* 29. junij 1900, Lyon, Francija, † 31. julij 1944, v bližini otoka Île de Riou pri Marseilleu

Izginil je kot Mali princ

Zadnji dan julija bo minilo 56 let, odkar je med izvidniškim po­letom nad južno Francijo skrivnostno izginil "pilot-pesnik" An­toine da Saint-Exupery. Ni se vrnil v bazo na Korziki. Domnevajo, da so njegovo letalo sestrelili Nemci, vendar doslej razbitin ni­so našli nikjer. Njegova mama Marija je bila prepričana, da je Antoine preprosto izginil in se umaknil v kakšen samostan... Ob vsem tem zvenijo kot nekakšna preroška napoved besede Malega princa, glavne osebe njegove najbolj znamenite knjige: ko se od pisatelja sredi saharske puščave poslavlja, pravi: "Zdelo se bo, da sem mrtev, toda to bo samo videz..."

Antoine de Saint-Exupery dejansko ni mrtev. Ob stoletnici roj­stva ga Francija časti bolj kot junaškega bojnega pilota, po vsem svetu pa je znan predvsem kot "oče" Malega princa. Ta knjižica, ki je prvič izšla leta 1943 in jo je pisatelj sam ilustriral z okornimi, toda nadvse prisrčnimi risbami, je bila doslej prevede­na v 110 jezikov in je najbolj prodana francoska knjiga na svetu. Mali princ je razveseljeval že številne rodove otrok, vendar to ni "pravljica" - besedilo govori o odnosu med pisateljem in njegovo ženo. Ona je tista vrtnica, za katero se Mali princ čuti odgovor­nega. Osrednje sporočilo te knjižice najdemo v pogovoru med Malim princem in lisico. Kako priti do sreče, po kateri hrepenimo? "Po­slušaj mojo skrivnost," pravi lisica. "Zelo preprosta je: kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno..."

Rodil se je 29. junija 1900 v Lyonu kot tretji od petih otrok obubožane plemiške družine (od nekdanjega bogastva in slave je ostal edinole naslov "de"). Ko mu je bilo štiri leta, je umrl oče in Antoine je našel zavetje v gradu svoje babice po materini stra­ni. Bil je nenavaden otrok: bolj kot igrače ga je privlačila teh­nika. Ko mu je bilo devet let, se je družina preselila v Le Mans in Antoine je začel hoditi v šolo v tamkajšnji jezuitski gimnazi­ji. Na skrivaj je zahajal na bližnji travnik, kjer so bila letala, in pri dvanajstih letih je nekega pilota preprosil, da ga je vzel v letalo. Deček je bil očaran in "zasvojen": pred seboj je videl edino možno pot - postal bom pilot! Šolanje je nadaljeval pri re­dovnikih maristih v švicarskem Fribourgu. Po maturi se je na ma­terino željo vpisal na pomorsko šolo v Parizu. Toda bil je zelo nereden študent in presedlal je na arhitekturo, s srcem pa je bil pri letalstvu. Opravil je zasebni letalski tečaj in leta 1921 op­ravil izpit za civilnega pilota. Rad bi postal vojaški pilot, to­da temu se je uprla družina dekleta, s katero je Antoine hodil (samo nekaj mesecev!). Spomladi 1927 so se njegove želje vsaj de­loma uresničile: dobil je službo civilnega pilota. Najprej je pre­važal pošto na progah Toulouse-Casablanca in Dakar-Casablanca, nato pa postal ravnatelj poštnega letališča Cap Juby sredi maro­ške puščave. V tem času je že pisal: leta 1926 je izšla njegova prva novela Letalec, dve leti kasneje pa novela Južni kurir. Ko je opravil izpit za letalca na dolgih progah, je leta 1929 dobil službo pri letalski družbi v Argentini. Vzburljiva doživetja v tej službi je popisal v knjigi Nočni polet (1930). Leta 1930 se je poročil s Consuelo Suncin, vdovo po argentinskem častniku. Ta živahna ženska je bila njegova "vrtnica", kateri je posvetil svo­jega Malega princa, ki ga je napisal v New Yorku leta 1942 na podlagi doživetij v saharski puščavi. Ko je bila leta 1933 usta­novljena letalska družba Air-France, so Saint-Exuperyja povabili za vodjo propagandnega oddelka in kot tak je veliko potoval po svetu. Leta 1938 je strmoglavilo njegovo letalo nad Guatemalo in Antoine je čudežno ostal živ. Ko se je zdravil, je uredil svoje zapiske in jih izdal v knjigi Veter, pesek in zvezde (1939). Ko so maja 1940 Francijo zasedli Nemci, se je Saint-Exupery za nekaj časa umaknil v ZDA in od tam po radijskih valovih svoje rojake pozval k skupnemu boju zoper nacizem. Vrnil se je v domovino, da ji služi kot bojni pilot. Leta 1943 je izšel njegov Mali princ, 31. julija 1944 pa je njegov "oče" opravil svoj zadnji polet.

(pričevanje 08_2000)

* 6. januar 1903, Jeranovo pri Kamniku, † 24. junij 1987, Kamnik.

Dar svetih Treh kraljev

Družini kmeta in mlinarja na Jeranovem pri Kamniku so ga 'darovali' sveti Trije kralji: rodil se je na njihov praznik, 6. januarja 1903, in ime je dobil po drugem od treh modrih, ki so se prišli poklonit Jezusu. Rojstni kraj ga je s svojo slikovito okolico zaznamoval za vse življenje in ostal mu je zvest do zadnjih dni. Svet podob, v katere se je zagledal kot otrok, je nosil vedno s seboj in ga je navdihoval pri njegovem ustvarjanju. Prve korake v svet likovne umetnosti je naredil v Kamniku, šolanje je nadaljeval v Ljubljani, nato v Zagrebu, nekaj časa na Dunaju in nazadnje na grafični specialki v Pragi. Praga je pomenila zanj več kot zaključek študija in potrditev njegove usposobljenosti za slikarja in grafika. Praga je v njem prebudila in izoblikovala vse talente, ki so brsteli v mladem kmečkem fantu. Po diplomi je prišel v Ljubljano, kjer je odprl Umetniški salon Miha Maleš, nekaj časa je poučeval na gimnaziji, nato pa živel in delal kot svobodni umetnik.

Delal je veliko in z veseljem. Leta 1928 je ustanovil skupino Četrta generacija. Mladi umetniki Miha Maleš, Mira Pregelj, Olaf Globočnik, France Pavlovec, Janez Mežan in Nikolaj Pirnat so ustvarjali brez skupnega programa, edina vez med njimi je bila mladost in skupen študij. Med vsemi člani skupine je bil Maleš najbolj vsestranski: bil je odličen grafik in ilustrator, deloval pa je tudi kot založnik, pisec, ustanovitelj in urednik edine tedanje likovne revije Umetnost. Ustanovil je svojo Bibliofilsko založbo v Ljubljani in pri njej je izdal več grafičnih map in knjig, opremljenih s svojimi deli in z deli drugih umetnikov. Najbolj odmevna je bila Rdeče lučke ali risbe o ljubezni leta 1929. Prešernov Sonetni venec je ilustriral s tridesetimi zgovornimi linorezi (1937, 1959).

Umetniški navdih iz ljudske ustvarjalnosti

»Maleš se je posvetil umetnosti pod vtisom ljudske ustvarjalnosti in vesnanov,« je zapisal umetnostni zgodovinar Milček Komelj.

Vesnani so bili slovenski slikarji, grafiki in ilustratorji, ki so leta 1903 na Dunaju ustanovili umetniški klub Vesna in se programsko zavzeli za ohranjevanje preprostim ljudem dostopne umetnosti. Maleš in umetniki njegove Četrte generacije so odklonili avantgardistično umetnost in se vračali k realnejšim podobam in h kmečkim motivom, ki so bili simbol slovenstva. Maleš je to nosil v srcu vse od svojega otroštva.

To je izpovedoval v svojih grafičnih delih, ki kažejo njegovo sorodnost s francoskim umetnikom Henrijem Matissom. Njegove priljubljene tehnike so bile lesorez, linorez, litografija in monotipija. Prvo njegovo večje grafično delo so bili portreti zaslužnih Slovencev od 15. stoletja dalje, ki so izšli v knjigi Slavni Slovenci (1938) in kot razglednice. Študij in poglabljanje v religiozno umetnost pa tudi ne prav lahko gmotno stanje sta ga spodbudila, da je leta 1931 sprejel naročilo za poslikavo cerkve v Cirkvenici na Hrvaškem, naslednje leto pa še v Vočinu. V obeh primerih je šlo za poslikavo starejših cerkva, tudi spominsko pomembnih. Oba cerkvena prostora sta z Maleševimi freskami postala svečano vesela. Leta 1931 začne nastajati Maleševa znamenita serija Tivolijev, ki so "prepesnjena narava, ujeta v razpoloženje vseh letnih časov, različnih dnevnih časov" (Marko Lesar). Naslikal je tudi veliko avtoportretov. Veliko je potoval po Evropi ter bil je seznanjen z vsemi novostmi na področju grafike in slikarstva. Spremljal je delo svojih sošolcev, prijateljev in znancev in kot zbiratelj je ohranil veliko del svoje generacije.

Svoja dela je podaril domačemu mestu

Po drugi svetovni vojni je bil Miha Maleš dozorel umetnik, priznan grafik in slikar. Leta 1977 je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo, vendar je bil nekoliko odrinjen od nove akademije in revij. V njegovih risbah, grafikah in slikah iz tega obdobja se oglašajo tragični toni. V slikah je izginila igrivost, v grafikah veselost, postal je resen in strog. Skupaj z ženo Olgo sta ustvarila eno največjih umetniških zbirk v Sloveniji.

Leta 1979, ob 750. obletnici prve omembe kamniških meščanov v pisnih virih, je umetnik svojemu domačemu mestu Kamniku podaril 2634 likovnih del iz vseh obdobij svojega ustvarjanja. Za njihovo predstavitev je bila obnovljena stara meščanska hiša s konca 18. stoletja na Glavnem trgu v Kamniku. Tako se je rodila Galerija Mihe Maleša. Galerijski program sestavljajo stalne in občasne razstave umetnosti 20. stoletja. Te dopolnjujejo s pregledi življenja in dela Mihe Maleša, njegovih sodobnikov, sopotnikov in prijateljev. Leta 1980 je bila v obnovljenih prostorih galerije predstavljena prva razstava o življenju in delu umetnika. Galerija redno pripravlja manjše preglede njegove ustvarjalnosti in del iz njegove zbirke. Leta 1987 so pripravili razstavo Miha Maleš – slikar in izdali pregledno monografijo z enakim naslovom. Razstavo o slikarskem opusu Mihe Maleša so načrtovali skupaj z umetnikom ob njegovi 85-letnici, ki pa je ni dočakal, kajti njegovo ustvarjalno življenje se je 24. junija 1987 izteklo.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2013) 1, str. 48.

* 3. januar 1899 Nantes (FRA); 25. junij 1999 Meudon (FRA)

Njegovo življenje se je pri­čelo 3. januarja 1899 v mestu Nantes v "katoliški" francoski pokraji­ni Bretanji. Njegova mati, pripoveduje, je častila Boga in oboževala kraljevino, zaničevala pa republiko, ki jo je imenovala "surovino". Bila pa je tako odprtega duha, da je ljubila svojega moža, lesnega trgovca, ki je bil po prepričanju socialist in republikanec. Georges se je dvanajst let šolal v zavodih, ki so jih vodili duhovniki, in bil deležen stroge janzenistične vzgoje. Ko je prišel v zrela leta, se je te dediščine iz mladosti uspešno rešil. Pri tem so mu veliko pomagali stiki z dominikanci, ki so bili v Franciji že več desetletij pred koncilom znanilci "binkoštnega vetra", s katerim je hotel vesoljno katoliško Cerkev "prezračiti" papež Janez XXIII., ki je pred štiridesetimi leti, januarja 1959, napovedal drugi vatikanski koncil.

Domi­nikanci so bili prepričani, da je v današnjem svetu evangelij mogoče uspešno oznanjati s sredstvi javnega obveščanja. Takrat je bilo naj­mogočnejše sredstvo tisk. Zavzeti Georges Hourdin, ki je v ta svet vstopil leta 1927 in mu je ostal zvest vse do danes, je leta 1938 prišel v uredništvo lista Temps present (Sedanji čas), pri katerem so sodelovala slavna imena, kot pisatelj Francois Mauriac, filozofa Jac­ques Maritain in Gabriel Marcel ter dominikanska teologa Congar in Chenu. Drugo svetovno vojno je preživel kot ujetnik v Nemčiji. Že tam je sanjal o krščanski ilustrirani družinski reviji, ki bi pisala o vsem, seveda predvsem o življenju Cerkve kot oznanje­valke evangelija. Sklenil je, da se bo boril za to, da Cerkev postane bolj evangeljska, bolj odprta, bolj privlačna. Tako se je 8. julija 1945 rodil tednik La Vie catholique illustre, današnji La Vie. Usta­novitelj in urednik Georges Hourdin je k sodelovanju pritegnil domi­nikance in laike z željo, da bi ta tednik Francozom oznanjal "odprto krščanstvo". Iz zdravih korenin je tednik zrasel v mogočno drevo. Ured­nik Hourdin je bil ves srečen, ko je spremljal delo drugega vatikan­skega koncila, ki je potrjeval njegovo gledanje na vero in Cerkev v sedanjem svetu. Papeža Janeza XXIII., ki je koncil sklical, je poznal iz časov, ko je bil ta papeški nuncij v Parizu. Tudi s Pavlom VI. ga je vezalo iskreno prijateljstvo.

Ob tedniku La Vie je zrasla trdna založniška hiša, ki danes izdaja več kot dvajset časopisov in revij ter številne knjige. Georges Hour­din jih je napisal okoli štirideset, eno za svojo stoletnico. Pred dvemi leti je nerodno padel in zdaj mora biti v naslanjaču na kolesih. Kljub temu je še vedno delaven. Njegovo sporočilo prihodnjim rodovom se glasi: "Če bi bilo treba za tretje tisočletje ohraniti eno samo za­poved evangelija, bi se ta glasila: 'Ljubite se med seboj!'"

(pričevanje 02_1999)

LETA 1874 ROJEN JANKO MLAKAR

DUHOVNIK, PLANINSKI IN HUMORISTIČNI PISATELJ († 1953)

Priljubljeni planinski pisatelj Janko Mlakar, duhovnik in profesor verouka, spada med redke slovenske humoristične pisce. Sam se je imel za 'jako resnega' človeka. "Vesel sem v družbi, šaljiv v predavanjih zgolj iz ljubezni do bližnjega," je zapisal. Znamenit je njegov lik Trebušnika. Njegovo življenjsko potovanje, ki je trajalo devetinsedemdeset let, se je pričelo v Železnikih.

... več o njem preberite v rubriki obletnica meseca 08_2003

nekaj njegovih misli:

• "Ker zagrešim v spisih in predavanjih tu in tam kakšno šaljivo, sem med mnogimi na glasu, da sem vesel človek, ki rad sebe in druge za­bava. Pa ni tako. Prav nasprotno je res. Jaz sem jako resen človek in se nagibljem celo k sentimentalnosti in melanholiji... Vesel sem v družbi, šaljiv v predavanjih zgolj iz ljubezni do bližnjega. Ljudje bi radi slišali kaj veselega in kratkočasnega, jaz pa jim ustrežem, ker jim ne morem odreči. Sploh pa sem navajen delati tako, kakor drugi hočejo." (Moje življenje)
  
• Vesel sem v družbi, šaljiv v predavanjih in spisih zgolj iz ljubezni do bližnjega. Ljudje bi radi slišali kaj veselega in kratkočasnega in jaz jim ustrežem, ker jim ne morem odreči.
  
• Mladina je silno občutljiva za krivice, resnične ali namišljene, ki se v njej god<130>; za krivico, ki jo sama dela drugim, ima pa zelo trdo kožo.

LETA 1889 ROJEN ALOJZIJ TOME

DUHOVNIK, KATEHET († 1970)

Ljubljančan Alojzij Tome je po gimnazijski maturi najprej študiral pravo na Dunaju, nato pa bogoslovje. Po mašniškem posvečenju je bil nekaj let kaplan, od 1920 do 1929 pa katehet pri uršulinkah v Škofji Loki. Po specializaciji v zavodu za gluho mladino v Münchnu je postal katehet na Državnem zavodu za gluhoneme v Ljubljani in občasno učil bogoslovce ravnanja z gluhimi. Pripravil je dva molitvenika za gluhoneme in Katekizem za gluhoneme (1939). Njegovi gluhi otroci so vsako leto 4. maja praznovali obhajilno slavje.

LETA 1895 UMRL ANDREJ PRAPROTNIK

UČITELJ, PESNIK, PISATELJ IN UREDNIK (* 1827)

"Vsaki slovenski učitelj je sejavec, kteri seje seme narodne omike in skerbi za to, da se to seme ukorenini, raste, razširja in rodi najlepšega sadu za družino, srenjo, narod, Cerkev in deržavo." Tako je dejal na prvem splošnem zboru slovenskih učiteljev v Ljubljani 24. septembra 1872 Andrej Praprotnik, šolnik, pisatelj in pesnik. Na njegovi rojstni hiši v Podbrezjah na Gorenjskem je spominska plošča, na kateri je zapisano, da je bil “prvak slovenskih učiteljev”. Bil je predsednik Slovenskega učiteljskega društva in urednik in glavni pisec šolskega časnika Učiteljski Tovarš. Njegovo poklicno geslo je bilo: “Prva skrb mi je mladina, ravno tako domovina.” Iz njegovega vernega srca so privrele številne nabožne pesmi, ki jih pojemo še danes (Glej, zvezdice božje, S skupno pesmijo prosimo, Marija, Mati ljubljena …)

več:
S. Čuk, Andrej Praprotnik: Obletnica meseca, v: Ognjišče 6 (1995), 28-29.

njegovi verzi:

• Marija, o sladko ime, / v bridkosti nade žar! / Ozdravljaš žalostno srce, / razveseliš vsekdar. / Zatorej ne prenehamo / in vedno k tebi kličemo: / Marija, varuj nas!
  
• O srečne dušice, ki njega dobe, / z nebeško tolažbo jim polni srce; / le k njemu hitimo, saj rad nas ima, / zaupno odkrijmo mu rane srca!
  
• Zapoj veselo, o kristjan, / veselja tvojega je dan! / Kot Kristusovi srečni bratje / odrešeni smo božji svatje.
  
• Ni treba groba več se bati, / ne bo na veke grudil nas, / Gospod bo zopet v luči zlati / častitljivo obudil nas. / Zato raduje se srce, / zato se hvalnice glase.
  
• Češčena si, Marija ti, / naj se glasi do konca dni! / Naj vedno sliši se zvonjenje / Mariji v čast in počeščenje; / nebo in zemlja naj glasi: / Češčena si, Marija ti!
  
• Blagoslovi, Oče mili, / našega življenja dni, / naj tvoj Sin se nas usmili, / da pravično vsak živi.

LETA 1905 ROJENA SILVA TRDINA

LIT. ZGODOVINARKA, ZNANSTVENICA, PISATELJICA, PEDAGOGINJA, PREVAJALKA, UREDNICA († 1991)

Nečakinja Janeza Trdine, literarna zgodovinarka, znanstvenica, pisateljica, pedagoginja, prevajalka, urednica ... Poučevala italijanščino na poljanski gimnaziji, potem na učiteljišču oz. na pedagoški gimnaziji do upokojitve leta 1968. Prevajala je iz češčine in italijanščine. Tudi po upokojitvi je ostala zelo aktivna in še naprej poučevala italijanščino na Teološki fakulteti in na poljanski gimnaziji. Že med vojno je napisala tri učbenike italijanskega jezika Libro italiano in pred upokojitvijo še Parliamo italiano (1965). Manjše skupine mladih je tudi kot upokojenka poučevala italijanščino kar na domu. Najbolj je poznana po učbeniku in antologiji - književni teoriji Besedna umetnost.

njena misel:

• Pametno molčanje zahteva več pameti kot pametno govorjenje. Kdor hoče dobro govoriti, se mora naučiti dobro molčati.

LETA 2009 UMRLA RADOSLAVA (RADA) PREMRL PAHOR

KULTURNA DELAVKA, SESTRA J. PREMRLA- VOJKA in ŽENA B. PAHORJA (* 1921)

Rodila se je v Šembidu (Podnanosu) pri Vipavi v ugledni družini. Njen stric je bil duhovnik in glasbenik Stanko Premrl, skladatelj slovenske himne. Po vojni se je zaposlila v Trstu, kjer je spoznala pisatelja Borisa Pahorja in se z njim poročila (1951). V njegovi reviji Zaliv (1966–1972) je objavljala spomine na družino in brata Janka pod naslovom Moj brat Janko-Vojko. Umrla je leta 2009. Boris Pahor, ki je v 109. letu umrl 30. maja 2022, je njej v čast in zahvalo posvetil Knjigo o Radi (2012).

LETA 1940 UMRL MATIJA MALEŠIČ

PISATELJ IN PRAVNIK (* 1891)

"Ceste, pota, steze, ki peljete v Črnomelj! ... Tam moli moja mati vsak dan zame, ki sem po svetu. Moli, da bi bil dober in čist, kakor sem bil tedaj, ko me je pokropila z blagoslovljeno vodo, me pokrižala in spremila k sprejemnemu izpitu v gimnazijo. Moli, da bi nikdar nikomur ničesar zlega ne napravil, da bi bil dober z vsemi ljudmi in vsi ljudje z mano. Moli, da bi mislil vsak dan na življenje na onem svetu. Kdor misli nanj in se pripravlja nanj, se ga ne boji, tako pravi moja mati, pri kateri je dobro biti." Te misli je v črtici Črnomelj, objavljeni leta 1928 v reviji Dom in svet, zapisal pozabljeni in zamolčani belokranjski pisatelj Matija Malešič, ki je bil vse življenje močno navezan na svojo mater. Veliko je objavljal v raznih revijah, nekaj njegovih povesti je izšlo pri Mohorjevi družbi, zato se njegov rojak Vinko Beličič, pesnik in pisatelj upravičeno čudi, da ni predstavljen v obnovljeni izdaji leksikona Slovenska književnost (1996), v katerega so avtorji "sprejeli celo vrsto imen, ki so se pojavila po letu 1945, četudi z eno samo pesniško ali prozno zbirko".

... več o njem v rubriki obletnica meseca 06_2010

Neznani pisec spominskega članka v spomin na Matija Malešiča v Koledarju 1941 celjske Mohorjeve družbe je zapisal: "Iskren človek brez sleherne zahrbtne misli in dobrega, sočutnega srca je bil rajni glavar. Otroško preprost je bil že kot dijak, mehka belokranjska duša, in tak je ostal vse življenje ... Latinski pregovor pravi: 'Honores mutant mores' (Časti menjajo nravi), to bi se reklo: čim bolj kdo napreduje, bolj je vzvišen. Prav tega pa pri njem nisi našel niti trohice. Njegov značaj je bil preprost, odkrit, otroško dober in sočuten. Zato so ga tudi povsod hitro vzljubili. Radi so ga imeli šolski tovariši, ljubili so ga uradniki, z zaupanjem so se mu bližali ljudje kot glavarju, bil je sonce svoji ljubljeni družini. Ker je bil Bogu zvest vse dni svojega življenja in je svojo vero vanj možato izpovedoval brez strahu pred ljudmi, zato je bil tudi zvest svojemu narodu in izvrsten uradnik svoji domovini."

LETA 1945 UMRL NARTE VELIKONJA

PISATELJ IN KULTURNI DELAVEC (* 1891)

Slovenski pisatelj z Dola pri Otlici, na planoti nad Vipavsko dolino je bil po vojni obtožen kolaboracije in bil pred sodiščem obsojen na smrt in ustreljen. Njegovo književno delo je bilo v javnosti prepovedano; o njem so pisali in njegove knjige tiskali v zdomstvu. Snov je zajemal predvsem iz rodnega okolja, z jasnimi potezami je slikal kmeta, bajtarja in delavca v boju za preživetje težavnih gospodarskih in političnih razmer, zajemal prvinskost kmečkega življenja in se osredotočal na psihološko doživljanje posameznika. Bralci so najbolje sprejeli povest Višarska polena; prav tako povest Besede; v knjigi Naš pes je zbral vesele zgodbe iz svojega otroštva. Humoristične zgodbice je zbral v knjigah Pod drobnogledom in Zbiralna leča.

... več o njem preberite v obletnici meseca 06_1991

misel:

• Smrt ne potrka, da bi pogledal pri ključavnici in ji rekel: "Zunaj ostani!" O, ne! Ta bi bila lepa! Kajne, bi rekel: "Zunaj ostani!" Smrt pride neslišno in položi roko na tvoje srce kakor na nihalo, pa se ustavi. Ura se ustavi. Kaj pa duša?

LETA 1958 UMRL FRANČIŠEK JERE

DUHOVNIK, PREVAJALEC SVETEGA PISMA (* 1881)

Po študiju klasične filologije na Dunaju (1911) je postal profesor na klasični gimnaziji v Šentvidu nad Ljubljano, leta 1933 je bil imenovan za honorarnega predavatelja latinščine in grščine na Teološki fakulteti. Kot strokovnjak v klasičnih jezikih je (z Gregorijem Pečjakom in Andrejem Snojem) prevajal Sveto pismo nove zaveze (1925, 1939) ter grške cerkvene očete. V zbirki Življenje svetnikov, ki jo je izdajala Mohorjeva družba (1917–1940) je sodeloval z življenjepisi mnogih svetnikov.

LETA 1966 PODPISAN BEOGRAJSKI PROTOKOL

SPORAZUM MED VATIKANOM IN JUGOSLAVIJO

Načelo ‘ločitev Cerkve in države’ je Cerkvi na Slovenskem odrekalo pravico do nastopa v javnosti. Po kritičnem obdobju (1948-1953) so nastopilo leta iskanja koeksistence, sožitja (1953-1966), kar je pripravljalo pot ‘beograjskemu protokolu’, posebnemu sporazumu med Cerkvijo in državo pri nas, ki je bil podpisan 25. junija 1966. Država priznava Cerkvi ‘pravico javnosti’, za Cerkev pa je protokol na liniji koncila, ki je uzakonil dialog Cerkve s svetom, ki mu je pripravljena služiti.

LETA 1991 SPREJETA DEKLARACIJA O NEODVISNOSTI SLOVENIJE

DAN DRŽAVNOSTI

25. junija 1991 je slovenski parlament sprejel Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije, ki podrobneje pojasnjuje odločitev za samostojno in neodvisno državo ter opredeljuje nadaljnje ravnanje Republike Slovenije po osamosvojitvi. Z njim je Slovenija razglasila neodvisnost in prevzela pristojnosti SFRJ na ozemlju Slovenije, priznala obstoječe meje SR Slovenije kot državne meje, zagotovila varstvo človekovih pravic vsem državljanom, pripadnikom manjšin pa tudi posebno varstvo, kot sledi iz meddržavnih pogodb. V spomin na ta dan, ko je Slovenija tudi formalno postala neodvisna praznujemo Dan državnosti.

LETA 1999 UMRL GEORGES HOURDIN

STOLETNI ČASNIKAR, UREDNIK, PISATELJ (* 1899)

Ob stoletnici rojstva, 3. januarja 1999, je Georges Hourdin, ustano­vitelj in dolgoletni urednik francoskega katoliškega tednika La Vie, izdal knjigo Stari mož in življenje. V njej "dekan" francoskih in ev­ropskih časnikarjev z neverjetno svežino opisuje svoj duhovni razvoj. "Na večer svojega življenja skušam poiskati neko povezavo med različ­nimi pogledi na svet, na različne smisle, ki jih je mogoče dati živ­ljenju," je zapisal v tej svoji knjigi.

... več o njem preberite v pričevanju 02_1999

nekaj njegovih misli:

• Sreča nikoli ni popolna. To, kar nam dviga telo in duha, to, kar traja toliko kot mi - se pravi, ne dolgo - ni sreča, temveč silo­vito zadovoljstvo nad življenjem; to je radost, da smo na svetu in da čutimo lakoto po vsem.
  
• Naša vera se utelesi na različne načine v skladu z značajem, z okoljem, z dobo. Avantura naše generacije? Od podeljene vere je pre­šla k doživeti; od podedovane k osebno sprejeti; od spoštljive k za­upni; od osebne k občestveni; od metafizičnega krščanstva h krščan­stvu, ki se uresničuje sredi sveta.
  
• Z nevernim me povezujejo vse lepote sveta, radosti ljubezni, zadovoljstvo dobro opravljenega dela, prizadevanje za pravičnost, že­lja po spremenitvi življenja. Lahko se z njim veselim in ga razumem.
  
• Knjige sem vzljubil pri sedmih letih in jih nikoli nisem za­pustil... Branje me nikdar ni razočaralo. Potolažilo me je v vseh mojih težavah in nadlogah. Nudilo mi je trdne temelje znanja. Pomiri­lo me je, ko me je obšla jeza ali so me zajeli viharji.
  
• Vera dobi svoj polni smisel, če imamo pred očmi dejstvo, da je sporočilo Svetega pisma sporočilo svobode, in predvsem da to trdno verujemo. Kristus se je svobodno odločil, da umre iz ljubezni do greš­nikov. Bog Stvarnik je sklenil ustvariti človeka, ki bo svoboden in odgovoren.
  
• Vse življenje me je bolela in vznemirjala brezbriž­nost ljudskih množic do Cerkve. Vzrok temu, da se že več stoletij to­liko ljudi oddaljuje od vere in Cerkve, je treba iskati v tem, da kristjani niso znali pravočasno razumeti in sprejeti velikih tokov misli in delovanja, ki izražajo njihove človeške upe v boljši svet.

LETA 2014 UMRL VIKTOR BLAŽIČ

ČASNIKAR, ESEJIST, BOREC ZA DEMOKRATIČNO DRUŽBO

Luč sveta je zagledal 19. julija 1928 v Smolenji vasi pri Novem mestu. Med vojno je zbiral novice za partizanske in zavezniške radijske postaje, po vojni je nadaljeval šolanje na učiteljišču v Ljubljani, kjer se je vključil v krog kritičnih pisateljev. Zaradi sodelovanja z Edvardom Kocbekom leta 1975 ob objavi intervjuja, v katerem je razkril povojne poboje, je bil obsojen na dve leti, nato pa petnajst mesecev zapora. Leta 1988 se je pridružil odboru za varstvo človekovih pravic in bil med ustanovitelji slovenskega krščanskega socialnega gibanja.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1881 ROJEN ANTON JEHART

DUHOVNIK, TEOLOG, SVETOPISEMSKI POPOTNIK († 1948)

Iz rojstnega Lovrenca na Pohorju je odšel v Maribor, kjer je po klasični maturi študiral bogoslovje in bil leta 1904 posvečen v mašnika. Študij je nadaljeval na Dunaju in ga končal z doktoratom iz teologije. Marca 1920 je postal profesor Svetega pisma Stare zaveze na mariborskem bogoslovju in ostal do upokojitve. Leta 1924 se je podal na študijsko potovanje po Egiptu, Palestini, Siriji in Mezopotamiji in ga popisal v knjigi Iz Kaire v Bagdad (dva dela, 1928 in 1929). Znal je več orientalskih jezikov in pisav.

LETA 1905 ROJEN BORIS KALIN

KIPAR († 1975)

Izobraževal se je na tehnični srednji šoli v Ljubljani, študij pa nadaljeval v Zagrebu in ga končal pri Ivanu Meštroviću. Od leta 1945 je bil profesor za kiparstvo na ljubljanski akademiji, redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti pa je postal leta 1953. Umrl je 22. maja 1975 v Ljubljani. Med njegovimi deli so najvažnejša: Splavar na Bledu in v Celju, nepostavljeni spomenik kralju Aleksandru I v Mariboru (...) , Deček s piščalko, sicer simbol RTV Slovenija.

LETA 1908 ROJEN DANIJEL HALAS

DUHOVNIK IN MUČENEC, BOŽJI SLUŽABNIK (* 1945)

Zelo zavzeto teče postopek za beatifikacijo prekmurskega duhovnika in mučenca Danijela Halasa. 29. maja 2002 se je začel postopek ugotovitve njegovega mučeništva. V tem času se je zelo pomnožilo romanje na njegov grob v Veliki Polani. Verniki se zbirajo k molitvi redno vsak mesec, mladi se v postu zbirajo na Hotizi k molitvi križevega pota. "Vse dogajanje govori o prepričanju vernikov, da je Danijel Halas živel sveto in umrl kot mučenec," je zapisal Lojze Kozar ml. Danijel Halas se je rodil 24. junija 1908 v Črensovcih . Po gimnaziji v Murski Soboti in Ljubljani je v Mariboru študiral bogoslovje in bil 9. julija 1933 posvečen v duhovnika. Kot kaplan je deloval v Ljutomer in Lendavi, 1. januarja 1939 pa je postal prvi župnik novoustanovljene župnije Velika Polana. Bil je goreč dušni pastir, posebej je bil spoštovan kot katehet, spodbujevalec češčenja Srca Jezusovega in izreden častilec Matere Božje. Ko so med vojno Madžari zasedli Prekmurje, je bil konec oktobra 1941 aretiran pod obtožbo, da je sodeloval s slovenskimi komunisti, iz budimpeštanskih zaporov je bil pogojno izpuščen 19. julija 1942. Ko se je 16. marca 1945 vračal s kolesom iz Lendave, kjer je bil redno spovednik tamkajšnjih redovnic, so ga v bližini Hotize zajeli neznanci; med surovim pretepanjem so ga odvlekli do Mure, ga tam na bregu ustrelili v glavo in truplo vrgli v reko.

več o Božjem služabniku:
S. Čuk, Danijel Halas: Pričevanje, v: Ognjišče 3 (2005), 22-23.
B. Rustja; M. Erjavec, Danijel Halas: Slovenski svetniški kandidati, v: Ognjišče 3 (2023), 99.
G. Čušin, Pozdravljen, Danijel!: S svetniškim kandidatom na TI, v: Ognjišče 3 (2023), 98.

nekaj njegovih razmišljanj:

• Kako globoko je v človekovo naravo vsajeno teženje po družinskem življenju. Blagoslovljena družina je vir neizmerne zemeljske sreče.
  
• Trpljenje pravičnih vedno več velja kakor trpljenje grešnikov. Ko gre za kakšne večje stvari, takrat Bog navadno izbere pravične za žrtev, da s svojim trpljenjem zaslužijo tiste velike stvari.
  
• Mi moramo ponesti svetu blagovest. Ne samo z besedo: dejanja, življenje mora biti kakor kvas, ki bo prekvasilo svet.
  
• Mladost in smrt - nekaj nezdružljivega. Velik je prepad med mladostjo, ko srce bije najbolj vroče, in med smrtjo, ko neha biti.
  
• Pot, ki vodi v večno življenje, ni lahka, temveč spolzka. Po njej ljudje padajo in mnogi obležijo - za večno. Veliko je odvisno od tega, kakšne čevlje si obujemo. Ti čevlji so naši poklici.
  
• Kakor vsaka rastlina najbolje uspeva v tisti zemlji, ki ji nudi pogoje, potrebne za njeno rast, tako tudi človek ne napreduje v vsakem poklicu, temveč ima samo en poklic, ki mu ga je Bog določil.
  
• Otroška pamet je kakor vosek, na katerem ostane vsak najmanjši vtis. Vse, kar sliši, si zapomni in to v njem ostane.
  več:

LETA 1908 ROJEN SLAVKO PENGOV

SLIKAR († 1966)

Notranjost palače slovenskega parlamenta krasijo monumentalne slike s prizori iz slovenske zgodovine, katerih avtor je slikar Slavko Pengov. Njegova dela so bila vseskozi realistična, s pretehtanimi kompozicijami in plastično modelacijo predmetov in figur. Zgodnja dela, večinoma tihožitja in portrete je Pengov ustvaril v olju, ukvarjal se je z ilustracijo, poznan pa je predvsem kot slikar z najobsežnejšim opusom monumentalnega stenskega slikarstva 20. stoletja na Slovenskem, v tehnikah freska, mozaik in sgraffito je poslikal številne cerkve in profana poslopja. Med njegova najpomembnejša dela sodijo tudi freske v župnijski cerkvi na Bledu. 1951 je prejel Levstikovo, 1959 pa za poslikavo Skupščine še Prešernovo nagrado.

LETA 1911 ROJEN JUAN MANUEL FANGIO

ARGENTINSKI DIRKAČ FORMULE 1 († 1995)

Fangio, z vzdevkom El Maestro, je zmagoval v prvem desetletju Formule 1. Osvojil je pet naslovov svetovnega prvaka s štirimi popolnoma različnimi moštvi - Alfa Romeo, Maserati, Mercedes in Ferrari, kar za zdaj ni uspelo nobenemu drugemu dirkaču, štiri zaporedne naslove prvaka in štiriindvajset prvenstvenih zmag, na vsega dvainpetdesetih prvenstvenih dirkah Formule 1. Ti dosežki ga uvrščajo med najboljše dirkače v zgodovini Formule 1. - S petimi naslovi prvaka je bil dolgo rekorder po število naslovov prvaka, njegov dosežek je izboljšal Michael Schumacher v sezoni 2003 s svojim šestim naslovom prvaka.

LETA 1922 ROJEN JANEZ OVSEC

PESNIK, ESEJIST, PUBLICIST († 1989)

Celo življenje je imel težave s pljuči. Zdravil se je na Golniku in bil upokojen zaradi bolezni. Končal je klasično gimnazijo v rodni Ljubljani, potem je bil nekaj časa zaposlen pri Triglav filmu, kjer je pisal scenarije za kratke filme, in uredništvu Mladine, od leta 1961 pa je bil knjižničar v NUK. Kot pesnik spada v generacijo Franceta Balantiča. Od leta 1958 do 1985 je izdal šest pesniških zbirk. v katerih “predstavi lirski svet, ki je docela odmaknjen dosegom stvarne resničnosti” (Boris Paternu).

LETA 1925 POSVEČENA BREZJANSKA CERKEV

"Do nastanka brezjanske božje poti (1863) so bile osrednja slovenska božja pot Svete Višarje" (Niko Kuret). V svoji dolgi zgodovini so Višarje veliko pretrpele; med prvo svetovno vojno je bila cerkev uničena, 24. junija 1925 pa je bila obnovljena cerkev posvečena.

LETA 1982 UMRLA DUŠA POČKAJ

FILMSKA IN GLEDALIŠKA IGRALKA (* 1924)

Rodila se je v Gornji Lendavi, v šolo je začela hoditi v Nišu, po maturi se je najprej vpisala na arhitekturo, nato na Akademijo za igralsko umetnost. Že kot študentka je postala članica ljubljanske Drame in to ostala do smrti. Veljala je za eno naših največjih igralk modernega obdobja. Vrhunec kariere je dosegla z nastopom v predstavi Kdo se boji Virginije Woolf? Markantne so bile tudi njene vloge v slovenskih filmih (Tistega lepega dne, Cvetje v jeseni, Ples v dežju). Med predstavo Gozd v ljubljanski Drami je 24. junija 1982 doživela srčni infarkt.

LETA 1987 UMRL MIHA MALEŠ

SLIKAR (* 1903)

»Zanj postane motiv motor, ob katerem se mu sprožijo vsi registri njegove v tem trenutku tako pesniške kot slikarske duše. On ne prične iskati in primerjati sence in luči, perspektivnih razmerij v prostoru, marveč je ves predan trenutku, veseli se tega krasnega dneva, te gozdne samote ter poje in poje, enkrat tiho zase, nežno zasanjano, drugič vam vriska kot prešeren fant na vasi, kakor mu je pač v duši ... Skratka, Maleš poje in muzicira in snuje pravljico, ko slika. Prav tako je pesnik kot slikar. Morda še bolj pesnik ali muzikant, ki so mu besede in zvoki barve in zopet in zopet samo le barve,« je o svojem bližnjem rojaku in poklicnem tovarišu Mihu Malešu leta 1943 zapisal slikar in ilustrator Ivan Vavpotič. Vsestranskega umetnika Miha Maleša, ki ob Božidarju Jakcu velja za utemeljitelja slovenske grafike, je zaradi sproščenosti in radoživosti njegove umetniške govorice zelo posrečeno imenoval 'slikajoči pesnik'. Bil je eden najbolj plodovitih (nad 1200 slik in čez 3500 risb in grafik) in najvidnejših slovenskih likovnih ustvarjalcev 20. stoletja.

... več o njem v obletnici meseca 01_2013

LETA 1989 UMRL BORIS MERHAR

LITERARNI ZGODOVINAR, ETNOLOG, AKADEMIK (* 1907)

V letih 1951-1959 je izšlo devet zajetnih knjig, ki so bralcem predstavile Izbrano delo največjega slovenskega pisatelja Ivana Cankarja. Urejal jih je literarni zgodovinar in etnolog Boris Merhar. Veliko je raziskoval slovensko pesništvo, zlasti ljudsko, o katerem je napisal temeljito obravnavo Slovenske ljudske pesmi (1961).

LETA 1998 UMRL STANKO KOCIPER

PISATELJ DRAMATIK, UREDNIK, PUBLICIST (* 1917)

Beseda goričanec pomeni vinogradnika, prebivalca vinskih goric, kot je poljanec poljski ali ravninski kmetovalec. Roman Goričanec je osrednje pripovedno delo, ki ga je Stanko Kociper napisal pri 24 letih kot študent prava na ljubljanski univerzi. V njem je upodobil Prlekijo, njene ljudi in njihovo navezanost na zemljo. V Mariboru rojeni Kociper je mladost preživel pri Sv. Miklavžu v Prlekiji. Po vojni se je umaknil v Italijo, od koder je leta 1948 odšel v Argentino.

LETA 2018 UMRLA ŠTEFKA DROLC

IGRALKA IN PEDAGOGINJA (* 1923)

Zibelka ji je tekla na Ponikvi pri Grobelnem, otroška leta je preživela v Šentjurju pri Celju in na Ravnah na Koroškem. Njeno šolanje na klasični gimnaziji v Mariboru je prekinila druga svetovna vojna. Na odrih je nastopala že v dijaških letih. Po vojni je postala članica mariborskega gledališča, nekaj let je bila v Trstu. Od leta 1960 do 1990 je bila zaposlena v ljubljanski Drami. Leta 1982 je sprejela poučevanje umetniške besede na AGRFT. Odigrala je vodilne vloge v klasičnih in sodobnih gledaliških delih ter vidne vloge v filmih.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 23. junija 1872, Pontecurone; 12. marec 1940, Sanremo

"Naša pridiga je dejavna ljubezen"

"Don Luigi Orione vstaja pred našimi očmi kot čudovit in neverjeten izraz krščanske ljubezni. Nemogoče je v nekaj stavkih povzeti razburkano in včasih dramatično življenje moža, ki je samega sebe ponižno, a tudi posrečeno imenoval ,božji fakin'. Lahko pa rečemo, da je prav gotovo bil ena najodličnejših osebnosti tega stoletja zaradi svoje krščanske vere, ki jo je izpovedoval s svojo herojsko ljubeznijo. Bil je Kristusov duhovnik z vsem srcem in z veseljem. Prepotoval je Italijo in Latinsko Ameriko in posvetil svoje življenje tistim, ki najbolj trpijo zaradi nesreč, revščine, človeške hudobije," je dejal papež Janez Pavel II., ko je 26. oktobra 1980 razglasil za blaženega Don Orioneja. 16. maja 2004 ga je prištel med svetnike. "Med milostmi, ki mi jih je podelil Gospod, je bila tudi ta, da sem se rodil ubog. Moji so vedno trdo delali, da smo imeli kaj jesti. Nikoli nam ni manjkalo kruha, enkrat na dan pa smo jedli polento," je zapisal Luigi Orione, ki se je rodil 23. junija 1872 v kraju Pontecurone pri Tortoni na severu Italije kot četrti otrok v družini Vittoria Orioneja in Caroline Feltri.

Oče je bil svobodomiselnega duha, mati pa vzorna krščanska žena in modra vzgojiteljica svojih otrok. Luigija je podpirala, ko je začel skrbeti za zapuščene otroke. Dala mu je celo nekaj denarja, ki ga je privarčevala s tem, da je svojim mlajšim otrokom predelala oblekce starejših. Mladost je preživel pri delu na polju, nekaj v šoli, nekaj v cerkvi in pri pobožnosti doma. Ko mu je bilo trinajst let, je začutil redovniški poklic in potrkal je na vrata manjših bratov (frančiškanov) v Vogheri, pri katerih pa je ostal manj kot eno leto, ker je zbolel za jetiko. Vrnil se je domov. Ko se mu je zdravje okrepilo, je nekaj časa pomagal očetu pri tlakovanju cest. Ta izkušnja mu je dala razumeti trpljenje in miselnost delavstva. S priporočilom domačega župnika je bil septembra 1886 sprejet v oratorij v Turinu, ki ga je vodil sam Janez Bosco, ustanovitelj salezijancev. Tam je ostal dobra tri leta. Kmalu po smrti tega odličnega vzgojitelja mladih je odšel v škofijsko semenišče v Tortoni. V don Boscovi šoli je prejel dragocena spoznanja za svoje življenjsko delo, posvečeno zapuščeni mladini in drugim ubogim. Kot bogoslovec je bil nekakšen oskrbnik stolne cerkve v Tortoni.

Že v prvem letu te službe mu je Gospod razodel njegov poklic: skrbeti za krščansko vzgojo dečkov. Prvega dečka je sprejel v svoje stanovanje, ko pa se jih je nabralo več, mu je škof dal na razpolago svoj vrt, kjer je Orione 3. julija 1892 odprl svoj prvi oratorij sv. Alojzija. Naslednje leto je odprl novega, v katerem se je zbiralo nad sto dečkov. 13. aprila 1895 je bil posvečen v duhovnika in novo mašo je imel med svojimi fanti. Tega dne jih je bilo šest sprejetih med klerike, pripravnike na duhovniški poklic. Kot mlad duhovnik je razvil vsestransko apostolsko dejavnost. Ko je decembra 1908 Sicilijo prizadel katastrofalen potres, v katerem je bilo do tal porušeno mesto Messina in je življenje izgubilo 80.000 ljudi, je brž pohitel tja dol, da bi pomagal najbolj potrebnim. Iz tega časa je dragoceno pričevanje italijanskega pisatelja Ignazia Siloneja, ki je bil tedaj še otrok, pa se v svojem delu Zasilni izhod spominja, kako je neki "umazan in čudno oblečen majhen duhovnik" iskal kako prometno sredstvo, da bi skupino dečkov, ki so v potresu ostali brez družine, prepeljal v Rim. "Izposodil" si je avtomobil iz spremstva kralja, ki je prišel pogledat potresno področje.

Don Orione je v Messini ostal tri leta. Papež Pij X. ga je imenoval za generalnega vikarja te škofije. Po vrnitvi v Tortono je nadaljeval svoje delo. Kakor se je pri vzgoji mladih zgledoval po sv. Janezu Boscu, tako je bil njegov vzornik pri delih dejavne ljubezni do vseh potrebnih sv: Jože Cottolengo, ustanovitelj Hišice božje previdnosti v Turinu. Ustanavljal je "male Cottolenge" po raznih mestih. Za pomoč pri svojem delu je ustanovil več redovnih družin: najprej Sinove božje previdnosti in Male misijonarke ljubezni (oboji so razširjeni po vsem svetu - prvih je 1.035, drugih pa 900). Te njegove pomočnike in pomočnice naj bi podpirali eremiti božje previdnosti in sestre zakramentinke, ki se posvečajo predvsem molitvi in v svoje vrste sprejemajo tudi slepe. Svoje ustanove je don Orione "zasadil" tudi izven Italije. Dvakrat (1921 in 1934) je potoval v Latinsko Ameriko ter v Argentini in Braziliji ustanovil šole, kmetijske kolonije, župnije, hiše dobrodelnosti. Vse življenje si je prizadeval biti "duhovnik ne v zakristiji, temveč duhovnik tistih, ki ne hodijo v cerkev". To je dokazoval s svojim neutrudnim služenjem. Njegovo velikodušno srce je prenehalo biti 12. marca 1940. Postopek za njegovo beatifikacijo je stekel leta 1963, 26. oktobra 1980 je bil razglašen za blaženega, 16. maja 2004 pa je bilo slovesno potrjeno njegovo evangeljsko junaštvo - svetništvo.

(pričevanje 06_2004

* 14. november 1920, Grmada nad Trebnjem, † 29. junij 2007, Ljubljana

"Moje geslo 'Božjo voljo izpolnjevati' sem skušal vedno uresničevati"

Njegova rodovitna življenjska pot se je iztekla v 87. letu. "Nisem pričakoval, da bom doživel tako visoko starost," je dejal pred šestimi leti. "Večkrat sem doživel hude bolezni ali nesreče. Pa je Božja previdnost čudovito skrbela zame." Rodil se je 14. novembra 1920 kot prvorojenec očeta Alojzija Šuštarja in matere Marije roj. Kukenberger v zaselku Grmada, ki sedaj spada pod župnijo Trebnje, takrat pa še pod župnijo Dobrnič, zato je bil mali Alojzij krščen pri istem krstnem kamnu kot naš svetniški kandidat misijonski škof Friderik Baraga. Za njim sta zakonca Šuštarjeva posredovala življenje še devetim otrokom. Od teh so še žive tri sestre, ki so brata nadškofa spremljale na zadnji poti. Na svoje otroštvo je imel najlepše spomine. "Nikdar ne bom Bogu dovolj hvaležen, da sem bil rojen v zelo verni družini. Posebno živo mi je v spominu moja mama, ki je doživela visoko starost. Tik pred smrtjo sem bil na obisku pri njej. Spominjam se zelo prisrčnega nasmeha, preden je umrla." V večnost je odšla 29. julija 1983; dobra tri leta prej je bila navzoča pri njegovem škofovskem posvečenju v ljubljanski stolnici. Ko ji je šel povedat, da je imenovan za škofa, mu ni hotela verjeti! Oče je umrl razmeroma mlad leta 1957.

Po končani ljudski šoli v Trebnjem je nadarjeni Lojze po posredovanju dekana Tomažiča prišel v Zavod sv. Stanislava v Šentvidu, kjer je osem let obiskoval gimnazijo. Njegov tedanji prefekt (vzgojitelj) Janez Jenko, poznejši koprski škof, je o njem kot sedmošolcu (1939) zapisal: "To je fant blagega značaja, pri katerem so dokaj harmonično razvite vse duhovne sile: um, srce in volja. Smatram, da je najboljši fant v srednji šoli. Je zelo delaven, pozoren za stiske in potrebe tovarišev in skuša jim pomagati... Je res dober in mnogo obeta." Lahko rečemo: preroške besede! Po odlično opravljeni maturi se je jeseni leta 1940 vpisal v ljubljansko bogoslovje, že naslednje leto pa ga je škof Rožman poslal na papeško univerzo Gregoriano v Rim, kjer je leta 1949 končal študij z doktoratom iz teologije. Tri leta prej, 27. oktobra 1946 pa je bil posvečen v duhovnika in na praznik Vseh svetih, 1. novembra, je pel novo mašo v Rimu, ker domov ni smel (mimogrede: prav ta dan je bil v Krakovu posvečen v duhovnika Karol Wojtyla, poznejši papež Janez Pavel II.).

Med študijem v Rimu je resno zbolel na pljučih in odšel se je zdravit v Švico, kjer je opravljal razne službe, vedno bolj odgovorne. Najprej je bil kaplan v St. Moritzu, potem je postal profesor filozofije na liceju v Schwyzu, obenem je študiral, veliko pisal in predaval po Švici in po Evropi. Zatem je bil profesor moralne teologije v bogoslovnem semenišču v Churu, rektor novoustanovljene Visoke bogoslovne šole v tem mestu, tamkajšnji škof Johannes Vonderach ga je imenoval za svojega vikarja. V tej službi je s sodelavci pripravil zelo uspelo škofijsko sinodo. Leta 1971 je postal tajnik tisto leto ustanovljenega Sveta evropskih škofovskih konferenc (CCEE), ki združuje vse katoliške dežele Evrope. Navezal je stike z mnogimi pomembnimi cerkvenimi in civilnimi osebnostmi, ki so bili zelo dobrodošli v času osamosvajanja Slovenije, za katero je imel nadškof Šuštar velike zasluge.

V začetku leta 1977 se je vrnil v Slovenijo. Po treh letih spoznavanja razmer v domovini, povsem drugačnih od tistih v Švici, je bil 23. februarja 1980 imenovan za ljubljanskega nadškofa in metropolita, 13. aprila pa je v ljubljanski stolnici prejel škofovsko posvečenje. Kot škof je ohranil svoje novomašno geslo "Božjo voljo spolnjevati". Po svojih najboljših močeh in talentih jo je skušal uresničevati v sedemnajstih letih svoje škofovske službe, pa tudi v desetih letih "pokoja", ko je vedno močneje pritiskalo nanj breme bolezni in starosti.

(pričevanje 08_2007)

* 23. junij 1912, Martinje; † 19. februar 2008, Martinje

23. junija 2012, je bila ob njegovi hiši v Martinju, ki jo je zapustil škofiji in jo bo spremenila v spominski muzej Ivana Camplina in pisatelja Lojzeta Kozarja ter zdaj nosi ime Srebrna hiša, lepa škofijska slovesnost. Ob verzih odranskega župnika Lojzeta Kozarja so predstavili vse Camplinove življenjske postaje, o katerih pripoveduje v svoji knjigi. Bomo dali besedo kar njemu. O začetkih svojega življenja vem povedati to, kar so mi drugi pripovedovali, predvsem mama. Rodila me je 23. junija 1912. Tistega dne je obračala seno na travniku blizu Ivanec. »Veš, tako si že brcal, da sem morala kar zbežati domov in kmalu si prišel na svet. Ime si si prinesel s seboj. Naslednjega dne je bil god svetega Ivana Krstitela, zato sem ti izbrala ime Ivan.« V družini nisem bil edini otrok. Kmalu sem dobil brata.

Leta 1914 se je rodil Tonček. Leta 1919 se je rodil tretji otrok, ki so mu dali ime Štefan. Tudi četrti otrok je bil fant. Dobil je ime Jožef. Na svet je privekal leta 1921. Leta 1922 sem dobil še četrtega brata, Ferija. Končno je bila leta 1923 rojena še moja sestra Cilika. Oče in mama sta nas otroke že od malega krščansko vzgajali. Otroška leta v domači Bogojini so bila lepa in srečna. Čeprav nismo živeli v izobilju, smo bili v družini srečni. Oče in mama sta obdelovala zemljo, kar pa ni bilo dovolj za preživljanje družine. Zato se je oče ukvarjal tudi z lončarstvom. Pripoved nadaljujemo v tretji osebi, da bo krajša. V šolo je vstopil leta 1918, prvo leto je bil pouk v madžarščini, potem pa v slovenščini.

Po zaslugi župnika Ivana Baše, ki ga je duhovno vodil in gmotno podpiral, je šel v gimnazijo v Soboti in stanoval v Martinišču, salezijanskem dijaškem zavodu. Po maturi se je dokončno odločil za duhovniški poklic; k temu je veliko pripomogel zgled dobrega dušnega pastirja Ivana Baše. Jeseni leta 1930 je vstopil v mariborsko bogoslovje in bil 7. julija 1935 posvečen v duhovnika, novo mašo je imel 14. julija v Bogojini. Načrt za novomašno podobico in napis v obliki križa je naredil arhitekt Jože Plečnik. (Tisto leto je bilo v Prekmurju osem novih maš!) Njegovo prvo kaplansko mesto je bilo pri Sv. Juriju na Goričkem, zatem je bil stolni kaplan v Mariboru. Od februarja 1938 do jeseni 1939 je bil izseljenski duhovnik v Franciji, kamor je v letih 1929-1937 odšlo okoli 18.000 delavcev iz Prekmurja. Po vrnitvi v domovino je bil kaplan v Lendavi in urednik verskega tednika Novine. »Jeseni leta 1941 me je obiskal gimnazijski sošolec Štefan Kovač, komunist. Ker ga nisem prijavil, so me madžarski orožniki aretirali in na vojaškem sodišču v Vacu obsodili na pet let najtežje ječe, češ da sem sodeloval s slovenskimi komunisti.

Moje sodelovanje je bilo le v tem, da nisem hotel biti ovaduh. V zaporu v Budimpešti sem bil skupaj z dvema duhovnikoma, Mihaelom Jeričem in Danijelom Halasom, ki sta bila zaprta iz istega razloga.« Po dveh letih je bil izpuščen iz zapora. Nekaj časa je deloval na madžarski fari. Po končani vojni je bil do leta 1977 župnik v Dobrovniku. »To so bila težka leta za Cerkev in vero. Pod hudim pritiskom so bili tudi otroci v šoli.« Leta 1981 je kupil staro hišo v Martinju na Srebrnem bregu in sprejel skrb za župnijo Gornji Petrovci, ki jo je odložil leta 2001. Vmes je bil od leta 1993 do 2001 neuradni kaplan za Slovence na Gorenjem Seniku v Porabju. Veliko je tudi pisal: pesmi, razne zgodbe, potopise in priložnostne zapise – naslovov je čez 250.

Ko je pri 89 letih stopil v pokoj, so ga mnogi spraševali, kaj sedaj dela. »Med drugim veliko molim. Ko sem zvedel, da je papež Janez XXIII. vsak dan zmolil vse tri dele rožnega venca, sem si dejal: "Dragi Ivan, če je papež našel čas za vse tri dele rožnega venca, potem sram te bodi, če ti tega časa ne najdeš!" Od takrat naprej vsak delavnik, če res ni kaj izrednega, še preden se dobro zdani, zmolim vse tri dele rožnega venca. Čez dan pa še brevir. V molitev vpletam vse ljudi, ob katerih živim, vse farane in druge. Molim za potrebe Cerkve in vem, da molitev ni zaman.« Na koncu svoje knjige sprašuje Boga, kje so naši slovenski svetniki. Bog mu je v mislih odgovoril: »Vsi so pri meni.« Camplin zaključi, da bo med uradno priznanimi svetniki "gotovo tudi moj sotrpin iz budimpeštanske ječe, Božji služabnik Danijel Halas". Med "svetimi, ki so pri Bogu", pa je od 19. februarja 2008 tudi on.

(pričevanje 08_2012)