavo stran želim s svojim govorjenjem stopiti? Čeprav pravijo, da naj bi bilo preklinjanje zgolj odpiranje ventilov, da nas ne raznese, je pravzaprav preklinjanje pljuvanje v lastno skledo. Kletev prizadene gorje človeku, ki jo izreče.
Klavrno je poslušati kletvice, ki jih ljudje izrekajo ter se slišijo kot medmet, vrinjen med »dober« in »dan«. Ni nam treba dokazovati drugim, da smo jim enakovredni, tako da preklinjamo kakor oni. Osebno slišim marsikakšno kletvico v zaporu, vendar sam med zaprtimi ljudmi ne preklinjam in to opazijo tudi oni.
Svoje govorjenje je smiselno ozavestiti. Spodbudimo nekoga, ki mu za­upa­mo, da nas opomni, če nas sliši preklinjati. Svojo nemoč, prekrižane načrte, jezo in nestrinjanje se učimo spraviti na plano na drug način: tako, da se učimo o tem spregovoriti, opisati svoja čustva brez kletvic; s sprehodom ali športom; širimo svoj besedni zaklad s prebiranjem knjig in treningom novih besed. Naj moje besede gradijo svet in ga ne rušijo!

FRIŠKOVEC, Robert, (Kaj pa vi pravite ... z Robertom). Ognjišče 2019, leto 57, št. 2, str. 60-61.

Kategorija: MP Kaj pa vi pravite ... z Robertom

Gotovo ste že kdaj posodili denar in čakali na vračilo ... Zamuda pri vračilu 30 evrov še ni takšna težava. Kaj pa če oseba 30 minut zamudi na dogovorjeno kavo? Kako in kdo ti bo povrnil tvoj izgubljeni čas? Naj se zamudnik še tako trudi z opravičilom, ti pa s povzdigovanjem glasu – izgubljenega časa se ne da vrniti. Ko pa sami sebi dopustimo, da zamujamo življenje, je katastrofa izgube še toliko hujša. Zato ne zamudi letošnjega postnega časa.

V naši dobi je veliko parazitov, ki nas požirajo. Bodisi smo aktivni z več hobiji, ekrani ali pa se poslužujemo brezplodnih debat. Parazit tvojega časa je nekaj, kar ti vzame pozornost. Tako ti kmalu zmanjka časa, da bi prišel v stik s samim seboj.

Dolgo časa si pred tem zatiskamo oči, ko vendarle sprevidimo svojo zmoto, pa spoznamo, kaj je pravo bistvo življenja. In k temu nas usmerja tudi postni čas.
Spokorniške discipline seveda niso cilj, jih pa potrebujemo, da naravnamo »naše noge na pot miru« in se v naši smrtni senci damo razsvetliti (Lk 1,79) v koristni porabi časa. S tem bo tudi prišlo tisto izobilje, zaradi katerega je Jezus prišel, da bi nam ga podaril (Jn 10,10). Navrzimo le aktualen primer preventivnih koronaukrepov, zaradi katerih se je zdesetkal čas naših prostočasnih dejavnosti in (p)raznega veseljačenja. Je pa vprašanje, s čim smo zapolnili ta čas. Ali ga morda ne zapravljamo preveč za kr neki?

IZPUSTITI IGRO (ŽIVLJENJA)
Glagol »izpustiti« se je v 17. stoletju uporabljal tudi pri igri s kartami. Vzklik »Naprej!« je bil za soigralce jasen znak, da so oni na potezi. Še danes pri kartah in v življenju s to izjavo (tiho) potrdim in celo dovolim, da igra (življenja) teče naprej in mimo mene. Dokler gre le za kartanje, je sicer dokaj vseeno, kako se odločimo.
Če pa s svojimi dejanji – in besedami – posredno govorimo »Naprej!«, pa to nikakor ni dobro. Tako pri taroku kot v življenju se (skoraj) zmeraj izkaže, da je bogato nagrajen tisti, ki si upa – četudi nima ravno najboljših okoliščin.

ČAKANJE NA IDEALNI DOBITEK
»Kako naj bi bil svet urejen?« se večkrat zalotimo, ko krožimo okoli raznih vizij. S takšnim sanjarjenjem ni sicer nič narobe, dokler gre za enkraten dogodek. To se ti zgodi med vožnjo z avtobusom ali pa v tistih debatah, ko rešujemo svet 🙂 Problematično pa postaja, ko se začnem tako tudi vesti in verjeti tem sanjarijam. Takrat postanem nesposoben za akcijo, saj se »itak ne bo nič spremenilo«, »itak je svet že zavožen …«.
Z nerealnimi sanjarijami se zavijem v pasivnost, ker »sem obupal nad svetom in nad svojo filozofijo življenja«. A me Sirah kaj hitro spodbode in spodbudi: »Brez obotavljanja se vrni h Gospodu in ne zavlačuj iz dneva v dan« (5,7).

POST KOT ODPOVED IDEALIZIRANJU
Post je priložnost, da svoje življenje naravnamo na prave tirnice. Da nehamo slediti svojim (nerealnim) sanjam. Da nehamo letati s cveta na cvet in poskušati vedno nekaj novega. V takšnem poskušanju novitet namreč upamo, da bomo vendarle odkrili deželico, kjer se cedita mleko in med. Takšna idealna deželica gotovo ne obstaja, zatrjuje benediktinec Anselm Grün. »Ne morem najti varnosti in svobode in širjave v enem.« Vedno bo kakšna stvar, ki bo oteževala gotovost. Velikokrat želimo preizkusiti marsikaj, če ne že kar vseh možnosti, ki so trenutno na obzorju. Vendar se ne znamo dokončno odločiti – za stabilnost. Neki mistik pravi, da vsaka pot vodi skozi ožino – in le če si upamo iti skoznjo, se nam bo odprla širjava. Mnogi se te ožine ustrašijo. Njihovo življenje se tako nikoli ne razširi.

DUHOVNI BOJ
»Nadenite si celotno
Božjo bojno opremo,
da se boste mogli upirati
hudičevim zvijačam.«
Ef 6,11
Eden izmed osnovnih postnih aksiomov je, da je duhovni boj – in posledično hudič – prisoten tudi danes. Ni bil le z Jezusom v puščavi. V vsakem divja duhovna vojna z enim samim vprašanjem: »Boš sledil Bogu ali hudiču?« Vsak od nas daje na to vprašanje odgovor s svojim življenjem, pa če se tega zaveda ali ne. Vemo pa, da ne moremo sedeti na dveh stolih. »Ne morete služiti Bogu in mamonu« (Mt 6,24). Gotovo boš enega bolj ljubil in/ali celo drugega sovražil.
Duhovni boj se v nas bije tudi z zamenjavo kesanja in krivde. Poslanstvo hudiča je, da nas najprej vabi v greh, ko pa grešimo, nam trka na vest: »Nisi vreden Božje ljubezni.« Čista shizofrenost! Zato je zanj popolnoma ustrezno grško poimenovanje diabolos – tisti, ki deli. Bog pa nas vabi, da se kesamo svojih prestopkov. Kesanje nas vodi k spovedi. Po njej so grehi izbrisani – ni jih več in Bog nas ne obtožuje, čeprav ve, da smo določeni greh naredili še stotič.

VSTANI IN HODI! DRZNI SI ŽIVETI!
V Markovem evangeliju se srečamo z zgodbo o ozdravljenju hromega, ki ga spustijo skozi streho. »Odpuščeni so ti grehi,« mu pravi Jezus. Sedaj pa »vstani, vzemi svojo posteljo in pojdi domov« (Mr 2). Kaj se pravzaprav skriva za ohromelostjo tega človeka? Grün odgovarja, da si je hromi naložil krivdo in tako zamudil življenje. Samoobtoževanje lahko gre celo tako daleč, da si iz čistega perfekcionizma – iz strahu da bi storil napako – ne upam storiti niti koraka več. Vsaka postelja se spremeni v grob, če iz nje ne vstanemo. Tako postanemo pasivni – dobimo duhovne preležanine. Tišini groba podelimo prednost pred izzivi vsakdanjika. Iz postelje namreč lahko vse odlično opazujemo. In vemo vse najbolje. Seveda le v teoriji.
Jezus pa nam kaže drugo pot. Ko reče hromemu, naj vstane in vzame svojo posteljo, hoče, da gre v življenje in se bori naprej. Vstani, zapusti varnost svoje postelje in si drzni živeti. Le tako v razmerju do svojih strahov izidemo kot zmagovalci. Postelja je pri tem podoba naših osebnih blokad, zavor in negotovosti. Vse to je treba vsak dan sprejeti kot križ in ga nositi, hkrati pa se truditi, da se spremenimo. Brez truda se namreč prav nič ne premakne. Nikakor pa ne gre vse po maslu. Kdor zapusti udobje svoje postelje, je lahko v vsakem trenutku ranjen in premagan. Vedno se sicer lahko umakneš nazaj – če nočeš izgubiti, vendar z umikom nikoli ne moreš zmagati.

USTVARJALNOST
Razjasnimo morebiten nesporazum. Post ni tako pust 🙂 Lahko pa to postane z napačnim razumevanjem. Postane nasproten svojemu namenu in posledično nezanimiv. Večkrat se ga (napačno) razlaga kot nekakšno poduhovljenje. Po drugi strani pa dobimo asociacijo odpovedovanja. Ne! Post ni 40 dni pasivnosti in zamujanja svojega življenja. Grün razlaga, da »prezgodaj stremeti v nebo in preskočiti zemeljsko nikogar ne vodi v življenje, ampak je beg pred njim«.
Poleg odpovedi – za katere je seveda prav, da si jih naložimo – pomeni post tudi spodbudo k ustvarjalnosti. Veliki psiholog Carl Gustav Jung pravi, da bi moral človek »v prvi polovici življenja razviti močan ego«. Vendar pri tem ni mišljen tisti ego (jaz), ki diši po egoizmu. Jung ima v mislih ego, ki »se bori za življenje, ki se uveljavlja in želi v življenju nekaj doseči«. Gre torej za pot osebne rasti.
Jezus prihaja in te želi ozdraviti prav tam, kjer najbolj boli. Da pa do tega duhovnega zdravljenja lahko pride, si je treba priznati svoje slabe plati in s pomočjo odpovedi – ki v nas spodbujajo disciplino – zapustiti starega človeka s slabimi navadami. Post je torej predvsem soočenje s konkretnostjo življenja. Soočiti se »z lastno agresivnostjo, spolnostjo in lastnimi strastmi. Šele tako bomo lahko prinašali duhovne sadove,« še zatrdi Grün.
Če torej mislimo, da je treba le štancati zdržke in ostale spokorne discipline, se motimo. Primera za to sta Exodus 90 in Fiat 90 – dva čudovita programa duhovne rasti pred veliko nočjo. Vendar se lahko spremenita v veliko zablodo, če nam je bistvo le program sam. Če pristanemo na to, smo »pripadniki elitne duhovnosti, ki iščemo samega sebe, namesto da bi odkrivali in dali prostor drugemu« in Drugemu (Bogu), pa zatrdi psihologinja Kathrin Asper.

DOBER IN SLAB EGO
Zgoraj smo uporabili besedo ego, ki jo navadno enačimo z nečim slabim. Naša prva asociacija ob besedi ego je verjetno egoizem. Seveda je asociacija pravilna, opozoriti pa je treba, da ego ni nujno slab. Poznamo slab, pa tudi dober ego. Povedano drugače: obstaja dobra in slaba ljubezen do sebe. Dobra ljubezen se nam zgodi takrat, ko sebe izpustimo. Ali kot zatrdi Grün: »Pozabiti nase je cilj vsake kontemplacije.« O tem govori tudi Jezus: Kdor želi rešiti svoje življenje, ga bo izgubil. Kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel ...
Kontemplacija in nasploh vsa molitev pa postane toksična, ko jo »izvajamo« zaradi dejstva, da se nismo pripravljeni soočiti z lastnim življenjem, še zatrdi Grün. In tu nastopi slaba – patološka – ljubezen. Tisto, kar navadno poimenujemo z izrazom ego. Denimo: »Anja je pa en velik ego.« Ta se izraža v pretirani naravnanosti nase. Kot pravi psiholog Kernberg: »Egostični – narcistični – človek ne more pozabiti nase in sam sebe vedno postavlja na prvo mesto.« Vemo, da se kdaj pa kdaj moramo postaviti na prvo mesto in poskrbeti za svoje zdravje. Vendar pa skušajmo povabiti k sebi tudi drugega in mu dati prostor v svojih mislih, besedah in dejanjih.

VDANOST: BITI V TOKU
Alternativa prej omenjenim stanjem zasanjanosti, idealiziranju, ohromelosti, perfekcionizmu in narcističnemu postopanju je pokorščina in vdanost. Madžarski psiholog Mihaly Csikszentmihayli pa je to razložil kot stanje človeka, ki doživi srečo le takrat, kadar je »v toku«. Tok je druga beseda za predanost. Biti v toku – biti predan – se torej zgodi, ko se nečesa lotim s predanostjo, zanosom, energijo. Takrat s svojim navdušenjem pozabim nase (na svoje egoistične potrebe, želje, podobo idealnega sveta …). Izpustim torej sebe. Sem popolnoma predan, na razpolago dejavnosti ali osebi, ki je trenutno položena predme. Ko bomo tako delali, ne bomo več daleč od Božjega kraljestva …

ZA POPOTNICO
Post je torej veliko več od tistega petkovega zdržka od mesa. Tudi ni le akcija tipa: »40 dni brez« nečesa. Post je namenjen ustvarjalnosti v naši osebnostni in duhovni rasti. Vse v našem življenju tvori celoto. Skrb za dober odnos do telesa, disciplina v duhovnosti in brzdanje svojih čustev pripomore h kvalitetnejšemu življenju, ki si ga želimo. Že sv. Benedikt je trdil, da delo in molitev hodita z roko v roki. »Na obeh področjih je bistveno, da se osvobajamo ega. Prepustiti se Bogu in prepustiti se delu gre v isto smer. Prepustim se, da pozabim (le) nase.« Naj bomo v tem postnem času odprti za osebnostno preobrazbo in tako konkretno odgovarjamo Jezusu na njegovo veselo oznanilo (kar je evangelij), ki pravi: »Spreobrnite se in verujte evangeliju!« (Mr 1,15)

 

NAUK OLIMPIJSKEGA OGNJA
Ob spremljanju naših športnih asov nam dajo misliti. Z dobro poglobitvijo v športnikovo pot nam ledeni kri. Vrhunski športniki nam lahko približajo post, čeprav se nam ne zdi ravno moderen. In čeprav vidimo le kolajne in stopničke ... Za vsem tem stoji velika askeza. Koliko treningov je bilo potrebnih? Kolikšna bi bila pavšalna ocena pokurjenih kalorij? Čemu vsemu so se morali odpovedati? Janja Garnbret se je nekoč le namuznila, ko sva po nekem intervjuju za našo revijo debatirala o skalnem plezanju. »Ja, rada grem v skalo ... A le med božičnim odklopom, sicer pa časa ni ...« Dan vrhunskega športnika je do potankosti sestavljen za nekaj mesecev vnaprej. Za odstopanje ni veliko prostora. Ne moreš popivati že četrte kave v tem tednu in iti jutri na morje. Ali pa kar tako po navdihu dodati ta ali oni konjiček ... Ko damo na sito svoje življenje, ugotovimo, da imamo pravi all inclusive paket. Ko se nečemu odpovemo za pičlih 40 dni, pa to razglašamo, kot da bi bili narodni heroji 🙂
Športniki pa so nam zgled še v nečem. Naj to ponazorim z naslednjo šalo, ki ulovi dva kolega. »Razmišljam, da bi kupil nov avto,« reče prvi. »Pa si to lahko privoščiš?« ga resno vpraša kolega. »Seveda. Razmišljanje me nič ne stane.« 🙂 Pomembna so torej naša dejanja, naša izvedba. Prazno besedičenje in lepe sanjarije nam ne pomagajo k spremembi. Tako kot je športnik sam na startni poziciji, smo sami tudi mi – v ringu življenja. Ne, ne moremo se zanašati in se zgledovati po drugih, saj je življenje naše in le eno. Zato pošteno zavihajmo rokave in pojdimo izzivom naproti! Enkrat bomo bolj uspešni in bomo prišli na stopničke, spet drugič pa bomo zasedli 15. mesto. Ali – kar je še huje – neslavno 4. mesto. Vse te uvrstitve različnega kova nas vodijo v boljšo različico samega sebe. To je znal mojstrsko ubesediti alpinist Zaplotnik v svoji – sedaj že ponarodeli – krilatici: »Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.« Vendar ni Nejc povedal nič novega, naša zlata medalja nas čaka ob koncu življenja v nebesih. Vse parabole uspehov pa nas vodijo do nje.

MEVEC, Janez. Ne zamudi svojega življenja. (Glavna tema). Mladinska priloga. Ognjišče (2022) 3, str. 52-56.
več v knjigi: Anselm Grün: Ne zamujaj svojega življenja in v knjižici Ne zamudi svojega življenja - žepni seminar

 

Kategorija: MP Tema meseca