Cvetoči mesec maj vodi našo ljubečo pozornost k Materi Mariji. Ob njenih besedah angelu: »Gospodova služabnica sem, zgôdi se mi po tvoji besedi,« premišljujem, kako pomembno je opraviti pot od samovolje k resnični svobodi.

Temeljno sporočilo v zapisih velikega ruskega romanopisca Dostojevskega je spoznanje, da je človek za svojo svobodo pripravljen storiti marsikaj. Svobodi se preprosto ne moremo odpovedati; zanjo smo pripravljeni zastaviti tudi življenje. To priča zgodovina od ‘Adama’ do današnjega dne. Vendar pa je (tako opisuje Dostojevski) resnična svoboda nekaj do česar moramo šele dospeti. Svoboda, ki nam je najprej dana – dana ‘kar tako’ je samovoljna svoboda. Ta svoboda vodi človeka k izkustvom dobrega in hudega – nujno nas pripelje tudi do spoznanja hudega, to pomeni, do trpljenja. Zdi se, da nas lahko šele trpljenje privede do spoznanja druge – duhovne svobode, ki je resnično prava svoboda. Na posameznem področju lahko v prehajanju od samovoljne k resnični svobodi stečejo leta, celo desetletja preizkušanja – izkušanja – iskanja – bojev – trpljenja. »Krščanska eksistenca je v bistvu prehod od ‘biti za sebe’ (od egoizma) k ‘biti za druge’ (k altruizmu),« je zapisal papež Benedikt XVI..
V teh dneh me je obiskal prijatelj, sicer psihoterapevt, in mi pripovedoval: »Ko vidim nekoga, ki si jemlje pravico do samovoljne svobode, ga previdno opozorim na nevarnosti. Če me sliši, nevarnosti sam opazi in si skrajša pot do resnične svobode. Če me ne sliši, vem, da določeno izkušnjo potrebuje. Huda zmota bi bila, če bi mu jo na silo preprečil.« To počne pri Dostojevskem veliki inkvizitor. Od ljudi terja pokorščino, a jim s tem, sicer v imenu ‘dobrega’, prepreči pot do spoznanja in jim zato onemogoči pot do duhovne svobode.
Ker si je izbral papež ime po Frančišku Asiškem, poglejmo, kako pojmuje pokorščino ta svetnik. Popolnoma drugače, kot veliki inkvizitor. Frančišek poudarja, da je nad predstojnikovo avtoriteto avtoriteta življenja. Zato naroča predpostavljenim, naj nikomur “ne ukazujejo, kar bi bilo v nasprotju z njihovo dušo” (2 FVod 10, 2). Frančišek ob pokorščini evangeliju stavi na navdih, torej na osebni odnos z Bogom. Tako razumemo njegovo misel, ki jo je hotel vnesti v Vodilo: »Bog ne gleda na ugled osebe; in vrhovni predstojnik reda, Sveti Duh, enako počiva nad ubogimi in preprostimi« (navaja Celano). Seveda so svetniku preprečili, da bi to idejo vnesel v pravila svojega reda. Frančišek hoče enotnost življenja, a ne uniformiranost. Zato spoštuje božje delovanje in vodstvo v življenju posameznih bratov.
In kaj če človek v samovoljni svobodi (po)greši? Pomembno je, da ni skupaj z grehom zavržen tudi on sam. Izjemno pretresljivo opiše Jezus v zgodbi o izgubljenem sinu, kako deluje Bog. Nikoli nas ne zapusti. V izkustvu hudega ne zmoremo biti osamljeni! Bog sicer čaka, da nas to, kar smo si zakuhali, privede do spoznanja, a nas potem skupaj z novim uvidom (zaradi trpljenja smo ga lahko poosebili) dvigne iz brezen. V muki preobrazbe od samovoljne k resnični svobodi prav zaradi l/Ljubezni ne obupamo in se iz izkustev lažje naučimo – pridobimo nova spoznanja, postanemo modrejši.
Človeško izkustvo je k Bogu, Mariji, svetnikom, angelom pripisalo besedo svet, sveti – torej tisti, ki svetlijo, ki vodijo, dvigujejo misel in srce iz mrakobnosti v Svetlobo. V mesecu maju se bomo posebej ‘svetlili’ ob Mariji, ki je najlepši odsev božje blagosti in miline k našemu življenju. Frančišek Asiški, ta trubadur Božje ljubezni, ji je posvetil te verze: Pozdravljena, svet Gospa, pozdravljena božja mati Marija! In vse ve, svete kreposti, ki se po milosti in razsvetljenju Svetega Duha izlivate v srca verujočih, da jih iz nevernih spreminjate v Bogu zveste (FPozBDM 1.7-8) in nas usmerjate od samovoljne k resnični svobodi.

K. Gržan, Zapisi izvirov, v: Ognjišče 5 (2013), 54.

Na mnogih kmečkih poslopjih vidimo kip ali sliko rimskega častnika s čelado, ki v levi roki drži zastavo, v desni pa ima golido z vodo in gasi hišo ali vas pod seboj. To je sveti Florijan, varuh pred ognjem in zavetnik gasilcev – njegova podoba krasi številne gasilske domove. Ta ‘vloga’ mu pripada zato, ker je svojo zvestobo Kristusu potrdil z mučeniško smrtjo: okoli vratu so mu navezali težek kamen in ga vrgli v valove narasle reke. To se je zgodilo okoli leta 304 v Lauriacu v rimski provinci Norik (današnjem mestu Lorch pri Linzu v Avstriji). Iz njegovega življenja vemo malo zanesljivega. Menda se je rodil v bližini današnjega Dunaja in postal je rimski uradnik v mestu Celtium (današnjem St. Pöltnu). Med preganjanem kristjanov za časa cesarja Dioklecijana, ga je rimski namestnik Akvilinij obsodil na smrt. Naši verni predniki so se mu zaupno priporočali: pri angelskem češčenju in zlasti pri večerni molitvi so dodajali očenaš “v čast svetemu Florijanu, da bi nas varoval časnega in večnega ognja”. (sč)

Sv. Florijanu je v Sloveniji posvečenih 35 cerkva (8 župnijskih, 27 podružničnih) in šest kapel. – V LJ nadškofiji je svetniku posvečena ž. c. v Trzinu, (1)  našteli pa smo še 10 p. c.: Studenčice (Breznica), Lahovče (Cerklje na Gor.), Ponikva (Dobrepolje-Videm), sv. Florjan na Gor. trgu (Ljubljana – Sv. Jakob) (10),  Retje (Loški Potok), Kamnik pod Krimom (Preserje) (11),  Bukovica (Selca), Tehovec (Sora), Sopotnica (Škofja Loka) (12)  in Gora pri Pečah (Vače). – V KP škofiji je pet ž. c. sv. Florijana: Fojana (vikariat) (8),  Kubed (3),  Orehek pri Postojni (2),  Srpenica (6)  in Velike Žablje in prav toliko tudi p. c.: Dobropolje (Ilirska Bistrica), Buje (Košana), Jevšček (Livek), Idrijske Krnice (Sp. Idrija) in Volčanski Ruti (Volče). – NM škofija nima nobene ž. c. posvečene sv. Florijanu, imajo pa šest p. c.: Brezje (Črmošnjice), Golobinjek (Kočevje), Šeginke (Mokronog), Cerovec (NM - Šmihel), Krvavčji Vrh (Semič) (7)  in Račje selo (Trebnje) (5).  – V MB nadškofiji je edina ž. c. varuha pred ognjem v Sv. Florijanu v Doliču (4),  p. c. pa je na Spodnjem trgu v Vuzenici. – V CE škofiji imajo tudi eno ž. c. zavetnika gasilcev: v Sv. Florijanu ob Boču (14);  poleg nje pa še štiri p. c.: v Gornjem Gradu, v Sevnici, v Florjanu (Šoštanj) in v Vojniku (9)  ter dve kapeli: na Polzeli in v Svetlem Dolu (Svetina). – V MS škofiji ni nobene ž. c. sv. Florijana, imajo pa p. c. na Krogu (M. Sobota) in štiri kapele: Žižki (Črensovci) (13),  Žitkovci (Dobrovnik), Kramarovci (Sv. Jurij v Prekmurju) in Sr. Petanjci (Tišina). (mč)

Čuk S. in Čuk M., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2017) 5, str. 131.

Mesec maj je posvečen Mariji, Jezusovi in naši Materi. Slovenci smo v preteklosti veljali za Marijin narod. V maju so verni ljudje množično prihajali k šmarnični pobožnosti, poleti pa so romali v Marijina svetišča. Zakaj Marijo tako zelo častimo? (Ivana)

Drugi vatikanski koncil je v svoji temeljni listini – Dogmatični konstituciji o Cerkvi posvetil osmo, zadnje poglavje vlogi Marije, božje matere, v skrivnosti Kristusa in Cerkve. Tam je razloženo, kaj je temelj češčenja Božje matere. »Marija je kot najsvetejša Božja mati, ki je bila udeležena pri Kristusovih skrivnostih, po milosti božji takoj za Sinom povišana nad vse angele in ljudi; zato ji Cerkev po pravici izkazuje posebno češčenje ... To češčenje, kakršno je v Cerkvi vedno obstajalo, je sicer docela edinstveno, vendar se bistveno razlikuje od češčenja, kakršnega izkazujemo tako učlovečeni Besedi kakor tudi Očetu in Svetemu Duhu in katerega Mariji izkazovano češčenje kar najbolj pospešuje.« Jezus ni 'ljubosumen', da častimo njegovo Mater, ki jo je na križu viseč dal nam, Cerkvi, za Mater, temveč je vesel, ker nas ona dejansko vodi k njemu. (sč)

Študent, ki so ga zelo zanimali problemi tretjega sveta, je odpotoval v Indijo. Ob prihodu v novo življenjsko okolje se ni najbolje znašel, veliko reči ga je motilo: podnebje, hrana, življenjske razmere, ljudje, s katerimi se je srečeval. Doživel je pravi kulturni šok. Največje presenečenje pa ga je čakalo v stanovanju, ki ga je najel za čas svojega obiska. Ko si je ogledoval, kako je urejeno in kam bo pospravil svoje stvari, je z gnusom ugotovil, da je v sobi tudi grd kuščar.
To ga je zelo razburilo, začel ga je poditi, saj te grde živali nikakorr ni želel imeti v svojem stanovanju. Na vsak način ga je hotel pregnati iz sobe, toda kuščar se je uspešno skrival pred preganjalcem: za omaro, pod posteljo ... Fant pa je bil preveč ponosen, da bi koga prosil za pomoč. Ni mu ostalo drugega, utrujen se je moral sprijazniti, da si bosta s plazilcem delila sobo... Seveda ni bilo lahko, saj prve dni še spati ni mogel, vedno je mislil na to žival, ki se potika po njegovi sobi. Sčasoma pa se je na te razmere navadil in umiril ... Ko je prihajal v stanovanje, je najprej poklical kuščarja, ga poiskal, mu namenil kakšno besedo. Dal mu je celo ime in postala sta prava prijatelja. Ugotovil je tudi, da je lahko kuščar koristen, saj  lovi mrčes ... in je njegovo bivanje v stanovanju zato bolj prijetno ...

Ta izkušnja ga je izučila, da težave ne izhajajo iz okolja, ampak iz njega.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 5 (2020), 42.
v knjigi: Zgodbe za veselje do življenja, Ognjišče, Koper, 2022, 25.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let

Nemirno je hodila po stanovanju in pogledovala na veliko stensko uro, ki se je, kot se ji je zdelo, danes tako počasi premikala naprej. Komaj je čakala, da bo šla k šmarnicam in vsaj v cerkvi našla svoj notranji mir. Prvič po treh letih, odkar je spoznala Mateja, se z njim po enem letu poznanstva poročila in mu pred štirimi meseci rodila hčerko Urško, je podvomila vanj in bolj ko si je dopovedovala, da ni res, bolj je črv dvoma glodal v njenem srcu.
Že nekaj dni je opazovala, kako zamišljeno zre predse, in ko ga je vprašala, kaj ga teži, je le zamahnil z roko, češ nič.
Še ko je danes zjutraj odhajal v službo in obe, njo in dojenčico, pokrižal v slovo, je opazila njegovo napetost. Potem pa ji je opoldne napisal sporočilo na mobitel: »Danes me ne bo pravi čas domov, pojdita z malo zvečer sama k šmarnicam, jaz pridem kasneje. Zbogom – vajin Matej.« Ko bi jo vsaj poklical, tako pa samo sporočilo – to ni bilo v njegovi navadi, vedno sta se pogovarjala. Ni ji dalo miru in je poklicala v službo, kaj če še dela; obupno je zaposlen, odkar je prišel za vodja računalniškega servisa. Pa se je oglasila samo čistilka. »A, Mateja iščete? Oh, on je odšel že ob dveh, jaz sem pravkar prišla in sem ga videla. Pa ne, da se bojite, gospa, da je odšel s katero naših punc, kar pa ne bi bilo čudno, saj je prijeten gospod in naša dekleta kar norijo za njim,« je hitela opravljat. Stisnilo jo je pri srcu in čeprav je čutila zlobo v njenih besedah, je ostala še bolj nemirna.
»Ne, Matej mi že ne bi napravil kaj takega,« si je dopovedovala. Matej, njen Matej, njen dobri mož. Bil je njen prvi fant, so ji misli splavale nazaj, ko sta se kot študenta spoznala v Ljubljani. Mogoče ju je povezovalo to, da sta bila oba s podeželja, sicer vsak z drugega konca Slovenije, a oba v velikem mestu kar malce izgubljena. In zbližala in povezovala ju je tudi vera. Že nekaj mesecev sta bila par, ko jo je Matej neke lepe majniške nedelje povabil v svoj domači kraj, da jo predstavi svojim staršem. Tako lepo so jo sprejeli, kot da bi se poznali že od nekdaj, in ko je zvečer rekla, da bo šla k šmarnicam v njihovo cerkev, po šmarnicah pa se bosta odpeljala nazaj v Ljubljano, je pristopil k njej njegova mati, jo stisnila k sebi in rekla. »Kako sem vesela, da je naš Matej našel verno dekle. Vedno sem se bala, da v velikem mestu izgubi vero. Zdaj vem, da je Bog uslišal moje molitve.« In ko sta po šmarnicah stopala peš čez polje proti njihovemu domu, je obstal in rekel: »Počakaj me tukaj, takoj se vrnem!« In že je stekel čez hribček. Gledala je za njim, in ko se je čez malo časa vrnil, je v eni roki držal šopek dehtečih šmarnic, v drugi pa škatlico. Pokleknil je pred njo in tiho vprašal: »Marija, ali hočeš postati moja žena?« Vzela je šmarnice in še preden je odprla škatlico, misleč, da je v njej prstan, je že hotela reči, da prstana ne mara, pa je v njej zagledala čudovit rožni venec. Zakopala je obraz v opojno dišeče šmarnice, na srce pa stisnila rožni venec in dahnila: »Hočem!« »Kupil sem ga pred nekaj leti v Lurdu in ga hranil za mojo bodočo ženo, če mi jo bo Bog poslal v moje življenje,« je rekel v zadregi.
Šmarnice so še dolgo dehtele v njeni študentski sobi, rožni venec pa jo je spremljal povsod. Ko se je tresla pred izpiti, ga je stisnila v dlan in že je bila močna in zbrana. Tako jo spremlja še danes. vedno ga nosi v torbici za božji blagoslov na vseh poteh in za spomin na tisto majniško nedeljo in čisto ljubezen, ki se je rodila na lep in danes tako redek način. In čez eno leto sta se v maju tudi poročila.
Tako se je zatopila v spomine, da jo je zdramil šele jok male Urške. Hitro jo je stisnila na prsi, jo podojila, oblekla in odpeljali sta se v cerkev. Mala ji je mirno spala v naročju, ni je prebudilo niti glasno petje, ona pa se niti v cerkvi ni mogla zbrati. Še majniške pesmi, ki so ji bile od vseh najlepše, ji danes niso šle iz grla. Misli so ji znova in znova uhajale, kod hodi Matej ...
Doma je položila Urško spat, sama pa kar v temi sedela v dnevni sobi, niti televizorja ni prižgala, in tiho jokala predse. Hitela si je dopovedovat, da ne sme dvomiti v zvestobo može, a so ji spet in spet zvenele v ušesih besede “naša dekleta iz pisarne norijo za njim”, kot da jih ji prišepetava sam peklenšček ...
Končno je pozvonilo. Skočila je pokonci, prižgala luč in odklenila vrata. Na pragu je stal Matej in v roki stiskal velik šopek opojno dišečih šmarnic. Samo strmela je vanj – še nikoli se ji ni zdel tako lep, na njegovem licu je igral širok nasmeh, oči pa so zrle tako toplo in ljubeče, da so ji klecnila kolena.
»Danes je tri leta, odkar si mi obljubila, da boš postala moja žena, pa sem se peljal na Štajersko, da ti naberem šmarnic, ker vem, kako rada jih imaš.«
Še nikoli v življenju je ni bilo tako sram misli, da je podvomila vanj, kot v tem trenutku.
»Pa ja nisi jokala?« jo je pogledal v oči, vse rdeče od solz. »Sem,« je dahnila, »nisem vedela, kje si in s kom.«
»Oh, ti moja ljubosumna ženkica,« se je zasmejal. »Nisem ti povedal, ker sem te hotel presenetiti, sem ti napisal samo sporočilo. Spodaj v avtu imava celo košaro dobrot od moje mame, da boš res verjela, da sem bil doma,« jo je podražil.
Zarila je obraz v šopek in srce ji je napolnila ena sama velika hvaležnost, da ji je Bog naklonil tako čudovito družino in kar je privrela iz njenega srca pesem zahvale. »Jutri zvečer pojdemo spet vsi trije skupaj k šmarnicam,« se je nasmehnil Matej. »In postavimo na Marijin oltar ta šopek v zahvalo, da nas je združila,« je rekla in se sklonila nad zibelko, v kateri je spala Urška, sad njune ljubezni.

KUMER, Ana. Ognjišče (2012) 05, str. 36

Takole v paru zvenita vajini imeni nadvse ljubko, otroško … kot iz risanke.
Kot Pipi in Melkijad, na primer. In kar vidim, kako pobožne duše že zavijajo z očmi in se križajo, ker sveta apostola primerjam z dvema rožnatima prašičkoma.
A kljub temu, da sta se kot pravoverno vzgojena Juda te sorte živalim verjetno na daleč izogibala, morata priznati, da tem živalim ne gre odrekati kanca pameti, predvsem pa pametnega ravnanja, saj sta bila sama priči dogodku, ko je Jezus legijo hudih duhov iz obsedenca pregnal v svinje, le-te pa so se zapodile v morje, ker so raje šle k hudiču, kot da bi hudiča prenašale. Je pa, ker so se posledično utopile, z njimi vred šel k hudiču še pršut in je tole malo ponesrečena primerjava. Smešna pa tako ali tako ni, ker je – kot pravi pregovor – vrag odnesel šalo.
Pa vendar primerjava z narisanima junakoma, ki sta pustila odtise svojih parkeljcev vsevprek mojega otroštva, ni tako iz trte izvita, kajti v vsaki novi zgodbici je Pipi, mali pujs, zastavil kako radovedno vprašanje Melkijadu, velikemu pujsu in ta mu je vedno rekel: »Pojdi z mano!« in potem sta poiskala odgovor na vprašanje. In mene tale “pojdi z mano” na moč spominja na “Hodi za menoj!”, ki si ga, Filip, zaslišal iz Jezusovih ust ob Genezareškem jezeru.
Opravičujem se vama, ker me je odneslo v otroške sinhronizirane in risane spomine, a ker sem tudi sam, po naravi svojega poklica premnogim bitjecem in živalim posodil svoj glas, v tej nedolžni in svinjski primerjavi ne vidim nič slabega. Res ne. Tudi vidva sta svoj glas, ter konec koncev tudi svoje srce, na koncu pa še glavo, oziroma življenje, ne le posodila, temveč dala Kristusu, ter tako – če ostanem zvest svoji narisani in sinhronizirani primerjavi – “odapostolala” domov … v nebeško kraljestvo.
Ljuba moja in sveta Filip in Jakob. Da bi nas po novih poteh ne gnala le radovednost, kot Pipija in Melkijada, temveč, kot vaju, živa vera.
Obilo žegna za vajin god. Pa nam ga vrnita in izlijta na nas.

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 5, str. 98.

Imam nekaj vprašanj v zvezi z Marijo. Zanima me, če ima češčenje, ki ga izkazujemo Mariji, kaj zveze z raznimi kulti boginji materi, ki je značilno za sredozemske kulture in je bilo razširjeno v prvih treh stoletjih. Antropologi namreč trdijo prav to, da naj bi se češčenje Marije razvilo iz poganskih kultov boginji materi.

Zakaj kljub ekumenskemu dialogu, še naprej dajemo Mariji najvišji naslov Presveta. Ali ne pripada ta absolutni superlativ samo Bogu. Na kaj mislimo, ko pravimo, da je Marija nevesta Svetega Duha? Ali je to pojem, ki zadeva njeno češčenje in je zato poimenovanje poetično ali je to teološki pojem? Ali je res, da Jezus ni bil Marijin edini sin, ampak je imel še brate in sestre, kar je zapisano tudi v evangeliju (Mr 6,2–3)?

Albert

Mesec maj je kot Marijin mesec, primeren, da poglobimo svoj pogled na Marijo. Zato mi je všeč zanimanje g. Alberta, ki postavlja kar nekaj, lahko bi rekli, kar 'zimzelenih' vprašanj. V zgodovini so si pogosto postavljali vprašanje, ali je Marija, to preprosto judovsko dekle izpred nekaj manj kot dva tisoč let, le neke vrste katoliška 'boginja'. Če primerjamo katoliško pojmovanje 'nebeščanov' z drugimi velikimi verstvi, kot sta hinduizem, budizem, pa tudi s poganskimi pojmovanji, morda lahko najdemo celo res kakšno podobnost tudi z grškim Olimpom bogov in rimskim panteonom, a različnost katoliškega razumevanja je neprimerno večja. Ko v krščanstvu govorimo o Bogu in svetnikih, govorimo o dveh popolnoma različnih kategorijah. Zato govorimo o posebnosti krščanstva v odnosu do vseh drugih verstev. V krščanstvu vse stavimo na osebnega Boga. Na duhovno osebno bitje, ki se osebno srečuje z vsakim človekom. Bog v krščanstvu ni neko vsesplošno, vseobsegajoče božanstvo. V raznih drugih verstvih se hitro zabriše meja med bogom in drugimi bitji. V krščanstvu je razlika zelo jasna. Zato Marija ni nikakršna boginja v grškem ali rimskem smislu, ampak je navaden, ustvarjen človek. Je Božja stvaritev, kakor smo vsi drugi ljudje. Enako tudi svetniki. V krščanstvu ne častimo Marije in svetnikov kakor bogove, ampak kot ljudi, ki so se izkazali v svojem življenju, s svetim življenjem, se na tak način približali kot prijatelji Bogu in so mu tudi po smrti, po našem prepričanju, blizu. Zato se k njim zatekamo s priprošnjo, ne pričakujemo pa, da bi Marija ali svetniki izpolnili naše prošnje. Tudi častimo jih ne v istem smislu kot Boga. Izraz 'Presveta' se za Marijo v katoliški tradiciji ne uporablja tako pogosto kot v pravoslavni. Vendar ga v nobenem pomenu spet ne moremo razumeti v smislu enačenja z Bogom. Najlažje si ga razložimo, če ga razumemo kot nadaljevanje judovskega poimenovanja v templju, kjer so poznali dvorišče, kot prostor za ljudstvo, sveto, kot prostor za opravilo duhovniških opravil, in presveto, kot prostor, kjer so imeli shranjeno skrinjo zaveze in je pomenil najsvetejši del templja zaradi posebnega prebivanja Jahveja na tem prostoru. V tej perspektivi v novi zavezi tudi Marijo kdaj imenujemo 'Presveta' sredi Cerkve, ki je 'tempelj', ker je kot novozavezna 'Skrinja zaveze' nosila v sebi Najsvetejše – presveto Rešnje Telo Gospoda Jezusa Kristusa.

V vprašanje je zajeta takoimenovana mitična interpretacija Marije kot Božje Matere. V vrstah antropologov so nekateri, ki vidijo v marijanskem pojavu nadaljevanje poganskega mita o 'Veliki Materi'. Pridružujejo se jim tudi nekateri protestantski avtorji, a vedno manj. Sklicujejo se na to, da Marija privzema naslove (kraljica, devica, božja mati – Izida, Minerva, Demetra), podobe (doječa mati, črna žena) in kulte (molitev k Izidi) antičnih mediteranskih boginj. Tako ti 'strokovnjaki' odkrivajo neko nadaljevanje med poganskim kultom raznim boginjam in marijanskim kultom. To privede nekatere, tudi teologe, do sklepa, da je marijanski kult primer sinkretizma med krščanstvom in antičnimi religijami in ne evangeljsko dejstvo (primer te smeri sta lahko A. Harnack, J. Moltmann).

A v takšnih trditvah je znanstvenost večkrat samo navidezna. Iz podobnosti še ni mogoče sklepati naravnost na posnemanje ali kontinuiteto. Z zgodovinskega vidika ni mogoče zagovarjati kontinuitete teh poganskih pojmovanj, ker se je krščanstvo vedno jasno distanciralo od poganskih kultov. Naslovi za Marijo, četudi večkrat podobni tistim za boginje, imajo vendar v krščanstvu povsem drugačno vsebino. O tem jasno pričajo že cerkveni očetje: Klemen Aleksandrijski, Origen, Izidor iz Peluzije, Atanazij. Končno je bistvena razlika v tem, da Marija ni nikakršna boginja, ampak ustvarjeno bitje. Znana in zelo zgovorna je takojšnja reakcija Epifana na poizkus marcionistov (4. stol.), da bi iz Marije naredili boginjo. Seveda bi lahko našteli še veliko drugih primerov.

Po drugi strani pa ta podobnost lahko govori tudi v smer potrditve svetopisemskega in krščanskega razodetja o Mariji in njeni vlogi. Saj tozadevna mitologija kaže na to, da je človek od vsega začetka nosil v sebi to, kar je zapisano v prvi napovedi odrešenja v tretjem poglavju Prve Mojzesove knjige, da bo Odrešenik prišel po Ženi. Seveda pred uresničenjem tega po Mariji in Kristusu, nihče ni mogel v polnosti razumeti te praktično prve prerokbe. To 'kolektivno podzavestno sporočilo' v padlem človeštvu razumemo kot predhodne stopnje razodetja o odrešenju v Jezusu Kristusu, ki se je učlovečil po Mariji.

Poimenovanje "nevesta Svetega Duha" ni svetopisemsko, ampak je nastalo kasneje v tradiciji krščanstva. Ima pa razlog obstajanja v verovanju, da je Marija spočela po posebnem posredovanju Boga. Po obsenčenju Svetega Duha, kakor pravi Sveto pismo. Torej brez sodelovanja človeškega očeta. Čeprav je Jožef bil njegov krušni oče. Jezus je torej potreboval celotno družino za svojo rast in vzgojo. Pri Mariji gre torej za neko nerazložljivo dogajanje, ki ga sprejemamo v veri. Mi verujemo, da se je tako zgodilo. Ne vemo, kako se je to zgodilo, na kakšen način. Vendar dopuščamo, da ima Bog, ki je človeka ustvaril, tudi možnost posegati na tak način v človekovo življenje in da to ni nič proti dostojanstvu človeka. Lahko bi rekli, da gre za čudež. Za enkratni čudežni dogodek, ki se ne bo nikoli več ponovil. Odrešenje se je zgodilo in ni več za pričakovati podobnega Božjega posega. Da se je vse to zgodilo, je morala imeti Marija, ki je bila za to dogajanje izbrana, prav poseben odnos do Boga, ki pa je po analogiji (torej ne dobesedno, ampak v prenesenem pomenu) močno podoben 'zaročniškemu odnosu' med fantom in dekletom ali 'ženitnemu odnosu' med ženinim in nevesto; čeprav se hkrati še v večji meri razlikuje od njega. Vsekakor pa ta 'posebni odnos' vključuje nepreklicno in popolno pripadnost Marije Bogu, v katerem je pripravljena izpolniti prav vsako željo Svetega Duha, tudi ko je ne razume in ne ve, kako se bo končala. Tako je 'nevesta Svetega Duha' bolj pojem v okviru krščanske duhovnosti kot teologije in je močno ukoreninjen v tradiciji krščanske duhovnosti.

Vprašanje, ali je Marija imela še druge otroke, se ob površinskem branju evangeljskih besedil res lahko postavi. Vendar po drugi strani nimamo nobenega 'praznega obdobja' v tradiciji, kjer ne bi bilo izpričano zgodovinsko dejstvo, da je Marija živela deviško življenje ves čas svojega bivanja na zemlji. Originalni odlomki, ki omenjajo, da so Jezusa obiskali njegova mati in bratje, pa kažejo na takratno in še tudi današnje razumevanje v sredinah klanskega načina družbenega življenja. V Marijinem času in med Judi pa je bilo takšno pojmovanje povsem normalno, saj je za družino veljala, po naše, zelo 'razširjena družina': torej vse bližnje in včasih tudi daljne sorodstvo, ki je najpogosteje živelo praktično skupaj. Zato so v takšnih sredinah vse otroke vsi imenovali kar 'naši otroci' in zato so bili bratje in sestre med seboj. Danes bi bolje razumeli, če bi rekli, da so z Marijo prišli k Jezusu tudi njegovi bratranci, sestriči in drugi sorodniki.

TURNŠEK, Marjan  (Pisma) Ognjišče. 2015, št. 5.

Apostola sta na vseh koledarjih pod "isto streho". Pravzaprav je čudno, da godujeta skupaj, saj razen apostolskega poklica nimata veliko skupnega. Celo na evangeljskem seznamu apostolov je Filip, ki je deloval v Mali Aziji, peti, Jakob mlajši, Jezusov sorodnik, prvi škof v Jeruzalemu, pa deveti. 
V knjigi Svetnik za vsak dan (1. knjiga, str. 258-259) lahko ob njunem godu preberete več o  njunem življenju (Sveto pismo), pa tudi njunem delovanju in mučeniški smrti (izročilo).

Sv. Filip in Jakob sta zavetnika osmih naših cerkva (1 žup in 7 podr.). – V LJ nadškofiji stojita p. c. v Ravnah (3) (Bloke) in v Valterskem Vrhu (4) (Škofja Loka). – V NM škofiji prav tako dve: v Višnjah (5) (Ambrus) in v Srednji vasi (6) (Črmošnjice). – V MB škofiji je ž. c. obeh apostolov v Laporju (1) in p. c. v Golavabuki (2) (Šmartno/SG). – V CE škofiji sta svetnikoma posvečeni p. c. na Jakobu/Šentjurju (7) (Kalobje) in v Selih (8) (Olimje).

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 5, str. 99