LETA 1567 ROJEN CLAUDIO MONTEVERDI

ITALIJANSKI SKLADATELJ IN NAJPOMEMBNEJŠI OPERNI USTVARJALEC 17. STOLETJA († 1643)

Rojen v Cremoni, ki je bolj znana po izdelovalcih violin in drugih godal (Amati, Stradivari). Leta 1590 je v Mantovi postal violist (igralec na violi) na dvoru Vincenza I. Gonzaga (iz te družine izhaja sv. Alojzij, katerega je verjetno poznal). Leta 1601 je bil imenovan za vodjo dvornega orkestra, ki jo je opravljal do odhoda v Benetke, kjer je ostal do smrti. Niha med renesanso in barokom in tako se delijo tudi njegove skladbe: na eni strani so renesančni madrigali, na drugi pa opere (baročna zvrst – njeno rojstno leto je 1600). Že s šestnajstimi leti je izdal zvezek Duhovnih madrigalov, kasneje pa še osem knjig. Postaja precej samostojen ne upošteva strogih pravil in njegovi madrigali prehajajo že v kantate. Opera pa je nastala v prizadevanju, da bi obnovili starogrško tragedijo, zato v začetku prevladuje recital. Prva operna mojstrovina je bila prav Monteverdijev Orfej. Ko leta 1637 Benetke dobijo prvo gledališče, postane opera dostopna širši javnosti. Kmalu se težišče iz dramatskega besedila prevesi na glasbeno stran. Orfeju so sledile opere Ariana, Kronanje Popeje, Odisejeva vrnitev. Pomemben je Monteverdijev prispevek k cerkveni glasbi, v Marijinih večernicah se še vedno drži palestrinskih idealov cerkvene glasbe, išče pa že sodobnejši izraz. Povsem drugačne so skladbe, ki jih je pisal za glasbenike pri Sv. Marku, poleg manjših skladb je napisal tudi dve maši. Zanimivo je, da nima orgelskih skladb.

LETA 1864 ROJEN VATROSLAV OBLAK

JEZIKOSLOVEC (†1896)

Rojen v Celju, kjer se je šolal in maturo opravil v Zagrebu. Vpisal se je na dunajsko univerzo in postal docent za južnoslovansko filologijo. Že v gimnaziji je zbiral narečno in jezikovno zgodovinsko gradivo, ki ga je kot študent tudi objavljal v znanstvenem časopisu. Preučeval je zgodovino slovenskega jezika in njegova narečja (Koroška, Bela Krajina, Prekmurje, Vipava) prav tako tudi narečja hrvaškega jezika in postal mednarodno priznan dialektolog in velja za predhodnika Frana Ramovša. Zelo ga je zanimal tudi jezik slovenskih protestantov, dopisoval si je z uglednimi učenjaki za tedanje jezikoslovje.

LETA 1868 ROJENA ZOFIJA BORŠTNIK

GLEDALIŠKA IGRALKA († 1948)

Zofija Zvonarjeva je decembra 1882 še ne petnajstletna prvič nastopila v ljubljanskem gledališču skupaj s svojim poznejšim možem Ignacijem Borštnikom. On je bil njen prvi učitelj gledališke umetnosti. Nastopala je v Ljubljani, skupaj s soprogom Ignacijem v Zagrebu in drugod. Svoj pravi svet je našla v moderni drami. Simpatije publike in kritike si pridobila s prikupno zunanjostjo, temperamentom, naravnim darom in izjemno sposobnostjo vživljanja v najzahtevnejše like klasičnega in modernega sporeda.

LETA 1914 ROJEN RADO SIMONITI

SKLADATELJ IN DIRIGENT ( * 1981)

Iz rojstne Fojane v Goriških Brdih je odšel v Ljubljano, kjer je po klasični gimnaziji študiral glasbo in diplomira v dirigiranju. Dve leti je poučeval na glasbeni šoli v Splitu, potem pa je vodil zbor ljubljanske Opere. Med vojno je ustanovil zbor Srečko Kosovel primorskih Slovencev, po vojni je bil do leta 1978 z nekaj prekinitvami dirigent ljubljanske Opere. Napisal je nad 600 samospevov in zborovskih pesmi na besedila raznih slovenskih pesnikov.

LETA 1919 ROJEN JAROSLAV KIKELJ

KATOLIŠKI ŠTUDENTSKI ORGANIZATOR, PRIČEVALEC ZA VERO († 1942)

16. junija leta 2000 je katoliška Cerkev na Slovenskem slovesno razglasila slovenske pričevalce za vero in med njimi je tudi Jaroslav Kikelj, ki se je rodil na današnji dan na Opčinah pri Trstu, kjer je bil njegov oče železničar. Družina se je zaradi očetove službe selila na Koroško, na Jesenice in končno v Maribor, kjer je Jaro šolal in končal gimnazijo. Tu se je povezal s kapucini in z njihovimi bogoslovci, bil zelo dejaven pri bogoslužju in na Studenicah vodil fantovski odsek. Jeseni leta 1939 je odšel v Ljubljano študirat medicino in odločno deloval pri povezovanju katoliških študentov in bil izbran za voditelja katoliške študentske organizacije Vir. Italijani so ob okupaciji razpustili vse organizacije in zahtevali, da se vsi vključijo v enotno ljubljansko univerzitetno organizacijo, sicer bodo univerzo zaprli, študente pa izgnali. Zaradi reševanja univerze sta tudi Franček Župec iz Slovenske Bistrice in Jaroslav kot velika narodnjaka sprejela neprostovoljno članstvo, kot katoliška vernika pa nista mogla pridružiti Osvobodilni fronti. Komunistična partija ju je zato razglasila za narodna izdajalca in jima zagrozila z umorom. Tako so predstavniki Varnostno obveščevalne službe OF najprej 16. marca 1942 umorili Frančka Župca, čez dva dni pa še Jaroslava Kiklja, ko je odhajal od kosila iz Ljudske kuhinje. Kikljev pogreb je bil javen protest zoper umor, Jaroslav je postal nedolžna žrtev revolucije, pričevalec za vero in mučenec, ki so se mu že takoj po smrti mnogi začeli priporočati.

nekaj njegovih zapiskov (na listkih):

• Hočem postati dober človek. – Išči najprej Božje kraljestvo. - Beri življenje svetnikov. – Premišljuj vsak dan. – Varuj se pomehkuženja in lenobe. – S pogumnimi je Bog. – Delati je treba, ker Bog tako hoče. – Gledati moramo kako delamo, in ne, kaj delamo. – Glej resnici vedno v oči, ne srce, ampak razum mora odločati. – Delo je eden glavnih elementov sreče.

LETA 1929 UMRL FRANJO ČIBEJ

PEDAGOG, FILOZOF, STROKOVNI PISEC (*1901)

Franjo Čibej, čigar rod izvira iz Ajdovščine, je med prvo svetovno vojno obiskoval srednjo šolo v raznih mestih, potem pa na ljubljanski Univerzi študiral filozofijo, pedagogiko in matematiko. Poleg svojega pedagoškega poklica na učiteljišču se je poglabljal v razna znanstvena vprašanja. Pisal je tudi o tedaj mladi filmski umetnosti. Bil je aktiven član križarjev in sodeloval je v njihovih glasilih (Križ na gori, Križ). Bil je rojen znanstvenik; živel je samo študiju in iskanju duhovnih vrednot.

LETA 1964 UMRL JANEZ VEIDER

DUHOVNIK IN UMETNOSTNI ZGODOVINAR (* 1896)

Po mašniškem posvečenju leta 1921 je opravljal dušnopastirsko delo po raznih župnijah. Leta 1941 je bil imenovan za spirituala uršulink v Ljubljani, obenem pa je študiral umetnostno zgodovino. Študij je končal z doktorsko disertacijo Stara ljubljanska stolnica. V letih 1945–1949 je predaval umetnostno zgodovino na teološki fakulteti v Ljubljani. Bodoče duhovnike je spodbujal, naj skrbno varujejo in ohranjajo umetnostne spomenike po naših cerkvah.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

Ime Renata je med ženskimi imeni v Sloveniji na 83. mestu. Dne 1. 1. 2012 je bilo s tem imenom poimenovanih 3384 (1971: 1543; 1994: 3470) prebivalk Slovenije. Različice: Renate (2012: 28), Rene (9), Renee (17), Reni (5). Moške oblike: Renat (2012: 7), Renato (2012: 862; 1994: 832; 1971: 501), Rene (2012: 882), Renej (6), Reni (5), Reno.

Renata

God:

• nekdaj 22. maja

pri imenu Renato (Rene):

• 6. in 19. oktobra
• nekdaj tudi 1. decembra

Ime Renata izhaja iz latinskega imena Renata. To je ženska oblika latinskega imena Renatus, ki ga razlagajo iz latinskega renatus 'ponovno rojen, prerojen'. To ime so prvotno dajali poganom, ki so se dali krstiti in s tem po krščanskem prepričanju zaživeli novo življenje. Običajna slovenska ustreznica latinskega imena Renatus je Renat, najpogostejši moški obliki pri nas pa sta Renato in Rene, italijanska in francoska (tj. René) oblika latinskega Renatus. Latinskemu imenu Renata ustreza francosko Renée. Iz le-tega so slovenska ženska imena Rene, Renee, Reni, iz René pa naša Rene, Renej, Reni, Reno.

V koledarju so: nekdaj 22. maja Renata, nemška spokornica (u. leta 1602), 6. oktobra Renat, italijanski škof (u. leta 470), 19. oktobra Renato Goupil, redovnik, misijonar (u. 1642), nekdaj 1. decembra Renato (René), škof iz Maastrichta iz 5. stoletja.

Željko je med moškimi imeni v Sloveniji na 119. mestu. Dne 1. 1. 2012 je bilo s tem imenom poimenovanih 1799 (1971: 683; 1994: 1545) prebivalcev. Različice: Želimir (2012: 65), Želko (22), Želimirko, Želidrag, Željan (7), Željen, Željo, Željomir. Ženske oblike: Željka (1971: 61;1994: 296; 2012: 316), Želimira, Želja, Željana (2012: 31), Željkica, Želka.

sv. Deziderij (Desire)

God:

pri imenu Deziderij:

• 11. februarja
• 23. maja
• 27. oktobra
• 15. novembra

pri imenu Deziderat:

• 8. maja
• 26. in 27. junija

Ime Željko je tvorjenka na ‑ko iz imenske podstave Žel-, ki je nastala po krajšanju imena Želimir. To je zloženka iz velelnika želi glagola želeti in morfema mir. Prvo sestavino Želi- imajo še slovanska imena: Želibor, Želided, Želidrag, Želislav. V starih listinah se pojavi tudi staroslovensko ime Žele, ki je tvorjenka na ‑e iz skrajšanega imena Želimir, a je danes samo priimek s prvotnim pomenom 'Želimirov sin'. Imenu Željko pomensko približno ustreza latinsko ime Desiderius z žensko obliko Desideria, ki ga razlagajo iz latinskega desiderium 'hrepenenje, želja' in desidero 'hrepeneti, želeti, zahtevati'. Desiderius se je npr. imenoval zadnji langobardski kralj. Ime Željko z različicami se koledarsko uvršča k imenu Deziderij: 23. maja Deziderij (Désiré), francoski škof, mučenec v 4. stoletju.

Ime Jožef je med moškimi imeni v Sloveniji na 5. mestu. Po podatkih Statističnega urada RS je bilo 1. 1. 2012 z imenom Jožef poimenovanih 18793 (1971: 17715, 1980: 36998; 1994: 30255) moških oseb. S krajšo različico Jože, ki je 1. 1. 2012 zavzemala 8. mesto, je bilo poimenovanih 15335 (1971: 54470; 1980: 27270; 1994: 19625) moških oseb. Druge različice imena Jožef pri nas so manj pogoste, npr.: Giuseppe (2012: 33), Joco (21), Josef (23), Josif (12), Josip (2128), Joso (47), Joško (798), Jozef (27), Jozo (229), Joža (51), Jožek (118), Joži (22), Jožko (339), Jusuf (198), Juš (236), Pepi (6), Pino (41).

Ženska oblika imena Jožef je Jožefa (1971: 19884; 1994: 15876; 2012: 10081, 8. mesto) z različicami: Jožica (1971: 12768; 1994: 10360; 2012: 9569, 11. mesto), Fina (9), Finka (23), Josefina (2012: 7), Josipa (285), Josipina (117), Joška (5), Jozefa (293), Jozefina (47), Joža (153), Jožefina (62), Joži (61), Jožka (21), Pepca (96), Pepica (10), Pina (104).

19. marec: Jožef, Jezusov rednik

God:
• 3. januar
• 4. februar
• 19. in 23. marec
• 3. in 30. april
• 1., 16. in 21. maj
• 23. junij
• 15. julij
• 25. in 31. avgust
• 18. in 20. september
• 10., 14., 16. in 24. november

iime Jožefa tudi:

• 20. marca
• 7. decembra

ime Jožefina:

• 8. februarja

Jožef je svetopisemsko ime, ki izhaja prek latinskega oziroma grškega Joseph, Iosēf iz hebrejskega imena Joséf/Jehoséf z nekdanjim pomenom 'naj (Bog) doda (potomstvo)'. Že v Genezi pa je navedena povezava imena Jožef s hebrejskim glagolskim korenom jasaf 'dodati'. V Stari zavezi je bil Jožef sin Jakoba in Rahele, ki so ga bratje prodali v Egipt, kjer se je povzpel do najvišjega uradniškega položaja. V Novi zavezi pa je bil Jožef mož Marije, Jezusove matere, tesar v Nazaretu (v koledarju 19. marca). Praznik sv. Jožefa so v javnem cerkvenem bogoslužju začeli obhajati v 15. stoletju, kot zapovedani praznik pa leta 1621. V Sloveniji je 39 cerkva sv. Jožefa. Ta velja za zavetnika slovenskih in več drugih dežel ter držav, od leta 1870 je tudi zavetnik vse Cerkve, v novejšem času delavstva, tj. rokodelcev – drvarjev, mizarjev, kolarjev, tesarjev. V koledarju je razen omenjenega še Jožef Delavec, katerega praznik so prvič praznovali 1. maja 1955, drugi so pri nas manj znani: 30. aprila Jožef Cottolengo, italijanski redovni ustanovitelj (u. 1842), 25. avgusta Jožef Kalasanc, španski redovni ustanovitelj (u. 1648), 18. septembra Jožef Kupertinski, italijanski redovnik (u. 1663) itd., 7. decembra tudi sv. Jožefa Marija Rosello, redovna ustanoviteljica (u. 1880).

Ime Jožef je razpoznavno iz številnih izrazov, po njem so poimenovani sejmi, razne igre ipd. Najdemo ga tudi v ljudski pesmi v t. i. ljudskih posmehuljah, npr.: Joža Poža /Muco poboža/ Muca nima mleka/ Jože pa veka. Joža brnoža/ Pr peč je zaspav/ Ga j' maček oscav. Z imenom Jožef in njegovimi različicami je povezan nastanek občnih besed, npr. narečno jóžek 'prašičevo slepo črevo'; pêpe in pêpček 'omejen, neroden človek', v frazemu imeti koga za pepčka 'norčevati se iz koga'. Po svetopisemskem Jožefu sta nastala izraza Jožefova zakonska zveza 'razmerje, ko zakonca z dogovorom izključita spolne odnose' in hrvaško praviti se ponizni, prepodobni Josip 'delati se nedolžnega'. Slednji je tudi v enakopomenskem francoskem frazemu faire son Joseph, celo za žensko faire sa Joséphine 'delati se nedolžno'. Francosko la religion de saint Joseph je zastarel izraz za 'zakonska zveza', angleško not for Joseph pomeni 'za nič na svetu', joseph 'nedolžen, čist moški', a good Joe 'imeniten fant'. Sem bi lahko uvrstili tudi koroško obirsko za Jožefa bǝt 'biti rednik, krušni oče'. Na Jóžefovo, tj. na praznik sv. Jožefa 19. marca, so po Niku Kuretu nekdaj odrasla dekleta hodila godovnjakom pod okna ali v hiše Jóžefa pét. Na ta dan je v Cankovi, na Jesenicah in v Ljubnem ob Savinji Jožefov sejem. Sv. Jožef je kot spomladanski svetnik tudi v vremenskih pregovorih: Če bo sv. Jožef lepo vreme dal, bo kmet prav dobro stal. Sv. Jožef lep in jasen, dobre letine prerok prijazen. Če je lepo vreme na Jožefovo, naj veselo bo srce kmetovo.

Ime Jožef je med moškimi imeni v Sloveniji na 5. mestu. Po podatkih Statističnega urada RS je bilo 1. 1. 2012 z imenom Jožef poimenovanih 18793 (1971: 17715, 1980: 36998; 1994: 30255) moških oseb. S krajšo različico Jože, ki je 1. 1. 2012 zavzemala 8. mesto, je bilo poimenovanih 15335 (1971: 54470; 1980: 27270; 1994: 19625) moških oseb. Druge različice imena Jožef pri nas so manj pogoste, npr.: Giuseppe (2012: 33), Joco (21), Josef (23), Josif (12), Josip (2128), Joso (47), Joško (798), Jozef (27), Jozo (229), Joža (51), Jožek (118), Joži (22), Jožko (339), Jusuf (198), Juš (236), Pepi (6), Pino (41).

Ženska oblika imena Jožef je Jožefa (1971: 19884; 1994: 15876; 2012: 10081, 8. mesto) z različicami: Jožica (1971: 12768; 1994: 10360; 2012: 9569, 11. mesto), Fina (9), Finka (23), Josefina (2012: 7), Josipa (285), Josipina (117), Joška (5), Jozefa (293), Jozefina (47), Joža (153), Jožefina (62), Joži (61), Jožka (21), Pepca (96), Pepica (10), Pina (104).

4. februar: Jožef Leoneški

God:
• 3. januar
• 4. februar
• 19. in 23. marec
• 3. in 30. april
• 1., 16. in 21. maj
• 23. junij
• 15. julij
• 25. in 31. avgust
• 18. in 20. september
• 10., 14., 16. in 24. november

iime Jožefa tudi:

• 20. marca
• 7. decembra

ime Jožefina:

• 8. februarja

Jožef je svetopisemsko ime, ki izhaja prek latinskega oziroma grškega Joseph, Iosēf iz hebrejskega imena Joséf/Jehoséf z nekdanjim pomenom 'naj (Bog) doda (potomstvo)'. Že v Genezi pa je navedena povezava imena Jožef s hebrejskim glagolskim korenom jasaf 'dodati'. V Stari zavezi je bil Jožef sin Jakoba in Rahele, ki so ga bratje prodali v Egipt, kjer se je povzpel do najvišjega uradniškega položaja. V Novi zavezi pa je bil Jožef mož Marije, Jezusove matere, tesar v Nazaretu (v koledarju 19. marca). Praznik sv. Jožefa so v javnem cerkvenem bogoslužju začeli obhajati v 15. stoletju, kot zapovedani praznik pa leta 1621. V Sloveniji je 39 cerkva sv. Jožefa. Ta velja za zavetnika slovenskih in več drugih dežel ter držav, od leta 1870 je tudi zavetnik vse Cerkve, v novejšem času delavstva, tj. rokodelcev – drvarjev, mizarjev, kolarjev, tesarjev. V koledarju je razen omenjenega še Jožef Delavec, katerega praznik so prvič praznovali 1. maja 1955, drugi so pri nas manj znani: 30. aprila Jožef Cottolengo, italijanski redovni ustanovitelj (u. 1842), 25. avgusta Jožef Kalasanc, španski redovni ustanovitelj (u. 1648), 18. septembra Jožef Kupertinski, italijanski redovnik (u. 1663) itd., 7. decembra tudi sv. Jožefa Marija Rosello, redovna ustanoviteljica (u. 1880).

Ime Jožef je razpoznavno iz številnih izrazov, po njem so poimenovani sejmi, razne igre ipd. Najdemo ga tudi v ljudski pesmi v t. i. ljudskih posmehuljah, npr.: Joža Poža /Muco poboža/ Muca nima mleka/ Jože pa veka. Joža brnoža/ Pr peč je zaspav/ Ga j' maček oscav. Z imenom Jožef in njegovimi različicami je povezan nastanek občnih besed, npr. narečno jóžek 'prašičevo slepo črevo'; pêpe in pêpček 'omejen, neroden človek', v frazemu imeti koga za pepčka 'norčevati se iz koga'. Po svetopisemskem Jožefu sta nastala izraza Jožefova zakonska zveza 'razmerje, ko zakonca z dogovorom izključita spolne odnose' in hrvaško praviti se ponizni, prepodobni Josip 'delati se nedolžnega'. Slednji je tudi v enakopomenskem francoskem frazemu faire son Joseph, celo za žensko faire sa Joséphine 'delati se nedolžno'. Francosko la religion de saint Joseph je zastarel izraz za 'zakonska zveza', angleško not for Joseph pomeni 'za nič na svetu', joseph 'nedolžen, čist moški', a good Joe 'imeniten fant'. Sem bi lahko uvrstili tudi koroško obirsko za Jožefa bǝt 'biti rednik, krušni oče'. Na Jóžefovo, tj. na praznik sv. Jožefa 19. marca, so po Niku Kuretu nekdaj odrasla dekleta hodila godovnjakom pod okna ali v hiše Jóžefa pét. Na ta dan je v Cankovi, na Jesenicah in v Ljubnem ob Savinji Jožefov sejem. Sv. Jožef je kot spomladanski svetnik tudi v vremenskih pregovorih: Če bo sv. Jožef lepo vreme dal, bo kmet prav dobro stal. Sv. Jožef lep in jasen, dobre letine prerok prijazen. Če je lepo vreme na Jožefovo, naj veselo bo srce kmetovo.

Tone Wraber o svojem očetu Maksu

iz pogovora z dr. Tonetom Wraberjem, ki je o svojem očetu povedal:

Ko mi kdo reče: »Tudi vaš oče je bil botanik,« jaz odgovarjam: »Ne, tudi jaz sem botanik!« On je bil prej! Oče je bil botanik, kmečki sin s Kozjaka, z avstrijske meje (Kapla). V Mariboru je v letih 1918-1926 obiskoval klasično gimnazijo in se tam srečal z mojo mamo, ki ima kraške korenine. Njun sošolec je bil psiholog in duhovnik Anton Trstenjak, moj birmanski boter. Leta 1935 ju je poročil očetov stric dr. Maks Wraber, lavantinski stolni prošt. Oče je na ljubljanski univerzi študiral biologijo, mama pa klasično filologijo. Po besedah dr. Trstenjaka je bil tudi oče odličen klasik. Leta 1933 je doktoriral v Ljubljani, čeprav je doktorsko disertacijo zasnoval in delal v Münchnu, a se je münchnski mentor ponesrečil v gorah. Do leta 1944 je bil srednješolski profesor, potem pa je prišel na botanični inštitut. Po vojni ga je komunistična oblast za eno leto zaprla. Seveda mu niso mogli nič dokazati, saj je bil v resnici velik narodnjak. Ko je bil izpuščen, je bil najprej na kranjski gimnaziji, potem pa je šel na Gozdarski inštitut, kjer je »odpiral« tisti del stroke, ki se nanaša na biološko gojenje gozdov. Ukvarjal se je z rastlinskimi združbami in je bil eden od pionirjev te stroke pri nas. Specializiral se je tudi v Montpellieru v Franciji. Toda vrgli so ga iz službe – le kako bi mogel delati nekdo, ki je »sovražen socializmu«... K sreči je prišel v prirodoslovni muzej in potem na biološki inštitut akademije, kjer je bilo stanje bolj mirno.

- Vas je on uvajal v botaniko?

Rekel bi, da sem jaz to »podedoval« z geni, čeprav me on ni nikoli silil v botaniko. Skoraj anekdotično je, kako smo se v četrtem razredu osnovne šole učili o planikah, encianih in drugih planinskih rastlinah. Jaz tega nisem poznal. Ko pa sem leta 1948 končal osnovno šolo, me je oče že tisto poletje petkrat vzel s seboj na terensko delo. Doma sem tudi naredil skalnjak in ga navdušeno vzdrževal. Leta 1954 pa sem naznanil, da tega ne bom več delal. Zdi se mi, da je bil oče ob tem nekoliko razočaran. Toda jaz sem to storil zato, ker sem začel nabirati herbarij in se torej resno ukvarjati z vso botaniko, ne samo z alpsko.

- Da je bil oče dober strokovnjak, priča tudi poimenovanje rastline po njem Wraberjeva zlatica, ki so jo leta 1971 odkrili na Nanosu.

Oče je vodil ekskurzijo italijanskega botaničnega društva na Nanos in prof. Pignati, tedaj vodja tržaške botanike, sedaj je profesor v Rimu in vodilni italijanski botanik, je to zlatico imenoval po očetu. Ukvarjal se je s to skupino zlatic in iz spoštovanja je to imenoval po očetu, s katerim sta bila prijatelja. Nazadnje sem tudi jaz doktoriral pri tem profesorju v Trstu.

- Vaš oče se je družil tudi s primorskim duhovnikom Alojzom Filipičem, ki je bil dober amaterski botanik. Kako se vi spominjate gospoda Filipiča? Menda vas je on poročil?

Da, on je bil amaterski botanik. Po drugi svetovni vojni je bil župnik v Batujah in z mojim očetom sta se hitro »zavohala« in spoprijateljila. O tem prijateljstvu priča tudi njuno dopisovanje. Pozneje sem začel k njemu prihajati tudi jaz. Zame je bilo dejstvo, da sem lahko stanoval pri župniku, z njim jedel in mu pomagal urejevati tudi herbarij, zelo »imenitno«. G. Filipič je bil tudi dober pridigar in včasih me je vzel s seboj, ko je pridigal v okoliških krajih. Ko sem bil pri njem, sem obiskoval okoliške kraje in raziskoval njihovo botaniko. Z njim sva bila tudi na ekskurziji na Krnu. S seboj je imel dva bogoslovca in dejal nam je: »V vsakdanjem življenju varčuj, v bolezni dajaj, na potovanjih zapravljaj.« In res je nam študentom nudil dobro hrano. Ko sem se nameraval poročiti, sem mu pisal in leta 1961 sva se poročila s študijsko kolegico, mojo sedajo ženo, pri njem v Batujah.

(gost meseca 05_2008)

pogovarjal se je Božo Rustja

* 29. september 1923, Ljubljana; 14. maj 2008, Ljubljana

"Vsakdo je edini vladar svojega vesolja"

"Že pred poroko sta se starša dogovorila (o tem je ohranjeno očetovo pismo), da bosta imela več otrok; morda bo Bog odbral katerega za misijonarja ali misijonarko, je bilo dodano. Šlo je najbrž za njuna neizpolnjena hrepenenja... Rodilo se nas je petnajst... Trinajst nas je odraslo, dvanajst nas je še živih, ko to pišem (1996). Sam sem četrti otrok in drugi od živečih." Rodil se je 29. septembra 1923 v Ljubljani (župnija Sv. Petra) in bil kar v porodnišnici krščen na ime Mihael. Tako oče Franc kot mama Ivanka roj. Novak, oba Dolenjca iz župnije Dobrepolje, sta kot fant in dekle razmišljala o duhovniškem oziroma redovniškem poklicu. "Dogovorila sta se, da gresta vsak zase na duhovne vaje. Tam sta vsak zase spoznala, da ju Bog kliče v zakon." Podobno kot v družini sv. Male Terezije se je zgodilo tudi pri Žužkovih: štirje sinovi so stopili v jezuitski red, štiri hčere pa so postale redovnice. Pri tolikem otroškem živžavu je bilo v hiši vedno veselo, da so tudi drugi otroci radi prihajali k njim. Miha je šestleten začel hoditi v osnovno šolo pri šolskih sestrah v Marijanišču.

Klasično gimnazijo je obiskoval v Ljubljani, kjer je že med sošolci začutil strankarska nasprotja. Bil je član dijaške Marijine kongregacije pri Sv. Jožefu, ki jo je vodil jezuit p. Venčeslav Vrtovec. Miha je veliko bral in duhovno zorel. Po maturi je 3. oktobra 1941 stopil v jezuitski noviciat v Zagrebu. Tam je tudi končal študij filozofije in teologije ter bil 22. avgusta 1951 posvečen v duhovnika. Za novomašno geslo si je izbral izrek sv. Pavla: "Tako nas vsakdo imej za služabnike Kristusa in oskrbnike božjih skrivnosti." Teh zagrebških deset let je zaznamovala druga svetovna vojna s krvavo revolucijo, ki je besnela še leta po končani vojni (temu posveča precejšen del svojih spominov). Nepozabno je bilo njegovo srečanje z nadškofom Alojzijem Stepincem v Krašiču, kjer je bil v hišnem zaporu. Ko so se duhovniki pogovarjali o težki preizkušnji za Cerkev pod komunističnimi oblastniki, jih je nadškof vprašal, če verujejo v Boga in v to, da svet teče po tirnicah, kakor jih je položil Bog. "Potem ni treba ugibati. Rešitev bo prišla takrat in tako, kot bo hotel Gospod." Potem je šel k vojakom. "V Skopju so me razporedili med minerje in diverzante, kot nalašč za jezuita."

Prvih šestnajst let svojega duhovniškega dela je posvetil mestu Maribor v novoustanovljenih župnijah Brezje in Radvanje. Pogumno je delal, čeprav so mu metali polena pod noge. V veliko oporo so bile "slovenske babuške", ki so izgorevale za vero in Cerkev. Ob delu na župniji je vodil misijone in duhovne obnove, sodeloval pri raznih komisijah mariborske škofije. Slovenski jezuiti, ki so po vojni spadali pod hrvaško provinco, so se začeli osamosvajati: 2. februarja 1963 je bil ustanovljen Slovenski distrikt Družbe Jezusove, katerega predstojnik je bil p. Miha Žužek. V tej vlogi je 15. avgusta 1969 razglasil ustanovitev samostojne slovenske jezuitske province. Prvi provincial je bil p. Pavel Berden. Bil je čas po koncilu: "Cerkev mora postati spet živo žarišče vere, okamenele navade naj se prilagode današnjim potrebam", je začutil p. Miha Žužek in se z vsemi močmi in ognjem vrgel na delo. Iz Maribora je prišel v Borovnico, kjer je bil tudi jezuitski noviciat, od tam v Ljubljano. V teh letih je sodeloval pri medškofijskem odboru za družino, slovenskem pastoralnem svetu, pri družinskem centru Betanija, v študentskih skupinah, v številnih zakonskih skupinah, pri organizaciji tečajev za zakon in tečajev za govorništvo.

Njegove duhovne vaje in tedni duhovnosti, predvsem na Visokem pri Poljanah nad Škofjo Loko, v Logu pod Mangartom in v Srednji vas v Bohinju so prebudili mnogo duhovniških in laiških apostolskih poklicev. Kakor govorjena, mu je tekla tudi pisana beseda. Napisal je več šmarničnih beril: Kraljica duhovnikov, Mati mnogoterega življenja, Mati krščanskih družin; knjiga Kristjanov dan - praktičen vodnik za posvečevanje vsakdanjega življenja - je doživela tri izdaje. Sledile so knjige: Četrta dimenzija, Božja beseda je živa, Vzvalovana bit, V Njem živimo, Sredi vsega, Vabilo na večni ples, Gospod je blizu, Končno zorenje in Novi Jeruzalem. Zadnji dve je napisal, ko je bil že bolan v duhovniškem v domu, od koder je 14. maja 2008 odšel v večni dom.

(pričevanje 07_2008)

 slovenska redovnica med drinskimi mučenkami

Med petimi drinskimi mučenkami, članicami reda Hčera božje ljubezni, ki so 15. decembra 1941 v Goraždu dale življenje za Kristusa kot žrtve četniškega nasilja in bodo 24. septembra 2011 v Sarajevu slovesno razglašene za blažene, sta tudi dve Slovenki: s. Krizina Bojanc iz župnije Šmarjeta pri Novem mestu in s. Antonija Fabjan iz župnije Žužemberk. Skupaj s s. Julo Ivanišević, Hrvatico in predstojnico samostana, s. Bernadeto Banja, Madžarko hrvaškega rodu, in s. Berhmano Leidenix, Avstrijko, sta delovali v manjšem samostanu na Palah pri Sarajevu. Po spopadih s hrvaškimi vojaki so četniki 11. decembra 1941 vdrli v samostan ter v zimo in mraz odgnali sestre brez tople obleke in obutve, skupaj s pisateljem Ksaverjem Meškom, ki je bil kot izgnanec njihov hišni duhovnik. Samostan so izropali, nato pa zažgali. Sestre so pet dni in pet noči vlačili s seboj do Goražda, kjer jih je čakala mučeniška smrt. Njihova trupla so četniki vrgli v deroče valove reke Drine, ki je postala njihov grob, zato jim pravimo "drinske mučenke". Škofijski postopek za njihovo razglasitev za blažene se je pričel leta 1999 in končal leta 2002.

Hčere Božje ljubezni zveste do konca

Sestre reda Hčera Božje ljubezni, katerih temeljno poslanstvo je vzgoja in izobraževanje otrok in mladine, je na prošnjo sarajevskega škofa Josipa Stadlerja že leta 1882 pripeljala v Sarajevo sama ustanoviteljica s. Frančiška Lechner (1833-1894). Že jeseni tega leta so v Sarajevu odprle Zavod sv. Josipa, katerega ravnatelj (pa tudi profesor, učitelj, svetovalec in spovednik sester) je bil Anton Bonaventura Jeglič, poznejši ljubljanski škof, takrat pa kanonik v Sarajevu. Kmalu so sestre ustanovile še druge šolske in vzgojne zavode, v katere so brez razlike sprejemale otroke katoliških, pravoslavnih in muslimanskih družin. Leta 1911 so sestre kupile na Palah pri Sarajevu dvonadstropno vilo za oddih in za potrebe svojih bolnih sester. Dogradile so nove stavbe in odprle osnovno šolo, ki je delovala do konca prve svetovne vojne. Po letu 1919 je samostan na Palah poleg bolnih sester sprejemal bolnike in turiste. Imel je tudi nekaj zemlje, ki so ga obdelovale sestre same.

V usodnem letu 1941 je bilo na Palah pet sester, ki smo jih že predstavili. Povedali smo že, kaj se je zgodilo 11. decembra 1941. V Goražde so jih privedli 15. decembra. Po obilni večerji so se hoteli četniški oficirji 'zabavati' s sestrami. Začeli so jih loviti po sobi v drugem nadstropju vojašnice in trgati obleko z njih. Sestre, ki so dale zaobljubo čistosti Bogu, so bile odločene: rajši v smrt, kakor prelomiti svete zaobljube. Prednica sestra Jula je stekla k oknu, ga odprla in zakričala: "Sestre, za menoj! ... Jezus, usmili se nas!" Potem je skočila skozi okno, za njo so skočile še druge. Na kamnitih tleh so se pri padcu poškodovale, a so ostale žive. Tedaj so prihiteli četniki in jih z bajoneti pomorili. Njihova trupla so odvlekli na obalo Drine, kjer so zmrznila in grobar jih je porinil v deročo reko, ki jih je odnesla - v Božje naročje ...

Sestra Marina Krizina Bojanc

Po zaslugi škofa Jegliča je veliko vernih deklet iz tedanje ljubljanske škofije, predvsem iz župnij na Dolenjskem stopilo v red Hčera Božje ljubezni, med temi tudi naši dve drinski mučenki. Sestra Krizina Bojanc se je rodila 14. maja 1885 v Zburah. Pri krstu v župnijski cerkvi v Šmarjeti pri Novem mestu je dobila ime Jožefa. Imeli so srednje veliko kmetijo, ki pa ni prinašala dovolj dohodkov, tako da je oče Bojanc leta 1891 šel za zaslužkom v Ameriko, od koder se ni vrnil. Pepca je kot najstarejša od štirih preživelih hčera več kot dvajset let svojega mladega življenja posvetila družini. Ko so mlajše sestre odraščale, ji je Gospod pokazal pot v samostan in sicer k Hčeram Božje ljubezni v Sarajevo, kjer je bil noviciat. To se je zgodilo leta 1921. V samostanu je opravljala podobna dela kot doma: v hlevu pri živini, na njivah, vrtovih, travnikih in v gozdu. Pri vseh opravilih je bila združena s svojim Gospodom in z nebeško Materjo. Ta povezava se je začela z vsakodnevno sveto mašo in obhajilom. Rada je molila rožni venec, ki ga je imenovala "rožni venec Marijinih solz". Ena od sester, ki je živela z njo, pričuje, da je v pogovoru večkrat rekla: "Zelo si želim, da bi umrla mučeniške smrti." Ta njena želja je bila uslišana.

(pričevanje 04_2011)