* 15. oktober 1892, Prosečka vas, Kraljevina Ogrska, * 27. junij 1974, Veržej

Rodil se je 15. oktobra 1892 v Prosečki vasi, župnija Sv. Sebeščana (Pečarovci) na Goričkem kot predzadnji od sedmih otrok zakoncev Janeza Kereca in Katarine Hajdinjak. Odločilno besedo v družini je imel oče, ki je tudi vodil dnevne molitve. Težko mu je bilo, da zaradi pomanjkanja otrokom ni mogel omogočiti več. Otroci so spoštovali oba, očeta in mater, vendar so svoje skrite želje srca raje razodevali materi. Ta je nekoč čudno zbolela in vsi so se zbali zanjo. Ko se je prebudila iz nezavesti, se je za­obljubila: "Če me Marija ozdravi toliko, da bom tri najmanjše, Vik­torja, Jožeka in Franceka, spravila do kruha, potem se bom za po­koro vse življenje postila trikrat na teden ob kruhu in vodi." To svojo obljubo je zelo zvesto držala ob sredah, petkih in sobotah celih 45 let. Tudi ta njena žrtev je bila "podpora", da njen sin postane duhovnik in misijonar. Ko ji je kot otrok povedal, da bi rad nekoč postal misijonar, mu je vsa vesela rekla: "Potem pa moraš biti zelo priden in svet, drugače kaj tako velikega ne boš mogel doseči." Jožef je želel študirati, vendar mu je kljub nadarjenosti uspelo končati doma le pet razredov osnovne šole. Šele leta 1909, ko mu je bilo že sedemnajst let, mu je s pomočjo dobrotnika Jožefa Klekla uspelo priti v Ljubljano, sicer za hlapca, vendar se mu je v začetku leta 1910 odprla možnost študija za zapoznele poklice v Italiji, kjer je dosegel malo maturo. Salezijanski noviciat je op­ravil v Veržeju, kjer je leta 1915 položil prve zaobljube.

Leta 1919 je odšel študirat teologijo v Foglizzo v Italiji. Januarja 1921 se je priglasil za misijonsko delo na Kitajskem, kamor je od­potoval poleti 1921. V mestu Macao je končal študij teologije in bil 16. maja 1923 posvečen v duhovnika. Prva leta (1923-1928) je bil "potujoči župnik razbojnikov", misijonar v težavnem zaledju Makaua, kjer pa se je izredno znašel. Zatem (1928-1933) je misijonaril v Hongkongu ter odšel na obisk v domovino. 5. junija 1932 je imel v domači župniji ponovitev nove maše, kar je bilo veličastno doživetje zanj in za vse njegove domače. Do jeseni leta 1933, ko se je vrnil na Kitajsko, je misijonaril po vsej Sloveniji. Povsod so ga sprejemali z navdušenjem in ga obdarovali. Ko se je vrnil na Kitajsko, so ga postavili za ravnatelja salezijanskega zavodu v Šiučovu, kjer pa je ostal le malo časa. Naložili so mu še zahtev­nejše naloge. Leta 1935 je prišel v Kunming, kjer naj bi bil za­četnik salezijanskega misijonskega dela v notranjosti Kitajske.

V kratkem je ustvaril sijajno misijonsko središče, katerega srce je bila Šola modrosti, ki jo je zgradil po svojih načrtih. Komaj je delo dobro zacvetelo, je bil imenovan za apostolskega admini­stratorja v Čaotungu, kjer je opravljal dolžnosti škofa do leta 1952. Razvil je čudovito misijonsko dejavnost, v katero je pri­tegnil sestre frančiškanke Brezmadežne iz Slovenske Bistrice, pri­dobil kamilijance, zdravnika dr. Janeza Janeža in druge.

Tu se je izkazal tudi kot odličen arhitekt. Zaradi svoje odprtosti in ve­drine se je ljudem povsod priljubil. Slovel je tudi po svoji dol­gi črni bradi, ki je bila njegov "razpoznavni znak" (nastal je pregovor: "Misijonar brez brade je kakor lisica brez repa"). Neki kitajski škof je dejal: "Če bi vsi Evropejci imeli tak način ozna­njevanja evangelija kot msgr. Kerec, bi se evangeliju nikdar ne upirali ne ljudje ne država."

Pa vendar se je z zmago komunistične revolucije tudi zanj zače­la kalvarija. To je bilo leta 1949. Dve leti je trpel muke zapora in zasliševanj. Zasliševalcem, ki so govorili, da misijonarje za­pirajo zato, da jih zavarujejo pred sovraštvom ljudstva, je odkri­to dejal: "Prav nič se ne bojim ljudstva, če bi oblast sama ne pre­ganjala misijonarjev in če bi jim pustila delati v miru v korist ljudstva."

14. aprila 1952 je bil izgnan iz Kitajske. Po kratkem bivanju v Honkongu je do leta 1960 živel v Franciji. Potem pa se je vrnil v domovino, kjer je bil ves čas dejaven. Njegovo življe­nje se je izteklo v Veržeju, kjer je tudi pokopan.

(pričevanje 10_2002)

* 28. junij 1797, grad Mala vas (danes Knežja vas), † 19. januar 1868, Marquette, Michigan, ZDA

Knjige za Indijance

Verni ljudje na Slovenskem so že pred drugo svetovno vojno molili "za beatifikacijo škofov Baraga in Slomška", ki sta bila v življenju sodobnika, v junaški hoji za Kristusom pa brata. Slomšek je ta cilj dosegel 19. septembra 1999, ko ga je papež Janez Pavel II. razglasil za blaženega pred množico, zbrano na Betnavski poljani pri Mariboru. Friderik Baraga, neutrudni misijonar med ameriškimi Indijanci in začetnik njihove književnosti, pa na to uradno priznanje še čaka. Ko bo prištet med blažene in svetnike, bomo njegov god obhajali 19. januarja, na spominski dan njegove smrti.

Svoje življenjsko popotovanje je sklenil pred 135 leti: 19. januarja 1868 v daljni Ameriki, začelo pa se je 29. junija 1797 na gradiču Mala vas pri Dobrniču. Isti dan je pri krstu v dobrniški cerkvi dobil ime Friderik Irenej, vendar se je vedno podpisoval samo s prvim imenom. Leta 1799 se je družina preselila v grad Trebnje, kjer je Friderik preživel sedem let lepe mladosti. Pisati in brati ga je navadil domači učitelj, potem pa je odšel v šole v Ljubljano, najprej v normalko, nato v gimnazijo. Po smrti matere in očeta je postal zakoniti dedič graščine. Sprva je stanoval pri svojem strici, zatem pa pri svojem birmanskem botru Juriju Dolinarju, profesorju cerkvenega prava in zgodovine na bogoslovnem oddelku ljubljanskega liceja. Njegova hčerka Anica je veljala za Baragovo zaročenko. Po končani srednji šoli se je Baraga po Dolinarjevem nasvetu odločil za študij prava na dunajski univerzi, ki ga je uspešno končal leta 1821. Med študijem se je srečal s svetniškim duhovnikom Klemenon Hofbauerjem/Dvoržakom, ob katerem je začutil, da bo najsrečnejši, če se odloči za duhovniški poklic. Vstopil je v ljubljansko bogoslovje in 23. septembra 1823 je bil posvečen v duhovnika. Novo mašo je daroval naslednje jutro ob pol petih pri oltarju sv. Rešnjega telesa v ljubljanski stolnici. Štiri leta je goreče deloval kot kaplan v Šmartinu pri Kranju, zatem pa dve leti v Metliki. Proti koncu leta 1830 je na prošnjo škofa iz Cincinnatija odšel v Ameriko, kamor je prispel 18. januarja 1831. Škofa je zaprosil, naj ga pošlje v najsevernejši del škofije, med Indijance plemena Otavcev. Sprva se je z njimi sporazumeval s pomočjo tolmača, v štirih letih pa se je naučil njihovega težkega jezika. Leta 1835 ga je škof poslal med Indijance rodu Čipeva na južnem bregu Gornjega jezera. Njegova prva misijonska postaja je bila revna indijanska vas Le Point, kjer je postavil leseno cerkvico in ob njej borno stanovanje. V dolgi in ostri zimi 1835/36 je napisal pet knjig: tri indijanske (molitvenik v jeziku Čipevcev ter Življenjepis Gospoda Jezusa v jeziku Čipevcev in Otavcev), eno slovensko (Premišljevanje štirih poslednjih reči) in eno nemško (Zgodovina, značaj, šege in navade severnoameriških Indijancev). Misijonsko delo je terjalo od njega ogromne žrtve, tudi denarne, zato je septembra 1836 šel v Evropo prosit pomoči. V domovini je bil aprila 1837. Ob krstnem kamnu v Dobrniču je celo uro kleče molil in se zahvaljeval za milost svetega krsta, ki jo je kot misijonar še bolj cenil. Po vrnitvi je ob svojem misijonarskem delu veliko pisal: sestavil je obsežno slovnico (1850) in slovar (1853) čipevskega jezika, še prej (pozimi 1849) je za svoje indijanske vernike napisal knjigo premišljevanj o krepostih in dobrih delih kristjanovih; o vseh vrstah grehov in o resnicah naše vere. "Hvala Bogu, da zdaj lahko pišem v indijanščini skoro tako kot v francoščini," je pisal svo­jemu škofu. "To knjigo sem napisal v lahkem slogu, preprosto in razumljivo, da jo bodo razumeli vsi Indijanci, ki znajo brati, in ti jo bodo močno cenili. Knjiga je žepne oblike, ker Indijanci nosijo svoje knjige s seboj, kamor gredo." V izvirniku ima knjiga, ki je izšla leta 1850, naslov Katolik Enamiad (Katoliški vernik, molivec), slovenski prevod, ki smo ga dobili ob 200-letnici Baragovega rojstva (1997), pa ima naslov Krščanski nauk za Indijance (iz njega so vzete spodnje Baragove misli). Čakale so ga še zahtevnejše naloge: poleti 1853 je bil imenovan za apostolskega vikarja novoustanovljene škofije Gornji Michigan, 1. novembra 1853 je bil posvečen za škofa - nadpastirja ljubljenih Indijancev. Po posvečenju še šel znova v Evropo prosit pomoči, predvsem je iskal duhovnikov-sodelavcev. Leta 1857 je postal redni škof škofije s sedežem v mestu Sault St. Marie, maja 1866 je sedež škofije prenesel v mesto Marquette. Oktobra tega leta ga je zadela kap. Za nekaj časa si je opomogel, toda njegove moči so pešale. Do kraja izčrpan je sklenil svoje sveto življenje 19. januarja 1868.

Čuk S., Pričevanje, v: Ognjišče (2003) 1, str. 16.

* 29. junija 1886, Clausen, Luksemburg; 4. septembra 1963, Chazelles pri Metzu, Francija

Oče združene Evrope kmalu na oltarju

Misel o združeni Evropi je v njem zorela počasi. Nekoliko so k temu pripomogle tudi okoliščine njegovega življenja. Rodil se je 29. junija 1886 v Clausenu v Luksemburgu. Oče Jean-Pierre je bil premožen posestnik francoskega rodu, mati Eugenie Duren pa je bila nemške krvi, rojena v Luksemburgu. Robert je bil njun edini otrok, imela pa je kar tri domovine, ločene le nekaj desetin kilometrov: Francijo, Nemčijo in Luksemburg. Hodil je v nemške šole: najprej v Luksemburgu, zatem v Metzu, ki je bil tedaj pod Nemčijo (po vojni 1870-71 je bila pokrajina Alzacija-Lorena priključena rajhu). Po maturi se je odločil za študij prava na univerzah v Berlinu, Munchnu, Bonnu in Strasbourgu, kjer je bil leta 1910 promoviran za doktorja civilnega in trgovinskega prava. Na svoje starše je bil zelo navezan, zato ga je močno prizadela smrt očeta leta 1900, še bolj pa materina smrt leta 1911, ko mu je bilo petindvajset let. Tedaj je menda pomislil celo na to, da bi postal duhovnik. Sicer pa je vse življenje ostal neporočen in je živel kot menih sredi sveta. Blizu mu je bila duhovnost sv. Frančiška Asiškega.

Leta 1912 je v Metzu odprl odvetniško pisarno. Dejavno se je vključil v karitativno delo Cerkve, kot odvetnik je v duhu katoliškega socialnega nauka branil pravice malih in zatiranih. Ko je bil leta 1913 v Metzu shod nemških katoličanov (Katholikentag), je bil mladi odvetnik član organizacijskega odbora. Med prvo svetovno vojno je bil rezervist. Po končani vojni je bila Alzacija-Lorena vrnjena Franciji in Metz, kjer je živel Schuman, ni bil več pod oblastjo Berlina, temveč Pariza. Postal je francoski državljan. Sprva tega ni bil prav vesel, saj je bila Francija antiklerikalna država. Sčasoma pa se je novega položaja navadil. Njegov duh se je začel bogatiti tudi s francosko kulturo.

Leta 1919 je postal poslanec svoje dežele v francoskem parlamentu, kjer je ostal vse do leta 1940. Zagovarjal je samostojnost Alzacije-Lorene na verskem in jezikovnem področju. Marca 1940 je postal državni tajnik za begunce, julija je izstopil iz vichyjske vlade maršala Petaina. Gestapo ga je kot vplivno osebnost interniral v badenskem mestu Neustadt, od koder mu je leta 1942 uspelo pobegniti v Francijo, kjer je živel v ilegali (po raznih samostanih) in imel stike z odporniškim gibanjem. Leta 1945 je bil ponovno izvoljen za poslanca v francoskem parlamentu na listi stranke Republikanskega ljudskega gibanja. Od junija 1946 do januarja 11947 je bil finančni mininister, od novembra 1947 do julija 1948 je bil predsednik francoske vlade, zatem pa pet iet (1948-1953) zunanji minister. V tej "funkciji" je z izjavo z dne 9. maja 1950, znano kot "Schumanova deklaracija", dal pobudo za začetek evropskega združevanja.

Prvi korak je bil storjen, ko so zunanji ministri Francije, Nemčije, Italije, Belgije, Nizozemske in Luksemburga 18. aprila 1951 v Parizu podpisali pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti za premog in jeklo. Čeprav je bila njegova "evropska" politika deležna številnih kritik, Schuman ni odnehal: zavzemal se je za ustvarjanje evropske skupnosti ne le na gospodarski, temveč tudi na politični ravni. Junija 1955 je bil izbran za predsednika evropskega gibanja, marca 1958 je bil soglasno izvoljen za prvega predsednika Evropske skupščine (parlamenta) v Strasbourgu. Maja tega leta je prejel nagrado Karla Velikega, ki jo zaslužnim Evropejcem podeljuje mesto Aachen. Leta 1962 se je umaknil iz političnega življenja in tedaj je nastala njegova knjiga Za Evropo, ki je prevedena v številne jezike, tudi v slovenščino. Robert Schuman je umrl 4. septembra 1963 v kraju Chazelles pri Metzu in pokopali so ga v tamkajšnji cerkvi.

(pričevanje 05_2004)

* 29. junij 1793, Chrudim, † 9. oktober 1857, Ljubljana

V Tehniškem muzeju Slovenije v Bistri pri Vrhniki je bila leta  2007 odprta razstava "Od vijaka do junaka" ob 150-letnici smrti Josefa Ressla, gozdarja in vsestranskega izumitelja. Njegov najbolj znani izum je ladijski vijak, ki je nastal od začetnih zamisli do praktične uporabnosti večidel na slovenskih tleh. To pa je le delček njegove bogate ustvarjalnosti, kajti težko bi našli panogo, v kateri ni deloval. Samo na različnih področjih tehnike in tehnologije je Resslovih izumov nad trideset. Zavzeto je deloval na področju gozdarstva in kmetijstva, kjer je prispeval k napredku in boljšemu življenju našega človeka. Zaradi odmaknjenosti tedanje Avstro-Ogrske monarhije od žarišč industrijskega napredka je marsikateri Resslov izum zaostal za časom. Na razstavi, ki bo odprta do 3. decembra 2007, je prikazano življenje in vsestransko delovanje tega velikega uma, ki po sodbi strokovnjakov velja za zadnjega genialnega vsestranskega tehnika.

Posvojeni Slovenec češkega/nemškega rodu

Josefa Ressla, izumitelja ladijskega vijaka, štejejo za svojega Čehi (po materi), Nemci (po očetu), Avstrijci (živel je v habsburški monarhiji), Italijani (delovanje v Trstu in Benetkah), Hrvati (delovanje v Istri) in Slovenci, ker je pretežni del svojega življenja in izumiteljskega snovanja preživel na naših tleh.

Josef Ludvik František/Josef Ludwig Franz Ressel se je rodil 29. junija 1793 v Chrudimu, mestecu na vzhodu Češke (večji kraj v bližini je "hokejsko" mesto Pardubice), kot drugi otrok češke matere Marije Ane Konvičkove in nemškega očeta Antona Hermanna Ressla. Že naslednji dan je bil krščen. Oče Hermann je bil mitničar in davčni nadzornik v dveh krajevnih pivovarnah, sicer pa odličen violinist. Prvorojenec Franc Vojteh (1791) je postal duhovnik. Za Josefom sta pri Resslovih prišli na svet še dve hčerki. Družino so pestile denarne težave. Josef je obiskoval župnijsko šolo v rojstnem kraju: očetov prijatelj Rykl ga je poučeval violino, nekdanji kapucin Kora pa ga je uvajal v skrivnosti latinščine, da se je leta 1806 lahko vpisal na gimnazijo v Linzu. Leta 1809 je začel dvoletni vojaški študij pri 4. artilerijskem regimentu v Českih Budjejovicah, kjer se je izpopolnil v geometriji, trigonometriji in algebri. Šolo je uspešno končal, v vojaško službo pa ni bil sprejet, ker je bil "preveč slaboten". V letih 1812-1814 je obiskoval dunajsko univerzo, kjer je hotel študirati medicino. To mu sicer ni uspelo, toda izpopolnjeval se je v državnem računovodstvu, kemiji, veterini, agronomiji, hidravliki, arhitekturi, kar je pozneje odločilno vplivalo na njegovo raziskovalno delo. Medtem so starši obubožali in ga niso mogli več podpirati. Josef je hotel sebi in njim pomagati s svojimi risbami (miniaturami) in lepopisnimi besedili. Po očetovem nasvetu je zaprosil za štipendijo na novoustanovljeni gozdarski akademiji v Mariabrunnu pri Dunaju. Odklonili so ga, češ da je "prešibek na pljučih". Prijatelj Jelinek, sluga na dunajskem dvoru, je cesarju Francu I. izročil Resslovo miniaturo, ki je prikazovala bitko pri Leipzigu leta 1813, v kateri so evropski zavezniki porazili Napoleona. Cesar je bil navdušen, izplačal je honorar in Josefu Resslu omogočil dvoletni študij na gozdarski akademiji.

Po končanem študiju je bil imenovan za distriktnega (področnega) gozdarja v Pleterjah, kjer je po ukazu ljubljanskega gubernija vodil obsežna pogozdovalna dela. Od leta 1826 je bil primorski gozdarski mojster, kjer je ostal do leta 1832. Leta 1835 je delal v Motovunu v Istri kot višji gozdarski agent za oskrbo mornarice z ladjedelniškim lesom. Leta 1821 se je poročil z Jakomino Orebič, hčerko motovunskega distriktnega komisarja, ki mu je rodila tri otroke, a je zelo mlada umrla. Drugič se je poročil s Terezijo Kastelic, hčerko mestnega sodnika iz Višnje Gore, in iz njunega zakona se je rodilo sedem otrok. Druga žena mu je vse do smrti zvesto stala ob strani, kar je bilo zelo pomembno, saj so Ressla zaradi njegove poštenosti in poslovne neizkušenosti grdo izkoriščali. Med letoma 1821 in 1845 se je Resslova družina zaradi finančnih stisk neštetokrat selila. Kmalu po moževi smrti leta 1857 se je Terezija preselila v Maribor, dve leti kasneje pa s sinom Henrikom v Gradec, kjer je leta 1872 umrla.

Trije izumiteljevi sinovi ter vnuki, pravnuki in prapravnuki, živeči večinoma v Italiji, so bili znani in cenjeni inženirji raznih strok. Henrik (1829-1884), starejši od obeh sinov iz Resslovega drugega zakona, civilni inženir, je skušal uveljaviti očetove iznajdbe v tisku in praksi. Med drugim tudi vrtljivi zrakoplov s pogonom na vijak (helikopter), ki je ohranjen v Tehniškem muzeju na Dunaju. Zaradi stroškov, ki si jih je s tem nakopal, je popolnoma obubožal, tako da je leta 1884 umrl na Dunaju - od lakote!

Josef Ressel je od leta 1848 živel v Trstu, kjer se je kot lesni strokovnjak zaposlil pri mornarici kot oskrbnik z ladjedelniškim lesom. Umrl je 9. oktobra 1857 za tifusom na službenem potovanju v Ljubljani in pokopali so ga na Navju, zadnjem počivališčem znanih Slovencev, čeprav tedaj še ni bil znan kot tak, kar pa se je izkazalo kasneje.

Primorski gozdarski mojster

Josef Ressel je kot diplomirani gozdar začel delati leta 1816 v Pleterjah pod Gorjanci, ki so po opustitvi kartuzijanskega samostana (zatem pa jezuitske hiše) nekaj časa pripadale tako imenovanemu študijskemu zakladu. Tam je Ressel vodil obsežna pogozdovalna dela, premeril je Krakovski gozd in na Dunaju objavil razpravi o izračunavanju površin in razdaljemeru (1817, 1820). Leta 1820 je postal ilirski gozdarski podmojster pri upravi državnih posestev v Ljubljani, od leta 1821 je delal v Trstu, kjer je bil od leta 1826 primorski gozdarski mojster. Tam je ostal do leta 1832. Precej časa je posvetil kartiranju in taksaciji Trnovskega gozda, bisera med primorskimi gozdovi. Izdelal je načrt gozdnih cest po njem. Organiziral je gradnjo pomembne cestne povezave med Lokavcem pri Ajdovščini in Dolom/Predmejo, ki je po njegovi zaslugi odprla svetu bogate gozdove. Hvaležni domačini so mu na cesti, ki se imenuje po njem, postavili spomenik. Leta 1835 najdemo Ressla v istrskem Motovunu kot višjega gozdarskega agenta in predstojnika mornariške gozdne agenture za Istro, katere naloga je bila oskrbovati avstrijsko mornarico z ladjedelniškim lesom. Njegovo najtehtnejše gozdarsko delo je Načrt pogozdovanja Istre (1842). Objavil je tudi svojo zamisel o pogozdovanju Krasa, ki so jo začeli uresničevati šele proti koncu 19. stoletja. Njegovi pogozditveni načrti so prvi strokoven in sistematičen poskus pogozditve in melioracije Istre in Krasa s sodelovanjem prebivalstva. Njegovi pogledi na gozdno gospodarstvo so tudi v sodobni luči naravovarstveni. Namesto golosečnega načina gospodarjenja z gozdovi je predpisoval redčenja za povečanje kakovosti prirastka v gozdovih.

Načrtovalec mlinov za žito in stiskalnic za grozdje

Skorajda ni področja, ki ne bi zamikalo Resslovega iznajditeljskega in ustvarjalnega duha. Prispeval je veliko izboljšav v poljedelstvu, svilogojstvu, čebelarstvu, živinoreji... Izdelal je načrte za namakanje egiptovskih puščav z vodami reke Nil, za izsuševanje delte reke Neretve, beneških lagun in Ljubljanskega barja. Izumljal je predmete za vsakdanjo rabo (npr. brezsmradno stranišče). Razvil je več poljedelskih strojev: plug s štirimi rezili, ki ga je namenil istrskim kmetom za obdelavo njihove zemlje, sejalnik, pa tudi več vrst stiskalnic za grozdje in olje. In prav za plug in te stiskalnice je Ressel dobil edino javno priznanje, ki mu ga je izrekel istrski deželni glavar. Razvil je nove postopke za izdelovanje mila, suho barvanje tkanin, strojenje in konzerviranje usnja. Izmed novejših odkritij na "zemljevidu" neutrudnega raziskovanja Josefa Ressla velja omeniti geološki načrt Istre z domnevnimi nahajališči premoga in nafte, ki jih je vrisal vanj. (Med temi je tudi rudnik črnega premoga v Sečovljah, leta 1963 opuščen.) Izumil je valjčni stroj za vroče stiskanje kovinskih predmetov, drsne ležaje je razvil v kroglične in valjčne, predvsem pa je utemeljil uporabo železa v ladjedelništvu in gradbeništvu, zlasti pri gradnji mostov. Razvijal je merske naprave: izboljševal je kompas in kronometer, izumil napravo za merjenje mehanske trdnosti lesa, izdelal metode in pripomočke za računanje in merjenje razdalj, površin in prostornin. V času uveljavljanja parnega pogona je izumljal enostavne in poceni parne lokomotive. V času gradnje prvih železnic je načrtoval železnice brez tirov in koles s pnevmatičnim pogonom, cestna parna vozila pa tudi pnevmatično pošto.

Izumitelj ladijskega vijaka

Najzanimivejše poglavje v Resslovem življenju je vsekakor ladijski vijak," piše "ressloslovec" dr. Vladimir Murko v spremni besedi knjige Mornar brez jader, romana o Resslu, češkega pisatelja Jana Severina. "Njegovo zgodovino delimo sedaj na več poglavij, čeprav nahajamo v literaturi le eno samo: tržaško-pariško." "Zgodovinsko" nepotrjena poglavja naj bi bila: dunajsko, pletersko, ljubljansko, tržaško-pariško in šibeniško. Zelo verjetno je, da je Josef Ressel svoj model ladijskega vijaka izrisal že kot študent na Dunaju leta 1812. Verjetne so tudi njegove poskusne vožnje po reki Krki v času njegovega službovanja v Pleterjah. Do danes se je v krajih na Dolenjskem, kjer je Ressel služboval, ohranilo izročilo o "pletrskem žolnirju" in njegovih poskusnih vožnjah na vijak, ki ga je poganjal z roko. Novomeški okrajni glavar mu je izrekel najstrožji ukor, češ da z ropotom in dviganjem valov na reki plači ribe in rake. Ni dokazano, da bi uspešnost ladijskega vijaka Ressel preskušal na Ljubljanici. Nepotrjeno je tudi "šibeniško poglavje", ki trdi, da je Ressel po ponesrečenem poskusu vožnje v Trstu svojo ladjico odpeljal v Šibenik, kjer naj bi se lepo obnesla. Če bi se to izkazalo za resnično, bi bila Resslova iznajdba ladijskega vijaka še bolj potrjena. Francozi to iznajdbo pripisujejo svojemu rojaku Sauvageu, Angleži Petitu Smithu, Švedi Johnu Ericsonu. Vendar so vsi ti nastopili s svojo "iznajdbo" šele več plet o podelitvi patenta Josefu Resslu (1827).

Od Arhimeda in Leonarda do Ressla

Ressla danes poznamo predvsem kot izumitelja ladijskega vijaka, ki naj bi na ladjah nadomestil nepraktična lopatasta kolesa in o njegovih zamislih povečal parnikom hitrost do 15 milj na uro. "Vse od časov, ko je Arhimed v svojih delih prvič podal osnove pogonskega vijaka, je bil Ressel prepričan, da je mogoče zgraditi tak vijak, ki bo lahko poganjal ladje hitreje kot lopatasta gonilna kolesa prvih parnikov..."

Ressel je začel poskuse z ladijskim vijakom že zelo zgodaj, vendar je pri domačih oblastnikih ponavadi naletel na nasprotovanje. Ko je po Krki plul s čolnom na vijak, ki ga je poganjal z roko, je po mnenju novomeškega okrajnega glavarja, povzročal prevelik ropot ter s tem plašil ribe in rake, zaradi česar so mu izrekli najstrožji ukor. Enako je bilo leta 1825, ko je s podobnimi poskusi nadaljeval na Ljubljanici. Sklepna epizoda se je nato odigrala v Trstu, kjer je Ressel za gradnjo parnika z vijakom uspel pridobiti industrialca Fontano. Izumitelj je zgradil ladjo Civetta in vijak zanjo, parni stroj, ki pa ni bil narejen pravočasno. Vrhu vsega niti ni bil primeren za ladjo, tako da so ga morali neštetokrat popravljati. Prva poskusna vožnja 4.avgusta 1828 je potrdila uporabnost Resslove iznajdbe. Ladja Civetta s 40 potniki je v Tržaškem zalivu dosegla hitrost 6 milj, potem pa je odpovedal parni stroj zaradi slabo spajkane cevi. Potem ko je policija zaradi splošne nevarnosti prepovedala nadaljnje vožnje, je Ressel dokazoval, da je za polom kriv slabo izdelan parni stroj in da njegov izum s tem nima nobene zveze. Zamisel je dokončno propadla, ker Fontana ni hotel nadaljevati poskusov, predvidenih po pogodbi. Zasluga za uporabo ladijskega vijaka pripada Resslu, ki ga je prvi vgradil na pravo mesto: med krmo in krmilo, kar dokazuje tudi njegova prošnja za patent iz leta 1826, ki mu je bil podeljen leto pozneje. Ressel je načrtoval ustanovitev delniške družbe za izdelavo ladij z vijačnim pogonom, toda - kot mnoge njegove zamisli - je tudi ta ostala neizkoriščena in so jo kasneje prilastili drugi.

Ladje z vijačnim (Resslovim) pogonom so prvič preplule Atlantik leta 1845, do konca šestdesetih let prejšnjega stoletja pa je ta pogon že popolnoma prevladal. Ressel se je ukvarjal že tudi z alternativnimi oblikami vodnega pogona, kakršnega pospešeno preučujejo v najnovejšem času.

"Živel je na slovenski zemlji in je svoje iznajdbe, ki ga postavljajo med tehnike svetovnega imena, izumil pri nas," je o njem leta 1937 zapisal nepodpisani avtor. "Ni ustvarjal slovenske znanosti, je pa ena izmed vezi, ki vežejo našo zemljo in z njo naš narod z ustvaritvami, ki so važne za vse človeštvo."

(priloga 07_2007)

* 28. junij, 1873, Lyon, Francija, † 5. november, 1944, Pariz, Francija.

"Če bom v Lurdu videl čudež, bom veroval."

Mož, ki ga predstavljamo, je bil znanstvenik na področju medicine. Po spletu okoliščin, katerih "nitke" ima v rokah Bog, je leta 1903 namesto svojega kolega spremljal bolniški vlak v Lurd. "Bom vsaj na lastne oči videl, kakšni so ti čudeži, o katerih govorijo katoličani," si je dejal. Rekel je, da bo veroval, če bo "postavljen pred dejstvo". Dejstvo čudežnega ozdravljenja je res doživel in pošteno je priznal, da medicinska veda za to nima odgovora. Toda verovati še ni mogel, kajti vera je milost, za katero je dovzetno le ponižno, otroško srce. Za milost vere je iskreno molil. V svoji knjigi Potovanje v Lurd piše, da je v noči po doživetju čudeža šel v lurško baziliko in nebeško Mater prosil: "Premila Devica, pomočnica nesrečnih, ki ponižno kličejo k tebi, ozri se name! Verujem vate. Na moj dvom si odgovorila z jasnim čudežem. Ne zmorem ga še videti in še vedno dvomim. Toda moja največja želja in najvišji cilj mojega hrepenenja je, da bi veroval, veroval z vsem srcem in brez pridržka."

V cerkvenem bogoslužnem koledarju je 11. februarja spomin Lurške Matere Božje. Tega dne leta 1858 se je v francoskem mestecu Lurd pod Pireneji Marija prvič prikazala štirinajstletni Bernardki Soubirous. Cerkev je ta prikazanja potrdila kot verodostojna. V Lurd se leto za letom zgrinjajo milijoni romarjev z vsega sveta. Veliko je med njimi bolnikov, ki iščejo pomoči in tolažbe pri Mariji, zato je papež Janez Pavel II. leta 1992 razglasil 11. februar za svetovni dan bolnikov. Nekateri bolniki v Lurdu čudežno ozdravijo, vendar je postopek za priznanje čudeža izredno strog.

Priča enemu takih čudežnih ozdravljenj je bil leta 1903 tudi tridesetletni francoski zdravnik Alexis Carrell, ki je to svoje doživetje izpovedal v knjigi Potovanje v Lurd in si s tem onemogočil kariero v Franciji, kjer je tedaj vladalo veri sovražno vzdušje. Alexis Carrell se je rodil 28. junija 1873 blizu Lyona, kjer je njegov oče, bogat industrijec, imel vilo in je družina tam preživljala počitnice. Ko je bil Alexis star štiri leta, je ostal brez očeta in breme vzgoje je padlo na ramena matere, kateri pa so veliko pomagali njeni bratje. Odraščal je v okolju blagostanja in tradicionalne vernosti. Srednjo šolo je obiskoval pri jezuitih, po maturi pa se je vpisal na medicinsko fakulteto lyonske univerze, kjer je bil vedno med najboljšimi študenti. Bil je zelo samostojen, imel je izreden dar opazovanja in sošolci so o njem govorili, da "ima oči tudi zadaj". Z vsem srcem se je posvetil medicini, čisti znanosti, popolnoma pa je zanemaril svoj notranji, duhovni svet. Za tedanjimi zagovorniki scientizma in pozitivizma (nazorov, da bo znanost dala odgovor na vsa človekova vprašanja in da zato samo čista znanost nekaj velja), ki so tedaj imeli v Franciji glavno besedo, je ponavljal: "Resnično je le to, kar je znanstveno dokazano!" Kot študent je prišel ob vero. V svoji knjigi Potovanje v Lurd je priznal, da sta se njegovo srce in njegova duša upirala življenju v tisti puščavi, kamor ju je bil izgnal. Študij medicine je končal z najvišjimi ocenami in po diplomi je postal profesor anatomije. To je bilo leta 1903 in takrat je Bog prvič potrkal na zanemarjeno dušo bleščečega mladega profesorja. Kolega zdravnik, ki bi moral v Lurd spremljati bolniški vlak, je bil nujno zadržan in prosil je Carrella, če bi šel namesto njega. Pristal je. Na vlaku se je pogovarjal s kolegi in trdil: "Nesmiselno je govoriti o čudežih, kajti naravni zakoni so nespremenljivi. Če so kakšno ozdravljenje razglasili za čudežno, pomeni, da so bolnika pred 'ozdravljenjem' preveč površno preiskali. No, pred dejstvom se bom uklonil tudi jaz. Postavite me pred trdno dejstvo in bom verjel."

Zavzel se je za mlado, umirajočo bolnico Marie Ferrand, ki je imela tuberkulozno vnetje trebušne mrene. Bila je brezupen primer, da so vsi zdravniki dvignili roke od nje. "Če bo tale ozdravela," si je dejal Alexis Carrell, "bo to res čudež!" Marie Ferrand je že umirala, zato je doktor Carrell odločno prepovedal kopel pri lurškem čudežnem studencu. Marie so z lurško vodo samo umili, nato pa jo odnesli pred votlino. Carrell je bil ves čas ob njej. Zdelo se mu je, da sanja: umirajoče dekle je vstalo, njen obraz je dobil zdravo barvo, utrip žile je bil normalen. Carrell je vzel svoje pero in na rokav svoje halje zapisal natančno uro: 2,40. "Ozdravila sem!" je vzkliknila Marie in prosila kozarec mleka. "Nemogoče! Nezaslišano! Pred mojimi očmi se je zgodil čudež!" je zapisal Alexis Carrell v svojem Potovanju v Lurd, ki ga je podpisal s prevdonimom "dr. Lerrac". Z dvema zdravnikoma je ozdravljenko natančno pregledal: nobenega dvoma ni bilo - bila je popolnoma zdrava! Na vprašanje, kaj bo storila zdaj, je Marie odgovorila: "Šla bom k usmiljenim sestram sv. Vincencija in stregla bom bolnikom."

Alexis Carrell se je vrnil v Lyon in je svoje lurško doživetje popisal v knjigi Potovanje v Lurd. Odšel je v Ameriko, kjer je kot predstojnik kirurškega laboratorija na Rockefellerjevem medicinskem raziskovalnem inštitutu v New Yorku prišel do pomembnih odkritij, za katera je leta 1912 prejel Nobelovo nagrado za medicino. Še večja nagrada zanj je bila vrnitev k veri otroštva. Za Božič leta 1939 je zapisal v svoj dnevnik: "Življenje ni v tem, da nekaj razumemo; življenje je v tem, da ljubimo, da pomagamo drugim, da molimo..." Zadnja stran knjige njegovega življenja se je zaprla 4. novembra 1944.

(pričevanje 02_2010)

LETA 1671 UMRL LUKA KNAFELJ

duhovnik, podpornik kranjskih študentov (* 1621)

Luč sveta je zagledal v Ribnici, šolal se je najprej pri cistercijanih v Stični, zatem pa na jezuitski gimnaziji v Ljubljani. Na Dunaju je študiral teologijo in bil leta 1648 posvečen v duhovnika. Prva leta je opravljal službo dušnega pastirja v dunajski dvorni bolnišnici. Leta 1658 je postal župnik v vinorodnem kraju severno od Dunaja. Župnijsko posestvo je bilo glavni vir bogatih dohodkov. Ko je leta 1671 umrl na Dunaju, je skoraj vse svoje premoženje zapustil štipendijski ustanovi za podporo kranjskih študentov na dunajski univerzi.

LETA 1793 ROJEN JOSEF RESSEL

ČEŠKI GOZDAR, IZUMITELJ († 1857)

Njegov najbolj znani izum je ladijski vijak, ki je nastal od začetnih zamisli do praktične uporabnosti večidel na slovenskih tleh. To pa je le delček njegove bogate ustvarjalnosti, kajti težko bi našli panogo, v kateri ni deloval. Samo na različnih področjih tehnike in tehnologije je Resslovih izumov nad trideset. Zavzeto je deloval na področju gozdarstva in kmetijstva, kjer je prispeval k napredku in boljšemu življenju našega človeka. Zaradi odmaknjenosti tedanje Avstro-Ogrske monarhije od žarišč industrijskega napredka je marsikateri Resslov izum zaostal za časom. Vsestransko delovanje tega velikega uma, ki po sodbi strokovnjakov velja za zadnjega genialnega vsestranskega tehnika.

več preberite v prilogi 07_2007

LETA 1797 ROJEN FRIDERIK BARAGA

ŠKOF IN MISIJONAR - APOSTOL INDIJANCEV, BOŽJI SLUŽABNIK († 1868)

Na praznik apostolov Petra in Pavla, 29. junija 1797, se je v gradiču Mala vas na griču med Trebnjem in Dobrničem rodil Friderik Baraga, eden največjih sinov slovenskega naroda. V svojem življenju je vedno hodil "za višjim klicem": odpovedal se je karieri pravnika in položaju graščaka ter je izbral duhovniški poklic; kmalu je začutil, da Bog od njega pričakuje več, zato se je odločil za misijonsko delo med ameriškimi Indijanci. Med njimi je deloval z vnemo dobrega pastirja, ki ga je vodila tudi doma, kjer pa je zaradi hladnega janzenističnega duha med duhovščino doživljal veliko nasprotovanj. Iz domovine je odšel brez zagrenjenosti, v srcu je do nje ohranil vso ljubezen. Kot misijonar se je odlikoval po junaški odpovedi: zadovoljen je bil z najnujnejšim za življenje in delo. Ko je postal škof, si je v skladu s tem prepričanjem izbral geslo "Unum necessarium" (Eno je potrebno - namreč: delati za božje kraljestvo, drugo nam je zagotovljeno).

več o njem:
S. Čuk, Pred 200 leti se je rodil Friderik Baraga: Priloga, v: Ognjišče 6 (1997), 38-45.
S. Čuk, Misijonar Friderik Baraga: Pričevanje, v: Ognjišče 1 (2003), 16-17.
S. Čuk, Friderik Baraga (1797-1968): Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (2018), 42-43

nekaj njegovih misli:

• Če hočeš biti srečen, tedaj bodi resnično dober in plemenit. Bodi dober do revnih in potrebnih, kolikor le moreš. Morda si ti sam reven, a gotovo je kdo še revnejši od tebe.
  
• Božje kraljestvo je tudi v naših srcih. Če lepo živimo in služimo Bogu, tedaj gospoduje on v naših srcih. Če pa se slabo vedemo, delamo grdo in služimo hudobnemu duhu, tedaj on gospoduje v naših srcih.
  
• Lažeš Gospodu Bogu, ko mu rečeš: Odpusti mi, kakor odpuščam svojemu bližnjemu jaz. Če ti ne odpustiš bližnjemu, ravnaš nečastno in v resnici prosiš Boga, naj te pahne v peklenski ogenj.
  
• Če ljubiš Boga, ljubiš svojega bližnjega. Ne ostani pa pri lepih mislih; tvoja ljubezen mora biti delavna. Koliko žalostnih potrebuje tvojih tolažilnih besed, koliko nesrečnih je potrebnih tvoje pomoči.
  
• Moli v resnici! Če prosiš Boga lepih čednosti: ljubezni, ponižnosti, potrpežljivosti, pokorščine, čistosti ali časnih dobrot, prizadevaj si tudi resnično, da to dosežeš. Sicer bi bila tvoja molitev tvojemu dejanju nasproti in torej ne resnična, ampak hinavska.
  
• Tudi v naših srcih nam Bog neprestano govori. Kadar hoče kdo storiti kaj slabega, mu srce takoj pove, naj tega ne stori. Če bi pa rad storil kaj dobrega, mu takoj reče: Tako stori!
  
• Ne verjemi vsega, kar slišiš. Saj vendar dobro vemo, kako močno sta danes razširjena laž in obrekovanje. Ne zmeni se za vse, kar slišiš. Tudi ne opazuj preveč drugih, kako se vedejo. Pazi bolj nase.
  
• Če te kdo posvari in navaja k dobremu, to rade volje sprejmi. Bodi mu iz srca hvaležen in si vzemi k srcu svarilne besede. In živel boš vedno srečneje.
  
• Glej, da boš svojega očeta in svojo mater iskreno ljubil. Ne pozabi lepo ravnati z njima. Dala sta ti življenje in te vzgojila. Dala sta ti vse, preden si sploh začel skrbeti zase.
  
• Bodi dober do revnih in potrebnih, kolikor le moreš. Morda si ti sam reven, a gotovo je kdo še revnejši od tebe; bodi torej dober in usmiljen, kolikor je mogoče in Jezus te bo imel zelo rad.
  
• Ko boš ob koncu svojega življenja stopil pred večnega Sodnika, te ne bo vprašal, kako dolgo si živel na zemlji, pač pa boš moral dati odgovor, kako si živel: pošteno ali nepošteno.
  več:

LETA 1798 ROJEN GIACOMO LEOPARDI

ITALIJANSKI PESNIK († 1837)

Rojen v plemiški družini, vendar starši niso imeli razumevanja zanj, bil je zelo občutljive narave in slabega zdravja. Je drugi največji italijanski lirik (za Francescom Petrarko), romantik in pesnik bolesti in pesimizma, ki je opisoval osamljenost, hrepenenje po neuresničeni ljubezni (njegova muza je bila Silvija) in končno po smrti. Pisal je tudi domovinske pesmi. Njegove Pesmi in pisma so izšle tudi v slovenščini, leta 2000 pri Mladiki, nazadnje pa leta 2012 pri založbi Sanje v prevodu Marte Filli.

njegove misli:

• Kariera vsakega genija raste iz obupa, zaradi česar se ne bojim za svoj uspeh.
• Kolikor koristneje znamo porabiti čas, toliko bolj nam je žal, ker ga nimamo dovolj; kolikor bolj nespametno ga zapravljamo, toliko bolj se nam zdi, da ga imamo na pretek.
• Na tem svetu ni nič bolj redko kot človek, ki ga lahko vedno prenašamo.

LETA 1812 ROJEN PETER HICINGER

DUHOVNIK, PESNIK, PISATELJ IN ZNANSTVENIK († 1867)

V Tržiču na Gorenjskem rojeni, je bil nemške krvi: rodbina se je priselila s Tirolskega. Za slovenščino ga je v gimnaziji pridobil Matija Čop in začel je pesniti. Napisal je tudi več nabožnih pesmi ki jih je uglasbil Gregor Rihar (najbolj znana je šmarnična Že slavčki žvrgolijo). Kot duhovnik je deloval v raznih krajih, nazadnje je bil župnik v Postojni.

LETA 1851 ROJEN IVAN MERCINA

ŠOLNIK, GLASBENIK, ZVONOSLOVEC († 1940)

Doma na Gočah pri Vipavi, je kot učitelj vodil pevske zbore na Proseku in v goriški čitalnici nad 25 let in mnogo pripomogel k pevskemu napredku svojih rojakov na Gočah. Posebno zanimanje za zvonove je M. kazal že od mladih let. Sodeloval je že kot deček in kot dijak pri zvonjenju in pritrkavanju. Kot zvonoslovec je nastopil zlasti po vojni, ko je v raznih listih svaril pred nabavljanjem jeklenih zvonov. Po vrnitvi v Gorico je veliko pisal o zvonovih in goriški nadškof Sedej ga je imenoval za kolavdatorja zvonov goriške nadškofije. Važni za zvonoslovje sta Mercinovi knjigi Slovenski pritrkovavec.

LETA 1859 UMRL KAMILO MAŠEK

SKLADATELJ, GLASBENI PEDAGOG, PUBLICIST (* 1831)

Bil je sin Gašperja Maška, skladatelja češkega rodu, ki je od leta 1820 deloval v Ljubljani, in Amalije, ki je bila operna pevka. Po obeh je podedoval glasbeni talent. Leta 1854 je postal učitelj na glasbeni šoli v Ljubljani. Začel je izdajati prvo glasbeno revijo na Slovenskem, mesečnik Cecilia (1858-59). Umrl je star komaj 27 let.

LETA 1886 ROJEN ROBERT SCHUMAN

PRAVNIK IN FRANCOSKI POLITIK, OČE ZDRUŽENE EVROPE († 1963)

"Svoje politično poslanstvo je opravljal tako, kot da je duhovniška služba," je dejal o francoskem politiku Robertu Schumanu, pobudniku evropskega združevanja, Pierre Werner, predsednik vlade Luksemburga, Schumanove rojstne deželice. Njegov zgled dokazuje, da je tudi v politiki mogoče živeti dosledno po krščanskih načelih. Zgodovinskega 9. maja 1950, točno pet let po porazu nacizma, je v palači francoskega zunanjega ministrstva prebral znamenito Deklaracijo o ustanovitvi (francosko-nemške) Skupnosti za proizvodnjo premoga in jekla, s katero je sprožil proces evropskega združevanja. "Ponujamo roko našim včerajšnjim sovražnikom," je dejal, "ne samo zato, da se z njimi spravimo, temveč zato, da skupaj gradimo Evropo prihodnosti... Verjamem v krščanske temelje Evrope... Nočemo pohabljene Evrope, ustvariti moramo tako Evropo, da bodo vanjo sprejeti tudi narodi Vzhoda. "Te njegove daljne sanje se uresničujejo prav te dni, ko družina dosedanjih petnajstih članic Evropske unije sprejema v svoj krog deset novih držav, med katerimi je tudi Slovenija.

Schuman je bil praktičen vernik. Vsak dan je bil pri maši, živel je neporočen (celibat) in je svoje politično delovanje, kakor so napisali njegovi sodobniki, pojmoval kot svoj duhovni poklic laika. Pri svojem političnem delovanju se je navdihoval v spisih sv. Tomaža Akvinskega, francoskega katoliškega filozofa Jacquesa Maritaina in v družbenem nauku papeža Pija XII. Postopek za beatifikacijo je leta 1985 začel škof iz Metza Pierre Raffin, 22 let po Schumanovi smrti. Slabih dvajset let kasneje so končali z zbiranjem potrebnih dokumentov za škofijski postopek in proces nadaljevali v Vatikanu na Kongregaciji za zadeve svetnikov, kakor določajo pravila.

več o njem preberite v pričevanju 05_2004

nekaj njegovih misli:

• Vse nas mora prežeti prepričanje, da potrebujemo drug drugega, ne glede na položaj ali moč, ki nam je na voljo.
  
• Ljubosumno varovati lastno neodvisnost je naravno in upravičeno. Toda zares neodvisni smo le toliko, kolikor ne potrebujemo drugega. Vendar tako razumljena neodvisnost postane za nas šibkost, zato se moramo v lastno korist sprijazniti s tem, da se ji odrečemo.
  
• Vojni je treba odvzeti bistvo njenega obstoja, odstraniti celo skušnjavo, da bi jo sploh začeli. Treba je doseči, da vojna nikomur, niti najbolj brezvestni vladi, ne bo v korist.
  
• Demokracija dolguje svoj obstoj krščanstvu. Rodila se je tistega dne, ko je bil človek poklican, da v svojem pozemskem življenju uresniči dostojanstvo človeške osebe, v individualni svobodi, v spoštovanju pravic vsakogar in prek uresničenja bratske ljubezni v razmerju do vseh. Nikoli pred Kristusom niso bile izražene podobne ideje.
  
• Krščanstvo je učilo enakost vseh ljudi, otrok istega Boga, ki jih je Kristus odkupil, ne glede na raso, barvo, razred ali poklic. Pripeljalo je do priznanja dostojanstva dela in do dolžnosti, da se temu dostojanstvu vsi podvržejo.
  
• Krščanstvo je priznalo prednost notranjih vrednot, ki edine plemenitijo človeka. Vesoljni zakon ljubezni in usmiljenja je iz človeka naredil našega bližnjega; odtlej na njem temeljijo družbena razmerja v krščanskem svetu.
  
• Kristus je vse od začetka nasprotoval fanatizmu s tem, da je postal njegova najbolj vzvišena žrtev. Njegovo kraljestvo ni od tega sveta.
  
• Krščanska civilizacija ni mogla biti rezultat nasilne in neposredne revolucije, ampak postopnega preoblikovanja, potrpežljive vzgoje, pod vplivom velikih načel usmiljenja, žrtvovanja in ponižnosti, ki so temelji nove družbe.
  
• Čudno se zdi, ko kdo ne pozna krščanstva in omejuje njegovo poslanstvo izključno na bogočastje in dobrodelost. Nasprotno: krščanstvo je nauk, ki hoče določiti moralno dolžnost za vsa področja, vsaj kolikor zadeva temeljna načela.
  
• Služiti človeštvu je dolžnost, enaka tisti, ki nam nalaga zvestobo lastnemu narodu.

LETA 1891 ROJENA VERA DANILOVA

SLOVENSKA POKLICNA IGRALKA († 1971)

Bila je otrok igralske in pevske družine. Igralca sta bila oče Danilo Cerar in mati Avgusta ter sestri Mira in Silva. Na odru je nastopala že kot otrok. Fran Govekar jo je 1906 honorarno sprejel v ansambel Deželnega gledališča v Ljubljani. Bila je ena prvih slovenskih poklicnih igralk. V tem gledališču je odigrala okoli sto dramskih, dvajset operetnih in nekaj opernih vlog. Poročila se je s češkim dirigentom in skladateljem Antoninom Balatko in čas po drugi svetovni vojni je preživela v Brnu.

LETA 1900 ROJEN ANTOINE DE SAINT-EXUPÉRY

FRANCOSKI PISATELJ IN LETALEC († 1944)

"Kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno." Najbrž vsakdo ve, da to življenjsko modrost najdemo v knjigi Mali princ (1943), poetični pravljici, ki jo napisal in z risbami opremil francoski pisatelj in bojni pilot Antoine de Saint-Exupéry. V tej drobni knjigi, ki je prevedena v vse svetovne jezike in jo vedno znova tiskajo, pisatelj razkriva svojo otroško dušo.

... več o njem preberite v pričevanju 08_2000

nekaj njegovih misli:

• Kadar delamo samo zaradi tvarne koristi, si gradimo ječo in se zapiramo vanjo. Denar je pena, zato ne more ustvariti niče­sar, kar bi bilo vredno življenja.
  
• Ljudje se gnetejo v brzovlakih, toda pozabili so že, kaj so hoteli. Torej se vrte v začaranem krogu.
  
• Izkušnja nas uči, da ljubezen ni v tem, da se dva ozirata drug po drugem, ampak da gledata v isto smer.
  
• Vedno delamo tako, kakor da je nekaj, kar je vredno več kot človeško življenje.
  
• Ljudje hodijo dolgo časa drug ob drugem, ujeti v svoj molk ali v redke besede, ki nič ne povedo. Hipoma pa se pojavi ura nevarnosti in že se približajo človeška ramena. Ljudje spoznajo, da spadajo skupaj.
  
• Od vsakogar smeš zahtevati le to, kar zmore. Oblast temelji predvsem na razsodnosti.
  
• Človek biti se pravi čutiti odgovornost: sramovati se spričo revščine, čeprav je jasno, da je ni sokriv; ponosno se veseliti zmage, ki so jo priborili tovariši; prispevati svoj ka­men v zavesti, da pomaga pri gradnji sveta.
  
• Le v boju z ovirami najde človek pot do samega sebe.
  
• Veličina poklica obstoji morda predvsem v tem, da ljudi zbližujemo.
  
• Ko se bomo zavedli, kakšno je naše poslanstvo, čeprav je še tako nepomembno, šele tedaj bomo srečni. Samo takrat bomo lahko mirno živeli in mirno umrli, kajti to, kar daje smisel življenju, daje smisel tudi smrti.
  
• Najteže je soditi sebi, drugim je laže. Če se ti posreči,da se pravično obsodiš, si resnično modrijan.
  
• Najlepše veselje doživi človek vselej takrat, kadar to najmanj pričakuje.
  
• Zvezde pomenijo vsakemu kaj drugega. Popotnikom so vod­nice. Drugim so samo drobne lučke. Znanstvenikom so uganke.
  
• Za delavca, ki začenja graditi svet, se svet začenja vsak dan.
  
• Ljudje si ne vzamejo časa, da bi sploh kaj spoznali. Pri trgovcih kupujejo kar izgotovljene predmete. Ker pa ni trgovcev, ki bi prodajali prijatelje, ljudje nimajo več prijateljev.
  
• Najbolj mrzim vlogo opazovalca, ki neprizadeto gleda ali ravna. Nikoli ne bi smeli samo gledati. Biti moramo priče, sodelovati moramo in nositi odgovornost.
  
• Če iščem, sem že našel, kajti duh želi samo tisto, kar ima v posesti. Najti pomeni videti. Toda kako bi mogel iskati tisto, kar zame že ne bi imelo neki smisel?

LETA 1905 ROJEN FERDO DELAK

DRAMATIK, REŽISER, GLEDALIŠČNIK († 1968)

Goričan Ferdo Delak je svojo ustvarjalnost posvečal predvsem gledališču. Bil je dramatik, režiser, scenograf, organizator, upravnik in direktor raznih gledališč. V gledališkem prizadevanju je težil po uveljavitvi proletarskega gledališča in kolektivne drame. Posrečene so njegove dramatizacije Jurčičevega Desetega brata in Rokovnjačev ter Cankarjevega Hlapca Jerneja. Bil je tudi režiser prvega slovenskega celovečernega filma Triglavske strmine (1932) po scenariju Janeza Jalna.

LETA 1948 ROJEN PEDRO OPEKA

DUHOVNIK-LAZARIST IN MISIJONAR, BOJEVNIK UPANJA

Slovenski misijonar Pedro Opeka, ki je zaslovel po vsem svetu s svojim "malgaškim čudežem" - z vzornimi naselji, katera je gradil skupaj z najrevnejšimi domačini, v svoji avtobiografiji Bojevnik upanja, pripoveduje tudi o svojih starših. Bila sta med tistimi številnimi vernimi Slovenci, ki so morali po vojni zapustiti domovino, da so ostali pri življenju, po katerem so jim stregli krvoločni "rdeči" zmagovalci. Opekovi so našli zavetje v Argentini. Peter/Pedro je drugi od osmih otrok (rojen 29. junija 1948). Kot deček je pomagal očetu Lojzetu zidati. To delo mu je bilo všeč in nekega dne je pred očetom izgovoril "preroške" besede: "Tudi jaz bom nekoč gradil hiše."

Kako se je ta napoved uresničila, smo v Ognjišču že večkrat pisali.

Tako lahko preberete pogovor z njim v rubriki gost meseca 10_1996

- gost meseca 10_2000

ali v pričevanju 08_2006, kjer je spregovoril tudi o svojih starših. "Ko razmišljam o svoji mladosti ugotavljam, da sem veliko stvari, o katerih mislim, da sem jih odkril veliko pozneje, v resnici doživel že prej," piše Pedro Opeka v svoji knjigi.

nekaj njegovih misli:

• Globoko v sebi čutim, da je dobro, če se znaš čuditi tistemu, kar prihaja, se navdušiti nad lepoto, ki se ti ponuja. Če hočeš bolje razumeti skrivnost življenja, moraš iskati nepričakovano, pognati se moraš v neznano.
  
• Otroke učimo matematiko, tuje jezike in računalništvo. Ne sprašujemo jih, ali to želijo: to znanje je nujno. Isto velja za moralne smernice, zlasti za družinske vrednote.
  
• To, kar verujem, mi pomeni vse: Bog je Ljubezen. In živel bom za top sporočilo, za to, da ga bom prenašal vsem, ki jih bom srečeval.
  
• Bog nam je dal razum. Noben ateistični učenjak ne more dokazati, da Boga ni, in noben duhovnik ne more dokazati, da Bog je, razen s svojim življenjem in z brezmejno ljubeznijo.
  
• Biti moraš sredi resničnega življenja, da lahko začutiš pravo srečo ob nasmehu, zadovoljstvo ob zasledovanju prave smeri, v imenu cilja, ki je vreden tega imena.
  
• Če hočeš biti verodostojen in pravičen, moraš biti najprej skromen. Priznati moraš, da ne veš nič. In deliti življenje z ljudmi ter zaupati v tisto, kar se bo porodilo iz stkanih vezi ljubezni.
  
• Bog nam je dal razum in svobodo. Mi sami pa moramo misliti in izbirati. Svet je nepopoln prav zato, ker nekateri svobodo izkoriščajo v slab namen.
  
• Trdno verujem, da Božji duh, ki je ljubezen in usmiljenje, veje v srcu slehernega človeka.
  
• Zmeraj sem verjel, da je človek v svoji notranjosti dober. Ali ni vsakemu odraslemu človeku neznosen pogled na obraz otroka, katerega dostojanstvo je bilo izigrano in poteptano?
  
• To, kar verujem, mi pomeni vse: Bog je Ljubezen. In živel bom za to sporočilo, za to, da ga bom prinašal vsem, ki jih bom srečeval.

LETA 1998 UMRL JOŽE KOLOŠA-KOLOŠ

UMETNIŠKI FOTOGRAF (*1920)

Prve korake v svet fotografije je Jože Kološa napravil v ateljeju svojega očima v Murski Soboti, leta 1943 je dosegel naslov mojstra fotografije. Po vojni je deloval v Prekmurju do leta 1958, ko se je preselil v Koper, kjer je bil vodja fotoslužbe v Tomosu. Kot svobodni fotograf je leta 1972 ustanovil mednarodno kolonijo Koštabona (Umiranje vasi), leta 1976 pa pripravil potujoče fotografske razstavo po istrskih vaseh. Pomembno je prispeval k razvoju umetniške fotografije krajinskega in socialnega žanra.

LETA 2007 UMRL ALOJZIJ ŠUŠTAR

LJUBLJANSKI NADŠKOF IN METROPOLIT (* 1920)

"Nadškof Šuštar je neprestano spletal vezi miru, ljubezni in edinosti v Cerkvi in med verskimi skupnostmi, vezi resničnega prijateljstva med ljudmi, v globokem spoštovanju do vsakega človeka in njegovih prepričanj. To so potrdile dolge vrste ljudi, ki so se neprenehoma od njega poslavljale v teh dneh," je ob pogrebu upokojenega ljubljanskega nadškofa in metropolita dr. Alojzija Šuštarja 1. julija 2007 dejal njegov drugi naslednik nadškof Alojz Uran. Ko je breme prvega pastirja ljubljanske nadškofije pred desetimi leti preložil na ramena dr. Franca Rodeta, ki je kot kardinal vodil evharistično slavje za rajnega, se je naselil v Škofovih zavodih v Šentvidu. Zadnja leta je bilo njegovo glavno "delo" molitev. "V zavodski kapeli je na zadnji steni moj grb z geslom 'Božjo voljo spolnjevati'. Tako mi je to geslo, ki ga vsak dan ob obisku kapele gledam, hkrati izpraševanje vesti in prošnja, da bi mogel v teh razmerah spolnjevati Božjo voljo," je dejal v enem od pogovorov za Ognjišče (7/2004).

več:
F. Bole, dr. Lojze Šuštar se je vrnil iz Švice. Pogovor s tajnikom Sveta evropskih škofovskih konferenc: Gost meseca, v: Ognjišče 2 (1972), 6-10.
F. Bole, dr. Alojzij Šuštar se je vse življenje učil spolnjevati Božjo voljo - sedaj je to njegovo geslo. O novem slovenskem metropolitu govori njegova mama, brat, sošolec ...: Gost meseca, v: Ognjišče 4 (1980), 7-10.
F. Bole, Ljubljanski nadškof dr. Alojzij Šuštar je obiskal Slovence v Argentini. Pogovor ob prazniku Svete družine - dnevu izseljencev: Gost meseca, v: Ognjišče 1 (1983), 6-10.
F. Bole, "Prepričal sem se, kako imajo naši misijonarji prisrčen stik z ljudmi." Pogovor z ljubljanskim nadškofom dr. Alojzijem Šuštarjem o obisku v Afriki: Gost meseca, v: Ognjišče 11 (1986), 6-10.
S. Čuk, Nadškof in metropolit dr. Alojzij Šuštar ima za sabo bogatih 70 let: Dogodek, v: Ognjišče 12 (1990), 22-23.
F. Bole, Nadškof in metropolit dr. Alojzij Šuštar o bližnjem papeževem obisku. "Prepričan sem, da bomo doživeli izredne dneve": Gost meseca, v Ognjišče 5 (1996), 6-10.
B. Rustja, Upokojeni nadškof dr. Alojzij Šuštar. "Gluhota je huda preizkušnja": Naši Preizkušani bratje, v: Ognjišče 7 (2004), 24-26.
S. Čuk, Nadškof Alojzij Šuštar. "Moje geslo 'Božjo voljo spolnjevati' sem skušal vedno uresničevati": Pričevanje, v: Ognjišče 8 (2007), 20-21.
S. Čuk, Silvester. Nadškof Alojzij Šuštar. Ob stoletnici rojstva: Priloga, v: Ognjišče 11 (2020), 50-57.
knjiga: A. Jamnik, Naš nadškof Šuštar. Eden od očetov slovenske samostojnosti, Ognjišče, Koper, 2016. (razprodano)

nekaj njegovih misli:

• Vsakomur da Bog njegovo življenjsko nalogo. Komur da več talentov, bo od njega tudi veliko več zahteval.
  
• Vse je treba izročiti Bogu in zaupati. Treba je moliti in prositi druge za molitev. Tudi v najhujših težavah vse izročati Bogu.
  
• Kjer se v družbi kažejo znaki propadanja in razkrajanja, je to znamenje, da propada osebna odgovornost.
  
• Pred Bogom ne veljajo človeške sodbe, osebni izgovori in opravičila, edino veljavna je božja sodba.
  
• Pred ljudmi se človeku posreči marsikaj prikriti in si nadeti masko, pred Bogom nikoli.
  
• Kdor ni pripravljen spraviti se z Bogom in z ljudmi, kdor zavrača ponujeno spravo in noče odpustiti, se notranje spreobrniti in s tem začeti novo življenje miru in ljubezni, sam sebi izreka obsodbo in se s tem izključuje iz življenja.
  
• Komur je kaj do tega, da uresniči smisel življenja, da postane srečen in se vedno bolj razvija in živi v miru in zadovoljnosti v občestvu z drugimi, je za zapovedi in prepovedi ter za avtoriteto, ki jih oznanja in razlaga, hvaležen.
  
• Ni normalno razvitega človeka, ki bi bil brez vesti. Ravno v vesti in njenem svobodnem odločanju in v njeni odgovornosti prihaja do izraza dostojanstvo človeške osebe.
  
• Uveljavljanje lastne svobode ima svoje meje v spoštovanju drugih. Kar je drugim v škodo, tega človek v imenu svobode vesti ne sme storiti.
  
• Človek mora iti vase, sebe iskreno in odkritosrčno spoznati, da bo vedel, kaj mora storiti. Ali ne ve mati iz svoje notranjosti, kaj je njena dolžnost do otroka?
  
• Vest je kakor človekov obraz: vsak ima kljub vsej podobnosti z drugimi svoj čisto lastni obraz, ki je enkraten, poseben, nenadomestljiv in neizmenljiv.
  več ...

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1862 ROJEN JANEZ PUH

IZUMITELJ, MEHANIK IN PROIZVAJALEC VOZIL († 1914)

V Sakušaku v Slovenskih goricah se je rodil eden največjih evropskih proizvajalcev avtomobilov pred prvo svetovno vojno Janez Puh (umrl 1914). Kot najstarejši sin bajtarja z devetimi otroki je moral z devetimi leti od doma in se pri petnajstih letih izučil za ključavničarja. Na izpopolnjevanje je odšel v Gradec in se po opravljeni vojaščini tam tudi naselil. Najprej je v svoji tovarni začel izdelovati kolesa, pozneje je obiskal Daimlerja in Benza in se lotil opremljanja koles z motorjem. Po daljšem preskušanju in izpopolnjevanju mu je uspelo zgraditi motocikel. Leta 1906 je ta zmagal na sloviti dirki za pokal Gordon-Bennet – vozil je s povprečno hitrostjo 77 km/h. Začel se je ukvarjati tudi z razvojem avtomobila. Najbolj mu je uspel tip VIII, ki je med prvo svetovno vojno veljal za najzanesljivejši osebni in sanitetni avtomobil, v prometu pa se je obdržal še dolgo po koncu vojne. Do leta 1914 je Puh razvil 21 različnih avtomobilskih tipov.

LETA 1875 ROJEN GOJMIR KREK

PRAVNIK, SODNIK, GLASBENIK, PEDAGOG IN AKADEMIK († 1942)

Slovenski skladatelj Gojmir (Gregor) Krek je ovrgel tradicijo slovenske glasbene romantike in čitalništva in začel novo obdobje v slovenski glasbi (umrl 1942). Ob pomoči založnika Lavoslava Schwentnerja je ustanovil glasbeno revijo Novi akordi, ki je izhajala 13 let. V njej je izdal mnoge svoje skladbe (samospeve, klavirske, zborovske in komorne skladbe). Od 7. oktobra 1938 je bil redni član SAZU; med leti 1939 in 1942 je bil tudi glavni tajnik te ustanove. Bil je tudi odličen pravnik; leta 1911 je postal dvorni tajnik (na Dunaju) Leta 1920 je postal redni profesor rimskega in civilnega prava na Pravni fakulteti v Ljubljani. Krek je bil tudi dekan Pravne fakultete in rektor Univerze v Ljubljani (1921/22).

LETA 1885 ROJEN PIERRE MONTET

FRANCOSKI EGIPTOLOG († 1966)

Francoski egiptolog Pierre Montet je vodil obsežna izkopavanja na območju prestolnice Novega kraljestva v Tanisu v delti Nila in odkrival predvsem grobne zaklade 21. in 22. egipčanske dinastije (umrl 1966).

LETA 1974 UMRL JOŽEF KEREC

MISIJONAR NA KITAJSKEM IN ARHITEKT (* 1892)

Jožef Kerec je poleg Ignacija Knobleharja in svetniškega Friderika Barage izjemna osebnost v dolgi vrsti slovenskih apostolskih delav­cev. Bil je prvi sin Slovenske krajine-Prekmurja, ki je odšel v misijone. Isti dan - 15. oktobra 1892, ko se je rodil Jožef Kerec, je njiho­va krava dobila telička. Jožeka so dražili, da bo zabit kot vol. Mati pa ga je tolažila, da bo "ta vol tako mukal, da ga bodo daleč slišali". "Glejte, kako se je danes vse to uresničilo," piše misi­jonar iz Kitajske svoji materi ob 45-letnici rojstva. "Kako daleč po svetu mukam in kako različni narodi me poslušajo! Preljuba ma­ti, le še naprej molite zame, da bi moje mukanje moglo rešiti mno­go, mnogo duš. Vsa moja sreča j v tem, če morem reševati duše in delati za duše in si na tej zemlji nič drugega ne želim."

... več o njem si preberite v pričevanju 10_2002

nekaj njegovih misli:

+ Materinim molitvam se imam največ zahvaliti, da sem postal du­hovnik in da sem se odločil postati misijonar. Moj poklic je v veliki meri sad njenih mnogih molitev in žrtev.

+ Misijonarjevo delo je grenko, če nima pomoči iz domovine. Svetu je nepoznan in nihče se zanj ne briga. Pred očmi mu je vedno in mu tudi mora biti: rešitev duš. Blagor mu, ki mu pri tem pomaga!

+ Nič ne bodite v skrbeh. Moje trpljenje je sladko, ker je vse za Jezusa. Ako ima človek prisotnost duha in zna združiti svoje trpljenje z Jezusovim, pa ni nič pretežko.

+ Na misijonskem polju ni častihlepnosti, kajti naša čast je za­ničevanje in preganjanje. Tu ni upanja na dobro plačo, da bi delal zaradi nje. Od ljudi ne dobimo nič, naša plača je revščina. Tu ne moremo misliti na pokojnino, kajti naša pokojnina je samo v nebe­sih, ko prestradamo svoje misijonsko življenje.

+ Bodimo pravi katoličani, ne samo po krstni knjigi, ampak po življenju. Če smo pravi katoličani, smo misijonarji, ker Bog usliši naše molitve, ki jih darujemo za misijonarje.

+ Koliko premagovanj in trpljenja med potovanji in koliko bolezni iz ljubezni do drugih si mora misijonar nakopati pri lakoti, mrazu in vročini, koliko vsega tega moram prestti. Če imamo svoje srce pri Bogu in mislimo na trpljenje božjega Zveličarja, je vse to zares nekaj sladkega za misijonarja.

+ Misijonarji moramo svetiti z lučjo svete vere in pravega nauka, v drugi roki pa nam je držati svetilko prave omike in napredka. Katoliška vera je skozi vse veke delovala v dveh smereh, a v se­danjih časih je to še posebno po..trebno, če se hoče za rašenje neumrjočih duš sploh kaj narediti.

+ Kar je bilo storjeno dobrega, se ne da uničiti. Če seme ne ob­rodi takoj in očitno, hrani sadove za kasneje. Če smo mi sejali, ne pa tudi želi, bodo želi tisti, ki so prišli za nami.

+ V preganjanju in stiskah je rasla nekdaj Kristusova Cerkev v Evropi, tako mora biti tudi tu na Kitajskem. Končna zmaga je naša, če bomo le delali, kot so prvi apostoli in misijonarji. Požrtvo­valno delo vedno rodi uspehe.

LETA 1991 ZAČETEK OSAMOSVOJITVENE VOJNE V SLOVENIJI

Slovenska osamosvojitvena vojna ali vojna za Slovenijo, znana tudi kot desetdnevna vojna, je bila vojna, s katero je Republika Slovenija med 27. junijem in 7. julijem 1991 odbila napad Jugoslavije, s tem pa potrdila svojo neodvisnost od SFRJ. To je bil prvi oboroženi spopad v Evropi po drugi svetovni vojni. Vojna je, po do sedaj znanih podatkih, zahtevala skupno 76 žrtev: 19 na slovenski strani, 45 na strani JLA, 12 pa je bilo tujih državljanov. Slovenska stran je imela 182 ranjenih, JLA pa 146. Enote TO so zajele 4693 pripadnikov JLA in 252 pripadnikov zvezne milice, JLA pa je imela v desetdnevnem spopadu uničenih ali poškodovanih 31 tankov, 22 oklepnih transporterjev, 172 transportnih vozil in 6 helikopterjev.

Pripravlja Marko Čuk

LETA 1577 ROJEN PETER PAUL RUBENS

FLAMSKI SLIKAR (* 1640)

Rojen v Nemčiji, kasneje živel v Amsterdamu. Učil se je pri flamskih slikarjih in se izpopolnjeval v Italiji. Bil je bogat meščan, ugleden in spoštovan slikar in diplomat. Je najvidnejši predstavnik flamskega baročnega slikarstva, mojster velikih kompozicij v razkošnih in žarečih barvah. Tematsko je slikal zgodovinske in verske motive, alegorije in pokrajine, vrh pa je dosegel v portretih. Najbolj znana dela: Avtoportret, Kristus na križu, Snemanje s križa, Velika poslednja sodba, Zmagoslavje Marije Medičejske ...

LETA 1586 UMRL PRIMOŽ TRUBAR

PROTESTANTSKI DUHOVNIK, REFORMATOR IN PRVI SLOVENSKI PISATELJ (najverjetneje * 1508)

Primož Trubar velja za začetnika slovenske književnosti. Prevedel ali priredil je 26 knjig. Mirko Rupel, odličen poznavalec slovenske reformacije, sodi: "Trubar pisatelj nam je gotovo bolj pri srcu kakor Trubar voditelj novoverskega gibanja pri Slovencih. Organizacija, ki jo je zidal mimo prizadevanj slovenskega ljudstva, je razpadla, ostalo pa je njegovo delo za slovensko knjigo." Škof blaženi Anton Martin Slomšek, ki je zelo ljubil slovenski jezik, je v Drobtinicah leta 1862 pohvalno zapisal: "Trubar, Dalmatin, Bohorič in tiste dobe vrstniki so našo slovenščino obudili, ako so ravno nesrečno od prave vere zavili. Bog je njihove greške narodu našemu v dobro obrnil po neskončno modri svoji previdnosti, ki dostikrat hudo prostim ljudem dopusti, pa hudo k našemu pridu obrne."

več o njem:
ČUK, Silvester. Primož Trubar, oče slovenske književnosti. (Priloga). Ognjišče, 2008, leto 44, št. 7, str. 40-47
ČUK, Silvester. Primož Trubar. (Obletnica meseca). Ognjišče, 1996, leto 32, št. 6, str. 24

LETA 1801 UMRL JANEZ MARTIN KREMSER-SCHMIDT

SLIKAR - V AVSTRIJI IN PRI NAS (* 1718)

Zanj je značilna svetlotemina, ki jo občudujemo na Correggiovih in Rembrandtovih slikah. Poleg teh dveh sta nanj vplivala še Castiglione, in Rubens. Na Slovenskem so znane K.-Schmidtove slike: sedem oltarnih v Velesovem; šest slik v Gornjem gradu; po ena v Pungartu v Kranju, v Dolu (sv. Marjeta), v Slov. Bistrici (sv. Jernej); stenska slika v nekdanji hiši o. Gabriela Gruberja ... Za slov. slikarstvo ima K.-Sch. velik pomen, ker je ikonografično in stilistično vplival na L. Layerja in je vsa Layerjeva delavnica je črpala iz njegovih del.

LETA 1867 ROJEN LUIGI PIRANDELLO

PISATELJ, NOBELOVEC (+ 1936)

Italijanski pisatelj in dramatik Luigi Pirandello je svoje knjižno ustvarjanje začel z manj pomembno poezijo, nadaljeval z realističnimi novelami in romani iz življenja preprostih ljudi na rodni Siciliji (Pokojni Matija Pascal). Najpomembnejša pa so njegova dramska dela, ki veljajo za začetek modernih struj v evropski dramatiki. Vseh dram je nad 40, zbrane so v desetih knjigah z naslovom Maschere nude (Gole maske). Leta 1934 je prejel Nobelovo nagrado za književnost.

LETA 1873 ROJEN ALEXIS CARREL

FRANCOSKO-AMERIŠKI KIRURG, ZNANSTVENIK († 1944)

Mož, ki ga predstavljamo, je bil znanstvenik na področju medicine. Po spletu okoliščin, katerih "nitke" ima v rokah Bog, je leta 1903 namesto svojega kolega spremljal bolniški vlak v Lurd. "Bom vsaj na lastne oči videl, kakšni so ti čudeži, o katerih govorijo katoličani," si je dejal. Rekel je, da bo veroval, če bo "postavljen pred dejstvo". Dejstvo čudežnega ozdravljenja je res doživel in pošteno je priznal, da medicinska veda za to nima odgovora. Toda verovati še ni mogel, kajti vera je milost, za katero je dovzetno le ponižno, otroško srce. Za milost vere je iskreno molil. V svoji knjigi Potovanje v Lurd piše, da je v noči po doživetju čudeža šel v lurško baziliko in nebeško Mater prosil: "Premila Devica, pomočnica nesrečnih, ki ponižno kličejo k tebi, ozri se name! Verujem vate. Na moj dvom si odgovorila z jasnim čudežem. Ne zmorem ga še videti in še vedno dvomim. Toda moja največja želja in najvišji cilj mojega hrepenenja je, da bi veroval, veroval z vsem srcem in brez pridržka."

več:
S. Čuk, Alexis Carrell. Če bom v Lurdu videl čudež, bom veroval, Pričevanje, v: Ognjišče 2 (2010), 14-15.
v odlomku iz knjige Iskalci in pričevalci (Ognjišče, Koper 1984)

nekaj njegovih misli:

• »Premila Devica, ki pomagaš vsem nesrečnim ljudem, ko te ponižno prosijo, ozri se name! Na moj dvom si odgovorila z jasnim čudežem. Ne morem še jasno videti, še vedno dvomim. Toda moja največja želja, moje najvišje hrepenenje je, da bi veroval.« Moral bo prehoditi še dolgo pot, da bo spet prišel do vere otroštva. Čudež je dejstvo milosti, vendar človeku pušča prosto voljo. Pomeni Božji odgovor: Tukaj sem, ker si me klical; išči me, da me najdeš!« (molitev v Lurdu)
  
• Človekova vrednost ni v tem, da zna in razume, ampak v tem, da ljubi.
  
• Odgovor vere je neprimerno bolj zadovoljiv kot odgovor znanosti.
  
• Življenje ni v tem, da nekaj razumemo, življenje je v tem, da ljubimo, da pomagamo drugim, da molimo, da delamo ... Moj Bog, da bi ne bilo prepozno ... Daj, da ne bi bila že napisana zadnja stran te knjige mojega življenja. Naj bo tej revni knjigi dodano še kakšno poglavje ...

LETA 1889 UMRL JAKOB MAKSIMILIJAN STEPIŠNIK

DUHOVNIK, TEOLOG, FILOZOF IN ŠKOF (* 1815)

Škof bl. Anton Martin Slomšek je bil nemškim nacionalistom trn v peti, zato si je po njegovi smrti avstrijska vlada prizadevala, da je prišel za škofa v Maribor mož nemške miselnosti. To je bil Jakob Maksimilijan Stepišnik, sin slovenskih staršev, ki pa se je ponemčil. Rojen je bil v Celju in po končanih študijih na Dunaju je postal bogoslovni profesor. Že pri Št. Andražu je predaval pravo, cerkveno zgodovino, prav tako tudi po preselitvi v Maribor (1859-1862). Leta 1862 je bil imenovan za škofa Lavantinske škofije. Vernike, ki so bili v veliki večini Slovenci, je nagovarjal v slovenskem jeziku. Njegovo 26 letno škofovanje je za škofijo zelo važno, saj je bilo treba še veliko urediti po preselitvi v Maribor, saj Slomšek v treh letih ni uspel storiti vsega, nemški liberalizem pa se je hotel uveljaviti tudi v cerkvenih rečeh. Udeležil se je tudi prvega vatikanskega koncila (1869), ki ga je sklical papež Pij IX., ustanavljal je nove samostane in dijaško semenišče. V tem času je bilo v škofiji zgrajenih precej novih cerkva, v škofijo je poklical številne redovnike.

LETA 1903 ROJEN PAVEL BLAZNIK

ZGODOVINAR (+ 1984)

Zgodovino in zemljepis je študiral na ljubljanski univerzi, kjer je doktoriral (1928) z disertacijo Kolonizacija Selške doline. Že pred vojno in po njej je bil profesor zgodovine na gimnaziji v Celju, pozneje pa je bil znanstveni sodelavec SAZU. Njegovo raziskovalno delo je bilo od vsega začetka usmerjeno v gospodarsko, predvsem agrarno zgodovino srednjega in novega veka in sistem podložništva na Slovenskem. Veliko se je ukvarjal predvsem z zgodovino Škofje Loke. Najpomembnejša dela: Srednjeveški urbarji za Slovenijo freisinške škofije, Škofja Loka in loško gospostvo (973-1803). Leta 1937 je ustanovil Muzejsko društvo Škofja Loka in ga dolgo vodil.

LETA 1914 JE STREL GAVRILA PRINCIPA

SPROŽIL SVETOVNO VOJNO

Prvo svetovno vojno so povzročila skrajno zaostrena nasprotja med imperialističnimi silami, ki so ustanovile dve nasprotni vojaški zvezi: antanto (Anglija, Francija in Rusija) in trojno zvezo (Nemčija, Avstro-Ogrska in Italija). povod zanjo je bil atentat na avstrijskega prestolonaslednika nadvojvoda Franca Ferdinanda v Sarajevu 28. junija 1914, na katerega je streljal bosanski študent Gavrilo Princip.

LETA 1949 UMRL MATEJ STERNEN

SLIKAR, GRAFIK IN RESTAVRATOR (* 1870)

v svojih delih je veliko upodabljal človeško figuro, predvsem portret in ženski akt. Poleg oljnega in stenskega slikarstva, s katerima se je največ ukvarjal, je odlično obvladal tudi risbo, sodi pa tudi med prve slovenske grafike in skupaj z Jamo, Groharjem in Jakopičem med slavno »četverico« slikarjev slovenske moderne. Sternen se je bolj kot katerikoli drug od četverice oklepal figuralne motivike in je že v svojem zgodnjem obdobju ustvaril eno od ikon tistega časa, sliko Rdeči parazol, v kateri se poigra z barvnimi preobrazbami in odsevi.

LETA 1980 UMRL LINO LEGIŠA

JEZIKOSLOVEC IN SLOVSTVENI ZGODOVINAR; (* 1908)

V pravopisni komisiji Slovenske akademije znanosti in umetnosti, ki je leta 1962 pripravila novo izdajo Slovenskega pravopisa 1950, je bil tudi Lino Legiša. Ta neutrudni delavec je bil tudi urednik in soavtor odlične Zgodovine slovenskega slovstva, ki obsega sedem knjig in je izhajala pri založbi Slovenska matica v letih 1956-1971.

iskalec in zbiralec Marko Čuk