LETA 1671 UMRL LUKA KNAFELJ

duhovnik, podpornik kranjskih študentov (* 1621)

Luč sveta je zagledal v Ribnici, šolal se je najprej pri cistercijanih v Stični, zatem pa na jezuitski gimnaziji v Ljubljani. Na Dunaju je študiral teologijo in bil leta 1648 posvečen v duhovnika. Prva leta je opravljal službo dušnega pastirja v dunajski dvorni bolnišnici. Leta 1658 je postal župnik v vinorodnem kraju severno od Dunaja. Župnijsko posestvo je bilo glavni vir bogatih dohodkov. Ko je leta 1671 umrl na Dunaju, je skoraj vse svoje premoženje zapustil štipendijski ustanovi za podporo kranjskih študentov na dunajski univerzi.

LETA 1793 ROJEN JOSEF RESSEL

ČEŠKI GOZDAR, IZUMITELJ († 1857)

Njegov najbolj znani izum je ladijski vijak, ki je nastal od začetnih zamisli do praktične uporabnosti večidel na slovenskih tleh. To pa je le delček njegove bogate ustvarjalnosti, kajti težko bi našli panogo, v kateri ni deloval. Samo na različnih področjih tehnike in tehnologije je Resslovih izumov nad trideset. Zavzeto je deloval na področju gozdarstva in kmetijstva, kjer je prispeval k napredku in boljšemu življenju našega človeka. Zaradi odmaknjenosti tedanje Avstro-Ogrske monarhije od žarišč industrijskega napredka je marsikateri Resslov izum zaostal za časom. Vsestransko delovanje tega velikega uma, ki po sodbi strokovnjakov velja za zadnjega genialnega vsestranskega tehnika.

več preberite v prilogi 07_2007

LETA 1797 ROJEN FRIDERIK BARAGA

ŠKOF IN MISIJONAR - APOSTOL INDIJANCEV, BOŽJI SLUŽABNIK († 1868)

Na praznik apostolov Petra in Pavla, 29. junija 1797, se je v gradiču Mala vas na griču med Trebnjem in Dobrničem rodil Friderik Baraga, eden največjih sinov slovenskega naroda. V svojem življenju je vedno hodil "za višjim klicem": odpovedal se je karieri pravnika in položaju graščaka ter je izbral duhovniški poklic; kmalu je začutil, da Bog od njega pričakuje več, zato se je odločil za misijonsko delo med ameriškimi Indijanci. Med njimi je deloval z vnemo dobrega pastirja, ki ga je vodila tudi doma, kjer pa je zaradi hladnega janzenističnega duha med duhovščino doživljal veliko nasprotovanj. Iz domovine je odšel brez zagrenjenosti, v srcu je do nje ohranil vso ljubezen. Kot misijonar se je odlikoval po junaški odpovedi: zadovoljen je bil z najnujnejšim za življenje in delo. Ko je postal škof, si je v skladu s tem prepričanjem izbral geslo "Unum necessarium" (Eno je potrebno - namreč: delati za božje kraljestvo, drugo nam je zagotovljeno).

več o njem:
S. Čuk, Pred 200 leti se je rodil Friderik Baraga: Priloga, v: Ognjišče 6 (1997), 38-45.
S. Čuk, Misijonar Friderik Baraga: Pričevanje, v: Ognjišče 1 (2003), 16-17.
S. Čuk, Friderik Baraga (1797-1968): Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (2018), 42-43

nekaj njegovih misli:

• Če hočeš biti srečen, tedaj bodi resnično dober in plemenit. Bodi dober do revnih in potrebnih, kolikor le moreš. Morda si ti sam reven, a gotovo je kdo še revnejši od tebe.
  
• Božje kraljestvo je tudi v naših srcih. Če lepo živimo in služimo Bogu, tedaj gospoduje on v naših srcih. Če pa se slabo vedemo, delamo grdo in služimo hudobnemu duhu, tedaj on gospoduje v naših srcih.
  
• Lažeš Gospodu Bogu, ko mu rečeš: Odpusti mi, kakor odpuščam svojemu bližnjemu jaz. Če ti ne odpustiš bližnjemu, ravnaš nečastno in v resnici prosiš Boga, naj te pahne v peklenski ogenj.
  
• Če ljubiš Boga, ljubiš svojega bližnjega. Ne ostani pa pri lepih mislih; tvoja ljubezen mora biti delavna. Koliko žalostnih potrebuje tvojih tolažilnih besed, koliko nesrečnih je potrebnih tvoje pomoči.
  
• Moli v resnici! Če prosiš Boga lepih čednosti: ljubezni, ponižnosti, potrpežljivosti, pokorščine, čistosti ali časnih dobrot, prizadevaj si tudi resnično, da to dosežeš. Sicer bi bila tvoja molitev tvojemu dejanju nasproti in torej ne resnična, ampak hinavska.
  
• Tudi v naših srcih nam Bog neprestano govori. Kadar hoče kdo storiti kaj slabega, mu srce takoj pove, naj tega ne stori. Če bi pa rad storil kaj dobrega, mu takoj reče: Tako stori!
  
• Ne verjemi vsega, kar slišiš. Saj vendar dobro vemo, kako močno sta danes razširjena laž in obrekovanje. Ne zmeni se za vse, kar slišiš. Tudi ne opazuj preveč drugih, kako se vedejo. Pazi bolj nase.
  
• Če te kdo posvari in navaja k dobremu, to rade volje sprejmi. Bodi mu iz srca hvaležen in si vzemi k srcu svarilne besede. In živel boš vedno srečneje.
  
• Glej, da boš svojega očeta in svojo mater iskreno ljubil. Ne pozabi lepo ravnati z njima. Dala sta ti življenje in te vzgojila. Dala sta ti vse, preden si sploh začel skrbeti zase.
  
• Bodi dober do revnih in potrebnih, kolikor le moreš. Morda si ti sam reven, a gotovo je kdo še revnejši od tebe; bodi torej dober in usmiljen, kolikor je mogoče in Jezus te bo imel zelo rad.
  
• Ko boš ob koncu svojega življenja stopil pred večnega Sodnika, te ne bo vprašal, kako dolgo si živel na zemlji, pač pa boš moral dati odgovor, kako si živel: pošteno ali nepošteno.
  več:

LETA 1798 ROJEN GIACOMO LEOPARDI

ITALIJANSKI PESNIK († 1837)

Rojen v plemiški družini, vendar starši niso imeli razumevanja zanj, bil je zelo občutljive narave in slabega zdravja. Je drugi največji italijanski lirik (za Francescom Petrarko), romantik in pesnik bolesti in pesimizma, ki je opisoval osamljenost, hrepenenje po neuresničeni ljubezni (njegova muza je bila Silvija) in končno po smrti. Pisal je tudi domovinske pesmi. Njegove Pesmi in pisma so izšle tudi v slovenščini, leta 2000 pri Mladiki, nazadnje pa leta 2012 pri založbi Sanje v prevodu Marte Filli.

njegove misli:

• Kariera vsakega genija raste iz obupa, zaradi česar se ne bojim za svoj uspeh.
• Kolikor koristneje znamo porabiti čas, toliko bolj nam je žal, ker ga nimamo dovolj; kolikor bolj nespametno ga zapravljamo, toliko bolj se nam zdi, da ga imamo na pretek.
• Na tem svetu ni nič bolj redko kot človek, ki ga lahko vedno prenašamo.

LETA 1812 ROJEN PETER HICINGER

DUHOVNIK, PESNIK, PISATELJ IN ZNANSTVENIK († 1867)

V Tržiču na Gorenjskem rojeni, je bil nemške krvi: rodbina se je priselila s Tirolskega. Za slovenščino ga je v gimnaziji pridobil Matija Čop in začel je pesniti. Napisal je tudi več nabožnih pesmi ki jih je uglasbil Gregor Rihar (najbolj znana je šmarnična Že slavčki žvrgolijo). Kot duhovnik je deloval v raznih krajih, nazadnje je bil župnik v Postojni.

LETA 1851 ROJEN IVAN MERCINA

ŠOLNIK, GLASBENIK, ZVONOSLOVEC († 1940)

Doma na Gočah pri Vipavi, je kot učitelj vodil pevske zbore na Proseku in v goriški čitalnici nad 25 let in mnogo pripomogel k pevskemu napredku svojih rojakov na Gočah. Posebno zanimanje za zvonove je M. kazal že od mladih let. Sodeloval je že kot deček in kot dijak pri zvonjenju in pritrkavanju. Kot zvonoslovec je nastopil zlasti po vojni, ko je v raznih listih svaril pred nabavljanjem jeklenih zvonov. Po vrnitvi v Gorico je veliko pisal o zvonovih in goriški nadškof Sedej ga je imenoval za kolavdatorja zvonov goriške nadškofije. Važni za zvonoslovje sta Mercinovi knjigi Slovenski pritrkovavec.

LETA 1859 UMRL KAMILO MAŠEK

SKLADATELJ, GLASBENI PEDAGOG, PUBLICIST (* 1831)

Bil je sin Gašperja Maška, skladatelja češkega rodu, ki je od leta 1820 deloval v Ljubljani, in Amalije, ki je bila operna pevka. Po obeh je podedoval glasbeni talent. Leta 1854 je postal učitelj na glasbeni šoli v Ljubljani. Začel je izdajati prvo glasbeno revijo na Slovenskem, mesečnik Cecilia (1858-59). Umrl je star komaj 27 let.

LETA 1886 ROJEN ROBERT SCHUMAN

PRAVNIK IN FRANCOSKI POLITIK, OČE ZDRUŽENE EVROPE († 1963)

"Svoje politično poslanstvo je opravljal tako, kot da je duhovniška služba," je dejal o francoskem politiku Robertu Schumanu, pobudniku evropskega združevanja, Pierre Werner, predsednik vlade Luksemburga, Schumanove rojstne deželice. Njegov zgled dokazuje, da je tudi v politiki mogoče živeti dosledno po krščanskih načelih. Zgodovinskega 9. maja 1950, točno pet let po porazu nacizma, je v palači francoskega zunanjega ministrstva prebral znamenito Deklaracijo o ustanovitvi (francosko-nemške) Skupnosti za proizvodnjo premoga in jekla, s katero je sprožil proces evropskega združevanja. "Ponujamo roko našim včerajšnjim sovražnikom," je dejal, "ne samo zato, da se z njimi spravimo, temveč zato, da skupaj gradimo Evropo prihodnosti... Verjamem v krščanske temelje Evrope... Nočemo pohabljene Evrope, ustvariti moramo tako Evropo, da bodo vanjo sprejeti tudi narodi Vzhoda. "Te njegove daljne sanje se uresničujejo prav te dni, ko družina dosedanjih petnajstih članic Evropske unije sprejema v svoj krog deset novih držav, med katerimi je tudi Slovenija.

Schuman je bil praktičen vernik. Vsak dan je bil pri maši, živel je neporočen (celibat) in je svoje politično delovanje, kakor so napisali njegovi sodobniki, pojmoval kot svoj duhovni poklic laika. Pri svojem političnem delovanju se je navdihoval v spisih sv. Tomaža Akvinskega, francoskega katoliškega filozofa Jacquesa Maritaina in v družbenem nauku papeža Pija XII. Postopek za beatifikacijo je leta 1985 začel škof iz Metza Pierre Raffin, 22 let po Schumanovi smrti. Slabih dvajset let kasneje so končali z zbiranjem potrebnih dokumentov za škofijski postopek in proces nadaljevali v Vatikanu na Kongregaciji za zadeve svetnikov, kakor določajo pravila.

več o njem preberite v pričevanju 05_2004

nekaj njegovih misli:

• Vse nas mora prežeti prepričanje, da potrebujemo drug drugega, ne glede na položaj ali moč, ki nam je na voljo.
  
• Ljubosumno varovati lastno neodvisnost je naravno in upravičeno. Toda zares neodvisni smo le toliko, kolikor ne potrebujemo drugega. Vendar tako razumljena neodvisnost postane za nas šibkost, zato se moramo v lastno korist sprijazniti s tem, da se ji odrečemo.
  
• Vojni je treba odvzeti bistvo njenega obstoja, odstraniti celo skušnjavo, da bi jo sploh začeli. Treba je doseči, da vojna nikomur, niti najbolj brezvestni vladi, ne bo v korist.
  
• Demokracija dolguje svoj obstoj krščanstvu. Rodila se je tistega dne, ko je bil človek poklican, da v svojem pozemskem življenju uresniči dostojanstvo človeške osebe, v individualni svobodi, v spoštovanju pravic vsakogar in prek uresničenja bratske ljubezni v razmerju do vseh. Nikoli pred Kristusom niso bile izražene podobne ideje.
  
• Krščanstvo je učilo enakost vseh ljudi, otrok istega Boga, ki jih je Kristus odkupil, ne glede na raso, barvo, razred ali poklic. Pripeljalo je do priznanja dostojanstva dela in do dolžnosti, da se temu dostojanstvu vsi podvržejo.
  
• Krščanstvo je priznalo prednost notranjih vrednot, ki edine plemenitijo človeka. Vesoljni zakon ljubezni in usmiljenja je iz človeka naredil našega bližnjega; odtlej na njem temeljijo družbena razmerja v krščanskem svetu.
  
• Kristus je vse od začetka nasprotoval fanatizmu s tem, da je postal njegova najbolj vzvišena žrtev. Njegovo kraljestvo ni od tega sveta.
  
• Krščanska civilizacija ni mogla biti rezultat nasilne in neposredne revolucije, ampak postopnega preoblikovanja, potrpežljive vzgoje, pod vplivom velikih načel usmiljenja, žrtvovanja in ponižnosti, ki so temelji nove družbe.
  
• Čudno se zdi, ko kdo ne pozna krščanstva in omejuje njegovo poslanstvo izključno na bogočastje in dobrodelost. Nasprotno: krščanstvo je nauk, ki hoče določiti moralno dolžnost za vsa področja, vsaj kolikor zadeva temeljna načela.
  
• Služiti človeštvu je dolžnost, enaka tisti, ki nam nalaga zvestobo lastnemu narodu.

LETA 1891 ROJENA VERA DANILOVA

SLOVENSKA POKLICNA IGRALKA († 1971)

Bila je otrok igralske in pevske družine. Igralca sta bila oče Danilo Cerar in mati Avgusta ter sestri Mira in Silva. Na odru je nastopala že kot otrok. Fran Govekar jo je 1906 honorarno sprejel v ansambel Deželnega gledališča v Ljubljani. Bila je ena prvih slovenskih poklicnih igralk. V tem gledališču je odigrala okoli sto dramskih, dvajset operetnih in nekaj opernih vlog. Poročila se je s češkim dirigentom in skladateljem Antoninom Balatko in čas po drugi svetovni vojni je preživela v Brnu.

LETA 1900 ROJEN ANTOINE DE SAINT-EXUPÉRY

FRANCOSKI PISATELJ IN LETALEC († 1944)

"Kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno." Najbrž vsakdo ve, da to življenjsko modrost najdemo v knjigi Mali princ (1943), poetični pravljici, ki jo napisal in z risbami opremil francoski pisatelj in bojni pilot Antoine de Saint-Exupéry. V tej drobni knjigi, ki je prevedena v vse svetovne jezike in jo vedno znova tiskajo, pisatelj razkriva svojo otroško dušo.

... več o njem preberite v pričevanju 08_2000

nekaj njegovih misli:

• Kadar delamo samo zaradi tvarne koristi, si gradimo ječo in se zapiramo vanjo. Denar je pena, zato ne more ustvariti niče­sar, kar bi bilo vredno življenja.
  
• Ljudje se gnetejo v brzovlakih, toda pozabili so že, kaj so hoteli. Torej se vrte v začaranem krogu.
  
• Izkušnja nas uči, da ljubezen ni v tem, da se dva ozirata drug po drugem, ampak da gledata v isto smer.
  
• Vedno delamo tako, kakor da je nekaj, kar je vredno več kot človeško življenje.
  
• Ljudje hodijo dolgo časa drug ob drugem, ujeti v svoj molk ali v redke besede, ki nič ne povedo. Hipoma pa se pojavi ura nevarnosti in že se približajo človeška ramena. Ljudje spoznajo, da spadajo skupaj.
  
• Od vsakogar smeš zahtevati le to, kar zmore. Oblast temelji predvsem na razsodnosti.
  
• Človek biti se pravi čutiti odgovornost: sramovati se spričo revščine, čeprav je jasno, da je ni sokriv; ponosno se veseliti zmage, ki so jo priborili tovariši; prispevati svoj ka­men v zavesti, da pomaga pri gradnji sveta.
  
• Le v boju z ovirami najde človek pot do samega sebe.
  
• Veličina poklica obstoji morda predvsem v tem, da ljudi zbližujemo.
  
• Ko se bomo zavedli, kakšno je naše poslanstvo, čeprav je še tako nepomembno, šele tedaj bomo srečni. Samo takrat bomo lahko mirno živeli in mirno umrli, kajti to, kar daje smisel življenju, daje smisel tudi smrti.
  
• Najteže je soditi sebi, drugim je laže. Če se ti posreči,da se pravično obsodiš, si resnično modrijan.
  
• Najlepše veselje doživi človek vselej takrat, kadar to najmanj pričakuje.
  
• Zvezde pomenijo vsakemu kaj drugega. Popotnikom so vod­nice. Drugim so samo drobne lučke. Znanstvenikom so uganke.
  
• Za delavca, ki začenja graditi svet, se svet začenja vsak dan.
  
• Ljudje si ne vzamejo časa, da bi sploh kaj spoznali. Pri trgovcih kupujejo kar izgotovljene predmete. Ker pa ni trgovcev, ki bi prodajali prijatelje, ljudje nimajo več prijateljev.
  
• Najbolj mrzim vlogo opazovalca, ki neprizadeto gleda ali ravna. Nikoli ne bi smeli samo gledati. Biti moramo priče, sodelovati moramo in nositi odgovornost.
  
• Če iščem, sem že našel, kajti duh želi samo tisto, kar ima v posesti. Najti pomeni videti. Toda kako bi mogel iskati tisto, kar zame že ne bi imelo neki smisel?

LETA 1905 ROJEN FERDO DELAK

DRAMATIK, REŽISER, GLEDALIŠČNIK († 1968)

Goričan Ferdo Delak je svojo ustvarjalnost posvečal predvsem gledališču. Bil je dramatik, režiser, scenograf, organizator, upravnik in direktor raznih gledališč. V gledališkem prizadevanju je težil po uveljavitvi proletarskega gledališča in kolektivne drame. Posrečene so njegove dramatizacije Jurčičevega Desetega brata in Rokovnjačev ter Cankarjevega Hlapca Jerneja. Bil je tudi režiser prvega slovenskega celovečernega filma Triglavske strmine (1932) po scenariju Janeza Jalna.

LETA 1948 ROJEN PEDRO OPEKA

DUHOVNIK-LAZARIST IN MISIJONAR, BOJEVNIK UPANJA

Slovenski misijonar Pedro Opeka, ki je zaslovel po vsem svetu s svojim "malgaškim čudežem" - z vzornimi naselji, katera je gradil skupaj z najrevnejšimi domačini, v svoji avtobiografiji Bojevnik upanja, pripoveduje tudi o svojih starših. Bila sta med tistimi številnimi vernimi Slovenci, ki so morali po vojni zapustiti domovino, da so ostali pri življenju, po katerem so jim stregli krvoločni "rdeči" zmagovalci. Opekovi so našli zavetje v Argentini. Peter/Pedro je drugi od osmih otrok (rojen 29. junija 1948). Kot deček je pomagal očetu Lojzetu zidati. To delo mu je bilo všeč in nekega dne je pred očetom izgovoril "preroške" besede: "Tudi jaz bom nekoč gradil hiše."

Kako se je ta napoved uresničila, smo v Ognjišču že večkrat pisali.

Tako lahko preberete pogovor z njim v rubriki gost meseca 10_1996

- gost meseca 10_2000

ali v pričevanju 08_2006, kjer je spregovoril tudi o svojih starših. "Ko razmišljam o svoji mladosti ugotavljam, da sem veliko stvari, o katerih mislim, da sem jih odkril veliko pozneje, v resnici doživel že prej," piše Pedro Opeka v svoji knjigi.

nekaj njegovih misli:

• Globoko v sebi čutim, da je dobro, če se znaš čuditi tistemu, kar prihaja, se navdušiti nad lepoto, ki se ti ponuja. Če hočeš bolje razumeti skrivnost življenja, moraš iskati nepričakovano, pognati se moraš v neznano.
  
• Otroke učimo matematiko, tuje jezike in računalništvo. Ne sprašujemo jih, ali to želijo: to znanje je nujno. Isto velja za moralne smernice, zlasti za družinske vrednote.
  
• To, kar verujem, mi pomeni vse: Bog je Ljubezen. In živel bom za top sporočilo, za to, da ga bom prenašal vsem, ki jih bom srečeval.
  
• Bog nam je dal razum. Noben ateistični učenjak ne more dokazati, da Boga ni, in noben duhovnik ne more dokazati, da Bog je, razen s svojim življenjem in z brezmejno ljubeznijo.
  
• Biti moraš sredi resničnega življenja, da lahko začutiš pravo srečo ob nasmehu, zadovoljstvo ob zasledovanju prave smeri, v imenu cilja, ki je vreden tega imena.
  
• Če hočeš biti verodostojen in pravičen, moraš biti najprej skromen. Priznati moraš, da ne veš nič. In deliti življenje z ljudmi ter zaupati v tisto, kar se bo porodilo iz stkanih vezi ljubezni.
  
• Bog nam je dal razum in svobodo. Mi sami pa moramo misliti in izbirati. Svet je nepopoln prav zato, ker nekateri svobodo izkoriščajo v slab namen.
  
• Trdno verujem, da Božji duh, ki je ljubezen in usmiljenje, veje v srcu slehernega človeka.
  
• Zmeraj sem verjel, da je človek v svoji notranjosti dober. Ali ni vsakemu odraslemu človeku neznosen pogled na obraz otroka, katerega dostojanstvo je bilo izigrano in poteptano?
  
• To, kar verujem, mi pomeni vse: Bog je Ljubezen. In živel bom za to sporočilo, za to, da ga bom prinašal vsem, ki jih bom srečeval.

LETA 1998 UMRL JOŽE KOLOŠA-KOLOŠ

UMETNIŠKI FOTOGRAF (*1920)

Prve korake v svet fotografije je Jože Kološa napravil v ateljeju svojega očima v Murski Soboti, leta 1943 je dosegel naslov mojstra fotografije. Po vojni je deloval v Prekmurju do leta 1958, ko se je preselil v Koper, kjer je bil vodja fotoslužbe v Tomosu. Kot svobodni fotograf je leta 1972 ustanovil mednarodno kolonijo Koštabona (Umiranje vasi), leta 1976 pa pripravil potujoče fotografske razstavo po istrskih vaseh. Pomembno je prispeval k razvoju umetniške fotografije krajinskega in socialnega žanra.

LETA 2007 UMRL ALOJZIJ ŠUŠTAR

LJUBLJANSKI NADŠKOF IN METROPOLIT (* 1920)

"Nadškof Šuštar je neprestano spletal vezi miru, ljubezni in edinosti v Cerkvi in med verskimi skupnostmi, vezi resničnega prijateljstva med ljudmi, v globokem spoštovanju do vsakega človeka in njegovih prepričanj. To so potrdile dolge vrste ljudi, ki so se neprenehoma od njega poslavljale v teh dneh," je ob pogrebu upokojenega ljubljanskega nadškofa in metropolita dr. Alojzija Šuštarja 1. julija 2007 dejal njegov drugi naslednik nadškof Alojz Uran. Ko je breme prvega pastirja ljubljanske nadškofije pred desetimi leti preložil na ramena dr. Franca Rodeta, ki je kot kardinal vodil evharistično slavje za rajnega, se je naselil v Škofovih zavodih v Šentvidu. Zadnja leta je bilo njegovo glavno "delo" molitev. "V zavodski kapeli je na zadnji steni moj grb z geslom 'Božjo voljo spolnjevati'. Tako mi je to geslo, ki ga vsak dan ob obisku kapele gledam, hkrati izpraševanje vesti in prošnja, da bi mogel v teh razmerah spolnjevati Božjo voljo," je dejal v enem od pogovorov za Ognjišče (7/2004).

več:
F. Bole, dr. Lojze Šuštar se je vrnil iz Švice. Pogovor s tajnikom Sveta evropskih škofovskih konferenc: Gost meseca, v: Ognjišče 2 (1972), 6-10.
F. Bole, dr. Alojzij Šuštar se je vse življenje učil spolnjevati Božjo voljo - sedaj je to njegovo geslo. O novem slovenskem metropolitu govori njegova mama, brat, sošolec ...: Gost meseca, v: Ognjišče 4 (1980), 7-10.
F. Bole, Ljubljanski nadškof dr. Alojzij Šuštar je obiskal Slovence v Argentini. Pogovor ob prazniku Svete družine - dnevu izseljencev: Gost meseca, v: Ognjišče 1 (1983), 6-10.
F. Bole, "Prepričal sem se, kako imajo naši misijonarji prisrčen stik z ljudmi." Pogovor z ljubljanskim nadškofom dr. Alojzijem Šuštarjem o obisku v Afriki: Gost meseca, v: Ognjišče 11 (1986), 6-10.
S. Čuk, Nadškof in metropolit dr. Alojzij Šuštar ima za sabo bogatih 70 let: Dogodek, v: Ognjišče 12 (1990), 22-23.
F. Bole, Nadškof in metropolit dr. Alojzij Šuštar o bližnjem papeževem obisku. "Prepričan sem, da bomo doživeli izredne dneve": Gost meseca, v Ognjišče 5 (1996), 6-10.
B. Rustja, Upokojeni nadškof dr. Alojzij Šuštar. "Gluhota je huda preizkušnja": Naši Preizkušani bratje, v: Ognjišče 7 (2004), 24-26.
S. Čuk, Nadškof Alojzij Šuštar. "Moje geslo 'Božjo voljo spolnjevati' sem skušal vedno uresničevati": Pričevanje, v: Ognjišče 8 (2007), 20-21.
S. Čuk, Silvester. Nadškof Alojzij Šuštar. Ob stoletnici rojstva: Priloga, v: Ognjišče 11 (2020), 50-57.
knjiga: A. Jamnik, Naš nadškof Šuštar. Eden od očetov slovenske samostojnosti, Ognjišče, Koper, 2016. (razprodano)

nekaj njegovih misli:

• Vsakomur da Bog njegovo življenjsko nalogo. Komur da več talentov, bo od njega tudi veliko več zahteval.
  
• Vse je treba izročiti Bogu in zaupati. Treba je moliti in prositi druge za molitev. Tudi v najhujših težavah vse izročati Bogu.
  
• Kjer se v družbi kažejo znaki propadanja in razkrajanja, je to znamenje, da propada osebna odgovornost.
  
• Pred Bogom ne veljajo človeške sodbe, osebni izgovori in opravičila, edino veljavna je božja sodba.
  
• Pred ljudmi se človeku posreči marsikaj prikriti in si nadeti masko, pred Bogom nikoli.
  
• Kdor ni pripravljen spraviti se z Bogom in z ljudmi, kdor zavrača ponujeno spravo in noče odpustiti, se notranje spreobrniti in s tem začeti novo življenje miru in ljubezni, sam sebi izreka obsodbo in se s tem izključuje iz življenja.
  
• Komur je kaj do tega, da uresniči smisel življenja, da postane srečen in se vedno bolj razvija in živi v miru in zadovoljnosti v občestvu z drugimi, je za zapovedi in prepovedi ter za avtoriteto, ki jih oznanja in razlaga, hvaležen.
  
• Ni normalno razvitega človeka, ki bi bil brez vesti. Ravno v vesti in njenem svobodnem odločanju in v njeni odgovornosti prihaja do izraza dostojanstvo človeške osebe.
  
• Uveljavljanje lastne svobode ima svoje meje v spoštovanju drugih. Kar je drugim v škodo, tega človek v imenu svobode vesti ne sme storiti.
  
• Človek mora iti vase, sebe iskreno in odkritosrčno spoznati, da bo vedel, kaj mora storiti. Ali ne ve mati iz svoje notranjosti, kaj je njena dolžnost do otroka?
  
• Vest je kakor človekov obraz: vsak ima kljub vsej podobnosti z drugimi svoj čisto lastni obraz, ki je enkraten, poseben, nenadomestljiv in neizmenljiv.
  več ...

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1862 ROJEN JANEZ PUH

IZUMITELJ, MEHANIK IN PROIZVAJALEC VOZIL († 1914)

V Sakušaku v Slovenskih goricah se je rodil eden največjih evropskih proizvajalcev avtomobilov pred prvo svetovno vojno Janez Puh (umrl 1914). Kot najstarejši sin bajtarja z devetimi otroki je moral z devetimi leti od doma in se pri petnajstih letih izučil za ključavničarja. Na izpopolnjevanje je odšel v Gradec in se po opravljeni vojaščini tam tudi naselil. Najprej je v svoji tovarni začel izdelovati kolesa, pozneje je obiskal Daimlerja in Benza in se lotil opremljanja koles z motorjem. Po daljšem preskušanju in izpopolnjevanju mu je uspelo zgraditi motocikel. Leta 1906 je ta zmagal na sloviti dirki za pokal Gordon-Bennet – vozil je s povprečno hitrostjo 77 km/h. Začel se je ukvarjati tudi z razvojem avtomobila. Najbolj mu je uspel tip VIII, ki je med prvo svetovno vojno veljal za najzanesljivejši osebni in sanitetni avtomobil, v prometu pa se je obdržal še dolgo po koncu vojne. Do leta 1914 je Puh razvil 21 različnih avtomobilskih tipov.

LETA 1875 ROJEN GOJMIR KREK

PRAVNIK, SODNIK, GLASBENIK, PEDAGOG IN AKADEMIK († 1942)

Slovenski skladatelj Gojmir (Gregor) Krek je ovrgel tradicijo slovenske glasbene romantike in čitalništva in začel novo obdobje v slovenski glasbi (umrl 1942). Ob pomoči založnika Lavoslava Schwentnerja je ustanovil glasbeno revijo Novi akordi, ki je izhajala 13 let. V njej je izdal mnoge svoje skladbe (samospeve, klavirske, zborovske in komorne skladbe). Od 7. oktobra 1938 je bil redni član SAZU; med leti 1939 in 1942 je bil tudi glavni tajnik te ustanove. Bil je tudi odličen pravnik; leta 1911 je postal dvorni tajnik (na Dunaju) Leta 1920 je postal redni profesor rimskega in civilnega prava na Pravni fakulteti v Ljubljani. Krek je bil tudi dekan Pravne fakultete in rektor Univerze v Ljubljani (1921/22).

LETA 1885 ROJEN PIERRE MONTET

FRANCOSKI EGIPTOLOG († 1966)

Francoski egiptolog Pierre Montet je vodil obsežna izkopavanja na območju prestolnice Novega kraljestva v Tanisu v delti Nila in odkrival predvsem grobne zaklade 21. in 22. egipčanske dinastije (umrl 1966).

LETA 1974 UMRL JOŽEF KEREC

MISIJONAR NA KITAJSKEM IN ARHITEKT (* 1892)

Jožef Kerec je poleg Ignacija Knobleharja in svetniškega Friderika Barage izjemna osebnost v dolgi vrsti slovenskih apostolskih delav­cev. Bil je prvi sin Slovenske krajine-Prekmurja, ki je odšel v misijone. Isti dan - 15. oktobra 1892, ko se je rodil Jožef Kerec, je njiho­va krava dobila telička. Jožeka so dražili, da bo zabit kot vol. Mati pa ga je tolažila, da bo "ta vol tako mukal, da ga bodo daleč slišali". "Glejte, kako se je danes vse to uresničilo," piše misi­jonar iz Kitajske svoji materi ob 45-letnici rojstva. "Kako daleč po svetu mukam in kako različni narodi me poslušajo! Preljuba ma­ti, le še naprej molite zame, da bi moje mukanje moglo rešiti mno­go, mnogo duš. Vsa moja sreča j v tem, če morem reševati duše in delati za duše in si na tej zemlji nič drugega ne želim."

... več o njem si preberite v pričevanju 10_2002

nekaj njegovih misli:

+ Materinim molitvam se imam največ zahvaliti, da sem postal du­hovnik in da sem se odločil postati misijonar. Moj poklic je v veliki meri sad njenih mnogih molitev in žrtev.

+ Misijonarjevo delo je grenko, če nima pomoči iz domovine. Svetu je nepoznan in nihče se zanj ne briga. Pred očmi mu je vedno in mu tudi mora biti: rešitev duš. Blagor mu, ki mu pri tem pomaga!

+ Nič ne bodite v skrbeh. Moje trpljenje je sladko, ker je vse za Jezusa. Ako ima človek prisotnost duha in zna združiti svoje trpljenje z Jezusovim, pa ni nič pretežko.

+ Na misijonskem polju ni častihlepnosti, kajti naša čast je za­ničevanje in preganjanje. Tu ni upanja na dobro plačo, da bi delal zaradi nje. Od ljudi ne dobimo nič, naša plača je revščina. Tu ne moremo misliti na pokojnino, kajti naša pokojnina je samo v nebe­sih, ko prestradamo svoje misijonsko življenje.

+ Bodimo pravi katoličani, ne samo po krstni knjigi, ampak po življenju. Če smo pravi katoličani, smo misijonarji, ker Bog usliši naše molitve, ki jih darujemo za misijonarje.

+ Koliko premagovanj in trpljenja med potovanji in koliko bolezni iz ljubezni do drugih si mora misijonar nakopati pri lakoti, mrazu in vročini, koliko vsega tega moram prestti. Če imamo svoje srce pri Bogu in mislimo na trpljenje božjega Zveličarja, je vse to zares nekaj sladkega za misijonarja.

+ Misijonarji moramo svetiti z lučjo svete vere in pravega nauka, v drugi roki pa nam je držati svetilko prave omike in napredka. Katoliška vera je skozi vse veke delovala v dveh smereh, a v se­danjih časih je to še posebno po..trebno, če se hoče za rašenje neumrjočih duš sploh kaj narediti.

+ Kar je bilo storjeno dobrega, se ne da uničiti. Če seme ne ob­rodi takoj in očitno, hrani sadove za kasneje. Če smo mi sejali, ne pa tudi želi, bodo želi tisti, ki so prišli za nami.

+ V preganjanju in stiskah je rasla nekdaj Kristusova Cerkev v Evropi, tako mora biti tudi tu na Kitajskem. Končna zmaga je naša, če bomo le delali, kot so prvi apostoli in misijonarji. Požrtvo­valno delo vedno rodi uspehe.

LETA 1991 ZAČETEK OSAMOSVOJITVENE VOJNE V SLOVENIJI

Slovenska osamosvojitvena vojna ali vojna za Slovenijo, znana tudi kot desetdnevna vojna, je bila vojna, s katero je Republika Slovenija med 27. junijem in 7. julijem 1991 odbila napad Jugoslavije, s tem pa potrdila svojo neodvisnost od SFRJ. To je bil prvi oboroženi spopad v Evropi po drugi svetovni vojni. Vojna je, po do sedaj znanih podatkih, zahtevala skupno 76 žrtev: 19 na slovenski strani, 45 na strani JLA, 12 pa je bilo tujih državljanov. Slovenska stran je imela 182 ranjenih, JLA pa 146. Enote TO so zajele 4693 pripadnikov JLA in 252 pripadnikov zvezne milice, JLA pa je imela v desetdnevnem spopadu uničenih ali poškodovanih 31 tankov, 22 oklepnih transporterjev, 172 transportnih vozil in 6 helikopterjev.

Pripravlja Marko Čuk

LETA 1577 ROJEN PETER PAUL RUBENS

FLAMSKI SLIKAR (* 1640)

Rojen v Nemčiji, kasneje živel v Amsterdamu. Učil se je pri flamskih slikarjih in se izpopolnjeval v Italiji. Bil je bogat meščan, ugleden in spoštovan slikar in diplomat. Je najvidnejši predstavnik flamskega baročnega slikarstva, mojster velikih kompozicij v razkošnih in žarečih barvah. Tematsko je slikal zgodovinske in verske motive, alegorije in pokrajine, vrh pa je dosegel v portretih. Najbolj znana dela: Avtoportret, Kristus na križu, Snemanje s križa, Velika poslednja sodba, Zmagoslavje Marije Medičejske ...

LETA 1586 UMRL PRIMOŽ TRUBAR

PROTESTANTSKI DUHOVNIK, REFORMATOR IN PRVI SLOVENSKI PISATELJ (najverjetneje * 1508)

Primož Trubar velja za začetnika slovenske književnosti. Prevedel ali priredil je 26 knjig. Mirko Rupel, odličen poznavalec slovenske reformacije, sodi: "Trubar pisatelj nam je gotovo bolj pri srcu kakor Trubar voditelj novoverskega gibanja pri Slovencih. Organizacija, ki jo je zidal mimo prizadevanj slovenskega ljudstva, je razpadla, ostalo pa je njegovo delo za slovensko knjigo." Škof blaženi Anton Martin Slomšek, ki je zelo ljubil slovenski jezik, je v Drobtinicah leta 1862 pohvalno zapisal: "Trubar, Dalmatin, Bohorič in tiste dobe vrstniki so našo slovenščino obudili, ako so ravno nesrečno od prave vere zavili. Bog je njihove greške narodu našemu v dobro obrnil po neskončno modri svoji previdnosti, ki dostikrat hudo prostim ljudem dopusti, pa hudo k našemu pridu obrne."

več o njem:
ČUK, Silvester. Primož Trubar, oče slovenske književnosti. (Priloga). Ognjišče, 2008, leto 44, št. 7, str. 40-47
ČUK, Silvester. Primož Trubar. (Obletnica meseca). Ognjišče, 1996, leto 32, št. 6, str. 24

LETA 1801 UMRL JANEZ MARTIN KREMSER-SCHMIDT

SLIKAR - V AVSTRIJI IN PRI NAS (* 1718)

Zanj je značilna svetlotemina, ki jo občudujemo na Correggiovih in Rembrandtovih slikah. Poleg teh dveh sta nanj vplivala še Castiglione, in Rubens. Na Slovenskem so znane K.-Schmidtove slike: sedem oltarnih v Velesovem; šest slik v Gornjem gradu; po ena v Pungartu v Kranju, v Dolu (sv. Marjeta), v Slov. Bistrici (sv. Jernej); stenska slika v nekdanji hiši o. Gabriela Gruberja ... Za slov. slikarstvo ima K.-Sch. velik pomen, ker je ikonografično in stilistično vplival na L. Layerja in je vsa Layerjeva delavnica je črpala iz njegovih del.

LETA 1867 ROJEN LUIGI PIRANDELLO

PISATELJ, NOBELOVEC (+ 1936)

Italijanski pisatelj in dramatik Luigi Pirandello je svoje knjižno ustvarjanje začel z manj pomembno poezijo, nadaljeval z realističnimi novelami in romani iz življenja preprostih ljudi na rodni Siciliji (Pokojni Matija Pascal). Najpomembnejša pa so njegova dramska dela, ki veljajo za začetek modernih struj v evropski dramatiki. Vseh dram je nad 40, zbrane so v desetih knjigah z naslovom Maschere nude (Gole maske). Leta 1934 je prejel Nobelovo nagrado za književnost.

LETA 1873 ROJEN ALEXIS CARREL

FRANCOSKO-AMERIŠKI KIRURG, ZNANSTVENIK († 1944)

Mož, ki ga predstavljamo, je bil znanstvenik na področju medicine. Po spletu okoliščin, katerih "nitke" ima v rokah Bog, je leta 1903 namesto svojega kolega spremljal bolniški vlak v Lurd. "Bom vsaj na lastne oči videl, kakšni so ti čudeži, o katerih govorijo katoličani," si je dejal. Rekel je, da bo veroval, če bo "postavljen pred dejstvo". Dejstvo čudežnega ozdravljenja je res doživel in pošteno je priznal, da medicinska veda za to nima odgovora. Toda verovati še ni mogel, kajti vera je milost, za katero je dovzetno le ponižno, otroško srce. Za milost vere je iskreno molil. V svoji knjigi Potovanje v Lurd piše, da je v noči po doživetju čudeža šel v lurško baziliko in nebeško Mater prosil: "Premila Devica, pomočnica nesrečnih, ki ponižno kličejo k tebi, ozri se name! Verujem vate. Na moj dvom si odgovorila z jasnim čudežem. Ne zmorem ga še videti in še vedno dvomim. Toda moja največja želja in najvišji cilj mojega hrepenenja je, da bi veroval, veroval z vsem srcem in brez pridržka."

več:
S. Čuk, Alexis Carrell. Če bom v Lurdu videl čudež, bom veroval, Pričevanje, v: Ognjišče 2 (2010), 14-15.
v odlomku iz knjige Iskalci in pričevalci (Ognjišče, Koper 1984)

nekaj njegovih misli:

• »Premila Devica, ki pomagaš vsem nesrečnim ljudem, ko te ponižno prosijo, ozri se name! Na moj dvom si odgovorila z jasnim čudežem. Ne morem še jasno videti, še vedno dvomim. Toda moja največja želja, moje najvišje hrepenenje je, da bi veroval.« Moral bo prehoditi še dolgo pot, da bo spet prišel do vere otroštva. Čudež je dejstvo milosti, vendar človeku pušča prosto voljo. Pomeni Božji odgovor: Tukaj sem, ker si me klical; išči me, da me najdeš!« (molitev v Lurdu)
  
• Človekova vrednost ni v tem, da zna in razume, ampak v tem, da ljubi.
  
• Odgovor vere je neprimerno bolj zadovoljiv kot odgovor znanosti.
  
• Življenje ni v tem, da nekaj razumemo, življenje je v tem, da ljubimo, da pomagamo drugim, da molimo, da delamo ... Moj Bog, da bi ne bilo prepozno ... Daj, da ne bi bila že napisana zadnja stran te knjige mojega življenja. Naj bo tej revni knjigi dodano še kakšno poglavje ...

LETA 1889 UMRL JAKOB MAKSIMILIJAN STEPIŠNIK

DUHOVNIK, TEOLOG, FILOZOF IN ŠKOF (* 1815)

Škof bl. Anton Martin Slomšek je bil nemškim nacionalistom trn v peti, zato si je po njegovi smrti avstrijska vlada prizadevala, da je prišel za škofa v Maribor mož nemške miselnosti. To je bil Jakob Maksimilijan Stepišnik, sin slovenskih staršev, ki pa se je ponemčil. Rojen je bil v Celju in po končanih študijih na Dunaju je postal bogoslovni profesor. Že pri Št. Andražu je predaval pravo, cerkveno zgodovino, prav tako tudi po preselitvi v Maribor (1859-1862). Leta 1862 je bil imenovan za škofa Lavantinske škofije. Vernike, ki so bili v veliki večini Slovenci, je nagovarjal v slovenskem jeziku. Njegovo 26 letno škofovanje je za škofijo zelo važno, saj je bilo treba še veliko urediti po preselitvi v Maribor, saj Slomšek v treh letih ni uspel storiti vsega, nemški liberalizem pa se je hotel uveljaviti tudi v cerkvenih rečeh. Udeležil se je tudi prvega vatikanskega koncila (1869), ki ga je sklical papež Pij IX., ustanavljal je nove samostane in dijaško semenišče. V tem času je bilo v škofiji zgrajenih precej novih cerkva, v škofijo je poklical številne redovnike.

LETA 1903 ROJEN PAVEL BLAZNIK

ZGODOVINAR (+ 1984)

Zgodovino in zemljepis je študiral na ljubljanski univerzi, kjer je doktoriral (1928) z disertacijo Kolonizacija Selške doline. Že pred vojno in po njej je bil profesor zgodovine na gimnaziji v Celju, pozneje pa je bil znanstveni sodelavec SAZU. Njegovo raziskovalno delo je bilo od vsega začetka usmerjeno v gospodarsko, predvsem agrarno zgodovino srednjega in novega veka in sistem podložništva na Slovenskem. Veliko se je ukvarjal predvsem z zgodovino Škofje Loke. Najpomembnejša dela: Srednjeveški urbarji za Slovenijo freisinške škofije, Škofja Loka in loško gospostvo (973-1803). Leta 1937 je ustanovil Muzejsko društvo Škofja Loka in ga dolgo vodil.

LETA 1914 JE STREL GAVRILA PRINCIPA

SPROŽIL SVETOVNO VOJNO

Prvo svetovno vojno so povzročila skrajno zaostrena nasprotja med imperialističnimi silami, ki so ustanovile dve nasprotni vojaški zvezi: antanto (Anglija, Francija in Rusija) in trojno zvezo (Nemčija, Avstro-Ogrska in Italija). povod zanjo je bil atentat na avstrijskega prestolonaslednika nadvojvoda Franca Ferdinanda v Sarajevu 28. junija 1914, na katerega je streljal bosanski študent Gavrilo Princip.

LETA 1949 UMRL MATEJ STERNEN

SLIKAR, GRAFIK IN RESTAVRATOR (* 1870)

v svojih delih je veliko upodabljal človeško figuro, predvsem portret in ženski akt. Poleg oljnega in stenskega slikarstva, s katerima se je največ ukvarjal, je odlično obvladal tudi risbo, sodi pa tudi med prve slovenske grafike in skupaj z Jamo, Groharjem in Jakopičem med slavno »četverico« slikarjev slovenske moderne. Sternen se je bolj kot katerikoli drug od četverice oklepal figuralne motivike in je že v svojem zgodnjem obdobju ustvaril eno od ikon tistega časa, sliko Rdeči parazol, v kateri se poigra z barvnimi preobrazbami in odsevi.

LETA 1980 UMRL LINO LEGIŠA

JEZIKOSLOVEC IN SLOVSTVENI ZGODOVINAR; (* 1908)

V pravopisni komisiji Slovenske akademije znanosti in umetnosti, ki je leta 1962 pripravila novo izdajo Slovenskega pravopisa 1950, je bil tudi Lino Legiša. Ta neutrudni delavec je bil tudi urednik in soavtor odlične Zgodovine slovenskega slovstva, ki obsega sedem knjig in je izhajala pri založbi Slovenska matica v letih 1956-1971.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1526 UMRL VITTORE CARPACCIO

ITALIJANSKI SLIKAR BENEŠKE ŠOLE (*1460)

Najdragocenejša umetnina v koprski stolnici je velika slika "Madona z Detetom in svetniki" nad kornimi klopmi na desni strani prezbiterija, ki jo je leta 1516 (slika je signirana in datirana) naslikal beneški zgodnjerenesančni slikar Vittore Carpaccio. Med svetniki na sliki je tudi sv. Nazarij, po izročilu prvi koprski škof in zavetnik Kopra.

LETA 1881 ROJEN ANTON BREZNIK

DUHOVNIK, JEZIKOSLOVEC, OČE SLOVENSKE SLOVNICE IN PRAVOPISA († 1944)

"Tuje besede v jeziku so znamenje narodove siromaščine. Če mora narod za prosvetne predmete ali vrednote jemati tuje izraze, je znamenje, da sam ni kulture imel ali pa da je jezik tako uboren, da nima izrazov za te vrednote. Mogoče je seveda tudi to, da narod ne spoštuje svojega jezika in brez potrebe sprejema tuje izraze." Tega ni zapisal kakšen zaskrbljen varuh slovenščine v letu 2013, temveč umirjeni jezikoslovec dr. Anton Breznik v "davnem" letu 1943. ... Kot mlad duhovnik je šel na željo škofa Jegliča v Gradec študirat slavistiko. Leta 1910 je postal profesor na Škofijski klasični gimnaziji v Šentvidu. Trideset let je poučeval slovenščino ter latinščino in grščino. Takoj ko je nastopil službo profesorja na šentviški gimnaziji, je videl, kako zelo manjka dobrih šolskih knjig, zato se je kmalu lotil sestavljanja nove Slovenske slovnice (dotlej so dijaki uporabljali Janežičevo), ki je bila natisnjena leta 1916. Sestavil je Slovensko slovnico (1916), ki je slovenskim dijakom delala družbo do konca druge svetovne vojne. Njena največja novost je ta: uči, da je treba slovenski jezik tudi prav govoriti, ne le lepo pisati. Starejšim profesorjem se je zdela nesprejemljiva, zato je bila kot učbenik potrjena šele druga izdaja (1921), ki jo je Breznik, sicer nerad, nekoliko predelal. Doživela je veliko ponatisov in slovenskim dijakom je delala družbo vse do konca druge svetovne vojne. Pripravil je tudi Slovenski pravopis (1920), dopolnjeno izdajo z dr. Franom Ramovšem (1935), ki je obveljala do Slovenskega pravopisa 1950.

več o njem si preberite v obletnici meseca 06_2001

nekaj njegovih razmišljanj:

• Izobraženci žive iz knjige in časnikov, kmet pa ima svoje vire jezika; on živi iz govorice svojih dedov, in le redko sprejme besedo, ki jo bere v knjigi ali sliši od izobražencev.
  
• Po jeziku se sodi kulturno stanje naroda. Čim večje je število tujih izrazov v kakem jeziku, tem večji je bil vpliv tuje omike. Tuje besede v jeziku so torej znamenje narodove siromaščine.

LETA 1892 ROJEN JUŠ KOZAK

PISATELJ, ESEJIST, GLEDALIŠKI KRITIK IN UREDNIK († 1964)

Med najbolj znana dela pisatelja Juša Kozaka, profesorja zgodovine in zemljepisa, je roman Šentpeter (1931). V njem je hotel podati pripoved o domačem rodu do svojih dni. Dogajanje je postavljeno v drugo polovico 19. stoletja, ko se v še napol kmečko faro vrivajo novi ljudje in na bregu Ljubljanice že raste iz obrti industrija. Roman o njegovem rojstnem kraju pa je več kot kronika.

LETA 1892 ROJENA PEARL S. BUCK

AMERIŠKA PISATELJICA († 1973)

Pearl Buck, ki je več let živela na Kitajskem, je leta 1938 prejela Nobelovo nagrado za književnost "za bogate in resnične epske opise kmečkega življenja na Kitajskem". V svoji zahvali je rekla, da nagrado prejema tudi za svojo domovino, Združene države Amerike. Številni romani te pisateljice so prevedeni v slovenščino in so zaradi plemenitosti, ki diha iz njih, med bralci zelo priljubljeni.

nekaj njenih misli:

• Najboljša lastnost denarja je v tem, da ti omogoča drugim napraviti veselje. Vendar pa to dela le malo tistih, ki ga imajo.
  
• Še zmeraj ne služimo človeku tako, kakor bi morali; kako neki moremo potlej sploh vedeti, kako naj služimo Bogu.
  
• Če je žena zvesta, družine ne zadene nobeno zlo. Žena je korenina in mož je drevo. Drevo pa zraste le toliko, kot so močne njegove korenine.
  
• Govorica izdaja človeka, ne obleka. Lahko se napravi še tako gizdalinsko, ga bodo izdale besede, ki mu bodo prišle iz ust.
  
• Med starši in otroki mora vladati tesno razmerje, srce mora biti zbližano s srcem, kajti če se otrok ne nauči odkrito ljubiti svojih staršev, po mojem mnenju ne bo tudi nikogar drugega odkrito ljubil in brez ljubezni zgubi življenje svoj pomen in svojo izpolnitev.
  
• Prišla sem do spoznanja, da je človeško srce po naravi dobro, in prepričala sem se, da je vsepovsod mogoče najti srčno dobroto ... Že samo zaradi človeške dobrote nam še ni treba obupati nad svetom.
  
• Marsikdo zamudi majhno srečo, medtem ko zaman čaka na veliko.
  
• Velike kreposti naredijo človeka vrednega občudovanja, majhne napake pa ga napravijo vrednega ljubezni.
  
• Prizadevanje za popolnost naredi mnoge ljudi popolnoma nemogoče.
  
• Ko bi ljudje mogli srečo kupiti, bi gotovo izbrali za eno številko večjo.

LETA 1907 ROJEN IGNAC KOPRIVEC

PISATELJ, NOVINAR, UREDNIK († 1980)

Sin Slovenskih goric, rojen v Drbetincih, ni imel možnosti, da bi se redno šolal. V 30. letih je izredno študiral slavistiko na Univerzi v Ljubljani. Za pero je prijel že pred drugo svetovno vojno: leta 1939 je izšla njegova prva knjiga Kmetje včeraj in danes, narodopisne črtice in Slovenskih goric. Po vojni je napisal vrsto romanov, v katerih protestira zoper nasilno preobračanje kmečkega gospodarstva (zadruge), obenem pa odkriva, da mladi rod ne ljubi več zemlje kot njihovi predniki.

LETA 1945 USTANOVLJENA OZN

Prve osnutke Organizacije združenih narodov, ki naj bi vse države sveta povezovala za mirno sožitje, so zarisali že med drugo svetovno vojno. Ustanovljena pa je bila na konferenci v San Franciscu, ki se je končala 26. junija 1945, ko je 50 držav podpisalo ustanovno listino.

LETA 1954 UMRL IVAN TRINKO-ZAMEJSKI

DUHOVNIK, PESNIK, PISATELJ, BUDITELJ NARODNE ZAVESTI (* 1863)

Na današnji dani je v svoji rojstni vasi Tarčmun pod Matajurjem umrl 91-letni očak Ivan Trinko s pesniškim imenom Zamejski. Ta odlični in vsestransko delavni duhovnik upravičeno velja za "očeta Beneških Slovencev": sam se je naučil slovenskega jezika, zanj je vnemal svoje učence, dušne pastirje naših rojakov v Benečiji, "Čedrmace", ki so ohranjali tam slovenstvo pod fašizmom.

več o njem preberite v obletnici meseca 06_1994

o njem

• Bil je izreden mož. redkokdaj srečamo človeka, ki bi živel 91 let in bi bil 68 let duhovnik ter bi 57 let poučeval. Prav tako poredkoma srečamo v isti osebi toliko različnih darov, ki so krasili du{o in življenje Ivana Trinka. Tako je o največjem sinu Beneške Slovenije ob njegovi smrti leta 1954 dejal njegov prijatelj in sodelavec A. Venturini.

nekaj njegovih misli:

• Dobra žena lahko izboljša slabega moža, slaba žena lahko pokvari dobrega.
  
• To pa si dobro zapomnite, če se ženska pokvari in postane hudobna - potem ni tako kmalu zdravila ne družini, ne družbi.
  
• Lahko se reče, da ima žena v svoji roki usodo družine in naroda. Če ima družina na čelu pošteno, delavno, vzorno gospodinjo - blagor ji! A zopet gorje družini, ki jo vodi slaba, pokvarjena mati.
  
• Če kje pravica prevladuje nad dolžnostjo, potem ni več pravica, ampak nasilje brutalne moči.
  
• Človek, ki zameta svojo narodnost in svoj jezik, nima lastne osebnosti, nima značaja ne časti ter dela krivico sami naravi; kakor vsakomur določi gotove starše, tako ga tudi postavi v določeno pleme.
  
• Ljubezen je vir vse bolečine.
  
• Pomagaj si in ne žaluj brez konca, / po burnem tem vremenu Bog milobni / ti zopet pošlje sonca.
  
• Ne rušiti reda, ki stoji na podlagi resnice in pravice, in ni odvisen od človeka, pač pa od samega Stvarnika.
  
• Resnica ni odvisna od uma niti od volje, pač pa je um odvisen od resnice, a volja bi morala biti odvisna od uma, ko bi se ne dala čestokrat zapeljati.
  
• Brat daj roko bratu, / sosed pa sosedu: / delajte vzajemno, / a po starem redu.
  
• Ljudstvo moje! Kakor do zdaj tudi v bodoče ljubi svojo zemljo in ohrani vero svojih očetov, da se nekoč vsi znajdemo v večni domovini.
  
• Sveta dolžnost je skrbeti, da si ohranimo svojo narodnost in svoj jezik. Nobena pozemska oblast nima pravice poseči po tem našem zakladu, če ga sami ne zametamo.

LETA 1963 UMRL FRAN GRIVEC

DUHOVNIK, TEOLOG, PREVAJALEC TER EKUMENSKI DELAVEC (* 1878)

Prvi slovanski papež sv. Janez Pavel II. je leta 1980 razglasil sveta brata Cirila in Metoda za sozavetnika Evrope; ob 1100-letnici smrti sv. Metoda pa je izdal okrožnico Apostola Slovanov (1985). Vanjo so vtkana tudi dognanja Franca Grivca, profesorja vzhodnega bogoslovja in nauka o Cerkvi na teološki fakulteti v Ljubljani. Njegovo življenjsko delo je knjiga Sv. Ciril in Metod (1963). Grivec je redno sodeloval na srečanjih v Velehradu na Moravskem, kjer naj bi bil škofovski sedež sv. Metoda. Ta veliki Slovenec, ki ga predstavljamo ob obletnici njegove smrti, se je vse življenje poglabljal v nauk o Cerkvi, katerega profesor je bil na teološki fakulteti ljub­ljanske univerze; temeljito je raziskoval življenje slovanskih apos­tolov sv. Cirila in Metoda in močno si je prizadeval za edinost kri­stjanov.

... več o njem preberite v obletnici meseca 10_1998

LETA 1975 UMRL SV. JOSEMARIA ESCRIVA DE BALAGUER

ŠPANSKI DUHOVNIK, SVETNIK (* 1902)

Papež Janez Pavel II. je 6. oktobra 2002 razglasil za svetnika španskega duhovnika Josemaria Escriva de Balaguer, ki je leta 1928 ustanovil gibanje Opus Dei (Božje delo) z namenom, da bi kristjani spoznali, kako se morajo posvetiti vsak v svojem poklicu. Ob tem slavju je papež dejal: "Zanesljiv pokazatelj svetosti je zvestoba pri izpolnjevanju božje volje vse do skrajnih posledic. Za vsakega izmed nas ima Gospod načrt, vsakomur zaupa poslanstvo na zemlji. Svetnik izven božjega načrta ne more dojeti niti samega sebe, živi samo za to, da bi ga uresničil. Svetega Josemaria je Gospod izbral, da bi oznanil vsesplošno poklicanost k svetosti in pokazal, da so vsakdanje življenje in običajne dejavnosti pot posvečevanja."

... več o njem v pričevanju 07_2004

nekaj njegovih misli:

• Tvoje življenje naj ne bo jalovo. Bodi koristen: Pusti svojo sled za seboj. Sveti s plamenico svoje vere in svoje ljubezni.
  
• Praviš, da si podoben pokvarjeni uri, ki bije narobe: kadar moliš, čutiš duhovno sušo in si popolnoma hladen, nasprotno pa, kadar najmanj pričakuješ, na cesti, v delavnici ali v tovarni, naenkrat začutiš, da moliš... Narobe? O ne, kar prav! Nikar ne zamujaj, kadar bije tvoja ura, saj Duh veje, kjer hoče!
  
• Nevidnega Boga najdemo v najbolj vidnih in tvarnih stvareh.
  
• Vsakdanje življenje vernega kristjana, kadar dela ali počiva, kadar moli ali kadar spi, v vsakem trenutku, je življenje, v katerem je Bog vedno navzoč.
  
• Na prvem mestu molitev, potem zadoščevanje, ne tretjem mestu, zelo na tretjem mestu pa dejanje.
  
• Svetost ni namenjena samo peščici, Gospod kliče vse ljudi, od vsakogar pričakuje ljubezen; od vsakogar, kjer koli je že, ne glede na položaj, izobrazbo ali poklic.
  
• Nihče se ne rodi kot svetnik. Svetost se oblikuje v nenehni igri božje milosti in človekovega odgovora nanjo.
  
• Če hočeš biti dosleden kristjan, se moraš z izredno skrbnostjo posvetiti najmanjšim podrobnostim, kajti svetost, ki jo Gospod zahteva od tebe, boš dosegel tako; da boš z ljubeznijo do Boga vršil svoje delo in vsakdanje obveznosti, ki so skoraj vedno stkane iz majhnih stvari.
  
• Naša poklicanost k božjemu otroštvu sredi sveta ne zahteva od nas samo iskanja osebne svetosti, temveč nas žene tudi k temu, da pre­hodimo vse zemeljske poti in jih spremenimo v odprte prehode, ki sredi težav vodijo duše h Gospodu.
  
• Vaš človeški poklic je pomemben del vašega duhovnega poklica. To je razlog, zaradi katerega se morate posvečevati in istočasno prispevati k posvečevanju soljudi, tako da dosledno posvečujete vaše delo in okolje.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

13. junija se je v Braziliji začelo svetovno nogometno prvenstvo. Brazilska televizija 'Rete Globo' je ob začetku prvenstva objavila video sporočilo papeža Frančiška. Namenil ga je organizatorjem, nogometašem, navijačem, gledalcem in vsem drugim sodelujočim pri tem dogodku. Papež je zaželel, da bi svetovno prvenstvo potekalo v "vedrini in mirnosti, medsebojnem spoštovanju, solidarnosti in bratstvu med ljudmi, ki se prepoznavajo za člane ene družine". Naj se ta dogodek spremeni v "praznik solidarnosti med narodi". To pa predpostavlja – tako želi papež –, da so tekme tisto, kar so v svojem bistvu: »Igra in istočasno priložnost za dialog, uvidevnost, medsebojno človeško obogatitev«. Šport je namreč sredstvo za posredovanje vrednot, ki spodbujajo dobro človeške osebe in pomagajo graditi miroljubnejšo ter bolj bratsko družbo. Med temi vrednotami so lojalnost, vztrajnost, prijateljstvo, delitev in solidarnost.

V nadaljevanju sporočila je papež poudaril troje sporočil, ki so povezana s športnim udejstvovanjem: nujnost treninga, 'fair play' (poštena igra) in spoštovanje med nasprotniki. To so tri bistvene drže, ki so pomembne ne le na igrišču, ampak tudi v vseh vidikih življenja in predvsem pri gradnji miru. Šport je "šola miru, uči nas, kako graditi mir". Da bi v športu zmagali, je treba trenirati. V športni vadbi lahko prepoznamo prispodobo našega življenja: »V življenju se je nujno bojevati, trenirati, prizadevati si za dosego pomembnih rezultatov. Športni duh nam na ta način nudi podobo odpovedi, nujnih za rast v krepostih, ki gradijo značaj človeka.«

Kar zadeva 'fair play', je nogomet lahko in mora biti "šola oblikovanja kulture srečanja, ki naj bi prinesla sožitje in mir med narodi". Da bi igrali v moštvu, je nujno najprej misliti na dobro skupine in ne nase. Da bi zmagali, pa je potrebno "preseči individualizem, sebičnost, vse oblike rasizma, nestrpnosti in instrumentaliziranja človeške osebe".

Skrivnost zmage na igrišču, pa tudi v življenju, se, po papeževih besedah, skriva v sposobnosti spoštovanja soigralca iz moštva in prav tako nasprotnika: »Nihče ne zmaga sam, ne na igrišču, ne v življenju!« Zato naj se nihče ne osami in nihče ne počuti izključenega, je spodbudil papež Frančišek. Čeprav je res, da bo na koncu tega nogometnega prvenstva le eno zmagovalno moštvo lahko dvignilo pokal, bomo, če se bomo naučili lekcij, ki nas jih uči šport, vsi zmagovalci in bomo okrepili vezi, ki nas povezujejo.

* 9. november 1827, Podbrezje, † 25. junij 1895, Ljubljana

68-letna šola življenja

"Učitelj naj tudi učencem vtisne v glavo zlato vodilo, ki pravi, da se človek nikoli ne izuči, in da vse naše življenje ni nič drugega kot vedna šola in preskušnja," je zapisal Andrej Praprotnik v stanovskem glasilu Učiteljski Tovariš. Njegova življenjska šola je trajala oseminšestdeset let. Začela se je 9. novembra 1827 v Podbrezjah na Gorenjskem. V skrivnost abecede ga je uvajal tamkajšnji župnik Franc Pirc, preden je šel v Ameriko pomagat Baragu kot misijonar med Indijanci. Osnovno šolo je obiskoval v Šenčurju, kjer je živel pri stricu Jakobu (1835-1838), potem pa je šolanje nadaljeval na glavni šoli v Kranju, kjer je bil učni jezik nemški. "Slovensko govoriti nam je bilo ojstro prepovedano." Leta 1841 je odšel v Ljubljano in se na dveletni pripravnici usposobil za učitelja. Njegovo prvo službeno mesto so bile rodne Podbrezje, kjer je poučeval dve leti. Po opravljenem učiteljskem izpitu je v revolucionarnem letu 1848 odšel poučevat v Kamno Gorico. Leta 1851 ga najdemo že na glavni šoli v [kofji Loki. Opravil je izpit iz slovenščine in leta 1853 odšel na novoustanovljeno šolo na Dobrovi pri Ljubljani. Od tam je leta 1858 prišel na šentjakobsko deško šolo v Ljubljani, kjer je ostal do upokojitve (1890). Na vseh naštetih postajah je ob svojem poklicnem delu deloval kot organizator učiteljstva in strokovni pisec, kot sestavljalec učbenikov ter pesnik in pisatelj. Zadnjo življenjsko "učno uro mu je odzvonilo" 25. junija 1895 v Ljubljani.

Učiteljsko društvo in učiteljski tovariš

Andrej Praprotnik je poučeval 45 let (1845-1890) in v tem času so se razmere na področju osnovnega šolstva korenito spremenile. Ko je službo nastopil, je bil v veljavi avstrijski šolski zakon iz leta 1805, po katerem je prejšnji državni nadzor nad šolami nadomestil cerkveni. Župniki so bili krajevni šolski nadzorniki: nadzirali so vsebino in metodo pouka, vedenje učencev in učiteljev ter odnos staršev do šole. Nad njimi so bili dekanijski šolski nadzorniki, najvišja šolska oblast pa so bili škofijski šolski nadzorniki. Ko so nemški liberalci dobili večino v dunajskem parlamentu, so poskrbeli, da je leta 1869 izšel osnovnošolski zakon, ki je odpravil cerkveni ter spet uvedel državni nadzor nad šolami. Uzakonil je boljšo pedagoško izobrazbo učiteljev, je pa razdelil duhove in večino učiteljstva sčasoma pripeljal v liberalni tabor.

Te spremembe so narekovale potrebo, da se učitelji povežejo in tako je bilo leta 1868 ustanovljeno Učiteljsko društvo za Kranjsko, medtem ko so učitelji na Štajerskem in Koroškem imeli svoja društva. V njih so si prizadevali za izboljšanje svojega gmotnega položaja, za boljšo izobrazbo in skupaj so preučevali politična dogajanja, povezana s šolo. "V teh letih so se morali učitelji odločati o dveh stvareh: za slovensko ali raznarodovalno šolo ter za liberalno osnovnošolsko zakonodajo ali proti njej" (Tatjana Hojan). Bili so za narodno šolo in proti liberalni zakonodaji. Jeseni 1872 je bil v Ljubljani občni zbor vseh slovenskih učiteljev, vendar enotno učiteljsko društvo, katerega predsednik je bil Andrej Praprotnik, ni prav zaživelo.

Še prej kot po društvu so učitelji čutili potrebo po učiteljskem listu. Prvi slovenski pedagoški časnik [olski prijatelj je izhajal v letih 1852-1858, nato je postal cerkveni list. Proti koncu leta 1870 je zagledal beli dan nov šolski časnik - Učiteljski Tovariš, ki ga je urejal Andrej Praprotnik ter bil njegov solastnik. Program lista je bil: zastopati verska načela in se boriti za slovenski jezik ter za pravice in koristi učiteljev. Mnogo prispevkov je napisal Praprotnik sam, pridobil pa je tudi dopisnike iz mnogih slovenskih krajev. Praprotnik je sestavil tudi več učbenikov: Spisje za slovensko mladino, Zgledi za prvence, Abecednik.

Pesnik in pisatelj

Danes si (kljub nekakšni demokraciji) težko predstavljamo, da bi učitelj pisal nabožne pesmi. Iz vernega srca Andreja Praprotnika, "prvaka slovenskih učiteljev", so privrele številne cerkvene pesmi, ki so skoraj ponarodele in jih pojemo še danes. V pesmarici Slavimo Gospoda iz leta 1992 najdemo naslednje: Glej, zvezdice božje, Večerja zadnja, Zapoj veselo, Skalovje groba, S skupno pesmijo, Ko v jasnem pasu, Ko zarja zjutraj, Marija, mati ljubljena, O Devica, pomočnica, Častimo te. Poleg nabožnih pesmi je pisal tudi priložnostne za razne slovesnosti, porodila pa se mu je tudi kakšna razpoloženjska, od katerih je še danes znana "V dolinici prijetni je ljubi moj dom". Pesmi je objavljal v Vedežu, Drobtinicah, Slovenski Bčeli, Šolskem prijatelju, Zgodnji Danici, Novicah in Učiteljskem Tovarišu. Izšle so tudi v teh zbirkah: Pesmi, cerkvene in druge (1856), Svete pesmi za šolsko mladost (1864), Marija, naša pomočnica (1866).

Povesti, ki jih je napisal, so bile predvsem poučne. Za mladino je začel izdajati knjižno zbirko, v kateri so izšli trije zborniki z naslovom Darek pridni mladosti (1861, 1863, 1864). Uredil je tudi več koledarjev. Za Mohorjevo družbo je sestavil Slovenski spisovnik z navodili o sestavi listin, pisem in o uradnem dopisovanju. Njegovo življenjsko vodilo je bilo: "Prva skrb mi je mladina, ravno tako domovina."

(obletnica meseca 06_1995)

* 24. januar 1620, Kilovče, † 19. junij 1688, Novo mesto

Iz notranjske na Dolenjsko

Doma je bil iz Notranjske. Pod to "zgodovinsko" slovensko po­krajino zemljepisno spada njegova rojstna vas Kilovče pod Premom pri Ilirski Bistrici, kjer je zagledal luč sveta 24. januarja 1620. Nobenih podatkov ni o tem, kje je hodil v šolo in kje je študiral. Ko mu je bilo komaj 22 let, ga najdemo kot župnika v Dolenjskih Toplicah, kjer je ostal trinajst let. Leta 1655 je prevzel vodstvo velike župnije Šentjernej, a že po dveh letih se je preselil v dolenjsko prestolnico Novo mesto ter postal ka­nonik kolegiatnega kapitlja. Sredi sedemnajstega stoletja so za poživitev in poglobitev verskega življenja med vernim ljudstvom ustanavljali razne bratovščine. Tako je kanonik Matija Kastelec v Novem mestu ustanovil bratovščino sv. rožnega venca, katere vo­ditelj je bil on sam. Za njene člane je leta 1678 izdal svoje naj­bolj znano delo - Bratovske bukvice svetega roženkranca, ki je doživelo ponatis leta 1682. V knjižici je razložil petnajst skri­vnosti rožnega venca, dal nasvete za spoved bolnika in ji dodal pesmi, opremljene z notami. To je prva slovenska katoliška cerk­vena pesmarica. Knjižico je posvetil predstojnici samostana do­minikank v Velesovem, ker je bil po starem krščanskem izročilu začetnik rožnega venca sv. Dominik, njihov redovni ustanovitelj. Z dohodki svoje kanoniške službe je podpiral "kloštrsko" (fran­čiškansko) cerkev v Novem mestu - dal jo je obokati in ji posta­viti stolp - zato so ga po smrti, s katero se je srečal 19. ju­nija 1688, v njej pokopali.

Plodovit pisatelj

Poznavalci zgodovine slovenske književnosti pravijo, da je bil Matija Kastelec po dolgih letih prvi pisec, ki se je načrtno lo­til obsežnega dela. Njegovo prvo in najbolj znano delo so bile Bratovske bukvice sv. roženkranca, ki so bile prevedene iz nem­ščine, latinščine in italijanščine. Knjižica je bila namenjena članom rožnovenske bratovščine, katero je Kastelec vodil. Ljud­stvu (vprašanje je, koliko je bilo takrat sploh pismenih) je na­menil svojo drugo knjigo Nebeški sij (1684). To je "teh svetih očakov zvejstu premišlovanje, v katerih se zapopade viža teh čed­nosti lubiti inu pred hudim djanjem bežati". Jedro knjige pred­stavljajo razna premišljevanja, sledi 80 strani dolg Mesec božje ljubezni, premišljevanja za vsak dan v mesecu, slovenske in la­tinske molitve ter navodila za branje in pisanje. "Čutiti je, kako se je pisatelj trudil za bogat in živahen način izražanja, s čemer je vpeljal barok in dosegel višek v nabožnem slovstvu" (Martin Jevnikar). Tretja Kastelčeva knjiga je Navuk kristjanski (1688) v obliki pogovorov med očetom in sinom, preveden iz nem­ščine. Obsega razlago temeljnih krščanskih resnic, pouk za prvo sveto obhajilo, premišljevanja, zglede in molitve za vse dni v tednu. Nenavadno je, da je v to knjigo vključil tudi pogovor med "enim katoliš in lutriš" človekom, ko tedaj protestantov na Slo­venskem skoraj ni več bilo. Valvasor navaja še vrsto drugih Ka­stelčevih del, ki so ostala v rokopisu. Med njimi sta najpomemb­nejši celotni prevod Svetega pisma, zlasti pa obsežni latinsko­slovenski slovar, ki se je ohranil v nekaterih prepisih.

Upošteval je protestante

"Kastelec je v marsikaterem pogledu navezal svoje delo na slovstvo slovenskih protestantov. Predvsem se je naslonil na njih pisavo in jezik" (Mirko Rupel). Od dvajsetih pesmi, ki so natis­njene v njegovi prvi knjigi Bratovske bukvice, jih je 11 spreje­tih iz zadnje izdaje protestantske pesmarice (7 Dalmatinovih, 2 Kreljevi, po ena Trubarjeva in Kumprehtova). Kastelec pa pesmi ni kar prepisal, temveč jih je priredil po svojem okusu; nekatera besedila je prevzel v celoti, pri drugih pa je izpuščal verze ali cele kitice, jim spreminjal odpeve, včasih je kaj dodajal. Njegove pesmi so zložene po pravilih protestantskih pesnikov, vendar je treba reči, da kakšne posebne pesniške žilice ni imel. Iz Dalmatinovega molitvenika Lepe krščanske molitve (1595) je Kastelec prevzel 13 besedil molitev, ki jih je po svoje priredil. Tudi njegov prevod celotnega Svetega pisma (ohranila sta se samo dva zvezka rokopisa: eden obsega nekatere knjige Stare zaveze, drugi pa celotno Novo zavezo) je narejen na podlagi Dalmatinove Biblije. Jezik njegovih spisov je knjižna dolenjščina z rahlo primesjo notranjščine. Tudi tukaj se je naslanjal na protestant­ske pisce. Za svoj odlični latinsko-slovenski slovar (Dictionari­um latino-carniolicum), ki se je ohranil v rokopisu, je zbiral gradivo iz nekaterih že obstoječih slovarjev (Megiser), ves os­tali besedni zaklad pa je nabral iz notranjskega, dolenjskega, vzhodnoštajerskega in prekmurskega narečja pa tudi iz del naših protestantskih piscev.

(obletnica meseca 01_2000)

* 25. junij 1874, Železniki; † 11. avgust 1953, Ljubljana

"Ta zemlja ni bila zanj samo 'dežela smehljaja', tudi bridke strani so se mu odpirale v knjigi življenja, a vedno tako, da ga je Bog razveseljeval, zato je z Bogom v srcu umel z nastopom in pisano besedo razveseliti vsakega, ki ga je srečal. Zato je ostal med mladino, ki jo je poučeval, vedno mlad in je znal vzgajati za Boga in za narod," je ob odprtem grobu profesorja Janka Mlakarja, ka­teheta in planinskega pisatelja, ob veliki množici hvaležnih po­grebcev dejal škof Anton Vovk. To je bilo 13. avgusta 1953, dva dni po Mlakarjevi smrti.

"Moje življenje je podobno potoku"

"Moje življenje je do sedaj podobno potoku, ki ga takoj pri izviru zajamejo in mu odkažejo strugo, po kateri teče mirno in naravnost, brez ovinkov, tolmunov, vrtincev in brzic," beremo v zapisu Moje življenje, ki ga je v svojem hudomušnem slogu napisal Janko Mlakar po naročilu Slovenskega planinskega društva kot nekakšen uvod v nje­gove izbrane planinske spise (1938). Datum njegovega "izvira" je 25. junij 1874, kraj pa Železniki v Selški dolini. Ze naslednjo pomlad se je družina, v kateri so bili štirje otroci (brat in dve sestri, vsi starejši od Janka), preselila v Ljubljano na sv. Petra (zdaj Trubarjevo) cesto. Oče je nad vrata najetega stanovanja obesil tablo "Anton Mlakar, krojač".

Janko meni, da bi moralo na tabli pisati "pisatelj in krojač", kajti filozofsko navdahnjeni oče je hotel svetu nakazati pot iz materializma in svoje misli je po­sredoval v knjižicah z naslovom Pot, pa sta izšla le dva zvezka, ker mu je cerkvena gosposka pisanje prepovedala. "Morebiti sem od očeta podedoval nekoliko pisateljske žilice, žal, da ne za nabožno stroko!" Ko je Janko dopolnil šest let, je šel v šolo na Graben, kjer so se takrat zbirale ljubljanske "barabice". Prvi razred je končal z od­liko, potem pa nobenega več. "Mati nas je skrbno vzgajala v skrom­nosti in ponižnosti ter nas večkrat opominjala: ,Otroci, držite se tal, potem ne morete globoko pasti!' Jaz sem si njen nauk vzel k srcu in se pridno vadil v teh čednostih. Zato sem bil, zlasti v ljudski šoli, že zadovoljen, da sem zlezel." Po končani ljudski šoli je šel na gimnazijo: dogodivščine iz teh let slikovito opisuje v svojih Spominih. Po maturi leta 1893 je vstopil v ljubljansko bogoslovje. Leta 1897 je pel novo mašo na Breznici na Gorenjskem.

Bal se je verouka in postal je - katehet

Po novi maši ga je tedanji ljubljansko škof Jakob Missia poslal za kaplana v Postojno, kjer je ostal "tri leta, tri mesece in tri dni". Najbolj se je bal poučevanja verouka, saj so bili mnogi otroci tako "divji", pripoveduje v svojih Spominih, da niti palica, takrat zelo rabljeno vzgojno sredstvo, ni pomagala. Toda namenjeno mu je

bilo, da bo poslej leta in leta prav verouk poučeval! Postal je katehet v Ljubljani. "Prvo desetletje tega stoletja sem poučeval na šentjakobski šoli, kjer sem se jako dobro počutil." Tam je imel pred seboj dokaj mirne osnovnošolske otroke. "Med dobrinami, ki sem jih tam užival, so bile tudi počitnice, katere sem pridno porabil za planinsko udejstvovanje." Leta 1910 je napravil izpit za profe­sorja verouka na srednjih šolah in od tedaj pa do leta 1926 je po­učeval "cvet ljubljanskih deklet" na liceju in ženski realni gim­naziji. "Ko mi je pa začel ta 'cvet' čez glavo rasti, sem ga pre­pustil mlajšim in boljšim močem ter stopil v pokoj." Odmerjenih mu je bilo še sedemindvajset let življenja, ki jih je koristno upora­bil za potovanja, ture, pisanje, predavanja. Pisatelj Franc Saleški Finžgar, njegov prijatelj, je zapisal o Mlakarju: "Profesor Janko je živel silno skromno, varčno, a ni bil nikoli skop za podpore pot­rebnim. Za večerjo je imel desetletja samo belo kavo z domačim kru­hom in jabolkom... Njegova zabava in sreča je bila lesena koča, 'ki si jo je postavil ob Bohinjskem jezeru. Ta je prebil vsa poletja, tam pisal in od tam zahajal na naše gore, od tam potoval v tuje kraje in na tuje snežnike."

"Zakaj nihče ne piše tako kot Mlakar?"

"Gorniku Janku je bila gora božjih zapovedi prvo - posebej zapoved ljubezni do Boga in do bližnjega. Zato je v luči ljubezni tako lju­bil svoj narod, zato je bil vesel v družbi, šaljiv v predavanjih in spisih zgolj iz ljubezni do bližnjega," je dejal škof Vovk ob nje­govem pogrebu. Ljudje so radi brali njegove spise, v katerih je na svoj izvirni način "prosvetljeval, opominjal in vedril slovensko planinsko in širšo javnost" (Tine Orel). Ko je Planinski Vestnik med svojimi bralci nekajkrat naredil anketo, kaj in kako naj pla­ninsko glasilo piše, so številni odgovarjali: "Zakaj nihče ne piše tako kot Mlakar? Mlakar, ta je znal!" V Planinskem Vestniku se je oglasil kot bogoslovec leta 1893, v prvem letu njegovega izhajanja. "Na skrivnem, da nihče ni slutil, sem popisal turo čez Luknjo v Bovec in poslal članek takratnemu uredniku Antonu Mikušu, ki ga je takoj priobčil. Občutkov, ki so me navdajali, ko sem bral prvikrat svojo besedo tiskano, ne bom popisoval." Sprva se je podpisoval le z začetnima črkama J. M., leta 1902 pa je prišel na dan s polnim imenom. V letih 1938-1940 je Slovensko planinsko društvo izdalo Mlakarjeve planinske potopise v štirih knjigah. Izbor le-teh pa je izšel po drugi svetovni vojni v knjigi Iz mojega nahrbtnika, ki je doživela dve izdaji (1958, 1972). Gore so Janka Mlakarja učile skromnosti in žive povezanosti z dihanjem narave. Ko je hodil po tujih gorah, je dostojno predstavljal našo domovino, naše planince, Zadnja leta svojega življenja je veliko trpel, ker mu je, ljubitelju naravnih lepot, močno opešal vid. Delal pa je do zadnjega. Na Goro Gospodovo je odšel 11. avgusta 1953.

(obletnica meseca 08_2003)