* 11. maj 1784, Potok v Ziljski dolini, † 11. junij 1844, Možberk ob Vrbskem jezeru

Duhovnik, tesno povezan z ljudstvom

"Blagi Ziljčan", kakor Slomšek lepo označi Urbana Jarnika, se je rodil 11. maja 1784 na Potoku v župniji Sv. Štefan v Ziljski dolini. Njegov oče je bil premožen kmet, gostilničar in kovač, zato je svojega nadarjenega sina lahko poslal študirat na gimnazijo in licej v Celovcu. Po maturi leta 1803 je vstopil v celovško bogoslovje; drugo leto je študiral na teološki fakulteti graške univerze, tretje leto pa spet v Celovcu, stanujoč izven semenišča. 12. oktobra 1806 je bil s spregledom (ker še ni dopolnil predpisanih 23 let) posvečen v duhovnika. Najprej je služboval kot kaplan v Čajničah (1806-1809), nato je bil kaplan v Podkrnosu (1809-1811), zatem pa sedem let mestni kaplan v stolni župniji v Celovcu. Leta 1818 je postal župnik v Nemškem Šmihelu na Gosposvetskem polju, v začetku leta 1827 je dobil tedaj še slovensko župnijo Blatograd (Moosburg) nad Vrbskim jezerom, kjer je ostal vse do svoje smrti 11. junija 1844. Kot duhovnik je bil tesno povezan z ljudstvom in zaradi svojega vedrega značaja zelo priljubljen. Odlikoval se je po vestnosti, skrbnosti in ljubezni do župljanov. Prejel je priznanje civilnih oblastnikov, krški škof pa ga je štel med najboljše duhovnike svoje škofije. Slovel je tudi kot odličen pridigar, ohranila pa se je samo ena njegova pridiga. Kot duhovni pastir je med svojimi župljani in kot duhovnik med svojimi stanovskimi tovariši branil slovenski jezik in njegove pravice in ne brez uspeha. Na binkoštni ponedeljek leta 1838 je imel Slomšek v njegovi župniji znamenito pridigo o ljubezni do maternega jezika in slovenstva.

"Več daru imaš za poezijo kakor za filologijo"

Ob tem obisku je Slomška spremljal France Prešeren, ki se je bil z Jarnikom spoprijateljil v Celovcu. Kot kaplan v Čajnčah in Podkrnosu je Jarnik pridno pesnikoval. V petih letih naj bi nastalo okoli 150 pesmi, od katerih pa se jih je ohranilo le kakšnih 50. Nekaj svojih pesmi je Jarnik po letu 1811 objavil v celovškem kulturnem tedniku Carinthia, ki je bil v rokah Slovencem naklonjenih urednikov. Svoji prvi objavljeni pesmi je dal naslov Na Slovence in v njej pozdravlja srečanje slovenske in nemške muze na koroških tleh. "Njegove psemi so po vsebini prikupne, po obliki preproste, jezik pa je obarvan s pesnikovim ziljskim narečjem" (Pavle Zablatnik). Pridobil si je častni naziv "koroški Vodnik". Bil je nadarjen pevec in dobro je igral na harfo, zato je nekaterim svojim pesmim zložil tudi napev: V mestnem hrupu Celovca je njegova pesniška muza umolknila.

Začel je pisati poučne in nabožne knjige. Najbolj znana je Zber lepih ukov za slovensko mladino (1814), ki obsega nekaj pesmi in vrsto krajših poučnih sestavkov "Bila je to prva slovenska mladinska knjiga in hkrati prva slovenska knjiga, ki ima prevode iz slovanskih književnosti" (Ivan Grafenauer). Ko se je preselil v Blatograd, se je Jarnik z vso vnemo posvetil slavistiki in jezikoslovju. Prešeren mu je menda dejal: "Več daru imaš za poezijo kakor za filologijo (jezikoslovje)!"

Neutrudni koroški narodopisec in zgodovinar

Pod vplivom romantike je Jarnik postal tudi prvi pomembni slovenski narodopisec na Koroškem. Kot mlad kaplan v Celovcu je leta 1812 v tedniku Carinthia objavil Herderjevo poglavje o Slovanih, ki je sprožilo, zanimanje za narodopisje, ker ga je Jarnik opremil z opombami in s pozivom, naj se nabira slovensko narodno blago (domače ljudske pesmi, basni, pravljice, pripovedke, pregovori) kot gradivo za bodočo zgodovino slovanskih narodov. Kot raziskovalec slovenskega jezika je sestavil slovenski etimološki slovar pa še nemško-slovenski ter nemško-slovenski-latinski slovar, ki sta ostala v rokopisu.

V Vrazovem Kolu je objavil prvo razpravo o koroških slovenskih narečjih z naslovom Obraz slovenskega narečja u Koruškoj. Kot župnik v Šmihelu na Gosposvetskem polju se je Jarnik ob knežjem kamnu in vojvodskem prestolu posvetil raziskovanju koroške zgodovine: Z razpravo Narnigi o ponemčevanju Koroške je dregnil v nemško osje gnezdo. Po njegovi domnevi se je jezikovna meja od 15. stoletja naprej vsako stoletje pomaknila za eno uro hoda proti jugu. Dosledno je uporabljal izraz "slowenisch" namesto "windisch". - Krščanska kulturna zveza v Celovcu je začetnika slovenskega narodopisja na Koroškem počastila s tem, da je svojo znanstveno ustanovo za narodopisno dejavnost Slovencev na Koroškem 2. marca 1992 poimenovala Slovenski narodopisni institut Urban Jarnik.

(obletnica meseca 05_2004)

* 11. maj 1676, Suha, † 17. maj 1741, Nazarje.

Na Slovenskem, kamor so jezuiti prišli leta 1597, je najbolj znan njihov svetnik sv. Frančišek Ksaverij, ki je umrl kot misijonar pred vrati Kitajske 3. decembra 1552 in je bil leta 1622 razglašen za svetnika. Obdajal ga je venec izrednega čudodelnika, zato se je njegovo češčenje naglo širilo po vsem svetu. Pri nas ima največje zasluge za to Ahacij Stržinar, nabožni pesnik in župnik v Gornjem Gradu, ki je leta 1715 pri podružnici na Straži ustanovil božjo pot sv. Frančiška Ksaverija, ki je hitro močno zaslovela. Stržinar se je rodil na današnji dan.

Župnik sedeža ljubljanskih škofov

Ahacij Stržinar je bil dvajset let (1713-1733) župnik in dekan v Gornjem Gradu, ki je bil od leta 1144 sedež župnije, le nekaj let prej je bil tam ustanovljen benediktinski samostan. Ta je odigral pomembno vlogo pri župnijskih mrež v osrednjem delu slovenskega ozemlja. Papež Sikst IV. je leta 1473 samostan ukinil, dušno pastirstvo naj bi namesto redovnikov opravljali duhovniki ljubljanske škofije, ustanovljene leta 1462. Gornji Grad je kmalu postal redna rezidenca ljubljanskih škofov, ki so prihajali v Ljubljano le tedaj, ko so to zahtevala cerkvena opravila. Sedanjo mogočno gornjegrajsko stolnico so zgradili za časa ljubljanskega škofa Attemsa (1742-1757), potem ko so podrli prejšnjo, v kateri se je zbiralo župnijsko občestvo, katerega pastir je bil Ahacij Stržinar. -

Rodil se je 11. maja 1676 na Suhi pri Škofji Loki. Gimnazijo je najverjetneje obiskoval pri jezuitih v Ljubljani, potem pa je odšel na Dunaj, kjer je študiral svobodne umetnosti in filozofijo ter dosegel naslov magistra. Tam je dokončal tudi teološki študij in bil leta 1702 posvečen v duhovnika. Leta 1703 je postal kaplan pri Sv. Petru v Ljubljani in bil hkrati prvi vikar na Brezovici pri Ljubljani. V letih 1707-1713 je bil spovednik ljubljanskih klaris. Leta 1713 je postal župnik in dekan v Gornjem Gradu, kjer je bil tudi predstojnik Marijinega kolegija, semenišča ljubljanske škofije. Po dveh letih je v cerkvi sv. Barbare v Radmirju (na Straži) uvedel božjo pot v čast sv. Frančišku Ksaveriju. Ko se je leta 1733 gornjegrajski župniji odpovedal, se je preselil tja. Umrl je v frančiškanskem samostanu v Nazarjah 17. maja 1741.

Ustanovitelj božje poti iz človekoljubja

"Viri pripovedujejo, da je bila okoli leta 1715 v gornjegrajskem okraju tolikšna lakota, da so si ljudje pekli kruh iz drevesne skorje in mladik vinske trte in da jih je mnogo pomrlo. In kakor se v življenju pogosto v stiski poraja iznajdljivost, tako se je tudi v Gornjem Gradu našel človek, ki je ljudstvu pomagal v nesreči," piše o nastanku božjepotnega svetišča sv. Frančiška Ksaverija v Stražah pri Radmirju umetnostni zgodovinar Sergej Vrišer. Človek, ki je ljudstvu pomagal v nesreči, je bil Ahacij Stržinar. Kot nekdanji jezuitski dijak se je odločil, da na tem osiromašenem ozemlju vpelje češčenje čudodelnika sv. Frančiška Ksaverija. Nova pobožnost bo pritegovala romarje, z njimi pa bo pritekel tudi denar. Po dogovoru z ljubljanskim škofom je pri ljubljanskem slikarju Janezu Mihaelu Reinwaldtu naročil podobo umirajočega sv. Frančiška (po njej so napravili več kopij za razne kraje po Evropi). Podobo je Stržinar postavil v podružno cerkev sv. Barbare na Stražah 3. decembra 1715, na Frančiškov praznik; le dan pred praznikom sv. Barbare, cerkvene zavetnice, 4. decembra, ko so od vseh strani prihajale procesije. Pridigarji so vernike seznanjali z življenjem in dejanji velikega misijonarja in ga priporočali kot "zaščitnika v smrtnem boju in nevihtah". Božja pot se je "prijela". Glas o njej se je naglo širil blizu in daleč. Prihajali so številni romarji, pa tudi bogati darovi z raznih dvorov, ki jih zdaj občudujemo v zakladnici radmirske cerkve. Zgrajena je bila v letih 1721-1725, posvečena pa leta 1728, ob njej pa hiša za duhovnike in goste. Vanjo se je leta 1733 vselil Ahacij Stržinar, ki se je z vsem srcem posvetil "svoji" božji poti, priljubljeni do današnjih dni.

Prva slovenska katoliška pesmarica

Božjo pot v Radmirju je Stržinar opisal v knjigi, ki je izšla šestkrat v nemščini, po enkrat pa v latinščini in italijanščini, ter v dveh latinskih spisih, ki sta ostala v rokopisu. Za slovensko literarno in versko življenje je pomemben, ker je leta 1729 izdal pesmarico Katoliš keršanskiga vuka pejsme, katere se per keršanskimo vuko, božih potih, per sv. misionu inu zlasti per svetimo Francisco Ksaverjo Na straže Gorniga grada fare nucno pojo. "To je prva slovenska katoliška knjiga, ki vsebuje le pesmi, torej prvi takšen samostojen tisk, ki je izšel 134 let po zadnji protestantski pesmarici. Gre za izrazito katehetično verzificirano prozo brez pesniškega duha" (Alfonz Gspan). Na pesmarje, kakor pravimo piscem nabožnih pesmi v 18. stoletju, so najbolj vplivali predpisi tridentinskega koncila, naj se zaradi velikega neznanja krščanskega nauka gojijo katehetične pesmi; pojo naj se med mašo takoj po pridigi. Stržinarjeva zbirka vsebuje 30 pesemskih besedil deloma z notami; v njej je objavljena tudi prva slovenska peta maša. Svoje pesmi je izdal ne samo z namenom, da bi se mladi ljudje učili krščanskega nauka, temveč tudi, "de bi te druge prazne, nanucne, folš pejsme opustili". V mislih ima tiste, ki so jih skladali godci in so bile po vsebini sicer verske, "vendar so folš, čez to božjo vejro in več k špotu koker k časti teh svetnikov". Njegove pesmi so povečini brez pesniškega duha, vendar mu gre zasluga, da je s to svojo zbirko ustregel potrebi svojega časa. Bil je tudi eden izmed redkih, "ki se je spomnil, da bi bilo dobro, ko bi mladina znala brati," ga pohvali literarni zgodovinar Mirko Rupel. V uvodu svoje pesmarice je namreč zapisal: "K zadnimo tedej vas opominam, de se bel slovenskiga druka vučite."

(obletnica meseca 05_2006)

* 10. maj 1876, Vrhnika, † 11. december 1918, Ljubljana

Med mojstri pisane besede je na Slovenskem zagotovo največji Ivan Cankar, pesnik, pripovednik in dramatik. Rojen v revni delavsko-obrtniški družini kot osmi od dvanajstih otrok, je s talentom in trdim delom dokazal, da je mogoče slediti sanjam in jih uresničiti, četudi so življenjski pogoji še tako nenaklonjeni.

A čutil je, da mora živeti svojo poklicanost za vsako ceno. Na Dunaju je ob podpori kranjskega deželnega zbora sprva študiral stavbarstvo, ko pa se je prepisal na študij slavistike, je izgubil podporo, ki je znašala 20 goldinarjev.

Težke razmere je okusil že v zibeli; komaj tri leta je imel, ko jim je na Klancu v večjem požaru zgorela skromna hiška in od takrat so se vsaj osemkrat selili. V zadnjem skupnem domovanju, po domače »pri Tičku«, je pisatelj napisal znamenito Skodelico kave.

Ko danes obiščemo Cankarjevo spominsko hišo na Vrhniki, ne vstopimo v pisateljevo rojstno hišo, ampak v hišo, ki stoji na temeljih nekdanje. O tem nam govori tudi napis: »V borni koči, ki je stala na temelju te hiše, se je krojaču Jožetu Cankarju in Neži roj. Pivk dne 10. maja 1876 rodil kot osmi od dvanajstero otrok Ivan Cankar, slovenski pisatelj.«

V hiši, ki se za obiskovalce spet odpira ravno ta mesec, so na ogled tudi prve Cankarjeve knjižne izdaje, njegove fotografije in fotografije sorodnikov, prijateljev in dobrotnikov ter njegovi avtoportreti in risbe.

Do te hiše vodi tudi tako imenovana Cankarjeva literarna pot, na kateri se ustavimo pri vseh osmih hišah, v katerih so Cankarji imeli stanovanja. Pot, ki obeležuje šestindvajset točk, zlasti povezanih s pisateljevo mladostjo, ni posebej označena, zato je dobrodošel namig, da s seboj vzamete knjižico Frančka Bohanca Cankarjeva Vrhnika. Celotna pot, skupaj z ogledom hiše, vzame približno tri ure.

Ivan Cankar je ob Slavku Grumu najpomembnejši dramatik, njegov pisateljski opus pa je tako obsežen, da ga je težko zajeti v kratkem zapisu. Manj znana podrobnost iz njegovega življenja je, da je – po pripovedovanju brata Karla – zlasti na začetku pisateljevanja, ko je kot umetnik še zorel, uporabljal številne psevdonime. Za časnik Slovenec tudi zato, ker se podoba nevernega študenta nekako ni skladala s pisanjem za katoliško usmerjen časopis.

Pisatelj, ki se je rodil maja 1876, umrl pa decembra 1918, je tako ali drugače vplival na vse kasnejše rodove slovenskih piscev.

Alja Napotnik

(mojstri besede 04_2009)

LETA 1610 UMRL MATTEO RICCI

IT. JEZUITSKI DUHOVNIK, RAZISKOVALEC IN MISIJONAR (* 1552)

V času, ko je bila misijonska dejavnost na Kitajskem popolnoma prepovedana, je italijanski jezuitski učenjak Matteo Ricci ta zid prebil. Prisvojil si je jezik, vedenje in običaje Kitajcev, oblečen kot učenjak. Po zgledu apostola Pavla je postal “Kitajec med Kitajci”. Izstopal je predvsem kot matematik. S svojim znanjem je naredil velik vtis, saj so Kitajci izredno cenili matematiko, astronomijo in mehaniko. Po naročilu cesarja Wanlija je izdelal svetovni zemljevid s kitajskimi črkami.

LETA 1676 ROJEN AHACIJ STRŽINAR

DUHOVNIK IN NABOŽNI PESNIK († 1741)

Na Slovenskem, kamor so jezuiti prišli leta 1597, je najbolj znan njihov svetnik sv. Frančišek Ksaverij, ki je umrl kot misijonar pred vrati Kitajske 3. decembra 1552 in je bil leta 1622 razglašen za svetnika. Obdajal ga je venec izrednega čudodelnika, zato se je njegovo češčenje naglo širilo po vsem svetu. Pri nas ima največje zasluge za to Ahacij Stržinar, nabožni pesnik in župnik v Gornjem Gradu, ki je leta 1715 pri podružnici na Straži ustanovil božjo pot sv. Frančiška Ksaverija, ki je hitro močno zaslovela. Stržinar se je rodil na današnji dan.

... več o njem preberite v obletnici meseca 05_2006)

LETA 1784 ROJEN URBAN JARNIK

DUHOVNIK, PISATELJ, ZGODOVINAR, ETNOGRAF, PESNIK IN JEZIKOSLOVEC († 1844)

Koroški duhovnik Urban Jarnik je v mladih letih pesnil in je bil poleg Vodnika najspretnejši slovenski pesnik tistega časa: imel je lep jezik, spreten verz in slog. Pred dvesto leti – leta 1814 – je objavil zber lepih ukov za slovensko mladino s pesmimi, pregovori, basnimi; knjiga je pomembna za razvoj slovenske mladinske književnosti. V poznejših letih se je ukvarjal predvsem z jezikoslovjem, med drugim je napisal prvo slovensko razpravo o narečjih. Objavljal je tudi nabožna dela.

njegova misel:
Lubi rojak, treba je, mislim, de se kratko pogovarjava, prej ko tote bukvice bereš. V njih ne boš našel le samo novih in za žejo svoje duše veliko dobriga perdobivnih naukov, temoč tudi en nov pravopis (ortografijo), s katerim si se more biti že malo seznanil, dokler nimaš vsak dan priložnosti, nove v Slovenjim jeziku na svetlobo dane bukvi dobiti ino brati, de bi zvedel, kako se sedaj pravopis Sloven­ski na bolši stran obračova. Nova v Lublani v letu 1808. od Gosp. Kopitarja na svetlobo dana Gramatika je nam v našim jeziku en nov pot pokazala, kako bi mogli čisto Slovenščino pisati, govoriti ino tako po malim se drugim Slovencam približevati. (Urban Jarnik, predgovor knjige Zber lepih ukov za slovensko mladino, 1814)

o njem:

• "Sveti se v kolu koroških Slovencev Jarnika Urbana lepo ime. Bistre glave mož, pa tudi vrle postave, je blagi Ziljčan slovensko cvetje saditi začel v tisti mrzli dobi, v koji se nihče za slovenščino zme­nil ni; po njegovih skušnjah je na Koroškem slovenščina spet ozelenela. Čitaj Jarnikovo Zvezdje, beri poslovenjenega Fridolina na potu v fužine, in čudil se boš, kako visoko se je njegov duh povzdigal, kako gladko mu je že pred polovico stoletja slovenščina tekla." 
  (bl. Anton Martin Slomšek)

več:
S. Čuk, Urban Jarnik. (Obletnica meseca), v: Ognjišče 5 (2004), 70-71.

LETA 1834 UMRL JOŽEF BALANT

GORIŠKI ŠKOF, NADŠKOF IN METROPOLIT ILIRSKI (* 1763)

Doma je bil v Novi vasi pri Lescah, šolal se je v Ljubljani, bogoslovje je študiral v Gradcu in po posvečenju (1789) je bil najprej kaplan v Kresnicah (1791) in Velikih Laščah ter katehet v Ljubljani. Leta 1798 je postal profesor moralne in pastoralne teologije na liceju, 1805 stolni kanonik in nadzornik ljudskih šol. Kasneje je nekaj časa služboval v Trstu. Po vrnitvi v Ljubljano je bil 1818 imenovan za goriškega škofa. Zelo je skrbel za nove duhovne poklice, odprl semenišče za Primorje in bogoslovno učilišče v Gorici.  1830 je papež Pij VIII. povzdignil Gorico v nadškofijo, njega pa v nadškofa in metropolita ilirskega (podrejeni so bili ljubljanski, tržaško-koprski, poreško-puljski in krški škof. Sodi med naše najpomembnejše cerkvene osebnosti in hkrati tudi med naše pomembne narodnobuditeljske duhovnike in šolnike. Zaslužen je za razvoj osnovnega, višjega in visokega šolstva. Njegov nečak Jernej Legat je leta 1834 postal tržaško-koprski škof.

več:
S. Čuk, Jožef Walland (1763-1834): Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (2023), 38-39.

LETA 1904 ROJEN SALVADOR DALÍ

ŠPANSKI (KATALONSKI) SLIKAR († 1989)

Študiral je v Madridu, leta 1927 odšel v Pariz in se tam seznanil s Picassom in nadrealističnim gibanjem. Ob začetku druge svetovne vojne je emigriral v ZDA in se po vojni vrnil v Francijo. Bil je izurjen risar, umetnik in eden najpomembnejših slikarjev 20. stoletja. Študiral je psihoanalizo in razvil kritično metodo slikanja, naturalistične slikovne detajle je združeval v nemogoče kombinacije, ki jih je sam imenoval »ročno naslikane fotografije sanj«. Svoje delo je znal tržiti, sodeloval je tudi na snemanjih filmov, bil je znan kot zelo domiseln, in imel je sposobnost delati nenavadne stvari, da je z njimi pritegnil pozornost nase. Njegove ekscentrične navade so včasih pritegnile več pozornosti javnosti kot njegovo umetniško delo. Najbolj znana dela: Stopljeni čas, Goreča žirafa ... ciklus ilustracij iz Dantejeve Božanske komedije ...

LETA 1981 UMRL BOB MARLEY

JAMAJŠKI KITARIST, PEVEC IN SKLADATELJ (* 1945)

Na svetovno glasbeno sceno postavil reggae glasbo. Ta glasbeni slog je nastal na Jamajki konec šestdesetih let iz afrokaribske in ameriške ritem in blues glasbe. Je avtor številnih uspešnic, najbolj znane so njegove: I shot the Sheriff, No woman, no cry, Could you be loved ...

nekaj njegovih misli:

• Najbolj bistri ljudje so revni ljudje.
  
• Denar ne more kupiti življenja.
  
• Razsvetlimo temo!
  
• Resnica je, da te bodo vsi prizadeli. Ugotoviti moraš le, kdo je vreden trpljenja.
  
• Nekateri ljudje čutijo dež. Drugi se le zmočijo.
  
• Ena ljubezen, eno srce, ena usoda.
  
• Prebudi se in živi.
  
• Ne zavedaš se kako si močen, dokler ni 'biti močen' tvoja edina možnost."
  
• Tvoj največji sovražnik lahko postane tvoj najboljši prijatelj in tvoj najboljši prijatelj lahko postane tvoj največji sovražnik.

LETA 2020 UMRL TONE ŠKARJA

ALPINIST, GOR. VODNIK in REŠEVALEC, PISATELJ, FOTOGRAF (* 1937)

Tone Škarja je dve tretjini svojega življenja posvetil goram, alpinizmu in delu v Planinski zvezi Slovenije. Opravil je več kot 1000 alpinističnih vzponov, od tega prek 30 prvenstvenih. Bil je član odprave Everest 1979, prejel je najvišje državno priznanje za šport, Bloudkovo nagrado. Bil je tudi pobudnik in skrbnik slovenskega dela Nepalskega planinskega muzeja. Objavljal je v Planinskem vestniku in drugih revijah in časopisih, bil je soavtor učbenika Hoja in plezanje v gorah (1984), avtor knjig Stene mojega življenja (1975) in Julang Kang (1987) ter soavtor knjig Kangbačen (1976), Na vrh sveta (1979), Everest (1981) in Na vrhovih sveta (1992). PZS mu je leta 2014 podelila nagrado za življenjsko delo v alpinizmu, leta 2011 je dobil tudi Bloudkovo plaketo za življenjsko delo v športu ...

njegova misel:

• Če upoštevam misel Nejca Za­plotnika, da je cilj že pot, potem moram reči, da temu ni ravno tako. Pomembno je, da imamo jasno določen cilj in se trudimo, da ga dosežemo. Včasih nam uspe, drugič ne. Če cilja ni, potem je tako kot z novodobnimi odpravami – vse obvisi nekje v zraku in bi vsak po svoje malce pohajal naokrog. Cilj oplemeniti in osmisli pot.

o njem:

• Po trdi »vajeniški« in ustvarjalni »mojstrski« dobi v domačih in tujih gorah je Tone Škarja uspešno posegel po himalajskih lovorikah in pomagal Sloveniji k ugledu alpinistične velesile. Udeležil se je enaindvajsetih himalajskih odprav in ogledniških pohodov, večine kot vodja, in  zabeležil svojo gorniško pot v sedmih knjigah in vrsti delno potopisnih delno idejnih in realistično ocenjevalnih člankov. (Stanko Klinar)

iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 15. avgust 1808, Železniki, † 9. maj 1883, Šmohor, Avstrija

Iz rodovine poštenih in pridnih ljudi

Korenine stare rodbine Levičnik iz Železnikov je mogoče zasledovati le do Janeza, ki je umrl okoli leta 1766, kajti župnijske matične knjige so bile uničene ob velikem požaru v Železnikih leta 1822. Ta Janez je imel sinova Jurija in Blaža; Blažu pa sta se rodila sinova Gregor in Luka, ki sta se, kot piše literarni zgodovinar France Koblar, železnikarski rojak, "s pridnostjo in poštenostjo povzpela od žebljarjev do večjih trgovcev z železnino, zlasti z žeblji, in postala fužinarja. Trgovala sta, posebno Luka, večinoma peš v Trst, na Reko... V draginjskih letih 1816 in 1817 sta bila velika dobrotnika Železnikov in okolice, ker sta skrbela ljudem za delo in zamenjavala železninske izdelke za žito." Luka je imel z ženo Nežo Koblar sedem otrok - pet sinov in dve hčerki, najstarejši otrok je bil Jernej, rojen 15. avgusta 1808. Vse sinove je oče dal študirati: poleg Jerneja je bil duhovnik tudi Franc, Jurij in Peter sta bila sodnika, Jožef, najmlajši, pa učitelj in gospodar na domu. Jernej je prve šolske nauke prejel v domačem kraju, kjer je prav takrat župnik Mihael Grošel, bivši cistercijanec, ustanovil ljudsko šolo. V ljubljanskih šolah je bil sošolec Prešernovega brata Jurija. Bogoslovne študije je končal v Celovcu, kjer je bil 5. avgusta 1832 posvečen v duhovnika. Deloval je v raznih župnijah na Koroškem, kjer je skrbno pisal slovenske pridige. Leta 1838 so ga poslali v samotno faro Zgornjo Pleso, kjer je ostal "pozabljen" do leta 1852.

V tej samoti se je posvetil pesnikovanju in študiju tujih jezikov ter filozofije. Šele z doktoratom v Gradcu je opozoril nase in leta 1852 je postal dekan v Šmohorju, kjer je ostal enaintrideset let, vse do svoje smrti 9. maja 1883.

Slomškov sodelavec, pesnik Krajnske čbelice

Na Koroško je Levičnika zvabil tudi sloves Antona Martina Slomška, ki je bil v letih 1829-1838 spiritual v celovškem bogoslovju, katerega gojenec je bil dve leti (1830-1832). V pesmi Prijatlam je zapisal: "Te boljiga moža lastnosti, veste, so me uz Krajne gnale." V Celovcu sta se spet našla z Jurijem Prešernom. Slomšek je bogoslovce vnemal tudi v ljubezni do slovenščine. Skupaj z njimi je prevajal in jih učil celo pesnikovati. Jernej je kot bogoslovec in kasneje kot kaplan sodeloval pri prvih Slomškovih knjigah, namenjenih predvsem otrokom (Prijetne pripovedi za otroke, Kratkočasne pravljice otrokom v podučenje, Življenja srečen pot).

Za pisanje pesmi ga je spodbudila Krajnska čbelica, katere sotrudnik je bil v vseh štirih "bukvicah". Literarni zgodovinar Lino Legiša o njegovih pesmih sodi, da "ne tečejo brez zatikanja, kažejo pa višje prizadevanje, naj gre za hrepenenje po lepšem duhovnem svetu ali za žalovanje po padlem prijatelju". Prešeren je pismu Čopu iz Celovca 13. februarja 1832 omenil "usodo" svojih pesmi iz študentskih let; ko jih je kasneje vzel iz predala, je razen treh vse vrgel v ogenj. Tam piše: "V metričnem in jezikovnem pogledu so bile približno take, kakršne so morda Levičnikove kantilene." Levičnik je pisal pesmi tudi potem, ko je Čbelica "umrla", nekaj jih je objavil v celovški Carinthiji. Literarne stike je ohranjal s Prešernom in Kastelcem. Na Prešernovo pobudo se je lotil prevajanja Schillerjeve Device Orleanske in mu je poslal nekaj strani svojega prevoda, da ga kot "najbolj klasični pesnik slovenskega vkusa" oceni. Dolgo je snoval svojo "epopejo" z nasloom Katolška cerkuv v 15 spevih z okoli 9800 verzi, ki je ostala v rokopisu.

Pisec prvega Prešernovega življenjepisa

Do Prešerna je bil Levičnik poln vdanega spoštovanja in občudovanja. Skoraj gotovo sta se osebno spoznala že v Ljubljani, ker je bil Jernej sošolec Prešernovega brata Jurija, srečevala pa sta se tudi v Celovcu, kjer se je Prešeren leta 1832. Levičnik se je imel za Prešernovega učenca in pozneje se v njegovem jeziku pozna Prešernov vpliv. Kot zvest Prešernov častilec je ob drugi obletnici Prešernove smrti (1851) kot nekrolog za celovško Carinthijo spisal prvi Prešernov življenjepis, ki ga France Koblar označuje kot "najzaslužnejši dokument Levičnikovega literarnega dela" in pravi: "Ta življenjepis je značilen zaradi iskrenega osebnega razmerja do predmeta in dovolj točnega poznanja glavnih življenjskih dogodkov, zlasti pa Prešernove notranjosti. Kakor vemo, sta bila njegova informatorja Jurij Prešeren oz. njegove sestre in Kastelic... Levičnik omenja pokrajino, iz katere je vzrasel Prešeren, družinske razmere, predvsem omenja očeta in mater ter navaja glavne točke iz znamenitega dunajskega pisma staršem leta 1824, očrtava pesnikovo zunanjost in njegov značaj, svobodomiselnost, pomanjkanje metafizičnih osnov v njegovem praktičnem življenju, njegovo radikalnost ter označuje Prešernovo življenje kot brezuspešno borbo s časom in usodo." Ko slavi Prešerna kot pesnika, poudarja, da je s svojimi pesmimi "usposobil slovenščino za vse vrste pesništva, pokazal je veliko preprostost in prisrčnost v mislih in izrazu". V ta življenjepis je Levičnik vložil veliko svoje osebne bolečine. Kot duhovnik je bil Levičnik vnet in požrtvovalen. Ljudi je pridobival s prisrčnostjo in nesebičnostjo. V Šmohorju je zapustil sloves velikega ljudskega dobrotnika.

(obletnica meseca 08_2008)

* 9. maj 1892, Ajdovščina, † 21. julij 1989, Ljubljana.

Med ljudmi, posebno še med umskimi delavci, poznamo "jutranje" in "večerne" tipe: prvi najlažje ustvarjajo zjutraj, ko so polni sveže moči, drugim pa bolj odgovarjajo večerne ali celo nočne ure, ko v njih odzvanjajo vtisi minulega dneva. Če pojem "dan" raztegnemo na vse življenje, bi lahko rekli: eni se uveljavijo in si ustvarijo "ime" že v mladih letih (in to se nam zdi nekje "normalno"), drugi pa do svoje zrele življenjske dobe ne dajo od sebe nič pomembnega, potem pa kar nenadoma začutijo potrebo, da izpovejo tisto, kar se je v njih nabiralo dolga desetletja, kar so premlevali v svojih srcih in kar so jim prinesle življenjske izkušnje. Med take "večerne tipe" ustvarjalcev, ki so bolj redki, je spadal pisatelj Danilo Lokar. Njegova prva knjiga Podoba dečka je izšla, ko mu je bilo štiriinpetdeset let. Potem pa so izhajale kot "po tekočem traku" in pri devetdesetih letih se je "rodila" njegova osemnajsta knjiga.

Vse življenje bolehen - dočakal sedemindevetdeset let

Življenjska pot Danila Lokarja je v primerjavi z njegovo pisateljsko potjo povsem navadna, a po svoje presenetljiva, če vemo, da je kot otrok hudo zbolel in mu je to pustilo posledice za vse življenje, pa je kljub temu dočakal sedemindevetdeset let! Rodil se je 9. maja 1892 v Ajdovščini kot najstarejši od šestih otrok. Oče Anton je bil strojar in trgovec z usnjem, mati Marija Hmelak je bila doma iz bližnjega Lokavca. Šestleten je začel hoditi v ljudsko šolo v Ajdovščini, ki jo je obiskoval tri leta, potem pa so ga vpisali na nemško vadnico v Gorici. Poleti 1902 se pri kopanju na Hublju močno prehladil in dobil vnetje ledvic, zaradi česar je potem vse leto preležal doma.

Jeseni 1903 je uspešno opravil sprejemni izpit za nemško realko v Gorici in leta 1910 je maturiral. V tretjem razredu realke je z nekaterimi sošolci začel izdajati dijaški list Pobratimija, v katerem je objavil svoje prvo novelo Julkina pot (1906). Po maturi se je vpisal na filozofsko fakulteto dunajske univerze za študij romanistike. Že po prvem letu je presedlal na medicino. "Odločil sem se za pot v življenje, ne za knjižni prah." Študij medicine je končal leta 1917. Konec prve svetovne vojne je dočakal kot civilni zdravnik v furlanski vasi Villanova del'Iudrio.. Leta 1921 je šel na specializacijo v Zagreb, a je kmalu spoznal, da zaradi slabega zdravja napornemu kirurškemu delu ne bo kos. Vrnil se je v Ajdovščino, kjer je opravljal zdravniško prakso med preprostimi kmečkimi ljudmi do leta 1943 ter nato po vojni do leta 1951, ko je za stalno pustil ta poklic in se posvetil pisateljevanju. V zadnjih desetletjih je tudi veliko potoval po raznih deželah sveta. 21. julija 1989 je odšel na zadnje potovanje - v pokrajine večnosti.

Družinski prijatelj slikar Veno Pilon

Leta 1919 se je Danilo Lokar v Ajdovščini pobliže seznanil s štiri leta mlajšim rojakom slikarjem Venom Pilonom, ki se je takrat vrnil iz ruskega ujetništva: Ta se je leta 1922 naselil doma v Ajdovščini, kjer so imeli pekarno, in tam ostal do leta 1928. V tem "ajdovskem obdobju" so nastale njegove najlepše slike. Postala sta prijatelja in Lokar je z zanimanjem spremljal njegovo ustvarjanje. Veno Pilon v svojih spominih Na robu pripoveduje: "Zvečer sem pogosto zahajal v družino prijatelja Danila Lokarja. Vedel sem, da kljub obilnemu in napornemu zdravniškemu delu sameva na sončenju ob Lokavšku in skrivaje nekaj piše. Vendar ni nikdar jasno o tem govoril ali kaj pokazal. Največkrat smo govorili o umetnosti in literaturi, njegov sorodnik (svak Dragotin Gustinčič, mož njegove sestre Anice) pa je najraje zavil v politične debate; ni skrival svoje miselnosti nepopustljivega revolucionarja ... Prijatelj Danilo je v noveli Od brega namesto mene, čeprav po svoje, nazorno opisal moje tedanje slikarsko delo v okviru življenja, v katerem sem se gibal." Ko je Pilon leta 1928 odšel Pariz, piše: "Kar sem do tedaj naslikal dobrega, zlasti ajdovskih portretov, sem v celoti za majhen denar odstopil prijatelju Danilu, ker sem upal, da bo v skrbnih rokah." Ko je slikarjev rojstni dom postal Pilonova galerija, ji je Lokar odstopil vsa dela, ki mu jih je prijatelj zaupal v varstvo. Po smrti svoje žene Anne-Marie leta 1963 se je za stalno naselil v Ajdovščini. Ko je 23. septembra 1970 umrl, mu je prijatelj Danilo spregovoril ob odprtem grobu.

Do petdesetega leta nekaj novel, do devetdesetega dvajset knjig

"Pisanje je samo v meni. Samo o tistem lahko pišem, kar je del mene ali moje zavesti, kar me vznemirja, kar pritiska name in kliče po rojstvu," je izpovedal Danilo Lokar. Prijatelj Pilon ga je videl, kako nekaj piše, vendar je to skrival tudi pred njim. Po naključju je med letoma 1933-1935 v ljubljanski reviji Sodobnost, ki jo je urejal Ferdo Kozak, izšlo nekaj Lokarjevih novel (Ples, Zimska noč, Obleka). Do načrtovane izdaje njegovih novel v knjigi ni prišlo. Šele leta 1956 je pri koprski založbi Lipa izšla njegova prva knjiga Podoba dečka, v kateri opisuje svojo mladost, predvsem dijaška leta v Gorici. Leta 1958 je izšla zbirka novel Sodni dan na vasi, za katero je leta 1959 prejel Prešernovo nagrado. Nadaljevanje Podobe dečka je avtobiografski roman Leto osemnajsto (1960), kjer pisatelj podaja obračun svojega vstopa v življenje. Med letoma 1960-1970 je izšlo osem Lokarjevih knjig, po letu 1970 pa še deset! Mladini je posvetil knjigo Srnjaček, ljubko zgodbico o živali, ki se pred hudo zimo zateče med dekleta, ki ga spomladi vrnejo naravi. Temeljito bibliografijo del Danila Lokarja, ki je objavljena v knjigi Burja pred tišino - izšla leta 1982, ob pisateljevi devetdesetletnici - je pripravil njegov ajdovski rojak Marijan Brecelj. "Lokarjevo delo je po vsebinski in slogovni značilnosti utemeljeno v neposredni življenjski izkušnji," sodi literarna zgodovinarka Helga Glušič. "Njegovemu zanimanju za presenetljive in nevsakdanje vzgibe v človeških usodah je zdravniški poklic prinesel ogromno gradiva, od katerega je za svojo pripoved odbiral srečanja s posebnimi ljudmi, posebnimi situacijami in občutji."

(obletnica meseca 07_2009)

LETA 1638 UMRL CORNELIUS JANSEN

NIZOZEMSKI ŠKOF, OČE JANZENIZMA (*1585)

Gibanje, ki je oznanjalo pretirano strogost v verskem življenju, se po nizozemskem teologu in škofu Korneliju Jansenu (lat. Jansenius) imenuje janzenizem. V svojem glavnem delu Augustinus, ki je izšlo po njegovi smrti (1640), je pod vplivom kalvinizma učil, da je človeška narava po izvirnem grehu povsem pokvarjena. Zato je človek nesvoboden in ga more rešiti le milost, ki pa jo Bog daje samo izbrancem. Friderik Baraga se je kot mlad duhovnik boril proti janzenizmu z oznanjevanjem Božjega usmiljenja.

LETA 1788 UMRL GIOVANNI ANTONIO SCOPOLI

ITALIJANSKI ZDRAVNIK IN NARAVOSLOVEC (* 1723)

Rojen v Italiji (Cavalese) leta 1754 je postal rudniški zdravnik v Idriji (tedanja Avstrija), kjer je tudi poučeval na metalurško-kemijski šoli. Na svojih potovanjih po Kranjski je preučeval rastlinstvo in živalstvo in leta 1760 izdal knjigo Flora carniolica, prvo znanstveno delo o naravi v Sloveniji. V njej je opisal več kot tisoč rastlinskih vrst s področja SZ Slovenije in tako postavil je temelje sodobnemu znanstvenemu naravoslovnemu raziskovanju na Kranjskem ...

več:
S. Čuk, Giovanni Antonio Scopoli (1723-1788): Obletnica meseca, v: Ognjišče 5 (2018), 42-43.

LETA 1794 UMRL ANTOINE LAURENT LAVOISIER

FRANCOSKI KEMIK, OČE MODERNE KEMIJE (* 1743)

Francoski kemik Antoine Laurent Lavoisier spada med ustanovitelje moderne kemije. Dokazal je, da je zrak zmes kisika in dušika ter ugotovil vlogo kisika pri gorenju - spajanju snovi s kisikom. Umrl je kot nedolžna žrtev med francosko revolucijo (1789-1795). 8. maja 1794 je njegova glava padla pod giljotino, napravo za izvrševanje smrtne kazni med to revolucijo.

LETA 1828 ROJEN JEAN-HENRI DUNANT

ŠVICARSKI MIROVNIK IN HUMANIST, OČE RDEČEGA KRIŽA (†1910)

Švicarski človekoljub Jean-Henri Dunant je po bitki pri Solferinu (1859) ustanovil društvo za pomoč vojnim ranjencem. To je bil zametek mednarodne organizacije Rdečega križa. Za njen rojstni dan velja 26. oktober 1863. Leta 1901 so prvič podelili Nobelovo nagrado za mir. Prejel jo je Henri Dunant, ki je ves denar podaril vojaškim bolnišnicam.

LETA 1880 UMRL GUSTAVE FLAUBERT

FRANCOSKI PISATELJ (* 1821)

Kot nezaželen otrok je že v mladosti doživel trpljenje in umiranje drugih ljudi. Začel je pisati kratke zgodbe, v katerih so bili opisi zelo realistični, pripoved je izdelal do popolnosti, preden jo je objavil. Na očetovo željo je moral študirati pravo, toda šele ko se je iz Pariza preselil na podeželje, kjer je začel pisati in so nastala njegova najbolj znana dela. Roman Gospa Bovary, je Flaubert izdal leta 1857, po potovanju po Tuniziji je napisal zgodovinski roman Salammbô, ki slikovito opisuje vojaške boje v Kartagini v času po prvi punski vojni. Pomemben je tudi njegov roman Tri priče. Flaubert je v svojih delih razgaljal meščansko družbo in njen življenjski slog. Velja za glavnega predstavnika francoskega realizma in za enega največjih svetovnih romanopiscev.

njegove misli:

• Srce je bogastvo, ki ga ni mogoče niti prodati niti kupiti, mogoče ga je samo podariti.
  
• Prepričan sem, da bi nam, če bi nenehno imeli svoj pogled uprt v nebo, konec koncev zrasle peruti.

LETA 1895 ROJEN FULTON J. SHEEN

AMERIŠKI NADŠKOF, PRVI TELEVIZIJSKI PRIDIGAR, BOŽJI SLUŽABNIK († 1979)

Okoli leta 1950 je v Ameriki in po vsem svetu zaslovel kot oznanjevalec evangelija po sodobnih sredstvih obveščanja - radiu in televiziji. Rad je govoril, da je "radio kot stara zaveza: slišiš, pa ne vidiš - televizija pa kot nova zaveza: slišiš in tudi vidiš, kajti Jezus, napovedani Odrešenik, je prišel med nas". V vseh svojih nastopih je poudarjal evangeljsko resnico: "Bog te ljubi!" Če bi sveti Pavel, veliki "apostol narodov", živel danes, bi oz­nanjal evangelij po sodobnih sredstvih obveščanja - radiu, televiziji in zdaj tudi internetu. Potrebo po takem oznanjevanju je začutil tudi Fulton John Sheen, katoliški duhovnik in kasneje škof v Združenih državah Amerike. Že pred drugo svetovno vojno je imel radijske govore, v katerih je hotel nagovoriti ljudi s tem, da se je v luči evangelija loteval njihovih bolečih problemov. Med njegovimi poslušalci niso bili samo katoličani, temveč tudi mnogi nekatoličani, celo neverni, a iskreni iskalci resnice. "Tistega, ki ne veruje, je mogoče o Bogu bolj prepričati z dokazi iz nereda, ki vlada v njegovem srcu, kakor z dokazi iz reda v svetu."

več:
S. Čuk, Fulton J. Sheen, Prvi televizijski pridigar: Pričevanje, v: Ognjišče 11 (2022), 82-83.

nekaj njegovih misli:

• Naj bo kakšno srce še tako privlačno, bo vedno obstajalo še neko večje Srce, večja ljubezen, plemenitejša predanost. Če se vam zdi vaša mati utelešenje vsega tistega, kar je v življenju najlepše, ali morete potem misliti, da bi Bog, ki je ustvaril materinstvo, premogel manj ljubezni?
  
• V temnih nočeh smo hvaležni za luno. Če jo vidimo lesketati, vemo, da mora biti tudi sonce. V temni noči sveta, ko ljudje obračajo hrbet njemu, ki je Luč sveta, se ozrimo na Marijo, naj vodi naš korak, medtem ko čakamo na sončni vzhod.
  
• Izpolnjevanje božje volje je jedro sleherne svetosti. Jezus nas uči, kako je treba umreti: v uri svoje poslednje žrtve je hotel imeti poleg sebe svojo Mater. In zakaj potem ne bi molili dan za dnem: »Prosi za nas grešnike zdaj in ob naši smrtni uri«?
  
• Marija je kakor okence, skozi katero ujame zemljan prvi bežni žarek Boga. Morda pa je bolj povečevalno steklo, ki povečuje našo ljubezen do njenega Sina, da ga molimo bolj iskreno in z večjo vnemo.
  
• V kraljestvu ljubezni ni ravnin: ali se vzpenjamo ali pa gremo navzdol.
  
• To življenje ni zmaga. To je boj in Bogu ni všeč, da mirujejo tisti, ki so določeni za boj.
  
• Človek je milosrčen, kadar žalost in skrb svojega bližnjega čuti kot svojo skrb in svojo žalost.
  
• Če naš bližnji nima ljubezni, potem mu moramo dati mi del naše ljubezni. Tako ravna Bog z nami.
  več:
  

LETA 1898 ROJEN KARDINAL ALOJZIJ STEPINAC

BLAŽENI NADŠKOF IN KARDINAL, POGUME­N PASTIR BOŽJEGA LJUDSTVA († 1960)

Med svojim drugim pastirskim obiskom na Hrvaškem je papež Janez Pavel II. v soboto, 3. oktobra 1998 v hrvaškem narodnem svetišču Marija Bi­strica razglasil za blaženega kardinala Alojzija Stepinca, ki je bil nadškof v Zagrebu (1934-1960). Pogumnega pastirja, ki se je boril za temeljne človeške pravice, so komunistične oblasti na insceniranem sodnem procesu obsodile kot "vojnega zločinca", on pa je svojim sod­nikom z dostojanstvenim mirom dejal: "Moja vest je čista!"

več:
S. Čuk, Kardinal Alojzij Stepinac: Pričevanje, v: Ognjišče 10 (1998), 62-63.

njegova misel (na sodišču):

• Moja krivda je v tem, da ne klonim pred vašimi zahtevami. Toda če bi moral dati svoje življenje pri izpolnjevanju svojih dolžnosti, ga bom dal, zagrebški nadškof zna ne samo trpeti, ampak tudi umreti za svoje ideje.

o njem:

• Izpolnil je svoje poslanstvo oznanjevanja predvsem s trpljenjem za Cerkev in potrdil sporočilo vere s smrtjo. Raje je imel temnico kot svobodo, le zato, da je branil svobodo in edinost Cerkve. Ni se bal verig, da ne bi bila uklenjena beseda evangelija. (Janez Pavel II.)
  
• Bil je pastir Božje črede v posebno težavnih časih zgodovine hrvaškega naroda, ko so protikrščanske ideologije pustošile po vsej Evropi, sejale sovraštvo med rasami in borbo med razredi. Kardinal Stepinac je v odnosu do njih zavzel jasno stališče, brez človeških ozirov in političnih računic, v absolutni zvestobi evangeliju, cerkvenemu nauku in svoji vesti kot katoliški škof. Za kardinala Stepinca je bilo oznanjevanje evangelija in biti njegova priča osebna obveza, notranja zahteva, ki jo je v polnosti sprejel, sad neomejenega podarjanja sebe Bogu, Cerkvi in svojemu narodu. (kardinal Rode)

LETA 1902 ROJEN JOŽKO TISCHLER

ŠOLNIK IN POLITIK, OČE KOROŠKIH SLOVENCEV († 1979)

Priznanje za požrtvovalno delo med našimi rojaki na avstrijskem Koroškem je Tischlerjeva nagrada. Ime nosi po dr. Jožku Tischlerju, ki je bil po drugi svetovni vojni "oče" koroških Slovencev. Leta 1949 je ustanovil Narodni svet koroških Slovencev,danes najstarejšo predstavniško organizacijo slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem. Precejšen del koroških Slovencev se namreč ni strinjal s politiko tedanjega pokrajinskega odbora Osvobodilne fronte, ki je takoj po drugi svetovni vojni prevzel vlogo edine predstavniške organizacije. NSKS so zato ustanovili na temelju demokratičnih in krščanskih načel. Bil je tudi prvi ravnatelj Zvezne gimnazije za Slovence v Celovcu, ki je bila na njegovo pobudo ustanovljena leta 1957.

o njem:

• Dr. Jožko Tischler, ustanovni ravnatelj šole, je med letoma 1957 in 1967 opravil pionirsko delo. Moral si je poiskati učiteljski in dijaški kader, skrbeti za učbenike v slovenščini, se uveljaviti na koroškem pedagoškem prizorišču, ki slovenščini tedaj ni bilo bogve kako naklonjeno. (Reginald Vospernik)

LETA 1914 ROJEN JANKO MODER

PREVAJALEC, UREDNIK IN PUBLICIST († 2006)

»Rad prevajam, ker mi to nadomešča potovanja in mi razen izvirnika in slovarja ni treba nositi s seboj ne težke prtljage, ne daljnogleda ne drobnogleda, pa imam vendarle občutek, kaj vse odkrivam iz skrivnostnega podgobja tujih besedil.« Tako je o svojem prevajalskem delu, po katerem je najbolj zaslovel, povedal Janko Moder. O njem je šel glas, da je prevedel več knjig, kot jih lahko normalen človek v svojem življenju prebere. Šaljivo so trdili, da je v svojem izredno dolgem življenju prevedel "več kot sedem ton knjig"; čisto res pa je, da obsega njegov prevajalski opus več kot 700 naslovov. Janko Moder se je držal načela, da je treba vse prevajati iz izvirnika, kar pomeni, da je prevajal iz 25 evropskih jezikov! Toda ni bil samo prevajalec, temveč tudi izviren ustvarjalec kot pesnik in pisatelj. Veljal je za enega najbolj uglednih poznavalcev slovenskega jezika in sodeloval je pri pripravi več pravopisov. Pomembno je njegovo delo pri Mohorjevi družbi, najstarejši slovenski založbi.

več:
S. Čuk, Janko Moder (1914-2006): Obletnica meseca, v: Ognjišče 5 (2014), 48-49.

LETA 1989 V LJUBLJANI PREBRANA MAJNIŠKA DEKLARACIJA

Pesnik Tone Pavček je na Kongresnem trgu v Ljubljani prebral izjavo slovenske politične alternative oziroma nastajajoče demokratične opozicije. Besedilo se imenuje Majniška deklaracija 1989, podpisali so jo Društvo slovenskih pisateljev, Slovenska demokratična zveza, Slovenska kmečka zveza, Slovensko krščansko socialno gibanje in Socialdemokratska zveza Slovenije. V izjavi so poudarili prelomnost zgodovinskih dogodkov in odgovornost Slovencev za njihovo prihodnost, zahtevali samostojno Slovenijo in postavili temelje političnemu programu poznejše koalicije Demos.

besedilo:

Podpisniki te listine izjavljamo in sporočamo:
- da hočemo živeti v suvereni državi slovenskega naroda;
- kot suverena država bomo samostojno odločali o povezavah z južnoslovanskimi in drugimi narodi v okviru prenovljene Evrope;
- glede na zgodovinska prizadevanja slovenskega naroda za politično samostojnost je slovenska država lahko utemeljena le na:
* spoštovanju človekovih pravic in svoboščin,
* demokraciji, ki vključuje politični pluralizem,
* družbeni ureditvi, ki bo zagotavljala duhovno in gmotno blaginjo v skladu z naravnimi danostmi in v skladu s človeškimi zmožnostmi državljanov Slovenije.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 8. maj 1898, Brezarić pri Krašiću (blizu Jastrebarskega), † 10. februar 1960, Krašić.

Ob stoletnici Stepinčevega rojstva je nadškof Josip Bozanić, nje­gov tretji naslednik na zagrebškem nadškofijskem sedežu, na vernike naslovil dolgo pastirsko pismo (z datumom 1. marca 1998), v katerem prikaže življenje in delo svojega svetniškega prednika. Podatke črpa iz temeljitega življenjepisa kardinala Stepinca, ki ga je napisal slo­venski frančiškan p. Aleksa Benigar (1974). Alojzij Stepinac se je rodil 8. maja 1898 v vasi Brezarić v župniji Krašić kot peti od osmih otrok očeta Josipa in matere Barbare (Bare). Ko je nekaj dni po kr­stu prišel župnik k njim na obisk, je videl, da je čez odejo v poste­ljici, kjer je ležal mali, razgrnjen velik družinski rožni venec. Ob pogledu na to je župnik dejal: "Bara, pa kako ne bi Lojzek postal svet­nik, ko pa že zdaj moli rožni venec!"

Po osnovni šoli v Krašiću je Lojzek odšel v Zagreb, kjer je sredi prve svetovne vojne končal gimnazijo. Vpoklican je bil pod orožje in poslan na soško fronto, kjer je prišel v italijansko ujetništvo. Leta 1919 se je vpisal na agronomsko fakulteto zagrebške univerze, čeprav je v globini svojega srca zaznal klic po duhovništvu, ki ga je s svo­jimi molitvami podpirala mati Bara. Leta 1924 je šel k tedanjemu zag­rebškemu nadškofu Antunu Bauerju, ki ga je poslal v Rim. Na papeški univerzi Gregoriani je dosegel doktorat iz filozofije in teologije ter bil 26. novembra 1930 posvečen v duhovnika. Ko se je vrnil v doma­čo škofijo, je srčno želel, da bi šel delovat na župnijo, toda nad­škof, ki ga je dobro poznal, je imel z njim drugačne namene. Tri leta je opravljal razne odgovorne službe na škofiji, leta 1934 pa ga je papež Pij XI. imenoval za zagrebškega nadškofa koadjutorja s pravico nasledstva.

Bilo mu je 37 let in bil je najmlajši katoliški škof na svetu. Tri leta se je v novo službo nadvse uspešno uvajal, po smrti nadško­fa Bauerja leta 1937 pa je na njegova ramena padla odgovornost za ve­liko zagrebško nadškofijo. Tej nalogi je bil dorasel. Lahko rečemo, da je svojo službo opravljal v duhu odprtosti drugega vatikanskega koncila. Prišla so težka leta druge svetovne vojne. Ko je bila leta 1941 ustanovljena ustaška Nezavisna država Hrvatska, je nadškof Stepinac od­ločno zagovarjal temeljne pravice vseh ljudi, naj bodo Hrvati ali Srbi, Judje ali Cigani. "Naš bližnji, naj se imenuje tako ali druga­če, ni 'šrauf' v mašini države, pa naj bo obarvana rdeče ali črno, sivo ali zeleno, temveč je svoboden božji otrok, naš brat v Bogu!"

Po koncu vojne in nastopu komunistične vladavine se je začela divja gonja proti nadškofu Stepincu kot "vojnemu zločincu". 22. julija 1945 so jugoslovanski škofje izdali znamenito pastirsko pismo, v katerem so odločno zahtevali spoštovanje pravic vernikov, kakor je bilo ob­ljubljeno ob ustanovitvi nove Jugoslavije. Komunistični oblastniki so ga sprejeli kot "napad na državo". Prvi podpisnik je zagrebški nadškof Alojzij Stepinac, predsednik Jugoslovanske škofovske konfe­rence. V septembru 1946 so proti njemu uprizorili sodni proces, ki se je končal 11. oktobra z obsodbo na pet let zapora v Lepoglavi in nato na hišni pripor v rodnem Krašiću, kjer je smel maševati, pridi­gati in spovedovati, kar mu je bilo v veliko uteho.

Tam ga je dolete­la kardinalska čast, ki mu jo je 12. januarja 1953 podelil papež Pij XII. To zasluženo priznanje je jugoslovanske rdeče oblastnike tako razkačilo, da so pretrgali diplomatske odnose z Vatikanom. "Kardinal­ski škrlat pomeni kri," je dejal Stepinac. Njegovo zdravje je vedno bolj pešalo in 10. februarja 1960 je izročil svojo dušo Bogu. Poko­pali so ga v zagrebški stolnici. Pogreb je bil pravo zmagoslavje vere. Na njegov grob se odtlej zgrinjajo množice romarjev, Med njimi je bil 11. septembra 1994 tudi papež Janez Pavel II., ki je tega pogum­nega pastirja božjega ljudstva imenoval "najsvetlejši lik Cerkve na Hrvaškem". Zdaj ga bo kot svetliko postavil na oltar.

(pričevanje 10_1998)