* 2. februar 1875, Štanjel, † 22. junij 1938, Ljubljana

Novomašni pridigar pobratim Krek

Jože Abram je izšel iz trdne kraške rodovine, ki je dala več šolanih in pridnih ljudi. Rodil se je v Štanjelu na svečnico, 2. februarja 1875. Po končani ljudski šoli v domačem kraju je nižjo gimnazijo obiskoval v Gorici, višjo pa v Ljubljani. V Gorici je spoznal bogoslovnega profesorja dr. Antona Mahniča, rojaka iz bližnjega Kobdilja, v Ljubljani pa dr. Janeza Evangelista Kreka - "slovenskega Mojzesa". Ob Kreku, Cirilu Vugi in Antonu Breclju, s katerimi ga je vezalo "kazaško pobratimstvo" (Abram-Bajda, Brecelj-Bogdan, Krek-Ostap, Vuga-Salop), se je Abram ogreval za vse, kar je bilo slovansko, posebej še ukrajinsko. Že v gimnazijskih letih je začutil dar in veselje do literarnega in narodnega dela. Leta 1895 je v reviji Dom in svet izšel njegov prvenec - pesem z značilnim naslovom Ukrajinec. Kasneje je svoje spise pošiljal Angelčku, Vrtcu in visokošolski Zori (v njej je objavil vrsto tehtnih razprav o takrat aktualnih vprašanjih).

Po maturi je stopil v goriško bogoslovje in bil po štirih letih študija posvečen v duhovnika. Novo mašo je pel 23. julija 1899 v Štanjelu. Slavnostni pridigar je bil njegov pobratim Janez Evangelist Krek. Kot mlad duhovnik je Abram deloval v duhu tega svojega pobratima in prijatelja: povsod se je ljudem vtisnil v spomin kot vzoren duhovnik pa tudi kot gospodarski in kulturno-prosvetni organizator. Ustanavljal in pospeševal je knjižnice, podporna društva, vodil je posojilnice, med vojno skrbel za prehrano ljudi.

Trentar v visoki šoli gora

Novomašnika Jožeta je tedanji goriški nadškof kardinal Jakob Missia poslal za kaplana v Bovec, kjer je skrbel ne le za duše, ampak tudi za "zunanje zadeve" - s tem namenom je ustanovil Katoliško politično društvo. Leta 1901 je šel iz Bovca za vikarja v Trento. Tam je preživel tri nepozabna leta. Vzljubil je gorski svet, postal je Trentar med Trentarji in poslej je bil "Trentar" njegov psevdonim, s katerim se je najraje podpisoval. Pogosto je zahajal v planine, se ob njih učil in svoja spoznanja posredoval drugim v planinskih spisih (nekaj jih je zbral Jožko Kragelj v knjigi Moja Trenta, ki jo je izdala Goriška Mohorjeva družba leta 1972)."Mnogo sem se naučil po božjih sončnih planotah in vrheh. Spoznal sem lepoto narave, veličastnost božjega stvarstva. Naravo preprosto, nepopačeno, neponarejeno, kot jo je Bog ustvaril ... V tej naravni zaupni slogi se tudi človek z nepokvarjenim bratskim srcem bliža človeku... In osebe, ki so kdaj uživale veličastnost planin, veže tudi še nadalje, tudi v dolinah, neka posebna prisrčnost in zaupnost - pravo prijateljstvo!

Čutijo se sorodne po duhu, čutijo, da so res bratje in sestre, otroci enega in istega Očeta, ki kraljuje nad nebom in planino" (V planinskem kraljestvu in bratstvu).Ko beremo to, pač razumemo, zakaj je svetovno znani planinec dr. Julius Kugy, pesnik naših Julijcev, ki je bil v Trenti kakor doma, ob smrti Jožeta Abrama-Trentarja zapisal: "Bil je eden najplemenitejših ljudi, kar sem jih poznal, in eden mojih najboljših prijateljev. Imel je odprto oko in široko odprto srce za naravne lepote; bil je poln toplega, dobrohotnega humorja in iskrenega duha, pri tem pa preprost in skromen, vedno dobre volje in vedno pripravljen pomagati vsem, ki so potrebovali njegove pomoči. Predvsem in nad vsem je pa bil resnično izbran služabnik božji, res globoko veren: vero, ljubezen in mir razsipajoči duhovnik."

Postavljen med koncilske očete

Težko se je ločil od Trente, ko je leta 1904 odšel v Novake in tam ostal tri leta. V tem času je vrgel na papir svoj Opis Trente, prebiral in prevajal je ukrajinskega pesnika Tarasa Ševčenka ter izdal Kobzarja in Hajdamake. Iz Novakov je odšel v Bilje (1907-11), od tam v Obloke v Baški grapi, kjer je med prvo vojno skrbel za prehrano prebivalstva. Leta 1918 je postal župnijski upravitelj pri Sv. Luciji - na Mostu, kjer je odprl bogato župnijsko knjižnico, ki je "v letih fašističnega zatiranja natihona vzgajala in postala tajna šola slovenskega jezika," pričuje Jožko Kragelj, njegov faran. Leta 1929 ga je nadškof Sedej poklical v Pevmo (pri Gorici), kjer je v najtežjih časih raznarodovanja postal pravi duhovni oče svojemu ljudstvu."

Pri vsem svojem duhovniškem delu ni pozabil svojih ljubljenih gora in tudi peresa ni odložil. S spominskimi članki in s planinskimi zapisi je sodeloval v goriški Mladiki, v ljubljanskem dijaškem glasilu Mentor, bogatil je koledarje Goriške Mohorjeve družbe. Poskušal se je tudi kot dramatik: napisal je tri ljudske igre, med katerimi je najbolj dognan Zlatorog, igra v petih dejanjih, ki je izšla v založbi ljubljanske Drame.

Ko je junija 1938 odšel na obisk k starim znancem v Ljubljano, je prijatelju pesniku Joži Lovrenčiču zaupal, da ima zbrano že vse gradivo, da ga predela v posebno knjigo o Trenti - tem svojem najljubšem kraju. Toda njegove načrte je prekrižala nenadna smrt 22. junija 1938 na domu pobratima dr. Antona Breclja v Ljubljani, kjer so ga tudi pokopali. Svojevrsten, toda zaslužen "spomenik" mu je postavil slikar Tone Kralj: naslikal ga je v prezbiteriju župnijske cerkve sv. Silvestra v Pevmi in ga posadil med koncilske očete.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (1995) 2, str. 28.

*2. februar 1876, Solkan pri Gorici, † 21. junij 1966, Krk, Hrvaška.

"Zapozneli" duhovniški poklic

Rodil se je v Solkanu kot najstarejši od sedmih otrok malemu kmetu Jožefu in Tereziji Šuligoj (predniki naj bi se naselili v Solkanu kot pribežniki izpod Turkov). Ljudsko šolo je končal v Solkanu. Starši si spričo velike družine še pomisliti niso upali, da bi kateri od otrok študiral. Tedanji solkanski kaplan Josip Godnič pa jim je prigovarjal: "Dajte Pepča v šolo v Gorico!" In res je dvanajstletni deček prišel v latinske šole v Gorico, kjer je bil gojenec deškega semenišča, katerega je tedaj vodil dr. Anton Mahnič. Mladi Srebrnič je Mahniča spoštoval in občudoval, vendar je bil tako samostojen, da se ni pustil vgnesti v njegove kalupe. Mahnič je to njegovo samoniklost znal ceniti. Po maturi leta 1896 se je vpisal na dunajsko univerzo, kjer je študiral zgodovino in zemljepis. Živahno je sodeloval pri slovensko-hrvaškem akademskem društvu Danica. Bil je vseskozi zaveden kristjan in Slovenec. Ko je bil leta 1902 promoviran za doktorja filozofije, je prišel z znakom Marijine kongregacije in s trobojnico društva Danica. Po enoletnem poučevanju zgodovine, zemljepisa ter slovenščine na goriški gimnaziji se je jeseni 1902 odločil za duhovniški poklic. Tedanji goriški nadškof A. Jordan ga je poslal v Rim, kjer je kot gojenec Germanika končal bogoslovne študije na gregorijanski univerzi. Dunajskemu doktoratu je dodal še doktorat iz sholastične filozofije in teologije. V duhovnika je bil posvečen leta 1906, naslednje leto se je vrnil v Gorico in nadškof Sedej ga je nastavil za prefekta, podravnatelja in knjižničarja v centralnem bogoslovju. Opravljal je še druge odgovorne službe. Leta 1910 je postal redni profesor cerkvene zgodovine v goriškem bogoslovju. Deloval je tudi na kulturnem področju: bil je prvi predsednik Katoliškega tiskovnega društva, pobudnik lista Naš čolnič... Proti koncu leta 1915 se je zaradi bližine fronte z bogoslovjem umaknil v Stično, kjer mu je umrla mama. Ob koncu vojne je hitel na Goriško, potrebno obnove v vseh pogledih, a že leta 1919 je bil poklican v Ljubljano, da pomaga pri ustanavljanju slovenske univerze. Leta 1920 je postal redni profesor za starokrščansko književnost in zgodovino na teološki fakulteti v Ljubljani. Izvoljen je bil za predsednika Leonove družbe in sprejel je uredništvo revije Čas, glasila tega društva. V ljubljanskih letih je bilo njegovo pero, ki ga je bil zastavil že v dunajski dobi, najbolj plodovito. Svoje članke, razprave, govore, ocene je objavljal predvsem v raznih revijah (Zora, Čas, Voditelj v bogoslovnih vedah, Bogoslovni vestnik) pa tudi v zbornikih in samostojnih publikacijah.

Novi škof pogosti reveže

Sredi znanstvenega dela, ki se mu je posvetil z vsem srcem, ga je 15. septembra 1923 doletelo imenovanje za škofa na Krku, kakor je predlagal že leta 1920 umrli predhodnik Mahnič. Škofovsko posvečenje je prejel 8. decembra v ljubljanski stolnici, vodstvo škofije na Krku pa je prevzel 23. decembra. Značilno zanj je bilo, da je ob umestitvi odklonil slovesno kosilo, namesto tega pa je sam pogostil reveže in bolnike. Novo službo je izvrševal po zgledu apostola Pavla, čigar besede "Stojte močni v veri!" si je izbral za svoje škofovsko geslo. Kot škofu mu ni bilo do časti; ostal je preprost, domač, prijazen in ljubezniv z vsakim človekom. Breme škofovstva je nosil nad štirideset let: ves čas med obema vojnama in še dve desetletji po drugi svetovni vojni. Pod fašizmom se je odločno zavzemal za pravice svojih hrvaških vernikov, branil je glagoljaško bogoslužje. Po vojni pa je moral prestajati javna zasramovanja in ponižanja, razglasili so ga za "bandita in okupatorjevega hlapca".

V svojem dolgoletnem vodenju je krško škofijo vzorno uredil. Svoje vernike je redno in načrtno poučeval s pastirskimi pismi, njegova skrb za duhovne poklice je rodila daljnosežne sadove: Krk ima še danes precej poklicev. Versko življenje je postavljal na dva trdna temelja: evharistija in Marija. Po zgledu svojega prednika škofa Mahniča si je pred drugo svetovno vojno zelo prizadeval, da bi kristjani imeli čim več besede v javnem življenju, zato je pospeševal katoliške organizacije, zlasti Katoliško akcijo. S članki in knjižicami je izpovedal svoje stališče do raznih problemov. Tako je s knjižico Kam to pelje? (Kuda to vodi?) kritično ocenil nekatere šolske učbenike stare Jugoslavije in opozoril, kako spodkopavajo zdrava moralna načela. Prav kot Mahnič se je tudi škof Srebrnič odlično vživel v hrvaške razmere in Hrvati so ga sprejeli za svojega. Leta 1949 je bil imenovan za upravitelja reške škofije, ob štiridesetletnici škofovstva leta 1963 mu je papež Janez XXIII. podelil častni naslov nadškofa. Leta 1964 je breme škofije preložil na ramena pomožnega škofa Karmela Zazinovića. Svojo zvesto službo Bogu in ljudstvu je sklenil 21. junija 1966 - v 91. letu življenja in 43. letu škofovstva. "Kako lepo je, da je starec, ki je do konca ostal duhovno mlad in angelsko čist," je v pogrebnem govoru dejal istrski škof Nežić, "umrl prav na god zavetnika mladine!"

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (1996) 2, str. 28.

* 22. junij 1885, Ljubljana, † 9. oktober 1962, Ljubljana

Začetnik znanstveno utemeljene elektrotehnike

Milana Vidmarja bo svetovna zgodovina tehnike pomnila zlasti kot izrednega poznavalca transformatorjev (naprave iz železnega jedra in navitja za spreminjanje izmenične napetosti). "Njegove knjige s tega področja so ponatiskovali v nemščini, ruščini, francoščini, romunščini in seveda slovenščini, po njih so se desetletja šolali evropski elektrotehniki. Svetovno pomemben je tudi njegov pionirski prispevek k teoriji gospodarne gradnje električnih strojev" (Sandi Sitar). Rodil se je 22. junija 1885 v Ljubljani. Bil je izredno bister otrok in vse od prvih šolskih let, predvsem pa v srednji šoli, je kar hlastal za znanjem. Po sedmi gimnaziji je maturiral na ljubljanski realki - tako se mu je mudilo iti študirat na Dunaj - čez eno leto pa na gimnaziji v Novem mestu. V letih 1902-1907 je na Dunaju študiral strojništvo in leta 1910 doktoriral z disertacijo o centrifugalnih črpalkah. Od strojništva se je dokončno poslovil leta 1923, ko je zaradi dosežkov v elektrotehniki že užival svetovno slavo.S praktično elektrotehniko se seznanjal v tovarni Elin pri Gradcu. Od tam je odšel v Budimpešto, kjer se je posvetil transformatorskim vprašanjem in vzbudil po svetu pozornost s svojimi rešitvami. Vse življenje je ohranil povezave z industrijo. Po prvi svetovni vojni, ko se je ustalil v Ljubljani, se je težišče njegovega dela preneslo na pedagoško in publicistično področje. Od ustanovitve univerze leta 1919 do leta 1957 je bil redni profesor na tehnični fakulteti. Bil je predstojnik (rektor) univerze in večkrat dekan svoje fakultete. Leta 194o je postal redni član SAZU. Leta 1948 je bil ustanovljen Inštitut za elektrogospodarstvo, ki nosi ime po njem.

Šahist amater, prvi slovenski/jugoslovanski velemojster

Šah je igra za "matematične" možgane. Milan Vidmar je začel šahirati s petnajstimi leti. Kot maturant (1902) je premagal tedanja najboljša ljubljanska šahista. Njegove šahovske sanje so se začele uresničevati, ko je bil študent na Dunaju, tedanjem evropskem šahovskem središču. Kmalu se je njegov ime pojavilo na turnirskih tabelah med zmagovalci. Na mednarodnem turnirju nemške šahovske zveze leta 1904 v Coburgu je delil prvo mesto s tedaj slavnim šahistom Neumannom. Leta 1906 je na mednarodnem turnirju v Nurnbergu tudi formalno dosegel mojstrski naslov. Z uspešnimi igrami na turnirju v Karlovih Varih na Češkem pa je 22-letni Milan Vidmar postal mednarodni mojster. Na turnirju v San Sebastianu v Španiji leta 1911 je za kubanskim velemojstrom Josejem Casablancom zaostal le za pol točke in ta uspeh mu je prinesel naslov šahovskega velemojstra - prvega v Sloveniji in tudi na jugoslovanskih tleh.

Ta njegov uspeh je pri nas vzbudil veliko zanimanje za šah in tedaj je bil ustanovljen Ljubljanski šahovski klub. Turnirji, ki so Milana Vidmarja - ob že omenjenem San Sebastianu 1911 - uvrstili med prve šahiste na svetu, so bili še: London 1922 (3. mesto), Semmering (3. mesto), New York (štirikrožni velemojstrski turnir - 4. mesto). Uveljavil se je tudi kot odličen šahovski sodnik in Svetovna šahovska zveza (FIDE) ga je imenovala za glavnega sodnika na velikih šahovskih turnirjih. Vidmarju je šah miniatura življenja in simbol ustvarjanja. Šahovska partija je zanj "boj dveh osebnosti, dveh intelektov, dveh volj, dveh značajev. Veliki šah ni znanost, pač pa umetnost." O šahu je napisal dva učbenika. Po njem se od leta 1969 imenuje največji slovenski šahovski mednarodni turnir.

Zadrega pred uganko sveta

Njegova misel se je pogosto ustavljala pred vprašanji o svetu, v katerem živimo. Svoje svetovnonazorske poglede na svet je izpovedal v knjigah Moj pogled na svet (1935), Oslovski most (1936), Med Evropo in Ameriko (1937); po njegovi smrti so izšli Spomini I-II (1964). Filozof dr. Janez Janžekovič v svoji knjigi Smisel življenja (1966) piše: "Kdor se vedno in poklicno peča s samo gmoto, kaj lahko izgubi smisel za vse, kar ni snov. Teorije o razvoju vesolja so rade prečrtale Stvarnika. Naš Milan Vidmar pretresljivo pripoveduje, kako mu je taka teorija v mladosti vzela vero. 'Štirinajst let mi je bilo. Mlada, žejna glava je srkala vase z neutešljivo slastjo vesoljni svet. Vsak dan ji je prinašal nove vpoglede v naravo, nova spoznanja. Nekje sem v tistih dneh naletel na Kantovo in Laplaceovo kozmogonijo (teorijo o nastanku sveta). Pretresla me je. Nekaj dni, mogoče nekaj tednov me je razburjala, vznemirjala, opajala.

Potem pa je prišla katastrofa tistega dne, ko sem ležal v visoki travi in brez misli poslušal daljni zvon. Kakor blisk z vedrega neba je udarilo v me hipno spoznanje: BOGA NI. Vse, kar se godi okoli mene, se dovršuje samo po sebi, brez tuje pomoči, brez vpliva višjih sil... Ni ga Boga, ki bi mogel spremeniti ves ta ogromni mehanizem... BOG ME JE ZAPUSTIL." Kasneje je uvidel, da ta teorija o nastanku sveta ni bila pravilna. Spraševal se je o začetku sveta in življenja na njem. "Vsako uro je treba naviti, eno vsak dan, drugo vsak teden. Svet je ura, ki jo moraš naviti naviti vsa trilijon let. Kdo jo je navil?" Njegova ura se je iztekla 9. oktobra 1962.

(obletnica meseca 06_2005)

* 21. junij 1898, Groblje, † 23. julij 1977, Ljubljana

"Ni ga skladatelja pri nas, ki bi tako široko 'pokrival' vsa področja cerkvene pesmi; vse od njene vsebinske naravnanosti v bogoslužno dogajanje cerkvenega leta, do široke uporabe vseh uveljavljenih pevskih zasedb," je zapisal skladatelj Jože Trošt ob stoletnici rojstva skladatelja Lojzeta Mava, ki mu posvečamo ta zapis ob tridesetletnici njegove smrti. "Pri Mavu najdemo vse: prvovrstne božične, postne in velikonočne pesmi, odlične Marijine, obdobne in praznične skladbe. Premore tako latinske kot slovenske maše, ki jih je pisal že davno pred koncilsko prenovo. Ima pesmi vseh vrst: lahke za podeželske zbore, kot tudi reprezentančno mogočne, ki lahko brez zadrege zastopajo našo pesem kjerkoli zunaj domovine." Vernim ljudem se je izredno priljubila njegova pesem Marija, mati moja, ki so jo iz hvaležnega srca peli vsi ob njegovem pogrebu. V melodiji te pesmi, ki jo - pogosto s solznimi očmi - pojemo ob sklepu raznih cerkvenih slovesnostih in ob pogrebih, je Lojze Mav povedal nebeški Materi Mariji, kako rad jo ima.

"Bojim se jaz zlata, ponižne strune prosim te"

"Mile pesmi, kjer se izraža mehka otožnost in hrepenenje po odrešenju, so lahko privrele samo iz zelo čistega srca, iz otroškega srca. Tako je bilo srce Lojzeta Mava," je ob njegovem pogrebu na ljubljanskih Žalah 25. julija 1977 dejal dr. Franc Rode, tedanji predstojnik slovenskih lazaristov, kasneje ljubljanski nadškof in metropolit ter sedanji kardinal, skladateljev rojak. Lojze (uradno Alojzij) Mav se je rodil 21. junija 1898 v "mežnariji" v Grobljah pri Domžalah očetu Francu in Mariji roj. Sirnik. Kot dijak Škofijske klasične gimnazije v Šentvidu nad Ljubljano je leta 1919 opravil "vojno maturo", ker je bil proti koncu prve svetovne vojne vpoklican na fronto, s katere se je vrnil ranjen. Vpisal se je teološko fakulteto novoustanovljene Univerze v Ljubljani. Po prvem letu študija je leta 1920 vstopil v Misijonsko družbo (lazariste), ki je imela svojo hišo v Grobljah. Po noviciatu je nadaljeval bogoslovni študij in 29. junija 1924 ga je tedanji ljubljanski škof Anton B. Jeglič posvetil v duhovnika. Na dan nove maše v cerkvi Srca Jezusovega v Ljubljani, 30. junija 1924, je na spominsko podobico zapisal molitev:"Ne zlatih strun, Gospod, le dno mi pravo daj; preveč je drugih strun povsod, a (čisto) vse brez dna: napuh duha, zavist srca, strast in blesk ter grešna tla. Ne takih strun, Gospod, bojim se jaz zlata; ponižne strune prosim Te vrh čistega srca." Po novi maši je nastopil prvo službo pri sv. Jožefu v Celju. Ljudje so ga vzljubili kot dobrega pridigarja in vnetega spovednika. Po šestih letih delovanja v Sloveniji so ga predstojniki poslali na Čukarico v Beograd. Tam je prišlo do nesporazuma z vodstvom Misijonske družbe lazaristov, ki je preobrnil njegovo življenje.

Biseri, porojeni iz trpljenja

Po nedolžnem obsojeni Lojze Mav je po prestani kazni leta 1938 prišel v Ljubljano in prevzel službo organista na frančiškanskem koru, kjer je pomagal br. Kaniziju Friclju. Dokler so mu moči dopuščale, je bil organist in dirigent v župnijski cerkvi Marijinega oznanjenja v Ljubljani. V teh letih trpljenja je ustvaril nekaj najlepših pesmi, med njimi že omenjeno "Marija, mati moja". Za mnoge pesmi je sestavil tudi besedilo (Zvonovi so zopet zapeli, Sveti Jožef naš čolnič vesla, Bodi nam pozdravljena). Zaradi zglednega življenja in predanosti cerkveni službi mu je škof Anton Vovk od Svetega sedeža izposloval, da je ponovno smel maševati, sicer le zasebno v samostanski kapeli. Pri tem postopku je posredoval dr. Jakob Ukmar iz Trsta, osebni prijatelj papeža Janeza XXIII. Svojo drugo "novo mašo" je Lojze Mav daroval na praznik Brezmadežne, 8. decembra 1959. Kmalu zatem je bil sprejet med kler ljubljanske škofije. Bil je otroško srečen. Tisti, ki so ga osebno poznali, pričujejo, da je bil kljub vsem udarcem otroško igrive narave. "Koliko lepih in na moč šaljivih uric smo mladi doživeli v njegovi družbi" (Marjan Ribič). Ko je služboval v Celju, je poročil svojega brata Franca, ki je živel na rojstnem domu in je imel družino s trinajstimi otroki. Stric Lojze je rad prihajal k njim in njegovi nečaki so ob stoletnici njegovega rojstva odkrili nekaj lepih spominov nanj. Pri igri jih je učil, da morajo znati tudi mirno izgubljati; za Miklavža jim je podaril lastnoročno izdelane igrače. "Nikoli ne bom pozabila, kako je stric jokal, ko smo poslušali njegove pesmi," se spominja nečakinja.

"Marija, naj umrem v ljubezni tvoji"

Ko ga je proti koncu življenja v njegovi sobici pri frančiškanih obiskal skladatelj Jože Trošt, mu je Lojze Mav pripovedoval, kako je sam komponiral. "Ko ga je 'prijelo', je skladbo naredil v eni sapi, nekako instinktivno in brez kakšnega globljega razmišljanja. Tako nastale skladbe so po njegovem mnenju najboljše." Priznani skladatelj Matija Tomc se sprašuje, kako to, da so Mavove pesmi, posebej še Marijine, tako prirasle k srcu pevcev, ko vendar ni imel kake posebne glasbene izobrazbe. Sam odgovarja: "Melodije so mu kar privrele iz srca, zato bi lahko rekli, da je komponiral bolj s srcem kot z glavo. Te vrste njegovih skladb so imele in imajo največ odmeva pri ljudeh." Sedanji kardinal Franc Rode, takrat predstojnik slovenskih lazaristov, je ob Mavovem pogrebu, 25. julija 1977, dejal: "Te mile pesmi, kjer se izraža mehka otožnost in hrepenenje po odrešenju, so lahko privrele samo iz zelo čistega srca, iz otroškega srca. Tako je bilo srce Lojzeta Mava."

O zadnjih letih življenja Lojzeta Mava pripoveduje njegova nečakinja: "Septembra 1974 je pri vratih frančiškanske cerkve zaradi možganske kapi omahnil. Odpeljali so ga v bolnišnico, kjer so ugotovili, da ne bo mogel več hoditi.

Od tam so ga domov v Groblje vzeli naš brat, sestri in naši starši, ki so takrat še bili doma, in so skupaj skrbeli za strica. Mama je tudi trikrat na teden hodila peš k maši v Domžale in od tam s pooblastilom župnika prinesla stricu sveto obhajilo... Njegovo stanje se je še poslabšalo in junija 1975 so ga vzeli lazaristi v svojo hišo, kjer so mu stregle sestre usmiljenke. Ponj sta prišla predstojnik slovenskih lazaristov dr. Franc Rode in dr. Anton Štrukelj. Hvala Bogu in vsem, ki so pomagali, da je stric 23. julija 1977 zaspal v Božjem miru." Ob odprtem grobu so mu zapeli njegovo pesem: "Ob koncu pa, Marija, / naj umrem v ljubezni tvoji, / končani bodo boji, / pri tebi bom doma."

(obletnica meseca 07_2007)

LETA 1872 UMRL JOŽEF BLAZNIK

PRVI SLOVENSKI TISKAR V LJUBLJANI IN ZALOŽNIK (* 1800)

Idrijčan Jožef Blaznik, prvi ljubljanski slovenski tiskar in založnik, je v 19. stoletju tiskal domala vse, kar je izšlo v slovenskem jeziku: Kmetijske in rokodelske novice ter vse knjige te družbe, pesniški zbornik Kranjska Čbelica, Prešernove Poezije, listine za ljubljansko škofijo, Wolfovo Sveto pismo in Cigaletov Nemško slovenski slovar.

LETA 1872 ROJEN SV. LUIGI ORIONE

ITALIJANSKI DUHOVNIK († 1940)

"Don Luigi Orione vstaja pred našimi očmi kot čudovit in neverjeten izraz krščanske ljubezni. Nemogoče je v nekaj stavkih povzeti razburkano in včasih dramatično življenje moža, ki je samega sebe ponižno, a tudi posrečeno imenoval ,božji fakin'. Lahko pa rečemo, da je prav gotovo bil ena najodličnejših osebnosti tega stoletja zaradi svoje krščanske vere, ki jo je izpovedoval s svojo herojsko ljubeznijo. Bil je Kristusov duhovnik z vsem srcem in z veseljem. Prepotoval je Italijo in Latinsko Ameriko in posvetil svoje življenje tistim, ki najbolj trpijo zaradi nesreč, revščine, človeške hudobije," je dejal papež Janez Pavel II., ko je 26. oktobra 1980 razglasil za blaženega Don Orioneja. 16. maja 2004 ga je prištel med svetnike.

... več o njem preberite v rubriki  pričevanje 06_2004

... nekaj njegovih razmišljanj:

+ Poslanstvo duhovnika je reševati duše in hiteti za njimi, zlasti za tistimi, ki so se oddaljile od Boga. Do njih moramo čutiti posebno naklonjenost - ne nežnosti; ampak očetovske tolažbe in pomoči, da se vrnejo. Če je nujno, pustimo druge, ki niso tako potrebne pomoči. Jezus ni prišel za pravične, ampak za grešnike.

+ Nikoli ne smem pozabiti, da je služba, ki mi je bila zaupana, služba usmiljenja, in bratom grešnikom moram izkazovati nekaj tiste neutrudne ljubezni, ki si jo tolikokrat izkazal moji duši, o Bog.

+ Gospod mi je dal milost veliko trpeti na tej zemlji, ki so jo napojile tolike solze.

+ Mali, ubogi, slepi, stari, stiskani, sirote, bolni so moje sanje, božja pesem, ki že leta in leta zveni v moji duši, v moji glavi in me vsega prevzema. Zaradi njih je moje srce ranjeno.

+ Lepo vas prosim, drage sestre, ne govorite, da ste utrujene od dela, kajti beseda "utrujen zaradi preobilnega dela" v slovarju svetnikov ne obstaja... Življenje je kratko, potem bomo šli v nebesa in tam se bodo odpočile naše utrujene kosti.

+ Zakaj nimamo vedno moči, da bi prenavljali družbo? Zakaj nimamo vedno moči, da bi potegnili ljudi za seboj? Manjka nam vera, goreča vera. Premalo živimo iz Boga in preveč od sveta. Živimo jetično duhovno življenje.

+ Samo po ljubezni Jezusa Kristusa se bo rešil svet! Z ljubeznijo moramo napolniti jarke, ki ločujejo ljudi, polne sovraštva in sebičnosti.

+ Tudi zunanje oblike verskega življenja so potrebne in koristne, vendar se razblinijo v nič, če pobožnost ni goreča, če ni resničnega notranjega življenja, globoke vernosti, zares pravilno oblikovane vest, če ne uresničujemo Kristusa v sebi.

+ Samo Kristus in edino on je živi vir vere in ljubezni, ki lahko okrepi in prenovi posameznike in družbo. Samo Kristus more iz vseh narodov napraviti eno srce in eno dušo...

+ Skušajte vedno ljubiti Gospoda, hodite po poti, ki vam jo je začrtal Bog. Ne želite drugega, kakor živeti po božjih zapovedih v skladu z vašim poklicem.

LETA 1859 ROJEN ALOJZIJ KNAFELC

KARTOGRAF IN PLANINEC, AVTOR SLOVENSKE PLANINSKE MARKACIJE († 1937)

Bil je eden prvih delavcev za poslovenjenje planinstva na Slovenskem, zaslužen za markacijo potov SPD po slovenskem Koroškem in po triglavskem pogorju. Napisal je navodila za markiranje poti in izdelavo smerokazov. Knafelčeve markacije so bele pike, obdane z rdečim kolobarjem. Njihova velikost je med 8 in 10 centimetri, medtem ko je razmerje med rdečo in belo piko v prečnem prerezu 1:2. Uporabljajo se za večino slovenskih poti, razen za evropski pešpoti E6 in E7, nanje naletimo tudi na planinskih poteh po državah nekdanje Jugoslavije.

LETA 1911 ROJEN JARO DOLAR

PESNIK, PISATELJ, ESEJIST, KRITIK, PREVAJALEC, NOVINAR, PROFESOR († 1999)

"Skozi moje roke je šlo tisoče starih knjig, v katerih se avtor obrača neposredno na "dobrohotnega bralca". Zato mi ne smeta zameriti, draga bralka, dragi bralec, da tudi jaz uporabim ta nekam starinski način. Ko zdaj pet pedi pred koncem skušam urediti to svoje življenje in, kot mi je oče citiral Platona, da se moraš posloviti od življenjske pojedine ne presit pa tudi ne lačen, se zavedam, da sem v spominu najbrž kako stvar omilil, morda celo olepšal, ko sem se pretikal in opotekal med navdušenjem in razočaranjem." S temi mislimi zaključuje svojo knjigo Spomini - V preddverju literature (Založba Obzorja, Maribor 1995) Jaro Dolar. Ob njegovem imenu je zapisano, da je bil slovenski pesnik, pisatelj, gledališčnik, esejist, kritik, prevajalec, novinar, urednik, bibliotekar in profesor. V slovensko kulturno zgodovino se je zapisal zlasti kot raziskovalec zgodovine knjige in njenega družbenega pomena, kar je strnil v svoji knjigi Spomin človeštva (Cankarjeva založba, Ljubljana 1982). Uredil je tudi nekatere stare slovenske samostanske knjižnice.

... več o njem v obletnici meseca 06_2011

LETA 1912 ROJEN IVAN CAMPLIN

DUHOVNIK, PESNIK IN PISATELJ, PRERODITELJ PORABJA († 2008)

Na Srebrnem bregu menda ni srebra, lahko pa najdemo zlato, zlato posebne, najboljše sorte. Na Srebrnem bregu lahko najdemo zlatega človeka. Pa ne samo enega. Človek iz najdragocenejšega zlata živi v stari hiši blizu kapele Srca Jezusovega in Srca Marijinega. Živi v hiši, kjer je komaj prostor za človeka, saj je vsepovsod veliko knjig: na policah, na postelji, na mizi, na sedežih, na tleh. V tej hiši živi mož, bolj majhne rasti, a živahen in čil, čeprav nosi že deveti križ. Največkrat ga lahko najdemo v stari obleki, pogosto v debelem zimskem plašču, s ponošeno kapo na glavi. V rokah pa drži knjigo ali rožni venec. Včasih pa tudi škarje ali kakšno drugo orodje, da ureja svoj mali vinograd in okolico hiše. Ni več nobenega dvoma: To je Ivan Camplin. – Tako je v uvodu knjige Ivana Camplina Mojih devetdeset let (Stopinje, Murska Sobota 2003) zapisal Lojze Kozar ml., njegov sosed s Srebrnega brega. Tega izrednega duhovnika, ki je dočakal skoraj 96 let, predstavljamo kot pričevalca zvestobe svojemu poklicu ob obletnici rojstva.

... več o njem v pričevanju 08_2012

 nekaj njegovih misli:

* Vsaka stvar bo zate velika, če jo boš kot veliko doživel.

* Žalost je smrt duše. Veselje je njeno življenje.

* Hudo je, če človek mora uživati lepoto ljubezni le iz knjig.

* Mnogi bi radi zvedeli za recept, kako doživeti devetdeset let. Naj jim odgovorim jasno in preprosto: pijte, jejte, bodite veseli, če je priložnost tudi zavriskajte in pa molite. Če bo Božja volja, boste živeli devetdeset ali še več let.

* Zdaj verjamem, da v Bogu živim / da angel me čuva Njegov - / V nevidno Moč hrabro strmim, / postal človek sem nov -

V razklano srce / je zaplala molitev, / neznosno gorje / je našlo blažitev.

LETA 1938 UMRL ANDREJ GABRŠČEK

PUBLICIST, ZALOŽNIK, UREDNIK, POLITIK IN ČASNIKAR (* 1864)

Med najpomembnejše voditelje slovenskega gibanja na Goriškem pred prvo svetovno vojno nedvomno spada Andrej Gabršček, ki je deloval kot publicist in časnikar, urednik in založnik, tiskar in gospodarstvenik. Dolga leta je urejal goriška dnevnika Soča in Nova Soča. Doma je bil iz Kobarida in dejal je: "Za vse svoje delovanje se imam zahvaliti kobariški šoli."

LETA 1935 ROJEN ALEŠ KUNAVER

ALPINIST, IN GORSKI VODNIK († 1984)

Rojen v Ljubljani, njegov oče Pavel je bil starosta slovenskih alpinistov, jamarjev, tabornikov .... Aleš se je z alpinizmom začel ukvarjati, ko mu je bilo štirinajst let, kot študent strojne fakultete je načrtoval alpinistično opremo, kasneje je naredil tudi plastični čoln Kuna, delal je kot konstruktor karoserij avtobusov, načrtoval je tudi proizvodnjo letal, vendar je nesreča njegovo inovatorsko delo prekinila ... Bilo je vrhunski alpinist, v petdesetih letih je preplezal nekaj izjemnih smeri doma in v tujini (Sfinga, Čopov steber – zimski vzpon, Dolga nemška smer v Triglavski steni ...) Bil je tudi gorski reševalec, predavatelj, avtor številnih člankov in knjig, prvi jugo. snemalec v Himalaji, vodja šestih himalajskih odprav in zaslužen za vzpon slovenskega alpinizma v svetovni vrh.

več o njegovem očetu Pavlu v obletnici meseca Ognjišče 04_2008

LETA 1991 UMRL JOŽE VESENJAK

DUHOVNIK, PISATELJ, EKUMENSKI DELAVEC (* 1920)

Doma v Moškanjcih v župniji Sv. Marjeta niže Ptuja, končal klasično gimnazijo v Mariboru in leta 1939 stopil v mariborsko bogoslovje. Po okupaciji je bil z domačimi izgnan v Srbijo, kjer se je srečal s pravoslavnimi. Po vrnitvi je študiral v Ljubljani in bil 1944 posvečen ter svojo bogato duhovniško pot začel v Polju pri Ljubljani, potem pa bil kaplan po številnih župnijah svoje mariborske škofije ... do leta 1957, ko je prevzel šoštanjsko župnijo. Leta 1963 je sprejel službo duhovnega voditelja bogoslovcev v Ljubljani in več kot 350 mladih duhovnikov je bilo v njegovi duhovni šoli. Ob njegovih meditacijah, pogovorih, molitvah in predvsem zgledu so se usposabljali za svoje poslanstvo. Po trinajstih letih je bil imenovan za častnega kanonika v Mariboru in pri Sv. Andražu nad Polzelo je deloval še 12 let. Bil je duhovnik Slomškovega duha, globoko veren in z veliko ljubeznijo do vsega slovenskega, še posebej pa je bil obdarjen z ekumensko širino. Bil je sourednik Ekumenskega zbornika, pripravljal brošuro za Teden krščanske edinosti. Veselo se je razdajal tudi v Cerkvi na Slovenskem in ni bil samo mariborski, bil je vseh in za vse. Veliko je pisal, tudi za Ognjišče: leta 1984 smo objavljali njegovo povest V kraljestvu sonca, za nas pa je pripravil tudi knjižico Mladi smo – Kam (1985) - pismo dekletom in fantom, ki se odločajo za poklic.

nekaj njegovih razmišljanj:

* Človekova veličina obstaja samo v smeri duhovne resničnosti: v smeri dobrote, spoznanja, ljubezni. To vodi naravnost h Kristusu. Nihče, ki hoče biti bolj človek, ne more Kristusa zavračati, ampak se ga bo oklepal, se po njem zgledoval.

* Če smo bolj podobni koprivi kot pa dišečemu nageljnu ali radodarni češnji, ki vabi v svoje krošnje, potem je res najbolje, da o svoji veri molčimo. Če pa smo dobri, nič vsiljivo pridigarski in obrekljivi, bodo vsi kmalu spoznali, da smo v Jezusovi šoli in si je bodo še oni zaželeli.

* Resničnega kristjana ni brez Cerkve, ta pa se zame uresničuje v moji župniji, v mojem evharističnem in življenjskem občestvu. Ne z zamero, ne s privlačnostjo, ampak z ljubeznijo, ki se uresničuje v dejanjih, pokažem, da je župnija res moja.

* Lepo je biti kristjan. Življenje nam je smiselno, sredi viharjev vendar stojimo na skali, v globinah pa čutimo, zdaj bolj zdaj manj, vzgibe Duha, Večne Ljubezni.

* Vsi ljudje iščemo srečo, prav nihče ni izjema. Razlika je le v tem, kje jo iščemo in kako. Nekateri iščejo preudarno, za vse življenje, drugi pa le za ta dan, za ta hip.

* Beri evangelij in glej Jezusa: imel je pogum, da je delal drugače kot drugi ljudje, ker je bilo tako prav.

* Zares človek sem šele tedaj, ko znam sebe obvladovati, dati in odstopiti drugim, žrtvovati se za bližnjega, ljubiti druge okoli sebe.

* Kdor dobro in vztrajno moli, bo imel plemenite misli, pogum za dobroto in delo, pripravljenost za žrtve in bo človek na mestu v prav vsakem poklicu.

še več njegovih misli:

LETA 2006 UMRL NACE ŠUMI

UMETNOSTNI ZGODOVINAR, DOLGOLETNI PROFESOR IN KONSERVATOR (* 1924)

Rojen na Klancu pri Kranju, kot dijak sedmega razreda gimnazije je tri vojna leta preživel v taborišču Dachau, in to je zaznamovalo njegovo življenje in delo. Na ljubljanski Filozofski fakulteti je diplomiral leta 1950, ko je začel delati kot konservator za Ljubljano in ji posvetil večino svojega dela. Leta 1960 je promoviral z disertacijo o baročni arhitekturi v Ljubljani, dve leti zatem pa je postal docent na Filozofski fakulteti - najprej je predaval zgodovino slovenske umetnosti in zgodovino umetnosti drugih jug. narodov. Od leta 1974 je bil redni profesor. Najbolj ga nje zanimala baročna arhitektura, delo arhitekta Gregorja Mačka (prva polovica 18. stol.) ... na to raziskovanje je navezal tudi umetnostna vprašanja in v slovenski umetnostnozgodovinski stroki odpiral nove poglede. Leta 1990 je za svoje delo prejel Steletovo nagrado.

Pripravlja Marko Čuk

LETA 1591 UMRL ALOJZIJ GONZAGA

ITALIJANSKI JEZUIT, SVETNIK (* 1568)

25. novembra 1585 je sedemnajstletni Alojzij vstopil v jezuitski noviciat v Rimu. V Družbi Jezusovi je preživel šest let in ves čas je bil vsem vrstnikom pa tudi starejšim članom reda vzor pobožnosti in zvestobe redovnim pravilom. V letih 1590 in 1591 je v po mnogih pokrajinah Italije divjala kuga. Bogoslovec Alojzij Gonzaga je stregel kužnim bolnikom in se tudi sam okužil. Napovedal je, da bo umrl v osmini praznika svetega Rešnjega telesa. Poslovil se je od vseh, ki so stali okoli njegove bolniške postelje ter jim dejal, da se "odpravlja na pot v nebesa". Provincial je na to rekel: »Ta govori o smrti, kot da bi šel na izlet v Frascati!« Svojo dušo je izročil Stvarniku v noči med 20. in 21. junijem 1591, star komaj triindvajset let. Med blažene je bil prištet štirinajst let po smrti, za svetnika pa ga je razglasil papež Benedikt XIII. leta 1726 skupaj z drugim mladim jezuitom Poljakom Stanislavom Kostkom. Tri leta kasneje ga je postavil za zavetnika mladine, posebno študentov.

več  več v knjigi Svetnik za vsak dan - SZVD 21. junij

LETA 1820 ROJEN VALENTIN PLEMEL

DUHOVNIK IN BOTANIK († 1875)

Rodil se je na Bledu in se zanimal za rastline in jih nabiral v bližini krajev, kjer je študiral in služboval: na Gorenjskem, v okolici Ljubljane in Ilirske Bistrice, na Kočevskem in Dolenjskem. Herbarij je opremil z bolj ali manj popolnimi etiketami, na katerih so vsi važnejši podatki. (hrani ga Prirodoslovni muzej Slovenije (54 map), manjši del pa je shranjen v zbirki ljubljanske Univerze na Oddelku za biologijo). Z alfabetskim seznamom kranjskih rastlin, ki je izšel pod naslovom 'Beiträge zur Flora Krains' (1862) se je uvekovečil v botanični literaturi. Njegova razprava je tretje tiskano delo o flori ožjega slov. ozemlja (prej sta pisala Scopoli in Fleischmann). Pomen tega dela je v njegovi izvirnosti, v zanesljivosti in točnosti podatkov ter v nenavadno zgodni usmerjenosti k modernim strujam rastlinoslovja, h geobotaniki in rastlinski sociologiji.

LETA 1891 ROJEN FRANCE MAROLT

GLASBENIK, ZBOROVODJA IN ETNOLOG († 1951)

France Marolt si je prizadeval za ohranjanje in oživljanje slovenske ljudske glasbene tradicije. Leta 1934 je ustanovil in vodil Folklorni inštitut (poznejši Glasbeno–narodopisni inštitut) in s tem postavil temelje slovenski etnomuzikologiji. Bil je prvi organizator folklornih festivalov v Sloveniji. Uveljavil se je tudi kot odličen zborovodja in profesor na Akademiji za glasbo.

... več o njem preberite v obletnici meseca 04_1991

LETA 1898 ROJEN ALOJZIJ MAV

DUHOVNIK, SKLADATELJ IN DIRIGENT († 1977)

Rojen v Grobljah pri Domžalah. Posebej se je uveljavil kot cerkveni skladatelj. Njegove nabožne pesmi nedeljo za nedeljo prepevajo na skoraj vseh slovenskih korih. Najbolj razširjene so njegove Marijine pesmi. Mav je imel nesporno izoblikovan čut za tekočo melodijo, ki je imela, tako lahko trdimo, svoje korenine v slovenski melodiki. Melodije so mu kar privrele iz srca, zato bi lahko rekli, da je kombiniral bolj s srcem kot z glavo. Te vrste njegovih skladb so imele in imajo največ odmeva pri ljudeh. Mavove pesmi bodo še dolgo živele med slovenskim narodom.

... več o njem preberite v obletnici meseca 07_2007

LETA 1905 ROJEN JEAN-PAUL SARTRE

francoski filozof, pisatelj in dramatik († 1980)

Utemeljitelj francoskega eksistencializma, mešanice raznih filozofij in idej marksizma, ki izhaja iz pojmovanja človeka kot "eksistence", vržene v svet brez vrednot in brez smisla; svojo eksistenco doživlja z občutkom gnusa in tesnobe spričo praznote in nesmiselnosti sveta.

misel:

Dostojevski je zapisal: "Če Boga ne bi bilo, potem bi bilo vse dovoljeno." Res je vse dovoljeno, če ni Boga. In zavoljo tega je človek zapuščen, ker pač ne najde ne v sebi ne zunaj sebe možnosti, da bi se je oklenil.

LETA 1908 UMRL NIKOLAJ RIMSKI-KORSAKOV

RUSKI SKLADATELJ IN DIRIGENT (* 1844)

Nikolaj Rimski-Korsakov je bil vodja gibanja za nacionalno glasbo in "starosta" šole ruskih skladateljev, ki so pri svojem ustvarjanju zajemali iz zakladnice narodnega izročila. Njegova najbolj slavna skladba je Šeherezada, zgrajena na snovi Tisoč in ene noči, kakor je pojasnil sam skladatelj v tiskani izdaji partiture.

LETA 1931 ROJEN JANEZ BOLJKA

KIPAR, SLIKAR, GRAFIK († 2013)

Iz daljne Subotice, kjer se je Janez leta 1931 rodil, se je družina po vojni preselila v Ljubljano. Na Akademiji za likovno umetnost je končal specialko za kiparstvo in za grafiko. Velja za pionirja v uporabi železa in aluminija v kiparstvu. Varil je kose orožja in s tem izrazil svoj antimilitarizem. Boljkova dela izražajo eksistencialno stisko, opozarjajo na razčlovečenje sodobnega sveta. Prisotni so tudi krščanski motivi (Križani, Mati z Otrokom, Pieta). V arboretumu Volčji Potok so uredili njegovo galerijo (1992).

LETA 1938 UMRL RADIVOJ PETERLIN PETRUŠKA

PESNIK, UREDNIK, AHASVER - VEČNI POPOTNIK (*1879)

Literarni zgodovinar Ivan Grafenauer pesnika in potopisca Radivoja Peterlina (s pesniškim imenom Pet­ruška) imenuje “Ahasver med slovenskimi poeti”. Ahasver je več­ni popotnik, človek, ki ga nemir žene po svetu. Radivoj Peterlin je po pobegu iz vojaške službe romal po vzhodnih in zahodnih evropskih deželah ter zlagal razpoloženjske pesmi. Prepotoval je skoraj vso Evropo peš ali s kolesom. Njegove najboljše pesmi so izšle v zbirki Po cesti in stepi (1912). Izbor njegove poezije je v zbirki Popotne pesmi (1934).

LETA 1963 IZVOLJEN ZA PAPEŽA

GIOVANNI BATTISTA MONTINI - SV. PAVEL VI.

Prvo zasedanje koncila, ki se je pričelo 11. oktobra 1962 in se zaključilo 8. decembra 1962, je vodil Janez XXIII. Malo pred svojo smrtjo (3. junija 1963) je kardinalu Montiniju, tedaj milanskemu nadškofu, dal preroško naročilo: "Eminenca, priporočam vam koncil!" Kakor da bi umirajoči papež videl v njem svojega naslednika! In res je bil milanski nadškof tri tedne pozneje, na današnji dan, 21. junija 1963, izvoljen za papeža. Pod njegovim vodstvom so uspešno potekala tri naslednja zasedanja koncila, ki se je zaključil 8. decembra 1965.
"Božja previdnost je poklicala Giovannija Battista Montinija s škofovskega sedeža v Milanu na tistega v Rimu v najbolj kočljivem trenutku koncila, ko je pretila nevarnost, da čudovita zamisel Janeza XXIII. ne bo dobila zaželene podobe," je dejal papež Benedikt XVI. o svojem predhodniku Pavlu VI. 6. avgusta 2008, ob tridesetletnici njegove smrti. "Bolj ko je naš pogled usmerjen v preteklost, jasneje vidimo, kako velike, rekel bi, nadčloveške zasluge je imel Pavel VI., da je srečno pripeljal do konca koncilsko zborovanje in vodil Cerkev v viharnem obdobju po njem."...
Papeža Pavla VI. je za blaženega razglasil papež Frančišek 19. septembra 2014 ob zaključku škofovske sinode, ki je razpravljala o družini, in sicer na podlagi čudeža, ki se je zgodil na njegovo priprošnjo leta 2001 v ZDA. Neki ženi v petem mesecu nosečnosti so zdravniki zaradi hudih organskih poškodb otroka pod njenim srcem svetovali terapevtski splav, kar pa je odločno zavrnila. Po nasvetu neke italijanske redovnice se je zaupno priporočila Pavlu VI. in v osmem mesecu rodila zdravega otroka.
Od 14. oktobra 2018 se mu lahko priporočamo kot svetniku, saj se je skoraj enak čudež zgodil tudi leta 2014 v Veroni. Nosečnost mlade žene je bila v petem mesecu tako tvegana, da je bilo v nevarnosti življenje matere in otroka. Prijateljica, znanka zdravnika, velikega častilca blaženega Pavla VI., ji je svetovala, naj roma v svetišče Matere milosti in se priporoči temu papežu. Pri naslednjih pregledih so zdravniki ugotovili, da je zarodek popolnoma zdrav. Deklica se je srečno rodila in se pri štirih letih veseli življenja.
Oba čudeža se nanašata na porajajoče se življenje, kar je ‘nadnaravna’ potrditev, kako prav je imel Pavel VI., ko je s svojo okrožnico Človeško življenje (1968), ki so ji od vseh strani nasprotovali, odločno branil krščanski pogled na posredovanje človeškega življenja.

več:
S. Čuk. Papež Pavel VI. (Pričevanje). Ognjišče, 2008, leto 44, št. 10, str. 34-35
S. Čuk. Blaženi papež Pavel VI. (Pričevanje). Ognjišče, 2014, leto 50, št. 11, str. 30-31
S. Čuk. Sveti Pavel VI. papež miru. (Priloga). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 11, str 50-57.

nekaj njegovih misli:

• Človek more najti pravo srečo, po kateri hrepeni z vsem svojim bitjem, samo, če spoštuje zakone, ki jih je Bog zapisal v njegovo naravo in če jih spolnjuje razumno in z ljubeznijo.
• Pobožnost do Kristusove Matere daje vernikom priliko za rast v božji milosti.
• Mi smo odgovorni za naš čas. Mi smo odgovorni pred našo krščansko vestjo. Odgovorni smo pred Kristusom, pred Cerkvijo, pred zgodovino.
• Zares svoboden je samo tisti, ki se je sposoben popolnoma darovati. Vzgajati za svobodo pomeni vzgajati za ljubezen.
• Kristus je središče zgodovine in vesolja. Pozna nas in nas ljubi, prijatelj je in spremljevalec našega življenja, mož bolečin in upanja.
• Krščanstvo se ne more zadovoljiti s povprečnimi verniki, ni ga mogoče živeti kakor koli; ali ga živiš v polnosti, ali ga izdajaš.
• Če se svet čuti krščanstvu tuj, se krščanstvo ne čuti tuje svetu, naj bo tak ali drugačen in naj gleda na nas tako ali drugače.
  več:

LETA 1966 UMRL JOSIP SREBRNIČ

KRŠKI ŠKOF, TEOLOG, ZGODOVINAR, FILOZOF (* 1876)

Leta 1896 je postal škof na Krku slavni Kraševec dr. Anton Mahnič. V skoraj 25 letih svojega škofovanja na Krku je "dajal ton" cerkvenemu življenju na Hrvaškem. Za svojega naslednika je predlagal dr. Josipa Srebrniča, svojega goriškega rojaka, tedaj profesorja cerkvene zgodovine na teološki fakulteti slovenske univerze. Škofijski sedež na Krku je Srebrnič zasedel pred božičem 1923 in škofijo je vzorno vodil 41 let. Svojo zvesto službo Bogu in ljudstvu je sklenil 21. junija 1966 - v 91. letu življenja in 43. letu škofovstva. "Kako lepo je, da je starec, ki je do konca ostal duhovno mlad in angelsko čist," je v pogrebnem govoru dejal istrski škof Nežić, "umrl prav na god zavetnika mladine!"

več:
S. Čuk, Josip Srebrnič: Obletnica meseca, v: Ognjišče 2 (1996), 28-29.

LETA 2016 UMRL VITAL KLABUS

UREDNIK, KRITIK (* 1932)

Po osnovni in srednji šoli v Škofji Loki je v Ljubljani študiral književnost in že v študijskih letih veliko prevajal. Bil je med pripadniki kritične generacije in med ustanovitelji Revije 57, po njeni ukinitvi je sodeloval pri Perspektivah in drugih revijah. Uveljavil se je kot odličen prevajalec. Največ je prevajal iz francoščine, veliko tudi iz nemščine in angleščine. Njegov prevajalski opus obsega več kot 90 naslovov knjižnih del. Za svoje prevajalsko delo je dvakrat prejel Sovretovo nagrado.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1856 ROJEN HENRY RIDER HAGGARD

ANGLEŠKI PISATELJ († 1925)

Henry Rider Haggard je zaslovel s svojimi zgodovinsko pustolovskimi romani iz Afrike (Salomonovi rudniki, Alain Quatterman). Slovenskim bralcem se je najbolj priljubim s svojim romanom Roža sveta, katerega dogajanje se odvija v Palestini v letih pred tretjo križarsko vojno (1189-1192).

LETA 1882 UMRL JURIJ GRABRIJAN

DUHOVNIK, PESNIK, ORGANIZATOR (* 1800)

Rojeni Belokranjec je po končani srednji šoli v Novem mestu na liceju v Ljubljani imel za sošolca Prešerna in Slomška, v bogoslovju pa Baraga. Kot duhovnik je služboval po raznih župnijah ljubljanske škofije, od leta 1838 do smrti (1882) je bil župnik in dekan v Vipavi. Bil je vnet delavec na versko-cerkvenem, na kulturno-prosvetnem in gospodarsko-političnem področju. Zaslovel je tudi kot organizator šolstva: v vipavski dekaniji je ustanovil osem enorazrednih šol ter jim oskrbel tudi nova šolska poslopja.

LETA 1883 UMRL FRANJO RAVNIK

DUHOVNIK, NARODNI BUDITELJ, PROFESOR (* 1832)

Buditelj in preroditelj Slovencev in Hrvatov v Istri se je rodil na Gorenjskem. Kot duhovnik je deloval v Istri in od leta 1883 v Kortah. Bil je naš najpomembnejši narodni buditelj v Istri. Narodnega duha se je navzel zlasti od škofa in učitelja Juraja Dobrile. V koledarju Istran je Ravnik objavil članke z izrazito gospodarsko-vzgojno in narodnobuditeljsko tematiko. Kot župnik v Kortah je obnovil in skrbel za rast slovenske osnovne šole, v kateri je tudi poučeval. Kulturno raven kraja je dvigal s pogovori, pridiganjem in širjenjem Mohorjevih knjig. Imel je tudi bogato knjižnico in je rad posojal knjige. Ime Korte je prevedel v Dvor in v vasi, kjer je deloval, je na današnji dan tudi umrl.

LETA 1885 ROJEN MILAN VIDMAR

ELEKTROINŽENIR, ŠAHIST, FILOZOF IN PISATELJ († 1962)

"Saj mu je treba priznati, da je bil velik šahist, priznan elektroinženir ter spreten strokovni pisatelj. Nikakor pa ni bil komunist," piše v svoji knjigi Skriti spomini (Ljubljana 2005, Nova revija) Angela Vode, ki je šele ob branju Spominov Milana Vidmarja zvedela, da je bil "vseskozi socialist in komunist", med stavko v ljubljanskih Strojnih tovarnah in livarnah pa se je izkazal kot kapitalist. "Vsi Vidmarji (Milan sam in njegov mlajši brat Josip to potrjujeta) imajo izredno razvit čut za orientacijo: vedno se znajdejo na pravi liniji, in to vedno v prvih vrstah." Na tem mestu govorimo o Milanu Vidmarju ob obletnici njegovega rojstva kot o mednarodno priznanem elektrotehniku, prvem slovenskem šahovskem velemojstru in mislecu, ki se je poglabljal v uganko sveta.

... več o njem preberite v obletnici meseca 06_2005

LETA 1898 ROJEN ERICH MARIA REMARQUE

NEMŠKI PISATELJ († 1970)

Nemški pisatelj Erich Maria Remarque (pravo ime Erich Paul Kramer) je v svojih zelo branih romanih ostro obsojal nacizem in vojno, zato so bile njegove knjige v Nemčiji prepovedane. Leta 1932 je emigriral v Švico in nato v ZDA. Slavo si je pridobil s svojim prvim romanom Na Zahodu nič novega (1929), v katerem je s pristnim humanizmom prikazal neko obdobje prve svetovne vojne. Večina njegovih del je prevedena v slovenščino (Slavolok zmage, Čas življenja in čas smrti, Noč v Lizboni, Sence v raju).

nekaj njegovih misli:

• Človek je velik v svojih skrajnostih. V umetnosti, v ljubezni, v neumnosti, v sovraštvu, v samoljubju in celo v žrtvi, toda kar svetu najbolj manjka, je nekakšna sredinska dobrotljivost.
  
• Človeku je dan razum zato, da spozna, da z njim nima kaj početi.
  
• Sanje imamo zato, ker brez njih ne bi mogli prenesti resnice.
  
• V ljubezni ni nihče odrasel.

LETA 1903 ROJEN VILKO FAJDIGA

DUHOVNIK, TEOLOG IN PROFESOR OSNOVNEGA BOGOSLOVJA († 1984)

Pred drugo svetovno vojno je bilo v Cerkvi na Slovenskem ogromno verskega tiska (1 dnevnik, 9 tednikov, 43 mesečnikov). Novi oblastniki so vse to zatrli, konec leta 1945 so dovolili, da so izšle prve številke ljubljanskega cerkvenega lista Oznanilo, ki je s prekinitvami in v omejeni nakladi izhajal do junija 1952. Glavni urednik je bil dr. Vilko Fajdiga, profesor apologetike (osnovnega bogoslovja) na Teološki fakulteti v Ljubljani. Njegova predavanja so izšla v skriptih Praktična apologetika (1964, ciklostil).

... več o njem preberite v rubriki gost meseca 07_1983

nekaj njegovih razmišljanj:

• Ko začenjaš novo leto, pomisli, da je oko, ki vse vidi, dobrotno, očetovsko božje oko, ki so pred njim razgrnjene vse skrivnosti, tudi skrivnost tvoje bodočnosti in tega leta, ki je pred teboj; da je močna in zvesta božja roka, ki te hoče voditi skozi to leto.
  
• Vera daje vzgoji širša obzorja, večnostni odmev in utemeljenost vseh nravnih načel.
  
• Vemo, da je Marija zraven povsod, kjer je Kristus, in da je v vseh časih veljalo: po Mariji k Jezusu.
  
• Vse oblike zapuščenosti, ki morajo človeka na zemlji zadeti, so zadele Gospoda, da bi bili mi manj zapuščeni.

LETA 1938 UMRL JOŽE ABRAM - TRENTAR

DUHOVNIK, LJUBITELJ GORA, PESNIK, PREVAJALEC (*1875)

Jože Abram, doma iz Štanjela na Krasu, je bil leta 1899 posvečen v duhovnika. Najprej je bil kaplan v Bovcu, od tam pa je odšel v Trento, kjer je ostal tri nepozabna leta. Med preprostimi ljudmi in v čudovitem gorskem svetu je postal Trentar in kot Trentar se je tudi podpisoval. Iskreno prijateljstvo ga je vezalo s slavnim tržaškim planincem Juliusom Kugyjem, poetičnim opisovalcem naših gora. Znan je tudi po tem, da je v slovenščino prevedel nekatera dela ukrajinskega pesnika Tarasa Ševčenka.

več:
S. Čuk, Jože Abram: Obletnica meseca, v: Ognjišče 2 (1995), 28-29
knjiga: J. Kragelj, Jože Abram: Graditelji slovenskega doma, Ognjišče, Koper 2000. (RAZPRODANO)

nekaj njegovih misli:

• Trenta! Kako naj izrazim svoja čustva ob tebi? Lepa, divje lepa, strašno lepa si! V tebi sem užil najlepše dneve svojega razburkanega življenja. V tebi počivajo moje misli, ti si magnet mojih želja. Moje srce se umiri in najde zadoščenje v tvojih globokih, ozkih dolinah in v vencu tvojih nebotičnih gora. In zopet in zopet se vračam v duhu vate ter vzletavam kot orel v tvoje vrhe. In srečnega se čutim v tvojem kraljestvu, ko da prihajam domov na svatbo in vsako leto te obiskujem ter se vzpenjam na tvoje in tvojih sosedov zračne velikane in ljubo mi je, tako milo, tako svečano, ko da bi prišel v mirno, ljubeče materino naročje, od koder si srce več ne želi ...
  
• Stal sem na vrhu Triglava, zrl sem željno okrog, da bi uzrl vsaj košček lepe naše nesrečne domovine, da bi jo vzljubil tem bolj, a zaman, - povsod sem uzrl in zrl le tebe megla in tvoje sivo valovje, in mračno čustvo mi je ovilo duha: otožen sem začel postajati s tabo, megla; nemo si mi govorila v dušo in duša mi je kot brez volje slastno pila tvojo otožnost.
  
• Pozabil sem na svet, na doline, ljudi, na vse ... Okrog mene je vse oživelo in z očmi, s katerimi nisem še nikoli gledal, sem uzrl v teh sončnih višinah nov svet, po katerem sem vedno hrepenel, ker mi je o njem ljubka pravljica govorila ko o deveti deželi in si mi ga ti zdaj odkril, ljubi planinski cvet ...
  
• Dolinec bi ne verjel, da prebivalci gora mnogo bolj ljubijo svojo domovino kot dolinci. Kakor ne zapuste planinski orli svojih gora, tako je tudi planinec navezan nanje z dušo in s telesom.

LETA 1968 UMRL JAKOB ŠOLAR

JEZIKOSLOVEC, PREVAJALEC, UREDNIK (* 1896)

"Znanost je iskanje resnice, znanstvenik pa njen služabnik. Kdor bo iskal sebe, svoje slave, svojega priznanja, bo izginil brez sledu; le tisti, kdor bo samega sebe žrtvoval resnici, bo z resnico živel tudi sam." Tako je zapisal profesor Jakob Šolar, neutrudni garač, ki ga je rodila Selška dolina. Bil je raziskovalec slovenskega jezika, skrbel je za izdajo dobrih slovenskih učnih knjig, sodeloval je pri novejših izdajah naše slovnice in pravopisa, bil je urednik, prevajalec, vzgojitelj mladih v šoli in izven nje. Ob stoletnici rojstva se je Jakoba Šolarja z velikim spoštovanjem in hvaležnostjo spomnil njegov učenec Stane Gabrovec v Koledarju celjske Mohorjeve 1996. "Reči moramo," je zapisal, "da je imel en sam poklic in ta je bil služiti slovenstvu. Služil mu je kot duhovnik in v vseh svojih številnih poklicih: ko je hodil vsako soboto na Brezje spovedovat, ko je pisal zakone slovenščini, ko je učil vse nas ne samo slovenščine, temveč celotnega življenja. To je delal kot profesor na Škofijski gimnaziji, pa tudi kot jetnik v zaporu."

... več o njem preberite v obletnici meseca 04_1996

nekaj njegovih misli:

• Kako prazno mora biti v hiši, kjer je časopisnega papirja na kupe, a lepe knjige manjka!
  
• Kdor hoče res realno živeti, živeti iz duha in mesa, živeti iz vseh svojih življenjskih korenin, naj seže brezpogojno po lepi in modri knjigi, da mu živi duh prezgodaj ne ohromi.

LETA 1989 UMRL ANTON DERMOTA

OPERNI IN KONCERTNI PEVEC, PEDAGOG (* 1910)

Rojen je bil v Kropi, služil je kot hlapec pri župniku na Bledu, kjer so opazili njegovo nadarjenost in ga dali v orglarsko šolo v Ljubljano k skladatelju Stanku Premrlu. Študiral je na konservatoriju in postal član opernega zbora v Ljubljani. Leta 1934 je dobil štipendijo za nadaljevanje študija na Dunaju in leta 1936 je dobil službo v Dunajski državni operi, in prvič nastopil v Mozartovi Čarobni piščali. Sledilo je več odmevnih nastopov s slavnimi pevci in dirigenti (Toscanini, Krauss, Kleiber, von Karajan ...). Na Dunaju je pel do konca svoje pevske poti (45 let), tu je ostal tudi med vojno in po njej nastopal na začasnem odru v gledališču v Mozartovih operah Don Giovanni, Così fan tutte in številnih operah iz slovanskega repertoarja, bil je gost najuglednejših opernih gledališč in festivalov doma in po svetu. Največje uspehe je doživel z vlogami Don Ottavia, Ferranda ... Florestana, Lenskega ... najbolj pa je bil cenjen kot izvrsten interpret Mozartove glasbe. Nastopal je tudi v oratorijih in samospevih, na Dunaju so ga razglasili za komornega pevca in dobil je tudi številne nagrade ... Svoje življenje je opisal v knjigi Tisoč in en večer, ki je bila uvrščena v redno zbirko Mohorjeve družbe za leto 1986. To ni »Tisoč in ena noč« pravljic, to je Tisoč in en večer resničnih zgodb umetnika, glasbenika, ki se je iz rodne Krope povzpel v širni svet. Očetu uredniku je takrat v pogovoru odkrival najvažnejše poteze svoje mladosti: kako lahko človek, ki se je prebijal skozi revne razmere, skozi trpka leta študija, polna revščine, doseže marsikaj, osvoji svet z veliko volje in seveda tudi s talentom ...

... več o njem lahko preberete v članku, ki je nastal pred izidom slovenskega prevoda njegove knjige v rubriki gost meseca 12_1985

njegova misel:

• Vsaka preskušnja, ki pride na pot človeka, pride zato, da človek ob njej zori in izhaja iz nje močnejši, še bolj delaven in tudi srečnejši kot kdaj prej.

LETA 2006 UMRL NACE ŠUMI

UMETNOSTNI ZGODOVINAR, PROFESOR IN KONSERVATOR (* 1924)

Mladost je preživel v Kranju, med drugo svetovno vojno je bil tri leta v taborišču Dachau. Leta 1950 je na Filozofski fakulteti v Ljubljani diplomiral, 1959 doktoriral s temo baročne arhitekture v Ljubljani. Kot eden vodilnih slovenskih konservatorjev je s svojim delom zaznamoval prenovo Ljubljane in številnih drugih mest ter uveljavil konservatorstvo kot samostojno vedo v Sloveniji. Več kot 30 let je bil profesor umetnostne zgodovine na FF v Ljubljani. Pri njem so diplomirale številne generacije slovenskih umetnostnih zgodovinarjev.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 31. januar 1799, Struževo pri Kranju, † 20. junija 1872, Šentvid, Ljubljana

Slovenski biografski leksikon predstavlja Blaža Potočnika kot pesnika, nabožnega in poučnega pisatelja, časnikarja in narodnega buditelja. Rodil se je 31. januarja 1799 v Struževem pri Kranju. Družina se je kmalu preselila v Kranj, leta 1811 pa v Ljubljano. Blaževa prva učiteljica je bila mama Barbara, ki je znala brati, šole pa je obiskoval najprej v Kranju in nato v Ljubljani. Po končani gimnaziji in liceju je vstopil v bogoslovje in bil leta 1822 posvečen v duhovnika. Kot kaplan je služboval v Šentjerneju; po smrti stolnega organista Hellerja je bil leta 1825 poklican za kaplana v ljubljansko stolnico, kjer je sodeloval z Gregorjem Riharjem pri prenovi cerkvenega petja. Avgusta 1833 je dobil župnijo Šentvid nad Ljubljano, kjer je ostal 39 let - vse do svoje smrti. Šentviška doba pomeni višek njegovega duhovniškega in kulturnega delovanja. Bil je vsestransko delaven, bister in iznajdljiv, velik dobrotnik dijakov in študentov.

Med njegovim župni-kovanjem je bilo v Šentvidu enajst novih maš. Imel je smisel za praktične stvari: za mlekarice je omislil voziček, s katerim so vozile mleko v mesto; v prostem času je faranom popravljal ure. Kot vnet čebelar se je ukvarjal tudi s homeopatijo (danes bi rekli "alternativnim zdravljenjem"). Prijatelj France Prešeren ga je zbodel z epigramom: "Popred si pevec bil, zdaj si homeopat; popred si časa bil, zdaj si življenja tat. "Njegovo razgibano življenje se je izteklo 20. junija 1872.

Svoje pesniške in glasbene darove je Blaž Potočnik posvetil predvsem cerkvenemu petju. Pisal je besedila, ki so prvič izšla leta 1827 pod naslovom Svete pesmi za vse velike praznike in godove med letom (sledilo je več ponatisov); nekatere pesmi je tudi sam uglasbil.

V novi slovenski cerkveni pesmarici Slavimo Gospoda (1992) je kar 29 Potočnikovih besedil in tri njegove uglasbitve (O Jezus, sladki moj spomin; O kam, Gospod, gre tvoja pot; Veš, o Marija). V omenjeni zbirki so pesmi, ki jih je Potočnik napisal že kot kaplan v Šentjerneju. Prevajal je tudi iz latinščine in nemščine, najbolj še pa so njegove izvirne pesmi, zlasti Mariji in svetnikom v čast. "V njih je zajemal iz živega baročno-cerkvenega duha in jim dal tako izrazito slovensko tipiko, da so te pesmi v njegovih, Travnovih, posebno pa v Riharjevih napevih dobile popolnoma ljudski značaj" (France Koblar). Vedri naravi Blaža Potočnika je bil tuj mrki janzenizem in menda se je iz Ljubljane umaknil v Šentvid prav zaradi naraščajočega vpliva janzenistov v kranjski prestolnici. Proti janzenizmu so namenjeni njegovi spisi, ki jih je pripravil na pobudo škofa Wolfa. Iz francoščine je prevedel Bossuetova Premišljevanja za vse dobe cerkvenega leta, iz italijanščine pa razmišljanja Sv. Alfonza Ligvorija o Mariji. Objavljal je tudi svoje pridige, ki razodevajo gorečega pa modrega cerkvenega govornika.

Kot posvetni pesnik se je Blaž Potočnik vključil v krog ob Krajnski čbelici in sodeloval pri prvih "bukvicah" (1830); objavil je več svojih pesmi, v katerih "se pozna Vodnikova šola, vendar se je učenec dvignil nad racionalizmom svojega učitelja in izraža že precej romantičnega čustvovanja" (F. Koblar). Matija Čop je Potočnikove pesmi v Krajnski čbelici pohvalil, da so prav prijetne za petje in jih ima za "najodličnejše v zbirki". Potočnik je bil pristaš metelčice, zato v naslednjih snopičih Krajnske čbelice ni sodeloval; svoje pesmi je objavljal v Novicah; nekatere od njih: Dolenjska (Pridi, Gorenjc), Zvonarjeva (Ko dan se zaznava), Planinar (Visoko vrh planin stojim) so se ljudem tako priljubile, da so ponarodele. Potočnik je z Janezom Bleiweisom sodeloval pri sestavljanju Velike pratike; med njegovmi poučnimi spisi je njegova knjižica Kolera (1831). Sodeloval je tudi pri pisanju šolskih knjig za računstvo, pripravil je slovensko-nemško slovnico in sodeloval pri sestavljanju nemško-slovenskega slovarja, ki ga je pripravljal Matej Cigale (1860). Leta 1866 je v Šentvidu ustanovil narodno čitalnico, ki je pod imenom "Blaž Potočnikova čitalnica" delovala do leta 1941. Njegovo narodno zavest je pokazal vižmarski tabor leta 1869. Bil je znan kot velik šaljivec. O njem se je ohranilo več anekdot. Najbolj znana je tale: ko se je nekoč ustavil v gostilni na Brodu, ga je gostilničar vprašal, kaj dela Bog v nebesih. Župnik Potočnik je ustrelil kot iz topa: "Čaka, da bo kakšen birt prišel v nebesa!"

(obletnica meseca 01_1999)