LETA 1813 ROJEN SOREN KIERKEGAARD

DANSKI FILOZOF, OČE EKSISTENCIALIZMA († 1855)

Eksistencializem je filozofska smer, ki uči, da je eksistenca to, kar določa človeka kot človeka. Med »očete eksistencializma« spada danski filozof Soren Kierkegaard, eden najbolj prodornih religioznih mislecev zadnjih dveh stoletij. Bil je veliki zagovornik 'posameznika' nasproti univerzalnemu človeku nemškega filozofa Hegla. V dvanajstih letih je napisal svoja glavna dela, med katere spada Dejanja ljubezni (1847), ki so izšla pri založbi Družina.

nekaj njegovih misli:

• Če naj označimo stopnjevanje, ki se kaže v razmerju med grehom in obupom zaradi greha, bi mogli reči, da je prvi prelom z dobrim, drugi pa prelom s kesanjem.
  
• Veličina ni v tem, da si ta ali oni, ampak je v tem, da si to, kar si; in to zmore vsakdo, če le hoče.
  
• Čim boljši je kdo, tem globlje ga posamičen greh prizadene in tem nevarnejše je zanj, če se ne obrne v pravo smer.
  
• Krščanstvo prav gotovo ni malodušnost, nasprotno, je veselo oznanilo za malodušne. Za lahkožive gotovo ni veselo oznanilo, kajti najprej jih hoče zresniti.
  
• V tem življenju se odločaš o svoji večnosti!
  
• Ljubezen do Boga in ljubezen do bližnjega sta krili vrat, ki se lahko odpreta in zapreta samo skupaj.
  
• Ti, ki trpiš, česa si želiš? Želiš si, da se sočutni scela postavi na tvoje mesto: On, ki je sočutje, se je ne samo scela postavil na tvoje mesto, ampak je prišel, da neskončno več trpi kakor ti.
  
• Življenje lahko razumemo le s pogledom nazaj, živimo pa ga lahko le s pogledom naprej.
  
• Prava molitev ni tedaj, ko Bog posluša, kar prosimo, temveč takrat, ko prosilec moli tako dolgo, da postane poslušalec: posluša, kaj hoče Bog od njega.
  
• Najmočnejši je tisti človek, ki zna skleniti roke k molitvi.
  več:
  

LETA 1821 UMRL NAPOLEON BONAPARTE

FRANCOSKI VOJSKOVODJA, GENERAL IN CESAR (* 1769)

Na samotnem otoku Sv. Helene sredi brezbrežnega Atlantika je pred 190 leti kot izgnanec umrl Napoleon Bonaparte, francoski vojskovodja, ki se je oklical za cesarja (1804). Leta 1797 je zasedel papeško državo, leta 1798 je dal kot ujetnika privesti v Francijo papeža Pija VI., ki je leta 1799 umrl v Dijonu. Niso se uresničile govorice, da je bil to 'zadnji' papež, kmalu je bil v Benetkah izvoljen njegov naslednik Pij VII.

več:
S. Čuk, 200 let od zatona Napoleona in kongresa Svete alianse v Ljubljani. (Priloga) Ognjišče, 2021, leto 57, št. 5, str. 42-47.

njegova misel:

• Obstajajo tatovi, ki jih nobeni zakoni ne kaznujejo, čeprav kradejo ljudem najdragocenejše – čas.

LETA 1824 UMRL FRANC BILC

DUHOVNIK, LJUBITELJSKI JEZIKOSLOVEC IN ZBIRALEC (* 1786)

Po študiju teologije v Ljubljani je bil leta 1812 posvečen v duhovnika tržaške škofije. Služboval je kot kaplan v Tomaju in v Trnovem pri rojstni Ilirski Bistrici, nato pa bil do zgodnje smrti vikar v Harijah. Zanimal se je za jezikoslovje in bil v pisnih stikih z Vodnikom, Kopitarjem in Ravnikarjem, ogreval se je za prenovo črkopisa in pravopisa. nabiral besede za slovar slovenskega jezika. Zlagal je tudi pesmi, med drugim elegijo ob Vodikovi smrti (1819).

LETA 1846 ROJEN HENRYK SIENKIEWICZ

POLJSKI PISATELJ († 1916)

Na današnji dan se je rodil poljski pisatelj Henryk Sienkiewicz, avtor romana Quo vadis, ki pripoveduje o preganjanju kristjanov v Rimu za časa cesarja Nerona (54-68). Preveden je bil v številne jezike. Pisatelj, ki je leta 1905 prejel Nobelovo nagrado za književnost, je zaslovel s svojo "veliko trilogijo" (Z ognjem in mečem, Potop, Mali vitez).

nekaj njegovih misli:

• Kdor neutrudno ne dela in se neprestano ne bori, da ne bi utonil, se neizbežno utaplja.
  
• Misel je dobra, če so posledice dobre.
  
• Zdravilo za življenjsko brezciljnost je delo.
  
• »Tako daleč ste prišli, da so volkovi bolj usmiljeni kot ljudje, kajti tu že trava poti kri, vetrovi ne pihajo, ampak tulijo, po rekah se pode valovi solza in ljudje kličejo smrt kot zavetnico ...« (obsodba vojne v knjigi Mali vitez)

o njem:

• Sienkiewicz je predvsem kronist, pa ne suhoparni kronist, saj junake, dogajanje in okolje popiše tako, da kmalu zaživiš sredi poljskih ravnin, se pridružiš junakom na bojnih pohodih, trepetaš za usodo dveh, ki se ljubita, pa jima nesrečna doba daje udarec za udarcem, iz srca zasovražiš slavohlepne in sebične ljudi, ki ne vidijo dlje kot do vrha svojega trebuha, iskreno vzljubiš junake, ki jim je usoda domovine ljubša od lastnega življenja ... (Silvester Čuk o knjigi Z ognjem in mečem)

LETA 1893 UMRL JOSIP CIMPERMAN

PESNIK, PREVAJALEC (* 1847)

Pesnik in prevajalec Josip Cimperman, rojen v Ljubljani, je po končani osnovni šoli (1859) popolnoma ohromel, s prijateljem gimnazijcem se je privatno učil gimnazijskih predmetov in se dokopal do precejšnje izobrazbe. Kot pesnik je sprva posnemal Prešerna in Levstika, v šoli Levstika, ki mu je bil tudi osebno dobrotnik, je dozorel. Njegove pesmi pričajo o pogumu, s katerim je moško prenašal svoje trpljenje. Preživljal se je zlasti s prevajanjem za gledališče.

LETA 1910 ROJEN JANEZ JENKO

PRVI ŠKOF OBNOVLJENE IN POVEČANE KOPRSKE ŠKOFIJE († 1994)

"Po božji odredbi je prva naloga škofa oznanjevanje evangelija. Vernikom, zaupanim njegovi skrbi, oznanja vero, ki jo je treba sprejeti in po njej uravnavati svoje življenje," je zapisal dr. Janez Jenko, prvi škof obnovljene in povečane koprske škofije v svojem pismu vernikom ob vzpostavitvi njene samostojnosti (17. oktobra 1977). Močno izstopajoča lastnost škofa Janeza Jenka je bila njegova pravovernost - zvestoba neokrnjenemu evangeljskemu nauku, kakor ga ohranja in iz roda v rod posreduje cerkveno učiteljstvo, škofje v občestvu s papežem. Tega se je držal že pred nastopom škofovske službe, v kateri si je kot vodilo izbral geslo "Vera - zmaga" (Fides - victoria) po besedah apostola Janeza: "Zmaga, ki premaga svet, je naša vera" (1 Jn 5,4). Po tem geslu se je dosledno ravnal. Njegov naslednik škof Metod Pirih je ob njegovem pogrebu (28. decembra 1994) dejal: "Škof Janez je trdno veroval, da se bo vera spremenila v blaženo gledanje in trd življenjski boj v zmago." Ob obletnici njegovega rojstva smo Bogu hvaležni za pogumno pričevanje tega naslednika apostolov, moža trdne vere, ki je bil močna opora svojim duhovnikom in vernikom.

več:
S. Čuk, Janez Jenko. "Trdno je veroval, da se bo vera spremenila v blaženo gledanje in življenjski boj za zmago: Pričevanje, v: Ognjišče 5 (2010), 14-15.
knjiga: dr. Janez Jenko, prvi škof obnovljene koprske škofije, zbornik, (uredil dr. Rafko Valenčič, Ognjišče, Koper, 2010.

nekaj njegovih misli:

• V Bogu je vse človeštvo ena sama velika družina, v kateri vlada zakon medsebojne ljubezni in vzajemne pomoči.
  
• Bog zahteva od ljudi, tudi našega časa, da se sami trudijo pri reševanju življenjskih vprašanj, Cerkev pa lahko s svojo modrostjo in nadnaravnimi sredstvi vedno najuspešneje pomaga.
  
• Če hočemo svojo nalogo krščanskega pričevanja dobro opravljati, moramo vedeti, kaj morajo kristjani danes delati. Bog nagrajuje predvsem našo dobro voljo in ne zunanjih uspehov.
  
• Za Kristusa moramo ogreti človeka tako, da ne vidi v njem samo najvišje resnice, ampak tudi največjo vrednoto in da začuti zanj največjo privlačnost.

LETA 1969 UMRL RADIVOJ REHAR

UREDNIK, PISATELJ, PRIPOVEDOVALEC ZGODBE o JAZONU IN ARGONAVTIH PRI NAS (* 1894)

Radivoj (Franc) Rehar, po poklicu novinar, je pisal poezijo in prozo za otroke, radijske igre, utopične kriminalke, novele, povesti, romane in zgodovinske drame. Pod psevdonimom Radislav Rudan je leta 1943 izdal dvodelni roman Argonavti. V njem pripoveduje starogrško zgodbo o Jazonu in njegovih tovariših Argonavtih, ki so z ladjo Argo iskali nove plovne in trgovske poti. S Črnega morja naj bi se vračali v domovino navzgor po Donavi, Savi in Ljubljanici ter po suhem na severni Jadran.

LETA 1975 UMRL FRANCE TOMŠIČ

JEZIKOSLOVEC, RAZISKOVALEC SLOVENSKEGA PISMENSTVA (* 1905)

Jezikoslovec in literarni zgodovinar France Tomšič se pri svojem znanstvenem delu posvetil zlasti obdobju slovenskega pismenstva, raziskoval je starocerkvenoslovansko slovstvo. Bil je tudi soavtor odličnega Slovenskega pravopisa (1962) in v uredniškem odboru Slovarja slovenskega knjižnega jezika. Znana sta njegova Nemško-slovenski in Slovensko nemški slovar.

LETA 1985 UMRLA ANGELA VODE

UČITELJICA, DEFEKTOLOGINJA, POLITIČARKA IN PUBLICISTKA (* 1892)

Izobražena in razgledana Angele Vode je delovala kot učiteljica otrok s posebnimi potrebami, s svojim izrazitim socialnim čutom pa se je borila za boljši položaj žensk in delavcev. Njena idealistična prepričanja so jo pripeljala v nacistično taborišče in komunistične zapore. Po vojni je bila ena izmed obsojenih v zloglasnem montiranem Nagodetovem procesu leta 1947. Obtožena narodnega izdajstva je bila obsojena na dvajsetletno zaporno kazen in petleten odvzem vseh državljanskih pravic, kar je pomenilo, da tudi potem, ko je s pomilostitvijo po šestih letih le prišla iz zapora, ni smela delati, celo pisalnega stroja ni smela imeti. Do smrti jo je preživljala sestra Ivanka Špindler. Angela je v tem času skrivaj pisala knjigo, v kateri je popisala svet pred drugo svetovno vojno, vojno, komunistično revolucijo in čas po njej. Po knjigi z naslovom Skriti spomin (izdala založba Nova revija l. 2004) je bil leta 2009 posnet film, ki se prične z letom 1929, ko je dejavna, znana in zelo angažirana v družbi, ter konča z letom 1953, ko v izolaciji Angela Vode skrivaj napiše 330 strani dolg tipkopis, tragično zgodbo svojega življenja. Film je bil na Televiziji Slovenija prvič prikazan ravno v času odkritja pobojev v Hudi Jami, o katerih zelo jasno govori tudi Angela Vode. Zelo jo je zanimalo, kaj se je dogajalo ob prevzemu oblasti, »kaj se je zgodilo z ljudmi, ki jih je pogoltnila noč«, zapisovala si je govorice in ugotovitve, iz dokumentov pa je mogoče razbrati, da sta s Pavlo Hočevar prišli tudi na misel, da bi po ženski liniji o masakrih in komunističnem klanju desettisočev ljudi obvestili svet.

več:
S. Čuk, Angela Vode (1892-1985): Obletnica meseca, v: Ognjišče 5 (2015), 48-49.

nekaj misli iz knjige Skriti spomin

• Upirale so se mi komunistične metode proti drugače mislečim, pa tudi proti lastnim sopotnikom, ki so si upali misliti po svoje. Vse je bilo preračunano na absolutno oblast komunistov, ki naj postane totalitarna že med okupacijo ... Posebno likvidacije ljudi kar po ulicah so bile odbijajoče, zlasti, ker so bile često povsem nepremišljene.
• Naj končam. Omenim naj samo, da mi teh vrst ni narekovala mržnja, temveč spoznanje. Spoznanje, da je to, kar smo čakali, daleč od socializma, in kar je glavno: da našemu socializmu manjka človeški obraz..

iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 5. maj 1910, Mavčiče, † 24. december 1994, Koper

"Trdno je veroval, da se bo vera spremenila v blaženo gledanje in življenjski boj v zmago."

"Po božji odredbi je prva naloga škofa oznanjevanje evangelija. Vernikom, zaupanim njegovi skrbi, oznanja vero, ki jo je treba sprejeti in po njej uravnavati svoje življenje," je zapisal dr. Janez Jenko, prvi škof obnovljene in povečane koprske škofije v svojem pismu vernikom ob vzpostavitvi njene samostojnosti (17. oktobra 1977). Močno izstopajoča lastnost škofa Janeza Jenka je bila njegova pravovernost - zvestoba neokrnjenemu evangeljskemu nauku, kakor ga ohranja in iz roda v rod posreduje cerkveno učiteljstvo, škofje v občestvu s papežem. Tega se je držal že pred nastopom škofovske službe, v kateri si je kot vodilo izbral geslo "Vera - zmaga" (Fides - victoria) po besedah apostola Janeza: "Zmaga, ki premaga svet, je naša vera" (1 Jn 5,4). Po tem geslu se je dosledno ravnal. Njegov naslednik škof Metod Pirih je ob njegovem pogrebu (28. decembra 1994) dejal: "Škof Janez je trdno veroval, da se bo vera spremenila v blaženo gledanje in trd življenjski boj v zmago." Ob stoletnici njegovega rojstva smo Bogu hvaležni za pogumno pričevanje tega naslednika apostolov, moža trdne vere, ki je bil močna opora svojim duhovnikom in vernikom.

"Rojen sem petega petega desetega leta," je rad povedal. Rodil se je namreč 5. maja 1910 kot deseti otrok kmečke Petrove družine na Jami v župniji Mavčiče na Gorenjskem. Starše je še posebej razveselil, ker je bil prvi sin po devetih hčerah (za njim je prišel še brat Franc). Drugi dan po rojstvu je bil krščen in postavljen v varstvo sv. Janeza Nepomuka (god 16. maja). Prvo šolsko znanje si je nabiral najprej doma, potem pa na Bledu, kjer je bil stric Janez, graditelj sedanje blejske cerkve, župnik. Strica Valentina, ki je bil župnik v Preski in je tam zgradil cerkev, so "neznani znanci" septembra 1951 ustrelili.

Kot "gost meseca" v Ognjišču decembra 1977 je povedal: "Kot enajstletni deček sem leta 1921 prišel v Škofove zavode v Šentvidu nad Ljubljano. Po maturi sem se prijavil za ljubljansko bogoslovje, sprejel me je škof Jeglič, v duhovnika pa me je po petem letniku 8. julija 1934 posvetil škof Rožman. Nastavljen sem bil za kaplana v Kostanjevici na Krki, a že po sto dneh prestavljen za prefekta v Škofove zavode, kjer sem ostal šest let. V tem času sem opravil doktorat iz teologije (Nauk apostola Pavla o evharistiji). Jeseni 1940 sem nastopil službo profesorja verouka na drugi moški gimnaziji v Beogradu. V Beogradu sem ostal skoraj 24 let. Med vojno sem obiskoval slovenske pregnance. Ob koncu vojne sem se preselil v nadškofijo in sem imel več opravka kot generalni vikar. Šestnajst let sem bil glavni in odgovorni urednik verskega mesečnika Blagovest. Ko je nadškof Ujčić opešal, sem namesto njega opravljal vizitacije in birme in ga tudi nadomeščal pri diplomatskih sprejemih. Mesec dni po Ujčićevi smrti sem prejel dekret za apostolskega administratorja slovenskega dela goriške nadškofije." Svojim primorskim vernikom se predstavil pri maši v svetogorski baziliki 24. maja 1964, na praznik Marije Pomočnice. 17, julija tega leta je dobil v upravo še tržaško-koprski del primorske Cerkve. Tega dne je bil tudi imenovan za naslovnega škofa akufidskega. Škofovsko posvečenje je prejel 6. septembra 1964 v Logu pri Vipavi.

Od vsega začetka si je prizadeval, da bi bilo vse primorsko ozemlje združeno v eni škofiji, kar je nakazal že s svojim škofovskim grbom, v katerem sta bila na levi strani svetogorska bazilika in znameniti solkanski most (Goriška), na desni pa pročelje koprske stolnice in jadrnica na morju (Koprščina). Njegova prizadevanja so se ob podpori duhovnikov in vernikov uresničila 17. oktobra 1977, ko je papež Pavel VI. podpisal odlok o obnovitvi koprske škofije v povečanih mejah. Njen prvi nadpastir je bil ustoličen 8. januarja 1978. Kot rezidencialni škof jo je vodil do 16. aprila 1987, ko je pastirsko palico izročil svojemu nasledniku, škofu Metodu Pirihu. Odhajajoči in nastopajoči škof sta ob tej zamenjavi poslala pismi, naslovljeni duhovnikom in vernikom. Škof Janez v poslovilnem pismu duhovnikom zapisal: "Skoraj triindvajset let je trajala moja nadpastirska služba tukaj na Primorskem. V tem času sem opravil okoli 750 kanoničnih vizitacij in birm, posvetil sem 95 škofijskih duhovnikov ... Hvaležno moram priznati, da duhovniki v naši škofiji požrtvovalno in neutrudno zastavljate svoje moči in sposobnosti za službo božjemu ljudstvu."

Mnogi so škofu Janezu Jenku očitali, da je preveč "gorenjski", da sta ga sam razum in načelnost in da ima premalo srca. Tisti, ki smo dolgo živeli ob njem, pa dobro vemo, da se je pod navidezno "ledeno skorjo" skrivalo čuteče srce, ki pa se zaradi podedovane in privzgojene zadržanosti ni maralo razkazovati. Ena najbolj značilnih potez njegovega značaja je bila odkritost, poštenost, iskrenost. Kakršen je bil pred Bogom in pred samim seboj, tak je hotel vedno biti tudi v odnosu do drugih. "Vsak kompromis na račun resnice je vedno poguben," je zatrjeval. "Samo na resnici se dajo graditi trdni mostovi med ljudmi; laž, zmota sta vedno usodni. Samo resnica je kriterij dobrote in ljubezni. Marsikaj se prikazuje kot dobrota, pa je škodljivo." Mnoge idejne nasprotnike njegov odločen nastop v imenu resnice ni motil. Priznali so: "Škof Jenko je poštenjak: pove, kakor misli, in ko imaš opravka z njim, veš, pri čem si!" Tak je ostal do zadnjega diha. Njegovo pričevanje za božjo resnico se je končalo 24. decembra 1994, na sveti večer pred slovesnim praznikom Jezusovega rojstva.

(pričevanje 05_2010)

4. maja, Loyola, Španija; † 28. oktobra 2013, Guadalajara, Mehika

»Nihče nima pravice govoriti o Bogu, če ni govoril z Bogom.«

»Prepotoval sem mnogo dežel in že nekaj let ugotavljam, da na splošno nihče ne uči ljudi, kako naj molijo. Cerkvene skupine veliko razmišljajo in tako so nastale obsežne študije o božji besedi v svetopisemskih krožkih in raznih krščanskih občestvih. Vendar jih nihče ne uči moliti, vsaj ne metodično, postopno in umerjeno, medtem pa ljudstvo umira od lakote po Bogu ... Mnogo let že čutim, da bi bilo treba nekaj napraviti v tej smeri: prijeti verne ljudi za roko in jih voditi k osebnemu odnosu z Gospodom, da bi preobrazili vsakega kristjana v Gospodovega učenca in prijatelja.« Španski kapucin p. Ignacio Larrañaga je to svoje občutje uresničil s tem, da je po desetletju šestdnevnih duhovnih vaj, ki jih je imenoval Srečanja – izkušnja Boga, leta 1984 pričel delo, ki ga je imel za najbolj pomembno v svojem življenju: Delavnice molitve in življenja (DMŽ). Na Slovenskem so zaživele leta 1994 po zaslugi njegovih sobratov kapucinov. Neutrudni učitelj prijateljskega pogovora z Bogom se od 28. oktobra 2013 pogovarja z Očetom iz obličja v obličje.

Ignacio Larranaga je bil rojak drugega velikega Ignacija – Lojolskega, ustanovitelja Družbe Jezusove. Rodil se je 4. maja 1928 v španski pokrajini Baskiji, nedaleč od gradu Lojola, v družini z devetimi otroki. Ko mu je bilo dvanajst let, je vstopil v kapucinsko semenišče. Ni se mogel prav vživeti, vendar je vztrajal. Povedal je, da iz dveh razlogov: »Najprej zato, ker je bilo globoko v duši tistega mladeniča že takrat zakoreninjeno značilno baskovsko uporništvo; pa tudi zato, ker me je zadrževala trdna vera v Jezusa, ki mi jo je posredoval oče.«

V letih bogoslovnega študija je precej časa posvečal branju zahtevnih del pisateljev, ki so ga duhovno dvigala in bogatila. Začutil je željo po mističnem izkustvu Boga. »V tistih dneh se mi je razkrilo spoznanje, ki me spremlja vse življenje: eno je beseda Bog, drugo je Bog sam.« Mašniško posvečenje je prejel leta 1952 v Pamploni. Nekaj let je deloval v domovini, leta 1959 pa je odšel v Čile in se z vsem ognjem vrgel na delo kot pridigar, pisatelj, organizator konferenc, tečajev, duhovnih vaj v Čilu in različnih deželah Južne Amerike ter v Španiji. Leta 1974 je v Braziliji začel že omenjeno šestdnevno metodo evangelizacije, ki jo je imenoval Srečanja – izkušnja Boga. »Živel sem globok oseben odnos ljubezni in ganjenosti z mojim Bogom, ki je Očka, kot nas je učil Jezus.«

Sad teh duhovnih vaj, ki jih vodil v mnogih krajih v različnih državah, so bile Delavnice molitve in življenja. »Pred ustanovitvijo Delavnic sem imel mnogo osebnih izkušenj. Te sem kasneje zapisal v svojih knjigah (napisal je osemnajst knjig), vse pa sem povzel v tedenskih duhovnih vajah, ki so v nekaj letih dosegle na tisoče ljudi. Na neki določeni stopnji rasti (leta 1984) so me ljudje znova izzvali z vprašanjem: "Zakaj ne izdelate življenjskega programa, ki bi prenesel Srečanja – izkušnja Boga na vse božje ljudstvo?" Spraševal sem se: "Morda mi je Bog odprl nova vrata in mi rekel: Kar je za ljudi, se mora roditi iz ljudi." Oblikovali smo skupino laikov in v enem letu izdelali osnutek ... Na podlagi obširnega raziskovanja je bil pripravljen moj prvi priročnik. Najprej smo ga preizkušali, dopolnjevali in šele nato dokončno potrdili.« Natisnjen je bil leta 1984, v slovenskem prevodu smo ga dobili 1993 z naslovom Srečanje – molitveni priročnik. Ima dva dela, v prvem so molitve, ki jih je sestavil Larranaga sam ali je priredil molitve drugih avtorjev, drugi del (Kako moliti) pa odličen 'učbenik' molitve. Na vprašanje, zakaj je izbral ime Delavnice, je Larranaga odgovoril: »V običajni delavnici se človek uči tako, da dela, enako se pri nas udeleženci učijo moliti tako, da molijo.« Dejal je, da so DMŽ šola molitve, šola življenja, šola spreobrnjenja in šola, ki pripravlja na apostolsko delo. DMŽ imajo poleg uvodnega srečanja še petnajst srečanj, ki trajajo po dve uri. Vrata so odprta vsem, ne samo vernim kristjanom. Zdaj so navzoče v štiridesetih državah; aktivnih voditeljev Delavnic je približno 15.000, število ljudi, ki so se udeležili Delavnic, pa se je do leta 2011 povzpelo nad 13 milijonov. V Sloveniji so z DMŽ začeli bratje kapucini leta 1993. Leta 1997 je bila prva šola oblikovanja novih voditeljev; danes je pri nas 31 voditeljev in voditeljic, povečini laikov (le dve voditeljici sta redovnici, štirje voditelji pa bratje kapucini), ki po navodilih svojega ustanovitelja širijo blagoslov Delavnic. »Leta 1997 sem se odločil, da se dokončno umaknem iz vodstvene službe in vso odgovornost vodenja povsem izročim ekipam laikov po celem svetu,« je dejal Larranaga. »In kot sem bil prepričan, me niso razočarali.« Delavnice molitve in življenja je Sveti sedež 4. oktobra 1997 potrdil kot mednarodno združenje vernikov s statusom pravne osebe. V enem svojih številnih pogovorov je izpovedal: »Nihče nima pravice govoriti o Bogu, če ni govoril z Bogom. V nasprotnem primeru postanemo profesorji religije. Danes Cerkev ne potrebuje profesorjev verouka, ampak preroke. To so tisti, ki govorijo, ne da bi odprli usta.«

(pričevanje 01_2014)

LETA 304 UMRL sv. FLORIJAN

Mesec maj je bil nekdaj fantovski mesec. Marsikje po Slovenskem so starejši fantje sprejemali v svoje vrste mlajše. Na večer pred godom sv. Florijana (4. maja) so koledovali, zlasti pa so se izkazovali z mlaji, ki so jih navadno postavljali sredi vasi. Sv. Florijan je umrl kot mučenec pred 1700 leti (304).

LETA 1655 ROJEN BARTOLOMEO CRISTOFORI

(BARTOLOMEO CRISTOFORI DI FRANCESCO) ITALIJANSKI IZDELOVALEC INSTRUMENTOV, IZUMITELJ KLAVIRJA († 1731)

O njegovi mladosti je malo znanega, s 33. leti pa je prišel v službo h princu Ferdinandu de Medici, in postal varuh in upravljalec kraljevih glasbil. Princ je imel tudi inovatorsko žilico in Kristofori se je lotil izpolnjevanja čembalov: najprej je trzajoči mehanizem čembala nadomestil z mehanizmom s kladivci, ki so tolkla po strunah z večjo ali manjšo močjo in tako dopuščal glasnejše in tišje tone. Prvi klavir je tako nastal leta 1709, in je zvenel zelo podobno svojemu predhodniku, do leta 1726 pa ga je močno izpopolnil. Imenoval ga je ''gravicembalo col piano e forte'', kar pomeni ''čembalo z glasnimi in tihimi toni''. Glavna razlika med klavirjem in čembalom je prav v tem, da pri klavirju na strune udarjajo kladivca, ki omogočajo, da struna vibrira in zv eni, dokler tipke ne spustimo ... Ohišja njegovih inštrumentov, ki jih je iz lesa izdeloval po vzoru čembal, niso dovoljevala močnega napenjanja strun, kar je poznejšim klavirjem omogočilo tvorbo močnega zvoka. V Italiji za njegovo iznajdbo (izboljšavo) niso pokazali pretiranega navdušenja, kasneje so jo uporabili Nemci. Prva skladba objavljena prav za klavir je sonata Lodovica Giustinija iz leta 1732 (leto dni po Christoforjevi smrti)

o klavirju:

• Klavir je najpopolnejše od vseh glasbil, njegova iznajdba je za glasbo to, kar je bila iznajdba tiska za poezijo. (George Bernard Shaw)

LETA 1876 UMRL VALENTIN OROŽEN

DUHOVNIK, LJUDSKI PEVEC (* 1808)

Štajerski duhovnik Valentin Orožen je začel pesniti pod Slomškovim vplivom. Njegove pesmi so bile namenjene petju. Čeprav jih literarna kritika ne ceni, je mnoge od njih ljudstvo sprejelo za svoje, saj razodevajo čut za preprosto doživljanje sveta. Med temi sta pesmi Vse mine (Kje so moje rožice) in Lastavici v slovo (Mrzel veter tebe žene).

LETA 1879 ROJEN CVETKO GOLAR

PESNIK, PISATELJ IN DRAMATIK († 1965)

Cvetko Golar je bil doma s Sorškega polja kot njegov daljni sorodnik Simon Jenko. V ljubljanski gimnaziji je bil sošolec Josipa Murna Aleksandrova, kot pesnik velja za Murnovega učenca predvsem zaradi motivov iz kmečkega življenja in iz narave, vendar se po slogu popolnoma razlikujeta. Med njegovimi ljudskimi igrami je najbolj znana Vdova Rošlinka.

nekaj njegovih verzov:

• Zgodaj zjutraj grem na polje - / z mano zarja in mladost - / kje ste njiva, mak, škrjanček, / rad bi danes bil vaš gost. // Pisane in zlate mize / same se pogrinjajo - / na veselo se gostijo / mladi svatje zgrinjajo. // Objemimo se, zapojmo - / poj najprej, škrjanček ti! / Naj se mlada pesem dela / v polnem žitu oglasi! // Že smo se naveselili - / srpi ostri se blešče / in nas kličejo na delo - / naše njive že zore. (Zgodaj zjutraj)

LETA 1902 ROJENA VIDA JERAJ HRIBAR

VIOLINISTKA IN GLASBENA PEDAGOGINJA († 2002)

Rodila se je na Dunaju očetu violinistu Karlu in materi pesnici Vidi. Leta 1919 se je družina preselila v Ljubljano, kjer je nadaljevala glasbeni študij. Poučevala je na Konzervatoriju za glasbo, po ustanovitvi Srednje glasbene in baletne šole pa je leta 1953 postala njena ravnateljica. Leta 1991 je pri 91. letih napisala avtobiografijo z naslovom Večerna sonata: spomini z Dunaja, Pariza in Ljubljane; zanjo je prejela Levstikovo nagrado. Umrla je 6. maja 2002, dva dni po svojem stotem rojstnem dnevu.

LETA 1927 UMRL JAKOB ALJAŽ

TRIGLAVSKI ŽUPNIK, LJUBITELJ GORA IN SKLADATELJ (* 1845)

Rojen je bil v zaselku Zavrh pod zahodnimi obronki Šmarne gore. Na Dovje je prišel za župnika leta 1889. Bil je član SPD od vsega začetka in zadal si je nalogo popolnoma pregnati Nemce s Triglava in njegove soseščine. Za uvod je spomladi 1895 sprožil misel, da vrh Triglava postavi majhen stolp, ki "bode okrogel, 1,90 metra visok, 1,25 metra bode meril v premeru in imel prostora za štiri do pet ljudi ter štiri okna proti glavnim stranem neba. Aljažev stolp na Triglavu bode najvišja stavba ne le na Slovenskem, ampak sploh po slovanskem svetu." Njegovo zamisel je uresničil 7. avgusta 1895 kleparski mojster Belec iz [entvida nad Ljubljano: s pomočniki je kovinske kose prinesel iz doline, stolp sestavil in zvaril, postavil strelovod in ga močno pritrdil v skalovje. Nekateri so mu napovedovali kratko življenje, pa pogumno stoji še danes in čaka na skorajšnjo stoletnico. Isto leto je Aljaž dal 50 m pod vrhom Triglava v skalo vsekati votlino, kamor bi se planinci zatekli pred neurjem - to je Staničevo zavetišče. Leta 1895 je SPD kupilo svet na Kredarici, Aljaž pa je od Zasipljanov kupil še precej sveta, da bi na kraju, ki ga je zamislil, 'nobena konkurenca ne mogla postaviti planinske koče'. Leta 1896 so v triglavskem kraljestvu odprli kar dve Aljaževi planinski koči: 9. julija Aljažev dom v Vratih, 10. avgusta pa Triglavski dom na Kredarici. Obe koči je osebno blagoslovil Aljaž, ki je 'lepo obredno molitev opravil v latinskem in slovenskem jeziku. Po obhodu okoli koče so izbrani pevci, na čelu jim slavni zborovodja g. Mat. Hubad, zapeli Lepa naša domovina ter milokrasno pesem Triglav, katero je uglasbil sam g. župnik Aljaž." (Ta pesem 'Oj, Triglav, moj dom' je himna slovenskih planincev.) Eno leto po odprtju koče na Kredarici je dekan Novak (12. avgusta 1897) blagoslovil kapelico Lurške Matere božje 'poleg Triglavske hiše, v kateri se lahko mašuje, ker pride veliko duhovnov na Triglav', je zapisal Aljaž v dovško župnijsko kroniko, kjer se upravičeno pohvali: "Da je Triglav ostal v slovenskih rokah, je največ moja zasluga." Druge Aljaževe gradnje na Triglavu in v dolinah so: Tominškova pot (1903), Aljažev dom I v Vratih (1904), ki ga je marca 1909 odnesel plaz, prenovljeni Triglavski dom na Kredarici (1909), Šlajmerjeva vila v Vratih (1907), Aljažev dom II v Vratih (1910). Leta 1915 je župnijski kroniki potožil: "Bolj težke ture so na Triglav. Na vrhu Triglava sem bil dvanajstkrat ali trinajstkrat, na Kredarici pa petindvajsetkrat... Prvikrat sem se povzpel na Triglav z Dobrave (pri Kropi, kjer je župnikoval) leta 1887, zadnjikrat leta 1904 (59-leten)." Leta 1905 je imel težko operacijo zaradi žolčnih kamnov in od tedaj ni mogel več v gore. Sicer pa je bil pri 80 letih še trden; ko je 24. februarja 1927 šel iz župnišča v cerkev, na poledeneli cesti padel in si zlomil nogo v kolku. 4. maja 1927 je umrl. Pokopali so ga ob zakristijskih vratih na južni steni cerkve na Dovjem. "Srečnega se čutim," je zapisal v sporočilu pogrebcem, "da bo moje truplo počivalo med planinskimi tovariši in v zemlji, ki sem jo tako ljubil."

več:
S. Čuk, Jakob Aljaž: Obletnica meseca, v: Ognjišče 5 (2017), 52-53.
- v rubriki Vabilo na pot 05_2002 (Aljaževa pot od doma do Doma)
- v prilogi 03_1993 (Sto let slovenske planinske organizacije)
- v rubriki Na obisku 09_2010 (Slovenski planinski muzej)
- v rubriki Muzeji Slovenije 05_2012 (Slovenski planinski muzej)

nekaj njegovih misli:

• Kaj vleče mladega človeka na gore? Hrepenenje po višji idealni lepoti, krasen razgled, neko pesniško navdušenje; zato pevci radi zapojo, ko pridejo na višavo.
  
• Če se po ravnem izprehajaš, imajo le noge dobiček, če pa zlezeš na goro, vsi udje.
  
• Stolp sem napravil na svoje stroške ter ga pozneje podaril Slov. Plan. Društvu. Vrh Triglava sem kupil od Dovške občine za 1 fl. Bil sem "najvišji" posestnik.
  
• Ustregel sem ne le duhovnom, ampak tudi mnogim turistom, da sem napravil na Kredarici zraven hiše tudi malo, pa lično kapelico, v kateri se lahko mašuje. Prostora imajo v njej mašnik in kakih pet ljudi; drugi stoje lahko med mašo zunaj pred vratmi.
  
• Najbolje plezajo domačini, ker so že od mladosti vajeni po stenah laziti za ovcami, ki včasih zaidejo visoko v skale. Pastirji ne uživajo alkoholnih pijač, ampak mleko in žgance; zato imajo močne živce: mirnokrvno gledajo z vrha skale v globok prepad.
  
• Bolj težke ture so na Triglav. Na vrhu Triglava sem bil dvanajstkrat ali trinajstkrat, na Kredarici pa petindvajsetkrat... Prvikrat sem se povzpel na Triglav z Dobrave (pri Kropi, kjer je župnikoval) leta 1887, zadnjikrat leta 1904 (59-leten).
  
• Kar v srcu nam mladem gori / naj v pesmi glasno zadoni, / odmeva naj dol in planina: / Oj vzdrami se, vzdrami mladina! (Aljaževa oporoka mladim)

LETA 1928 ROJEN IGNACIO LARRANAGA

DUHOVNIK, KAPUCIN, UČITELJ PRIJATELJSKEGA POGOVORA Z BOGOM († 2013)

Španski kapucin p. Ignacio Larrañaga je po desetletju šestdnevnih duhovnih vaj, ki jih je imenoval Srečanja – izkušnja Boga, leta 1984 pričel delo, ki ga je imel za najbolj pomembno v svojem življenju: Delavnice molitve in življenja (DMŽ). Na Slovenskem so zaživele leta 1994 po zaslugi njegovih sobratov kapucinov. Neutrudni učitelj prijateljskega pogovora z Bogom se od 28. oktobra 2013 pogovarja z Očetom iz obličja v obličje.

... več o njem v pričevanju 01_2014

Jutranja molitev

Gospod, / v tišini nastajajočega dneva / te prihajam prosit za mir, / modrost in moč. / Danes hočem gledati na svet z očmi ljubezni; / biti hočem potrpežljiv, razumevajoč, / ponižen, blag in dober. / Videti onkraj videza tvoje otroke, / kakor jih vidiš ti, / da bom mogel tako ceniti / dobroto vsakega posameznika. / Zapri moja ušesa za mrmranje, / varuj moj jezik pred obrekovanjem; / naj bodo v meni le tiste misli, / ki blagoslavljajo. / Hočem imeti tako dober in pravičen namen, / da bodo vsi, ki se mi bodo približali, / začutili tvojo navzočnost. / Odeni me s svojo dobroto, Gospod, / daj, da bom ves današnji dan / odseval tebe. Amen.

LETA 1931 ROJEN JANEZ ROTAR

LIT. ZGODOVINAR in TEORETIK, UNIV. PROFESOR († 2013)

Iz rojstne Brezovice ga je pot vodila na univerzo v Ljubljano, kjer je diplomiral iz slovenskega jezika in književnosti ter doktoriral z razpravo o Franu Maslju Podlimbarskem. Njegova pot slavista in slovenista se je nadaljevala na oddelku za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete v Ljubljani, kjer je bil vodja katedre za zgodovino hrvaške in srbske književnosti. Predaval je tudi na drugih univerzah v nekdanji državi in v tujini. Slovenskim bralcem je predstavljal sodobne južnoslovanske pisce.

LETA 1945 UMRL FRANCE MESESNEL

UMETNOSTNI ZGODOVINAR, LIKOVNI KRITIK (* 1894)

Umetnostni zgodovinar Luc Menaše je o svojem dobrih trideset let starejšem poklicnem "tovarišu" Francetu Mesesnelu, ki se ga danes spominjamo ob obletnici njegove tragične smrti, zapisal, da je "vnašal svežega duha v slovensko umetnostno življenje. Umetnostna zgodovina in umetnostna kritika sta postali v njegovem jasno pisanem delu enakovredni, ko nam je umetnost preteklosti neprisiljeno približal, do sedanjosti pa omogočil objektiven pristop, obenem živ in brez predsodkov." Njegova zgledna monografija o slikarstvu bratov Janeza in Jurija Šubica po mnenju stroke sodi med temeljna dela slovenske umetnostne zgodovine in Mesesnel slovenska umetnika postavlja v evropski okvir.

... več o njem v rubriki obletnica meseca 05_2005

LETA 2019 UMRLA LOJZKA BRATUŽ

LIT. ZGODOVINARKA, ORGANISTKA IN ZBOROVODKINJA, KULTURNA DELAVKA (* 1934)

Z bratom Andrejem sta po očetu Lojzetu – skladatelju in zborovodju – podedovala glasbeno nadarjenost, čut za leposlovno in strokovno ustvarjalnost pa je dobila po mami Ljubki Šorli – pesnici upora, upanja in ljubezni; po obeh pa "neomajno zvestobo in predanost slovenstvu in živetemu krščanskemu izročilu". Dve leti stara je doživela očetovo mučeniško smrt ,ki so ga fašisti zastrupili v Podgori leta 1936, otroštvo je med vojno zaznamovala mamina aretacija in mučenje v tržaških zaporih. Med vojno se je družina pred fašizmom zatekla v Tolmin, kjer je Lojzka končala osnovno šolo, leta 1952 maturirala na klasičnem liceju v Gorici in končala študij na filozofski fakulteti v Trstu. Poučevala je na različnih slovenskih šolah v Gorici in okolici, od leta 1978 do upokojitve pa slovensko književnost na fakulteti za tuje jezike in književnosti videmske univerze. Ukvarjala se tudi z leksikografijo in slovaropisjem. Izdala je sedem samostojnih knjig, sourejela je zbornike ter poskrbela je za več glasbenih publikacij.  (...) Za svoje delo je prejela več priznanj: bila je častna članica Slavističnega društva Slovenije, leta 2000 je prejela papeško odlikovanje Proecclesiaetpontifice, Republika Slovenija ji je 2004 podelila red za zasluge, tudi Republika Italija ji je podelila priznanje (2007), Društvo slovenskih izobražencev v Trstu pa ji je 2010 namenilo nagrado Vstajenje

iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 6. maj 1768, Drabosinje (Drabosenig) /Kostanjah na Koroškem, † 22. december 1825, Umbar (Umberg), Koroška.

"Prosim vse vkupa moje perjatle noj prejatelce, katerim jas te moje rajme zapustim, de posieg mau mejte enu vsmilano serce prueti Jezusu noj Mariji noj Jožefu noj prueti sakateromi sromaki, kateri bo vas za kej prosov. Storite po vašej premožnosti inu skažite anu doro serce prueti sačomi, zakaj vsi smo bratri noj sestre." Tako je v predgovoru k svoji Pastirski igri zapisal koroški bukovnik Andrej Šuster Drabosnjak, čigar življenje se je izteklo pred 170 leti. "Mislim, da je to eden najlepših in najpretresljivejših pozivov h krščanski ljubezni do bližnjega, porojeni iz iskrene pobožnosti, in priča o Drabosnjakovem globokem socialnem čutu," sodi raziskovalec naše ljudske dramatike dr. Niko Kuret.

"En poredni paur u Korotane"

Pred kakšnimi štiridesetimi leti še niso vedeli datuma Drabodnjakove smrti, tudi danes še ne vemo prav veliko o njegovi osebnosti. Najbolj temeljito se je z Drabosnjakom ukvarjal koroški narodopisec in literarni zgodovinar France Kotnik. V Koledarju Mohorjeve družbe iz Celja za leto 1950 je objavil zapis "Pri Zvrhnjem Drabosnjaku", v katerem oriše življenjsko pot tega zanimivega moža. Rodil se je 6. maja 1768 na samotni kmetiji Pri Zvrhnjem Drabosnjaku nad Vrbo na Koroškem, ki takrat še ni bila letovišče ob jezeru, ampak preprosta slovenska vas. Med tremi sestrami in dvema bratoma je bil Andrej najmlajši. Po vsej verjetnosti je hodil v šolo, ker je znal pisati slovensko in nemško. Ko je bil star petindvajset let, se je poročil (1793). V zakonu se mu je rodilo enajst otrok in starša sta z veliko družino imela precej skrbi, zlasti mati Neža, ker je oče Andrej često zahajal z doma k prijateljem in v gostilno. Bil je zelo družaben človek, velik šaljivec, zato je bil v družbi priljubljen. Ob nedeljah in praznikih so k njemu prihajali ljudje, da jim je "prerokoval" iz kart in dlani. @enskam je zlagal "rajme" (pesmice), možem pa je (brez uspeha) pomagal kopati zaklade. Tedaj so bili težki časi Napoleonovih vojn in Drabosnjakova Koroška je bila od 1809 do 1814 pod Francozi. Ljudstvo je moralo francoske vojake zalagati z živežem. Posledica tega je bila lakota, ki so se ji pridružile še razne bolezni, tako da se je število prebivalstva zelo skrčilo. "Ane hude cajte smo doživeli mi," je potožil Drabosnjak. Kmetovanju se je posvečal le delno, pomagal si je s tiskom in razpečavanjem svojih in tujih knjig, ki pa so mu jih zaradi njegovih revolucionarnih idej zaplenili. Ob koncu življenja si ni več opomogel iz gmotnih težav: še pred letom 1824 je Drabosnjakovina prišla na boben, Andrej je postal gostač v mlinu, kjer je iskal tolažbe v branju Svetega pisma, premišljevanju Kristusovega trpljenja in Marijine žalosti. Umrl je 22. decembra 1825 na Umbaru, na domu svojega prvorojenca Gregorja.

"Mož, ki je pesmi iz zemlje oral"

Tako je Drabosnjaka označil pesnik Oton Župančič. Ta mož je neutrudno pisal "rajme" razne vsebine. Pesmi je zlagal kar med svojim delom in jih sproti zapisoval. "Ko je oral, so se mu v brazdah pletli verzi," pove France Kotnik, "in ko je izoral brazdo in z volički prišel na ozare, si jih je zapisal." Menda je imel svinčnik obešen na oralu, za klobukom pa nekaj papirja. Postal je eden najpomembnejših bukovnikov, kakor so na Koroškem imenovali redke pismene ljudi, ki so se ukvarjali s knjigo in pisanjem živega jezika. Pravi bukovniki niso samo zbirali in prepisovali, ampak tudi sami pisali, prirejali in prevajali spise in knjige iz drugih jezikov. Najbolj so jih mikali misticistični, celo praznoverni spisi, spisi s področja praktične ljudske medicine ter razni zagovori ("žegni"), ki so se širili s prepisi. Na vsa ta področja sega Drabosnjakovo pisanje. Nekaj svojih del je izdal v tisku, povečini so se širila med ljudstvom v rokopisih. Svoje "rajme" je izdal v knjigi Svovenji OBACE (= ABC), sodeč po jeziku, pred letom 1811. Drabosnjak je pisal v bohoričici v nekoliko požlahtnjenem narečju svojega rojstnega kraja, v svojih poznejših delih pa se že približuje knjižnemu jeziku. V knjigi njegovih pesmi, ki se je izgubila, je bilo 406 poučnih in satiričnih verzov. Pred letom 1811 je izšel tudi njegov Zber petih različnih pesnitev: Ena lepa zelu nova latania od tah hudah žien, Očitna spued za piance, Pesem od napitah bratrov, Rajmi od mlinariov. Kot bukovnik je prevedel in priredil nekatere nemške "ljudske" knjige. V usnje vezani rokopis iz Sveč na Koroškem vsebuje naslednja Drabosnjakova dela: Prerokovanje od tega Ebekšuštarja, Unteršberg al bukeli od Matjaža, Ena liepa historia od te liepe Magdalene. V Študijski knjižnici na Ravnah na Koroškem imajo trdo vezan molitvenik, v katerem so združeni rokopisni prepisi treh Drabosnjakovih "bukvic", ki imajo te naslove: Molitoune bukvice za sakidanje potriebe, Bukvice svetega križa ali od Kristusoviga terplenja, Bukvice od Andreija Drabosnjaka, tu je eniga paua u Korotane.

Drabosnjakove igre so "andohti"

Andrej Šuster Drabosnjak si je največjih zaslug pridobil na področju slovenske ljudske dramatike na Koroškem. Prevedel ali priredil je več iger: Božično pastirsko-trikraljevsko igro (pred 1814), Pasijonsko igro (1818), ki ji je dal naslov Komedija od celiga grenkiga terplenja ino smerti Jezusa Kristusa našiga lubiga Gospuda, Igro od zgubleniga sina. Ljudsko izročilo ima v spominu še tri druge Drabosnjakove igre, ki pa so se izgubile in so znane samo po vsebini, ki je pri vseh treh svetopisemska: o egiptovskem Jožefu, o Amanu in Esteri, o bogatem možu in evangeljske prilike.

V predgovoru (Na moje prijatale) k igri o izgubljenem sinu je Drabosnjak napisal besede, ki se Kuretu zdijo vodilo njegovega dela: "Jes to komedijo knism naredov da bi kratek čas meli / Al pa da bi čest od ludi želeli / Vso čest bomo mi Bogu dali / In te eksempel ludem za pobolšanje nali." Predstavo Pasijona, ki jo je Drabosnjak sam pripravljal, ne pa dočakal, je imel za "andoht" - pobožnost. "Kateri ima to za en smeh / Ta pade noter v te narveči greh." Naštete tri igre, posebej Pasijon, so Kostanjčani igrali od leta 1826, ko je bil prvič postavljen na oder, v rednih presledkih več kot sto let, navadno pa dve leti zaporedoma, po večkrat v postnem času, zadnjič leta 1935. Nastopali so ne samo v Kostanjah, ampak tudi drugod na Koroškem in s tem veliko pripomogli k ohranitvi slovenščine. ponovno so Pasijon v Kostanjah pripravili leta 1982, nato pa leta 1990 v narečni obdelavi Herte Lausegger. Pri tej izvedbi, ki jo je režiral Franci Končan iz Ljubljane, je nastopilo 41 igralcev pa še pevci iz raznih koroških krajev. Vse tri Drabosnjakove igre so izšle v priredbah za sodobni oder in za radio: pripravila sta jih Bruno Hartman in Niko Kuret. Božično-trikraljevsko pastirsko igro v Kuretovi priredbi z naslovom Ta sveti dan, veseli dan je o božiču 1966 zaigralo Slovensko gledališče v Trstu.

(obletnica meseca 12_1995)

* 25. november 1894, Červinjan, Italija; † 4. maj 1945, Turjak

Po žilah se mu je pretakala umetniška kri

Po rojstnem kraju Cervignanu del Friuli, kjer je zagledal luč sveta 25. novembra 1894, bi ga imeli za Furlana, saj priimek Mesesnel ne pove veliko o narodnosti. Vendar je bil "pravi" Slovenec. Njegov oče Franc je ob času njegovega rojstva služboval kot železniški strojevodja v tem furlanskem mestecu, mati Amalija, roj. Birtič, pa je bila gospodinja. Na življenjsko pot sina Franceta je najbrž vplivalo tudi dejstvo, da je bil njegov oče po materini strani direkten potomec znamenitega slovenskega slikarja Matevža Langusa (1792-1855), ki je bil doma iz Kamne Gorice in je veliko slikal za cerkve; med drugim je leta 1843 s freskami poslikal novo kupolo ljubljanske stolnice. V sorodu je bil tudi s plemiškima družinama Kappus von Pichelstein in baroni Schellenburgi. Med šolanjem si je gmotno pomagal s štipendijo, ki so baroni Schellenburgi namenjali revnim sorodnikom svoje rodbine.

Nežna otroška leta je France preživel v rojstnem Cervignanu, osnovno šolo in humanistično gimnazijo pa je obiskoval v Ljubljani. Že zgodaj je pokazal slikarsko nadarjenost in kot gimnazijec je obiskoval Jakopičevo slikarsko šolo in skupaj z nekaterimi součenci leta 1913 razstavljal v Jakopičevem paviljonu pod psevdonimom Martin Burja.

Tega leta je tudi maturiral in se jeseni vpisal na dunajsko univerzo: na filozofski fakulteti je kot glavni predmet poslušal umetnostno zgodovino, poleg tega pa se je vpisal na slikarski oddelek tamkajšnje umetnostne akademije. V študentskih letih je nanj idejno močno vplival Ivan Cankar in povezal se je s preporodovskim gibanjem. Med prvo svetovno vojno je bil poklical "pod orožje" in študij je mogel nadaljevati šele po koncu vojne in sicer sprva na zagrebški univerzi.

Vipava, njegov drugi rojstni kraj, in slikar Wolf

Iz ljubljanskih šol in tudi kasneje kot študent na Dunaju, v Zagrebu in nazadnje v Pragi, je med počitnicami rad zahajal k sorodnikom v Vipavi (bivali so v današnjem župnišču), ki mu je postala drugi rojstni kraj. Prezbiterij tamkajšnje župnijske cerkve sv. Štefana je z veliki freskami iz življenja in mučeništva tega svetnika poslikal v Benetkah šolani slovenski slikar Janez Wolf (1825-1884) in spadajo med njegova najboljša dela. "To resnično monumentalno delo sodi med najvišje dosežke v stenskem slikarstvu 19. stoletja na naših tleh" (Marijan Zadnikar). Verjetno ga je tudi ogledovanje teh mogočnih podob spodbudilo, da se je med nadaljevanjem študija umetnostne zgodovine na Karlovi univerzi v Pragi (od poletnega semestra 1920) poglabljal v tega mojstra in študij leta 1922 končal z doktorsko disertacijo o slikarju Janezu Wolfu. Zaradi strokovnega izpopolnjevanja je še eno leto ostal v Pragi. Po vrnitvi v Ljubljano je bil štiri leta (1923-1927) na filozofski fakulteti asistent Izidorja Cankarja. Imel je tudi pomembne vloge pri umetnostnozgodovinskem društvu ter v Narodni galeriji. Razvil je plodno kritiško dejavnost. Njegovo poglavitno delo je bilo preučevanje slovenskega slikarskega realizma od pobudnika Janeza Wolfa pa do impresionistov. Njegova že omenjena odlična monografija o slikarjih Janezu in Juriju Šubicu, ki je prvič izšla leta 1940, je bila plod dolgotrajnega študija. Pripravil je tudi več razstav: v Pragi razstavo modernega slovenskega slikarstva, v Ljubljani pa razstavo slovenskega portretnega slikarstva in retrospektivno razstavo Ivane Kobilce.

"Po sili razmer" poznavalec bizantinske umetnosti

"Po nekajletnem službovanju in zavzetem delovanju v Ljubljani ga je nenaklonjenost starejših kolegov po krajši brezposelnosti pripeljala v daljno Makedonijo," je zapisal njegov sin Janez (1931), tudi umetnostni zgodovinar, "kjer je v Skopju deloval na povsem drugačnem področju - kot konservator, arheolog in končno kot profesor na tamkajšnji filozofski fakulteti." Načrtno je začel preučevati umetnostno in arheološko preteklost Makedonije (tedaj se je imenovala Južna Srbija), "prav tako sodobno umetniško tvornost in tako pripomogel h kulturnemu dvigu zatiranega makedonskega naroda" (Marko Vuk). Leta 1930 je postal honorarni predavatelj, 1933 docent, 1938 pa izredni profesor za bizantinsko umetnost na skopski filozofski fakulteti. Kot predavatelj je sodeloval na več bizantoloških kongresih. Zanimal se je tudi za pomembna arheološka izkopavanja (Stobi, Caričin grad). Tudi iz daljne Makedonije se je zanimal za novejše slovensko slikarstvo, spremljal je razstave in se oglašal s tehtnimi kritičnimi prispevki v reviji Sodobnost. Leta 1938 se je vrnil v Ljubljano in pri Spomeniškem uradu kot konservator za Slovenijo nasledil Franceta Steleta, leta 1939 pa je bil imenovan za honorarnega predavatelja za bizantinsko umetnost na ljubljanski univerzi. Zadnja leta je zbiral gradivo o likovni umetnosti ob slovenski zahodni meji. "Vojna, med katero se je aktivno vključil v odporniško gibanje, je njegovo delo prekinila, s tragično smrtjo 4. maja 1945, žal, za vedno. S svojim konservatorskim, zlasti pa s kritičnim in publicističnim delom je dr. France Mesesnel načel novo obdobje naprednejše kritične in umetnostnozgodovinske misli pri nas" (Janez Mesesnel)

(obletnica meseca 05_2005)

* 15. junij 1907 Trst, † 6. maj 2000 Trst.

Deček brez očeta z mnogimi poklici

Lojze Spacal v številnih svojih umetninah razodeva globoko navezanost na kraško pokrajino in na življenje njenih ljudi. To bomo razumeli, če vemo, da so tam korenine njegovega rodu. Njegovo rojstno mesto je Trst, kjer je zagledal luč sveta 15. junija 1907. Oba starša, tako oče Andrej, kamnosek in zidar, kakor tudi mati Marija Novak, sta bila doma iz Kostanjevice na Krasu. Lojze je že v nežni mladosti okusil grenkobo življenja: ko mu je bilo komaj štiri leta, je umrl oče in mati vdova je le stežka preživljala družino. Enajstletni deček je bil prisiljen poiskati delo in se sam preživljati. Opravljal je najrazličnejše "poklice": pomagal je pri pleskarstvu, nato je delal kot elektrikar, mizar, klepar in trgovski pomočnik.

Obenem pa je hodil v šolo: najprej v Ciril-Metodovo osnovno šolo, nato pa v meščansko (srednjo) šolo pri Sv. Jakobu v Trstu. Kot zavednega Slovenca in antifašista so ga fašistične oblasti leta 1929 aretirale in ga za tri leta konfinirale (izgnale) v južno Italijo. Ko je bil tako daleč od doma in svojih ljudi, je nenadoma začutil v sebi veselje do slikarstva. Odkril je izpovedno moč likovnega jezika in je tudi ta čas izkoristil za učenje. Začel se je pripravljati na maturo, ki jo je po vrnitvi iz konfinacije opravil na umetnostnem liceju v Benetkah leta 1932, ko je bil star petindvajset let. Študiral je še naprej in dve leti kasneje je v Rimu opravil izpite za profesorja risanja. Zatem je tri leta (1934-1937) poučeval na srednjih šolah v Trstu, obenem pa je obiskoval Akademijo Brera v Milanu in Visoko šolo za dekorativno umetnost v Monzi. S samostojno slikarsko razstavo se je javnosti predstavil leta 1940.

Kot slikar rojen v rimskih zaporih

Spacal je rad poudarjal, da se je kot slikar in grafik rodil v samotni celici rimskih zaporov. Odločilnega pomena je bilo tudi njegovo srečanje s člani skupine "Corrente" med študijem v Milanu in Monzi. Sprva se je ukvarjal z oljnim slikarstvom, pozneje pa se je posvetil grafiki in v njej dosegel umetniški vrh. Prelomnico v njegovih likovnih iskanjih in preverjanjih je pomenila razstava njegovih del v milanski galeriji Il Milione leta 1944, ki je vzbudila veliko zanimanje tako pri kritikih kot pri ljubiteljih umetnosti. "Odslej se njegova umetniška pot samo strmo vzpenja," piše Nelida Silič Nemec, "saj je prevzel eno vodilnih mest v italijanski grafiki in prav tako odlično mesto zavzema tudi v Sloveniji." Ljubljanskim ljubiteljem umetnosti se je predstavil na razstavi slikarskih in grafičnih del tržaških umetnikov leta 1950. Sodeloval je na vseh Mednarodnih grafičnih bienalih v Ljubljani. Vedno več samostojnih razstav je v Italiji in Sloveniji ter drugod po Evropi. V svojem dolgoletnem ustvarjalnem obdobju je Lojze Spacal dokazal, da je "nedvomno umetnik evropske razsežnosti, a močno navezan na lastne korenine, saj zna poiskati ustvarjalni navdih v sožitju s pokrajino" (Nelida S. Nemec). Umetnostni zgodovinar in kritik Jure Mikuž je zapisal, da pri Spacalu sprva prevladuje človeška postava, ki pa v petdesetih letih začenja izginjati, "umetnika vse bolj priteguje pokrajina Krasa... Samosvojo prepesnitev Krasa vedno bolj učinkovito podaja v grafiki, predvsem v barvnem lesorezu." Zanimive so njegove dekorativne stvaritve za javna poslopja (mozaiki), z velikimi tapiserijami in lesenimi panoji je leta 1969 opremil italijansko čezoceansko ladjo Leonardo da Vinci.

Galerija v Štanjelu, dom v Škrbini

Lojze Spacal je bil "pesnik kamna, morja in sonca". Dolga leta je bil razpet med Piranom in Škrbino, kjer si je uredil dom po okusu svoje kraške duše. Kras je bil njegov svet. Znani italijanski umetnostni kritik Vittorio Sgarbi je v razstavnem katalogu leta 1986 o Spacalu, ki ga je visoko cenil, zapisal, da svojo kraško pokrajino "preobrazi v čiste prostorske slutnje: gre za daljna obzorja, za terasaste planjave, za polja, ki jih v svetli mesečini ograjujejo zidovi in plotovi". Lepota morja z zibajočimi se čolni, s solinami in dišečim rastlinjem ga je prevzela za nekaj časa. Njegova stalna ljubezen je bil Kras, kjer je polno zadihal in se ves predal odkrivanju njegovih skrivnosti. "Ni šlo za iskanje idile, ampak za ljubeče in potrpežljivo zbiranje in ovrednotenje vseh oblik življenja in ustvarjanja, ki so doma sredi nenaklonjene narave. Marsikdo je vzljubil Kras skozi Spacalove oči, naučil nas je ceniti še tako vsakdanje predmete, naivne okraske, dotlej prezrte podrobnosti" (Magda Jevnikar).

Ob bližajočem se osemdesetem dnevu svojega rojstva je umetnik občini Sežana maja 1988 podaril 130 svojih del: tapiserijo, olja, monotipije, slike v mešani tehniki ter grafike - lesoreze in linoreze. Ta so kot stalna postavitev razstavljena na štanjelskem gradu v galeriji, ki nosi umetnikov ime. V Škrbini pri Komnu, kjer je (občasno) v svoji lepo urejeni hiši prebival, si je izbral zadnji dom. Po srečanju s sestro smrtjo 6. maja 2000 v Trstu so ga 13. maja v Škrbini položili v naročje kraške zemlje z blagoslovom za verne pokojne.

(obletnica meseca 06_2007)

LETA 1881 UMRL JOSIP JURČIČ

MOJSTER NAŠE POLJUDNE POVESTI IN OČE SLOVENSKEGA ROMANA (* 1844)

Vsak povprečno razgledan Slovenec, ki mu knjiga ni tuja, bo vedel, da je prvi slovenski roman Deseti brat, ki ga je leta 1866 napisal Josip Jurčič, doma z Muljave pri Krki na Dolenjskem. Dasi je dočakal komaj 37 let, je zapustil prav lepo število povesti, ki jih še danes z veseljem vzamemo v roke. Najbolj sta priljubljeni povesti Jurij Kozjak; njegov knjižni prvenec (1864), Sosedov sin (1868).

več:
S. Čuk, Josip Jurčič (1844-1881): Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (2014), 46-47.

nekaj njegovih razmišljanj:

• Tudi človeško srce je kakor nebo. Gibljaji so v našem srcu, ki pridejo in zginejo kakor blisk. Kadar jih čutimo, ne moremo oči odprtih imeti, slepe nas; kadar preidejo, puste le sled za seboj, njih samih ne moremo gledati. Doma so iz višjega, nam tujega sveta.
• Ime nič ne velja; vprašanje je, kakšen je človek, ki ga ima.
• Krvna vez je vendar še vedno najtrdnejša na svetu za človeka, ki ima srce. Prva ljubezen, ki blaži človeka, je gotovo ljubezen do matere, do očeta in do tistih, ki so z nami vred iz enega vira dobili življenje.
• Lepa je narava, lepša in višja pa je njena krona - človek. In če ji ostane zvest, če se more ohraniti v soglasju z njo, ima vse, ker ima mir.
• Govori, kar ti srce da na jezik, / in s tem ne moreš govoriti krivo!
• Človek brez srca malokdaj pozna svojega bližnjega in njegovo no­tranjo vrednost. Vajen je soditi po sebi in blažjih čutov nese­bične ljubezni, prizanesljive potrpežljivosti in dobrohotnosti, ki so njemu samemu tuji, tudi pri drugih ne išče in ne najde.

LETA 1903 UMRL SIMON RUTAR

ZGODOVINAR, GEOGRAF IN ARHEOLOG (* 1851)

»Očitalo se nam je že mnogokrat, da nimajo Slovenci zgodovine; a imajo jo gotovo, navedena knjiga nam to dovolj spričuje. Ako že ob­sega zgodovina Tolminskega, katero je le majhen del Slovenskega, celo knjigo, koliko več vse slovenske po­krajine!« je ob izidu knjige Zgodo­vina Tolminskega (Gorica 1882) za­pisal naš zgodovinar Franc Kos. Zgodovinar, zemljepisec in arheo­log Simon Rutar, njen pisec, ki se ga spominjamo na današnji dan, je sodil: »Ne nahajam boljšega sredstva, bu­diti in krepiti narodno zavest našega ljudstva, nego ravno v tem, da se mu podaja ogledalo njegove pre­teklosti.« To je naloga zgodovino­pisja in Simon Rutar spada v »tisto skupino slovenskih zgodovinarjev, ki je v zadnjih desetletjih prejšnji stoletja postavila temelje zgodovinski znanosti pri nas. Postavila je znanje o slovenski preteklosti na trdna tla kritično pretresenih virov, ki jih je sistematično iskala in zbirala« (Bogo Grafenauer).

... več o njem si preberite v obletnici meseca 10_1991

LETA 1913 ROJEN JANEZ MILČINSKI

PRAVNIK IN ZDRAVNIK, STROKOVNJAK ZA SODNO MEDICINO (+ 1993)

Rodil se je v Ljubljani v družini mladinskega sodnika in pisatelja Frana Milčinskega. Najprej je v Ljubljani študiral pravo, štiri leta zatem (1940) pa je v Zagrebu končal študij medicine. Po vojni je bil imenovan za profesorja sodne medicine in predstojnika novo ustanovljenega Inštituta za sodno medicino. Dvakrat je bil rektor Medicinske fakultete, enkrat dekan Univerze v Ljubljani. Bil je član številnih združenj doma in po svetu. Kot strokovnjak je pomagal pri naravnih in množičnih nesrečah (Longarone, Skopje).

LETA 1925 ROJENA JELKA MRAK DOLINAR

ŽRTEV IN PRIČA KOMUNISTIČNE REVOLUCIJE

Rodila se je v Kranjski Gori staršem, ki so pribežali pred fašisti s Tolminskega na Kranjsko. Oče je bil finančni uradnik, zato so se veliko selili (do Skopja), po zasedbi Jugoslavije so živeli v Ljubljani, kjer so doživeli strahote komunistične revolucije. Ko sta se s sestro Kristo skušali umakniti na Koroško kot prostovoljki na vlaku, ki je peljal domobranske ranjence, so ju zajeli partizani, vrnili v Ljubljano, ranjence so pomorili, Jelko pa skupaj s sestro zaprli. Najprej v Škofovih zavodih v Šentvidu, potem pa v sodnih zaporih v Ljubljani, kjer so jo obsodili na dvanajst let zapora. Je ena redkih povojnih zapornic, ki je napisala svoje spomine na povojne krute razmere v socialističnih zaporih. Knjiga Brazde mojega življenja je leta 2009 izšla pri založbi Družina.

... več o njej preberite v pričevanju 04_2009

LETA 1926 ROJEN IVO ZORMAN

ČASNIKAR, UČITELJ, PISATELJ IN UREDNIK (+ 2009)

Doma iz Gore pri Komendi, kmalu so se preselili v Kamnik, ki je mesto njegovega otroštva in iz številne teh dogodivščin je uporabil v svojih delih. Po vojni je bil nekaj časa novinar, nato urednik, pisati je začel pozno, od vojnega in povojnega realizma se je razvijal k zmernejši modernistični prozi. Med romani je najvažnejši Draga moja Izza (tudi film Vojka Duletiča), napisal je tudi družinsko kroniko (9 romanov o družini Bauman). Omenjamo pa ga predvsem zaradi njegovih mladinskih del o otroštvu in odraščanju (Gnezdo sršenov in povest V sedemnajstem) Pisal je tudi radijske igre.

LETA 1930 UMRL SIMON OGRIN

SLIKAR (* 1851)

Slikarske veščine se je učil pri podobarju Avguštinu Goetzlu, nato pri Janezu Wolfu, od leta 1876 pa je izobraževal na akademiji v Benetkah in na Dunaju. V tem času se je ukvarjal tudi z ilustracijo (za Stritarjev Zvon), svojemu učitelju Wolfu je med počitnicami pomagal pri poslikavi vipavske cerkve sv. Štefana. Prvo samostojno delo je bilo za kapucinsko cerkev v Vipavskem Križu leta 1882. Med najbolj uspelimi deli je poslikava Marijine kapele v Škofji Loki, največja dela pa so iz obdobja od leta 1885 do 1930, kar lahko razberemo iz beležke naročil, ki je ohranjena še danes in v njej so navedena vsa njegova dela. Slikal oltarne podobe, križeve pote, bandera in božje grobove ter s freskami okrasil veliko cerkva in kapelic.

LETA 1944 UMRLA ANICA ČERNEJ

OTROŠKA PESNICA - PROFESORICA MATEMATIKE (* 1900)

Mladinska pesnica in pisateljica Anica Černejeva, rojena v Čadramu pri Slovenskih Konjicah, je šla po očetovih stopinjah. Po diplomi na učiteljišču pri šolskih sestrah v Mariboru se je v Zagrebu usposobila za profesorico matematike. Bila je tudi pesnica, pisala je predvsem pesmi za otroke, ki so izšle v knjigi Metuljčki (1930). Umrla je 3. maja 1944 v nemškem koncentracijskem taborišču Neubrandenburg.

njeni verzi:

• Plavaj, naša misel, plavaj / po slovanskem južnem svetu / naše kraje nam pozdravi / in prostost v desetem letu!
  Vsepovsod smo mi in naši / in nikjer ni tuje volje, / naše je nebo nad nami, / naše je to zlato polje.
  Koder plavaš, kamor sežeš, / vsepovsod je domovina, / vsepovsod je naša zemlja, / naša gora in dolina.
  In na polju naše žito, / naši klinčki v naših gredah, / in povsod je naša duša / v naših pesmih in besedah.
  ln povsod je naša želja, / da zaslužimo Svobodo, / in povsod je naša volja, / da si kujemo usodo. (Po našem svetu)

LETA 1975 UMRL FRANCE VEBER

EDINI "SLOVENSKI" FILOZOF (* 1890)

Tako je o Francu Vebru, prvem profesorju filozofije na ljubljanski univerzi, ki je bil zagovornik t.i. predmetne teorije, zapisal filozof Janez Janžekovič. Drugi naši filozofi so zastopali bodisi dediščino Tomaža Akvinskega (tomizem), bodisi marksistično misel, on pa je ubral samostojno pot. Napisal je 17 filozofskih knjig (med njimi Knjigo o Bogu).in 73 razprav. Po prisilni upokojitvi je bil dolga leta lektor verskega lista Družina.

... več o njem v obletnici meseca 05_1995

LETA 1991 ROJEN CARLO ACUTIS

IT. NAJSTNIK, RAČ. GENIJ, BLAŽENI, zavetnik za odgovorno uporabo interneta (+ 2006)

Carlo Acutis se je rodil v Londonu v bogati družini, ki se je kmalu po njegovem rojstvu vrnila v Italijo, v Milan, kjer je Carlo preživel večino svojega življenja. Na njegovo krščansko vzgojo je vplivala varuška, ki ga je s svojim zgledom vodila v iskreno prijateljstvo z Bogom. Leta 1995 je začel hoditi v vrtec, kjer je našel družbo, ki jo je doma pogrešal. Že od zgodnjega otroštva ga je zanimalo vse, kar je povezano z Bogom. Mami Antoniji je začel postavljati ‘teološka’ vprašanja.Počitnice je preživljal na podeželju, pri maminih starših blizu Salerna, kjer je hodil vsak dan k maši ... rad je pomagal potrebnim. Leta 1997 je šel v osnovno šolo, naslednje leto pa k prvemu sv. obhajilu in odtlej je vsak dan hodil k maši, prejemal obhajilo, molil rožni venec ... ljudje so v njem prepoznali nekaj božjega. Sošolcem je rad pomagal pri nalogah, jih razveseljeval s svojimi smešnimi pripombami ter jih zabaval tako, da je na računalnik risal 3D risanke in stripe. Bil je pozoren do vseh, pomagal je priseljencem, invalidom, zapuščenim otrokom, brezdomcem. V vsakem človeku je videl nekaj dobrega. Njegova strast so kmalu postali računalniki. Pravijo, da je bil računalniški genij, vendar je tudi internet uporabljal za oznanjevanje. Kot gimnazijec je v domači župniji učil verouk otroke, ki so se pripravljali na birmo - tudi s pomočjo računalnika. V začetku oktobra 2006 je Carlo zbolel za neozdravljivo obliko levkemije ... in po hudem trpljenju se je 12. oktobra 2006 ustavilo komaj petnajstletno Carlovo srce. Fant, ki je na sodoben način uresničil svetost, je bil 10. oktobra 2020 v Assisiju razglašen za blaženega.

več:
B. Rustja, Blaženi Carlo Acutis, Petnajstletni računalniški genij je postal novi blaženi: Pričevanje, v: Ognjišče 12 (2020), 8-12.

nekaj Carlovih misli:

• Zakaj ljudje tako skrbijo za lepoto svojega telesa, ne pa tudi za lepoto svoje duše.
• Moj življenjski program je biti vedno blizu Jezusu.
• Zazrtost vase prinaša žalost, zazrtost v Boga pa osrečuje.
• Edina stvar, za katero moramo prositi Boga v molitvi, je želja, da bi bili sveti.
• Svetost ni v dodajanju, temveč odvzemanju: manj prostora zame in več za Boga.
• Če bi se ljudje zavedali, kako pogubno je kršenje Božjih zapovedi, bi se veliko bolj pazili resnih grehov in opozarjali tudi brate in sestre, ki ne živijo po krstu, ki so ga prejeli.

LETA 2008 UMRL UROŠ KREK

SKLADATELJ, PEDAGOG (*1922)

Na Akademiji za glasbo je leta 1947 zaključil študij kompozicije pri Lucijanu Mariji Škerjancu. Na Radiu Ljubljana je bil urednik za simfonično glasbo in nekaj let vodja glasbenega programa. Na glasbeni akademiji v Ljubljani je do leta 1982 poučeval kompozicijo in teoretične predmete. Veljal je za enega najtehtnejših sodobnih komponistov. V svojo glasbo je rad vpletal tudi folklorne elemente, ki jih je zbiral in zapisoval na našem etničnem ozemlju od Rezije do Porabja.

pripravlja Marko Čuk