Na srečanju so se zbrali nekdanji učenci cerkvene šole, ki so jo vodili redovniki. Starejši redovnik se je znašel v krogu svojih nekdanjih učencev, katerih ni videl, odkar so končali šolanje. Prijazno jim je prisluhnil, ko so drug za drugim pripovedovali o sebi. Prvi je bil arhitekt, ki je naredil načrte za vrsto javnih zgradb, tudi za dve cerkvi. Drugi je bil univerzitetni profesor, ki je napisal več znanstvenih del. Tretji je bil vodja reklamnega oddelka velikega podjetja, ki je imelo poslovalnice v številnih državah. Naslednji je bil uspešen kmetovalec, eden visok cerkveni dostojanstvenik, nekdo pa ravnatelj ugledne šole.
Stari redovnik je z zanimanjem poslušal, kaj vse so dosegli. Očitno ni bilo med njimi nikogar, ki ne bi v življenju uspel.
Ob poslušanju pripovedi nekdanjih gojencev se je zadovoljno smehljal ter jim čestital za njihove uspehe. Potem pa jih je prijazno vprašal: »Sedaj mi pa povejte, kaj ste naredili iz samih sebe?«
Sledila je dolga tišina. Zelo zgovorni so bili, ko so govorili o svojih dosežkih. Ob poklicnih uspehih so zanemarili osebno življenje. Tako so se trudili za učinkovitost, da niso imeli časa za osebno, kaj šele duhovno rast. Zanemarjali so odnos do ljudi in do Boga.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 9 (2021), 23.
knjiga: Zgodbe za veselje do življenja, Ognjišče, Koper, 2022, 77.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Bila je naša prva učiteljica. Takrat sta bila prva dva razreda osnovne šole še v domači vasi, v zadružnem domu zgoraj je bila učilnica, ena sama, zraven nje pa sobica,v kateri je stanovala gospa Julijana, takrat še »tovarišica učiteljica«. Do prvega hrama učenosti sem imela le deset minut, lahko sem pritekla kar skozi boršt in naprej po stezi do doma. Velika vhodna vrata, ki so vodila v stavbo so bila težka in veža, v katero sem nato vstopila, je bila temačna. Do naše učilnice so vodile lesene stopnice. Po njih smo se morali vzpenjati potiho, čeprav so kljub temu škripale, kajti nasproti učilnice je bilo stanovanje. »Počasi in potiho pridite po stopnicah v razred,« je naročala učiteljica Julijana odločno in s poudarkom. Nihče ji nikoli ni ugovarjal, čeprav se je nismo bali. Radi smo jo imeli in vsak tisti dan, ko se je jezila na nas, je bil nazadnje za vse klavrn.
Julijana nas je učila lepega vedenja, na to je bila še posebej pozorna. Naučila nas je tudi veliko praktičnih reči. Deklice smo vezle, pletle in šivale, s fanti se je pogovarjala o sajenju in cepljenju sadnega drevja pa o delu doma in na polju.
V popoldnevih sem večkrat prišla k nji, tam sem izvezla svoj prvi prt. Pri nji sem pletla in brala. Branje je malo zapolnilo moje šepavo znanje računstva, o veliki matematiki takrat še ni bilo nič slišati. Knjigo, ki mi jo je priporočala, sem vzela za svojo. Enkrat v drugem razredu je moralo biti, ko mi je v spominsko knjigo napisala s svojo izbrano pisavo kratko posvetilo. Bila sta le dva stavka, vendar sem ju vsakič, ko sem odprla spominsko knjigo, najprej prebrala.
Topla domačnost vaške šole je izginila, ko smo šli v šole naprej. Porazgubila se je v visoki mestni stavbi. sivi in pusti, z drugo, ostro učiteljico, ki je vsem, ki smo prihajali v šolo z druge strani Save, takoj dala vedeti, da bo tu, v mestu, precej drugače. In res je bilo! To, da smo do svoje nove šole pešačili dobro uro, ni bilo nikomur mar. Mestni svet je bila takrat vzvišen do nas, podeželskih otrok, včasih zelo krivičen. Ne vem, ali tudi zaradi tega naše prve učiteljice nismo pozabili.
Preselila se je v mesto, nazaj v svojo visoko, lepo hišo, ki je stala tik ob cesti, le pločnik in ograja sta bila vmes. Ob hiši je bil majhen vrt z rožami in grmički, na desni pa je rasla češnja. Julijana je živela skupaj s sestro, ki je edina še ostala od velike družine. Vedno sta bili skupaj. Pazili sta druga na drugo in se držali pod roko, kadar sta šli iz hiše. Po sestrini smrti je Julijana ostala sama. Že pred tem je Julijana vedno nosila temne obleke, zapete visoko pod vratom, z belim čipkastim ovratnikom. Ko je ostala sama, pa je snela še tisti ovratnik, da je bila videti še bolj žalostna in resna.
Ob koncu šolskega leta so k nji hodili tisti njeni bivši učenci, ki so imeli odlična spričevala. Moja spričevala pa niso bila tako lepa in dobra, zato sem jo obiskala bolj poredko, navadno šele proti koncu leta.
Tudi tistikrat je bilo tako... Z njene češnje na vrtu se je listje že davno osulo, sneg je posrebril grmičke in suhe rože in siv mraz se je zajedal v tlak in v hišo, pred katero sem stala. Dolgo me že ni bilo k nji! Opravičevati se ni bilo smiselno, tudi govoriti, kako nimam časa, ker sem zaposlena v fabriki, z otroki in s pisanjem, ne. Pravzaprav me je k nji privedlo prav to! Zadnje. Imela sem v rokah svojo prvo knjigo in rekla sem si: moram jo nesti nji, Julijani, ker mi je tolikokrat govorila, da naj berem, da bom v knjigah našla odgovore na svoja zahtevna vprašanja; rekla je, da je tam, v knjigah, svet, ki me bo potegnil vase in mi pomagal, velikokrat pomagal, in mi dal moči. Doma sem mami večkrat povedala to in vedno je rekla: »Julijana je dober človek. Le obišči jo, večkrat bi morala tja. Dober človek je velik blagoslov. Julijana je bila taka, razumela je kmečke otroke in dobro popotnico za življenje si dobila od nje ...« Res sem jo ... Mama me je še nekajkrat resno pogledala, verjela sem njenim besedam.
Ko so se odprla vrata vrh stopnišča in sem jo zagledala, sem obstala. Nekaj lepega in toplega je šlo skozme, stala sem pred njo kot takrat, v prvem razredu, in obšel me je isti občutek spoštovanja do nje. Bila je še vedno visoko vzravnana, osivela že, vendar je obdržala svoj nekdanji videz. Oči, zazrte vame, so bile še vedo žive, tople so bile, kakor mamine. Nosila je svojo črno obleko in po dolgem času spet snežno bel čipkast ovratnik. To ji je dajalo še vedno neki gosposki, dostojanstven videz. Govorila je mirno in zbrano, tudi soba, v katero me je povabila, je bila urejena. Miza z vazo in rožami na sredi pa mi ni padla toliko v oči kot prtiček na nji. Bil je vezen, narejen ročno, gotovo še iz časov, ko je še poučevala v naši vasi. Nitke vezenega cvetja na njem so bile že malo obledele in natrgane.
V sobi, kjer sva stali, je bilo mrzlo. Velika, visoka hiša z velikimi sobami in visokim stropom je dajala še hladnejši občutek. Julijana mi je ponudila čaj in napolitanke; te so bile že mehke, kdo ve, koliko časa jih je hranila. Nekaj časa sva bili tiho. Stiskala sem v roki svojo prvo knjigo in ji jo počasi ponudila. »Pišem ... Tako, malo ... Včasih ... To pa je moja prva povest!«
Julijana je vzela knjigo v roke, pogledala naslovnico, jo obrnila, pa obrnila nekaj listov. »Vedela sem, da boš enkrat našla v sebi nekaj takega. Nisi me presenetila!«
»Ne?«
»Ne. Bila si tako ...« Ni dokončala svoje misli, a zame je bil že tisti njen pogled dovolj. Resni obraz se ji je omilil in nasmehnila se je . »Kako hitro so šla leta ... Kako odrasla si že. Ponosna sem nate, veš!«
»Res?«
»Res!« Sklenila je roki v naročju in mi pokimala. Vesela sem bila njenih besed.
Ko sem se poslovila je stopila za mano ven, obstala je na vrhu kamnitih stopnic, še vedno je pobožno držala mojo knjigo v naročju, visoka in lepa se mi je videla, ko sva se poslovili in sem jaz že z dvorišča zavila na cesto, je še vedno stala tam in mi mahala. Počasi sme šla po tlaku naprej , gledala sem v tla in potiskala premražene roke v žepe svoje jakne. V zvoniku na drugi strani mesta je zazvonilo ave. Dvignila sem glavo in se ustavila. Prisluhnila sem glasu zvona. Mesto je zasijalo v lučeh, vendar mrzle sivine zgodnjega zimskega večera svetloba ni prebodla. Mimo mene so hiteli ljudje po svojih predprazničnih opravkih, vsi z neko ihto in tiho.
»Julijana je pa zdaj sama,« sem pomislila. »Le kako je človeku, ki je sam, v teh dolgih večerih v tako veliki hiši?« Čudno hudo mi je postalo ob tej misli, kakor da sva se pravkar poslovili za vedno. In res sva se! Kar pozabila sem nanjo, čeprav mi nikoli ni ušla čisto iz spomina. Z vsakim šolskim letom svojih otrok sem jim govorila o svoji prvi učiteljici Julijani, ki me je, poleg babice doma, tako potrpežljivo učila brati in drugih koristnih reči za življenje. O ženi, ki je, tako tiho kot je živela, tudi odšla.
To sem zvedela enkrat kasneje. Ko je bilo že prepozno ... »Morala bi še kdaj k nji! Pa nisem šla ...« Svojo slabo vest sem mirila z raznimi izgovori. Pa je nisem mogla umiriti. Še dolgo. »Dober človek je pravi blagoslov,« sem pomislila večkrat na mamine besede. In kako lepo bi bilo, če bi bili ljudje manj sebični.
Pred prazniki sem pospravljala predale. V roke mi je prišla moja prva spominska knjiga. Oguljene robove ima in listi so že orumeneli, a jo še vedno hranim. Tudi besede moje prve učiteljice Julijane, z njenim podpisom, z leti dobivajo vse večjo vrednost in mislim, da jih še sedaj razumem.
»Ohrani v srcu veliko dobrega in deli dobroto tudi drugim, vse se ti bo povrnilo! Ohrani veselje do branja lepih knjig; knjiga naj ti postane v življenju najboljša prijateljica in učiteljica!«
Skrbna, izbrana pisava, njene misli, njen podpis.
»A tako ti je napisala tvoja učiteljica? Kako lepa pisava in kako lepo izbrane besede!« pravi moja vnukinja, ko tisto prebere. Na mizo zraven odloži prenosni računalnik in še enkrat prebere. »Danes pa gre vse tako hitro, da komaj dohajamo še tisto, kar je za sproti. Veš, ni več tako ... Pa tudi takih učiteljic ni več! Na nobeno nisem posebej navezana. Komaj čakam, da grem, da bo matura, in spet naprej ...«
»Vem! Danes imate vsega preveč ...« »Še dobro, da si vse sproti pišem. Da so računalniki. Ne vem, kaj bi brez njega.«
»Seveda ne.«
Gre s svojim prenosnikom nazaj k učenju. Jutri spet nekaj pišejo, leto z maturo na koncu je, otroci kot roboti drdrajo učenosti, roboti sodobnega časa. Veliko od tega, kar morajo znati, jim v življenju ne bo koristilo. Marsikaj, česar ni v učnih načrtih, pa jim lahko zelo manjka. Nekaj je narobe ...«
ŠKRINJAR, Polona. (zgodbe). Ognjišče, 2019, leto 47, št. 2, str. 38-40.

Teta Mici živi na robu gozda v stari hiši – ona pravi “utrujeni kot je sama”. V njej so živeli številni rodovi. Razpokani zidovi, železni križi v oknih, zarjavelo orodje v shrambi in kredenca brez šip vedo, kaj je čas. Kot je za tiste nekoč, čas teče tudi zanjo, ki skoraj ne more več hoditi. Daleč je do soseda, vsak dan bolj daleč, se ji zdi, in pot je vedno bolj razrita in strma, se ji zdi. Okrog sebe ima ljudi dobre volje, a večinoma je sama. Ob nedeljah jo pridejo ta mladi iskat z avtomobilom in jo peljejo k maši. To je zanjo res Gospodov dan.
Ko je sama, si krajša čas z molitvijo. Če je vreme lepo, sedi s svojo muco na soncu pred hišo. Če pa je slabo, sedita v izbi in teta Mici moli. Premišljuje skrivnosti rožnega venca. Pogosto ji misli uidejo v spomine ...
Ki si ga, Devica, od Svetega Duha spočela ... Ja, Marija je rekla: “Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi.” To ponavljamo vsak dan pri angelskem češčenju ... Če Marija tega ne bi rekla, premišljuje teta Mici, si ne predstavljam ... Misli ji poletijo v preteklost, ko je rekla ‘da’ svojemu Lojzetu. Če njega in družine ne bi bilo, bi bila zdaj še bolj sama. Skupno pot sta začela z Božjim blagoslovom. Velikokrat je kar otipljivo čutila, kako Vsemogočni pomaga. Ja, bile so tudi težave, pa se nismo kar ločili. Kdo pa nima križa v tej solzni dolini?
Ki si ga, Devica, v obiskanju Elizabete nosila ... Mlada mati Marija je bila vesela, ko je Božje Dete raslo pod njenim srcem. Božji poslanec ji je povedal, da tudi njena sorodnica Elizabeta pričakuje otroka, čeprav je že zelo stara. Brž se je odpravila k njej na obisk in da ji pomaga. Dobra žena je bila vsa iz sebe, ko jo je zagledala. Po skrivnostnem navdihu je spoznala, koga nosi Marija, in je vzkliknila: «Blagoslovljena ti med ženami in blagoslovljen sad tvojega telesa!« Kako sem se jaz razveselila prvih gibov mojih petih otrok pod svojim srcem! Veselila sva se oba z mojim Lojzetom. Bog mu daj večni pokoj, dober mož in oče je bil. Najini otroci vsi lepo živijo, hvala Bogu ...
Ki so ga, Devica, rodila ... Devica in Mati Marija, tvoj nazareški ‘da’ je dozorel v Betlehemu. Rodila si Odrešenika sveta. Z Jožefom sta bila v skrbeh. Rodila si v hlevu. Kralj, rojen v hlevu ... Hvala Bogu, za naše mlade mamice je lepo poskrbljeno. Jaz sem vse svoje otroke rodila doma. Babica Jolanda se je vedno pravi čas pripeljala z mopedom sem gor na naš hrib. Bila je dobra ženska. OB vsaki uri je šla na pot, ob vsakem vremenu, pri vseh svojih težavah z zdravjem. Bog jo z veseljem sprejel v nebesa, ko je pomagala tolikim Božjim otrokom priti na ta svet ...
Ki si ga, Devica, v templju darovala ... Marija tudi jaz sem vseh svojih pet darovala Gospodu še preden so se rodili. Izročila sem jih v Božje varstvo ... Pa tudi tebi sem jih vedno znova priporočala. In njihovim angelom varuhom. Marija, ti si darovala Jezusa v svetišču, ko je bil še majhen otrok, jaz Bogo vedno znova darujem svoje otroke, ki so že odrasli, z njimi pa darujem in Bogu izročam svoje vnuke. Trinajst jih je že. Najmlajša ima šest let in hodi v prvi razred ... Teta Mici se zazre proti dolini, kjer naj bi stala šola.
Ki si ga, Devica, v templju našla ... Lahko si predstavljam, kako si bila srečna, ko si ga našla ... On ni bil navaden otrok. Ti si to vedela, nisi pa še razumela, da mora že zdaj stopiti na pot, ki mu jo je določil Oče. Skrivnostna so Božja pota. Vsaka mati ve, kako je hudo, če se otrok izgubi. V strahu ga išče in umiri se šele, ko ga najde in stisne na svoje prsi. Še hujša je bolečina, če se otrok izgubi drugače ... Moji so zvesti. Prihajajo k meni, kadar morejo, čeprav živijo daleč. Vsak njihov obisk je, kakor da sem jih znova našla ...
Poljubila je križec na rožnem vencu ter pogledala kvišku. Dobri Bog, hvala ti za ta lepi dan. Tudi jutri bo lepo, nebo na zahodu prav žari. Počasi je vstala in zavzdihnila: »Oh, te stare kosti!« Skupaj z mucko sta šli v hiši. Večerni zvon je oznanjal, da z nočjo prihaja mir v srca dobrih ljudi.
BIZJAK, Pavlina, zgodbe, v: Ognjišče (2017) 10, str. 55

Na naš farni pevski zbor smo bili vsi ponosni. Same prekaljene, izkušene pevke in pevci so peli v njem. Bili so že starejši, saj je zbor rasel skupaj z organistom, ki je bil že v zrelih letih, za nas otroke pa pravzaprav zelo star. Zbor je nastopal pri jutranji nedeljski maši in nekoliko okrnjen tudi pri deveti. Pred leti se je zboru pridružil naš oče. Kar nekaj časa so ga vabili v svojo sredo, saj so vedeli, da ima lep glas in da poje celo prvi tenor, ki jim ga je vedno primanjkovalo. Ko sem pri maši poslušal njihovo petje, sem očetov glas prepoznal med vsemi drugimi, čeprav ni izstopal. Tako čistega glasu ni težko prepoznati.
Organist si je že nekaj časa prizadeval, da bi zbor pomladili. Pa ni imel sreče. Da stari in mladi pevci ne gredo skupaj, mu je večkrat dejal župnik in mu na koncu predlagal, naj povabi k sodelovanju otroke, ki hodijo k verouku, in ustanovi čisto nov zborček. Tako nas je, ko sem hodil v drugi ali tretji razred, po končani uri verouka, ki smo ga imeli v stranski kapeli, obiskal organist in nas vse povabil v zakristijo. Usedel se je za harmonij in povedal, da bo preskusil naš posluh.
Ko sem prišel na vrsto, mi je rekel: »Poskušaj ujeti glas, ki ga boš slišal, in zapoj Ce.«
Udaril je po tipki, jaz pa sem zapel, kot sem najbolje vedel in znal.
»Sedaj pa zapoj De,« je udaril po drugi tipki.
»Dobro, dobro!« je bil zadovoljen, »sedaj pa zapoj E.«
Zapel sem in skušal ujeti ton, ki sem ga slišal.
»Odlično. Zapoj še Ef.«
Pogumno sem zapel, organist pa je nasmejan dejal: »Lahko boš pel v našem novem zboru! V nedeljo po nauku se oglasi v zakristiji.«
Nisem vedel, ali naj bom vesel ali ne. Poleg maše in popoldanskega nauka še pevske vaje. Da so vaje zelo resna stvar, sem vedel že iz očetovega pripovedovanja. Ampak kakšne izbire niti nisem imel.
Potem sem vsako nedeljo po maši ostajal pri vajah. Vadili smo in vadili in ponavljali vedno iste pesmi. Peli smo bolj ali manj ubrano, se trudil, z glasovi sledili organistovim rokam, ki so živahno krilile sem in tja, se včasih dolgočasili, posebno fantje pa smo s svojo neresnostjo pogosto spravljali organista ob živce. Po dveh ali treh mesecih nam je organist ves ponosen povedal, da bomo v nedeljo peli pri deveti maši.
Ne vem, kdo je bil med mašo bolj na trnih – organist ali mi. Igral je na orgle in mahal z roko, da smo mu komaj sledili. Po končani maši ni bil nič kaj zadovoljen. »Vaje, vaje in še vaje!« nam je med pospravljanjem dejal, mi pa smo se kar se da hitro usuli s kora po okroglih stopnicah. Ko smo prišli iz cerkve, so nas ljudje obkrožili, hvalili, trepljali po ramah ter dejali, da smo peli kot angelčki, saj tako lepega petja že dolgo niso slišali. Ne vem, če smo jim čisto verjeli, pohvala pa nas je le pobožala in nam poplačala vse tiste ure, ki smo jih prebili v zakristiji namesto v zlati prostosti.
Vaje so postajale manj težke.
Kmalu po tisti nedelji je učiteljica mimogrede povedala, da je slišala, da je bil ustanovljen v cerkvi neki otroški pevski zbor. Pomolčala je, kot da nekaj premišljuje.
»Ali je zraven tudi kdo izmed vas?«
Nihče ni odgovoril.
»Ja ali ne?« je nekoliko nestrpno vprašala.
Nekaj nas je pokimalo.
»Kdo torej poje v tem zboru?« je bil njen glas odločen.
Pet ali šest nas je dvignilo roko.
»Sem si kar mislila!« nas je prebadala s pogledom. »In to prav vi, ki niti posluha nimate! No, pa za cerkveni zbor to ni pomembno!«
Jezno je hodila po razredu gor in dol. Bili smo tiho kot miške, da so se slišali samo njeni koraki.
»Da slišimo, kako poje cerkveni zbor!« Ustavila se je in s prstom pokazala name. »Zapoj do, re, mi, fa, so, la, si!«
“Nič lažjega,” sem pomislil, “če me je naš organist, ki je znan zborovodja daleč naokoli, pohvalil, da imam lep glas in dober posluh, bo to ugotovila tudi naša učiteljica.”
Začel sem pogumno in glasno: »Do, re, mi, fa, so …« še nisem odpel do konca, ko me je z roko ustavila in se začela na ves glas smejati. »Niti najmanjšega posluha nimaš in nemogoč glas, pa poješ v cerkvenem zboru!« Še kar naprej se je smejala, dokler se ni smejal ves razred. Seveda razen nas, ki smo stali kot obsojenci.
»Sedi!« mi je pokazala s prstom. »Naslednji!«
Ne vem, katera žrtev je bila na vrsti za menoj, deležna pa je bila enakega posmeha.
»Dovolj je tega razglašenega petja!« je nenadoma odsekala. »Sedite! Če že morate, potem še kar naprej pojte v tistem zboru, zapravljajte vaš čas in utrujate ljudi, ki vas morajo poslušati!«
Odkorakala je do katedra in se glasno usedla. Po dolgi, mučni tišini je nadaljevala s snovjo, kot da se ni nič zgodilo.
Bil sem globoko osramočen in prizadet. Izpod čela sem iskal poglede ostalih žrtev. Vsi so, enako kot sam, gledali v tla. V pogledih drugih sošolcev pa nisem opazil ne očitkov ne posmeha. To je vsaj nekoliko omililo mojo prizadetost. Odsotno sem sedel tam v klopi in se spraševal, kaj tako napačnega sem naredil. Vame pa se je zarezala neka bolečina, neki čuden občutek med ponižanjem in samozavestjo, česar do tedaj nisem poznal.
“Če bom kdaj učitelj, se nikoli ne bom norčeval iz otrok,” je v meni takrat dozorela misel, ki me je spremljala vse življenje.
JARC, Janko-Smiljan (zgodbe). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 6, str. 104-105.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Že nekaj let zapored smo se na rožnovensko nedeljo odpravili na Malo Goro, na svoje posebno romanje. Za mojo družino je bil ta dan velik praznik. Živeli smo nedaleč stran od male podružnične cerkve, kamor smo šli le dvakrat na leto: na god svetega Lovrenca in na to, prvo oktobrsko nedeljo. Velik praznik je bil tudi zato, ker smo tja gor šli vsi skupaj.
Jesen, ki se je začela razkrivati v prvih jutranjih meglicah in je skrajšala vroče, nevihtne dneve, je na to nedeljo ponavadi sijala taka, da so redki popotniki, ki so se vzpenjali na Goro, med sabo šepetali, prevzeti od lepote. Zdelo se je, kot da se vrača poletje. Za en dan je svet, ogrnjen v pisane barve, zasijal v veselju. Nenadne otoplitve so bile vesele predvsem ženske, saj so še vedno lahko oblekle lahke poletne bluze.
»Če na rožnovensko nedeljo ženska zidano bluzo obleče, se vreme hitro opeče,« so govorili starejši. Včasih, ko so svilene ali zidane bluze pomenile nekaj posebnega. Nekaj gosposkega. Ta čas pa o njih ni spregovoril nihče več. Moderni časi so prinesli vsakdanja, športna oblačila in obutev tudi.
K cerkvi na Malo Goro smo se peljali z avtom, le od zadnjega ovinka naprej smo šli peš. Na vrh sem tistikrat prišla med zadnjimi. Z mojo nogo je bilo že hudo narobe, hčeri in mož so potrpežljivo pogledovali nazaj, če jim še sledim. Vnuki so tu pa tam pritekli k meni, me vprašali, če je vse v redu, in zleteli spet naprej.
Na vrhu je bilo pod starimi hrasti veliko klopic in pogled, ki se je odprl po dolini, me je pri priči postavil v boljše razpoloženje. Ljudi ta čas na Gori ni bilo veliko. Redki sprehajalci, ki smo jih pustili zadaj, so počasi prihajali na vrh z druge, položnejše strani. Obračala sem glavo tja, od lepote dneva mi je kar sapo jemalo.
Ko sem sedla na klop pod prvi hrast, sem zagledala pri cerkvenih vratih moškega. Sam je bil. Bil je visok, zelo suh, nervozno si je popravljal pas na širokih mahedravih hlačah, kot kakšen šolar. Pogledala sem še enkrat tja. Malo bolj natančno. »On je!« me je spreletelo. »Seveda je on! Benjamin. Nihče mi ni rekel, da je doma. Le kaj ga je prineslo prav na rožnovensko nedeljo na Malo Goro? Ali morda spomini? Ali...«
Benjamin, včasih so ga klicali tudi Beno, je bil doma le malo stran od naše hiše. Srečevala sva se od otroških let in ko je moja navezanost nanj prerasla v nekaj več, sva mislila, da bo tisto nekaj več zdržalo. Pa ni. Izginil je od doma, kot večina fantov takrat, ko bi moral k vojakom. Pustil je hišo in družino. In tudi mene. Pisal mi je še nekaj krat, potem pa je kmalu tudi tisto zamrlo. Zamerila sem mu, hudo zamerila!
Ko je prvikrat prišel domov, se je še vedno skrival. Ilegalen prehod meje je bil kazniv. Nisva se srečala. Ko je prišel drugič, so bile razmere pri nas drugačne, bolj prizanesljive. Srečala sva se, a sva spregovorila le nekaj besed. Bila sem že poročena. Ko je prišel tretjič, je moja najstarejša hči že tekala okoli hiše in ni se več oglasil.
Spet sem pogledala tja, ali se nisem morda zmotila. Ne! Suh, koščen život, malo upognjen že, in ta njegov pas! Koliko je imel opraviti z njim! Morala sem se nasmehniti. Kako to, da človek po toliko letih sploh ne spremeni svojih navad!
Ko je stopil stran od vrat, je malo postal na vrhu in se zagledal nekam v dolino. Položila sem roki na mizo, hladil me je veter, domači so šli vsak po svoje, v zvoniku je odbilo četrt. Mogočen glas zvona je zapel visoko nad mano in sončno nedeljsko jutro je postalo še bolj praznično, dopolnjeno.
Ko se je obrnil k meni, sem obstala. Želela sem, da pride zraven, po drugi strani pa... Mar ni bilo najino slovo zadnjikrat dokončno? Dokončno? Kaj pa je v življenju tako zelo hudega, da si ne bi odpustili? Bi mu morala stopiti naproti ali vsaj stegniti roko? Vse to sem pomislila, storila pa nisem ničesar. Samo sedela sem in gledala.
Srečale so se oči in čudni občutki so me prevzeli. Sem še kaj taka kot tistikrat? Sem se postarala, tako kot on? Koliko? In kaj bo rekel zdaj, po toliko letih in po...
Imela sem cmok v grlu in otrple roke in noge in rada bi bila nekje drugje, na drugi strani cerkve, kjer je bilo vedno več ljudi, rada bi bila na poti navzgor, kjer koli, le tu ne. In kje je Ožbej ? Kje le hodi mož in hčerki z otroki? Pa ravno zdaj ni nikogar ob meni...
Benjamin je pogumno naredil nekaj korakov in se v nekem nemirnem smehljaju bližal mizi. Srečanje je bilo neizogibno.
»Po toliko letih... Pa se srečava prav tu...« je rekel. Kot da ne bi vedel, da je malo stran od tega kraja moja vas, moj kraj, ki ga nisem nikoli zapustila. Sam pa je bil nekje v Ameriki že več kot štirideset let.
»Ja, vsako leto na rožnovensko nedeljo prihajam sem. Če je lepo vreme,« sem zamrmrala in stresla Benjaminovo roko. »Vedno sem šla rada sem gor...«
»Vem. Jaz tudi!« Benjamin je pogledal naokrog in se nasmehnil. Roke dolgo ni spustil. Na Malo Goro sva prihajala dostikrat skupaj. Peš. Pa ne samo jeseni. Vsak letni čas. Celo pozimi sva hodila gor in se s sanmi po ozki gazi vračala. Na poti proti vrhu je ob cesti stala kapela. Tja sva velikokrat nesla rože. Spomladi šmarnice, poleti marjetice, jeseni pa ciklame in praprot. Zdaj je že bil čas za praprot in dišeče ciklame...
»Tudi hrasti so še tu,« je rekel, ker sem bila jaz tiho in v nekih svojih spominjanjih.
»Hrasti so neuničljivi. Niso kot človek...«
»Ali pa,« sem zamrmrala in pogledala v krošnje starih dreves. Visoki hrasti, trije so bili, eden je bil načet od strele in od starosti že tudi, so pošumevali in delali prijetno senco. Dan je bil tak, da senca ni pomenila še hlada, vendar sem se vseeno pomaknila na sonce.
»Ali tu gori še kdo živi? Pastir? Zvonilo je...« je vprašal in me gledal naravnost v oči. Predirljive modre oči, gubice okoli ust, osiveli lasje in ostra odločna brada. Še vedno je bil čeden. Visok, slok, starejši moški.
Zardela sem in skomignila z rameni. Čudno mi je postalo ob vsem tem. Medle misli, medla glava. Stresel me je glas zvona.
»Zvonovi so zdaj programirani na elektriko, mislim da... Ključ od cerkve ima najbližji sosed. Še vedno. Ta dan je navadno odprto... Saj veš,« sem rekla in pogledala navzgor, pa spet vanj. Seveda je vedel! Vedel je, da bo na rožnovensko nedeljo cerkev odprta in lepo urejena. Tako kot vedno.
»Greva pogledat?«
»Pa pojdiva...« In šla sva do cerkvenih vrat ter jih odprla. Ves prostor podružnične cerkvice je kar naenkrat napolnila svetloba. Sonce je posijalo na svetnike v oltarju, na rože, ki jih je nekdo dan pred tem del v vaze, na bel čipkasti prt je posijalo in na podobo svetega Lovrenca v sredini. Skozi vrata je v hladni prostor zapihala sapa z gozda sem in zaslišala sem melodijo, orgle in pesem. Daljno pesem. Meni tako drago.
Z Benjaminom sva sedela v klopi, utrujena od poti, zasopla in srečna. Sijala so okna v svojih pisanih sencah, vse tiho, Beno je položil roko na mojo in rekel: »Enkrat bova stala pred tem oltarjem...«
Zdrznila sem se. Spomin je bil trpek, nenadoma je prišlo in bilo je tako silno, da sem se obrnila in pogledala sem vanj, stal je trdo ob meni, prekrižanih rok in sklonjene glave.
»Saj ni on kriv, da ni tako,« sem pomislila. »Mogoče je bila taka božja volja, tako mi je rekla mama v letih, ko sem ga tako težko pozabljala.«
Pokrižala sem se in stopila ven. Sonce lepe rožnovenske nedelje je sijalo naravnost na cerkvico in na gorski travnik in zrak je bil sladek. Meden od jesenskih vonjav in zorenja.
»Ali so tvoji?« je rekel Benjamin, ko je prišel za mano. Okoli hrastov so pritekli moji trije vnuki in se zapodili k meni.
»Ja, to so moji vnuki,« sem rekla ponosno. »Kar rastejo, veš...«
»Jaz imam dve vnukinji. V srednji šoli sta že. Pa nobena ni hotela z mano. Verjetno smo bili premalokrat doma. Zato jima ne pomeni veliko,« se je opravičeval.
»Verjamem,« sem zamrmrala. »Mi pa vsako leto dvakrat pridemo sem gor. In radi gredo z nama...«
Z desne strani sta prihajali hčeri in oba zeta. Pogledali so po naju, suho pozdravili in odšli dalje. Na drug konec hrastove sence. Tam so sedli in pogledali po dolini. Tudi mož je sedel k njim, le jaz sem še kar stala.
»No, jaz grem. Lepo, da sva se srečala po toliko letih,« je rekel Benjamin in mi stisnil roko. Pokimala sem mu in se po sili vljudno nasmehnila. Šel je mimo, še nekajkrat pogledal nazaj in počasi stopil do avtomobila.
Ko je odpeljal, sem stopila na kraj. Čisto na rob, tam je bil najlepši razgled. »Babi, da ti ne spodrsne! Čakaj, prijel te bom!« je zavpil najmlajši in me prijel za roko. »Ne bo mi, ne! Saj me močno držiš!« sem mu odgovorila in se oprijela njegove dlani. Res je bila že krepka in topla. In oči, ki so sijale s skrbjo vame, so bile tople. Take, kot vsa nedelja. Rožnovenska nedelja na gori...

ŠKRINJAR, Polona (zgodbe) Ognjišče (2008) 10, str. 52

Ko sem prvo nedeljo v lanskem oktobru stopila v cerkev, so ob velikem rožnem vencu pred Marijinim oltarjem gorele svečke – za vsako zdravamarijo in vsak očenaš ena. Žarele so kot zvezdice na nebu in pozdravljale Marijo na oltarju. Nekaj vernikov je že molilo rožni venec. Prevzela me je ta ubrana pobožnost z občutkom popolne varnosti, nekakšna spokojnost, ki je bila prisotna v naši cerkvi v tej jutranji uri. Najraje bi videla, da bi še kar molili in molili rožni venec.
Začela se je sveta maša in sicer s prelepo pesmijo Kraljica venca rožnega. Mogočno so zadonele orgle, zbor je ubrano pel in vsi smo se pridružili. Od ganjenosti skoraj nisem mogla peti. V očeh so se mi nabrale solze. Pesem poznam že vse življenje, toda tokrat se me je njeno besedilo posebno dotaknilo. Strmela sem v Marijin kip in zdelo se mi je, da je ob našem petju kar oživel, ob svetlobi svečk sem imela občutek, da se Marija smehlja. Kar naenkrat so se mi pred očmi zvrtele slike Marije, preden ji je angel Gabrijel prinesel povabilo, da postane mati učlovečenemu Božjemu Sinu. V duhu sem videla, da je bila Marija čisto navadno dekle, mlada žena, na zunaj enaka drugim vrstnicam v Nazaretu. Njena duša pa je bila najbogatejša, najčistejša, najlepša. Ob srečanju z nebeškim poslancem je iz njenega srca privrela hvalnica Moja duša poveličuje Gospoda. Mojo notranjost je preplavilo nešteto novih spoznanj, za katera sem sicer vedela, a nikoli niso bila tako občutena.
Sveta maša se je nadaljevala, jaz pa sem bila v nekem zanosu, kot na nekem drugem, blaženem kraju. Med obhajilom so pevci zapeli meni tako ljubo pesem: Ljubljena slovenska hiša ... Moli, moli rožni venec, ljubljeni slovenski krov, zvesto nad teboj počival bo Marijin blagoslov. Na to pesem me veže prav prisrčen spomin. V družini smo imeli teto, ki se je bližala devetdesetim letom in ni več zapuščala hiše. Ko je bil v naši župniji misijon, smo prosili patra, ki ga je vodil, da pride k nam. Teta je opravila spoved, prejela je sveto obhajilo, misijonski blagoslov in bolniško maziljenje. Ko je pater vstopil v sobo, je z občudovanjem gledal nabožne slike na steni, vmes pa velik lesen rožni venec. Ko ga je zagledal, je sklenil roke in zapel to pesem. Vsi prisotni smo bili ob tem ganjeni in še zdaj se v naši družini radi spominjamo tega lepega dogodka. Ko sem danes slišala pri maši to pesem, mi je prišlo na misel: v koliko hišah sploh še imajo rožni venec na vidnem mestu in ga tudi molijo?
Spominjam se, kako se je v času moje mladosti še slišala iz vsake hiše večerna molitev rožnega venca. Nihče ni skrival, da ga moli, vsem je bilo jasno in čisto normalno, da je treba vsak večer zmoliti rožni venec, kot je treba ves dan delati in zvečer leči k počitku. V tistih časih so pri vsaki hiši, zlasti v zimskih večerih, izdelovali zobotrebce. Da je bilo bolj kratkočasno in niso prehitro zaspali, so se ljudje zbirali skupaj, več v eni hiši. Če je kdo zamujal, si slišal soseda reči v opravičilo: “Niso še odmolili, so se zakasnili pri delu.”
Hvala Bogu, da se je ponekod še ohranila lepa navada, da se vsi vaščani zbirajo v hiši pokojnega sedem ali osem dni in molijo rožni venec. Žal pa se že tudi to vedno bolj opušča. Kakšna škoda, to je bilo še zadnje slovo, darilo sovaščanov za dušo pokojnega, ki je odšel iz njihove srede.
Ko opravljam svoje delo doma na vrtu, v kuhinji, pri pletenju ali šivanju, imam vedno zasedeni obe roki. Da ne molim zdaj pet, zdaj sedem zdravamarij, sem začela moliti tako, da za vsako skrivnost rožnega venca zmolim po eno zdravamarijo in vse, kar spada zraven. Tako se ne motim s štetjem in lepo premišljujem skrivnosti vseh štirih delov rožnega venca. Če delo traja dalj časa, odmolim kar več takih skrajšanih rožnih vencev.
Moja tašča je veliko molila, posebno zadnjih deset let, ko zaradi slepote ni mogla delati niti brati. Večkrat nam je rekla: »Moliti moraš, dokler si zdrav, ko si bolan, težko moliš!« Čez veliko let, ko sem hudo zbolela, sem spoznala, kako prav je imela. Ko je bilo najhuje, niti ene molitvice nisem spravila skupaj, čeprav sem jih sicer dobro znala in vse življenje molila. Šele ko se je zdravje obrnilo na bolje, sem spet lahko vzela v roke rožni venec in rada prebirala jagode s prošnjo za ozdravitev pa tudi v zahvalo za izboljšanje in upanje na najboljše.
Moliti je treba ne samo, kadar kaj prosiš ali ti je hudo, ampak tudi, ko ti srce prekipeva od sreče in veselja, kot je meni lansko prvo nedeljo v oktobru.
Sredi 16. stoletja je krščanski Evropi grozila muslimanska nevarnost, ki so jo predstavljali turški osvajalci. Zaustavljena je bila po zmagi krščanskega ladjevja nad turškim pri Lepantu 7. oktobra 1571. Bolj kot z orožjem je bila dosežena z gorečo molitvijo rožnega venca. Bi se to lahko zgodilo tudi danes? Ne brez molitve, ki je vedno bolj odsotna v naših domovih. Pa tudi zdaj nam grozi prav taka nevarnost kot takrat, le način je drugačen.

Heli, (zgodbe), v: Ognjišče 10 (2018), 45.

Začelo se je, ko sem pred trinajstimi leti ‘nenačrtovano’ (po moji takratni vednosti) zanosila. Pred tem pa sem že dvakrat rodila. Otroka sta bila stara šest let in petnajst mesecev.
Še vedno se živo spominjam besed, ko sem možu, ne da bi prej opravila testiranje, dejala: “Noseča sem.” Z možem takrat “nisva bila na mestu”, pomislila sem na umetni splav. Že sama misel na umetni splav me je pripeljala do najstrašnejšega dejanja v mojem življenju. Mož je odločitev ‘za življenje’ prepustil meni. Kakšno naključje, mar res ? Vedno se o vsem pogovoriva, preden sprejmeva skupno odločitev, a v tej stiski sem ostala popolnoma sama. Lahko bi se odločila prav, vendar se, žal, nisem. Obrnila sem hrbet družini, Življenju, Bogu, Ljubezni ... Na misel mi prihaja prošnja, ko sem tistega usodnega majskega dne v joku prosila: “Bog, če res obstajaš, kje si zdaj, reši me ...” V sebi sem še tik pred posegom čutila, in to čutim še danes, kako močno si želim povedati medicinski sestri, da sem si premislila in oditi domov, ob tem sem se vsa tresla in jokala ... Vendar nisem zmogla spregovoriti ... O grozljivem dejanju z možem nisva dosti govorila, bilo je težko govoriti o splavu. Na mojo napačno odločitev so vplivale misli, kot so: ob dveh majhnih otrocih ne zmorem skrbeti še za dojenčka, zahtevna služba, strah pred tem, kaj bodo rekli v službi, ko bom spet ‘težila’ za porodniško, skratka obšla me je popolna groza in strah pred naporom po rojstvu, pred tem, da fizično in psihično ne bom zmogla treh otrok ... skratka neživljenske misli. Čeprav smo se ravno devet mesecev prej preselili v lastno hišo. Imela sem idealne pogoje za veliko družino ... In tako sedaj vsak dan znova gledam resnični obraz dejanja, ki se mi je takrat zdel kot edina logična izbira. Dolgo časa sem krivila ljudi okoli sebe, ki so vedeli za moje stanje, vendar mi ni nihče rekel: “Ne naredi splava,“ ali mi povedal o čustveno negativnih posledicah takšnega dejanja. Nihče mi ni povedal za bolečino, ki jo pusti umetni splav, sama se tega nisem zavedala, dokler ni bilo že prepozno. Sedaj vem, kriva sem sama. V svoji nemoči sem se potopila v depresijo, sovraštvo do sebe, ženski čuti so popolnoma zaspali v meni, ko sem spoznala, da sem uničila lastnega otroka. Od takrat naprej me spremlja obup, sindrom popolne mame (otrokom težko rečem ne), občutek krivde, razne bojazni, nezmožna sem se sprostiti, živim v večnih dvomih, v velikem strahu pred prihodnostjo, pred neznanim, bojim se sama sprejemati odločitve v kakršni koli stvari, pri svojih opravilih sem zelo počasna, misli mi uhajajo, slišano preslišim, imam telesne in čustvene rane, ki se nikoli ne bodo zacelile, zaradi čustvene blokade sem do nedavnega zavračala možev dotik, objem, najino intimnost, v svojem srcu nosim veliko žalost in nenehno bolečino, ko prihajam v šolo po otroke, iščem generacijo nedolžnega otročička, ker vem, da bi morala še enega odpeljati domov, družinski prazniki so zame ena sama velika žalost, da o času obletnice umetnega splava in obletnice, ko naj bi se otročiček rodil, ne govorim, takrat je zelo hudo, splav mi je zlomil srce ... ja, vse to, in še mnogo več hudega je meni pustil splav. Zavedam se, da je umetni splav pustil mnogo žrtev: ubitega otroka, ranjeno žensko, ženo, mamo, sestro in prijateljico, očeta, ranjene otroke, tete, strice, stare starše, prijatelje ... Zato imam v mislih vse ženske, ki so v stiski in razmišljajo o umetnem splavu in bi jim rada pomagala po svojih najboljših močeh. Ob božiču se veselim svojih treh otrok (tri leta po umetnem splavu mi je bilo dano še enkrat roditi - Bogu hvala), hkrati pa doživljam in čutim strašno bolečino ob izgubi otroka, za katero sem kriva sama. Resnični obraz tega dejanja ni konec, temveč začetek velike nočne more. Hudo trpljenje spremljajo tihe, nevidne solze strašne bolečine, ki tečejo po ranjeni in neutolažljivi duši. Zaradi tega dejanja preživljam živi pekel. V tej globoki ranjenosti nisem sama, saj z menoj hudo trpi moj mož in oče mojih otrok. Trudiva se, da bi z Božjo pomočjo zmogla odpustiti drug drugemu in skupaj stopiti na pot zdravilne pokore, da bi tako pripomogla k duhovnemu uravnoteženju. Za to dejanje ni nikakršnega opravičila.
Priznam, v vseh teh letih sem srečala mnogo dobrih ljudi, tako duhovnikov kot prijateljev v raznih skupinah znotraj Cerkve, a povedati tega nisem zmogla nikomur. Sem že mislila pred leti, da bom lahko spregovorila o tem z duhovnim voditeljem naše zakonske skupine, a žal ni šlo. Prava tresavica se me je polastila, ko sem želela o tem spregovoriti. Ker o dejanju nisem zmogla spregovoriti, razen s spovednikom tistega usodnega leta, se je v meni začelo prebujati hrepenenje po globoki resnici o tem, kdo v resnici sem in kaj potrebujem. To hrepenenje sem dolgo le tlačila v sebi, bala sem se že, da bom duhovno omrtvela, ali pa me bo to nekega dne uničilo. Osebno sem spoznala, da potlačitev čustev in bolečine ni prava pot, saj prinaša dodatno trpljenje in umiranje na obroke. Božja previdnost pa je bila ves čas na delu. Začela mi je usmerjati pogled vase, in sicer v to, kaj potrebujem in kaj si res želim. V letu 2008 me je Gospod povabil na duhovne vaje s priznanim voditeljem. Med drugim se je tema duhovnih vaj dotikala moje lastne grešnosti v vsej globini. Dano mi je bilo krstiti otročička s krstom želja in ga izročiti v Božje roke. Pred kratkim pa mi je Gospod na mojo pot križa poslal svojega duhovnika, ki se mi je na njemu lasten način, približal tako, da sem zmogla spregovoriti o svoji težki rani, in je v meni prebudil željo po izražanju najglobljih čutenj. Z njegovo pomočjo sem se vključila v zdrav proces žalovanja in notranjega ozdravljenja. Čutim potrebo po vse večjem medsebojnem zaupanju in posledično preseganje najglobljega človeškega hrepenenja po odnosu, po stiku, po bližini. Spoznala sem, da resnica in (samo) odpuščanje sebi omogočata osvoboditev. Danes, ko gledam nazaj, vidim, da je bilo zaradi moje oddaljenosti od Boga, zlo močnejše od želje sprejeti življenje. Vem, da bi mi Bog takrat dal dovolj moči, da bi se z Njegovo pomočjo zmogla odločiti za življenje, če bi se le obrnila Nanj. Sedaj vidim, da je šlo za veliko prevaro hudega duha, ki mi je obljubljal odrešenje, deležna pa sem hujšega trpljenja, kot sem si ga lahko kdajkoli predstavljala. Tisto, česar naj bi bila odrešena, sedaj doživljam v najstrašnejši obliki trpljenja. Spoznala sem, da je Bog edini pravi zdravnik moje duše in srca, žal tega pred trinajstimi leti nisem vedela. S svojo zgodbo želim povedati vsem, ki tole berete (in prosim, povejte še drugim): nikoli, res nikoli ne naredite splava. Resnica o splavu je zelo kruta, vendar jaz se moram soočati z njo in živeti naprej z grozljivim dosmrtnim trpljenjem.
Dragi prijatelj duhovnik, če bereš te vrstice, se ti na ta način zahvaljujem za zaupanje. Prepričana sem, če ne bi bilo tebe, še dolgo ne bi spregovorila o tem. Bogu hvala, da si Njegov duhovnik in iskren prijatelj.
Dana
Najprej naj vam, spoštovana gospa Dana, izrečem veliko zahvalo in priznanje poguma, da ste sploh napisali to zelo lepo pismo! Pravzaprav je vaše pismo dovolj jasno, zapisali ste ga kot svojo izpoved, z željo, da bi bila v neko oporo, pomoč drugim, in pismu ni več kaj dodajati, niti odvzemati. Iskrena hvala za to odprtost! Na pobudo urednika pa vam želim (in skupaj z vami morebiti še drugim materam, ki doživljajo podobne stiske) napisati nekaj besed v oporo!
Kaj pomeni splav za mater, ste dovolj dobro napisali. Seveda je potrebno dodati, da takšno doživljanje, kot ga izpovedujete, velja za matere, ki imajo ohranjen zdrav materinski čut. Upal bi si celo trditi, da pri tem niti ni bistveno, ali je mati verna ali ne! V našem času pa srečujemo tudi ženske, ki jim je sodoben življenjski slog uspel ta materinski čut izkriviti in pod vplivom tega vsiljenega pojmovanja pač verjamejo, da je otrok od spočetja do neke starosti pač ‘zarodek’, da še ni otrok, in da je splav le medicinski poseg, kot vsak drug ... Žal je mnogo mater, ki se odločijo za splav z odnosom do splava, kot sem ga tu predstavil, po dejanju pa se jim prebudi materinski čut in z njim tudi stiske, travme, žalost, bolečina, samoobsojanje, občutki krivde ... Najhuje pa je, da z vsem tem največkrat ostajajo same, saj okolje še bolj kot one same gleda na splav prelahkotno, kot na ‘medicinski poseg’ in pogosto ne razume materinega ‘kompliciranja’!
Splav povzroči travmo. Tudi spontani splav jo povzroči, tudi spontani splav pogosto povzroča takšne travme, skupaj z občutki krivde, vendar je načrtovani splav dejanje, za katero se mati odloči zavestno in zato so te travme toliko težje. Takšna mati bi zares potrebovala pomoč psihoterapevta, ki bi ji pomagal, da gre skozi proces žalovanja, skozi proces zamer in občutkov krivde, da najde zase neki nov življenjski smisel in da na koncu pride do odpuščanja. Kako zelo je to pomembno, lahko pokaže razgovor, ki sem ga pred kratkim imel z gospo, ki je splav naredila pred več kot tridesetimi leti, pa se še ni uspela ‘pobrati’. Je verna, vsa leta je iskala tudi pomoč pri duhovnikih, a ji je bilo to premalo. Povedala mi je, da se je prav pred kratkim o tej svoji travni pogovarjala z znanim, uglednim duhovnikom, tudi terapevtom, ki ji je v pogovoru izrekel te, zelo lepe in pomenljive besede: “Bog vam je že zdavnaj odpustil, ampak potrebno je, da si odpustite tudi sami!” Gre torej za travme, ob katerih je duhovna pomoč pogosto premalo! Gospa Dana zelo lepo opisuje, kako je ta travma spremenila njeno doživljanje, njen način čustvovanja, njene odnose z bližnjimi, in vse to so post-travmatske spremembe, ki kličejo po psihoterapevtski pomoči!
Trinajst let je res dolga doba pa vendar poskušajte biti veseli, hvaležni, da ste nekako prišli do te pomoči. Iz vašega opisa duhovnih vaj si upam kar trditi, da je bil voditelj teh duhovnih vaj tudi strokovnjak na terapevtskem področju. Poskušajte se res kolikor mogoče opirati na izhodišča, ki ste jih dobili na teh duhovnih vajah. Res boste ostali s to bolečino vse življenje, a naj vam bo v oporo, da to bolečino zmorete prenašati, da zmorete s svojim sedanjim in prihodnjim življenjem narediti še dovolj dobrega na tem svetu zase in za druge. Kljub vsemu vam je bil dan še tretji otrok. Mar ni to dovolj zgovoren dokaz, da je tudi vam Bog odpustil? Zakaj bi se sami še kar naprej kaznovali? In še to: zakaj bi skupaj s seboj kaznovali tudi svoje bližnje? Bog tega ne potrebuje in vi tudi ne! Že s tem, da ste se odločili napisati to pismo, pa ste naredili najpomembnejši korak: vaše dejanje, zaradi katerega se tako obsojate in trpite, je sedaj dobilo nov smisel, smisel pričevanja in pomoči drugim! Če bo vaše pismo pomagalo samo eni materi, ste že s tem naredili zelo veliko dobrega!
Lep pozdrav in vse dobro!
ŽORŽ, Bogdan. (Pisma). Ognjišče, 2012, leto 48, št. 10, str 54.

Lepšega pričevanja v tednu za življenje, ne bi mogli objaviti. Ko pravim lepega, ne mislim toliko na predmet pisanja, ampak na močne pričevanjske besede. Če bi bilo takih pričevanj več, bi marsikatera žena dobro premislila, preden bi se odločila za ta korak. Koliko trpljenja bi bilo potem manj!
Napačno bi me razumeli, če bi vso krivdo zvalili na ženo, ki naredi splav. Prav to pismo nam govori, kako so v taki zgodbi pomembni tudi drugi. Upravičeno se lahko vprašamo, kje je bil mož v tistem težkem trenutku odločitve? Zakaj ji ni stal ob strani, ampak je ženi sami prepustil odločitev? Koliko lažja bi bila ženina odločitev za življenje, če bi jo mož opogumljal in ji stal ob strani. Tudi v tem primeru vidimo, kako so za zdravo družino pomembni urejeni in razumevajoči odnosi.
Tudi okolica ni brez krivde. Spet se lahko vprašamo, zakaj so ženo razjedali dvomi, kdo mi bo stal ob strani, kdo mi bo pomagal varovati otroke, kaj bodo rekli v službi. Če bi sorodniki, morda predvsem starši ter tašča in tast, ženi dali zagotovilo, da se veselijo vsakega otroka in so ji pripravljeni stati ob strani, bi bila ženina odločitev drugačna. Potem sta tu še služba in ljudje. Koliko govoric in opravljanj so deležne žene in družine, ki se odločijo za več otrok. Kako smo še vedno ujeti v miselnost, da je otrok ‘breme’, strošek ... Morda prav pri problematiki pokojninske reforme lahko vidimo, kako nas taka miselnost tepe, ko smo kot narod (Slovenci) pa tudi kot širša družba (Evropa) vse starejši in ni mladih, ki bi vplačevali v pokojninsko blagajno. Od kod se bodo pa vzeli, če smo toliko desetletij delali proti temu, da bi bilo več otrok? Tako vidimo, da vsi lahko ustvarjamo tako vzdušje, da bodo otroci sprejeti in da bo naša družba bolj odprta za življenje.
Pravite, da si niste upali z vsakim spregovoriti o splavu. Mislim, da ni treba z vsakim govoriti o tem. Dovolj je, da se zaupate duhovniku, spovedniku, morda terapevtu, skratka duhovno zreli osebi, ki vas ne bo obsojala, ampak vam bo priča usmiljene in odpuščajoče Božje ljubezni. Morda poskušajte tudi na viden način ‘popraviti’ napako tako, da posvojite nekega otroka (morda v misijonih) in ga stalno podpirate. Kot nekakšno vidno znamenje, da vam je res žal za storjeno dejanje. Prav je, da ste s krstom želja krstili otroka. Sedaj molite zanj, pa tudi k njemu. Predvsem pa živite za druge ljudi. Posvečajte se potrebnim, morda tako, da se vključite v delo za Karitas ali kaj podobnega. Ker ne morete ljubezni izkazovati temu otroku, jo zavestno izkazujte tistim, ki so potrebni ljubezni ali pomoči.
Nazadnje pa še glede občutka krivde. Lepo vam je dejal tisti duhovnik: “Bog vam je že odpustil, odpustite si sedaj še sami.” Kristjani verujemo v usmiljenega in dobrega Boga, Očeta, ki hiti na proti izgubljenemu otroku, ga objema in poljublja. Ne samo, da nam odpušča, ampak nas prav tja, kamor smo ranjeni, ali smo sami sebe ranili, najnežneje poljublja. Verujte, da se tudi vam, v rano, ki vas tako skeli, ki se skoraj noče zaceliti, Bog najljubezniveje bliža. Tam se želi srečati z vami in vam biti blizu. Tudi zato, da bi pozabili na preteklost in se usmerili v prihodnost in delo za druge. Ali nam ni po svojem apostolu dejal: »Pred njim bomo pomirili svoje srce, če nas srce obsoja, ... je Bog večji od našega srca ...« (1 Jn 3,20).
RUSTJA, Božo. (Pisma). Ognjišče, 2012, leto 48, št. 10, str 57.

Oktober velja za mesec rožnega venca. To priljubljeno molitev je pri svojih prikazovanjih v Lurdu in Fatimi priporočala Marija, ki je imela v rokah rožni venec in je molila skupaj z Bernardko in fatimskimi pastirčki. Torej je ‘potrdila’ to molitveno ‘orodje’. (Ludvik)
Rožni venec, kakršnega danes poznamo katoličani, je sestavljen iz štirih delov: veselih, svetlih, žalostnih in častitljivih skrivnosti. Vsaka od njih ima 5 očenašev in 50 zdravamarij. Za štetje le-teh služijo jagode iz lesa, raznih rastlinskih zrn, stekla, biserov ali iz plastičnih snovi, nanizane na vrvici ali verižici. Temu ‘orodju’ pravimo rožni venec, po starem tudi molek, paternošter. Navadno ima rožni venec 4 debelejše jagode za očenaše in 50 drobnejših za zdravamarije. Tam, kjer se molek sklene, je ponavadi spet s svetinjico, od te pa je podaljšek z 2 debelejšima jagodama za uvodna očenaša in 3 drobnejše za napoved prošenj (molitvenih namenov). Na koncu je obešen križ. ki pove, da je v središču molivčeve pozornosti Kristus in njegovo odrešilno delo s sodelovanjem njegove in naše Matere Marije. Danes so v rabi tudi rožni venci-naprstniki z desetimi jagodami in križem ali svetinjico. Nekdaj so bili po naših domovih na vidnem mestu veliki družinski rožni venci z obrabljenimi lesenimi jagodami.

S. Čuk, Na kratko, v: Ognjišče 10 (2016), 49.