* 7. julij 1802, Idrija, † 21. avgust 1866, Ljubljana.

Slovenski rodoljub češkega rodu

Freyerjev rod izvira, kot rečeno, s Češkega. Ernest Freyer je iz mesteca Žatec (nedaleč od svetovno znanega zdraviliškega kraja Karlovy Vary) sredi 18. stoletja prišel v živosrebrno Idrijo. Rudniško lekarno, katero je ustanovil, je za njim prevzel njegov sin Karel, oče našega Henrika, ki se mu je rodil 7. julija 1802. Tako Ernest kot Karel sta bila odlična botanika in imela sta sti­ke z več naravoslovnimi strokovnjaki. Tako se je Henrik že v do­mači hiši navzel ljubezni ne le do lekarniškega pokloca, ampak tudi do naravoslovja. Po končanem šolanju v rodni Idriji je Hen­rik leta 1815 odšel na gimnazijo v Ljubljano, kjer je bil med njegovimi učitelji evropsko znani botanik Franc Hladnik. Sta­noval je pri družini deželnega lekarnarja Vondraška in že tedaj se je odločil za lekarniški poklic. Po končanem študiju se je vr­nil v Idrijo in do jeseni 1827 pomagal ostarelemu očetu voditi lekarno, potem pa je odšel na Dunaj, kjer se je v svojem poklicu še izpopolnil. Upal je, da bo za očetom prevzel vodstvo idrijske lekarne; ker se to ni zgodilo, je leta 1832 postal kustos v Dežel­nem muzeju v Ljubljani, kjer je prepariral nekaj sto živali, uredil herbarij in zbirko žuželk. Leta 1853 je postal kustos v Zoološko-anatomskem muzeju v Trstu. Naslednje leto se je v Ljub­ljani poročil z Marijo Pajkovo, hčerko uglednega tesarskega moj­stra. Sredi plodnega dela v Trstu je začel hirati (morda zaradi zastrupitve s kemikalijami) in 21. avgusta 1866 je umrl v Ljub­ljani. Zapustil je vdovo s tremi mladimi otroki.

Ljubitelj gora in natančen kartograf

Henrik Freyer je kot botanik, zoolog in geolog veliko potoval po naših tleh. Hotel je "spoznati vso Kranjsko, zato je moral zaradi njene gorate površine neštetokrat tudi navkreber," piše botanik Tone Wraber. "Polagoma se je razvil v izurjenega hodca in tudi drznega plezalca. Med največje uspehe Freyerjevega alpinističnega delovanja smemo šteti njegove vzpone na Mangart in na Triglav." Mangart je prvič obiskal leta 1836 in sicer zato, da bi spoznal njegovo bogato floro. To svojo pot je natančno opisal v tedanjem ljubljanskem dnevniku Laibacher Zeitung, v katerem je bralce se­znanil tudi s svojima dvema vzponoma na Triglav. Na vrh očaka slovenskih gora se je povzpel iz Mojstrane, osvojil ga je 10. avgusta 1837 in sicer kot prvi turist brez vodnika, ker so se njegovim spremljevalcem "tresle hlače". Na vseh svojih izletih v gore je Freyer pridno nabiral rastline, kamnine in živali. ­Za pokrajino, po kateri je potoval kot naravoslovec, se je za­nimal tudi v geografskem smislu: risal je skice, si zapisoval slovenska imena krajev, gora, hribov, rek in jam, kajti v glavi je nosil misel o "zemljepisni karti Kranjske", ki jo je uresničil v letih 1844-1846. Izšla je pod naslovom Spezial-Karte des Her­zogthums Krain in obsega 16 listov. "Največja vrednost te karte za nas je v velikem bogastvu najrazličnejših imen. V tem pogledu se jasno vidi, da je Freyer sam opravil veliko delo s tem, da je nabral večino gradiva, ki ga je prenesel v prerisano osnovo. Po­udariti je treba, da je povsod označil kraj najprej s slovenskim imenom in mu šele nato dodal nemško ime" (Vladimir Leban).

Botanik, zoolog in geolog

Po lastni izjavi sta bili naravoslovcu Henriku Freyerju najljubši stroki botanika in zoologija. Poleg ljubezni do gora, katere se je navzel že doma v mladosti, ga je v gore gnala tudi ljubezen do botaničnega raziskovanja, Vedno je nosil s seboj svojo "bota­nično škatlo", ki jo je neutrudno polnil. Bil je ves blažen, ko je zagledal kakšno rastlino, katere še ni poznal. Obhodil je vse botanično pomembne gore in hribe pri nas: Porezen, Črno prst, Goljake, Nanos, Snežnik, Krim, Gorjance, Kum in celo Učko v Ist­ri. Kot botanik je najbolj povezal svoje ime z odkritjem Blaga­jevega volčina (Daphne blagayana) nad Polhovim Gradcem leta 1837. - Že v mladih letih je v okolici Idrije poleg rastlin zbiral tudi žuželke. Kot kustos Deželnega muzeja v Ljubljani je prepariral

53 sesalcev, od naših največjih do najmanjših vrst, nad 200 ptic, več dvoživk, rib in pajkov. Uredil je takrat že obsežno zbirko žuželk. V Trstu je osebno prepariral in razstavil bogato zbirko eksotičnih ptičev, ki jo je muzej prejel od avstrijske naravoslov­ne ekspedicije Novara. Kot navdušen jamar je študiral človeško ribico (Proteus anguinus), ki živi v podzemeljskih vodah dinar­skega Krasa od Slovenije (v Postojnski jami) do Hercegovine. Privlačili sta ga tudi geologija in paleontologija, tedaj še mla­di vedi.

Radovednost ga je že sedemnajstletnega gnala v Postojn­sko jamo, kjer je poleg kosti jamskega medveda našel spodnjo čeljustnico jamskega leva. Zanimale so ga tudi druge jame, zlasti Ravenska jama nad Cerknim. Vsi priznavajo, da je bil izredno razgledan in neverjetno delaven naravoslovec.

(obletnica meseca 07_2002)

* 26. julij 1922, Dolenja vas pri Artičah; † 5. julij 2002, Maribor

Bolniška soba je moja kapela

"Ko sem septembra leta 2000 prišel v dom za ostarele duhovnike v Maribor, to mesto zame niti malo ni bilo novo, saj sem v njem osem let obiskoval gimnazijo in na pragu vojne leta 1941 maturiral," je o mestu, kjer sedaj živi, povedal Rafko Vodeb, upokojeni duhovnik z zelo razgibanim življenjem. Po gimnaziji se je namreč za dalj časa poslovil od mesta ob Dravi.

V slovo so ga primorali drugi. Začela se je vojna in Nemci so ga iskali, da bi ga zaprli. Kmalu so njegovo družino izgnali v Šlezijo. Ko se je spominja, pove, da se je v družini rodilo enajst otrok. Rafko je najmlajši. "Bili smo kmečka družina. Kljub temu pa so naši veliko dali na šolanje otrok. Najstarejši brat Ivan, ki je od mene starejši 18 let, je tudi postal duhovnik. Šolal se je v Škofovih zavodih v Šentvidu. Bil je tako dober v šoli, da je imel šolanje zastonj," se spominja Rafko. "Plačevati mu od doma ne bi mogli." Tudi nečak Ivan je duhovnik, župnik pri Sv. Martinu pri Vurbeku. Vedno, tudi ko je bil v Rimu med visokimi ljudmi, se je rad spominjal svojih kmečkih korenin. "Za kaj vse ste bili prikrajšani, ker ne poznate kmečkega življenja," je nekoč dejal patru plemiškega rodu. "Za nič na svetu ne bi zamenjal z vami."

Kmalu po začetku vojne je takratni mlad študent nekajkrat ilegalno šel čez mejo med italijansko in nemško okupacijsko cono, dokler ni zbežal v Ljubljano, potem pa je prišel usodni trenutek, ko je takratni cel prvi letnik mariborskega bogoslovja odšel na študij v Rim. "Osem nas je bilo, med drugimi Štefan Falež, ki je pozneje izstopil in postal prvi veleposlanik pri Svetem sedežu, njega je nadomestil Maksimiljan Jezernik, prvi rektor Slovenika, pa Janez Belej, ki je delal na kongregaciji za evangelizacijo narodov." To je bila papeževa pomoč bogoslovcem, ki so jih pregnali nacisti. "Kajti dobiti smo morali posebna dovoljenja od italijanskih okupacijskih oblasti, da smo lahko šli v Rim, on pa nam je tam omogočil študij. Ko sem prišel v večno mesto, sem znal le malo jezika, sem pa v dobrem mesecu že skoraj vse razumel." Tu se že kaže Vodebova izredna nadarjenost za jezike, kar mu bo pri njegovem poznejšem delu še kako koristilo. "Sprejeli so nas v zavodu De propaganda fide (za širjenje vere), kjer so se izobraževali bogoslovci iz misijonskih dežel in stoji na gričku nad trgom sv. Petra. Gojenci smo bili iz različnih narodov."

Leta 1948 je bil posvečen v duhovnika, vendar nove maše ni mogel imeti doma, jugoslovanski komunisti so mejo dobro zaprli. Ostal je v zavodu in začel sodelovati pri slovenskih oddajah na Radiu Vatikan. Obenem se je privatno študijsko izpopolnjeval pri slovenskem jezuitu, profesorju Vladimirju Truhlarju. Uradno pa je študiral vzhodno teologijo in s profesorjem sta se že dogovorila za doktorsko nalogo: Kritika Solovjojojevih ruskih del. Toda profesor je umrl, tako da je ostal brez mentorja in spet na začetku dela. "Potem sem bil imenovan za podravnatelja bogoslovja v zavodu in nisem mogel več delati doktorata." Čeprav se je kot podravnatelj srečeval z Azijci in Afričani, poudarja, da v njegovem času še niso prihajali množično študirat v Rim. To se je zgodilo pozneje.

RIMSKA SREČANJA

Med svojim bivanjem v Rimu, je spoznal in srečal precej tudi znanih ljudi, od profesorjev in teologov do kardinalov, državnikov in bodočih papežev. Zanimiv je njegov spomin na kardinala Fumasoni Biondija, predstojnika kongregacije za širjenje vere. Že ob prvem srečanju je povedal, da ceni Slovence, medtem ko nekateri takrat za Slovence sploh še slišali niso. Slovenskim študentom je povedal, da je pred njimi v istem zavodu študiral samo znani misijonar Ignacij Knoblehar, potem pa se pozanimal za znanega pravnika Pitamica, za katerega je trdil, da je njegova knjiga o državi najboljše delo v tej stroki. Slovitega slovenskega pravnika je spoznal, ko je bil papeški nuncij v Združenih državah Amerike in sta skupaj s francoskim diplomatom in pesnikom Paulom Claudelom prihajala v njihovo kapelo k maši. Gospodu Rafku se potem spomin ustavi ob točnosti kardinala Montinija, poznejšega papeža Pavla VI., ki je povabil študente iz zavoda za ministrante, ko je šel maševat v zapore.

Seveda pa zavzema posebno mesto med vsemi srečanji "prošnja" jugoslovanskega kralja Petra za vatikanski potni list. Še danes gospodu Rafku ne gre v glavo, da je "vladar" prosil "podanika", kar je Rafko Vodeb nekoč bil, za uslugo. Toda Vodeb ne samo, da mu ni mogel ustreči, tudi hotel mu ni. Spomnil se je zapostavljanj Slovencev v Kraljevini Jugoslaviji, trganja slovenskih besedil iz čitank in izgovora, da Sveti sedež ne daje potnega lista pravoslavnim. Pozneje je zvedel, da je bil to samo njegov "izgovor", kajti obstajali so primeri, sicer izjeme, ko so pravoslavni imeli vatikanski potni list.

Umetnost, prevajanje, pesnikovanje

Toda Rafka Vodeba je delo začelo utrujati. Biti podravnatelj tako velikega zavoda, kjer so bivali študentje s celega sveta, največ iz "tretjega sveta", je pomenilo veliko pisarniškega dela, za katero pa človek z umetniškim čutom ni rojen. Zaželel si je, da bi nekoliko ušel temu hudemu ritmu in izprosil si je študijski dopust. Ene počitnice je šel "na oglede" v Pariz, da bi se laže odločil, kam naj gre na izpopolnjevanje. Dal je na kup vse svoje prihranke in vsa sredstva ter se odločil za študij cerkvene umetnosti, umetnostne zgodovine ter arheologije na katoliški univerzi v Louvenu v Belgiji. V štirih letih je študij končal in se vrnil v Rim in začel na papeški univerzi Urbaniana predavati cerkveno umetnost in umetnost v misijonskih deželah ter spet sodelovati pri vatikanskem radiu in v letih 1965 do 1971 je bil ravnatelj slovenskih oddaj vatikanskega radia.

Gospod Vodeb pa ni bil samo ljubitelj umetnosti, ampak je tudi sam rad kaj naslikal. Tako, bolj za dušo. Kako je lepota zaznamovala njegovo dušo, kaže tudi to, da je tudi pesnik, ki je izdal kar tri pesniške zbirke. Je pa tudi prevajalec. Njegov vidnejši prevajalski podvig je Ricottijeva knjiga Jezusovo življenje. Ko je gospoda Rafka pred kratkim obiskal mariborski škof, mu je dejal, da njegov lepi prevod knjige o Jezusu še vedno uporablja pri premišljevanju. "Veliko ur dela je v tisti knjigi. Večinoma sem prevajal zvečer in potegnil v noč," se spominja. "Na ta prevod sem ponosen, saj je knjiga lepo prevedena in tudi izvirnik je kvaliteten. Avtor se ni opiral na bajke, niti ni iskal senzacionalnih novotarij, ampak se je držal preverjenega. Še danes stvari, ki so tam zapisane, stojijo."

Čeprav je Rafko dolgo živel v tujini in bil prisiljen govoriti v različnih tujih jezikih, je vedno ohranil izredno lep jezik. "Imam veselje do jezika. Rad imam slovenščino in to ljubezen sem vedno gojil. Vedno sem skrbel, da sem se tudi v tujini iskal slovenske sogovornike in z njimi govoril v materinem jeziku. Na Propagandi sva bila z gospodom Jezernikom podravnatelja. Seveda sva govorila slovensko."

Leta 1971 se je Rafko Vodeb vrnil v domovino. Zaprosil je za jugoslovanski potni list, najprej mu ga niso hoteli dati, pozneje so se omehčali. Pet let po prihodu je postal tajnik Celjske Mohorjeve družbe, na Teološki fakulteti v Mariboru je predaval cerkveno umetnost. Bil je dejaven kot urednik, obenem pa je še naprej prevajal in svojega bogatega prevajalskega dela zlepa ne bi mogel bolje okronati kot ga je s prevodom izredno zahtevne in obsežen monografije o mozaični poslikavi papeževe kapele Odrešenikova mati, ki jo je opravil p. Marko Ivan Rupnik. "Mesec dni sem prevajal sedem ur na dan, od jutra do večera. Bival sem v kapucinskem samostanu v Vipavskem Križu, da sem lahko v miru natančno prevajal. Rekli so, da sem jaz najbolj primeren za to delo, ker poznam v slovenskem in italijanskem jeziku umetnostno zgodovinske in teološke izraze in seveda vzhodno teologijo. Ko sem knjigo prevedel, sem bil popolnoma izčrpan. Za mozaike sem se navdušil, že ko sem obiskal Rim in videl, kako pater dela kapelo. Takoj sem spoznal, da gre za veliko delo in s p. Markom sva se pogovarjala o tej umetnini. Vesel sem bil, ko je prišel delat mozaike tudi v mariborsko bogoslovje in sem si od blizu ogledal tudi ta dela." Nad umetnikom je bil tako navdušen, da je sprejel vabilo Ognjišča, da bi prevedel Rupnikovo knjigo Reči človek. Začel je z delom, prevedel dve poglavji, potem pa zaradi izčrpanosti ni mogel več. Pa tudi bolezen je naredila svoje.

Sedaj lahko prisluhnem ljudem

Ko si je ogledoval mozaike v bogoslovju, je že stanoval v domu za ostarele duhovnike mariborske škofije. Opešal je in pred dvema letoma se je iz mlina, ki si ga je preuredil in kjer je preživljal pokoj, moral preseliti v dom. "Noge so tako slabe, da ne morem niti stati. Lahko pa me peljejo z vozičkom. Sicer pa mi nič ne bolijo. Le včasih, ko se nerodno obrnem, me zabolijo."

Gospod Vodeb tudi sedaj ne počiva. V njegovi sobi boste videli ogromno knjig in časopisov, od Nove revije do umetnostno zgodovinskih in teoloških knjig. "Vsako jutro po zajtrku dve uri sedim, da nisem stalno v postelji. Še vedno rad veliko berem."

Pa še ena stvar zapolnjuje dneve in ure, ki mora biti duhovnik Rafko v postelji -številni obiski. To mi potrdi tudi sestra Mateja, ki skrbi za varovance duhovniškega doma. Gospod Rafko pa pojasni: "Sedaj ne morem nič več drugega delati, zato zelo rad sprejemam ljudi in imam veliko obiskov. Prihajajo na pogovor." Rafko Vodeb je bil več let eksorcist. Vlogo izganjalca hudega duha mu je poveril mariborski škof. "Zelo resno sem vzel to stvar. O tem imam tudi rokopis knjige Hudi duh obstaja in deluje. Pisal sem tudi o eksorcizmu. K meni je prihajalo veliko ljudi, vendar ni šlo vedno za obsedenost, ampak sem bil velikokrat priča zmedenosti, ljudje so mislili, da so obsedeni. Treba je izredno dobro razlikovati med obsedenostjo in bolezenskimi znaki. Številni obiski pri duhovnikih kažejo na duhovno stisko, ki vlada med ljudmi, in na zmedo pa tudi trpljenje, skozi katero so šli ljudje."

Pred koncem pogovora mi je gospod Vodeb še dejal: "Sedaj je soba moja kapela. Vsak dan pride ob štirih popoldan v sobo mašavat gospod Vlado Rutar. Zelo sem mu hvaležen za to. Tako sem vsak dan pri maši." In ko ga je gospod Rutar prišel obiskat, je zatrdil, da zelo rad prihaja maševat in da razveseli gospoda Rafka.

(naši preizkušani bratje 07_2002)

* 9. januar 1881, Firence; umrl 8. julij 1956 Firence

Kristusova zgodba je postala njegova

Zibelka mu je tekla v mestu Firence, ki velja za umetnostno prestolnico Italije: tam so se rodili ali živeli znani umetniki Dante, Boccaccio, Fra Angelico, Leonardo da Vinci, Michelangelo. Rojen je bil 9. januarja 1881 v obrtniški družini. Oče Luigi, nekdanji Garibaldijev vojak, je bil borbeno proticerkven republikanec, mati Erminia Cardini pa je dala sina na skrivaj krstiti. Mali Giovanni je bil čuden otrok: skoraj se ni znal smejati in zaradi te njegove resnosti so mu že sedemletnemu dali vzdevek "stari". Edino veselje in kar prava strast njegovega otroštva in mladosti so bile knjige. Dolgo časa se je hranil s knjigami iz knjižnice starega očeta, ki je bil svobodomislec. V njih ni zasledil ničesar o Bogu, pa tudi v njihovi hiši se o njem ni govorilo, drugam pa ni zahajal. Ko mu je bilo trinajst let in pol, je dobil dovoljenje, da sme iti v mestno knjižnico (navadno so tako dovoljenje dajali šele šestnajstletnikom). "Svetnik, ki se mu odprejo nebeška vrata, ni tako vesel, kot sem bil jaz tisti dan, ko sem prvič smel v knjižnico," je zapisal pozneje. Požiral je knjige. Toda zdelo se mu je, kot da bi pil morsko vodo: bolj ko je "pil" iz knjig, bolj žejen je bil. Videl je tudi, da so v tistih debelih enciklopedijah mnoge "luknje", in pri petnajstih letih je začel pisati novo enciklopedijo, v kateri bo mogoče najti odgovore na čisto vsa vprašanja. Z osemnajstimi leti je končal šolanje na učiteljišču, toda poučeval je le nekaj let, potem pa se je zaposlil kot knjižničar. Pri dvajsetih letih ni bil več tisti "stari" iz otroštva, temveč je postal prav prijeten družabnik, k čemur so pripomogli prvi literarni uspehi, ki so mu vlili samozavest. Kljub svoji mladosti je veljal za vodilno osebnost firenškega literarnega kroga. Skupaj s prijatelji je v trinajstih letih ustanovil in vodil tri književne revije (Leonardo, Anima, Lacerba) in veliko pisal, ob čemer je seveda moral razmišljati. Začelo mu je presedati "živalsko sprejemanje življenja". Ali je življenje res nesmisel, se je spraševal, potem pa samemu sebi odgovarjal: "Jaz, Papini, bom to življenje spremenil!" V sebi je čutil silno željo, da bi bil močan, da bi vsem ljudem omogočil srečo. Toda še samega sebe ni mogel osrečiti. V njem se je vse močneje oglašalo tisto, kar je izpovedal v svoji avtobiografski pripovedi Propadel človek (1915). "Jaz sem mrtva stvar in ne človek. Potipajte me: mrzel sem kot kamen, hladen kot grob. Tukaj je pokopan človek, ki ni mogel postati Bog... Zame ni ničesar več, sem popoln nihilist." Zavest nemoči je bila tista "špranja", skozi katero so v njegovo srce začeli prodirati žarki božje svetlobe. "Prosim in kličem, ponižno na kolenih, z vso močjo svoje duše za nekaj gotovosti za atom resnice," je zapisal v svoji knjigi Drugo rojstvo, ki je izšla dve leti po njegovi smrti (1958), v kateri opisuje svoje blodnje in iskanja od mladih let do svojega spreobrnjenja. Naznanil ga je ob izidu knjige Kristusova zgodba (1921). Na podlagi pričevanj evangelijev in tudi apokrifov pripoveduje zgodbo Jezusovega življenja s prošnjo, da se Kristus usmili blodnega človeštva (knjiga se končuje z rotečo molitvijo iskalca resnice, ki je natisnjena v stolpcu na levi strani). Prevzet od Jezusovega uboštva je zapisal: "Na svetu so taki ubogi, ki nikoli niso bili sposobni kaj pridobiti. Drugi so ubogi zato, ker zvečer razdelijo tisto, kar so čez dan zaslužili: in več ko razdajo, več imajo. Njihovo bogastvo raste sorazmerno s tem, ko ga delijo. Jezus je eden takih ubogih..." Prav gotovo mu ne dela časti to, da se je klanjal Mussoliniju, ki je njegovo "vdanost" poplača s tem, da je postal profesor italijanske književnosti univerzi v Bologni (1935), nato pa še član italijanske akademije. Svojo zmoto je javno obžaloval in po padcu fašizma leta 1943 je v samostanu La Verna postal frančiškanski tretjerednik. Tudi po vojni je veliko pisal. Znamenita je njegova knjiga Pisma papeža Celestina vsem ljudem (1946), v kateri graja naše "malodušno krščanstvo", ki se razkazuje v obredih in pobožnostih, ne uresničujemo ga pa z življenjem. Po spreobrnjenju je Papini veljal z vernika in imeli so ga za katoliškega pisatelja. Po dolgi bolezni je povsem dozorel kot človek in kot kristjan in Gospodar življenja ga je poklical k sebi 8. julija 1956.

Čuk S., pričevanje, v: Ognjišče (2006) 7, str. 22.

* 5. julij 1900, Črnomelj, † 24. avgust 1942, Pugled pri Starem Logu

Kruh si je služil kot bančni uradnik

Zibelka mu je tekla v Črnomlju, kjer se je rodil 5. julija 1900. Oče je bil sodnijski uradnik in v družini so bili štirje otroci. Ko je Miran končal ljudsko šolo, se je družina preselila v Novo mesto, kjer je Miran končal gimnazijo. To je bilo v letih prve svetovne vojne in to vzdušje je opisal v svojem avtobiografskem romanu Novo mesto. Sošolci so iz šolskih klopi odhajali na fronto, med njimi tudi Božidar Jakac, njegov najboljši prijatelj, Jarc pa je bil za odhod v vojsko telesno prešibak. To so bili močni duševni pretresi za ta mlade ljudi. Po maturi leta 1918 se je Miran Jarc vpisal na zagrebško univerzo, kjer je začel študirati slavistiko, francoščino in filozofijo. Leta 1919 je zaživela slovenska univerza v Ljubljani in Miran je nadaljeval študij v našem glavnem mestu, kamor se je preselila vsa družina. Oče je kmalu umrl in družina se je težko preživljala, zato je Miran pustil študij in po izpitih na Trgovski akademiji v Ljubljani dobil službo pri Ljubljanski kreditni banki. Leta 1934 se je poročil s sestrično Zinko in rodili sta se jima hčerki Eka (Rezika) in Marija. Edvard Kocbek v svoji Tovarišiji piše, kako je Jarca videl med nedeljsko mašo pri frančiškanih z deklicama, ki ju je držal za rameni. O hčerkah je pisal dnevnik, v katerem razmišlja tudi o aktualnih vprašanjih tistega časa, o bližajoči se vojni in o njenem izbruhu. Konec junija 1942 so Italijani izvedli racijo po Ljubljani in aretirali tudi Jarca ter ga določili za internacijo v koncentracijskem taborišču Gonars. Pri Verdu so vlak ustavili partizani in ujetnike osvobodili. Pridružil se je partizanom, toda bil je preslaboten za napore. Med roško ofenzivo je omagal; skritega v grmu so Italijani 24. avgusta 1942 ustrelili.

Roman Novo mesto, slika Jarčeve generacije

Miran Jarc je začel pisati že v dijaških letih v tedaj umetniško razgibanem Novem mestu. Njegov gimnazijski sošolec je bil slikar Božidar Jakac, s katerim ga je vezalo iskreno prijateljstvo, kljub temu, da sta si bila po značaju povsem nasprotna. Skupno jima je bilo to, da sta vsak na svojem področju prikazala Novo mesto. Jarc s pisano besedo, Jakac s svojimi slikami. Jarčevo najpomembnejše pripovedno delo je roman z naslovom Novo mesto, čeprav naslov ne ustreza vsebini romana, saj to ni roman o Novem mestu, temveč je "roman generacije", določenega rodu Novomeščanov - pisatelja in njegovih sošolcev na novomeški gimnaziji med prvo svetovno vojno. Deloma je avtobiografski, kajti glavni junak Danijel Bohorič je mladi pisatelj sam, ki z mladostno zaverovanostjo vase slika nekatere svoje sošolce (Antona Podbevška, Toneta Puca, Jožeta Cvelbarja idr.) in ocenjuje njihove svetovnonazorske ideale. Jarc se je kot dijak oklenil najprej antropozofije, spoznal budizem in se nazadnje odločil za krščanstvo. Roman Novo mesto je najprej izhajal v reviji Ljubljanski zvon (1930), v knjižni obliki je izšel dve leti pozneje. Številni drugi poskusi v prozni in dramatski obliki spričujejo, kako je Jarca mučil občutek iztrganosti iz sveta in iskanje življenjskega smisla. Miran Jarc je izredno veliko delal, kot da bi slutil, da se bo njegovo življenje zgodaj končalo. Včasih je spal le dve uri na dan. Poleg službe in skrbi za družino je pisal poezijo, prozo, drame, kot avtor, igralec, violinist in vodja je sodeloval tudi v Slovenskem marionetnem gledališču Milana Klemenčiča. Precej je tudi prevajal iz angleščine, ruščine, srbohrvaščine, zlasti iz francoščine.

Poet z živo sposobnostjo za čudenje nad življenjem

Miran Jarc velja za najbolj značilnega predstavnika slovenskega ekspresionizma, literarne smeri, porojene po letu 1910 iz občutja kaosa, protesta zoper meščansko družbo, njeno tehnično civilizacijo, vojno, pa tudi zoper estetiko; namesto verističnega upodabljanja stvarnosti naj bo umetnina človekov duhovni izraz, izraz njegovih teženj k višjemu idealu. Pesnil je že v dijaških letih in zelo je bil ponosen, ko so mu leta 1918 v Ljubljanskem zvonu objavili prvo pesem. Leta 1920 je imel pripravljeno prvo pesniško zbirko, ki ji je dal naslov Skrivnostni romar (po eni značilnih pesmi). Na literarnem večeru v Novem mestu 26. septembra 1920 je bil tudi slikar Rihard Jakopič, ki je Jarčevega nastopa spominja takole: "Ob splošni tihoti se prikaže mistična postava Mirana Jarca. Pobožno kakor romar, ki se poda na božjo pot, je stopil na oder in s skrivnostnim glasom je bral odlomke iz svojega Skrivnostnega romarja." Zbirka je v dopolnjeni obliki izšla v samozaložbi leta 1927 z naslovom Človek in noč. Lesoreze zanjo je izdelal prijatelj Božidar Jakac. "Ta zbirka velja za eno glavnih del slovenske ekspresionistične poezije. V njej razglablja o povezovanju človeka, zemlje in vesolja, izpoveduje kozmično grozo in bojazen pred katastrofo, občuti lastno nemoč in hrepenenje po rešitvi" (Igor Gedrih). Kasneje je izdal še dve zbirki: Novembrske pesmi (1936) in Lirika (1940). Prva razodeva, da se je po letu 1930 od ekspresionizma polagoma usmeril v novo stvarnost, zadnja pa kaže, da je pustil za sabo novo stvarnost in se vrnil k tradiciji v smislu književnosti med slovensko moderno in ekspresionizmom.

(obletnica meseca 05_2010)

LETA 1867 ROJEN JAKA ŠTOKA

GLEDALIŠKI IGRALEC, REŽISER PISATELJ IN ZALOŽNIK († 1922)

Prigodniški pisatelj, ki se je po ljudski šoli sam izobraževal, je v svoji rojstni vasi Kontovel pri Trstu ustanovil prosvetno društvo in v Trstu podpiral izdaje slovenskih knjig. Sodeloval je v tržaškem dramatičnem društvu. Pisal je burke (veseloigre), ki so jih igrali amaterski odri po vsej Sloveniji (Ne kliči vraga, Trije tički, Moč uniforme).

LETA 1900 ROJEN MIRAN JARC

PESNIK, PISATELJ, DRAMATIK, PUBLICIST IN PREVAJALEC († 1942)

Literarni kritik Josip Vidmar v svoji knjigi Obrazi (1979) pripoveduje o svojem prvem srečanju s pesnikom Miranom Jarcem. Bilo je na kulturnih dnevih v Novem mestu leta 1920. "Na literarnem večeru, ki je zaključil prvi dan, 26. septembra, je zbudil pozornost občinstva poleg Antona Podbevška zlasti Miran Jarc z recitiranjem svojih fantastičnih in ekspresionističnih pesmi... K vtisu je veliko prispevala zunanjost mladega pesnika: njegova sloka, visoka postava z votlimi prsmi, njegov nekako izpiti, bledi obraz z velikimi, zmeraj začudenimi in mistično motnimi očmi pod vdrtim čelom in njegov globoki mirni glas rojenega hipnotizerja... Vse pa nas je zares prevzel s svojim Vrtiljakom in s kozmično grozljivostjo te pesmi." Na tem večeru je bil tudi slikar Rihard Jakopič, ki je kasneje zapisal: "Ob splošni tihoti se prikaže mistična postava Mirana Jarca. Pobožno kakor romar, ki se poda na božjo pot, je stopil na oder in s skrivnostnim glasom je bral odlomek svojega Skrivnostnega romarja (to je bil prvotni naslov njegove prve pesniške zbirke)." Tega "občutljivega in komaj doumljivega poeta" (J. Vidmar) se spominjamo ob njegovi obletnici.

več:
S. Čuk, Miran Jarc. (Obletnica meseca), v: Ognjišče 7 (2010), 46-47.

nekaj njegovih misli, verzov:

• Od vekov je določeno, da bodi človek več kakor prst, rastlina ali žival. Človek, ki je v njem delež zemlje, rastlin in živali, da bi jih čutil, bodi zvest čuvar luči, ki mu jo je prižgal Gospod.
  
• Večerno topli, sočni ton šumečih trav, gozdov in vod, / mraku, pokoja; zvon z daljav proseč, tožeč, težko pojoč; / in spev mehak je zazvenel, zašelestel in kot ljubav / in plah pozdrav je trepetal; bolesti prošle vzdih srca / se razpršil je kot oblak v neba modrine ... Tedaj srce zaslutilo, začutilo je v sebi moč, / neviden trak je vzplapolal in se razpel je iz srca / in prek neba tja do daljav večernih zor; škrlatni plašč, / želje in misli pojejo v molitvi tajni, brez besed, / kot da se pogovarjata v večernem molku Duša, Bog. (Večerni pogovor)

LETA 1948 UMRL GEORGES BERNANOS

FR. PISATELJ,  PISEC DNEVNIKA VAŠKEGA ŽUPNIKA (* 1888)

Francoski pisatelj Georges Bernanos je po študiju prava in filozofije nekaj časa deloval kot časnikar, nato pa kot svobodni umetnik. V svojih romanih je kot trden katoliški vernik obsojal strahopetnost in neznačajnost francoske buržoazije. Svoj umetniški vrh je dosegel z romanom Dnevnik vaškega župnika (1936). Mlad, bolehen duhovnik, je kmalu po prihodu na župnijo začel pisati dnevnik, ki mu bo pomagal spoznavati samega sebe in svoje župljane. Roman je v slovenskem prevodu Jakoba Šolarja prvič izšel leta 1939.

nekaj njegovih misli:

• Ljubezen do bližnjega ni to, kar si predstavlja svet, in, če izvolite prav misliti na to, česar ste se nekoč učili, boste priznali, da je čas za usmiljenje, čas za pravičnost in da je edina nepopravljiva nesreča v tem, da se nekoč brez kesanja znajdeš pred Obličjem, ki odpušča.
  
• O Bog, meni, ki ne znam ljubiti po tvoji milosti, ne odvzemi ponižnega sočutja, trdnega kruha sočutja, ki ga mi grešniki moremo lomiti skupaj, sedeč na robu ceste, molče in s sklonjenimi glavami, kakor stari berači.
  
• Molitev je dar otroštva, ki največkrat ne preživi otroštva. Ko smo otroštvu dali slovo, moramo dolgo trpeti, da se vrnemo nazaj tja, kakor čisto na koncu noči najdemo jutranjo zarjo.
  
• Drobna opravila se nam zdijo neznatna, vendar dajejo duši mir. So kakor poljsko cvetje: ena sama cvetlica je neopazna, vse skupaj pa so paša za oči in nas prepojijo s svojim vonjem.
  
• Krščanstvo je prineslo svetu resnico, ki je ne bo nobena reč več ustavila, ker je bila ta resnica že prej v najglobljem dnu človekove vesti in se je človek koj spoznal v njej: Bog je odrešil vsakega izmed nas in vsakdo med nami je vreden Božje krvi.
  
• Neznatni opravki se zde ničvredni, a ravno tl dajejo mir. To je tako, vidiš, kakor poljske cvetlice: mislimo, da so brez vonja, vse skupaj pa le diše. Molitev neznatnih opravkov je nedolžna.
  
• Velika nesreča tega sveta, velika žalost ni to, da obstajajo neverniki, marveč to, da se mi imenujemo vernike, ko smo vendar tako povprečni kristjani; in čedalje bolj se bojim, da smo mi tisti, ki svet kvarimo in pohujšujemo, da smo mi tisti, ki vlečemo strele nase.
  
• Res škoda, da je kardinala mogoče prepoznati že od daleč po njegovem lepem škrlatnem plašču, medtem ko se svetnik v življenju ne loči po nobeni posebnosti na obleki.
  več:

LETA 1981 UMRL ŠTEFAN STEINER

SLOVENSKI MORALNI TEOLOG IN PESNIK (* 1926)

Rodil se je leta 1926 v Beltincih, prekmurski župniji, kjer je bila v njegovih časih skoraj vsako leto nova maša. Štefan se je po svoji novi maši leta 1953 poglabljal v študij moralne teologije v Rimu in bil od leta 1965 do prezgodnje smrti profesor te bogoslovne vede na Teološki fakulteti v Ljubljani. Dvakrat je bil izvoljen za dekana. V svojih učbenikih Človekov poklic v Kristusu in Človeško življenje v ljubezni Kristusovi je moralno teologijo v duhu koncila gradil na temelju Kristusovih blagrov. Oznanjal jo je z govorjeno in pisano besedo.

LETA 2002 UMRL RAFKO VODEB

DUHOVNIK, TEOLOG, FILOZOF, UMETNOSTNI ZGODOVINAR, PROFESOR, PESNIK, PREVAJALEC (* 1922)

Po osnovni šoli v Artičah in klasični gimnaziji v Mariboru, je maturiral v Ljubljani in med vojno doštudiral na papeški univerzi Urbaniana. Leta 1948 je bil posvečen v duhovnika, nekaj časa je bil asistent, nato predavatelj zavoda Propaganda Fide, po študiju arheologije in umetnostne zgodovine v belgijskem Louvauinu je predaval na Urbaniani, nekaj časa je vodil slovenske oddaje na vatikanskem radiu in se leta 1971 vrnil v domovino. Dvajset let je predaval cerkveno umetnost na TF, bil urednik in tajnik na Mohorjevi družbi, urednik Nove mladike, revije Znamenje, Prenove ... Pesmi je objavljal v tržaški Mladiki in argentinskem Meddobju, leta 1953 izdal prvo zbirko (Kam potujejo oblaki), nato pa še Človek sem in In vse bo luč (1994). Veliko je tudi prevajal (iz italijanščine) med drugim delo Antona Trstenjaka Med ljudmi: Pet poglavij iz psihologije medčloveških odnosov, njegovo zadnje veliko delo je prevod monografije Marka Rupnika Kapela Odrešenikove matere ... Napisal je vrsto spremnih besed k avtorskim knjigam in prevodom.

več:
B. Rustja, Bolniška soba je moja kapela. Pogovor z Rafkom Vodebom. (Naši preizkušani bratje), v: Ognjišče 7 (2002), 24-26.

nekaj njegovih misli, poezije:

• Umetnost ublaži mnoga nasprotja in sovraštva, poveže ljudi na osnovni ravni človečnosti. Po mojem je to prva naloga umetniškega dela.
  
• Sreča je zelo relativen pojem. Odvisno je, kako jo pojmuješ, kaj pričakuješ od življenja, kako gledaš na sebe, na življenje, na svet.
  
• Sem: in nihče ni še bil tak in nihče ne bo tak; in nihče ni gledal sonca, kakor ga jaz vidim, in nikomur ne bo žvižgal veter, kakor žvižga meni.
  
• Prihajaš, Gospod Jezus, podnevi, sredi hrupa, in v miru noči, k iskalcu, ki te kliče, in k ravnodušnemu, zastonjski dar.
  
• Preišči moje srce, Gospod, / obišči me ponoči / in skritih zablod me očisti. / Nagni k meni svoje uho, / duha spokornosti v meni obnovi. / Poslušaj moje prošnje, / ko molče vpijem k tebi.

 Pripravlja Marko Čuk

LETA 1535 UMRL SV. THOMAS MORE

ANGL. HUMANIST, PISATELJ, PESNIK, PRAVNIK, DRŽAVNIK IN - SVETNIK KATOLIŠKE CERKVE (* 1477)

Leta 1965 je ameriški režiser Fred Zinnemann posnel film Človek za vse čase. Pripoveduje zgodbo o zvestobi glasu vesti, katere junak je Thomas More (1477-1535), angleški humanist, pisatelj, pesnik, pravnik, državnik in - svetnik katoliške Cerkve. Ni hotel priseči zvestobe kralju, ki se je samovoljno razglasil za pogla­varja Cerkve v Angliji. Iz ječe, kjer je bil zaprt več kot eno leto (od novega leta je odprta za obiskovalce), da bi se "omeh­čal", je svoji hčerki Marjeti pisal: "Nikdar ne bom nehal zaupati v neskončno dobroto Boga. Njegova milost me je doslej tako krepi­la, da sem bil raje pripravljen odpovedati se vsemu: službi, imet­ju in življenju, kakor pa da bi prisegel proti svoji vesti." Za­radi te njegove možate doslednosti so papežu predlagali, da bi ga postavil za zavetnika politikov. Njegov god obhajamo 22. junija.

več:
S. Čuk, s. Thomas More. Ne morem priseči proti svoji vesti. (Pričevanje), v: Ognjišče 7 (2000), 58-59.
S. Čuk, sv. Tomaž More. (Pričevalec evangelija), v: Ognjišče 6 (2011), 24.

nekaj njegovih misli

• Vsemogočni Bog, odvrni od mene vse prazne skrbi, / vse želje, da bi iskal hvalo in slavo, / sleherno čustvo zavisti, nezmernosti, lenobe, / vsak naval jeze in vsako željo po maščevanju, / vsak nagib, da bi drugim privoščil kaj hudega, / vsako namero, da bi v drugih vzbujal jezo, / vsako zadovoljstvo, ki bi ga morda občutil, / ko bi se spravil na koga, ko je potrt. // Dobri Gospod, naredi me ponižnega in nevsiljivega, / krotkega in miroljubnega, blagega in dobrohotnega, / rahločutnega, da ne bom ravnodušen do stisk ljudi. / V vseh mojih dejanjih, v vseh mojih besedah, / najprej pa tudi v vseh mojih mislih / naj odseva tvoj dobrotni in blagoslovljeni Duh. // Dobri Gospod, nakloni mi dejavno vero, / trdno upanje in gorečo ljubezen. / Tako ljubezen do tebe, moj dobri Gospod, / ki bo daleč prekašala mojo ljubezen do sebe. / Pomagaj mi , da ničesar ne bom ljubil, proti tvoji volji, / temveč se bom vedno ravnal po tvojem navdihu.
  
• Če bom začutil, da me prevzema strah, tako da bi klonil, se bom spomnil svetega Petra, ki se je zaradi slabotne vere ob pišu začel potapljati, in bom storil kakor on. Klical bom h Kristusu: "Gospod, reši me!" Upam, da me bo prijel za roko in ne bo pustil; da bi utonil.
  
• Prepričan sem, da me brez moje krivde Bog ne bo zapustil... Zato trdno upam, da me bo njegova usmiljena dobrota močno varovala in se bo nad menoj bolj izpri­čalo njegovo usmiljenje kakor pravičnost.
  
• Ne bodi zaradi mene v prevelikih skrbeh, hčer­ka moja, naj se mi na svetu pripeti karkoli. Zgodilo se ne bo nič, česar bi Bog ne hotel. Kar pa on hoče, četudi bi se nam zdelo hudo, je v resnici najboljše.

LETA 1790 ROJEN JOŽEF TOMINC

PORTRETIST IN CERKVENI SLIKAR († 1866)

Jožef (Josip) Tominc se je risanja in slikanja učil že v svojem rojstnem mestu Gorica, od leta 1809 pa je šolanje nadaljeval v Rimu, kjer je ostal do leta 1820. V svoji zreli slikarski dobi je ustvaril odlične portrete tedanje plemiške in meščanske družbe, pa tudi preprostih ljudi, v katere se je z ljubeznijo poglobil. Veliko je slikal za cerkve na Primorskem, predvsem oltarne podobe. Leta 1830 naslikal podobo sv. Hilarija in Tacijana za glavni oltar goriške stolnice, ki je njegova največja oltarna slika.

LETA 1819 ROJEN IGNACIJ KNOBLEHAR

SLOVENSKI MISIJONAR IN RAZISKOVALEC († 1858)

Ignacij Knoblehar je bil misijonar v Sudanu in znamenit raziskovalec te afriške dežele. Sudanski domačini so Knobleharja zaradi njegove učenosti, modrosti in dobrote imenovali "Abuna Soliman" (Naš oče Salomon). Njegovo učenost so občudovali mnogi raziskovalci, ki so se srečali z njim. Slavni nemški naravoslovec Alfred Brehme, je o njem zapisal: "Bil je tako ljubezniv kakor učen, neutrudljiv pri svojem delu, vesel v občevanju s sopotniki, skromen in plemenit. Pisal je zares izvrsten znanstveni dnevnik." O njegovi misijonski in znanstveni dejavnosti so se bralci po Evropi in pri nas lahko seznanjali v temeljitih in zanimivih Knobleharjevih letnih poročilih, ki so jih objavljala izvestja Marijine družbe za pospeševanje katoliškega misijona v osrednji Afriki, delno tudi časnika Zgodnja Danica in Laibacher Zeitung. Obširno Knobleharjevo poročilo o prvem (dvomesečnem) potovanju po Nilu je v knjižici Potovanje po Beli reki v nemščini in slovenščini objavil Vinko Klun (Ljubljana 1850). Med svojim bivanjem v Sudanu je Knoblehar opravil šest potovanj po Nilu. Vse, kar je videl in slišal in kar je doživel, je skrbno zapisoval. Zbiral je tudi etnološke predmete, ki so mu jih darovali prebivalci ob Nilu. V svoj ladijski dnevnik je zapisal, da je 16. januarja 1850 dosegel 4° 12' severne širine. Dolga leta je ostal Knoblehar edini, ki mu je uspelo priti tako daleč na jug Sudana. Nameraval je napisati daljše delo o Sudanu, pa mu je to preprečila prezgodnja smrt.

več:
S. Čuk, Ignacij Knoblehar: Obletnica meseca, v: Ognjišče 5 (1998), 52-53
S. Čuk, Dvestoletnica rojstva Ignacija Knobleharja: Priloga, v: Ognjišče 7 (2019), 50-57.

njegova misel:

• To, kar me najbolj muči in boli, je misel na misijon, ne pa na moje zdravje in življenje, ki sem ga skušal vsaj malo porabiti za istega Boga, ki mi ga je daroval" (Ignacij Knoblehar v poročilu, ki ga je narekoval malo pred smrtjo).

LETA 1824 ROJEN MARKO PERNHART

PRVI SLO. REALISTIČNI KRAJINSKI SLIKAR († 1871)

Zibelka mu je tekla na Koroškem, v Tinjah je obiskoval ljudsko šolo, na Peci je pasel ovce in vzljubil krasoto gora. Že v otroških letih je začel poslikavati skrinje in panjske končnice. Razni dobrotniki so mu omogočili šolanje, največ pa se je naučil pri materi naravi. Slikal je popolnoma po naravi. Zaradi slikarstva je bil vnet hribolazec. Znamenita je njegova panorama Velikega Kleka (Grossglocknerja). Vse njegovo delo obsega okoli 1200 oljnatih slik, po večini krajinskih. Velja za prvega slovenskega pokrajinskega realista.

LETA 1835 UMRL MATIJA ČOP

JEZIKOSLOVEC, LITERARNI ZGODOVINAR IN KNJIŽEVNI KRITIK (* 1797)

Slavnostni govornik ob odkritju spominske plošče škofu Janezu Pogačarju, Lenčkovemu iz Vrbe, 28. avgusta 1912 na Breznici je bil domačin prelat Tomo Zupan. V pridigi se je sprehodil po 11 vaseh brezniške fare in predstavil vse (umrle) "slavne može". "V Žirovnici pri Ovsenjeku se je rodil velikan učenosti, izmed Slovencev prvi veščak v jezikih: svetni gospod Matija Čop. Vročina ponedeljka 6. julija 1835 ga je premotila, da se je iz Ljubljane napotil do Save nad Tomačevim ter se šel vanjo kopat. V izgubo rodu je okrog osmih zvečer tu utonil. Govoril je takrat 19 jezikov, a star je bil šele 38 let in pol" (Tomo Zupan).

več:
S. Čuk, Matija Čop. (Obletnica meseca), v: Ognjišče 7/8 (1995), 28-29.

misel o njem

• In Čopova vera? Šla sta z moje matere očetom, Vrbanom Trtinom, nekokrat tu memo brezniškega pokopališča. Vstavil se je, vprl oko v spremljevalca in izustil: "Vrban, prebral sem knjig, da ti ne vem povedati, koliko - a, ko bi tega ne veroval, kar so me mati doma učili, ne imel bi nobene vere." Taka beseda iz takih ust zaleže. Kolikrat sta mi ponavljala to Čopovo sodbo moj stari oče in moja stara mati. - Brezniške matere, ali ste čule, kako imenitne učiteljice ste ve? (Tomo Zupan v pridigi na Breznici, 28. avgusta 1912).

LETA 1845 ROJEN JAKOB ALJAŽ

DUHOVNIK IN SKLADATELJ, TRIGLAVSKI KRALJ ( † 1927)

Rojen je bil v zaselku Zavrh pod zahodnimi obronki Šmarne gore. Na Dovje je prišel za župnika leta 1889. Bil je član SPD od vsega začetka in zadal si je nalogo popolnoma pregnati Nemce s Triglava in njegove soseščine. Za uvod je spomladi 1895 sprožil misel, da vrh Triglava postavi majhen stolp, ki "bode okrogel, 1,90 metra visok, 1,25 metra bode meril v premeru in imel prostora za štiri do pet ljudi ter štiri okna proti glavnim stranem neba. Aljažev stolp na Triglavu bode najvišja stavba ne le na Slovenskem, ampak sploh po slovanskem svetu." Njegovo zamisel je uresničil 7. avgusta 1895 kleparski mojster Belec iz Šentvida nad Ljubljano: s pomočniki je kovinske kose prinesel iz doline, stolp sestavil in zvaril, postavil strelovod in ga močno pritrdil v skalovje. Nekateri so mu napovedovali kratko življenje, pa pogumno stoji še danes in čaka na skorajšnjo stoletnico. Isto leto je Aljaž dal 50 m pod vrhom Triglava v skalo vsekati votlino, kamor bi se planinci zatekli pred neurjem - to je Staničevo zavetišče. Leta 1895 je SPD kupilo svet na Kredarici, Aljaž pa je od Zasipljanov kupil še precej sveta, da bi na kraju, ki ga je zamislil, 'nobena konkurenca ne mogla postaviti planinske koče'. Leta 1896 so v triglavskem kraljestvu odprli kar dve Aljaževi planinski koči: 9. julija Aljažev dom v Vratih, 10. avgusta pa Triglavski dom na Kredarici. Obe koči je osebno blagoslovil Aljaž, ki je 'lepo obredno molitev opravil v latinskem in slovenskem jeziku. Po obhodu okoli koče so izbrani pevci, na čelu jim slavni zborovodja g. Mat. Hubad, zapeli Lepa naša domovina ter milokrasno pesem Triglav, katero je uglasbil sam g. župnik Aljaž." (Ta pesem 'Oj, Triglav, moj dom' je himna slovenskih planincev.) Eno leto po odprtju koče na Kredarici je dekan Novak (12. avgusta 1897) blagoslovil kapelico Lurške Matere božje 'poleg Triglavske hiše, v kateri se lahko mašuje, ker pride veliko duhovnov na Triglav', je zapisal Aljaž v dovško župnijsko kroniko, kjer se upravičeno pohvali: "Da je Triglav ostal v slovenskih rokah, je največ moja zasluga." Druge Aljaževe gradnje na Triglavu in v dolinah so: Tominškova pot (1903), Aljažev dom I v Vratih (1904), ki ga je marca 1909 odnesel plaz, prenovljeni Triglavski dom na Kredarici (1909), Šlajmerjeva vila v Vratih (1907), Aljažev dom II v Vratih (1910). Leta 1915 je župnijski kroniki potožil: "Bolj težke ture so na Triglav. Na vrhu Triglava sem bil dvanajstkrat ali trinajstkrat, na Kredarici pa petindvajsetkrat... Prvikrat sem se povzpel na Triglav z Dobrave (pri Kropi, kjer je župnikoval) leta 1887, zadnjikrat leta 1904 (59-leten)." Leta 1905 je imel težko operacijo zaradi žolčnih kamnov in od tedaj ni mogel več v gore. Sicer pa je bil pri 80 letih še trden; ko je 24. februarja 1927 šel iz župnišča v cerkev, na poledeneli cesti padel in si zlomil nogo v kolku. 4. maja 1927 je umrl. Pokopali so ga ob zakristijskih vratih na južni steni cerkve na Dovjem. "Srečnega se čutim," je zapisal v sporočilu pogrebcem, "da bo moje truplo počivalo med planinskimi tovariši in v zemlji, ki sem jo tako ljubil."

več:
ČUK, Silvester. Jakob Aljaž. (Obletnica meseca). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 5, str. 52-53.
- v rubriki Vabilo na pot 05_2002 (Aljaževa pot od doma do Doma)
- v prilogi 03_1993 (Sto let slovenske planinske organizacije)
- v rubriki Na obisku 09_2010 (Slovenski planinski muzej)
- v rubriki Muzeji Slovenije 05_2012 (Slovenski planinski muzej)

njegova misel:

Kaj vleče mladega človeka na gore? Hrepenenje po višji idealni lepoti, krasen razgled, neko pesniško navdušenje; zato pevci radi zapojo, ko pridejo na višavo.

Oton Župančič (napis na plošči na zvoniku šmarnogorske cerkve)

»Triglavski župnik, ljubil si višine, / po njih si romal, molil, pesmi pel, / premnogo src za njih lepoto vnel, / zdaj Ti hvaležno hranijo spomine.«

LETA 1874 ROJENA LJUDMILA POLJANEC

PESNICA IN DRAMATIČARKA († 1948)

Rojstni kraj Ljudmile Poljanec so Brežice, ljudsko šolo je obiskovala na Kapeli pri Radencih, kamor so se preselili. Nato je šla v Maribor na učiteljišče in je bivala pri šolskih sestrah. Želela je celo postati redovnica, vendar je misel opustila, ker si je življenje v samostanu predstavljala drugače. Po končanem učiteljišču je poučevala v raznih krajih. Zgodaj je začela pesnici in 1906 izdala zbirko Poezije. Nekaj njenih pesmi je bilo uglasbenih, na primer Ko so fantje proti vasi šli.

LETA 1896 ROJEN KAROL PAHOR

SKLADATELJ, VIOLINIST IN GLASBENI PEDAGOG († 1974)

Skladatelj Karol Pahor je svoja dela gradil na prvinah ljudske glasbe. Posebno se je odlikoval v vokalni glasbi. Za njegove zborovske skladbe sta značilni iskrena čustvenost in toplina; med temi je najbolj znana skladba Očenaš hlapca Jerneja na besedilo pisatelja Ivana Cankarja iz povesti Hlapec Jernej in njegova pravica.

LETA 1912 ROJEN ALFONZ ČUK

PROFESOR PSIHOLOGIJE V AMERIKI († 1975)

Po končanih bogoslovnih študijih v Gorici in v Rimu je duhovnik Alfonz Čuk, doma iz Bilj pri Gorici, deloval na slovenskih šolah v Gorici. Leta 1948 je odšel v New York. Ob dušnopastirskem delu je študiral psihologijo in doktoriral. Postal je profesor psihologije na St. Vincent College v mestu Latrobe (Pennsylvania), kjer je 30. aprila 1975 umrl. Objavljal je znanstvene članke s svojega področja.

LETA 1948 UMRL VIRGIL ŠČEK

DUHOVNIK, NARODNI BUDITELJ, KULTURNI DELAVEC, POSLANEC V RIMSKEM PARLAMENTU (* 1889)

Duhovnik Virgil Šček, rojen leta 1889 v Trstu, je bil maja 1921 izvoljen za poslanca v rimski parlament, v katerem se je zavzemal za pravice slovenskega in hrvaškega prebivalstva v Italiji. Zanimivi so njegovi Paberki - spominski zapisi iz let, ko je upravljal župnijo Avber na Krasu, ki razodevajo njegovo modrost in smisel za humor.

več:
ČUK, Silvester. Virgil Šček (1889-1948). (Obletnica meseca). Ognjišče, 2018, leto 53, št. 7, str. 42-43

LETA 1954 UMRL VALO (VALENTIN) BRATINA

GLEDALIŠKI IGRALEC, REŽISER, SCENOGRAF (* 1887)

Iz rojstne Idrije je odšel v Ljubljano, kjer se je vpisal lesarsko šolo in se spogledoval z gledališčem. Dragocene izkušnje je nabral na potovanju po Nemčiji, kjer je dobil trdne osnove za režijsko delo. Zaslovel je kot eden najboljših igralcev in režiserjev. Igral je zlasti karakterne vloge, najboljši je bil v oblikovanju kmečkih tipov. Zelo so mu bile pri srcu Cankarjeve drame. Večkrat je izjavil, da je naloga igralca ponesti gledališko umetnost v zadnjo vas. Njegov načrt je bil sestaviti manjšo igralsko skupino, s katero bi gostoval po deželi.

LETA 1962 UMRL WILLIAM FAULKNER

AMERIŠKI PISATELJ (* 1897)

Ameriškega pisatelja Williama Faulknerja poznajo tudi slovenski bralci, saj so nekatera njegova dela (Divje palme, Svetloba v avgustu, Ne moti prahu) prevedena v slovenščino. Ob prevzemu Nobelove nagrade za književnost 1949 je dejal, da je naloga pisatelja "pomagati človeku zdržati, s tem da mu vzdiguje srce, ga spominja poguma in časti in upanja in ponosa in sočutja in usmiljenja in žrtvovanja."

misel:

• To, čemur pravimo slepa usoda, je dejansko zgolj kratkovidnost ljudi.

LETA 2001 UMRL BRANKO ŽUŽEK

PESNIK, PISATELJ, PREVAJALEC (* 1921)

V rojstni Ljubljani je obiskoval državno trgovsko šolo, med vojno je bil priložnostno zaposlen. Po vojni je opravljal različne administrativne službe, od leta 1963 je bil novinar-reporter, nazadnje urednik. Pred vojno je pisal kratko prozo, po vojni pa je objavljal poezijo v raznih revijah. Izdal je tudi več pesniških zbirk. Njegov izpovedni vrh so pesmi v zbirki Moja pokrajina (1966). Za mladino je pisal črtice in pesmi v prozi. V njih se vrača k otroškim in mladostnim doživetjem, ki so povezana z rodom in domom.

Pripravlja Marko Čuk

LETA 1802 ROJEN HENRIK FREYER

BOTANIK, FARMACEVT, KARTOGRAF IN NARAVOSLOVEC († 1866)

Tega moža, čigar stari oče je prišel s Češkega v Idrijo, kjer je leta 1754 ustanovil rudniško lekarno, moramo po sodbi poznavalcev uvrstiti med prve raziskovalce naše flore in favne (rastlinstva in živalstva), med pionirje našega jamarstva in gorništva ter med prve delavce na področju našega zemljepisa. "Vendar ni preučeval slovenske narave samo kot naravoslovni entuziast, marveč tudi kot slovenski kulturni delavec" (Zmago Bufon). Predstavljamo ga ob obletnici njegovega rojstva.

več:
S. Čuk, Henrik Freyer. (Obletnica meseca), v: Ognjišče 7 (2002), 16-17.

LETA 1875 ROJEN AVGUŠTIN STEGENŠEK

DUHOVNIK, UM. ZGODOVINAR, KONSERVATOR († 1920)

V Tevčah nad Laškim rojeni Avgust Stegenšek je eden od pionirjev slovenske umetnostne zgodovine. Po mašniškem posvečenju leta 1898 je tri leta študiral arheologijo in umetnostno zgodovino v Rimu. Poučeval je cerkveno zgodovino in cerkvene očete ter nekaj let tudi cerkveno pravo na mariborskem bogoslovnem učilišču. Začel je izdajati knjižno zbirko Cerkveni spomeniki lavantinske škofije. Od leta 1911 je proučeval zgodovino križevega pota v Jeruzalemu in leta 1913 preživel dva meseca v Sveti deželi.

LETA 1860 ROJEN GUSTAV MAHLER

AVSTRIJSKI SKLADATELJ IN DIRIGENT († 1911)

Avstrijski skladatelj in dirigent Gustav Mahler je najbolj znan kot simfonik, napisal pa je tudi veliko nenavadno lepih in globoko občutenih pesmi. Najbolj ganljive so "Pesmi za umrlimi otroki" na besedilo nemškega pesnika Friedricha Ruckerta, ki je izgubil dva otroka; povezane pa so tudi s skladateljevim življenjem, saj je leta 1906 tudi sam izgubil otroka.

LETA 1887 ROJEN MARC CHAGALL

RUSKO-FRANCOSKI SLIKAR JUDOVSKEGA RODU († 1985)

Rodil se je v Viterbsku, v židovski družini. Slikarstva se je začel učiti v rojstnem kraju, nadaljeval pa v Peterburgu, vendar je bil preveč nemirne narave in v šoli ni zdržal. Bolj se je ravnal po navdihu kot po "po knjiugah". Zato je leta 1910 odšel v Pariz, kjer so ustvarjali Picasso, Matisse, Modigliani ... Med oktobrsko revolucijo ga spet najdemo v Rusiji, toda socialistični realizem ni bil zanj ... vrnil se je v Pariz, se poročil z ljubljeno Belo in ustvaril družino. Začel je slikati v svetlih barvah ... spomine na otroštvo, leta 1930 pa se je lotil ilustriranja Svetega pisma. "Po mojem prepričanju se popolnost v umetnosti in v življenju poraja iz Svetega pisma," je zapisal. Ko si človek ogleduje njegove umetnine, dobi občutek, da imajo osebe in stvari na slikah krila in letijo .... Ustvaril je prelepe ilustracije celotnega Svetega pisma. ... Svetovno znana so njegova barvna okna za sinagogo medicinskega centra univerze Hadasa v Jeruzalemu (visoka so 3,40 metra in široka 2,50 metra). Umetnik je ob odprtju dejal: "Ves čas, ko ustvarjal ta okna, sem čutil, da me moj oče in moja mati gledata prek ramen in za njima stojijo Judje, milijoni Judov od včeraj in izpred tisoč let." Glavni čar teh Chagallovih oken so barve, s katerimi je mojster znal preliti trdo snov v svetlobo. Mojzesova postava prepoveduje upodabljati človeka, ki je podoba Boga, zato je Chagall na teh oknih upodobil celo kraljestvo zvezd, naravnih prvin, živali.

več:
S. Čuk, 90-letni Marc Chagall in njegovo svetopisemsko oznanilo: Zapis, v: Ognjišče 9 (1977), 26-27.
S. Čuk, Dvanajst Izraelovih rodov: Priloga, v: Ognjišče 3 (2003), 45-56.

nekaj njegovih razmišljanj:

• Bog mi bo dal moč, da bom v platna vdihnil svojega duha: duha molitve in otožnosti, molitve odrešenja in prerojenja.
• V mojih slikah ljudje lahko poiščejo in najdejo neki mir, neko duhovnost, neki smisel življenja. Te slike predstavljajo sence ne le enega (judovskega) naroda, temveč vsega človeštva.
  
• Vsako življenje neizogibno teče proti koncu; naša naloga je, da mu v času njegovega trajanja damo barve ljubezni in upanja. V tem je smisel življenja in bistvo vere.
• Ko sem poslušal branje Svetega pisma, se mi je zdelo, da stvari dobivajo krila in da letijo proti obljubljeni deželi. Po mojem prepričanju se popolnost v umetnosti in v življenju poraja iz Svetega pisma.

LETA 1907 ROJENA IDA KRAVANJA - FILMSKA IGRALKA ITA RINA

FILMSKA IGRALKA († 1979)

Ida Kravanja, hči železničarja iz gornjega Posočja, službujočega v Divači, je bila prva Slovenka, ki je kot filmska igralka svetovno uspela. Kot druga na tekmovanju za miss Jugoslavije leta 1929 je bila zanimiva za nemško filmsko industrijo. Z umetniškim imenom Ita Rina je nastopila je v 17 nemških in čeških filmih. Največji uspeh je doživela v filmu Erotikon.

LETA 1912 UMRL KAREL ŠTREKELJ

JEZIKOSLOVEC, SLAVIST, PUBLICIST, ETNOLOG IN ZBIRATELJ LJUDSKEGA BLAGA (* 1859)

Jezikoslovec, etnograf in literarni zgodovinar Karel Štrekelj je leta 1886 pri Slovenski matici prevzel skrb za izdajo ljudskih pesmi in pripravil zbirko Slovenske narodne pesmi, ki je izhajala od leta 1893 do 1923, četrto knjigo je po Štrekljevi smrti dokončal Joža Glonar. Ob izidu je bila Štrekljeva izdaja naših narodnih pesmi najboljša in najobširnejša taka zbirka pri slovanskih narodih.

LETA 1963 UMRL NADŠKOF ANTON VOVK

DUHOVNIK, TEOLOG, LJUBLJANSKI NADŠKOF IN BOŽJI SLUŽABNIK († 1963)

V isti hiši - pri Ribičevih, kjer sed je leta 1800 rodil France Prešeren, ­je sto let kasneje tekla zibelka Antonu Vovku, ki je postal 30. ljubljanski škof. To službo je v težkih časih po drugi svetovni vojni, ko je komunistični režim hotel iztrgati vero iz src ljudi in Cerkev uničiti, izvrševal s takim neomajnim pogumom in z modrostjo, da si je res zaslužil naziv "pričevalec". Ljubljansko škofijo je vodil v takih časih, ko je bil potre­ben prav tak škof: globoko zakoreninjen v Bogu, široko odprt za ljudi, mož vere in zaupanja, ki je dajal poguma duhovnikom in vernikom, s katerimi se je rad srečeval na birmovanjih in raznih slovesnostih. 24. aprila 1999 je v Ljubljani stekel škofijski postopek za njegovo beatifikacijo (razglasitev za blaženega). Številne priče, ki so nadško­fa Vovka poznale, potrjujejo, da ta pogumni pastir Božjega ljud­stva čast oltarja resnično zasluži. Ljudje se mu priporočajo.

»O Bog, v škofu Antonu Vovku si dal svojemu ljudstvu dobrega pastirja  in pogumnega pričevalca za vero v času preizkušnje. Prosimo te, poveličaj ga pred vesoljno Cerkvijo, da bo pred nami še močneje zablestel njegov zgled in bosta po njem rasla naša vera v tvojo očetovsko Previdnost in zaupanje v Marijino materinsko varstvo. Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.

več:
S. Čuk, Nadškof Anton Vovk. Prešernov pranečak na poti k oltarju: Pričevanje, v: Ognjišče 5 (2000), 58-59.
S. Čuk, Nadškof Anton Vovk: Obletnica meseca, v: Ognjišče 5 (2010), 46-47.
S. Čuk, Škof Gregorij Rožman in nadškof Anton Vovk: Priloga, v: Ognjišče 5 (2013), 72-79.
JERANT, Aco. Goreči škof. Žepna knjižnica Ognjišča 43. 2008. Ognjišče. Koper. (RAZPRODANO ... pokličite morda se najde še kakšen izvod)

nekaj njegovih misli:

• Ko klečim pred tabernakljem, ko rešu­jem in doživljam težke stvari, ko se zavedam velike odgovorno­sti za duše, se mi neprestano vsiljujejo v misel in sveto bod­rilo besede apostola Pavla, da Bog velikokrat pokliče preproste in nespametne za velike reči.
  
• Bral sem primero, da so škofje močno deblo drevesa, duhovniki in redovniki čvrste veje, verniki pa lepo ze­leno listje. Vse to mora biti neločljivo povezano, da je živo, pomembno in lepo. Bodimo in ostanimo povezani predvsem v molitvi.
  
• Ali bomo mogli rešiti sebi in prihodnjim rodovom tiste največje vrednote življenja, ki nam niso dane le za pet­sto let, tudi ne samo za tisoč let, ampak za vekomaj? Ali bomo kos tej nalogi? Bomo - ali samo z enim pogojem: da se ne izne­verimo Bogu in življenju.
  
• Naši starši so spoštovali svetost zakona, zato je Bog blagoslovil naš narod, da je rastel in se množil, da je celil strašne rane, ki mu jih je sekal čas... Samo iz ta­ke resne službe Bogu in življenju se bomo ohranili tudi zanaprej.
  
• Ob prazniku Marijinega oznanjenja, ki nas spominja veličastnega trenutka milosti, ko je Marija Mati Božja postala, bo Ona zlasti razumela,tiste, ki so poklicani, da duhovno in telesno vodijo druge po poti vere, poštenja, sreče in zveličanja.
  
• Mesec mladega cvetja naj privede otroke in mla­de ljudi k Marijini ljubezni. Ves maj naj zlasti mladi ljudje tako preživijo, da si bodo Marijo zagotovili za pomočnico in srednico milosti za vse življenje.
  
• Prišlo je jutro vstajenja, ko se je Mari­jino upanje izpolnilo. Gotovo ne pričakujemo od Vstalega preveč, če mislimo, da je prvi njegov obisk veljal njegovi Materi.
  
• Malovernost in premajhno zaupanje - to je napaka, ki jo je Jezus na apostolih grajal bolj ko kaj drugega. Zaupanje pomnoži, postoteri moči.
  
• Škofje so močno deblo drevesa, duhovniki in redovniki čvrste veje, verniki pa lepo zeleno listje. Vse to mora biti neločljivo povezano, da je živo.
  
• Mladi imate visoke cilje pred seboj. Brez odpovedi se ne da doseči velikih stvari.
  
• Bog ne želi, da bi živela skupaj dva, ki se nimata rada, pač pa jima želi pomagati, da bi bila njuna ljubezen trdna, da bi si bila zvesta, da bi rasla v ljubezni in zvestobi in se čutila vedno bolj eno.
  
• Velik je današnji napredek in je vedno večji. Različni stroji brnijo svojo pesem na zemlji, pod zemljo in tudi visoko v zraku. Toda v tem brnenju in vrvenju sveta pogosto pogrešamo sladke pesmi o pravem miru.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1809 ROJEN LJUDEVIT GAJ

HRVAŠKI JEZIKOSLOVEC, POLITIK, NOVINAR IN PISATELJ († 1872)

Hrvaški preroditelj Ljudevit Gaj je v po letu 1830 po češkem vzoru uvedel črkopis, ki po njem nosi ime gajica. Po letu 1840 se je ta črkopis, ki ima enotno črko za sičnike in šumevce (s, z, č, š, ž), ki jih latinščina nima, dokončno uveljavil tudi za slovenščino. Izpodrinil je metelčico (na Kranjskem) in danjčico (na Štajerskem). Na črkarsko pravdo se nanaša Prešernov sonet "Al' prav se piše..."

LETA 1819 ROJEN VATROSLAV LISINSKI

SKLADATELJ PRVE HRVAŠKE OPERE († 1854)

Po študiju prava se je posvetil glasbi. Ko je zložil zborovsko pesem iz Zagorja, so ga navdušeni iliri nagovorili, da je napisal prvo hrvaško opero Ljubezen in hudobija (1845), ki je bila z uspehom izvedena v Zagrebu leta 1846. Po študiju v Pragi se je vrnil v Zagreb, kjer je postavljal temelje hrvaški glasbi. Celim rodovom je jasno pokazal smer k ustvarjanju izvirne umetniške glasbe z navdihom iz ljudskih pesmi. Osebno je največ dosegel v romantično obarvani vokalni liriki.

LETA 1875 ROJEN IVAN KNIFIC

DUHOVNIK, PROF. MATEMATIKE, POTOPISEC († 1950)

Po novi maši je bil eno let kaplan Cerknici, potem pa je študiral na Dunaju za profesorja matematike in fizike (1899–1904), ki ju je potem nazorno poučeval 40 let ne škofijski gimnaziji v Šentvidu nad Ljubljano. Po smrti ravnatelja Antona Breznika je prevzel tudi vodstvo gimnazije. Učenci in kolegi so ga spoštovali kot odličnega profesorja. Med počitnicami je veliko potoval po bližnjem in daljnem svetu in širši javnosti je bil znan po svojih živahnih potopisih, ki jih je objavljal v Domu in svetu (1902–1913).

LETA 1897 UMRL ALOJZIJ MATIJA ZORN

POREŠKI ŠKOF in GORIŠKI NADŠKOF (* 1834)

Po ljudski šoli in gimnaziji v Gorici je 1852 vstopil v semenišče in bil 1857 posvečen v duhovnika. Doktoriral je na Dunaju, se vrnil v Gorico in postal nadškofov tajnik, v semenišču podravnatelj, ekonom in 1874 ravnatelj. Od 1864 je tu predaval dogmatiko in osnovno bogoslovje. Leta 1882 je bil imenovan za poreško-puljskega škofa, škofovsko posvečenje je prejel januarja 1883. Že junija 1883 pa je prišlo imenovanje za goriškega nadškofa. Umeščen je bil oktobra 1883 kot naslednik Andreja Gollmayerja in predhodnik Jakoba Missie.

S. Čuk, Alojzij Matija Zorn (1834-1897): Obletnica meseca, v: Ognjišče 7 (2017), 52-53.

LETA 1956 UMRL GIOVANNI PAPINI

ITALIJANSKI ČASNIKAR, ESEJIST, PESNIK IN PISATELJ (* 1881)

Kakor mislijo cerkveni očetje, je hotel Kristus s svojim krvavim trpljenjem ne samo dati spravo za naše grehe, ampak biti tudi naš učitelj in vzgojitelj. Vzel je nase trpljenje in storil, da je iz bolečine vzniknilo življenje. Trpljenja na zemlji ni odpravil, spremenil ga je v zakrament. S svojim zgledom je pokazal, kako naj se trpeči odtrga od sebe in se obrne h Kristusu. S to mislijo je trpel italijanski pisatelj Giovanni Papini, čigar križev pot se je iztekel pred petdesetimi leti - 8. julija 1956. Leta 1921 je napisal knjigo Kristusova zgodba, ki je bila prevedena v mnoge jezike. Dolgo časa o Bogu še slišati ni hotel, pa ne iz sovraštva do njega, temveč zato, ker ga po njegovih računih ne more biti. Z lastnimi močmi je hotel postati "boljši od najboljših", v šoli trpljenja pa je spoznal, da je najboljši tisti, ki odpre svoje srce, da se v njem naseli Bog.

več: Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2006) 07, str. 22

njegove misli, poezija:

Prošnja iskalca resnice

Potrebujemo Te, edino Tebe. / Ničesar in nikogar / razen Tebe. / Samo Ti, ki nas ljubiš, / moreš imeti do nas, / ki trpimo, sočutje, / ki ga vsakdo čuti do sebe. / Ti moreš čutiti, / kako velika, neskončno / velika je potreba po Tebi / na tem svetu prav to uro. // Vsi Te potrebujemo, / celo tisti, / ki se tega ne zavedajo. / Prav ti morda najbolj. / Lačni misli, / da se bo nasitil s kruhom, / toda lačen je Tebe. / Bolnik si utvarja, / da mu bo dobro, / ko bo ozdravel, toda / njegova bolezen je v tem, / da Tebe ni pri njem. / Kdor na tem svetu / išče, kar je lepo, / nevede išče Tebe, ki si / vsa in popolna Lepota. / Kdor v svojih mislih / išče resnico, / išče Tebe, ki si edina / Resnica, vredna spoznanja. / In tisti, ki steguje / roke po miru, / jih steguje k Tebi, / ki si edini mir, v katerem / se morejo odpočiti srca.

• Če hočemo človeka rešiti in mu prinesti mir, moramo prevzetnosti zoperstaviti skromnost, pohlepu po imetju odpoved, sovraštvu ljubezen. Če ta notranja reforma ali spreobrnitev ni mogoča, pomeni, da človeka ni mogoče rešiti. Druge poti namreč ni.
  
• Bog je hotel, da bi obstajal kres na vrhu gore, mi pa smo tisti božji ogenj razdrobili na številne slabotne svetilke, ki se kadijo in prasketajo v ladjah častitljivih cerkva, ki so prazne.
  
• Kdor ima malo, hoče veliko; kdor ima veliko, hoče več; kdor je prejel več, hoče vse.

MAŠA ZADUŠNICA V KOČEVSKEM ROGU

nedelja, 8. julija 1990

»Zbrali smo se v Kočevskem Rogu, da opravimo simbolični krščanski pogreb, mašo zadušnico in molitve za vse žrtve vojnih in povojnih let,« je na začetku spominskega slavja dejal nadškof Alojzij Šuštar, ki naj bi pomenil začetek sprave v našem ‘razklanem’ narodu. Pred tem je komisija Pravičnost in mir objavila dolgo izjavo Za globlje razumevanje sprave, v kateri je zapisano, da se “sprava s tem ne končuje, temveč šele začenja. Sprave namreč ni brez polnejše resnice: do te resnice pa je pot še dolga.”

več:
S. Čuk, Veliki slovenski spravni dan (Priloga), v: Ognjišče 9 (1990), 29-36.

LETA 1991 UMRL JOŽE KREGAR

ARHITEKT S PLEČNIKOVIM SRCEM (*1921)

Rodil se je leta 1921 v Šentvidu nad Ljubljano, leta 1940 je maturiral na tamkajšnji škofijski klasični gimnaziji ter se odločil za študij arhitekture kot Plečnikov učenec. Svojega učitelja je globoko cenil, ker se je ob njem navzel ljubezni do arhitekture. Skoraj ni pokrajine pri nas, kjer Jože Kregar ne bi ustvarjalno posegal v cerkvene prostore in jih usklajeval s potrebami sodobnega bogoslužja. Za svoje delo na področju sakralne umetnosti je leta 1988 prejel najvišje slovensko cerkveno odlikovanje – odličje sv. Cirila in Metoda.

Pripravlja Marko Čuk