Prižgali ste me in gledate mojo svetlobo. Veselite se moje toplote. Vesela sem, da smem goreti za vas. Sicer bi ležala v kakšni stari škatli in bi bila brez vsakršne koristi. Svoj pomen dobivam šele s tem, ko gorim. Dobro vem: dlje ko gorim, manj me je in vse bližje je moj konec.
»Zgorela je,« boste rekli in kar bo ostalo od mene, boste zavrgli.
Imam dve možnosti: da ostanem v škatli, v temi, ali da gorim ter dajem vse, kar imam. Da bi svetila, izgorevam. Čutim, da je lepše in boljše, da se darujem, kakor da nerabna ležim v stari škatli.
Vidite, podobno je z vami, ljudje. Lahko se zaprete vase in ostanete sami. Toda vse ostane hladno in prazno. Lahko pa se odprete ljudem in jim darujete svojo toplino in ljubezen. Tako dobiva vaše življenje smisel in je življenje izpolnjeno.
Seveda je za to treba dati nekaj od sebe, nekaj svojega veselja, svoje srčnosti, svoje radosti, morda celo nekaj svoje žalosti!
Ni treba trepetaje razmišljati, kako se boste zavarovali. Moje veselje doživlja tisti, ki se razdaja.
Kdor postaja drugim svetloba, se mu bo svetloba podvojila. Bolj ko bo gorel za druge, več svetlobe bo v njem. Mnogi ljudje so žalostni in zamorjeni, ker se bojijo živeti za druge in jim prinašati svetlobo. Še vedno niso razumeli: plamenček, ki gori, velja več kot vsa tema sveta. Zato dopustite, da vas poučim jaz, preprosta sveča.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 2 (2017), 33.
knjiga: Zgodbe kažejo novo pot, Zgodbe za dušo 13, Ognjišče, Koper, 2018, 63.
knjiga: V preizkušnji mi bodi blizu, (Zgodbe za dušo. Nova serija 4), Ognjišče, Koper, 2020, 86.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Nadaljujemo z odkrivanjem kristjanovega življenjskega načrta, ki naj bi postal vodilo za vsakogar, ki hoče slediti Učitelju na poti k cilju, za katerega smo ustvarjeni. Tu se skriva tudi odgovor na vprašanje, kako postati dobri kristjani. Živeti in delati moramo tako, kot nam predlaga Jezus v blagrih, ki so na prvi pogled zelo preprosti, vendar težko uresničljivi. Morali bi jih znati na pamet, tako kot deset Božjih zapovedi, Očenaš, na kar je opozoril tudi papež Frančišek v eni svojih katehez ...Tako bi se v vsakdanjem življenju lažje ravnali po njih, se bolj zavedali, da smo v družbi, kjer vlada denar, nasilje ... blagrovani ... Da smo s krstom, ki so nam ga omogočili starši, stopili na pot, ki nam jo ponuja Jezus. Na njej je polno nevarnosti, preprek, napačnih smerokazov ... Življenje kristjana mora biti luč, to se mora pokazati v tem, kako živimo, kaj delamo, govorimo, kako razmišljamo, se obnašamo ... Živo Cerkev sestavljajo tisti, ki se ravnajo po blagrih in z močjo Duha v Jezusu najdejo svojo moč in svoje življenjsko merilo in pravilo za odnos do sebe, drugih in do stvarstva. Zato moramo vedno znova prositi, naj nam Sveti Duh pomaga razumeti in živeti blagre.

»Če bi morali narediti povzetek vseh verodostojnih člankov, ki so jih kdaj napisali najbolj ugledni psihologi in psihiatri z vsega sveta, ki se ukvarjajo z duševnim zdravjem (mentalno higieno), jih povzeli, skrajšali, da bi dobili le najbolj bistveno; in če bi potem tem izvlečkom čiste znanosti dali svoj izraz še najboljši pesniki tega sveta, bi dobili neizdelan in zelo nepopoln povzetek Jezusovega Govora na gori.” (ameriški teolog James T. Fischer)

 BLAGRI ... (nadaljevanje)

... OSEBNA IZKAZNICA KRISTJANA

Blagri so program, kako postati dober kristjan, njegova osebna izkaznica. Potreben je pogum krotkosti, da bi premagali sovraštvo. Kdor ni blizu Kristusu, ne more razumeti njegovih blagrov in ne Kristusa samega, saj je on uresničenje blagrov. Jezus nas kliče in vabi k sebi ne samo zato, da bi nas naučil hoditi po poti odrešenja, ampak tudi zato, da bi izžarevali njegovo veselje s svojim življenjem.

Kdor ni še nikoli bral govora na gori, ne more razumeti, kaj je krščanstvo. (François Mauriac)

... SMER: PROTI TOKU

Ljudem se zdijo občudovanja vredni tisti, ki so bogati, ki se uveljavijo v družbi, so slavni, si veliko upajo ... Jezus pa blagruje ubogega, ponižnega, zaničevanega ... naša merila postavlja na glavo, gre proti toku glede na tisto, kar je v svetu običajno. Kdo bi si upal danes razglasiti za srečne tiste, ki se jih drži smola, ki so svoje življenje zavozili, tiste, ki životarijo, ki živijo na robu družbe ... Prav to pa stori On, ki razglaša Božjo pravičnost, ki ni človeška: ne da vsakemu, kar mu gre, ampak po potrebi, najprej tistim, ki imajo manj. Njegova pravičnost je vzeti tistemu, ki ima, in dati tistemu, ki nima, naša pa temelji na sebičnosti – nabrati zase čim več. Blagri ne smejo biti izgovor za našo krivičnost: če so ubogi srečni, naj torej pustijo pri miru nas, bogate. Ne, verovati v Jezusa pomeni sprejeti to, kar on pravi, in to je v nasprotju s tem, kar pravijo drugi, ter se podati na zahtevno pot evangeljskih kreposti.

Jezus preprosto je. Njegovo temeljno oznanilo na Gori blagrov nam ga približuje vsak hip; kraljestvo, h kateremu v resnici težimo, nam je odkril On. (Pavle Zidar)

... POGLED NA DRUGEGA

Iz Jezusovega uresničevanja blagrov lahko odkrijemo, da se uresničujejo v odnosu do drugih, zato je pot popolnosti treba zarisati in uresničevati tudi na poti oznanjevanja. Jezus je bil prežet s skrbjo za druge, mi pa se večinoma vrtimo okrog lastne popolnosti, zato ne moremo doživeti pravega veselja, ne žalosti. Veselje je zlagano, ker je sebično, žalost je brezplodna, ker je zaprta vase in vodi v samopomilovanje.

Ne vrtimo se okrog lastne popolnosti, odpravimo se na pot ljubezni do bližnjega in v odnosih, polnih zdrave skrbi za drugega zaživimo Jezusove blagre. (papež Frančišek)

... IZVRŠEVANJE OBLJUBE

Blagri niso le moralna priporočila, katerih upoštevanje zagotavlja nagrado oziroma prihodnjo srečo. Blagor je najprej izvrševanje obljube. Ta velja za vse, ki se pustijo voditi resnici, pravičnosti in ljubezni. Tisti, ki povsem zaupajo v Boga in v njegove obljube, v očeh sveta pogosto veljajo za naivne in ‘za luno’. Jezus jim obljublja, da bodo že na tem svetu odkrili srečo, da so Božji otroci in da je Bog vedno in za vedno povezan z njimi. Čutili bodo, da nikoli niso sami, da je z njimi Bog, ker so se zapisali resnici, pravičnosti in ljubezni.

V svetopisemskem izročilu so blagri literarna vrsta. Ta vedno prinaša s seboj veselo sporočilo oziroma veselo vest, ki doseže vrhunec v obljubi.

... BLAGOSLOV IN TOLAŽBA

Pot do uresničenja blagrov niso samo neke odpovedi, neke težke zahteve (mirno prenašati uboštvo, žalost, sovraštvo ... ) ... Če usmerimo svoje razmišljanje v drugi del vsakega blagra, potem čutimo, da so blagri blagoslov: ker sem otrok nebeškega kraljestva in mi je dano vse ... sem lahko ubog, nič ne potrebujem zase; ker me Bog hrani s kruhom življenja, zaupam, da bo lakota potešena; ker mi je zagotovljena njegova tolažba, sočutje, usmiljenje ... sem lahko žalosten, prenašam nasprotovanje, preizkušnje ... V takem zaupanju Jezusovi besedi postajajo besede blagrov osrečujoč blagoslov.

Vsa lepota narave, blagodejni vpliv menjajočih se letnih časov, blagoslov sonca in lune, sadovi zemlje, ugodje družbenega življenja, prijetno sožitje v družini in s prijatelji, vse te dobre stvari so le razprostrta čudovita podoba tvoje dobrote in znamenja blagrov tvojega kraljestva (sv. John Henry Newman).

... VODILO NAŠEGA ŽIVLJENJA

Kdor se zavestno odloči, da bo živel po blagrih, bo odkril resnično svobodo. Seveda se bo moral odpovedati mnogim stvarem, toda veselje bo v njem naraščalo, utrjevala se mu bo moč in poglabljala plemenitost. Blagri so vznemirjali nekdaj in vznemirjajo tudi danes z vprašanjem: ali jih je mogoče v življenju uresničevati? Seveda, toda ne na očeh javnosti, ampak v tihem, preprostem vsakdanjem življenju tistih, ki sledijo Jezusu Kristusu kljub njegovemu ‘na glavo obrnjenemu’ načinu življenja. Najbližji priči takšnega življenja v sodobnem svetu sta sv. Janez Pavel II. in bl. Mati Terezija. Izpričala sta resnico, da je človek blagrov v polnosti človek, novi človek v Kristusu. Dovolila sta, da Bog vstopi v njuno življenje po osmerih poteh, svetost sta globoko potrebovala, ker drugače nista mogla živeti.

Svetost ni razkošje, je potreba. Ko bodo videli mene, naj gledajo Tebe v meni. Tako bom sijala s Tvojim sijajem in bom žarek Tvoje ljubezni. (sv. Mati Terezija)

... RAZODETJE SVETEGA DUHA

Po blagrih nam spregovori Sveti Duh ... odkriva nam Boga, pokaže, kakšen je njegov značaj. Brez Duha bi bili blagri le ‘lepe ideje’, nekaj čudovitega, toda za nas nedosegljivega. V moči Sv. Duha pa Bog posega v življenje vsakega človeka, če ima seveda odprto srce. Pri krstu izbere, pri birmi pa usposobi in pošlje vsakega, ki je prejel darove Svetega Duha, da v Božjem imenu živi in dela tako, kot mu naročajo blagri.

V Svetem Duhu smo izbrani in potrjeni, da imamo takšen značaj, kot ga ima Bog. Da mislimo tako, kot misli Bog. Da čutimo tako, kot čuti Bog, da delamo tako, kot dela Bog. ... Nismo bogovi, smo pa Božji otroci. Polni napak, a tudi polni milosti in moči Svetega Duha. Bolj, ko imamo značaj nebeškega Očeta, bolj nas je vesel in veseli smo tudi mi, ker je naše srce mirno in počiva v Očetovem srcu. (murskosoboški škof dr. Peter Štumpf)

... ‘PROTOKOL’ SODBE

Opis sodbe ob koncu časov (‘protokol sodbe’ ga je imenoval papež Frančišek) najdemo v 25. poglavju Matejevega evangelija in v njem nam Jezus zastavlja vprašanja, ki jih bomo slišali na sodni dan. Takrat ne bo veljal noben naziv, kredit ali privilegij, na katerega bi se lahko sklicevali. Gospod nas bo priznal za svoje, če smo ga mi prepoznavali v ubogem, v lačnem, v tistem, ki potrebuje pomoč, je odrinjen, v tistem, ki trpi in je sam ... To je eno temeljnih meril za preverjanje našega krščanskega življenja, po katerem se moramo ravnati vsak dan.

Usmiljenje moramo postaviti pred sodbo. V vsakem primeru bo Božja sodba vedno v luči njegovega usmiljenja. Ko bomo šli skozi sveta vrata, naj torej začutimo, da smo soudeleženi v tej skrivnosti ljubezni in nežnosti. Opustimo vsako obliko strahu in bojazni, ker to ne pristoji tistemu, ki je ljubljen; raje uživajmo veselje srečanja z milostjo, ki vse preobrazi. (papež Frančišek)

 (se nadaljuje)
pripravlja Marko Čuk

Pred uporabo natančno preberite navodila. O tveganju in neželenih učinkih se posvetujte sami s sabo, s prijatelji in bližnjimi, z duhovnim voditeljem!

1. KAJ JE FEBRUAR IN ZAKAJ GA UPORABLJAMO
Februar ali svečan je drugi mesec v letu. Blaži posledice prekomernega uživanja praznikov, realno znižuje previsoko in preoptimistično zastavljene novoletne obljube, zaradi svoje ugodne lege sredi koledarske zime nudi obilo smučarskih užitkov, ki so običajno povezani s šolskim počitnicami. Zaradi različnih vremenskih vplivov - hude zime ali pa zgodnje pomladi – se lahko zunanji izgled februarja spreminja, kar pa bistveno ne vpliva na samo vsebino.

2. KAJ VSEBUJE FEBRUAR
Vsak februar je sestavljen iz nedelj, navadnih dni, svečnice, Prešernovega dne in valentinovega. Vse sestavine lahko vsebujejo zdravilne učinke, pri čemer najbolj izstopa začetek posta oziroma pepelnica.

3. KAJ MORATE VEDETI PRED VSTOPOM V FEBRUAR
Če ste preobčutljivi ali alergični na komercializacijo valentinovega, vam svetujem, da se na omenjeni dan zadržujete doma in se izogibate stikom z ljudmi, ki v tem uživajo. Odsvetujem trganje srčkov, kajti to lahko povzroči nepredvidljive posledice v odnosih. Ob hudih skušnjavah vam svetujem, da povečate odmerek molitve, priporočam pa tudi obisk cerkve. Prav tako ne bo odveč, če že kar preventivno povečate dnevni odmerek molitve ob Prešernovem dnevu. Nekulturne proslave ob kulturnem prazniku so v naši deželi postale običajna praksa in se jim boste težko izognili. Ne bo škodilo, če si ta dan preberete kakšno pesem, ki vam je res pri srcu in prižgete svečo na grobu kakšnega pokojnega umetnika.

4. MOŽNI NEŽELENI UČINKI
Kot vsak mesec, ima lahko tudi februar neželene učinke, ki pa se ne pojavijo pri vseh ljudeh. Najpogosteje se pojavljata razdražljivost in nemir ob valentinovem, nekulturnost pa ob pretiravanju lahko povzroči celo čir na želodcu.
Precejšnje spremembe se lahko zgodijo tudi ob zbranem in resnem vstopu v sveti postni čas, vendar boste sčasoma opazili, da so te spremembe ne le želene in hotene, temveč celo nujne.

5. DOZIRANJE IN SHRANJEVANJE
Februar jemljite z dobro voljo in vero. Vsak dan posebej dobro prežvečite. Rok uporabe preteče zadnjega dne v mesecu, vendar februar lahko, če ga boste lepo preživeli, še dolgo hranite v spominu.

G. Čušin, Na začetku, v: Ognjišče 2 (2022), 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Velik, razkošen avtomobil se je počasi, kot da bi stopal korak za korakom, bližal moji skromni samotni hišici. Le kdo prihaja, nihče od mojih znancev nima takega avtomobila? Morda je kdo zgrešil pot in zato vozi tako počasi, sem se spraševala, ko sem skozi okno opazovala bližajoči se avtomobil.
Ustavil se je in izstopil je lepo urejen moški srednjih let. Nisem ga prepoznala, vendar se mi je zdel znan. Mož je stal in gledal v zaprta vrata. Ali je prišel k meni, ali le potrebuje moj nasvet, vsekakor je prav, da ga sprejmem, sem razmišljala in odprla vrata. Stala sva si nasproti in se gledala. Jaz z začudenjem, on pa z nasmehom domačnosti.
»Ali se kaj poznava?« je z nasmehom vprašal obiskovalec.
»Ja, Marjan!« sem vzkliknila, a sem brž zatrla svoj nasmeh, ker sem se spomnila, da je Marjan pred kratkim izgubil ženo. »Lepo pozdravljen, obenem pa moje sožalje ob težki izgubi, ki te je doletela,« sem rekla zadržano.
»Hvala, kaj hočem, tako je pač, nisem edini, ki mu življenje ni naklonjeno,« je odgovoril.
»Vstopi, da se pogovoriva,« sem ga povabila.
Ko je Marjan vstopil, je najprej pogledal moj pisalni stroj na mizi. »Aha, pišeš,« se je zadovoljno nasmehnil.
»Res veliko pišem. Dopisovanje s prijatelji mi krajša samoto, večkrat pa napišem tudi kaj za objavo v Ognjišču,« sem rekla.
»Vem, Ognjišče prebiram in ob tvojih življenjskih zgodbah mi je žal, da nimam tega daru, da bi izpovedal zgodbo svojega življenja, morda bi z njo komu pomagal, da ne bi zagrešil enakih napak kot jaz,« je zamišljeno, kot da bi govoril samemu sebi, dejal Marjan. Grenko se je nasmehnil in nadaljeval: »Pod skorjo lepega družinskega življenja se skriva marsikaj, kar bi koga lahko obvarovalo razočaranja.«
Nekaj časa sva molčala. Tišina mi je postala mučna, da bi jo prekinila, sem rekla: »Pa meni povej kaj iz svojega življenja, saj mi pogosto zmanjkuje doživetij za moje zgodbe, izmišljevati pa si ne znam niti ne maram.«
Tedaj pa je Marjan kar veselo vzkliknil: »Bi bila res pripravljena napisati zgodbo mojega življenja? Priznam, da je prav to namen mojega obiska. S svojo zablodo v življenju bi rad komu pomagal, ga obvaroval, pogosto razmišljam ob prebiranju Ognjišča, posebno tvojih zgodb.«
»Le govori,« sem mu rekla. »Upam, da boš povedal tudi kaj lepega in spodbudnega.«
Marjan je sklenil roki na mizi, se zastrmel skozi okno in začel: »Ja, začetek moje zgodbe je res lep, prelep. V fantovskih letih sem ljubil Zemljakovo Anico …«
»Kaj, Anico, saj …« sem ga začudeno prekinila.
»Se čudiš, ko si slišala, da sem ljubil Anico, poročil pa sem se s Kapševo Brigito? Pusti me, da ti povem, kako je prišlo do tega,« je skoraj ukazal Marjan.
Sklenila sem, da ga ne bom vem prekinjala in Marjan je nadaljeval: »Da, ljubil sem Anico in najina ljubezen je bila nekaj čudovitega. Tistih nekaj mesecev z Anico je bil najsrečnejši čas v mojem življenju. Najina ljubezen je bila čista! To ji je dajalo poseben čar. Ko sem ji izpovedal svojo ljubezen, me je takoj sprejela, pa tudi takoj mi je povedala, da mora biti najina ljubezen takšna, da bo šla z mano pred oltar v beli obleki in s čisto dušo. Seveda sem ji v svoji sreči to obljubil. Srečo čiste ljubezni je treba doživljati, popisati je ni mogoče. Ta sreča pa je, žal, trajala le pol leta. Ob nekem obisku me je obsedel hudič in zahteval sem od Anice, da mi “dokaže ljubezen”. Bila je tako čista, da me ni takoj razumela. Brutalno sem to zahteval. Tedaj me je začudeno pogledala in rekla, ali se nisva dogovorila, da grem pred oltar bela na duši in telesu? Jaz sem izbruhnil: “Bela, bela, saj gre vsaka bela, pa kdo, misliš, je še tako nor, da čaka do poroke? Bele cunje nič ne pomenijo!” “Če tako misliš,” je izrekla Anica vsa zaprepadena, “potem je med nama konec.” “Pa imej svoje bele cunje, ampak brez mene!” sem še vrgel iz sebe ter odšel proti vratom. Ozrl sem se. Anica je obsedela pri mizi, njene velike oči so plavale v solzah. Ne, ni bilo solz na njenih licih, le oči so plavale v solzah, da je bila Anica še lepša kot kdajkoli prej. Ta njen pogled mi je ostal v srcu vse življenje. Tedaj sem planil skozi vrata, sedel na moped in oddivjal. Še isti večer sem obiskal Brigito in dosegel, kar sem hotel, nisem pa dosegel sreče. Od tedaj sem obiskoval Brigito, ampak to so bili obiski brez sreče, brez ljubezni, le izživljanje. Pogosto sem v svoji duhovni praznini razmišljal, da bi se vrnil k Anici, vendar sem čutil, da me ne bi več sprejela. V to moje razmišljanje je prišla Brigita z novico, da pričakuje otroka. Kaj sedaj?« je Marjan za nekaj trenutkov utihnil, nato pa nadaljeval svojo žalostno pripoved. »Poroka brez ljubezni, brez volje. Pristal sem na poroko, toda vse priprave so šle nekako mimo mene, kot da se mene ne tiče. Ko je Brigita začela pripravljati belo poročno obleko, sem dobesedno podivjal. Nisem si mogel predstavljati, da obleče Brigita nekaj, kar je Anici toliko pomenilo: belina, čistost duše in telesa! Ker se nisem smel izdati, da v mojem srcu še vedno živi ljubezen do Anice, sem moral popustiti tudi glede bele obleke. Potem pa … življenje je teklo v navidez povsem srečnem zakonu. Rodila sta se nama dva otroka. Vztrajal sem v zakonu, da sem se pokoril zaradi svoje nepremišljene strasti. Mirno je teklo vse dotlej, ko je Anica doživela prometno nesrečo. Trepetal sem za njeno življenje in tako sem v tistih urah, ko se je Anica v bolnišnici borila za življenje, v sanjah stal ob njeni postelji in ji zagotavljal svojo ljubezen. V teh sanjah sem glasno govoril in tako je Brigita, moja zakonita žena, spoznala, da v svojem srcu še vedno hranim ljubezen do druge. Tako sem se nehote izdal in Brigita je ponorela v svoji ljubosumnosti. Odtlej ob njej nisem več imel mirne ure. Dejansko ji nisem bil nikoli nezvest, toda Brigita mi je vedno očitala nezvestobo. Potem je Brigita zbolela. Četudi sem ji še tako skrbno stregel, mi je vedno očitala, da je zbolela zato, ker sem ji uničil zdravje s svojo nezvestobo. Zdaj je vsega konec. Brigita je odšla s sveta, ne da bi mi odpustila. Ostal sem sam, brez sreče v življenju, žrtev svoje mladostne zablode. Glej, ob prihodu si mi izrekla sožalje, ki ga res zaslužim, vendar ne zaradi izgube žene, temveč zaradi svojega zavoženega življenja,« je Marjan zamišljeno zaključil svojo pripoved.
Dolgo sva molčala.
»Si pač z Anico nista bila usojena,« sem rekla, da bi pretrgala molk.
»Ne, ne verjamem v usodo, človek je svoje sreče ali nesreče kovač. S takšnim nepremišljenim dejanjem, kot je bilo moje, si lahko vse uničiš. Zgodbo svojega zavoženega življenja sem ti povedal zato, da jo zapišeš. Rad bi mlade obvaroval pred zablodo, ki se mi je bridko maščevala,« je še dostavil Marjan.

ŠKUFCA, Angelca. (zgodbe). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 2, str. 46-47.

- Sodobni človek išče zmeraj nekaj novega, hkrati pa se ne zaveda, kako ga bo vsaka nova forma pustila nezadovoljnega, če se nahaja samo na površju, ne gre pa v globino vsebine …
Podam primer: Bilo je že pred desetletji, ko je oče peljal svojega sina v avstrijski Graz, kjer je takrat že bil nakupovalni center, in mu dejal, da si lahko izbere eno stvar, za katero želi, da mu jo oče kupi. Sin začne iskati predmet, ki bi si ga lahko izbral, in ko se vrne očetu, začne jokati. Jokal je, ker je bilo preveč ponudb in se ni mogel in ni znal odločiti.
To je velika težava današnjega časa, da se sodobni človek ne zna odločati, postal je neodločnež. In kot tak je dejansko revež med vso pestrostjo ponudb. Vse bi rad poskusil, pri vsem bi si rad zagotovil neko varnost, sprejetost, mir.
Danes je problem v tem, da bi človek rad bil na hitro, instant in preko bližnjic potešen tudi v tem iskanju duhovnosti, kar pa je iluzija. Potem se mnogi zaustavijo v tem svojem mišljenju, svoji organiziranosti vsakdanjika, si ustvarijo svoj pojmovni svet in od njega ne odstopajo. Niso se pripravljeni soočiti z možnostjo, da nimajo prav, celo zagovarjajo, da ima vsak svojo resnico … V času korone je ta razklanost še posebej zaznavna. Gre za določeno nemoč, tudi ranjenost, da ne zmorejo narediti koraka naprej. Pogosto se premalo zavedamo, da sreče ne moremo ujeti drugače, kot da živimo pošteno in nam bo sreča podarjena.
Stalno spreminjanje ni rešitev. Nič ni trdnega, ničesar se ne da oprijeti, ker ne vemo, če bo jutri še tam. Stalno spreminjanje je pogubno za realno življenje, ker človek potrebuje gotovost, potrebuje varnost, še toliko bolj je pogubno za duhovno rast. Poseben dar imamo kristjani v obhajanju cerkvenega leta, ki nam je podarjeno prav po naši meri, saj se v njem zvrsti vsa človeška zgodovina, tudi zgodovina odrešenja, od stvarjenja in vse do konca sveta, od prve adventne nedelje vse do nedelje Kristusa, Kralja vesoljstva. Gre za genialno, navdihnjeno organiziranost, ki vključuje pravo bogastvo in tudi različnost. Kljub temu pa ima katoliška Cerkev nekatere stalnice v svojih molitvah, obhajanju zakramentov in zakramentalov ter blagoslovov, ki ne potrebujejo vsako nedeljo nečesa novega. Številna bogoslužna besedila so posvečena skozi zgodovino judovstva in krščanstva, saj so bila tolikokrat ponavljana, in so zato tako žlahtna, posvečujoča in odrešenjska. Pomembno je, kot je lepo zapisal Max Thurian, najprej protestantski in pozneje katoliški duhovnik, da se pri vsakem bogoslužju morajo ta sveta besedila oživiti, da ljudje začutijo, da gre pri maši za dogodek, morda še bolje za dogajanje, ki nas spreminja ter iz posameznikov gradi občestvo bratov in sester, ki so ljubljeni od Boga in ljudi in nakazujejo novo človeštvo, ki ga imenujemo občestvo svetih. Seveda pa vsak dogodek zahteva pripravo, kar velja tudi za mašo in druga zakramentalna bogoslužja. Mnogi Slovenci smo doživeli čudovito prepevanje s ponavljanjem spevov v Taizéju ali na taizéjskih novoletnih srečanjih mladih, sam tudi čudovito prepevanje s ponavljanji med pravoslavnim evharističnim bogoslužjem v Moskvi. To pomeni, da je navadno pesem tista, ki pomaga, da bogoslužje globlje zaživimo, predvsem njegovo skrivnostno navzočnost Boga med nami. Pravoslavni kristjani zato radi poudarjajo, da so nebesa navzoča med evharističnim bogoslužjem. Prava pomiritev, prava umiritev, pravo odrešenje pa se zgodi preko Kristusa z odpuščanjem grehov, ki je velikonočni dar Jezusa Kristusa.

več:

izbira in pripravlja Marko Čuk

Sem mama štirih otrok, ki jih preživljam sama, moje življenje je bilo eno samo trpljenje, gorje, polno bolečin in solza, a še nisem izgubila vere v Vsemogočnega, čeprav se včasih sprašujem, če res obstaja in zakaj takšno trpljenje. Tudi moja bivša tašča je kar naprej v cerkvi in moli, a je največji peklenšček na tej zemlji. Mene ni nikoli sprejela kot ‘ta mlado’. Vedno je med menoj in svojim sinom, torej mojim možem, posegala tako, da je ‘sinek’ nosil denar k njej domov, najini otroci pa so živeli v pomanjkanju. Sodu pa je tašča izbila dno, ko sem jaz rodila četrtega, oziroma devetega otročička, saj sem jih pet izgubila. Ta najmlajši se je rodil hudo bolan v 25. tednu nosečnosti in zaradi bolezni je na vozičku. Tašča pa je pregovorila svojega sina, da sem zagotovo tega otroka dobila z drugim, ker on ne more biti oče invalida, oziroma pohabljenca ali spake, kot ga imenuje lastna babica. Tako se je moj mož ločil od mene. Uradno sem na sodišču – z analizo DNK – dokazala, da je otrok njegov. Tudi zaradi mame mi bivši mož ne plačuje preživnine. Dobro je le, da ne živimo skupaj in so kar daleč od nas. Babica vnukov ni videla že več let in jih niti ne želi videti. In sedaj k mojemu vprašanju. Vse otroke vzgajam v veri, hodimo k maši in na romanja.
Otrokove besede “Mami, zakaj me Bogec nima rad?” so me zelo prizadele. Izrekel jih je najmlajši sin ob koncu letošnjega veroučnega leta, ob podelitvi spričeval in pohval pri verouku. Moj sin rad obiskuje nedeljske maše. Letos je bil več kot 60 krat pri maši, zelo redno obiskuje verouk in šmarnice. Do verouka ima zelo daleč, kar 45 minut na eno stran z avtom. Tako je večkrat čakal tudi po dve uri. Tudi redno veliko bereva Slomškovo domače branje. Vse lepo in prav. Letos januarja je moral na rehabilitacijo, a je vse manjkajoče ure nadoknadil. Celo katehistinja mu je zadnjih 14 dni pred koncem rekla, naslednjič ti ni treba priti, saj imaš še ‘višek’ ur. Vse naloge opravlja redno. Zaradi težav s pisanjem mu vsa vprašanja za teste napišemo mi, on pa se jih nauči in odgovarja ustno. Na pamet zna tudi vse molitve. Zato je bil ob koncu zelo vesel in srečen. A zadnjo uro verouka se mu je podrl svet. Ko je katehistinja podeljevala priznanja za reden obisk verouka, ga moj sin ni dobil. Žalosten jo je pogledal: “A jaz ne dobim pohvale?” jo je vprašal.
“Ne, ti si bolan,” je bil hladen odgovor katehistinje. Sin me je pogledal z najbolj žalostnim pogledom in v očeh se je opazilo razočaranje nad krivico. Žalostno je vprašal: » Zakaj me Bogec nima rad? Kaj sem mu storil, da me tako kaznuje? Zakaj moram ravno jaz biti tako bolan? Zakaj moram umreti, da bi se me vsi rešili?« Vprašanj ni bilo konca.
Zato vas sprašujem, kako naj zaradi besed katehistinjine “ker si bolan” in ker ni dobil pohvale, potolažim sina in mu povrnem voljo do verouka in obiska maše, ko do sedaj ni izpustil niti ene? Tudi v bolnišnici se je udeleževal maše. A sedaj? Bojim se, da bo tako kot pri drugih otrocih. Redno so hodili k verouku in k maši, a zaradi poniževanja in velikih razlik, ki jih delajo kateheti, da se morajo eni vse učiti in jih sprašujejo potankosti, eni pa neredno obiskujejo verouk in so na koncu pohvaljeni ... Moj sin mi je v nedeljo izjavil, da ne bo vstal k maši, ker ga Bogec nima rad in zato tudi k maši ne gre.
Božena

Septembra smo začeli novo šolsko in veroučno leto, a za vas to ne bo vesel dogodek. Toda pojdimo po vrsti. Najprej vaš odnos z možem in taščo. Prav v tem primeru vidimo, kako je pomembna priprava na zakon in to, da se bodoča zakonca pred poroko dogovorita, kakšen odnos bosta imela do svojih staršev in mnoge druge stvari. Očitno je vaš mož najslabša oblika maminega sinčka, ki je celo denar za vzdrževanje družine nosil k mami. Sedaj, ko ne živite več z možem, bi na vašem mestu denar za vzdrževanje otrok po sodni poti izterjal od moža. Ta denar ne pripada njegovi mami, ampak vašim otrokom!
Verjamem, da vas zelo boli odnos, ki ga ima tašča do vašega sina, ki je na vozičku. Vsak mesec obiščem vsaj enega invalida in ga predstavim v Ognjišču, zato mi je vaše pisanje seglo toliko bolj do srca. Kako lepo je obiskati družino, kjer je prizadet otrok ljubljen in koliko gorja je tam, kjer tega ni! V Šoli za zakon, ki bi jo priporočil vsem mladim v pripravi na zakon, se morajo udeleženci pogovoriti o več vprašanjih. Enega, odnos do staršev, sem že omenil, drugo vprašanje pa je: Kako bi sprejela prizadetega otroka? Številnim težavam v zakonu se izognemo, če se zakonca na poroko pripravita in se dogovorita, na kakšnih osnovah želita graditi skupno življenje.
Če je katehistinja vašemu sinu dejala, da ne dobi priznanja, ker je bolan, je s tem pokazala, da ni razumela Kristusovega sporočila. Jezus je namreč posebej ljubil odrinjene in bolne. Njegovi učenci smo poklicani, da delamo enako. V tem imamo lep zgled v papežu Frančišku. Popolnoma razumem, da je otroka to prizadelo in da je prizadelo tudi vas. V trenutku prizadetosti je vaš otrok izrekel besede, da ga Bog nima rad, ker ni dobil priznanja, toda če mu je katehistinja naredila krivico, to nikakor ne pomeni, da ga Bog nima rad. Božja ljubezen je brezpogojna in neizmerna in ni odvisna od dobre volje katehistinje. Tudi ni res, da Bog kaznuje sina, ker je bolan. Bolezen ni božja kazen, čeprav sem že srečal ljudi, ki so tako menili. Še manj moremo imeti za božjo kazen bolezen, ki prizadene komaj rojenega otroka. Kakšen greh pa je naredil tak otrok, da bi ga Bog zanj kaznoval? Zgovorne so Jezusove besede, ko so k njemu privedli sleporojenega in ga vprašali: »Kdo je grešil, on ali njegovi starši, da se je rodil slep?« Jezus je odgovoril: »Ni grešil ne on ne njegovi starši, ampak da se na njem razodenejo Božja dela.« (Jn 9,2-3). Sinu morate jasno povedati, da ga Bog ljubi, čeprav ga nekateri ljudje ne ljubijo in so do njega celo krivični.
Seveda bi ob neprijetnem zapletu s katehistinjo bilo najbolje, da bi se z njo pogovorili. Ona bi vam znala odgovoriti, zakaj sinu ni dala priznanja. Morda je šlo za kakšen nesporazum, ki bi ga v pogovoru z njo lahko takoj rešili. Na njenem mestu pa bi jaz vašemu sinu dal posebno priznanje, ker je kljub temu, da je na vozičku, prihajal k verouku in k maši in se naučil molitev ter vse drugo, kar je potrebno.

RUSTJA, Božo. (Pismo meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 10, str. 6-7.

Velikokrat se je že to zgodilo, že neštetokrat ista situacija kot tista prejšnji teden, ko sem stal v vrsti pred delikateso. Niti ne vem več, ali sem si zaželel mortadele ali pršuta, od tistega čakanja v vrsti sem si zapomnil neko povsem drugo mesnatost. Pa da ne boste mislili, da je šlo za kakega nevzgojenega paglavca, na vrsti je bil moški srednjih let, menil bi, da se ima samega sebe za precej pomembnega človeka, tako je izgledalo, ko je delavki za pultom naročil: »Daj mi žemljo in deset dek kuhanega pršuta.«
Ta grobi »daj mi« me je zdrznil. Delavka na oni strani pulta se mi je zasmilila; ogovarjal jo je, kakor da spada med njegovo najnižjo služničad, majhna je bila pred njim kot njegova kultura pred njo. In kakor v procesiji so mi nato cepali pred spomin, eden za drugim - otrok, ki me je pri verouku prijel za rit, pa otroci, ki ne znajo več pozdravljati, in oni, ki ne znajo vikati, bolj ali manj isti otroci so to, pa dekleta, ki jim moški ne odpirajo več vrat pri avtu, voznik, ki se ne zna zahvaliti, kadar se mu umakneš, da gre lahko mimo po ozki cesti … In na drugi strani spomin iz gimnazijskih let, ko nas je v prvem (!) letniku, zelene mladce, nek profesor pri pouku redno vikal.
Tistega našega srednješolskega profesorja sem globoko spoštoval. Tako pač je, kot te nekdo spoštuje, se to spoštovanje vrača, saj je vendar tako, da si do drugih tak, kakršen si tudi do sebe. Nobene maske, nobene hinavščine ni v tem, nobenega prilizovanja, če se komu priklonimo, če koga spoštljivo ogovorimo, če nekomu odpremo vrata. Nasprotno, zdi se mi, da so prav te male podrobnosti vsakdana iskanje in občudovanje lepega. Tega pa res ni več. Planinci na gorah nabirajo kondicijo in žige, razgled jim ne pomeni kaj dosti. Turisti naredijo sliko in gredo naprej, po drugo znamenitost. Mame na sprehodih s svojimi otroki preverjajo instagram, ne gledajo jih več, vsakdanji so jim že. Nebo gori v rdečih odtenkih, ljudem pa se to ne zdi nič posebnega.
Zato razmišljam, če ni za vsesplošno pomanjkanje vljudnosti dandanes morda krivo vse večje zanemarjanje pomembnosti lepega, estetike torej. Ker pač vse vedno bolj teži k uporabnosti, funkcionalnosti stvari, je lepota postala malodane nek nepotreben in nepomemben privesek, saj, razumljivo, od nje vendar ni kaj prida koristi. In če gledamo s tega vidika, tisti »daj mi« niti ni več tako nepričakovan. Saj je bilo vendar možakarju pomembno predvsem to, da bi, sestradan, zagrizel v slastni sendvič, ne pa, ali mu ga bo dala vesela ali užaljena prodajalka. Ona je vendar tam zato, da uresničuje naše želje, ne pa, da dobiva pohvale na račun svoje frizure …
Če razumete ironijo in to, v kakšne skrajnosti lahko pripelje podobno razmišljanje, potem ni treba filozofirati, kako pomembna je za obstoj človeka lepota. In da je človek in človeški tisti, ki jo zna iskati, ki jo zna občudovati, ko mu pride naproti. Tisti, ki gleda zvezde v zimski noči, tudi če ga že pošteno zebe. Ste vedeli, da je človek edino bitje, ki gleda v nebo?

M. Rijavec, Mladinska priloga (kolumna), v: Ognjišče 2 (2019), 73.

Vzemimo v roke Sveto pismo, odprimo peto poglavje Matejevega evangelija in se v duhu povzpnimo z Jezusom na grič ob obali Galilejskega jezera ... Prisluhnimo ‘uverturi’ v njegov govor: Blagor ubogim ... žalostnim, usmiljenim, čistim ... Stopimo na pot, ki jo Jezus Kristus zarisuje kot odgovor na željo po sreči – po resnični sreči, ki je človeku prirojena. V teh besedah je obsežena vsa Postava, vseh Deset zapovedi, a izražajo jih na nov način, ki ga je prinesel Kristus.

V resnici so blagri njegov portret, njegov življenjepis, njegov življenjski slog: so pot resnične sreče, ki jo lahko prehodimo tudi mi – z milostjo, katero nam podarja Jezus. Pred več kot desetimi leti smo se na teh straneh že podali na pot blagrov, tokrat jo bomo prehodili malce drugače: v svetem letu usmiljenja in v letu, ko se bodo v poljskem Krakovu zbrali mladi iz vsega sveta in razmišljali prav o nauku blagrov ... Učili se bomo od Jezusa, kaj pomeni biti ubog v duhu, ponižen in usmiljen, kaj pomeni iskati pravičnost, biti čist v srcu in delavec za mir ... in po tem uravnavali svoje krščansko življenje. Okrepili bomo zavest, da smo blagrovani – tudi sredi težav in trpljenja, saj nas osrečuje upanje in pričakovanje izpolnitve Božjih obljub. Kot nadaljevanje blagrov pa bomo vzeli v roke še 25. poglavje Matejevega evangelija, v katerem nam Jezus zastavlja vprašanja, ki jih bomo slišali na sodni dan ob koncu časov. Spomnili se bomo namreč na telesna in duhovna dela usmiljenja, ki so eno temeljnih meril za preverjanje našega krščanskega življenja, ki ga moramo pretehtali vsak dan. Ni veliko besed, so preproste in uporabne za vse. Krščanstvo je namreč ‘praktično verstvo’, ni namenjeno temu, da bi ga “mislili, ampak živeli”. Naj postanejo življenjski program za vsakogar, ki hoče slediti Učitelju na poti k cilju, za katerega smo ustvarjeni (“njihovo je nebeško kraljestvo”) ...

BLAGRI ...

... dopolnitev postave

Blagri so polnost postave. Jezus je rekel, da ni prišel odpravit postave, temveč jo dopolnit (prim. Mt 5,17). Graja judovske učitelje postave, ker so ljudi obremenili s številnimi podrobnimi predpisi ... Jezus je prinesel dopolnitev postave in to novost evangelija je potrdil s svojo krvjo: praznovanje, veselje in svoboda. V resnici so blagri Jezusov portret, njegova oblika življenja: so pot resnične sreče, na katero vabi tudi nas z milostjo, ki nam jo podarja.

Blagri dopolnjujejo zapovedi Stare zaveze, so postava, ki jo daje Jezus. V teh besedah je vsa novost, ki jo je prinesel Kristus, so pot, ki jo Bog ponuja kot odgovor na željo po sreči, ki je človeku prirojena. (papež Frančišek)

... pot k resnični sreči

Govor na gori nam zarisuje pot k resnični sreči, v osmerih blagrih postavlja kažipote, ki nas usmerjajo. Jezus jih je postavil na začetku svojega javnega delovanja kot temelj: ustavo ali ‘magno carto’ krščanstva. Današnji kristjan ničesar ne potrebuje bolj kakor veselje, ki ga črpa iz vere, in to mora izpričevati z vsem svojim življenjem. Trdno zaupanje, da moramo živeti iz evangelija z radostjo in s tem izpolnjevati njegove zahteve, je prvi pogoj verske prenove in evangelizacije sveta. Vprašajmo se, če v današnjem svetu res pričujemo za to, da je življenje blagrov pot k sreči in da daje našemu življenju in delovanju najgloblji smisel?

Če bi povedal, kaj me je v celotnem Svetem pismu najbolj razmajalo in me ni nehalo pretresati do danes, bi moral priznati, da je to Govor na gori, spisek blagrov... (Alojz Rebula)

... pot usmiljenja

Ni mogoče razumeti kristjana, ki ni usmiljen, kakor tudi Boga ne moremo razumeti brez usmiljenja. Usmiljenje je namreč beseda, ki povzema evangelij. Je temeljna poteza Kristusovega obličja, tistega obličja, ki ga prepoznavamo v različnih vidikih njegovega bivanja: ko se srečuje z vsemi, ko ozdravlja bolnike, ko sedi za mizo z grešniki, predvsem pa, ko pribit na križ, odpušča. Tu vidimo obličje božjega usmiljenja. (papež Frančišek)

Blagri nakazujejo konkretne oblike usmiljenja, ki ga Cerkev danes poklicana uresničevati na viden in otipljiv način. Blagri nam namreč naročajo, naj ljubimo vse, dajemo vse, odpuščamo vse in naj ne sodimo nikogar ... V osrčje nove zaveze je postavljeno spoznanje, da smo v Kristusu sprejeli Božjo milost in sočutje, občutili ljubezen Boga, ki tolaži, odpušča in daje upanje ter da mora naše življenje pričevati o Njegovi ljubezni do vseh naših bratov in sester. »Leto usmiljenja je ugoden čas, da spremenimo življenje, da se pustimo dotakniti v srcu. Bog se ne naveliča ponujati roke. Vedno je pripravljen poslušati ... Dovolj je že sprejeti vabilo k spreobrnjenju in se podvreči pravičnosti, medtem ko Cerkev ponudi usmiljenje” (Obličje Usmiljenja, 3).

... pot mladih

Papež Frančišek je mladim v Riu de Janeiru poleti 2013 iz vsega srca priporočil, naj s pomočjo blagrov naredijo konkreten načrt za svoje življenje. Tudi dveletno duhovno pripravo na 31. svetovno srečanje mladih v Krakovu na Poljskem julija 2016 (SDM) je usmeril na pot blagrov: Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo (leta 2014) in Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali (leta 2015). Glavna tema tega velikega letošnjega srečanja mladih pa bo: »Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli« (Mt 5,7) in se povsem ujema s svetim letom usmiljenja.

Blagri so konkreten program za življenje, ki je lahko vodilo na poti do resnične sreče. Pustite, naj vas napolni Očetova nežnost, da jo boste lahko širili okoli sebe! (papež Frančišek)

... pot k svetosti

Bog je ustvaril človeka za srečo, za polnost, ki ji kristjani pravimo svetost, in nas po krstu kliče k svetosti. Svetnik je, kdor v svojem življenju čim bolj zvesto uresničuje zgled Jezusa Kristusa, živi v sedanjosti Jezusovo pot križa in zazrt v Gospoda sveti kakor luč ljudem na njihovi poti življenja in delovanja. Je človek, ki živi ves za Boga in za druge – v duhu blagrov. Pot k svetosti ni lahka in zahteva napor. Blagri so luč na tej poti. Bolj ko bomo s čistim srcem premišljevali besede blagrov, bolj nam bo v njih zasvetilo obličje Jezusa Kristusa in bolj bomo mogli prepoznavati smisel in se veseliti tega, kar Bog polaga na pot našega življenja. S tem pa bomo že v našem vsakdanjiku okušali dar odrešenja, ki nam ga Bog v polnosti namenja v Nebeškem kraljestvu.

Blagre (blagor = sreča, blagoslov, izraz veselja, zadovoljstvo nad srečo koga...– SSKJ, 136) najbolje označimo z vsem razumljivo podobo: formula ali recept za srečo. So nekakšna razlaga, oz. komentar glavnih zapovedi: ljubezni do Boga in do bližnjega.

... Jezusova podoba

Blagri so pot, ki jo je Jezus prehodil od rojstva v Betlehemu do smrti na križu. Razkrivajo obraz Sina Božjega, križanega in vstalega, so njegova podoba. Na križu je uresničil prvi del blagrov: bil je ubog, krotak, trpeč, lačen, žejen pravice, čistega srca, miroljuben in preganjan. Vstali pa uresniči drugi del blagrov: njegovo je božje kraljestvo, je potolažen, podeduje zemljo, je nasičen, doseže usmiljenje, vidi Boga in je Božji Sin. Blagri razkrivajo tudi obrise skupnosti, v kateri živijo bratje in sestre enega srca in enega duha. Vabijo nas, da tudi mi delamo to, kar ‘smo’, se pravi, da živimo iz resničnosti, ki smo jo prejeli pri svetem krstu.

Blagri so neke vrste Kristusova lastna podoba in prav zato vabilo k hoji za njim in k življenjskemu občestvu z njim. (sv. Janez Pavel II.)

IZ ROMARJEVEGA DNEVNIKA

Približujemo se Gori blagrov, kjer se je začelo Jezusovo oznanjevanje in so množice, zbrane od vsepovsod, slišale ‘ustavo’ Božjega kraljestva. Jezus blagruje tiste, ki so slabotni, zatirani ... na glavo postavlja človeško lestvico vrednot ... Sedanja cerkev ne stoji prav na tistem kraju, kjer je Jezus govoril množici, bilo je bližje jezeru. Tam je nekdaj (4. stol.) stala cerkev in manjši samostan, ostanki zidov so še vidni – tam naj bi bilo spominsko mesto Govora na gori. Sedanjo cerkev so kasneje zgradili nekoliko višje, na bolj razglednem kraju. Čudovita okolica takoj navduši: pogled objema griče, ravnino pod nami, jezero, okoliške vasi in mesta ... kljub veliki množici romarjev, je tu čutiti nekaj posebnega, nekaj, kar vabi k molitvi, zbranosti ... Palme, cedre, evkalipti in drugo sredozemsko rastje ... izredno lepo urejena okolica, cvetoča pobočja, ki se spuščajo proti jezeru, valovita gričevnata pokrajina ... Stojimo v cerkvi: osmerokotni tloris spominja na blagre, na oknih pod kupolo so tudi izpisani. Odprt hodnik okrog in okrog, loki, ki usmerjajo k oltarju ... skozi okna pa lahko občudujemo jezero ... Za mašo se zberemo zunaj v parku, pod mogočnimi drevesi, s pogledom na cerkev in jezero v dolini. Maša v čast Kristusu kralju, pater nam prebira govor na gori (Mt 5–7 poglavje), ki ga drugače pri maši nikoli ne beremo v celoti. Naš glavni pridigar pa je Jezus sam, zato se prepustim njegovim besedam, ki dobivajo v tem čudovitem okolju prav poseben pomen: Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo. Blagor žalostnim, ... blagor krotkim ... Najraje bi z gore proti jezeru odšel kar peš, da bi si današnje doživetje še bolj vtisnil v srce. (mč)

(se nadaljuje)
pripravlja Marko Čuk