Kljub različnemu kroju in barvi je talar podoben vojaški uniformi, in ko si ga duhovnik nadene, obljubi pokorščino svojemu škofu, kot je vojak dolžan poslušati ukaze nadrejenega. Vojak, ki se izkaže v znanju, delu in seveda boju, bo napredoval in lezel od čina do čina vse višje, prav tako pa tudi duhovnik lahko postane še kaj več, če se malce nerodno izrazim. A medtem ko je čin pokoren višjemu činu in se, ko zmanjka črtic in zvezdic, lestvica konča tam nekje z generalom ali maršalom, je nad papežem še vedno Bog!
A smo, žal imeli v zgodovini par primerov, ko se je papež obnašal, kot da nad njim ni nikogar, in na takšno obnašanje in počutje niso imuni ne predstavniki kurije ne škofje ne duhovniki ne laični pripadniki vernega ljudstva, saj znamo biti vsi po vrsti topogledno bolj papeški od papeža!
Ves ta uvod, ljubi moj sveti Rupert, zgolj zato, da bi ti izrazil sočutje ob tvojih ‘prekomandah’. Pa nimam toliko v mislih to, da so te iz Wormsa, kjer si najprej služboval in pasel božjo čredo, prestavili v Salzburg (ki se takrat sploh še ni tako imenoval, oziroma ga ni bilo, ampak to je druga zgodba), temveč na koledarsko prestavljanje, saj ti eni za god ofirajo marca, drugi pa septembra, ko se drenjata na isti dan z našim Slomškom, ki sicer ni prestavljal škofov, pač pa sedež škofije.
Ko te je bavarski vojvoda Theodo v sedmem stoletju povabil, da prideš misijonarit v njegove kraje, si se ustavil pri ruševinah nekdanjega rimskega mesta Juvavuma, sezidal cerkev, samostan, obnovil rudnike soli in Solnograd ali Salzburg se je tako vpisal na zemljevid.
Čeprav si deloval med trdimi Germani, ali pa prav zato, si pri oznanjevanju evangelija uporabljal mehko metodo, pri kateri si izkazoval prisrčno ljubezen in usmiljenje do grešnikov, ki se je navzven kazala tudi s tem, da si uvajal tiho, oziroma ustno spoved, za razliko od javne, ki je bila do tedaj v navadi. Zaradi takega odnosa do padlega bližnjega bi te danes kak pripadnik na novo oživljene struje znotraj naše ljube katoliške Cerkve zmerjal, da si premehak, še več, da si pomehkužen, da si poženščen duhovnik in da nimaš pojma ne o teologiji še manj o tradiciji, pa čeprav – pa obračajmo, kakor in kolikor hočemo – pripadaš tradiciji, ki je starejša od tiste, na katero se zmerjač sklicuje. Pravzaprav se s svojo ‘mehkobo’ naslanjaš na Kristusa, ki je – kar je dokumentirano v Evangelijih – prav tako izkazoval prisrčno usmiljenje prav do grešnikov. Spokorjenih, seveda.
Že tako se včasih težko odpravim k spovedi, kako bi šele bilo, ko bi svoje grehe, pregreške, traparije in neumnosti moral izpovedovati javno, in bi zanje vedeli vsi, ne le žena, spovednik in ljubi Bog!
In razmišljam, kako dobro, da je Jezus rekel: »Kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen!« (glej Jn 8,7) Če bi rekel: “Kdor misli, da je brez greha …”, o to bi frčalo kamenje po zraku.
Ljubi moj sveti Rupert! Obilo žegna za tvoj god. Pa nas, grešne kot smo, nikar ne odpodi, da naj se gremo solit, temveč nam s svojo požegnano priprošnjo pomagaj, da bomo evangelije znali brati z vero in zrncem soli, da bomo po tvojem in Samarijanovem zgledu, padlim rane oskrbeli in ne vtirali soli nanje.

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 3, str. 98.

Včasih na svoji poti naletim na kak majhen križ.
In če res ni prevelik, ga poberem. Včasih.
Pospravim ga v žep ali pa si ga, če sem pri volji, obesim okoli vratu. Da ga še drugi lahko vidijo. In občudujejo. Ali pa se zgražajo. Odvisno pač, ali so si s križem navzkriž ali ne.
A teh malih, drobnih križev je ob poti vse polno. Tako se moji žepi napolnijo in vrat je okinčan z njimi kot izložba prodajalne s spominki in nabožnimi predmeti ob kaki romarski cerkvi.
Teh malih, drobnih križev je ob poti toliko, da se jim začnem izogibati. Pretvarjam se, da jih ne vidim. Naučim se jih spregledati. Konec koncev se tudi navadim nanje in sčasoma jih res še opazim ne več, predvsem pa jih nimam za mar.

Včasih na svoji poti naletim na kak večji križ.
Poberem ga. Sploh, če je ravno prav velik, da ga lahko uporabim kot pohodno palico in mi je v pomoč. Še lažje in bolj varno lahko stopam. Z njim lažje dosežem, kaj kar mi je previsoko ali predaleč … Približam si, potegnem k sebi ali pa potisnem od sebe stran.
Tak križ lahko uporabim tudi kot orožje: obranim se ali pa odpodim od sebe, če se kaj zapodi vame in me oblaja. Pa tudi sam lahko zagrozim ali celo udarim. O, križ je močno orožje …
Tudi teh večjih križev je ob poti kar nekaj, a več kot enega težko prenašam s sabo. V napoto mi je in v spotiko. Dobro no, morda si vzamem še enega, največ dva … za rezervo, če se kaj polomi … Več pa res ne!

A včasih na svoji poti naletim na res velik križ.
Pravi križ. Križ, vreden svojega imena. In vreden človeka.
Zbojim se ga. Prestrašim se ga. Premlad sem. Prestar. Preveč bolan. Prezaposlen. Preveč srečen. Poročen. Sam in osamljen. Nepripravljen. Neveren. Prepobožen. Preponosen. Žejen. Lačen. Utrujen. Zadnje, kar v tem trenutku potrebujem, je ta ogromna prekrižana gmota.
In zato grem mimo. Zaobidem tudi drugega. Še pri tretjem se morda lahko pretvarjam, da ga ne vidim. Četrti pa leži povprek na moji poti in hočeš nočeš se ga moram dotakniti. Če že zaradi drugega ne, že zato, da ga umaknem. Da grem lahko naprej.

Približam se mu torej … Premerim ga z očmi in ga, takole v mislih najprej, potežkam.
Težek je … Že na pogled je težek …
Sklonim se … Se ga dotaknem …
Primem ga … Ga objamem …
Dvignem ga … in si ga naložim na rame …
Kot da je ustvarjen prav zame …
Najprej me pritisne k tlom. Preseka me in mi vzame sapo. Globoko vdihnem in zberem vse svoje moči. Premaknem se, naredim prvi korak. Pa še enega. In še enega. Saj gre …
Pazim na ravnotežje. Pazim, da mi križ ne zdrsne z ramen … iz rok …
Grem. Počasneje kot prej. S preudarkom in premislekom. Izbiram samo prave poti.
Težko je in naporno. Samotno. Redko srečam kakega Simona ali Veroniko.
Sploh vzponi so zahtevni. A grem. Zmorem tudi zadnji klanec, ko na gori – vsem na očem – odložim križ. Domišljal sem si, da bom brez bremena kar poletel … pa se le zgrudim. In ležem na križ.
In nisem več sam svoj.
Noge mi povlečejo navzdol, v globino … k zemlji, iz katere sem izšel. Nad mojo glavo je napis, ki se norčuje iz mene. Priča o tem, kako me vidi svet. In je resničen le na pol.
Roke mi potegnejo levo in desno. Do skrajnih mej. Da začutim svoje telo, sebe samega, razpetega med zlo in svetost.
Na sredi pa je moje ubogo srce. Prav tam, kjer se stranici križa prekrižata … kjer se srečata.

In kakor sem v začetku objel križ … in ga nosil... čutim, kako me zdaj križ objame. In me drži.
Gregor Čušin

Ognjišče (2017) 03, str. 3

S polnim nakupovalnim vozičkom v prodajalni velikega trgovskega centra sem se skoraj zaletela. Poln voziček, ki je kar sam silil naprej med police, sem komaj zadržala, da se ni zaletel v drugega, prav tako že do vrha napolnjenega. V hipu se mi je obraz raztegnil v širok nasmeh, saj je bila lastnica drugega vozička moja bivša sodelavka. Razveselili sva se druga druge, saj se že nekaj let nisva videli.
Obe že pri koncu nakupovanja sva se v nekaj trenutkih uskladili – vzelo si bova čas, in ko bo blago zloženo v prtljažnik, se bova dobili na kavi nadstropje višje.
Z Nado se nisva videli že toliko časa, da sva si imeli res veliko povedati in povprašati druga drugo. Ves čas, ko sva delali skupaj, sva se res dobro razumeli in si zaupali še kaj več kot to, kaj bo katera skuhala za kosilo.
»Vsega mi je že zmanjkalo in morala sem na malo večji nakup. Prihodnji teden sem čisto zasedena, prazniki pa so tik pred vrati. Pred kratkim sem se vpisala na tečaj tujega jezika, dvakrat na teden pa sem si dobila dodatno delo, da tako izboljšam svoj mesečni dohodek. Najstarejši že študira v Ljubljani, mlajša pa obiskuje zadnji razred osnovne šole in je že zelo samostojna. V veliko pomoč mi je tudi v gospodinjstvu. Zdaj me ne rabijo več toliko doma, bolj rabijo denar, da dobijo vse, kar potrebujejo in si želijo.«
»Kot vidiš, je bil tudi moj voziček čisto poln. Prihodnji teden bodo prazniki, pa ne maram delati gneče v trgovini. Saj lahko kupim tudi na zalogo, kot včasih. Pred prazniki imam rada mir in zbrano pripravljanje na praznike.«
»Nič se nisi spremenila,« se mi je nasmehnila.
»Upam, da sem se spremenila na boljše!«
Najin klepet je zmotil glas deklice, ki je pritekla do mamice pri sosednji mizi. Že med pogovorom sva opazovali dečka in deklico, ki sta bila v igralnem kotičku in se lepo igrala. Nenadoma pa se je deček skril za hišico in ni več hotel na mali tobogan. Deklica se je še nekajkrat spustila, potem pa je pritekla k mamici, saj igra brez bratca ni bila več zanimiva – tako sva predvidevali medve.
Mamica je odšla v igralni kotiček in nežno klicala svojega sinka, ki pa se ni hotel oglasiti. Le žalostno je pogledal skozi okno hišice in se spet skril. Nekaj časa sta dečka pustili pri miru, kmalu pa ga je mami vzela v naročje in mu nekaj nežno prigovarjala.
»Ja, če obljubiš, da pridemo potem nazaj,« je deček glasno zajokal.
Mami mu je obljubila in skupaj s hčerko ob sebi in sinom v naročju odšla po stopnicah.
Kmalu so se vrnili. Deček, vesel in razigran kot na začetku, se je s svojo sestrico spet spuščal po toboganu.
»Ste pa čarodejka, kako hitro in ljubeče znate potolažiti otroka,« je mamici pri sosednji mizi izrekla priznanje Nada.
»Saj ni bilo nič težkega. Le plenice sva zamenjala, pa je že ves nov. Hčerka je brez plenic že več kot pol leta, njen bratec dvojček pa še kar ne more brez njih. In ko ima polne, se skrije. Sram ga je, pa gre kam v kot ali pod mizo. Ampak jaz ga imam ravno tako rada kot hčerko, saj me ne moti, da ga moram očistiti in umiti. Saj zato pa smo mamice, da poskrbimo tudi za te stvari.«
Obe sva se strinjali z njo in bili mnenja, da je to res najlepši čas v življenju mame.
»Majhni otroci – majhne skrbi, veliki otroci – velike skrbi,« je z vzdihom izrekla znani pregovor Nada in nadaljevala: »Moji mami, ki je bila zaradi bolezni tako nebogljena, da smo ji morali dajati jesti in jo imeti v plenicah, je bilo najtežje sprejeti dejstvo, da ne more sama na stranišče. da jo moramo negovati in umivati. Včasih se je kar jokala, ker ni mogla zadržati v sebi, da bi mi ne imeli dela. Če bi mi kdo kdaj prej povedal, kako je to obdobje lahko tudi lepo, bi mu to težko verjela. Na začetku je bilo za obe težko, ko pa mi je mama lahko zaupala, so bili to posebno lepi trenutki. Trenutki, ki so naju povezali in zbližali. Z ljubeznijo sem jo uredila vsaki in neizmerna hvaležnost, ki mi jo je pokazala mama, je bilo zame največje plačilo.«
Sledilo je nekaj trenutkov tišine …
Poznala sem Nadine male skrivnosti, zato je takrat kar prišlo iz mene: »Si bila v tem času, ko se nisva videli, kdaj pri spovedi?«
»Ne, nisem mogla iti. Vedno sem prišla le do temnega kota v ozadju cerkve.«
»Škoda. Tako lepo je takrat, ko ti Bog po duhovniku reče odvežem te tvojih grehov …Ko po iskreni, dobri spovedi začutiš, kako te ima zdaj, si predenj položil vso svojo umazanijo in jo je nežno očistil. tvoj nebeški Oče še rajši, si še bolj njegov …«
Nada je žalostno zavzdihnila: »Zavedam se, da Bog pozna vse moje grehe, zato tako težko prihajam predenj. V cerkvi se najraje skrijem v kakšen kot nekam zadaj.«
»Toda Bog nam je dal milost kesanja, da bi nam dal možnost, da se mu znova približamo in ozdravimo. Takrat smo na novo rojeni.«
»To je zame tako težko. Že sedaj vem, da bom spet grešila …«
»Glej, Nada, tudi tvoja mama je vedela, da jo boš morala naslednji dan zopet umiti, in tisti deček tudi – pa sta bila oba zadovoljna, saj je bilo potem spet vse lepo, čisto in prijetno. Tako se boš počutila tudi ti, če iskreno priznaš svoje napake in slabosti, se jih kesaš in nebeškega Očeta prosiš odpuščanja. Tvoje srce bo očiščeno in bo veselo zaživelo.«
Nada se je zamislila in čez nekaj časa rekla: »Ti boš pred prazniki gotovo šla k spovedi … jaz pa se ne morem odločiti …«
»Najinega Očeta bom prosila, da tudi tebi nakloni milost, ki te bo pripeljala k zakramentu sprave. Želim ti, da se imaš lepo in da si srečna, zato bom molila zate, da bi se ti za letošnje praznike odprla nebesa!«
»Za tebe je vse tako enostavno …«
»Tudi zate bo, boš videla. Zaupaj Očetu, ki te ima rad, zaupaj mu kot zaupa svoji mami tisti deček, ki sva ga opazovali. Si videla, kako je bil potem vesel. Tudi ti boš, sem prepričana.«
»Bom poskusila. Šla bom v cerkev. Za velike praznike grem vedno, letos pa se ne bom skrivala v kakšnem kotu … Mogoče se bom tudi postavila v vrsto pred spovednico …«
»Le postavi se, Nada. Ko boš odprla vrata v spovednico, ti bo Bog odprl vrata v nebesa, tista, ki so skrita v našem čistem srcu.«
Hvaležni za to nepričakovano srečanje in za odkrit pogovor sva se v slovo prisrčno objeli.

Katarina (zgodbe) Ognjišče (2017) 04, str. 56

Iz Svetega pisma vemo, da Bog rad odpušča naše prestopke, če jih skesanega srca priznamo in obžalujemo ter trdno sklenemo, da se bomo poboljšali, spreobrnili. Po tem dejanju odpuščanja se Bog ne ukvarja več z njimi, temveč je vesel, da smo se spravili z Njim. Besede odveze, ki jih izreče spovednik v Kristusovemu imenu spovedancu, bi v prispodobi primerjala z najboljšim, najbolj učinkovitim brisalcem, ki popolnoma izbriše napake, ki sem jih zagrešila med pisanjem, tako da za njimi ni več nobenega sledu. Kot da bi na računalniku pritisnila eno izmed tipk za brisanje, seveda pa je predhodno treba greh poprej v celoti ‘označiti’ (kakor označimo besedo ali del besedila, ki ga hočemo popraviti oz. izbrisati), kar storimo s tem, da se greha (grehov) iskreno spovemo spovedniku, ki je Kristusov namestnik, in jih v njegovem imenu odveže. Potem nam zavesti in podzavesti ni treba več obremenjevati s spomini na vse tisto, česar smo se ravnokar spovedali in nam je bilo odpuščeno. To naj bi bilo za nas nov začetek, nova priložnost, kakor je snežno bel, neomadeževan prostor tam, kjer je bil poprej madež greha.
Seveda pa je spoved predvsem globinska in bi se grehov morali lotevati pri koreninah, kakor v vrtnarstvu želimo izruvati nadležen plevel, ki zajeda rastlinje. Greh je namreč zajedavec naše duše, nekaj, kar nas kazi in duši. Nekaj, kar poruši ubranost – npr. usklajenost barv in vzorcev, kar velja kot pravilo okusnega oblačenja. In Gospod Jezus nam naše svatovsko oblačilo vrne, vendar ne pokrpano, ampak popolnoma prenovljeno, da smo kot novi.
Ko se pripravljamo na spoved, nas morda ni toliko strah Jezusa, ki smo ga z grehi razžalili, ampak tega, da se, ko se napotimo proti spovednici, nekako ‘izpostavimo’ pred ljudmi – pokažemo, da smo grešniki. Ko se tega nepotrebnega predsodka rešimo, doživimo osvoboditev, olajšanje, razbremenitev. Pogostna spoved je dragocena pomoč, da v svojem duhovnem življenju napredujemo. Ko se zazremo vase, se v resnici spoznamo in tudi vedno bolj odkrivamo Božji načrt za nas, kako si je nebeški Oče zamislil naše življenje, ki je res polno in rodovitno le z Njegovo milostjo.
Danijela

Spoved je, sedaj v postnem času, primeren predmet za razmišljanje in ti si to razmišljanje s svojimi primerami zelo posodobila. Vemo pa, da vsaka primera šepa, in tudi ‘moderne’ primere niso izjema. Zato ne boš zamerila, če tvojemu razmišljanju o spovedi tudi sam nekaj dodam.
Pomisleki proti spovedi so v glavnem dvojni in so popolnoma nasprotujoči. Eni pravijo: Kaj bom hodil k spovedi, saj nimam nobenega greha! Njim odgovarja apostol Janez: »Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in resnice ni v nas. Če rečemo, da nismo grešili, ga delamo za lažnivca in njegove besede ni v nas« (1 Jn 1,8.10). Drugi pa pravijo: Kaj bom hodil k spovedi, ko potem ponavljam iste grehe. Ko je Jezus svojim učencem govoril, kako naj ravnamo z ljudmi, ki grešijo, ga je Peter vprašal: »Gospod, kolikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene? Do sedemkrat?« Jezus mu je dejal: »Ne pravim ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat« (Mt 18,21–22). Potem je povedal priliko o neusmiljenem hlapcu, ki govori o nujnosti medsebojnega odpuščanja, če hočemo doseči božje odpuščanje. Bog nam odpušča vedno znova, vselej, ko se skesano obrnemo k njemu. Daje nam tudi moč za vztrajnost. Med grehe spadajo tudi opustitve, ko nismo naredili tistega, kar bi morali. Bog od nas ne zahteva, da nikdar ne grešimo (tu govorimo o malih grehih), ampak, da se trudimo, da bi čim manj grešili. Izogibajmo se priložnosti za greh. Prav je, da si vsak večer tako izprašamo vest, kaj sem danes storil narobe, opustil dobrega. Naslednji dan bomo bolj pozorni. Petnajstletna judovska deklica Ana Frank je v svoj Dnevnik zapisala: »Kako dobri bi postali ljudje, ko bi zvečer, preden bi legli, priklicali v spomin vse dogodke dneva in preudarili, kaj so naredili prav in kaj narobe. Nehote bi se skušali poboljšati in najbrž bi čez čas tudi uspeli.«
Da za našimi grehi, napakami, opustitvami, ki smo se jih spovedali, ni več nobenega sledu, ne bi mogli reči. Res je to podobno računalniku: ko pritisneš ‘delete’ (izbriši), napisano izgine z ekrana, v ozadju pa je še vedno ohranjeno in dobri ‘hekerji’ znajo pričarati besedilo nazaj. Res je, Bog nam grehe, male in velike, ki smo se jih spovedali, odpusti, jih izbriše. Vendar ne brez sledu. Po iskrenem priznanju smrtnih grehov, s katerimi smo izgubili božje prijateljstvo, nam to prijateljstvo povrne, to se pravi, nas oprosti večne kazni, časne kazni pa ostajajo. Za te moramo zadostiti ali na tem svetu, s pokoro, z molitvijo, dobrimi deli, ali pa na drugem svetu v vicah. Zato molimo za duše v vicah, zlasti za pokojne, ki smo jih imeli radi. Mi zanje lahko zadostimo, jim zmanjšamo časno kazen, same zase pa ne morejo ničesar storiti. To je nauk katoliške Cerkve, druge krščanske Cerkve pa se s tem ne strinjajo (protestantska, pravoslavna). Lahko si pomagamo s primero. Če bi nekdo moral priti pred neskončno svetega Boga v umazani obleki, neumit, ali se ne bi hotel sam prej ‘očediti’, da bi ga pred Bogom ne bilo sram? Bog bi seveda lahko odpustil tudi te časne kazni, toda ali bilo pravično, da bi bila mati, ki se je vse življenje žrtvovala za svoje družino in bi po smrti takoj prišla v nebesa, izenačena z nekom, ki je vse življenje živel sebično in skušal čim več uživati, tudi tako, da je izkoriščal svojega bližnjega (pomislimo na toliko zločincev), pa se je na koncu le spovedal? To se našemu razumu upira. Nekje se morajo računi poravnati. In to so vice.
Cerkev nas spodbuja, da za svoje grehe, male in velike, zadoščujemo, storimo čim več dobrih del, molimo in se premagujemo. Temu je namenjen prav postni čas. Naj ne gre mimo nas brez sadov!k

BOLE, Franc. (Pismo meseca). Ognjišče, 2013, leto 49, št. 03, str. 6-7.

Postne in velikonočne pobožnosti gredo v globino in nimajo kaj dosti opraviti z jaslicami, boste rekli. Pa vendar so postavitve postnih in velikonočnih prizorov v naših cerkvah in po domovih postale priljubljene. Zanje se je v slovenščini že »udomačil« dobesedni prevod iz nemščine: pasijonske/postne jaslice in velikonočne jaslice.

14. in 15. stoletje sta čas, ko so želeli kristjani v srednji Evropi priti kar se da blizu Jezusu v njegovem trpljenju. To je čas številnih pasijonskih pobožnosti, o čemer pričajo umetniška dela, molitveniki, cerkvena arhitektura in oprema. To je tudi čas številnih romanj v Sveto deželo. Kasneje, v baročnem času, so dramske uprizoritve trpljenja (pasijonov) dopolnile še postavitve pasijonskih/postnih in velikonočnih jaslic pa tudi drugih prizorov iz zgodovine odrešenja.
Z uprizoritvijo pasijonov so želeli javnosti prikazati strašno žrtev, ki jo je Jezus daroval za človeka. Takšne uprizoritve so bile namenjene ljudst­vu in so zbujale močna občutja. A sporočilo odrešenja je bilo že takrat prepoznano kot nekaj, kar je treba začutiti in premoliti v intimi. Da bi ljudje odrešenje doživeli zares osebno, so v 18. stoletju v srednji in zahodni Evropi postavljali upodobitve trpljenja in vstajenja v obliki postnih/pasijonskih in velikonočnih jaslic.
Drugi razlog za pojav te pobožnosti pa je bila slaba pismenost preprostih ljudi, ki so s pomočjo figuric lažje stopali skozi zgodbo velikega tedna in skrivnosti velike noči. Pasijonske jaslice so spodbujale predano molitev, krepile vero in opogumljale.
V slovenskih pobožnostih velikega tedna ostaja priljubljena molitev ob Božjem grobu na veliki petek popoldne in ves dan velike sobote. Ta pobožnost verniku podarja prav intimno razsežnost pasijonsko-velikonočnega doživljanja: dragocen čas pred umrlim Jezusom. Hkrati pa takšna molitev vzbudi hrepenenje po čudežu, ki ga na veliko soboto že slutimo.

ZANIMANJE ZA PASIJONSKE JASLICE SE VEČA
Najbolj razširjene so v nemško govorečem prostoru (mediji pišejo o »renesansi« pasijonskih jaslic), poznajo pa jih tudi v Italiji, kjer so doma mojstri izdelovanja figuric. Ob lanskem »pasijonskem letu«, ko smo praznovali 300. obletnico Škofjeloškega pasijona, pa je bilo opaziti, da jaslične upodobitve Jezusovega trpljenja in vstajenja postajajo zelo priljubljene tudi med Slovenci. Zasluge za to gredo številnim navdušenim jasličarjem, ki neutrudno izdelujejo pasijonske prizore in v postnem času jaslice »na ogled postavijo« po slovenskih cerkvah.Pasijonske in velikonočne jaslice so obsežnejše od božičnih, postavitve sledijo evangelijskemu časovnemu redu od cvetne nedelje do vstajenja: Jezusov slovesni vhod v Jeruzalem, umivanje nog pri zadnji večerji, postavitev evharistije, Jezus, ki na Oljski gori poti krvavi pot … pa vse do poti v Emavs. Ponekod jih postavijo že na pepelnico, drugje na tiho ali cvetno nedeljo.


ZAPISI FRANČIŠKANA P. LEOPOLDA GRČARJA O PASIJONSKIH JASLICAH
Za razmah ljubiteljskega jasličarstva na Slovenskem gre zahvala pokojnemu p. Leopoldu Grčarju, ki je živel za jaslice. Rad je dejal: »Jaslice so življenje mojega življenja.« Navduševal je k zbiranju in izdelovanju jaslic. Tudi postnih, o katerih je zapisal: »Če je namen jaslic prebuditi v ljudeh vero in zaupanje v neskončno Božjo usmiljeno ljubezen, kaj je potem učinkoviteje kakor poglobiti se in zazreti v Jezusovo trpljenje od Betlehema do Kalvarije! K temu nam učinkovito pomagajo božične jaslice, še veliko bolj pa postne ali pasijonske jaslice, ki so se pojavile najkasneje v 18. stoletju in nam žele predstaviti Gospodovo trpljenje, smrt in vstajenje /…/ V izročilu so pasijonske jaslice imenovali tudi resne jaslice.«

POMEMBEN DEL PASIJONSKIH ALI POSTNIH JASLIC SO TUDI OSEBE
Jezus / njegova mati Marija / žene, ki so stregle Jezusu in apostolom / Marija Magdalena / Veronika / apostol Janez / Simon iz Cirene / Poncij Pilat / nekaj rimskih vojakov / oba razbojnika, ki sta bila križana na njegovi desni in levi strani, ne smeta manjkati. (iz zapisov p. Leopolda Grčarja)

Ljubiteljem jaslic je govoril, kako pomembno je odkriti pomen trpljenja, žrtve in smrti Jezusa Kristusa, ki šele z vstajenjem prinese radost in veselje ob doživetju, da smo odrešeni: »Kaj nam lahko pomaga poglobiti našo vero in pobožnost, če ne premišljevanje Gospodove ljubezni, ob prizorih njegovega trpljenja, v postnih ali pasijonskih jaslicah!«
P. Grčar je bil prvi predsednik Društva ljubiteljev jaslic Slovenije in »oče« zbirke jaslic v Muzeju jaslic na Brezjah, kjer so na ogled tudi pasijonski motivi in kjer danes njegovo delo nadaljuje p. Robert Bahčič.

DELO S POSLANSTVOM
Med navdušenimi slovenskimi jasličarji je Matjaž Bitenc iz Litije, ki o svojem delu in poslanstvu pravi takole: »Pasijonske jaslice so nadaljevanje božičnih jaslic, saj v njih poskušam prikazati Jezusovo življenje, trpljenje, smrt in vstajenje. V pasijonskih jaslicah želim prikazati globlji pomen velikonočnih praznikov, saj gledalce spodbudijo k razmišljanju o Jezusovem trpljenju.

Matjaž Bitenc si pri izdelavi pomaga z raznovrstnimi materiali, kot so les, papir, karton stirodur ter raznovrstne mase in lepila. Posebno mesto imajo barve, ki pa jih za poslikave ozadij in scen uporablja Matjaževa žena Lidija, ki rada pomaga pri barvanju.

Dušan Knehtl se z izdelovanjem pasijonskih jaslic ukvarja od leta 2017. Njegove jaslice gostujejo v različnih cerkvah po Sloveniji in povsod so lepo sprejete ter zelo obiskane. Letos bodo od pepelnice do velike noči znova razstavljene v njegovi domači župnijski cerkvi sv. Kunigunde v Zgornji Kungoti.
Ko se je lotil izdelave, so bile pasijonske jaslice še kar neznane – prav to ga je pritegnilo. »Pri srcu so mi, ker so tako drugačne in nepoznane.« Pove, da so mu v Slomškovi knjigarni leta 2017 šli na roke in iz Italije naročili figurice, po katerih je potem izdelal ambient iz opeke in siporeksa. »Ko delam ambient jaslic, razmišljam, kako je bilo v tistem času, kaj je Jezus doživel. Še posebej pri pasijonskih jaslicah je tako. Ko delaš z rokami, drugače razmišljaš, se duhovno poglobiš, zares doživiš. Jaz najdem svoj mir, svoj čas …« Vesel je, da mu žena in hči stojita ob strani in pomagata pri postavitvi.

Prvi prizor v postnih jaslicah Dušana Knehtla je Jezusovo umivanje nog apostolom, sledi zadnja večerja, obsodba pred Pilatovo palačo, križev pot in vstajenje. V jaslicah je več kot 30 figuric.

Pasijonske jaslice Dušana Knehtla so postavljene v samostanski cerkvi v Olimju - možno si jih je ogledati vsak dan med 9. do 17. uro.

Ano Češarek ljubezen do gline spremlja že iz otroštva. Ni ji bilo dano, da bi se na tem področju tudi šolala, zato se je umetnosti izučila sama. Oblikuje križe in kipe, poznamo pa jo po nagovarjajočih jasicah. Papež Benedikt XVI. ji je podelil apostolski blagoslov za njeno neutrudno oblikovanje dogodkov v jaslicah na Slovenskem. Izdeluje predvsem božične motive, a je na povabilo p. Leopolda iz gline ustvarila pasijonske, velikonočne in binkoštne jaslice (upodobitev binkoštne dvorane), ki so razstavljene na Brezjah. Njene figure nastajajo počasi in s polno mero potrpežljivosti. So realistične, skoraj kot žive se zdijo. Polne so topline in nagovarjajo k molitvi. Natančno izdelani obrazi pripovedujejo svojo zgodbo. Nekoč je izdelovala tudi jaslice iz barvne gline, danes pa so njene upodobitve enobarvne, a nič manj nagovarjajoče. Muzeju na Brezjah je za dober namen podarila tudi upodobitev žalostnega dela rožnega venca.

Jasličarka Ana Češarek je za svoje delo prejela apostolski blagoslov papeža Benedikta XVI.

MUZEJ JASLIC NA BREZJAH
V Muzeju jaslic na Brezjah si lahko ogledate 10 postavitev postnih/pasijonskih jaslic slovenskih (Ana Češarek, Matjaž Bitenc in Walter Govekar) in tujih jasličarjev. Narejene so iz cinka, lesa in gline. Muzejski urnik je še prilagojen epidemiji: jaslice si lahko ogledate ob sobotah in nedeljah med 9. in 16. uro. Po tradiciji vsako leto izberejo ene in jih na pepelnico postavijo v baziliko, kjer vabijo k poglabljanju v odrešenjsko skrivnost vse do velike noči.

PAPIRNATE JASLICE S TIROLSKE
Papirnate jaslice so preprostejša različica upodobitve svetopisemskih prizorov. Pojavile so se v času baroka in rokokoja. Ljudje so jih najprej izdelovali sami doma, potem pa so postale priljubljene papirnate predloge, natisnjene industrijsko, ki so bile (in so še danes) narejene na osnovi predlog, ki so jih pripravili umetniki.
Najbolj znane pasijonske papirnate jaslice so tirolske. Tam je postavitev raznovrstnih pasijonskih jaslic samoumeven del postne in velikonočne pobožnosti. Ljudje jih postavljajo doma in razstavljajo v cerkvah, muzejih … Posebej radi imajo papirnate, saj niso zahtevne za izdelavo. Tisti z umetniško žilico jih izdelujejo sami, v knjigarnah pa so na voljo ugodne prodajne različice.

VSTAJENJSKE JASLICE
Zakonca Nina in Gregor Pirc izdelujeta sodobne minimalistične jaslice iz slovenskega lesa. Božičnemu motivu sta pred kratkim dodala tudi velikonočno upodobitev. Njuni na videz preprosti izdelki so ročno delo. Sodoben (prav tako slovenski) dizajn ustreza tudi bolj prefinjenim okusom, saj sledi minimalističnim trendom. Bi lahko govorili o njihovi duhovni razsežnosti? Lepo rado spodbudi hvaležnost.
Kako so jaslice sploh nastale? »Vse se je začelo z izdelavo modernih božičnih jaslic, ki sva jih ponudila na mednarodni trg. Nato sva od strank dobila vprašanje, ali imava v ponudbi tudi velikonočne jaslice oz. ali bi jih bila pripravljena izdelati. Priznava, sprva sploh nisva vedela, kaj imajo v mislih. Po nekaj raziskovanja in s pomočjo zavzete stranke pa smo si zamislili, katere prizore in osebe želimo vključiti, in tako je delo steklo. Velikonočne jaslice so lepo sprejete. Posebej nama ostaja v spominu dogajanje na začetku epidemije, ko je ves svet veliko noč praznoval doma. Veliko ljudi nama je pisalo, kako dragoceno jim je, da so si z velikonočnimi prizori lahko obogatili dom in tako bolj doživeto praznovali. Tudi duhovniki so nas našli in velikonočne jaslice postavili v kotičke cerkve ali na vidno župnijsko okno.«
Pa so velikonočne oz. vstajenjske jaslice res več kot modna muha, več kot trend? »Opažava, da velikonočne jaslice niso le modna muha. Tako kot postavimo jaslice v božičnem času, lahko med postom in na veliko noč postavimo velikonočne jaslice po prizorih, ki so primerni za tisti dan ali obdobje. To je dekoracija z globljim krščanskim pomenom, ki bogati naše domove in velikonočno praznovanje naredi še slovesnejše. Izkušnja iz najine družine potrjuje, da pri postavljanju velikonočnih prizorov z navdušenjem sodelujejo tudi otroci. Figurice podržijo rokah, prestavljajo glede na zgodbo, in tako spoznavajo velikonočno dogajanje.«

KATEHETSKI POMEN BIBLIČNIH FIGUR
V naši reviji smo januarja 2001 objavili pogovor s pokojnim akademikom, umetnostnim zgodovinarjem Emilijanom Cevcem, v katerem govori o potrebi po katehetskih jaslicah, ki se postavljajo in menjajo glede na tek cerkvenega leta. Cevc je pasijonske jaslice umestil h katehetskim jaslicam in si želel, da bi vsaka novozgrajena cerkev imela prostor za takšne upodobitve: »Kot katehetske jaslice razumemo vsako plastično biblično upodobitev. Ta praksa se vse bolj uveljavlja tudi v naših cerkvah. Poleg osrednjega dogodka Jezusovega rojstva so vzporedno upodobljeni še drugi dogodki iz zgodovine odrešenja: beg v Egipt, vstajenje, pot v Emavs …«

PRIZORI PASIJONSKIH JASLIC

• 
• slovesni vhod Jezusa v Jeruzalem na cvetno nedeljo
• umivanje nog pri zadnji večerji
• Jezusova molitev na Oljski gori
• Judovo izdajstvo
• prijetje Jezusa v vrtu Getsemani
• Petrova zatajitev
• Kristus pred Pilatom
• Kristus pred Herodom
• bičanje in kronanje s trnjem
• Jezusovo nošenje križa in padci
• križanje
• snemanje s križa in polaganje v grob
• velikonočno jutro
• vstajenje
• pot v Emavs  (iz zapisov p. Leopolda Grčarja)

Lahko bi rekli, da je bil dr. Cevc pred dobrimi 20 leti nekoliko vizionarski, saj so se različne tematske postavitve svetopisemskih prizorov pri veroučnih katehezah (pa tudi po cerkvah) v zadnjem času res prijele. Razlog za to gre iskati tudi v sodobnih vzgojnih metodah, s katerimi želimo starši in kateheti otroku z dotikom približati vsebino. Maria Montessori je izhajala iz dejstva, da otrok začne dojemati svet preko čutil, zlasti skozi zaznavanje, torej z dotikom. Preko dotika sprejema tudi vsebino, ki jo določena figura predstavlja.
Pravi zaklad pri takšnem delu z otroki je Kateheza Dobrega pastirja (KDP).

Sveti Leopold Mandić je bil znan kot izreden spovednik. Brala sem, da so mu nekateri očitali, da je preveč ‘širokogruden’ do grešnikov. On pa je odgovarjal, da se v tem zgleduje po Jezusu. Mislim, da papež Frančišek v svojih nagovorih in dokumentih potrjuje takšno ravnanje spovednikov. (Martina)
Papež Frančišek je razglasil ‘leto usmiljenja’ (od 8. decembra 2015 do 20. novembra 2016), s katerim je hotel pogled vernikov, ki se zavedajo svoje grešnosti, usmeriti v usmiljenje, ki je bistvena lastnost Boga, njegovo ime. V listini, s katero je to leto usmiljenja napovedal, je nagovoril duhovnike: »Nikoli ne pozabimo, da biti spovednik pomeni biti udeležen pri samem Jezusovem poslanstvu; to pa je v tem, da smo oprijemljivo znamenje neprestane Božje ljubezni, ki odpušča in rešuje.« Ko je razlagal to svojo listino, je dejal: »Spovednikom polagam na srce: ljudem govorite in jih potrpežljivo poslušajte; predvsem pa jim dopovedujte, da jih Bog ljubi.« V svoji apostolski spodbudi Veselje evangelija pa piše: »Duhovnike opominjam, da spovednica ne sme biti mučilnica, ampak prostor Gospodove milosrčnosti, ki nas spodbuja, da storimo vse, kar moremo.«
ČUK, Silvester, (Na kratko) Ognjišče (2017). leto 53, št. 10, str 48.

Prvi salzburški škof sv. Rupert je pomembna osebnost v zgodovini utrjevanja krščanstva, ki so ga po letu 590 v zahodni in srednji Evropi zasadili irski menihi s sv. Kolumbanom na čelu. Sv. Rupert ni bil Irec, bil pa je navdušen zagovornik irske blage verske vzgoje. Od leta 657 je živel v Wormsu, v Salzburg je prišel okoli leta 690 na povabilo bavarskega vojvoda Theoda. Na ruševinah rimskega mesta Juvavum je zgradil samostan sv. Petra, ki je bil tudi škofijska rezidenca. Kasneje je v okolici obnovil solne rudnike. Ob njih je hitro raslo mesto, ki je po teh rudnikih dobilo ime Salzburg (Solnograd). Škofija je bila še samostanska: opirala se je na misijonska potovanja po deželi, leta 716 je vojvoda Theodo dosegel, da je papež Gregor II. potrdil Salzburg kot stalno škofijsko mesto. Češčenje sv. Ruperta je bilo najbolj razširjeno v slovenskih deželah severno od Drave, ki so bile od leta 811 salzburško misijonsko področje. Južno od Drave se je njegovo češčenje širilo pod vplivom sv. Eme, ki je cerkvam, ki jih je dala graditi, rada dala za zavetnika sv. Ruperta. Najlepša je zrasla v Šentrupertu na Dolenjskem. (sč)

Sv. Rupertu je na Slovenskem posvečenih sedem cerkva, štiri župnijske in tri podružnične. V LJ nadškofiji najdemo na Sarskem (4) (p. c. župnije Ig) najbolj ‘zahodno Rupertovo cerkev’. – V Šentrupertu na Dolenjskem (spodaj) (NM škofija) pa stoji najbolj znana cerkev, posvečena salzburškemu škofu, po katerem je kraj dobil tudi ime. – V MB nadškofiji je sv. Rupertu posvečena cerkev pri Sv. Rupertu v Slovenskih goricah (1) (Sp. Voličina); podružnična pa stoji tudi v Završah (6) (Sv. Vid/Valdekom). – V CE škofiji so tri cerkve sv. Ruperta: župnijski sta v Sv. Rupertu nad Laškim (2) in v Vidmu - Krško, (3) podružnična v Šentrupertu (5) (Gomilsko). (mč)

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2021) 3, str. 98-100.
 

Vzklik Tolažnica žalostnih je uvrščen v Lavretanske litanije Matere Božje in je smiselno povezan s češčenjem Žalostne Matere Božje.
Do leta 1960 je bil njen spomin tudi na cvetni petek, ki je največkrat v mesecu marcu. (letos - 31. marca)

Na Slovenskem je Marija Tolažnica zavetnica osmih cerkva; dveh župnijskih, dveh božjepotnih in štirih podružničnih.

• v LJ nadškofiji je p. c. Marije Tolažnice v Čušperku (5) (Kopanj).
  
• v KP škofiji stoji ž. c. Device Marije Tolažnice žalostnih v Kromberku (pri GO) (1), še bolj znana je božjepotna v Logu pri Vipavi (3) , podružnična cerkvica Marije Tolažnice pa je v Piranu. (6)
  
• tri cerkve Marije Tolažnice so tudi v NM škofiji: župnijska stoji v Stopičah,(2) podružnični pa sta na Malih Vodenicah (7) (Kostanjevica na Krki) in na Drganjih selih (8) (Vavta vas).
  
• v MB škofiji je Marija Tolažnica zavetnica božjepotne cerkve v Brezju pri Žetalah (4) (Čermožišče).

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2021) 3, str. 98-100.