Zgodba

Po zimi nastopi pomlad

Bilo je 21. marca zgodaj zjutraj, ko je deklica vstala, stekla k mami in ji navdušeno dejala: »Mama, danes je prvi dan pomladi, kakor nam je rekla učiteljica. Včeraj je bil zadnji dan zime.«
»Tako je,« je odgovorila mama. »Zimski hladni dnevi so za nami. Začeli so se pomladni sončni dnevi, ki nas vabijo v naravo, da občudujemo drobne cvetlice, prisluhnemo petju ptic in žuborenju potoka ter se zazremo v slikovite sončne zahode, ki okrasijo nebo bolj, kot bi si mogli mi zamisliti.«

Misel

Kadarkoli v življenju doživljamo težke trenutke in neprijetne ure, kar se prej ali slej zgodi vsakomur med nami, nikoli ne pozabimo, da za zimo nastopi pomlad in da sonce po dežju še lepše sije.
Saj tudi pregovor pravi, da po dežju posije sonce. Zato ne smemo izgubiti poguma in upanja, ko se znajdemo v težavah.

Molitev

Gospod Bog,
ko se bomo znašli v težavah in stiskah,
naj nas tvoj Sveti Duh opogumlja,
da bomo močni in jih bomo premagali.
Pošlji nam svojega Duha,
da bomo gledali v prihodnost z zaupanjem.
Naj se nikoli ne predamo malodušju,
ki bo naša bremena naredilo še težja.
Namesto tega naj radi sprejemamo vse,
kar nam obeta lepše trenutke.
Zahvaljujemo se ti za preizkušnje in težave,
ki nas zadevajo, saj so to pomembna šola,
v kateri se lahko marsikaj naučimo.
Hvala ti tudi za moč,
da smo mogli vzdržati v dosedanjih težavah.

Iskrici

V ponavljajočih se naravnih pojavih je nekaj izredno lepega. Zagotavljajo nam, da za nočjo pride dan in da zimi sledi pomlad.

Bog nam je zatočišče in moč,
pomoč v stiskah, vedno navzoča. (Ps 46,2)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 4 (2007), 64-65.
knjiga: Zgodbo ti povem, Ognjišče, Koper, 2016, 14-16.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

V cerkvi nekega nemškega mesta je zanimiva baročna umetnina – podoba Kristusa na križu.
Na sliki spodaj je hudič, ki drži v roki list, na katerem so napisani grehi ljudi. Zdi se, da hudič govori Kristusu: »Poglej, kakšni so ljudje! Hudobni! Poglej njihove grehe! Ogromno jih je. Vsi bodo končali pri meni.«
Tam pa vidimo tudi angela, ki drži gobo, na katero kapljata kri in voda iz Jezusovega prebodenega srca. Angel z gobo briše grehe, napisane na hudičevem listu.
Slikar je želel sporočiti: Jezus je s svojo krvjo izbrisal vse naše grehe. Osvobodil nas je hudičeve oblasti.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 3 (2017), 51.
knjiga: Zgodbe kažejo novo pot. Zgodbe za dušo 13, Ognjišče, Koper, 2018, 139.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 €

Sveti Jožef,
pomagaj mi prisluhniti človeku,
ki išče pri meni tolažbo,
ki mi želi zaupati svoje skrbi,
ki je prišel, da z ljubeznijo
obrišem njegove solze.

Sveti Jožef,
pomagaj mi delati v tišini,
naj govori moje življenje
in vsa moja dela naj bodo
polna dobrote in pozornosti
do vseh brez razlike.

Sveti Jožef,
ljubeče si skrbel za Jezusa,
živel si zanj skupaj z Marijo.
Pomagaj mi videti Jezusa
v ubogih in v vseh tistih,
ki so v težavah in stiskah
in iščejo prijateljsko roko,
posrednico božje dobrote.

Sveti Jožef,
vstopi v mojo hišo in odpri
moja vrata bolečini ljudi,
da se tako tudi moja bolečina
ublaži v blagi toplini
Očetove ljubezni.

A. Comastri, Molitev), v: Ognjišče 3 (2015), 3.

Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

izbira in pripravlja Marko Čuk

Sveti Jožef se je v javnem bogoslužju Cerkve pojavil razmeroma pozno – njegov praznik so namreč začeli obhajati šele v 14. stoletju. Češčenje moža Device Marije in poglavarja svete Družine pa se je vedno bolj širilo, zato je papež Gregor XV. leta 1621 ukazal, naj se god sv. Jožefa obhaja v vsej katoliški Cerkvi 19. marca kot zapovedan praznik, papež bl. Pij IX. pa je leta 1870 sv. Jožefa razglasil za zavetnika vesoljne Cerkve, velja pa tudi za zavetnika ‘slovenskih dežel’ – naše domovine, ki je posejana s številnimi cerkvami, zgrajenimi njemu v čast. V Svetem pismu tega Božjega izbranca pri uresničevanju skrivnosti odrešenja omenjata evangelista Matej (1,18-25; 2,13-15.19-23) in Luka (1,27; 2,4.16.33.48-52). Zaradi vzvišene naloge, ki mu jo je Bog namenil, je bil od vsega začetka utrjen v milosti. K sv. Jožefu, poglavarju svete nazareške Družine, se verni ljudje radi zatekajo zlasti v težavnih družinskih zadevah, pa tudi v gospodarskih stiskah. Osebno (krstno) ime Jožef (“naj /Bog/ doda /potomstvo/”) je bilo med najbolj pogostimi pri nas, zadnje čase pa, žal, vse bolj izginja. (Silvester Čuk)
Na sliki: Valentin Metzinger, Sveta Družina, 1744, olje na platnu, stranski oltar. Breznica, ž. c. Žalostne Matere Božje.

Zavetniku ‘slovenskih dežel’ je pri nas posvečenih 27 cerkva (narodno svetišče, devet župnijskih, 17 podružničnih) in 15 kapel. V LJ nadškofiji sta mu posvečeni dve ž. c.: na Velikih Poljanah (1) in na Viru pri Domžalah (2) ter narodno svetišče Sv. Jožefa v Ljubljani; (spodaj) imajo pa tudi pet p. c.: Hočevje (Dobrepolje - Videm), Čevice (Dol. Logatec), (10)  Huje (Kranj), Mlečnik (Preserje) in v Tržiču (nad mestom). (11) – V KP škofiji imajo ž. c. sv. Jožefa na Vojskem (5) in v Soči (3);  p. c. pa v Novokračinah (Jelšane), na Starodu (Podgrad),(13) v Kuteževem (Podgraje) in v Hruševici (Štanjel). – V NM škofiji sta sv. Jožefu posvečeni ž. c. v Starem trgu ob Kolpi (4)  in na Suhorju v Beli krajini; (9)  imajo še pet p. c.: Ribnik (Črmošnjice), Trška Gora (Krško),(17)  Gorenci (Semič), Veliki Vinji Vrh (Šmarjeta) (12)  in Podklanec (Vinica). – MB nadškofija ima sv. Jožefu posvečeno ž. c. v Mariboru (kapucini) (7)  in p. c. v Slovenski Bistrici (nad mestom). (16)  – V CE škofiji je možu Device Marije posvečena dobro znana cerkev nad knežjim mestom (lazaristi),  (6) najdemo pa še dve p. c.: Škale (Velenje - Sv. Martin) (14)  in Marija Resa (Videm - Krško). (15)  V MS škofiji je sv. Jožefu posvečena ž.c. v Cankovi. (8)
Na Slovenskem pa imamo tudi sedem cerkva (šest ž. c. in ena p. c.) in tri kapele, ki so posvečene sv. Jožefu delavcu (goduje 1. maja). Župnijske cerkve so v Ivančni Gorici (LJ), Idriji (KP), Pesnici in Račah (MB) ter na Frankolovem in na Ljubečni (CE), p. c. pa v Josipdolu (Ribnica na Pohorju); kapele so v MS škofiji (Strehovci, Prosenjakovci in Brezovica). (Marko Čuk)

Sveti Jožef, Ljubljana, narodno svetišče.

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2018) 03, str. 115.

Tako je naslovil pesem v čast sv. Jožefu, ki praznuje 19. marca, slovenski skladatelj, stolni kanonik dr. Franc Kimovec. Kot cerkveni skladatelj je gojil tri ljubezni: ljubezen do zborovskega in ljudskega petja, ljubezen do maternega jezika ter ljubezen do cerkvene umetnosti in arhitekture. Pred prvo svetovno vojno je začel delovati v ljubljanski stolnici kot dirigent in bil več kot 50 let osrednja osebnost slovenske cerkvene glasbe.
Sam se ga dobro spominjam, ko je vsako leto prihajal za žegnanje v našo podružnično cerkev v Zalogu pri Cerkljah, kjer je daroval sv. mašo. Kot ministrant sem ga občudoval, ko je tako navdušeno spodbujal ljudsko petje med mašo. Rad je vzkliknil: »Fuša samo tisti, ki ne poje!«
Kot duhovnik in skladatelj se je rad zatekal v varstvo Božje Matere Marije in svetega Jožefa. V omenjeni pesmi se obrača k sv. Jožefu, Mariji in Jezusu: »Sveti Jožef naš čolnič vesla;/ Marija je zvezda nam sred morja;/ Jezus je z nami, viharje miri:/ varno v nebesa se peljemo mi.// Sveti Jožef, ti modri krmar,/ družinam še našim bod gospodar./ Reši nas bede, morečih skrbi,/ sveto veselje nam v srcih prižgi.// Sveti Jožef, ti Božji rednik,/ zadnjo uro ti bodi nam pomočnik./ Z Jezusom, z ljubo nebeško Gospo/ srečno pripelji nas k sebi v nebo.«
Kako pristno, človeško in Božjo podobo Jezusovega varuha in našega velikega priprošnjika v nebesih je odkril glasbeni mojster dr. Kimovec. Če se bomo držali Marije, ki je svetla zvezda neba, in Jezusa, ki nam bo umiril tudi najhujše viharje življenja, bomo dosegli našo zadnjo domovino – nebesa.
Danes, ko je v našem narodu zelo ogrožen obstoj zdrave družine, je Kimovčeva ugotovitev, da je sv. Jožef zares modri krmar, pravi blagoslov, da se rešimo morečih skrbi in da se v družino staršev in otrok vrne pravo veselje, ki je učinkovito zdravilo za vse ranjene in razpadajoče družine.
Skladatelj ni pozabil na sv. Jožefa, ki je zavetnik umirajočih. Ob slovesu od zemeljskega življenja je imel ob sebi najljubši osebi: svojo ženo Marijo in Jezusa, našega Odrešenika. On nam bo ob zadnji uri zemeljskega življenja velik pomočnik, da bomo v družbi Jezusa in ljube nebeške Gospe prispeli v nebo, kjer ne bo več joka, bolečine in trpljenja.
Papež Frančišek, ki je bil ustoličen ravno na god sv. Jožefa, je ob 150. obletnici razglasitve sv. Jožefa za zavetnika vesoljne Cerkve, na praznik Marije Brezmadežne, 8. decembra 2020, izdal Apostolsko pismo Z očetovskim srcem. Papež, ki mu je sv. Jožef zelo blizu, je zapisal: »… v teh mesecih pandemije, ki nas prizadeva, doživljamo, da naša življenja, ki jih podpirajo navadni ljudje – običajno pozabljeni – ki se ne pojavljajo v naslovih velikih časopisov in revij, ne na prizorišču zadnjega šova, pa vendar danes zanesljivo pišejo odločilne dogodke naše zgodovine: zdravniki, bolničarke in bolničarji, delavci v trgovinah, čistilke, čuvaji, prevozniki, prostovoljci, duhovniki, redovnice in mnogi drugi, ki so razumeli, da se nihče ne reši sam … V sv. Jožefu lahko vsi najdemo človeka, ki ostaja neopažen, moža vsakdanje navzočnosti, obzirne in skrite, priprošnjika, oporo in vodnika v trenutkih težav …«
Veličina sv. Jožefa je v dejstvu, da je bil Marijin zaročenec in Jezusov krušni oče. Kot tak se je postavil v službo celotnemu odrešenjskemu načrtu. Sv. papež Pavel VI. je opozoril, da se je njegovo očetovstvo konkretno izrazilo v tem, da je iz svojega življenja naredil služenje. Papež Frančišek zelo odkrito poudarja, da se zgodovina odrešenja uresničuje skozi naše slabotnosti: »Božja volja, njegova zgodovina, njegov načrt gredo tudi skozi Jožefovo stisko. Jožef nas uči, da verovati v Boga pomeni tudi verjeti, da On lahko deluje tudi skozi naše strahove, našo krhkost, našo slabotnost. Uči nas, da se v življenjskih viharjih ne smemo bati Bogu prepustiti krmila našega čolna …«
Ob sklepu pisma papež Frančišek spregovori o sv. Jožefu kot očetu v senci: »Biti oče pomeni vpeljati otroka v izkustvo življenja, resničnosti. Ne ga zadrževati, ne ga zapirati, ne ga posedovati, ampak ga usposobiti za odločitve, za svobodo, za odhode … Ljubezen, ki hoče posedovati, na koncu vedno postane nevarna, zapira, duši, onesrečuje …« (Apostolsko pismo Z očetovskim srcem, str. 19–21).
Tudi naše poslanstvo je v tem, da se ne vrtimo okoli sebe, ampak da postavimo v središče svojega življenja Marijo in Jezusa.

M. Ipavec, (kolumna). v: Ognjišče 3 (2023), 82.

Zgodba

Vzel je vrv in se obesil
Neki obupan novinec je pristopil k predstojniku samostana in dejal: »Ne vidim več nobenega upanja za tako velikega grešnika, kakor sem jaz.«
»Bodi miren. Bog je odpustil vse tvoje grehe,« mu je zagotovil predstojnik.
Toda s temi besedami sogovornika ni prepričal in novinec je ostal brez upanja. Predstojnik, ki je opazil njegov obup, mu je povedal zgodbo: »Zločinec je bil obsojen na smrt, toda le minuto pred izvršitvijo sodbe ga je kralj pomilostil. Bil je svoboden. Kljub temu je zločinec vzel vrv in se obesil, ker ni mogel verjeti, da mu je kralj odpustil.«
»Kako neumen je bil!« je dejal novinec.
»Ti si ta mož!« mu je odvrnil predstojnik. »Ne sprejmeš Božjega odpuščanja. Tvoj obup je podoben obupu tistega obešenca.«

Misel

Obup pomeni, da smo izgubili veselje nad delom. Nastopi tudi takrat, ko se bojimo posledic svojih dejanj.
Eno najmočnejših hudičevih orožij je prav to: prepričati ljudi, da nima smisla delati dobro ali se zanj truditi. Zato nas hoče odvrniti od tega, da bi vztrajali v dobrem.
Obup se nas lahko loti med učenjem, v bolezni, sredi dela, ko smo vključeni v dobrodelne dejavnosti, v zakonu ali v številnih drugih trenutkih našega življenja. Moder nasvet vsem, ki se jih loteva obup: »Zaupaj Gospodu težavo, ki te teži, moli in nadaljuj delati dobro, ki si ga začel. Ne obupuj, vztrajaj!«
Če hodimo po temnem predoru obupa, uprimo svoj pogled v svetlobo, ki sije na koncu.

Molitev

Gospod Bog,
okrog sebe srečujemo obupane ljudi:
na delovnem mestu, v šoli,
morda celo v svojih družinah.
Lahko so to ljudje,
ki jih srečujemo vsak dan.
Mnogi čakajo na našo prijazno besedo,
ki jih bo spodbudila k dobremu.
Ko bo nas same zajel obup,
nam pomagaj, da bomo imeli pred očmi,
kako nas ljubiš, in se spomnili tvoje dobrote.
Pomagaj nam,
da se bomo pri tebi opogumili tako,
kakor mi želimo opogumljati druge.

Iskra

Obup! Z njim lahko pridem v človekovo srce, kamor z nobenim drugim mojim orodjem ne morem priti. Ko sem enkrat notri, ga lahko uporabim na kakršen koli način. Čeprav sem ga uporabil že pri mnogih, jih samo malo ve, da pripada meni. (Hudič – o svojem priljubljenem orodju)

Skrb v srcu tare človeka,
dobra beseda pa ga razveseljuje. (Prg 12,25)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 3 (2009), 64-65.
knjiga: Zgodbo ti povem, (Zgodbe za dušo 10), Ognjišče, Koper, 2016, 83.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Tako kot mnogo večerov, sem tudi tokrat pripravljen na spanje, še prej pa na pogovor s tabo. To mi je prišlo že kar malo v navado. Vsak večer se ti izročim in priporočim za srečno zadnjo uro, za katero si priprošnjik pri Bogu.
Danes si pa še posebej želim pogovora s tabo, saj bi ti rad povedal, kako sem srečen. Ravno danes, ko imaš svoj praznik in jaz svoj god, sem dobil najbolj dragoceno darilo: obiskal me je gospod župnik. Opravil sem dobro življenjsko spoved, prejel sveto obhajilo in bolniško maziljenje. Kako lep je občutek ob zavedanju, da sem spravljen z Bogom in z ljudmi. Kako sem vesel tega darila!
In poglej, kaj imam v rokah: vnuk Miha mi je za god podaril sliko, na kateri učiš Jezusa delati z mizarskim orodjem. Na zadnji strani pa so litanije tebi v čast in priprošnjo. Že pred časom je sliko dobil v neki cerkvi in jo prihranil, da mi jo izroči prav za današnji praznik. Res sem vesel te njegove pozornosti!
Moj dragi sveti Jožef, rad te imam! Zato ni čudno, da je bilo v naši družini tvoje ime tolikokrat izgovorjeno. Bil si naš vzornik in priprošnjik, na katerega smo se z zaupanjem obračali.
Spominjam se še stare mame, ki nas je zjutraj, preden smo se odpravili z doma, zbirala pri sebi in nas učila: »Če se zjutraj priporočite svetemu Jožefu, se vam ne bo zgodilo nič hudega. Nobena stvar vam ne bo škodovala. Tudi če bi se zgodilo kaj slabega, bo sveti Jožef izprosil, da bo Bog vse obrnil v dobro.«
Dragi sveti Jožef, utrujen sem že, pa vendar je tako blagodejna misel, da se lahko v molitvi pogovarjam s tabo. Začnem že res z molitvijo, potem pa v svoji raztresenosti preidem na pogovor in že sva na ti. Ne morem več biti tako zbran kot v mladosti, rad pa te imam še bolj in domač si mi vsak dan bolj. In kmalu se bova srečala, o tem ni dvoma. Čez osemdeset jih že štejem in moji dnevi na zemlji se počasi iztekajo. Ko se srečava, se bova objela kot stara znanca in prijatelja. Še prej pa bi se ti rad še enkrat zahvalil za vse tvoje varstvo in modro vodstvo v mojem življenju.
Še mlad sem prišel v naše glavno mesto. Moral sem. Tu je bil zaslužek in s tem prihodnost. Čutil sem dolžnost, da tudi jaz poskrbim za člane naše družine na drugem koncu države. Redno sem jim pošiljal del svojega zaslužka. Mnogoterim stvarem sem se odpovedal, da sem pririnil od meseca do meseca.
Nekoč pa so me prijatelji iz ‘fabrike’ vseeno pregovorili, da sem šel z njimi v družbo. »Po napornem delovnem tednu se pa ja ne boš zaprl med štiri stene, saj si vendar mlad. Kdaj boš pa užival, če ne zdaj?« so me vabili in zvabili. Ni mi bilo žal. Res sem potreboval malo sprostitve in dobro razpoloženje je bilo nalezljivo. Smejal sem z njimi šalam, ki jih je eden stresal kot iz rokava.
Tedaj sem jo zagledal. V družbi deklet se je pogovarjala in smejala. Ob njeni lepoti sem onemel. Strmel sem vanjo kot uročen in za trenutek sta se najina pogleda srečala. Povesila je oči in zardela.
Prijatelji so to opazili. »O, tukaj pa nekaj prasketa, iskrice že skačejo! Pa saj ta dela pri nas, je nisi še nikoli opazil? Nič se ne trudi, še nobenemu ni uspelo z njo spregovoriti. Le z dekleti se druži.« Takoj sem hotel zvedeti kaj več o njej. Zvečer sem odtaval v samski dom kot uročen. In brž sem te prosil, moj dragi Jožef, da mi pomagaš navezati stike. Uslišal si me in mi pomagal, da sem bil vztrajen. In kako srečen sem bil, ko je postala moje dekle in kmalu potem moja žena. Bil sem v devetih nebesih.
Sveti Jožef! Vsak dan sem v litanijah molil, da si kras domačega življenja, da si steber družin, da si glavar svete družine ... S tem si tudi mene klical k odgovornosti. Začel sem stvarneje razmišljati. Tudi jaz sem želel dobro poskrbeti za svojo družino. Želel sem si nazaj staro službo, ki sem jo nepremišljeno pustil, želel sem postaviti hišo za svojo družino, želel sem otrokom nuditi več možnosti za šolanje in poklic. Svoje načrte sem zaupal svoji ženi, kot vedno, me je tudi tokrat pomirila: »Kar koli boš storil in kakor koli se boš odločil, vedi, da bom ob tebi. Otrokom želim za popotnico v življenje pokloniti najlepše, kar otrok lahko dobi: da odrašča ob očetu in materi.«
Trudil sem se, kolikor sem vedel in znal. Zdaj na starost vidim jasneje veliko stvari. Vidim, da nisem vedno ravnal dovolj modro, preudarno in strpno. Zdaj mi je žal za veliko stvari, takrat pa sem ravnal v dobri veri, da delam prav. Da delam za dobro svojih otrok.
O, dragi moj Jožef, kolikokrat sem bil do njih prezahteven, prestrog, kolikokrat sem jih primerjal z otroki sosedov in sodelavcev in jim tako jemal samozavest in jim grenil življenje.
Velikokrat sem v mislih s svojimi otroki. In sprašujem se, ali bodo znali biti srečni in zadovoljni v poklicu, ki so si ga izbrali. Bodo zvesti svojim sozakoncem, svojim otrokom, svoji veri, ali bo moj slab zgled kvarno vplival na njihovo ravnanje? Sveti Jožef, izprosi pri Bogu milosti zanje, da ga začutijo v sebi in v svojem življenju, kot sem ga jaz. Prav šele takrat, ko se je moje srce umirilo, šele takrat sem pravzaprav začel polno živeti. Šele takrat sem začutil odpuščajočo Božjo ljubezen.
Dobri Jožef, ki si strah hudobnih duhov, zahvaljujem se ti, da si mi pomagal pregnati skušnjave in strahove in si mi vlil poguma tudi danes, da sem svoje otroke prosil odpuščanja. Pomagal si mi pri tej težki nalogi, pri tem osvobajanju od zla, ki se je vrinilo med nas in nas razdvajalo. Potrudil sem se, da sem jim povedal, da sem jih vedno imel rad. Ja, kar malo neroden sem bil pri tem.
Pokojna žena bi to bolje znala. Ona je imela pravi čut za to. Bila mi je ne le sopotnica in sodelavka, ampak tudi tolažnica. Večkrat je namesto mene kaj uredila in mi odvzela breme. Sedaj je ni več pri meni, pri tebi je, tebi dela družbo, o tem sem prepričan. In oba čakata, da pridem.
Moja žena ... Bila je dobra, zvesta in potrpežljiva in bila je prava mati. Taka, ki se zna boriti za svojega otroka, ki čuti z njim in ve, da se mora velikokrat odpovedati svojim željam, da je otrok srečen, ljubljen in se čuti sprejetega. Večkrat je rekla: »Ob ognju svoje mladosti se otrok greje vse življenje.« Zato je vedno poskrbela, da na našem družinskem ognjišču ni ugasnil ogenj ljubezni.
Oči so se mu trudno zaprle, med prsti je še vedno držal sliko svojega zavetnika svetega Jožefa.
V pogovoru z ženo in s svetim Jožefom je s smehljajem na ustnicah mirno zaspal.
KATARINA. (zgodbe). Ognjišče, 2014, leto 50, št. 3, str. 48-49.

Veseli me, da se v zadnjem času več govori o sv. Jožefu. K temu je gotovo pripomogel papež Frančišek, ki je razglasil Leto sv. Jožefa. Toda vseeno se mi zdi, da premalo poudarjate njegovo vlogo in vero. Če on ne bi sprejel svoje vloge v zgodovini odrešenja, Marija ne bi mogla postati Božja Mati, saj je takratna družba ne bi sprejela. Njegov ‘da’ Bogu je izredno pomemben. To premalo poudarjamo.
Mark

Da, papež Frančišek je z razglasitvijo Leta sv. Jožefa spodbudil, da se več govori in piše o sv. Jožefu in poudarja njegovo vlogo. Zgoščeno je o češčenju sv. Jožefa in o papeževem apostolskem pismu Z očetovskim srcem v marčevski prilogi Ognjišča pisal naš urednik Silvester Čuk. Težko bi bilo kaj dodati temu zgoščenemu zapisu in vam ga priporočam v branje. Prav tako vam priporočam v branje že omenjeno apostolsko pismo papeža Frančiška.
Imate prav, ko poudarjate vero sv. Jožefa in njegovo vlogo, saj je omogočil, da se je Božji Sin rodil v urejeni družini in rastel v njej. Njegovo vero lepo poudarja sv. papež Janez Pavel II. v apostolski spodbudi o sv. Jožefu Odrešenikov varuh, ko pravi: »… Marijina vera se sreča z Jožefovo. Če je Elizabeta rekla Odrešenikovi Materi: “Blagor ji, ki je verovala,” se ta blagor v nekem pomenu nanaša tudi na Jožefa, ker je pritrdilno odgovoril Božji besedi v odločilnem trenutku, ko mu je bila poslana. Res, Jožef ni odgovoril na angelovo ‘oznanilo’ kot Marija, ampak je “storil, kakor mu je naročil Gospodov angel: Vzel je svojo ženo k sebi.” Kar je storil, je čista “poslušnost vere”,« podarja sveti papež. Vidimo, da je vloga sv. Jožefa pomembna in zato zavzema med vsemi svetniki posebno mesto. Vsem, ki se v življenju znajdejo v težkih trenutkih, v veliki preizkušnji ali pa jih mučijo verski dvomi (sv. Jožef je imel močno vero), se lahko priporočajo Jezusovemu redniku. Prav tako je lahko zgled tistim, ki so pred življenjsko odločitvijo, saj je Sv. Jožef v veri sprejel poslanstvo, ki ga ni poznal in mu ga je zaupal Bog. Njegova vera in njegova poslušnost pa sta nam vsem lahko navdih in zgled, po katerem se ravnajmo.

RUSTJA, Božo. (Pisma). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 4, str 32-33.