Papeža Janez XXIII. in Janez Pavel II. svetnika

»Papeža Janez XXIII. in Janez Pavel II., ki ju je 'glas ljudstva' takoj po smrti 'razglasil' za svetnika, sta bila na drugo velikonočno nedeljo – nedeljo Božjega usmiljenja, 27. aprila 2014, to najvišjo čast tudi 'uradno' dosegla med veličastnim evharističnim slavjem na Trgu sv. Petra. Ob papežu Frančišku je bil tudi zaslužni papež Benedikt XVI. in tako je bila to 'nedelja štirih papežev'. Začetek postopka za beatifikacijo Janeza XXIII., ki je bil utelešena dobrota, je naznanil papež Pavel VI. koncilskim očetom nekaj mesecev po njegovi smrti: za blaženega ga je razglasil Janez Pavel II. 3. septembra 2000. Za Janeza Pavla II. pa se je ta postopek začel papež Frančišek leta 2010, pet let po njegovi smrti, za blaženega pa ga je razglasil 1. maja 2011, na podlagi novega čudeža, ki se je zgodil na njegovo priprošnjo, je bil razglašen za svetnika po nekaj več kot osmih letih, kar je njegov nov 'rekord'. Na straneh priloge v majskem Ognjišču predstavljamo oba papeža – nova svetnika s kronološkim prikazom njunega življenja, dodajamo pa nekaj pričevanj ljudi, ki so bili z njima tesno povezani.

... prilogo 05_2014 lahko ob tem zgodovinskem dogodku še svežo (izjemoma) preberete v celoti ...

* 18. novembra 1882, Paris; † 28. aprila 1973, Toulouse

Jacques Maritain, ki velja za največjega katoliškega filozofa 20. stoletja, je bil rojen 18. novembra 1882 v Parizu v protestantski družini, odraščal pa je brez verske vzgoje.Njegov stari oče Jules Favre je bil eden od ustanoviteljev tretje francoske republike (leta 1870). Kot študent na znameniti pariški univerzi Sorboni je srečal študentko Raisso Umancov, Judinjo iz južne Rusije, ki je pribežala v Francijo z materjo in mlajšo sestro Vero. Mlada študenta sta že ob prvem srečanju začutila, da spadata skupaj. Na dolgih sprehodih sta se veliko pogovarjala in spoznala sta, da ju mučijo enake stiske. Prvi žarki odrešujoče svobode so posijali v njuni duši, ko sta poslušala predavanja filozofa Henrija Bergsona, ki je bil po rodu Jud, a se je vedno bolj bližal krščanstvu. Prevzel ju je zlasti njegov nauk o "notranjem vpogledu v življenjsko resnico": človek, ki globoko pogleda v svojo notranjost, se zave, da je svobodno bitje in zato odgovoren za svoja dejanja in svoje življenje.

Ta nauk jima je pomagal na poti do Boga. Pri tem je odigral odločilno vlogo Leon Bloy, "absolutni katoličan", ki jima je odkrival neprecenljivo vrednost molitve, žrtve in uboštva. Jacques Maritain je kasneje zapisal, da v tem možu nista našla "pobeljenega groba", temveč "počrnelo katedralo", ki pa je bila "znotraj vsa bela". Ko sta se Jacques in Raissa 26. novembra 1904 poročila, sta izbrala skupno geslo: "Do popolne resnice!" Pri tem iskanju je odigralo odločilno vlogo prijateljstvo z Bloyem. Ko sta Maritainova premagala čustvene, razumske in družinske ovire, sta 11. junija 1906 v cerkvi Srca Jezusovega na Montmartru prejela sveti krst in z njima tudi Raissina sestra Vera, ki je ostala pri njiju vse do svoje smrti leta 1959. Hiša Maritainovih je postala priljubljeno zbirališče krščanskih izobražencev. S posebnim dovoljenjem sta imela v njej tudi kapelo in v njej je bilo Najsvetejše.

Krstna milost je pomagala k novemu, vedno lepšemu razvoju Jacquesove filozofske misli: od Bergsonove filozofije se je obrnil k razmišljanju sv. Avguština in predvsem k sistematičnemu razglabljanju sv. Tomaža Akvinskega. Začutil je, da modrost tega prodornega in svetniškega misleca ponuja rešitev temeljnih vprašanj o Bogu in svetu in da ima katoliška Cerkev prav, da je njegovo filozofijo, po njem imenovano tomizem, vpeljala v svoje bogoslovne šole. Ko se je oklenil filozofije sv. Tomaža, si je nakopal prezir Sorbone, ki je priznavala vse filozofije razen Tomaževe. Leta 1914 je bil Jacques imenovan za profesorja zgodovine moderne filozofije na Institut Catholique v Parizu.

Od leta 1923 sta Maritainova prirejala jesenske tomistične krožke. Jacques je ogromno pisal; vseh njegovih knjig (nekatere je pisal skupaj z Raisso) je nad štirideset, med najbolj znanimi sta Prvenstvo duhovnega in Stopnje znanja. Tik pred izbruhom druge svetovne vojne sta se z ženo pred nacisti umaknila v ZDA, kjer sta ostala do leta 1944, ko ga je predsednik republike general De Gaulle pregovoril, da sprejme mesto francoskega veleposlanika pri Svetem sedežu. V diplomatski službi se ni počutil najbolje in po štirih letih sta se z Raisso vrnila v Francijo. Leta 1959 je umrla svakinja Vera, nekaj mesecev zatem pa še Raissa. Veliki modrijan se je leta 1961 pridružil skupnosti Malih bratov Charlesa de Foucaulda v Tolousu. Kot ugleden katoliški laik je bil povabljen na drugi vatikanski koncil. Ob njegovem zaključku, 8. decembra 1965, mu je papež Pavel VI. predal poslanico koncila intelektualcem in mu dejal: "Cerkev se vam zahvaljuje za vse, kar ste storili zanjo v svojem življenju." Leta 1970 je sprejel redovno obleko Malih bratov, 28. aprila 1973 pa je 91-letni očak odšel v Očetov dom. Vstajenja čaka ob svoji ljubljeni ženi Raissi.

(pričevanje 06_2005)

LETA 1722 UMRL HIPOLIT NOVOMEŠKI

SLOVNIČAR, PREVAJALEC IN KAPUCINSKI REDOVNIK (* 1667)

Menda je študiral pri jezuitih v Ljubljani, ok. 1684 postal kapucin 'štajerske pokrajine', ki je obsegala tudi Kranjsko, bival v raznih samostanih te province, opravljal razne samostanske službe in končno bil izvoljen za gvardijana v Kamniku . Za knjige se je navdušil ob zapuščini Matije Kastelca (v novomeškem samostanu) in pridigah sobrata Janeza Svetokriškega. Sklenil je, da bo pripravil koledar, najprej naj bi bil za interno uporabo kapucinov, pozneje se je odločil za tiskano izdajo, ki jo je do leta 1712 je uredil za tisk slovar v dveh knjigah (latinsko-nemško-slovenski), a ni izšla. Za ponatis je pripravil slovnico Adama Bohoriča 'Grammatica latino-germanico-slavonica' (1715). V novi priredbi lekcionarja 'Evangelia inu lystuvi' je objavil več srednjeveških ljudskih cerkvenih pesmi. Predelal je priročnik Hoja za Kristusom Tomaža Kempčana v prevodu Matije Kastelica in ga objavil pod naslovom Bukvice od Slejda inu Navúka Kristusa nášega Izveličerja (1719).

LETA 1889 ROJEN IVAN ZORMAN

PESNIK PREVAJALEC IN GLASBENIK († 1957)

Z družino se je konec 19. stol. dvakrat selil v Ameriko, ustalil se je v Clevelandu, kjer je študiral angleščino, francoščino in italijanščino ter glasbo. Kot pianist je nastopal po raznih gledališčih in koncertnih dvoranah, organist in pevovodja je bil tudi v slovenski župniji sv. Lovrenca v Newburghu pri Clevelandu, na slovenski šoli pa je poučeval slovensko književnost. Je prvi pomemben prevajalec slov. poezije v angleščino. Tako je seznanjal potomce ameriških Slovencev z glavnimi predstavniki slovenske poezije, izdal je tudi antologijo slovenskega pesništva. Velik je tudi njegov skladateljski opus, uglasbil je številne pesmi.

LETA 1894 ROJEN JOŽEF BAŠA-MIROSLAV

SLOVENSKI PESNIK IN NOVINAR NA MADŽARSKEM († 1916)

Slovenski pesnik in novinar na Madžarskem (madžarsko Bassa József). Njegov brat je bil pisatelj Ivan Baša. Baša je v svojih pesmih, v katerih je izpovedoval predvsem tisti del svoje biti, ki ga je vezal na rod, domovino, in tudi poezijo, okorni ritem dotedanjih verzifikacij suvereno in izjemno melodično vpel v trohejsko, jambsko in redkeje amfibraško valovanje ter prekmurščino usposobil za resnejše pesniške naloge.

LETA 1909 ROJEN VILKO NOVAK

ETNOLOG, SLAVIST, LITERARNI ZGODOVINAR, UREDNIK, PREVAJALEC († 2003)

Na god rožnovenske Matere Božje, 7. oktobra 2003, je mariborski pomožni škof dr. Jožef Smej podelil profesorju dr. Vilku Novaku, svojemu staremu prijatelju, v Duhovniškem domu Mane nobiscum (Ostani z nami) v Ljubljani, zakramenta sprave in bolniškega maziljenja ter mu podelil sveto popotnico. Ob omembi zadnje želje njegove mame, naj ji na grobu zapojejo: "Ti nebeško Detece, sliši, česar prosim te: Daj nam vsem v nebesa priti, angelcem se pridružiti", se je Vilko blaženo nasmehnil. Še zadnji stisk roke, njegov šepetajoči glas: Bog plati in Zbogom ter obljuba škofa Smeja: "Vilko, ne bomo te zapustili. Ostanimo združeni v molitvi!" Škof Smej je svojega umrlega prijatelja pospremil k večnemu počitku na božji njivi župnije Ljubljana Vič. Takrat je v svojem nagovoru med drugim dejal: "Če rečeš Prekmurje in njega del Porabje, ki je na Madžarskem, si hkrati rekel: VILKO NOVAK." Tega velikega Prekmurca se spominjamo ob obletnici rojstva.

... več o njem v obletnici meseca 05_2009

.

LETA 1915 ROJEN FRANC DOLINAR

duhovnik, cerkveni zgodovinar, arhivar, PREROK SLOV. DRŽAVE († 1983)

Rojen v Ljubljani, kjer je hodil v osnovno in kasneje klasično gimnazijo. Ob prepovedi Slovenske ljudske stranke (1929) je protestiral proti kralju, zato so ga izključili iz klasične gimnazije. Študij je nadaljeval v Škofovih zavodih, hkrati je leta 1939 končal tudi študij teologije na TEOF v Ljubljani. Po posvečenju je postal prefekt v Škofijskih zavodih v Šentvidu, vmes pa je do 1943 študiral cerkveno zgodovino in pravo na papeški univerzi Gregoriana v Rimu. Maja leta 1945 se je iz Ljubljane umaknil na Koroško in nato v Rim, kjer je nadaljeval študij zgodovine. Leta 1968 je nastopil službo v tajnem Vatikanskem arhivu, kjer je delal tudi v času, ko so odkrili (Jože Markuža leta 1971) enega od treh ohranjenih izvodov Trubarjeve Cerkovne ordinge (Cerkvenega reda, 1574). Pisal je v Meddobje (glasilo Slovenske kulturne akcije) vrsto zgodovinskih študij, esejev in kritik. Med pomembnimi sta eseja o Grivcu in  Slomšku. Izšle so tudi tri njegove knjige: Slovenska državna misel, Odsotnost slovenske državne misli v prevratu 1918 in zbirka esejev, razprav in člankov Slovenska katioliška obzorja (1990). Leta 1980 se je preselil v Gorico, pokopan pa je v Sovodnjah, saj mu totalitarni režim v Sloveniji ni odpustil njegovega odklonilnega stališča do komunizma. Imenujemo ga prerok slovenske države, saj si je tudi po zaslugi njegovega delovanja  ideja slovenske samostojne države začela utirati svojo pot med mlajše slovenske izseljence, vizionarje in zagovornike samostojne slovenske države (dr. Cirila Žebota, Franca Jeze ...).

nekaj njegovih misli:

• Slovenska zgodovina bi bila manj nesrečna, če bi Slovenci imeli pogum do identitete.
  
• V politični strategiji moremo Slovenci imeti samo en cilj, neodvisno slovensko državo. V tem pomenu je samo in zgolj samoslovenska res slovenska politika.
  
• Dokler ni samosvoje slovenske države, Slovenci politično žive še vedno v predzgodovini.
  
• Očetom, ki so nam v letu 1918 izbojevali svobodo, čeprav ne v polni meri, moramo biti prepričano hvaležni; brez njih dejanja tudi njih sinovi ne bi mogli slovenskega problema bolj globoko in jasno spoznati. Odgovornost za prihodnja pokolenja pa nalaga vsem kritično presojo naše zgodovine.
  
• Slovenci imamo svojo magno charto v samodržavno zedinjeni Sloveniji. Naši predhodniki v letu 1848 so jo uvideli z jasnovidnostjo mladih src. Kadarkoli v poznejši zgodovini nismo znali ohraniti primata slovenski državni misli, smo zmerom morali pozneje obžalovati svojo nezvestobo.

LETA 1942 UMRL GREGOR EINSPIELER

DUHOVNIK, POLITIK, IZGNANEC IZ RODNE KOROŠKE (* 1853)

Izšel je iz rodbine Einspieler iz Sveč pri Bistrici v Rožu, ki je v 19. stol. dala šest zavednih slovenskih duhovnikov. Najbolj znan je Andrej (1813–1888), soustanovitelj Mohorjeve družbe. Njegov nečak Gregor je kot duhovnik služboval v različnih koroških farah. Od leta 1906 do 1919 je bil prošt v Tinjah, od koder se je moral umakniti pred napadi nemškutarjev. Po smrti strica Andreja je nadaljeval njegovo delo. Po plebiscitu je bil iz Koroške izgnan, in prevzel je župnijo Sv. Jurij v Slovenskih goricah.

LETA 1954 UMRL BARON ANTON CODELI

KRANJSKI IZUMITELJ, VELEPOSESTNIK, PLEMIČ IN POLITIK (* 1875)

Codelli se je rodil v Neaplju, vendar se je z družino kmalu preselil v Ljubljano, kjer je pri 16 letih podedoval graščino Turn na Kodeljevem. Za nekaj časa se je posvetil študiju prava, vendar ga je vedno bolj zanimala tehnika, zato se je v celoti posvetil strojništvu in avtomobilski tehniki. Postal je pomemben izumitelj in leta 1898 prvič patentiral svoj električni vžigalni sistem za motorna vozila. Kasneje se je posvetil raziskovanju in načrtovanju različnih naprav, kot so motorna kosilnica, motorni čoln, rotacijski motor, kompresor in planetno gonilo. Prav tako je bil eden izmed pionirjev na področju razvoja televizije. Največje navdušenje doma je požel leta 1898, ko se je iz Dunaja v Ljubljano pripeljal z avtomobilom Benz Velo Comfortable, ki je bil prvi avtomobil na slovenskem. Umrl je na današnji dan v Švici.

LETA 1962 UMRLA GIANNA BERETTA-MOLLA

ITALIJANSKA ZDRAVNICA, ŽENA IN MATI, SVETNICA (* 1922)

25. aprila 1994 je papež Janez Pavel II. razglasil za blaženo Gianno Beretta-Molla, vzorno zakonsko ženo in mater štirih otrok. Da bi omogočila življenje četrtemu, je darovala svoje življenje. Ko je bila razglašena za blaženo, je njen mož zapisal: "Poklekujem pred njo, zaročenko, nevesto, ženo ter čudovito in močno materjo, ki se je v svoji ljubezni do življenja in do bitja, ki ga je nosila pod srcem, znala povzpeti do najvišjih vrhov ljubezni, ki nam jih je nakazal Kristus." Ta žena, ki je živela evangelij v vsakdanjosti in nam s tem kaže "uresničljivo" pot svetosti, je bila 16. maja 2004 prišteta med svetnike. Naj bo vzornica krščanskih zakoncev, posebej mater. Njena Pisma možu - ohranilo se jih je 73 - odpirajo novo in pomembno poglavje krščanske duhovnosti: pot svetosti pelje tudi skozi vsakdanje življenje sredi sveta, v življenju žene in matere. V vseh njenih pismih čutimo v ozadju "gospodinjskih" skrbi neko svetlo božje ozračje. To nadnaravno dediščino je prinesla iz svoje družine, v kateri je bila dvanajsti otrok.

... več o njej si preberite v pričevanju 04_2004

nekaj njenih misli ...

• Dobro vem, da bo kdaj tudi hudo, toda če se bomo vedno imeli tako radi, kakor se imamo radi sedaj, bomo z božjo pomočjo zmogli vse prenesti.
  
• Biti poklican za družinsko življenje, ne pomeni, zaročiti se pri štirinajstih letih. Že zdaj se moraš pripravljati na družino. Ne moreš se podati na to pot, če ne znaš ljubiti.
• Ljubiti pa pomeni prizadevati si poboljšati sebe, ljubljeno osebo, premagati svojo sebičnost in se darovati.
  
• Ko si visoko v gorah in je nad tabo jasno nebo in te obdaja belina snega, neizmerno uživaš in slaviš Boga. Pietro, ti dobro veš, kako srečna sem, kadar sem v stiku s tako lepo naravo in bi jo rada ure in ure občudovala.
  
• Kako rada bi bila zate močna žena, ki jo hvali Sveto pismo, pa se čutim tako slabotno! Torej se bom oprla na tvoje močne roke. Ob tebi se počutim tako varno.
  
• Pogosto se sprašujem, Pietro, ali sem te vredna, ko se počutim tako majhna, čeprav srčno želim, da bi te osrečila. Tedaj molim takole: "Gospod, ti vidiš moja čustva in mojo dobro voljo, torej posreduj in mi pomagaj, da postanem žena in mati, kakor hočeš ti."
  
• Kadar mislim na najino veliko obojestransko ljubezen, se znova in znova zahvaljujem Gospodu. Zares je ljubezen najlepše čustvo, ki ga je Gospod posadil v srca ljudi.
  
• Le še nekaj dni naju loči od prejema zakramenta ljubezni in to me navdaja z globokim ganotjem. Postala bova božja sodelavca pri stvarjenju, tako mu bova lahko darovala otroke, ki ga bodo ljubili in mu služili.
  
• Ko je sinoči padre Mariano na televiziji govoril o pravi zakonski ljubezni, je dejal, da je "prava ljubezen tista, ki ne traja samo en dan, ampak vedno''. Poročena človeka, ki sta se vedno ljubila, bosta, ko prideta v nebesa, začutila, da je bil čas, ko sta se imela rada, kratek, in razveseljevala ju bo misel, da imata pred sabo vso večnost, da se ljubita.

LETA 1973 UMRL JACQUES MARITAIN

FRANCOSKI SPREOBRNJENEC, NAJVEČJI KATOLIŠKI FILOZOF 20. STOLETJA (*1882)

Pred sto leti, 25. junija 1905, sta v Parizu "dva otroka dvajsetih let" stopala po neštetih stopnicah, ki vodijo na grič Montmartre, vrh katerega stoji znamenita cerkev Srca Jezusovega. Namenjena sta bila na obisk k možu, ki je v bližini tega svetišča stanoval in kateremu sta dva tedna prej pisala, če smeta priti. Tisti mož je bil po sodbi ljudi čudak; bil pa je tudi popoln siromak, toda po milosti in veri silno bogat. Ime mu je bilo Leon Bloy: bil je pisatelj, ki pisal romane, v katerih je pokvarjenemu svetu brezobzirno kričal resnico v obraz. "Kaj bo povedal nama, ki tudi blodiva v temi nevere?" sta se spraševala ta dva mlada obiskovalca - Jacques Maritain in njegova žena Raissa, poročena dobrega pol leta. Oba sta bila strastna iskalca resnice. Ob srečanju z Bloyem sta začutila, da je smisel življenja biti svetnik. Ko sta s tega "usodnega" obiska prišle domov, sta zapisala: "Ne da se povedati, kaj vse nama je razodel v nekaj besedah, še bolj pa po tem, kar je nevidno in neslišno izžarevala njegova tako samosvoja osebnost: krščansko ljubezen, usmiljenje in skrb, kaj bo z nama - sploh nedopovedljiva čustva, ki so tega izrednega človeka prevzemala, ko je videl najini ubogi, goli, blodeči duši."

... več o njem si preberite v pričevanju 06_2005

nekaj njegovih misli ...

• Kristjan ne daje svoje duše svetu. A mora iti k svetu, mora govoriti svetu, mora biti v svetu in najgloblje v svetu...
  
• Nevidno ozvezdje duš, posvečenih kontemplativnemu življenju, in to v samem svetu, v samem naročju sveta, to je, glejte, navsezadnje naš zadnji razlog, da smemo upati.
  
• To, kar je treba predvsem in zmerom reči ljudem, je, naj ljubijo Boga, naj vedo, da je Bog ljubezen... Ljubezen daruje iznad zakona. Ljubezen ustvarja zaupanje, svobodo duha, enakost, domačnost.
  
• Ubogi bebci , ki dušo v svoji hudobiji mečejo v smetnjak, si domišljajo, da razumejo človeka, pa ne vedo, da je človek nedoumljiv, ker je njegova duša po podobi Boga, Nedoumljivega.
  
• On, katerega ime je nad vsemi imeni, večno Zmagoviti, je gotov, da bo na koncu dobil igro, kakor jo sicer dobiva vsak trenutek, tudi kadar se zdi, da jo izgublja.
  
• Kristus je umrl za Vzhod in za Zahod - Bog objema Vzhod in Zahod v isti neustvarjeni ljubezni... Cerkev je vesoljna, ker je rojena iz Boga, vsi narodi so doma v njej, križane roke njenega Učenika so razprostrte nad vsemi rasami in civilizacijami...
  
• Skriti žar božjih prijateljev, glejte, predvsem to ima vrednost za življenje vesolja. Samo ljubezen, poplava ljubezni lahko reši narode. Danes je ljubezen izgnana iz javnega življenja.
  
• Bog je bolj pozoren za dejanje ljubezni ali za četrt ure molitve kot za trušč imperija, ki se zruši, ali za socialno revolucijo.
  
• Ena sama misel, če je pravilna, nas reši napora neštevilnih poskusov.
  
• Krščanstvo je ljudi naučilo, da je ljubezen vredna več kot inteligenca.
  
• Hvaležnost je najbolj žlahtna oblika plemenitosti.
  
• Rodili smo se, da bi težili k popolni ljubezni, k ljubezni, ki objema vse ljudi, ki ne pušča prostora sovraštvu do enega samega človeka in ki preobrazi vse naše bitje.
  
• Nekdaj je zadoščalo pet dokazov za božje bivanje; sodobnemu človeku se zdijo nezadostni in hoče imeti šestega, najbolj prepričljivega: življenje tistih, ki verujejo v Boga.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 27. aprila 1915, Vrhnika; † 21. oktobra 1999, Kalkuta (Dyan Ashram)

'Vsak misijonar ima dve domovini. Jaz se po slovensko pogovarjam s knjigami.'

Letos (1988) je bil na obisku v domovini misijonar Jože Cukale iz Indije. Pred dvema letoma, ko smo bili na svetovnem kon­gresu katoliškega tiska (UCIP) v Indiji, sva se vi­dela na 'njegovem tere­nu' v Kalkuti. Tedaj je bil on naš gostitelj, nas vo­zil okrog po mestu in nam razkazal tudi svojo župnijo. Najbolj zvesti bralci Ognjišča Jožeta že poz­najo, v zadnjem času sta o njem pisala še Nedel­jski in Družina. Oktober je mesec misijonov, na­vadno v oktobrski števil­ki predstavimo enega naših misijonarjev. Tako se nam je tudi letos ponudila prilož­nost, da predstavimo te­ga pogumnega misijo­narja.

Morda se bodo naši bralci čudili, da se mid­va tikava kljub precejšnji razliki v letih, to pa se je rodilo iz Jožetove prijaz­nosti ob srečanju v Indi­ji, ko je tikanje od nas enostavno zahteval.

Kdaj si bil zadnjič doma?

Pred sedemnajstimi leti in re­kel sem, da ne pridem več, toda zarečenega kruha se največ po­je. Domovina je res privlačna, po sedemnajstih letih je precej spremenjena, nekakšna pravlji­čna dežela, morda se je taka te­bi zdela Indija. Tako je prenov­ljena, da je pravzaprav že te­žko prepoznati njeno preteklost.

Vemo, da deluješ v predme­stju Kalkute.

Moja župnija Keorapukur je petnajst kilometrov iz središča Kalkute. Kadar grem v Kalkuto, sedem na kolo ali stopim na av­tobus, zdaj pa imamo tudi me­tro (podzemsko železnico), ki jo mislijo speljati skozi mesto vse do letališča. Imajo pa težave na severu mesta, ker se ljudje no­čejo izseliti iz svojih hiš, zato je delo nekoliko zastalo.

Beremo, kako ta dežela, ki Je bila svojčas tako zaostala, hitro napreduje.

Res je, Indija je sicer še ved­no dežela tretjega sveta (dežela v razvoju), toda njen napredek je hiter, spet pa ne tako nagel in silovit, da bi imeli kakšno mož­nost v doglednem času ujeti Za­hod.

Zanimivo Je, da 'izvozite' ve­liko izobražencev, ki prihajajo na Zahod in tam ostanejo. Indija res prodaja možgane v tujino.

Pred kratkim sem bil v ZDA in Kanadi in tam sem videl ve­liko Indijcev, ne preprostih de­lavcev, ampak intelektualcev, profesorjev. Tako Je zdaj velik dotok Indijcev - intelektualcev prav v ZDA in Kanado. V Kanadi je bil tudi moj prija­telj, ki mi je obljubil, da me bo obiskal, ko se vrne, žal pa je v veliki letalski eksploziji (povz­ročili so jo Sikhi) umrl z ženo na Irskem. Takrat mi je bilo zelo hudo. On je bil katoličan iz moje župnije, delal je v pristanišču, potem pa se je odločil, da se bo šel izpopolnjevat v ZDA in Kana­do.

Veliko časa si že v Indiji, da si postal kar Indijec, čeprav ta­ko v evropski obleki človek te­ga ne zazna.

Sprva sem nameraval, tudi doma hoditi okrog kot Indijec ali vsaj napol Indijec, pa se mi zdi, da bi se preveč izpostavil in vz­bujal pozornost. V Kalkuti pa ne razmišljam veliko, tam sem del ljudi, hodim v opankah s platne­no torbo čez ramena. Pravijo: kadar si v Rimu, moraš živeti po rimsko, v Kalkuti pa po kalkutsko.

Kako napreduje tvoja župnija?

Še vedno imam kaplana to, je Bengalec in učenec slo­venskega misijonarja patra Demšarja, kateremu se mora, kot pravi, zahvaliti za svoj poklic. Iz iste župnije so še trije duhov­niki, ki zdaj delajo v naši škofiji Baruipur. V njej smo samo štirje zahodnjaki, vsi drugi pa so do­mačini. Poleg tega so tu še redovnice. Misijonar Stanko Poderžaj mi je nekoč rekel: Veš, Jože, brez sester nisi misijo­nar. Zato sem na raznih krajih iskal sestre. Kaj se je zgodilo? Dve kongregaciji sta obljubili in hkrati odpovedali, šele pri tretji kongregaciji mi je uspelo, to je Apostolic Karmel - prav izvirna domača kongregacija, ki jo je papež priznal in je ena najbolj­ših vzgojnih institucij. Sestre so vse Indijke, v vsej kongregaciji ni niti ene tujke. Povečini so pa iz Mangalorja, kjer je delal in spreobračal sv. Frančišek Ksaver.

Koliko sester Imaš v župniJi?

Trenutno šest, imajo svoj sa­mostan, zdaj ne učim več na gimnaziji, samo na začetku sem učil, vse sem Izročil sestram in zelo uspešno vodijo gimnazijo, ki je tudi državno priznana. Tu se šolajo dekleta in fantje.

Kdo Je ustanovil tvojo žup­nijo?

Ko sem jaz prišel tja, je bil tam eno leto neki jezuit, ki je pi­sal knjige. Bil je kot nekakšen i kaplan, odvisen od Ragarpurja, kjer je bila nekdaj materna žup­nija in od katere se je odcepila tudi naša fara sv. Antona Padovanskega. Ko sem prišel jaz, sem bil še vedno kaplan ragapurske župnije in začel sem us­tvarjati župnijo. Tam sem že 22 let, to je že nekaj, kajne?

Kaj Je tvoje delo v župniji?

Moje delo je pastoralno in so­cialno, drugo neločljivo poveza­no s prvim in je bistveni del oznanjevanja, zato mislim, da bi ga lahko spravili pod skupni imenovalec pastorale - torej oznanjevalno in karitativno delo.

Pri nas se zbirajo laiki iz petih župnij raipurske škofije, ki dela­jo za uboge. Jaz sem nekak du­hovni vodja teh prostovoljcev. Naša župnija je v tem karitativ­nem delu povezana z Nizozem­sko; trudimo se za ogrožene, revne, bolne, vdove in na rob potisnjene. Naše središče je Za­vod za tuberkulozne, kajti tuber­kuloza je še vedno najhujša bo­lezen in tudi največja morilka bengalskega naroda. Zato sva se z mojim prijateljem Josefom Vazakalom, Indijcem, ki zelo rad pomaga, kjer more, in tako pomaga tudi Materi Tereziji, lo­tila boja zoper njo. Zvedel je, da je mati Terezija dobila od države določena ozemlja, ker je hotela tam narediti naselje za gobavce. Država ji je ponudila za vse druge stvari, le za gobav­ce ne. Mati Terezija pa je odklo­nila. Napotila sva se torej k Materi Tereziji in jo prosila, da bi tisto parcelo mi vzeli za zdravilišče za rehabilitacijo tuberku­loznih bolnikov. Takoj je bila pri­pravljena za to. Napisala je pi­smo, midva sva šla na ministr­stvo in tam sva za 90 let dobila to zemljišče. Zgradili smo dvo­nadstropno stavbo, kjer delajo trije zdravniki in osemnajst bol­ničarjev. Ti naši ljudje gredo od hiše do hiše, da učijo ljudi, da se pozanimajo, kje so tuberku­lozni bolniki, da skušamo na ta način ustaviti to hudo bolezen.

Vrniva se daleč nazaj; kako si sploh prišel v Indijo?

Danes je za misijonarje to skoraj nemogoče. Jaz sem bil eden zadnjih, ki so dobili dovol­jenje za Indijo. Imel sem srečo, da je bil v Rimu tedaj jezuitski asistent za Indijo pater Jerome de Souza, ki se je boril za indij­sko neodvisnost. Bil je velik pri­jatelj bivšega predsednika Gi- rija. Takoj sem dobil vizo za In­dijo. Starejši bralci se bodo morda spomnili, da je imel nek­daj Glasnik Srca Jezusovega prilogo, ki se je imenovala Ben­galski misijonar. Tiso branje je mene do določene mere priza­delo. V indijski pokrajini Bengaliji so imeli svoj misijon slovenski in hrvaški jezuiti.

Od kje si doma?

Z Vrhnike, 'prečudnega kraja' pisatelja Ivana Cankarja, po njem sem baje podedoval tudi nekaj pesniške in pisateljske ži­lice. Najprej sem končal ljudsko šolo, pravzaprav sem se po še­stih letih začel voziti v Šolo v Ljubljano (postal sem vagonar) vsak dan, potem sem pa šest let bival v Zavodih sv. Stanislava, to je bilo pred vojno, in maturi­ral leta 1935. Ves ta čas sem že razmišljal o duhovniškem pokli­cu, zato sem vstopil v Škofijsko bogoslovje v Ljubljani. Leta 1940 sem bil posvečen kot ško­fijski duhovnik. Eno leto sem bil semeniški duhovnik, štiri leta kaplan v Gornjem Logatcu, po­tem sem šel na Koroško. Iz Av­strije me namreč niso vrnili, kot mnoge druge ampak so me po­slali v Italijo. Znal sem nekoliko angleško, zato so me Angleži določili, da sem vodil nekaj ka­mionov naših beguncev proti Vi­dmu in potem v Treviso - to so bili begunci civilisti. Tam sem zbolel, Neki italijanski duhovnik me je zdravil. Ostal sem eno le­to v Italiji kot kaplan, se naučil italijanščine in odšel v Rim na duhovne vaje k jezuitom. Začel sem razmišljati o nadaljnji poti in si rekel, da bi bilo pravzaprav zelo lahko emigrirati v svet, da je takih 'herojev' že veliko, kaj pa, če bi se jaz lotil kaj bolj he­rojskega, kajti za božje kraljes­tvo se splača žrtvovati največ. Sprva sem hotel na Japonsko in na duhovnih vajah sem se od­ločil za misijone, kmalu pa sem imel pred očmi Indijo, ko sem se spomnil tega, kar sem bral o Bengaliji, o potopljenem svetu, ki se je dvignil... Msgr. Stanko Grilc je že pripravljal zame potni list za Francijo, da bi mu šel po­magat v Merlebach. Ko sem mu povedal, da grem v Indijo, mi je zameril. Pisal mi je, da rabi du­hovnikov in zdaj najboljši odha­jajo. Vstopil sem k jezuitom, ker sem poznal nekatere od njih.

V Kalkuti imate jezuitje lep zavod, ki smo ga obiskali, ko sem bil v Indiji.

Res zelo lep zavod, skrbno urejen, in na njem je eden naj­bolj znanih kolegijev, ki lahko podeljuje diplome in naslove.

Koliko vas je bilo v družini?

Sedem otrok, trije fantje in štiri dekleta. Oče je bil krojač, zgled pridnega delavca, ki je delal do poznih ur, mati je bila večkrat zunaj na njivi, tako da sta uspela preživeti tako števil­no družino. Pri njih sem se učil strumnega garaškega dela. Dva brata sta padla leta 1945, ena sestra je umrla, ostale so še tri, ena je v Ljubljani, dve pa sta tu na domu, kjer tudi 'bivakiram', sem izredno zaželjen gost. Ho­dim okrog, obiskujem sorods­tvo, obiskal sem vsa Marijina božja pota, vse moje bivanje v Evropi je ena sama božja pot. Začelo se je v Rimu, kjer sem obiskal Santa Maria Maggiore in tam srečal mater Terezijo, kjer so bile zaobljube njenih sester. Potem sem šel v Lurd. Ko sem prihajal domov, sem namreč imel letalsko karto preko Rima v

Pariz, kjer sem srečal misijonar­ja Ivana Bajca z Obale Slonove kosti. Iz Pariza sem skočil v Lurd in se vrnil v Pariz in potem prišel h Gospe Sveti na Koroško. Ob­čudoval sem zibelko slovenstva, šel sem peš h cerkvi, občudoval gričke, krave so me gledale in se čudile, kako da more še kdo hoditi peš, saj je vse drugo hite­lo mimo v avtomobilih, potem sem bil v Šmihelu, v Vogrčah, kjer sem obiskal Ceneta Zalete­la in potem obiskal tudi Jožeta Kopeiniga v Tinjah, kjer sem do­živel čudovit sprejem. Pri njem sem ostal cel teden. Odšel sem domov, pozdravil domače, od­šel na Brezje, Sveto Goro, obiskal Koper, Ognjišče... Nisem pa bil še na Svetih Višarjah in v Me­dju gorju, o čemer me bodo po­tem v Indiji vsi spraševali.

Vrniva se nazaj v Kalkuto, na tvoje delovno mesto. Dobro poznaš mater Terezijo? Kako dolgo se že poznata?

Od leta 1953, to je pet let po­tem, ko je ona začela svoje delo v Kalkuti. Ona je bila prva, ki je bila povabljena na našo faro Kiderpur in je tam začela delati na fari. Delala je v 'slumih' (bara­kah), med bolniki, potem pa je prišla na fare, kjer smo imeli tu­di svoje slume.

Kako si prišel v stik z njo?

Imel sem duhovne vaje za se­stre matere Terezije. Kadarkoli imam probleme, ne grem k svo­jim predstojnikom, ampak se grem raje posvetovat z materjo Terezijo - to je žena, ki zna od­govoriti na vse, tudi na najtežje probleme, najsi bodo to moral­ni ali socialni, ali problemi oseb­nega značaja. Vedno je pripra­vljena postreči s svojim nasme­hom in seveda z nasvetom.

Drugače je zelo težko priti do matere Terezije, toda ti imaš večje možnosti...

Vsako soboto prihajajo sestre v naš dispanzer in tam se poza­nimam, kje je mati, koliko dni ostane, tako da sem na teko­čem. Njen apostolat je izredno raznovrsten. Pred nedavnim mi je dejala, da ima že 78 let in 78. postojanka njenih sester mora biti v Kijevu. Priporočila se je v molitev. Naše sestre molijo, kdaj bo pa to uspelo, je še v božjih rokah.

Zdaj so sestre matere Tere­zije tudi pri nas v Ljubljani.

Da, šel sem jih obiskat, tri so Indijke, ena je Švedinja in ena je Hrvatica. Slišal pa sem tudi, da imamo slovensko sestro Andre­jo v Braziliji, srečal sem sestro Božidaro iz Brežic, ki je novinka pri sestrah matere Terezije; ne­ka Slovenka iz Kanade, ki se zdaj imenuje sestra Marija Vida, je imela 31. maja zadnje zao­bljube, potem pa je še četrta, katere imena se ne spominjam. Tako imamo med sestrami ma­tere Terezije štiri Slovenke.

Mati Terezija gotovo veliko dobrega naredi v Indiji.

Gotovo, to je novi sv. Fran­čišek Asiški, to je močna žena, ko ona spregovori, se vse pre­makne, ona hrani z močno hra­no in njena misel je hvalevredna v pomembnih vprašanjih člo­veštva: splav, načrtovanje dru­žine. Zakaj se v silosih zahodne Amerike kvari žito, kavo stresajo v morje, da držijo ceno. Ona verjame, da je svet dovolj bo­gat. Ne bi se bilo treba bati, če bi bili ljudje drugačni, ona pa s svojo zelo asketično držo želi znižati zapadni standard, da se dvigne na površje tretji svet. Ko danes govorimo o nekakšni in­flaciji, se mi zdi, da je to bolj du­hovna inflacija, razvrednotenje vrednot.

Kako je v Indiji s poklici? Praviš, da je že veliko duhov­nikov domačinov?

Hvala Bogu, semenišča so polna. Tudi redovniki in redovni­ce se pohvalijo, da poklici vz­trajajo vsaj na isti ravni, da ima­mo 60.000 sester, to je zelo veli­ko in da imamo skoraj 20.000 duhovnikov. Salezijanci, jezuiti in tudi škofijski duhovniki že od­hajajo v misijone, v nove misijo­ne. Indija se prebuja. Zanimivo pa je, da je Indija sama zaprta za nove misijonarje z zahoda. Čeprav je moje mnenje in tudi mnenje matere Terezije, da du­hovnikov še ni dovolj.

Pravijo, da je Indijo zelo te­žko spreobrniti?

V Afriki so spreobrnitve bolj masovne, pri nas gre bolj po ka­pljicah. Morda je tu pomemben dejavnik kultura in ponos Indij­cev, saj pravijo, da si ne morejo misliti, da ima zahod morda še kaj več vrednega. V Afriki se do­mačini čutijo manj vredni, v In­diji pa se čutijo več vredni - indijska duhovnost je nahranje­na od svetih knjig, ki so stare vsaj toliko kot sveto pismo (Rigveda, Bhavadgita). To je stara kultura in modrost. Po mojem mnenju pa je pri tem odločino še nekaj drugega. Indijska du­hovnost je prepričana, da Bog lahko čaka, ker so versko zelo razpoloženi, so verni, bodisi muslimani, parsi, pandžabici in kristjani. Kraljestvo božje prihaja tja, v tiste razmere in tam se mora najti. Nekoč je bila pri me­ni naša misijonarka Marija Sreš, ki živi 2.000 km daleč od mene v skromni hiši s svojimi sestra­mi, njena vrata so vedno odprta in se bori za pravice zatiranih. Tudi njena obleka je enaka dru­gim. Ona je redovnica iz kon­gregacije Jezusa Kristusa. Čisto slučajno je tudi ona na dopustu. Bila sva skupaj v Stični na sre­čanju in sem jo povabil na Vrh­niko. Stalno pa sva povezana z dopisovanjem.

Govorila sva o poklicih. Bi lahko še kaj povedal o tem?

Zanimivo je, da se poklici na jugu, v deželi Kerali, zmanjšuje­jo. Vzrok pa je ta; od tam odha­jajo mladi, žene, fantje na delo v Arabijo, v Dubai in emirate, in iz revne dežele je naenkrat zacve­tela dežela, polna najlepših hiš, kakor pri nas v Sloveniji. Potroš­ništvo vdira, to pomeni manj poklicev, manj je otrok in manj. poklicev.

Koliko je v Indiji katoli­čanov.

Vseh kristjanov je v Indiji nad 25 milijonov. Večino med njimi imajo katoličani, mislim da jih je 15 milijonov, številka pa je zelo varljiva. Prvič: pri nas neradi iz­dajamo, koliko jih je kakšne ve­re. Spreobrnjenja so zelo po­gosta na severu, manj pa med Bengalci, kjer še veljajo kaste. Z juga je doma veliko duhovnikov in redovnikov, ki zdaj delujejo na severu in imajo velike uspe­he. Lahko rečemo, da je 3% kri­stjanov - to za tako veliko deželo ni veliko, toda seme je. Ljudje, ki živijo preprosto življenje, ki imajo še vedno svoja stara načela, zanje lahko rečemo, da živijo naravno krščansko življen­je, da Bog nanje lahko počaka. Upal bi si trditi, da kraljestvo bo­žje že prihaja, Cerkev pa ne gre v korak s tem. Lahko da to niti ni teološko pravoverno - toda tako je. Ni tako slabo - Indija ni tako daleč od božjega kraljestva.

Veliko smo brali o revščini, ki vlada v Indiji, o ljudeh, ki so zapuščeni.

Pri nas ni Etiopija, kjer bi ljud­je od lakote umirali. Pri nas je podhranjenost, ni pa lakote - ra­zen v nekaterih zelo osamljenih primerih. Zelo zanimivo pa je to, da so ljudje na deželi v večjih stiskah kakor množice v večjih mestih. Vzrok je v tem, ker so vse vlade zanemarjale deželo, industrija se je pomikala proti mestom in kjer je industrija, tam je denar, tam so sredstva, veliko je selitev iz dežele v mesto. Zato so ljudje po slumih in v mestu veliko na boljšem, kot na deželi, kljub temu da vlada revščina, kot na deželi. Vlade zdaj sku­šajo to popraviti, kajti zdaj je več kot 70%ljudi na deželi in, če ima dežela sredstva v rokah, bo promet cvetel, proizvodi bodo prihajali in ne bodo ostali na stojnicah in v silosih. Tradicija pa je na deželi veliko globlja, kultura je še zmeraj doma v va­seh, sam Gandhi je rekel, da sta bodočnost Indije in slava Indije ter njun napredek v vaseh. V mestih se ljudje izneverijo vsem vrednotam, ki so jih imeli.

Omenil sem že, da Imaš tudi žilico za pisanje...?

Misijonar ne sme nikoli poza­biti ne svojega kraja, ne jezika svoje matere. Zelo sem bil ne­zadovoljen ob poročilu nekega misijonarja, ki je trdil, da lahko pozabi svojo domovino. To je 'bogokletstvo', vsak misijonar ima dve domovini in ima tudi priliko, da daruje, kar sem tudi napisal v tistem 'Ne joči za ma­no, Slovenija!' Ker nimam člove­ka, s katerim bi se pogovoril, se pogovarjam s knjigami in na ta način tudi obdržim neko raven slovenskega jezika. Pomagam si s tem, da pišem veliko pisem, sem stalno v stiku z ljudmi.

Ognjišče gotovo dobivaš?

Da, zelo redno in ga tudi pre­biram, zelo me zanimajo pisma mladih, ki so tudi literarno pre­cej visoko.

Kaj bi povedal našim bral­cem?

Zelo sem vesel, da lahko be­rem Ognjišče, ker je to močna vez z domom in z dušo domovi­ne. Literarno in kulturno posega v globino, vidim da sta Ognjišče in Družina dva dejavnika, ki dr­žita pokoncu vero in dušo Slo­venije. Ko zdaj gledam nanjo, sem optimist, kar doživljam, ko prihajam v stik z ljudmi veliko dobim od njih, vidim daje treba izkopati zaklade, kajti Slovenec je bil vedno tak, da je znal skri­vati. Slovenija in Bengalija sta si zelo podobni, v gostoljubnosti, v velikodušnosti in v prijaznosti, pa tudi glede smisla za obdaro­vanje. Pozdravljam vse bralce Ognjišča, od katerega veliko dobim. Upamo, da bomo še v stikih, vsaj po pismih. V novem­bru pride k meni Jože Kokalj. Zbiramo gradivo iz zgodovine naših slovenskih in hrvaških mi­sijonarjev v Bengaliji, kdaj so prišli, kdo so ti ljudje, kakšno vlogo so imeli za Bengalijo. Škoda je, da se njihove sanje ni­so docela uresničile, saj so ho­teli osnovati slovenski samos­tojni misijon. Zamisel je bila morda malo preveč ozka, rezul­tat njihovega prizadevanja pa je danes ta naša baruipurska ško­fija, ki se je pred desetimi leti ločila od kalkutske.

Hvala ti za tvoje požrt­vovalno delo v misijonih. Ponosni smo na naše mi­sijonarje po svetu in ti­pam, da smem v imenu naših bralcev tebi in osta­lim obljubiti naše molit­ve, prijateljstvo in po moč.

Pogovarjal se je Franc Bole

(gost meseca 10_1988)

Vezi Matere Terezije s Slovenci

Mater Terezijo so poznali so jo po vsem svetu, in čeprav je bila prijateljica ubogih, so k njej prihajali tudi vplivni in mogočni ljudje. V čast si je štel, kdor je prišel z njo v stik. S Slovenci je ta misijonarka ljubezni zelo povezana.

Naši rojaki so bili pri zibelki njenega redovnega in misijonskega poklica, Slovenka je bila njena vrstnica v noviciatu, v Indiji se je družila s slovenskimi misijonarji, zlasti s p. Jožetom Cukaletom, in Slovencev se je vedno rada s prisrčnostjo spominjala.Gospod jo je klical tudi po Slovencih

Mati Terezija se je rodila kot Agnes (Gondja) Bojaxhiu 27. avgusta leta 1910 v Skopju. Hrvaški in slovenski jezuiti, ki so takrat tam delovali, so jo klicali Nežka, kar Agnes tudi pomeni. Jezuitski brat Udovič se je dobro spominjal živahnega dekleta iz Skopja, ki je vodila skupino deklet Marijine kongregacije. Mlada Gondja je v Skopju spoznala hrvaškega jezuita p. Jambrekovića, ki je bil zelo zavzet za misijonsko delo in je navdušil za misijone tudi njo.

Njenih življenjepisci poudarjajo, da se je navdušila za odhod v misijone ob branju revije Katoliški misijoni, kamor so pisali poročila slovenski in hrvaški misijonarji v Bengaliji. V knjigi Mati Terezija, ki jo je leta 1983 izdalo Ognjišče, albanski duhovnik Lush Gjergji opisuje, kako dejavna je bila mala Nežika v skopski katoliški župniji. Posebno rada je pela v cerkvenem zboru. Zaradi lepega petja so njo in njeno sestro Age imenovali "cerkvena slavčka".

Svetnik kliče svetnika

Pa še mimo enega srečanja s Slovenci v Skopju ne moremo. Leta 1924 je postal skopski škof slovenski lazarist Janez Frančišek Gnidovec. Še ko je živel, so ljudje govorili, da je svetnik. Dalj časa že teče postopek za njegovo razglasitev za blaženega. Poleg zavzetosti za pastoralno delo med razkropljenimi verniki skopske škofije ga je odlikovala velika skrb za misijone. Ko je deloval v Grobljah pri Domžalah, kjer so lazaristi imeli tiskarno, si je s prizadeval širiti misijonsko zavest s tiskano besedo. Leta 1920 je začel izhajati mesečnik Katoliški misijoni, nato pa še Misijonski koledar. Njegov zgled je vplival na mlado Nežko. Z njim se je srečala, ko se je odpravljala v misijone v Bengalijo. Lazarist Anton Pust meni, da je šla k njemu na poslovilni obisk in ga prosila za blagoslov, kajti slovesna izročitev misijonskih križev takrat še ni bila v navadi. O njeni povezanosti s svetniškim škofom Gnidovcem pa piše misijonar Jože Cukale takole: „Pojdimo pogledat Nežko", se je nekoč odločil brat Udovič in odšli smo s p. Erlichom in bratom Vidmarjem iz kolegija k njej na obisk.

Dobro se je spominjala škofa Gnidovca, romarske poti h Letnici na Kosovu. Pristavila pa je tudi, da ji gre angleščina bolj od srca kot srbohrvaščina. Pogovor je torej stekel v angleščini. Takrat se je v hiši Matere Terezije mudila ekipa hrvaške televizije in Slovenci smo se umaknili v ozadje. Pa nas je poklicala naj se slikamo s p. Gabričem, ki je bil, poleg Matere seveda središče televizije. Pravijo, da je Mati Terezija, ko je nanesla beseda na škofa Gnidovca, hitro povedala, da je to svetnik in da so to govorili ljudje že v času njegovega življenja.

Sama je 22. avgusta v Rimu napisala izjavo, ki jo je opremila z lastnoročnim podpisom. V njej je zapisala: „Naš škof Gnidovec je bil svetnik. Vso smo ga klicali s tem imenom. Bil je pravi duhovnik po Jezusovem srcu; blagega in ponižnega srca. Ko sem odhajala v misijone je zame maševal, obhajal me je, me blagoslovil in rekel: „V misijone greste. Dajte Jezusu vse, samo Zanj živite, bodite samo Njegova, samo njega ljubite, samo zanj se žrtvujte. Naj vam bo Jezus vse v življenju. Prepričana sem, da prosi zame in da imam pri Jezusu zaščitnika."

Slovenec P. Prevoršek, ki je v Gnidovčevem času v Skopju vodil pevski zbor, je zapisal: „Če škof Gnidovec za časa svojega misijonarstva v Makedoniji ne bi uspel v ničemer drugem kot v tem, da je s svojo molitvijo in osebno svetostjo prebudil misijonarko Mater Terezijo, ženo, ki jo pozna ves svet, je veliko storil za krščanstvo."

Noviciata - skupaj s Slovenko

Gonxha se je leta 1928 poslovila od Skopja, da bi vstopila v red Loretink (Irish Ladies). Iz poročil, ki jih je brala v Katoliških misijonih, je vedela, da te sestre delujejo v Bengaliji. Iz Skopja je odpotovala v Zagreb, kjer je spoznala Slovenko Betko Kanjč. Jezuit Jože Kokalj, ki je obiskal slovenske misijonarje v Bengalij in o njih napisal knjigo, piše, da sta skupaj začeli redovno življenje v loretskih sester na Irskem. Ob preobleki sta dobili novi imeni, Gondja je postala Terezija, Betka pa Magdalena. Še isto leto - 1. decembra 1928 sta odpotovali v Bengalijo, k sveti reki Ganges, noviciat pa sta začeli v himalajskem pogorju, v mestu Darjeeling. Tudi večne zaobljube sta imeli skupaj v tem kraju maja 1937.

Leta 1948 Mati Terezija sledi božjemu klicu, zapusti hišo loretskih sester, obleče sari, oblačilo revnih indijskih žena in se odpravi na ulice Kalkute med uboge. Magdalena Kanjč, njena tovarišica iz noviciata, sprejme njeno odločitev z razumevanjem, čeprav težko. P. Cukale piše: "Svetniška s. Magdalena me je večkrat po prleško podrezala - češ - vi toliko pišete o Materi Tereziji, mene pa popolnoma pozabljate. In imela je prav, saj je ostala pozabljena, čeprav se je v svoji gorečnosti močno približala svoji sopotnici Tereziji." Tudi Magdalena Kanjč se je, podobno kot Mati Terezija, posvetila gobavcem in revnim bolnikom v misijonu Morapaj.

Slovenska Mati Terezija

P. Kokalju je takole opisal svoje življenje: „Slovenka sem, rojena v Veliki Nedelji pri Ormožu. Pred odhodom v misijone sem preživela osem let v Zagrebu. Tam sem veliko brala o misijonih in spoznala dva jezuita, ki sta odpotovala v Indijo. Jezus me je poklical za misijonarko, ko sem izpolnila že 36 let. Mater Terezijo sta pripeljala k meni v Zagreb njena mati in sestra. Skupaj s Terezijo sva odpotovali na Irsko in v Indijo. V Kalkuto sva prispeli 6. januarja 1929." Čeprav jo je Terezija vabila, da bi skupaj ustanovili red za pomoč sirotam, se ji ni pridružila. Je pa na drugačen način opravljala podobno delo kot Mati Terezija, saj pravi: „V Morapaju sem odprla kliniko, kjer sem sprejemala do tristo bolnikov na dan in obiskovala vasi." Ko so jo ljudje spraševali, zakaj se ne pridruži Materi Tereziji, jim je odgovarjala: „Naj Mati Terezija dela v slavnem Jeruzalemu, sama pa bom ostala v skromnem Nazaretu. Ko sem vprašala nekega duhovnika, če morda napak ravnam, mi je svetoval, naj le ostanem v Morapaju."

Čudodelna zdravnica

V Morapaju, misijonski postaji blizu Kalkute, je preživela 33 let, najdaljše obdobje svojega plodnega misijonskega življenja. Tam je sodelovala s slovenskimi misijonarji, ki so ob Gangesu ustanovili bengalski misijon. S posebno ljubeznijo se je posvečala gobavcem.

O s. Magdaleni so govorili, da je "čudodelna zdravnica". Pripovedovali so legende o tem, kako je ozdravljala in spreobračala. Bolj so jo poslušali kot kakšnega duhovnika. Sama je rekla, da je krstila 2400 ljudi. Zdravljenje je vedno povezovala z molitvijo in mislijo na Jezusa, ki je umrl na križu. Zdravila je celega človeka, telo in dušo obenem. P. Cukale, ki jo je večkrat obiskal, se je tako spominja: "Če je nekaj dni nisem obiskal in se z njo pogovoril, najraje v slovenščini, me je pokarala z besedami 'Bog vam odpusti ali pa May God forgive you! Dvanajst ur na dan s kratkim presledkom obeda se je posvečala bolnikom in bolnicam, povečini hindujcem in muslimanom. Nihče ji ni oporekal, ko je pokazala na križ na mizi, da počastijo Tistega, ki ozdravlja. Bili so čudeži, majhni in veliki, o katerih vedo starejši povedati, a prehajajo že v pozabo."

Sama je leta 1965 takole opisala svoje delo: "V našo ambulanto prihajajo bolniki tudi iz zelo oddaljenih vasi. Že zgodaj zjutraj čakajo, da bi prej prišli na vrsto. Vsak dan jih pregledamo okrog tristo, včasih tudi do štiristo. Čistimo rane in obvezujemo. Naši bolniki vedo, da je Jezus naš glavni zdravnik. Njemu zaupajo. Nekatere duhovno ozdravlja in taki so najsrečnejši."

Kljub takemu trdemu delu je dočakala 92 let, umrla je 2. aprila 1984. Sestre, ki so bile zadnje dni ob njej, so domačim pisale, da so "duhovniki sestro mazilili, nakar je našla neizrekljiv mir in tolažbo, ko je prejela sveto obhajilo".

Bengalski misijon

Belgijski jezuiti so na željo papeža Pija IX. leta 1859 prevzeli skrb za misijonsko delo v Bengaliji, katerega središče je mesto Kalkuta. Leta 1924 so jim prišli na pomoč slovenski in hrvaški misijonarji. Leta 1925 sta odšla v Indijo dva hrvaška jezuita, leta 1929 pa so prišli tja trije slovenski jezuiti. Kot zadnji slovenski misijonar je prišel v Bengalijo leta 1950 Jože Cukale. Ko Indija ni več sprejemala tujih misijonarjev, so slovenski jezuiti začeli z misijonskim delom v Zambiji.

Ko je Mati Terezija leta 1980 obiskala Ljubljano, je prinesla hvaležnost ljudi iz Bengalije, kjer so slovenski misijonarji oznanjali evangelij in v srca ljudi vsadili ljubezen do Jezusa.

To hvaležnost je pokazala tudi v Bengaliji, zlasti ob pogrebih slovenskih misijonarjev. P. Kokalj piše: „Videl sem Mater Terezijo klečati v kapeli sv. Frančiška Ksaverija, ko je zrla na odprto krsto p. Janeza Ehrlicha in ko je šla za krsto v procesiji, sklonjena nad svojim rožnim vencem."

p. Cukale - nesojeni najožji sodelavec

Slovenski jezuit Jože Cukale se je rodil leta 1915 na Vrhniki in kot zadnji od Slovencev prišel v Bengalijo. Prav on je imel največ stikov z Materjo, kakor so kratko imenovali Mater Terezijo. „Osebno sem jo srečal kakih sedem ali osem let, zatem ko je zapustila loretsko kongregacijo, si nadela preprost sari kot prava Bengalka in odšla s petimi rupijami v revna predmestja." 

„Leta 1956 sva z župnikom Mater povabila v Kidderpur. Želela je, da bi njene sestre našle primerno zaposlitev po župnijah in naj bi se iz župnijskega središča spuščale v predmestne razdrtije. Povedal sem ji, odkod prihajam. Bil sem vešč kidderpurskih slumov, ki jih je ta ljubljenka predmestnega uboštva želela videti. Trčili smo na tisto četrt z rdečo lučjo, od koder se je slišalo razgrajanje in prostaštvo. 'Kako naj pošljem sestre same v te nevarne kraje? Tukaj bi morali postaviti svoje šotore bratje, Misijonarji ljubezni.

Ali bi mi ustregli,' me vpraša, 'da organizirava novo vejo naše kongregacije?' Ta takrat še ni imela statusa, marveč je bila le priznana kot poskus Družbe na škofijski ravni. Takrat si še nisem opomogel od srčnega infarkta, zato sem prosil Mater za odlog. Kmalu je dobila drugega jezuita, Avstralca p. Andrewsa in ta je pričel voditi vzporedno vejo bratov (Missionaries of Charity)."

Bogata srečanja z materjo

„Od takrat naprej sva vse večkrat srečala in zame je bilo vsako srečanje z Materjo pravi praznik, nekako očiščevanje in spraševanje vesti. Ko so se pri njej vrstile množice in ko me je opazila, mi je namignila, naj počakam. O čem sva se menila? Nič posebnega. Moje prvo vprašanje je bilo seveda, koliko novih postaj je odprla in pričela je govoriti s takim navdušenjem o svojih sestrah, o ljudeh , ki prihajajo k njej, o sreči spoznanja, da Kristus živi tudi med nekristjani in včasih posebno med njimi, o njihovi darežljivosti in zaključek je bil, ali ni res, kako dober je Jezus? Čisto preprosto, a dovolj, da te gane do globin. Ko sem jo nekoč vprašal, kako je to, da nas vaša beseda, Mati, gane, kot nikoli tako, in ob vprašanju kako se pripravlja na pogovor pred velikaši in vladarji tega sveta, je povzdignila težki in oguljeni rožni venec in iskren nasmeh ji je zaigral v očeh in brez besed sva se razumela."

Zadnje srečanje

„Zadnje srečanje sem v primeri z ostalimi precej bolj občutil. Leta in leta je bolehala na srcu. Srčna ura ji ni bila v posebno pomoč, a zdravniki, in to najboljši, so se kosali, kdo ji bo stal ob strani. Razkošna klinika Woodlands-Home ji je bila zastonj na razpolago, tako tudi njene sestre. A po nekaj dneh si je vedno želela domov med svoje sestre, ki jih je imela srčno rada. Sestre so ji naznanile, da sem prišel s svojimi novinci na obisk. Potrudila se je, da je hitreje odslovila obiskovalce, kajti mladi misijonarji so ji bili močno pri srcu. Ne vem, kje so sedaj tiste fotografije? Poslovili smo se in ko je zadnji med novinci odšel skozi vrata, sem slutil, da Mati še zmerom čaka pred vrati svoje sobe. Ozrl sem se in res, nasmehnila se mi je in pomahala v pozdrav. Te čudovite geste nisem poprej nikoli opazil. Morda je bil to zadnji pozdrav, me je prešinilo. In res! Tri mesece pred njenim odhodom je največ počivala. A kadar ni bilo v bližini sester, je pustila svoj ležalni stol in odšla, kajti ljudje so čakali in čakali nanjo."

Ganljiva je tudi ta patrova pripoved: „Bil je zadnji mesec njenega življenja. Prišel sem in srečal s. Moniko, ki je nadzorovala prišlece. Pozdravil sem jo. Poprej mi je še s. Joel zaklicala, naj le pridem gor, saj bo materi odleglo, če jo pozdravim...

'S. Monika, kajne bolje je, da je ne motim.' Hvaležno me je pogledala in skoraj neslišno dihnila: 'Hvala, pater, za razumevanje.' Odšel sem z mesta, kjer sva se s Terezijo tolikokrat srečala in sem toliko pridobil ob srečanjih." O svojih srečanjih z njo pa pravi: „Bog bodi zahvaljen za ta neprecenljivi dar duhovnega prijateljstva. Pa ne le jaz. Mnogi misijonarji se imajo, pravijo, zahvaliti njej in njenemu poslanstvu. Ne pozabimo njenega gesla: Ni potrebno, da postanem učinkovit, dovolj je, da ostanem zvest...".

Zadnje ure in slovo

Dogodke zadnjih trenutkov je patru pripovedovala sestra - zdravnica, ki ji je zadnje dni stala ob strani: „Elektrika je ugasnila, kar se v Kalkuti večkrat dogaja. Mati je oslabela in lovila dih: 'Ne morem dihati.' Pograbila sem injekcijo, padla mi je iz rok in se zdrobila. Gospod jo je hotel k sebi na prvi petek. Odšla je k Njemu, ki ga je neizmerno ljubila in katero je On neizmerno ljubil".

Pater je ob smrti Matere šel na ulice in opazoval ljudi in zadnjo povorko z njenim truplom, odetim v narodno trobojnico. Tisoči ljudi so se zgrnili na stadion Jawarhala Nehruja v Kalkuti. „A med njimi ni bilo najrevnejših iz slumov, tistih, za katere je Mati Terezija izgorela. A solze revnih so tekle v potokih, mnogo bolj od tistih, ki so bili navzoči ob veličastnem prazniku Terezijinega odhoda."

Njen grob je postal romarsko središče. „Ljudje prihajajo k njenemu grobu in polagajo na sarkofag cvetje in molitve. Po smrti sem bil že trikrat na obisku pri Materi. Srečal sem tudi s. Nirmalo, ki mi je izročila svežo fotografijo, sliko Srca Jezusovega, prineseno iz Skopja, pred katero si je Mati izprosila svoj. Vsak mesec grem na Materin grob. Terezijino molitev pa zelo čutimo vsi, ki jo imamo radi in ki čakamo na poveličanje, ki prihaja iz nebes," je še leta 1998 zapisal za Ognjišče p. Jože Cukale.

Božo Rustja

(priloga 10_1998)

"Vse gre navzgor!"

"To sprejemam od Gospoda, vendar bi le rad doživel 1. januar 2000," je dejal p. Jože Cukale, zadnji slovenski misijonar v Bengaliji, ko je junija 1999 zvedel, da ima raka. Želja se mu ni izpolnila: umrl je 21. oktobra. V prejšnjem Ognjišču smo pisali o njem kot o priči svetosti matere Terezije, s katero ga je vezalo dolgoletno prijateljstvo. Po njegovi smrti je v reviji Mladika (Trst) izšlo besedilo pogovora, ki ga je Jože Cukale imel za slovenski tržaški radio novembra 1998, ko je bil zadnjikrat doma. Iz tega pogovora izžareva njegova evangeljska toplina (lahko rečemo tudi svetost), zato ga predstavljamo kot pričevalca - z življenjem in globokimi mislimi.

"Misijonar ne sme nikoli pozabiti ne svojega kraja ne jezika svoje matere," je dejal Jože Cukale v pogovoru za Ognjišče leta 1988. Vedno je ostal tesno povezan z družino, zadnje čase predvsem z nečakinjo in njenimi doma na Vrhniki. Materin jezik pa je hranil z branjem slovenskih časopisov (predvsem Družine in Ognjišča) in knjig, veliko si je dopisoval, iz srca so mu nenehno vreli verzi in nekaj od teh je izšlo v knjigi Naj se te s pesmijo dotikam (Mohorjeva, Celje 1994), v kateri so tudi njegove risbe.

Na Cankarjevi Vrhniki je zagledal luč sveta 27. aprila 1915 kot najstarejši od sedmih otrok. "Oče je bil krojač, zgled pridnega delavca, ki je delal do poznih ur, mati je bila večkrat zunaj na njivi, tako da sta uspela preživeti tako številno družino. Pri njih sem se naučil garaškega dela. Dva brata sta padla leta 1945 (v Kočevskem Rogu), ena sestra je umrla, ostale so še tri: ena je v Ljubljani, dve pa sta na domu." Po štirih letih ljudske šole na Vrhniki se je začel kot "vagonar" voziti v ljubljanske šole. Od tretje gimnazije naprej je bil v Zavodih sv. Stanislava, kjer je leta 1935 maturiral. Ves čas je razmišljal o duhovniškem poklicu, zato je vstopil v bogoslovje in bil 7. julija 1940 posvečen v duhovnika. Leta 1941 je prišel za kaplana v Gornji Logatec, kjer je ostal do konca vojne. Ljudem, zlasti otrokom, je na stežaj odprl svoje srce. "Zavestno sem razumel, da je duhovnik človek za druge." Bodoči zmagovalci so ga imeli na seznamu "sumljivih", zato se je maja 1945 umaknil čez Karavanke in našel zatočišče v Italiji. Med duhovnimi vajami v Rimu je začutil, da ga Bog kliče v jezuitski red: vstopil je decembra 1946 in tako je lahko uresničil tudi svojo željo po delovanju v misijonih. Leta 1950 je odpotoval v Bengalijo, kjer se je pridružil slovenskim in hrvaškim jezuitom in redovnicam, ki so oskrbovali takrat še cvetoči bengalski misijon. Prvih sedem let je deloval med najbolj bednimi v kalkutskem predmestju, potem je bil župnik velike župnije Keurapukur blizu Kalkute (1965-1990).

Že leta 1953 se je prvič srečal z materjo Terezijo. "Imel sem duhovne vaje za njene sestre." Med njima so se spletle močne duhovne vezi. "Kadarkoli imam probleme, ne grem k svojim predstojnikom, ampak se grem raje posvetovat z materjo Terezijo - to je žena, ki zna odgovoriti na vse, tudi najtežje probleme, najsi bodo moralni ali socialni ali problemi osebnega značaja. Vedno je pripravljena postreči s svojim nasmehom in seveda z nasvetom." Na željo matere Terezije je leta 1990 odšel v Rusijo kot duhovni spremljevalec njene redovne skupnosti. Po vrnitvi od tam je nekaj časa delal v jezuitskem noviciatu, tri leta misijonaril v Bangladešu, zatem je imel na skrbi središče za gobavce, od lanskega poletja pa je vodil središče z vzgojo mladih v kalkutskem predmestju. Temeljno potezo svojega duhovniškega dela je videl v široko odprtem prijateljstvu. "Bog me je blagoslovil z mnogimi prijatelji raznih ver, prepričanj in političnih opredelitev."

(pričevanje 01_2000)

* 27. april 1903, Škofja Loka, † 20. januar, 1989, Buenos Aires

"Vsa zemlja je že sita krvi: od severa do juga, od vzhoda do zahoda teče kri - kri človeška. Grozna mora je legla na vso zemljo, v najnižje doline, na najvišje gore in vrhe, ki tlači nas, uboge zemljane, uboge zemljane do tal, do zemlje in - pod zemljo. Ves mir je izginil iz človeških src..." Tako je 29. avgusta 1917, v tretjem letu prve svetovne vojne, v spominsko knjigo svojemu prijatelju in rojaku Francetu Planini (kasnejšemu priznanemu slovenskemu geografu) zapisal tretješolec Tine Debeljak, ki mu je bilo tedaj dobrih štirinajst let. Njegove misli o krvavi moriji vojne razodevajo presenetljivo zrelost za dečka te starosti. Morebiti pa so slutnja še hujše morije - druge svetovne vojne, ki je usodno vplivala na njegovo življenje. Bil je profesor in priznan kulturni delavec, toda po zmagi "rdečih" je moral zaradi "napačne barve" zapustiti ljubljeno domovino. Novo domovino je našel v Argentini, kjer je bil glavni ohranjevalec slovenske besede in slovenskega duha. Spominjamo se ga ob dvajseti obletnici smrti.

Od doma in po svetu - s Škofjo Loko v srcu

V svojem zapisu ob stoletnici rojstva dr. Tineta Debeljaka v slovenski reviji Duhovno življenje, ki izhaja v Argentini, Metka Mizerit pove, kaj ji je rekel, ko se je srečala z njim po svojem prvem obisku v Sloveniji. "Pa ste bili v Škofji Loki?" Ko mu je povedala, da ni bila, je dejal: "No, potem niste bili v Sloveniji." Škofja Loka je namreč njegovo rojstno mesto, kjer se je rodil 27. aprila 1903 v starodavni mestni hiši. Sin Tine (1936) je na simpoziju o očetu, ki so ga pripravili oktobra 1990 (pod komunističnim režimom je bil "izbrisan") v Škofji Loki, pričeval: "Moj oče je bil ves navezan na svojo rojstno Loko. Ni je pozabil, čeprav je že kot mlad fant odšel iz nje v šole, dalje v službo, še dalje kot begunec, na drugo celino.

Petdeset let je ni gledal s telesnimi očmi, a videl jo je jasno z duhovnimi, s tretjim očesom spomina in ljubezni." Oče, kmečki sin, se je s pridnostjo povzpel do trgovca z živili. V družini, ki je bila globoko verna, se je rodilo štirinajst otrok, doraslo jih je deset in vsi so študirali. Tine je obiskoval klasično gimnazijo v Škofovih zavodih v Šentvidu nad Ljubljano, Po maturi z odliko se je vpisal na slavistiko v Ljubljani, kjer je končal dva semestra, potem pa je študij nadaljeval in končal (1927) v Pragi. Po odsluženju vojaškega roka je v Krakovu študiral poljsko in slovansko književnost. Po vrnitvi je bil nekaj let profesor v Nikšiču. Leta 1934 se je poročil, dve leti zatem je doktoriral. Tega leta je sprejel tudi uredništvo revije Dom in svet in ga urejal do konca leta 1944. Med vojno ni poslušal ukaza partije o kulturnem molku in zato je padel v nemilost. Maja 1945 se je z množico beguncev umaknil v Avstrijo, od tam je odšel v Italijo, potem pa v Argentino, kamor je prišel 10. marca 1948.

Pesnik, pisatelj, prevajalec, urednik...

Ob imenu dr. Tineta Debeljaka je poleg teh oznak naštetih še vrsta drugih. "O vsaki bi lahko napisali posebno razpravo, saj je povsod zapustil pomembne sledove svoje izjemne ustvarjalnosti" (Jože Dolenc). Pesniti je začel že v gimnaziji. Svoje pesmi je objavljal v dijaškem listu Mentor, v revijah Križ na gori in Mladika, predvsem pa v Domu in svetu. Kot pesnik je "spregovoril" predvsem kasneje, kot begunec. Leta 1946 je v Rimu nastalo njegovo najpomembnejše pesniško delo - ep "Velika črna maša za pobite Slovence"; navdih zanj je dobil, ko je v velikem tednu obiskoval rimske bazilike. Po sodbi Tarasa Kermavnerja sodi Maša med besedila, ki so najbolj pristno izrazila strašen čas in človekovo izgubljenost, ranjenost in veličino v njem. Pesnitev je kot prva leposlovna knjiga v Argentini izšla leta 1949 pri založbi Svobodne Slovenije pod psevdonimom Jernej Kalin.

Tudi s prozo se je Tine Debeljak ukvarjal že v dijaških letih. Dijaška revija Zora mu je kot petošolcu objavila njegov zapis Poetična proza o Koroški, Prozne sestavke je pisal tudi kasneje v Argentini. Veliko kulturno nalogo je opravil kot prevajalec. Znal je vse slovanske jezike in iz njih prevajal. Pomembno je bilo tudi njegovo uredniško delo pri reviji Dom in svet, ki ga je sprejel leta 1938, ko je pretila nevarnost, da jo Katoliško tiskovno društvo, njen lastnik, ukine zaradi Kocbekovega članka o Španiji. Zaradi svoje spravljive narave je imel moč osvajati ljudi in tako je v DS obdržal večino starih sodelavcev in odkril nove (Balantiča, Hribovška). Revijo je urejal pod italijansko in nemško okupacijo do konca izhajanja leta 1944.

Patriarh slovenske emigracijske književnosti

S tem naslovom je dr. Tineta Debeljaka "odlikoval" pisatelj Alojz Rebula. Po prihodu v Argentino, ko si je služil kruh najprej kot pomivalec steklenic v farmacevtskem laboratoriju, potem pa kot uradnik v cementni tovarni, je Tine Debeljak kmalu postal tajnik pri Društvu Slovencev, kasnejši Zedinjeni Sloveniji. Bil je tudi med ustanovitelji Slovenskega planinskega društva. Najpomembnejše pa je bilo njegovo organizacijsko delo pri Slovenski kulturni akciji. Dolga leta je bil njen predsednik in v tej vlogi je uredil vrsto knjig in napisal o njih temeljite študije. Vse svoje življenje je bil Tine Debeljak pokončen demokrat. Svoje kulturne in politično-ideološke članke (vseh je bilo nad 900) je objavljal v Svobodni Sloveniji in v Zbornikih (pod komunističnim režimom je bilo to pri nas "strupen" in "smrtno nevaren" tisk). Veliko je pisal tudi v versko revijo Duhovno življenje, zlasti članke kulturne in verske vsebine, predvsem ob obletnicah rojstva ali smrti znanih književnikov. Bil je tudi profesor. Na podružnici Katoliške ukrajinske univerze je za Ukrajince v španščini predaval slovanske književnosti, za Slovence pa zgodovino, slovensko in primerjalno književnost. "Za nas Slovence je bil srce in duša te ustanove. Odličen profesor, ki je obvladal svojo snov tako, da je kar kipelo iz njega. Študentje smo občudovali njegovo znanje, še bolj pa ljubezen do slovenskega jezika in slovenstva sploh" (Metka Mizerit). Ko se je njegova življenjska pot 20. januarja 1989 končala, je med našimi rojaki v Argentini zazevala velika praznina.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2009) 1, str. 76.

* 28. april 1909, Beltinci; † 8. oktober 2003, Ljubljana

Mladost v varstvu Bogu posvečenih sorodnikov

Zadnja leta svojega dolgega življenja - izteklo se je v 95. letu - je Vilko Novak preživel v Duhovniškem domu Mane nobiscum (Ostani z nami), kamor so ga sprejeli na priporočilo tedanjega ljubljanskega nadškofa dr. Franca Rodeta. Tja je nekako spadal zaradi svojih ožjih sorodnikov: strica Ivana Baša, bogojanskega župnika in graditelja tamkajšnje cerkve - Plečnikovega bisera, drugega strica Jožefa Baša, ki je umrl kot bogoslovec, ter dveh tet redovnic. Duhovniki so sicer tudi vse življenje bili njegovi prijatelji. Rojen je bil 28. aprila 1909 v Beltincih; od šestega do dvaindvajsetega leta je živel pri stricu Ivanu Baši v bogojanskem župnišču. Tam je spoznaval prekmurske duhovnike in veliko delo njihovih prednikov za ohranitev jezika in narodnosti od Mikloša Kuzmiča ter bogojanskega rojaka Jožefa Kosiča do Ivanocyja in njegovih učencev. Njegov oče je bil vzgojen v katoliškem okolju, čeprav je bil sin trdega goričkega evangeličana, a poročen s katoličanko. Novakov dedek po materi je bil sodelavec beltinskega župnika Marka Žižka, velikega narodnjaka. Od leta 1891 je bil poverjenik Mohorjeve družbe, ki je leta 1896 imela v župniji že 115 udov! V hiši svojega strica je mladi Vilko imel branja na pretek. "Odkril sem prekmurski Kalendar Srca Jezušovega od 1904 dalje in mesečnik Marijin list, ki ga je namesto obolelega J. Klekla st. štiri leta urejeval Ivan Baša. Prebiral se tednik Novine - in tako ob knjižnem jeziku in slovenski kulturi spoznaval tudi prizadevanje prekmurskih duhovnikov, da bi ohranili ljudstvu njegov jezik, ga poučevali in zabavali. Tako je bila nezavedno že zgodaj določena moja prihodnost, moja ljubezen in moja strokovna usmerjenost."

Doktor slavistike, potem pa še doktor etnologije

Po prvi svetovni vojni je bilo Prekmurje po tisočletnem madžarskem gospostvu priključeno Sloveniji. Oktobra 1919 so odprli v Soboti slovensko gimnazijo in s tem je bila Prekmurju dana možnost, prvič v zgodovini, priti do lastnih izobražencev, šolanih v slovenskem jeziku. v slovenski kulturi. Vilko je na tamkajšnjo gimnazijo odšel jeseni 1920 in začel se mu je odpirati slovenski svet znanja. Z očmi in ušesi je poslušal profesorja Franca Sušnika, ki ga je učil slovenščine. V Soboti je Vilko končal pet razredov gimnazije, preostale tri razrede pa v Ljubljani. Po maturi je na ljubljanski univerzi študiral slavistiko, kjer je leta 1933 diplomiral in se usposobil za gimnazijskega profesorja. To službo je opravljal petnajst let in sicer v Mariboru, Soboti, Kranju, spet v Soboti, med vojno v vojvodinski Senti, ponovno v Soboti in Kranju ter končno v Ljubljani. Vmes je na univerzi v Budimpešti leta 1944 obranil doktorsko tezo Štefan Kuzmič, slovenski prevajalec Biblije, leta 1947 pa je na univerzi v Ljubljani dosegel doktorat iz etnologije s tezo Ljudska prehrana v Prekmurju. Leta 1955 je bil Vilko Novak izvoljen za docenta na oddelku za etnologijo na filozofski fakulteti v Ljubljani, leta 1965 za izrednega profesorja, leta 1972 pa za rednega profesorja. Leta 1975 je bil upokojen, vendar je nekaj let še predaval. Dolga leta je bil edini redni učitelj na oddelku in vsi tedanji diplomiranci med slovenskimi etnologi so se strokovno oblikovali pod njegovim vodstvom. Po njegovi sodbi je bila etnologija od nekdaj ena najbolj humanističnih znanosti, saj razglaša enakost vseh ljudstev, ki imajo vsa svojo kulturo in niso "divjaki, primitivni".

Bil je glasnik svoje ljubljene slovenske krajine

"Moje življenje in delo določata rodna pokrajina in moj rod," je dejal v pogovoru za Družino ob svoji osemdesetletnici. Svet onkraj Mure, ki mu danes pravimo Prekmurje, je nekdaj nosil lepo ime Slovenska krajina in njej je posvetil večino svojih del. "Med štirinajstimi Novakovimi samostojnimi publikacijami se jih kar devet nanaša na prekmursko oziroma porabsko problematiko," je zapisal etnolog Slavko Kremenšek. "Znanje madžarskega jezika, ki je bolj redko med slovenskimi izobraženci, mu je omogočalo celovit vpogled v literaturo in vire, ki se nanašajo na njegovo rodno Prekmurje in na Slovensko Porabje." Bil je izredno plodovit pisatelj. Jože Zadravec v spominskem zapisu v prekmurskem koledarju Stopinje (Novak je bil njegov zvest sodelavec) našteva: njegove bibliografske enote vsebujejo pesmi, poročila, preglede prekmurskega slovstva (Izbor prekmurske književnosti, 1936; Izbor prekmurskega slovstva, 1976), ljudsko izročilo (Štefan Kuhar, Ljudsko izročilo Prekmurja, 1988), preglede kulture in omike, vrednotenje za Prekmurje in Porabje najpomembnejših osebnosti iz preteklosti, slovar stare knjižne prekmurščine, vrelce duhovnosti (Slovenske ljudske molitve, 1983), najstarejše prekmurske rokopisne pesmarice (Martjanska pesmarica, 1997), orise verskih in narodnostnih tokov ob prelomu stoletja, obsežne preglede etnološkega gradiva. "Sodil je v generacijo, ki si je naložila nalogo, približati slabo poznano Prekmurje ostali Sloveniji" (J. Zadravec).

Leta 2000 je izbral "nekaj pesmi vsega življenja" in jih v samozaložbi izdal v knjigi s pomenljivim naslovom Zbogom, življenje. To življenje, ki je štelo nad štiriindevetdeset rodovitnih let, se je izteklo 8. oktobra 2003.

(obletnica meseca 05_2009)