Sem mati treh še majhnih otrok. Sem cerkveno poročena in z možem otroke vzgajava v veri. Obračam se na vas za nasvet, ker bi rada uredila svojo vsakdanjo molitev. V meni pa že nekaj let trepeta ‘nemirni duh’. Iskala sem razne molitve, da sem se povezala z Bogom. Na koncu sem našla brevir. Ne boste verjeli, da se je moj duh umiril. Nekaj časa sem lahko premišljevala božjo besedo. Časa mi je zmanjkovalo. Na koncu sem pa samo še hitela z branjem. To ni bilo nič. Nisem bila zbrana – samo da sem zmolila, in to je bilo vse. S tem sem prenehala. Sedaj pa molim vsak dan hvalnice in večernice. To mi je lažje. Ali samo zjutraj ali samo zvečer. Ko utegnem, vzamem knjigo in molim. Takrat se spet moj duh umiri.
Iz srca hvala za vaš odgovor
Julija
Čestitam, da tako zavzeto iščete Božjo voljo glede svojega molitvenega življenja. Kljub različnemu ‘valovanju’ glede molitve imate čudovite izkušnje celo glede molitvenega bogoslužja, predvsem bogoslužnih večernic in hvalnic, o katerih koncilska konstitucija o bogoslužju (B) 2. vatikanskega cerkvenega zbora pravi: »Hvalnice kot jutranja molitev in večernice kot večerna molitev, ki sta po častivrednem izročilu celotne Cerkve dva tečaja dnevnih molitev, naj veljata za glavni uri in naj se v tem duhu tudi molita« (B 89 a). Z bogoslužnimi hvalnicami in večernicami se povezujemo v isti molitvi z vso Cerkvijo, ki je po svoji definiciji molivka in častilka. Tako se zemeljska Cerkev povezuje z nebeško, ki slavi Očeta v Svetem Duhu po Jezusu Kristusu, našem edinem velikem duhovniku, ki pridružuje svoji prosilni, zadostilni, zahvalni in slavilni tudi našo molitev. Sadov te ‘vesoljne’ molitve kristjanov je deležna vsa Cerkev in vse človeštvo in k njej smo tudi vsi povabljeni. Človek je bil zato ustvarjen, da bi bil predvsem častilec in molivec (homo adorans), kot je rad poudarjal A. Schmemann, in dodajal, da se človek ne more popolnoma uresničiti, če ostane samo delavec in preoblikovalec snovnega sveta (homo faber), ali samo ekonomist (homo economicus), politik (homo politicus), turist (homo turisticus) itd., ampak se v polnosti lahko uresniči edino kot duhovnik (sacerdos) in ko kot duhovnik stvarstva vabi stvari, da bi z njim slavile Stvarnika, k čemur nas prav psalmi tako pogosto spodbujajo.

Ko so pred leti mladinsko veroučno skupino, ki sem jo spremljal, obiskali mladi kopti, nekatoliški kristjani iz Egipta, ki so obiskali tudi Taizé, so kar spontano pokazali manjši bogoslužni molitvenik, ki ga vsak dan uporabljajo. To pomeni, da imajo koptski kristjani utečeno navado, da vsak dan molijo molitveno bogoslužje, ki vključujejo tudi molitev psalmov. Katoličani smo, najbrž zaradi nerazumljivega latinskega jezika, postopno prepustili molitveno bogoslužje duhovnikom, redovnikom in redovnicam in se odločili za druge, manj svetopisemske molitve v svojih ‘ljudskih’ pobožnostih. Zdi se, da je kristjanom koptom uspelo tako z mašo kot z molitvenim bogoslužjem ohranjati živo vero skozi stoletja v večinsko muslimanskem okolju. Po koncilu smo tudi mi dobili vsa zakramentalna bogoslužja in tudi molitveno bogoslužje v domačem, slovenskem jeziku, kar je izziv, da se po vzoru judov, koptov in še koga bolj udomačimo z molitvenim bogoslužjem psalmov, drugimi svetopisemskimi in besedili, ki bi naj – tudi po vaši izkušnji – postale naše dnevne molitve. K temu lahko tistim, ki nimajo celotnega bogoslužnega molitvenika (brevirja), pomagajo različne izdaje bogoslužnih hvalnic in večernic. Naj omenim bogoslužni mesečnik Magnificat (Moja duša poveličuje), čeprav prinaša samo en psalm pri hvalnicah in večernicah, nam lahko pomaga, da smo molitveno uglašeni s cerkvenim letom in z vesoljno Cerkvijo.
S tem pa ne odsvetujem molitev iz bogate zakladnice ljudskih pobožnosti (mnogim zelo priljubljen rožni venec, različne litanije, križev pot itd.), molitev različnih privatnih razodetij (npr. češčenje Jezusovega in Marijinega srca, rožni venec Božjega usmiljenja itd.) in tudi ne molitvenega bogastva različnih cerkvenih gibanj ali današnjih zelo številnih karizmatičnih molitvenih pisnih ponudb ali tudi svoje osebne ustvarjalnosti. Zaradi množičnosti ponudb, smo tudi tukaj prisiljeni izbirati. Sicer pa ljudje imamo različne okuse, potrebe in karizme in zato svetujem predvsem molitveno stalnico (hvalnice in večernice), ki pomeni povezovalno in že skoraj dva tisoč let uporabljano molitveno bogastvo vesoljne Cerkve.
Na koncu bi še rad omenil, kako je Emilijan Cevc, akademik in umetnostni zgodovinar, pisatelj Preprostih stvari (Ognjišče 1999), pred leti predlagal za današnje krščanske hiše in stanovanja družinski verski kotiček ‘domače Cerkve’, v katerem bi imel častno mesto križ in morda tudi podobe ali ikone svetnikov, ki so zavetniki družinskih članov. V kotičku bi bila tudi primerno oblikovana ‘omara’, v kateri bi imelo osrednje mesto Sveto pismo, v njej pa bi bili tudi shranjeni molitveniki, družinski rožni venec, krstne in druge spominske sveče družinskih članov ter cerkveni dokumenti družinskih članov (Družinska knjižica, krstni listi, poročni dokumenti, različne plakete in drugi cerkveni spomini: prvoobhajilni, birmanski itd.). Ta kotiček bi naj tudi postal prostor za družinsko molitev, za molitev ‘Cerkve v malem’.
Seveda si bo posameznik, zakonski par in vsaka družina sama izbrala najprimernejši prostor za domačo molitev in prav tako ob bogoslužni molitvi hvalnic in večernic, ali brez njih, z ljudskimi pobožnostmi ali drugimi molitvami slavila, hvalila in prosila Boga in po molitvi oblikovala svoje življenje po Božji volji.

ŠKAFAR, Vinko (Pisma) Ognjišče (2016) 04, str. 48

Kdo naj poskrbi za moje kakovostno staranje? Zakonec? Otroci? Država? Društvo upokojencev? Cerkev? … Vsi ti in drugi lahko marsikaj pripomorejo, da se bom staral bolj zdravo, lepše, s trdnejšim človeškim dostojanstvom. Nihče pa ne more narediti zame tistega, kar je odvisno samo od mene. Predvsem od mene je odvisno, ali bom sam v sebi zadovoljen in srečen star človek, ali bom prijeten drugim, ali bom človeško zorel. To troje pa je največ, kar je mogoče doseči v starosti. Nihče mi ne brani razvijati se v tej smeri. Pomembno je torej, da najdem odgovore na vprašanje, kako po upokojitvi naravnati volan v to smer.

Pravimo, da so lepe stvari ponavadi tri. Poglejmo torej tri cilje zdravega, lepega in zadovoljnega staranja, ki so odvisni predvsem od nas samih.

SVETLO DOŽIVLJANJE SEBE, DRUGIH IN SVETA
Vsak hrib ima sončno in senčno stran. Sončna stran je topla, svetla, po njej so obdelani vinogradi, sadovnjaki, njive, travniki, vrtovi. Osojna stran je navadno bolj strma, vlažna, temačna, poraščena z gozdnimi goščavami. V nedrju hribov pa so včasih rudniki. Srednja leta življenja so predvsem garanje in delo. Le-to je včasih podobno obdelovanju sončne strani, ki daje bogate sadove, drugič krčenju goščav po osojnih strminah, ki človeka izčrpava brez vidnih rezultatov, včasih pa je življenje v srednjih letih podobno rudarjenju pod zemljo, ko se človek duši v težavah in izgublja v temi.
Z upokojitvijo se je treba preseliti na sončno stran. Tam naprej sproščeno kultiviramo rodovitne terase, toda ne več z garanjem in v paniki. Po upokojitvi je čas, da na svetlobi sončne strani izmerimo nebesno dalj in stran svojega življenja. Pogled zaobjame dosedanje življenje in pot naprej. Kar smo v življenju naredili, je narejeno, kar smo pretrpeli in zdržali, je naš dosežek, ki se ga lahko veselimo, smo nanj ponosni, predvsem pa zanj hvaležni. Preostanek življenja pa se splača dobro izkoristiti; zavestno se je treba odločiti, v kaj bomo vlagali svoje moči in čas.
Za zdravo, lepo in zadovoljno staranje po upokojitvi, je odločilno, da se naučimo doživljati sončno stran samega sebe. Kakor vsaka stvar in vsak človek imam tudi jaz nekaj dobrega in nekaj slabega. Od mene je odvisno, ali usmerjam svojo pozornost bolj na svoje težave ali bolj na svoje dobre strani; na oboje naenkrat se ne da gledati. Če hočemo biti zadovoljni stari ljudje, se moramo naučiti videti pet lepih, dobrih ali ugodnih stvari na eno slabo. To razmerje daje dovolj življenjskega veselja nad dobrim in hvaležnosti zanj. Čeprav se čudno sliši, doživljanje petih dobrih stvari pri sebi na eno slabo omogoča, da bomo to svojo slabo stran spremenili v dobro. Pri premagovanju svojih slabosti potrebujemo namreč veliko moči. Iz veselja in hvaležnosti nad dobrim pa izvirajo sveže moči. Seznam slabega, ki ni obdan s petkrat več dobrega, je prepad, ki človeku požira voljo in moči za zboljšanje.

RAMOVŠ, Jože. (Duhovnost in Slovenci). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 1, str. 29.

Mož je sklenil okrasiti svojo delovno sobo v novem stanovanju in zdelo se mu je primerno, da obesi na steno priznanja, ki so jih on in sinova prejeli na različnih atletskih tekmovanjih.
Z njimi je prekril dve steni, potem pa je dejal ženi, da je sramota, da ona nima nobenega priznanja, ki bi ga lahko obesila tja.
Kmalu zatem je žena dala uokviriti rojstna lista svojih dveh sinov in ju obesila na steno!

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 3 (2019), 31.
v knjigi: Zgodbe za veselje do življenja, Ognjišče, Koper, 2022, 34.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let

Že je kazalo, da nova glasbena skupina ne bo uspešna, nekega večera pa je nekdo iz občinstva svetoval, da je treba uglasiti kitare. Nasvet je bil na mestu. Vse kitare so bile namreč kupljene iz "druge roke".
Prek malih oglasov so iskali uglaševalce in delo zaupali najcenejšemu. Kmalu je prišel in se vneto lotil dela. V roke je vzel prvo kitaro in začel napenjati strune.
»Au, au, joj, au,« je stokala nesrečna žrtev. Ko so druge kitare videle, kaj se dogaja, so se prestrašile. Ena izmed njih je zašepetala prijateljicam:
»Samo poglejte ga, sadista. Zdi se, da uživa pri mučenju drugih.« Vse kitare so bile prestrašene, a se uglaševalec za to ni zmenil, ampak je odločno nadaljeval delo.
Adolfa, najmanjša kitara, napol skrita pod blazino v najbolj oddaljenem kotu, je otrpnila od strahu in se na vso moč trudila, da se ne bi premaknila:
»O Bog, naj me ta človek ne najde! Reši me najhujšega mučenja in naredila bom, karkoli boš rekel!«
Očitno je bila njena molitev uslišana: uglaševalec je ni opazil, ker je bila skrita pod blazino.
»O Bog, hvala ti, da si mi to prihranil!« se je zadihano zahvaljevala.
Zvečer so prišli glasbeniki vadit. Bili so navdušeni: »Kitare so fantastične! Komaj sem verjel, da bi lahko kdaj tako dobro zvenele.«
Seveda so bile kitare zelo počaščene in ponosne same nase.
Potem je ena od kitar opazila Adolfo, ki je kukala izpod blazine. Brž ko so zazvenele njene strune, so začeli vsi stokati, nato pa se smejati:
»Kakšna raglja! Resnično pravi ‘fušar’.«
»Nocoj jo bomo pustili kar tukaj.«
Pobrali so druge kitare in odšli po stopnicah ter pustili malo kitaro samo. Zajokala je:
»Nihče me ne mara. Nekoristna sem.«

Sporočila zgodbe

– Pomen trpljenja.
– Nič velikega ni mogoče doseči brez trpljenja.
– Za naše neuspehe je največkrat kriv naš strah pred naporom, žrtvijo in samoobvladanjem.
– Ugotovi, kdo so ‘uglaševalci’ tvojega življenja. Nauči se jih ljubiti in hkrati odgovorno sprejemati svoje neuspehe.
– Nekatere naše molitve se nam zdijo zgrešene ali ‘nezdrave’.

Zamisli in uporabnost zgodbe

– Samodisciplino potrebujemo, a je obenem ne maramo.
– Ni uspeha brez napora in žrtev.
– Nobenih bližnjic, nobenih ovinkov pri soočanju z življenjskimi težavami.
– Brez uglaševanja tudi najboljša kitara daje skrhan zvok – brez duhovne discipline tudi nadarjeni ljudje zanemarijo svoje talente.
– Ni zdrave in močne rasti brez obrezovanja.
– Veselje ob uspehu kljub bolečini.
– Hvaležno sprejemanje pomoči, tudi če je ta boleča.
– Tisti, ki nas ljubijo, nam včasih povzročajo trpljenje, ki pa nam pomaga zoreti.
– Bog je največji življenjski uglaševalec, ko nas vodi skozi težave in trpljenje.
– On ve, kaj je najboljše za nas in lahko izvabi najlepšo glasbo iz najmanj obetavnih glasbil.
– Ne moli za to, da bi se izognil trpljenju, temveč za pogum, da bi vztrajal v trpljenju.
– Večkrat molimo kot skrita kitara, ko doživimo polomijo, pa se smilimo sami sebi.
– Ne objokujmo zamujenih priložnosti. Sprejmimo tisto, ki prihaja, in jo kar najbolje izrabimo.
– Najlažje je obsojati druge, kadar nam ne uspe spremeniti sebe.
– Poštenost in pogum, da sprejmemo odgovornost za svoje napake.
– Bodimo prijazni, a odločni do tistih, za katere skrbimo. Ne delajmo jim utvar, da je pot do uspeha lahka.
– Nespametno je ljudi varovati pred bolečino razvoja; napredek je mogoče doseči le z naporom.
– Naloga, da druge ‘uglašujemo': pomagati jim, da bodo iz sebe izvabili najlepšo glasbo.
– Izogibanje vsake ‘pokroviteljske’ drže. Ljudem moramo pomagati, da bodo trpljenje prenašali, ne pa jih trpljenja ‘reševati’.

Novozavezna besedila, ki se nanašajo na sporočila zgodbe

Mt 5,10-12 – Preganjanja in trpljenje. Veselite se. Čaka vas veliko veselje.
Mt 10,16-23 – Prihodnja preganjanja. Vi boste rešeni.
Mt 13,44-46 – Skriti zaklad in dragoceni biser. Prodaj vse, kar imaš, da ju kupiš.
Mt 16,21-23 – Peter brani Jezusu, da bi šel v trpljenje. Jezus ga imenuje satan.
Mt 16,24-26 – Da rešiš življenje, ga moraš izgubiti.
Mt 26,36-46 – Smrtni boj v vrtu Getsemani. Jezus mora trpeti.
Lk 4,1-13 – Skušnjave v puščavi. Jezus zavrne udobje, čast in moč. Veliko ‘očiščevanje’.
Lk 24,13-27 – Pot v Emavs. »Mar ni potrebno, da je Kristus to pretrpel in šel v svojo slavo?«
Jn 22-25 – »Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umrje, ostane samo, če pa umrje, obrodi obilo sadu.«
Jn 15,1-2 – Bog odstrani vsako mladiko, ki ne rodi sadu.
Jn 16,19-22 – »Vaša žalost se bo spremenila v veselje. Žena na porodu je žalostna, ... ko pa rodi ...«
Flp 2,1-11 – Kristus je bil povišan, ker je trpel.
2 Kor 11,30 – Pavel se hvali s svojim trpljenjem.
2 Kor 12,9-10 – Močan sem, ko sem slaboten
Kol 1,24 – »Zdaj se veselim, ko trpim ...«
Rim 8,16-18 Sedanje trpljenje se ne da primerjati s prihodnjo slavo.
1 Pt 4,12-13 – Če trpimo s Kristusom, se bomo z njim tudi radovali

B. Rustja, Dve kitari: Razmišljajmo z zgodbo, v: Ognjišče 4 (1994),16-17. (ilustracija Peter Škerl)
knjiga: P. Ribes, Zgodbe in prilike, Ognjišče, Koper 2018.

»Gotovo ni dvoma, da krščanska vera globoko in odločilno sodi k temeljem evropske kulture. Krščanstvo je Evropo dejansko oblikovalo s tem, da ji je vcepilo temeljne vrednote ... Bolj kot zemljepisni prostor bi Evropo mogli določiti kot predvsem kulturen in zgodovinski pojem, stvarnost, ki je kot celina nastala tudi po zaslugi združujoče moči krščanstva, ki je znalo različna ljudstva in kulture združiti v medsebojnem dopolnjevanju in je tesno povezano s celotno evropsko kulturo.« Tako je zapisal papež sv. Janez Pavel II. v svoji apostolski spodbudi Cerkev v Evropi (2003), ki je sad dveh sinod evropskih škofov (1991, 1999). Ob letošnji proslavi 70-letnice Rimske pogodbe, ‘rojstnega lista’ Združene Evrope, je papež Frančišek ponovil njegovo misel: »Če hoče /Evropa/ svoji zgodovini dati novega zagona, mora z ustvarjalno zvestobo priznavati in si ponovno priboriti tiste temeljne vrednote, ki si jih je pridobila z odločilnim prispevkom krščanstva.« Te vrednote so s svojo zvestobo človeškemu in krščanskemu poklicu uresničevale močne svetniške osebnosti, ki so naši vzorniki in zavetniki.

sv. BENEDIKT († 547)

Papež bl. Pavel VI. je 24. oktobra 1964 ob posvetitvi opatije na Monte Cassinu, ki so jo znova postavili iz vojnih ruševin, razglasil sv. Benedikta, očeta zahodnega meništva, za “zavetnika in zaščitnika Evrope”. Poudaril je, da so on in njegovi sinovi “s križem, knjigo in plugom prinesli krščanski napredek prebivalstvu od Sredozemlja do Skandinavije, od Irske do poljskih nižin”. V življenju sv. Benedikta so bolj izpričana njegova velika dela kakor rast in zorenje njegove svetniške osebnosti. Sam ni napisal ničesar razen redovnih pravil.
Papež Gregor Veliki, ki je sestavil življenjepis sv. Benedikta v obliki pogovora z namišljenim diakonom Petrom, pove, da se je rodil okoli leta 480 v mestu Nursija, (danes Norcia) premožnim staršem, ki so ga po domačem izobraževanju poslali v Rim, od koder se je čez nekaj časa umaknil v Subiaco in v tej skalni soteski se je tri leta ‘uril’ za samostanski poklic. Dozorel je v poduhovljenega ‘božjega moža’. Glas o njegovem svetem življenju je privabljal ljudi, ki so prihajali k njemu, da bi jim bil učitelj in vodnik. Vse je ljubeznivo sprejemal, niso pa vsi posnemali njegovega zgleda. Ko je umrl opat samostana Vicovaro, je uslišal prošnjo menihov, naj prevzame vodstvo njihove družine. Povabilo je sprejel, toda menihi ga niso ubogali, zato jih je zapustil in jim ob slovesu dejal: »Ali vam nisem naprej povedal, da se moje in vaše življenje ne ujemata?« Zaradi svoje odločnosti je postal vzor za resne iskalce duhovnosti in pridružili so se mnogi. Po dvanajst jih je nastanil v eni stavbi in v soteski Subiaco je bilo kmalu nastalo dvanajst urejenih občestev. V šestih letih si je nabral novih izkušenj, kako je treba voditi učence, da bodo vztrajali na poti popolnosti. Nekateri, ki so Benediktu zavidali njegove uspehe, so mu nagajali in ga skušali celo spraviti s poti. To si je Benedikt razlagal kot Božji namig, naj zapusti ta kraj in po pridobljenih izkušnjah kje drugje ustanovi novo samostansko družino.
Izbral je najboljše in Bogu res vdane menihe, dal zadnja navodila predstojnikom malih samostanov in se odpravil na jug, da poišče kraj za novo trajno bivališče. Na poti iz Rima proti Neaplju se je ustavil pod gričem nad mestom Cassino, ki je zdaj po vsem svetu znan kot Monte Cassino. Na njegovem vrhu je bil poganski tempelj. Ta grič si je Benedikt izbral za samostansko bivališče, da bi z njegovega vrha razsvetljeval vso okolico z lučjo krščanskega bogočastja.
Zgodovinski viri postavljajo začetek matične hiše benediktinskega reda v leto 529, kar ima simboličen pomen: tega leta je namreč bizantinski cesar Justinijan I. dal zapreti zadnjo pogansko šolo v Atenah, na Monte Cassinu pa se je začelo mogočno žarišče krščanske kulture za Evropo in ves svet. Benedikt je poganski tempelj spremenil v cerkev sv. Martina, dotlej največjega razširjevalca meništva na Zahodu. Na novo je sezidal cerkev v čast sv. Janezu Krstniku. Sebi je pripravil bivališče v stolpu, bratje pa so si iz razvalin sezidali hišo. Svoji družini je Benedikt navdihnil miselnost evangeljske popolnosti, spokornosti in prisrčne vdanosti Bogu. Benediktova ustanova se je ločila od dotedanjih predvsem v tem, da je moral vsak kandidat najprej prestati preizkušnjo v noviciatu in le zares od Boga poklicanim je Benedikt dovolil, da so naredili obljube čistosti, uboštva in pokorščine. Odslej je bil Božja last, član samostanske družine, katero je z očetovsko ljubeznijo in modrostjo vodil opat. Temeljna poteza reda je stalnost kraja, vodstva in družinske pripadnosti. Vse to je Benedikt povzel v svoja Pravila, ki jih označujejo kot “evangelij, presajen v resnično življenje”. Za svojo družino je Benedikt čas razdelil na molitev in delo, zato zamisel njegovih Pravil dobro povzema izrek “moli in delaj”, čeprav v tej obliki tam ni zapisan. Bratje so se zjutraj ob petelinjem petju zbrali k molitvi jutranjic. Ko so odmolili, so šli na delo, kakor je bilo za vsakogar določeno. Spreminjanje pustih tal v rodovitno zemljo so imeli za enako bogoljubno delo kot prepisovanje knjig in urejanje knjižnic. Papež Gregor Veliki († 604), ki je bil pred izvolitvijo benediktinski menih, je benediktincem naložil nalogo misijonarjenja in to nalogo so z blagostjo in modrostjo opravljali najprej v Angliji, zatem pa po številnih evropskih deželah, tudi med našimi slovenskimi predniki iz samostanov na Bavarskem in iz Štivana pri Devinu. Benedikt je Monte Cassino spremenil v trdnjavo duhovnega življenja in žarišče kulture. Po zanesljivem poročilu je Benedikt umrl 21. marca 547. Položili so ga v grob zraven sestre sv. Sholastike. Danes je njegova sled zabrisana, ohranjen pa je stolp, v katerem je bival svetnik in so ga nato spremenili v kapelo. Po rimskem koledarju iz leta 1969 je praznik sv. Benedikta 11. julija.

Sveta brata CIRIL († 869) IN METOD († 885)

»Upoštevajoč hvaležnosti polno češčenje, ki ga solunskima bratoma že dolga stoletja izkazujejo zlasti slovanski narodi, (...) sem svetega Cirila in Metoda razglasil za sozavetnika Evrope z apostolskim pismom Egregie virtutis dne 31. decembra 1980,« je zapisal v svoji okrožnici Apostola Slovanov (1985) ob 1500-letnici smrti sv. Metoda. »Njuno delo je odličen prispevek k ustvarjanju Evrope skupnih krščanskih korenin, ki s svojo trdnostjo in živostjo sestavljajo najmočnejši temelj, mimo katerega ne more noben resen poskus, da bi edinost celine preuredili na novo in sodobno.« S tem svojim dejanjem je potrdil svoje prepričanje, da mora Evropa “dihati z obema polovicama pljuč”.
Sveta brata Ciril in Metod sta bila rojena v grški družini v mestu Solun, katerega okolica je bila v tistem času pretežno slovanska, in tako sta se že v mladosti naučila slovanskega jezika, kar je bilo zelo pomembno za njuno življenjsko poslanstvo. Ciril in Metod sta njuni samostanski imeni. Metod, rojen okoli leta 812, je pri krstu dobil ime Mihael. Po končanem šolanju je dobil službo cesarskega namestnika v slovanski pokrajini bizantinskega cesarstva ob reki Strumi. Leta 856 se je umaknil v samostan na meniški gori Olimp v Mali Aziji, kjer je dobil ime Metod. Mlajši Ciril, rojen leta 826, je bil krščen na ime Konstantin. Bil je izredno bistrega uma in že v mladosti se je zaročil z Božjo Modrostjo. Po očetovi smrti mu je varuh omogočil študij na carigrajski visoki šoli. Prejel je mašniško posvečenje in nekaj časa je opravljal profesorsko službo na carigrajski visoki šoli in dobil je naslov ‘Filozof’. Kmalu je to službo pustil ter odšel v samostan na Olimp k bratu Metodu.
Okoli leta 860 ju je bizantinski cesar skupaj z drugimi poslanci poslal k Hazarom, ki so tedaj imeli močno državo med polotokom Krimom, Uralom in Kaspijskim morjem. Na Krimu sta našla relikvije papeža sv. Klemena, ki je tam umrl v pregnanstvu ob koncu 1. stoletja. Relikvije sta vzela s seboj, ko sta se leta 861 vrnila v Carigrad. Jeseni 862 je prišlo v Carigrad poslanstvo moravskega kneza Rastislava, ki je poročilu Žitja Konstantina (življenjepisa sv. Cirila) cesarja Mihaela prosilo: »Naše ljudstvo se je poganstvu odreklo in se drži krščanske vere, a nimamo takega učitelja, ki bi nam v našem jeziku pravo krščansko vero razložil, da bi tudi druge dežele to videle in nas posnemale. Torej pošlji nam, gospodar, takega škofa in učitelja; saj od vas na vse strani vedno dober zakon izhaja.« Ti misijonarji naj bi postavili temelje samostojni cerkveni pokrajini s slovanskim bogoslužnim jezikom. Cerkvena samostojnost bi bila opora državni samostojnosti. Cesar Mihael je za to nalogo določil Konstantina in Metoda. Genialni Konstantin je sestavil slovansko abecedo in pisavo (glagolico) ter začel prevajati evangelij in bogoslužne knjige v tedaj še enoten slovanski jezik. Najprej sta prevedla in uvedla bizantinsko bogoslužje, pozneje pa sta pripravila tudi slovansko rimsko bogoslužje. Na Moravsko sta s svojimi učenci prišla v prvi polovici leta 863. Brž sta ustanovila šolo, v kateri so se mladi možje pripravljali za cerkvene službe. Po dobrih treh letih, leta 867, sta iz Moravske odšla v Panonijo, kjer je vladal slovenski knez Kocelj (861–874). Ko sta se ustavila pri njem ob Blatnem jezeru, je Kocelj “močno vzljubil slovenske knjige”. Oprijel se je misli o slovanskem bogoslužju, zato je bratoma dal okoli petdeset učencev, da bi jih usposobila za cerkvene službe v Panoniji. Pri Koclju sta ostala kakšnega pol leta, potem pa sta z učenci nadaljevala pot proti Rimu. V večno mesto sta dospela decembra 867. Sprejel ju je novoizvoljeni papež Hadrijan II. S seboj sta imela relikvije papeža sv. Klemena, zato sta bila še slovesneje sprejeta. Papež je z veseljem potrdil slovanske bogoslužne knjige. Metod je skupaj z nekaj učenci prejel mašniško posvečenje. Konstantin je v Rimu zbolel in je želel umreti kot menih. Po redovniških obljubah dobil ime Ciril. 14. februarja 869 je umrl in bil pokopan v cerkvi sv. Klemena.
Metod je poleti 869 kot apostolski delegat odpotoval v Panonijo h Koclju. Ko je uredil državno pravne zadeve glede ustanovitve slovanske nadškofije, se je vrnil v Rim, kjer ga je papež posvetil za panonsko-moravskega nadškofa. V začetku leta 870 se je vrnil v Panonijo, poleti pa je odšel na Moravsko, ki ni bila več svobodna slovanska država. Slovanskemu bogoslužju sovražni nemški škofje so ga vrgli v ječo, iz katere ga je po dveh letih in pol rešil papež Janez VIII. (873). Nemški škofje so njegovo delo še naprej ovirali. Njegova stolna cerkev je bila pri Velehradu na Moravskem, kjer je umrl v velikem tednu 6. aprila 885. Pred smrtjo je za svojega naslednika določil zvestega slovanskega učenca Gorazda, ki pa je bil kmalu zatem skupaj z drugimi Metodovimi učenci izgnan iz dežele. Zavetje so dobili v Bolgariji in Makedoniji. Velik častilec svetih bratov je bil bl. škof Slomšek, ki je za pospeševanje edinosti s pravoslavnimi ustanovil Bratovščino sv. Cirila in Metoda. Leta 1961 si je ljubljanska nadškofija svoja glavna zavetnika izbrala sv. Cirila in Metoda. Njun praznik pri nas obhajamo 5. julija.

sv. KATARINA SIENSKA († 1380)

Sv. Katarina Sienska, globoka mistična duša, plodovita duhovna pisateljica, ki je odigrala pomembno vlogo tudi v javnem življenju, zlasti v prizadevanju za moralno prenovo v Cerkvi, se je rodila 25. marca 1347, predzadnja od petindvajsetih otrok v družini Benincasa v Sieni. Njen oče Jakob je bil barvarski mojster. Kmalu se je pokazalo, da je posebna božja izvoljenka. Že kot šestletna deklica je imela prvo videnje: prikazal se ji je Kristus v papeškem ornatu, obdajali so ga apostoli Peter, Pavel in Janez. Kristus je malo Katarino ljubeče blagoslovil. Po tem videnju je živela Katarina čisto drugače kot otroci njenih let: iskala je samoto, molila je in se postila. Ko je naredila zaobljubo večnega devištva, je naletela na odpor domačih, toda s svojo vztrajnostjo je pridobila očeta, ki ji je dovolil živeti po njeni volji. Okoli leta 1364 je bila sprejeta v dominikanski tretji red sester spokornic. Zaprla se je v svojo sobo v domači hiši, kjer se ji je večkrat prikazal Kristus; leta 1367 v spremstvu svoje Matere, in se z njo skrivnostno zaročil. Poslušala je Jezusovo naročilo, naj se ne zapira, temveč naj živi z ljudmi, da bo izpolnila vse, za kar jo je izbral. Najprej je z veliko vnemo pomagala v domači hiši, delila miloščino in stregla bolnikom. Ob njej se je zbrala skupina somišljenikov in sodelavcev. Nekaterim od njih je narekovala svoja spoznanja, ki so bila sad videnj, pisma, ki pričajo o njeni skrbi za Cerkev in družbo tistega časa, ki so jo mučile vojne in razne zablode. Branja se je naučila pri dvajsetih letih, pisanja pa šele pri tridesetih. Močno si je prizadevala, da bi se papež vrnil v Rim iz Avignona, kjer so bivali papeži kot ‘talci’ francoskih kraljev 70 let (1307–1377). Leta 1376 je potovala v Avignon, da bi od papeža dobila dovoljenje za ustanovitev ženskega samostana v Sieni. S tem obiskom Avignona je dosegla več, kot je pričakovala: prepričala je papeža Gregorja XI., da se vrne v Rim, kamor je dospel v začetku leta 1377. Ob vsem svojem razgibanem življenju je Katarina našla čas, da je svojim tajnikom narekovala številna pisma, svojo znamenito Knjigo Božjega nauka in molitve. Ohranjenih je 380 pisem, ki pričajo o njeni dejavnosti za Cerkev in o njeni veliki ljubezni do Jezusa. Dragocena so tudi zato, ker odpirajo pogled v tisto mučno obdobje Cerkve. Izčrpana od naporov svojega polnega življenja je Katarina komaj triintridesetletna umrla v Rimu 29. aprila 1380. Za svetnico jo je razglasil papež Pij II., njen rojak (Enej Silvo Piccolomini) leta 1461. Papež Pij XII. jo je leta 1939 postavil za zavetnico Italije, bl. Pavel VI. ji je leta 1970 podelil naslov cerkvene učiteljice, sv. Janez Pavel II. pa jo je 1. oktobra 1999 razglasil za sozavetnico Evrope skupaj s sv. Brigito Švedsko in sv. Edith Stein.

sv. BRIGITA ŠVEDSKA († 1373)

Brigita se je rodila v Finstadu pri Uppsali na Švedskem leta 1303, ko je bila Skandinavija še katoliška. Njeni starši so pripadali višjemu plemstvu. Pri desetih letih je imela Brigita prvo mistično videnje križanega Kristusa, ki se ji je vtisnilo v spomin za vse življenje. Hotela je postati redovnica, na očetovo prigovarjanje pa se je šestnajstletna poročila z dve leti starejšim plemičem. Od osmih otrok, ki jih je rodila, je po njeni svetniški poti šla hči Katarina (Karin). Ona je tudi uresničila materino zamisel prvega samostana novega reda v Vadsteni. Brigita je bila skrbna žena in mati. Pri vsakdanjih opravkih je našla čas za molitev in poglabljanje v Sveto pismo. Kot svetovalka na dvoru je bila vključena v politično dogajanje. Leta 1344 ji je umrl mož, ki se je po romanju v Kompostelo ustavil v cistercijanskem samostanu.
Za Brigito se je življenje spremenilo. Nadela si je sivo spokorno obleko. Začelo se je obdobje nebeških razodetij v zamaknjenjih, ki jih je potem zapisala sama ali jih je narekovala svojemu duhovnemu voditelju. Po njej je Bog opominjal in svaril papeža ter cerkvene in svetne dostojanstvenike. Leta 1346 je v zamaknjenju dobila naročilo, naj ustanovi nov red s prvim samostanom v Vadsteni na Švedskem. Prizadevala si je, da bi se papež iz Avignona vrnil v Rim in da bi bilo konec razprtij v tedanji Evropi. V svetem letu 1350 je odšla v Rim in je tam ostala vse do svoje smrti. Njena rimska hiša je bila odprta za romarje iz skandinavskih dežel. Nadaljevala je svoje delo in se ni ustavila pred nobeno oviro. Močno je zaupala v pomoč in varstvo Božje Matere. Častila jo je kot brez madeža spočeto, kot mater Odrešenika in Soodrešiteljico. Njene redovnice vsak dan pred molitvijo večernic pojejo v latinščini pesem Ave maris Stella (Zdrava, morska zvezda). Posebnost njihove redovne obleke je svojevrstna krona na glavi, na kateri so simboli Kristusovih peterih ran. Brigita je sestavila številne molitve, ki se navezujejo na Jezusove obljube, da bo ob smrtni uri duši molivca prišel naproti s svojo ljubljeno Materjo. Njena duhovna oporoka je: delo za edinost kristjanov in prizadevanje za temeljito notranjo prenovo v Cerkvi.
Njeno življenje se je izteklo 23. julija 1373 v njeni rimski hiši, ki je zdaj matična hiša reda Presvetega Odrešenika. Že leta 1391 je bila slovesno razglašena za svetnico. V odloku je poudarjeno, da je bila ta globoka mistična duša obdarjena z darom preroštva. Kot prerokinjo novih časov in kot neutrudno delavko za mir v Evropi v tistih tako viharnih časih jo je papež sv. Janez Pavel II. 1. oktobra 1999 razglasil za sozavetnico Evrope skupaj s sv. Katarino Siensko in sv. Edith Stein.

sv. EDITH STEIN († 1942) Sv. Terezija Benedikta od Križa

»Oznanilo o križu se je potopilo v srca mnogih mož in žena ter spremenilo njihovo življenje. Živ zgled za to izredno notranjo prenovitev je duhovni razvoj Edith Stein. Iz mlade žene, ki je iskala resnico, je po tihem delovanju Božje milosti postala svetnica in mučenka: sestra Terezija Benedikta od Križa. Danes ponavlja z nebes za nas besede, ki so oblikovale njeno življenje: “Jaz pa se bom hvalila samo s križem Jezusa Kristusa,”« je dejal papež sv. Janez Pavel II. med slavjem na Trgu sv. Petra v Rimu 11. oktobra 1998, ko je razglasil za svetnico Edith Stein – karmeličanko Terezijo Benedikto od Križa. Med blažene jo je prištel 1. maja 1987 v Kölnu, 1. oktobra 1999 pa jo je skupaj s sv. Katarino Siensko in sv. Brigito Švedsko razglasil za sozavetnico Evrope.
Rodila se je 12. oktobra 1891 v mestu Breslau v tedanji nemški Šleziji, današnjem poljskem Wroclawu, kot sedmi in zadnji otrok globoko verne judovske družine. Na njen rojstni dan verni Judje obhajajo pomemben praznik – veliki spravni dan. Bila je družinski ‘benjaminček’, ne le zato, ker je bila najmlajša, temveč tudi zaradi svoje izredne bistrosti. Ko je imela dve leti, je umrl oče Siegfried, uspešen trgovec z lesom. Skrb za družino je padla na ramena matere Avguste, ‘močne žene’, kakršno hvali Sveto pismo. Izjemno nadarjena Edith je po končani srednji šoli izbrala študij filozofije, najprej v rojstnem mestu, potem pa v Göttingenu, kjer je predaval Edmund Husserl, začetnik fenomenološke šole. Bila je njegova najboljša učenka. Ko je leta 1916 dosegla doktorat z najvišjimi ocenami, jo je Husserl prosil, naj postane njegova asistentka. Mlada filozofinja je imela pred seboj lepe načrte, ki pa jih je začel ‘mešati’ Bog s svojimi načrti zanjo. Žena filozofa Adolfa Reinacha, ki je padel v prvi svetovni vojni, jo je prosila, da uredi njegove spise. Ob tej verni vdovi, ki je izguba moža ni strla, je doživela prvo srečanje s križem. »Otipljivo sem prvič pred seboj videla Cerkev, rojeno iz Kristusovega odrešilnega trpljenja, v njegovi zmagi nad želom smrti.« Njeno srce se je odprlo Bogu, ko je poleti 1921 prebirala življenjepis sv. Terezije Ávilske. Začutila je: njeno žejo po resnici lahko poteši le Kristus. Začela seje pripravljati na krst, ki ga je prejela 1. januarja 1922. Izbrala si je ime Terezija po svetnici, ki ji je pomagala priti v občestvo Cerkve. Pri krstu je v svoji notranjosti slišala klic, da se popolnoma posveti Bogu. Kmalu zatem se je preselila v mesto Speyer, kjer so jo sprejele v svojo hišo redovnice dominikanke. Poučevala je na raznih šolah, a vedno bolj se je počutila “tujka v tem svetu”. Zaprosila je za sprejem v karmeličanski samostan v Kölnu. Na svoj 42. rojstni dan, 12. oktobra 1933, se je poslovila od svoje ljubljene matere in tri dni zatem, na god svoje krstne zavetnice sv. Terezije Ávilske, prestopila prag karmeličanskega samostana. Ob prejemu redovniške obleke si je izbrala ime Terezija Benedikta od Križa. Leta 1935 je izrekla svoje začasne, leta 1938 pa večne zaobljube.
Divjanje nacistov zoper Jude je postajalo vedno bolj silovito, zato so jo predstojnice konec leta 1938 poslale v karmel Echt na Nizozemskem, da bi bila na varnem. Leta 1940 so Nizozemsko zasedli Nemci in tam živeči Judje so se morali bati najhujšega. 2. avgusta 1942 so esesovci vdrli v samostan Echt. Odpeljali so sestri Edith in Roso Stein, ki sta 9. avgusta 1942 zgoreli kot žgalna daritev v krematoriju taborišča Auschwitz.

Čuk S., Priloga, v: Ognjišče (2017) 07, str. 58.

KDO?
Alojz Kozar

KDAJ?
Rojen 11. novembra 1910 v Martinju na Goričkem in krščen naslednji dan v župnijski cerkvi na Gorenjem Seniku.

IZOBRAZBA
Po gimnaziji v Murski Soboti in na Ptuju, kjer je maturiral, je vstopil v mariborsko bogoslovje in bil leta 1936 posvečen v duhovnika. Novo mašo je daroval 26. julija.

DELOVNE IZKUŠNJE
Deloval je kot kaplan v Trbovljah, Hrastniku, Brežicah, Turnišču. Med drugo svetovno vojno je bil pregnan na Madžarsko. Po vojni je nekaj mesecev deloval v Veliki Polani kot naslednik župnika Danijela Halasa. 1. novembra 1945 je bil imenovan za ekspozita duhovnije Odranci, kjer je živel vse do svoje smrti 29. aprila 1999.

POSLANSTVO
Zavzeto je opravljal službo župnika, poleg tega pa še različne službe v dekaniji, škofiji in v Cerkvi na Slovenskem. V Odrancih si je prizadeval za gradnjo župnijske cerkve, naletel pa je na velike težave, saj so takratne oblasti na vse načine ovirale gradnjo. Kozarja ni zlomil ne zapor ne kazni ne ovire, niti nesreča z osmimi smrtnimi žrtvami med gradnjo svetišča. Novo cerkev so zidali v letih 1964–67. Za poslikavo njene notranjosti je naprosil enega takratnih najboljših slikarjev duhovnika Staneta Kregarja.

POSEBNI DOSEŽKI
Ob svojem poklicnem delu se je ukvarjal s kulturno dejavnostjo. Širši javnosti je znan predvsem kot pisatelj. Napisal je deset knjig in okrog 220 krajših zapisov. Pisateljevanje je bilo zanj poslanstvo: »Pišem vedno zato, da ljudi dvigam, da jim vsaj nekoliko oplemenitim srce.« Pri Ognjišču sta izšli dve njegovi knjigi: Materina ruta in Babičina topla dlan. Komaj triletnemu je namreč umrla mama in namesto nje ga je – kot je izpovedal v teh dveh knjigah – grela le materina ruta, topla dlan babice Lize in ljubeča skrb tete Julije. Za Ognjišče je prevedel tudi Svetopisemske zgodbe za najmlajše.

več o Alojzu Kozarju na naši spletni strani

B. Rustja, Svetniški kandidati, v: Ognjišče (2023) 4, str. 99.
izbor fotografij: M. Erjavec

Zgodba

Prosim, daj mi svojo pahljačo

Umetnik je obiskal sestri dvojčici, ko sta praznovali rojstni dan.
Med številnimi darili, ki sta jih dobili, sta bili tudi dve pahljači. Slikar je dvojčici prijazno, toda resno vprašal, če mu dasta pahljači.
Ena mu je voljno izročila svojo pahljačo, druga pa se je obrnila proč in jezno rekla: »Jaz sem jo dobila in jaz jo bom imela.«
Čez nekaj dni se je slikar vrnil v tisto hišo in prvi dvojčici vrnil pahljačo, a ne tako, kot jo je od nje dobil, ampak lepo poslikano. Deklica je bila presrečna, ko je videla svojo okrašeno pahljačo. Njena sestra dvojčica pa se je zopet jezna obrnila stran.

Misel

Dekličina velikodušnost, da je izročila svojo pahljačo slikarju, je spodbudila velikodušnost umetnika, da jo je poslikal.
Ko delimo svoje stvari z drugimi, spoznavamo, da ob tem tudi sami prejemamo, saj je veliko veselje v našem življenju prav to, da osrečujemo druge. Podarjanje darov drugim vzbuja v nas močno občutje sreče in zadovoljstva. To nas seveda navdaja s prijetnim občutkom v sedanjem trenutku, pa tudi z upanjem na prihodnost: pred Boga ne bomo stopili praznih rok.
Spoznajmo in priznajmo, da vsi ti darovi, s katerimi smo v življenju obdarovani, niso namenjeni samo nam, ampak tudi drugim. Če jih hočemo ohraniti zase, se lahko zgodi, da izgubijo svoj pomen, mi pa smisel življenja.

Molitev

Gospod,
hvala ti za vse lepe stvari,
ki si nam jih podaril
in za vso prijaznost,
ki nam jo namenjajo drugi ljudje.
Prosimo te odpuščanja,
ker nismo delili z drugimi stvari,
ki smo jih prejeli
in nismo vračali prijaznosti,
ki so nam jih naklanjali ljudje.
Pomagaj nam,
da bomo odslej bolj velikodušno
delili z drugimi darove,
ki jih prejemamo.

Iskrica

»Večja sreča je dajati, kakor prejemati« (Apd 20,35)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 4 (2011), 52-53.
v knjigi: Zgodba zate, Ognjišče, Koper, 2022, 14-15.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Živjo! Tole temo ste morda že obravnavali, ampak vam vseeno pošljem mojo dilemo. Ni toliko vprašanje o drogah kot o splošni klimi v družbi. Sam hodim na gimnazijo in kot že na vseh srednjih šolah je tudi pri nas zelo razširjeno kajenje marihuane. To me sicer ni nikoli vleklo, videl sem, kako vpliva na ljudi, in sem si že zdavnaj rekel, da tega ne potrebujem. Sem tudi športnik in to ne gre skupaj z mojim življenjskim stilom. Zadnjič smo imeli uro z razrednikom, ki je tudi profesor sociologije, kjer smo kot po navadi debatirali o raznih aktualnih temah, tokrat o konoplji. Presenetilo me je, da bi jo velika večina mojih sošolcev legalizirala, večina jih je govorila o pozitivnem vplivu konoplje na zdravje, pa o medicinski konoplji ... Celo trše droge bi legalizirali, da tako mafija ne bi imela več vpliva, da bi jo lahko celo predpisovali zdravniki … Mene zanima, kaj si mislite – Robert in mladi – o takšnih stališčih v družbi. Vse dobro vsem!
Maks, 17 let

Pozdravljen, Maks,
tudi jaz mislim, da so na splošno v družbi droge vedno bolj sprejete. To je verjetno posledica več faktorjev, eden izmed njih je gotovo dostopnost do drog, saj so prisotne vsepovsod. Drugi: to je neka alternativa alkoholu z namenom bežanja od vsakodnevnih skrbi in težav. Mladi se pogosto pri drogah osredotočijo le na njihove koristne oziroma ugodne učinke, nočejo pa iskati obširnih slabosti, ki jih povzročajo. Od zasvojenosti in duševnih bolezni pa vse do predoziranja in tudi smrti. Sam bi te in vse ostale mlade spodbudil, da v dobi, kjer z lahkoto dostopamo do ogromne količine informacij, poskusite poiskati vse plati uporabe drog, se čim več izobražujete in sprejemate informirane odločitve. Zavedam se, da je včasih ljudem veliko enostavneje izbrati nevednost in iti s tokom. Pa je to res okej? Po mojem mnenju ne, saj moramo vendarle stremeti k temu, da postanemo odgovorni posamezniki.
Luka, župnija Velesovo

Psihoaktivne substance so med mladimi vse bolj razširjene,
glavni problem pa so njihovi stranski učinki, o katerih se uporabniki pogosto ne pozanimajo. Uporaba tovrstnih substanc je v mnogih družbah še vedno tabu tema, kar pa mislim, da mladim v obdobju iskanja identitete prej škoduje kot koristi. Vsekakor nisem zagovornica uporabe drog, saj ta prevečkrat privede do njihove zlorabe. Droge na daljši rok škodijo zdravju, kar je dokazano v mnogih raziskavah.
Pred kratkim sem raziskovala to področje med umetniki. Kot vemo, je uporaba psihoaktivnih substanc še bolj prisotna v umetniških poklicih. Nekatere psihoaktivne substance, tudi marihuana, v majhnih odmerkih spodbujajo ustvarjalnost in divergentno razmišljanje. Uporabnikom omogočajo, da se lažje prepustijo umetniškemu procesu in doživijo flow (popolna zatopljenost, izguba občutka za prostor in čas). To je seveda mogoče samo v primerih uporabe majhnih odmerkov.
Problem tako marihuane kot tudi trdih drog je, da uporabniki razvijejo toleranco in ne občutijo več dobrih učinkov ob majhnih količinah. Zato tudi pride do zlorab, odvisnosti ali celo predoziranja. Veliko mladih poskusi kakšno psihoaktivno substanco iz radovednosti, na uporabo pa ima velik vpliv tudi okolje. Podobno je z alkoholom, ki se nam velikokrat zdi neškodljiv predvsem zaradi dostopnosti in razširjenosti, obenem pa vsi vemo, da prav tako kot ostale psihoaktivne substance škoduje zdravju.
Težko se opredelim glede legalizacije. Menim, da ne bi bilo velike razlike glede dostopnosti, bi pa ta omogočila vsaj delni nadzor čistosti surovin. To je tudi problem črnega trga. Glede na to, da legalizacija prinaša tudi davek, imam občutek, da bi se redni uporabniki še naprej posluževali prodaje in nakupa mimo zakona. Sicer pa, če se sprehajate po Ljubljani, morda niti nimate občutka, da marihuana ni legalna?
V Sloveniji obstaja organizacija DrogArt, ki želi mlade osveščati o manj tvegani uporabi alkohola in drugih drog. Nanje se lahko med drugim obrnejo tisti, ki se zaradi substanc znajdejo v stiski. Imajo tudi spletno stran, kjer je moč najti veliko informacij o tej temi.
Sara, župnija Velesovo

V zadnjih mesecih se ponovno pojavlja kampanja za legalizacijo konoplje (in razpis referenduma ... op. admin), zato se mi je zdelo pismo Maksa priložnost, da ga pošljem drugim mladim, da nanj odgovorijo s svojim mnenjem. Konoplja je najbolj razširjena prepovedana droga v Sloveniji. Nekateri posamezniki in struje se zavzemajo za legalizacijo konoplje, ki bi po njihovem mnenju prinesla določene nadaljnje rešitve in omogočila predvsem uporabo konoplje v medicinske namene. Nekateri pa se zavzemajo tudi za širšo dostopnost in uporabo konoplje v rekreativne namene.
Dejstvo je, da je kajenje marihuane med mladimi kar pogost pojav, in tu ne gre za nadomestek alkohola, ampak gresta velikokrat z roko v roki. Zanimivo je dejstvo iz raziskave, izvedene v Sloveniji, ki pravi, da je konoplja pri nas precej dostopna, saj je polovica 15-letnikov in skoraj dve tretjini 17-letnikov menilo, da bi v naslednjih 24 urah do konoplje dostopali lahko ali zelo lahko. Poleg tega se med slovenskimi mladostniki opaža prisotnost nizko zaznanih tveganj v povezavi z uporabo konoplje. Le-ta lahko med drugimi vpliva na razvoj možganov, na slabše šolske in študijske uspehe, pa tudi na pojav različnih težav v duševnem zdravju (tesnobnost, depresija, samomorilne misli in psihoza). Vpliva lahko tudi na prometne nesreče zaradi vožnje pod vplivom konoplje (okrni kognitivne sposobnosti, ki so potrebne za varno vožnjo, vključno z reakcijskim časom, sposobnostjo sledenja liniji ceste in vzdrževanjem pozornosti) in predvsem na razvoj zasvojenosti. Uporaba konoplje vpliva tudi na ključne kognitivne funkcije; ta vpliv je lahko trenuten ali dolgotrajen. Tudi konoplja pa nenazadnje sodi v širši krog prepovedanih drog, s katerimi se ukvarjajo kriminalne organizacije, ki širijo nasilje. Izvršna direktorica Europola je pred kratkim opozorila, da se raven nasilja, značilnega za Srednjo Ameriko, širi tudi v Evropo, kjer odkrivajo sobe za mučenje. Tudi to je črni trg.
Strinjam se, tako kot je v svojem odzivu zapisal eden izmed mladih, da gre pri kajenju marihuane za beg. Velikokrat je ta beg pospremljen z najrazličnejšimi izgovori, da kajenje človeka sprosti, zbere njegove misli in podobno. V prvi vrsti pa te popelje v svet, ki ni svet realnosti, v kateri si. Menim, da legalizacija konoplje ne bi zmanjšala uporabe konoplje med mladimi. Opozoriti je treba tudi na povezane dogodke, ki smo jim priče, saj se dogaja, da pri obdelavi gojenja marihuane uporabljajo različne kemične spojine, ki kasneje na posameznikih povzročajo različne učinke, kot so razna paranoidna doživljanja, halucinacije ...
Zdi se mi, da je današnja klima v naši družbi takšna, da spodbuja vsesplošno toleranco, tudi na področju drog. Vendar sodi uporaba marihuane med mladimi še posebej med tista področja, ki so zelo tvegana. Zlasti zato, ker ne vemo, kakšne – tudi dolgotrajne – posledice lahko ima uporaba (tudi grama marihuane) na človekovo življenje. Zato je zelo težko govoriti o manj tvegani uporabi drog. Najmanj tvegan odnos je abstinenca.
Iz Maksovega pisma bi rad podčrtal še nekaj, kar lahko ostane spregledano: njegovo prizadevanje za zdrav življenjski slog in šport.  Njegovo početje bi lahko uvrstili med neke vrste preventivo, ki je ob pojavu in prizadevanjih, ki se pojavljajo v družbi, še kako pomembna. Preventivne dejavnosti in poznavanje posledic uporabe so ključnega pomena pri omejevanju škodljivih vplivov prepovedanih (in tudi neprepovedanih) drog..

R. Friškovec, Kaj pa vi pravite ... z Robertom, v: Ognjišče 4 (2024), 58-59.