* 4. december 1885, Šavna peč, † 1. maj 1963, Ljubljana

Anton Sovre je bil vse svoje bogato in delovno življenje, ki se je izteklo na današnji dan - v službi antike. Že kot dijak se je zaljubil v grščino in latinščino, še večjo ljubezen pa je gojil do svojega materinega jezika. Sklenil je rojakom približati bogastvo antične književnosti: "njeno filozofijo od predsokratokov preko Platona in Lukrecija in Marka Avrela do cerkvenega očeta Avguština; njeno zgodovinopisje od zgodb starodavnega Herodota do Plutarhovih življenjepisov in v odličnih prevodih njeno čudovito leposlovje od Homerjevih epov Iliada in Odiseja preko velikih treh grških dramatikov Aishila, Sofokla in Euripida, preko globokih in pretresljivih platonskih dialogov do grške lirike" (Jože Dolenc). Za življenjsko vodilo si je izbral gesli: "Oblikuj in izobražuj s svojim delom tudi druge in vplivaj nanje s tem, kar si sam."

Mož, ki nam je približal bogastvo antike, se je 'spustil v slovensko kulturo z vrtoglavih obsavskih drč' (Alojz Rebula): rodil se je 4. decembra 1885 v Šavni Peči pri Zidanem Mostu v družini železniškega čuvaja. Osnovno šolo je obiskoval v Zidanem Mostu in v Krškem, gimnazijo pa v Celju in Ljubljani, kjer se je ogrel za antično poezijo. Po maturi (1906) je šel za eno leto k vojakom, potem pa je študiral klasično filologijo (jezikoslovje) na Dunaju in v Gradcu. Leta 1912 je (kot suplent) poučeval na gimnaziji v Ljubljani in zatem v Gorici. Med prvo svetovno vojno je bil ves čas v vojaški suknji. Najprej je bil na fronti v Karpatih, kjer je bil ranjen v glavo, potem pa je bil premeščen v Črno goro. Po vojni je bil sedem let suplent in profesor klasičnih jezikov na Ptuju (profesorski izpit je opravil leta 1925 na ljubljanski univerzi), zatem je poučeval na klasični gimnaziji v Ljubljani. Leta 1932 je bil zaradi 'slovenoborstva' kazensko prestavljen v Pančevo in Sremske Karlovce. Potem je spet učil v Ljubljani. Do začetka druge svetovne vojne je bil inšpektor klasičnih jezikov pri ministrstvu za prosveto v Beogradu. Malo pred izbruhom vojne je dobil študijski dopust, da bi šel v Italijo zbirat gradivo za rimsko zgodovino, kakor je nekaj let prej v Grčiji zbiral gradivo za svojo veliko monografijo Stari Grki, ki je izšla pri celjski Mohorjevi (1939). Šele po drugi svetovni vojni je dobil službo, ki mu je bila 'pisana na kožo': leta 1946 je postal profesor grškega jezika in književnosti na ljubljanski univerzi, ki jo je z mladostnim ognjem opravljal vse do upokojitve (1956). Vzgojil je nekaj rodov klasičnih filologov, ki naj bi nadaljevali njegovo delo (vendar ga niso mogli, ker se je krojačem socialističnega izobraževanja klasika zdela nepomembna!). Kajetan Gantar, eden izmed najbolj nadarjenih učencev in zdaj njegov naslednik na ljubljanski univerzi, je o njem zapisal: "Sovretovo literarno obzorje je bilo izredno široko, njegova učenost je bila naravnost legendarna, njegova delovna energija pravi biološki čudež." Drugi njegov učenec, pisatelj Alojz Rebula, je o Sovretovem urniku zapisal: "Slišalo se je kot pravljica: sedel je k delu, ko je Ljubljana odhajala spat. In snemal si je odejico s kolen, vstajal od dela in legal, ko je Ljubljana vstajala. To skozi deset let, dvajset, trideset."

V teh letih so nastajali njegovi številni prevodi grških klasikov. Začel je z odlomkom iz Sofoklovega Kralja Oidipa leta 1921. V knjižni izdaji je objavil nad 30 prevodov iz antične književnosti, poleg tega še več krajših prispevkov v raznih revijah, zbornikih in koledarjih. Veliko je sodeloval tudi z Mohorjevo družbo, ki je leta 1932 izdala Izpovedi Avrelija Avguština, njegov 'verjetno najžlahtnejši in najzahtevnejši prevod' (K. Gantar), v monumentalni Plečnikovi opremi. Po sodbi poznavalcev je bilo prevajanje Izpovedi svetniškega hiponskega škofa v Sovretovem prevajalskem delu nekakšen prelom. "Znal je najti Avguštinovemu jeziku in obliki ustrezno slovensko besedo in oblikovno dovršenost' (J. Dolenc). Ne moremo mimo Sovretovega prevoda Homerja: celotne Iliade in Odiseje. Omeniti velja še njegovo mladinsko priredbo Odiseje v prozi (1951). Prevajal je tudi iz slovenščine v latinščino (npr. Aškerčevega Brodnika in nekatere Prešernove pesmi), pa iz živih jezikov (angleščine, nemščine). Objavil je tudi nekaj znanstvenih razprav z jezikoslovnega področja. Precej svojih sil je posvetil pedagoškemu delu: pouku latinščine in grščine. Živo se je zanimal tudi za lepoto slovenskega jezika: sodeloval je pri izdajah Slovenskih beril in slovnice za srednje šole. Bil je član komisije SAZU, ki je pripravljala (še vedno veljavni) Slovenski pravopis 1962. Slovenska beseda mu je bila 'kakor bister potok; vsaka tuja primes ga takoj skali; greznice vanj speljevati je greh'.

(obletnica meseca 05_1993)

* 19. februar 1910, Tolmin, Slovenija, † 30. april 1993, Gorica.

"Ljubka Šorli je simbol slovenske matere, ki je nobena težava ne zlomi, pogumno prenaša trpljenje in se prepričano zanaša na Boga, ki ji nikoli ni naložil takega bremena, da bi ga ne mogla prenesti. Nikoli ni obupala, vedela pa je, da ji bo Bog pomagal, zato je hodila pogumno po svoji poti." Tako je o pesnici in učiteljici, kulturni delavki in trpinki, ki ji z globokim spoštovanjem posvečamo ta zapis ob obletnici njenega rojstva, zapisal profesor Martin Jevnikar. Ob njeni smrti je pisatelj Alojz Rebula izpovedal: "Z Ljubko Šorli odhaja od nas ne samo velika Slovenka, ki je ob svojem možu Lojzetu Bratužu - mučencu že prešla v naš narodni primorski mit, ampak tudi velika kristjanka." O svoji trnjevi življenjski poti je pripovedovala v pogovorih z Marijo Češčut na slovenskem Radiu Trst A v nizu šestih srečanj od 14. oktobra do 9. decembra 1975. Izšli so v zborniku ob njeni osemdesetletnici. Tiste njene izpovedi in pripovedi, ki jih bomo povzeli ali navajali dobesedno, naj nagovorijo tudi nas.

"Učiteljski poklic sem prinesla s sabo na svet"

Rodila se je 19. februarja 1910 v Tolminu kot drugi otrok v obrtniški družini, za bratcem, ki je že po nekaj tednih umrl, za njo pa sta prišli še sestrici Vida in Marica. Oče Luka je bil sin strojarja, a ga ta poklic ni veselil; trgovino z usnjem je nekaj časa vodila mati Alojzija Mlakar iz Bače pod Podbrdom, ki je preživljala družino. Ob začetku soške fronte v prvi svetovni vojni so se deklice zatekle k sorodnikom na Jesenice, kjer je Ljubka začela hoditi v šolo, po vojni pa je šolo nadaljevala v Tolminu, kjer so se naselili v rodni hiši, ki je bila med vojno skoraj nepoškodovana. Breme za preživljanje družine je bilo na ramenih matere, ki je v njihovi novi hiši odprla trgovinico z mešanim blagom. Ljubka je po končani osnovni šoli obiskovala meščansko, srednjo šolo. Po končani srednji šoli je stala na razpotju. "Vleklo me je na učiteljišče, ker sem si želela postati učiteljica.

Učiteljski poklic sem tako rekoč prinesla s sabo na svet, saj sem že kot deklica najraje igrala šolo." Ko je videla, kako se mati muči v trgovini in kako bi potrebovala pomoč, predvsem pri knjigovodstvu, se je odločila za trgovsko šolo. Obiskovala je tudi glasbeno šolo, ki ji je v naslednjem obdobju življenja zelo koristila. Svoje sanje o učiteljskem poklicu je mogla uresničiti šele po drugi svetovni vojni, ko je bila ob pomanjkanju učiteljev leta 1946 sprejeta kot učiteljica na osnovno šolo v Tolminu. Opravila je tudi učiteljsko maturo. Od leta 1948 pa vse do upokojitve leta 1975 je poučevala skoraj v vseh slovenskih vaseh v okolici Gorice, zadnja leta pa v Gorici.

"Stopila v novi stan sva kot v svetišče"

Ljubka Šorli se je z Lojzetom Bratužem srečala leta 1930, ko je bil imenovan za nadškofijskega nadzornika cerkvenih zborov. Pobliže sta se spoznala leta 1931. "Ko je umrla moja sestra Vera, je skupno z drugimi goriškimi znanci prišel na pogreb tudi on. Nekaj mesecev potem je Veri posvetil prvo skladbo na moje besedilo... Tako naju je skupno delo zbližalo in začela sva si dopisovati. Imela sva pač veliko skupnega, o čemer sva se rada pomenila v pismih." Na začetku leta 1932 so Lojzeta Bratuža fašistični oblastniki zaprli, z Ljubko sta ostala povezana v pismih."Takrat sva spoznala, da sva drug drugemu namenjena. Iz prijateljstva se je rodila ljubezen, botrovala sta ji trpljenje in strah." Jeseni 1933 sta se poročila v tolminski župnijski cerkvi Vnebovzete.

V sonetnem vencu Ti in jaz in tri leta najinega življenja (1955) je zapisala: "Stopila v novi stan sva kot v svetišče, / ki mir je v njem doma in blagoglasje". Po poroki sta se nastanila na Svetogorski cesti v Gorici. Ko se je 19. junija 1934 rodila hčerka Lojzka, se jima je zdelo, da je njuno življenje komaj z rojstvom otroka zadobilo pravi smisel. Njuno veselje je bilo nepopisno, ko se je 27. novembra 1936 Lojzki pridružil bratec Andrej. Njuna družinska sreča je trajala le nekaj več kot tri leta. Fašisti so bili stalno za petami Lojzetu, ki se je pogumno posvečal glasbeni in kulturni dejavnosti. Redno je hodil v Podgoro, kjer je bil organist in pevovodja. V nedeljo, 27. decembra 1937, po maši so ga fašisti prisilili, da je pil strojno olje, pomešano z bencinom. Strup je začel delovati še isti dan, muke pa so trajale do 16. februarja 1937. "Naslednji dan bi dopolnil 35 let. Pokopali so ga 19. februarja, na moj rojstni dan. Imela sem 27 let." Fašisti niso prizanesli niti mladi vdovi. Leta 1943 je prestala strašno kalvarijo.

"Pesem moja eno išče, / pot v človekovo svetišče, / ki mu pravimo srce"

Tako je Ljubka Šorli označila svojo poezijo in s tem je povedala, da je njena čustvena lirika namenjena bralcem, ki znajo "gledati s srcem". Ko prebiramo njene pesmi, bomo pritrdili tistim, ki pravijo, da je Šorljiva ena najglobljih slovenskih pesnic. Njen pesniški jezik je melodičen in to potrjuje dejstvo, da je okoli 150 njenih pesmi uglasbenih (precej jih je uglasbil njen mož Lojze Bratuž). Veliko je nabožnih (božičnih, Marijinih, evharističnih), ki so izšle v pesmaricah, katere je urejal skladatelj Vinko Vodopivec, njihov družinski prijatelj.

Ljubka je v radijskem pogovoru povedala, da je kot majhna deklica, ki se je komaj naučila brati, dobila v roke Gregorčičeve Poezije, ki so jo tako očarale, da jih je brala v postelji. Ljubezen do slovenskega jezika in slovenske književnosti je v njej zbudil Ivan Matelič, učitelj slovenščine na srednji šoli v Tolminu. Vedno so ji delale družbo knjige. "Ena izmed teh je bila Župančičeva zbirka Mlada pota. Bolj ko sem jo prebirala, bolj me je prevzemala lepota Župančičeve poezije ... Župančiča sem občudovala, nisem ga pa skušala posnemati. Moja struna je bila drugače uglašena kot njegova." Svoje prve pesmi je Ljubka objavila leta 1927 v ilegalnem ciklostilnem lističu Soča, prva njena natisnjena pesem pa je izšla v mohorjevi reviji Mladika leta 1929. Njene pesmi so izšle v petih knjigah: Venec spominčic možu na grob, sonetni venec z akrostihom (1957), Izbrane pesmi (1973), Veseli ringaraja - pesmi za otroke (1983), Rumeni ko zlato so zdaj kostanji - pesmi rodnemu Tolminu (1985), Pod obokom čarobnim - izbor pesmi (1987). Njeno plemenito srce je prenehalo bíti 30. aprila 1993.

(obletnica meseca 02_2010)

* 2. maj 1721, Ljubljana; † 24. januar 1784, Gomila.

Nezakonski sin neznane matere in iskanje očeta

V krstni knjigi stolne župnije sv. Nikolaja v Ljubljani je zapisano, da je bil "2. maja 1721 krščen Peter Pavel Glavar, nezakonski sin Jerneja Glavarja in njegove priležnice". Natančen datum njegovega rojstva ni znan. Prvi Glavarjev življenjepisec Josip Henrik Stratil pripoveduje, da je nekega poletnega jutra leta 1721 župnik v Komendi na pragu župnišča našel nekaj tednov starega otroka, med plenicami pa listič z napisom 'Krščen je za Petra Pavla'. Otroka so dali v rejo revni družini Basaj (Jerasovi) v Vopolju pri Lahovčah. Zgodaj je pokazal nadarjenost in željo po učenju. Dali so ga v jezuitsko gimnazijo v Ljubljani, ki jo je končal z odliko.

Čutil je željo do duhovniškega poklica, zato je 'pobegnil' v Gradec in nadaljeval šolanje v tamkajšnjem bogoslovju, ki ga je dovršil z odliko ter postal magister bogoslovja in modroslovja. Vrata do tako zaželenega mašniškega posvečenja pa so mu bila zaradi njegovega nezakonskega rojstva zaprta. Odpravil se je iskat očeta: to naj bi bil komendator Peter Jakob Testaferrata. Več okoliščin govori, da je bil glavar res sin komendatorja Testaferrata, ki je prišel v Komendo leta 1715 in je tam živel dobrih petnajst let. Glavar je preko Senja, kjer je bil Jernej Basaj, s katerim je odraščal, obmejni častnik, šel k njemu v Ascoli, ostal nekaj časa pri njem. Z njegovim priporočilom se je vrnil v Senj. Škof Benzoni ga je po spregledu zadržka nezakonskega rojstva, kar dokazuje ohranjena listina, 13. septembra 1744 posvetil v mašnika. Štiri dni kasneje je daroval svojo novo mašo v božjepotni cerkvi na Trsatu. Njegova vztrajnost, s katero je premagoval vse ovire, je bila nagrajena.

Kot župnik je svoje farane obiskoval in poučeval

Mladi duhovnik se je s Trsata odpravil peš v Komendo, kjer se je takoj lotil dela. V dušnem pastirstvu je najprej kot kaplan pomagal onemoglemu župniku Roglju, prevzel je tudi oskrbništvo posesti. Leta 1751 je župnik Rogelj stopil v pokoj in Glavar je bil imenovan za komendskega župnika. Z vsemi močmi se je vrgel na delo. Spoznal je pomanjkljivo versko znanje svojih faranov, zato je pri popoldanski božji službi začel razlagati krščanski nauk. Svoje farane je obiskoval tudi na domu in jih tudi tam poučeval v krščanskem nauku in sicer po kratkem katekizmu, ki ga je sam sestavil. V njem je bilo za otroke 20, za odrasle pa 47 vprašanj. Prehodil je vso komendsko župnijo, ki je bila tedaj precej večja kot danes, ter obiskal in izprašal vse farane. Kdor ni znal krščanskega nauka, ni smel k velikonočni spovedi. Otroci so šli k prvi spovedi s sedmim letom, k prvemu obhajilu pa med osmim in devetim letom. Leta 1752 je dal sezidati lepo benficiatsko hišo (za morebitnega tretjega duhovnika), v kateri je danes znamenita Glavarjeva knjižnica s pohištvom iz tistega časa. Prizadeval si je tudi za splošno izobrazbo ljudi in 1760 v Komendi ustanovil šolo ter tako nadarjenim kmečkim dečkom omogočil pot do višje izobrazbe. Zanjo je kupil posebno hišo, kateri je pridružil še internat. V spomin svoji neznani materi je v letih 1762–1766 dal v Tunjicah sezidati novo baročno cerkev sv. Ane, za katero je prispeval precej denarja in jo je 2. maja 1766, na svoj petinštirideseti rojstni dan, blagoslovil. Med svojimi farani, katerim je posvetil svojih dvaindvajset duhovniških let, je bil srečen in zadovoljen, kljub temu pa je iz raznih vzrokov leta 1766 kupil graščino Lanšprež na Dolenjskem in se konec leta tja preselil.

Lanšpreški gospod, umni gospodar in dobrotnik

Ob njegovem prihodu je bil Lanšprež s posestvom vred hudo zanemarjen. Glavar se je brž lotil dela: sezidal je veliko klet in kaščo za žito, zasadil nov velik vinograd in sadovnjak, vrt za zelenjavo in nakupil plemensko živino. Vsa dele je izvršil popolnoma na lastne stroške. Ko je bila leta 1767 ustanovljena Kmetijska družba za Kranjsko, je Glavar kot njen član opozarjal na potrebe dolenjskega kmeta. Uvajal je nove, napredne načine kmetovanja in skušal je doseči, da bi tudi pri nas izdajali poljudne strokovne knjige za kmete. Glavarjeva velika ljubezen so bile čebele. Čebelariti je začel takoj po prihodu v Komendo in je imel do 200 panjev. Priredil in dopolnil je Janševo knjigo o čebelah in ji dal naslov O čebeljih rojih, ki je ostala v rokopisu.

Vsi Glavarjevi življenjepisci poudarjajo njegovo veliko darežljivost in dobroto. Svoje pomoči ni odrekel nikomur. V oporoki je kot glavne in popolne dediče svojega premoženja določil revne in onemogle bolnike, brez razlike stanu iz komendske župnije in izmed podložnikov lanšpreške graščine. Določil je tudi, naj se njegova graščina Lanšprež proda in z izkupičkom sezida bolnišnica v Komendi.

V začetku januarja 1784 ga je na Lanšprežu obiskal Jernej Basar, vrstnik v mladosti, takrat general v Karlovcu: 14. januarja ga je zadela kap in izdihnil je v Glavarjevih rokah, kar ga je silno prizadelo. Prijatelja so položili k večnemu počitku v grobnico njegove kapele. Duševno in telesno strt se je tudi sam začel pripravljati na smrt. Napisal oporoko in po krajši bolezni je 24. januarja 1784 izdihnil svojo plemenito dušo. Pokopali so ga poleg Basaja in tako ju je prijateljska ljubezen združila tudi po smrti.

(obletnica meseca 01_2014)

LETA 311 IZIDE TOLERANČNI EDIKT

Cesar Galerij je v prestolnici Vzhodno rimskega cesarstva Nikomediji izdal tolerančni edikt. Z njim je krščanstvo postalo dovoljena vera, končalo pa se je preganjanje kristjanov. Kristjani naj, molijo k svojemu Bogu za njegovo varnost, za varnost države in za svojo varnost, da bi imela država neokrnjeno prihodnost na vsakem področju, in da bi lahko živeli varno na svojih domovih. Le dve leti po izdaji tolerančnega edikta je Konstantin Veliki z milanskim ediktom izenačil kristjane v Rimskem cesarstvu s pripadniki drugih verstev, kar je zanje pomenilo svobodo verovanja. Uradna vera cesarstva pa je krščanstvo postalo v času cesarja Teodozija leta 380.

LETA 1870 ROJEN FRANZ LEHAR

avstrijski skladatelj madžarskega rodu († 1948)

Avstrijski skladatelj Franz Lehar spada med najslavnejše operetne skladatelje. K pisanju operet ga je spodbudil uspeh njegove prve operete Dunajčanke (1902). Od številnih mojstrovin te glasbene zvrsti je najbolj znana Vesela vdova (1905), ki je morda najbolj priljubljena opereta novejšega časa. V Buenos Airesu so jo leta 1907 istočasno izvajali v petih gledališčih v petih jezikih.

LETA 1883 ROJEN JAROSLAV HAŠEK

ČEŠKI PISATELJ IN VOJAK, AVTOR KNJIGE DOBRI VOJAK ŠVEJK († 1923)

Češki pisatelj Jaroslav Hašek je med drugo svetovno vojno pobegnil iz avstrijske vojske k Rusom in se po vojni vrnil v domovino. Napisal je več humoristično satiričnih del. Svetovni sloves si je pridobil s knjigo Pustolovščine dobrega vojaka Švejka v svetovni vojni (1928), v kateri je s pomočjo navidez omejenega junaka prikazal ves nesmisel militarizma in vojne.

LETA 1883 UMRL EDOUARD MANET

FRANCOSKI IMPRESIONISTIČNI SLIKAR (* 1832)

Eden najpomembnejših slikarjev druge polovice 19. stoletja je slikal predvsem portrete in krajine. Njegova impresionistična dela so polna navdiha, slikal je resničen svet – heroizem modernega življenja – in se ni predajal domišljiji. Slikal je v tehniki olje na platno, barvo je nanašal v debelih slojih, poteze lahko vidimo, uporabljal pa je veliko barv, da je dosegel želene odtenke. Nekaj njegovih najbolj znanih del: V vrtni restavraciji, Zajtrk v travi ... Zelo je vplival na moderno slikarstvo.

LETA 1906 ROJEN IVAN MRAK

DRAMATIK, PISATELJ IN ESEJIST († 1986)

Ljubljančan, sin gostilničarja (Pri Mraku). Obiskoval je klasično gimnazijo, po dveh letih pobegnil v Trst in jo nadaljeval ter končal na Ptuju. Že kot dijak se je odločil za življenje svobodnega umetnika. Leta 1925 je prvič nastopil s samostojnim dramskim delom, spoznal svojo življenjsko sopotnico slikarko Karlo Bulovec. V Zagrebu je študiral režijo, in do leta 1933 živel v Münchnu, Parizu in Pragi, kar je pustilo sledi tudi na njegovem pisanju. Po vojni je pisal tragedije in eseje in vodil svoje gledališče. V prvem delu ustvarjanja je pisal kratko prozo, ki je tudi njegova najboljša zvrst, pisal je tudi pesmi, kasneje pa je začel z eseji, ki jih je posvečal slikarjem in slovenskemu kulturnemu dogajanju. Vse od konca prve svetovne vojne do sedemdesetih let je pisal dnevnike. Napisal je več kot trideset himničnih tragedij, največji uspeh je bila uprizoritev zgodovinske tragedije v ljubljanski Drami, druge njegove drame pa so igrali v glavnem amaterski odri, saj ga je kritika zavračala, prav tako tudi profesionalna gledališča ...

nekaj njegovih misli:

• Jezus je luč, ki sije skozi stoletja in tisočletja, mi pa se ji bližamo ali se od nje oddaljujemo, jo blagoslavljamo ali preklinjamo, ob njej propadamo ali rastemo.
• Če bo človeštvo sploh hotelo obstati, bo moralo zavzeti povsem drugačen odnos do stvarstva, kajti vse to, kar počnemo zdaj, je nespoštovanje življenja.
• Brez krščanstva bi si sploh ne mogli zamišljati sveta, kakršen je danes, ker je krščanstvo pravzaprav predpogoj človečanskih pravic.

LETA 1911 ROJENA LUISE RINSER

nemška pisateljica († 2002)

Luise Rinser se je uveljavila s svojimi romani in novelami s tematiko ljubezni in zakona, z motivi žrtve in odpovedi. Dobri so psihološki orisi moderne ženske v romanu Sredi življenja (1950). Pod nacizmom ni smela objavljati svojih del, do konca leta 1944 je bila v zaporu iz političnih razlogov (to je opisala v svojem delu Jetniški dnevnik).

LETA 1912 ROJEN MILAN LIPOVEC

PISATELJ IN UREDNIK († 1997)

Rojen v Trstu, v Ljubljani je končal trgovsko šolo, se priučil za stavca in se zaposlil v Narodni tiskarni. Začel je objavljati prve črtice in humoristične prispevke. Po vojni se je vrnil v Trst in delal v raznih tiskarnah, sodeloval je tudi s slovenskim radiem Trst A, objavljal v Primorskem dnevniku, Mladiki ... bil je urednik Soče in revije Zaliv. Napisal je tudi dva romana (Ljudje ob cesti – o Brkincih in Leseno jadro – Ljubljansko barje, zanimiva je parodija o slovenski zgodovini (Slovenci pod jelševo brezo). Pisal je v impresionističnem slogu, čustveno opisoval predvsem nepokvarjeno naravo in ljudi, ki tam živijo ...

 iz romana Ljudje ob cesti

Takšna je torej cesta, ki vodi / iz preteklosti v prihodnost.
Sem čez goličavo hiti popotnik. Vsak korak pospremi z zamahom proste roke in gre — varno, moško, prav nič utrujeno. Prišel je izza roba, iz ohlapne megle, ki boža ločice v dolini. Tam je dan še mlad, ni se še ugrel, medtem ko je tod, po kraškem robu razlita ena sama božja svetloba.
Popotnik se dviza po rdečem kolovozu, navzdol, navkreber, kakor je pač svet v teh krajih, in ureja korak z zamahi desnice. Z drugo roko napenja oprtnico, na kateri visi platnena torba. Tako prispe do pod Obrova in stopi na cesto, ki je sonce še ni oblilo.
Drugače pa ji ne manjka sonca tej ljubi, stari cesti, ves dan se greje na njem. Le tam, kjer steče skozi naselje, pade včasih nanjo za klobuk orehove sence. A kaj bi s tem! Vasi so redke in popotnik, če se je že odpravil z doma, ne kani posedati v hladu. Vdan v božjo voljo tepta po prahu, hiti s pripeko in svojo skromno mislijo...
Takšna je cesta poleti.
Pozimi tudi ni najti na njej pravega zavetja, ker je speljana po vleknjenem žlebu, po nekakšnih ogromnih naravnih nečkah. Te pa so nagnjene na sever. Prav tako bi se moglo reči, zakaj tod se poizgubljajo brkinske hribine, od juga pa rasto čičarijske gore. Nikakih toplih sap potemtakem, zgolj mraz in sneg in burja ...
Burja! Fiii... In zameti? (...)

LETA 1917 ROJEN STANKO KOCIPER

PISATELJ DRAMATIK, UREDNIK, PUBLICIST († 1997)

Beseda goričanec pomeni vinogradnika, prebivalca vinskih goric, kot je poljanec poljski ali ravninski kmetovalec. Roman Goričanec je osrednje pripovedno delo, ki ga je Stanko Kociper napisal pri 24 letih kot študent prava na ljubljanski univerzi. V njem je upodobil Prlekijo, njene ljudi in njihovo navezanost na zemljo. V Mariboru rojeni Kociper je mladost preživel pri Sv. Miklavžu v Prlekiji. Po vojni se je umaknil v Italijo, od koder je leta 1948 odšel v Argentino.

LETA 1952 UMRL FRAN LIPAH

IGRALEC, REŽISER, DRAMATIK, PUBLICIST IN PREVAJALEC (* 1892)

Najbolj znano delo Frana Lipaha je tridejanka Kralj Matija Gubec (1916). Kot vojna prispodoba je delo zaradi cenzure izšlo samo v odlomkih. Ta drama je pogumna izpoved mladega rodu, ki teži po svobodi. Ljudski odri so radi uprizarjali njegovo veseloigro Glavni dobitek (1930). Pisal je tudi gledališke ocene in o začetkih slovenskega filma.

LETA 1959 UMRL DAMIR FEIGEL

pisatelj in primorski kulturni delavec (* 1879)

Pisatelj Damir Feigel, rojen v Idriji, je najprej za razne časnike pisal humoreske s satirično ostjo, ki so izšle tudi v knjigah (Pol litra vipavca, Bacili in bacilke, Postrani klobuk). Potem pa je pisal večinoma daljše povesti ali romane z motivi znanstvene fantastike in tehničnih čudežev (Pasja dlaka, Faraon v fraku, Čudežno oko, Supervitalin).

LETA 1967 UMRL FRANJO BAŠ

geograf, zgodovinar in etnograf (* 1899)

Študij zgodovine in geografije je začel na Dunaju, končal pa leta 1925 v Ljubljani. Še kot študent je sodeloval pri ustanovitvi Geografskega inštituta in Geografskega društva Slovenije. Kot profesor v Mariboru je vodil tudi muzej. Po vojni je bil na ljubljanski univerzi prvi predavatelj muzeologije. Dolga leta je bil ravnatelj Tehniškega muzeja v Bistri in spodbujal je ustanavljanje muzejev tehnične dediščine v več slovenskih mestih. Bil je med ustanovitelji revije Kronika, časopisa za slovensko krajevno zgodovino. Veliko je tudi pisal.

LETA 1975 UMRL ALFONZ ČUK

DUHOVNIK, PROFESOR PSIHOLOGIJE V AMERIKI (* 1912)

Po končanih bogoslovnih študijih v Gorici in v Rimu je duhovnik Alfonz Čuk, doma iz Bilj pri Gorici, deloval na slovenskih šolah v Gorici. Leta 1948 je odšel v New York. Ob dušnopastirskem delu je študiral psihologijo in doktoriral. Postal je profesor psihologije na St. Vincent College v mestu Latrobe (Pennsylvania), kjer je na današnji dan umrl. Objavljal je znanstvene članke s svojega področja.

LETA 1988 UMRL DANILO GORINŠEK

IGRALEC, PEVEC, REŽISER, PREVAJALEC IN DRAMATIK ( * 1905)

V Avstriji (Lipnica) rojeni Danilo Gorinšek se je uveljavil kot gledališki igralec in mladinski pesnik. Igralsko se je šolal privatno. V letih 1928-1941 je bil angažiran v mariborskem gledališču. Bil je vsestranski gledališčnik: igralec, pevec v opereti in operi, režiser, lektor in umetniški vodja. Rad je igral komedijske vloge, pa tudi kot karakterni igralec se je uvrstil med vodilne člane mariborske Drame. Pesmi za otroke je začel pisati že leta 1921 in izdal več zbirk. Napisal je tudi mladinsko igro Rdeča kapica.

LETA 1993 UMRLA LJUBKA ŠORLI

PESNICA, UČITELJICA, KULTURNA DELAVKA, TRPINKA (*1910)

"Ljubka Šorli je simbol slovenske matere, ki je nobena težava ne zlomi, pogumno prenaša trpljenje in se prepričano zanaša na Boga, ki ji nikoli ni naložil takega bremena, da bi ga ne mogla prenesti. Nikoli ni obupala, vedela pa je, da ji bo Bog pomagal, zato je hodila pogumno po svoji poti." Tako je o Ljubki Šorli, ki ji z globokim spoštovanjem posvečamo ta zapis ob obletnici njenega rojstva, zapisal profesor Martin Jevnikar. Ob njeni smrti je pisatelj Alojz Rebula izpovedal: "Z Ljubko Šorli odhaja od nas ne samo velika Slovenka, ki je ob svojem možu Lojzetu Bratužu - mučencu že prešla v naš narodni primorski mit, ampak tudi velika kristjanka." O svoji trnjevi življenjski poti je pripovedovala v pogovorih z Marijo Češčut na slovenskem Radiu Trst A v nizu šestih srečanj od 14. oktobra do 9. decembra 1975. Izšli so v zborniku ob njeni osemdesetletnici. Tiste njene izpovedi in pripovedi, ki jih bomo povzeli ali navajali dobesedno, naj nagovorijo tudi nas

... več o njej si preberite v obletnici meseca 02_2010

nekaj njenih verzov:

• Skoz trnje pot gre v paradiž. / Naj ve, kdor išče ga na zemlji: / le z Bogom srečo si zgradiš.
  
• Nad Jezusa gorje se zgrne, / usmiljen sprejme ga za nas. / Skoz temo časa in prostora / on naša luč je in opora.
  
• Naj ve, kdor išče ga na zemlji: / le z Bogom srečo si zgradiš. / Za Kristusom zvesto hodimo, / življenja križe z Njim nosimo!
  
• Odrešeniku čast in slava! / Iz groba tretji dan je vstal. / Odslej je žalost posvečena / in Jezus kažipot svetal
  
• Sin božji, milostljiv nam bodi, / po krivdah naših nas ne sodi!
  več
  

iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 1. maj 1913, Spodnje Brezovo, † 10. januar 2004, Trst

Z ljubeznijo do knjige v ljubljanske šole

Zibelka mu je tekla v kmečki hiši na Spodnjem Brezovem pri Višnji Gori, kjer je zagledal luč sveta 1. maja 1913 kot najstarejši od osmih otrok očeta Martina in matere Ivane roj. Novak. Njegova prva šola 'slavistike', ki ji je posvetil svoje življenje in delo, je bila domača hiša. »Moj oče je bil v fantovskih letih v Združenih državah Amerike. Delal je v rudnikih, ob prostem času pa je bral knjige in časopise in si širil obzorje. Ko se je moral zaradi bratove smrti vrniti in prevzeti dom, je ohranil ljubezen do knjige. Pozimi je vsak večer prebiral mohorjevke, zlasti povesti. Sedli smo na peč, približali petrolejko, oče je sedel na zapeček in začel na glas brati. Poslušali smo ga kot začarani. In to je trajalo vse zimske večere,« je povedal v pogovoru za zbornik Dom in svet 1997 (z njim se je pogovarjal sin Ivo, časnikar). Po končani osnovni šoli v Višnji Gori, so ga starši poslali na klasično gimnazijo v Škofove zavode v Šentvidu. »Hoteli so enega izštudirati, da bi mu bilo boljše v življenju.« V zavodih, ki so bili zelo strogi in zahtevni, se je dobro počutil. Pridno je študiral in se posvečal tudi 'izvenšolskim' dejavnostim, zlasti pisanju v rokopisni list Domače vaje, ki ga je kot sedmošolec tudi urejal. V zavodu so bili samo fantje iz vse Slovenije. Profesorji so bili vsi duhovniki, vsi strokovnjaki na svojem področju. Najbolj mu je ostal v spominu dr. Anton Breznik, eden vodilnih slovenskih jezikoslovcev. »Bil je zelo človeški, z nami dijaki se je pogovarjal kot enak z enakimi.« Videl je Martinovo ljubezen do slovenskega jezika in knjige, zato ga je usmerjal v literarno zgodovino in v slovnična vprašanja.

Študij slavistike ob odličnih profesorjih

Šentviški zavod je dal dosti duhovnikov, vendar pa nikogar niso silili v bogoslovje. V Jevnikarjevem letniku 1934 je bilo 16 maturantov (v prvem razredu je bilo dijakov 90, zaradi strogih študijskih in vedenjskih zahtev se je število iz leta v leta osipalo), od teh jih je 9 šlo v bogoslovje. Martina Jevnikarja je pot vodila v študij slavistike na ljubljanski univerzi, kjer so predavali odlični profesorji: Rajko Nahtigal, Fran Ramovš, France Kidrič, Ivan Prijatelj. »Bolj kot slovnica me je pritegnila literatura, ker je znal profesor Kidrič živahno, tudi bojevito, če je bilo potrebno, predavati.« Z njim je Jevnikar sodeloval pri raziskovanju nemškega pisatelja Krištofa Šmida (1768–1829) in njegovega vpliva slovensko književnost. Vzelo mu je ogromno časa, seminarska naloga pa je bila tako temeljita, da je dokaj gradiva lahko uporabil za doktorat v Rimu leta 1961. Po diplomi je v letih 1940–1943 poučeval slovenščino na IV. Moški realni gimnaziji za Bežigradom, potem pa do konca vojne na klasični gimnaziji v Ljubljani v stavbi pri uršulinkah. Od slovenskih pripovednikov mu je bil posebej pri srcu Josip Jurčič, ker je bil njegov bližnji 'sosed'. Na prigovarjanje svojega šentviškega profesorja slavista Jakoba Šolarja je za njegovo knjižno zbirko Cvetje iz domačih in tujih logov pri Mohorjevi pripravil Sosedovega sina (1944). V ljubljanskih letih je nastala tudi študija Slovenska mladinska igra. Maja 1945 se je umaknil na Koroško, ker je bila njihova družina pri partizanih 'slabo zapisana'. Iz Koroške je šel poučevat v begunsko taborišče v Monigu pri Trevisu, od tam pa je prišel v Trst, kjer je neutrudno deloval skoraj do smrti.

Profesor in vsestranski kulturni delavec

»Ni mi bilo žal, da sem odšel, ker sem lahko več dobrega naredil zunaj, kakor bi bil napravil doma,« je povedal v že omenjenem pogovoru za Dom in svet. Njegovo profesorsko delo v Trstu je trajalo 35 let. Ko se je ustalil, je ustanovil družino. Zakonsko zvezo s profesorico Nedo Abram je Bog blagoslovil s štirimi otroki: s sinovi Marjanom, Markom in Ivom ter s hčerko Magdo. Od oktobra 1945 do upokojitve septembra 1980 je bil profesor slovenščine in zgodovine na Trgovskem tehničnem zavodu Žiga Zois. Nekaj časa je bil tudi ravnatelj na Nižji srednji šoli pri Sv. Jakobu. Dvanajst let (1963–1975) je predaval slovenski jezik in književnost na Univerzi v Padovi, od decembra 1972 je oboje predaval tudi na Univerzi v Vidmu, tam od leta 1975 tudi srbohrvaški jezik in književnost. Pod Zavezniško vojaško upravo je bil tudi član komisije za izdajo slovenskih šolskih knjig. Sam in s sodelavci je napisal jezikovne vadnice, berila, pregled književnosti. V letih 1953–1958 je v samozaložbi izdal štiri knjige pod naslovom Vsebine slovenskih leposlovnih del, v katerih je predstavil glavna dela slovenskih pisateljev od Antona Tomaža Linharta (1756–1796) do Mimi Malenšek (1919). Ogromno delo je opravil pri Primorskem slovenskem biografskem leksikonu, ki je v letih 1974–1994 izhajal v 20 snopičih in vezani predstavljajo štiri debele knjige. Pri njem je sodeloval od začetka, od leta 1981 pa ga je urejal. Urejal je tudi Literarne vaje, glasilo slovenskih šol na Tržaškem. V reviji Mladika je predstavljal literarno snovanje v zamejstvu in zdomstvu, s svojimi tehtnimi prispevki je redno bogatil koledarje Goriške mohorjeve družbe. Njegova »predavalnica« je bil tudi Radio Trst. In še marsikje drugje bi našli tega moža, ki si je za vodilo vzel Gregorčičevo misel: »Dolžan ni samo, kar veleva mu stan, / kar more, to mož je storiti dolžan!«

(obletnica meseca 05_2013)

* 29. april 1896, Rudno pri Železnikih; † 22. junij 1968, Ljubljana

"Znanost je iskanje resnice, znanstvenik pa njen služabnik. Kdor bo iskal sebe, svoje slave, svojega priznanja, bo izginil brez sledu; le tisti, kdor bo samega sebe žrtvoval resnici, bo z resnico živel tudi sam." Tako je zapisal profesor Jakob Šolar, neutrudni garač, ki ga je pred sto leti rodila Selška dolina. Bil je raziskovalec slovenskega jezika, skrbel je za izdajo dobrih slovenskih učnih knjig, sodeloval je pri novejših izdajah naše slovnice in pravopisa, bil je urednik, prevajalec, vzgojitelj mladih v šoli in izven nje.

Duhovnik in profesor s palmo mučeništva

Ob stoletnici rojstva se je Jakoba Šolarja z velikim spoštovanjem in hvaležnostjo spomnil njegov učenec Stane Gabrovec v Koledarju celjske Mohorjeve 1996. "Reči moramo," je zapisal, "da je imel en sam poklic in ta je bil služiti slovenstvu. Služil mu je kot duhovnik in v vseh svojih številnih poklicih: ko je hodil vsako soboto na Brezje spovedovat, ko je pisal zakone slovenščini, ko je učil vse nas ne samo slovenščine, temveč celotnega življenja.

To je delal kot profesor na Škofijski gimnaziji, pa tudi kot jetnik v zaporu." Rodil se je 29. aprila 1896 na Rudnem v župniji Selca nad Škofjo Loko. Njegov oče je bil navdušen sodelavec Janeza Ev. Kreka, zato ni čudno, da sta od petih sinov dva postala duhovnika: ob Jakobu je brat Janez v Ameriki šel k benediktincem kot oče Venceslav. Enega sina je pobrala prva svetovna vojna, dva pa sta bila poročena v domači vasi. Jakob je klasično gimnazijo končal v Ljubljani leta 1915; po štirih letih bogoslovja je bil 1. septembra 1918 posvečen v duhovnika. Po novi maši je bil pet let prefekt v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu, obenem pa je študiral slovenščino in francoščino na ljubljanski univerzi. Vmes je bil skoro dve leti v Parizu, kjer se je specializiral za fonetiko, novo znanost o glasovih posameznih jezikov. Po opravljenih profesorskih izpitih je leta 1924 postal na Škofijski gimnaziji suplent, oktobra 1927 pa profesor slovenščine in francoščine. Ob svojem profesorskem delu se je posvečal pripravljanju učbenikov. V javnosti je nastopil z mladino, ki se je zbirala okoli revije Križ na gori, kateri je bil nekaj časa urednik. S pisano in govorjeno besedo se je boril zoper zaostalost in duhovno omejenost. Ko so aprila 1941 Zavode zasedli Nemci, je ostal profesor na škofijski klasični gimnaziji pri uršulinkah v Ljubljani do aretacije konec oktobra 1944. Dva meseca je bil v ljubljanskih zaporih, nato pa je bil odpeljan v koncentracijsko taborišče Dachau, kjer je dočakal osvoboditev. Od konca aprila 1946 pa do konca oktobra 1952 je delal kot višji znanstveni svetnik pri Inštitutu za slovenski jezik SAZU. Blagega moža in delavnega znanstvenika so boljševistične oblasti brez vsake krivde za štiri leta in pol spravile v ječo. "V meni se je toliko podrlo vere v človeka in v vrednost dela, da si komaj morem predstavljati, kako naj se človek še česa loti zunaj," je 15. maja 1955 pisal iz zapora v Igu bratu Venceljnu domov. Leta 1958 je postal stolni kanonik. Srce, ki je prestalo toliko hudega, mu je vedno bolj pešalo in 22. junija 1968 je za vedno obstalo. "Vsem vse iz srca odpuščam in prav tako prosim vse, da mi odpuste, če sem jim kdaj kaj hudega prizadel," je zapisal v svoji oporoki.

Skrb za lep jezik in dobre knjige

Za profesorja Šolarja je bil jezik "duhovna vrednota, ki jo more prav negovati in vrednotiti samo, kdor je res omikanega duha". Njegov dolgoletni sodelavec dr. Anton Bajec je ob Šolarjevem grobu dejal: "Po Breznikovi in Šolarjevi zaslugi je postal Šentvid takrat romarska pot za veliko število tistih, ki jim je bila pri srcu usoda slovenskega jezika." Profesor Šolar je bil eden izmed ustanoviteljev Slavističnega društva in pobudnik njegovih načrtov pri raziskovanju slovenskega jezika in književnosti: pravopis, slovar slovenskega jezika, inštituta za slovenski jezik. Slovenski pravopis 1950 je skoraj v celoti njegovo delo, velik delež ima tudi pri Pravopisu 1962. Velikansko delo je opravil pri zbiranju gradiva za Slovar slovenskega knjižnega jezika, ki ga pa ni dočakal, saj je prva knjiga (vseh je pet in obsegajo nad 5.000 strani) izšla 1970, dve leti po njegovi smrti.

Škofijska gimnazija v Šentvidu, ki jo je ustanovil škof Jeglič leta 1905, je bila prva šola te vrste s slovenskim učnim jezikom. Na škofovo pobudo je Slovensko profesorsko društvo v Ljubljani prevzelo skrb za slovenske učbenike. Pomena tega dela so se slovenski šolniki zavedli šele leta 1918, ko je v novi državi nastala potreba po slovenskih učbenikih za vse razrede. Ko je Jakob Šolar postal profesor v Šentvidu, je skrb za dobro slovensko učno knjigo postala ena njegovih največjih nalog. Posebej je treba poudariti njegovo delo pri slovenskih čitankah.

Znal si je poiskati jezikovno in književno razgledane sodelavce, ki so v nekaj letih sestavili čitanke, ki bi zaslužile, da bi bile v vsaki slovenski hiši na častnem mestu. Šolar je izšel iz družine in okolja, kjer se je veliko bralo, zato je v svojih učencih in v vseh mladih njihovega rodu hotel vzbuditi ljubezen do knjige. Pri Mohorjevi, najstarejši slovenski založbi, je sprožil pobudo za obnovo zbirke Cvetje iz domačih in tujih logov, s katero je hotel dati mladini v roke bogat izbor domačih in tujih klasikov z literarnozgodovinskimi uvodi in opombami. "Vsaka količkaj izobražena družina bi morala imeti svojo knjižnico... Kako prazno mora biti v hiši, kjer je časopisnega papirja na kupe, a lepe knjige manjka."

(obletnica meseca 04_1996)

* 12. februar 1774, Bodrež; † 29. april 1847, Gorica

Kaplan, vikar, kanonik in šolski nadzornik

Zibelka mu je tekla pri Cerovškovih, trdni kmečki hiši v Bodrežu pri Kanalu ob Soči, kjer se je rodil 12. februarja 1774. Starši so poskrbeli za njegovo šolanje (šolal se je tudi sin Tomaž, štiri hčerke pa ne). Po zasebnem pouku v Kanalu je nadarjeni Valentin šel najprej v Trbiž, nato v Celovec in nazadnje v Salzburg, kjer je končal gimnazijo in bogoslovje (zraven je obiskoval še predavanja iz matematike, naravoslovja, astronomije in filozofije). V duhovnika je bil posvečen 6. januarja 1802; po novi maši je bil nekaj časa kaplan na Nonnbergu (Salzburg). Jeseni jo je peš mahnil proti domu in v šestih dneh prišel v Kanal. Goriški nadškof Inzaghi ga je novembra 1802 poslal na Banjšice nad Kanalom za kaplana. Ni se omejil na duhovniško delo: bil je tudi učitelj, umni kmetovalec, delavec in rokodelec - vse! Tudi kot vikar v Ročinju, kjer je bil od aprila 1809 do julija 1819, je ostal tak. "Med ljudmi je hodil, kot Kristus, njim enak, pomagal jim najprej na telesu, da bi mogel potem njihove duše za božjo čast vnemati" (Marijan Brecelj). Leta 1819 ga je novi škof Walland imenoval za stolnega kanonika in šolskega nadzornika za goriško škofijo. Stanič je bil eden najbolj delavnih in sposobnih škofovih sodelavcev. Bil je vseskozi zdrav. V 73. letu se je pri delu na vrtu gluhonemih pretegnil, ko je hotel prevaliti veliko skalo. Hude bolečine v križu so ga vrgle v posteljo in 29. aprila 1847 je ta neutrudni garač odšel k večnemu počitku.

Prijatelj narave in prvi slovenski alpinist

Za gore se je Valentin Stanič vnel kot študent v Salzburgu. Na nižje hribe je postavni mladenič zahajal na svojih sprehodih, na višje pa se je povzpel skupaj z drugimi. Leta 1800 je bil član odprave, ki je štela 62 mož, in ob štirih domačih vodnikih je bil Stanič edini, ki je stopil na vrh Grossglocknerja. "Prezirajoč nevarnost," je zapisal, "sem na vrhu opravil naročene meritve." Kmalu se je na to 3797 m visoko goro odpravil še drugič. Upravičeno mu gre naslov "prvi slovenski alpinist", saj spada tudi med začetnike modernega evropskega alpinizma. Popisal je (v nemščini) svojo turo na Triglav leta 1808 in na vrsto drugih vrhov v Julijskih in Karnijskih Alpah. Bil je velik prijatelj narave in zelo rad je obdeloval zemljo. Ko je spomladi 1847, po letu strašne lakote, našel prvi klas, ga je prinesel v cerkev, ogovoril zbrane s primernim nagovorom, potem klas vtaknil v monštranco in dal z njo blagoslov. Nobeno oko ni ostalo suho.

Na Banjšicah in v Ročinju je vodil vzorno kmetijstvo; ljudi je poučeval pri poljskih delih, v Ročinju je ustanovil znamenito drevesnico in v kanalskem okraju je sadjarstvo dvignil na visoko stopnjo. Leta 1846 je v Gorici ustanovil društvo zoper mučenje živali, prvo take vrste v Avstriji. Nad Solkanom pod Sveto Goro je dal napraviti korito, da so lahko vozniki svojo upehano živino napajali.

Pesnik in knjigarnar, učitelj in vzgojitelj

Tudi svoje pesniško ustvarjanje je Stanič "podaril" ljudem. Na Banjšicah je za ljudsko petje pisal in prirejal posvetne in cerkvene pesmi. Pogosto je zbiral mladino pa tudi odrasle in jih učil petja ter je z njimi pel. Nekaj pesmi je natisnil sam v majhni tiskarni, ki si jo je napravil na Banjšicah in v Ročinju. Leta 1822 je izdal zbirko Pesmi sa kmete ino mlade ljudi, ki je bila prva v Gorici natisnjena slovenska knjiga. Knjiga obsega 24 pesmi: o kmečkem delu, o kmetovem veselju do dela, o zemlji, ki ni solzna dolina... V duhu razsvetljenstva so bile knjige za Staniča najpomembnejše sredstvo za širjenje izobrazbe med ljudmi, zato je okrog leta 1840 ustanovil knjigarno: naročal in kupoval je knjige ter jih delil ljudem. Oral je ledino tudi na področju šolstva. Na Banjšicah in v Ročinju je tudi na prostem učil mlade ljudi brati, pisati, računati, telovaditi, spoznavati naravo in zvezde. Otroke je po pouku vodil k Soči in jih učil plavati. Lotil se je tudi cepljenja otrok proti črnim kozam: ker ni imel na razpolago primernega orodja, je to delal kar s trnom.

V Ročinju je leta 1819 sezidal šolsko stavbo in ob njej hišo za učitelja. Tudi v Gorici je kot šolski nadzornik zelo skrbel za šole, pomagal jih je ustanavljati v vseh večjih krajih. Leta 1840 je v Gorici ustanovil zavod za gluhoneme otroke in je zanje s posebno ljubeznijo skrbel kot dober oče vse do smrti - prav dobesedno.

(obletnica meseca 04_1997)

* 11. november 1910, Martinje; † 29. april 1999, Odranci

"Sem duhovnik, to je poklic, ki ga moram živeti"

"Kozar je bil predvsem duhovnik, dušni pastir. K ljudem se je zmeraj odpravil z Gospodom v rokah, oziroma z Gospodom v srcu, zato so tudi besede, ki jih je govoril, bile besede upanja, spodbude, moči," je po njegovi smrti o njem zapisal nečak Lojze, njegov dolgoletni sodelavec in naslednik v Odrancih. Jutro življenja mu je zasijalo na Martinovo, 11. novembra 1910, v Martinju na Goričkem, kjer je preživel otroštvo in rano mladost ob očetu Juriju, materi Mariji in leto dni starejšem bratu Vendelu. Mama mu je umrla komaj triletnemu in namesto nje ga je - kot je izpovedal v svojih dveh knjigah - grela le materina ruta, topla dlan babice Lize in ljubeča skrb tete Julije. V osnovno šolo je hodil Martinju, potem nekaj let nič. Na priporočilo župnika Kuharja ga je oče peljal na gimnazijo v Mursko Soboto, kjer je bil gojenec salezijanskega dijaškega zavoda Martinišče. Zadnja dva letnika je končal na Ptuju, ker je bila soboška gimnazija ukinjena. Po maturi se je odločil za duhovniški polic. Po končanem bogoslovju v Mariboru je bil 5. julija 1936 posvečen v duhovnika.

S hvaležno predanostjo Kristus je pel novo mašo 26. julija v podružnični cerkvi sv. Ane v Boreči (zdaj župnija Gornji Petrovci). Sejalec božje ljubezni je bil kot kaplan v Trbovljah, Hrastniku, Brežicah in Turnišču. Med vojno je doživljal "babilonsko izgnanstvo" na madžarskih župnijah, po štirih letih se je vrnil v domače kraje. Po kratkem postanku v Veliki Polani (župnija je ostala brez pastirja po umoru mučenca Danijela Halasa 16. marca 1945) ga je mariborski škof Tomažič poslal v Odrance z nalogo, da tamkajšnje vernike poveže v župnijsko občestvo, postavi cerkev in župnišče. Vse to je uresničil in odransko občestvo je vodil od leta 1945 vse do upokojitve leta 1991.

Neuničljivo upanje na križevem potu gradnje

V zadnjem dnevniškem zapisu 8. maja 1947 je Lojze Kozar strnil svoj križev pot zadnjih let. Tam piše: "Umaknil sem se v Odrance, da tu sprejmem najtežji križ. Po prvem poletu v delu za novo cerkev sledi udarec za udarcem: odklonitev odobritve načrtov po okrožju, zaslišanja, 75-dnevni zapor z vmesnimi postajami: zaslišanja, razprava, obsodba. Nato sledi najstrašnejše: prepoved službe od ministrstva za notranje zadeve. In kakor odmev groma: zaplemba vsega nabranega denarja in materiala za novo cerkev." O tem pripoveduje v svoji knjigi Neuničljivo upanje (Mohorjeva družba, Celje 1990), ki je po sodbi Vilka Novaka, Kozarjevega prijatelja, "dokument tistih časov, ko so se v imenu nekih izmišljenih namenov igrali s človekovo svobodo, ko so plenili med ljudmi zbrani denar in ko so si pretkano, zvito, dejansko pa nesramno nečloveško izmišljali ovire, zahteve, da bi ljudem preprečili, za kar so se odločili". Blagi Lojze Kozar, ki je vse hudo sproti odpuščal, pravi: "Ko sem prišel v Odrance, so bili ljudje zelo enotni, držali so skupaj ... B

rez tolikšne pomoči župljanov gotovo ne bi nikoli naredili tega, kar smo." Najbolj črn dan njegovega življenja je bil 14. marec 1966, ko se je zaradi hudega mraza podrla kupola cerkve, ki so jo gradili po načrtih Plečnikovega učenca arhitekta Janeza Valentinčiča, in pod seboj pokopala osem žrtev. Iz potrtosti so mu pomagali vstati verniki, "ki zaradi nesreče niso postali malodušni, ampak so še bolj zavihali rokave". Cerkev Svete Trojice, ki jo je poslikal Stane Kregar, je bila blagoslovljena 5. novembra 1967, posvečena pa 17. aprila 1977. Po prvotni zasnovi arhitekta Valentinčiča so v letih 2004-2005 na pročelju zgradili tri zvonike, simbole Svete Trojice.

"Pišem vedno zato, da ljudi dvigam"

Lojze Kozar je napisal enajst leposlovnih knjig, dve - Materina ruta in Babičina topla dlan - je izdala založba Ognjišče. Po Francu Saleškem Finžgarju, Ksaverju Mešku in Janezu Jalnu je bil Lojze Kozar edini pravi pisatelj med duhovniki. Na vprašanje, kako je prišel do svojega pisateljskega poklica, je odgovoril: "Niti sam ne vem, kako se je začelo. Željo sem nosil v sebi že izza gimnazijskih let. Ko sem postal duhovnik, je bilo pisateljevanje za nekaj časa potisnjeno ob stran." Vendar pa njegovo pero ni mirovalo, kar dokazujejo pesmi in črtice v Mohorjevem koledarju, z daljšim besedilom pa je nastopil šele leta 1962 ko je kot večerniška povest izšla njegova knjiga Takšen prag. Dogajanje je postavil v svoje goričke kraje. Značilnost Kozarjevega pisanja je tekoče pripovedovanje in lep jezik, predvsem pa vera, da je v vsakem, še tako zakrknjenem človeku, iskrica dobrote. Njegova pisateljska dejavnost ni bila ločena od duhovniške: kar je napisal, je napisal kot duhovnik. V pogovoru za Ognjišče marca 1973 je dejal:

"Pišem vedno zato, da ljudi dvigam, da jim vsaj nekoliko oplemenitim srce." Literarni zgodovinar Vilko Novak, dober poznavalec našega slovstva, zlasti prekmurskega, je zapisal, da se Kozarju kot pisatelju dela krivica, ker pregledi slovenske književnosti njegovega imena ne omenjajo, čeprav je s svojimi knjigami v naše slovstvo prinesel "mnogo novega in veljavnega, novo pokrajino z novimi ljudmi ter drugačnimi zgodovinskimi dogajanji". Odlika Kozarjevih knjig je dobro poznavanje duševnega življenja ljudi, zlasti pa je nedosegljiv mojster v prikazovanju otroškega življenja, zlasti zapuščenih otroških usod, v katerem je precej avtobiografskega (Materina ruta, Topla babičina dlan). Zadnja stran knjige njegovega blagoslovljenega življenja se je zaprla, 29. aprila 1999.

ČUK, Silvester. Lojze Kozar. (Obletnica meseca). Ognjišče, 2010, leto 46, št. 11, str. 40-41.