Vse čestitke Ognjišču, spremlja me že od ranih otroških let. Zvesta sem mu ostala tudi sedaj, ko sem že zdavnaj odrasla. Imam pa nekaj vprašanj in prosila bi, da mi nanje odgovorite.
Vzgojena sem v veri, vse življenje sem iskala resnico, tudi kar zadeva vero. Prejela sem vse zakramente, tudi poročila sem se cerkveno. A žal je prišla ločitev, sedem let živim sama. Zanima me kakšno je uradno stališče Cerkve do nas ločenih? Smo res drugorazredni verniki, stigmatizirani tudi od Cerkve? Ali res ne smemo v cerkev in ne smemo prejemati obhajila? Jaz sem, kljub temu, da se je to zgodilo, ohranila vero v Boga in vedno ga prosim, da mi da milost, da bom lahko živela normalno življenje. Toda včasih se počutim odrinjena. To se mi ne zdi prav. Kaj naj naredim? Naj grem kam drugam? Kaj mi svetujete?
Želim ostati anonimna. Hvala.
ločenka

Navadno imena dopisnikov in kakšne podrobnosti iz njihovih pisem, ki bi jih utegnile narediti prepoznavne, spremenimo, razen če sami želijo drugače. Zato, kot sem že večkrat zapisal, ne iščite, da bi v pismih, ki jih objavljamo, odkrili znano osebo. To pripomore, da naši dopisniki bolj iskreno opišejo svoje probleme.
Ker imaš, kot mnogi, precej napačne predstave o odnosu Cerkve do ločenih, ti rad pojasnim nekatere stvari. Iz tvojega pisma lahko sklepam, da si se civilno ločila in ne živiš z možem. Cerkev pozna in je poznala tudi v preteklih stoletjih, že od samega začetka, ko so bili slučaji vernega in nevernega soproga bolj pogosti, saj so se verni znašli pred izbiro, ali svojega poganskega zakonca pustiti ali ostati skupaj, ker so bili vmes navadno še otroci. Imeli so izbiro, da družino ohranijo ali se ločijo. Oboje je bilo dovoljeno, ker zakona kot zakramenta med njima ni bilo. Drugače je med dvema, ki sta katoličana in sta se poročila cerkveno. Cerkev ne more razveljaviti njihovega zakona, če je bil veljavno sklenjen. Cerkev, kot dobra mati, ki trpi zaradi trpljenja svojih otrok, naredi kar največ more. Dovoli ločitev ‘od mize in postelje’, se pravi, da zakonca pretrgata zakonsko skupnost, ostaneta pa v zakonski zvezi. To ne pomeni, da je zakon razveljavljen in da lahko skleneta nov zakon. Nerazvezljivost zakona sloni na Jezusovih besedah: »Vsak, kdor se loči od svoje žene in se oženi z drugo, prešuštvuje, in kdor se z ločeno oženi, prešuštvuje« (Lk 16,18).

Pišeš, da si že sedem let sama, po čemer se da sklepati, da nisi sklenila drugega (seveda civilnega – cerkvenega tako in tako ne moreš) zakona. Zakona nisi razdrla ti, zato nisi kriva, in ker živiš sama, imaš vso pravico prejemati zakramente. Nimaš se kaj čutiti ‘stigmatizirana’ in drugorazredna vernica. Če te kdo ima za manj vredno, je v zmoti. Lahko in zelo je zaželeno, da se vključiš v dejavnosti vaše župnije. To ti bo pomagalo, da se ne boš čutila osamljena. Če to poveš svojemu župniku, te bo z veseljem sprejel med ‘aktivne’ vernike. Sama veš, da nisi kriva za položaj, v katerem se nahajaš. Seveda pa moraš biti previdna pri tem vključevanju, ker marsikdo ne ve, tega tudi ti nisi vedela, da si lahko polnopravna članica Cerkve in njenih dejavnosti.
Sedanji papež Frančišek velikokrat govori o osebah, kot si ti, in jih spodbuja k vključevanju v Cerkev. Tudi tiste, ki dejansko ne morejo pristopati k obhajilu in spovedi, ker so si ustvarili novo družino in morajo zanjo skrbeti. Spodbuja jih, naj se ne čutijo ‘obrobne’ kristjane, naj se čim bolj vključujejo v dejavnost Cerkve tam, kjer se morejo.
Veliko si prizadevajo, da bi se ugotovilo, kateri od cerkveno sklenjenih in civilno ločenih zakonov so morda neveljavni, ker jim manjka prava privolitev in sprejem bistva zakona, ki je tudi rojstvo otrok. Če so to izključili pred sklenitvijo zakona, je njihov zakon neveljaven in tak zakon se lahko ‘razveže’, ker ga ni bilo, ali razglasi za neveljavnega.
Tudi papež ne more spremeniti tega, kar je Jezus določil. Jezusa so spraševali, zakaj je Mojzes dovolil možu, da je dal ženi ločitveni list. Odgovoril je, da zaradi njihove trdosrčnosti. »Stvarnik ju je na začetku ustvaril kot moža in ženo. Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta oba eno meso. Tako nista več dva, ampak eno meso. Kar je torej Bog združil, tega naj človek ne ločuje!« (Mt 19, 6–10).
Papež in Cerkev se zavedata, da je to danes velik problem. Toliko katoličanov živi v civilnem zakonu. Ker prejšnji zakon ni uspel, je možnost, da je ta novi zakon uspešnejši. Tu so otroci, ki potrebujejo očeta in mamo, dobro vzgojo, tudi versko, spodbude in stalno skrb staršev. Morda v novem zakonu to imajo. Vse to razbiti je veliko tveganje in velika škoda. Zato papež opozarja, naj bi bili razumevajoči s temi ‘novimi’ družinami, jim pomagali v njihovih težavah. Zlati pa, da se ne čutijo osamljene in zapostavljene s strani vernikov. Ljudje smo, zlasti v današnjih časih, zelo kritični do drugih, radi se postavljamo nad nje in jih sodimo. To ni prav, to ni krščansko. Sploh smo danes kristjani mnogo manj povezani. Zgledovati bi se morali po prvih kristjanih, ki so se med seboj imeli radi, si pomagali, se podpirali. Zato je krščanstvo v prvih stoletjih tako hitro napredovalo in osvajalo srca. Taki bi morali postati tudi danes, ko je za vero in verne toliko ovir in nevarnosti. Papež poudarja, da Cerkev ne sme kazati svojega zunanjega blišča, moči, temveč mora biti zopet v službi najbolj revnih. Hvala Bogu, da nam je v teh težkih časih, dal papeža, ki nas z zgledom iz besedo spodbuja, da se vrnemo k navdušenju prvih kristjanov. To bo zopet mnoge privabilo v cerkev, ker vsak želi živeti v družbi takih ljudi. Torej ovira za boljše čase smo pravzaprav mi sami.

BOLE F., Pismo meseca, v: Ognjišče (2014) 2, str. 8.

Na neki način so povod za to pismo besede vašega sogovornika v septembrskem Ognjišču 2020 dr. Andreja Perka. Žal sem ena tistih žensk, ki so živele z mamo samohranilko, kar pa ni nujno slabo.
V otroštvu nisem imela trdne družine. Oče je bil do mame nasilen že v času njene nosečnosti, kar mi je brez obžalovanja za dejanje, ki ga je storil večkrat, tudi priznal, ko sem ga vprašala. Žalostna sem, ker sva si z očetom popolna tujca. Želim si, da bi me imel rad tako, kot sem. Mama mi je dala vse: trdno vzgojo, vero v Jezusa in Marijo, predvsem pa ljubezen. Kot otrok sem pogosto pogrešala očeta, a sem se znašla po svoje. Sestavljala sem različne like očetov drugih otrok in sprejemala njihov čas, ki so mi ga podarili in mi dali z vidika moškega nov pogled na situacijo ali problem v takratnem času. Posebej sem za to vlogo hote ali nehote vzela strica, moža mamine sestre. On je bil edini ‘oče’ v mojem življenju. Bil je to, kar si mnoge žene želijo: zanesljiv, dober, a tudi strog in vztrajen, ko si je neko nalogo zadal. Do mojega pravega očeta sem skušala priti takoj, ko sem dopolnila 18 let. Takrat sem bila svobodna in sem lahko svobodno odločala o tej odločitvi, ne glede na to, kaj je menila moja mama o tej zadevi.
In skozi desetletje in več sem spoznavala, da sem otrok, ki je bil sicer zaželen tudi s strani očeta, a čustva tega očeta so se ohladila in zamrznila v tistem trenutku, ko je mama odšla od njega in vzela še mene brez občutka za očetova čustva.
Nihče se ni brigal za moja čustva, nihče jih ni povezal z močenjem postelje ali epilepsijo, ki je sama od sebe prešla, ko sem spoznala pravega fanta. Zakaj je tako, zakaj tako hudo boli, ko očetu ne pomeniš nič, še manj kot sosed ali znanec?
Rekel mi je, naj si domišljam, da ne vem, kdo je in ali je živ, ker pač jaz njemu pomenim manj kot nič. Veste, te besede močno bolijo. Čeprav vem, da smo v bistvu žrtve. Zavedam se tega: če oče ni bil deležen ljubezni svojih staršev, potem jo bo težko dal svojim otrokom ali ženi, pa čeprav mu bo ta dala vse spoštovanje, ljubezen in podporo, da bi se počutil moški.
Ali je moški bolj moški, če tepe ženo, ali mu ni bila dana moč zato, da ženo zaščiti?
Če bi bili zakoni napisani zgolj za take primere, ne pa da so posplošeni in zajemajo vse od A do Ž?
Strinjam se, da bi morali pravi ljudje presoditi, koliko je resnice v materini ali očetovi pripovedi in stališčih, potem pa navzkriž slišati, kaj je srž problema, ne pa, da se preprosto materino resnico vzame za sveto in najbolj pravilno.
Branka

Vaše pismo sem razdelil na dva dela, ker bi bilo sicer predolgo za eno številko in upam, da bom nadaljevanje lahko objavil v prihodnji številki Ognjišča. Če povem po pravici, sem se bal odmevov na pogovor z Andrejem Perkom. Zakaj? Ker je eden redkih v Sloveniji, ki tako jasno pove, kako je oče potreben pri vzgoji otrok in pri njihovi rasti. Ni prvi, ki poudarja pomen očeta, je pa eden redkih, ki poudarja to, naj moški (p)ostanejo moški, ker prav s tem lahko zelo koristijo svoji družini, in da s tem žene ne ponižujejo, kajti žena, ki ostane žena, se z možem dopolnjuje v življenju in pri vzgoji. Najbrž to poudarja tudi zdrava ‘kmečka’ pamet, ampak danes je zdrave pameti prav glede družinskega življenja vse manj. Kar se tiče pogleda na družino, on plava proti splošnemu toku družbe. Zato sem se bal ostrih in nasprotujočih odmevov na besede psihologa Perka. Pa pride vaše pismo, ki z izpovedjo življenja dokazuje resničnost njegovih trditev in dokazuje, kako mnogi ljudje mislijo podobno kot on, pa si javno tega ne upajo povedati.
Opisujete svojo življenjsko zgodbo, ki je potekala brez očeta. Oče je za vas, kakor ste napisali, tujec, ker vse do 18. leta niste imeli ali morda celo niste smeli imeti stikov z njim. Kljub temu imate lepe besede za mamo in ji priznavate, da vas je lepo vzgajala, da vam je posredovala vrednote itd. Odkrito poveste, da oče ni bil idealen, da je mamo pretepal in da je pravzaprav mama, ko ni živela z njim, imela lažje življenje. Skratka, skušate biti pravični in nikakor ne kriviti samo enega od staršev.
Kljub temu, da oče ni bil idealen, da je imel napake itd, ste hrepeneli po očetu. To dokazuje vaše ‘iskanje’ očeta, ko ste si ga predstavljali, ko ste tetinega moža v svojih mislih ‘naredili’ za svojega očeta in mu pripisali celo idealne lastnosti in nekako nanj ‘projicirali’ svojo idealno podobo očeta. To dokazuje, kako vsak otrok za zdravo osebno rast potrebuje mater in očeta, potrebuje žensko in moško razsežnost vzgoje. Vi ste tako hrepeneli po očetovem sprejemanju in po očetovski bližini, da ste takoj, ko ste dopolnili 18 let, kot pišete, poiskali očeta. In kako vas je bolelo, ko vam je dejal, da mu ne pomenite nič, ker sta se odtujila itd.
V Sloveniji smo bili v zadnjem času priče več napadom na ‘tradicionalno’ podobo družine, kakor jo njeni nasprotniki skoraj slabšalno imenujejo. Hoteli so uzakoniti umetno oploditev samskih žensk (otrok bi rastel brez očeta) ter hoteli so zakon, ki bi dovoljeval, da bi otroke posvojili homoseksualni pari, kjer bi otrok ali otroci imeli “dve mami ali dva očeta”. A prav vaš primer kaže, kako si vi niste želeli ob svoji mami še ene mame, ampak očeta.
Spominjam se, da sem v tistem času napisal komentar, v katerem sem trdil, da bi si otrok brez očeta želel očeta, razmišljal o njem in sanjal, kakšen bi bil njegov oče, ki ga npr. ob primeru umetne oploditve ne bi poznal niti ne bi vedel, kdo je, saj so očetje v tem primeru anonimni. Torej bi bil ta otrok na veliko slabšem od vas. Vi ste namreč vedeli, kdo je vaš oče, kje je in ste ga ob prvi priliki obiskali. Na moj komentar se je nekdo odzval in napisal, kako neutemeljene so moje besede in misli. Danes bi mu poslal v branje vaše pismo, ki dokazuje, kako je želja po očetu in materi globoko vtisnjena v človeško dušo. Hrepeneli ste po očetu, čeprav ni bil idealen! Skoraj lahko zapišemo, da je bolje imeti slabega očeta, kakor biti brez njega. Idealnih očetov namreč ni.
Seveda pa s tem nočem zagovarjati slabih očetov, ki morda pijejo ali pretepajo ženo ali otroke ali ne skrbijo za družino. Nikakor ne! Oče naj bo, kakor je napisal psiholog Perko, tak, da bodo nanj lahko ponosni žena in otroci. Moški, ki bo skrbel za družino in jo tudi zaščitil, če bo treba.
Vi ste za očetovo ravnanje napisali razumevajoče besede, ko ste njegovo ravnanje opravičevali z njegovim otroštvom. A o tem v prihodnjem pismu, kjer nadaljujete z opisom svoje zanimive in bridke življenjske zgodbe.

RUSTJA, Božo. (Pismo meseca), Ognjišče, 2019, leto 55, št. 2, str. 6-7.

Desetere božje zapovedi (dekalog) predstavljajo temelj 'naravne postave'. Njihova obveznost velja vselej in povsod. Nihče nas ne more od njih odvezati, kajti v srce človeškega bitja jih je vrezal. Kako to, da danes ljudje božje zapovedi s tako lahkoto prestopajo. Pomislimo samo strašne socialne krivice zaradi kršitve sedme božje zapovedi! Kaj ta zapoved prepoveduje? (Marjan)

Katekizem katoliške Cerkve (Kompendij 508) uči: »Sedma zapoved prepoveduje predvsem tatvino, ki je samovoljna prilastitev dobrine koga drugega zoper upravičeno lastnikovo voljo. To se dogaja tudi z izplačevanjem nepravične plače, s špekuliranjem glede vrednosti dobrin, da bi iz njih potegnili dobiček na škodo drugih; s ponarejanjem čekov in računov. Dalje prepoveduje utajo davkov in trgovske prevare, prostovoljno povzročanje škode pri zasebni ali javni lastnini. Prepoveduje tudi oderuštvo, korupcijo, zasebno zlorabo družbenih dobrin, nalašč slabo izvršena dela kakor tudi razsipnost.« Vse to se dogaja tam, kjer skušajo utišati glas Boga – svojo vest in se ne menijo za tiste, ki so žrtve teh vnebovpijočih grehov. (sč)

Zahvaljujem se Ti, Gospod,
za vse tiste mladenke,
ki sproščeno vztrajajo v lepoti
čistega telesa in duše,
in za vse tiste ženske,
ki niso in ne bodo nikoli
hotele odpraviti svoj plod,
ker z ljubeznivo naklonjenostjo
pričakujejo dete,
vsem tegobam navkljub.

Bodi, Gospod, zahvaljen
za vsakega otroka,
ta čudež življenja samega.

Bodi slavljen, Gospod,
v vseh tistih ženskah,
ki so se Ti posvetile:
v vseh samskih, vdovah,
ločenih brez lastne krivde
in v vseh Marijah Magdalenah.

Dovoli, Gospod, da Ti
posvetimo svoja ženska telesa,
da bodo rodovitne in čiste posode
ustvarjalne dobrote do bližnjih;
svoja ženska srca,
da bodo varovala ognjišča
življenju predane ljubezni;
svoje ženske duše,
da bodo s teboj sijale
v velikonočno jutro.

VRBOVŠEK, Betka. (Iskrica). Ognjišče, 2008, leto 44, št. 3, str. 66.
meditativna poezija Betke Vrbovšek je izšla tudi v knjigi Gospod, povsod vidim tebe (založba Ognjišče)

Med vojno je mlada vdova izgubila sina edinca. Nihče je ni mogel potolažiti. Ostala je čisto sama. V svojem žalovanju je ponavljala: »O da bi ga lahko vsaj še enkrat videla! Ljubi Bog, daj mi ga samo še enkrat videti.«
Nekega dne jo je neki človek vprašal: »Če bi se Bog odločil izpolniti tvojo prošnjo in ti vrniti sina za pet minut, katerih pet minut njegovega življenja bi izbrali?« Mati se je zamislila. Težko ji je bilo izbrati, kdaj ji je bil sin najdražji in kdaj se ji je zdel najlepši.
Spraševali so jo: »Ali bi ga rada videla kot mladeniča v vojaški uniformi?«
»Ne, videla sem ga še lepšega!«
»A takrat, ko je bil maturant?«
»Ne, videla sem ga še lepšega! Najraje bi videla takšnega kot tisti dan, ko se je na ulici igral z otroki in razbil okno. Bilo mu je hudo ter je ves solzan prihitel v hišo, mi padel v objem in jokajoč prosil: “Mama, oprosti mi. Nikoli več ne bom naredil tega!”« Solznih oči je še dodala: »Vseh štiriindvajset let njegovega življenja ga nisem videla lepšega kot takrat, ko mi je rekel: “Oprosti mi!”«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 23 (2017), 51.
knjiga: Zgodbe kažejo novo pot, Zgodbe za dušo 13, Ognjišče, Koper, 2018, 138.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Z možem bi rada svoje otroke krščansko vzgojila. Zaradi tega tudi izbirava, kaj berejo. Pred nedavnim mi je prijateljica, ki je tudi verna, dejala, da svojim otrokom ne pusti brati knjig, v katerih nastopajo čarovnice. Med drugim so to tudi knjige Harryja Potterja. Po njenem naj bi bilo čarovništvo proti veri. Odsvetovala mi je tudi razne (učne) poti, kjer nastopajo škrati, vile in čarovnice. Vse to naj bi slabo vplivalo na človeka.
Sedaj sem v zadregi: rada bi otroke vzgajala po krščansko in jim torej ponudila v branje dobre knjige, po drugi strani pa se sprašujem, pa saj tudi v ljudskih pripovedkah in v klasičnih pravljicah (Janko in Metka, Sneguljčica) nastopajo čarovnice. Ali ne velja razlikovati med čarovništvom in med ljudskimi pripovedmi ter pravljicami, ki so namenjene otrokom in so plod domišljije. Zato me zanima mnenje Cerkve o čarovništvu (pa ne o sežiganju čarovnic) in predvsem o branju knjig in obiskovanju poti , kjer nastopajo.
Biserka

Ob vašem vprašanju o knjigah Harryja Potterja Joanne K. Rowling (Kamen modrosti, Dvorana skrivnosti, Jetnik iz Azbakana, Ognjeni kelih, Feniksov red, Princ mešane krvi in Svetinje smrti), “učnih poteh”, ljudskih pripovedkah in klasičnih pravljicah bom posvetil večjo pozornost knjigam in filmom o Harryju Potterju, saj so decembra 2021 proslavljali dvajsetletnico prvega filma o tem filmskem junaku. Odgovor ste omejili s tem, da ste zapisali, da vas ne zanima mnenje Cerkve o “sežiganju čarovnic” tj. o žalostnih zgodovinskih dejstvih, saj o tem pišejo zgodovinarji (v knjigah in revijah), marveč o čarovnicah v klasičnih in sodobnih pravljicah in fantastičnih pripovedih.
Kljub temu začnimo z drugim odstavkom vašega vprašanja. Psihologi in vzgojitelji opozarjajo, da odgovor na vaše vprašanje ni tako enostaven, kot se zdi na prvi pogled. Če hočemo globlje razumeti pomen pravljic s čarovnicami in drugimi strašljivimi bitji, moramo razumeti otroka v obdobju malčka (od enega do treh let), ko se otroci učijo uravnovesiti svoja čustva. Otroku delajo težave frustracijski občutki, ker močnih negativnih čustev (jeza, agresivnost, sovraštvo, bes, …) še ne zmorejo obvladovati. Ob močnem in glasnem izražanju čustev, še posebno, ko so naperjena proti materi, je otroka tudi strah, da bo izgubil starševsko ljubezen. Če je ta strah podprt s strani starša (“Nimam te več rada, če se tako obnašaš!”), bo otrok svoje občutke in čustva projeciral zunaj sebe, zvračal bo krivdo na druge osebe in v (‘sovražno’) okolje (“Udaril si se v stol? Ti grdi stol, on je kriv, da te boli!”) Zelo pomembno je, da se starša (mama in oče!) ne ustrašita otrokovih čustev, še posebno ne tistih nasilnih in sovražnih. Če otroku še ob tako silnem čustvenem izbruhu pokažeta svojo mirnost, čustveno trdnost, mu nudita podporo in ljubezen, otroku olajšata frustracijsko bolečino in zmanjšujeta občutek strahu.V sklop te podpore in ljubezni sodijo tudi klasične pravljice, v katerih nastopajo hudobne čarovnice in zmaji na eni strani in junaki ter princeske in dobre vile na drugi strani. Pravljice lahko pomagajo otroku premagovati negativna čustva. V maminem ali očetovem naročju otrok ob pravljici spoznava, da se starši ne bojijo čustev, ki jih doživlja in tudi izraža ob pravljičnih zapletih. Hudobno čarovnico lahko sovraži, na junaka se lahko jezi ali pa je nanj ljubosumen, zmaja se lahko boji, princesko in dobro vilo lahko občuduje in ljubi. Na koncu je vse dobro poplačano in vse slabo razvozlano. Otrok doživlja, da so tudi negativna čustva njegova in jih bo vse manjkrat projiciral navzven. Tako se v njem samem pozitivna in negativna čustva nekako uravnovesijo, sprejema jih, se jih vse manj boji in se hkrati uči sprejemljivih načinov ravnanja, da negativna čustva v njem izzvenijo. Starši, ki zavračajo ‘nasilje’ v teh pravljicah, v bistvu sporočajo otroku, da se negativnih čustev bojijo. Otrok doživlja svet kot “strašen in nevaren” in se ga je treba bati. Posledično bo otrok bojazljiv in prestrašen, slaba čustva pa bodo zanj vse bolj boleča, zato jih bo vedno bolj projiciral v druge in okolje (“Jaz imam prav, tisti drugi je vsega kriv!”). Žal, mnogi ljudje tako paranoidno mišljenje prinesejo s seboj tudi v svojo odraslo dobo.
Seveda se strinjam z vami, da je v ljudskih pripovedkah in v klasičnih pravljicah (Janko in Metka, Sneguljčica), kjer nastopajo čarovnice, treba razlikovati med pravim čarovništvom in med ljudskimi pripovedmi in pravljicami, ki so namenjene otrokom in so plod domišljije. “Čarovništvo” v pravljicah seveda ni proti krščanstvu, lahko pa je uporabno in tudi koristno vzgojno sredstvo.
Omenjate (razne učne poti), ki so pravzaprav spletne turistične ponudbe v želji privabiti otroke ter starše na “Pravljično doživljajsko transverzalo po Sloveniji” (Škratji Kras, Skrivnostna Bistra, Pravljični Šumberk pri Domžalah, Pot močvirskih škratov na Mali plac na Ljubljanskem barju, Smaragdna dogodivščina ob Ajdovskem zidu med Vrhniko in Logatcem, Pot pastirskih škratov na Krvavcu, Polhov doživljajski park ob Polhograjski graščini in Krškočara) in tolike druge ponudbe za otroke in starše, ki lahko družino še bolj povežejo in jo vpeljejo v posebnosti naše lepe dežele, ki jo žal premalo poznamo.
Knjige o Harryju Potterju, fantastične pripovedi ali sodobne pravljice, niso izzvale samo staršev in literarnih strokovnjakov, ampak tudi predstavnike različnih verstev, tudi islam in judovstvo, predvsem zaradi pomešanosti fantastične pripovedi z miselnostjo nove dobe (new agea), ezoteriko, magijo, okultizmom, gnosticizmom, uroki itd., katere propagiranja pa ni bil cilj avtorice Rowlingove, kot sama omenja.
Medtem ko nekateri knjige in filme opisujejo kot satanske, drugi, tudi sama Rowlingova, bi radi dokazali, da knjige aktivno promovirajo vrednote, saj v njih dobro zmaguje in je fantastična pripoved oziroma sodobna pravljica samo pravljica in ne ‘priročnik’ za uvajanje v čarovništvo. Mimogrede naj omenim, da so feministke in tudi skupnosti LGBT to odkrile ter zaznale in zato niso zadovoljne z izjavami Rowlingove, ki se sicer ob dvajsetletnici filmov o Harry Potterju skoraj ne vključuje v njegovo pretirano proslavljanje.
Kritik in pohval o Harryju Potterju je ogromno, kar lahko najdete tudi na spletu. Za ilustracijo naj omenim dva različna odnosa, ki sta nastala ob začetku razprav, dveh katoliških duhovnikov do vrednotenja Harryja Potterja. Eksorcist Gabriele Amorth je verjel, da se “za Harryjem Potterjem skriva podpis kralja teme, hudiča”, sydneyjski nadškof in kardinal George Pell pa je v svojih kolumnah v avstralskem Nedeljskem telegrafu Harryja Potterja hvalil zaradi prikazovanja vrednot, ki so “združljive s krščanstvom”. Z nobenim od obeh skrajnežev se ne moremo strinjati, saj knjige o Harryju Potterju nimajo te ambicije, najmanj pa trajne vrednosti. Gre pač za ‘modno’ literaturo, ki je pri odraščajočih otrocih dosegla neverjetno pozornost in priljubljenost. Katoliška Cerkev o Harryju Potterju zato ni dala nobene uradne izjave. Zanimivo pa je, da je že pred dvanajstimi leti na Filozofski fakulteti v Mariboru bilo oddano diplomsko (danes bi temu rekli magistrsko) delo z naslovom Harry Potter: Poskus zagovora njegove literarne in moralne vrednosti.
Zdi se mi, da imajo starši danes glede knjig in filmov, podobno kot glede drugih novih izzivov, še večjo odgovornost, da spremljajo svoje otroke ob branju knjig, gledanju filmov in soočenj s tolikimi možnostmi, ki jih prej ni bilo. Izmed številnih knjižnih, revijalnih, filmskih in spletnih (na računalniku in na pametnem telefonu) ponudb ostajate, spoštovani starši, glavni vzgojitelji, ki bi naj otroke ob odraščanju uvedli v držo krščanskega razločevanja med dobrim in slabim, med resnico in fantazijo, med pisnim Božjim razodetjem in drugimi, danes tudi novodobskimi (new age) ponudbami, ki so številne in posledično lahko tudi nevarne in zelo škodljive.
Nekateri starši imate dar, kot so včasih rekli, zdrave kmečke pameti, ki vam pomaga pri vzgoji in pri odgovarjanju tudi na nove izzive; drugi tudi še strokovno usposobljenost; tretji se boste odločili za načrtno spremljanje kvalitetne vzgojne literature, nekateri pa morda za psihološko, psihoterapevtsko pomoč ali kot kristjani tudi za duhovno spremljanje. Vsi pa bi se naj poglabljali v versko in cerkveno, tudi bogoslužno življenje, kar vam bo gotovo pomagalo, da boste svojo odraslo in zrelo vernost s pomočjo župnijskih ponudb in župnijskega občestva prenesli na svoje otroke. Vsak izziv tudi izziv knjig in filmov Harryja Potterja, če se z njimi srečujete, bi naj bil eden od izzivov in nova priložnost za vaše starševsko poslanstvo, ki vam ga je Bog zaupal.

ŠKAFAR, Vinko. (Pisma). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 2, str. 36-37.

Kakšen bo moj post? Kako bom preživel teh šest tednov in še nekaj dni? Se bom sploh utegnil postiti ob preobilici dela in skrbi, zapleten v vsakdanje obveznosti in odnose? Kaj sploh bo moj post?
»Pomni, človek, da si prah in da se v prah povrneš!« se je na pepelnično sredo svoj čas slišalo po naših cerkvah. Nekje glasno, ostro, skoraj kot grožnja, drugje spet tiho, milo, skoraj kot prošnja, kot prigovarjanje; odvisno pač ali je duhovnik pepel, ki ga je sipal na čela, šel iskat v Sódomo in Gomóro (1 Mz 19, 24) ali pa na obalo Genezareškega jezera. (Jn 21, 9). Kajti včasih “Bog veličastva grmi”, kot pravi Psalm 29, in “glas Gospodov lomi cedre in siplje ognjene plamene”, včasih pa kljub viharjem in potresom le “rahlo šepeta”, kot Eliju na Horebu (1Kr 18,12).
»Pomni, človek, da si prah in da se v prah povrneš!« so besede, ki sežejo do srca. Ali v srce. Besede, ki me vedno odnesejo na tisti čudni rob, kjer se srečujeta minljivost in večnost. Kjer Bog položi svojo majhnost ob mojo človeško veličino in položi svoje prste v moje rane, da bi mi dokazal, da verjame vame.
»Spreobrni se in veruj evangeliju!« dandanašnji zveni po cerkvah na pepelnico. In tudi ta stavek lahko zveni skoraj kot grožnja ali skoraj kot prošnja, kajti k spreobrnjenju sta klicala tako Janez Krstnik, ki je nastavil sekiro drevesom na korenine in sekal, da bi iztrebil tiste, ki ne obrodijo sadu in jih vrgel v ogenj (Mt 3,10), kot tudi Jezus, ki je prišel krščevat “v Svetem Duhu in ognju” (Mt 3,11).
In duhovniki segajo po pepel zdaj na ta, zdaj na oni kupček.
»Spreobrni se in veruj evangeliju!« so besede, ki zarežejo. In me opomnijo, da sem obrnjen stran. Da ne verjamem Njemu, ki verjame vame!
Kakšen bo torej moj post? Ne vem.
Takole na prvo žogo res nisem človek, ki bi lahko govoril o postu, saj zgledam kot da sem to prvo žogo pojedel. Pa tudi drugo in tretjo. Ali pa več manjših. Odvisno, kakšne žoge imate v mislih. Ali v želodcih.
A post ni shujševalna kura. Post je petelin. Petelin, ki je zapel, ko je Peter trikrat zatajil Kristusa, šel ven in se bridko zjokal. (Mt 26,75) In tudi jaz, ko zatajim, zatajim trikrat: izdam Boga, izdam bližnjega in izdam sebe. Ne vedno in ne nujno v tem vrstnem redu, a vedno trikrat. Kajti če prve in največje zapovedi in druge, ki ji je enaka, ne vzamem zares, lahko kaj hitro postaneta le izgovor za galantni egoizem!
ČUŠIN, Gregor. Ognjišče (2016) 3, str. 3

Nedelja, 7. marec 1965, je bila za Cerkev na Slovenskem velik dan. Na to nedeljo se je po cerkvah v Sloveniji začelo maševati v slovenskem jeziku. Bogoslužna konstitucija Drugega vatikanskega koncila o svetem bogoslužju, ki je bila objavljena 4. decembra 1964 kot prvi dokument drugega vatikanskega koncila, je poleg splošne prenove bogoslužja prinesla tudi novost, da se je za mašno daritev začel uporabljati domači, v našem primeru slovenski jezik.
Po 60 letih, odkar živimo z omenjeno spremembo, se nam zdi to danes povsem samoumevno. Kako pa je bilo takrat in kako danes gledati na mašo v domačem jeziku, smo se pogovarjali z Milanom Knepom, tajnikom Škofijskega katehetskega urada, ki je kot ministrant imel priložnost tudi od blizu spremljati mašo v latinskem jeziku.

- Kakšni so vaši spomini na čas, ko so se maše obhajale v latinskem jeziku?
Po zaslugi zavzete in izobražene stare mame sem bil skoraj gotovo edini ministrant v župniji, ki je na pamet znal vse latinske mašne odgovore. Seveda jih nisem niti malo razumel. Tudi verniki ne, zato so najbolj pobožni med mašo molili rožni venec, drugi pa so opazovali kipe in slike, kašljali, otroci pa so se predvsem dolgočasili in čakali, da jo čim prej popihajo na prosto. Naučeni smo bili, naj se duhovno zresnimo zlasti pri spremenjenju in povzdigovanju ter tu in tam med sv. mašo naredimo še kak pobožen vzdih, seveda v veri, da nam bo Bog pomagal prenašati tegobe življenja. Dekleta pa so verjetno prosila Marijo ali kakega svetnika, naj jim pomaga najti pravega ženina.

- Glede na povedano so ljudje pomanjkljivo poznali vsebino liturgije. So jo dojemali kot nekaj, kar se izvrši po duhovniku, mimo njih?
Ljudje so imeli preprosto vero, predvsem naravno religioznost, kot je strah božji – v tesnobni zaskrbljenosti, da jih lahko Bog za njihove grehe kaznuje. Kajti – kot so nas takrat učili – Bog vse vidi, Bog vse ve, greh se delati ne sme. Če grešiš, te Bog prej ali slej dohiti s kaznijo. Zato še danes govorimo o odpustkih pod vidikom odpuščanja časnih in večnih kazni, kar je seveda teološka zmota, kajti kazen je sekularni pojem, ne odrešenjski.
Naravna religioznost je še zmeraj globoko zasidrana v zavesti vernih in nevernih. V oznanjevanju se premalo zavedamo, da imajo tudi neverujoči naravno religioznost. Bojijo se, da bi se jim neka nedoločena naravna sila, nek bog, kakršen koli že, lahko maščeval za zlo, ki ga naredijo. Krščanstvo pa ni naravna religioznost, ne temelji na strahu pred vsemogočnim Bogom, marveč v zaupanju, da nas Bog ljubi in nam pomaga. Tega pa ne vemo po naravi, po naravnih občutkih in umskem dojemanju, marveč po razodetju. Šele razodetje v Kristusu nam je pokazalo, da Bog ni del kozmosa, del narave, ampak je stvarnik vesolja, onstran vsega bivajočega, od koder sestopa k nam kot Odrešenik, kot tisti, ki ne prihaja, da nas sodi, ampak ljubi. A do take odrešenjske vere je težko priti. V tej nevednosti se kristjani danes ne razlikujemo od vernikov pred koncilom. Uvajanje v vero, da v nas deluje Božja milost, je osrednje poslanstvo Cerkve danes. Drugi vatikanski koncil je pravni pogled na Cerkev, razumevanje Cerkve kot popolne pravne družbe, spremenil s ponovnim odkritjem, da smo Kristusovo skrivnostno telo.

- Kaj bi lahko povedali o pripravah duhovnikov na maševanje v latinskem jeziku?
Ker imam živo izkustvo predkoncilske Cerkve, mi niti v sanjah ne pride na misel, da bi se vrnil k latinščini. Ljudje ne razumejo, da latinščina nima absolutno nobene notranje zveze z oznanjevanjem evangelija. Latinščina je bila po letu 800, ko je Karel Veliki po zmagi nad Langobardi (leta 774), Avari (leta 796) in drugimi ljudstvi, ki niso sprejela krščanstva, s pomočjo britanskega meniha in učenjaka Alkuina in s podporo papežev zasnoval združeno Evropo na temelju enotnega kulturnega modela, zgolj lingua franca, vseevropski povezovalni jezik, ki ni bil v službi Cerkve, ampak v vlogi obvladovanja srednjeveških političnih tvorb: kraljevin, kneževin, grofij ... In ker je bila Cerkev po Konstantinu, torej po letu 313, pa vse do poraza Habsburžanov leta 1918 podrejena svetnim vladarjem, nekaj časa tudi obratno, je latinščino enostavno morala prevzeti. Latinščina je bila tisoč let instrumentalizirana za politične cilje in zato neposredna ovira za oznanjevanje evangelija.

- Ali so bile želje, težnje po večji veljavi slovenskega jezika prisotne tudi že pred obdobjem drugega vatikanskega koncila?
Vsi se zavedamo, da nas bistveno določa materni jezik, ki za evropske narode nikoli ni bila latinščina, zato imamo vsa ta dolga stoletja znotraj Cerkve poskuse oznanjevanja v narodnem jeziku. Taki napori so bili pogosto ovirani ali celo preganjani. Pomislimo samo, kaj so po smrti sv. Cirila naredili z njegovim bratom Metodom, panonskim škofom s sedežem v antičnem Sirmiumu. Po komaj razumljivem čudežu se je v Dalmaciji in Istri ohranila glagolica, povezana z narodnim jezikom Dalmacije in dela Istre.

- Kakšno je bilo vzdušje v Cerkvi, ko je leta 1965 prišla novost, da bo maša potekala v slovenščini?
Zajelo nas je splošno navdušenje; še bolj kot mojo generacijo, sem letnik 1953, starejše duhovnike in vernike. Obhajala nas je vzhičenost. Najprej škofe. Ko je nadškof Pogačnik prišel s koncila, je spodbudil ustanovitev katehetskega in pastoralnega sveta, odbora za mlade, prišlo je do eksplozije verskega tiska … Prenova je segla tudi v naša čustva. Odpravili smo Dies irae (Strašen dan bo dan plačila) za sedmi dan po pogrebu, ko je cerkovnik po sv. maši pred obhajilno mizo pogrnil črno preprogo z belo obrobo, nanjo pa postavil štirinožno stojalo v obliki krste in ob njem s srebrno bronzo pobarvane svečnike. Strašljivo za otroško dušo. Končno smo bili rešeni črnine, namesto črnih mašnih plaščev smo oblekli svetle. Črnina je lahko zanimiva z estetskega vidika, nikakor pa ne z oznanjevalnega. V tistih srečnih letih smo bili priče novih binkošti. Na Slovensko so brez zamika prišla velika duhovna gibanja, kot denimo Marijino delo, kmalu zatem neokatehumenat in številna druga.
Slovenski pokoncilski čas je bil nekaj posebnega tudi zato, ker je sovpadal s padcem jugoslovanskega notranjega ministra Aleksandra Rankovića 1. julija 1966. Takoj potem je namreč nastopilo šestletno obdobje liberalnega socializma. Tito je državljanom za nekaj let ponudil korenček, sprostil kulturo in politiko, to izkoristil za čistko svojih tekmecev, že septembra 1972 pa je s svojim znamenitim pismom uvedel tako imenovana svinčena leta. Cerkev na Slovenskem se je na nenadno sprostitev odzvala z razvejano pastoralno dejavnostjo. Množično so nastajale župnijske mladinske skupine, občestva zakoncev, župnijski pastoralni sveti, znameniti Teološki tečaj za študente in izobražence, Katehetski tečaj na Mirenskem Gradu …

- Ste vi spremembo doživljali kot nekaj pozitivnega ali je bilo prisotnega tudi kaj nelagodja in negotovosti?
Nelagodja absolutno ni bilo. Vse je bilo v razcvetu. Ko berem koncilske odloke, sem še danes ganjen in se čudim, kako neverjetno duhovno globoko in teološko utemeljeno so koncilski očetje nagovorili tedanji svet. S tem, kar je prihajalo do nas, smo se notranje poistovetili. Utemeljeno, stvarno in brez dobrikanja so podajali temeljne resnice vere. Po Božji milosti je takrat Cerkev imela izvenserijske teologe, ki so poznali in razumeli kulturo, umetnost, filozofijo, sociološke danosti in imeli spoštljiv odnos do tehnološkega napredka. V njihovih izvajanjih ni bilo nobenega nekritičnega prilagajanja.
Tisto, česar sedanja generacija vernikov o pokoncilskem času ne razume dobro, je sovpadanje koncila z mehko kulturno revolucijo, ki je bila predvsem spolna revolucija. Cerkev nikakor ni zavozila, kot mnogi mislijo, pač pa se je znašla v popolnoma novi kulturi. Sredi 60-ih let se je delavski razred, ki je od leta 1850 poganjal revolucije in bil žrtev treh totalitarizmov, spremenil v srednji razred. Klasičnega delavstva, proletariata, zaradi velikanskega porasta materialnih dobrin ni bilo več. Nastala je nova potrošniška civilizacija, posledica česar so bile radikalne spremembe v zabavni glasbi, filmski industriji ter razumevanju spolnosti, zakona in družine. Če je vsa politika preteklih 130 let gradila na ideologiji dela in na marksizmu, je morala politika po letu 1968 spremeniti paradigmo. V zameno za prej omenjeni globalni ideologiji je morala politika iznajti nov način nagovarjanja množic, volilno bazo je bilo treba ustvariti na popolnoma novih temeljih. Ta temelj je bila brezmejna ponudba dobrin na eni strani in ustvarjanje novih kategorij ljudi. Ideologi so si začeli izmišljati najrazličnejše družbene podskupine (spolne, migrantske, narodne, jezikovne, kulturne …) in si zanje izmišljati nove pravice po ključu ideologije vključevanja. Namesto ene skupine, proletariata, smo dobili velikansko število novih skupin, pripeljanih pod isto streho multikulturnosti, tolerance, progresizma in globalizma. Tega novega kulturnega modela nismo potrebovali ljudje, marveč ekonomski centri moči. Z novim, potrošniškim kulturnim modelom so ustvarjali nov tip volivca.
Različne deviantnosti, ki so se po koncilu pojavile v Cerkvi, niso izhajale iz koncila, kot nekateri zmotno mislijo, marveč iz nove kulture, katere nastop je sovpadal s pokoncilskim časom.

- Kako in v kolikšni meri je bilo treba prilagoditi besedišče, da se je sveto mašo lahko obhajalo v slovenskem jeziku? Je bilo na tem področju veliko prevajalsko-slovničnega dela?
S prilagajanjem besedišča nismo imeli posebnih težav. Naslonili smo se na 500-letni razvoj prevajanja Svetega pisma v slovenščino. Imeli smo duhovnike in laike, ki so obvladali jezik, teologijo in filozofijo. Mnogi so študirali v tujini, na številnih uglednih univerzah po Evropi. Intelektualni potencial Cerkve na Slovenskem je bil izjemno visok.
Pred kratkim sem se pogovarjal s svojim prijateljem, prof. dr. Kozmo Ahačičem, predstojnikom Inštituta Frana Ramovša za slovenski jezik. Ugotavlja sva, da je jezik na eni strani nenehno v gibanju in spreminjanju, na drugi strani pa ohranja uveljavljene oblike, čeprav so včasih vsebinsko pomanjkljive ali celo netočne. Če je večinsko prebivalstvo na nekaj navajeno in tisto tudi lepo zveni ter nosi v sebi kak poseben poudarek, je spremembe težko uveljaviti, večkrat je to tudi nepotrebno.

- Bi lahko rekli, da je ta sprememba dejansko doprinesla, da so ljudje lahko z boljšim razumevanjem poglobili osebno vero?
Stanja vere v dušah ljudi ne moremo meriti in ga preverjati s statistiko. Pri vrednotenju koncila moramo izhajati iz temeljne pravice vsakega vernika, da se mu veselo oznanilo posreduje v maternem jeziku, da obhaja sveto bogoslužje v jeziku, ki mu omogoča polno udeležbo. Nova generacija, naj še enkrat poudarim, ne razume, da statistično nazadovanje vere, manjše število nedeljnikov, cerkvenih porok in drugih podeljenih zakramentov ne izhaja iz napak koncila, marveč iz porajanja nove potrošniške civilizacije, ki je ni ustvarila Cerkev, temveč kapital, da je prek novega kulturnega modela ustvaril nov način modeliranja volilne baze. Civilizacijo dela, ki je sredi šestdesetih letih z baby boom generacijo odšla na smetišče zgodovine, je zamenjala civilizacija ugodja. Od tod permisivna vzgoja, pravica do splava, razmah kontracepcije, kar je bilo vse v službi užitka. Če kdo hoče razumeti, kako zelo se je tedaj svet spremenil in zakaj, seveda mimo Cerkve, naj vzame v roke knjigo Leta; avtorica je Annie Ernaux, Nobelova nagrajenka za literaturo leta 2022.

- Kolikšen pa je pri tej spremembi pomen preusmeritve od odgovornosti duhovnika na odgovornost vernika? Slednji je zdaj, ko bolje razume, za kaj pri bogoslužju gre, soodgovoren, da pri maši tudi sodeluje.
1.700 let je življenje Cerkve slonelo na duhovnikih in redovnikih. To ni bila svetopisemska usmeritev in naravna odločitev Cerkve, temveč posledica aristokratske hierarhične družbe, ki je bila piramidalna. V teh dolgih stoletjih je bila družba stanovska. Obstajali so trije stanovi: aristokracija, Cerkev in meščanstvo. Tako je bilo formalno. Dejansko pa je bilo vse v rokah plemstva, od kraljev navzdol. Razumljivo, moč je izhajala iz zemljiške posesti. Aristokracija je bila tista, ki je Cerkvi dodeljevala tudi posestva in ekonomsko moč, vendar vedno v smislu koncesije. Ko kapital Cerkve ni več potreboval, ji je koncesijo vzel, jo izrinil iz šolstva, zdravstva, dobrodelnosti in kulture.
Koncil je ob pomoči razpada srednjeveške stanovske družbe končno lahko uveljavil krstno duhovništvo, poklicanost vseh, da lahko vsak kristjan v moči svoje karizme izgrajuje občestvo Cerkve in prenaša vrednote evangelija v sekularni svet.

- Glede na vse dogodke in rezultate, ki jih je prinesla ta sprememba – kako gledate nanjo zdaj, ko bo ravno v mesecu marcu 60 let od nje?
Koncil je še vedno aktualen in v marsičem neuresničen. Vsi pokoncilski papeži so izdali na desetine okrožnic, apostolskih spodbud, enciklik ... Nobeden od teh dokumentov ni v nasprotju s koncilom, ampak ga dograjujejo, nekatere vidike koncila pa puščajo ob strani, saj so se v teh desetletjih pojavila nova vprašanja v svetu in v življenju Cerkve. Ugotavljam, da tisti, ki zavračajo koncil, ne berejo dokumentov Cerkve, zato ne razumejo, kako šele oboje skupaj tvori komplementarno celoto.

- Kako potem gledati na današnje želje nekaterih, ki si želijo vrnitev latinščine kot bogoslužnega jezika?
Latinščina bo še dolgo ohranjala svoj nepogrešljivi pomen v znanosti. Nikoli ne bomo nehali občudovati literarnih biserov, napisanih v latinščini. Problematično pa je neplodno vračanje v pretekle oblike, namesto da bi ustvarjali nove, kajti nova vprašanja Cerkve, družbe in kulture je treba artikulirati na nov način, saj se s tehnološkimi in drugimi spremembami ista vprašanja pojavljajo na drugačen način. Če nam manjka ustvarjalnosti, če nimamo poguma za soočenje z novimi razmerami, bomo iskali lažjo pot, se zatekali v navidezno varnost preizkušenih oblik. To je predaja, zapravljanje časa. Pavel se je iztegoval proti tistemu, kar je bilo pred njim, in je za stik s tem porabil svoje znanje in milost, ki mu jo je Kristus naklonil.

M. Erjavec, Moj pogled, v: Ognjišče 3 (2025), 38-40.