LETA 1526 UMRL VITTORE CARPACCIO

ITALIJANSKI SLIKAR BENEŠKE ŠOLE (*1460)

Najdragocenejša umetnina v koprski stolnici je velika slika "Madona z Detetom in svetniki" nad kornimi klopmi na desni strani prezbiterija, ki jo je leta 1516 (slika je signirana in datirana) naslikal beneški zgodnjerenesančni slikar Vittore Carpaccio. Med svetniki na sliki je tudi sv. Nazarij, po izročilu prvi koprski škof in zavetnik Kopra.

LETA 1881 ROJEN ANTON BREZNIK

DUHOVNIK, JEZIKOSLOVEC, OČE SLOVENSKE SLOVNICE IN PRAVOPISA († 1944)

"Tuje besede v jeziku so znamenje narodove siromaščine. Če mora narod za prosvetne predmete ali vrednote jemati tuje izraze, je znamenje, da sam ni kulture imel ali pa da je jezik tako uboren, da nima izrazov za te vrednote. Mogoče je seveda tudi to, da narod ne spoštuje svojega jezika in brez potrebe sprejema tuje izraze." Tega ni zapisal kakšen zaskrbljen varuh slovenščine v letu 2013, temveč umirjeni jezikoslovec dr. Anton Breznik v "davnem" letu 1943. ... Kot mlad duhovnik je šel na željo škofa Jegliča v Gradec študirat slavistiko. Leta 1910 je postal profesor na Škofijski klasični gimnaziji v Šentvidu. Trideset let je poučeval slovenščino ter latinščino in grščino. Takoj ko je nastopil službo profesorja na šentviški gimnaziji, je videl, kako zelo manjka dobrih šolskih knjig, zato se je kmalu lotil sestavljanja nove Slovenske slovnice (dotlej so dijaki uporabljali Janežičevo), ki je bila natisnjena leta 1916. Sestavil je Slovensko slovnico (1916), ki je slovenskim dijakom delala družbo do konca druge svetovne vojne. Njena največja novost je ta: uči, da je treba slovenski jezik tudi prav govoriti, ne le lepo pisati. Starejšim profesorjem se je zdela nesprejemljiva, zato je bila kot učbenik potrjena šele druga izdaja (1921), ki jo je Breznik, sicer nerad, nekoliko predelal. Doživela je veliko ponatisov in slovenskim dijakom je delala družbo vse do konca druge svetovne vojne. Pripravil je tudi Slovenski pravopis (1920), dopolnjeno izdajo z dr. Franom Ramovšem (1935), ki je obveljala do Slovenskega pravopisa 1950.

več o njem si preberite v obletnici meseca 06_2001

nekaj njegovih razmišljanj:

• Izobraženci žive iz knjige in časnikov, kmet pa ima svoje vire jezika; on živi iz govorice svojih dedov, in le redko sprejme besedo, ki jo bere v knjigi ali sliši od izobražencev.
  
• Po jeziku se sodi kulturno stanje naroda. Čim večje je število tujih izrazov v kakem jeziku, tem večji je bil vpliv tuje omike. Tuje besede v jeziku so torej znamenje narodove siromaščine.

LETA 1892 ROJEN JUŠ KOZAK

PISATELJ, ESEJIST, GLEDALIŠKI KRITIK IN UREDNIK († 1964)

Med najbolj znana dela pisatelja Juša Kozaka, profesorja zgodovine in zemljepisa, je roman Šentpeter (1931). V njem je hotel podati pripoved o domačem rodu do svojih dni. Dogajanje je postavljeno v drugo polovico 19. stoletja, ko se v še napol kmečko faro vrivajo novi ljudje in na bregu Ljubljanice že raste iz obrti industrija. Roman o njegovem rojstnem kraju pa je več kot kronika.

LETA 1892 ROJENA PEARL S. BUCK

AMERIŠKA PISATELJICA († 1973)

Pearl Buck, ki je več let živela na Kitajskem, je leta 1938 prejela Nobelovo nagrado za književnost "za bogate in resnične epske opise kmečkega življenja na Kitajskem". V svoji zahvali je rekla, da nagrado prejema tudi za svojo domovino, Združene države Amerike. Številni romani te pisateljice so prevedeni v slovenščino in so zaradi plemenitosti, ki diha iz njih, med bralci zelo priljubljeni.

nekaj njenih misli:

• Najboljša lastnost denarja je v tem, da ti omogoča drugim napraviti veselje. Vendar pa to dela le malo tistih, ki ga imajo.
  
• Še zmeraj ne služimo človeku tako, kakor bi morali; kako neki moremo potlej sploh vedeti, kako naj služimo Bogu.
  
• Če je žena zvesta, družine ne zadene nobeno zlo. Žena je korenina in mož je drevo. Drevo pa zraste le toliko, kot so močne njegove korenine.
  
• Govorica izdaja človeka, ne obleka. Lahko se napravi še tako gizdalinsko, ga bodo izdale besede, ki mu bodo prišle iz ust.
  
• Med starši in otroki mora vladati tesno razmerje, srce mora biti zbližano s srcem, kajti če se otrok ne nauči odkrito ljubiti svojih staršev, po mojem mnenju ne bo tudi nikogar drugega odkrito ljubil in brez ljubezni zgubi življenje svoj pomen in svojo izpolnitev.
  
• Prišla sem do spoznanja, da je človeško srce po naravi dobro, in prepričala sem se, da je vsepovsod mogoče najti srčno dobroto ... Že samo zaradi človeške dobrote nam še ni treba obupati nad svetom.
  
• Marsikdo zamudi majhno srečo, medtem ko zaman čaka na veliko.
  
• Velike kreposti naredijo človeka vrednega občudovanja, majhne napake pa ga napravijo vrednega ljubezni.
  
• Prizadevanje za popolnost naredi mnoge ljudi popolnoma nemogoče.
  
• Ko bi ljudje mogli srečo kupiti, bi gotovo izbrali za eno številko večjo.

LETA 1907 ROJEN IGNAC KOPRIVEC

PISATELJ, NOVINAR, UREDNIK († 1980)

Sin Slovenskih goric, rojen v Drbetincih, ni imel možnosti, da bi se redno šolal. V 30. letih je izredno študiral slavistiko na Univerzi v Ljubljani. Za pero je prijel že pred drugo svetovno vojno: leta 1939 je izšla njegova prva knjiga Kmetje včeraj in danes, narodopisne črtice in Slovenskih goric. Po vojni je napisal vrsto romanov, v katerih protestira zoper nasilno preobračanje kmečkega gospodarstva (zadruge), obenem pa odkriva, da mladi rod ne ljubi več zemlje kot njihovi predniki.

LETA 1945 USTANOVLJENA OZN

Prve osnutke Organizacije združenih narodov, ki naj bi vse države sveta povezovala za mirno sožitje, so zarisali že med drugo svetovno vojno. Ustanovljena pa je bila na konferenci v San Franciscu, ki se je končala 26. junija 1945, ko je 50 držav podpisalo ustanovno listino.

LETA 1954 UMRL IVAN TRINKO-ZAMEJSKI

DUHOVNIK, PESNIK, PISATELJ, BUDITELJ NARODNE ZAVESTI (* 1863)

Na današnji dani je v svoji rojstni vasi Tarčmun pod Matajurjem umrl 91-letni očak Ivan Trinko s pesniškim imenom Zamejski. Ta odlični in vsestransko delavni duhovnik upravičeno velja za "očeta Beneških Slovencev": sam se je naučil slovenskega jezika, zanj je vnemal svoje učence, dušne pastirje naših rojakov v Benečiji, "Čedrmace", ki so ohranjali tam slovenstvo pod fašizmom.

več o njem preberite v obletnici meseca 06_1994

o njem

• Bil je izreden mož. redkokdaj srečamo človeka, ki bi živel 91 let in bi bil 68 let duhovnik ter bi 57 let poučeval. Prav tako poredkoma srečamo v isti osebi toliko različnih darov, ki so krasili du{o in življenje Ivana Trinka. Tako je o največjem sinu Beneške Slovenije ob njegovi smrti leta 1954 dejal njegov prijatelj in sodelavec A. Venturini.

nekaj njegovih misli:

• Dobra žena lahko izboljša slabega moža, slaba žena lahko pokvari dobrega.
  
• To pa si dobro zapomnite, če se ženska pokvari in postane hudobna - potem ni tako kmalu zdravila ne družini, ne družbi.
  
• Lahko se reče, da ima žena v svoji roki usodo družine in naroda. Če ima družina na čelu pošteno, delavno, vzorno gospodinjo - blagor ji! A zopet gorje družini, ki jo vodi slaba, pokvarjena mati.
  
• Če kje pravica prevladuje nad dolžnostjo, potem ni več pravica, ampak nasilje brutalne moči.
  
• Človek, ki zameta svojo narodnost in svoj jezik, nima lastne osebnosti, nima značaja ne časti ter dela krivico sami naravi; kakor vsakomur določi gotove starše, tako ga tudi postavi v določeno pleme.
  
• Ljubezen je vir vse bolečine.
  
• Pomagaj si in ne žaluj brez konca, / po burnem tem vremenu Bog milobni / ti zopet pošlje sonca.
  
• Ne rušiti reda, ki stoji na podlagi resnice in pravice, in ni odvisen od človeka, pač pa od samega Stvarnika.
  
• Resnica ni odvisna od uma niti od volje, pač pa je um odvisen od resnice, a volja bi morala biti odvisna od uma, ko bi se ne dala čestokrat zapeljati.
  
• Brat daj roko bratu, / sosed pa sosedu: / delajte vzajemno, / a po starem redu.
  
• Ljudstvo moje! Kakor do zdaj tudi v bodoče ljubi svojo zemljo in ohrani vero svojih očetov, da se nekoč vsi znajdemo v večni domovini.
  
• Sveta dolžnost je skrbeti, da si ohranimo svojo narodnost in svoj jezik. Nobena pozemska oblast nima pravice poseči po tem našem zakladu, če ga sami ne zametamo.

LETA 1963 UMRL FRAN GRIVEC

DUHOVNIK, TEOLOG, PREVAJALEC TER EKUMENSKI DELAVEC (* 1878)

Prvi slovanski papež sv. Janez Pavel II. je leta 1980 razglasil sveta brata Cirila in Metoda za sozavetnika Evrope; ob 1100-letnici smrti sv. Metoda pa je izdal okrožnico Apostola Slovanov (1985). Vanjo so vtkana tudi dognanja Franca Grivca, profesorja vzhodnega bogoslovja in nauka o Cerkvi na teološki fakulteti v Ljubljani. Njegovo življenjsko delo je knjiga Sv. Ciril in Metod (1963). Grivec je redno sodeloval na srečanjih v Velehradu na Moravskem, kjer naj bi bil škofovski sedež sv. Metoda. Ta veliki Slovenec, ki ga predstavljamo ob obletnici njegove smrti, se je vse življenje poglabljal v nauk o Cerkvi, katerega profesor je bil na teološki fakulteti ljub­ljanske univerze; temeljito je raziskoval življenje slovanskih apos­tolov sv. Cirila in Metoda in močno si je prizadeval za edinost kri­stjanov.

... več o njem preberite v obletnici meseca 10_1998

LETA 1975 UMRL SV. JOSEMARIA ESCRIVA DE BALAGUER

ŠPANSKI DUHOVNIK, SVETNIK (* 1902)

Papež Janez Pavel II. je 6. oktobra 2002 razglasil za svetnika španskega duhovnika Josemaria Escriva de Balaguer, ki je leta 1928 ustanovil gibanje Opus Dei (Božje delo) z namenom, da bi kristjani spoznali, kako se morajo posvetiti vsak v svojem poklicu. Ob tem slavju je papež dejal: "Zanesljiv pokazatelj svetosti je zvestoba pri izpolnjevanju božje volje vse do skrajnih posledic. Za vsakega izmed nas ima Gospod načrt, vsakomur zaupa poslanstvo na zemlji. Svetnik izven božjega načrta ne more dojeti niti samega sebe, živi samo za to, da bi ga uresničil. Svetega Josemaria je Gospod izbral, da bi oznanil vsesplošno poklicanost k svetosti in pokazal, da so vsakdanje življenje in običajne dejavnosti pot posvečevanja."

... več o njem v pričevanju 07_2004

nekaj njegovih misli:

• Tvoje življenje naj ne bo jalovo. Bodi koristen: Pusti svojo sled za seboj. Sveti s plamenico svoje vere in svoje ljubezni.
  
• Praviš, da si podoben pokvarjeni uri, ki bije narobe: kadar moliš, čutiš duhovno sušo in si popolnoma hladen, nasprotno pa, kadar najmanj pričakuješ, na cesti, v delavnici ali v tovarni, naenkrat začutiš, da moliš... Narobe? O ne, kar prav! Nikar ne zamujaj, kadar bije tvoja ura, saj Duh veje, kjer hoče!
  
• Nevidnega Boga najdemo v najbolj vidnih in tvarnih stvareh.
  
• Vsakdanje življenje vernega kristjana, kadar dela ali počiva, kadar moli ali kadar spi, v vsakem trenutku, je življenje, v katerem je Bog vedno navzoč.
  
• Na prvem mestu molitev, potem zadoščevanje, ne tretjem mestu, zelo na tretjem mestu pa dejanje.
  
• Svetost ni namenjena samo peščici, Gospod kliče vse ljudi, od vsakogar pričakuje ljubezen; od vsakogar, kjer koli je že, ne glede na položaj, izobrazbo ali poklic.
  
• Nihče se ne rodi kot svetnik. Svetost se oblikuje v nenehni igri božje milosti in človekovega odgovora nanjo.
  
• Če hočeš biti dosleden kristjan, se moraš z izredno skrbnostjo posvetiti najmanjšim podrobnostim, kajti svetost, ki jo Gospod zahteva od tebe, boš dosegel tako; da boš z ljubeznijo do Boga vršil svoje delo in vsakdanje obveznosti, ki so skoraj vedno stkane iz majhnih stvari.
  
• Naša poklicanost k božjemu otroštvu sredi sveta ne zahteva od nas samo iskanja osebne svetosti, temveč nas žene tudi k temu, da pre­hodimo vse zemeljske poti in jih spremenimo v odprte prehode, ki sredi težav vodijo duše h Gospodu.
  
• Vaš človeški poklic je pomemben del vašega duhovnega poklica. To je razlog, zaradi katerega se morate posvečevati in istočasno prispevati k posvečevanju soljudi, tako da dosledno posvečujete vaše delo in okolje.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

13. junija se je v Braziliji začelo svetovno nogometno prvenstvo. Brazilska televizija 'Rete Globo' je ob začetku prvenstva objavila video sporočilo papeža Frančiška. Namenil ga je organizatorjem, nogometašem, navijačem, gledalcem in vsem drugim sodelujočim pri tem dogodku. Papež je zaželel, da bi svetovno prvenstvo potekalo v "vedrini in mirnosti, medsebojnem spoštovanju, solidarnosti in bratstvu med ljudmi, ki se prepoznavajo za člane ene družine". Naj se ta dogodek spremeni v "praznik solidarnosti med narodi". To pa predpostavlja – tako želi papež –, da so tekme tisto, kar so v svojem bistvu: »Igra in istočasno priložnost za dialog, uvidevnost, medsebojno človeško obogatitev«. Šport je namreč sredstvo za posredovanje vrednot, ki spodbujajo dobro človeške osebe in pomagajo graditi miroljubnejšo ter bolj bratsko družbo. Med temi vrednotami so lojalnost, vztrajnost, prijateljstvo, delitev in solidarnost.

V nadaljevanju sporočila je papež poudaril troje sporočil, ki so povezana s športnim udejstvovanjem: nujnost treninga, 'fair play' (poštena igra) in spoštovanje med nasprotniki. To so tri bistvene drže, ki so pomembne ne le na igrišču, ampak tudi v vseh vidikih življenja in predvsem pri gradnji miru. Šport je "šola miru, uči nas, kako graditi mir". Da bi v športu zmagali, je treba trenirati. V športni vadbi lahko prepoznamo prispodobo našega življenja: »V življenju se je nujno bojevati, trenirati, prizadevati si za dosego pomembnih rezultatov. Športni duh nam na ta način nudi podobo odpovedi, nujnih za rast v krepostih, ki gradijo značaj človeka.«

Kar zadeva 'fair play', je nogomet lahko in mora biti "šola oblikovanja kulture srečanja, ki naj bi prinesla sožitje in mir med narodi". Da bi igrali v moštvu, je nujno najprej misliti na dobro skupine in ne nase. Da bi zmagali, pa je potrebno "preseči individualizem, sebičnost, vse oblike rasizma, nestrpnosti in instrumentaliziranja človeške osebe".

Skrivnost zmage na igrišču, pa tudi v življenju, se, po papeževih besedah, skriva v sposobnosti spoštovanja soigralca iz moštva in prav tako nasprotnika: »Nihče ne zmaga sam, ne na igrišču, ne v življenju!« Zato naj se nihče ne osami in nihče ne počuti izključenega, je spodbudil papež Frančišek. Čeprav je res, da bo na koncu tega nogometnega prvenstva le eno zmagovalno moštvo lahko dvignilo pokal, bomo, če se bomo naučili lekcij, ki nas jih uči šport, vsi zmagovalci in bomo okrepili vezi, ki nas povezujejo.

* 9. november 1827, Podbrezje, † 25. junij 1895, Ljubljana

68-letna šola življenja

"Učitelj naj tudi učencem vtisne v glavo zlato vodilo, ki pravi, da se človek nikoli ne izuči, in da vse naše življenje ni nič drugega kot vedna šola in preskušnja," je zapisal Andrej Praprotnik v stanovskem glasilu Učiteljski Tovariš. Njegova življenjska šola je trajala oseminšestdeset let. Začela se je 9. novembra 1827 v Podbrezjah na Gorenjskem. V skrivnost abecede ga je uvajal tamkajšnji župnik Franc Pirc, preden je šel v Ameriko pomagat Baragu kot misijonar med Indijanci. Osnovno šolo je obiskoval v Šenčurju, kjer je živel pri stricu Jakobu (1835-1838), potem pa je šolanje nadaljeval na glavni šoli v Kranju, kjer je bil učni jezik nemški. "Slovensko govoriti nam je bilo ojstro prepovedano." Leta 1841 je odšel v Ljubljano in se na dveletni pripravnici usposobil za učitelja. Njegovo prvo službeno mesto so bile rodne Podbrezje, kjer je poučeval dve leti. Po opravljenem učiteljskem izpitu je v revolucionarnem letu 1848 odšel poučevat v Kamno Gorico. Leta 1851 ga najdemo že na glavni šoli v [kofji Loki. Opravil je izpit iz slovenščine in leta 1853 odšel na novoustanovljeno šolo na Dobrovi pri Ljubljani. Od tam je leta 1858 prišel na šentjakobsko deško šolo v Ljubljani, kjer je ostal do upokojitve (1890). Na vseh naštetih postajah je ob svojem poklicnem delu deloval kot organizator učiteljstva in strokovni pisec, kot sestavljalec učbenikov ter pesnik in pisatelj. Zadnjo življenjsko "učno uro mu je odzvonilo" 25. junija 1895 v Ljubljani.

Učiteljsko društvo in učiteljski tovariš

Andrej Praprotnik je poučeval 45 let (1845-1890) in v tem času so se razmere na področju osnovnega šolstva korenito spremenile. Ko je službo nastopil, je bil v veljavi avstrijski šolski zakon iz leta 1805, po katerem je prejšnji državni nadzor nad šolami nadomestil cerkveni. Župniki so bili krajevni šolski nadzorniki: nadzirali so vsebino in metodo pouka, vedenje učencev in učiteljev ter odnos staršev do šole. Nad njimi so bili dekanijski šolski nadzorniki, najvišja šolska oblast pa so bili škofijski šolski nadzorniki. Ko so nemški liberalci dobili večino v dunajskem parlamentu, so poskrbeli, da je leta 1869 izšel osnovnošolski zakon, ki je odpravil cerkveni ter spet uvedel državni nadzor nad šolami. Uzakonil je boljšo pedagoško izobrazbo učiteljev, je pa razdelil duhove in večino učiteljstva sčasoma pripeljal v liberalni tabor.

Te spremembe so narekovale potrebo, da se učitelji povežejo in tako je bilo leta 1868 ustanovljeno Učiteljsko društvo za Kranjsko, medtem ko so učitelji na Štajerskem in Koroškem imeli svoja društva. V njih so si prizadevali za izboljšanje svojega gmotnega položaja, za boljšo izobrazbo in skupaj so preučevali politična dogajanja, povezana s šolo. "V teh letih so se morali učitelji odločati o dveh stvareh: za slovensko ali raznarodovalno šolo ter za liberalno osnovnošolsko zakonodajo ali proti njej" (Tatjana Hojan). Bili so za narodno šolo in proti liberalni zakonodaji. Jeseni 1872 je bil v Ljubljani občni zbor vseh slovenskih učiteljev, vendar enotno učiteljsko društvo, katerega predsednik je bil Andrej Praprotnik, ni prav zaživelo.

Še prej kot po društvu so učitelji čutili potrebo po učiteljskem listu. Prvi slovenski pedagoški časnik [olski prijatelj je izhajal v letih 1852-1858, nato je postal cerkveni list. Proti koncu leta 1870 je zagledal beli dan nov šolski časnik - Učiteljski Tovariš, ki ga je urejal Andrej Praprotnik ter bil njegov solastnik. Program lista je bil: zastopati verska načela in se boriti za slovenski jezik ter za pravice in koristi učiteljev. Mnogo prispevkov je napisal Praprotnik sam, pridobil pa je tudi dopisnike iz mnogih slovenskih krajev. Praprotnik je sestavil tudi več učbenikov: Spisje za slovensko mladino, Zgledi za prvence, Abecednik.

Pesnik in pisatelj

Danes si (kljub nekakšni demokraciji) težko predstavljamo, da bi učitelj pisal nabožne pesmi. Iz vernega srca Andreja Praprotnika, "prvaka slovenskih učiteljev", so privrele številne cerkvene pesmi, ki so skoraj ponarodele in jih pojemo še danes. V pesmarici Slavimo Gospoda iz leta 1992 najdemo naslednje: Glej, zvezdice božje, Večerja zadnja, Zapoj veselo, Skalovje groba, S skupno pesmijo, Ko v jasnem pasu, Ko zarja zjutraj, Marija, mati ljubljena, O Devica, pomočnica, Častimo te. Poleg nabožnih pesmi je pisal tudi priložnostne za razne slovesnosti, porodila pa se mu je tudi kakšna razpoloženjska, od katerih je še danes znana "V dolinici prijetni je ljubi moj dom". Pesmi je objavljal v Vedežu, Drobtinicah, Slovenski Bčeli, Šolskem prijatelju, Zgodnji Danici, Novicah in Učiteljskem Tovarišu. Izšle so tudi v teh zbirkah: Pesmi, cerkvene in druge (1856), Svete pesmi za šolsko mladost (1864), Marija, naša pomočnica (1866).

Povesti, ki jih je napisal, so bile predvsem poučne. Za mladino je začel izdajati knjižno zbirko, v kateri so izšli trije zborniki z naslovom Darek pridni mladosti (1861, 1863, 1864). Uredil je tudi več koledarjev. Za Mohorjevo družbo je sestavil Slovenski spisovnik z navodili o sestavi listin, pisem in o uradnem dopisovanju. Njegovo življenjsko vodilo je bilo: "Prva skrb mi je mladina, ravno tako domovina."

(obletnica meseca 06_1995)

* 24. januar 1620, Kilovče, † 19. junij 1688, Novo mesto

Iz notranjske na Dolenjsko

Doma je bil iz Notranjske. Pod to "zgodovinsko" slovensko po­krajino zemljepisno spada njegova rojstna vas Kilovče pod Premom pri Ilirski Bistrici, kjer je zagledal luč sveta 24. januarja 1620. Nobenih podatkov ni o tem, kje je hodil v šolo in kje je študiral. Ko mu je bilo komaj 22 let, ga najdemo kot župnika v Dolenjskih Toplicah, kjer je ostal trinajst let. Leta 1655 je prevzel vodstvo velike župnije Šentjernej, a že po dveh letih se je preselil v dolenjsko prestolnico Novo mesto ter postal ka­nonik kolegiatnega kapitlja. Sredi sedemnajstega stoletja so za poživitev in poglobitev verskega življenja med vernim ljudstvom ustanavljali razne bratovščine. Tako je kanonik Matija Kastelec v Novem mestu ustanovil bratovščino sv. rožnega venca, katere vo­ditelj je bil on sam. Za njene člane je leta 1678 izdal svoje naj­bolj znano delo - Bratovske bukvice svetega roženkranca, ki je doživelo ponatis leta 1682. V knjižici je razložil petnajst skri­vnosti rožnega venca, dal nasvete za spoved bolnika in ji dodal pesmi, opremljene z notami. To je prva slovenska katoliška cerk­vena pesmarica. Knjižico je posvetil predstojnici samostana do­minikank v Velesovem, ker je bil po starem krščanskem izročilu začetnik rožnega venca sv. Dominik, njihov redovni ustanovitelj. Z dohodki svoje kanoniške službe je podpiral "kloštrsko" (fran­čiškansko) cerkev v Novem mestu - dal jo je obokati in ji posta­viti stolp - zato so ga po smrti, s katero se je srečal 19. ju­nija 1688, v njej pokopali.

Plodovit pisatelj

Poznavalci zgodovine slovenske književnosti pravijo, da je bil Matija Kastelec po dolgih letih prvi pisec, ki se je načrtno lo­til obsežnega dela. Njegovo prvo in najbolj znano delo so bile Bratovske bukvice sv. roženkranca, ki so bile prevedene iz nem­ščine, latinščine in italijanščine. Knjižica je bila namenjena članom rožnovenske bratovščine, katero je Kastelec vodil. Ljud­stvu (vprašanje je, koliko je bilo takrat sploh pismenih) je na­menil svojo drugo knjigo Nebeški sij (1684). To je "teh svetih očakov zvejstu premišlovanje, v katerih se zapopade viža teh čed­nosti lubiti inu pred hudim djanjem bežati". Jedro knjige pred­stavljajo razna premišljevanja, sledi 80 strani dolg Mesec božje ljubezni, premišljevanja za vsak dan v mesecu, slovenske in la­tinske molitve ter navodila za branje in pisanje. "Čutiti je, kako se je pisatelj trudil za bogat in živahen način izražanja, s čemer je vpeljal barok in dosegel višek v nabožnem slovstvu" (Martin Jevnikar). Tretja Kastelčeva knjiga je Navuk kristjanski (1688) v obliki pogovorov med očetom in sinom, preveden iz nem­ščine. Obsega razlago temeljnih krščanskih resnic, pouk za prvo sveto obhajilo, premišljevanja, zglede in molitve za vse dni v tednu. Nenavadno je, da je v to knjigo vključil tudi pogovor med "enim katoliš in lutriš" človekom, ko tedaj protestantov na Slo­venskem skoraj ni več bilo. Valvasor navaja še vrsto drugih Ka­stelčevih del, ki so ostala v rokopisu. Med njimi sta najpomemb­nejši celotni prevod Svetega pisma, zlasti pa obsežni latinsko­slovenski slovar, ki se je ohranil v nekaterih prepisih.

Upošteval je protestante

"Kastelec je v marsikaterem pogledu navezal svoje delo na slovstvo slovenskih protestantov. Predvsem se je naslonil na njih pisavo in jezik" (Mirko Rupel). Od dvajsetih pesmi, ki so natis­njene v njegovi prvi knjigi Bratovske bukvice, jih je 11 spreje­tih iz zadnje izdaje protestantske pesmarice (7 Dalmatinovih, 2 Kreljevi, po ena Trubarjeva in Kumprehtova). Kastelec pa pesmi ni kar prepisal, temveč jih je priredil po svojem okusu; nekatera besedila je prevzel v celoti, pri drugih pa je izpuščal verze ali cele kitice, jim spreminjal odpeve, včasih je kaj dodajal. Njegove pesmi so zložene po pravilih protestantskih pesnikov, vendar je treba reči, da kakšne posebne pesniške žilice ni imel. Iz Dalmatinovega molitvenika Lepe krščanske molitve (1595) je Kastelec prevzel 13 besedil molitev, ki jih je po svoje priredil. Tudi njegov prevod celotnega Svetega pisma (ohranila sta se samo dva zvezka rokopisa: eden obsega nekatere knjige Stare zaveze, drugi pa celotno Novo zavezo) je narejen na podlagi Dalmatinove Biblije. Jezik njegovih spisov je knjižna dolenjščina z rahlo primesjo notranjščine. Tudi tukaj se je naslanjal na protestant­ske pisce. Za svoj odlični latinsko-slovenski slovar (Dictionari­um latino-carniolicum), ki se je ohranil v rokopisu, je zbiral gradivo iz nekaterih že obstoječih slovarjev (Megiser), ves os­tali besedni zaklad pa je nabral iz notranjskega, dolenjskega, vzhodnoštajerskega in prekmurskega narečja pa tudi iz del naših protestantskih piscev.

(obletnica meseca 01_2000)

* 25. junij 1874, Železniki; † 11. avgust 1953, Ljubljana

"Ta zemlja ni bila zanj samo 'dežela smehljaja', tudi bridke strani so se mu odpirale v knjigi življenja, a vedno tako, da ga je Bog razveseljeval, zato je z Bogom v srcu umel z nastopom in pisano besedo razveseliti vsakega, ki ga je srečal. Zato je ostal med mladino, ki jo je poučeval, vedno mlad in je znal vzgajati za Boga in za narod," je ob odprtem grobu profesorja Janka Mlakarja, ka­teheta in planinskega pisatelja, ob veliki množici hvaležnih po­grebcev dejal škof Anton Vovk. To je bilo 13. avgusta 1953, dva dni po Mlakarjevi smrti.

"Moje življenje je podobno potoku"

"Moje življenje je do sedaj podobno potoku, ki ga takoj pri izviru zajamejo in mu odkažejo strugo, po kateri teče mirno in naravnost, brez ovinkov, tolmunov, vrtincev in brzic," beremo v zapisu Moje življenje, ki ga je v svojem hudomušnem slogu napisal Janko Mlakar po naročilu Slovenskega planinskega društva kot nekakšen uvod v nje­gove izbrane planinske spise (1938). Datum njegovega "izvira" je 25. junij 1874, kraj pa Železniki v Selški dolini. Ze naslednjo pomlad se je družina, v kateri so bili štirje otroci (brat in dve sestri, vsi starejši od Janka), preselila v Ljubljano na sv. Petra (zdaj Trubarjevo) cesto. Oče je nad vrata najetega stanovanja obesil tablo "Anton Mlakar, krojač".

Janko meni, da bi moralo na tabli pisati "pisatelj in krojač", kajti filozofsko navdahnjeni oče je hotel svetu nakazati pot iz materializma in svoje misli je po­sredoval v knjižicah z naslovom Pot, pa sta izšla le dva zvezka, ker mu je cerkvena gosposka pisanje prepovedala. "Morebiti sem od očeta podedoval nekoliko pisateljske žilice, žal, da ne za nabožno stroko!" Ko je Janko dopolnil šest let, je šel v šolo na Graben, kjer so se takrat zbirale ljubljanske "barabice". Prvi razred je končal z od­liko, potem pa nobenega več. "Mati nas je skrbno vzgajala v skrom­nosti in ponižnosti ter nas večkrat opominjala: ,Otroci, držite se tal, potem ne morete globoko pasti!' Jaz sem si njen nauk vzel k srcu in se pridno vadil v teh čednostih. Zato sem bil, zlasti v ljudski šoli, že zadovoljen, da sem zlezel." Po končani ljudski šoli je šel na gimnazijo: dogodivščine iz teh let slikovito opisuje v svojih Spominih. Po maturi leta 1893 je vstopil v ljubljansko bogoslovje. Leta 1897 je pel novo mašo na Breznici na Gorenjskem.

Bal se je verouka in postal je - katehet

Po novi maši ga je tedanji ljubljansko škof Jakob Missia poslal za kaplana v Postojno, kjer je ostal "tri leta, tri mesece in tri dni". Najbolj se je bal poučevanja verouka, saj so bili mnogi otroci tako "divji", pripoveduje v svojih Spominih, da niti palica, takrat zelo rabljeno vzgojno sredstvo, ni pomagala. Toda namenjeno mu je

bilo, da bo poslej leta in leta prav verouk poučeval! Postal je katehet v Ljubljani. "Prvo desetletje tega stoletja sem poučeval na šentjakobski šoli, kjer sem se jako dobro počutil." Tam je imel pred seboj dokaj mirne osnovnošolske otroke. "Med dobrinami, ki sem jih tam užival, so bile tudi počitnice, katere sem pridno porabil za planinsko udejstvovanje." Leta 1910 je napravil izpit za profe­sorja verouka na srednjih šolah in od tedaj pa do leta 1926 je po­učeval "cvet ljubljanskih deklet" na liceju in ženski realni gim­naziji. "Ko mi je pa začel ta 'cvet' čez glavo rasti, sem ga pre­pustil mlajšim in boljšim močem ter stopil v pokoj." Odmerjenih mu je bilo še sedemindvajset let življenja, ki jih je koristno upora­bil za potovanja, ture, pisanje, predavanja. Pisatelj Franc Saleški Finžgar, njegov prijatelj, je zapisal o Mlakarju: "Profesor Janko je živel silno skromno, varčno, a ni bil nikoli skop za podpore pot­rebnim. Za večerjo je imel desetletja samo belo kavo z domačim kru­hom in jabolkom... Njegova zabava in sreča je bila lesena koča, 'ki si jo je postavil ob Bohinjskem jezeru. Ta je prebil vsa poletja, tam pisal in od tam zahajal na naše gore, od tam potoval v tuje kraje in na tuje snežnike."

"Zakaj nihče ne piše tako kot Mlakar?"

"Gorniku Janku je bila gora božjih zapovedi prvo - posebej zapoved ljubezni do Boga in do bližnjega. Zato je v luči ljubezni tako lju­bil svoj narod, zato je bil vesel v družbi, šaljiv v predavanjih in spisih zgolj iz ljubezni do bližnjega," je dejal škof Vovk ob nje­govem pogrebu. Ljudje so radi brali njegove spise, v katerih je na svoj izvirni način "prosvetljeval, opominjal in vedril slovensko planinsko in širšo javnost" (Tine Orel). Ko je Planinski Vestnik med svojimi bralci nekajkrat naredil anketo, kaj in kako naj pla­ninsko glasilo piše, so številni odgovarjali: "Zakaj nihče ne piše tako kot Mlakar? Mlakar, ta je znal!" V Planinskem Vestniku se je oglasil kot bogoslovec leta 1893, v prvem letu njegovega izhajanja. "Na skrivnem, da nihče ni slutil, sem popisal turo čez Luknjo v Bovec in poslal članek takratnemu uredniku Antonu Mikušu, ki ga je takoj priobčil. Občutkov, ki so me navdajali, ko sem bral prvikrat svojo besedo tiskano, ne bom popisoval." Sprva se je podpisoval le z začetnima črkama J. M., leta 1902 pa je prišel na dan s polnim imenom. V letih 1938-1940 je Slovensko planinsko društvo izdalo Mlakarjeve planinske potopise v štirih knjigah. Izbor le-teh pa je izšel po drugi svetovni vojni v knjigi Iz mojega nahrbtnika, ki je doživela dve izdaji (1958, 1972). Gore so Janka Mlakarja učile skromnosti in žive povezanosti z dihanjem narave. Ko je hodil po tujih gorah, je dostojno predstavljal našo domovino, naše planince, Zadnja leta svojega življenja je veliko trpel, ker mu je, ljubitelju naravnih lepot, močno opešal vid. Delal pa je do zadnjega. Na Goro Gospodovo je odšel 11. avgusta 1953.

(obletnica meseca 08_2003)

* 30. oktober, 1891, Črnomelj, † 25. junij, 1940, Škofja Loka

"Ceste, pota, steze, ki peljete v Črnomelj! ... Tam moli moja mati vsak dan zame, ki sem po svetu. Moli, da bi bil dober in čist, kakor sem bil tedaj, ko me je pokropila z blagoslovljeno vodo, me pokrižala in spremila k sprejemnemu izpitu v gimnazijo. Moli, da bi nikdar nikomur ničesar zlega ne napravil, da bi bil dober z vsemi ljudmi in vsi ljudje z mano. Moli, da bi mislil vsak dan na življenje na onem svetu. Kdor misli nanj in se pripravlja nanj, se ga ne boji, tako pravi moja mati, pri kateri je dobro biti." Te misli je v črtici Črnomelj, objavljeni leta 1928 v reviji Dom in svet, zapisal pozabljeni in zamolčani belokranjski pisatelj Matija Malešič, ki je bil vse življenje močno navezan na svojo mater. Veliko je objavljal v raznih revijah, nekaj njegovih povesti je izšlo pri Mohorjevi družbi, zato se njegov rojak Vinko Beličič, pesnik in pisatelj upravičeno čudi, da ni predstavljen v obnovljeni izdaji leksikona Slovenska književnost (1996), v katerega so avtorji "sprejeli celo vrsto imen, ki so se pojavila po letu 1945, četudi z eno samo pesniško ali prozno zbirko". Predstavljamo ga ob sedemdeseti obletnici smrti.

Visok državni uradnik, ki se je pogosto selil

Matija Malešič je bil kmečki sin, rojen 30. oktobra 1891 v Črnomlju. Dokler je bila mati, preprosta in globoko verna ženica, živa, je rad prihajal domov, kjer je bil brat z družino. Ljudsko šolo je obiskoval v Črnomlju in doma pomagal pri kmečkem delu. Leta 1904 je z materinim blagoslovom odšel na novomeško gimnazijo, kjer je končal štiri nižje razrede, štiri višje pa v Ljubljani, kjer je bil gojenec dijaškega zavoda Marijanišče. Stolni prošt Andrej Kalan, vodja zavoda, na katerega je imelo veliko gojencev Marijanišča lepe spomine, je bil ljubitelj in poznavalec književnosti in je tudi dijake uvajal vanjo. Malešič je pisal črtice in jih pod psevdonimom objavljal v Mentorju, Dolenjskih novicah, Zori, Mladosti. Po maturi je odšel na služenje vojaškega roka, ki naj bi se iztekel julija 1914, toda prav tedaj je po sarajevskem atentatu izbruhnila prva svetovna vojna.

Vsa štiri vojna leta je bil na fronti: najprej v Bosni in Srbiji, leta 1916 pa je prišel na soško fronto, kjer je bil ranjen v levo nogo. Med zdravljenjem se je vpisal na pravno fakulteto dunajske univerze, študij prava pa je potem nadaljeval kot redni študent na zagrebški univerzi. Študij je končal z odliko leta 1920 in že maja tega leta je nastopil službo na okrajnem glavarstvu v Slovenj Gradcu. Služboval je še na glavarstvih v Murski Soboti, Mariboru, Črnomlju, kjer se je leta 1931 poročil in z ženo Elizabeto sta imela pet otrok: prvorojenka je umrla kmalu po rojstvu, za njo pa so družino pomnožili še štirje otroci, dva dečka in dve deklici. Leta 1933, v črnem letu preganjanja, je bil prestavljen v Banjaluko, leta 1935 je prišel za okrajnega glavarja v Konjice, dve leti zatem v Logatec, jeseni 1939 pa je bil prestavljen v Škofjo Loko, kjer je 25. junija 1940 umrl za svojo pisalno mizo, zadet od srčne kapi.

"Težko mi gredo besede na papir in misli iz srca"

Matija Malešič se je s prvimi črticami oglasil že kot dijak, življenjsko zrelost pa so mi prinesla doživetja v prvi svetovni vojni, ki jih je nazorno popisoval. Od leta 1919 pa vse do smrti je bil zvest sodelavec Doma in sveta, v njem je priobčil celo vrsto črtic: Gospa v kočiji (1919), Kresnica, Na saneh, Adela, Na marofu, Gospa z rdečim nagerlinom, Tam za goro, Črnomelj, Roman brez konca, Skleda leče, Škrlatno nebo na vzhodu in zahodu (1941). To zadnje besedilo je najdaljše in je osnutek vojnega romana, ki naj bi imel tri dele: Boji na Drini, Ob Soči in V zaledju (v knjižni obliki je povest izšla pri goriški Mohorjevi družbi leta 1960). Za njegovo najboljše delo velja povest Kruh (1927), s katero je v slovensko književnost uvedel dotlej neznano Prekmurje. Po sodbi Vinka Beličiča je "Malešič imel vse lastnosti dobrega pripovednika: oči, ušesa, besedo in domišljijo, ko je pisal Kruh. Dal pa se je zanesti ob prikazovanju močnih čustev in epskih prizorov, kjer se je predolgo zamujal, mogoče prepričan, da bojo ljudje ob branju enako uživali kot on ob pisanju."

Ko je leta 1938 uredništvo Dom in sveta prevzel Tine Debeljak, je bil Malešič vesel njegovega povabila k sodelovanju ("Vaše povabilo je prišlo ko klic škrjančka v pusto jesensko meglo"). Ko je leta 1940 za Dom in svet pisal povest Škrlatno nebo na vzhodu in zahodu, se je s pisanjem zelo mučil. Uredniku je večkrat potožil: "Nihče ne more verjeti, kako težko in z muko mi gredo besede na papir in misli iz srca." Zaradi službenih dolžnosti je lahko pisal le ob nedeljah in ponoči. "Nihče ne ve in ne sluti, kaj se pravi pisati poleg tolikšnega uradnega dela in še z mojim zdravjem povrh ... Pri meni je pač tako, da s silo ne gre in ne gre."

Mehka belokranjska duša, navezan na mamo

Neznani pisec spominskega članka v spomin na Matija Malešiča v Koledarju 1941 celjske Mohorjeve družbe je zapisal: "Iskren človek brez sleherne zahrbtne misli in dobrega, sočutnega srca je bil rajni glavar. Otroško preprost je bil že kot dijak, mehka belokranjska duša, in tak je ostal vse življenje ... Latinski pregovor pravi: 'Honores mutant mores' (Časti menjajo nravi), to bi se reklo: čim bolj kdo napreduje, bolj je vzvišen. Prav tega pa pri njem nisi našel niti trohice. Njegov značaj je bil preprost, odkrit, otroško dober in sočuten. Zato so ga tudi povsod hitro vzljubili. Radi so ga imeli šolski tovariši, ljubili so ga uradniki, z zaupanjem so se mu bližali ljudje kot glavarju, bil je sonce svoji ljubljeni družini. Ker je bil Bogu zvest vse dni svojega življenja in je svojo vero vanj možato izpovedoval brez strahu pred ljudmi, zato je bil tudi zvest svojemu narodu in izvrsten uradnik svoji domovini."

Vinko Beličič je zaprosil križnika p. Pavlina Bitnarja, po rodu Čeha, dolgoletnega dekana in župnika v Črnomlju, ki je Matija Malešiča dobro poznal, naj mu napiše nekaj o njem kot človeku. V pismu z dne 29. marca 1960 je opisal predvsem njegovo veliko ljubezen do matere in navezanost nanjo. Ko je dvakrat služboval v Črnomlju zaradi svojega položaja ni iskal prijateljskih stikov. "Edina oseba v Črnomlju , ki jo je zares spoštoval in ljubil, je bila njegova mati, preprosta, kmečka, globoko verna in ne več mlada ženica ... Njegova ljuba mati pa je umrla. Gospod Matija se je udeležil pogrebnega sprevoda, bil v cerkvi pri liberi, šel z nami do groba. Tam se je obrnil in šel stran." Ko ga je župnik vprašal, kaj se je zgodilo, mu je odgovoril: "Tega jaz ne bi mogel prenesti, da bi gledal, kako mojo mamo v grob položijo in z zemljo zasujejo."

(obletnica meseca 06_2010)

* 29. junij 1900, Lyon, Francija, † 31. julij 1944, v bližini otoka Île de Riou pri Marseilleu

Izginil je kot Mali princ

Zadnji dan julija bo minilo 56 let, odkar je med izvidniškim po­letom nad južno Francijo skrivnostno izginil "pilot-pesnik" An­toine da Saint-Exupery. Ni se vrnil v bazo na Korziki. Domnevajo, da so njegovo letalo sestrelili Nemci, vendar doslej razbitin ni­so našli nikjer. Njegova mama Marija je bila prepričana, da je Antoine preprosto izginil in se umaknil v kakšen samostan... Ob vsem tem zvenijo kot nekakšna preroška napoved besede Malega princa, glavne osebe njegove najbolj znamenite knjige: ko se od pisatelja sredi saharske puščave poslavlja, pravi: "Zdelo se bo, da sem mrtev, toda to bo samo videz..."

Antoine de Saint-Exupery dejansko ni mrtev. Ob stoletnici roj­stva ga Francija časti bolj kot junaškega bojnega pilota, po vsem svetu pa je znan predvsem kot "oče" Malega princa. Ta knjižica, ki je prvič izšla leta 1943 in jo je pisatelj sam ilustriral z okornimi, toda nadvse prisrčnimi risbami, je bila doslej prevede­na v 110 jezikov in je najbolj prodana francoska knjiga na svetu. Mali princ je razveseljeval že številne rodove otrok, vendar to ni "pravljica" - besedilo govori o odnosu med pisateljem in njegovo ženo. Ona je tista vrtnica, za katero se Mali princ čuti odgovor­nega. Osrednje sporočilo te knjižice najdemo v pogovoru med Malim princem in lisico. Kako priti do sreče, po kateri hrepenimo? "Po­slušaj mojo skrivnost," pravi lisica. "Zelo preprosta je: kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno..."

Rodil se je 29. junija 1900 v Lyonu kot tretji od petih otrok obubožane plemiške družine (od nekdanjega bogastva in slave je ostal edinole naslov "de"). Ko mu je bilo štiri leta, je umrl oče in Antoine je našel zavetje v gradu svoje babice po materini stra­ni. Bil je nenavaden otrok: bolj kot igrače ga je privlačila teh­nika. Ko mu je bilo devet let, se je družina preselila v Le Mans in Antoine je začel hoditi v šolo v tamkajšnji jezuitski gimnazi­ji. Na skrivaj je zahajal na bližnji travnik, kjer so bila letala, in pri dvanajstih letih je nekega pilota preprosil, da ga je vzel v letalo. Deček je bil očaran in "zasvojen": pred seboj je videl edino možno pot - postal bom pilot! Šolanje je nadaljeval pri re­dovnikih maristih v švicarskem Fribourgu. Po maturi se je na ma­terino željo vpisal na pomorsko šolo v Parizu. Toda bil je zelo nereden študent in presedlal je na arhitekturo, s srcem pa je bil pri letalstvu. Opravil je zasebni letalski tečaj in leta 1921 op­ravil izpit za civilnega pilota. Rad bi postal vojaški pilot, to­da temu se je uprla družina dekleta, s katero je Antoine hodil (samo nekaj mesecev!). Spomladi 1927 so se njegove želje vsaj de­loma uresničile: dobil je službo civilnega pilota. Najprej je pre­važal pošto na progah Toulouse-Casablanca in Dakar-Casablanca, nato pa postal ravnatelj poštnega letališča Cap Juby sredi maro­ške puščave. V tem času je že pisal: leta 1926 je izšla njegova prva novela Letalec, dve leti kasneje pa novela Južni kurir. Ko je opravil izpit za letalca na dolgih progah, je leta 1929 dobil službo pri letalski družbi v Argentini. Vzburljiva doživetja v tej službi je popisal v knjigi Nočni polet (1930). Leta 1930 se je poročil s Consuelo Suncin, vdovo po argentinskem častniku. Ta živahna ženska je bila njegova "vrtnica", kateri je posvetil svo­jega Malega princa, ki ga je napisal v New Yorku leta 1942 na podlagi doživetij v saharski puščavi. Ko je bila leta 1933 usta­novljena letalska družba Air-France, so Saint-Exuperyja povabili za vodjo propagandnega oddelka in kot tak je veliko potoval po svetu. Leta 1938 je strmoglavilo njegovo letalo nad Guatemalo in Antoine je čudežno ostal živ. Ko se je zdravil, je uredil svoje zapiske in jih izdal v knjigi Veter, pesek in zvezde (1939). Ko so maja 1940 Francijo zasedli Nemci, se je Saint-Exupery za nekaj časa umaknil v ZDA in od tam po radijskih valovih svoje rojake pozval k skupnemu boju zoper nacizem. Vrnil se je v domovino, da ji služi kot bojni pilot. Leta 1943 je izšel njegov Mali princ, 31. julija 1944 pa je njegov "oče" opravil svoj zadnji polet.

(pričevanje 08_2000)

* 6. januar 1903, Jeranovo pri Kamniku, † 24. junij 1987, Kamnik.

Dar svetih Treh kraljev

Družini kmeta in mlinarja na Jeranovem pri Kamniku so ga 'darovali' sveti Trije kralji: rodil se je na njihov praznik, 6. januarja 1903, in ime je dobil po drugem od treh modrih, ki so se prišli poklonit Jezusu. Rojstni kraj ga je s svojo slikovito okolico zaznamoval za vse življenje in ostal mu je zvest do zadnjih dni. Svet podob, v katere se je zagledal kot otrok, je nosil vedno s seboj in ga je navdihoval pri njegovem ustvarjanju. Prve korake v svet likovne umetnosti je naredil v Kamniku, šolanje je nadaljeval v Ljubljani, nato v Zagrebu, nekaj časa na Dunaju in nazadnje na grafični specialki v Pragi. Praga je pomenila zanj več kot zaključek študija in potrditev njegove usposobljenosti za slikarja in grafika. Praga je v njem prebudila in izoblikovala vse talente, ki so brsteli v mladem kmečkem fantu. Po diplomi je prišel v Ljubljano, kjer je odprl Umetniški salon Miha Maleš, nekaj časa je poučeval na gimnaziji, nato pa živel in delal kot svobodni umetnik.

Delal je veliko in z veseljem. Leta 1928 je ustanovil skupino Četrta generacija. Mladi umetniki Miha Maleš, Mira Pregelj, Olaf Globočnik, France Pavlovec, Janez Mežan in Nikolaj Pirnat so ustvarjali brez skupnega programa, edina vez med njimi je bila mladost in skupen študij. Med vsemi člani skupine je bil Maleš najbolj vsestranski: bil je odličen grafik in ilustrator, deloval pa je tudi kot založnik, pisec, ustanovitelj in urednik edine tedanje likovne revije Umetnost. Ustanovil je svojo Bibliofilsko založbo v Ljubljani in pri njej je izdal več grafičnih map in knjig, opremljenih s svojimi deli in z deli drugih umetnikov. Najbolj odmevna je bila Rdeče lučke ali risbe o ljubezni leta 1929. Prešernov Sonetni venec je ilustriral s tridesetimi zgovornimi linorezi (1937, 1959).

Umetniški navdih iz ljudske ustvarjalnosti

»Maleš se je posvetil umetnosti pod vtisom ljudske ustvarjalnosti in vesnanov,« je zapisal umetnostni zgodovinar Milček Komelj.

Vesnani so bili slovenski slikarji, grafiki in ilustratorji, ki so leta 1903 na Dunaju ustanovili umetniški klub Vesna in se programsko zavzeli za ohranjevanje preprostim ljudem dostopne umetnosti. Maleš in umetniki njegove Četrte generacije so odklonili avantgardistično umetnost in se vračali k realnejšim podobam in h kmečkim motivom, ki so bili simbol slovenstva. Maleš je to nosil v srcu vse od svojega otroštva.

To je izpovedoval v svojih grafičnih delih, ki kažejo njegovo sorodnost s francoskim umetnikom Henrijem Matissom. Njegove priljubljene tehnike so bile lesorez, linorez, litografija in monotipija. Prvo njegovo večje grafično delo so bili portreti zaslužnih Slovencev od 15. stoletja dalje, ki so izšli v knjigi Slavni Slovenci (1938) in kot razglednice. Študij in poglabljanje v religiozno umetnost pa tudi ne prav lahko gmotno stanje sta ga spodbudila, da je leta 1931 sprejel naročilo za poslikavo cerkve v Cirkvenici na Hrvaškem, naslednje leto pa še v Vočinu. V obeh primerih je šlo za poslikavo starejših cerkva, tudi spominsko pomembnih. Oba cerkvena prostora sta z Maleševimi freskami postala svečano vesela. Leta 1931 začne nastajati Maleševa znamenita serija Tivolijev, ki so "prepesnjena narava, ujeta v razpoloženje vseh letnih časov, različnih dnevnih časov" (Marko Lesar). Naslikal je tudi veliko avtoportretov. Veliko je potoval po Evropi ter bil je seznanjen z vsemi novostmi na področju grafike in slikarstva. Spremljal je delo svojih sošolcev, prijateljev in znancev in kot zbiratelj je ohranil veliko del svoje generacije.

Svoja dela je podaril domačemu mestu

Po drugi svetovni vojni je bil Miha Maleš dozorel umetnik, priznan grafik in slikar. Leta 1977 je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo, vendar je bil nekoliko odrinjen od nove akademije in revij. V njegovih risbah, grafikah in slikah iz tega obdobja se oglašajo tragični toni. V slikah je izginila igrivost, v grafikah veselost, postal je resen in strog. Skupaj z ženo Olgo sta ustvarila eno največjih umetniških zbirk v Sloveniji.

Leta 1979, ob 750. obletnici prve omembe kamniških meščanov v pisnih virih, je umetnik svojemu domačemu mestu Kamniku podaril 2634 likovnih del iz vseh obdobij svojega ustvarjanja. Za njihovo predstavitev je bila obnovljena stara meščanska hiša s konca 18. stoletja na Glavnem trgu v Kamniku. Tako se je rodila Galerija Mihe Maleša. Galerijski program sestavljajo stalne in občasne razstave umetnosti 20. stoletja. Te dopolnjujejo s pregledi življenja in dela Mihe Maleša, njegovih sodobnikov, sopotnikov in prijateljev. Leta 1980 je bila v obnovljenih prostorih galerije predstavljena prva razstava o življenju in delu umetnika. Galerija redno pripravlja manjše preglede njegove ustvarjalnosti in del iz njegove zbirke. Leta 1987 so pripravili razstavo Miha Maleš – slikar in izdali pregledno monografijo z enakim naslovom. Razstavo o slikarskem opusu Mihe Maleša so načrtovali skupaj z umetnikom ob njegovi 85-letnici, ki pa je ni dočakal, kajti njegovo ustvarjalno življenje se je 24. junija 1987 izteklo.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2013) 1, str. 48.