V petek, 27. junija 2014, je koprski škof msgr. dr. Jurij Bizjak ob 12. uri v prostorih škofijskega ordinariata v Kopru izročil odličje sv. Cirila in Metoda dolgoletnemu uredniku pri reviji Ognjišče msgr. Silvestru Čuku. Priznanje podeljuje Slovenska škofovska konferenca. Da ga podeli Silvestru Čuku, je sklenila na svoji 80. redni seji 5. maja v Ljubljani.

Utemeljitev priznanja

Cerkveno odlikovanje sv. Cirila in Metoda za zvesto služenje Cerkvi med Slovenci

Člani Slovenske pokrajinske škofovske konference (SPŠK) so 18. junija 1985 sprejeli sklep o cerkvenem odlikovanju za zvesto služenje Cerkvi na Slovenskem. Odlikovanje, sestavljeno iz okrogle bronaste plakete z reliefno podobo sv. Cirila in Metoda in diplome, se podeljuje osebam in ustanovam, ki so se izkazale s posebnim zvestim služenjem Cerkvi med Slovenci. Odlikovanec ima pravico, da eden od slovenskih škofov zanj opravi pogrebno sv. mašo po krajevni navadi in vodi pogrebne obrede, če svojci pravočasno obvestijo škofa, v čigar škofiji bo pokop.

Škof Janez Jenko je na priporočilo profesorjev teološke fakultete, vodstva bogoslovnega semenišča in posameznikov, imel namen poslati Silvestra Čuka na nadaljnji študij v Rim. Takratne oblasti mu niso dale potnega lista za odhod v tujino. Kot nedeljski kaplan v Postojni je sodeloval pri nastajanju župnijskega lista Farno ognjišče, iz katerega je nastalo Ognjišče. Bil je njegov prvi lektor, grafični oblikovalec, pisec člankov in prevajalec. Ker ni mogel iti v Rim, mu je škof zaupal upravo župnij Slivje in Brezovica, ker je tamkajšnji župnik zbolel. Maja 1966 je imel težko prometno nesrečo, zaradi katere se je zdravil v bolnišnici v Izoli skoraj eno leto. Po svojih močeh je tudi iz bolniške postelje pomagal pri urejanju Ognjišča, ki je med tem časom preneslo svoje uredništvo v Koper.

Po rehabilitaciji ga je škof Janez Jenko na prošnjo uredništva imenoval za 'desno roko' glavnemu uredniku Francu Boletu. S svojim enciklopedičnim znanjem, temeljitim poznavanjem slovenskega jezika in znanjem več tujih jezikov, je veliko pripomogel k razvoju in ugledu Ognjišča. Za vsako številko napiše veliko člankov, zlasti s področja kulture. Napisal je več knjig, veliko jih je prevedel za naše izdaje in lektoriral je knjige, ki smo jih pripravljali za tisk. Leta 1985 je dobil odlikovanje papeškega kaplana z naslovom monsignor. Od leta 1971 je nedeljski duhovni pomočnik v Izoli.

S tem priznanjem bi Cerkev na Slovenskem vsaj delno priznala in nagradila njegov trud in zvestobo.

Predsednik Tiskovnega društva Ognjišče
msgr. Franc Bole

Kratek življenjepis Silvestra Čuka

Video podelitve priznanja. (arhiv škofije Koper)

Silvester Čuk se je rodil 1. januarja 1940 v kraju Lome pri Črnem Vrhu nad Idrijo čevljarju Jožefu in Ivani Čuk. Osnovno šolo in 4 leta nižje gimnazije je obiskoval v Črnem Vrhu, višjo gimnazijo je obiskoval v Ajdovščini (matura 1958) kot gojenec Malega semenišča v Vipavi, bogoslovje pa v Ljubljani. 28. junija 1964 je bil na Sveti Gori pri Gorici posvečen v duhovnika.

Služboval je kot nedeljski pomočnik v Šempetru (1964-5) in Postojni (1965); vikar namestnik v Slivju in Brezovici (1965-66), od leta 1971 je duhovni pomočnik v Izoli.

Kot postojnski kaplan pomočnik je sodeloval pri nastajanju glasila Farno Ognjišče (1965), ki se je pozneje razvilo v revijo Ognjišče in založbo z enakim imenom. Po prometni nesreči in dolgem ter težkem okrevanju je leta 1968 prišel na uredništvo Ognjišča, kjer opravlja službo urednika vse do danes.

Publicistično, prevajalsko in uredniško delo Silvestra Čuka je ogromno. COBISS nam pod njegovim imenom pokaže 833 enot. Od ustanovitve Ognjišča je urejal veliko rubrik in napisal ogromno člankov ter prevedel in uredil več knjig, med njimi tudi več otroških. Njegovo pisanje odlikuje jasen in jedrnat slog ter naraven in klen jezik.

Naj tukaj omenimo samo nekaj njegovih pomembnejših samostojnih publikacij:

• Iskalci in pričevalci, o sodobnih spreobrnjencih, Ognjišče 1984.
• Četrt stoletja naših romanj, ob 25-letnici romanj invalidov na Brezje, Ognjišče 1993.
• Potujoči pastir sveta, obsežno delo o papeževih potovanjih - izšlo ob obisku Janeza Pavla II. v Sloveniji, Ognjišče 1996.
• Svetnik za vsak dan, opis svetnika za vsak dan v letu - že prej objavljeno na Radiu Ognjišče, Ognjišče 1999.
• Zajemi vsak dan, Ognjišče 1986 in Misel za lepši dan, Ognjišče 2001, misli za vsak dan v letu.
• Misli srca, misli ob nedeljskih evangelijih, založba Vox 2002.

Besedilo je posredoval odgovorni urednik Ognjišča mag. Božo Rustja.

priloga

Papež v Sveti deželi

gostja meseca

Alojzija Fink

moj pogled

Alojz Rebula

Preberite več: Julij 2014

Letošnje poletje bodo pri Ognjišču zaznamovala prijetna praznovanja. Naš dolgoletni urednik Silvester Čuk bo v rojstnem Črnem Vrhu nad Idrijo 13. julija obhajal zlato mašo, 20. julija pa v Izoli, kjer je duhovni pomočnik. Kot postojnski kaplan pomočnik je sodeloval pri nastajanju glasila Farno Ognjišče (1965), ki se je pozneje razvilo v revijo Ognjišče in založbo z enakim imenom. Po prometni nesreči in dolgem ter težkem okrevanju je leta 1968 prišel na uredništvo Ognjišča, kjer opravlja službo urednika vse do danes. 27. junija, dan pred 50-letnico mašniškega posvečenja, mu bo koprski škof Jurij Bizjak v imenu Slovenske škofovske konference podelil Odličje sv. Cirila in Metoda za dolgoletno delo na področju verskega tiska.

Odgovorni urednik Božo Rustja pa bo 29. junija v rojstni župniji Kamnje na Vipavskem obhajal srebrno mašo, 5. avgusta pa v Slavini pri Postojni, kjer je duhovni pomočnik. Sodelavci revije in založbe Ognjišče smo 'interno praznovanje' obeh uredniških jubilejev v novi sestavi (skupaj s sodelavci Slomškove založbe) obhajali že 7. junija s skupno mašo v cerkvi sv. Florijana v Orehku pri Postojni ter s skupnim druženjem na turistični kmetiji Hudičevec pri Razdrtem. S tega praznovanja je tudi naša fotografija.

Praznično pa bo tudi pri 'bratskem' Radiu Ognjišče, saj bo tamkajšnji glavni urednik Franci Trstenjak 20. julija v mariborski stolnici združil praznovanje svoje srebrne maše s srečanjem prijateljev Radia Ognjišče in molitvijo za nove duhovne poklice.

* 25. januar 1863, Tarčmun (Tercimonte), Beneška Slovenija, † 26. junij 1954, Tarčmun

Zvestoba domači družini in Benečiji

Zares veliki ljudje so zelo preprosti in pristni. Tak je bil "oče beneških Slovencev" Ivan Trinko. Njegov vsestransko nadarjeni duh ga je dvigal v evropske višine, njegovo srce pa ga je vleklo med ljudi pod Matajurjem, kjer mu je tekla zibelka. Za svoje rojake je vse življenje delal, med svojimi domačimi je preživel večer življenja, med njimi tudi čaka vstajenja.

Njegovo dolgo in bogato življenje se je pričelo 25. januarja 1863 v Tarčmunu kot četrti od petih otrok 'pri Pjernovih'. Rodil se je kot avstrijski državljan, v tretjem letu pa so mu zgodovinski dogodki državljanstvo spremenili v italijansko (leta 1866 se je prebivalstvo Benečije ob plebiscitu odločilo za Italijo). Njegova prva učiteljica je bila mati, ki mu je vsadila v srce ljubezen do slovenstva. [ole, ki jih je obiskoval, so bile vse italijanske. Začel je doma v Tarčmunu, nadaljeval v ^edadu, zlata medalja za pridnost ga je pripeljala v videmsko nadškofijsko semenišče, kjer sta bila klasična gimnazija z licejem in bogoslovje. Po maturi se je brez pomislekov odločil za bogoslovje.

Mašniško posvečenje je prejel 20. junija 1886. Nekaj mesecev kasneje je postal profesor na semeniški gimnaziji, leta 1890 pa profesor filozofije na liceju. Poučeval je do leta 1942! "Vse je učil, naj bodo pošteni in naj dobro uporabljajo božje darove" (A. Venturini). Leta 1942 ga je v Vidmu podrl vojak s kolesom in pri tem si je zlomil desni kolk. Odtlej je šepal, zato se je službi odpovedal in se vrnil v Tarčmun v hišo nečakov, ki jo je bil leta 1930 pomagal graditi malo pod vasjo. Tam je imel sobo in kapelo, tam je bral in študiral ter sprejemal številne prijatelje. 26. junija 1954 je sprejel zadnji obisk - obisk sestre Smrti. [tiri dni kasneje ga je velika množica hvaležno pospremila na božjo njivo ob župnijski cerkvi sv. Janeza Krstnika nad vasjo.

Pesnik in pisatelj, slikar in glasbenik

"Dobro uporabljajte božje darove!" je naročal Trinko svojim učencem. To je uresničeval najprej sam. Z "desetimi talenti", ki mu jih je zaupal Bog, je pridno "trgoval". Poleg tega, da je bil odličen učitelj in vzgojitelj, se je uveljavil tudi kot pesnik in pisatelj, bil pa je tudi nadarjen slikar in glasbenik. Domača slovenščina je bila narečna, v šoli slovenščine ni imel; šele v četrti gimnaziji se je ob knjigah Mohorjeve družbe začel učiti knjižne slovenščine. Prav kmalu jo je obvladal tako dobro, da je v njej izražal svoje pesniško čutenje. Prve pesmi je objavil leta 1885 v Ljubljanskem zvonu, tedaj najuglednejši slovenski reviji; podpisoval se je s psevdonimom Zamejski.

Na prigovarjanje Simona Gregorčiča se je Trinko odločil za samostojno pesniško zbirko, ki je izšla leta 1897 pod naslovom Poezije. Iz njegovih pesmi diha ljubezen do slovenskega naroda, skrb za njegov razvoj in obstanek. Precej njegovih pesmi, ki so nastale po izidu Poezij, je ohranjenih v njegovi zapuščini. Vsako leto je nekaj objavljenih v Trinkovem koledarju, ki je začel izhajati že leta 1954, ko je bil Trinko še živ. Te knjižice je bil iskreno vesel, ker je upal, da bo beneškim Slovencem pomagala ohranjati narodno zavest.

Najpomembnejše Trinkovo prozno delo je knjiga Naši paglavci (Gorica 1929), v kateri so zbrane "črtice in slike z beneškoslovenskega pogorja". V Domu in svetu je predstavil Slovensko Benečijo (1898) in Rezijo (1907). Kot prevajalec je Italijane seznanjal s slovensko in slovansko (predvsem rusko) književnostjo. Napisal je tudi slovensko slovnico za Italijane. Pisal je tudi znanstvene spise. Sodeloval je pri pripravi katekizma za beneške Slovence, ki ga je Ivan Trinko sestavil in mu dodal svojo oporoko. Trinko je bil tudi dober risar: njegove perorisbe in risbe s svinčnikom prikazujejo zlasti domačo pokrajino. Doma je bil tudi na glasbenem področju: dobro je igral na harmonij, nad 30 let je vodil semeniški zbor, pisal je skladbe za bogoslužne potrebe. Največ pa je storil s svojo osebnostjo: zakoreninjen v veri in slovenstvu je bil neupogljiv hrast, na katerega so se njegovi rojaki lahko naslonili v najhujših nevihtah.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (1994) 6, str. 20.

* 28. junij 1797, grad Mala vas (danes Knežja vas), † 19. januar 1868, Marquette, Michigan,ZDA

Friderik Baraga

Na praznik apostolov Petra in Pavla, 29. junija 1797, se je v gradiču Mala vas na griču med Trebnjem in Dobrničem rodil Friderik Baraga, eden največjih sinov slovenskega naroda. V svojem življenju je vedno hodil "za višjim klicem": odpovedal se je karieri pravnika in položaju graščaka ter je izbral duhovniški poklic; kmalu je začutil, da Bog od njega pričakuje več, zato se je odločil za misijonsko delo med ameriškimi Indijanci. Med njimi je deloval z vnemo dobrega pastirja, ki ga je vodila tudi doma, kjer pa je zaradi hladnega janzenističnega duha med duhovščino doživljal veliko nasprotovanj. Iz domovine je odšel brez zagrenjenosti, v srcu je do nje ohranil vso ljubezen. Kot misijonar se je odlikoval po junaški odpovedi: zadovoljen je bil z najnujnejšim za življenje in delo. Ko je postal škof, si je v skladu s tem prepričanjem izbral geslo "Unum necessarium" (Eno je potrebno - namreč: delati za božje kraljestvo, drugo nam je zagotovljeno). - V tem letu bomo o Baragu še veliko brali in slišali. Na straneh te priloge vam želimo predstaviti Baragovo domovino: Malo vas, Dobrnič, Trebnje, Šmartin pri Kranju in Metliko ter "Baragovo deželo": misijonske postaje, kjer je Baraga deloval kot apostol in oče Indijancev od leta 1831 vse do svoje smrti.

Leta mladosti na dveh gradovih

Gradič Mala vas, namenjen predvsem za jesenski lov na zajce in lisice, so turjaški grofje leta 1752 prodali družini Jenčič, ki ga je že več rodov oskrbovala. Marija Katarina Jožefa Jenčič, mati Friderika Baraga, je bila dedinja gradiča, ko se je z njo 16. maja 1792 poročil vdovec Janez Nepomuk Baraga, doma iz Cerknice. On je imel 35, ona pa 33 let. V zakonu se jima je rodilo pet otrok: živa je ostala šele tretjerojenka Amalija (1795). Z veseljem sta sprejela sina, ki se jima je rodil 29. junija 1797 in je še isti dan pri krstu v župnijski cerkvi v Dobrniču dobil ime Friderik Irenej, vendar se je on vedno podpisoval samo s prvim imenom. Sredi junija 1799 je bil oče Janez Baraga gradič Mala vas prodal in kupil bolj gosposki grad Trebnje. Tam se je družina obogatila še s hčerko Antonijo, rojeno leta 1803. Na trebanjskem gradu, ki je danes povsem zapuščen, je Baraga preživel sedem let najlepše mladosti. Ob domačem učitelju, ki so mu ga najeli, se je uvajal v skrivnostni svet črk in številk. Ko je odšel v šole v Ljubljano, se je rad vračal na počitnice v domači grad, ki pa je zanj izgubil ves čar, ko sta mu umrla najprej mati (1808) in nato še oče (1812). Kot moški potomec je bil zakoniti lastnik gradu. Preden je vstopil v ljubljansko bogoslovje, pa ga je prodal svojemu svaku - dejansko ga je podaril, saj je bil grad močno zadolžen.

S pravne fakultete na Dunaju v ljubljansko bogoslovje

Leta 1806 je šel Friderik Baraga v ljubljanske šole: najprej na normalko, nato v gimnazijo. Prva leta je stanoval pri stricu, materinem bratu, ki je bil predstojnik cestne službe za vso Kranjsko deželo. Ko je ta odšel v Zagreb, je Friderika sprejel v svojo hišo in družino dr. Jurij Dolinar, profesor cerkvenega prava in cerkvene zgodovine na ljubljanskem bogoslovnem oddelku liceja, njegov birmanski boter. Dolinar je imel sina Janeza in hčerko Anico, ki je veljala za Baragovo zaročenko. Ko je Baraga končal srednjo šolo v Ljubljani, mu je bilo 19 let. Bil je dedič trebanjske graščine, vendar premlad, da bi mogel prevzeti gospodarstvo. Po Dolinarjevem nasvetu se je odločil za pravni študij in jeseni leta 1816 se je odpravil na Dunaj. Bil je vesten študent; poleg stroke se je učil vsega, kar bi mu moglo koristiti v življenju, posebno tuje jezike. Študij prava je dokončal poleti 1821. Med študijem se je zgodilo nekaj, kar je preusmerilo njegovo življenje: srečal se je s svetniškim redovnikom Klemenom Dvoržakom (Hofbauerjem), ob katerem je vzklil in dozorel njegov duhovniški poklic. Na vernih duš dan, 2. novembra 1821, je vstopil v ljubljansko bogoslovje in 23. septembra 1823 je bil posvečen v duhovnika. Novo mašo je daroval takoj drugo jutro ob pol petih pri oltarju sv. Rešnjega telesa v ljubljanski stolnici. Čez eno leto je končal bogoslovni študij in škof Wolf ga je imenoval za kaplana v Šmartinu pri Kranju, kjer se je ljudem hitro priljubil kot odličen pridigar in zelo razumevajoč spovednik.

Dobri pastir v mrzlem vetru janzenizma

"Pri nas je vedno porciunkula," so se hvalili Šmartinci, ker je Baraga ure in ure spovedoval. Tako pri spovedi kot pri pridigah je poudarjal predvsem neskončno usmiljenje nebeškega Očeta do grešnikov. Duhovniki, prepojeni z janzenizmom, ki je poudarjal božjo pravičnost, so Baraga tožarili na škofiji. Konec maja 1828 je bil prestavljen za tretjega kaplana v Metliko. Tudi Metličanom je pridigal o usmiljeni božji ljubezni do človeka. Zato si je prizadeval, da bi jih opogumil hoditi k spovedi. Ob glavnem oltarju je napravil spovednico in kmalu je bila tam dolga vrsta. Duha spokornosti najbolj spodbuja premišljevanje Jezusovega trpljenja, zato je za metliško cerkev naročil podobe križevega pota, ki jih je v cerkvi sam obešal. Zaradi križevega pota je Baraga prišel v spor z župnikom Dergancem, ki je bil jožefinskega duha in nasproten takim pobožnostim. Še težje je bilo, ker so bili ljudje Baragu hvaležni in vdani. Baraga je vedel, da bo v škofiji še dolgo vladalo hladno jožefinsko in janzenistično ozračje, s katerim se ne bo mogel nikoli sprijazniti, zato je prisluhnil svojemu notranjemu klicu, ki ga je spremljal že nekaj časa, prebudilo pa ga je iz Amerike prejeto pismo, ki je vpilo na pomoč: dela je veliko, delavcev pa malo - to je veljalo predvsem za mlado župnijo Cincinnati, kjer je ob številnih priseljencih iz Evrope živelo še veliko prvotnih naseljencev - Indijancev. Baraga je želel iti tja; škof Wolf mu je dal odpustnico, škof iz Cincinnatija pa je komaj čakal, da pride.

Misijonar med indijanci ob velikih jezerih

Friderik Baraga je bil prvi misijonar, ki ga je podpirala dunajska misijonska družba, imenovana Leopoldina ustanova. Domovino je zapustil konec oktobra 1830, v Cincinnati pa je prispel 18. januarja 1831. Do spomladi je deloval v mestu, 28. maja pa je v spremstvu škofa Fenwicka prišel na svojo prvo misijonsko postojanko - v indijansko naselje Krivo drevo (francosko Arbre Croche). Indijanski Otavci so se tam naselili leta 1740 in kmalu so prišli k njim misijonarji, francoski jezuiti. Otavci so kmalu sprevideli, da jim bo krščanstvo prineslo varnost in lepšo prihodnost. Pred Baragom je tam misijonaril Francoz Dejean, ki je v Krivem drevesu postavil cerkev in začel s šolo. @e dan po prihodu je Baraga začel pisati krstno knjigo. Indijanci so ga brž vzljubili kot očeta. Sestavil jim je cerkveni red, ki so se ga radi držali. Zelo se je zavzel za šolo, sklenil je tudi, da Otavcem napiše molitvenik, ker Dejeanovega niso razumeli. O svojem delu je pisal v domovino in tam so Baragova pisma naredila veliko dobrega. V pismih svoje Indijance hvali kot dobre kristjane. Ko se je Michigansko jezero rešilo ledu, je Baraga s čolnom obiskal dve indijanski naselji: Bobrov otok in Manistik in v obeh je bil prisrčno sprejet. Proti koncu poletja je šel v Detroit, kamor je nesel tiskat svoj otavski molitvenik, ki ima naslov Otawa Anamie-Misinaigan. Izšel je z letnico 1832 in ima 207 strani; več kot molitev je v njem pesmi, ker Indijanci zelo radi pojejo.

Boj proti pijančevanju ob Veliki reki

Na prvi jesenski dan leta 1833 je šel v novi misijon k Veliki reki ob jugovzhodni obali Michiganskega jezera. Prebivalci kraja so se razdelili na tri skupine; eni so ga bili veseli, drugi so neodločno molčali, tretji, nahujskani od protestantskega pastorja, pa so nasprotovali Baragovim načrtom ob Veliki reki. Baraga se je mirno lotil dela: najprej je postavil cerkev in ob njej skromno hišico zase. Indijanci ob Veliki reki so se preživljali z lovom. Nakupovalci kož so jih zastrupljali z žganjem. "Strašen je pogled na pijanega divjaka, še bolj pa na pijano žensko," je pisal. Naredil je zaobljubo zdržnosti od opojnih pijač. Sklenil je storiti vse, da od pijančevanja odvadi tudi Indijance in sicer s tem, da jih navaja na redno delo, zato jih je učil kmetovanja in raznih obrti. Ob Veliki reki je ostal manj kot dve leti, kajti škof ga je poleti 1835 poslal med Indijance rodu Čipeva na južnem bregu Gornjega jezera. Njegova prva misijonska postaja v deželi, kjer je potem živel 32 let, vse do svoje smrti, je bila ubožna indijanska vas La Pointe. Družba za nakupovanje kož mu je v desetih dneh pomagala postaviti leseno cerkvico. Brž se je veliko ljudi priglasilo k pouku za krst in že prvi teden jih je krstil 50. Rad bi začel s šolo in sestri Antoniji je pisal, naj mu pride pomagat. V dolgi in ostri zimi 1835/36 je napisal kar pet knjig: tri indijanske (med njimi čipevski molitvenik), eno slovensko in eno nemško (Zgodovina, značaj, šege in navade ameriških Indijancev).

Mirna leta dela po prvem obisku domovine

Baraga je imel veliko načrtov, pa zelo malo sredstev, zato se je odločil za potovanje v Evropo in obisk domovine, da bi osebno potrkal na srca dobrotnikov. To potovanje je trajalo več kot eno leto (od 29. septembra 1836 do 8. oktobra 1837), v domovini je bil skoraj ves april. Ob krstnem kamnu v Dobrniču je celo uro kleče molil in se zahvaljeval za milost svetega krsta. Ustavil se je v Šmartinu in v Metliki. Nabral je kar veliko darov. Tudi sestro Antonijo je pregovoril, da je šla z njim, vendar je ob njem vztrajala le eno leto. Po vrnitvi v La Point je Baraga prezidal in opremil cerkev, večina Indijancev je bila krščena in dobro poučena, zato se je zanj začelo življenje, ki je bilo bolj podobno življenju ameriškega župnika kakor pa misijonarja. Kmalu si je zaželel novega poganskega misijona in jeseni se je preselil proti vzhodu, v L'Anse (23. oktobra 1843), kjer je preživel deset let, polnih dela in truda, pa tudi najlepših sadov. Po zgledu paragvajskih jezuitov s konca 16. stol. je Baraga tukaj ustanovil ločeno naselbino za Indijance, ki jih je učil kmetovanja in raznih obrti. Po letu 1844, ko so tod odkrili bogata ležišča bakra, je bil Baraga tudi dušni pastir rudarjev, ki so se trumoma priseljevali. V teh letih se je lotil zahtevnega učenjaškega dela: slovnice čipevskega jezika, ki je izšla leta 1850 in ima 576 strani. Leta 1853 pa je "z velikim trudom" dokončal svoj slovar čipevskega jezika (622) in tri mesece je moral voditi in popravljati tisk. Čakale pa so ga še bolj odgovorne naloge.

Apostolski vikar in "škof Gornjega Michigana"

Ameriški škofje, zbrani na prvem pokrajinskem cerkvenem zboru v Baltimoru, so 9. maja 1852 prosili papeža, naj v Združenih državah ustanovi devet novih župnij in dva apostolska vikariata, ki bi ju vodila posvečena škofa. Za apostolskega vikarja v Gornjem Michiganu je bil predlagan Friderik Baraga in 1. novembra 1853 je v Cincinnatiju prejel škofovsko posvečenje. Izbral si je škofovsko geslo: "Unum est necessarium" (Eno je potrebno) in zelo pomenljiv grb. Takoj po posvečenju je drugič potoval v Evropo (1854), da bi za delo v svojem vikariatu pridobil čimveč duhovnikov. Nekaj jih je privabil tudi v domovini, kjer se je mudil od 26. januarja do 28. marca. ko se je vrnil iz Evrope, se je odpravil na prvo škofovsko vizitacijo, ki pa je bila bolj podobna misijonskemu potovanju. 23. aprila 1857 je postal redni škof s sedežem v mestu Sault St. Marie (Slap sv. Marije). Takrat je imel v škofiji 19 cerkva, 4 so se gradile; duhovnikov je bilo 16, misijonskih postaj 18, šol 13. Maja 1866 je Baraga prenesel škofijski sedež v mesto Marquette, ker je bilo bolj v sredini škofijskega ozemlja. Uradni naziv škofije je bil "saultsko-marquetska", on pa se je podpisoval "škof Gornjega Michigana. Prvo in edino mašniško posvečenje je škof Baraga podelil 31. avgusta 1866 Slovencu Janezu Vrtinu, ki je kasneje postal njegov drugi naslednik (prvi je bil prav tako Slovenec Ignacij Mrak). 9. oktobra 1866 je Baraga v Baltimoru zadela kap. Za nekaj časa si je opomogel, vendar so njegove moči pešale in božji junak je 19. januarja 1868 odšel v večnost.

Čuk S., Priloga, v: Ognjišče (1997) 6, str. 38.

* 19. oktober 1878, Veliki Lipovec, † 26. junij 1963, Ljubljana

Franc Grivec je bil sin Suhe krajine: rodil se je v kmečki druži­ni 19. oktobra 1878 v Velikem Lipovcu župnije Ajdovec pri Žužember­ku (iz te župnije je izšel tudi svetniški škof Janez Gnidovec). Bis­tri Franc je po končani osnovni šoli v Novem mestu (1890) odšel v Ljubljano, kjer si je nabiral znanje osem gimnazijskih let. Že ta­krat je kazal zanimanje za slovanske narode in se je učil ruščine, srbohrvaščine in staroslovanščine, kar je s pridom uporabljal pri svojem poznejšem znanstvenem delu. Po maturi (1898) se je vpisal v ljubljansko bogoslovje in bil leta 1902 posvečen v duhovnika. Po novi maši je nadaljeval bogoslovni študij na univerzi v Innsbrucku, kjer si je s tezo o poskusih zedinjenja pri vzhodnih Slovanih pri­dobil naslov doktorja teologije. Po vrnitvi domov je bil eno leto kaplan v Dobu pri Domžalah, zatem eno leto študijski prefekt v semenišču, leta 1907 pa je postal predavatelj filozofije in osnovne teologije v ljubljanskem bogoslovju namesto Janeza Evangelista Kre­ka, ki je šel kot poslanec v dunajski parlament. Po prvi svetovni vojni je bil eno leto redni profesor vzhodnega bogoslovja na uni­verzi v Zagrebu; leta 1919 pa je bil imenovan za rednega profesorja za osnovno in vzhodno bogoslovje na teološki fakulteti novoustanov­ljene slovenske univerze v Ljubljani. To službo je opravljal vse do svoje smrti 28. junija 1963.

Po študijski usposobljenosti je bil Grivec strokovnjak za vzhod­no bogoslovje in nauk o Cerkvi; njegova prva ljubezen pa je bila raziskovanje življenja in dela slovanskih apostolov sv. Cirila in Metoda, katerih slavo je zanesel po vsem svetu. Tudi po njegovi za­slugi je papež Janez Pavel II. leta 1980 sveta brata razglasil za sozavetnika Evrope. Leta 1924 je napisal prvi slovenski priročnik nauka o Cerkvi z naslovom "Cerkev" (knjiga je z dopolnitvami dožive­la več izdaj). Že pred okrožnico papeža Pija XII. o Cerkvi (Mistici Corporis, 1943) je Grivec učil in pisal, da Kristus živi in deluje v Cerkvi kot svojem skrivnostnem telesu, katerega glava je.

Ta na­uk je poljudno razvil v svojem veroučnem učbeniku za srednje šole Krščanstvo in Cerkev (1941). Izvirnost njegovega nauka o Cerkvi je bila pritegnitev osnovnega bogoslovja vzhodne Cerkve, zato je bila njegova knjiga z veliko naklonjenostjo sprejeta pri pravoslavnih. Zelo mu je bila pri srcu edinost kristjanov. Za vzhodne kristjane je ovira prvenstvo rimskega škofa-papeža. Grivcu je hvaležno snov za vprašanje primata nudilo odkritje fresk v cerkvi sv. Klimenta v Oh­ridu: na eni izmed njih je upodobljen apostol Peter, ki na svojih plečih nosi stavbo Cerkve. Za edinost kristjanov si je prizadeval tudi kot preučevalec življenja in dela sv. Cirila in Metoda.

Sveta brata Ciril in Metod sta bila življenjska ljubezen profe­sorja Franca Grivca. Dokazoval je, da sta sveta brata hotela doseči enakopravnost Slovanov z drugimi kulturnimi narodi, kajti le kot ta­ki bodo mogli posredovati med Vzhodom in Zahodom. Škofovski sedež sv. Metoda naj bi bil v Velehradu na Moravskem in tam so leta 1909 ustanovili Velehradsko akademijo, ki je vsako leto prirejala znan­stvena srečanja v spomin slovanskih apostolov (vse do leta 1948, ko je Českoslovaško "objel" sovjetski komunizem).

Glavni namen sre­čanj v Velehradu je bilo zbližanje med pravoslavno in katoliško Cerkvijo. Grivec se je teh kongresov redno udeleževal kot predavatelj in organizator. Za zbliževanje med Slovani mu je starodavna Karlova univerza v Pragi leta 1948 podelila častni doktorat. O sve­tih bratih je tudi veliko pisal. Leta 1927 je izšla njegova knjiga Slovanska apostola sv. Ciril in Metod, ki je bila prevedena v češči­no, poljščino in nemščino. Leta 1936 je pripravil za tisk staroslo­vanski spis Žitje Konstantina in Metodija. V knjigi Slovenski knez Kocelj (1938) je prikazal prizadevanje tega panonskega kneza za os­voboditev slovanskih rodov od nemškega političnega in cerkvenega va­ruštva. Leta 1960 je vzbudila veliko pozornost njegova nemška knjiga Konstantin und Method, Lehrer der Slaven. Tik pred smrtjo (1963) je dobil v roke svojo knjigo Sv. Ciril in Metod, ki je izšla ob 1100 ­letnici prihoda sv. bratov na Moravsko. "Moj življenjski trud je poplačan s to knjigo!" je dejal.

(obletnica meseca 10_1998)

* 15. oktober 1892, Prosečka vas, Kraljevina Ogrska, * 27. junij 1974, Veržej

Rodil se je 15. oktobra 1892 v Prosečki vasi, župnija Sv. Sebeščana (Pečarovci) na Goričkem kot predzadnji od sedmih otrok zakoncev Janeza Kereca in Katarine Hajdinjak. Odločilno besedo v družini je imel oče, ki je tudi vodil dnevne molitve. Težko mu je bilo, da zaradi pomanjkanja otrokom ni mogel omogočiti več. Otroci so spoštovali oba, očeta in mater, vendar so svoje skrite želje srca raje razodevali materi. Ta je nekoč čudno zbolela in vsi so se zbali zanjo. Ko se je prebudila iz nezavesti, se je za­obljubila: "Če me Marija ozdravi toliko, da bom tri najmanjše, Vik­torja, Jožeka in Franceka, spravila do kruha, potem se bom za po­koro vse življenje postila trikrat na teden ob kruhu in vodi." To svojo obljubo je zelo zvesto držala ob sredah, petkih in sobotah celih 45 let. Tudi ta njena žrtev je bila "podpora", da njen sin postane duhovnik in misijonar. Ko ji je kot otrok povedal, da bi rad nekoč postal misijonar, mu je vsa vesela rekla: "Potem pa moraš biti zelo priden in svet, drugače kaj tako velikega ne boš mogel doseči." Jožef je želel študirati, vendar mu je kljub nadarjenosti uspelo končati doma le pet razredov osnovne šole. Šele leta 1909, ko mu je bilo že sedemnajst let, mu je s pomočjo dobrotnika Jožefa Klekla uspelo priti v Ljubljano, sicer za hlapca, vendar se mu je v začetku leta 1910 odprla možnost študija za zapoznele poklice v Italiji, kjer je dosegel malo maturo. Salezijanski noviciat je op­ravil v Veržeju, kjer je leta 1915 položil prve zaobljube.

Leta 1919 je odšel študirat teologijo v Foglizzo v Italiji. Januarja 1921 se je priglasil za misijonsko delo na Kitajskem, kamor je od­potoval poleti 1921. V mestu Macao je končal študij teologije in bil 16. maja 1923 posvečen v duhovnika. Prva leta (1923-1928) je bil "potujoči župnik razbojnikov", misijonar v težavnem zaledju Makaua, kjer pa se je izredno znašel. Zatem (1928-1933) je misijonaril v Hongkongu ter odšel na obisk v domovino. 5. junija 1932 je imel v domači župniji ponovitev nove maše, kar je bilo veličastno doživetje zanj in za vse njegove domače. Do jeseni leta 1933, ko se je vrnil na Kitajsko, je misijonaril po vsej Sloveniji. Povsod so ga sprejemali z navdušenjem in ga obdarovali. Ko se je vrnil na Kitajsko, so ga postavili za ravnatelja salezijanskega zavodu v Šiučovu, kjer pa je ostal le malo časa. Naložili so mu še zahtev­nejše naloge. Leta 1935 je prišel v Kunming, kjer naj bi bil za­četnik salezijanskega misijonskega dela v notranjosti Kitajske.

V kratkem je ustvaril sijajno misijonsko središče, katerega srce je bila Šola modrosti, ki jo je zgradil po svojih načrtih. Komaj je delo dobro zacvetelo, je bil imenovan za apostolskega admini­stratorja v Čaotungu, kjer je opravljal dolžnosti škofa do leta 1952. Razvil je čudovito misijonsko dejavnost, v katero je pri­tegnil sestre frančiškanke Brezmadežne iz Slovenske Bistrice, pri­dobil kamilijance, zdravnika dr. Janeza Janeža in druge.

Tu se je izkazal tudi kot odličen arhitekt. Zaradi svoje odprtosti in ve­drine se je ljudem povsod priljubil. Slovel je tudi po svoji dol­gi črni bradi, ki je bila njegov "razpoznavni znak" (nastal je pregovor: "Misijonar brez brade je kakor lisica brez repa"). Neki kitajski škof je dejal: "Če bi vsi Evropejci imeli tak način ozna­njevanja evangelija kot msgr. Kerec, bi se evangeliju nikdar ne upirali ne ljudje ne država."

Pa vendar se je z zmago komunistične revolucije tudi zanj zače­la kalvarija. To je bilo leta 1949. Dve leti je trpel muke zapora in zasliševanj. Zasliševalcem, ki so govorili, da misijonarje za­pirajo zato, da jih zavarujejo pred sovraštvom ljudstva, je odkri­to dejal: "Prav nič se ne bojim ljudstva, če bi oblast sama ne pre­ganjala misijonarjev in če bi jim pustila delati v miru v korist ljudstva."

14. aprila 1952 je bil izgnan iz Kitajske. Po kratkem bivanju v Honkongu je do leta 1960 živel v Franciji. Potem pa se je vrnil v domovino, kjer je bil ves čas dejaven. Njegovo življe­nje se je izteklo v Veržeju, kjer je tudi pokopan.

(pričevanje 10_2002)

* 28. junij 1797, grad Mala vas (danes Knežja vas), † 19. januar 1868, Marquette, Michigan, ZDA

Knjige za Indijance

Verni ljudje na Slovenskem so že pred drugo svetovno vojno molili "za beatifikacijo škofov Baraga in Slomška", ki sta bila v življenju sodobnika, v junaški hoji za Kristusom pa brata. Slomšek je ta cilj dosegel 19. septembra 1999, ko ga je papež Janez Pavel II. razglasil za blaženega pred množico, zbrano na Betnavski poljani pri Mariboru. Friderik Baraga, neutrudni misijonar med ameriškimi Indijanci in začetnik njihove književnosti, pa na to uradno priznanje še čaka. Ko bo prištet med blažene in svetnike, bomo njegov god obhajali 19. januarja, na spominski dan njegove smrti.

Svoje življenjsko popotovanje je sklenil pred 135 leti: 19. januarja 1868 v daljni Ameriki, začelo pa se je 29. junija 1797 na gradiču Mala vas pri Dobrniču. Isti dan je pri krstu v dobrniški cerkvi dobil ime Friderik Irenej, vendar se je vedno podpisoval samo s prvim imenom. Leta 1799 se je družina preselila v grad Trebnje, kjer je Friderik preživel sedem let lepe mladosti. Pisati in brati ga je navadil domači učitelj, potem pa je odšel v šole v Ljubljano, najprej v normalko, nato v gimnazijo. Po smrti matere in očeta je postal zakoniti dedič graščine. Sprva je stanoval pri svojem strici, zatem pa pri svojem birmanskem botru Juriju Dolinarju, profesorju cerkvenega prava in zgodovine na bogoslovnem oddelku ljubljanskega liceja. Njegova hčerka Anica je veljala za Baragovo zaročenko. Po končani srednji šoli se je Baraga po Dolinarjevem nasvetu odločil za študij prava na dunajski univerzi, ki ga je uspešno končal leta 1821. Med študijem se je srečal s svetniškim duhovnikom Klemenon Hofbauerjem/Dvoržakom, ob katerem je začutil, da bo najsrečnejši, če se odloči za duhovniški poklic. Vstopil je v ljubljansko bogoslovje in 23. septembra 1823 je bil posvečen v duhovnika. Novo mašo je daroval naslednje jutro ob pol petih pri oltarju sv. Rešnjega telesa v ljubljanski stolnici. Štiri leta je goreče deloval kot kaplan v Šmartinu pri Kranju, zatem pa dve leti v Metliki. Proti koncu leta 1830 je na prošnjo škofa iz Cincinnatija odšel v Ameriko, kamor je prispel 18. januarja 1831. Škofa je zaprosil, naj ga pošlje v najsevernejši del škofije, med Indijance plemena Otavcev. Sprva se je z njimi sporazumeval s pomočjo tolmača, v štirih letih pa se je naučil njihovega težkega jezika. Leta 1835 ga je škof poslal med Indijance rodu Čipeva na južnem bregu Gornjega jezera. Njegova prva misijonska postaja je bila revna indijanska vas Le Point, kjer je postavil leseno cerkvico in ob njej borno stanovanje. V dolgi in ostri zimi 1835/36 je napisal pet knjig: tri indijanske (molitvenik v jeziku Čipevcev ter Življenjepis Gospoda Jezusa v jeziku Čipevcev in Otavcev), eno slovensko (Premišljevanje štirih poslednjih reči) in eno nemško (Zgodovina, značaj, šege in navade severnoameriških Indijancev). Misijonsko delo je terjalo od njega ogromne žrtve, tudi denarne, zato je septembra 1836 šel v Evropo prosit pomoči. V domovini je bil aprila 1837. Ob krstnem kamnu v Dobrniču je celo uro kleče molil in se zahvaljeval za milost svetega krsta, ki jo je kot misijonar še bolj cenil. Po vrnitvi je ob svojem misijonarskem delu veliko pisal: sestavil je obsežno slovnico (1850) in slovar (1853) čipevskega jezika, še prej (pozimi 1849) je za svoje indijanske vernike napisal knjigo premišljevanj o krepostih in dobrih delih kristjanovih; o vseh vrstah grehov in o resnicah naše vere. "Hvala Bogu, da zdaj lahko pišem v indijanščini skoro tako kot v francoščini," je pisal svo­jemu škofu. "To knjigo sem napisal v lahkem slogu, preprosto in razumljivo, da jo bodo razumeli vsi Indijanci, ki znajo brati, in ti jo bodo močno cenili. Knjiga je žepne oblike, ker Indijanci nosijo svoje knjige s seboj, kamor gredo." V izvirniku ima knjiga, ki je izšla leta 1850, naslov Katolik Enamiad (Katoliški vernik, molivec), slovenski prevod, ki smo ga dobili ob 200-letnici Baragovega rojstva (1997), pa ima naslov Krščanski nauk za Indijance (iz njega so vzete spodnje Baragove misli). Čakale so ga še zahtevnejše naloge: poleti 1853 je bil imenovan za apostolskega vikarja novoustanovljene škofije Gornji Michigan, 1. novembra 1853 je bil posvečen za škofa - nadpastirja ljubljenih Indijancev. Po posvečenju še šel znova v Evropo prosit pomoči, predvsem je iskal duhovnikov-sodelavcev. Leta 1857 je postal redni škof škofije s sedežem v mestu Sault St. Marie, maja 1866 je sedež škofije prenesel v mesto Marquette. Oktobra tega leta ga je zadela kap. Za nekaj časa si je opomogel, toda njegove moči so pešale. Do kraja izčrpan je sklenil svoje sveto življenje 19. januarja 1868.

Čuk S., Pričevanje, v: Ognjišče (2003) 1, str. 16.