Mesec oktober je posvečen naši nebeški Materi Mariji: častimo jo z molitvijo rožnega venca. Ta pobožnost, ki je postala vsakdanja duhovna hrana mnogih ljudi, je zrasla iz otroške vere preprostih src pred dobrimi sedemsto leti. Povsod so se je z ljubeznijo oprijeli verniki vseh slojev in vse je obogatila, saj je čudovita šola življenja s Kristusom pod Marijinim vodstvom. Že 450 let obhajamo poseben praznik Rožnovenske Matere Božje v spomin in zahvalo zmage krščanskega ladjevja nad turškim v zgodovinski bitki pri Lepantu 7. oktobra 1571.

TURKI OSVAJAJO SVET
Pradomovina Turkov je bila srednja Azija, kjer so živeli dolga stoletja kot nomadi. Okoli leta 1220 so se naselili v Armeniji in začeli Bizantincem jemati pokrajino za pokrajino. Prvi neodvisni turški vladar je bil Osman I. z naslovom sultan. Po njem se je turška država imenovala osmansko (otomansko) cesarstvo. Njegov sin je razširil njene meje preko Male Azije do Bosporja. Okoli leta 1326 so se prve osmanske čete spustile čez Egejsko morje na evropska tla. Najprej so osvojili Bolgarijo, po turški zmagi v bitki na Kosovem polju 15. junija 1289 je padla Srbija. Glavni cilj Turkov je bil osvojiti Carigrad in s tem zadati smrtni udarec bizantinskemu cesarstvu, kar se je zgodilo 29. maja 1453. Tri leta kasneje so Turki oblegali Beograd, ki se je nekaj časa uspešno branil. Leta 1462 je prišla na vrsto Bosna in z njo je padel zadnji branik na Balkanu. Leta 1469 se je pričela doba vsakoletnih turških napadov na Hrvaško in Slovenijo, ki je skoraj brez presledka trajala do leta 1483.  
Po razpadu bizantinskega cesarstva sta se odločilno okrepila Beneška republika in Otomansko cesarstvo. Zaradi verskih sporov in vojn, ki so slabile Evropo, se je otomansko cesarstvo lahko posvetilo lastnim osvajanjem v Sredozemlju. Leta 1565 je poskusil sultan Sulejman Veličastni osvojiti Malto, a so ga malteški vitezi odbili. Njegov sin Selim II. je leta 1570 napadel in osvojil Ciper, ki je bil pomembno trgovsko oporišče Beneške republike. Po padcu Cipra so se sredozemske krščanske države (Beneška republika, Papeška država, Habsburška Španija, Malta, Genova in še nekatera druga mesta v Italiji) združile v Sveto ligo. Levji delež sta imeli Habsburška Španija in Beneška republika: Španija je ligo finančno podprla, Benetke pa so prispevale večino ladij. Osnovni namen je bil ustanovitev močne krščanske flote, ki bi lahko uničila turško vojno mornarico. Ta se je po padcu Cipra usmerila proti Jadranu. Po neuspešnem napadu na Kotor je Selim ukazal, da zaplujejo v Patraški zaliv, kjer so se oskrbel z živežem in vsem potrebnim. Celotna krščanska flota se je zbrala pri Krfu, ko so ugotovili novo lokacijo turške flote, pa so odpluli proti Patraškemu zalivu.
Flota Svete lige je bila sestavljena iz 206 galej.   6 galeas (velikih galej) in 30 tovornih ladij; 105 galej in vse galease so bile last Beneške republike, 88 galej je prispevala Habsburška Španija, 12 Papeška država, 3 je prispevala Genova, 3 malteški vitezi, 3 Savojska republika in več drugih zasebnih galej, med njimi tudi galeja Lev (Il Leone) iz Kopra. Imela je 12.900 mornarjev, 43.000 veslačev, 28.000 vojakov in 3.000 plemičev. Ladje so bile opremljene s 1.818 topovi. V bitki je sodeloval tudi španski pisatelj Miguel de Cervantes,  ki je bil ranjen v levo roko. Floti je poveljeval Don Juan Avstrijski,  nezakonski sin Karla V. Habsburškega.
Ali Paša, vrhovni poveljnik otomanske vojne mornarice, je zbral kakih 220-230 galej, okoli 60 galejic in 20 tovornih ladij. Na ladjah je bilo 25.000 vojakov (od tega 2.500 janičarjev), 13.000 mornarjev in 41.000 veslačev. Ladje so bile opremljene s 750 topovi.

BITKA JE TRAJALA LE NEKAJ UR
Krščanska flota je bila razdeljena na 4 eskadre z različnim številom galej, največ (62) jih je imela osrednja eskadra pod poveljstvom Don Juana. Otomanska flota se je prav tako razporedila v štiri eskadre; glavna, pod poveljstvom Ali Paše, je imela 96 galej. Ali Paša je kristjanom-sužnjem obljubil, da jih bo po zmagi osvobodil.  
Zjutraj 7. oktobra je krščanska flota opazila, da se otomanska flota razporeja in da je zaplula izven zaliva. Da bi preprečil paniko ali pobeg, je Don Juan Avstrijski ukazal razporeditev flote in napad na otomanske ladje. Istočasno je odposlal sporočilo: »Krščanstvo je danes na preizkušnji. Bog tem psom ne bo dovolil, da bi nas potolkli. Tako tisti, ki bodo preživeli, kot tisti, ki bodo padli, bodo nocoj srečni. Prvi, ker so se tolkli v tej veliki bitki, in drugi, ker bodo slavili v nebesih.«
Bitka se je začela ob 10.30. Turška severna eskadra je napadla krščansko severno eskadro in sicer tako, da so izkoristili globino vode ob obali. Benečane so napadli hkrati v hrbet in od spredaj.  V napadu je padel beneški poveljnik Barbarigo, kljub tej izgubi pa so Benečani po dveh urah napad odbili. Turki so se hoteli umakniti, toda 30 galej je nasedlo na obalnih plitvinah. Istočasno sta se spopadla tudi oba centra; položaj je bil dolgo časa neodločen. Janičarjem je nekajkrat uspelo priti na poveljniško ladjo Don Juana, a bližnje ladje so prihitele na pomoč in jih odgnale s krova.  Krščanske ladje so ves čas izvajale protinapade in ob 13. uri so zavzele admiralsko ladjo Ali Paše, ki je bil v tem boju ubit. Ko so Turki to videli, je padla njihova bojna morala in so se pričeli umikati, nekateri pa vdajati. Zadnja se je bojevala turška južna eskadra. Okoli 16. ure je njen poveljnik Uluh Alija sprevidel nesmiselnost bojevanja, prebil se je skozi krščansko linijo ter z okoli 25 galejami odplul proti Alžiriji. Na krščanski strani je bilo v bitki pri Lepantu 9.000 mrtvih ali ranjenih, toda osvobodili so dvakrat toliko krščanskih ujetnikov, uničenih je bilo 12 galej; na turški strani je bilo okoli 30.000 mrtvih ali ranjenih, uničenih pa je bilo 240 ladij. To je bila prva pomorska bitka, ki jo je osmanski imperij izgubil.  Obenem pa je bila tudi najbolj usodna bitka, saj si po njej imperij ni nikoli opomogel in tako je izgubil svojo vodilno vlogo v Sredozemlju. Kljub tako odločilni zmagi krščanska Sveta liga ni izkoristila dosežene strateške prednosti. Tako niso napadli turških okupiranih ozemelj (Ciper, Egipt), ampak se je flota po bitki razpustila. Bivši zavezniki so se kmalu potem začeli med seboj boriti.

PAPEŽ SV. PIJ V., TRIDENTINSKI KONCIL IN TURKI
Svetniški papež Pij V.,  ki je bil prvi pastir Cerkve le dobrih šest let, ima pomembno mesto v cerkveni in svetni zgodovini. Pod njegovim papeževanjem (1566–1572) so v Cerkvi začeli izvajati daljnosežne sklepe tridentinskega koncila (1545–1563) in znal je voditelje krščanskih dežel ob Sredozemlju pridobiti za sveto zvezo zoper muslimanske Turke, ki so ogrožali Evropo po kopnem in po morju. Po papeževi zaslugi je njihovo prodiranje po morju ustavilo krščansko brodovje z zmago v bitki pri Lepantu 7. oktobra 1571.
Rodil se je leta 1502 blizu mesta Alessandria v severni Italiji. Njegovo krstno ime je bilo Antonio Michele Ghislieri. Dokler mu dobrotniki niso omočili študija, je moral pasti domačo čredo. Izobrazbo si je pridobil pri dominikancih. Leta 1521 je napravil slovesne zaobljube. Po mašniškem posvečenju je opravljal razne službe v svojem redu. Papež Pavel III. je leta 1542 ustanovil komisijo šestih kardinalov, ki je imela nalogo bedeti nad verskimi vprašanji (predhodnico sedanje Kongregacije za nauk vere) in vanjo je pritegnil dominikance. Leta 1557 je Ghislieri postal kardinal in prevzel vodstvo te komisije. Nekaj let je na ukaz papeža Pija IV., ki mu ni bil naklonjen, prevzel vodstvo škofije Mondovi v Piemontu. Po smrti Pija IV. je konklave 7. januarja 1566 izbral za novega papeža prav njega – kardinala Ghislierija, ki si je privzel ime Pij V. Največ zaslug za njegovo izvolitev je imel kardinal sv. Karel Boromejski,  milanski nadškof, ki je želel dati Cerkvi poglavarja, predanega zgolj duhovnemu poslanstvu. Novi papež je v bistvu ostal preprost redovnik, pobožen, ves predan svoji službi.
Pontifikat Pija V. pomeni začetek praktičnega izvajanja sklepov tridentinskega cerkvenega zbora,  ki se je pričel leta 1545 in je s presledki trajal osemnajst let ter je končal svoje delo leta 1563. Že Pij IV. je ustanovil potrebne odbore in urade, ki so napravili nekaj načrtov, Pij V. pa je izvedel vse sklepe, ki naj bi uredili cerkveni nauk in spodbudili prenovitev. Najprej je izdal Rimski katekizem (1566),  namenjen župnikom kot temelj dobre kateheze. Sledil je Rimski brevir (1568), ki duhovnikom predpisuje obvezne molitve, razporejene po dnevnih urah, nazadnje pa Rimski misal (1570), ki je v bistvu veljal vse do leta 1969, ko je stopil v veljavo obred, urejen po smernicah drugega vatikanskega cerkvenega zbora. Tridentinski mašni obred je (bil) v latinščini, sedaj veljavni pa je v živem jeziku. Vse omenjene Pijeve knjige so bile pregledne, bolj razumljive od prejšnjih, bile so temelj znanja in pobožnosti za več stoletij. Papežu je šlo za tem, da ustavi pačenje verskih resnic. Pri vsem ga je vselej vodila nesebična in plemenita volja, da rešuje ljudi za Kristusa in za odrešenje.
V politiko je redko posegal, vendar je tudi na tem področju dosegel velik uspeh, ko je znal pridobiti Špance in Benečane za zvezo zoper Turke, ki so leta 1570 zasedli Ciper in bili tako gospodarji Sredozemskega morja, kar je pomenilo nevarnost za Evropo. To nevarnost je Pij V. odvrnil z zmago pri Lepantu 7. oktobra 1571. Te velike zmage papež (kot pobudnik Svete lige)  ni pripisoval sebi, ampak Marijini pomoči. Pred spopadom turškega in krščanskega brodovja je odredil molitve k Pomočnici kristjanov in dan zmage je razglasil za praznik svete Marije Zmagovalke. Njegov naslednik Gregor XIII. ga je preimenoval v praznik “naše ljube Gospe rožnega venca” in odredil, da se obhaja na 1. nedeljo oktobra, sv. Pij X. pa mu je odredil datum 7. oktobra. Papež Pij V. je vedno zidal le na zaupanje v Božjo pomoč. Njegova veličina je bila v zvestem spolnjevanju Božje volje, kakor se mu je razodevala v njegovem času. Njegovo življenje se je izteklo 1. maja 1572. Za svetnika je bil razglašen leta 1712 in do leta 1954 je bil zadnji kanonizirani svetnik med papeži.

ZMAGOVALKA JE ROŽNOVENSKA MARIJA
Bitka pri Lepantu 7. oktobra 1571 je bila zadnja velika bitka ladij na vesla, v katero je bilo vpletenih nad 400 bojnih ladij, največja pomorska bitka po antiki. Primerjali so jo bitki pri Salamini leta 480 pred Kr., v kateri so Grki pod poveljstvom Temistoklesa dosegli slavno pomorsko zmago nad močnimi Perzijci. Zmaga pri Lepantu je bila tudi simboličnega pomena: pokazala je, da moč osmanskega cesarstva ni nepremagljiva. Sveta liga je zmago pripisala Devici Mariji po vztrajni molitvi rožnega venca.  Vse od tedaj, ko si je papež Pij V. prizadeval, da bi krščanske dežele ob Sredozemlju sklenile zvezo zoper Turke, je skušal prebuditi tudi duhovne sile vernih ljudi in je v ta namen določil post in javne molitve, posebej še molitev rožnega venca. Prav na dan bitke so se po vsem krščanskem svetu člani bratovščine rožnega venca zbrali k molitvi. Zgodovinarji pripovedujejo, da je papež Pij V. imel videnje,  v katerem je spoznal, da je v tistem trenutku krščansko ladjevje doseglo zmago. Pohitel je v svojo kapelo in se zahvalil Mariji za njeno priprošnjo. Uvedel je praznik Svete Marije Zmagovalke “v spomin in večno zahvalo za čudežno zmago nad turško vojsko, ki jo je Gospod tistega dne naklonil krščanskemu ljudstvu”. Beneški senat je pod sliko, ki predstavlja to znamenito bitko, dal napisati: »Ne moč ne orožje ne poveljstvo – vse to nam ni pridobilo zmage, ampak jo je pridobila rožnovenska Marija.«

ČUK, Silvester. Rožni venec in bitka pri Lepantu (Priloga) Ognjišče, 2021, leto 57, št. 10, str. 44-49.

Gozd je veliko več, kot lahko vidimo s prostimi očmi. Življenje se namreč skriva tudi tam, kamor sončna svetloba sploh ne posije. Gobe, ki rastejo v senci dreves, so le delček celotne zgodbe, bistvo je v glivnem prepletu pod zemljo. Povezanost med glivami in rastlinami je prav tisto sožitje različnosti, ki omogoča, da lahko gozd obstane. Kaj bi se torej zgodilo, če bi glive naenkrat postale nevoščljive rastlinam, ker same nimajo fotosinteze?

Rastline s fotosintezo sintetizirajo sladkorje, s koreninami pa iz tal črpajo vodo in mineralne snovi. Lahko bi rekli, da so popolnoma samozadostne in da ne potrebujejo nikogar drugega. A narava je precej bolj prepletena, kot si mislimo. Velika večina rastlin je namreč preko korenin povezana tudi z glivami. To je še posebej izrazito v okoljih, kjer je mineralov v zemlji malo. Tako se s sodelovanjem možnost preživetja za vse v odnosu precej poveča: glive prejemajo od rastlin ogljikove hidrate, rastline od gliv večji dotok vode in mineralnih snovi.

SKRIVNOSTNI PREPLET POD ZEMLJO
Glive niso zgolj gobe, ki rastejo v podrasti (mimogrede: večina gliv sploh ne tvori gob). Večji del te zanimive zgodbe se dogaja pod zemljo, med drobnimi glivnimi nitkami, ki se imenujejo hife.Preplet takih nitk, micelij, je lahko precej obsežen in je po svoji masi lahko enakovreden celotnemu koreninskemu sistemu ene rastline.

HIFE PRIDEJO TJA, KAMOR KORENINE NE MOREJO
V gozdnih tleh voda in minerali, ki jih rastline potrebujejo za svojo rast, niso razporejeni enakomerno. V nekaterih delih jih je več, drugje manj. V prsti so drobni prostorčki, kjer se taki minerali kopičijo. Ravno zato se korenine vejijo v vedno tanjše koreninice, dokler niso tako tanke kot naši lasje. Iz takih koreninic izraščajo še tanjši koreninski laski. Z njimi rastline iz tal črpajo vodo in minerale. A včasih so tudi koreninski laski preširoki in ne morejo priti do najbolj skritih hranil v prsti. Glive pa lahko! Njihove hife so namreč še tanjše od najtanjših koreninskih laskov in lahko zato dosežejo tudi območja, ki so koreninam nedostopna.

GOZD BREZ GLIV JE OBSOJEN NA PROPAD
Čeprav gliv večinoma ne vidimo, je njihova vloga v gozdnem ekosistemu zelo velika. Ne le da glive pripomorejo h kroženju snovi v ekosistemu in s svojo dejavnostjo vplivajo na sestavo gozdnih tal, ampak s svojim prepletom hif omogočajo tudi povezavo med različnimi rastlinami. Tako se prav zaradi gliv v tleh vzpostavi velika mreža med koreninami, micelijem gliv in viri hranil v tleh.

Vsak od nas ima svoje darove in svojo poklicanost, šele ko jih združimo, pa lahko nastane nekaj zares lepega. Tako nastane občestvo, tako nastane prava Cerkev.

NI VSAKA MIKORIZA ENAKA
Mikoriza je med rastlinami precej razširjena, a se med posameznimi primeri vseeno razlikuje. Nekatere glive s svojimi hifami obdajo korenine, da nastane okoli njih velik hifni plašč, ki je po masi enak celotni korenini. Taki mikorizi strokovno pravimo ektomikoriza in je značilna predvsem za drevesne vrste iz družin, kot so bukovke, brezovke in borovke. Ektomikorizne glive pa so večinoma tiste glive, ki tvorijo tudi gobe. Ravno zato boste v bližini smreke našli jurčka. V rastlinskem svetu pa je precej bolj razširjen drug tip mikorize, ki se imenuje endomikoriza. Pri tem tipu mikorize tvorijo glive svoj preplet znotraj korenin, njihov micelij pa predstavlja le okoli 10 % mase celotne korenine. Hife vstopajo v prostor med celično steno in celično membrano celic korenin in znotraj tega tvorijo grmičaste strukture, preko katerih poteka intenziven prenos mineralov, kot je fosfor. Ali veste, da so sledi take mikorize našli celo v fosilnih ostankih rastlin, starih več 400 milijonov let? To nakazuje, da rastline že dolgo živijo v sožitju z glivami.

K. Šoln, Sožitje različnosti: Mikoriza: Znanstvene skrivnosti, v: Ognjišče 10 (2021), 64-65.

Že več kot štiristo let obhajamo praznik Rožnovenske Matere Božje. Sredi 16. stoletja so krščanski Evropi grozili Turki. Papež Pij V. je pozval evropske vladarje naj združijo pomorske sile in zaustavijo Turke, vse verne ljudi pa je prosil, naj z molitvijo rožnega venca kličejo pomoč Matere Božje. 7. oktobra 1571 je prišlo do velike pomorske bitke pri Lepantu (Grčija), v kateri je bilo turško ladjevje povsem uničeno. Papež je zmago pripisal Marijinemu varstvu, zato je naslednje leto določil, naj se v spomin na to zmago 7. oktobra obhaja praznik Marije Zmagovalke. Njegov naslednik Gregor XIII. ga je preimenoval v praznik Naše ljube Gospe rožnega venca. Papež sv. Pij X. je leta 1913 določil, da se god Rožnovenske Matere Božje obhaja 7. oktobra. Trem pastirčkom v Fatimi se je Marija pri zadnjem prikazanju, 13. oktobra 1917 predstavila kot Kraljica rožnega venca. Papež sv. Janez Pavel II. je leta 2002 izdal apostolsko pismo Rožni venec Device Marije in v njem uvedel pet skrivnosti svetlega dela rožnega, ki se v tej molitvi pridružijo dosedanjim trem delom: veselemu, žalostnemu in častitljivemu.
Na sliki: Devica Marija sv. Rožnega venca s sv. Dominikom in papežem Leonom XIII., oltarna slika v ž. c. v Tomišlju.
Popravek: V Ognjišču 10/2017 smo pomotoma namesto ž. c. Rožnovenske MB v Gornjem Logatcu, objavili njihovo p. c. sv. Janeza v Gorenji vasi - se opravičujemo in napako popravljamo z objavo prave cerkve (št. 1)

Rožnovenski Materi Božji (Devica Marija sv. Rožnega venca, Devica Marija Rožnovenska, sv. Marija Rožnovenska, Naša ljuba Gospa Rožnovenska, Marija Kraljica sv. Rožnega venca, Kraljica presvetega rožnega venca) je v Sloveniji posvečeno 10 cerkva: 4 župnijske, 6 podružničnih in 9 kapel. V LJ nadškofiji sta dve ž. c. Rožnovenske Matere Božje: v Gornjem Logatcu (1) in v Tomišlju (2), prav toliko (2) pa imajo tudi p. c.: Kranj (Rožnovenska Mati Božja) (4) in v Podgorici (Dobrepolje - Videm) (5), pa tudi tri (3) kapele: na Medijskem gradu (Izlake), v Jančah in v uršulinskem samostanu v Mekinjah.  V KP škofiji je edina župnijska cerkev, ki ima za zavetnico Rožnovensko Mater Božjo v Portorožu (10 in 11), prav tako je Rožnovenski Materi Božji posvečena tudi p. c. cerkev v Novi vasi (Krkavče) (6). V NM škofiji nimajo župnijske cerkve, ki bi imela za zavetnico Devico Marijo Rožnovensko, imajo pa dve p. c.: Dobravice (Podzemelj) (7) in Stopno (Škocjan/NM) (8) ter štiri (4) kapele: Orehovec (Kostanjevica na Krki), Grduni (Preloka), Planina (Semič) in Devica Marija Kraljica sv. Rožnega venca na pokopališču. V MB škofiji ni nobene cerkve posvečene Rožnovenski Materi Božji. – Celjska škofija ima edino župnijsko cerkev Rožnovenske Matere Božje v Črešnjicah (3)  in p. c. v Podgorju ob Sevnični (Zabukovje) (9). – V MS škofiji ni nobene župnijske in tudi ne podružnične cerkve, imajo pa dve kapeli posvečeni Rožnovenski Materi Božji: v Logarovcih (Križevci/Ljutomeru) in v Sitarovcih (Mala Nedelja). (mč)
Čuk M in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2017) 10, str. 131.

Živela je vdova, ki je imela tri otroke. Družino je lahko preživljala tako, da je noč in dan predla. Na praznik rožnovenske Matere Božje je zjutraj nesla svoje izdelke različnim ljudem, v upanju, da ji bodo pošteno plačali. Toda od nikogar ni dobila nič. Vsi so našli kakšen izgovor.
Preden odhodom domov se je nesrečna žena ustavila v cerkvi in pokleknila pred Marijin kip.
»Marija, ki si tudi bila mati, mi lahko poveš, kaj bom danes dala jesti svojim ubogim otrokom? Nimam ne moke in sploh ničesar, prosim, pomagaj mi, da ne obupam!«
Mariji se je uboga vdova zasmilila. Iztegnila je nogo in spustila proti njej svoj zlati čeveljček.
Žena je potem vsa vesela šla na trg do zlatarja. Pokazala mu je zlati čeveljček, da bi ga odkupil. Ta je obuvalo takoj prepoznal. Poklical je stražnika, ki je nesrečno mater zaprl.
Prosila je, da bi smela, preden jo zaprejo, še enkrat iti molit pred Marijin kip. Prošnjo so ji uslišali.
»O sveta Božja Mati,« je vzdihnila vdova, ko je pokleknila pred kip, »pokaži, da je res, da si mi čeveljček dala ti in ga nisem ukradla!« Vsi so nemo opazovali in glej, kip je oživel in Marija je počasi iztegnila še drugo nogo in vrgla čevelj proti vdovi. Ljudje so vzklikali, da se je zgodil čudež.
Vdova se je svobodna vrnila k otrokom z Marijinim zlatim čevljem.
Marija je ljubljena mati in ima sočutje s trpljenjem ljudi, rada uslišuje naše prošnje. Učimo se od Marije usmiljenja in pozorne ljubezni.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 5 (2015), 27.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let..

Molim.
Ne na kolenih. In ne s povzdignjenimi rokami.
Čeprav še vedno najraje pokleknem v cerkvi pred tabernakljem in v duhu stegujem roke. K Njemu. In v rokah – tako, v Duhu – držim svoje srce ter žebram: »Vzemi! Blagoslovi! Zaceli! Pozdravi! Pobožaj! Drži! Nosi!«

Molim.
Ne kot svetnik. Niti ne kot svetniški kandidat. Molim kot grešnik.
Kot izgubljeni sin. Ki je stavil na vse. In vse izgubil. In izstradan hrepeni po Očetovem objemu.
Kot izgubljena ovca. Ki jo je radovednost zvlekla med trnje in volkove. In prestrašena kliče Pastirja.
Kot izgubljena drahma. Ki leži v prahu in blatu na križišču vsakdanjosti. Pozabljena od mnogih src. Prezrta od mnogih oči. Pohojena od premnogih nog. Dokler je ne ugleda Romar, se skloni k njej, jo očisti umazanije in odnese v zakladnico. Ali pa jo da vbogajime.

Molim.
Včasih kot farizej in včasih kot cestninar.

Molim.
V avtu, med vožnjo. Rožni venec.
Ne prav zbrano, a pobožno. Saj drugače ne gre. Ustvarjen “po Božji podobi”, sem pač ‘pobožen’ v vsem, kar počnem. Misli me včasih nosijo in premetavajo kot divji veter premetava papirnatega zmaja. In grozi, da raztrga vrvico ... da ga izpuli iz otroške roke. A rožni venec je vrvica, ki se zlepa ne strga. In Otrok jo čvrsto drži. Mati pa bedi nad otroško igro ...

Molim.
V dnevni sobi. Na kavču. Leže.
In vem, da se mnogim – sploh tistim, ki molijo kleče s povzdignjenimi rokami – to ne zdi niti primerno niti spodobno. A ležim ... pokrit z belo odejo. In si včasih predstavljam, da je takole On ležal. V grobu. Ko so ga umili, zavili v bele povoje, prtiče ... in vhod zaprli s kamnom. On pa je ležal ... s prebodenim srcem in izmučenim telesom. Mrtev.
Jaz pa sem živ. Živ. In se trudim govoriti z Očetom.
Tudi moje telo je izmučeno. Tudi moje srce je ranjeno. In vpijem k Njemu ...
A pridejo dnevi, ko se mi zdi, da sem tudi jaz že v grobu. Da se besede odbijajo od sten. Da le odmeva, a me nihče ne sliši. Še On ne. In srce trepeče v grozi. In samoti. Vera, majhna kot gorčično zrno, zmore premakniti goro. Moja molitev pa ne zmore odmakniti kamna, ki ga je življenje zavalilo na moj prag. Čez moj vhod. Čez moj izhod. In moje življenje postane grob.
A pridejo tudi dnevi, ko se mi Bog razodeva. Dnevi, ko pride vihar, ki kruši gore in lomi skale. In za viharjem potres. In za potresom ogenj. In za ognjem glas rahlega šepeta. Njegov glas. Ki kreše ognjene strele in pretresa planjave.

Molim.
Zjutraj. Zvečer. In vmes.
Včasih pred. Včasih po. Včasih prepozno.
Včasih tudi ne.
Molim sam. In molim, kjer sta dva ali so trije ...

Molim.
Molim k Očetu, ki daje življenje.
Molim k Sinu, ki je Življenje.
Molim k Duhu, ki oživlja.

Molim.

G. Čušin, Na začetku, v: Ognjišče 10 (2017), 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Lepo jesensko jutro je bilo. Stopal je skozi sence stoletnih dreves v parku in iskal klop, kjer bi odpočil svoje trudno telo in težke misli. Tako sam se je počutil v tem gaju tišine. Sam s svojimi spomini. Stiskalo ga je grlu, ko se je z omahujočimi rokami prijel za klop na robu zelenice.
Iz misli so ga predramili veseli otroški glasovi, ki so pretrgali gluho tišino parka. Z globokimi požirki je potegnil vino iz steklenice. Ogabni vonj pijače se mu je upiral, a upreti se mu ni mogel. Skozi meglico oči je opazil, da se otroci pomikajo proti njemu. Razveselil se je njihovega bisernega smeha. Skušal jih je priklicati k sebi, toda njegov raskav glas jih je prestrašil, da so se kot jata preplašenih golobov razbežali na vse strani. Le majhna deklica je ostala tam. Z drobcenimi koraki se mu je počasi bližala in ga vprašujoče opazovala. Zagledal se je v ta angelski obraz. Modrina njenih oči ga je spominjala na modrino jasnega neba. Ko je strmeč gledal to podobo nedolžnosti, se je zavedel svoje nemoči in slabosti.
»Kako pa je tebi ime?« jo je naposled vprašal.
»Maja sem.«
Dekletce je stopilo bližje. Z eno roko je nekako izgubljeno opletalo okoli sebe, v drugi pa je stiskalo šopek jesenskega cvetja.
»Maja, vidim, da imaš rada cvetje,« se je spet oglasil.
»Zelo rada.«
»Za koga pa si nabrala te rožice?«
»Za mamico. Če je moja mamica žalostna, ji prinesem cvetlice in se razveseli.«
Od ganjenosti sta mu kar sami od sebe spolzeli po raskavem licu solzi. Deklica je to opazila in se mu sočutno približala.
»Stric, aʼ si tudi ti žalosten?« ga je vprašala.
Ni odgovoril.
Deklica iz svojega šopka izbrala najlepši cvet in mu ga podala: »Stric, vzemi ta cvet, da boš tudi ti bolj vesel,« je rekla in stekla za drugimi otroki.
Nasmehnil se je. Tako kot že dolgo ne. Precej časa je obsedel na tisti klopi in molče strmel v cvet.
Naenkrat se mu je zazdelo, da sliši glas, ki ga je nezadržno vabil. Bil je zvon bližnje cerkve. Počasi je odrinil težka vrata in vstopil v svetišče. Počutil se je kot izgubljeni sin v objemu svojega očeta, ki se po mnogih letih brezciljnega tavanja vrača v varno naročje doma.
Ko se je bližal oltarju, mu je bilo pri srcu toplo. Ustavil se je pred Križanim in se zagledal v njegove rane. Vanje je položil breme svojih blodenj. Pred njim je bil mir, pravi mir, ki ga svet ne more dati.
Ko je pred mrakom odhajal iz cerkve, se je še enkrat ozrl proti Križanemu in dejal: »Hvala ti. Hvala za vse.«
Pred njim je bila negotova jesenska noč, toda ni čutil strahu. Poln notranjega miru je z zaupanjem stopal po poti. Tisti drobni jesenski cvet je pustil na klopi v cerkvi.

J. Levstik, (zgodbe), v: Ognjišče 10 (2023), 83.

Spoštovani. Potrebovala bi samo eno razlago. Kdaj, oz. kateri dogodki morajo nastopiti, da lahko rečemo, da si razdrl zakon, oz. da ga nisi.

Vnaprej hvala za odgovor in še naprej tako uspešno snovanje in ustvarjanje tega mesečnika, ki nam je v tistih časih ... bila edina revija in prebujala v nas nova spoznanja in vedenja o sebi in okolju. Vse dobro želim!

Mirjam

Zahvaljujem se za vaše pismo in vprašanje. Sprašujete za razloge, da lahko rečemo, da se je zakon razdrl? Sklepam, da vas zanimajo predvsem razlogi za ničnost zakonske zveze. Vprašanje je zelo umestno, saj se vsako leto civilno razveže veliko zakonov. Cerkvena sodišča pa raziskujejo, ali je bil zakon veljavno sklenjen ali ne. Če zakon ni bil veljavno sklenjen, se razglasi njegova ničnost. To pomeni, da sta zakonca prosta in se lahko (ponovno) prvič veljavno poročita.

V Sloveniji se z vprašanjem ničnosti zakonske zveze ukvarjata dve cerkveni sodišči, v Ljubljani in Mariboru. Vsaka nadškofija ima za svojo cerkveno pokrajino svoje sodišče. Tako se verniki, ki spadajo v ljubljansko nadškofijo ali v škofijo Koper in Novo mesto, obračajo na ljubljansko sodišče. Podobno pa se verniki, ki spadajo v mariborsko nadškofijo ali v škofiji Celje in Murska Sobota, obračajo na mariborsko sodišče. Sodniki na obeh sodiščih so strokovnjaki s področja cerkvenega prava in skušajo vernikom v čim krajšem času ogovoriti na zastavljena vprašanja.

Ničnost zakonske zveze pomeni, da cerkveni zakon nikoli ni bil veljavno sklenjen in je torej ničen. Razlogov za ničnost zakonske zveze je zelo veliko. Veliko zakonov je ničnih zato, ker eden od zakoncev ali pa oba nista bila dovolj osebno zrela za poroko. V tem primeru govorimo o zakonski nezrelosti in nesposobnosti za zakon. Kar nekaj zakonov se sklene zaradi sile in strahu. Če je kdo prisiljen v zakon, potem je zakon neveljaven. Pogosto zakonci navajajo, da jih je v zakon silil kdo od staršev, nepričakovana nosečnost, včasih pa tudi kakšen župnik, ker v župniji noče imeti ljudi, ki kar tako skupaj živijo. Zakon je neveljavno sklenjen tudi takrat, če se eden od zakoncev ali pa oba zavestno odloči, da v zakonu ne bo imel otrok, če nasprotuje verski vzgoji otrok oz. če zakon sklene samo zato, da bi se dobro imel. Nič pa ne naredi za veselje in dobro počutje svojega partnerja in otrok. V zadnjem času pa se na seznam za ničnost zakona uvrščajo nekateri čisto novi razlogi, kot je na primer verska nestrpnost, nevera, navdušenje za novodobna verstva, grožnje s samomorom in podobno. Razlogov za ničnost zakonske zveze je res zelo veliko. Naštel sem najbolj izzivalne. Če vas zanimajo še drugi razlogi, potem vam svetujem, da si priskrbite kakšno strokovno knjigo, kjer so vsi ničnostni razlogi natančno opisani. V zvezi s tem vam priporočam knjigo Izgubljeni prstan, ki je pred kratkim izšla pri Slomškovi založbi.

Kot sem že zapisal, ničnost zakona pomeni, da zakon nikoli ni bil veljavno sklenjen. Tako sodbo morata dati dve sodišči. Zakonec, ki prosi cerkvenega sodnika za pomoč pri ugotavljanju ničnosti zakona, dobi tudi natančna navodila, kako se vodi cerkveni postopek. Običajno se cerkveni postopek začne po enem letu odkar je nekdo vložil svojo prošnjo na cerkveno sodišče. Ko pa se postopek začne, potem tudi postopek na dveh sodiščih traja eno leto. Sklep sodbe sodišča se zapiše v knjige, kjer je bil zakonec krščen in se je poročil. So primeri, ko zakonca zaradi razpada zakonske zveze več ne govorita oz. ne želita imeti več nobenega stika. Tudi v takih primerih sodnik zelo obzirno zbira potrebne podatke in v času ničnostnega postopka nikoli ne sooča zakonca. Vsak zakonec ima pravico, da pošteno in po pravici predstavi svoj pogled na zakonsko zvezo. Otroci običajno niso klicani za priče. Ohranijo pa pravico, da se še naprej imenujejo zakonski, tudi če sodišče ugotovi, da je zakonska zveza njihovih staršev postala nična.

Civilno razvezani verniki so, kljub razpadu zakonske zveze, še naprej člani oltarnega občestva. Cerkev jih vabi, naj zvesto obiskujejo sveto mašo, molijo in delajo dobra dela. So polnopravni člani Cerkve in jih zaradi civilne ločitve ne zadene nobena cerkvena kazen. Če niso sklenili nove civilne poroke in z nikomer ne živijo na način zakona, lahko še naprej prejemajo vse zakramente, še posebej spoved in obhajilo. Prav tako lahko opravljajo najrazličnejše cerkvene službe (so ključarji ali člani župnijskega pastoralnega sveta). Duhovniki naj bi imeli za take vernike posebno skrb. Pomagali naj bi jim z dobrimi nasveti, še posebej takrat, ko se odločajo za novo zakonsko zvezo.

SLATINEK, Stanislav. Kdaj je cerkveni zakon neveljaven. (Pisma). Ognjišče, 2014, leto 50, št. 10, str. 72-73.

KRŠČANSKA SPOLNOST (Mt 19,9–11)
Zakonska zveza v zvestobi, neločljiva je tako »drugačna« glede na nagon, da jo celo apostoli s težavo sprejmejo. Tako kot je »drugačen« spolni odnos, ki naj bi ga živeli samo v zakonski zvezi. Toda ta način življenja se ne oznanja kot »drugačen« in vzvišen, kot Božji dar ter dosegljiv po svobodni in zreli odločitvi za zvestobo in s stalno sublimacijo nagona. Prikazujejo ga kot odpoved grešni spolnosti, ki sicer velja za bolj svobodno in bogatejšo. Mladostniki se tako ob prvih nagonskih spolnih izkušnjah, usmerjenih v iskanje čutnih in čustvenih doživetij, čutijo obsojene in izključene iz Cerkve. Nehajo hoditi k spovedi in obhajilu ter se prepuščajo »naravni« spolnosti, ki jim pomeni osvoboditev v primerjavi s krščansko spolnostjo, sestavljeno iz samih »ne«. In tisti, ki se cerkveno poročijo, se redkokdaj zavedajo, da njihova izbira ni nič manj pogumna kakor ljubezen do sovražnikov. Kakšna škoda!

TEMPELJ SVETEGA DUHA (1 Kor 6,19-20)
»Sem lahko daš poljub, tja ne. Tu se smeš dotakniti, tam ne. Ta del telesa smeš kazati, onega drugega ne. Do tu smeš gledati, nižje pa ne. Krilo mora segati vsaj do sem, krajše ne sme biti. Izrez pri obleki ne sme segati globlje kakor do sem.« – To je morala centimetrskega traku in lekarniške tehtnice, zaradi katere še nikoli srce ni nikomur prepevalo od veselja. To je morala, ki duši, vzbuja negotovost, občutke krivde. Vodi v smešno pretvarjanje in kompromise. – Kako je treba ravnati s svojim telesom in s telesom drugih? – Apostol Pavel pomete z vsemi centimetri in tehtnicami: »Vaše telo je tempelj Svetega Duha.« – Vsakokrat, ko si postavljamo vprašanje glede obleke, ličenja, kretenj, odnosa do svojega telesa ali telesa drugih, si moramo priklicati v glavo in srce Pavlove besede. – Prisluhnimo jim s popolno iskrenostjo, brez samoobrambnih izgovorov in popačenja. – In prišli bomo do takih dejanj in drž, s katerimi bomo poveličevali Boga s svojim telesom.

STRAH IN SPOŠTOVANJE (2 Mz 3,5)
Bog je dober oče. Vendar ostaja Bog. Ni kakor tisti starši, ki hočejo postati prijatelji svojih otrok in zato nehajo biti starši. Bog je »nekdo drug« kakor mi. Pred njim moramo gojiti in pomnožiti do neskončnosti tisto čutenje strahu in občudovanja, ki nas prevzame pred nečem, kar je s svojo veličino nad nami: pred kakšnim slapom, visoko goro, morsko širjavo ... To občutje strahu in občudovanja je zdravilno: ohranja nas v resničnosti in pripomore k zavedanju, da smo ustvarjena bitja. Za vzgojo k strahospoštovanju do Boga je Stara zaveza zahtevala spoštovanje svetih krajev, templja. Nova zaveza nam je razodela, da je pravi tempelj Boga človekovo telo, človeška oseba. – Vsakemu človeku – moškemu ali ženski, otroku ali ostarelemu, zdravemu ali bolnemu, bogatemu ali revnemu, belcu ali črncu, izobraženemu ali nevednemu – se moramo približati s spoštovanjem in strahom, ki so ga v svetopisemskih časih ljudje čutili do templja. – Vsakokrat, ko srečamo kakšnega človeka, nas Bog opominja: »Sezuj si sandale z nog, kajti kraj, kjer stojiš, je sveta zemlja.« – Gorje, če se šalimo z Bogom in z njegovim templjem!

USMILJENJE DO OČETA (Sir 3,12-14)
Govori Sveto pismo resnico? Dobro je, da si postavimo to vprašanje, ker moramo biti verni, ne lahkoverni. Kako ugotovimo, ali Sveto pismo govori resnico? Eden od načinov je, da gremo in pogledamo, ali se to, kar obljublja, uresničuje. Moje osebne izkušnje so mi to večkrat potrdile. In izsledek? Da, Sveto pismo govori resnico! – Vsi vemo, kako težek problem so danes ostareli, ki ne morejo več sami skrbeti zase. Poznam številne družine, ki so dobesedno čisto iztirjene zaradi ostarelega člana, ki leže v posteljo in v njej vegetira leta in leta. – Resnično! Družine, ki so, čeprav z nečloveškimi napori in žrtvami, pomagale ostarelemu očetu ali materi, Bog res blagoslavlja. – Tiste družine pa, ki so spakirale in spravile od hiše ostarelega člana ali ga prisilile, da je prosil Boga, naj mu da umreti, da ne bi delal nadloge, so potem doletele mnoge nadloge. – In če je šlo za denar, jim ni prinesel zadovoljstva. – Bog ne plačuje ob sobotah, toda ko gre za ostarele in majhne otroke, nekaj akontacije le da.

VERA IZ POSLUŠANJA (3 Jn 1,4)
Še pred nekaj leti se je zdelo, da je zelo lahko vzgajati otroke v veri. Zadoščala je avtoriteta: »Zmoli to in to molitev! Pojdi k maši! Pojdi k spovedi!« – V resnici to ni bila vzgoja za vero, temveč vcepljanje navad. Saj se je ta vera sesula skupaj z navadami. – Danes starši tvegajo in ne naredijo nič več za to, da bi občutili veliko veselje, ki ga je občutil apostol Janez – in ga občuti vsak starš – ko bi videli, da gredo otroci po njihovih stopinjah. – Odpovejo se mu in vzdihujejo: »Kaj pa naj naredim? Nočejo poslušati, delajo, kar se jim zdi.« – Tudi za starše je to čas, da se »vzgajajo« v veri. – Vere ni mogoče vsiliti ne presaditi, ker vera otrok ne more biti enaka veri staršev. Vera je osebni odnos s Kristusom. In osebni odnosi so edinstveni in neponovljivi. – Vero je treba spodbujati, pripravljati, vsejati in ji pomagati, da raste. – Kako? Z oznanjevanjem. – Pustimo ob strani avtoriteto, starši se morajo naučiti govoriti otrokom o Jezusu. – Rekli boste: »Z deli in s pričevanjem.« – To ni dovolj! Potrebne so tudi besede. Kajti vera se rodi iz poslušanja (prim. Pismo Rimljanom 10,17).

VZGOJA S PRISIILO (Prg 13,24)
V šestdesetih letih prejšnjega stoletja so nekateri ameriški pedagogi v svojih teorijah zagovarjali odpravo vsake »prisile« pri vzgoji otrok. Pozneje so svojo zmoto vsi obžalovali. – Ta teorija je povzročila pravo katastrofo med starši, učitelji in vzgojitelji vseh vrst. – V resnici so kaj kmalu spoznali, da brez »palice« otroci nikoli ne postanejo odrasli. – Spremeniti pa se ni bilo lahko. – Zaradi novih razmer v družinskem življenju, s starši in otroki »tujci v hiši«, je bilo najlažje neprestano samo prikimavati, da bi se izognili neprijetnim resnim pogovorom in popadkom jeze. – Nujno je – čeprav bo kakšna psihologinja trdila nasprotno, s plehkim govorjenjem pa se ji bo pridružila še kakšna televizijska voditeljica – da se povrnemo k »palici«. – Ne govorimo o fizični nasilnosti, to je treba posebej poudariti; nasilja, okrutnega in sramotnega, imamo že več kot dovolj, pač pa o tem, da znamo otroke postaviti pred nedvoumne in odločne ne. – Brez te mejne črte otroci ne odrastejo in postanejo negotovi, ker se ne prerekajo, ne kritizirajo, se ne borijo, ne dosegajo s trudom svojih ciljev ter se ne naučijo izbirati in se odločati. – Nujno potrebno pa je naslednje opozorilo: nikoli ne smemo reči ne, če ta ne nima v sebi in v njem ni mogoče videti kakšnega večjega da.

NESMISELNO GOVORJENJE (Prg 18,7)
V dobi televizije se zdi ta svetopisemski pregovor nekaj, kar spada v arheološki muzej. – V pogovornih oddajah, intervjujih, pa tudi v televizijskih dnevnikih doseže uspeh in povečuje gledanost tisti, ki strelja največje kozle, ki govori nesmiselne, nezaslišane in nikoli slišane stvari, ki vzbujajo začudenje. – Danes pride na svoj račun tisti, ki govori samo zato, da odpira usta, tisti, ki reče to, kar misli, ne da bi mislil na to, kar reče. – »Papež hoče, da mladi umirajo, ker prepoveduje kondome.« – »Dva homoseksualca tvorita boljšo družino kakor moški in ženska.« – »Velik dosežek znanosti je, da lahko rodi ženska pri šestdesetih.« – »Posojanje maternice ni nič spornega.« – »Kdor zahteva splav, zagovarja življenje.« – »Izmenjavati si zakonske žene in može koristi zakonski ljubezni« ... – Sliši se vsemogoče, vse do skrajne neumnosti: »Kaj pa je v tem slabega?« – In tistega, ki poskuša ponižno ugovarjati, utišajo kot nestrpnega, nazadnjaškega, pobožnjaka. Sveto pismo ostaja na strani tistega, ki ne reče tega, kar misli, ampak premisli to, kar reče. – Blago norcev se svetlika in mika ušesa, možgane pa napolni s plesnijo.

LAČEN SEM BIL... (Mt 25,35)
Če se moram peljati z vlakom v Benetke, mi nič ne koristi vozovnica za Dunaj. – Če moram delati izpit iz matematike, mi nič ne koristi, da zelo dobro znam geografijo. Če ne morem hoditi bos, nič ne pomaga, da nataknem rokavice. – Jezus je določil pravila, pogoje, da pridemo v kraljestvo njegovega Očeta: »Lačen sem bil, žejen sem bil, tujec sem bil, nag sem bil, bolan sem bil, v ječi sem bil ... in ste mi pomagali.« – Vse drugo ne odpre vrat Božjega kraljestva. – »Kaj pa molitve? In maše? In zakramenti? In procesije? In romanja? In verouk? In večerna srečanja bibličnih skupin? In poletni tabori? In duhovne vaje? In post? In življenje v samostanu? In odpoved poroki in lastni družini? In odkrivanje čudežev in svetniških ljudi?« – Ne pomagajo, da pridemo v Božje kraljestvo. – Molitve, maše, zakramenti torej ne pomagajo? – Pomagajo nam, da imamo moč in vidimo Jezusa v tistem, ki je lačen, tistem, ki je žejen, tistem, ki je nag, tistem, ki je bolan, tistem, ki je tujec, tistem, ki je v ječi, in mu pomagamo.

NA SODNI DAN ... (Mt 25,37)
Zelo lepo bo na sodni dan stati v kakšnem kotičku, mogoče skriti za prestolom, in uživati ob presenečenjih. Kako zanimivo! – Poglej! Tam gredo papeži, škofje, duhovniki, menihi, redovniki, redovnice, dejavni kristjani, pobožni možje in žene. Prihajajo ponosno vzravnani in samozavestni: »Presneto, če mi ne bomo prišli not, kdo pa bo sploh prišel? Molili smo, maševali, pridigali, odpovedali smo se radostim življenja. Če mi ne bomo mogli not ...« – Pa ne morejo: »Proč izpred mene!« – »Ampak kako? Ampak mi ...« – »Proč izpred mene! Ven!« – Z druge strani nebes prihajajo neverni in grešniki vseh vrst. – Potrti so in malodušni: »Kar misli si! Če ni dovolil vstopiti onim tam ...« – Pa jim dovoli: »Pridite! Vstopite!« – »Smemo vstopiti? Ampak ali je to šala ali pa ...?« – »Vstopite! Kajti lačen sem bil in ...« – Religija, ki bi si jo izmislil človek, nam ne bi dala takšne strani. Religije, ki so si jih izmislili ljudje, so brez presenečenj; privrženci so mirni, živijo z občutkom gotovosti. – Toda religije, ki si jih je izmislil človek, ne odpirajo vrat Božjega kraljestva.

VSTOPNICA ZA NEBESA (Iz 58,7)
Gospod Jezus, kako rad bi videl obraz človeka, ki stopi pred tebe, prepričan, da bo lahko prišel v nebesa, ker je ob petkih jedel ribe, pa mu ti rečeš: »Ne. Moral bi jesti meso in deliti svoj obrok s sestradanim bratom.« Gospod Jezus, kako rad bi videl oči človeka, ki stopi pred tebe suh in izčrpan, ker se je toliko postil, pa mu ti rečeš: »Ne. Svoje moči bi moral porabiti v socialnem in političnem delu za pravičnejšo družbo.« – Gospod Jezus, – kako rad bi slišal jecljanje človeka, – ki stopi pred tebe – s polnimi torbami molitev, pa mu ti rečeš: »Ne. Ne vidim zavzemanja za lepši svet. V katero torbo si ga spravil?« – Jezus, pomagaj mi! Nočem videti sebe s takšnim obrazom, s takšnimi očmi in slišati svojega jecljanja.

Čuk, Marko. (Korak v globino), Ognjišče (10) 2005, str. 96 (ob izidu knjige Lasconi, Tonino. 365 + 1 dan s Teboj, Koper: Ognjišče, 2009).