* 1. julija 1922 , Gruitrode (B), u. 17. januarja 2012, Mortsel (B)

Kaže, da je ta vedrina v njem tudi zato, ker je Flamec: ti so znani kot ljudje, ki se znajo življenju v dobrem in v hudem nasmejati. Rodil se je 1. julija 1922 v nestecu Gruitrode v belgijski pokrajini Linburg. V domači družini je doživljal iskreno ljubezen. "Nikoli nisem opazil, da bi bili moji starši namrščeni ali da bi se prepirali." Na vprašanje, kaj bi svetoval zakoncem, je Bosmans odgovoril: "Poročni prstan nositi je lepo, hkrati pa tudi težko. Poročni prstan je znamenje ljubezni in zvestobe... Znajo priti dnevi, ko se človeku zdi, da ne more več vzdržati. Nespamet, nezvestoba - pa pride do poloma. Skozi špranje prodira mrak v tvoje srce in v tvoj dom. Tedaj je samo en izhod, samo eno okno, skozi katero prodira svetloba - odpuščanje. V vaši družini naj ne bo nikoli vojne. Odpuščanje je najlepši od vseh darov." Ko mu je bilo devetnajst let, je vstopil v redovno družino montfortijancev, ki nosi ime po sv. Ludviku Grignionu Montfortskem (1673-1716), velikem častilcu Matere Božje. Ko je leta 1948 postal duhovnik, je najprej deloval med delavci v Franciji, potem pa se je vrnil v svojo domačo pokrajino Limburg, kjer je kot ljudski misijonar ljudem govoril o božji dobroti in usmiljenju. Sredi dela je nevarno zbolel in bil skoraj dve leti priklenjen na posteljo.

Ta huda preskušnja je še bolj omehčala njegovo srce in še močneje je čutil potrebo, da med ljudi seje semena ljubezni in prijateljstva. Februarja 1958 je začel po radijskih valovih pošiljati "vitamine za srce" - petminutne misli z močnim nabojem vere in optimizma. 20. avgusta 1959 je ustanovil Zvezo brez imena - gibanje za kulturo srca. O njej je povedal: "Zveza brez imena hoče biti klic ljudem, ki imajo pod plaščem srce. Temu svetu je potrebno več srca. Moje srce. Zveza brez imena je družina, v kateri živijo prijatelji. Ljudi ne tlači v predale, jih ne razporeja po blokih, jih ne deli na desne in leve. Zveza brez imena je gibanje za novo kulturo srca, za osnovno kulturo človeka, ki hoče ljudem pokazati pot do svetlobe, do novega način življenja... Imamo ključe od stanovanja, garaže, avtomobila, pisarne blagajne, ključ do svojega bližnjega pa smo večkrat izgubili." Zveza brez imena se je ukoreninila ne le v Belgiji, ampak tudi marsikje drugo po svetu (oktobra 2000 je zaživela tudi namenljivim naslovom Človek, rad te imam, ki povzema usmeritev njegovega življenja in dela. Tam je med drugim zapisal: "Človek, rad te imam. - Posreduj to naprej z besedami ali brez besed: s smehljajem, s stiskom roke, z besedo priznanja, z objemom, s poljubom ali z zvezdo v očeh." Sledile so vsako leto nove in vse so brž postale uspešnice sodobne duhovne literature v izvirnih flamskih izdajah in v številnih prevodih. Kratke, "udarne" misli so se porodile iz njegovih srečanj z ljudmi, predvsem nesrečnimi, trpečimi, obupanimi. Vsem ponuja tisto, kar daje življenju smisel: preprostost srca in otroško veselje. Zaradi tega ga imenujejo "moderni Frančišek".

(pričevanje 02_2003)

* 1. julij 1858, Cerklje na Gorenjskem, † 23. september 1919, Ljubljana

Ignacij Borštnik je na oder življenja, da se izrazimo po gledališko, stopil 11. julija 1858 v Cerkljah na Gorenjskem. Po osnovni šoli v rojstnem kraju je najprej obiskoval gimnazijo, vendar le nekaj razredov, nato je presedlal na učiteljišče, ki ga tudi ni končal. Zgodaj si je začel služiti kruh kot uradnik banke Slavija v Ljubljani in kot ljubiteljski igralec je ob večerih nastopal v ljubljanski čitalnici pri družabnih prireditvah, ki so jih spremljali ugledni meščani, med njimi tudi pisatelj Ivan Tavčar, takrat tajnik Dramatičnega društva in poznejši ljubljanski župan. Zapazili so njegov izredni igralski dar in dali so mu priložnost nastopiti na "pravem" odru. Prvič se je to zgodilo 10. decembra 1882 in od tedaj je redno nastopal v ljubljanskem gledališču. V sezoni 1885/86 ga je Dramatično društvo poslalo v igralsko šolo na Dunaj. Od profesorjev je najmočneje vplival nanj igralec R. Tyrolt z nepatetično, naravno igro, kakršni je ostal tudi sam zvest vse življenje.

Po vrnitvi je postal prvi igralec, režiser in umetniški vodja slovenskega gledališča. Vodil je tudi igralsko šolo, ki jo je leta 1869 ustanovilo Dramatično društvo, "ker šele dramatična učilnica nam bode položila pravi temelj narodnemu gledališču". Bodoči igralci so se učili lepega branja in deklamiranja, omike, gledališkega gibanja, dramatičnega prednašanja in petja. Borštnik je pri vzgoji opuščal patetično teatralnost in se je nagibal k realizmu. Kot igralec je Ignacij Borštnik v mejah možnosti, ki mu jih je nudil takratni ljubljanski gledališki spored, ob nekaterih vlogah izpričal širok razpon svojega daru; priznavali so mu elegantno vnanjost, lep in sonoren glas, čisti pravilni izrek.

Pisec naše prve ljudske igre s petjem

"Ob realizmu se je kot posebna dramska zvrst razvila ljudska igra ali, kakor so prvotno rekli, 'narodna igra s petjem'... Prava ljudska igra s petjem je sad romantičnega realizma in prikazuje ljudsko življenje v posebno živih barvah ter navadno tudi izraža preprosto vzgojno misel," piše France Koblar, zgodovinar slovenske dramatike. "Prvo tako igro je napravil znameniti igralec Ignacij Borštnik, ki je poleg dramatizacije Tavčarjeve novele Otok in Struga napisal tudi dve veseloigri: Ponesrečena glavna skušnja in Ni moj okus. Poznamo ga tudi kot odrskega prireditelja Jurčičeve Veronike Deseniške. Kot pisatelj se je najbolj izkazal s tridejansko ljudsko igro "Stari Ilija", ki je nastala pod vplivom ljudskih dram nemškega pisatelja Anzengruberja."

V tej igri se križajo različne snovi in oblike: dosledni realizem in naključja, trdi značaji in mehka čustvenost, pisano praznično življenje in v ljudskem duhu zložena pesem. Za gledalca je privlačna napeta vsebina. Zgodba je zgrajena na podlagi maščevalne spletke - pri tem nedolžni pade v nesrečo, na koncu pa vendarle zmaga dobra človeška narava in do sreče pridejo tisti, ki so dotlej trpeli krivico. "V tem svojem delu je Borštnik zajel veliko tipike svojega rojstnega kraja in porabil celo resnične osebe. V igri so nekateri slikoviti prizori: pred cerkvijo med semanjo mašo in po maši, slišimo cerkveno petje in vaške godce. Ilija poje pesem o svojem življenju, priča smo gostilniškemu praznovanju in večernemu plesu. Poseben značaj dajejo vložne pesmi, ki jih je uglasbil ljudski skladatelj Andrej Vavken" (France Koblar).

Bolj doma v Zagrebu kot pa v Ljubljani

Ob odprtju novega gledališča v Ljubljani, 29. septembra 1892, je Borštnik govoril Funtkov prolog in priredil Jurčičevo Veroniko Deseniško, kjer je v naslovni vlogi nastopila njegova žena Zofija. Spoznala sta se leta 1882, ko je bila šele v petnajstem letu; leta 1889 sta se poročila in ona si je privzela priimek Borštnik-Zvonarjeva. Bila je naša največja igralka prve dobe: ustvarila je nad 300 vlog. Leta 1895 je slovenski gledališki par Ignacij in Zofija Borštnik zaradi spora v Dramatičnem društvu sprejel povabilo Stjepana Miletiča, intendanta zagrebškega gledališča, da položita temelje moderni realistični drami na Hrvaškem. Čas skupnega dela z Miletičem so bila najlepša Borštnikova leta.

"Skoraj vse življenje je ostal v Zagrebu, vselej cenjen in priznan," piše Dušan Moravec. "V poznih letih se je zapletel kot predsednik igralskega združenja v spore z novim intendantom in sledila je predčasna upokojitev. Ob koncu vojne in po njej je nastopal celo v prvih domačih filmih, in ko so po razpadu monarhije obnavljali ljubljansko gledališče, se je vrnil z željo in nalogo, da poskrbi predvsem za šolanje domačih igralcev." Tudi nastopil je še nekajkrat na odru - zadnjikrat v vlogi svojega Ritmojstra v Strindbergovi drami Oče. Vlogo Cankarjevega župnika iz Hlapcev je prizadevno študiral na bolniški postelji, na odru pa je ni več mogel upodobiti, kajti 29. septembra 1919 je padel zastor pred odrom njegovega življenja. "Bil je naš prvi dramski umetnik, interpret najrazličnejših vlog," je zapisal poznavalec našega gledališča Dušan Moravec. "Dunaj bi bil lahko ponosen nanj. tako so pisali, uveljaviti bi se mogel na slehernem velikem evropskem odru."

(obletnica meseca 07_2008)

»To življenje je tako kratko, prekratko, da bi ga drug drugemu oteževali.«

»V bistvu sem srečen človek. Počutim se zares blagoslovljenega. V svojem življenju sem imel zelo veliko 'šans', sreče, in srečal sem mnoge čudovite ljudi ter ob njih našel gotovost. Čutim tudi, da je bil Bog v mojem življenju vedno navzoč. Ljubi me, dokler živim, ljubil me bo, ko umrjem. Zato se mi ni treba ničesar bati. Počutim se resnično zadovoljnega in srečnega. To ne pomeni, da nimam slabih in težkih dni. Vsakdo jih ima, kajti sreča je sestavljena iz mnogih delov, en del pa je vedno prekratek. Hvaležen sem za to, kar sem prejel. To mi pomaga biti srečen. Da sem hvaležen za življenje vsak dan, hvaležen, ker srce utripa 123.700-krat na dan, ker vdihnemo 20.000-krat in predelamo 137 kubičnih metrov zraka. In vse brezplačno, gratis!« Tako je ob svoji osemdesetletnici povedal belgijski (flamski) redovnik Phil Bosmans, svetovno znan in priljubljen duhovni pisatelj. Precej njegovih knjig, iz katerih diha veselje do življenja ter ljubezen do ljudi in vseh stvari v duhu sv. Frančiška, imamo tudi v slovenščini. »Moja zadnja beseda je: hvaležnost,« je dejal ta sončni pričevalec, ki je umrl 17. januarja 2012 v devetdesetem letu polnega življenja.

V svoji najbolj osebni knjigi Ta neverjetni Bog poje hvalo svojim staršem, revnim kmečkim ljudem, ki so bili kljub svojim neštetim skrbem srečni in zadovoljni. S hvaležnostjo se spominja svojega rojstnega kraja Gruitrode v belgijski pokrajini Limburg, kjer je zagledal luč sveta 1. julija 1922. Družina se je kasneje preselila v bližino mesta Genk, kjer so bratje in oče dobili delo v rudniku, da so imeli za vsakdanji kruh. Nadarjenemu Philu je teta omogočila, da je obiskoval šolo pri redovnikih montfortjancih; leta 1941 pa je postal član tega reda, ki ga je na začetku 18. stoletja ustanovil francoski duhovnik sv. Ludvik Marija Grignion de Montfort (1673-1716), znan kot velik častilec Matere Božje. »Bil je moj vzornik. Poseben vtis je naredil neki dogodek, zapisan v njegovem življenjepisu. Na rame si je naložil nekega siromaka ter šel z njim v samostan, kjer je pozvonil in rekel: "Odprite Jezusu Kristus!"« Leta 1948 je bil posvečen za duhovnika. Prva leta je šel v razkristjanjeno severno Francijo, kjer je deloval kot duhovnik-delavec. Kmalu se je vrnil v svojo rodno pokrajino, kjer je imel ljudske misijone po župnijah: več pridig na dan, pogovore z ljudmi, obiske družin – od jutra do večera. Pri tem delu je doživel popoln zlom: dve leti je ležal bolan v postelji, ob ljubeči negi se je proti pričakovanjem zdravnikov spet postavil na noge in se vrnil na delo. »Zdaj vem: nekatere stvari se zdijo kot katastrofa, vendar pa so milost.« Sprejel je vodstvo Zveze brez imena, ki jo je ustanovil nizozemski radijski pridigar Harrie de Greeve. Pravi, da to zvezo sestavljajo ljudje, ki "imajo pod plaščem srce". »Zame je to tisoč src, ki ljubijo druge ljudi. Tisoče rok, ki ljudi tolažijo, hrabrijo in jim pomagajo.«

Največji apostolat pa vrši s svojimi knjigami, ki so 'knjigotrški fenomen': prevajajo jih v številne in povsod jih tiskajo in ponatiskujejo v visokih nakladah. Leta 1972 je izšla prva knjiga v nizozemskem izvirniku z naslovom Dragi človek, rad te imam in sicer v nakladi 3.000 izvodov. Knjiga je bila hitro razgrabljena. Doslej je številnih nakladah bilo v izvirniku natisnjenih več kot 850.000 knjig! Nemški prevod se je pojavil leta 1976 v 6.000 izvodih, že leto kasneje je izšla 15. izdaja. Po nemškem prevodu je nastal slovenski z naslovom Ne pozabi na veselje (Mohorjeva družba, Celje 1995). »Mislim, da sem v tej knjigi napisal nekaj, kar ljudje čutijo. Ljudje pravzaprav o vsem tem razmišljajo, jaz pa to samo zapišem. Morda je to razlog, zakaj tako radi berejo moje knjige: v njih prepoznajo sebe.« Postal je mojster posrečenih gesel ("Ustvarjeni smo za veselje", "Sonce ne prezre nikogar"), presenetljivih naslovov ("Srečen človek velja za dva", "Če mi želiš dobro, bom postal boljši"). Njegovim izrekom pravijo "vitamini za srce", ki jih 'pošiljajo' po telefonu, z velikimi črkami izpisani visijo na javnih mestih.

Od leta 1957 je živel v samostanu svojega reda v Kontichu blizu Antwerpna. Hodil med ljudi, jih sprejemal, pisal "za srca ljudi". Svoje avtorske honorarje je namenjal za ustanovo Ljudje v stiski. Leta 1994 je imel prometno nesrečo; komaj se je za silo opomogel, ga je zadela možganska kap in prizadeta je bila desna stran in je potreboval invalidski voziček, tako da skoraj ni mogel iz hiše, vendar je vse do svoje smrti ostal v pisnih stikih s svojimi prijatelji po vsem svetu. Kot oporoka zvenijo njegove besede, izrečene ob osemdesetletnici: »Vsem ljudem kličem: To življenje je tako kratko, prekratko, da si ga drug drugemu oteževali. Bog nas vse kliče, da svoje dneve izpolnimo z dobroto, potrpljenjem in ljubeznijo; najprej v lastni družini, pa tudi v odnosu do vseh, ki živijo okoli nas. Samo tako bomo ustvarjali majhne 'oaze' v tej veliki puščavi sveta. Svojim dragim prijateljem naročam, da se potrudijo za srce pod plaščem!«

(pričevanje 03_2012)

* 1. julija 1924 Dolenje pod Planino pri Ajdovščini; † 13. november 1944, Ovčji plac, Šempas

»Kristusu moramo slediti tudi na Kalvarijo in ne samo na goro Tabor.«

Moj dnevnik Emila Keteja je za tisk pripravil in ga v samozaložbi izdal lazarist Anton Pust o veliki noči 2011 pod naslovom S Kristusom na Tabor in na Kalvarijo, pred letošnjo veliko nočjo pa še dodatek Poromali smo na kraj Emilove smrti. Sam je to dragoceno knjižico tudi predstavil. Dnevnik ohranja beležke, ki jih je Emil kot gojenec goriškega bogoslovja zapisoval v komaj kaj več kot treh mesecih, to je od vstopa v bogoslovje v začetku avgusta do mučeniške smrti proti koncu novembra 1944. V njem je zapisoval nagovore duhovnega voditelja (spirituala) o krepostih in duhovnem življenju bodočega duhovnika. Zapisoval je tudi osebna razmišljanja in dogodke iz vsakdanjega življenja. V Dnevniku razodeva popolno predanost Bogu in veliko navdušenje za duhovniško poslanstvo. Njegovi zapisi izražajo gorečo željo, da bi postal dober Kristusov duhovnik ter da bi se popolnoma žrtvoval za duhovno prenovo in rast božjega kraljestva v našem narodu.

Za te plemenite cilje se je ogrel v globoko verni kmečki družini v Dolenjah v župniji Planina pri Ajdovščini, kjer se je rodil 1. julija 1924 kot šesti od osmih otrok. Že kot otrok je začutil duhovniški poklic. Po značaju je bil miren, blagega srca, marljiv in zelo pozoren do bratov in sester. Zlasti je zelo spoštoval starše. Vsi so ga imeli radi in so se po njem zgledovali. V osnovno šolo je hodil štiri leta na Planini, leta 1936 je odšel v Gorico na pripravnico, kot gimnazijec je bil v Malem semenišču. Po maturi leta 1944 se je vpisal v bogoslovje in postal gojenec v goriškem Velikem semenišču, kjer so se na duhovniški poklic pripravljali Slovenci, Hrvati, Italijani in Furlani. Bil je v skupini bogoslovcev, ki so konec avgusta 1944 obiskali slovenske bogoslovce v Ljubljani. To je bilo zanj veliko doživetje, ki ga je podrobno opisal v svojem dnevniku. Ob začetku akademskega leta je vanj zapisal: »Ves čas bom pridno delal, posebno študiral predmete, ki so najbolj potrebni v pastirovanju (delu na župniji). Če je res, da me je Jezus poklical na to pot, mora biti tudi res, da on zahteva od mene popolnost in na polovičarstva.«

Komunistom ni bilo po volji, da je Emil šel v semenišče. Iz raznih okoliščin se da sklepati, da so načrtovali njegov umor. V okolici so imeli svoj štab in po vaseh svoje zaupnike. Ketejevi so materialno podpirali partizane, kot verni ljudje pa se niso mogli strinjati z gibanjem, ki so ga vodili komunisti pod krinko Osvobodilne fronte. Družino so strogo nadzirali. Ko je najstarejši sin Jože ušel partizanski mobilizaciji, so aretirali očeta, ga odvedli v štab ter ga tam zasliševali in mu grozili. Ko je prišel domov, si ni upal povedati, kako so ravnali z njim. Moralo je biti nekaj hudega, ker je resno zbolel. Ko so Emilu sporočili, da oče umira, je sklenil, da gre domov. Sošolcem, ki so ga svarili, naj se ne podaja na to nevarno pot, je rekel: »Nič se ne bojim, saj sem nedolžen. Kaj mi morejo. Če pa se mi kaj zgodi, če me ubijejo, kakor so pobijali v Mehiki, bodo tudi moje zadnje besede: Živel Kristus Kralj!« Domov je odšel 9. novembra, vračal se je 11. novembra. Prenočil je pri sorodnikih v Ajdovščini, naslednjega dne pa se je odločil, da gre v Gorico peš. Na poti med Osekom in Ozeljanom sta ga ustavili dve partizanki in zahtevali dokumente. »Aha, ravno pravi je!« sta rekli in ga izročili dvema partizanoma. Po večerji v hiši Emilove sorodnice so ga odvedli v neki svinjski hlev.

Terenci so se posvetovali, kaj naj z njim naredijo. Po nekaj dneh so ga gnali v gozd pod Šempasom. V dolinici Ovčji plac so ga ustrelili in plitvo zakopali. Po očetovi smrti 14. novembra so bili domači v skrbeh za Emila. Sorodnica iz Šempasa jim je sporočila, kaj se je dogajalo z njim. Njegov grob so odkrili, ko so grabili listje. Mati je srčno želela, da bi bil pokopan v blagoslovljeni zemlji. Leta 1948 so prišli njegov brat in dve sestri ter posmrtne ostanke brata mučenca spravili v vrečo. Brat Florijan jih je na kolesu peljal k sestri in čez nekaj dni so jih pokopali grob sorodnikov v Braniku. Na kraju Emilove nasilne smrti, so 13. novembra 2011 blagoslovili spominski križ. Škof Jurij Bizjak je v svojem nagovoru dejal: »Zbrani smo na kraju, ki se imenuje Ovčji plac ... Tudi naše današnje opravilo nam zbuja misel na ovce in na jagnje, ki ju v opisu Gospodovega služabnika omenja prerok Izaija: "Bil je mučen, a se je uklonil in ni odprl svojih ust, kakor jagnje, ki ga peljejo v zakol, in kakor ovca, ki pred svojimi strižci umolkne" (Iz 53,7). Vse besede, pisane na kožo našemu junaku!«

(pričevanje 06_2012)

LETA 1646 ROJEN GOTTFRIED WILHELM LEIBNIZ

NEMŠKI FILOZOF, FIZIK IN MATEMATIK († 1716)

Najbolj znan nauk Gottfrieda Wilhelma Leibniza je monadologija: monade so žive, enostavne enote, iz katerih je sestavljena celota sveta, ki je po Leibnizovem mnenju "najboljši možni svet".

LETA 1711 ROJEN KAREL MIHAEL ATTEMS

nadškof ,  državnik , grof († 1774)

Attemsi so bili ena najuglednejših goriških plemiških rodbin, ki se je v teku zgodovine razdelila na več vej. Številni Attemsi so se odlikovali kot visoki državni uradniki, dvorni svetovalci, de­želni oblastniki, generali, cerkveni dostojanstveniki. Karel Mihael Attems, prvi goriški nadškofi se je odlikoval po izobrazbi, srčni plemenitosti in nadpastirski vnemi. Trikrat je prehodil vso škofijo, se srečeval z verniki in z njimi govoril v njihovem jeziku. Ta "mož po božji volji" se je rodil na današnji dan.

... več o njem v obletnici meseca 07_2001

LETA 1858 ROJEN IGNACIJ BORŠTNIK

GLEDALIŠKI IGRALEC, REŽISER IN PEDAGOG († 1919)

Na pobudo režiserja in dramaturga Frana Žižka od leta 1966 potekajo v Mariboru vsakoletna srečanja slovenskih dramskih gledališč. Prva tri leta se je to srečanje imenovalo "teden slovenskih gledališč" in ni bilo tekmovalno, temveč le pregledno. Od leta 1969 se prireditev imenuje "Borštnikovo srečanje" po znamenitem igralcu Ignaciju Borštniku, ki velja za enega največjih slovenskih dramskih umetnikov. Program je odtlej tekmovalnega značaja. Najboljši dosežki so nagrajeni. Posebna žirija podeljuje vsako leto Borštnikov prstan, ki je enkratno odličje slovenskemu odrskemu ustvarjalcu z najmanj petindvajsetimi leti dela v gledališču (prva ga je leta 1970 prejela igralka Elvira Kraljeva). Strokovna žirija pa podeljuje Borštnikove nagrade: za dramsko igro, za režijo, za scenarij, za kostume... Ime Ignacija Borštnika je zaradi tega dobro znano, malo pa vemo o tem umetniku, zato bo koristen ...

... zapis o njem v rubriki obletnica meseca 07_2008

LETA 1871 ROJEN IVAN ROBIDA

PSIHIATER, NEVROLOG, LEPOSLOVEC IN ZNANSTVENIK († 1941)

Gimnazijo je obiskoval v rojstni Ljubljani, nato pa je na Dunaju in v Gradcu študiral medicino, kot nevrolog-psihiater se je izpopolnjeval na raznih klinikah. Služboval je v zavodih za živčne in duševne bolezni. Za znanstveno delo je prispeval iz svoje stroke članke in spise o živčnih in duševnih boleznih, o sodni medicini. Leta 1920 je postal docent za nevrologijo in psihiatrijo na univerzi v Krakovu. Kot leposlovec je pisal pesmi in črtice ter ocene literarnih del. Bil je skoraj polihistorski izobraženec.

LETA 1893 ROJEN ALOJZIJ RES

pisatelj, lit. kritik, umetn. kritik, urednik, publicist († 1936)

Goričan Alojzij Res je po gimnazijski maturi v Gorici študiral bogoslovje, pa zaradi bolezni ni bil posvečen v duhovnika. Med prvo svetovno vojno je v svoj dnevnik zapisoval začetna dogajanja na soški fronti, med drugim tudi, kako so italijanske granate 24. junija 1915 smrtno ranile svetišče na Sveti Gori. Zapiski so leta 1916 izšli v knjigi Ob Soči. Po vojni je študij slavistike v Ljubljani končal z doktoratom. Deloval je kot profesor hrvaškega in srbskega jezika v Benetkah, kjer je mlad umrl.

LETA 1896 UMRLA HARRIET BEECHER-STOWE

AMERIŠKA PISATELJICA (* 1811)

Napisala je več literarnih del, ki pa so zvečine že pozabljena, še vedno pa 'živi' njen roman Koča strica Toma (1854), pretresljivo pričevanje o trpljenju črnskih sužnjev v Ameriki. V izvirniku ima knjiga nad 700 strani, prevodi v neštete jezike so prirejeni. V slovenščini je izšla že pred 159 leti.

LETA 1903 SE JE ZAČELA PRVA KOLESARSKA DIRKA PO FRANCIJI

SLOVITI TOUR DE FRANCE

Prvi Tour de France je trajal 19 dni, kolesarji pa so morali prevoziti 2.500 km. Dirko je začelo 60 kolesarjev, do cilja jih je prišlo le 21. Zmagal je domačin Maurice Garin.

LETA 1921 ROJENA DOLORES TERSEGLAV

PISATELJICA, PESNICA, PREVAJALKA († 1995)

Pisateljica, pesnica in prevajalka Dolores Terseglav se je rodila v družini Franceta Terseglava, znanega časnikarja, krščanskega socialista. Po drugi svetovni vojni se je z družino preselila na Reko, kjer je živela in ustvarjala. Pisala je črtice in romane, objavljala je v zamejskih in zdomskih revijah (Mladika, Meddobje). Njena edina knjižna izdaja je pesniška zbirka Ladijski dnevnik, ki je izšla leta 1989 v Buenos Airesu. Njene pesmi prevevata ljubezen do slovenstva in krščanski etos. V zapuščini je ostal nedokončan roman Vihar v treh delih

.

LETA 1922 ROJEN PHIL BOSMANS

BELGIJSKI (FLAMSKI) DUHOVNIK IN PISATELJ, KI DELI VITAMINE ZA SRCE († 2012)

"Verujem v Boga, kakršen se je razodel v Jezusu Kristusu in je v njem postal viden našim očem. Verujem v Boga, ki ljubi uboge in grešnike in ki se srdi samo na lažne svetnike in hinavce. Verujem v Boga, ki obvaruje prešuštnico pred kamenjanjem, ki izgubljeno ovco vzame na rame ter objame izgubljenega sina. Verujem v Boga, ki poljubi svojega izdajalca in razbojniku na križu obljubi raj. Verujem v Boga, ki odpušča tistim, ki ga križajo." To svojevrstno "veroizpoved" je napisal belgijski duhovnik Phil Bosmans, znan po vsem svetu po svojih številnih knjigah, v katerih so "shranjeni vitamini za srce". V njegovi domovini Belgiji vidite Bosmansove "vitamine" izpisane na avtobusih, na železniških postajah, v uradih, na javnih mestih. Naj naveden nekatere: "Čas ni hitra cesta med zibelko in grobom, ampak prostor za parkiranje na soncu. - Poskrbi za svoje srce! - Nazaj, ljudje! Nazaj k dobroti, prijateljstvu, zadovoljstvu! - Za vsakim obrazom išči človeka! - Moj bližnji je tukaj. Zakaj ga iščem tako daleč?"

več
S. Čuk, Duhovnik Phil Bosmans in njegovi "vitamini za srce": Pričevanje, v: Ognjišče 2 (2003), 16-17.
S. Čuk, Duhovnik Phil Bosmans: Pričevanje, v: Ognjišče 3 (2012), 16-17.

še nekaj njegovih vitaminov:

• Živi danes! Smehljaj se danes! Danes bodi srečen! Osvobodi svoje srce nevidnih spon! Ne dovoli, da bi tvoje veselje do življenja in tvoja sreča bila odvisna od tisoč in ene ničeve malenkosti.
  
• So ljudje, ki sijejo svetlobo, so pa tudi taki, ki okrog sebe sejejo mrak.
  
• Usta imam, da govorim, za dobro besedo, na katero nekdo čaka. Noge imam, da se napotim k bližnjemu. Moje srce je ustvarjeno za ljubezen in toplino do tistih, ki žive v hladu osamljenosti.
  
• Smeh in humor - najboljše zdravilo proti zastrupljanju duha in srca. Odstranjujeta ovire na poti k nesluteni življenjski radosti. Kaj je izgubljen dan? To je dan, ko se nisi smejal!
  
• Morda iščem srečo mnogo predaleč. Podobno je z očali: ne vidim jih, pa na nosu mi tičijo. Tako blizu!
  
• V govorjenju bodi ljubezniv. Besede naj bodo "luč", besede naj prinašajo spravo, naj nas zbližujejo med seboj, naj prinašajo mir. Kjer so besede "orožje", tam si stojijo nasproti sovražniki.
  
• Rad imam človeka, ki se zaveda svoje skromne veličine in svojih slabosti ter potrpežljivo prenaša samega sebe.
  
• Nenehno ljubiti drug drugega terja veliko napora. Tudi v zakonu je tako. Po prvem plazu obljub o ljubezni do smrti pride trezna ugotovitev, da vendarle nisi vsak dan pripravljen umreti za drugega.
  
• Nimam besed, da bi izrazil, kako zelo rad imam Jezusa. Živi zame. Tako rad bi, da ga spoznaš tudi ti. Ne kot prijatelja nekje v daljni preteklosti, marveč kot prijatelja, ki živi tukaj čisto ob tebi.
  
• Premalo mislimo na to, kaj smo dolžni drug drugemu, kaj mu lahko damo, kaj lahko storimo zanj.
  več:
  

največ pa v njegovih knjigah (spletna knjigarna Ognjišča in Slomškove založbe):

Sončnih žarkov polna dlan,
Vitamini za srce,
Ljubezen dan za dnem dela čudeže,
V tebi je sreča (vitamini za dušo),
Božji blagoslov vajini ljubezni,
Za srečo v dvoje,
Sončni žarki ljubezni ...
Pozdrav življenju,
Več sonca v življenje – to dobro dene,
Sončni žarki iz srca,
Bog – moja oaza,
Hvala za vse,
Besede tolažbe v dneh žalosti
Vsako srce potrebuje dom
Pomlad za dušo

LETA 1924 ROJEN EMIL KETE

BOGOSLOVEC, PRIČEVALEC, MUČENEC, BOŽJI SLUŽABNIK († 1944)

»Kristus mora biti naš zgled z vsem svojim življenjem. Slediti mu moramo tudi na Kalvarijo in ne samo na goro Tabor. Isti Kristus, ki je bil poveličan na Taboru, je bil križan na Kalvariji, mi pa, ki mu bomo sledili, moramo biti poprej na Kalvariji in potem bo morda za nas tudi kakšen mali Tabor. Bistvena je Kalvarija in ne Tabor.« Te globoke misli je, kakor v slutnji mučeništva, zapisal v svoj dnevnik dvajsetletni bogoslovec Emil Kete na začetku svoje poti v duhovništvo. Trpljenja se ni bal. »Jezus je imel angela tolažnika v svojih najtežjih urah – mi bomo imeli Jezusa. Tisti Jezus, ki nas krepča vsako jutro s svojim presvetim Telesom, nam bo prišel na pomoč v vseh naših težavah in v našem trpljenju. Če bo naša človeška narava omahovala, nas bo podprla zavest, da je Kristus z nami, da bomo lahko vse prenesli.« Njegove slutnje so se uresničile že nekaj mesecev zatem, novembra 1944, ko je, kot blaženi Alojzij Grozde, postal pričevalec junaške ljubezni do konca, umorjen iz sovraštva do vere. Na kraju njegove mučeniške smrti so novembra 2011 zasadili križ, drevo življenja.

... več o njem: pričevanje, v: Ognjišče (2012) 6

LETA 1942 UMRL FRAN ILEŠIČ

LITER. ZGODOVINAR, UNIV. PROF., ZAGOVORNIK NOVOILIRIZMA (* 1871)

Ilirizem je bilo kulturnopolitično in narodnostno gibanje v prvi polovici 19. stoletja, zlasti na Hrvaškem, s težnjo po združitvi južnih Slovanov. Zamisel je znova zaživela sto let pozneje. Zanjo se je ogreval slovenski literarni in kulturni zgodovinar Fran Ilešič, doma od Sv. Jurija ob Ščavnici, ki je bil dolga leta profesor za slovenski jezik in književnost na zagrebški univerzi.

LETA 1944 UMRL JOSIP VANDOT

PISATELJ, OČE POGUMNEGA IN VESELEGA KEKCA (* 1884)

Pred kakšnim desetletjem je bil najbolj priljubljen knjižni junak slovenskih četrtošolcev Kekec, čigar 'oče' je pisatelj Josip Vandot, ki je njegovo zgodbo razgrnil v več knjigah. Za njegovega življenja je izšla samo Kekec z naših gora (1936), vse druge so izšle po letu 1951, ko je začel svojo zmagoslavno pot prvi film o Kekcu, ki ga je posnel Jože Gale. To je bil prvi slovenski mladinski celovečerni film. Leta 1963 pa je nastal film Srečno, Kekec, prvi slovenski barvni film.

LETA 1945 UMRL SAŠA ŠANTEL

SLIKAR, VIOLINIST, SKLADATELJ IN PEDAGOG (* 1883)

Vsak človek je sicer enkraten in neponovljiv, nekateri darovi pa se prenašajo iz roda v rod. Potrditev tega 'pojava' je slikarska družina Šantel, ki je dala štiri umetnike, od katerih je najbolj znan (morda zato, ker je bil moški?) Saša (Aleksander). Njegova mati je bila pranečakinja goriškega slikarja Josipa Tominca (1790-1866), odličnega portretista. Njegovi umetniški 'geni' so se znova prebudili v njej in se preselili še v njene tri otroke: dve hčerki in sina.

Mati Avgusta (1852-1935) se je uveljavila predvsem kot slikarka portretov; njena prvorojenka Henrika (1874-1940) je bila bolj vsestranska slikarka in je delala tudi nekaj za cerkve; druga hči Avgusta (1876-1968), ki je skoraj štirideset let (dočakala jih je 92) posvetila poučevanju, je najraje slikala pokrajine in tihožitja. Saša pa je bil slikar, grafik in knjižni ilustrator, uporabljal je različne tehnike in ustvarjal najrazličnejše motive. V njem je najbolj prišla na površje tudi glasbena nadarjenost Šantlovih. Uveljavil se je kot skladatelj, ustanavljal in vodil je pevske zbore, igral pri raznih orkestrih. Deloval pa je tudi s peresom: pisal je članke o slikarstvu in glasbi, poročila in razmišljanja o razstavah, življenjepise...

... več o njem: obletnica meseca, v: Ognjišče (1993) 3

iskalec in zbiralec Marko Čuk

Med moškimi imeni v Sloveniji je ime Aron na 886. mestu. Po podatkih Statističnega urada RS je bilo 1. 1. 2012 s tem imenom poimenovanih 50 (1994: 13; 2008: 36) prebivalcev Slovenije. Različice: Aaron (2012: 22), Aaron Andrej, Aaron Josef, Ari, Aron Mark, Harun (1994: 16; 2008: 39; 2012: 53, 855. mesto).

God:

• 1. julij

Aron z različico Aaron je svetopisemsko ime. Izhaja prek latinskega Aaron in grškega Aárōn iz hebrejskega Aharon z domnevnim pomenom 'skrinja zaveze'; 'prevzvišeni, razsvetljeni'. Harun je arabska oblika imena Aron.

Po Stari zavezi je bil Aron starejši brat Mojzesa, kateremu je pomagal odvesti Izraelce iz Egipta prek Rdečega morja in Sinajske puščave. Bil je zgovornejši od Mojzesa (svojo zgovornost je podkrepil s čudeži, ki jih je delal s svojo palico, ki se je enkrat spremenila v kačo, spet drugič je vzbrstela in pognala plodove), in je postal govornik Izraelcev ob izhodu iz Egipta. Med Mojzesovo odsotnostjo je ustregel svojemu ljudstvu in na Sinaju postavil zlato tele. Bil je prvi izraelski veliki duhovnik, praoče duhovniškega stanu. V koledarju je 1. julija Aron (skupaj z Julijem), mučenec v Britaniji (Angliji) (iz 3. stol.).

Mati Terezija v Ljubljani (30. junija 1980)

Povabilo nadškofa Šuštarja in prihod Matere Terezije

Mati Terezija je Ljubljani darovala sončni ponedeljek, 30. junija 1980, potem ko je nedeljo, praznik apostolov Petra in Pavla, preživela v Zagrebu. V glavno mesto naše ožje domovine je prišla sredi dopoldneva. Spremljala jo je sestra Silvija, Indijka, predstojnica zagrebške hiše misijonark ljubezni. Na dvorišču škofijskega doma jo je pričakal gostitelj, nadškof Šuštar, ki ji je povedal, da so s predsedstva skupščine mesta Ljubljana izrazili željo, da bi jo, ugledno in po vsem svetu cenjeno delavko za mir in resnično bratstvo med ljudmi, radi sprejeli. Tako je nadškof Šuštar opoldne mater Terezijo po-spremil na ljubljanski magistrat. Marijan Rožič, predsednik skupščine mesta Ljubljana, je nobelovki izročil plaketo Ljub-ljane in knjigo o našem glavnem mestu. V svojem pozdravnem nagovoru je dejal, kako se Indija in Jugoslavija trudita, da bi bilo na svetu čimbolj tako, da bi mati Terezija imela čim manj dela. Mati Terezija pa je odgovorila, da so ji taka prizadevanja zelo pri srcu, vendar pa bo kljub temu ostalo še veliko dela, kajti ljudje umirajo ne samo od lakote po kruhu, ampak tudi od lakote po ljubezni.

Skromno kosilo, kakršnega je ta služabnica najbolj ubogih med ubogimi vajena, je mati Terezija zaužila skupaj z redov-nicami - šolskimi sestrami, ki vodijo gospodinjstvo v ljubljanskem bogoslovnem semenišču. V kramljajočem pogovoru je tudi sestram rekla, kar ponavlja ljudem ob vsakem srečanju: »Kar delate ve, tega me ne moremo delati, tistega, kar delamo me, pa ve ne morete delati. Vse skupaj pa lahko naredimo nekaj lepega za Boga.«

Srečanje z materjo Terezijo na škofiji

Ob štirih popoldne se je začelo srečanje z materjo Terezijo v veliki dvorani škofijskega doma. Ob drobni ženi v belem sariju, oblačilu revnih indijskih žena, ki je »uniforma« misijonark ljubezni, je bil nadškof Šuštar, ljubljanski pomožni škof Lenič, koprski škof Jenko, predstavniki republiških oblasti, predstavnice redovnih skupnosti, ki delujejo v Cerkvi na Slovenskem, precej duhovnikov in lepo število ljudi, zlasti mladih. Niso manjkali tudi zastopniki tiska. Nadškof Šuštar se je materi Tereziji prisrčno zahvalil, da je povabilo sprejela in je prišla v središče Slovenije. Izrazil je željo, da bi njena beseda in zlasti njen zgled med nami vzbudila posnemovalce.

Potem je spregovorila mati Terezija. Njen prijetno pojoči glas prav nič ni dal slutiti, da bo kmalu dopolnila sedemdeset let življenja. Nagovor je začela z molitvijo, ki jo misijonarke ljubezni molijo vsak dan po svetem obhajilu. Molila jo je v angleščini, v slovenskem prevodu pa se glasi takole: »Gospod, naredi nas vredne, da bi služile ljudem, ki pa vsem svetu živijo in umirajo v uboštvu in lakoti. Daj jim danes po naših rokah njihov vsakdanji kruh, po naši razumevajoči ljubezni pa mir in radost.« Dobrih dvajset minut je govorila o ubogih, ki jim ona in njene sestre »smejo služiti«. Preproste besede, ki jim daje vrednost dejstvo, da je vse, kar je povedala, že neštetokrat doživela sama pred Jezusom v evharistiji med vsakdanjo uro tihega češčenja, s katerim misijonarke ljubezni po vseh svojih hišah zaključujejo dan, in pred Jezusom v osebi najbolj ubogih med ubogimi, katere rešuje pred nečloveškim koncem na ulici. Pripovedovala je o možu, čigar telo je bilo vse polno črvov, le njegov obraz je bil nedotaknjen; kako je, umirajoč v njenih rokah, rekel: »Živel sem na ulici kot žival, toda umrl bom kot angel, ljubljen in spoštovan.« Pa o ženi v New Yorku, ki je umrla v svoji sobi, a stanovalci stolpnice niti njenega imena niso vedeli. »Po velikih mestih v Ameriki in Evropi, mogoče je tudi tu v Sloveniji tako, je v bogatih hišah veliko ljudi, ki imajo vse, samo nimajo stika z ljubeznijo, nimajo nikogar, ki bi jim zares dal to ljubezen, zato mislim, da se ljubezen začne doma.«

Mati Terezija skrbi za brezdomce, gobave in umirajoče, hrani lačne otroke, zavzema se tudi za nerojene. »Služite življenju in ga branite od njegovih prvih začetkov do zadnjih trenutkov,« je dejal nadškof Šuštar. Mati Terezija je govorila: »Kar je najmanjše, je najbolj ubogo, ker zase ne more še nič storiti. Najmanjši je otrok, ki se še ni rodil... Največje uboštvo je med narodi, kjer je uzakonjen splav. Če more danes mati sama uničiti svojega otroka, kaj mi potem še brani, da jaz ne uničim nekoga ali da nekdo mene uniči? Zdaj je postalo tako naravno, da ljudje drug drugega uničujejo... Mati je začela ta nemir v svetu, kajti otrok je največji božji dar družini.« Misijonarke ljubezni se proti splavu borijo s posvojitvijo: sprejemajo nezaželene otroke in jih, ko nekoliko odrastejo, dajo družinam, ki bodo zanje skrbele kot za lastne, in pa tako, da revne zakonce poučujejo o načinih naravnega načrtovanja rojstev.

Njihovo delo s svojimi darovi podpirajo dobri ljudje z vsega sveta. »Vse polagamo v roke božje previdnosti in vsak dan pride, kolikor je potrebno... Pred nekaj dnevi sem dobila iz Amerike pet dolarjev od nekega moža, ki je od nog do glave paraliziran, uporablja lahko le roke, da kadi. Cele dneve gleda v strop in kadi, cigareta je njegova edina družba. Slišal je za nas in tudi on bi rad kaj storil za naše uboge. En teden ni kadil in ta denar je poslal meni v Kalkuto. To je veličina ljubezni!«

»Današnja mladina hoče dati vse ali nič«

Ko je mati Terezija končala svoje kramljanje, jo je pozdravil prelat Vilko Fajdiga, nacionalni direktor za misijone. Izročil ji je slovenski prevod knjige Malcolma Muggeridga »Nekaj lepega za Boga« in pozdrave za slovenskega misijonarja Jožeta Cukaleta, ki deluje v Kalkuti. Nato je mati Terezija odgovarjala na vprašanja navzočih. Nekdo je vprašal: »Vemo, da je vaše poslanstvo izredno težko, znano pa nam je, da imate veliko poklicev. Kaj mlade tako privlači v vašo družbo in kako dosežete, da ti poklici pri tako napornem napornem poslanstvu vztrajajo?« Mati Terezija je smehljaje odgovorila: »Današnji mladi ljudje želijo več videti kot pa slišati, hočejo dati vse ali nič. Res imamo veliko poklicev: v Indiji imamo 311 novink, v Rimu 58, na Filipinih 26, v New Yorku 16, v Zagrebu smo včeraj dobili 4 kandidatke, kmalu jih bo še več. Upam, da bodo prišle tudi iz Slovenije. Kaj iščejo ti mladi ljudje? Iščejo življenje v uboštvu, molitvi in žrtvi, ki ga bodo darovali službi ubogim. To izražajo v svojih pismih, s katerimi prosijo za vstop v našo družbo. Kar delamo, je zelo težko, vendar je to sad naše molitve, naše povezanosti z Bogom. V naši družbi imamo vsak dan eno uro adoracije - zvečer, ko smo vse končale - pa tudi začenjamo dan z molitvijo in sveto daritvijo.« Nekdo drug je želel vedeti, če se državne oblasti ne bojijo njihove misijonarske gorečnosti, da bi ljudi spreobračale h krščanstvu. »Vedno poudarjamo, da Bog ljubi nje in nas. To oznanjamo s svojim delom. Nihče, niti Bog sam, ne more nikogar na silo spreobrniti. Vsakomur dajemo priložnost, da vrši dela ljubezni. Vsako dejanje ljubezni pa človeka pripelje k Bogu.« Dopisnik švedske televizije se je zanimal, kakšno pomoč nudi materi Tereziji vlada te države. »Pomoč dobivamo z vsega sveta, a ne od organizacij, temveč od družin in skupin, ki zbirajo denar in drugo pomoč. Vse, kar dobimo, je sad žrtev. Tako se npr. več družin vsak teden odreče enemu obroku hrane (kosilu ali večerji) in denar zlagajo skupaj. Ko se nabere dovolj, kupijo rešilni avtomobil in nanrtt ga pošljejo.« Le malo časa je ostalo za osebni stik s to edinstveno ženo. Vsak ji je želel stisniti roko in biti deležen njenega dobrotnega nasmeha.

Mati Terezija pri maši v nabiti stolnici

Ob petih je bila maša v stolnici, ki je bila polna do zadnjega kotička. Celo nadškof Šuštar je bil prijetno presenečen. »Še zdaleč nismo pričakovali, da se vas bo toliko odzvalo, ker niti nismo mogli povsod obvestiti o obisku matere Terezije,« je dejal na začetku maše, »in zato je naša tako številčna navzočnost znak, da imamo mater Terezijo radi, da se navdušujemo za njeno delo in poslanstvo, ki ga izvršuje vpričo vsega sveta, da bi tudi sami nekoliko bolj spoznali, k čemu nas vabi in kliče Bog.« Posebej razveseljivo je bilo dejstvo, da je bilo med množico izredno veliko mladih ljudi. »To je dokaz, kako znate v mladih buditi navdušenje za iskanje novega življenjskega smisla, da življenjski smisel ne obstaja v sebičnem uživanju, ampak v nesebičnem služenju človeku, v ljubezni,« se je v homiliji nadškof obrnil k materi Tereziji. Začel jo je z besedami: »Draga mati Terezija! Upal sem, da boste mogli vi razložiti ta odlomek iz evangelija svetega Mateja o hoji za Kristusom, a dejali ste, da boste raje spregovorili ob koncu svete daritve. Razlago tega evangelija, popolne odločitve hoditi za Kristusom, biti ubog z ubogimi, to razlago daje vse vaše življenje in delovanje. In ta dejanja in to življenje je bolj prepričljivo kakor vsaka beseda... Od vašega rojstnega kraja in potem prek vaše poti v Indijo - in sedaj ste obhodili že ves svet — povsod povezujete ljudi, verne in neverne, najrazličnejših veroizpovedi, v eni ljubezni in v eni skrbi za človeka, ki je naš brat... Vi, draga mati Terezija, ste dokaz in vaše delo po vsem svetu je dokaz, kako je tudi danes med ljudmi čut in smisel za človeka, za njegovo dostojanstvo in vrednost, še živ. Tudi čut in smisel za tistega človeka, ki gospodarsko ni več ustvarjalen, ampak, j e ubog, bolan in zapuščen in ga morda družba porine na rob življenja. Vi pa hočete ravno takemu ubogemu in trpečemu človeku posvetiti vso svojo ljubezen in s tem izzivate ves svet. Izzivate tudi nas, kako potrebne so te temeljne etične vrednote in kako ves svet pričakuje in išče ljudi, ki imajo srce za brata in sestro, ki trpi... Vi, draga mati Terezija, ste misijonarka v najglobljem pomenu besede, ker imate iz Kristusovega evangelija res nekaj povedati in nekaj dati, nekaj prinesti iz bogastva božje resnice in božje ljubezni. Vaše delo je dokaz, kaj zmore živa vera v Boga, kaj zmore zaupanje in kaj zmore popolna predanost Bogu... Čeprav ste sami ubogi, je ves svet po vas postal bogatejši, kajti pokazali ste ljudem, da je bogat tisti, ki daje, ne pa tisti, ki ima in jemlje zase. In bogat je tisti, ki pridobi še druge za to, da bi dajali, da bi bili vsi ljudje nekoliko srečnejši... Vaša navzočnost med nami je vabilo in klic, naj bo tudi v nas čut za človeka iz božje ljubezni in dobrote še bolj živ in bolj globok, naj bo v nas nekaj več ljubezni, ki se hoče pokazati v dejanju, še nekoliko več pripravljenosti, da spoštujemo vsakega človeka, da smo prijatelji med seboj, da vsi hočemo drug drugemu pomagati ...«

Mati Terezija, ki je vsa drobcena na svojem klečalniku pod kupolo stolnice živo spremljala evharistično daritev, je po maši med navdušenim ploskanjem pristopila k ambonu. Svoj dvajsetminutni nagovor je začela z besedami: »Prosimo Mater božjo, naj nam da svoje srce: tako lepo, tako čisto, tako sveto, tako polno ljubezni in ponižnosti, da bi mogli prejeti Jezusa v Kruhu življenja in mu služiti v naših bratih in sestrah, v naših ubogih.« Vsa stolnica se ji je pridružila, ko je molila zdravamarijo. Dejala je, da je prinesla hvaležnost ljudi iz Indije, posebej iz Bengalije, kjer so slovenski misijonarji oznanjali evangelij in »v srca ljudi vsadili ljubezen do Jezusa.« Nadaljevala je: »Ko je Jezus prišel v Marijino srce, isti Jezus, ki smo ga zdaj prejeli pri svetem obhajilu, je takoj šla ven - šla je, da služi. Jezusova navzočnost v njenem srcu je rodila željo, da ga podari drugim.« Tako moramo njegovo navzočnost uresničevati tudi mi: v dajanju. »Jezus je napravil sebe za kruh življenja, a to mu še ni bilo dovolj; samega sebe je napravil lačnega, žejnega, bolnega, golega. Kakor da je lačen naše ljubezni, nam je dal priliko, da ljubimo Boga v bližnjem... Kako bomo mogli ljubiti? Če bomo molili. Sad molitve je čisto srce. Jezus je rekel, da bodo tisti, ki so čistega srca, gledali božje obličje. Če vidimo božje obličje drug v drugem, ni težko ljubiti, ni težko žrtvovati...«

Ko je svoj nagovor končala, se je med množico počasi prebijala proti notranjemu dvorišču škofijskega doma. Tam so se lahko z njo srečali tisti, ki niso mogli priti v cerkev. Še je odgovarjala na vprašanja in še enkrat je ponovila prošnjo: »Molimo, da bi se naučili videti, ko gledamo okoli sebe. Prosimo Boga, naj nam odpre oči, da bi spoznali lakoto po ljubezni, ki je večja kot lakota po kruhu. Prosimo Boga, da nas uporabi, da postanemo njegova ljubezen in njegova svetloba v današnjem svetu.«

Silvester Čuk v Ognjišču 08_1980

LETA 1749 ROJEN LOVRO JANŠA

SLIKAR KRAJINAR († 1812)

Krajinarstvo je slikarstvo, ki upodablja pokrajino. Med mojstre te zvrsti se je vpisal Lovro Janša z Breznice na Gorenjskem, ki je bil po študiju na dunajski akademiji nekaj let profesor krajinarstva. Prizadeval si je ustvariti realistične krajine, kar je dosegel zlasti v akvarelu. Na Dunaju sta delovala tudi njegova brata Anton (1734–1775), ki se je posvetil čebelarstvu, a je bil tudi slikar, in Valentin (1747–1818), pravnik in slikar.

LETA 1810 ROJEN STANKO VRAZ

SLOVENSKO-HRVAŠKI PESNIK, PRIPADNIK ILIRSKEGA GIBANJA († 1851)

Stanko Vraz je pesniško ime Jakoba Frasa iz Cerovca pri Ormožu: privzel si ga je leta 1836 in ga uporabljal tudi v "vsakdanjem" življenju. Hotel se je uveljaviti kot slovenski pesnik, vendar se zaradi svojih ozkih pogledov ni mogel uveljaviti. Več uspeha je imel kot "ilirski" pesnik. Ilirizem, za katerega se je močno ogreval, mu je pomenil pot do vseslovanske vzajemnosti - tudi glede jezika.

... več o njem preberite v obletnici meseca 05_2000

LETA 1828 IZDANO APOSTOLSKO PISMO

S KATERIM JE BILA USTANOVLJENA TRŽAŠKO-KOPRSKA ŠKOFIJA

Papež Leon XII. je izdal apostolsko pismo Locum beati Petri, s katerim je uredil cerkveno upravo v Istri in Dalmaciji. Odpravil je škofijo Novigrad in njeno ozemlje pridružil tržaški škofiji. Ko ji je priključi še koprsko, je dobila ime tržaško-koprska škofija. Dne 17. oktobra 1977 je papež Pavel VI. z bulo Prioribus saeculi ločil koprsko škofijo od tržaške in ji dodelil župnije na slovenskem in hrvaškem ozemlju, ki so bile del tržaške škofije, in župnije, ki so spadale pod Goriško-Gradiščansko nadškofijo in so se nahajale na ozemljih, ki so prešla od Italije v Jugoslavijo vsled Mirovne pogodbe z leta 1947. Istočasno je škofija prešla pod Ljubljansko metropolijo.

LETA 1838 ROJEN JAKOB MISSIA

DUHOVNIK, TEOLOG, FILOZOF, KNEZOŠKOF IN KARDINAL († 1902)

Jakob Missia, rojen na Štajerskem (krščen v Križevcih pri Ljutomeru), je bil trinajst let ljubljanski škof, nekaj manj kot štiri leta pa goriški nadškof. Kot duhovnega voditelja škofov habsburške Avstrije ga je papež Leon XIII. leta 1899 imenoval za kardinala. Ob njegovi smrti so časniki pisali, da so avstrijski škofje "izgubili svojega glavarja". V oporoki je izrazil željo, naj ga pokopljejo v baziliki na Sveti gori.

... več o njem preberite v obletnici meseca 06_1998

LETA 1887 ROJEN ANTON ERJAVEC

DUHOVNIK, PESNIK († 1910)

Na Brodu pri Ljubljani rojeni Anton Erjavec je po gimnazijski maturi študiral bogoslovje v Ljubljani in bil leta 1909 posvečen v duhovnika. Komaj je nastopil kaplansko službo v Žužemberku, se ga je lotila jetika in leto zatem je umrl na Velem Lošinju (Hrvaška). Svoje pesmi, ki razodevajo močno lirično dušo, je objavljal v glavnem po revijah (Dom in svet, Angelček, Vrtec, Zvonček). Poezijo in prozo je pisal pretežno za mladino. Smrt mu je iztrgala pero iz rok v najlepšem pesniškem razvoju.

LETA 1951 UMRL AVGUST BUCIK

SLIKAR (* 1887)

Slovenski slikar Avgust Andrej Bucik, rojen v Trstu, se je posvečal skoraj izključno portretiranju (umetniškemu upodabljanju oseb), da se je preživljal in prihajal v stik s pisano množico ljudi. V desetletjih do druge svetovne vojne je število njegovih portretov naraslo na okoli 900! Med njegovimi portretiranci so mnogi znani Slovenci, zlasti pesniki in pisatelji. Veliko je tudi avtoportretov.

LETA 1966 UMRL GIUSEPPE FARINA

ITALIJANSKI DIRKAČ FORMULE 1 (* 1906)

Emilio Giuseppe Farina, bolj znan kot Nino Farina, je pokojni dirkač Formule 1, sploh prvi svetovni prvak v zgodovini Formule 1, saj je zmagal v premierni sezoni 1950 po težkem boju z Juanon Manuelom Fangiom in odločitvi na zadnji dirki za tri točke. Farina je bil znan po svojem dirkaškem stilu in inteligenci, toda tudi trmi in neupoštevanju sotekmovalcev na progi. Bil je udeležen v smrtnih nesrečah. Ironija je, da je po vseh nesrečah, ki jih je na dirkah preživel, umrl v prometni nesreči pri francoskem mestu Chambery, ko se je peljal na ogled dirke za Veliko nagrado Francije v sezoni 1966.

LETA 1971 UMRL LEONID PITAMIC

pravnik, filozof prava, politik, diplomat in prevajalec (* 1885)

Postojnčan Leonid Pitamic je študij prava na Dunaju končal z doktoratom že pri 23 letih, nekaj let kasneje pa je dosegel še dva doktorata – iz državnega prava in iz filozofije prava. Bil je eden naših največjih znanstvenikov na pravnem in političnem področju. Veliko je pisal in opravljal pomembne službe. Bil je prvi dekan pravne fakultete novoustanovljene univerze v Ljubljani. Bil je globoko veren, etičen in socialno čuteč človek, politično nevtralen in strpen.

LETA 1980 JE LJUBLJANO OBISKALA MATI TEREZIJA

V začetku junija 1980 je ljubljanski nadškof in metropolit dr. Alojzij Šuštar srečal mater Terezijo na 89. Katholikentagu (narodnem zborovanju nemških katoličanov) v Berlinu. Ko mu je povedala, da gre konec junija v svoje rojstno mesto Skoplje ustanovit 179. hišo svojih redovnic, jo je prosil, če bi spotoma obiskala tudi Ljubljano. Mati Terezija je dejala, da bo prišla, če bo le mogla, zatrdno pa ni obljubila, zato tudi datuma njenega obiska ni bilo mogoče nikjer objaviti. Vest o njenem prihodu v slovensko glavno mesto je sporočil nadškof sam ob priliki XII. romanja invalidov in bolnikov na Brezje v soboto, 28. junija 1980, dva dni pred njenim obiskom.

Mati Terezija je Ljubljani darovala sončni ponedeljek, 30. junija 1980, potem ko je nedeljo, praznik apostolov Petra in Pavla, preživela v Zagrebu. V glavno mesto naše ožje domovine je prišla sredi dopoldneva. Spremljala jo je sestra Silvija, Indijka, predstojnica zagrebške hiše misijonark ljubezni. Na dvorišču škofijskega doma jo je pričakal gostitelj, nadškof Šuštar, ki jo je pospremil na ljubljanski magistrat, kjer ji je ljubljanski župan izročil plaketo Ljubljane. Popoldne so jo v dvorani nadškofijskega doma v Ljubljani pozdravili: nadškof Šuštar, njegov pomožni škof Lenič in koprski škof Jenko ter številni predstavniki Cerkve na Slovenskem, ki so z velikim zanimanjem poslušali njen nagovor.

Ob petih je bila maša v stolnici, ki je bila polna do zadnjega kotička. Celo nadškof Šuštar je bil prijetno presenečen. »Še zdaleč nismo pričakovali, da se vas bo toliko odzvalo, ker niti nismo mogli povsod obvestiti o obisku matere Terezije,« je dejal na začetku maše, »in zato je naša tako številčna navzočnost znak, da imamo mater Terezijo radi, da se navdušujemo za njeno delo in poslanstvo, ki ga izvršuje vpričo vsega sveta, da bi tudi sami nekoliko bolj spoznali, k čemu nas vabi in kliče Bog.« Posebej razveseljivo je bilo dejstvo, da je bilo med množico izredno veliko mladih ljudi.

Po maši se je na škofijskem dvorišču srečala tudi s tistimi, ki niso mogli v cerkev...

več:
F. Bole, Mati Terezija je obiskala Ljubljano. (Gost meseca). Ognjišče, 1980, leto 16, št. 8, str. 6-10.
S. Čuk, Mati Terezija - misijonarka ljubezni. (Priloga). Ognjišče, 1997, leto 33, št. 10, str. 31-42.
B. Rustja, Vezi Matere Terezije s Slovenci. (Priloga). Ognjišče, 1998, leto 34, št. 10, str. 37-48.
S. Čuk, Živa svetnica - Mati Terezija blažena. (Pričevanje). Ognjišče, 2003, leto 39, št. 10, str. 16-17.
S. Čuk, sv. Terezija iz Kalkute. (Priloga). Ognjišče, 2016, leto 52, št. 9, str. 58-63.
knjige: Mati velikodušne ljubezni --- Bog ljubi danes po nas --- Najdi čas
DVD: Peti svet - Mati Terezija
drugo: kipec sv. Matere Terezije

nekaj njenih misli

• Kar je najmanjše, je najbolj ubogo, ker zase ne more še nič storiti. Najmanjši je otrok, ki se še ni rodil... Največje uboštvo je med narodi, kjer je uzakonjen splav. Če more danes mati sama uničiti svojega otroka, kaj mi potem še brani, da jaz ne uničim nekoga ali da nekdo mene uniči? Zdaj je postalo tako naravno, da ljudje drug drugega uničujejo... Mati je začela ta nemir v svetu, kajti otrok je največji božji dar družini.
  
• Ko je Jezus prišel v Marijino srce, isti Jezus, ki smo ga zdaj prejeli pri svetem obhajilu, je takoj šla ven - šla je, da služi. Jezusova navzočnost v njenem srcu je rodila željo, da ga podari drugim.« Tako moramo njegovo navzočnost uresničevati tudi mi: v dajanju. »Jezus je napravil sebe za kruh življenja, a to mu še ni bilo dovolj; samega sebe je napravil lačnega, žejnega, bolnega, golega. Kakor da je lačen naše ljubezni, nam je dal priliko, da ljubimo Boga v bližnjem... Kako bomo mogli ljubiti? Če bomo molili. Sad molitve je čisto srce. Jezus je rekel, da bodo tisti, ki so čistega srca, gledali božje obličje. Če vidimo božje obličje drug v drugem, ni težko ljubiti, ni težko žrtvovati...

LETA 1988 UMRL ŠTEFAN BARBARIČ

LITERARNI ZGODOVINAR, prevajalec iz madžarščine (* 1920)

Iz rojstnega Turnišča je obiskoval gimnazijo v Murski Soboti, nato pred vojno in po njej študiral slavistiko na univerzi v Ljubljani, vmes (1942–1944) pa v Budimpešti. Po diplomi je bil gimnazijski profesor slovenskega jezika v Ljubljani in Črnomlju. V tem obdobju je začel prevajati razna literarna dela iz madžarščine (Dečki Pavlove ulice, Madžarske pravljice). V letih 1965–1972 je bil predavatelj za slovensko književnost v Zadru. Raziskoval je slovensko literaturo, vsa obdobja od protestantizma do moderne.

Pripravlja Marko Čuk