Jezusovo zemeljsko bivanje, ki se je končalo s smrtjo na križu, z vstajenjem in vnebohodom, je trajalo triintrideset let. Trideset let je živel skrito življenje v Nazaretu, kot Učitelj je javno nastopal le tri leta. Mar ne bi lahko stopil v javnost že prej? (Edvard)

Najbolj prepričljiv odgovor na to vprašanje so Jezusove besede, ki jih je izrekel v shodnici v Kafarnaumu: »Nisem prišel iz nebes, da bi izpolnil svojo voljo, ampak voljo tistega, ki me je poslal« (Jn 6,38). Torej je bila Očetova volja, da je trideset let preživel v Nazaretu, kjer je delal kot vaški tesar. Tudi s tem je ‘oznanjal’. Katekizem katoliške Cerkve (Kompendij) razlaga: »V času skritega življenja v Nazaretu ostaja Jezus v molku običajnega življenja. Tako nam omogoča zedinjati se z njim v svetosti vsakdanjega življenja, stkanega z molitvijo, preprostostjo, delom, družinsko ljubeznijo. Njegova podreditev Mariji in krušnemu očetu Jožefu je podoba njegove sinovske pokorščine Očetu. Marija in Jožef v veri sprejemata Jezusovo skrivnost, čeprav je ne razumeta vedno.« (sč)

ČUK, Silvester. (Na kratko). Ognjišče, 2012, leto 48, št. 2, str. 57.

Ob robu gozda je na majhni jasi stala skromna lesena hiška. Majhna hiška, še manjša okenca, ki so kot očke mežikale v dan. Sten skoraj ni bilo videti, saj so bile vse obložene z drvmi, ki so se sušile za dolgo mrzlo zimo. Samo na zadnji strani, ki je bila obrnjena proti severu, jih ni bilo. Tu pa se je kopičila druga šara: lestev, lopar, omelo, razni stari lonci, ki so poleti služili namesto lončkov za rože, tu so bile tudi stopnice, ki so vodile na podstrešje.
Hiška je imela samo dva prostora: kuhinjo in sobo. V njej sta živeli mama Marička in hčerka Trezka, malce bolj debelušna majhna punca, ki je na eno oko močno škilila in morda jo je prav to oviralo, da je bila za delo bolj počasna. Preživljali sta se z rento, ki jo je mama Marička dobivala po pokojnem možu, ki ga je ubilo v rudniku, in pa z delom na okoliških kmetijah. Imeli pa sta tudi dve kozi, prašiča in nekaj kokoši, ki so se pasle okoli hiške.
In prav v to skromno hiško sem tako rada zahajala in pogosto sem kar pobegnila od doma, samo babici sem povedala, kam grem, ali pa očetu, mama je bila vedno huda; bila je bolj ‘gosposka’. Ko je prišla pome, je stala pri vratih in niti usedla se ni. »Boš kakšne uši privlekla iz te hiše!« se je jezila in brskala po moji glavi. V tej hiši nikoli nisem dobila uši, sem jih nekaj let kasneje v drugi, bolj nobel hiši, v kateri pa je bilo kljub bahaštvu mnogo manj čistoče kot v tej hiški.
Še danes imam pred sabo sliko, kako sem sedela za majhno, majavo mizo in pridno zajemala kruh, nadrobljen v kozje mleko. Lica so mi kar rdela, ko sem s slastjo zajemala iz bele skodelice z rdečo rožo na strani, ki je imela en ročaj odkrhan, kdo ve, kako stara je že bila. Mama Marička in Trezka sta se smehljali, ko sta videli, s kakšnim užitkom jem. Pri nas doma ni bilo nobeno mleko tako dobro in tudi kruh ne, čeprav je bil visok, rahel in bolj bel, ta pa je bil nizek in črn in včasih je med zobmi kar malce zaškripalo, vendar pa je bil to zame najslajši kruh na svetu. Ko sem se najedla, sem pestovala mačke, ki so tekale po kuhinji in se grele ob štedilniku. To so bile prijazne živali, naše pa se niso pustile božati, če sem katero ujela, me je opraskala in zbežala. Tudi kozličke sem lahko božala, še koza, ki je rada koga z rogovi, me je prijazno gledala. Tako sem seveda domov pridišala po mačkah in kozah, mama pa me je marsikdaj ‘pobožala’ s šibo. Toda nič ni zaleglo – tako rada sem zahajala v ta skromni domek, kjer sta me vedno pričakali prijazna beseda in toplo, dišeče kozje mleko v rožnati skodelici. Vse je bilo skromno in revno, še Jezus v kotu se mi je zdel bolj reven in vdan v usodo, kot naš.
Tako sem tudi nekega predbožičnega popoldneva – bilo mi je pet ali šest let – stopala proti tej hiški. Vsi doma so bili zaposleni z nečim in nihče ni imel časa zame.
»Boš nama pomagala okrasiti božično drevesce,« sta me povabili mama Marička in Trezka. Kar zavriskala sem od veselja, saj mi doma niso pustili, da ne bi strla kakšne steklene kroglice. »Ga bomo prej postavili, da ne bo treba pri petrolejki,« je rekla mama Marička. Z vso vnemo sem se lotila dela. Hitela sem obešat papirnate okraske, vse, kar je bilo kaj bolj vredno, je bilo nekaj v poseben papir zavitih bombonov, ki so že nekaj let romali na drevešček in jih nihče ni pojedel, da bi bili za naslednji božič.
Tako sem bila zaverovana v delo, da nisem opazila, da se zunaj že mrači. V sobi je bilo vedno bolj temno, saj je skozi majhna okna, ki so bila polna rož, prišlo le malo svetlobe. »Zdaj pa le pojdi,« je rekla mama Marička. »Najbrž te nihče ne bo prišel iskat, so gotovo jezni, ker si spet pri nama. To pa vzemi za božič,« mi je potisnila v roke v časopisni papir zavit košček potice. Bila je še topla in dišala je po rožičih in cimetu. »Pa naj te ne bo strah, s tabo hodi angel varuh. Tako pridne otroke ima še posebno rad,« me je pokrižala z okorno, žuljavo roko.
Kar z malce tesnobe v srcu sem stopala po gazi proti domu, nekoliko zaradi strahu pred mamo, nekoliko zaradi teme v gozdu, čeprav je mesec prijazno svetil skozi veje. Nekje na po poti sem malce proč od gazi zagledala postavo. Zastal mi je dih, potem pa sem se spomnila besed mame Maričke in sem na glas rekla: »Me ni nič strah, tako pridne otroke, kot sem jaz, ima angel varuh še posebej rad.« Takrat se je postava premaknila in nasproti mi je stopila mama. Ne vem, ali so jo ganile besede o angelu varuhu ali pa na božični večer ni hotela pokazati svoje jeze – ni me niti okarala, kaj šele da bi me s šibo. Samo molčala je, ko sem doma ob krušni peči vsem domačim pripovedovala, kako lepo božično drevo imata Marička in Trezka, kako prijazen obrazek ima Jezušček v njunih jaslicah. In kot da bi že nekaj dni ne jedla, sem se basala s potico, katere se je še držal časopisni papir. Mamina lepo rumena z orehi in rozinami nadevana pogača mi ni dišala tako, kot košček nizke, črne rožičeve potice, kajti veliko težje je bila spečena in samo dvakrat na leto je bila na mizi v tej revni hiši. Pri nas, četudi nismo bili bogati, smo imeli vedno lep kruh in mama je bila odlična gospodinja.
Pozneje, po praznikih, mi je šele napravila pridigo. Molče sem jo poslušala. Čeprav danes ne vem vsega, kaj mi je govorila takrat, brez njenega privoljenja k materi Marički nisem več šla. To pa je bilo bolj poredko. Najbolj sem si zapomnila njene besede: “Pa začni že enkrat odraščati, začni misliti, da se moraš nehati družiti s temi bajtarji!” Nisem je razumela povsem, vem samo, da nisem želela odrast, da sem vedno hotela biti majhna deklica rdečih ličk, ki zajema slastno kozje mleko iz rožnate skodelice.
Od tega je že mnogo let. Mamo Maričko že davno krije zemlja, hčerka Trezka pa si je kljub vsemu ustvarila družino in že pestuje pravnuke. In ko se srečava, se razveseliva druga druge. »Ti pa se nisi nič spremenila, vedno si tako prijazna z nami, malimi ljudmi,« mi je rekla zadnjič.
Začudeno sem jo pogledala in ji trdno stisnila dlan: »Trezka, mi vsi smo mali, velik je samo On, ki je nad nami!«

KUMER, Ana. (zgodbe) Ognjišče (2012) 01, str. 26

Ljudje smo večkrat nestrpni, nervozni, se pritožujemo, do drugih imamo veliko zahtev, a ko se te dotaknejo nas, reagiramo s povzdignjenim glasom, kot da bi bili gospodarji sveta ... Prav zato je svet že od začetka svet vojn, prepira, sovraštva ... Mi pa smo poklicani na pot krotkosti in potrpežljivosti ... Samo s krotkostjo lahko pritegnemo ljudi k usmiljenja polni božji ljubezni. Koliko bi lahko napravili za božje kraljestvo, če bi se znali krotko in potrpežljivo izogibati izbruhom nestrpnosti, saj ti na žalost neštetokrat uničujejo najboljše človeške sile ... (papež Frančišek)

Prvi štirje blagri kažejo ‘razmere’, ki običajno veljajo za bedne in sramotne, kot so revščina, žalost in lakota ... “Ponižni pa bodo dedovali deželo, zatrjuje Psalm 37,11. S tem izrazom je psalmist skušal govoriti o ‘ubogih’, ‘brezpravnih’, ‘nebogljenih’, ‘nemočnih“ ... Nasprotovati nasilju z nasiljem, pomeni samo še povečevati razdejanje. Resnica za zmago ne potrebuje moje nasilnosti. Kristjan je proti vsakemu zlu, ne samo do smrti hudobneža, ampak vse do svoje smrti, saj da ni večje ljubezni kot je ta, da daš svoje življenje v službo dobrega za izgubljenega brata. Zmaga tisti, ki dopusti, da ga umorijo, ne pa tisti, ki mori. Na začetku zgodbe našega odrešenja je pokol nedolžnih otročičev, zaključuje pa se s Kalvarijo.

Sad Duha je: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje. Če živimo po Duhu, tudi delajmo po Duhu. Nikar ne iščimo prazne slave s tem, da drug drugega izzivamo in drug drugemu zavidamo. (Gal 5, 22.25-26)

Ruski pisatelj in nobelovec Aleksander Solženicin († 2008), je čudovito orisal uresničenje tretjega blagra v svoji črtici Matrjonina hiša. Krotka in blaga žena Matrjona mora veliko pretrpeti, mnogi jo zaničujejo, tudi najbližji ... Mož jo je zapustil, čeprav je poosebljenje dobrote, nikomur ni nikdar rekla žal besede in nikogar ni sodila ali obsojala z besedami. Posvojenki Kiri je zapustila kamrico v prizidku iz brun, del hiše je sama pomagala seliti in pri tem v nesreči tudi sama izgubila življenje. Na pogrebu se je pokazalo, kako je bila ta, od vseh zapostavljena in zasmehovana žena, plemenita. Solženicin svojo črtico sklene: »Nihče je ni razumel, celo mož jo je zapustil, pokopala je šest otrok, ne pa svojega družabnega značaja, bila je tuja sestram in svakinjam, zbujala je zasmeh, ker je delala zastonj za druge – takšna je bila Matrjona, ki si pred smrtjo ni nakopičila nobenega premoženja. Zapustila je le umazano belo kozo, šepasto mačko, fikuse ... Poleg nas vseh je živela in nismo razumeli, da je bila Matrjona tisti pravični človek, brez katerega, kakor pravi pregovor, še vas ne more obstati.. Tudi mesto ne. Niti ne ves svet.«

Krotkost naredi naše vsakdanje življenje in bivanje bolj človeško in polno. Jezusove besede “Blagor krotkim” so popolno nasprotje militarističnemu geslu “Gorje premaganim!”. Le tisti, ki je blag, ne zbuja strahu. Le tisti, ki ne sprejema in ne uveljavlja nasilja v odnosu do drugih, je lahko nosilec pomoči in graditelj razumevanja. Ta ‘nerealni’ nauk preroka iz Nazareta predstavlja edino uresničljivo možnost, ki nam je dana danes, da bi preživeli.

Jezus je “krotak in v srcu ponižen” (Mt 11, 29). Ta krotkost ni samo lastnost Kristusovega značaja, ampak je življenjska drža, ki jo je sam uresničil, “ko je prevzel podobo služabnika” (Flp 2,7). On, edini dedič Očeta, se je odrekel vsem prednostim in koristim te dediščine, dokler vsi brezpravni in razdedinjeni (krotki) ne bodo dobili v last tistega, kar jim pripada.

Krotkost je vse prej kot krotka, pohlevna – je velesila, ki rešuje svet. Krotkost ni vsiljiva, ni nasilna, zato pa je – silna. (Miha Žužek)

Kje se bo otrok naučil krotkosti, če večkrat sliši svoje starše, kako se prepirajo? Če sliši, kako se starši pričkajo in uporabljajo grde izraze, od koga naj se potem otrok nauči lepo govoriti o bližnjem? (Friderik Baraga)

Gospod Jezus, vabil si nas z besedami: “Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obteženi, in jaz vas bom poživil. Vzemite moj jarem nase in učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen, in našli boste mir svojim dušam” (Mt 11,28-29).
Daj, Gospod, da bi vedno bolje razumeli, da se ti ne moremo približati in da se ne moremo veseliti tvoje prisotnosti in tvojih milosti, če ne bomo takšni, kakor si ti, ki si krotak in iz srca ponižen.
Odpusti mi, Gospod, da pri pogovorih in ob nesoglasjih tolikokrat nisem skušal biti tebi enak in bratom in sestram nisem razodeval tvoje krotkosti.
Na žalost se dostikrat nisem skušal vživeti v druge, ampak sem hotel uveljavljati le svoje pravice. To, kar bi bil lahko dosegel z zaupnim pogovorom, v medsebojnem posredovanju evangelija, je bila le nekoristna debata, kajti manjkala mi je tvoja ljubeznivost.
Tako sem zapravil številne priložnosti, ko bi lahko svojega bližnjega približal tebi; zato nisem bil deležen veselja, ki si ga pripravil za tiste, ki razodevajo sadove Svetega Duha: prijaznost, krotkost, potrpežljivost, dobroto.
Pošlji nam svojega Duha, da nam prenovi srce in duha, da bomo lahko svetu prikazali tvoj pravi obraz. Bernhard Häring

Krotkost in ‘nenasilje’ vpeljujeta v naše vsakdanje življenje in resničnost čisto novo, drugačno obliko odnosa z bližnjimi.

Če povzamemo različna mnenja in izkušnje, teorijo in prakso zagovornikov nenasilja, lahko izrazimo ‘deset zapovedi’ nenasilnega:

1. Nauči se prepoznati in spoštovati ‘sveto’ v vsakem človeku, pri samem sebi in v vsakem delčku stvarstva. Dejanja nenasilnega človeka pomagajo, da zagori iskrica božje luči, ki je prisotna v vsakem srcu, tudi v srcu nasprotnika in sovražnika.

2. Sprejemaj samega sebe, ‘takega kot si v resnici’, z vsemi svojimi talenti in bogastvom, pa tudi z vsemi omejitvami, napakami, pomanjkljivostmi in šibkimi točkami; bodi prepričan, da jih Bog sprejema.

3. Živi v resničnosti samega sebe, brez pretiranega ponosa (ošabnosti), ne nasedaj iluzijam in lažnim obetom.

4. Spoznaj, da morda tisto, kar ti zbuja odpor do bližnjega, izhaja iz tega, da nočeš priznati, da imaš tudi sam isto napako.

5. Odreči se dvojnim merilom in nasprotjem: ‘mi/oni’, ki delijo ljudi na ‘dobre/slabe’ in dopuščajo ‘demoniziranje’ nasprotnika. Taka miselnost je korenina vsakovrstne nestrpnosti.

6. Sooči se s strahom in se mu postavi po robu, ne samo s pogumom, ampak tudi z ljubeznijo.

7. Poskušaj razumeti in sprejeti, da novo Stvarjenje, gradnja skupnosti ljubezni, lahko uspeva le skupaj z drugimi. Ne more biti delo enega samega, zahteva potrpežljivost in sposobnost odpuščati.

8. Poglej nase kot na del Stvarstva in se spomni, da je uničevanje našega planeta problem, ki je globoko duhoven, ne le znanstveni ali tehnološki. Smo samo ena stvar.

9. Sprejemaj trpljenje, morda celo z veseljem, če si prepričan, da to pripomore k osvoboditvi Božjega, ki je v drugih. To ti bo pomagalo, da boš znal sprejeti svoje mesto v zgodovini, z vsemi pretresi in različnimi vplivi in posledicami.

10. Upočasni svoj korak, bodi potrpežljiv, sej semena ljubezni in odpuščanja v svoje srce in v srca vseh, s katerimi živiš. Postopno rasti z njimi v ljubezni, v usmiljenju in v zmožnosti odpuščati.

Gospod, podaril si mi odpuščanje, / čez krotka usta vino si razlil, / da bi ljubezni Tvoje se napil, / da bi pozabil vse poti nekdanje. (France Balantič)

Mnogi iščejo pri zdravnikih pomirjevalna sredstva. Toda brez krščanske krotkosti problemov ni mogoče razrešiti. (Tomas Špidlik)

Vsakdo izmed nas naj po zgledu Kristusove ljubezni in krotkosti postane boljši in naj s svojo dobroto okuži še druge. (Janez Pavel I.)

 Veselijo naj se tisti ...

Veselijo naj se tisti, ki ne pozabljajo, da Bog ne izbira svojih prijateljev med najboljšimi, najbolj simpatičnimi, najbolj pametnimi, najlepšimi ..., ampak med tistimi, ki so spoznali, da ga potrebujejo in se mu zaupljivo izročajo v varstvo.
Veselijo naj se tisti, ki ne gledajo samo nase, ampak jih zanimajo tudi žalost in potrebe drugih in na nikogar ne gledajo zviška in oblastno. Bog jim bo pokazal, kako lepo je biti dober.
Veselijo naj se tisti, ki prinašajo na svet ljubezen do Boga kot luč, ki ogreva. Tisti, ki tolažijo in pomagajo ter znajo deliti. Bog jih bo napolnil z veseljem.
Veselijo naj se tisti, ki se trudijo, da bi se razumeli, ki ravnajo obzirno in s spoštovanjem z vsemi člani družine, ki razumejo, da morajo sodelovati tudi pri delu in le pri zabavi in znajo odpirati vrata svoje hiše tudi drugim. Ti bodo deležni božjega prijateljstva.
Veselijo naj se tisti, ki ne zatirajo drugih s svojo oblastnostjo, ki spoštujejo belca, črnca, ... vsakega človeka, katere koli barve kože. Bog jim bo pokazal, kako lepo je živeti v miru.
Veselijo naj se tisti, ki si prizadevajo, da bi se izognili prepirom in sporom, majhnim in velikim, tisti, ki sestavljajo mavrico miru v okolju, v katerem živijo, in spoštujejo vsako od Boga ustvarjeno bitje. Bog jim bo dal čudovito nagrado.
Veselijo naj se tisti, ki se morajo boriti in trpeti, da bi svet postajal vrt miru, kot si ga je Bog zamislil. On bo otrl vsako njihovo solzo in pripravil zanje praznovanje brez konca.

Kdo so krotki? Najprej so to tisti, ki znajo ‘krotiti’ samega sebe, ki obvladujejo svoj jaz in vse, kar se ‘kuha’ v njem: vzkipljivost, slabo počutje, jezo, živčnost, žalost, razočaranje, ljubosumnost, preklinjanje, maščevalnost ... Potem svojo pot usmerjajo k bližnjim. Niso napadalni, njihov cilj ni, da bi se uveljavili in si kaj prisvajali zase, ne uporabljajo sile; nočejo tekmovati z drugim, se spopadati in na koncu za vsako ceno zmagati. Niso pa to malodušneži, ki pustijo, da jim drugi hodijo po glavi, temveč so tisti, ki branijo svoje pravice in pravice drugih brez nasilja in skušajo premagati zmoto. So nenasilni, zavračajo neusmiljeno tekmo za dobrine, ki neti pohlep, niso prevzetni in domišljavi ... niso trmasti, se ne kujajo in ne kuhajo zamere, niso maščevalni in ne širijo mržnje do drugih... Čeprav jih vsi označujejo za ‘izgubarje’, pa to niso nikakršni pobožni kristjani s sklonjeno glavo, ki vse potrpijo in se zatečejo v cerkev molit, temveč imajo sebe v oblasti, imajo moč nad seboj in drugi jih potrebujejo, da premagajo zlo v sebi, so nasprotje ošabnosti in oblastnosti, ohranjajo svojo mero, svoje dostojanstvo in odgovornost. Eden od načinov krotkosti, ki je danes še kako potreben, je drža sprejemanja, poslušanja, dialoga. Na nas je izbira, ali bližnjega jemljemo kot ‘pekel ali blagoslov’. Krotkost vsebuje spoštovanje, prijaznost, dobroto. Samo s krotkostjo lahko pritegnemo ljudi k usmiljeni božji ljubezni. Koliko bi lahko napravili za božje kraljestvo, če bi se znali krotko in potrpežljivo izogibati izbruhom nestrpnosti; saj ti na žalost neštetokrat uničujejo najboljše človeške sile.

Gospod, podari mi novo srce.
Gospod, podari mi krotko srce,
ki mu bodo tuji
navali ošabnosti in jeze.
Ustvari v meni čisto srce, ponižno,
blago, miroljubno, dobrotno, milo ...,
ki ne bo nikomer storilo nič žalega,
ampak bo na zlo odgovorilo z dobroto,
ki te bo ljubilo bolj kot vse stvari,
ki bo mislilo predvsem nate
govorilo o tebi, se ti zahvaljevalo,
daj mi pravega duha,
da ne bom iskal sebe, ampak tebe,
in bo v meni pomladil vse,
kar se je postaralo.
Gerolamo Savonarola

 DEJSTVA

Krotkost ni strahopetnost

V ZDA se posamezniki večkrat zatečejo k dejanjem ‘državljanske neposlušnosti’, ki se jo poslužujejo tudi verni. Pred dobrimi desetimi leti so bile tri redovnice dominikanke zaradi sabotaže obsojene na 41, 31 in 30 mesecev zapora. Neke nedelje so namreč oblečene v bele kombinezone in obute v teniske, odstranile verige na rešetkah in vstopile v raketni silos za izstrelke Minuteman. Smrtonosni izstrelek so poškropile s krvjo, ki so si jo dale odvzeti, in z njo narisale križe. »Bolje naša kri, kot kri iraških otrok,« so povedale na sodišču. Ena od trojice, sestra Kathy, je pisala iz zapora: »Moč nenasilja je v tem, da deluje počasi, vendar deluje zanesljivo spreminja miselnost. Kri ubogih je pomembnejša kot vsa politika.«

Vprašanja

– Katere so, po tvoji presoji, značilnosti krotkega človeka v današnjem svetu. Poskusi sestaviti Deset zapovedi prijaznosti in ljubeznivosti za naš čas.

– Sveti Pavel je v spodbudi kristjanom v Filipih zapisal: Vaša dobrota bodi znana vsem ljudem (Flp 4,5). Ali si prepričan, da od kakovosti odnosov med ljudmi odvisna tudi kakovost življenja? Povej kakšno svojo izkušnjo, ki to potrjuje.

– Omenili smo, da je danes veliko nasilja v dejanjih, pa tudi v besedah in mislih ... Poskušaj označiti kakšen je tvoj odnos in drža do bližnjega, predvsem do najbližjih (pasiven, aktiven, ravnodušen, poslušen, razumevajoč, ljubezniv ...

Krotak sem, ko skušam v pogovoru z življenjskim sopotnikom, z odraščajočo hčerko... ponižno prisluhniti, sprejeti spodbude, razloge drugega, in ga ljubiti takega, kot je. Krotak sem, ko pospravim vse zlobne ‘puščice’ namigovanj in zbadanj, ki ne bi prinesle nič dobrega. Krotek sem, ko imam pogum, da včasih preslišim tisto, kar me rani in se ne odzovem napadalno. Ko ne uveljavljam svoj prav in nočem imeti zadnje besede v pogovorih. Včasih je to težko, saj se počutim tako imenitno, če obvelja moja. – Posvetil bom več pozornosti tistim, ki so najbolj slabotni, ki so krotki po naravi, ker se ne morejo braniti. Pomagal bom starejšim, ki si sami ne morejo pomagati in jim navadno pomagamo samo tako površno, da se jih rešimo, neprijazni smo do tujcev in se pogosto okoriščamo tudi pri delu. Ne bom se zanašal na lastne moči, ampak nanj, ki je krotak in ponižen v srcu. Če Jezusa počastim iz dna srca v evharistiji in na križu, bom pri njem črpal pravi mir, in bom ‘zraven’, ko bo sprejemal v deželo luči, pravičnosti, in drugih mesijanskih dobrin, ki so obljubljene krotkim v srcu. V njegovi smrti na križu, v križanem in vstalem, iščem moč, da bi postal ‘pšenično zrno’. Če bo umrlo egoizmu v zemlji mojega srca, bo obrodilo sadove dobrote, krotkosti in pozornosti do vseh, ki so mi blizu in so najbolj potrebni pomoči.

Čuk M., Veroučne strani, v: Ognjišče (2016) 5, str. 86.

Ko je Džen Šen odšel v pokrajino Fei, se je tam zgodil umor. Nekdo je prišel k njegovi materi in ji dejal: »Džen Šen je ubil človeka.«
»To je nemogoče,« je odgovorila ona. »Moj sin ne bi nikoli naredil kaj takega,« je dejala in nadaljevala s prejo.
Čez nekaj časa je prišel nekdo drug in potrdil: »Džen Šen je ubil človeka.« Starka je mirno nadaljevala s prejo. Potem je prišel tretji in vztrajal: »Džen Šen je ubil človeka.«
Takrat je mati vztrepetala, odvrgla je vreteno v kot in zbežala.
Mati je sinu zaupala, vzgojila ga je v poštenega in dobrega človeka. Prepričana je bila, da je nemogoče, da bi storil kaj takega. Ko pa so trije ljudje obtožili njenega sina umora, je njegova mati, kljub vsej ljubezni, s katero je zaupala vanj, vendarle podvomila v sinovo poštenost.

Kaj bi se zgodilo, če bi sto mož, ne le trije, ponavljali isto stvar? Ali nas ne bi pripravili do tega, da bi podvomili v vsako stvar? In ali nas ne bi pripravili, da bi verjeli vsako stvar?
Bilo bi modro, da se ne pustimo vznemirjati. Bolje bi bilo nadaljevati s prejo. Nedolžen sin se bo kmalu vrnil domov in pojasnil nesporazum. Okrog nas lahko živi veliko ljudi, ki se imenujejo Džen Šen.* Da se izogne predrzni sodbi, naj vsakdo pazi na to, da bo kolikor le mogoče v ugodnem smislu razlagal misli, besede in dejanja svojega bližnjega:

Vsak dober kristjan mora biti prej pripravljen trditev svojega bližnjega opravičiti kakor pa obsoditi. In če je ne more opravičiti, naj vpraša, kako jo on razume; in če jo jemlje napačno, naj ga ljubeče posvari; če pa to ni dovolj, naj poišče vsa primerna sredstva, da jo bo dobro razumel in se tako rešil. (KKC 2478)

Spoštovanje do dobrega imena vseh prepoveduje vsako ravnanje in vsako besedo, ki bi jim mogla povzročiti neupravičeno škodo. Pregreši se:
- s predrzno sodbo, kdor brez zadostne osnove dopušča kot resnično - četudi molče - kakšno nravno napako pri bližnjem;
- z opravljanjem, kdor brez objektivno veljavnega razologa odkriva napake in grehe drugega, osebam, ki tega ne vedo.
- z obrekovanjem, kdor z govoricami, ki so v nasprotju z resnico, škoduje dobremu imenu drugih in daje priložnost za napačne sodbe glede njih. (KKC 2477)

B. Rustja, Zgodba s srcem, v: Ognjišče 2 (2003), 38-40.
knjiga: Zgodbe s srcem. Zgodbe za dušo 7, Ognjišče, Koper, 2005, ponatis 2009, 8-9.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let..

Ko je bila Nevenka stara okrog deset let, so se začele pojavljati zdravstvene težave. Po mnogih preiskavah je dobila diagnozo: distrofija mišic. Prav kmalu so ji začele pešati noge, postajale so vse slabotnejše in kmalu je morala v varstveni dom. Sprva je lahko delala še marsikaj in počutila se je koristno in sprejeto. Začela je risati in nekoč jo je priznan slikar pohvali, da je v njej skrit izjemen talent. S silno vnemo je risala in letela na krilih domišljije. Verjela je, da bo nekoč slavna slikarka. Te sanje so se razblinile, ko je ugotovila, da so ji začele odpovedovati tudi roke. Kmalu ni imela niti toliko moči, da bi v roki držala čopič.
Njena bolečina in žalost sta postali nepopisni. Ne samo zato, ker jo je vse bolelo, ampak predvsem zato, ker so vsi okoli nje delali, le ona je zmogla vsak dan manj.
V dolgih nočeh brez spanja je veliko razmišljala. Spomnila se je na babico, ki ji je govorila: »Če boš imela težave, če sama ne boš našla izhoda iz stiske, če ne boš uzrla lučke upanja, se obrni na našo ljubo Mater Marijo. Če jo boš v zaupni molitvi prosila pomoči, sem prepričana, da boš uslišana. Marija bo zate izprosila uslišanje še tako nemogoče prošnje, z njeno pomočjo boš zmogla vse.«
»Ja, zdaj imam res nemogočo prošnjo,« je zahlipala v blazino. »Kako naj bom vesela, ko vsi okrog mene nekaj delajo. Počutijo se koristne, del božjega stvarstva, ker vsak po svoje izpolnjuje božjo voljo.«
Takrat je začela še bolj goreče moliti in se zatekati k Materi Mariji. Ko se je nekega jutra zahvalila Bogu za preživeto noč, je tiho rekla: »Dragi nebeški Oče, ti najbolje veš, kaj je dobro zame. Naj se zgodi tvoja volja. Ti, Marija, pa mi pomagaj, da bom znala trpljenje osmisliti z globoko radostjo in bom del delavnih in marljivih ljudi.« Ko je rekla »amen«, se je spomnila na slikarja, o katerem je slišala, da slika z usti. Prešinilo jo je veselo spoznanje in skoraj bi glasno zakričala: »Če zmorejo drugi, potem zmorem tudi jaz!«
Komaj je dočakala, da jo je obiskala sestra. Naročila ji je, naj ji nakupi vse, kar potrebuje za slikanje. »Slikala bom z usti, zato ne pozabi na plutovinast zamašek!« je dodala.
Sestra jo je začudeno pogledala, a ji je prinesla vse, kar je naročila. Na njeno željo ji je čopič zapičila v zamašek in ji ga dala v usta. Začela je počasi, okorno, a z veliko volje in vztrajnosti. Kmalu je v njeni sobici že zažarela njena prva slika.
Zdaj slika z usti že več kot dvajset let. Njene slike so tako dovršene, da bi jih pri vsej nadarjenosti ne zmogli tisti, ko imajo zdrave roke in vse drugo, a malo volje in poguma.

KOBAL. Darinka. (zgodbe) Ognjišče (2017) 2, str. 19

Minka je v otroštvu živela pri dedku. K njemu so radi prihajali starejši možakarji, ki so se pogovarjali o svojih starostnih težavah in boleznih ter seveda tudi o zdravilih za lajšanje težav. Ob teh pogovorih je večkrat slišala, da so rekli: “To je blažev žegen” alI: “To pomaga kot blažev žegen”. Nekoč je dedka vprašala: »Kakšno zdravilo je blažev žegen, da pomaga v vsaki bolezni?«
»Ne, s tem hočejo reči, da nič ne pomaga,« je odgovoril dedek.
»Ja, kaj pa je potem ta blažev žegen«? ni odnehala Minka.
Dedek ni vedel, kako naj ji razloži, zato ji je rekel: »Minka, pri verouku vprašaj gospoda kaplana, on ti bo vse lepo povedal.«
Minka je komaj čakala prve ure verouka, ko bo končno zvedela, kaj je ta blažev žegen. In res se je pri verouku brž oglasila: »Gospod kaplan, kaj je blažev žegen?«
»Kje si pa to slišala?« se je začudil kaplan.
»Tako velikokrat govorijo tisti stari strici, ki prihajajo na obisk k mojemu dedku, ko se pogovarjajo o boleznih o zdravilih, pa rečejo, da marsikatero pomaga kot blažev žegen,« je prostodušno povedala Minka. Kaplan je njeno vprašanje razumel in je vsem otrokom dejal: »Kmalu (3. februarja) bo god svetega Blaža. Takrat lahko pridete vsi k maši, pri kateri boste lahko prejeli poseben blagoslov svetega Blaža. Ta svetnik velja za zavetnika zoper bolezni grla, ker je, kot pripoveduje poučna legenda, ozdravil materi sina edinca, ki je požrl ribjo kost in se mu je nevarno zataknila v grlu. Ta blagoslov seveda ni nekakšna ‘čarovnija’ s skrivnostno močjo. Pomaga samo, če ga sprejmemo z vero v Božjo pomoč in svetnikovo priprošnjo. Več vam bom povedal pri maši.«
Minka je bila zadovoljna, da je končno zvedela, kaj je ta blažev žegen in kakšen je njegov pomen. Že kot majhna deklica je imela željo, da bi lahko, ko bo velika, v cerkvi tako lepo glasno molila, kot zdaj moli neka njej neznana teta. Ko jo je na god svetega Blaža gospod kaplan blagoslovil s prekrižanima svečama, je iz vsega srca prosila svetnika, da bi jo vedno varoval bolezni grla, da bi lahko lepo glasno molila.
Od takrat, ko je še kot otrok prvikrat z velikim zaupanjem prejela blagoslov svetega Blaža, ga sprejme vsako leto. In sveti Blaž jo res varuje. Uslišal je njeno otroško prošnjo, da bi mogla lepo moliti. V njenem dolgem življenju so Minko obiskovale razne bolezni, nikoli pa ni imela težav z grlom. Nikoli se ji ni zgodilo, da ne bi mogla pred mašo glasno moliti rožni venec ali prebrati berilo, kadar ni bilo mladih bralcev.

ŠKUFCA, Angelca, (zgodbe), Ognjišče (2020) 2, str. 24.

V začetku januarja se je od nas poslovil Silvester Čuk. Več kot 60 let je soustvarjal revijo Ognjišče. Mnogi bralci se ga spominjate po njegovih številnih člankih. Posvečamo mu spominski zapis. Zapustil nam je tudi več knjig. Tokrat opozarjamo na njegovi knjigi »za vsak dan« (Svetnik za vsak dan, Misel za lepši dan). To je njegova zapuščina, ki nas lahko vsak dan duhovno bogati.

Slovenci februarja praznujemo kulturni praznik. Za gosta meseca smo povabili pisatelja in prevajalca Petra Svetino, ki tudi mladi rod onkraj Karavank navdušuje za pisanje in je za svoje pisanje prejel že več nagrad.

V začetku februarja praznujemo Gospodovo darovanje v templju (svečnica), ki dokončno pospravi jaslice, proti koncu meseca pa že vstopimo v postni čas. Rubrika Družinski bohkov kot bralcem posreduje načine, kako lahko zakonci in družine konkretno vnesete sporočila Božje besede tega meseca v svoje večerne ali dnevne molitve in pogovore o verskem življenju.  

Olimpijske igre so eden najbolj uveljavljenih in pomembnih športnih praznikov na svetu. Zanje je vedno veljalo veliko zanimanje. Leta 1926 so »teden zimskih športov« v Chamonixu za nazaj razglasili za prve ZOI. Letos so pred nami že petindvajsete po vrsti, ki bodo tokrat potekale pri naših sosedih v Italiji. 
V okviru tega globalnega športnega dogodka smo se pogovarjali z našo izjemno zimsko športnico Tino Maze, ki je na olimpijskih igrah osvojila štiri medalje, letos pa je bila imenovana za ambasadorko Slovenske hiše v Cortini d’Ampezzo, kjer se bo Slovenija predstavljala med igrami svetu s kulturnim, športnim in turističnim programom.

Na volitvah v nedeljo, 22. marca, bomo odločali o prihodnosti Slovenije v naslednjih štirih letih. Svojo besedo bodo imeli tudi mladi. Kako mladi dojemajo politiko, ali imajo motivacijo za udeležbo na volitvah, kam se obrnejo po informacije in v kolikšni meri prepoznajo odgovornost do svoje domovine tudi z udeležbo na volitvah, pišemo v Temi meseca. 

Dnevi se počasi daljšajo, a dolgi večeri nam še vedno postavljajo vprašanje: Kako dobro porabiti čas? Na žalost prednjačijo televizija, neskončno drsenje po telefonu in igranje igric, ki pa niso več le kratkočasje, ampak so postali kradljivci naše svobode in odgovornosti. In to do te mere, da mnogi v tem digitalnem labirintu izgubijo razsodnost in kompas svojega življenja. Tokrat torej nekaj več vsebine tudi o tem, kako poiskati smisel onkraj digitalnih zaslonov.  

Če kdo govori iz osebne izkušnje, je prepričljivejši. Če nam o vrednosti življenja govori mlad fant, ki je na vozičku, težko govori, se zaradi oslabljenega imunskega sistema ne more udeleževati dogodkov, kjer je več ljudi, je prepričljiv. Če je poleg tega še uspešen dijak in študent ter predava že na mednarodnih konferencah, je razlog, da preberemo pogovor v rubriki Naši preizkušani z Maksom Lenartom Černelčem toliko večji.

Uredništvo, Iz urednikove beležnice, v: Ognjišče 2 (2026), 4.

Ali je dobro žalovati in žalost blagrovati?

»Blagor žalostnim, zakaj ti bodo potolaženi.« Kdor v življenju ni nikoli občutil žalosti, tesnobe, bolečine, ne bo nikoli spoznal moči tolažbe. Srečni so lahko tisti, ki so sposobni ganjenosti, ki v srcu čutijo bolečino, ki obstaja v njihovem življenju in življenju drugih. Ti bodo srečni! Kajti nežna roka Boga Očeta jih bo potolažila in pobožala. (papež Frančišek)

Ko slišimo te besede prvič, nas kar malce ‘zamorijo’, počutimo se negotove ... »Žalostni pa res ne morejo biti srečni!« Jezus še enkrat obrne na glavo našo miselnost in vse tisto, kar v svojem življenju doživljamo kot logično in vsakdanje. Ali je dobro žalovati in žalost blagrovati?

Podob trpljenja, bolečine, lakote in bolezni, ki se vsak dan vrstijo pred našimi očmi, ne doživljamo samo z očmi, ampak nas zadenejo v globini duše. Najti moramo način, da bomo spet sposobni jokati zaradi revščine in nesreč in biti srečni zaradi stvari, ki človeka osrečujejo. To, da pripadamo eni ali drugi strani človeštva, ni posledica naše odločitve, to nam je bilo dano. Biti na eni ali biti na drugi strani, pa je lahko stvar naše odločitve.

Obstajata dve vrsti žalosti: žalost, ki je izgubila upanje, žalost, kateri ljubezen več ne zaupa in ki od znotraj razkraja in razjeda resnico in zato tudi človeka (Judež, ki se v obupu obesi). Poznamo pa še žalost, ki prihaja iz pretresenosti zaradi resnice. Ta pripelje človeka do spreobrnitve, do upora zoper zlo (Peter, ki se zjoče in postane drug človek).

Slavljen Bog, Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa, Oče usmiljenja in Bog vse tolažbe. On nas tolaži v vsaki naši stiski, tako da moremo mi tolažiti tiste, ki so v kakršni koli stiski, in sicer s tolažbo, s kakršno nas same tolaži Bog. (2 Kor 1,3-4)

Jezus dobro ve, kako si na tem svetu prizadevamo kazati, da smo srečni, da nam ni treba jokati, pravzaprav nas življenjski slog sili v to, da ne smemo kazati solz ... Življenje nas žene v neprestano dokazovanje, v silni želji po namišljenemu ugledu in spoštovanju. Naša družba je družba prisiljenega nasmeha, v kateri žalost pomeni pomanjkanje ‘karakterja’, odločnosti, da bi se uprli šibkosti. Današnja družba ne prenaša solz, razen tistih, ki so vnaprej predvidene (in lažne): v raznih TV nadaljevankah. Ali ste že kdaj videli kakšno reklamo, v kateri kdo trpi, joka, je obupan? Ljudje se pogledamo v ogledalo, preden gremo od doma, da vidimo, če smo za med ljudi. Vplivni ljudje potrebujejo optimistične napovedi, ‘vip’ morajo biti vedno pripravljeni pokazati nasmeh in urejenost; dajati morajo vtis, da imajo vpliv, moč, biti v formi ...

Vsakdo se mora kazati drugačnega, kot je v resnici. Filozof Ernest Hello pravi, da “so na svetu ljudje, ki mislijo, da so solze nekaj nevrednega zanje. Ne zavedajo pa se, da jih oni niso vredni.” Znana je pripoved, da je sin cesarja Marka Avrelija začel jokati, ko je zvedel za smrt sužnja, s katerim sta bila velika prijatelja. Dvorjani so ga skušali potolažiti, njegov oče Mark Avrelij pa je rekel: »Pustite, naj bo moj sin najprej človek, potem bo lahko postal cesar.«

ŽALOST, GLOBOKO ČUSTVO

Jezus obljublja: »Žalostni bodo potolaženi.« Tisti, ki jokajo imajo prihodnost in resnično srečni so samo tisti, ki si dovolijo to ‘razkošje’, in ne ‘umorijo’ svojih čustev. Njihove solze veljajo več kot veseljačenje. Žalost je globoko čustvo, nekaj, s čimer lahko pokažemo, kdo in kakšni v resnici smo. Kaže nam pot, kako zaživeti bolj človeško, bolj polno. Žalost nam pomaga, da odkrijemo bogastvo naše nežnosti, da znamo biti občutljivi, ljubeznivi, blagi ... Trpljenje in bolečina nas naučita, da se znamo soočiti s težavami in jih reševati.

‘Blaženi žalostni’ so ljudje, ki se kljub stiski in prizadetosti ne jezijo na Boga, se ne zapirajo vase, ne dopustijo, da bi jih trpljenje premagalo, ostajajo dosledni pri svojih izbirah in si še naprej prizadevajo za Božje kraljestvo v prepričanju, da trpljenje – tudi smrt – ni dokončno stanje, temveč sedanje prehodno obdobje (prim. Rim 8,18), ki vodi v življenje, v katerem smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več (Raz 21,4). Blaženi žalostni so svojevrstno znamenje odrešenja, ki ga je obljubil Bog svojemu ljudstvu in ga oznanil po prerokih. Mesija se sklanja nad vse človeške nesreče, da bi jih rešil, da bi prinesel olajšanje in veselje žalostnih. Ni pa se ustavil pri telesih, gre globlje, dotakne se srca in ga ozdravlja od najhujšega zla – greha. Če bomo živeli po blagrih, bodo potolaženi tudi tisti, ki še ne poznajo Kristusa in zato žalost težje prenašajo. Pravi kristjani bodo storili, kar je v njihovi moči, da jim približajo evangelij odrešilnega Kristusovega trpljenja, smrti in vstajenja, evangelij večnega življenja, ki se začenja že tu na zemlji, če ljudje žalost spremene v sočutje, ki se kaže v ljubezni in pravičnosti. Če je naša vera pristna in hodimo za Kristusom na goro blagrov, stari in ubogi ljudje ne bodo več osamljeni, vedno jih bo kdo obiskoval.

BOG TOLAŽNIK

Jezus ima tudi tokrat prav. Kaj bi se zgodilo, če se ne bi odzivali samo z razkazovanjem svoje moči in bi imeli pogum pokazali tudi tisto, kar nas razžalosti že od otroških let; če bi se odrekli naši notranji lažni prisili, da smo vedno nad bolečino. Blagor ljudem, pravi Jezus, ki si upajo živeti na ta način. Ti se nimajo več ničesar bati, ne zavračanja, ne sramu, postajajo bolj človeški in gledajo na resničnost tako, kot je. Blizu so Bogu in Bog je blizu njim. Jezus pravi: »Blagor žalostnim, kajti potolaženi bodo« (Mt 5,4). Glagol ‘potolažiti’ v grščini pomeni ‘poklicati k sebi’ in lahko si predstavljamo podobo otroka, ki joče in ga mama stisne s sebi in tolaži. In otrok neha jokati! Ti ‘žalostni ljudje’ imajo hrepenenje po Bogu in njegovem kraljestvu (tudi če se tega ne zavedajo). In to hrepenenje, to domotožje je gibalo, da začno graditi resnično dober svet dober, tak, kot ga Bog želi. Bog jih bo potolažil!«

Svet govori: veselje, sreča, zabave, to je nekaj lepega v življenju. Pozablja pa, da so na svetu tudi bolezen, bolečina v družinah. Svet noče jokati, raje se ne zmeni za boleče stanje in ga skriva. Vendar pa je samo tisti, ki vidi vse resničnosti življenja in tudi joka v svojem srcu, lahko srečen in potolažen od Gospoda in ne od sveta. (papež Frančišek)

Žalost, o kateri govori Gospod, je neprilagodljivost zlu, je način odpora zoper to, kar vsi delajo in kar se posamezniku vsiljuje kot vzorec obnašanja (Benedikt XVI.).

Kdor naredi svoje srce trdo pred bolečino, pred stisko drugega, kdor zlu ne odpre duše, marveč trpi pod njegovo silo in tako daje resnici, Bogu prav, ta odpre okno svetu, da vanj posije svetloba. (Benedikt XVI.)

Namesto da pri drugih iščeš tolažbe, raje sam druge tolaži. Pogosto se boš potem začudil, kaj se ti bo zgodilo: žalostne si potolažil, pa si pomiril svojo dušo. Hotel si dati, a si prejel (Friedrich Wilhelm Keppler).

Ne sme biti žalostnih ljudi. Vsi se moramo veseliti preprostih darov, ki se nam vsak dan in vsem darujejo (Emilijan Cevc).

Žalosti se znébi, / preden dan ugasne, / al' spomin ohrani / na trenutke jasne. // To vodilo zlato / za življenje kratko / kožo ti ohrani / dolgo časa gladko (Simon Jenko).

Blagor zato zbuja upanje in riše obraz pravega Jezusovega učenca. To je človek, ki pozna trpljenje tega sveta. Kljub temu sprejme bolečino, ne da bi se vdal in obupal in ne da bi jo jemal zlahka, z njo stopa pred Boga, prepričan, da ga bo Bog potolažil. Upa v Boga in je blagoslovljen. Njegov Bog je vedno na strani ubogega, takega kot je on, na strani sirote, vdove, reveža, izključenega iz družbe, za drugačnega, za katerega se odloči za Kraljestvo ... Če vzajemna pomoč bližnjemu od njega zahteva, mora biti Jezusov učenec pripravljen dati na razpolago svojo mirnost in jasnost, dokler ne sprejme v svoje srce trpljenja drugega in ne postane ‘žalosten’.

Patriarh grške pravoslavne Cerkve v Siriji Ignacij IV. († 2012) je zapisal: »Bog ni samo transcendenten (neskončno presežen) in nam ni samo “bližji kot naša vratna žila” (kot pravijo naši bratje muslimani): bližji nam je od vsakega obupa, od smrti, pekla, ker je Bog, ki trpi, ker se nam pridruži v najbolj globokem prepadu, da bi otrl vsako solzo z naših oči in nas tolažil z neskončno nežnostjo Duha Tolažnika.«

Gospod, zelo si želim,
da bi s teboj lahko delil
velikonočno veselje,
še večja pa je tvoja želja,
da bi me razveselil.
Na žalost pa sta mi tolikokrat
manjkala pogum in pripravljenost,
da bi se povezal s tvojo žalostjo.
Velikokrat sem bil žalosten,
a ne s teboj, ne zato, ker so žalili Očeta
in poniževali moje brate in sestre.
Žalosten sem bil, ker drugi
niso hoteli ravnati po moji volji.
Zapravil sem milost,
ker moja žalost ni bila prava.
In vse to se je zgodilo,
ker se nisem približal tebi.
Nisem stal zavestno pod tvojim križem.
Nisem se popolnoma predal
tvojemu usmiljenju do ljudi.
Odpusti mi. Gospod!
Pošlji nam svojega Duha,
da nas bo prenovil po kesanju in po sočutju,
ki nas bosta pripravila do tega,
da bomo živeli za bližnjega
in mu pomagali nositi
del njegovega bremena.
Kadar se ti približam pri bogoslužju
in v molitvi, naj vidim tvoje usmiljene oči,
ki gledaš z njimi množico.
Ti hočeš napolniti nas, svoje učence,
in vse ljudi s svojim sočutjem in s svojo blagostjo. Bernhard Häring

POGLOBITEV

Blagor vam
Blagor vam, ker ne pravite: “Ko je dobro meni ... takrat je dobro vsem!” ampak prevzamete odgovornost in vas zanima tudi trpljenje drugih.
Blagor vam, ki ob trpljenju bližnjega pravite: “Tudi zanj sem odgovoren!”
Blagor vam, kadar tistega, ki trpi, spodbujate: “Pogum, pomagal ti bom: Bog želi, da si tudi ti srečen!” in ne: “Potrpi, Bog tako hoče!”
Blagor vam, ki vam ni dovolj le vaše dobro počutje, prijateljstva, zdravje, ... in se trudite, da bi se tudi drugi počutili dobro kot vi.
Blagor vam, ki ne bežite pred neizogibnim trpljenjem in vsem prinašate veselje.

Življenje vseh ljudi postaja vedno bolj tehnično, avtomatično in notranje nerodovitno. Ljudje živijo vedno bolj brez notranje razsvetljenosti, brez milosti, brez prave žalosti in veselja (Edvard Kocbek).

Kristjan ni otožen. Kesanje brez ljubezni ni pristno. Spokornost, ki je ne blažita vera in vednost, ni Bogu všeč. Živeti moramo v sončnem siju tudi takrat, ko smo žalostni: v božji pričujočnosti moramo živeti (bl. John Henry Newman)

Človek je velik in ubog hkrati. Če si prizadeva uresničiti kakšno veliko misel, jo skrivi, da postane v njegovih rokah mračna, žalostna in majhna. Lahko pa rečemo tudi nasprotno: za vsem, kar dela, je neka svetla slutnja, neki oddaljeni sij, odsev nečesa velikega (Peter Lippert).

Usmiljenega imenujemo človeka, ki ima sočutje s tujo žalostjo, s tujo bolečino. Célo Jezusovo življenje je bilo dejanje sočutja s tujo bolestjo, je bilo dejanje usmiljenja. (Janez Evangelist Krek)

Drugi blagor blagruje tudi tiste, ki jočejo, ker jih preganjajo zaradi vere v Kristusa. To preganjanje je lahko nasilno vse do mučeniške smrti ali pa skrito, skorajda nevidno, a vztrajno trka na srce kristjana z vprašanjem: “Kje je tvoj Bog?” (Ps 42,4). V Cerkvi na Slovenskem imamo posebnega pričevalca vere in priprošnjika: bl. mučenca Alojzija Grozdeta.

Vera v človečanstvo. / Zame je to sveta misel. / Molčeča tišina je kakor žalost. / Nisem več žalosten, / ker ne mislim nase. (Srečko Kosovel)

Če ljubiš Boga, ljubiš svojega bližnjega. Ne ostani pa pri lepih mislih; tvoja ljubezen mora biti delavna. Koliko žalostnih potrebuje tvojih tolažilnih besed, koliko nesrečnih je potrebnih tvoje pomoči (Irenej Friderik Baraga).

Kristjan se žalosti zato, ker so njegovi grehi obubožali svet in zmanjšali odrešenje. Če bi bil zvesto sledil milosti, bi bil lahko izžareval odrešenje, dobroto, ljubezen in radost (Bernhard Häring).

Blagor žalujočim (ne žalostnim). Za žalost si je treba vzeti čas, jo spraviti iz sebe. Bolečino je treba izkričati, iztuliti. Nikoli zvečer ne zaspite z jezo in žalostjo, ker se boste zbudili še bolj žalostni in jezni. Ponoči se čustva še stopnjujejo. Zaspati je treba z dobrimi mislimi. Vsaka pretrpljena žalost in bolečina te utrdi, naredi močnejšega. Če bolečino pogledaš z dobrim pogledom, se njeno želo omehča (škof Jurij Bizjak).

ODGOVÔRI

– »Gospod, zakaj, ne narediš ničesar, da bi bilo na svetu manj trpljenja?« je veren človek vprašal Boga. Gospod mu je odgovoril: »Ni res, da ne naredim ničesar. Naredil sem tebe!« Kako ti razložiš ta odgovor?

– Ali si že kdaj bil za trenutek osamljen, si kdaj moral trpeti, občutil bolečino? Kako si se odzval? Ali si čutil, da ti je bila takrat v pomoč vera v Boga?

– Jokamo lahko zaradi bolečine, pa tudi od ganjenosti ali celo od veselja. Svetniki so prosili Boga za ‘dar solza’ in so pretakali solze kesanja, ki so se spremenile v solze začudenja. S pomočjo vzgojitelja, kateheta poskusi najti kakšen primer v življenju svetnika, blaženega ... (sv. Peter, sv. Avguštin, sv. Frančišek ... )

DEJSTVA

Dovolj je obrniti misel k Bogu, da bi znali prenašati bolečino. Ta trditev je nastala v študiji, ki je izšla v časopisu Journal of Bahavioral Medicine, in ta ‘poskus’ so izvedli na univerzi Bowling Green v ameriški državi Ohio.

Naredili so primerjavo med tehnikami sproščanja in versko meditacijo ob sodelovanju skupine prostovoljcev. Nekateri so se sproščali tako, da so 20 minut na dan dva tedna premišljevali besede »Bog je ljubezen, Bog je mir ...; drugi pa so brali besedila, ki niso bila povezana z vero: npr. jaz sem srečen, jaz sem vesel, ...; spet drugi pa so se samo sproščali. Rezultat: tisti, ki so mislili na Boga, so se spoprijeli s tegobami življenja jasno in odločno.

MOLITEV

Blagor žalostnim “zakaj potolaženi bodo”

Gospod Jezus,
izkusili smo bolečino in žalost
in občutili tvojo tolažbo.
To tolažbo želimo deliti
s tistimi, ki so sedaj žalostni.
Pomagaj nam najti način,
da pokažemo svoje sočutje
z žalostnimi, osamljenimi,
s tistimi, ki so brez vsega
in s tistimi, ki so obupani.
Pomagaj nam, da bomo občutili,
da si umrl, ker si nas ljubil.
V trdni veri, da je
tvoje vstajenje tolažba,
ki presega vsako spoznanje.
Amen. (sv. Terezija iz Kalkute)

Ta blagor zadeva vsakega človeka, saj vsakdo v svojem življenju pozna jok. Bog že v Stari zavezi obljublja, da “bo obrisal solze z vseh obrazov” (Iz 25,8), v Razodetju pa to potrjuje: “in Bog sam bo z njimi, njihov Bog. In obrisal bo vse solze z njihovih oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več. Kajti prejšnje je minilo.” (Raz 21,3-4) Jezus sam prosi Očeta za dar Tolažnika, ki ostane pri nas vekomaj (prim. Jn 14,16).

Ni vedno lahko verjeti blagru, ki ga razglaša Gospod, čeprav je res, da bolečina vedno skriva tudi skrivnost življenja in odrešenje. Treba je sprejeti Edinega, ki rešuje, in spreminja žalost v pravo veselje. Pogumno se moramo okleniti križa in z ljubeznijo in odločno voljo slediti trpečemu Jezusu, vse do Kalvarije in do groba, kjer vzcvete vstajenje. Ta blagor trpljenja se začenja uresničevati ‘tu doli’ za tistega, ki zna trpeti s Kristusom za rešenje sveta. Deležen je tolažbe, ki spreminja človeško življenje in ima mesijansko vrednost. Jezus z blagri razglaša sam sebe, da je on tolažnik žalostnim, ki odžeja žejne in nasiti lačne, ponovno vzpostavi pravico, ljudi osvobodi greha – ker je on Tolažnik.

V svojem življenju vemo, kako je s tolažniki: ko jih nismo potrebni, jih je veliko, ko pa bi jih res potreboval, ne najdeš nikogar. Jezus je vedno navzoč, in nas tolaži ne samo na čustvenem področju, temveč globlje in temeljiteje: prinaša nam notranji mir. Tu smo pred temeljno zahtevo krščanskega izkustva: človek mora srečati Gospoda. Ko ga odkrije in sreča, lahko sprejme odrešenje in postane blažen.

Čuk M., Veroučne strani, v: Ognjišče (2016) 4, str. 88.