* 12. oktober 1851, Krn, † 3. maj 1903, Ljubljana

Ta pomembni mož je zagledal luč sveta v 'pozab­ljeni' vasici Krn visoko pod goro z enakim imenom. Rodil se je 12. oktobra 1851 kot najstarejši od de­vetih otrok v kmečki hiši pri Ivan­čevih. Prvo vzgojo sta Simonu dala mati in domači duhovnik, ki sta ga naučila branja, pisanja in verouka. Starši so želeli, da bi njihov prvo­rojenec postal 'gospod' in, ko mu je bilo osem let, so ga poslali k stricu Lovrencu, očetovemu bratu, kije bil župnik v Ravnici nad Grgar­jem in učitelj na tamkajšnji šoli. Si­mon je pri njem nekoliko izpopolnil svoje znanje, potem pa je šolanje nadaljeval v Gorici: najprej na normalki in nato na gimnaziji, kjer je 1872 maturiral kot odličnjak. Svoje življenje v višjih razredih gimnazije in poldrugo leto študija na univerzi je popisal v svojem Dnevniku (od 1. junija 1869 do konca leta 1874). Po maturi ni izpolnil želje staršev (predvsem očeta, mati je bila bolj razumevajoča), da bi šel v bogos­lovje. Potem ko je v Trstu odslužil enoletni prostovoljni vojaški rok, je jeseni 1873 kar od tam odšel v Gra­dec, kjer je študiral zgodovino in zemljepis. Sprva je živel v hudem pomanjkanju, šele kasneje je bil de­ležen skromne pomoči od doma. Študij je uspešno končal leta 1877, ko je opravil profesorski izpit za po­učevanje teh predmetov na sredn­jih šolah s slovenskim in z nemškim jezikom, 1879 pa še na šolah s srbo­hrvaškim učnim jezikom. V šolskem letu 1877/78 je bil suplent na gim­naziji v Gorici, poleti 1878 je bil ob avstrijski okupaciji Bosne in Her­cegovine mobiliziran. Od januarja 1880 do julija 1881 je bil redni profesor na gimnaziji v Kotoru, za­tem pa je do konca januarja 1889 deloval v Splitu kot profesor zgo­dovine, šolski nadzornik ter asistent v arheološkem muzeju, ki ga je vodil duhovnik Frane Bulič, strokovnjak za prakrščansko zgodovino. Tam se je Rutar ogrel za arheologijo ali starinoslovje, pomembno pomožno zgodovinsko vedo. Iz Splita si je sil­no želel priti v domače kraje. V drugem polletju šolskega leta 1888/ 89 je postal profesor zgodovine in zemljepisa na ljubljanski realki. Od jeseni 1890 pa vse do svoje smrti je ta dva predmeta poučeval na drugi državni gimnaziji v Ljubljani. V svo­jih dijaških in študentskih letih je bil Rutar družaben in živahen, kot profesor pa je bil vase zaprt in sa­motarski. Na njegovo vedenje je vplivala 'nesrečna ljubezen': pred odhodom v Kotor (1880) se mu je izneverila zaročenka iz tolminske družine Premerstein. Rutar je iskal utehe predvsem v delu, včasih je tudi preveč spil, kar je bilo zanj usodno. V noči od 3. na 4. maj 1903 je tragično umrl, ko mu je sveča zažgala obleko in zaradi ope­klin je umrl med dvojnimi vrati sobe svojega ljubljanskega stanovanja.

Svojo zgodovinsko 'žilico' je Rutar pokazal že v srednji šoli, ko je začel zbirati gradivo za opis tol­minskega glavarstva. To je kasneje nadaljeval in sad teh prizadevanj je njegova najpomembnejša knjiga Zgodovina Tolminskega, ki je izšla v Gorici 1882 (ponatis 1972). Se­znam njegovih del obsega kar 333 enot, od tega 17 samostojnih tiskov (knjige, posebni odtisi). Med njego­vimi knjigami so poleg Zgodovine Tolminskega zelo dragocene tri, ki so izšle v zbirki Slovenska zemlja pri Slovenski matici v Ljubljani: Poknežena grofija Goriška in Gra­diščanska (1893), Samosvoje me­sto Trst in mejna grofija Istra (1897) in Beneška Slovenija (1899). Od mladih nog ga je zani­mala domača tolminska preteklost, kasneje pa se je trudil za prikaz zgodovine celotnega slovenskega ozemlja. Zavedal se je pomena zgo­dovine za buditev narodne zavesti in pobijal je trditve nemškega in italijanskega nacionalističnega zgo­dovinopisja, ki je omalovaževalo zgodovinsko veljavo Slovencev.

(obletnica meseca 10_1991)

* 20. september 1890, Gornja Radgona, † 3. maj 1975, Ljubljana

"Pri molitvi mi ne gre za prošnjo (molim za kaj), temveč za oboževanje (molim Tebe!). Vsekakor je molitev bistveno bližja ljubezni, češčenje pa spoštovanju," je iz osebnega izkustva povedal dr. France Veber, profesor filozofije na mladi slovenski univerzi, v svojih modroslovnih predavanjih na ljubljanskem radiu leta 1929. Ta veliki mislec, po sodbi dr. Janeza Janžekoviča edini "slovenski" (t. j. izvirni) filozof, je odrinjen in pozabljen umrl pred dvajsetimi leti.

Od zibelke v Radgoni do groba na Žalah

"Filozof je lahko tudi vernik ali pa ne, to je njegova osebna zadeva in stvar nadumskih, transcendentnih dejavnikov. So pa resnice, ki so umska zadeva, in med take spada že od pradavnih časov tudi resnica, da je Bog," je ob znameniti Vebrovi Knjigi o Bogu (1934) zapisal Janez Janžekovič. "Glede tega pri Vebru ni bilo bistvene spremembe od leta 1923. Istočasno, ko je v Uvodu z drzno roko rušil oltar svoje mladosti, je že snoval načrt za tempelj neznanemu Bogu. Zavrgel je svoje prvotno pojmovanje Boga, pa se je dokopal do globljega." Njegovo "pojmovanje" Boga se je prelilo v gledanje 3. maja 1975, ko se je v Ljubljani končalo njegovo dolgo in naporno zemeljsko romanje.

Vstajenja čaka na ljubljanskih Žalah. Na zadnji poti ga je spremljalo veliko prijateljev in njegovih nekdanjih študentov. Pogrebne svečanosti je vodil p. dr. Roman Tominec, ki je ob odprtem grobu na kratko orisal Vebrovo življenjsko pot. Rodil se je 20. septembra 1890 v Gornji Radgoni, kjer je končal osnovno šolo. Gimnazijo je obiskoval v Mariboru in po maturi 1910 je vstopil v bogoslovje, toda že po treh semestrih je odšel v Gradec študirat filozofijo. Gmotno so ga podpirali razni dobrotniki, dokler ni dobil štipendije štajerske deželne vlade. Doktoriral je z najvišjimi ocenami pri profesorju Aleksiju Meinongu, začetniku predmetne teorije. Po diplomi je postal njegov asistent in profesor Meinong ga je zelo cenil.

Ko je bila leta 1919 ustanovljena slovenska univerza, so iskali predavatelja za filozofijo in obrnili so se na Vebra. Rad bi ostal pri Meinongu, ki ga je določil za svojega naslednika, vendar pa je čutil, da mora k svojemu narodu. Meinong je to dobro razumel: v znamenje izredne naklonjenosti mu je zapustil svojo dragoceno zasebno knjižnico, ki jo je Veber nato podaril ljubljanskemu filozofskemu seminarju. Za univerzitetnega učitelja se je Veber habilitiral (usposobil) v Zagrebu, leta 1923 je postal izredni, leta 1929 pa redni profesor na filozofski fakulteti v Ljubljani. Predaval je do leta 1945, ko so ga prisilno upokojili, ker se njegovi nazori niso skladali z miselnostjo nove oblasti. Ko javno ni mogel delovati, je bil nad dvajset let korektor verskega lista Družina, nato pa še revije Cerkev v sedanjem svetu.

Kot človek je bil France Veber skromen, nezahteven in dober, pravi filozof, ki ne gleda na zunanjost, temveč je ves zamaknjen v duhovne probleme. V družinskem življenju ni bil srečen: skoraj istočasno sta mu umrli žena in hčerka. Druga hčerka in sin sta odrasla. Srečen pa je bil z drugo ženo, ki je v starosti lepo skrbela zanj, mu stregla in ga vodila na sprehode. Po težki bolezni je 3. maja 1975 v Ljubljani tiho zaspal v Gospodu.

"Vsaka Vebrova knjiga je nov 'uvod v filozofijo'"

Profesor France Veber je bil tudi plodovit pisatelj. Njegov učenec dr. Ludvik Bartelj, župnik na Dolah pri Litiji, je sestavil natančen seznam njegovih del: obsega 17 filozofskih knjig ter 73 razprav in člankov. Najpomembnejše njegove knjige so: Uvod v filozofijo (1921), Sistem filozofije (1921), Etika (1923), Problemi sodobne filozofije (1923), Estetika (1925), Filozofija (1930), Knjiga o Bogu (1934), Nacionalizem in krščanstvo - kulturna pisma Slovencem (1938), Vprašanje stvarnosti (1939). "Skoraj vse dosedanje njegove knjige," je zapisal J. Janžekovič leta 1934, "so pravzaprav vedno novi uvodi, vedno nekoliko spremenjen Sistem filozofije... Njegova filozofija postaja od knjige do knjige starejša, zato jo je treba vsakokrat znova predstaviti vso..."

Veber je bil skupaj s svojim graškim profesorjem A. Meinongom pristaš predmetne teorije - filozofske smeri, ki razvija teorijo človekove zavesti in poudarja njeno predmetnost. Predmetna teorija osnovno loči štiri vrste predmetov, prirejenih četverim doživljajem: osnove, dejstva, vrednote in najstva (prirejene stremljenju - na najstva je Meinonga opozoril F. Veber). Filozofske knjige so bolj zahtevna hrana, za katero je treba imeti ustrezna "prebavila": to velja v polni meri tudi za Vebrova dela. Rudolf Trofenik, slovenski založnik v Munchnu, je ob Vebrovi osemdesetletnici (1970) izdal zbornik Vom Gegenstand zum Sein (Od predmeta k biti), ki ga je uredil Anton Trstenjak. Vebrova izvirna filozofija je v svetu ostala skoraj neopažena - tudi spričo večje slave sorodne smeri (fenomenologije) Edmunda Husserla. V zadnjem času jo je na graški univerzi znova oživil Wolfgang Gombocz. Vebrova misel spet postaja predmet filozofskih simpozijev. Pri nas je Veber premalo znan in upoštevan. Celo spominski zapisi o njem so zelo redki.

Enega najdaljših je ob stoletnici Vebrovega rojstva za Mohorjev koledar 1990 napisal dr. Janez Juhant. V njem navaja Janžekovičevo mnenje, da je bil Veber edini "slovenski" filozof. Drugi naši modroslovci so zastopali bodisi filozofsko dediščino Tomaža Akvinskega, bodisi marksistično misel. Veber pa je gojil nazorsko nevezano filozofijo. "Takšno modroslovje je pomemben opornik novoveškega samostojnega človeka kot subjekta, ki lahko edinole iz sebe postavi svoj 'življenjski svet'... Ta svet je odprt tudi za Boga, kot je pokazal Veber s svojo Knjigo o Bogu."

(obletnica meseca 05_1995)

3. maja 1925, Kranjska Gora

"Kot po čudežu sta meni in sestri ostali sliki Marije Pomagaj."

Ko sta bili sestri Jelka in Krista Mrak, na montiranem procesu leta 1945 obsojeni na dvanajst let prisilnega dela, po petih letih in osmih mesecih neizmernega trpljenja pomiloščeni, so jima vrnili njuno imetje v ubogem kovčku. "Na dnu kovčka sva na najino začudenje zagledali vsaka svojo še od Marijine kongregacije podarjeno v steklo uokvirjeno sliko brezjanske Marije. Pri Kristini sliki je bilo steklo počeno, moja pa je bila taka kot pred šestimi leti, ko sem jo dala v kovček. Ta Marija me je spremljala skozi vse moje nadaljnje življenje, saj jo imam še danes na nočni omarici v spalnici." To pripoveduje Jelka Mrak Dolinar v svoji knjigi Brazde mojega življenja, ki je izšla pri založbi Družina v zbirki Čas in ljudje. "Borila sem se sama s seboj, ali naj sploh začnem pisati. Za koga? Mrtvih obuditi človek ne more. Ker pa med žrtvami niso bili samo možje in fantje, sem se odločila, da pišem v imenu tistih mater, mladih deklet, mladostnikov in otrok, s katerimi sem bila skupaj v dolgih letih zapora."

Za začetek njene pripovedi o kalvariji, ki sta jo s sestro prestali, naj navedem tole. Pred veliko nočjo leta 1946 je Krista dobila voščilnico od poznejšega črnuškega župnika Feliksa Zajca, ki mu je bila s pomočjo traka Rdečega križa v Šentvidu rešila življenje. Napisal ji je: "Kako je že rekel Cankar? Danes je veliki petek, jutri pa bo velika noč. Tudi za tem velikim petkom bo prišla velika noč zato, ker mora priti." To sta trdno verovali tudi sestri Mrak in številne druge sotrpinke. "V trpljenju nismo pozabile na Boga. V zaporih se je veliko premolilo. Ko misliš in prosiš: 'Bog, naj gre ta kelih mimo mene,' se ponavadi kaj spremeni. Čeravno do kraja izmučen, dobiš novih moči, da se dvigneš."

Jelka Mrak Dolinar je hči staršev, ki so po prvi svetovni vojni pred nasiljem fašizma s Tolminskega pribežali v tedanjo Jugoslavijo. Rodila se je 3. maja 1925 v Kranjski Gori, kjer je preživela "zlata leta" svojega otroštva. Oče, finančni uradnik, je bil premeščen v razne kraje Slovenije, nazadnje v Skoplje, od koder je bila družina ob začetku druge svetovne vojne izgnana (Jelka in Krista sta tam obiskovali isto šolo kot leta pred njima mati Terezija - to je Jelka povedala tej svetnici našega časa v telefonskem pogovoru). Uspelo jim je priti v Ljubljano, kjer so preživljali vojna leta. Proti koncu leta 1943 sta Jelka in mati odšli k materinim sorodnikom na Tolminsko in tam so ju partizanski terenci zaprli kot "belogardistki". Maja 1945 so se Mrakovi, kot številni drugi verni Slovenci, ki so zavračali komunizem, umaknili na Koroško. Jelka in Krista sta kot prostovoljki Rdečega križa spremljali težko ranjene domobrance na vlaku, ki so ga partizani pred Jesenicami ustavili. Ranjence so pobili, sestri Mrak pa sta bili z mnogimi drugimi aretirani. Jelki je bilo hudo zaradi staršev, ki niso vedeli zanju, ali sta sploh še živi, vendar je zapisala: "Nikdar v življenju mi ni bilo žal, da sem jim /domobranskim težkim ranjencem/ po skromnih močeh lahko vsaj malo lajšala trpljenje v tistih dolgih hudih dnevih, ki so bili šele začetek hudega." Tudi zanju. Najprej sta prišli pred vojaško sodišče, ki ju ni obsodilo. Ko sta s sestro stali pred vhodom v sodišče, je prišel mimo Mitja Ribičič in rekel stražarju: "Mrakovi pa že ne bosta amnestirani, odpelji ju nazaj!" S tem ukazom jima je ukradel pet let in osem mesecev mladosti. Po drugem sojenju, kjer sta dobili vsaka po dvanajst let prisilnega dela, sta nedolžni dekleti (in takih je bila cela množica) stopili na križev pot z mnogimi postajami. Begunje na Gorenjskem, Rajhenburg, prisilno delo na Cesti bratstva in enotnosti, pa spet nazaj Rajhenburg, kjer sta sestri dočakali amnestijo in bili 2. januarja 1951 izpuščeni iz zapora. Ko sta bili v zaporih, kjer so morale trdo delati, hrana pa je bila nezadostna, je bilo mogoče preživeti samo s paketi. Oni nista imeli nikogar svojih, vendar nista bili zapuščeni. "Kakor da je nevidna roka koordinirala dobrotnike, ki se med seboj niso poznali, so paketi redno prihajali do naju. Kakor da bi nekdo rekel: 'Zdaj pošlji ti, zdaj pa ti.'" Ganljivo je bilo doživetje prvega Božiča v zaporu. Belo oblečena deklica, mlada zapornica, je iz molitvenika prebrala: "Oznanjam vam veliko veselje: danes se je rodil Kristus." "Blagoslovljen Božič," se je potihoma oglašalo s postelj... Iz ljubljanskih zvonikov se je razlegal zadnji božični pozdrav. Okno se je rahlo zaprlo, s postelj pa je prihajalo ihtenje in smrkanje pozno v noč." Nekaj let po izpustitvi iz zapora je Jelka dobila potni list, da je lahko šla k svojim staršem v Špital na Koroškem. Tam je ostala in se poročila. Sestra Krista pa je ostala v Ljubljani in v svobodni Sloveniji dosegla, da sta bili s sestro rehabilitirani. Ne samo oni dve, temveč še mnogi drugi.

Vse "niti" te bridke zgodbe je očitno imela v rokah nebeška Mati. Jelka piše: "Mama je prav otroško zaupala v brezjansko Marijo. V vedno nabito polni vetrinjski cerkvi se je slovensko križano ljudstvo obračalo s svojimi prošnjami na Marijo. Ko je mama prosila za naju, ji je Marija 'prikimala', da še živiva. Pomirjena je hitela k očetu in mu vsa srečna sporočila novico. Oče pa jo je gledal in si mislil... Od tega trenutka dalje je bila uboga mama pomirjena in govorila vsakemu, da še živiva... Mama je do konca svojega življenja, dočakala je 94 let, trdno zaupala v brezjansko Marijo."

(pričevanje 04_2009)

V osrčju Zgornje Savinjske doline leži kraj Ljubno, ki zadnja leta slovi po čisto posebnem običaju, ki spremlja cvetno nedeljo. Tamkajšnji ljudje nosijo k blagoslovu butare, ki jim rečejo potice. Te so prav posebnih figuralnih oblik, 'navadnih' skoraj ni več. Vsaka je posebna, unikatna, v obliki simbolov iz verskega, vsakdanjega in kmečkega življenja (monštranca, klobuk, ovčka ... vse to iz sedmih vrst zelenja).

Naša sodelavka Karolina Vrtačnik, ki piše rubriko Življenje nas uči, je o tem napisala knjigo z naslovom Ljubenske potice. Ta je izšla v formatu A4, ima trde platnice in 120 strani vsebine na visoko kakovostnem sijajnem papirju. Je zelo lepo oblikovana in prinaša poleg besedila še več sto fotografij potic od leta 1912 pa do danes. Ob izidu je cena znižana na 25 evrov, naročiti jo je mogoče na številko 040 45 98 45.

Velika noč je največji krščanski praznik, obenem pa poseben praznik Ognjišča, saj je prav na ta praznik leta 1965 izšla prva številka naše revije. Tudi zato prihaja ta mesec Ognjišče k vam teden prej kot običajno, da bi vam praznično branje obogatilo praznovanje.

Poleg velike noči to številko zaznamuje tudi priprava na razglasitev dveh papežev za svetnike, ki bo 27. aprila. Tako bomo v prilogi lahko izvedeli več o življenju papežev Janeza XXIII in Janeza Pavla II. ter o tem, kaj so o njima govorili njuni sodelavci. Obenem vam na str. 16 predstavljamo nekaj knjig o novih svetnikih. Dve govorita o Janezu Pavlu II., ena pa o sv. Favstini Kovalski, glasnici Božjega usmiljenja. To je za svetnico razglasil papež iz Poljske, sam pa je bil razglašen za blaženega in za svetega na drugo velikonočno nedeljo, nedeljo Božjega usmiljenja. Imamo še omejeno število izvodov knjige Modrost srca o Janezu XXIII.

Za veliko noč smo vam pripravili posebno ponudbo. Številni poslušalci z veseljem vsak dan prisluhnite radijski rubriki Biser za dušo in radi sežete po knjigah iz zbirke Zgodbe za dušo, iz katere berejo razmišljanja na radiu Ognjišče. Ob veliki noči vam ponujamo, da si posebej ugodno nabavite knjige iz zbirke Zgodbe za dušo: Vsi, ki boste kupili tri katerekoli knjige iz te zbirke, boste četrto, najcenejšo, dobili v dar! Ne zamudite ugodne priložnosti in po ugodni ceni naročite knjige zase ali za svoje prijatelje! Oglejte si ponudbo knjig v posebnem katalogu, ki je dodan tej številki.

Maj je Marijin mesec in mesec šmarnic. Priporočamo vam dve knjigi s šmarničnimi razmišljanji. Eva Slivka je napisala 'šmarnice za mulce' – Zakaj pri nas ni tako – 31 duhovitih in duhovno bogatih pripovedi, ki v zgodbah opisujejo, kako današnji mladi rod doživlja vero in kako jo zna braniti pred drugimi. Zanimivo branje za otroke, ki pa bo obogatilo cele družine. Druga je knjiga z 31razmišljanji Božja Mati Marija je izpod peresa Nataše Govekar. Opisuje nebeško Mater, kakor je upodobljena v mozaikih p. Marka I. Rupnika, ki je vodil letošnji radijski misijon. Duhovno poglobljenim razmišljanjem ob podobah je dodan tudi DVD s slikovnimi animacijami Rupnikove umetnosti.

Tokratnemu prazničnemu Ognjišču je dodana priloga s ponudbo naših knjig – Knjižna ponudba Ognjišča za pomlad 2014. V njej so poleg novejših knjig predstavljene tudi knjige in paketi za krst, obhajilo in birmo. Naj ponovim že povedano misel, da je duhovna knjiga ali lepa podoba z verskim motivom odlično darilo ob prejemu zakramentov. Morda bo prav naše darilo spodbudilo mlado družino k bolj zavzetemu verskemu življenju. Odlično kombinacijo duhovnih knjig in podob predstavljajo že izdelani paketi, ki so, vsaj pri krstu (sveča, belo oblačilo), tudi zelo praktično zasnovani in lep spomin na prejem zakramentov.

Pa še eno zanimivo novost bi vam radi predstavili – knjiga v obliki blazine: Hvala za mehko blazino, namenjena je otrokom. Tem bodo starši zvečer lahko prebrali igrive verze večerne molitve, ki jih je napisala Berta Golob. Otroci bodo lahko potem dali blazino pod glavo in sladko zaspali. Domiselna novost za malčke, ki bo staršem pomagala otrokom približati molitev. Ob tem vam pa vam ponujamo še posebno ugodnost: kdor kupi knjigo v obliki blazine, dobi samo za 2,50 € dve zabavni knjižici v nepremočljivi torbici Kdo vse je v barki (sedaj redna cena 8,90 €).

Božo Rustja

odgovorni urednik

LETA 1698 ROJEN FRANCESCO ROBBA

ITALIJANSKI KIPAR, ZNAN PO LJUBLJANSKEM VODNJAKU († 1757)

Italijanski baročni kipar Francesco Robba, ki je prišel v Ljubljano okoli let 1721, je najbolj znan po Vodnjaku slovenskih rek pred ljubljanskim magistratom. Njegova glavna dela v Ljubljani pa so oltarji za razne cerkve: pri Sv. Jakobu, pri frančiškanih in uršulinkah, keruba na oltarju sv. Rešnjega telesa v ljubljanski stolnici.

LETA 1816 ROJEN ALEKSANDRER TERPLAN

Ev. PASTOR, MADŽ. - SLO PISATELJ († 1858)

Prekmurski protestantski pisec Aleksander (Šandor) Terplan, rojen v Ivanovcih, je srednjo in višjo šolo končal v Šopronu na Madžarskem, po enem letu študija teologije na Dunaju je postal pastor v Puconcih. Leta 1848 je pripravil novo izdajo prevoda Nove zaveze Štefana Küzmiča, ki ji je dodal svoj prevod psalmov (Knjige zoltarske) za protestantsko bogoslužje. V glavnem je upošteval dotedanji prekmurski jezik in pravopis, obogatil pa je besedni zaklad.

LETA 1838 ROJEN HINKO DOLENC

SLIKAR GOZDA IN NJEGOVIH ŽIVALI († 1908)

Pravnik Hinko Dolenc, rojen v Razdrtem pri Postojni, kjer se je tek njegovega življenja tudi končal, je za literarni časopis Ljubljanski zvon napisal obsežno naravoslovno in spominsko kramljanje O gozdu in nekaterih njegovih ljudeh (1903), kjer je čudovito prikazal veličastna gozdna prostranstva na Snežniku in njihove prebivalce: od medvedov do vseh ptičjih zborov.

LETA 1900 ROJEN IGNAZIO SILONE

ITALIJANSKI PISATELJ IN POLITIK († 1978)

Ignazio Silone je v svojih romanih obravnaval družbeno, politično in moralno problematiko. V slovenskem prevodu imamo precej njegovih del (Fontamara, Vino in kruh, Seme pod snegom, Prgišče robidnic). Eno njegovih zadnjih del je drama o življenju svetniškega papeža Celestina V. (1294) z naslovom Zgodba ubogega kristjana, ki je hkrati njegova osebna izpoved.

LETA 1904 UMRL ANTONIN DVORŽAK

ČEŠKI SKLADATELJ GLOBOKE VERE (* 1841)

Češki skladatelj Antonin Dvoržak je najbolj znan po svojih Slovanskih plesih, s katerimi je zaslovel (1878). Bil je globoko veren mož in to vero je čutiti v njegovih religioznih skladbah, kot so: Stabat Mater (1877), Requiem (1890), Svetopisemske pesmi (1894). V teh delih sta njegova melodika in slog srečno povezana z globoko duhovnostjo. Mojster je umrl 1. maja 1904, zadet od kapi.

LETA 1907 ROJEN BORIS MERHAR

LITERARNI ZGODOVINAR, ETNOLOG, AKADEMIK († 1989)

V letih 1951-1959 je izšlo devet zajetnih knjig, ki so bralcem predstavile Izbrano delo največjega slovenskega pisatelja Ivana Cankarja. Urejal jih je literarni zgodovinar in etnolog Boris Merhar. Veliko je raziskoval slovensko pesništvo, zlasti ljudsko, o katerem je napisal temeljito obravnavo Slovenske ljudske pesmi (1961).

LETA 1908 ROJEN GIOVANNI GUARESCHI

ITALIJANSKI ČASNIKAR IN PISATELJ, HUMORIST († 1968)

Italijanski pisatelj Giovanni(no) Guareschi je v svojih humorističnih povestih in romanih slikal italijansko družbo, njene politične strasti in to najbolj otipljivo prikazal v romanih, v katerih nastopata odločni podeželski župnik Don Camillo in njegov nasprotnik-prijatelj komunistični župan Peppone. Na filmskem platnu sta ta dva njegova lika upodobila Fernandel (Don Camillo) in Gino Cervi (Peppone).

LETA 1913 ROJEN MARTIN JEVNIKAR

LIT. ZGODOVINAR, UNIV. PROFESOR, UREDNIK, PREVAJALEC, KRITIK, KULTURNI DELAVEC († 2004)

»V slovenskem svetu veljajo za ustvarjalce predvsem pesniki in pisatelji, daleč za njimi so uredniki in režiserji, skoraj pozabljeni so organizatorji in podporniki. Martin ni pisal pesmi niti romanov, ni nastopal kot slavnostni govornik. Vendar brez njega marsikatere slovenske dejavnosti ne bi bilo ... Če bi Martin lahko napravil obračun, kako je porabljal svoj čas od diplome na ljubljanski univerzi leta 1939 do danes, bi moral navesti precej nalog, ki jih uradni kronisti komaj poznajo.« Tako je leta 2003 ob devetdesetletnici literarnega zgodovinarja in kritika profesorja Martina Jevnikarja zapisal v jubilejni številki tržaške Mladike njegov prijatelj Jože Velikonja. Po rodu je bil Dolenjec, ki je maja 1945 odšel v begunstvo. Kmalu se je posvetil svojemu profesorskemu poklicu, najprej v begunskem taborišču, potem pa na slovenskih srednjih šolah v Trstu, nazadnje pa na univerzah v Padovi in Vidmu. Deloval je še na številnih drugih področjih. Slovencem na Tržaškem je posvetil skoraj dve tretjini svojega dolgega življenja, ki se je pričelo pred sto leti.

... več o njem preberite v obletnici meseca 05_2013

LETA 1913 ROJEN STANE MIKUŽ

UMETNOSTNI ZGODOVINAR, KRITIK, PUBLICIST († 1985)

Lepote tega našega sveta je zagledal v Šmarju pri Ljubljani. Za svoj poklic umetnostnega zgodovinarja se je pripravljal na likovni akademiji v Ljubljani. Bil je zvest učenec Izidorja Cankarja. Študij je dokončal z doktorsko disertacijo o slovenskem baročnem slikarju Frančišku Jelovšku (1949). Po vojni je predaval umetnostno zgodovino najprej študentom likovne akademije, leta 1952 pa je postal učitelj za občo zgodovino umetnosti novega veka na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Veliko je o umetnosti tudi pisal.

LETA 1931 ROJEN MARIJAN BRECELJ

bibliograf, prevajalec, urednik, literarni zgodovinar, slovaropisec, bibliotekar († 2019)

Marijan Brecelj je bil zavezan slovenstvu, živel je s knjigami in za knjige - "eden zadnjih goriških enciklopedistov", kot so zapisali zamejski mediji ob njegovi smrti....dolgoletni vodja študijskega oddelka Goriške knjižnice, veliko pa je pomagal tudi na številnih drugih področjih, v župniji Nova Gorica - Kapela (knjižica o frančiškanskem samostanu, več kot 50 let je bil skrbnik samostanske knjižnice ...) Blizu mu je bila tudi likovna umetnost, saj je bil  izvedenec za ex -librise. Pripravil je dva slovarja: furlansko-slovenskega in brazilsko-slovenskega ... S spremnimi besedami, komentarji in opombami je opremil več izdaj (pesniški zbirki Ljubke Šorli in Ludvika Zorzuta ter izdajo pisem Francetu Bevku in Ivanu Trinku) .Dobil je tudi Goropevškovo nagrado za »prispevek k razvoju in prepoznavnosti domoznanstva na Goriškem in preko slovenskih nacionalnih meja«.Goriški muzej mu je posvetil posebno številko Goriškega letnika (Brecljev zbornik)
Za založbo (Ognjišče) je pripravil dve knjigi - obe sta izšli v zbirki Graditelji slovenskega doma (za katero je dal tudi pobudo). Leta 1992 je v omenjeni zbirki izšla knjižica o Filipu Terćelju - o njegovem življenju in delu z nekaterimi proznimi besedili, pesmimi in vzgojnimi spisi. Leta 2001 pa je izšla v isti zbirki tudi knjiga o duhovniku Petru Butkoviču - Domnu, ki je bil primorski narodni buditelj, pa tudi pesnik, pisatelj, ... likovnik in prvi slovenski ugankar. ...

več:
 S. Čuk, Marijan Brecelj (1931-2019), Obletnica meseca, v: Ognjišče 4 (2021), 34-35.

LETA 1955 PRVIČ PRAZNIK SV. JOŽEFA DELAVCA

Druga socialistična internacionala je leta 1889 prvi maj razglasila za mednarodni praznik dela. Na prošnje krščanskih delavcev, ki so z vseh strani sveta prihajale v Rim, je papež Pij XII. 1. maja 1955 na prvi maj postavil praznik sv. Jožefa Delavca, ki je bil, kot poroča Sveto pismo, "tesar". Jožef Delavec je bil do leta 2021 prvi zavetnik obnovljene koprske škofije - zdaj je to sv. Hieronim.

LETA 1994 UMRL AYRTON SENNA DA SILVA

BRAZILSKI AVTOMOBILSKI DIRKAČ FORMULE 1 (* 1960)

Na dirki Formule 1 je prvič nastopil na Veliki nagradi Brazilije 1984, zadnjič pa na Veliki nagradi San Marina 1994 v Imoli leta 1994. Skupno je nastopil na 161 dirkah. Zmagal je na 41 dirkah (Luis Hamilton doslej 103 ... Michael Schumacher 91 ... Verstapen 55). Na prvem štartnem mestu je stal 65-krat (Hamilton 104, Schumacher 68) . Trikrat je postal svetovni prvak (sezone 1988, 1990, 1991). V karieri je zbral 614 točk.

... več o njem: šport, v: Ognjišče (1994) 6

LETA 1963 UMRL ANTON SOVRE

JEZIKOSLOVEC, PREVAJALEC AVGUŠTINA (* 1885)

"Vsa evropska kultura, ves način mišljenja in odnos do znanosti ima korenine v antičnih tleh. Odpravljati antiko iz našega kulturnega življenja se pravi žagati vejo, na kateri sedimo," je zapisal profesor Anton Sovre v uvodu knjige O pesništvu (Ljubljana 1963), ki je bila njegovo zadnje delo (izida ni dočakal). Socialistični šoli, ki si je zadala nalogo vzgajati 'novega človeka' (plitvo bitje brez korenin), antika ni dišala, zato sta bili iz slovenskih šol kmalu po vojni pometeni latinščina in grščina. 'Zaostala' Evropa je oba jezika ohranila, saj brez njiju ni mogoče razumeti strokovnih izrazov znanosti. Naša mlada država, ki se želi z Balkana vrniti v Evropo, v šole spet uvaja jezika antike (grščino in latinščino). Antika seveda ni samo poganska, saj sta grščina in latinščina jezik Svetega pisma in starokrščanskih pisateljev. Klasični filolog je mojstrsko prelil v slovenščino različna dela (drame, poezijo, zgodovinopisje) antičnih grških in latinskih avtorjev. Slovenskim bralcem je pripravil odličen prevod Izpovedi cerkvenega učitelja sv. Avguština. Po Sovretu se imenuje nagrada za prevajalske dosežke.

... več o njem preberite v obletnici meseca 05_1993

LETA 1986 UMRL MIRKO JAVORNIK

PISATELJ, POPOTNIK IN POTOPISEC (* 1909)

Kot pisatelj se je v Cerknici rojeni Mirko Javornik uveljavil z dvema novelama v zborniku Sedem mladih slovenskih pisateljev (1930), ki so izšli iz kroga "krščanske socialistične mladine". Javornik je veliko potoval po svetu in pisal bogate potopise. Izbor je izšel v knjigi Pero in čas (1944). Po letu 1961 je živel v Washingtonu kot uslužbenec zunanjega ministrstva ZDA.

LETA 1996 UMRL FRANCE PAPEŽ

PESNIK, PISATELJ, UREDNIK, STEBER SLOVENSTVA V ARGENTINI (* 1994)

Rodil se je v Kotu pri Semiču, šolal se je v Črnomlju. Po vojni se je z domobranci umaknil na Koroško, leta 1948 je iz begunskega taborišča Senigallia, kjer je končal gimnazijo, odšel v Argentino. Ob delu v tovarni je pri Slovenski kulturni akciji v Buenos Airesu končal slikarsko šolo. S svojim pesniškim, pisateljskim in uredniškim delom je bil eden najpomembnejših kulturnih delavcev med slovenskimi izseljenci v Argentini. Sodeloval je pri Glasu SKA, Duhovnem življenju in bil urednik revije Meddobje.

LETA 2004 UMRL LOJZE KOVAČIČ

PISATELJ (* 1928)

Rodil se je leta 1928 očetu Slovencu in materi Nemki v Baslu in tam preživel otroštvo. Šolal se je v Ljubljani, po vojni so bili njegovi domači izgnani v Avstrijo, on je ostal v Sloveniji pod udbovskim nadzorstvom. Med drugim se je ukvarjal z lutkarstvom. Pisal je zato, »da bi izrazil svojo nesrečo«. Snov je zajemal iz osebnega in družinskega življenja. Z novelami Ljubljanske razglednice (1954) je sprožil ideološke ugovore, med njegova glavna dela spada roman Deček in smrt (1968). Uveljavil se je tudi kot mladinski pisatelj.

LETA 2004 - Slovenija, Madžarska, Češka, Slovaška, Poljska, Litva, Latvija, Estonija, Malta in Ciper (samo grški del) postanejo članice Evropske unije

Prvi maj leta 2004 je pomemben datum v zgodovini slovenskega naroda: naša mlada država Slovenija je postala polnopravna članica Evropske unije, velike družine, v katero je bilo tedaj vključenih 25 držav stare celine (18 jih je bilo še zunaj). "Članstvo v Evropski uniji nam bo kljub pregovorni majhnosti omogočilo, da aktivno soustvarjamo lastno prihodnost v okviru širše skupnosti evropskih držav," je zapisal dr. Janez Potočnik, slovenski minister za evropske zadeve. "Da bi bili pri tem uspešni, moramo seveda dobro poznati postopke odločanja v evropskih institucijah, evropski pravni red, interese drugih držav članic." Pri svojem združevanju Evropa ne bi smela pozabiti na krščanske korenine, ki so dediščina večine njenih narodov in tudi smernica za prihodnost, poudarja papež Janez Pavel II. v svoji apostolski spodbudi Cerkev v Evropi.

... več si preberite v prilogi 05_2004

LETA 2011 - PAPEŽ JANEZ PAVEL II.

RAZGLAŠEN ZA BLAŽENEGA

Življenjske postaje od rojstva do odhoda k Očetu

1920 20 maja: Karol Wojtyla se rodi očetu Karolu in materi Emiliji Kaczorowski v Wadowicah, 30 kilometrov od Krakova na Poljskem.

1938 Po maturi na gimnaziji v rojstnem mestu se vpiše na fakulteto za književnost in filozofijo Jagelonske univerze v Krakovu, kamor sta se preselila z očetom.

1940 Da se izogne deportaciji na prisilno delo v Nemčiji, se zaposli v kemični tovarni.

1942 Oktobra vstopi v tajno semenišče v Krakovu, kjer se pripravlja na duhovniški poklic.

1946 1. novembra prejme skupaj s sedmimi sošolci mašniško posvečenje v krakovski stolnici po rokah kardinala Adama Sapieha.

1948 Krakovski nadškof ga pošlje na študij v Rim; vpiše se na papeško univerzo Angelicum, kjer po dveh letih doseže doktorat z disertacijo o sv. Janezu od Križa.

1954 Postane profesor etike na filozofski fakulteti katoliške univerze v Lublinu.

1958 Imenovan je za pomožnega škofa v Krakovu.

1962 4. oktobra skupaj z drugimi poljskimi škofi odpotuje v Rimu, da sodeluje na zasedanjih drugega vatikanskega koncila (od 11. oktobra 1962 do 8. decembra 1965).

1964 13. januarja imenovan za nadškofa v Krakovu in s 43 leti je najmlajši škof katoliške Cerkve.

1967 28. junija mu papež Pavel VI. podeli kardinalski biret; ima 47 let in je najmlajši član kardinalskega zbora.

1978 Leto treh papežev. 6. avgusta umre papež Pavel VI., za njegovega naslednika je bil 26. avgusta izvoljen beneški patriarh Albino Luciani, ki je kot papež vodil Cerkev le 33 dni. Po njegovi smrti 29. septembra je bil nov konklave, iz katerega je 16. oktobra kot rimski škof in papež izšel krakovski nadškof Karol Wojtyla, ki si je privzel ime Janez Pavel II. Službo pastirja Kristusove Cerkve je nastopil 22. oktobra.

1979 Štiri apostolska potovanja po svetu (Mehika, Poljska, ZDA, Turčija). Smernice svoje papeške službe je zarisal v svoji prvi okrožnici Človekov Odrešenik (4. marca).

1981 Atentat med splošno avdienco na Trgu sv. Petra 13. maja. Potrebno je bilo dolgo zdravljenje v kliniki Gemelli. 13. maja 1982 se je kot romar v Fatimi zahvalil Mariji, da mu je rešila življenje.

1985 Prvi svetovni dan mladih v Rimu (1. aprila).

1986 Molitev za mir v Assisiju 27. oktobra pri kateri so se zbrali predstavniki vseh velikih svetovnih verstev.

1991 Na mednarodni praznik dela in praznik sv. Jožefa Delavca izšla okrožnica 'Ob stoletnici' (okrožnice 'Rerum novarum' Leona XIII., prve papeške okrožnice o delavskem vprašanju).

1996 Prvi papežev obisk v Sloveniji – od 17. do 19. maja (njegovo 71. potovanje po svetu). Ob zlati maši je izšla njegova knjiga Dar in skrivnost o njegovi poti do duhovništva.

1998 Drugič na Hrvaškem, razglasitev kardinala Alojzija Stepinca za blaženega. Okrožnica 'Vera in razum' (o odnosu med vero in znanostjo).

1999 Drugič v Sloveniji: 19. septembra v Mariboru razglasitev škofa Antona Martina Slomška za blaženega. 24. decembra odprtje svetih vrat bazilike sv. Petra v Rimu in začetek velikega jubileja 2000.

2002 Apostolsko pismo Rožni venec Device Marije, v katerem objavlja pet novih – svetlih – skrivnosti rožnega venca in razglaša leto rožnega venca.

2004 Zadnje (130.) apostolsko potovanje 15. avgusta v Lurd, kjer se pridruži bolnikom. Apostolsko pismo 'Ostani z nami', Gospod in razglasitev leta evharistije.

2005 Za veliko noč (27. marca) brez besed zadnjič podeli apostolski blagoslov 'mestu in svetu'; 2. aprila, v soboto pred belo nedeljo, ki jo je leta 2000 razglasil na nedeljo Božjega usmiljenja, ob 21.37 odide na svoje zadnje potovanje – v Očetovo hišo.

2011 1. maja: ob navzočnosti 1,5 milijona vernikov z vsega sveta ga papež Benedikt XVI. razglasi za blaženega. Njegov god se obhaja 22. oktobra, na obletnico njegovega nastopa papeške službe.

2014 Uresniči se 'referendum Svetnik takoj' (Santo subito) ob njegovem pogrebu: papež Frančišek ga 27. aprila skupaj z Janezom XXIII. prišteje med svetnike katoliške Cerkve – kot apostola našega časa, zavetnika nove evangelizacije in mladih, ki so 'upanje Cerkve'.

... več o papežu Janezu Pavlu II. si preberite v člankih (kronološko)

iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 4. december 1885, Šavna peč, † 1. maj 1963, Ljubljana

Anton Sovre je bil vse svoje bogato in delovno življenje, ki se je izteklo na današnji dan - v službi antike. Že kot dijak se je zaljubil v grščino in latinščino, še večjo ljubezen pa je gojil do svojega materinega jezika. Sklenil je rojakom približati bogastvo antične književnosti: "njeno filozofijo od predsokratokov preko Platona in Lukrecija in Marka Avrela do cerkvenega očeta Avguština; njeno zgodovinopisje od zgodb starodavnega Herodota do Plutarhovih življenjepisov in v odličnih prevodih njeno čudovito leposlovje od Homerjevih epov Iliada in Odiseja preko velikih treh grških dramatikov Aishila, Sofokla in Euripida, preko globokih in pretresljivih platonskih dialogov do grške lirike" (Jože Dolenc). Za življenjsko vodilo si je izbral gesli: "Oblikuj in izobražuj s svojim delom tudi druge in vplivaj nanje s tem, kar si sam."

Mož, ki nam je približal bogastvo antike, se je 'spustil v slovensko kulturo z vrtoglavih obsavskih drč' (Alojz Rebula): rodil se je 4. decembra 1885 v Šavni Peči pri Zidanem Mostu v družini železniškega čuvaja. Osnovno šolo je obiskoval v Zidanem Mostu in v Krškem, gimnazijo pa v Celju in Ljubljani, kjer se je ogrel za antično poezijo. Po maturi (1906) je šel za eno leto k vojakom, potem pa je študiral klasično filologijo (jezikoslovje) na Dunaju in v Gradcu. Leta 1912 je (kot suplent) poučeval na gimnaziji v Ljubljani in zatem v Gorici. Med prvo svetovno vojno je bil ves čas v vojaški suknji. Najprej je bil na fronti v Karpatih, kjer je bil ranjen v glavo, potem pa je bil premeščen v Črno goro. Po vojni je bil sedem let suplent in profesor klasičnih jezikov na Ptuju (profesorski izpit je opravil leta 1925 na ljubljanski univerzi), zatem je poučeval na klasični gimnaziji v Ljubljani. Leta 1932 je bil zaradi 'slovenoborstva' kazensko prestavljen v Pančevo in Sremske Karlovce. Potem je spet učil v Ljubljani. Do začetka druge svetovne vojne je bil inšpektor klasičnih jezikov pri ministrstvu za prosveto v Beogradu. Malo pred izbruhom vojne je dobil študijski dopust, da bi šel v Italijo zbirat gradivo za rimsko zgodovino, kakor je nekaj let prej v Grčiji zbiral gradivo za svojo veliko monografijo Stari Grki, ki je izšla pri celjski Mohorjevi (1939). Šele po drugi svetovni vojni je dobil službo, ki mu je bila 'pisana na kožo': leta 1946 je postal profesor grškega jezika in književnosti na ljubljanski univerzi, ki jo je z mladostnim ognjem opravljal vse do upokojitve (1956). Vzgojil je nekaj rodov klasičnih filologov, ki naj bi nadaljevali njegovo delo (vendar ga niso mogli, ker se je krojačem socialističnega izobraževanja klasika zdela nepomembna!). Kajetan Gantar, eden izmed najbolj nadarjenih učencev in zdaj njegov naslednik na ljubljanski univerzi, je o njem zapisal: "Sovretovo literarno obzorje je bilo izredno široko, njegova učenost je bila naravnost legendarna, njegova delovna energija pravi biološki čudež." Drugi njegov učenec, pisatelj Alojz Rebula, je o Sovretovem urniku zapisal: "Slišalo se je kot pravljica: sedel je k delu, ko je Ljubljana odhajala spat. In snemal si je odejico s kolen, vstajal od dela in legal, ko je Ljubljana vstajala. To skozi deset let, dvajset, trideset."

V teh letih so nastajali njegovi številni prevodi grških klasikov. Začel je z odlomkom iz Sofoklovega Kralja Oidipa leta 1921. V knjižni izdaji je objavil nad 30 prevodov iz antične književnosti, poleg tega še več krajših prispevkov v raznih revijah, zbornikih in koledarjih. Veliko je sodeloval tudi z Mohorjevo družbo, ki je leta 1932 izdala Izpovedi Avrelija Avguština, njegov 'verjetno najžlahtnejši in najzahtevnejši prevod' (K. Gantar), v monumentalni Plečnikovi opremi. Po sodbi poznavalcev je bilo prevajanje Izpovedi svetniškega hiponskega škofa v Sovretovem prevajalskem delu nekakšen prelom. "Znal je najti Avguštinovemu jeziku in obliki ustrezno slovensko besedo in oblikovno dovršenost' (J. Dolenc). Ne moremo mimo Sovretovega prevoda Homerja: celotne Iliade in Odiseje. Omeniti velja še njegovo mladinsko priredbo Odiseje v prozi (1951). Prevajal je tudi iz slovenščine v latinščino (npr. Aškerčevega Brodnika in nekatere Prešernove pesmi), pa iz živih jezikov (angleščine, nemščine). Objavil je tudi nekaj znanstvenih razprav z jezikoslovnega področja. Precej svojih sil je posvetil pedagoškemu delu: pouku latinščine in grščine. Živo se je zanimal tudi za lepoto slovenskega jezika: sodeloval je pri izdajah Slovenskih beril in slovnice za srednje šole. Bil je član komisije SAZU, ki je pripravljala (še vedno veljavni) Slovenski pravopis 1962. Slovenska beseda mu je bila 'kakor bister potok; vsaka tuja primes ga takoj skali; greznice vanj speljevati je greh'.

(obletnica meseca 05_1993)

* 19. februar 1910, Tolmin, Slovenija, † 30. april 1993, Gorica.

"Ljubka Šorli je simbol slovenske matere, ki je nobena težava ne zlomi, pogumno prenaša trpljenje in se prepričano zanaša na Boga, ki ji nikoli ni naložil takega bremena, da bi ga ne mogla prenesti. Nikoli ni obupala, vedela pa je, da ji bo Bog pomagal, zato je hodila pogumno po svoji poti." Tako je o pesnici in učiteljici, kulturni delavki in trpinki, ki ji z globokim spoštovanjem posvečamo ta zapis ob obletnici njenega rojstva, zapisal profesor Martin Jevnikar. Ob njeni smrti je pisatelj Alojz Rebula izpovedal: "Z Ljubko Šorli odhaja od nas ne samo velika Slovenka, ki je ob svojem možu Lojzetu Bratužu - mučencu že prešla v naš narodni primorski mit, ampak tudi velika kristjanka." O svoji trnjevi življenjski poti je pripovedovala v pogovorih z Marijo Češčut na slovenskem Radiu Trst A v nizu šestih srečanj od 14. oktobra do 9. decembra 1975. Izšli so v zborniku ob njeni osemdesetletnici. Tiste njene izpovedi in pripovedi, ki jih bomo povzeli ali navajali dobesedno, naj nagovorijo tudi nas.

"Učiteljski poklic sem prinesla s sabo na svet"

Rodila se je 19. februarja 1910 v Tolminu kot drugi otrok v obrtniški družini, za bratcem, ki je že po nekaj tednih umrl, za njo pa sta prišli še sestrici Vida in Marica. Oče Luka je bil sin strojarja, a ga ta poklic ni veselil; trgovino z usnjem je nekaj časa vodila mati Alojzija Mlakar iz Bače pod Podbrdom, ki je preživljala družino. Ob začetku soške fronte v prvi svetovni vojni so se deklice zatekle k sorodnikom na Jesenice, kjer je Ljubka začela hoditi v šolo, po vojni pa je šolo nadaljevala v Tolminu, kjer so se naselili v rodni hiši, ki je bila med vojno skoraj nepoškodovana. Breme za preživljanje družine je bilo na ramenih matere, ki je v njihovi novi hiši odprla trgovinico z mešanim blagom. Ljubka je po končani osnovni šoli obiskovala meščansko, srednjo šolo. Po končani srednji šoli je stala na razpotju. "Vleklo me je na učiteljišče, ker sem si želela postati učiteljica.

Učiteljski poklic sem tako rekoč prinesla s sabo na svet, saj sem že kot deklica najraje igrala šolo." Ko je videla, kako se mati muči v trgovini in kako bi potrebovala pomoč, predvsem pri knjigovodstvu, se je odločila za trgovsko šolo. Obiskovala je tudi glasbeno šolo, ki ji je v naslednjem obdobju življenja zelo koristila. Svoje sanje o učiteljskem poklicu je mogla uresničiti šele po drugi svetovni vojni, ko je bila ob pomanjkanju učiteljev leta 1946 sprejeta kot učiteljica na osnovno šolo v Tolminu. Opravila je tudi učiteljsko maturo. Od leta 1948 pa vse do upokojitve leta 1975 je poučevala skoraj v vseh slovenskih vaseh v okolici Gorice, zadnja leta pa v Gorici.

"Stopila v novi stan sva kot v svetišče"

Ljubka Šorli se je z Lojzetom Bratužem srečala leta 1930, ko je bil imenovan za nadškofijskega nadzornika cerkvenih zborov. Pobliže sta se spoznala leta 1931. "Ko je umrla moja sestra Vera, je skupno z drugimi goriškimi znanci prišel na pogreb tudi on. Nekaj mesecev potem je Veri posvetil prvo skladbo na moje besedilo... Tako naju je skupno delo zbližalo in začela sva si dopisovati. Imela sva pač veliko skupnega, o čemer sva se rada pomenila v pismih." Na začetku leta 1932 so Lojzeta Bratuža fašistični oblastniki zaprli, z Ljubko sta ostala povezana v pismih."Takrat sva spoznala, da sva drug drugemu namenjena. Iz prijateljstva se je rodila ljubezen, botrovala sta ji trpljenje in strah." Jeseni 1933 sta se poročila v tolminski župnijski cerkvi Vnebovzete.

V sonetnem vencu Ti in jaz in tri leta najinega življenja (1955) je zapisala: "Stopila v novi stan sva kot v svetišče, / ki mir je v njem doma in blagoglasje". Po poroki sta se nastanila na Svetogorski cesti v Gorici. Ko se je 19. junija 1934 rodila hčerka Lojzka, se jima je zdelo, da je njuno življenje komaj z rojstvom otroka zadobilo pravi smisel. Njuno veselje je bilo nepopisno, ko se je 27. novembra 1936 Lojzki pridružil bratec Andrej. Njuna družinska sreča je trajala le nekaj več kot tri leta. Fašisti so bili stalno za petami Lojzetu, ki se je pogumno posvečal glasbeni in kulturni dejavnosti. Redno je hodil v Podgoro, kjer je bil organist in pevovodja. V nedeljo, 27. decembra 1937, po maši so ga fašisti prisilili, da je pil strojno olje, pomešano z bencinom. Strup je začel delovati še isti dan, muke pa so trajale do 16. februarja 1937. "Naslednji dan bi dopolnil 35 let. Pokopali so ga 19. februarja, na moj rojstni dan. Imela sem 27 let." Fašisti niso prizanesli niti mladi vdovi. Leta 1943 je prestala strašno kalvarijo.

"Pesem moja eno išče, / pot v človekovo svetišče, / ki mu pravimo srce"

Tako je Ljubka Šorli označila svojo poezijo in s tem je povedala, da je njena čustvena lirika namenjena bralcem, ki znajo "gledati s srcem". Ko prebiramo njene pesmi, bomo pritrdili tistim, ki pravijo, da je Šorljiva ena najglobljih slovenskih pesnic. Njen pesniški jezik je melodičen in to potrjuje dejstvo, da je okoli 150 njenih pesmi uglasbenih (precej jih je uglasbil njen mož Lojze Bratuž). Veliko je nabožnih (božičnih, Marijinih, evharističnih), ki so izšle v pesmaricah, katere je urejal skladatelj Vinko Vodopivec, njihov družinski prijatelj.

Ljubka je v radijskem pogovoru povedala, da je kot majhna deklica, ki se je komaj naučila brati, dobila v roke Gregorčičeve Poezije, ki so jo tako očarale, da jih je brala v postelji. Ljubezen do slovenskega jezika in slovenske književnosti je v njej zbudil Ivan Matelič, učitelj slovenščine na srednji šoli v Tolminu. Vedno so ji delale družbo knjige. "Ena izmed teh je bila Župančičeva zbirka Mlada pota. Bolj ko sem jo prebirala, bolj me je prevzemala lepota Župančičeve poezije ... Župančiča sem občudovala, nisem ga pa skušala posnemati. Moja struna je bila drugače uglašena kot njegova." Svoje prve pesmi je Ljubka objavila leta 1927 v ilegalnem ciklostilnem lističu Soča, prva njena natisnjena pesem pa je izšla v mohorjevi reviji Mladika leta 1929. Njene pesmi so izšle v petih knjigah: Venec spominčic možu na grob, sonetni venec z akrostihom (1957), Izbrane pesmi (1973), Veseli ringaraja - pesmi za otroke (1983), Rumeni ko zlato so zdaj kostanji - pesmi rodnemu Tolminu (1985), Pod obokom čarobnim - izbor pesmi (1987). Njeno plemenito srce je prenehalo bíti 30. aprila 1993.

(obletnica meseca 02_2010)