LETA 1638 UMRL CORNELIUS JANSEN

NIZOZEMSKI ŠKOF, OČE JANZENIZMA (*1585)

Gibanje, ki je oznanjalo pretirano strogost v verskem življenju, se po nizozemskem teologu in škofu Korneliju Jansenu (lat. Jansenius) imenuje janzenizem. V svojem glavnem delu Augustinus, ki je izšlo po njegovi smrti (1640), je pod vplivom kalvinizma učil, da je človeška narava po izvirnem grehu povsem pokvarjena. Zato je človek nesvoboden in ga more rešiti le milost, ki pa jo Bog daje samo izbrancem. Friderik Baraga se je kot mlad duhovnik boril proti janzenizmu z oznanjevanjem Božjega usmiljenja.

LETA 1788 UMRL GIOVANNI ANTONIO SCOPOLI

ITALIJANSKI ZDRAVNIK IN NARAVOSLOVEC (* 1723)

Rojen v Italiji (Cavalese) leta 1754 je postal rudniški zdravnik v Idriji (tedanja Avstrija), kjer je tudi poučeval na metalurško-kemijski šoli. Na svojih potovanjih po Kranjski je preučeval rastlinstvo in živalstvo in leta 1760 izdal knjigo Flora carniolica, prvo znanstveno delo o naravi v Sloveniji. V njej je opisal več kot tisoč rastlinskih vrst s področja SZ Slovenije in tako postavil je temelje sodobnemu znanstvenemu naravoslovnemu raziskovanju na Kranjskem ...

več:
S. Čuk, Giovanni Antonio Scopoli (1723-1788): Obletnica meseca, v: Ognjišče 5 (2018), 42-43.

LETA 1794 UMRL ANTOINE LAURENT LAVOISIER

FRANCOSKI KEMIK, OČE MODERNE KEMIJE (* 1743)

Francoski kemik Antoine Laurent Lavoisier spada med ustanovitelje moderne kemije. Dokazal je, da je zrak zmes kisika in dušika ter ugotovil vlogo kisika pri gorenju - spajanju snovi s kisikom. Umrl je kot nedolžna žrtev med francosko revolucijo (1789-1795). 8. maja 1794 je njegova glava padla pod giljotino, napravo za izvrševanje smrtne kazni med to revolucijo.

LETA 1828 ROJEN JEAN-HENRI DUNANT

ŠVICARSKI MIROVNIK IN HUMANIST, OČE RDEČEGA KRIŽA (†1910)

Švicarski človekoljub Jean-Henri Dunant je po bitki pri Solferinu (1859) ustanovil društvo za pomoč vojnim ranjencem. To je bil zametek mednarodne organizacije Rdečega križa. Za njen rojstni dan velja 26. oktober 1863. Leta 1901 so prvič podelili Nobelovo nagrado za mir. Prejel jo je Henri Dunant, ki je ves denar podaril vojaškim bolnišnicam.

LETA 1880 UMRL GUSTAVE FLAUBERT

FRANCOSKI PISATELJ (* 1821)

Kot nezaželen otrok je že v mladosti doživel trpljenje in umiranje drugih ljudi. Začel je pisati kratke zgodbe, v katerih so bili opisi zelo realistični, pripoved je izdelal do popolnosti, preden jo je objavil. Na očetovo željo je moral študirati pravo, toda šele ko se je iz Pariza preselil na podeželje, kjer je začel pisati in so nastala njegova najbolj znana dela. Roman Gospa Bovary, je Flaubert izdal leta 1857, po potovanju po Tuniziji je napisal zgodovinski roman Salammbô, ki slikovito opisuje vojaške boje v Kartagini v času po prvi punski vojni. Pomemben je tudi njegov roman Tri priče. Flaubert je v svojih delih razgaljal meščansko družbo in njen življenjski slog. Velja za glavnega predstavnika francoskega realizma in za enega največjih svetovnih romanopiscev.

njegove misli:

• Srce je bogastvo, ki ga ni mogoče niti prodati niti kupiti, mogoče ga je samo podariti.
  
• Prepričan sem, da bi nam, če bi nenehno imeli svoj pogled uprt v nebo, konec koncev zrasle peruti.

LETA 1895 ROJEN FULTON J. SHEEN

AMERIŠKI NADŠKOF, PRVI TELEVIZIJSKI PRIDIGAR, BOŽJI SLUŽABNIK († 1979)

Okoli leta 1950 je v Ameriki in po vsem svetu zaslovel kot oznanjevalec evangelija po sodobnih sredstvih obveščanja - radiu in televiziji. Rad je govoril, da je "radio kot stara zaveza: slišiš, pa ne vidiš - televizija pa kot nova zaveza: slišiš in tudi vidiš, kajti Jezus, napovedani Odrešenik, je prišel med nas". V vseh svojih nastopih je poudarjal evangeljsko resnico: "Bog te ljubi!" Če bi sveti Pavel, veliki "apostol narodov", živel danes, bi oz­nanjal evangelij po sodobnih sredstvih obveščanja - radiu, televiziji in zdaj tudi internetu. Potrebo po takem oznanjevanju je začutil tudi Fulton John Sheen, katoliški duhovnik in kasneje škof v Združenih državah Amerike. Že pred drugo svetovno vojno je imel radijske govore, v katerih je hotel nagovoriti ljudi s tem, da se je v luči evangelija loteval njihovih bolečih problemov. Med njegovimi poslušalci niso bili samo katoličani, temveč tudi mnogi nekatoličani, celo neverni, a iskreni iskalci resnice. "Tistega, ki ne veruje, je mogoče o Bogu bolj prepričati z dokazi iz nereda, ki vlada v njegovem srcu, kakor z dokazi iz reda v svetu."

več:
S. Čuk, Fulton J. Sheen, Prvi televizijski pridigar: Pričevanje, v: Ognjišče 11 (2022), 82-83.

nekaj njegovih misli:

• Naj bo kakšno srce še tako privlačno, bo vedno obstajalo še neko večje Srce, večja ljubezen, plemenitejša predanost. Če se vam zdi vaša mati utelešenje vsega tistega, kar je v življenju najlepše, ali morete potem misliti, da bi Bog, ki je ustvaril materinstvo, premogel manj ljubezni?
  
• V temnih nočeh smo hvaležni za luno. Če jo vidimo lesketati, vemo, da mora biti tudi sonce. V temni noči sveta, ko ljudje obračajo hrbet njemu, ki je Luč sveta, se ozrimo na Marijo, naj vodi naš korak, medtem ko čakamo na sončni vzhod.
  
• Izpolnjevanje božje volje je jedro sleherne svetosti. Jezus nas uči, kako je treba umreti: v uri svoje poslednje žrtve je hotel imeti poleg sebe svojo Mater. In zakaj potem ne bi molili dan za dnem: »Prosi za nas grešnike zdaj in ob naši smrtni uri«?
  
• Marija je kakor okence, skozi katero ujame zemljan prvi bežni žarek Boga. Morda pa je bolj povečevalno steklo, ki povečuje našo ljubezen do njenega Sina, da ga molimo bolj iskreno in z večjo vnemo.
  
• V kraljestvu ljubezni ni ravnin: ali se vzpenjamo ali pa gremo navzdol.
  
• To življenje ni zmaga. To je boj in Bogu ni všeč, da mirujejo tisti, ki so določeni za boj.
  
• Človek je milosrčen, kadar žalost in skrb svojega bližnjega čuti kot svojo skrb in svojo žalost.
  
• Če naš bližnji nima ljubezni, potem mu moramo dati mi del naše ljubezni. Tako ravna Bog z nami.
  več:
  

LETA 1898 ROJEN KARDINAL ALOJZIJ STEPINAC

BLAŽENI NADŠKOF IN KARDINAL, POGUME­N PASTIR BOŽJEGA LJUDSTVA († 1960)

Med svojim drugim pastirskim obiskom na Hrvaškem je papež Janez Pavel II. v soboto, 3. oktobra 1998 v hrvaškem narodnem svetišču Marija Bi­strica razglasil za blaženega kardinala Alojzija Stepinca, ki je bil nadškof v Zagrebu (1934-1960). Pogumnega pastirja, ki se je boril za temeljne človeške pravice, so komunistične oblasti na insceniranem sodnem procesu obsodile kot "vojnega zločinca", on pa je svojim sod­nikom z dostojanstvenim mirom dejal: "Moja vest je čista!"

več:
S. Čuk, Kardinal Alojzij Stepinac: Pričevanje, v: Ognjišče 10 (1998), 62-63.

njegova misel (na sodišču):

• Moja krivda je v tem, da ne klonim pred vašimi zahtevami. Toda če bi moral dati svoje življenje pri izpolnjevanju svojih dolžnosti, ga bom dal, zagrebški nadškof zna ne samo trpeti, ampak tudi umreti za svoje ideje.

o njem:

• Izpolnil je svoje poslanstvo oznanjevanja predvsem s trpljenjem za Cerkev in potrdil sporočilo vere s smrtjo. Raje je imel temnico kot svobodo, le zato, da je branil svobodo in edinost Cerkve. Ni se bal verig, da ne bi bila uklenjena beseda evangelija. (Janez Pavel II.)
  
• Bil je pastir Božje črede v posebno težavnih časih zgodovine hrvaškega naroda, ko so protikrščanske ideologije pustošile po vsej Evropi, sejale sovraštvo med rasami in borbo med razredi. Kardinal Stepinac je v odnosu do njih zavzel jasno stališče, brez človeških ozirov in političnih računic, v absolutni zvestobi evangeliju, cerkvenemu nauku in svoji vesti kot katoliški škof. Za kardinala Stepinca je bilo oznanjevanje evangelija in biti njegova priča osebna obveza, notranja zahteva, ki jo je v polnosti sprejel, sad neomejenega podarjanja sebe Bogu, Cerkvi in svojemu narodu. (kardinal Rode)

LETA 1902 ROJEN JOŽKO TISCHLER

ŠOLNIK IN POLITIK, OČE KOROŠKIH SLOVENCEV († 1979)

Priznanje za požrtvovalno delo med našimi rojaki na avstrijskem Koroškem je Tischlerjeva nagrada. Ime nosi po dr. Jožku Tischlerju, ki je bil po drugi svetovni vojni "oče" koroških Slovencev. Leta 1949 je ustanovil Narodni svet koroških Slovencev,danes najstarejšo predstavniško organizacijo slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem. Precejšen del koroških Slovencev se namreč ni strinjal s politiko tedanjega pokrajinskega odbora Osvobodilne fronte, ki je takoj po drugi svetovni vojni prevzel vlogo edine predstavniške organizacije. NSKS so zato ustanovili na temelju demokratičnih in krščanskih načel. Bil je tudi prvi ravnatelj Zvezne gimnazije za Slovence v Celovcu, ki je bila na njegovo pobudo ustanovljena leta 1957.

o njem:

• Dr. Jožko Tischler, ustanovni ravnatelj šole, je med letoma 1957 in 1967 opravil pionirsko delo. Moral si je poiskati učiteljski in dijaški kader, skrbeti za učbenike v slovenščini, se uveljaviti na koroškem pedagoškem prizorišču, ki slovenščini tedaj ni bilo bogve kako naklonjeno. (Reginald Vospernik)

LETA 1914 ROJEN JANKO MODER

PREVAJALEC, UREDNIK IN PUBLICIST († 2006)

»Rad prevajam, ker mi to nadomešča potovanja in mi razen izvirnika in slovarja ni treba nositi s seboj ne težke prtljage, ne daljnogleda ne drobnogleda, pa imam vendarle občutek, kaj vse odkrivam iz skrivnostnega podgobja tujih besedil.« Tako je o svojem prevajalskem delu, po katerem je najbolj zaslovel, povedal Janko Moder. O njem je šel glas, da je prevedel več knjig, kot jih lahko normalen človek v svojem življenju prebere. Šaljivo so trdili, da je v svojem izredno dolgem življenju prevedel "več kot sedem ton knjig"; čisto res pa je, da obsega njegov prevajalski opus več kot 700 naslovov. Janko Moder se je držal načela, da je treba vse prevajati iz izvirnika, kar pomeni, da je prevajal iz 25 evropskih jezikov! Toda ni bil samo prevajalec, temveč tudi izviren ustvarjalec kot pesnik in pisatelj. Veljal je za enega najbolj uglednih poznavalcev slovenskega jezika in sodeloval je pri pripravi več pravopisov. Pomembno je njegovo delo pri Mohorjevi družbi, najstarejši slovenski založbi.

več:
S. Čuk, Janko Moder (1914-2006): Obletnica meseca, v: Ognjišče 5 (2014), 48-49.

LETA 1989 V LJUBLJANI PREBRANA MAJNIŠKA DEKLARACIJA

Pesnik Tone Pavček je na Kongresnem trgu v Ljubljani prebral izjavo slovenske politične alternative oziroma nastajajoče demokratične opozicije. Besedilo se imenuje Majniška deklaracija 1989, podpisali so jo Društvo slovenskih pisateljev, Slovenska demokratična zveza, Slovenska kmečka zveza, Slovensko krščansko socialno gibanje in Socialdemokratska zveza Slovenije. V izjavi so poudarili prelomnost zgodovinskih dogodkov in odgovornost Slovencev za njihovo prihodnost, zahtevali samostojno Slovenijo in postavili temelje političnemu programu poznejše koalicije Demos.

besedilo:

Podpisniki te listine izjavljamo in sporočamo:
- da hočemo živeti v suvereni državi slovenskega naroda;
- kot suverena država bomo samostojno odločali o povezavah z južnoslovanskimi in drugimi narodi v okviru prenovljene Evrope;
- glede na zgodovinska prizadevanja slovenskega naroda za politično samostojnost je slovenska država lahko utemeljena le na:
* spoštovanju človekovih pravic in svoboščin,
* demokraciji, ki vključuje politični pluralizem,
* družbeni ureditvi, ki bo zagotavljala duhovno in gmotno blaginjo v skladu z naravnimi danostmi in v skladu s človeškimi zmožnostmi državljanov Slovenije.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 8. maj 1898, Brezarić pri Krašiću (blizu Jastrebarskega), † 10. februar 1960, Krašić.

Ob stoletnici Stepinčevega rojstva je nadškof Josip Bozanić, nje­gov tretji naslednik na zagrebškem nadškofijskem sedežu, na vernike naslovil dolgo pastirsko pismo (z datumom 1. marca 1998), v katerem prikaže življenje in delo svojega svetniškega prednika. Podatke črpa iz temeljitega življenjepisa kardinala Stepinca, ki ga je napisal slo­venski frančiškan p. Aleksa Benigar (1974). Alojzij Stepinac se je rodil 8. maja 1898 v vasi Brezarić v župniji Krašić kot peti od osmih otrok očeta Josipa in matere Barbare (Bare). Ko je nekaj dni po kr­stu prišel župnik k njim na obisk, je videl, da je čez odejo v poste­ljici, kjer je ležal mali, razgrnjen velik družinski rožni venec. Ob pogledu na to je župnik dejal: "Bara, pa kako ne bi Lojzek postal svet­nik, ko pa že zdaj moli rožni venec!"

Po osnovni šoli v Krašiću je Lojzek odšel v Zagreb, kjer je sredi prve svetovne vojne končal gimnazijo. Vpoklican je bil pod orožje in poslan na soško fronto, kjer je prišel v italijansko ujetništvo. Leta 1919 se je vpisal na agronomsko fakulteto zagrebške univerze, čeprav je v globini svojega srca zaznal klic po duhovništvu, ki ga je s svo­jimi molitvami podpirala mati Bara. Leta 1924 je šel k tedanjemu zag­rebškemu nadškofu Antunu Bauerju, ki ga je poslal v Rim. Na papeški univerzi Gregoriani je dosegel doktorat iz filozofije in teologije ter bil 26. novembra 1930 posvečen v duhovnika. Ko se je vrnil v doma­čo škofijo, je srčno želel, da bi šel delovat na župnijo, toda nad­škof, ki ga je dobro poznal, je imel z njim drugačne namene. Tri leta je opravljal razne odgovorne službe na škofiji, leta 1934 pa ga je papež Pij XI. imenoval za zagrebškega nadškofa koadjutorja s pravico nasledstva.

Bilo mu je 37 let in bil je najmlajši katoliški škof na svetu. Tri leta se je v novo službo nadvse uspešno uvajal, po smrti nadško­fa Bauerja leta 1937 pa je na njegova ramena padla odgovornost za ve­liko zagrebško nadškofijo. Tej nalogi je bil dorasel. Lahko rečemo, da je svojo službo opravljal v duhu odprtosti drugega vatikanskega koncila. Prišla so težka leta druge svetovne vojne. Ko je bila leta 1941 ustanovljena ustaška Nezavisna država Hrvatska, je nadškof Stepinac od­ločno zagovarjal temeljne pravice vseh ljudi, naj bodo Hrvati ali Srbi, Judje ali Cigani. "Naš bližnji, naj se imenuje tako ali druga­če, ni 'šrauf' v mašini države, pa naj bo obarvana rdeče ali črno, sivo ali zeleno, temveč je svoboden božji otrok, naš brat v Bogu!"

Po koncu vojne in nastopu komunistične vladavine se je začela divja gonja proti nadškofu Stepincu kot "vojnemu zločincu". 22. julija 1945 so jugoslovanski škofje izdali znamenito pastirsko pismo, v katerem so odločno zahtevali spoštovanje pravic vernikov, kakor je bilo ob­ljubljeno ob ustanovitvi nove Jugoslavije. Komunistični oblastniki so ga sprejeli kot "napad na državo". Prvi podpisnik je zagrebški nadškof Alojzij Stepinac, predsednik Jugoslovanske škofovske konfe­rence. V septembru 1946 so proti njemu uprizorili sodni proces, ki se je končal 11. oktobra z obsodbo na pet let zapora v Lepoglavi in nato na hišni pripor v rodnem Krašiću, kjer je smel maševati, pridi­gati in spovedovati, kar mu je bilo v veliko uteho.

Tam ga je dolete­la kardinalska čast, ki mu jo je 12. januarja 1953 podelil papež Pij XII. To zasluženo priznanje je jugoslovanske rdeče oblastnike tako razkačilo, da so pretrgali diplomatske odnose z Vatikanom. "Kardinal­ski škrlat pomeni kri," je dejal Stepinac. Njegovo zdravje je vedno bolj pešalo in 10. februarja 1960 je izročil svojo dušo Bogu. Poko­pali so ga v zagrebški stolnici. Pogreb je bil pravo zmagoslavje vere. Na njegov grob se odtlej zgrinjajo množice romarjev, Med njimi je bil 11. septembra 1994 tudi papež Janez Pavel II., ki je tega pogum­nega pastirja božjega ljudstva imenoval "najsvetlejši lik Cerkve na Hrvaškem". Zdaj ga bo kot svetliko postavil na oltar.

(pričevanje 10_1998)

* 8. maj 1895, El Paso, Illinois; 9. december 1979, New York

Fulton Sheen se je rodil na današnji dan kot prvi od štirih otrok Newtona Morrisa Sheena in Delie Fulton v kraju El Paso v ameriški zvezni državi Illinois. Njegovi predniki so bili katoliški Irci, ki so se pred angleškimi zatiralci izselili v Ameriko. Stric mu je omogočil šolanje v katoliški šoli stolne župnije v mestu Peoria v letih 1901-1909. Pri birmi je privzel ime John, po končani srednji šoli pa je za svoje prvo ime sprejel priimek matere in odtlej je bil Fulton John Sheen.

Odločil se je za duhovniški poklic in vstopil je v škofijsko semenišče, kjer je dokončal bogoslovne študije ter bil 20. septembra 1919 posvečen v duhovnika škofije Peoria. Škof Edmund Dunne je nadarjenega mladega duhovnika poslal nadaljevat bogoslovne študije v Evropo. Na znameniti katoliški univerzi v Louvainu v Belgiji je Sheen dosegel doktorat iz filozofije in kot prvi Američan prejel nagrado kardinala Merciera. Na gregorijanski univerzi v Rimu pa je z disertacijo "Bog in razum v moderni filozofiji - kritična študija v luči filozofije sv. Tomaža" pridobil naslov doktorja teologije. Ko se je novopečeni doktor vrnil v Ameriko, je najprej deloval kot kaplan v mestni župniji, kmalu pa je postal profesor na katoliški univerzi v Washingtonu. Pa ne za dolgo, kajti profesorski pult je zamenjal s prižnico. Kot izredno prepričljiv govornik je nastopal na raznih cerkvenih slavjih doma in po svetu. Vrsto let (od 1930 do 1953) je imel postne govore v newyorški stolnici sv. Patrika, vsako leto je kot pridigar nastopil v slavni westminstrski katedrali v Londonu. Govoril je tako ognjevito, da je številne ljudi pripeljal v naročje katoliške Cerkve. Če ga je kdo zaradi teh uspešnih nastopov pohvalil, je mirno odvrnil: "Za to nimam prav nobenih zaslug, ljudi vabi k sebi Kristus! Vesel sem, da sem njegov služabnik."

Zaslovel je predvsem kot televizijski pridigar. Pred televizijskimi zasloni je prvič nastopil za veliko noč leta 1940. Deset let kasneje so milijoni televizijskih gledalcev iz tedna v teden spremljali njegove polurne oddaje z naslovom "Življenje je vredno življenja", v katerih je posredoval evangeljski pogled na življenje in vsakdanje delo človeka. Gledalce je pritegnila njegova vedrina in duhovite primere. Svoje televizijske govore je prelil in razširil v knjige: izšlo jih je nad 90 in vse so bile uspešni­ce. Največ bralcev je dosegel s knjigo Mir duše, najvišjo naklado pa s knjigo Kristusovo življenje. "Skrivnost" uspešnosti njegove govorjene in pisane besede je bila vsakdanja enourna molitev pred Najsvetejšim.

Leta 1951 je postal pomožni škof v New Yorku, leto poprej pa narodni voditelj Družbe za širjenje vere, kar je ostal do leta 1966. V tej vlogi si je močno prizadeval za pomoč misijonom. Sodeloval je na drugem vatikanskem koncilu in bil kot "televizijski" škof deležen velike pozornosti. Leta 1966 ga je papež Pavel VI. imenoval za škofa v mestu Rochester, kjer je skušal uresničiti pokoncilsko podobo škofije: ustanovil je duhovniški in pastoralni svet, k sodelovanju je pritegnil laike. Kot škof ordinarij se je leta 1969 zaradi starosti (75 let) škofiji odpovedal. Zadnjih deset let je veliko potoval in bil povsod dobrodošel govornik. Papež Pavel VI. ga je leta 1969 imenoval za člana Sveta za neverujoče in za naslovnega nadškofa.

Septembra 1979 je obhajal biserno mašo -šestdesetletnico duhovništva. Tri mesece zatem - 9. decembra - je bila daritev njegovega življenja končana. Pokopan je v newyorški katedrali sv. Patrika. Junija leta 2012 je papež Benedikt XVI. uradno podpisal odlok kongregacije za svetnike s katerim je potrdil herojsko mero krepostnega življenja božjega služabnika Fultona Sheena in s tem se nadaljuje postopek za razglasitev tega izrednega moža za blaženega ...

ČUK, Silvester. Fulton J. Sheen. Prvi televizijski pridigar (Pričevanje). Ognjišče, 2002, leto 38, št. 11, str. 82-83

* 8. maj 1914, Dol pri Ljubljani, † 20. oktober 2006

Profesor Breznik mu je vcepil ljubezen do slovenščine

Janko Moder je pravil o sebi, da je otrok prve svetovne vojne: rodil se je namreč 8. maja 1914 v Dolu pri Ljubljani. Ob izbruhu prve svetovne vojne je moral oče na fronto. Mati se je preživljala s slamnikarstvom. Ko se je oče po vojni vrnil domov, je bil za štiriletnega Janka tujec. V naslednjih letih je dobil štiri brate in dve sestri. Oče, po poklicu mizar, je po vojni želel ustvariti strojno mizarstvo in v ta namen je z bratom postavil hidroelektrarno. Šolsko modrost, ki mu je bila nekam tuja, je Janko začel nabirati v ljudski šoli v Dolu, potem so ga poslali v Ljubljano, kjer je kot gojenec Marijanišča v enem šolskem letu naredil tri razrede.

Šolanje je nadaljeval na škofijski klasični gimnaziji v Šentvidu, kjer ga je profesor slovenščine dr. Anton Breznik, priznan jezikoslovec, za vse življenje zaznamoval z ljubeznijo do lepe slovenščine. Cenil ga je bolj kot svoje predavatelje kasneje na univerzi. Na klasični gimnaziji se je prvič srečal s tujimi jeziki, ki so ga pritegnili. Knjige v tujih jezikih je bral počasi in jih sproti 'zase' prevajal. Po maturi se je pod vplivom Milana Vidmarja, čigar knjige (Oslovski most, Moj pogled na svet, Spomini) je požiral, vpisal na elektrotehniko, vendar je končal samo prvi letnik, študij bi morala nadaljevati ali v Gradcu ali v Zagrebu, za kar pa ni imel sredstev, zato je presedlala na 'cenejšo' slavistiko. Tik pred drugo svetovno vojno je diplomiral. Ko je odslužil vojaški rok, se je poročil in dobil službo suplenta na drugi realni gimnaziji v Ljubljani. Med vojno je bil nekaj mesecev dramaturg v ljubljanski Drami. Po 'osvoboditvi' leta 1945 je bil devet mesecev zaprt, ločen od družine – žene in dveh majhnih otrok, ki so ostali brez vsega.

Zvesti sodelavec Mohorjeve družbe in njen zgodovinar

Ko je prišel iz zapora, ker mu niso mogli dokazati nobenega 'greha', je bil kot kužni bolnik. »Nihče od prijateljev me ni več poznal. Nihče si ni upal pogovarjati z menoj, da ne bi s tem tudi sebe umazal.« Nikjer ni mogel dobiti službe, zato se je v stiski zatekel k Finžgarju, uredniku Mohorjeve družbe, pri kateri je Moder sodeloval že od leta 1934, ko je kot sourednik prevzel v tedanji družinski reviji Mladika zadnji dve strani: zanimivosti, šale, uganke. Urednika, najprej Finžgar, potem dr. Jože Pogačnik, sta ga porabila še za marsikaj drugega. Leta 1941 je postal (z Antonom Vodnikom) urednik Mladike. Med vojno je bil eden najbolj dejavnih delavcev v uredništvu in upravi Mohorjeve, ki se je pred Nemci preselila iz Celja v Ljubljano in se je borila s številnimi težavami. »Z vsako knjigo, ki je izšla, smo zbujali v ljudeh zavest, da še živimo in da se ne damo.« S Finžgarjem sta si bila zelo blizu, ko je po zaporu prišel k njemu, ga je z veseljem sprejel in mu začel nalagati delo. Moder je dejansko prevzemal uredništvo in tajništvo Mohorjeve. Za novo oblast, ki je Mohorjevo sicer pustila pri življenju, vendar pa jo je kar naprej dušila, Moder ni bil primeren za to vlogo. Pri Mohorjevi je ostal kot uredniški pomočnik do srede leta 1955.

Ob stoletnici Mohorjeve družbe leta 1952 je izšel prvi snopič prvega dela njene zgodovine z naslovom Iz zdravih korenin močno drevo, naslednje leto so družbeni naročniki še drugi snopič prvega dela. Obe knjigi, sad dolgotrajnega trdega in vztrajnega dela Janka Modra, zajemata zgodovino do konca sedemdesetih let 19. stoletja. Moder je pripravljal nadaljevanje, ki pa ni zagledalo belega dne. Leta 1957 je izšla njegova zajetna Mohorska bibliografija, ki prinaša naslove vseh izdaj Mohorjeve od začetka do leta 1954.

"Knjige berem tako počasi, da jih sproti prevajam"

»Že v gimnaziji sem se navadil vsa tuja besedila, ki so mi prišla pod roke, prevesti v slovenščino, ker sem se tako seznanjal z jeziki.« Po drugi svetovni vojni, ko nikjer ni mogel najti primerne službe, se je posvetil prevajanju, o katerem je dejal: »Prevajanje se mi zdi povsem primerljivo s samostojnim ustvarjanjem. Če se ti posreči pri prevodu ujeti sproščeno dikcijo, si pravzaprav celo večji junak kakor izvirni pesnik.« Kajetan Gantar je o Janku Modru kot mojstru prevajalske umetnosti zapisal: »Tu je tako po orjaški razsežnosti prevedenega opusa kakor tudi po raznovrstnosti jezikov, kultur, literarnih oblik, žanrov in stilov, ki nam jih je posredoval, v resnici enkraten fenomen.« V njegovih prevodih srečamo največja imena iz književnosti domala vseh evropskih narodov – razen madžarskega. Neverjeten podvig je zbirka Nobelovci, za katero je sam dal zamisel in je poleg uredniškega dela (pisanja tehtnih spremnih besed in opomb) večino del tudi sam prevedel. Za svoje prevodne stvaritve je prejel več nagrad, pri nas dvakrat Sovretovo (1969 in 1989). Preseneča dejstvo, da ni nikoli prejel najbolj cenjenega slovenskega priznanja – Prešernove nagrade. Morda to pojasni njegov izrek: »Ne silim v ospredje, ker ne znam plavati, ne proti toku ne z njim, komaj se držim na površju.« V slovenski jezik je prelil Valvasorjevo Čast vojvodine Kranjske (Slava v naslovu mu ni bila všeč). Pri delu je bil vztrajen, njegov delovni dan je trajal osemnajst ur, privoščil si je le nekaj ur počitka. Gospodar življenja ga je k večnemu počitku poklical 20. oktobra 2006. Vsem, ki so ga poznali, je ostal v spominu kot osebnost, iz katere je sijala tiha skromnost in srčnost.

(obletnica meseca 05_2014)

LETA 1711 ROJEN DAVID HUME

ŠKOTSKI FILOZOF, ZGODOVINAR, EKONOMIST († 1776)

Empirizem (gr empereia - izkustvo) je spoznavno teoretična smer, ki vse spoznanje izvaja iz čutnega izkustva. Eden najpomembnejših predstavnikov angleškega empirizma je bil škotski filozof in zgodovinar David Hume, ki se je ukvarjal tudi s politično ekonomijo.

njegova misel:

• Lepota stvari živi v dušah tistih, ki jih opazujejo.

LETA 1792 rojen JANEZ CIGLER

DUHOVNIK, PISATELJ IN PESNIK († 1869)

»Opomniti pa tudi moram, kako so kmetje moje domovine v slast prebirali Svetina. Komaj so dobili knjižico v vas, in brž se je vrstila od hiše do hiše; in še zdaj se časi menijo pozimske večere, kako se je godilo dvojčkoma Janezu in Pavlu. Sme se reči, da je bila ta knjiga skoraj do dobrega postala narodna ...« Tako je zapisal leta 1858 pisatelj Fran Levstik v svojem znamenitem Popotovanju iz Litije do Čateža, v katerem je nakazal smernice za razvoj slovenskega slovstva. Za vzor ljudskega pripovedništva postavlja 'Svetina' - to je povest z naslovom Sreča v nesreči ali Popisvanje čudne zgodbe dveh dvojčikov (njun priimek Svetin Levstik navaja kot naslov knjige), spisal pa jo je leta 1836 Janez Cigler, 'fajmošter pri sv. Tilnu v Višnji gori'. Iz šolskih klopi vemo, da je ta njegova knjiga prva slovenska povest. Levstik je ob njenem izidu imel pet let; da je 'postala narodna', potrjuje tudi dejstvo, da sta za prvo izdajo, ki je bila tiskana v 1050 izvodih, kmalu sledila dva ponatisa, leta 1838 in 1840, obakrat po 100 izvodov, kar je bilo za tiste čase kar lepa naklada.

... več o njem v obletnici meseca 05_1992

iz Sreče v nesreči:

• »Ljuba moja žena! Ne žaluj tako zelo; kaj ne veš, da je to božja volja? Tudi najmanjša reč se ne zgodi brez božje volje in ne en las ne pade z naše glave brez volje nebeškega Očeta... Prosi zame dobrotljivega Boga, da me varuje v vseh nevarnostih. Skrbi lepo za fantiča in ne pozabi jih učiti, Boga poznati, njega moliti in mu služiti...« (France Svetin pred odhodom na vojsko)

LETA 1833 ROJEN JOHANNES BRAHMS

NEMŠKI SKLADATELJ, AVTOR NEMŠKEGA REKVIEMA († 1897)

Nemški skladatelj Johannes Brahms, ki ga je "odkril" skladatelj Robert Schumann, je eden zadnjih velikih romantikov. Bil je vsestransko plodovit. Znano je njegovo veličastno zborovsko delo Nemški rekviem, ki ga je navdihnila smrt prijatelja Schumanna. To je povsem protestantsko delo, ki namesto latinskega uporablja nemško besedilo.

LETA 1936 IZŠLA “SREČA V NESREČI”

PRVA SLOVENSKA POVEST

Iz šolskih klopi vemo, da je prva slovenska povest Sreča v nesreči, ki jo je napisal Janez Cigler, župnik v Višnji Gori. Njen polni naslov se glasi “Sreča v nesreči ali popisovanje čudne zgodbe dveh dvojčkov”. V podnaslovu pa je Cigler zapisal, da je pripoved zapisana v “podučenje starim in mladim, revnim in bogatim”. V knjigi je obilo naukov. Čeprav je zgodba preprosta z neverjetnimi obrati, si je vendarle zaslužila pohvalo strogega kritika Frana Levstika. Knjiga je doživela več izdaj.

LETA 1840 ROJEN PETER ILJIČ ČAJKOVSKI

RUSKI SKLADATELJ († 1893)

(* 25. april in † 25. oktober po julijanskem koledarju)

Predstavnik ruske klasike, v svojih simfonijah, koncertih, operah, baletih, komorni glasbi in zborovski liturgični glasbi ruske pravoslavne cerkve je združil značilnosti zahodne romantike z rusko narodno melodiko, osebnim lirizmom in mehkobo slovanske duše. Med koncerti in simfoničnimi deli je najbolj znan po prvem klavirskem koncertu, Italijanskem capricciu, 4., 5. in 6. simfoniji, Uverturi Romeo in Julija, prvim godalnim kvartetom... Med njegova najbolj znana baletna dela dela spada Labodje jezero (1875), s katerim je prišel na skladateljsko področje, na katerem so mu bili namenjeni izredni uspehi in kjer je postal začetnik močnega toka velikih ruskih skladateljev baletne glasbe. Labodje jezero velja za eno od mojstrovin romantične šole, predvsem zaradi prijetne glasbe, polne neizčrpnega čara in svežine, ki se prilega lepemu plesu. Poleg tega sta zelo uspešna še baleta Trnuljčica in Hrestač ... Tudi opernemu odru je Čajkovski namenil vrsto uspelih del, svetovno slavo pa dosegel z Jevgenijem Onjeginom in Pikovo damo (po Puškinovih literarnih predlogah).

LETA 1861 ROJEN RABINDRANAT TAGORE

INDIJSKI PESNIK, FILOZOF, SLIKAR, SKLADATELJ, GLASBENIK († 1941)

Tagore je leta 1913 prejel Nobelovo nagrado za književnost za svojo pesniško zbirko religiozne lirike Gitandžali (Darovanjke). Ključ, ki nam odpira svet Tagorove poezije, je misel iz te zbirke: "Prižgi s svojim življenjem svetilko ljubezni!" Pesmi je začel pisati že pri osmih letih; računajo, da je v svojem dolgem življenju napisal okoli sto tisoč verzov. Bil pa je tudi pisatelj in dramatik.

nekaj njegovih verzov in misli:

• Bogastvo in slava izvirata od tebe in v tvoji moči je da ju daješ ali pridržuješ. Moja bridkost pa je samo moja in če ti jo prinesem v dar, me nagradiš s svojo milostjo.
  
• Prišli smo na svet, ne samo, da ga spoznamo, temveč tudi, da mu pritrdimo. Mogočnost lahko dosežemo z znanjem, popolnost pa samo po poti ljubezni. Najvišja vzgoja je tista, ki nam ne nudi samo znanja, temveč spravi naše življenje v harmonijo z vsem, kar obstaja.
  
• Čebele srkajo med iz cvetlic in jim brenčijo zahvalo, ko jih zapuščajo. Pisani metulj pa je prepričan, da so mu cvetlice doIžne hvalo.
  
• Ustvaril si me neskončnega, tako ti je bilo všeč. Spet in spet prazniš to krhko posodo in jo venomer polniš z novim življenjem.
  
• Marsikakšen prazen dan sem jokal za izgubljenim časom. A nikoli ni izgubljen, Gospod. Ti si vzel vsak trenutek mojega življenja v svoje roke.
  
• Živim v tem svojem malem svetu in se bojim, da ga, četudi za malenkost, zmanjšam. Dvigni me v svoj svet in daj, da bom tako svoboden, da z radostjo izgubim svoje vse.
  
• V kakšnem jeziku govoriš, o morje? V jeziku vašega spraševanja. V kakšnem jeziku odgovarjaš, o nebo? V jeziku večnega molčanja.
  
• Noč je črna kakor skala. Naj ne minevajo ure v temi! Prižgi svetilko ljubezni s svojim življenjem
  več:
  

LETA 1866 ROJEN IVAN LAHARNAR

ORGANIST, SKLADATELJ († 1944)

Skladatelj Ivan Laharnar, rojen na Šentviški Gori, je bil trgovec, krčmar in nekaj časa župan. Njegovo nadarjenost za glasbo so opazili domači duhovnik, ki so mu omogočili zasebni študij. Skladati je začel zelo zgodaj. Proti koncu življenja je Laharnar sestavil seznam svojih skladb: 252 tiskanih, 77 delno tiskanih, 273 v rokopisu. Večji del njegovih skladb je cerkvenih in so izšle v raznih pesmaricah. Njegova je priljubljena majniška pesem V sveto mesto nazareško.

LETA 1867 ROJEN WLADISLAW S. REYMONT

POLJSKI PISATELJ, NOBELOVEC 1924 († 1925)

Poljski pisatelj, Nobelov nagrajenec za književnost leta 1924, je bil sin vaškega organista, izučil se je za krojača, se pridružil potujoči igralski skupini, bil meniški novic in nazadnje postajni načelnik na železnici. Svojo pisateljsko pot je začel z naturalističnimi novelami iz kmečkega življenja. Vrh njegovega pripovedništva pomeni tetralogija Kmetje, roman v štirih knjigah, obsežna socialna in moralna podoba sodobne poljske vasi, pisana v sočnem ljudskem jeziku. Roman primerjajo z Mickiewiczevim epom Gospod Tadej: kakor je Mickiewicz ustvaril epopejo malega plemstva, tako je Reymont napisal epopejo kmečkega ljudstva. Pri tem je šel bolj v širino kot pa v globino, vendar je ustvaril z mogočnimi prizori iz kmečkega življenja in barvitimi opisi narave v jedrnatem, sočnem, napol literarnem, napol dialektičnem jeziku močno delo, edinstveno tudi v svetovnem merilu.

njegova misel:

• Globoko verujem, zato sprejemam vse, kar me doleti, kot Božjo voljo. (leta 1924 ob podelitvi Nobelove nagrade za književnost )

LETA 1891 ROJEN JANKO RAVNIK

PIANIST, SKLADATELJ, GLASBENI PEDAGOG, FOTOGRAF IN FILMSKI REŽISER († 1982)

NA današnji dan se je rodil Janko Ravnik, skladatelj, glasbeni pedagog, fotograf in ustvarjalec prvega slovenskega celovečernega filma V kraljestvu Zlatoroga (1931). Skladatelj Marijan Lipovšek, njegov učenec na Akademiji za glasbo in njegov sopotnik na skalnih poteh naših gora, pričuje: "Hoditi z njim, opazovati ga pri delu, pri njegovi osredotočenosti, pri natančnosti, nenehni dobrovoljnosti in šegavosti, pa obenem poklicni strogosti, to je šola, to je učenje in izkustvo, ki je nepozabno in ki je obenem sijajen nauk za življenje. Ravnikov življenje ni bilo nikoli površno, nikoli poceni in plitvo. Zavedal se je ali pa je podzavestno čutil, da vsaka nadarjenost obvezuje. Ni vseeno, kako človek preživi svoje življenje." Bil je velik ljubitelj gora, ustvarjalen na področju glasbe in fotografije. Značilnost Ravnikovega ustvarjanja, tako v glasbi kot fotografiji, je čut za kompozicijo. Njegovo najobsežnejše glasbeno delo – Requiem (maša za rajne) je doživelo krstno izvedbo leta 2007, ob petindvajseti obletnici njegove smrti.

... več o njem preberite v obletnici meseca 05_2011

LETA 1893 ROJEN IVAN ALBREHT

SLO. KNJIŽEVNIK, PUBLICIST († 1955)

Luč sveta je zagledal kot najmlajši od devetih otrok v Hotedršici. Gimnazijo je obiskoval v Ljubljani in v gimnazijskih letih se je družil z Ivanom Cankarjem, ki ga je uvedel v pisateljske vrste. Študija fizike na univerzi v Gradcu pa ni dokončal. Opravljal je razne javne službe. Pesmi je začel objavljati že v dijaških letih v Angelčku in Vrtcu, objavil je štiri pesniške zbirke ter precej krajših pripovednih del. S pesmimi, zgodbicami in pravljicami je sodeloval v skoraj vseh tedanjih slovenskih mladinskih revijah.

LETA 1893 ROJEN JAKOB SOKLIČ

DUHOVNIK , UMETNOSTNI ZGODOVINAR, ZBIRATELJ († 1972)

"Gospod Soklič ni bil samo odličen duhovnik, z vsem srcem predan svojemu poklicu, bil je tudi srčno dober človek, enak do vseh ljudi, ne glede na njihovo prepričanje. Prisluhnil je prav vsakemu človeku, ki se je želel pogovarjati z njim, in si zanj vzel svoj dragoceni čas." "Gospod Soklič je imel prijatelje, kamorkoli je prišel. Veliko jih je bilo med njegovimi duhovniškimi sobrati, veliko med umetniki in umetnostnimi zgodovinarji, veliko med ljudmi na položaju..." To je dvoje pričevanj ljudi, ki so osebno poznali Jakoba Sokliča, dolgoletnega župnika v Slovenj Gradcu, rojenega na današnji dan.

... več o njem preberite v obletnici meseca 05_2003

Jakob Soklič, Zadnji dnevi Ksaverja Meška:

• Meško se je do zadnjega mučil s pisanjem. Na očeh se mu je naredila mrena, da skoraj nič ni videl, a pisal je še in še. Ganljivo ga je bilo videti, kako se je trudil s pisateljevanjem, a do zadnjega je odgovoril na vsako pismo in do božiča popravljal svoj roman Kam plovemo za nov natisk. Šele smrt mu je potegnila pero iz rok... Seveda je bila njegova pisava nazadnje skoro nečitljiva in mnogo njegovih prijateljev je kot svetinjo spravilo tako težko pisano pismo v spomin na pisatelja.

LETA 1945 KONČANA 2. SVETOVNA VOJNA

Prve dni maja se spominjamo konca druge svetovne vojne, ki jo je začela leta 1939 nacistična Nemčija in je terjala na milijone žrtev. Nacistična Nemčija je podpisala kapitulacijo 7. maja 1945, kot dan zmage pa se praznuje 9. maj.

LETA 1952 IZŠLA PRVA ŠTEVILKA VERSKEGA LISTA DRUŽINA

Ustanovitelj Družine je bil goriški administrator Mihael Tóroš, prvi urednik pa Jože Premrov in sprva je izhajala za vernike goriške apostolske administrature. Prva naklada je bila v 15.000 izvodih, z vsako naslednjo številko pa je naraščala, takrat je izhajala kot štirinajstdnevnik.  V letih med 1956 in 1961 je zaradi političnega pritiska izhajala le kot mesečnik. Od leta 1962 pa spet kot štirinajstdnevnik. Dne 20. maja 1965 je takratni apostolski administrator za slovensko Primorje škof dr. Janez Jenko Družino zaupal vsem trem slovenskim ordinarijem, ki je takrat tudi formalno postala glasilo vseh slovenskih škofij. Naslednje leto Družina prvič izide v 100.000 izvodih. Vsebina, ki je bila dotlej pretežno omejena na nabožne članke, pridige in kvečjemu domoljubne spise, je svojim bralcem začela širiti obzorje s poročili o dogodkih v Cerkvi doma in po svetu. To je doba pomladne rasti in bujnega razcveta, ki se kaže v rekordnih nakladah. V letu 1971 je štela 130.000, za božič 1971 pa celo rekordnih 147.000 izvodov. Januarja 1973 je začela Družina izhajati kot tednik.

Družina sedemdesetih in osemdesetih let je, kot je dejal dr. Drago Klemenčič, »kazalec svoboščin pri nas«. Tudi policijska zaslišanja, preiskave prostorov uredništva in sodno preganjanje takratnim urednikom ni vzelo poguma, da ne bi ostali kritični spremljevalci družbenih dogajanj. Zaradi zavzemanja za pravice vernih v družbi je bila Družina 26. januarja 1975 zaplenjena. Ob uvedbi demokracije leta 1990 je Družina podpirala osamosvajanje slovenske države.

»Slovenskemu človeku hočemo oznanjati besedo odrešenja,« je ob jubileju 2011 zapisal odgovorni urednik msgr. mag. Franci Petrič. »Naše poslanstvo je povezovati krajevno občestvo Cerkve na Slovenskem z vesoljno Cerkvijo, širiti obzorja, odgovarjati na duhovne, verske, kulturne, narodnostne pa tudi politične potrebe vernega človeka. Z vstopom v jubilejno leto smo 18. maja 2011 dali tedniku novo zunanjo podobo. Vsebinsko je danes Družina obogatena še z različnimi prilogami, kot so: Naša družina (namenjena družini in vzgoji), Kažipot (medijska priloga), Slovenski čas (priloga za družbo in kulturo), Berem bereš (knjige in založniška dejavnost) ter Vodnik po duhovnih vajah.

LETA 1988 UMRLA TONČKA MAROLT

OPERNA PEVKA; FOLKLORISTKA, ZAPISOVALKA PESMI IN PLESOV

Tončka Marolt je po končanem učiteljišču in študiju glasbe nastopala kot operna pevka v Ljubljani, Mariboru in Osijeku. Leta 1936 se je poročila s Francetom Maroltom, vodjem Folklornega inštituta, in se začela zanimati za slovensko glasbeno izročilo. Po moževi smrti (1951) je nadaljevala njegovo delo z zapisovanjem pesmi in plesov po Sloveniji – nastalo je okoli 2000 zapisov. V letih 1948–1974 je bila glasbena voditeljica Akademske folklorne skupine France Marolt in mentorica mnogih podeželskih plesnih skupin.

... več o njenem delu, delu njenega moža in folklorni skupini v obletnici meseca 04_1991

iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 7. maj 1893, Bled 21. december 1972, Slovenj Gradec

Gorenjec, ki nikoli ni deloval na Gorenjskem

Jakob Soklič je bil Gorenjec, ki je deloval na Primorskem in Štajerskem, na Gorenjskem pa ne. Rodil se je 7. maja 1893 na Bledu. Po osnovni šoli v domačem kraju si je od leta 1905 do 1914 nabiral znanje na gimnaziji v Škofovih zavodih v Šentvidu nad Ljubljano. Po maturi se je odločil za študij bogoslovja, da postane duhovnik tržaško-koprske škofije, ki jo je tedaj vodil škof Andrej Karlin. Ob obisku v Šentvidu je dijakom, pripravnikom za duhovniški poklic, dejal, da njegova škofija potrebuje slovenske duhovnike. Jakob Soklič se je njegovemu povabilu odzval. Po študiju bogoslovja v Gorici in Ljubljani ga je škof Karlin 10. junija 1917 v ljubljanski stolnici posvetil v duhovnika. Po novi maši na Bledu je končal bogoslovne študije v Stični, kjer se je zbralo begunsko goriško semenišče pod vodstvom nadškofa Sedeja. Prvih enajst let svojega srečnega duhovništva je preživel na Primorskem: skoraj štiri leta je bil kaplan v Hrušici v Brkinih, zatem dve leti in pol kaplan in katehet v Škednju pri Trstu ("pri verouku sem imel 900 otrok"), nazadnje je bil tri leta in pol župnijski upravitelj v Klancu pri Kozini, od koder so ga fašisti zaradi njegovega delovanja za ohranitev narodne zavesti izgnali. 20. marca 1928 je zgodaj zjutraj zadnjikrat maševal pri zaprtih vratih, "a ljudstvo je vdrlo v cerkev in bilo pri moji zadnji maši v Klancu. Po maši sem obhajal več kot sto vernikov in se poslovil od njih," je zapisal v knjižici "Istra kliče, ki je izšla v letu njegovega izgona. Enajst let v Slovenski Istri in v Trstu je bil čas Sokličeve mladostne ljubezni. Teh krajev in ljudi se je vedno z veliko ljubeznijo spominjal.

Sposoben dušni pastir in odličen katehet

Izgnanec Soklič se je zatekel k "svojemu" škofu Andreju Karlinu, ki je od leta 1923 vodil mariborsko (tedaj še lavantinsko) škofijo. Ta ga je imenoval za župnijskega upravitelja v Sv. Vidu pri Ptuju in ga sprejel med duhovnike svoje škofije. Tam je deloval pet let in ob duhovniškem delu veliko pomagal preprostemu ljudstvu, ki so ga gospodarsko izkoriščali in narodnostno ogrožali nemški meščani s Ptuja. Leta 1933 je postal mestni župnik v Slovenj Gradcu, kjer je - razen štirih let izgnanstva med drugo svetovno vojno - ostal vse do svoje smrti 21. decembra 1972. V nagovoru pri pogrebni maši je škof Držečnik o njem dejal: "Bil je sposoben dušni pastir, odličen katehet, velik prijatelj mladine, ljubitelj umetnosti." Kot dušni pastir je iskal novih poti. Med drugim je vpeljal enourno nočno češčenje sv. Rešnjega telesa ob četrtkih pred prvim petkom; zahvalno nedeljo so obhajali tako, da so otroci prinašali k oltarju poljske pridelke; med božičnico na sveti večer so otroci prinesli v jaslice božje Dete... Verniki so pozorno prisluhnili njegovim pridigam, ki jih je poleg tehtne vsebine odlikoval izbrušen jezik. Njegova velika ljubezen so bili otroci, ki so se radi zgrinjali okrog njega. "Kadar sem ga videl med otroki," pričuje prof. Albin Žižek, "sem imel občutek, da vidim don Bosca... Imel sem vtis, da vidim dedka med vnuki, ko jim pripoveduje najlepše pravljice. Da je ta način poučevanja verouka bil zelo uspešen, priča, da so šolarji radi hodili v Cerkev." Njegova učenka Marija Kamenik se spominja: "Svetopisemske zgodbe so zaživele pred nami, to ni bila razlaga, to je bilo umetniško doživetje, tako smo srkali vase vse lepo, o čemer nas uči vera."

Sokličev muzej - del njegove duhovnosti

Jakob Soklič je bil velik ljubitelj umetnosti in že kot župnik v Sv. Vidu pri Ptuju je začel zbirati umetnine. To je še bolj zavzeto nadaljeval kot mestni župnik v Slovenj Gradcu. Najprej je odkril umetnostni biser - špitalsko cerkev Sv. Duha, ki je bila občinska ropotarnica. Obnavljali so župnijsko cerkev sv. Elizabete. Ob vseh teh delih je svoje domovanje-župnišče preurejal v "shrambo" starin in umetnin. Leta 1937 je zbirko odprl za javnost. Kot ustanovitelj ji je dal ime Sokličev muzej. Slovenjgraško župnišče je po Sokličevi zaslugi postalo nekakšno kulturno središče mesta. K njemu so prihajali številni umetniki in kulturniki, v župnišču-muzeju so prirejali kulturne večere, razna zborovanja in proslave. Redni gost v hiši je bil pisatelj Ksaver Meško, od leta 1921 do 1964 župnik na bližnjih Selah. Kljub starostni razliki 19 let ju je vezalo zaupno prijateljstvo. Poldrugo leto po Meškovi smrti je Soklič v svojem muzeju odprl njegovo spominsko sobo. Ob svojem zbirateljstvu se je Soklič poglabljal v umetnostno zgodovino z osebnim študijem in z dopisovanjem z umetnostnimi zgodovinarji. Zbirko Sokličevega muzeja sestavljajo pretežno umetnostno zgodovinski in umetno obrtni predmeti, manj je zgodovinskih, arheoloških in etnoloških predmetov, vendar pa ta zbirka predstavlja pomemben vir za preučevanje krajevne zgodovine. Sprva si je svojo zbirko zamišljal kot osnovo za splošni mestni muzej, kar se pa ni uresničilo. Ob praznovanju 700-letnice župnijske cerkve (30. aprila 1951) je Soklič podpisal Darilno listino, s katero je vso zbirko podaril v trajno last župnijski cerkvi. Sokličev spomin bolj kot v njegovem muzeju živi v srcih ljudi.

(obletnica meseca 05_2003)

* 7. maj 1891, Bohinjska Bistrica, † 20. september 1982, Ljubljana

"Bohinj je moja ožja domovina in nanjo sem zelo navezan"

Zibelka mu je tekla v čarobnem bohinjskem kotu, obdanem z gorami, ki se od jutra do mraka ogledujejo v mirni gladini jezera. Luč sveta je zagledal 7. maja 1891 na Bohinjski Bistrici v kmečko obrtniški družini; oče je bil sedlar, od tod hišno ime Pri Zotlarju. Do svojega dvanajstega leta, ko je začel s svojo glasbeno potjo, je živel v rojstnem kraju. Ob svoji sedemdesetletnici je povedal: "Imel sem srečo, da je bil tedaj na šoli v Bohinju Martin Humek, ki je bil kos dobrega glasbenika. Moje starše je pregovoril, da so me poslali v Ljubljano na orglarsko šolo." Z orglami in cerkvenim petjem se je Janko srečal na koru domače župnijske cerkve sv. Nikolaja na Bistrici, kjer je mati sodelovala kot pevka, oče pa kot pritrkovalec. To je bil čas, ko je Bohinj živel ob gradnji Bohinjskega predora. Kulturno življenje je bilo bogato in je verjetno odločilno vplivalo, da je po Jankovih stopinjah šel tudi njegov štiri leta mlajši brat Anton, ki je postal odličen pianist in klavirski učitelj. Po triletni orglarski šoli se je Janko glasbeno izobraževal pri Glasbeni matici v Ljubljani, potem pa je odšel v Prago in na tamkajšnjem konservatoriju nadaljeval študij klavirja in kompozicije. "Študij je bil šestleten, jaz pa sem ga opravil v štirih letih" (1915). Potem je moral k vojakom. Tri leta je bil v Judenburgu, kjer je bil tudi organist v mestni cerkvi. Konec vojne je dočakal v Tolmezzu na severu Furlanije. Po vrnitvi v Ljubljano je bil nekaj časa zaposlen v Operi, potem pa je bil do upokojitve profesor klavirja na ljubljanskem konservatoriju, kasnejši Akademiji za glasbo. Kot upokojenec je večino časa preživljal v svoji hiši ob jezeru v Stari Fužini. Redno je sedal za orgle v cerkvi sv. Martina v Srednji vasi do 'zadnjega akorda' svojega dolgega življenja, ki je izzvenel 20. septembra 1982.

Kot skladatelj je ustvarjal malo, a izbrano

Glasbeno ustvarjanje Janka Ravnika ni obsežno, vendar si je kot skladatelj umetniško vrednih stvaritev pridobil ugledno mesto v razvoju slovenske glasbe. Skladati je začel že kot študent, njegovo najbolj plodno skladateljsko obdobje je bil čas Prage in Judenburga med prvo svetovno vojno. Sodeloval je v Novih akordih, zborniku za vokalno in instrumentalno glasbo, kjer je veljal za enega najbolj obetavnih upov novih skladateljskih poti. Njegov opus obsega klavirske in zborovske skladbe ter samospeve, ki sestavljajo temeljni slovenski repertoar vsakega izmed omenjenih področij. "Bil je eden prvih, ki so se oddaljili od čitalniških skladb salonskega tipa; svojo glasbeno govorico je obogatil z impresionističnimi in ekspresionističnimi prvinami" (Andrej Rijavec). Dragotin Cvetko je v svoji Zgodovini glasbene umetnosti na Slovenskem o njem zapisal: "Janko Ravnik je dosegel svoj skladateljski višek v območju modernega glasbenega izraza ...Vsa njegova izrecno lirična narava je muzikalno ubrana. Zato je vsaka njegova skladba odsev najrahlejših glasbenih občutij in razodeva plemenito igro zvočnih barv... V vseh svojih skladbah je vseskozi ohranil enoten osebni slog, pri tem pa ustvarja malo in izbrano. Najbolj močno se je izpel v zborih ... Polni toplega lirizma so tudi Ravnikovi samospevi." Zapustil je tudi nekaj sakralnih skladb, med katerimi izstopa Requiem (1916-1978), ki ga je začel pisati med prvo svetovno vojno v Judenburgu, končal pa ga je štiri leta pred smrtjo v Bohinju. To je skladba za bariton, moški zbor in orgle. Besedilo so liturgični spevi (v latinščini) maše za rajne. Prvič je bil izveden 1. decembra 2007 v župnijski cerkvi v Srednji vasi.

Planinski fotograf in režiser prvega slovenskega filma

"Zavest, da mi narava toliko daje, me je zvabila, da sem se začel ukvarjati s fotografijo in fotografiranje pravzaprav poleg glasbe prevladuje v mojem življenju," je dejal v pogovoru za Ognjišče januarja 1979. Fotografirati je začel, ko je pri osemnajstih letih prišel do prvega aparata. S svojih izrednim posluhom za lepoto in tehniško žilico je naglo napredoval. Najraje je slikal planinske motive, planinske kompozicije. "To ni nekaj mehaničnega: da nastaviš aparat in sprožiš, treba je komponirati, da je fotografija v skladju svetlob in senc." Sam je razvijal, kopiral in povečeval. Prve njegove so bile objavljene v Planinskem vestniku, z njegovimi umetniškimi fotografijami je ilustriranih precej planinskih knjig (nekatera dela dr. Juliusa Kugyja). Leta 1980 je pri mariborski založbi Obzorja izšla njegova knjiga Odsevi in obličja. To je "neke vrste retrospektiva mojih življenjskih fotografij, nekakšen album, ki obsega 80 fotografij večjega formata". Komentar k slikam je napisal Marijan Lipovšek, ki je v uvodu predstavil Janka Ravnika kot vrhunskega fotografa. Ta knjiga vsebuje črno bele fotografije. Mojster se je kasneje ogrel za barvno fotografijo in izbrane umetnine so izšle v razkošni knjigi Lepa si, zemlja slovenska (1980). Zgodaj se je vključil v turistični klub Skala, katerega člani so bili navdušeni, ki so 'deželanom' skušali prikazati razkošno lepoto naših gora. Med Skalaši se je rodila zamisel prvega slovenskega večernega filma V kraljestvu Zlatoroga. Tema filma je lepota slovenske zemlje, pravzaprav lepota Gorenjske. Besedilo pisatelja Juša Kozaka je za film priredil Janko Ravnik, režiser in snemalec. Naporno snemanje je trajalo dobra tri leta, prvič so ga predvajali v unionski dvorani v Ljubljani 29. avgusta 1931.

(obletnica meseca 05_2011)

LETA 1740 ROJEN GABRIEL GRUBER

JEZUIT, HIDROTEHNIK IN ARHITEKT († 1805)

Filozofijo in teologijo je študiral v Gradcu, leta 1755 je vstopil k jezuitom in leta 1769 prišel v Ljubljano, kjer je poučeval risanje, geometrijo, mehaniko ... Bil je član Kranjske kmečke družbe in ima veliko zaslug za ureditev gradbeništva na Kranjskem. Pomagal je tudi urejati plovbo po Ljubljanici in po njem se imenuje prekop za Gradom v Ljubljani, ki so ga začeli graditi leta 1772, da bi rešili mesto pred poplavami (Gruberjev prekop). Načrtoval je tudi palačo v kateri je arhiv Slovenije (Gruberjeva palača), v palači je bila šola za mehaniko in hidravliko in celo astronomska opazovalnica ... Vodil je tudi obnovo jezuitske gimnazije pri Sv. Jakobu v Ljubljani, po letu 1784 pa je živel v Sankt Petersburgu v Rusiji, kjer je postal jezuitski general ruske province.

LETA 1788 ROJEN ANDREJ ŠUSTER DRABOSNJAK

PESNIK IN LJUDSKI DRAMATIK – BUKOVNIK († 1825)

Najpomembnejši koroški bukovnik, kakor so tam imenovali redke pismene ljudi, ki so se ukvarjali z zapisovanjem živega jezika, je koroški kmet, pesnik in ljudski dramatik Andrej Šuster, po domače Zvrhnji Drabosnjak iz Drabosinj ob Vrbskem jezeru. Pisal je pesmi, ki jih je "iz zemlje oral" (Oton Župančič). Najbolj znan je po svojih igrah verskega značaja. Največkrat uprizarjajo njegovo Pasijonsko igro (1818), znani pa sta še drami Igra o izgubljenem sinu in Pastirska (božična) igra.

... več o njem preberite v obletnici meseca 12_1995

LETA 1856 ROJEN SIGISMUND FREUD

AVSTRIJSKI PISATELJ, ZAČETNIK PSIHOANALIZE († 1939)

Psihoanaliza ("razčlenjevanje duše") je metoda proučevanja in zdravljenja duševnih motenj s tem, bolnik spregovori o neprijetnih doživetjih, ki jih je potisnil v podzavest. Začetnik psihoanalize je avstrijski psihiater Sigismund Freud, rojen na današnji dan.

nekaj njegovih misli:

• Ljubezen in delo ... to je vse, kar obstaja, to sta stebra človeštva.
  
• Če ima kdo sebe za skeptika je dobro, da kdaj podvomi tudi v svoj dvom.
  
• Ko bi mladost vedela, ko bi starost zmogla!
  
• Biti popolnoma iskren do sebe, to je dobra vaja!
  
• Nikoli nismo tako brez moči pred trpljenjem kot takrat, ko ljubimo.
  
• Prvi človek, ki je nasprotnika zadel z žalitvijo namesto s kamnom, je bil začetnik civilizacije.

LETA 1840 IZŠEL "ČRNI PENI"

PRVA POŠTNA ZNAMKA NA SVETU

Prva poštna znamka na svetu, znana pod imenom "črni peni", je izšla v Angliji 6. maja 1840. Že leta 1836 je Lovrenc Košir, poštni uradnik v Ljubljani, avstrijski vladi predlagal uvedbo znamk, a je naletel na gluha ušesa. Koširjevo idejo je angleški vladi z uspehom predložil Rowland Hill. Kmalu za Anglijo so skoraj vse države uvedle poštne znamke; Avstrija je to storila leta 1850.

LETA 1893 ROJEN SREČKO BRODAR

NARAVOSLOVEC IN ARHEOLOG, KI JE ODKRIL POTOČKO ZIJALKO NA OLŠEVI († 1987)

Srečko Brodar je bil prvi raziskovalec paleolitika (starejše kamene dobe) v Sloveniji; njegovo znanstveno delo se je začelo leta 1928 z odkritjem jame Potočka zijalka na gori Olševi v Karavankah (v nadmorski višini 1700 m), v kateri so našli več kot 130 koščenih konic in veliko drugega orodja iz starejše kamene dobe. Odkritje je močno odmevalo v znanstvenem svetu. Kasneje je odkril še vrsto drugih paleolitskih postaj v Sloveniji.

LETA 1915 ROJEN ORSON WELLES

AMERIŠKI FILMSKI REŽISER, IGRALEC, NOVINAR IN RADIJEC († 1985)

George Orson Welles je svojo kariero začel v gledališču. Postal je svetovno znan, ko je leta 1938 po radiu predvajal igro Vojna svetov, prirejeno po romanu angleškega pisatelja Herberta G. Wellsa. Igra je v slogu poročil zelo prepričljivo opisovala invazijo Marsovcev. Ta uspeh mu je odprl pot v Hollywood, kjer se je preizkusil v več vlogah. Najbolj je znan po filmu Državljan Kane (1941), ki ga mnogi kritiki ocenjujejo kot najboljši film vseh časov.

LETA 1919 UMRL FRANJO MALGAJ

BOREC ZA SEVERNO MEJO (* 1894)

V Šentjurju pri Celju rojeni Franjo Malgaj je med prvo svetovno vojno prejel najvišje avstro-ogrsko odlikovanje – zlato medaljo za hrabrost. Po vojni je kot poročnik v Celju in okolici zbral prostovoljce, z njimi odšel na Koroško in osvobodil vse kraje v Mežiški dolini. V soglasju z generalom Maistrom je osvobodil tudi Velikovec, a poslan je bil v zaledje. V boje se je spet vključil med avstrijskim protinapadom. 6. maja 1919 je padel pri Tolstem Vrhu, kjer so mu kasneje postavili spomenik.

LETA 1952 UMRLA MARIA MONTESSORI

ITALIJANSKA ZDRAVNICA, UČITELJICA, FILOZOFINJA IN DOBRODELNICA (* 1870)

Osnovno šolo je končala v Rimu, hotela je študirati medicino, postala je asistentka na Psihiatrični kliniki Univerze v Rimu, imela nekaj časa zasebno kirurško prakso, potem pa ravnateljica šole za duševno prizadete otroke v Rimu. Posvečala se je študiju psihično zaostalih otrok, po dveh letih se je spet posvetila študiju, proučevala je metode poučevanja, zanimala pa sta jo tudi higiena in psihologija. Bila je v stiku z otroki in videla vse probleme v javnih šolah – zato se je začela ukvarjati z otroki in njihovo vzgojo. Začela je iz prepričanja, da otrok ne smemo siliti k učenju, oni se namreč želijo učiti, če jim le ponudimo primerne pripomočke in omogočimo ustrezne izkušnje, primerne stopnji razvoja in starosti otrok. Leta 1907 je ustanovila prvo Otroško hišo − Casa dei Bambini, v San Lorenzu, predmestju Rima, kjer so živeli predvsem otroci, ki so bili prepuščeni samim sebi. Pri delu z otroki s posebnimi potrebami v zavodih je razvila pripomočke, s katerimi so se otroci učili prek vseh čutov. Tako je razvila svoj lasten vzgojni sistem, ki je nastal iz opazovanja otrok. Spontano početje otrok jo je pripeljalo do novih spoznanj o otroškem vedenju in učenju – otroci potrebujejo občutek varnosti, red in čistočo, saj predmet, ki ga je uporabljal, lepo pospravi na svoje mesto na polici. V učilnici torej vladata red in mir. »Pomagaj mi, da naredim sam« je glavni in vodilni motiv pedagogike Montessori. Otrok lahko svobodno izbere material, sam popravlja svoje napake in si izbira prostor za delo. Učenci se svobodno odločajo, kaj želijo početi, postopno spoznajo, da je delo čudovita stvar. Pomagajo tudi pri pripravljanju in strežbi kosila ali skrbi za rože in domače živali ter tudi za predmete, ki se lahko razbijejo. S čutnimi pripomočki otrok razvija in pridobiva izkušnje z vsemi čuti, deluje z rokami in razumom in gradi svoje znanje (ponavljanje, popravljanje napak ...) Otrok tudi ne potrebuje prisotnosti ali posredovanja učitelja. Okolje pomaga otroku, da začne samostojno oblikovati svoj duševni svet, da razvija koncentracijo, medtem ko opravlja delo po svoji izbiri. (...) Zelo pomembne so tudi vaje za gibanje. Otroci imajo potrebo po gibanju. Če opazujemo otroke, lahko vidimo, da se razum razvija prek gibanja, saj sta inteligenca in gibanje močno povezana.

njena misel:

• Otrok prične raziskovati okolico z gibanjem, zato mu moramo omogočiti motorično aktivnost s primernimi vajami. Temeljne opore pri njegovem samostojnem delu so torej okolje, učitelj, ki to okolje pripravi, in razvojni material.

LETA 2000 UMRL LOJZE SPACAL

SLIKAR IN GRAFIK, PESNIK KAMNA, MoRJA IN SOINCA (* 1907)

Svetovno znan slovenski slikar in grafik, ki je ustvarjal skoraj šest desetletij (1937 – 1995). Njegova stalna ljubezen je bil Kras, kjer je polno zadihal in se ves predal odkrivanju njegovih skrivnosti. Svet pozna njegova dela v vseh tehnikah: olja, risbe s tempera barvami, monotipije, slike v mešani tehniki, kolaže, akvarele, tapiserije, skulpture v lesu in steklu, matrice, lesorezi in linorezi ter sitotiski. Hranijo jih številni muzeji in galerije po Evropi in Ameriki. Posebne vrste "galerija" je župnijska cerkev sv. Jurija v Gradnem v Goriških Brdih, katere notranjščino je Lojze Spacal poslikal s freskami leta 1942, na začetku svoje umetniške poti. Spominjamo se ga ob obletnici rojstva

več:
S. Čuk, Lojze Spacal. (Obletnica meseca), v: Ognjišče 6 (2007), 32-33.

o njem:

• Ni šlo za iskanje idile, ampak za ljubeče in potrpežljivo zbiranje in ovrednotenje vseh oblik življenja in ustvarjanja, ki so doma sredi nenaklonjene narave. Marsikdo je vzljubil Kras skozi Spacalove oči, naučil nas je ceniti še tako vsakdanje predmete, naivne okraske, dotlej prezrte podrobnosti. (Magda Jevnikar)

LETA 2002 UMRLA VIDA JERAJ HRIBAR

VIOLINISTKA IN GLASBENA PEDAGOGINJA (* 1902)

Rodila se je na Dunaju leta 1902 očetu violinistu Karlu in materi pesnici Vidi. Leta 1919 se je družina preselila v Ljubljano, kjer je nadaljevala z glasbenim šolanjem, izpolnjevala se je v Parizu. Ko je doštudirala, je poučevala na konzervatoriju za glasbo, leta 1953 (po ustanovitvi Srednje glasbene in baletne šole), pa je postala njena ravnateljica. Leta 1991 je napisala avtobiografijo z naslovom Večerna sonata: spomini z Dunaja, Pariza in Ljubljane in zanjo prejela Levstikovo nagrado. Leta 1992 je bila izbrana za Slovenko leta.

iskalec in zbiralec Marko Čuk