Med ženskimi imeni v Sloveniji je ime Hedvika na 183. mestu. Po podatkih Statističnega urada RS je bilo 1. 1. 2010 s tem imenom poimenovanih 981 (1971: 1461; 1994: 1276) oseb. Podrobnejši podatki kažejo, da se je zanimanje za ime Hedvika v zadnjih desetletjih zelo zmanjševalo. Različice imena Hedvika so: Heda (2010: 36), Hedviga (72), Jadviga (27), Vika (103), Vikica (67).

God:

• 17. julij
• 16. oktober

Ime Hedvika izhaja iz nemškega imena Hedwig, ki je zloženka iz starovisokonemških besed hadu 'boj' in wīg v enakem pomenu. Sestavino hadu imajo še nemška imena Hadburga, Hadelog, Hadmut, Hademar, Hadewin, Hadubrand, Hadufrid, Haduwic. Ime Vika z manjšalnico Vikica je lahko tudi skrajšana oblika iz imena Viktorija.

Hedvika je tudi ime svetnice, ki je bila meranska grofica, leta 1186 pa je postala žena vojvode Henrika I. v Šleziji. Umrla je leta 1243 v samostanu Trebnica in velja za zavetnico Šlezije ter ženinov in nevest (god 16. oktobra). Na Poljskem je znana kot Jadviga. Po tem imenu sta nastala poljska izraza jadwichna in jadwiżka, s katerima so poimenovani razni predmeti in oblačila.

LETA 1779 ROJEN FRANC SERAFIN METELKO

DUHOVNIK, SLOVNIČAR, PREVAJALEC ŠOLSKIH IN NABOŽNIH KNJIG († 1860)

Teologijo je študiral v Ljubljani, po posvečenju je bil ljubljanski stolni katehet. Leta 1817 je postal profesor slovenščine na ljubljanskem liceju. Napisal je knjigo (1825), v kateri je objavil svojo različico slovenske abecede, ki naj bi nadomestila tedaj uporabljano bohoričico. Upošteval je zahtevo Jerneja Kopitarja, ki je predvideval za vsak glas svojo črko. Ker je imela metelčica preveč in prezapletene znake (nekatere črke so bile prevzete iz cirilice), ni prišla v redno uporabo. Prepovedana je bila leta 1833.

LETA 1789 ZAČETEK FRANCOSKE REVOLUCIJE

Z zavzetjem mestne trdnjave in zapora Bastilje, se je na današnji dan začela francoska revolucija. To je bil največji politični in socialni preobrat na podlagi razsvetljenstva, katerega glasniki so bili predstavniki prebujajočega se meščanstva, ki so ostro napadali absolutizem francoskih kraljev. Ludvik XVI. je po 175 letih spet sklical deželne stanove in poslanci tretjega stanu (meščanstva) so se proglasili za ustavodajno skupščino, množice pa so napadle Bastiljo. Narodna skupščina je izdala odlok o pravicah človeka in državljana, in tako odpravila vse stanovske privilegije (fevdalizem). Odpravili so monarhijo in razglasili republiko, leta 1793 je bil usmrčen kralj. Leta 1995 se je z novo ustavo revolucija končala.

LETA 1795 UMRL ANTON TOMAŽ LINHART

DRAMATIK, PESNIK, ZGODOVINAR IN ŠOLNIK (* 1756)

Za pravega začetnika slovenske dramatike velja Anton Tomaž Linhart, ki se je rodil leta 1756 v Radovljici. V mladih letih je bil gojenec jezuitov in cistercijanov, velja za pravega začetnika slovenske dramatike. Na pobudo barona Žige Zoisa je napisal prvi dve slovenski odrski deli. Po nemškem vzoru je priredil igro Županova Micka, po francoski predlogi pa je napisal komedijo Ta veseli dan ali Matiček se ženi. Obe njegovi igri prevzameta gledalce še danes. Poleg obeh dram je Linhart izdal tudi pesniško zbirko v nemščini Cvetje s Kranjskega, in Poskus zgodovine Kranjske in drugih dežel južnih Slovanov Avstrije, nedokončano delo, napisano v nemščini, zato velja tudi za enega začetnikov slovenskega zgodovinopisja.

LETA 1815 ROJEN JAKOB VOLČIČ

DUHOVNIK IN ZBIRATELJ NARODEGA BLAGA († 1888)

Rojen v Gorenji vasi pri Retečah v vasi Sv. Andrej pri Škofji Loki, kot duhovnik tržaško-koprske škofije je služboval najprej v slovenski, do smrti pa še v hrvaški Istri. V Istri je nabiral ljudsko blago in ga objavljal v slovenskem in hrvaškem tisku (Kmetijske in rokodelske novice, Slovenski glasnik, Slovan). Zbiral je pesmi, pregovore, raziskoval običaje in vraže.

LETA 1905 UMRL JANEZ TRDINA

PISATELJ IN ZGODOVINAR (* 1830)

Janez Trdina velja za začetnika in mojstra folklorne proze v slovenski književnosti. Do visoke stopnje jo je razvil v svojih Bajkah in povestih o Gorjancih (1882-1888). "Vse te bajke so se zarodile v moji fantaziji, ali v narodnem duhu, poleg narodnih nazorov, spominov in poročil... Trudil sem se, da stare narodne nazore pomnožim in obogatim z idejami napredujočega časa: z rodoljubjem, svobodoljubjem, slovenstvom, slovanstvom, s hrepenenjem po prosveti in vseh drugih zakladih, ki pospešujejo človeško blaginjo. Obenem pa sem se odločil udrihati po praznoverju, ki se je obesilo na pravo vero Kristovo in jo tišči k tlom ter preti, da jo ugonobi s svojimi izmišljotinami." Tako je zapisal v svoji nadvse zanimivi avtobiografiji Moje življenje.

več:
S. Čuk, Janez Trdina: Obletnica meseca, v: Ognjišče 7 (2005), 40-41.

njegove misli:

• Dejal sem sam sebi: »Izpolnjeval bom svoje dolžnosti, živel pošteno in si ohranil čisto vest, pa se mi ne bo treba bati nikogar in še najmanj pravičnega in predobrega božjega Očeta.«
  
• Pred smrtjo se ne bom vprašal: čemu sem živel? Če ne telesno, vsaj v duhu bom povzdignil proti svojemu Bogu roke in oči in molil: Prisrčna ti hvala, blagi Oče, da si me ustvaril in mi podaril dovzetno dušo, ki je spoznala tvoj prelepi svet in tvojega človeka ... in vzvišen poklic in namen njegov.
  
• Kdor ljubi naravo, ne more biti nikoli povsem nesrečen.
  
• Kar je ljudi na svetu, nima nobeden vzroka druge zaničevati, sebe povzdigovati.

LETA 1912 ROJENA MIRA MIHELIČ

PISATELJICA IN PREVAJALKA († 1985)

»Ali si sploh upam pogledati sebi v obraz, ne takšni, kakršna sem danes, temveč tisti davno izgubljeni majhni deklici, potem dekletu, pa mladi ženi, nato pisateljici, ki je po kdo ve kakšnem čudežu odkrila svoj pravi poklic? Ali si upam povedati vse o sebi, torej tudi o svojih najbližjih, ali sem si to kdaj resnično upala?« je zapisala Mira Mihelič na prvi strani svoje avtobiografije Ure mojih dni (Pomurska založba, 1985), ki je izšla malo pred iztekom njenega rodovitnega življenja. »V svojih knjigah sem povedala veliko o sebi, toda vsakdo ne more povedati vsega, kakor sem ugotovila, ko sem brala spomine raznih pisateljev in pisateljic ... Nikoli ne bom povedala laži, včasih pa bom – usmiljeno – kaj zamolčala.« Povedala je veliko o svojem otroštvu in mladosti, o svojem zgodnjem zakonu in materinstvu, o trpljenju, ki ga je prestala med drugo svetovno vojno, pa o pisateljskem delu in delovanju v pisateljskih združenjih. Ob njeni smrti je pesnik Ciril Zlobec zapisal, da “smo izgubili več, kot smo bili za njenega življenja pripravljeni priznati, da je njena resnična vrednost”.

več:
S. Čuk, Mira Mihelič: Obletnica meseca, v: Ognjišče 7 (2012), 50-51.

njena misel:

• Tako ali drugače: otroci so žrtve svojih staršev in tragično je, da postanejo potem naše žrtve. Sicer ne zmerom, res pa je, da nosimo v sebi dediščino in zmote prejšnjih rodov.

LETA 1912 ROJEN JULIJ SAVELLI

NARODNO PREBUDNI DELAVEC, OČE SLOVENSKE PESMI V ARGENTINI († 1993)

Po gimnaziji v Celju je na Univerzi v Ljubljani ob študiju prava študiral glasbo in sodeloval pri Akademskem pevskem zboru Franceta Marolta. Leta 1945 se je umaknil v Argentino in kmalu ustanovil Slovenski pevski zbor Gallus, ki ga je vodil 40 let; za njim ga vodi hčerka Anka. Zbor je močna opora slovenstva in vere med našimi rojaki v Argentini. Julij Savelli je leta 1992, ob svoji 80-letnici, prejel odličje sv. Cirila in Metoda, najvišje odlikovanje Slovenske škofovske konference.

LETA 1918 ROJEN INGMAR BERGMAN

ŠVEDSKI GLEDALIŠKI IN FILMSKI REŽISER († 2007)

Filmska legenda, ki se je v zgodovino zapisal s filmi Sedmi pečat, Molk, Kriki in šepetanja,, Prizori iz zakonskega življenja, Fanny in Alexander (štirje oskarji), Bille August, Sarabanda. Tematika njegovih filmov je bila zelo življenjska: medčloveški odnosi, zakonsko življenje, odnos med sinom in materjo, družbeni odnosi. V njegovih filmih je tudi veliko njegovih osebnih razmišljanj, razumskih in etičnih vprašanj, tudi vprašanje vere in nevere (po izgubi vere v Boga), nekateri filmi so tudi zelo mračni (zakonci v krizi, razklane osebnosti, odsotnost Boga). Poleg filma je bil zelo povezan tudi z gledališčem (Strindbergove igre), režiral pa je tudi v operi.

o njem:

• Ingmar Bergman je bil morda največji filmski umetnik, gledano v celoti, od odkritja filmske kamere. (Woody Allen)

njegova misel:

• Delanje filmov je zame instinkt, potreba, tako kot hrana, pijača ali ljubezen.

LETA 1932 UMRL FRANC JESENKO

BOTANIK IN GENETIK (* 1875)

Doma iz Škofje Loke, po končani srednji šoli v Ljubljani, je na Dunaju študiral naravoslovje. Kot skrbnik za dva arabska princa je veliko potoval po Evropi in tudi na Arabski polotok in v Egipt in preučeval puščavske rastline. Po letu 1909 je bil tudi predavatelj na visoki kmetijski šoli na Dunaju (danes univerza). Po prvi vojni se je vrnil domov in postal predavatelj in profesor na Univerzi v Zagrebu, v Ljubljani je sodeloval pri organizaciji botaničnega inštituta in postal leta 1921 prvi profesor botanike na novoustanovljeni Univerzi v Ljubljani. Najbolj pomembno je njegovo delo na področju križanja pšenice in rži, bil pa je tudi eden od glavnih pobudnikov ustanovitve Triglavskega narodnega parka. Na ljubljanskem Rožniku je v njegov spomin poimenovana botanična učna pot, v Ljubljani pa ulica; Biotehniška fakulteta v Ljubljani od leta 1972 podeljuje Jesenkova priznanja za dosežke v biologiji na Slovenskem.

več:
S. Čuk, Fran Jesenko (1875-1932): Obletnica meseca, v: Ognjišče 7 (2022), 36-37.

LETA 1967 UMRL ALOJZ GRADNIK

PESNIK, SODNIK IN PREVAJALEC (* 1882)

Spominjamo se smrti pesnika Alojza Gradnika, čigar lirika je razmišljujoča. "Čustvene in duhovne stalnice Gradnikovih pesmi so: ljubezen, smrt, življenje, zemlja, narava, domovina, mati, Bog" (F. Zadravec). Literarni zgodovinar Anton Slodnjak je o njem zapisal: "Že v mladih letih je zaslutil, da se človek začne odkrivati v svojem bistvu šele spričo ljubezni in smrti. In prikazovanju tega poglavitnega trenutka v svojem in vsakterem človeškem bivanju je po prilično dolgih učnih letih posvečal poglavitno ustvarjalno pozornost."

več:
S. Čuk, Alojz Gradnik: Obletnica meseca, v: Ognjišče 8 (2002), 16-17.

nekaj njegovih verzov, misli:

• O Bog, ko padem, naj odpadem zrel, / naj me tvoj dih pred žetvijo ne sname, / naj ne bom gnil in trpek in ko slame / in listja osušen pepel.
  
• Samo smrt svobode zor je: / v nji spet najdeš, kar si ljubil, / večnosti ti vrne morje / kar si ljubil in izgubil.
  
• Bila pomlad je in bilo je poletje, / zoreli so in dozoreli klasi, / siveli so in osiveli lasi, / poišči zdaj pred zimo si zavetje!! // Odloži jo, če je že prazna kupa! /Če vina ni, boš moral jo v osami / polniti samo s svojimi solzami. / O blažen, blažen tisti, ki še upa!
  
• Samo en gost je, ki še mora priti. / Ne bo povedal, ob kateri uri, / ne bo zahteval jesti in ne piti / in samo tiho bo zaklenil duri.
  
• »Kolikokrat sem rekel mu: „Razum, / povej, razreši mi: odkod in kam? " / In čakal sem zaman in bil sem sam / in vedno bolj mi venel je pogum. / Zdaj ne sprašujem več in le srca / utrip poslušam, sok njegov in tok, / ko vzburjen trka: „Zunaj je tvoj Bog, / odpri mu vrata ...

... še več Gradnikovih misli

LETA 1972 UMRL FRANC (p. KRIZOSTOM) SEKOVANIČ

frančiškanski duhovnik, pesnik, urednik, filozof (* 1895)

Na Bledu rojeni Franc Sekovanič je v mladih letih postal frančiškan z redovnim imenom Krizostom. Poleg raznih služb v svojem redu je urejeval mladinske nabožne liste Lučka z neba, Luč, Lučka. Pisal je pesmi, črtice, povesti in igrice. Pod naslovom Otroške igrice je izdal 8 knjižic (1931–1939) odrskih prizorov s pesmicami, v posebni zbirki pa pesmi Božji smehljaji (1943). Več njegovih pesmi je uglasbenih in jih pojemo pri bogoslužju (Tam stoji pa hlevček, Na kamelah jezdijo, Marija, ti pomagaj nam, Mogočno se dvigni, Pridi, ljubi Jezus).

LETA 1973 UMRL STANKO LEBEN

Romanist, prevajalec, vpeljal študij španščine, literarni kritik (*1897)

Literarni zgodovinar, kritik in prevajalec Stanko Leben je bil med prvo svetovno vojno na fronti in v ujetništvu, nato je v Ljubljani študiral romanske jezike in filozofijo. Nekaj časa je poučeval na srednjih šolah, od leta 1938 do upokojitve (1956) je na ljubljanski univerzi predeval romansko jezikoslovje ter vpeljal študij španščine. Bil je med ustanovitelji literarne revije Sodobnost (1933–1941). Veliko je prevajal iz romanskih jezikov ter objavljal razprave s področja romanske književnosti.

LETA 1987 UMRL STANKO GOGALA

PEDAGOG, PROFESOR (* 1901)

Po osnovni šoli v rojstnem Kranju in gimnaziji v Ljubljani je na tamkajšnji univerzi končal filozofski študij z doktoratom. Pred vojno je poučeval na raznih srednjih šolah, po vojni pa je bil univerzitetni profesor za občo pedagogiko in didaktiko. Uvrščajo ga med predstavnike kulturne pedagogike, ki vzgojo pojmuje kot doživljenjski kulturni proces. O pedagoških vprašanjih je veliko pisal. Na Drugem evharističnem kongresu v Ljubljani leta 1935 je sodeloval s predavanjem Eden je vaš učenik.

njegova misel:

• Naloga in dolžnost šole bi bila, da bi znala stopiti v stik z življenjem, da bi tako lahko začutila mladostnika, njegova razmišljanja, težave ter o tem z njim tudi spregovorila. Učenec bi v svojem razvoju moral pridobiti resen in stvaren odnos do življenja. V mladih namreč prevladuje praktični interes in šolsko delo postaja toliko težje, kolikor bolj se postavlja v ospredje predmete, ki so precej oddaljeni od realnosti.

LETA 1994 UMRL FERDO GODINA

KNJIŽEVNIK in UREDNIK (* 1912)

Rodil se je v kmečki družini v Dolnji Bistrici. Po gimnaziji v Ljubljani in Mariboru je v Ljubljani študiral pravo. Pravniškega poklica ni nikoli opravljal. Pred vojno se je preživljal kot književnik, po vojni z raznimi javnimi službami. Pisal je samo o Prekmurju, o življenju malih ljudi, ki jih je dobro poznal. Zapustil je nad trideset knjig. Njegovo najbolj znano delo je roman Bele tulpike (1945). Lojze Kozar je o njem zapisal, da je v svojih delih zelo stvarno presojal povojno življenje v Prekmurju.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

Košutica (ali Ljubeljska Baba) je gora vzhodno od Ljubelja, na meji z Avstrijo. Od glavnega grebena Karavank je odmaknjena nekoliko proti SZ – od grebena Košute (Veliki vrh – 2088 m) jo na V loči Hajnževo sedlo (1701 m), na Z pa od Palca in Vrtače prelaz Ljubelj (1369 m).

Preberite več: Košutica (1968 m)

Znana kanadska pevka Celine Dion pravi, da se za svoje življenje mora zahvaliti katoliškemu duhovniku. Celine je rojena kot štirinajsti otrok v številni katoliški družini v Montrealu. Njena mati je bila telesno in duševno izčrpana in začela je razmišljati o splavu, ko je opazila, da je noseča. K sreči jo je duhovnik, s katerim se je pogovarjala, odvrnil od tega in rodila je Celine, ki je pozneje postala znana pevka. Pevka je povedala, da je mama pozneje obžalovala to misel in jo imela zelo rada. »Tako na neki način dolgujem svoje življenje temu duhovniku,« je še dejala Cleine. Njena življenjska izkušnja spominja na izkušnjo italijanskega pevca Andrea Bocellija. Njegova mama je v nosečnosti imela zdravstvene težave. Zdravniki so jo nagovarjali, naj naredi splav, ona pa je to zavrnila. »Bila je pogumna in hvala ji za to,« je o njej dejal znani pevec. V pesmi The prayer (Molitev) prepevata skupaj oba pevca, ki ju druži podobna življenjska izkušnja: http://www.youtube.com/watch?v=cjNfkbQr5zc.

Rad bi vas vprašal o tem, kaj mislite o zdravljenju družinskega debla. Ta vprašanja se danes pojavljajo na internetu na straneh raznih karizmatičnih gibanj v Cerkvi, kot tudi na straneh raznih protestantskih ločin, strokovnjakov za tako zdravljenje je veliko. Želel bi torej, da napišete kaj več o tem, da bomo enkrat uradno vedeli, ali gre za krivoverstvo in se s takimi molitvami oddaljujemo od bistva nauka katoliške Cerkve. Vedno sem bil prepričan, da vera v prekletstvo prednikov ni združljiva s krščanstvom in naukom o izvirnem grehu. Krst izmije ta greh, ne pa neki eksorcizmi in obredi ozdravljenja. Mislim, da vse skupaj temelji na predpostavki, da predniki lahko vplivajo na obnašanje potomcev in sicer zaradi tega, ker niso umrli spravljeni z Bogom. Danes se na področju zdravja veliko pričakuje od vere. Zdi se mi, da številna karizmatična gibanja veliko govorijo predvsem o ozdravljenju. Poznam tudi nekaj vernikov, ki očitno pod vplivom new aga vzroke za svoje težave ne iščejo več v sebi ampak drugod, odgovornost prelagajo na prednike in tako odgovornost za lastna dejanja prelagajo na ramena drugih ... Če oseba ni odgovorna za svoja dejanja, potem ni potrebna spoved ...

Igor

Vaše osnovno vprašanje se dotika molitev za ozdravitev družinskega debla, čeprav se nato dotikate še mnogih drugih dilem. Osredotočimo se na to osnovno vprašanje. Prav imate, da samo ime in prvotni način, kot ga danes poznamo, ne izhajata iz katoliške tradicije, ampak iz nekaterih drugih krščanskih skupnosti. Pravilno tudi ugotavljate, da se je ta oblika molitve v zadnjem času pojavila tudi v nekaterih katoliških molitvenih skupinah in tokovih. Molitev za osvoboditev od greha in njegovih posledic je sicer stalnica tudi v Katoliški Cerkvi in je povezana največkrat z drugimi molitvami in zakramenti. Ker pa so te in druge molitve za ozdravljenje in osvoboditev razne skupine pričele vključevati v sveto mašo ali oblike javnega katoliškega bogoslužja, se je že leta 2001 odzvala Kongregacija za nauk vere z dokumentom Navodilo o molitvi za ozdravljenje. (CD 92, Ljubljana 2001) V njem sporoča da katoliška tradicija pozna zarotilne molitve v obredu krsta ali v obliki raznih drugih ekzorcizmov (malih in velikega) ter molitev za osvoboditev od zla (nekaj jih je zbranih tudi v novem obredniku ekzorcizma), ki izražajo prošnjo za odvrnitev vpliva hudega duha ter posledic zmot in grešnih dejanj in vpletenosti v različne oblike slabega; vse do direktne molitve za izganjanje hudega duha (veliki ekzorcizem). Vedno pa je v ospredju določena oseba in ne cela rodbina. V tem smislu je molitev za 'ozdravitev družinskega debla' tuja katoliški teologiji in nesprejemljiva za katoliško bogoslužje. V misal so vključeni obrazci svetih maš za bolnike in umirajoče, medtem ko lahko le v prošnje vernikov vključimo prošnje za ozdravitev od različnih bolezni ali različnih vplivov. Na druge načine ni dovoljeno v sveto mašo (ali druge bogoslužne obrede) vključevati podobnih molitev. Jih pa v katoliški obliki in pojmovanju lahko uporabljamo v spontani osebni ali skupni molitvi.

Pri teh molitvah je treba paziti, da iz nekatoliških oblik nekritično ne sprejemamo poleg besed tudi nauka, ki se za njimi skriva. V osnovi naših molitev mora biti jasno naslednje pojmovanje. Greh ima več sestavin: krivdo in časne ter večne posledice (ali kazni). Krivda je vedno osebna in jo Bog odpusti pri spovedi ali pri popolnem kesanju (z obveznostjo izpovedi pri prvem obhajanju zakramenta sprave), prav tako večne kazni. Časne kazni ostanejo tudi po zakramentu spovedi, še posebej pa so močne, če do kesanja in odpuščanja ne pride. Te posledice so lahko zaznavne v telesu (npr. zasvojenost, bolezni) ali v psihični strukturi (negativna in boleča čustva, razni negativni vzorci obnašanja, ki se jih navzamemo že v otroški dobi ...), kar se odraža v medsebojnih odnosih. V vsakem primeru pa te posledice greha delujejo na tistega, ki je grešil, kakor tudi na druge ljudi, s katerimi je v zvezi, in zato lahko ostajajo prisotne tudi v naslednjih rodovih. Saj poznamo nemalo primerov, da se določeni grešni 'vzorci' pogosto ponavljajo iz roda v rod; npr. alkoholizem, grobost, preklinjanje ... Nikakor pa se na potomce ne prenaša krivda. Za lažjo predstavo se lahko spomnimo biološkega dedovanja nekaterih značilnosti ali celo bolezni iz roda v rod; a tudi tu doživimo, da se lahko neka značilnost pri enem potomcu pozna, pri drugem pa ne; ali v enem kolenu je prisotna, nato preskoči nekaj naslednjih pokolenj, in se spet pojavi. Na duhovnem področju pa je še toliko več skrivnosti. Verjamemo pa tudi, da ima vsak človek v svojem življenju možnosti, da se s svojo svobodo in z Božjo pomočjo osvobodi teh negativnih posledic grehov svojih prednikov ali drugih bližnjih, pretrga začaran krog negativnih 'vzorcev' in prične nekaj novega, dobrega. Pri tem lahko pomagajo tudi različne oblike molitev, tudi te za osvoboditev od teh posledic grehov, ki ostajajo prisotne v družinskem deblu. Dokaz, da te posledice ne delujejo avtomatsko, so primeri, ko so v neki družini nekateri posamezniki obremenjeni z določenimi posledicami zla, ki lahko izvirajo iz grešnosti prednikov, drugi pa ne. Kadar tako pojmujemo to molitev, se mi zdi sprejemljiva in je pravzaprav nekaj običajnega (zasledimo jo tudi v Svetem pismu) ter lahko marsikomu pomaga, da se osvobodi določenih 'vezanosti', ki imajo lahko svoj izvor v posledicah grešnih odločitev prednikov. Nikakor pa ni to edini zveličavni način. Saj je končno vsaka sveta maša najmočnejše zdravilo proti vsaki odvisnosti od zla in vsaki posledici greha, ker je neposredno posedanjenje Kristusove daritve na križu in njegovega vstajenja. In samo v Jezusu Kristusu je prisotna vsaka resnična zmaga nad zlom.

Povsem pa se strinjam z vami, da se katoličan ne more izgovarjati za svoje zlo ravnanje na druge. Kolikor je pri kakšni zadevi popolnoma nesvoboden, potem ne moremo govoriti o njegovi krivdi, sicer pa je vedno odgovoren po meri svoje svobode in tudi po meri odgovornosti za svojo nesvobodo v določenem trenutku. To velja tudi za prepričanje, da nihče ne more biti pogubljen zaradi grehov svojih prednikov. Seveda pa je potrebno ob tem tudi zapisati, da še ni krivoverska vsaka molitev, ki je drugačna kot jo pozna katoliška tradicija, še zlasti, ko mislimo na molitev drugih krščanskih skupnosti.

Marjan Turnšek

* 7. februar 1478, London, Anglija, † 6. julij 1535, London

Thomas More je ena najbolj priljubljenih zgodovinskih osebno­sti v Angliji ne le med katoličani, ampak tudi med anglikanci za­radi njegove zvestobe glasu vesti za ceno življenja. Rodil se je 7. februarja 1477 v Londonu. Njegov oče John je bil ugleden sod­nik in sinu Thomasu je omogočil najboljše tedanje šole. Na zname­niti univerzi v Oxfordu je dve leti študiral klasične jezike, nato pa je v Londonu nadaljeval študij prava. Že kot študent je pisal angleške in latinske pesmi, njegovo najbolj znano delo pa je Utopija (o idealni državi). Pri triindvajsetih letih je bil že odvetnik, tri leta zatem tudi član parlamenta. Obetala se mu je sijajna kariera. Thomas pa sam v sebi še ni bil prepričan, če je izbral pravo pot. Razmišljal je o tem, da bi postal duhovnik ali celo redovnik kartuzijan. Prišel je do spoznanja, da ga Bog kliče v družinsko življenje. V srečnem zakonu z Jane Colt je postal oče štirim otrokom: trem deklicam in dečku. Kmalu mu je ljubljena Jane umrla in nekaj kasneje se je Thomas poročil z ne več mlado vdovo, ki je v hišo pripeljala hčerko iz prvega zakona. Thomas More je - proti tedanji navadi - svojim hčerkam omogočil kar se da temeljito izobrazbo. Vsak dan je ena od hčera pri mizi glasno brala Sveto pismo, vsak večer se je družina skupaj s slu­žinčadjo zbirala k skupni molitvi.

Leta 1509 je angleški prestol zasedel Henrik VIII. Brž je za sve­tovalca in tajnika izbral Thomasa Mora. Kralj je bil sprva dober katoličan in je v obrambo katoliške vere celo napisal spis proti Lutru. Še preden je kralj imenoval Thomasa za državnega kanclerja, kar je bila druga služba v državi (1529), ga je vprašal za svet glede njegovega zakona s Katarino Aragonsko, ki mu ni mogla rodi­ti naslednika. More se je posvetoval s teologi in pravniki, potem pa kralju iskreno odgovoril: "Zakon s Katarino je veljaven!" Kralj ga je vseeno imenoval za kanclerja, upajoč, da ga bo počasi pri­dobil zase, vendar se je uštel. Ko je Thomas videl, da kralj trma­sto vztraja pri svojem, mu je vrnil zlato verigo kanclerja in kralj je njegovo odpoved sprejel. Leta 1533 je kralju naklonjeni škof Cramner razglasil Henrikov zakon s Katarino za neveljaven in kmalu zatem so za kraljico kronali mlado dvorjanko Ano Boleyn. More se slovesnosti ni udeležil in to je kralja zelo razjezilo. Papež je Henrikov drugi zakon razglasil za neveljaven in je kralja izobčil. Henrik mu je odgovoril tem, da se je razglasil za poglavarja Cerk­ve na Angleškem. Vsak podložnik je moral priseči zvestobo kralju v cerkvenih zadevah. 13. aprila 1534 so k prisegi poklicali tudi Thomasa Mora. Gredoč tja je opravil spoved, bil pri maši in obha­jilu in poslovil se je od svojcev. Ker ni prisegel, so ga vrgli v ječo. Sprva so ga smeli obiskovati njegovi domači, ki so ga ho­teli pregovoriti, da bi se uklonil, a so ob njegovi mirni in ved­ri trdnosti kmalu odnehali. Kasneje so vse obiske prepovedali, a tudi to ga ni zlomilo. 1. julija 1535 ga je sodišče obsodilo na smrt. Thomas je sodnikom dejal: "Čeprav ste bili na zemlji sodni­ki moje obsodbe, želim, da bi se onstran mogli vsi srečati za na­še večno odrešenje." 6. julija 1535 je z besedami: "Umiram kot zvest kraljev služabnik, predvsem pa zvest služabnik Boga" polo­žil glavo na tnalo. Ko ga je papež Pij XI. leta 1935 prištel med svetnike, je vzkliknil: "Kako popoln človek!"

(pričevanje 06_2000)

* 26. januar 1797, Žirovnica, † 6. julij 1835, Sava pri Tomačevem.

Usodna reka Sava

V Žirovnici ob Savi se je pri Ovsenjekovih 26. januarja 1797 rodil Matija Čop. Ta trda kmečka rodovina je dala več pomembnih mož, duhovnikov in posvetnih izobražencev. Matija je z desetim letom šel v Ljubljano, kjer je z odliko opravil glavno šolo in štiri razrede gimnazije, po francoski zasedbi še prva dva letnika filozofije, tretjega pa je končal na Dunaju. V višjih razredih se je preživljal sam s poučevanjem. Leta 1817 je materi na ljubo šel študirat bogoslovje, ker pa ni čutil duhovniškega poklica, je opravil profesorski poklic in leta 1820 nastopil službo na Reki. Čez dve leti je odšel v Lvov, kjer je na liceju poučeval klasična jezika, nekaj časa še avstrijsko in svetovno zgodovino. Zelo rad bi postal profesor estetike na Dunaju, še raje v Padovi, ki je bila tedaj pod Avstrijo. Toda iz Lvova je leta 1827 prišel v Ljubljano za profesorja na liceju. Že naslednje leto je šel v licejsko knjižnico, kjer je 1830 postal predstojnik. Bil je prvi, ki je čutil, da je ena poglavitnih nalog osrednje narodne knjižnice zbiranje slovenskih in drugih slovanskih tiskov. Precej časa mu je vzelo poučevanje jezikov, ki ga je sprejel, da je podpiral dva mlajša brata, ki sta študirala, in bolehno sestro, pa tudi zato, da je kupoval knjige in tudi potoval. V Ljubljani je imel za družbo zlasti rojaka Prešerna, s katerim sta se poznala že izza študentovskih let in ju je vezalo prisrčno prijateljstvo. Imel je še druge prijatelje v Ljubljani in drugod, s katerimi si je dopisoval. Komaj je dobro posegel v slovensko literarno življenje, ga je 6. julija 1835 ugrabila smrt v valovih Save. Ko ga je Prešeren videl mrtvega, je jokal kot otrok in si očital, zakaj ni šel z njim, ko ga je prijatelj vabil na Savo. Svojo žalost je izpovedal v (nemški) elegiji V spomin Matije Čopa, objavljeni v Ilirskem listu 25. julija 1835.

"Velikan učenosti" in "čudni dihur"

V (slovenski) pesmi V spomin Matije Čopa imenuje Prešeren svojega prijatelja "velikan učenosti". Upravičeno, kajti Čop je bil "v literarnih stvareh razgledan kakor le redkokdo v tedanji Evropi" (Lino Legiša). Imel je izreden dar za jezike in znal jih je 19. Jezikov se je učil ne toliko iz zanimanja za jezikovna vprašanja, ampak predvsem zato, da bi v izvirniku "užival" najpomembnejša literarna dela. Po naravi je bil tak, da je najraje sprejemal. Ogromno je bral, prav malo pa je napisal, zato ga je prijatelj Prešeren ošvrknil z zabavljivim napisom Čudni dihur, ki pravi: "V Ljubljani je dihur, ki noč in dan žre knjige, / od sebe pa ne da najmanjši fige."

Čop je bil izredno razgledan mož, ki pa se je bal javnega nastopa. [e največ se je ukvarjal z literarno teoretičnimi vprašanji, posebno ga je mikala pesniška oblika in na tem področju je blagodejno vplival na Prešerna. "Brez Prešerna," meni Slodnjak, "bi bil ostal samoten, izredno načitan in samostojno misleč, vendar bolj ali manj zakoten estet in uživač literarnih umetnin... kot pesnikov sobojevnik za slovensko posvetno poezijo pa je stopil iz tišine svoje biblioteke v najsvetlejše trenutke domače zgodovine." Za literarno delo ga je hotel ogreti že Smole leta 1823, vendar zaman. Svoje obsežno in temeljito znanje je posredoval drugim najprej na pobudo znamenitega jezikoslovca Jerneja Kopitarja, ki je Čopa priporočil Čehu Šafariku, avtorju Zgodovine slovanskega jezika in slovstva, da napiše slovenski del. Čop se je naloge nekaj časa otepal, potem pa je pripravil trezen pregled dotedanje slovenske književne ustvarjalnosti. Šafarik mu je v svoji zahvali priporočil, naj svoje delo izda posebej kot zgodovino slovenskega slovstva, vendar se to ni uresničilo. Čopov prispevek je izšel šele leta 1864 v knjigi Geschichte der südslawischen Literatur (Zgodovina južnoslovanske književnosti).

Kranjska čbelica in abecedna vojska

Leta 1830 je izšla prva številka almanaha Kranjska čbelica, ki je namesto nabožnega slovstva za kmete uveljavljal posvetno literaturo za izobraženstvo. Matija Čop sicer ni bil med "očeti" Kranjske čbelice, vendar jo je od vsega začetka branil, ker je doumel njen pomen za razvoj naše književnosti. Čbelica je bila mejnik v slovenski poeziji ne samo po Prešernovih pesmih, ki ji dajejo za vse čase nevenljiv sijaj, ampak tudi po svojem splošnem kulturnem pomenu: okoli sebe je namreč zbrala vse pesniške sile, ki jih je premogla tedanja Kranjska, in s krogom svojih sotrudnikov je segla tudi na Koroško (I. Grafenauer). Čop je Čbelico literarno branil proti cenzuri in v javnosti.

Leta 1833 je v listu Illyrisches Blatt objavil nemški prevod ocene Kranjske čbelice izpod peresa češkega pesnika in jezikoslovca F. Čelakovskega, ki ji je dodal lastno oceno, v kateri je opozoril na pomen slovstva za izobražence. Čelakovsky je v svojem zapisu objavil tudi Prešernov zbadljivi sonet o kaši, s katerim je prvak naših pesnikov osmešil "črkarsko pravdo" ali "abecedno vojsko", ki je izbruhnila leta 1830 med zagovorniki stare pisave (bohoričice) in novega črkopisa, ki ga je na Kopitarjevo pobudo sestavil Franc Metelko. Te zdrahe je Prešeren označil za "pravdo od oslove sence". Čelakovsky ga je pohvalil: "Izvrstno, dragi Prešeren! Mi smo z vami istih misli!" Čop je v svojih "pripombah" zapisal: "Mnenje gospoda Čelakovskega glede neprimernosti novih črk je tudi naše; moramo pa dodati, da se nam zdijo načela, na katerih sloni ta novotarija in ki jih ni gospod Metelko prvi izrekel, še veliko bolj graje vredna kakor njihova izvedba." Kopitar je razumel, da to meri nanj in s tem se mu je Čop smrtno zameril. Čop je svojo sodbo strokovno utemeljil in po njegovi zaslugi je vlada konec leta 1833 prepovedala rabo metelčice v šolskih knjigah. Na Štajerskem se je ohranila danjčica do leta 1839, ko je bila povsod uvedena naša sedanja pisava - gajica.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (1995) 7/8, str. 28.

* 7. julij 1802, Idrija, † 21. avgust 1866, Ljubljana.

Slovenski rodoljub češkega rodu

Freyerjev rod izvira, kot rečeno, s Češkega. Ernest Freyer je iz mesteca Žatec (nedaleč od svetovno znanega zdraviliškega kraja Karlovy Vary) sredi 18. stoletja prišel v živosrebrno Idrijo. Rudniško lekarno, katero je ustanovil, je za njim prevzel njegov sin Karel, oče našega Henrika, ki se mu je rodil 7. julija 1802. Tako Ernest kot Karel sta bila odlična botanika in imela sta sti­ke z več naravoslovnimi strokovnjaki. Tako se je Henrik že v do­mači hiši navzel ljubezni ne le do lekarniškega pokloca, ampak tudi do naravoslovja. Po končanem šolanju v rodni Idriji je Hen­rik leta 1815 odšel na gimnazijo v Ljubljano, kjer je bil med njegovimi učitelji evropsko znani botanik Franc Hladnik. Sta­noval je pri družini deželnega lekarnarja Vondraška in že tedaj se je odločil za lekarniški poklic. Po končanem študiju se je vr­nil v Idrijo in do jeseni 1827 pomagal ostarelemu očetu voditi lekarno, potem pa je odšel na Dunaj, kjer se je v svojem poklicu še izpopolnil. Upal je, da bo za očetom prevzel vodstvo idrijske lekarne; ker se to ni zgodilo, je leta 1832 postal kustos v Dežel­nem muzeju v Ljubljani, kjer je prepariral nekaj sto živali, uredil herbarij in zbirko žuželk. Leta 1853 je postal kustos v Zoološko-anatomskem muzeju v Trstu. Naslednje leto se je v Ljub­ljani poročil z Marijo Pajkovo, hčerko uglednega tesarskega moj­stra. Sredi plodnega dela v Trstu je začel hirati (morda zaradi zastrupitve s kemikalijami) in 21. avgusta 1866 je umrl v Ljub­ljani. Zapustil je vdovo s tremi mladimi otroki.

Ljubitelj gora in natančen kartograf

Henrik Freyer je kot botanik, zoolog in geolog veliko potoval po naših tleh. Hotel je "spoznati vso Kranjsko, zato je moral zaradi njene gorate površine neštetokrat tudi navkreber," piše botanik Tone Wraber. "Polagoma se je razvil v izurjenega hodca in tudi drznega plezalca. Med največje uspehe Freyerjevega alpinističnega delovanja smemo šteti njegove vzpone na Mangart in na Triglav." Mangart je prvič obiskal leta 1836 in sicer zato, da bi spoznal njegovo bogato floro. To svojo pot je natančno opisal v tedanjem ljubljanskem dnevniku Laibacher Zeitung, v katerem je bralce se­znanil tudi s svojima dvema vzponoma na Triglav. Na vrh očaka slovenskih gora se je povzpel iz Mojstrane, osvojil ga je 10. avgusta 1837 in sicer kot prvi turist brez vodnika, ker so se njegovim spremljevalcem "tresle hlače". Na vseh svojih izletih v gore je Freyer pridno nabiral rastline, kamnine in živali. ­Za pokrajino, po kateri je potoval kot naravoslovec, se je za­nimal tudi v geografskem smislu: risal je skice, si zapisoval slovenska imena krajev, gora, hribov, rek in jam, kajti v glavi je nosil misel o "zemljepisni karti Kranjske", ki jo je uresničil v letih 1844-1846. Izšla je pod naslovom Spezial-Karte des Her­zogthums Krain in obsega 16 listov. "Največja vrednost te karte za nas je v velikem bogastvu najrazličnejših imen. V tem pogledu se jasno vidi, da je Freyer sam opravil veliko delo s tem, da je nabral večino gradiva, ki ga je prenesel v prerisano osnovo. Po­udariti je treba, da je povsod označil kraj najprej s slovenskim imenom in mu šele nato dodal nemško ime" (Vladimir Leban).

Botanik, zoolog in geolog

Po lastni izjavi sta bili naravoslovcu Henriku Freyerju najljubši stroki botanika in zoologija. Poleg ljubezni do gora, katere se je navzel že doma v mladosti, ga je v gore gnala tudi ljubezen do botaničnega raziskovanja, Vedno je nosil s seboj svojo "bota­nično škatlo", ki jo je neutrudno polnil. Bil je ves blažen, ko je zagledal kakšno rastlino, katere še ni poznal. Obhodil je vse botanično pomembne gore in hribe pri nas: Porezen, Črno prst, Goljake, Nanos, Snežnik, Krim, Gorjance, Kum in celo Učko v Ist­ri. Kot botanik je najbolj povezal svoje ime z odkritjem Blaga­jevega volčina (Daphne blagayana) nad Polhovim Gradcem leta 1837. - Že v mladih letih je v okolici Idrije poleg rastlin zbiral tudi žuželke. Kot kustos Deželnega muzeja v Ljubljani je prepariral

53 sesalcev, od naših največjih do najmanjših vrst, nad 200 ptic, več dvoživk, rib in pajkov. Uredil je takrat že obsežno zbirko žuželk. V Trstu je osebno prepariral in razstavil bogato zbirko eksotičnih ptičev, ki jo je muzej prejel od avstrijske naravoslov­ne ekspedicije Novara. Kot navdušen jamar je študiral človeško ribico (Proteus anguinus), ki živi v podzemeljskih vodah dinar­skega Krasa od Slovenije (v Postojnski jami) do Hercegovine. Privlačili sta ga tudi geologija in paleontologija, tedaj še mla­di vedi.

Radovednost ga je že sedemnajstletnega gnala v Postojn­sko jamo, kjer je poleg kosti jamskega medveda našel spodnjo čeljustnico jamskega leva. Zanimale so ga tudi druge jame, zlasti Ravenska jama nad Cerknim. Vsi priznavajo, da je bil izredno razgledan in neverjetno delaven naravoslovec.

(obletnica meseca 07_2002)