* 15. junij 1907 Trst, † 6. maj 2000 Trst.

Deček brez očeta z mnogimi poklici

Lojze Spacal v številnih svojih umetninah razodeva globoko navezanost na kraško pokrajino in na življenje njenih ljudi. To bomo razumeli, če vemo, da so tam korenine njegovega rodu. Njegovo rojstno mesto je Trst, kjer je zagledal luč sveta 15. junija 1907. Oba starša, tako oče Andrej, kamnosek in zidar, kakor tudi mati Marija Novak, sta bila doma iz Kostanjevice na Krasu. Lojze je že v nežni mladosti okusil grenkobo življenja: ko mu je bilo komaj štiri leta, je umrl oče in mati vdova je le stežka preživljala družino. Enajstletni deček je bil prisiljen poiskati delo in se sam preživljati. Opravljal je najrazličnejše "poklice": pomagal je pri pleskarstvu, nato je delal kot elektrikar, mizar, klepar in trgovski pomočnik.

Obenem pa je hodil v šolo: najprej v Ciril-Metodovo osnovno šolo, nato pa v meščansko (srednjo) šolo pri Sv. Jakobu v Trstu. Kot zavednega Slovenca in antifašista so ga fašistične oblasti leta 1929 aretirale in ga za tri leta konfinirale (izgnale) v južno Italijo. Ko je bil tako daleč od doma in svojih ljudi, je nenadoma začutil v sebi veselje do slikarstva. Odkril je izpovedno moč likovnega jezika in je tudi ta čas izkoristil za učenje. Začel se je pripravljati na maturo, ki jo je po vrnitvi iz konfinacije opravil na umetnostnem liceju v Benetkah leta 1932, ko je bil star petindvajset let. Študiral je še naprej in dve leti kasneje je v Rimu opravil izpite za profesorja risanja. Zatem je tri leta (1934-1937) poučeval na srednjih šolah v Trstu, obenem pa je obiskoval Akademijo Brera v Milanu in Visoko šolo za dekorativno umetnost v Monzi. S samostojno slikarsko razstavo se je javnosti predstavil leta 1940.

Kot slikar rojen v rimskih zaporih

Spacal je rad poudarjal, da se je kot slikar in grafik rodil v samotni celici rimskih zaporov. Odločilnega pomena je bilo tudi njegovo srečanje s člani skupine "Corrente" med študijem v Milanu in Monzi. Sprva se je ukvarjal z oljnim slikarstvom, pozneje pa se je posvetil grafiki in v njej dosegel umetniški vrh. Prelomnico v njegovih likovnih iskanjih in preverjanjih je pomenila razstava njegovih del v milanski galeriji Il Milione leta 1944, ki je vzbudila veliko zanimanje tako pri kritikih kot pri ljubiteljih umetnosti. "Odslej se njegova umetniška pot samo strmo vzpenja," piše Nelida Silič Nemec, "saj je prevzel eno vodilnih mest v italijanski grafiki in prav tako odlično mesto zavzema tudi v Sloveniji." Ljubljanskim ljubiteljem umetnosti se je predstavil na razstavi slikarskih in grafičnih del tržaških umetnikov leta 1950. Sodeloval je na vseh Mednarodnih grafičnih bienalih v Ljubljani. Vedno več samostojnih razstav je v Italiji in Sloveniji ter drugod po Evropi. V svojem dolgoletnem ustvarjalnem obdobju je Lojze Spacal dokazal, da je "nedvomno umetnik evropske razsežnosti, a močno navezan na lastne korenine, saj zna poiskati ustvarjalni navdih v sožitju s pokrajino" (Nelida S. Nemec). Umetnostni zgodovinar in kritik Jure Mikuž je zapisal, da pri Spacalu sprva prevladuje človeška postava, ki pa v petdesetih letih začenja izginjati, "umetnika vse bolj priteguje pokrajina Krasa... Samosvojo prepesnitev Krasa vedno bolj učinkovito podaja v grafiki, predvsem v barvnem lesorezu." Zanimive so njegove dekorativne stvaritve za javna poslopja (mozaiki), z velikimi tapiserijami in lesenimi panoji je leta 1969 opremil italijansko čezoceansko ladjo Leonardo da Vinci.

Galerija v Štanjelu, dom v Škrbini

Lojze Spacal je bil "pesnik kamna, morja in sonca". Dolga leta je bil razpet med Piranom in Škrbino, kjer si je uredil dom po okusu svoje kraške duše. Kras je bil njegov svet. Znani italijanski umetnostni kritik Vittorio Sgarbi je v razstavnem katalogu leta 1986 o Spacalu, ki ga je visoko cenil, zapisal, da svojo kraško pokrajino "preobrazi v čiste prostorske slutnje: gre za daljna obzorja, za terasaste planjave, za polja, ki jih v svetli mesečini ograjujejo zidovi in plotovi". Lepota morja z zibajočimi se čolni, s solinami in dišečim rastlinjem ga je prevzela za nekaj časa. Njegova stalna ljubezen je bil Kras, kjer je polno zadihal in se ves predal odkrivanju njegovih skrivnosti. "Ni šlo za iskanje idile, ampak za ljubeče in potrpežljivo zbiranje in ovrednotenje vseh oblik življenja in ustvarjanja, ki so doma sredi nenaklonjene narave. Marsikdo je vzljubil Kras skozi Spacalove oči, naučil nas je ceniti še tako vsakdanje predmete, naivne okraske, dotlej prezrte podrobnosti" (Magda Jevnikar).

Ob bližajočem se osemdesetem dnevu svojega rojstva je umetnik občini Sežana maja 1988 podaril 130 svojih del: tapiserijo, olja, monotipije, slike v mešani tehniki ter grafike - lesoreze in linoreze. Ta so kot stalna postavitev razstavljena na štanjelskem gradu v galeriji, ki nosi umetnikov ime. V Škrbini pri Komnu, kjer je (občasno) v svoji lepo urejeni hiši prebival, si je izbral zadnji dom. Po srečanju s sestro smrtjo 6. maja 2000 v Trstu so ga 13. maja v Škrbini položili v naročje kraške zemlje z blagoslovom za verne pokojne.

(obletnica meseca 06_2007)

LETA 1881 UMRL JOSIP JURČIČ

MOJSTER NAŠE POLJUDNE POVESTI IN OČE SLOVENSKEGA ROMANA (* 1844)

Vsak povprečno razgledan Slovenec, ki mu knjiga ni tuja, bo vedel, da je prvi slovenski roman Deseti brat, ki ga je leta 1866 napisal Josip Jurčič, doma z Muljave pri Krki na Dolenjskem. Dasi je dočakal komaj 37 let, je zapustil prav lepo število povesti, ki jih še danes z veseljem vzamemo v roke. Najbolj sta priljubljeni povesti Jurij Kozjak; njegov knjižni prvenec (1864), Sosedov sin (1868).

več:
S. Čuk, Josip Jurčič (1844-1881): Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (2014), 46-47.

nekaj njegovih razmišljanj:

• Tudi človeško srce je kakor nebo. Gibljaji so v našem srcu, ki pridejo in zginejo kakor blisk. Kadar jih čutimo, ne moremo oči odprtih imeti, slepe nas; kadar preidejo, puste le sled za seboj, njih samih ne moremo gledati. Doma so iz višjega, nam tujega sveta.
• Ime nič ne velja; vprašanje je, kakšen je človek, ki ga ima.
• Krvna vez je vendar še vedno najtrdnejša na svetu za človeka, ki ima srce. Prva ljubezen, ki blaži človeka, je gotovo ljubezen do matere, do očeta in do tistih, ki so z nami vred iz enega vira dobili življenje.
• Lepa je narava, lepša in višja pa je njena krona - človek. In če ji ostane zvest, če se more ohraniti v soglasju z njo, ima vse, ker ima mir.
• Govori, kar ti srce da na jezik, / in s tem ne moreš govoriti krivo!
• Človek brez srca malokdaj pozna svojega bližnjega in njegovo no­tranjo vrednost. Vajen je soditi po sebi in blažjih čutov nese­bične ljubezni, prizanesljive potrpežljivosti in dobrohotnosti, ki so njemu samemu tuji, tudi pri drugih ne išče in ne najde.

LETA 1903 UMRL SIMON RUTAR

ZGODOVINAR, GEOGRAF IN ARHEOLOG (* 1851)

»Očitalo se nam je že mnogokrat, da nimajo Slovenci zgodovine; a imajo jo gotovo, navedena knjiga nam to dovolj spričuje. Ako že ob­sega zgodovina Tolminskega, katero je le majhen del Slovenskega, celo knjigo, koliko več vse slovenske po­krajine!« je ob izidu knjige Zgodo­vina Tolminskega (Gorica 1882) za­pisal naš zgodovinar Franc Kos. Zgodovinar, zemljepisec in arheo­log Simon Rutar, njen pisec, ki se ga spominjamo na današnji dan, je sodil: »Ne nahajam boljšega sredstva, bu­diti in krepiti narodno zavest našega ljudstva, nego ravno v tem, da se mu podaja ogledalo njegove pre­teklosti.« To je naloga zgodovino­pisja in Simon Rutar spada v »tisto skupino slovenskih zgodovinarjev, ki je v zadnjih desetletjih prejšnji stoletja postavila temelje zgodovinski znanosti pri nas. Postavila je znanje o slovenski preteklosti na trdna tla kritično pretresenih virov, ki jih je sistematično iskala in zbirala« (Bogo Grafenauer).

... več o njem si preberite v obletnici meseca 10_1991

LETA 1913 ROJEN JANEZ MILČINSKI

PRAVNIK IN ZDRAVNIK, STROKOVNJAK ZA SODNO MEDICINO (+ 1993)

Rodil se je v Ljubljani v družini mladinskega sodnika in pisatelja Frana Milčinskega. Najprej je v Ljubljani študiral pravo, štiri leta zatem (1940) pa je v Zagrebu končal študij medicine. Po vojni je bil imenovan za profesorja sodne medicine in predstojnika novo ustanovljenega Inštituta za sodno medicino. Dvakrat je bil rektor Medicinske fakultete, enkrat dekan Univerze v Ljubljani. Bil je član številnih združenj doma in po svetu. Kot strokovnjak je pomagal pri naravnih in množičnih nesrečah (Longarone, Skopje).

LETA 1925 ROJENA JELKA MRAK DOLINAR

ŽRTEV IN PRIČA KOMUNISTIČNE REVOLUCIJE

Rodila se je v Kranjski Gori staršem, ki so pribežali pred fašisti s Tolminskega na Kranjsko. Oče je bil finančni uradnik, zato so se veliko selili (do Skopja), po zasedbi Jugoslavije so živeli v Ljubljani, kjer so doživeli strahote komunistične revolucije. Ko sta se s sestro Kristo skušali umakniti na Koroško kot prostovoljki na vlaku, ki je peljal domobranske ranjence, so ju zajeli partizani, vrnili v Ljubljano, ranjence so pomorili, Jelko pa skupaj s sestro zaprli. Najprej v Škofovih zavodih v Šentvidu, potem pa v sodnih zaporih v Ljubljani, kjer so jo obsodili na dvanajst let zapora. Je ena redkih povojnih zapornic, ki je napisala svoje spomine na povojne krute razmere v socialističnih zaporih. Knjiga Brazde mojega življenja je leta 2009 izšla pri založbi Družina.

... več o njej preberite v pričevanju 04_2009

LETA 1926 ROJEN IVO ZORMAN

ČASNIKAR, UČITELJ, PISATELJ IN UREDNIK (+ 2009)

Doma iz Gore pri Komendi, kmalu so se preselili v Kamnik, ki je mesto njegovega otroštva in iz številne teh dogodivščin je uporabil v svojih delih. Po vojni je bil nekaj časa novinar, nato urednik, pisati je začel pozno, od vojnega in povojnega realizma se je razvijal k zmernejši modernistični prozi. Med romani je najvažnejši Draga moja Izza (tudi film Vojka Duletiča), napisal je tudi družinsko kroniko (9 romanov o družini Bauman). Omenjamo pa ga predvsem zaradi njegovih mladinskih del o otroštvu in odraščanju (Gnezdo sršenov in povest V sedemnajstem) Pisal je tudi radijske igre.

LETA 1930 UMRL SIMON OGRIN

SLIKAR (* 1851)

Slikarske veščine se je učil pri podobarju Avguštinu Goetzlu, nato pri Janezu Wolfu, od leta 1876 pa je izobraževal na akademiji v Benetkah in na Dunaju. V tem času se je ukvarjal tudi z ilustracijo (za Stritarjev Zvon), svojemu učitelju Wolfu je med počitnicami pomagal pri poslikavi vipavske cerkve sv. Štefana. Prvo samostojno delo je bilo za kapucinsko cerkev v Vipavskem Križu leta 1882. Med najbolj uspelimi deli je poslikava Marijine kapele v Škofji Loki, največja dela pa so iz obdobja od leta 1885 do 1930, kar lahko razberemo iz beležke naročil, ki je ohranjena še danes in v njej so navedena vsa njegova dela. Slikal oltarne podobe, križeve pote, bandera in božje grobove ter s freskami okrasil veliko cerkva in kapelic.

LETA 1944 UMRLA ANICA ČERNEJ

OTROŠKA PESNICA - PROFESORICA MATEMATIKE (* 1900)

Mladinska pesnica in pisateljica Anica Černejeva, rojena v Čadramu pri Slovenskih Konjicah, je šla po očetovih stopinjah. Po diplomi na učiteljišču pri šolskih sestrah v Mariboru se je v Zagrebu usposobila za profesorico matematike. Bila je tudi pesnica, pisala je predvsem pesmi za otroke, ki so izšle v knjigi Metuljčki (1930). Umrla je 3. maja 1944 v nemškem koncentracijskem taborišču Neubrandenburg.

njeni verzi:

• Plavaj, naša misel, plavaj / po slovanskem južnem svetu / naše kraje nam pozdravi / in prostost v desetem letu!
  Vsepovsod smo mi in naši / in nikjer ni tuje volje, / naše je nebo nad nami, / naše je to zlato polje.
  Koder plavaš, kamor sežeš, / vsepovsod je domovina, / vsepovsod je naša zemlja, / naša gora in dolina.
  In na polju naše žito, / naši klinčki v naših gredah, / in povsod je naša duša / v naših pesmih in besedah.
  ln povsod je naša želja, / da zaslužimo Svobodo, / in povsod je naša volja, / da si kujemo usodo. (Po našem svetu)

LETA 1975 UMRL FRANCE VEBER

EDINI "SLOVENSKI" FILOZOF (* 1890)

Tako je o Francu Vebru, prvem profesorju filozofije na ljubljanski univerzi, ki je bil zagovornik t.i. predmetne teorije, zapisal filozof Janez Janžekovič. Drugi naši filozofi so zastopali bodisi dediščino Tomaža Akvinskega (tomizem), bodisi marksistično misel, on pa je ubral samostojno pot. Napisal je 17 filozofskih knjig (med njimi Knjigo o Bogu).in 73 razprav. Po prisilni upokojitvi je bil dolga leta lektor verskega lista Družina.

... več o njem v obletnici meseca 05_1995

LETA 1991 ROJEN CARLO ACUTIS

IT. NAJSTNIK, RAČ. GENIJ, BLAŽENI, zavetnik za odgovorno uporabo interneta (+ 2006)

Carlo Acutis se je rodil v Londonu v bogati družini, ki se je kmalu po njegovem rojstvu vrnila v Italijo, v Milan, kjer je Carlo preživel večino svojega življenja. Na njegovo krščansko vzgojo je vplivala varuška, ki ga je s svojim zgledom vodila v iskreno prijateljstvo z Bogom. Leta 1995 je začel hoditi v vrtec, kjer je našel družbo, ki jo je doma pogrešal. Že od zgodnjega otroštva ga je zanimalo vse, kar je povezano z Bogom. Mami Antoniji je začel postavljati ‘teološka’ vprašanja.Počitnice je preživljal na podeželju, pri maminih starših blizu Salerna, kjer je hodil vsak dan k maši ... rad je pomagal potrebnim. Leta 1997 je šel v osnovno šolo, naslednje leto pa k prvemu sv. obhajilu in odtlej je vsak dan hodil k maši, prejemal obhajilo, molil rožni venec ... ljudje so v njem prepoznali nekaj božjega. Sošolcem je rad pomagal pri nalogah, jih razveseljeval s svojimi smešnimi pripombami ter jih zabaval tako, da je na računalnik risal 3D risanke in stripe. Bil je pozoren do vseh, pomagal je priseljencem, invalidom, zapuščenim otrokom, brezdomcem. V vsakem človeku je videl nekaj dobrega. Njegova strast so kmalu postali računalniki. Pravijo, da je bil računalniški genij, vendar je tudi internet uporabljal za oznanjevanje. Kot gimnazijec je v domači župniji učil verouk otroke, ki so se pripravljali na birmo - tudi s pomočjo računalnika. V začetku oktobra 2006 je Carlo zbolel za neozdravljivo obliko levkemije ... in po hudem trpljenju se je 12. oktobra 2006 ustavilo komaj petnajstletno Carlovo srce. Fant, ki je na sodoben način uresničil svetost, je bil 10. oktobra 2020 v Assisiju razglašen za blaženega.

več:
B. Rustja, Blaženi Carlo Acutis, Petnajstletni računalniški genij je postal novi blaženi: Pričevanje, v: Ognjišče 12 (2020), 8-12.

nekaj Carlovih misli:

• Zakaj ljudje tako skrbijo za lepoto svojega telesa, ne pa tudi za lepoto svoje duše.
• Moj življenjski program je biti vedno blizu Jezusu.
• Zazrtost vase prinaša žalost, zazrtost v Boga pa osrečuje.
• Edina stvar, za katero moramo prositi Boga v molitvi, je želja, da bi bili sveti.
• Svetost ni v dodajanju, temveč odvzemanju: manj prostora zame in več za Boga.
• Če bi se ljudje zavedali, kako pogubno je kršenje Božjih zapovedi, bi se veliko bolj pazili resnih grehov in opozarjali tudi brate in sestre, ki ne živijo po krstu, ki so ga prejeli.

LETA 2008 UMRL UROŠ KREK

SKLADATELJ, PEDAGOG (*1922)

Na Akademiji za glasbo je leta 1947 zaključil študij kompozicije pri Lucijanu Mariji Škerjancu. Na Radiu Ljubljana je bil urednik za simfonično glasbo in nekaj let vodja glasbenega programa. Na glasbeni akademiji v Ljubljani je do leta 1982 poučeval kompozicijo in teoretične predmete. Veljal je za enega najtehtnejših sodobnih komponistov. V svojo glasbo je rad vpletal tudi folklorne elemente, ki jih je zbiral in zapisoval na našem etničnem ozemlju od Rezije do Porabja.

pripravlja Marko Čuk

* 12. oktober 1851, Krn, † 3. maj 1903, Ljubljana

Ta pomembni mož je zagledal luč sveta v 'pozab­ljeni' vasici Krn visoko pod goro z enakim imenom. Rodil se je 12. oktobra 1851 kot najstarejši od de­vetih otrok v kmečki hiši pri Ivan­čevih. Prvo vzgojo sta Simonu dala mati in domači duhovnik, ki sta ga naučila branja, pisanja in verouka. Starši so želeli, da bi njihov prvo­rojenec postal 'gospod' in, ko mu je bilo osem let, so ga poslali k stricu Lovrencu, očetovemu bratu, kije bil župnik v Ravnici nad Grgar­jem in učitelj na tamkajšnji šoli. Si­mon je pri njem nekoliko izpopolnil svoje znanje, potem pa je šolanje nadaljeval v Gorici: najprej na normalki in nato na gimnaziji, kjer je 1872 maturiral kot odličnjak. Svoje življenje v višjih razredih gimnazije in poldrugo leto študija na univerzi je popisal v svojem Dnevniku (od 1. junija 1869 do konca leta 1874). Po maturi ni izpolnil želje staršev (predvsem očeta, mati je bila bolj razumevajoča), da bi šel v bogos­lovje. Potem ko je v Trstu odslužil enoletni prostovoljni vojaški rok, je jeseni 1873 kar od tam odšel v Gra­dec, kjer je študiral zgodovino in zemljepis. Sprva je živel v hudem pomanjkanju, šele kasneje je bil de­ležen skromne pomoči od doma. Študij je uspešno končal leta 1877, ko je opravil profesorski izpit za po­učevanje teh predmetov na sredn­jih šolah s slovenskim in z nemškim jezikom, 1879 pa še na šolah s srbo­hrvaškim učnim jezikom. V šolskem letu 1877/78 je bil suplent na gim­naziji v Gorici, poleti 1878 je bil ob avstrijski okupaciji Bosne in Her­cegovine mobiliziran. Od januarja 1880 do julija 1881 je bil redni profesor na gimnaziji v Kotoru, za­tem pa je do konca januarja 1889 deloval v Splitu kot profesor zgo­dovine, šolski nadzornik ter asistent v arheološkem muzeju, ki ga je vodil duhovnik Frane Bulič, strokovnjak za prakrščansko zgodovino. Tam se je Rutar ogrel za arheologijo ali starinoslovje, pomembno pomožno zgodovinsko vedo. Iz Splita si je sil­no želel priti v domače kraje. V drugem polletju šolskega leta 1888/ 89 je postal profesor zgodovine in zemljepisa na ljubljanski realki. Od jeseni 1890 pa vse do svoje smrti je ta dva predmeta poučeval na drugi državni gimnaziji v Ljubljani. V svo­jih dijaških in študentskih letih je bil Rutar družaben in živahen, kot profesor pa je bil vase zaprt in sa­motarski. Na njegovo vedenje je vplivala 'nesrečna ljubezen': pred odhodom v Kotor (1880) se mu je izneverila zaročenka iz tolminske družine Premerstein. Rutar je iskal utehe predvsem v delu, včasih je tudi preveč spil, kar je bilo zanj usodno. V noči od 3. na 4. maj 1903 je tragično umrl, ko mu je sveča zažgala obleko in zaradi ope­klin je umrl med dvojnimi vrati sobe svojega ljubljanskega stanovanja.

Svojo zgodovinsko 'žilico' je Rutar pokazal že v srednji šoli, ko je začel zbirati gradivo za opis tol­minskega glavarstva. To je kasneje nadaljeval in sad teh prizadevanj je njegova najpomembnejša knjiga Zgodovina Tolminskega, ki je izšla v Gorici 1882 (ponatis 1972). Se­znam njegovih del obsega kar 333 enot, od tega 17 samostojnih tiskov (knjige, posebni odtisi). Med njego­vimi knjigami so poleg Zgodovine Tolminskega zelo dragocene tri, ki so izšle v zbirki Slovenska zemlja pri Slovenski matici v Ljubljani: Poknežena grofija Goriška in Gra­diščanska (1893), Samosvoje me­sto Trst in mejna grofija Istra (1897) in Beneška Slovenija (1899). Od mladih nog ga je zani­mala domača tolminska preteklost, kasneje pa se je trudil za prikaz zgodovine celotnega slovenskega ozemlja. Zavedal se je pomena zgo­dovine za buditev narodne zavesti in pobijal je trditve nemškega in italijanskega nacionalističnega zgo­dovinopisja, ki je omalovaževalo zgodovinsko veljavo Slovencev.

(obletnica meseca 10_1991)

* 20. september 1890, Gornja Radgona, † 3. maj 1975, Ljubljana

"Pri molitvi mi ne gre za prošnjo (molim za kaj), temveč za oboževanje (molim Tebe!). Vsekakor je molitev bistveno bližja ljubezni, češčenje pa spoštovanju," je iz osebnega izkustva povedal dr. France Veber, profesor filozofije na mladi slovenski univerzi, v svojih modroslovnih predavanjih na ljubljanskem radiu leta 1929. Ta veliki mislec, po sodbi dr. Janeza Janžekoviča edini "slovenski" (t. j. izvirni) filozof, je odrinjen in pozabljen umrl pred dvajsetimi leti.

Od zibelke v Radgoni do groba na Žalah

"Filozof je lahko tudi vernik ali pa ne, to je njegova osebna zadeva in stvar nadumskih, transcendentnih dejavnikov. So pa resnice, ki so umska zadeva, in med take spada že od pradavnih časov tudi resnica, da je Bog," je ob znameniti Vebrovi Knjigi o Bogu (1934) zapisal Janez Janžekovič. "Glede tega pri Vebru ni bilo bistvene spremembe od leta 1923. Istočasno, ko je v Uvodu z drzno roko rušil oltar svoje mladosti, je že snoval načrt za tempelj neznanemu Bogu. Zavrgel je svoje prvotno pojmovanje Boga, pa se je dokopal do globljega." Njegovo "pojmovanje" Boga se je prelilo v gledanje 3. maja 1975, ko se je v Ljubljani končalo njegovo dolgo in naporno zemeljsko romanje.

Vstajenja čaka na ljubljanskih Žalah. Na zadnji poti ga je spremljalo veliko prijateljev in njegovih nekdanjih študentov. Pogrebne svečanosti je vodil p. dr. Roman Tominec, ki je ob odprtem grobu na kratko orisal Vebrovo življenjsko pot. Rodil se je 20. septembra 1890 v Gornji Radgoni, kjer je končal osnovno šolo. Gimnazijo je obiskoval v Mariboru in po maturi 1910 je vstopil v bogoslovje, toda že po treh semestrih je odšel v Gradec študirat filozofijo. Gmotno so ga podpirali razni dobrotniki, dokler ni dobil štipendije štajerske deželne vlade. Doktoriral je z najvišjimi ocenami pri profesorju Aleksiju Meinongu, začetniku predmetne teorije. Po diplomi je postal njegov asistent in profesor Meinong ga je zelo cenil.

Ko je bila leta 1919 ustanovljena slovenska univerza, so iskali predavatelja za filozofijo in obrnili so se na Vebra. Rad bi ostal pri Meinongu, ki ga je določil za svojega naslednika, vendar pa je čutil, da mora k svojemu narodu. Meinong je to dobro razumel: v znamenje izredne naklonjenosti mu je zapustil svojo dragoceno zasebno knjižnico, ki jo je Veber nato podaril ljubljanskemu filozofskemu seminarju. Za univerzitetnega učitelja se je Veber habilitiral (usposobil) v Zagrebu, leta 1923 je postal izredni, leta 1929 pa redni profesor na filozofski fakulteti v Ljubljani. Predaval je do leta 1945, ko so ga prisilno upokojili, ker se njegovi nazori niso skladali z miselnostjo nove oblasti. Ko javno ni mogel delovati, je bil nad dvajset let korektor verskega lista Družina, nato pa še revije Cerkev v sedanjem svetu.

Kot človek je bil France Veber skromen, nezahteven in dober, pravi filozof, ki ne gleda na zunanjost, temveč je ves zamaknjen v duhovne probleme. V družinskem življenju ni bil srečen: skoraj istočasno sta mu umrli žena in hčerka. Druga hčerka in sin sta odrasla. Srečen pa je bil z drugo ženo, ki je v starosti lepo skrbela zanj, mu stregla in ga vodila na sprehode. Po težki bolezni je 3. maja 1975 v Ljubljani tiho zaspal v Gospodu.

"Vsaka Vebrova knjiga je nov 'uvod v filozofijo'"

Profesor France Veber je bil tudi plodovit pisatelj. Njegov učenec dr. Ludvik Bartelj, župnik na Dolah pri Litiji, je sestavil natančen seznam njegovih del: obsega 17 filozofskih knjig ter 73 razprav in člankov. Najpomembnejše njegove knjige so: Uvod v filozofijo (1921), Sistem filozofije (1921), Etika (1923), Problemi sodobne filozofije (1923), Estetika (1925), Filozofija (1930), Knjiga o Bogu (1934), Nacionalizem in krščanstvo - kulturna pisma Slovencem (1938), Vprašanje stvarnosti (1939). "Skoraj vse dosedanje njegove knjige," je zapisal J. Janžekovič leta 1934, "so pravzaprav vedno novi uvodi, vedno nekoliko spremenjen Sistem filozofije... Njegova filozofija postaja od knjige do knjige starejša, zato jo je treba vsakokrat znova predstaviti vso..."

Veber je bil skupaj s svojim graškim profesorjem A. Meinongom pristaš predmetne teorije - filozofske smeri, ki razvija teorijo človekove zavesti in poudarja njeno predmetnost. Predmetna teorija osnovno loči štiri vrste predmetov, prirejenih četverim doživljajem: osnove, dejstva, vrednote in najstva (prirejene stremljenju - na najstva je Meinonga opozoril F. Veber). Filozofske knjige so bolj zahtevna hrana, za katero je treba imeti ustrezna "prebavila": to velja v polni meri tudi za Vebrova dela. Rudolf Trofenik, slovenski založnik v Munchnu, je ob Vebrovi osemdesetletnici (1970) izdal zbornik Vom Gegenstand zum Sein (Od predmeta k biti), ki ga je uredil Anton Trstenjak. Vebrova izvirna filozofija je v svetu ostala skoraj neopažena - tudi spričo večje slave sorodne smeri (fenomenologije) Edmunda Husserla. V zadnjem času jo je na graški univerzi znova oživil Wolfgang Gombocz. Vebrova misel spet postaja predmet filozofskih simpozijev. Pri nas je Veber premalo znan in upoštevan. Celo spominski zapisi o njem so zelo redki.

Enega najdaljših je ob stoletnici Vebrovega rojstva za Mohorjev koledar 1990 napisal dr. Janez Juhant. V njem navaja Janžekovičevo mnenje, da je bil Veber edini "slovenski" filozof. Drugi naši modroslovci so zastopali bodisi filozofsko dediščino Tomaža Akvinskega, bodisi marksistično misel. Veber pa je gojil nazorsko nevezano filozofijo. "Takšno modroslovje je pomemben opornik novoveškega samostojnega človeka kot subjekta, ki lahko edinole iz sebe postavi svoj 'življenjski svet'... Ta svet je odprt tudi za Boga, kot je pokazal Veber s svojo Knjigo o Bogu."

(obletnica meseca 05_1995)

3. maja 1925, Kranjska Gora

"Kot po čudežu sta meni in sestri ostali sliki Marije Pomagaj."

Ko sta bili sestri Jelka in Krista Mrak, na montiranem procesu leta 1945 obsojeni na dvanajst let prisilnega dela, po petih letih in osmih mesecih neizmernega trpljenja pomiloščeni, so jima vrnili njuno imetje v ubogem kovčku. "Na dnu kovčka sva na najino začudenje zagledali vsaka svojo še od Marijine kongregacije podarjeno v steklo uokvirjeno sliko brezjanske Marije. Pri Kristini sliki je bilo steklo počeno, moja pa je bila taka kot pred šestimi leti, ko sem jo dala v kovček. Ta Marija me je spremljala skozi vse moje nadaljnje življenje, saj jo imam še danes na nočni omarici v spalnici." To pripoveduje Jelka Mrak Dolinar v svoji knjigi Brazde mojega življenja, ki je izšla pri založbi Družina v zbirki Čas in ljudje. "Borila sem se sama s seboj, ali naj sploh začnem pisati. Za koga? Mrtvih obuditi človek ne more. Ker pa med žrtvami niso bili samo možje in fantje, sem se odločila, da pišem v imenu tistih mater, mladih deklet, mladostnikov in otrok, s katerimi sem bila skupaj v dolgih letih zapora."

Za začetek njene pripovedi o kalvariji, ki sta jo s sestro prestali, naj navedem tole. Pred veliko nočjo leta 1946 je Krista dobila voščilnico od poznejšega črnuškega župnika Feliksa Zajca, ki mu je bila s pomočjo traka Rdečega križa v Šentvidu rešila življenje. Napisal ji je: "Kako je že rekel Cankar? Danes je veliki petek, jutri pa bo velika noč. Tudi za tem velikim petkom bo prišla velika noč zato, ker mora priti." To sta trdno verovali tudi sestri Mrak in številne druge sotrpinke. "V trpljenju nismo pozabile na Boga. V zaporih se je veliko premolilo. Ko misliš in prosiš: 'Bog, naj gre ta kelih mimo mene,' se ponavadi kaj spremeni. Čeravno do kraja izmučen, dobiš novih moči, da se dvigneš."

Jelka Mrak Dolinar je hči staršev, ki so po prvi svetovni vojni pred nasiljem fašizma s Tolminskega pribežali v tedanjo Jugoslavijo. Rodila se je 3. maja 1925 v Kranjski Gori, kjer je preživela "zlata leta" svojega otroštva. Oče, finančni uradnik, je bil premeščen v razne kraje Slovenije, nazadnje v Skoplje, od koder je bila družina ob začetku druge svetovne vojne izgnana (Jelka in Krista sta tam obiskovali isto šolo kot leta pred njima mati Terezija - to je Jelka povedala tej svetnici našega časa v telefonskem pogovoru). Uspelo jim je priti v Ljubljano, kjer so preživljali vojna leta. Proti koncu leta 1943 sta Jelka in mati odšli k materinim sorodnikom na Tolminsko in tam so ju partizanski terenci zaprli kot "belogardistki". Maja 1945 so se Mrakovi, kot številni drugi verni Slovenci, ki so zavračali komunizem, umaknili na Koroško. Jelka in Krista sta kot prostovoljki Rdečega križa spremljali težko ranjene domobrance na vlaku, ki so ga partizani pred Jesenicami ustavili. Ranjence so pobili, sestri Mrak pa sta bili z mnogimi drugimi aretirani. Jelki je bilo hudo zaradi staršev, ki niso vedeli zanju, ali sta sploh še živi, vendar je zapisala: "Nikdar v življenju mi ni bilo žal, da sem jim /domobranskim težkim ranjencem/ po skromnih močeh lahko vsaj malo lajšala trpljenje v tistih dolgih hudih dnevih, ki so bili šele začetek hudega." Tudi zanju. Najprej sta prišli pred vojaško sodišče, ki ju ni obsodilo. Ko sta s sestro stali pred vhodom v sodišče, je prišel mimo Mitja Ribičič in rekel stražarju: "Mrakovi pa že ne bosta amnestirani, odpelji ju nazaj!" S tem ukazom jima je ukradel pet let in osem mesecev mladosti. Po drugem sojenju, kjer sta dobili vsaka po dvanajst let prisilnega dela, sta nedolžni dekleti (in takih je bila cela množica) stopili na križev pot z mnogimi postajami. Begunje na Gorenjskem, Rajhenburg, prisilno delo na Cesti bratstva in enotnosti, pa spet nazaj Rajhenburg, kjer sta sestri dočakali amnestijo in bili 2. januarja 1951 izpuščeni iz zapora. Ko sta bili v zaporih, kjer so morale trdo delati, hrana pa je bila nezadostna, je bilo mogoče preživeti samo s paketi. Oni nista imeli nikogar svojih, vendar nista bili zapuščeni. "Kakor da je nevidna roka koordinirala dobrotnike, ki se med seboj niso poznali, so paketi redno prihajali do naju. Kakor da bi nekdo rekel: 'Zdaj pošlji ti, zdaj pa ti.'" Ganljivo je bilo doživetje prvega Božiča v zaporu. Belo oblečena deklica, mlada zapornica, je iz molitvenika prebrala: "Oznanjam vam veliko veselje: danes se je rodil Kristus." "Blagoslovljen Božič," se je potihoma oglašalo s postelj... Iz ljubljanskih zvonikov se je razlegal zadnji božični pozdrav. Okno se je rahlo zaprlo, s postelj pa je prihajalo ihtenje in smrkanje pozno v noč." Nekaj let po izpustitvi iz zapora je Jelka dobila potni list, da je lahko šla k svojim staršem v Špital na Koroškem. Tam je ostala in se poročila. Sestra Krista pa je ostala v Ljubljani in v svobodni Sloveniji dosegla, da sta bili s sestro rehabilitirani. Ne samo oni dve, temveč še mnogi drugi.

Vse "niti" te bridke zgodbe je očitno imela v rokah nebeška Mati. Jelka piše: "Mama je prav otroško zaupala v brezjansko Marijo. V vedno nabito polni vetrinjski cerkvi se je slovensko križano ljudstvo obračalo s svojimi prošnjami na Marijo. Ko je mama prosila za naju, ji je Marija 'prikimala', da še živiva. Pomirjena je hitela k očetu in mu vsa srečna sporočila novico. Oče pa jo je gledal in si mislil... Od tega trenutka dalje je bila uboga mama pomirjena in govorila vsakemu, da še živiva... Mama je do konca svojega življenja, dočakala je 94 let, trdno zaupala v brezjansko Marijo."

(pričevanje 04_2009)

V osrčju Zgornje Savinjske doline leži kraj Ljubno, ki zadnja leta slovi po čisto posebnem običaju, ki spremlja cvetno nedeljo. Tamkajšnji ljudje nosijo k blagoslovu butare, ki jim rečejo potice. Te so prav posebnih figuralnih oblik, 'navadnih' skoraj ni več. Vsaka je posebna, unikatna, v obliki simbolov iz verskega, vsakdanjega in kmečkega življenja (monštranca, klobuk, ovčka ... vse to iz sedmih vrst zelenja).

Naša sodelavka Karolina Vrtačnik, ki piše rubriko Življenje nas uči, je o tem napisala knjigo z naslovom Ljubenske potice. Ta je izšla v formatu A4, ima trde platnice in 120 strani vsebine na visoko kakovostnem sijajnem papirju. Je zelo lepo oblikovana in prinaša poleg besedila še več sto fotografij potic od leta 1912 pa do danes. Ob izidu je cena znižana na 25 evrov, naročiti jo je mogoče na številko 040 45 98 45.

Velika noč je največji krščanski praznik, obenem pa poseben praznik Ognjišča, saj je prav na ta praznik leta 1965 izšla prva številka naše revije. Tudi zato prihaja ta mesec Ognjišče k vam teden prej kot običajno, da bi vam praznično branje obogatilo praznovanje.

Poleg velike noči to številko zaznamuje tudi priprava na razglasitev dveh papežev za svetnike, ki bo 27. aprila. Tako bomo v prilogi lahko izvedeli več o življenju papežev Janeza XXIII in Janeza Pavla II. ter o tem, kaj so o njima govorili njuni sodelavci. Obenem vam na str. 16 predstavljamo nekaj knjig o novih svetnikih. Dve govorita o Janezu Pavlu II., ena pa o sv. Favstini Kovalski, glasnici Božjega usmiljenja. To je za svetnico razglasil papež iz Poljske, sam pa je bil razglašen za blaženega in za svetega na drugo velikonočno nedeljo, nedeljo Božjega usmiljenja. Imamo še omejeno število izvodov knjige Modrost srca o Janezu XXIII.

Za veliko noč smo vam pripravili posebno ponudbo. Številni poslušalci z veseljem vsak dan prisluhnite radijski rubriki Biser za dušo in radi sežete po knjigah iz zbirke Zgodbe za dušo, iz katere berejo razmišljanja na radiu Ognjišče. Ob veliki noči vam ponujamo, da si posebej ugodno nabavite knjige iz zbirke Zgodbe za dušo: Vsi, ki boste kupili tri katerekoli knjige iz te zbirke, boste četrto, najcenejšo, dobili v dar! Ne zamudite ugodne priložnosti in po ugodni ceni naročite knjige zase ali za svoje prijatelje! Oglejte si ponudbo knjig v posebnem katalogu, ki je dodan tej številki.

Maj je Marijin mesec in mesec šmarnic. Priporočamo vam dve knjigi s šmarničnimi razmišljanji. Eva Slivka je napisala 'šmarnice za mulce' – Zakaj pri nas ni tako – 31 duhovitih in duhovno bogatih pripovedi, ki v zgodbah opisujejo, kako današnji mladi rod doživlja vero in kako jo zna braniti pred drugimi. Zanimivo branje za otroke, ki pa bo obogatilo cele družine. Druga je knjiga z 31razmišljanji Božja Mati Marija je izpod peresa Nataše Govekar. Opisuje nebeško Mater, kakor je upodobljena v mozaikih p. Marka I. Rupnika, ki je vodil letošnji radijski misijon. Duhovno poglobljenim razmišljanjem ob podobah je dodan tudi DVD s slikovnimi animacijami Rupnikove umetnosti.

Tokratnemu prazničnemu Ognjišču je dodana priloga s ponudbo naših knjig – Knjižna ponudba Ognjišča za pomlad 2014. V njej so poleg novejših knjig predstavljene tudi knjige in paketi za krst, obhajilo in birmo. Naj ponovim že povedano misel, da je duhovna knjiga ali lepa podoba z verskim motivom odlično darilo ob prejemu zakramentov. Morda bo prav naše darilo spodbudilo mlado družino k bolj zavzetemu verskemu življenju. Odlično kombinacijo duhovnih knjig in podob predstavljajo že izdelani paketi, ki so, vsaj pri krstu (sveča, belo oblačilo), tudi zelo praktično zasnovani in lep spomin na prejem zakramentov.

Pa še eno zanimivo novost bi vam radi predstavili – knjiga v obliki blazine: Hvala za mehko blazino, namenjena je otrokom. Tem bodo starši zvečer lahko prebrali igrive verze večerne molitve, ki jih je napisala Berta Golob. Otroci bodo lahko potem dali blazino pod glavo in sladko zaspali. Domiselna novost za malčke, ki bo staršem pomagala otrokom približati molitev. Ob tem vam pa vam ponujamo še posebno ugodnost: kdor kupi knjigo v obliki blazine, dobi samo za 2,50 € dve zabavni knjižici v nepremočljivi torbici Kdo vse je v barki (sedaj redna cena 8,90 €).

Božo Rustja

odgovorni urednik

LETA 1698 ROJEN FRANCESCO ROBBA

ITALIJANSKI KIPAR, ZNAN PO LJUBLJANSKEM VODNJAKU († 1757)

Italijanski baročni kipar Francesco Robba, ki je prišel v Ljubljano okoli let 1721, je najbolj znan po Vodnjaku slovenskih rek pred ljubljanskim magistratom. Njegova glavna dela v Ljubljani pa so oltarji za razne cerkve: pri Sv. Jakobu, pri frančiškanih in uršulinkah, keruba na oltarju sv. Rešnjega telesa v ljubljanski stolnici.

LETA 1816 ROJEN ALEKSANDRER TERPLAN

Ev. PASTOR, MADŽ. - SLO PISATELJ († 1858)

Prekmurski protestantski pisec Aleksander (Šandor) Terplan, rojen v Ivanovcih, je srednjo in višjo šolo končal v Šopronu na Madžarskem, po enem letu študija teologije na Dunaju je postal pastor v Puconcih. Leta 1848 je pripravil novo izdajo prevoda Nove zaveze Štefana Küzmiča, ki ji je dodal svoj prevod psalmov (Knjige zoltarske) za protestantsko bogoslužje. V glavnem je upošteval dotedanji prekmurski jezik in pravopis, obogatil pa je besedni zaklad.

LETA 1838 ROJEN HINKO DOLENC

SLIKAR GOZDA IN NJEGOVIH ŽIVALI († 1908)

Pravnik Hinko Dolenc, rojen v Razdrtem pri Postojni, kjer se je tek njegovega življenja tudi končal, je za literarni časopis Ljubljanski zvon napisal obsežno naravoslovno in spominsko kramljanje O gozdu in nekaterih njegovih ljudeh (1903), kjer je čudovito prikazal veličastna gozdna prostranstva na Snežniku in njihove prebivalce: od medvedov do vseh ptičjih zborov.

LETA 1900 ROJEN IGNAZIO SILONE

ITALIJANSKI PISATELJ IN POLITIK († 1978)

Ignazio Silone je v svojih romanih obravnaval družbeno, politično in moralno problematiko. V slovenskem prevodu imamo precej njegovih del (Fontamara, Vino in kruh, Seme pod snegom, Prgišče robidnic). Eno njegovih zadnjih del je drama o življenju svetniškega papeža Celestina V. (1294) z naslovom Zgodba ubogega kristjana, ki je hkrati njegova osebna izpoved.

LETA 1904 UMRL ANTONIN DVORŽAK

ČEŠKI SKLADATELJ GLOBOKE VERE (* 1841)

Češki skladatelj Antonin Dvoržak je najbolj znan po svojih Slovanskih plesih, s katerimi je zaslovel (1878). Bil je globoko veren mož in to vero je čutiti v njegovih religioznih skladbah, kot so: Stabat Mater (1877), Requiem (1890), Svetopisemske pesmi (1894). V teh delih sta njegova melodika in slog srečno povezana z globoko duhovnostjo. Mojster je umrl 1. maja 1904, zadet od kapi.

LETA 1907 ROJEN BORIS MERHAR

LITERARNI ZGODOVINAR, ETNOLOG, AKADEMIK († 1989)

V letih 1951-1959 je izšlo devet zajetnih knjig, ki so bralcem predstavile Izbrano delo največjega slovenskega pisatelja Ivana Cankarja. Urejal jih je literarni zgodovinar in etnolog Boris Merhar. Veliko je raziskoval slovensko pesništvo, zlasti ljudsko, o katerem je napisal temeljito obravnavo Slovenske ljudske pesmi (1961).

LETA 1908 ROJEN GIOVANNI GUARESCHI

ITALIJANSKI ČASNIKAR IN PISATELJ, HUMORIST († 1968)

Italijanski pisatelj Giovanni(no) Guareschi je v svojih humorističnih povestih in romanih slikal italijansko družbo, njene politične strasti in to najbolj otipljivo prikazal v romanih, v katerih nastopata odločni podeželski župnik Don Camillo in njegov nasprotnik-prijatelj komunistični župan Peppone. Na filmskem platnu sta ta dva njegova lika upodobila Fernandel (Don Camillo) in Gino Cervi (Peppone).

LETA 1913 ROJEN MARTIN JEVNIKAR

LIT. ZGODOVINAR, UNIV. PROFESOR, UREDNIK, PREVAJALEC, KRITIK, KULTURNI DELAVEC († 2004)

»V slovenskem svetu veljajo za ustvarjalce predvsem pesniki in pisatelji, daleč za njimi so uredniki in režiserji, skoraj pozabljeni so organizatorji in podporniki. Martin ni pisal pesmi niti romanov, ni nastopal kot slavnostni govornik. Vendar brez njega marsikatere slovenske dejavnosti ne bi bilo ... Če bi Martin lahko napravil obračun, kako je porabljal svoj čas od diplome na ljubljanski univerzi leta 1939 do danes, bi moral navesti precej nalog, ki jih uradni kronisti komaj poznajo.« Tako je leta 2003 ob devetdesetletnici literarnega zgodovinarja in kritika profesorja Martina Jevnikarja zapisal v jubilejni številki tržaške Mladike njegov prijatelj Jože Velikonja. Po rodu je bil Dolenjec, ki je maja 1945 odšel v begunstvo. Kmalu se je posvetil svojemu profesorskemu poklicu, najprej v begunskem taborišču, potem pa na slovenskih srednjih šolah v Trstu, nazadnje pa na univerzah v Padovi in Vidmu. Deloval je še na številnih drugih področjih. Slovencem na Tržaškem je posvetil skoraj dve tretjini svojega dolgega življenja, ki se je pričelo pred sto leti.

... več o njem preberite v obletnici meseca 05_2013

LETA 1913 ROJEN STANE MIKUŽ

UMETNOSTNI ZGODOVINAR, KRITIK, PUBLICIST († 1985)

Lepote tega našega sveta je zagledal v Šmarju pri Ljubljani. Za svoj poklic umetnostnega zgodovinarja se je pripravljal na likovni akademiji v Ljubljani. Bil je zvest učenec Izidorja Cankarja. Študij je dokončal z doktorsko disertacijo o slovenskem baročnem slikarju Frančišku Jelovšku (1949). Po vojni je predaval umetnostno zgodovino najprej študentom likovne akademije, leta 1952 pa je postal učitelj za občo zgodovino umetnosti novega veka na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Veliko je o umetnosti tudi pisal.

LETA 1931 ROJEN MARIJAN BRECELJ

bibliograf, prevajalec, urednik, literarni zgodovinar, slovaropisec, bibliotekar († 2019)

Marijan Brecelj je bil zavezan slovenstvu, živel je s knjigami in za knjige - "eden zadnjih goriških enciklopedistov", kot so zapisali zamejski mediji ob njegovi smrti....dolgoletni vodja študijskega oddelka Goriške knjižnice, veliko pa je pomagal tudi na številnih drugih področjih, v župniji Nova Gorica - Kapela (knjižica o frančiškanskem samostanu, več kot 50 let je bil skrbnik samostanske knjižnice ...) Blizu mu je bila tudi likovna umetnost, saj je bil  izvedenec za ex -librise. Pripravil je dva slovarja: furlansko-slovenskega in brazilsko-slovenskega ... S spremnimi besedami, komentarji in opombami je opremil več izdaj (pesniški zbirki Ljubke Šorli in Ludvika Zorzuta ter izdajo pisem Francetu Bevku in Ivanu Trinku) .Dobil je tudi Goropevškovo nagrado za »prispevek k razvoju in prepoznavnosti domoznanstva na Goriškem in preko slovenskih nacionalnih meja«.Goriški muzej mu je posvetil posebno številko Goriškega letnika (Brecljev zbornik)
Za založbo (Ognjišče) je pripravil dve knjigi - obe sta izšli v zbirki Graditelji slovenskega doma (za katero je dal tudi pobudo). Leta 1992 je v omenjeni zbirki izšla knjižica o Filipu Terćelju - o njegovem življenju in delu z nekaterimi proznimi besedili, pesmimi in vzgojnimi spisi. Leta 2001 pa je izšla v isti zbirki tudi knjiga o duhovniku Petru Butkoviču - Domnu, ki je bil primorski narodni buditelj, pa tudi pesnik, pisatelj, ... likovnik in prvi slovenski ugankar. ...

več:
 S. Čuk, Marijan Brecelj (1931-2019), Obletnica meseca, v: Ognjišče 4 (2021), 34-35.

LETA 1955 PRVIČ PRAZNIK SV. JOŽEFA DELAVCA

Druga socialistična internacionala je leta 1889 prvi maj razglasila za mednarodni praznik dela. Na prošnje krščanskih delavcev, ki so z vseh strani sveta prihajale v Rim, je papež Pij XII. 1. maja 1955 na prvi maj postavil praznik sv. Jožefa Delavca, ki je bil, kot poroča Sveto pismo, "tesar". Jožef Delavec je bil do leta 2021 prvi zavetnik obnovljene koprske škofije - zdaj je to sv. Hieronim.

LETA 1994 UMRL AYRTON SENNA DA SILVA

BRAZILSKI AVTOMOBILSKI DIRKAČ FORMULE 1 (* 1960)

Na dirki Formule 1 je prvič nastopil na Veliki nagradi Brazilije 1984, zadnjič pa na Veliki nagradi San Marina 1994 v Imoli leta 1994. Skupno je nastopil na 161 dirkah. Zmagal je na 41 dirkah (Luis Hamilton doslej 103 ... Michael Schumacher 91 ... Verstapen 55). Na prvem štartnem mestu je stal 65-krat (Hamilton 104, Schumacher 68) . Trikrat je postal svetovni prvak (sezone 1988, 1990, 1991). V karieri je zbral 614 točk.

... več o njem: šport, v: Ognjišče (1994) 6

LETA 1963 UMRL ANTON SOVRE

JEZIKOSLOVEC, PREVAJALEC AVGUŠTINA (* 1885)

"Vsa evropska kultura, ves način mišljenja in odnos do znanosti ima korenine v antičnih tleh. Odpravljati antiko iz našega kulturnega življenja se pravi žagati vejo, na kateri sedimo," je zapisal profesor Anton Sovre v uvodu knjige O pesništvu (Ljubljana 1963), ki je bila njegovo zadnje delo (izida ni dočakal). Socialistični šoli, ki si je zadala nalogo vzgajati 'novega človeka' (plitvo bitje brez korenin), antika ni dišala, zato sta bili iz slovenskih šol kmalu po vojni pometeni latinščina in grščina. 'Zaostala' Evropa je oba jezika ohranila, saj brez njiju ni mogoče razumeti strokovnih izrazov znanosti. Naša mlada država, ki se želi z Balkana vrniti v Evropo, v šole spet uvaja jezika antike (grščino in latinščino). Antika seveda ni samo poganska, saj sta grščina in latinščina jezik Svetega pisma in starokrščanskih pisateljev. Klasični filolog je mojstrsko prelil v slovenščino različna dela (drame, poezijo, zgodovinopisje) antičnih grških in latinskih avtorjev. Slovenskim bralcem je pripravil odličen prevod Izpovedi cerkvenega učitelja sv. Avguština. Po Sovretu se imenuje nagrada za prevajalske dosežke.

... več o njem preberite v obletnici meseca 05_1993

LETA 1986 UMRL MIRKO JAVORNIK

PISATELJ, POPOTNIK IN POTOPISEC (* 1909)

Kot pisatelj se je v Cerknici rojeni Mirko Javornik uveljavil z dvema novelama v zborniku Sedem mladih slovenskih pisateljev (1930), ki so izšli iz kroga "krščanske socialistične mladine". Javornik je veliko potoval po svetu in pisal bogate potopise. Izbor je izšel v knjigi Pero in čas (1944). Po letu 1961 je živel v Washingtonu kot uslužbenec zunanjega ministrstva ZDA.

LETA 1996 UMRL FRANCE PAPEŽ

PESNIK, PISATELJ, UREDNIK, STEBER SLOVENSTVA V ARGENTINI (* 1994)

Rodil se je v Kotu pri Semiču, šolal se je v Črnomlju. Po vojni se je z domobranci umaknil na Koroško, leta 1948 je iz begunskega taborišča Senigallia, kjer je končal gimnazijo, odšel v Argentino. Ob delu v tovarni je pri Slovenski kulturni akciji v Buenos Airesu končal slikarsko šolo. S svojim pesniškim, pisateljskim in uredniškim delom je bil eden najpomembnejših kulturnih delavcev med slovenskimi izseljenci v Argentini. Sodeloval je pri Glasu SKA, Duhovnem življenju in bil urednik revije Meddobje.

LETA 2004 UMRL LOJZE KOVAČIČ

PISATELJ (* 1928)

Rodil se je leta 1928 očetu Slovencu in materi Nemki v Baslu in tam preživel otroštvo. Šolal se je v Ljubljani, po vojni so bili njegovi domači izgnani v Avstrijo, on je ostal v Sloveniji pod udbovskim nadzorstvom. Med drugim se je ukvarjal z lutkarstvom. Pisal je zato, »da bi izrazil svojo nesrečo«. Snov je zajemal iz osebnega in družinskega življenja. Z novelami Ljubljanske razglednice (1954) je sprožil ideološke ugovore, med njegova glavna dela spada roman Deček in smrt (1968). Uveljavil se je tudi kot mladinski pisatelj.

LETA 2004 - Slovenija, Madžarska, Češka, Slovaška, Poljska, Litva, Latvija, Estonija, Malta in Ciper (samo grški del) postanejo članice Evropske unije

Prvi maj leta 2004 je pomemben datum v zgodovini slovenskega naroda: naša mlada država Slovenija je postala polnopravna članica Evropske unije, velike družine, v katero je bilo tedaj vključenih 25 držav stare celine (18 jih je bilo še zunaj). "Članstvo v Evropski uniji nam bo kljub pregovorni majhnosti omogočilo, da aktivno soustvarjamo lastno prihodnost v okviru širše skupnosti evropskih držav," je zapisal dr. Janez Potočnik, slovenski minister za evropske zadeve. "Da bi bili pri tem uspešni, moramo seveda dobro poznati postopke odločanja v evropskih institucijah, evropski pravni red, interese drugih držav članic." Pri svojem združevanju Evropa ne bi smela pozabiti na krščanske korenine, ki so dediščina večine njenih narodov in tudi smernica za prihodnost, poudarja papež Janez Pavel II. v svoji apostolski spodbudi Cerkev v Evropi.

... več si preberite v prilogi 05_2004

LETA 2011 - PAPEŽ JANEZ PAVEL II.

RAZGLAŠEN ZA BLAŽENEGA

Življenjske postaje od rojstva do odhoda k Očetu

1920 20 maja: Karol Wojtyla se rodi očetu Karolu in materi Emiliji Kaczorowski v Wadowicah, 30 kilometrov od Krakova na Poljskem.

1938 Po maturi na gimnaziji v rojstnem mestu se vpiše na fakulteto za književnost in filozofijo Jagelonske univerze v Krakovu, kamor sta se preselila z očetom.

1940 Da se izogne deportaciji na prisilno delo v Nemčiji, se zaposli v kemični tovarni.

1942 Oktobra vstopi v tajno semenišče v Krakovu, kjer se pripravlja na duhovniški poklic.

1946 1. novembra prejme skupaj s sedmimi sošolci mašniško posvečenje v krakovski stolnici po rokah kardinala Adama Sapieha.

1948 Krakovski nadškof ga pošlje na študij v Rim; vpiše se na papeško univerzo Angelicum, kjer po dveh letih doseže doktorat z disertacijo o sv. Janezu od Križa.

1954 Postane profesor etike na filozofski fakulteti katoliške univerze v Lublinu.

1958 Imenovan je za pomožnega škofa v Krakovu.

1962 4. oktobra skupaj z drugimi poljskimi škofi odpotuje v Rimu, da sodeluje na zasedanjih drugega vatikanskega koncila (od 11. oktobra 1962 do 8. decembra 1965).

1964 13. januarja imenovan za nadškofa v Krakovu in s 43 leti je najmlajši škof katoliške Cerkve.

1967 28. junija mu papež Pavel VI. podeli kardinalski biret; ima 47 let in je najmlajši član kardinalskega zbora.

1978 Leto treh papežev. 6. avgusta umre papež Pavel VI., za njegovega naslednika je bil 26. avgusta izvoljen beneški patriarh Albino Luciani, ki je kot papež vodil Cerkev le 33 dni. Po njegovi smrti 29. septembra je bil nov konklave, iz katerega je 16. oktobra kot rimski škof in papež izšel krakovski nadškof Karol Wojtyla, ki si je privzel ime Janez Pavel II. Službo pastirja Kristusove Cerkve je nastopil 22. oktobra.

1979 Štiri apostolska potovanja po svetu (Mehika, Poljska, ZDA, Turčija). Smernice svoje papeške službe je zarisal v svoji prvi okrožnici Človekov Odrešenik (4. marca).

1981 Atentat med splošno avdienco na Trgu sv. Petra 13. maja. Potrebno je bilo dolgo zdravljenje v kliniki Gemelli. 13. maja 1982 se je kot romar v Fatimi zahvalil Mariji, da mu je rešila življenje.

1985 Prvi svetovni dan mladih v Rimu (1. aprila).

1986 Molitev za mir v Assisiju 27. oktobra pri kateri so se zbrali predstavniki vseh velikih svetovnih verstev.

1991 Na mednarodni praznik dela in praznik sv. Jožefa Delavca izšla okrožnica 'Ob stoletnici' (okrožnice 'Rerum novarum' Leona XIII., prve papeške okrožnice o delavskem vprašanju).

1996 Prvi papežev obisk v Sloveniji – od 17. do 19. maja (njegovo 71. potovanje po svetu). Ob zlati maši je izšla njegova knjiga Dar in skrivnost o njegovi poti do duhovništva.

1998 Drugič na Hrvaškem, razglasitev kardinala Alojzija Stepinca za blaženega. Okrožnica 'Vera in razum' (o odnosu med vero in znanostjo).

1999 Drugič v Sloveniji: 19. septembra v Mariboru razglasitev škofa Antona Martina Slomška za blaženega. 24. decembra odprtje svetih vrat bazilike sv. Petra v Rimu in začetek velikega jubileja 2000.

2002 Apostolsko pismo Rožni venec Device Marije, v katerem objavlja pet novih – svetlih – skrivnosti rožnega venca in razglaša leto rožnega venca.

2004 Zadnje (130.) apostolsko potovanje 15. avgusta v Lurd, kjer se pridruži bolnikom. Apostolsko pismo 'Ostani z nami', Gospod in razglasitev leta evharistije.

2005 Za veliko noč (27. marca) brez besed zadnjič podeli apostolski blagoslov 'mestu in svetu'; 2. aprila, v soboto pred belo nedeljo, ki jo je leta 2000 razglasil na nedeljo Božjega usmiljenja, ob 21.37 odide na svoje zadnje potovanje – v Očetovo hišo.

2011 1. maja: ob navzočnosti 1,5 milijona vernikov z vsega sveta ga papež Benedikt XVI. razglasi za blaženega. Njegov god se obhaja 22. oktobra, na obletnico njegovega nastopa papeške službe.

2014 Uresniči se 'referendum Svetnik takoj' (Santo subito) ob njegovem pogrebu: papež Frančišek ga 27. aprila skupaj z Janezom XXIII. prišteje med svetnike katoliške Cerkve – kot apostola našega časa, zavetnika nove evangelizacije in mladih, ki so 'upanje Cerkve'.

... več o papežu Janezu Pavlu II. si preberite v člankih (kronološko)

iskalec in zbiralec Marko Čuk