KARDINAL JOSEPH RATZINGER Velikonočni otrok

Proti koncu leta 1996 je v Nemčiji vzbudila veliko zanimanje knjiga "Sol zemlje", napisana v obliki pogovora med časnikarjem Petrom Seewaldom in kardinalom Josephom Ratzingerjem, ki je od leta 1981 prefekt rimske kongregacije za nauk vere. Založba Družina je pred nedavnim izdala slovenski prevod (Ljubljana 1998, 317 strani). Knjiga ima daljši uvod in tri poglavja (O osebi, Problemi katoliške Cerkve, Na pragu novega časa). Prisluhnimo kardinalovim spominom na mladost.

"Docela trdno sem prepričan, da nas Bog res vidi in da nam pušča svobodo - in nas kljub temu vodi," pravi na začetku teh spominov. Joseph Ratzinger izhaja iz katoliške Bavarske, iz zelo verne družine. Rodil se je 16. aprila 1927 v kraju Marktl, na veliko soboto proti jutru. "To se mi zdi zelo dober dan, ki nekako nakazuje mojo zgodovinsko podobo in moj lastni položaj: ob vratih velike noči, seveda pa še nisem vstopil." Krščen je bil že štiri ure po rojstvu med obredi velike sobote, ki so jih takrat obhajali dopoldne. "Zdaj je fant že tukaj, sta rekla starša, potem naj bo seveda v tej liturgični uri, ki je čisto prava krstna ura Cerkve, tudi krščen." Starši so se poročili pozno. Oče Jožef je bil orožnik, mati Marija pa gospodinja. "Mati je bila zelo toplega srca in notranje zelo močna, oče bolj razumski in hote poudarjeno razmišljujočega verskega prepričanja, vse mu je bilo zgodaj jasno in imel je zmeraj presenetljivo pravilno sodbo."

Domača vzgoja je bila stroga. "Moj oče je bil zelo pravičen, a tudi zelo strog človek. Toda zmeraj smo občutili, da je bil strog iz dobrote. In zato smo njegovo strogost lahko zares dobro sprejemali. Mati je to, kar je bilo pri njem morda preveč strogo, zmeraj izravnavala s svojo toplino in prisrčnostjo. Bila sta to dva zelo različna temperamenta, ki sta se prav zaradi svoje različnosti zelo dobro dopolnjevala. Bilo je strogo, to moram reči, a bilo je tu vendarle veliko topline in prisrčnosti in veselja, kar se je pomnožilo s tem, da smo se igrali skupaj in tudi starši so sodelovali." Pomembno vlogo je imela v njihovi družini glasba, "ki ima tudi povezovalno moč".

Še bolj pa je družino Ratzinger (Joseph je imel še starejšega brata in sestro) povezovala globoka vera."Oče je bil zelo veren mož. V nedeljo je šel ob šestih k maši, potem ob devetih h glavni službi božji in popoldne še enkrat. Materina vernost je bila zelo topla in prisrčna. V tej točki sta si bila na svoj različni način oba spet edina, vernost je bila čisto v središču in sestavni del življenja. Že s skupno molitvijo. Pri vseh obedih je bila molitev. Če je bilo le kako mogoče zaradi šolskega ritma, smo šli seveda tudi vsak dan k maši in ob nedeljah skupno k božji službi." Prav bogoslužje je malega Josepha najbolj očaralo in ves srečen je bil, ko so mu starši že v drugem razredu šole kupili misal. "Potem so za nas seveda bili nekaj očarljivega liturgični prazniki, z glasbo in vsem, kar je bilo tu okrasja in podob." Vse tri otroke so starši dali v šole. Joseph je nekaj časa hodil v šolo od doma, potem pa so tudi njega dali v zavod, da se "nauči socialnosti in reda". Vedno bolj je v njem zorela misel na duhovniški poklic. "Občutek, da ima Bog z vsakim človekom, tudi z mano, neke načrte, je zgodaj postal jasen v meni; da je z mano neka božja zamisel; polagoma mi je postalo jasno, da ima to, kar Bog načrtuje z mano, opraviti z duhovništvom."

(pričevanje 04_1998)

* 16. februar 1824, Koče pri Kočevski Reki, † 16. april 1879, Ljubljana

"Prvi Slovenec, ki je imel jasne pojme o slovenskih mejah in slovenskih koristih, je bil pravnik in geograf Peter Kozler," ugotavlja Martin Jevnikar. Najpomembnejše delo tega moža, ki ga predstavljamo ob obletnici njegove smrti, je Zemljovid slo­venske dežele in pokrajin (1853), prvi zemljevid v slovenskem jeziku.

Mož je izšel iz rodu nemških kočevarskih priseljencev iz Koč pri Kočevski Reki (tja naj bi prišli že v 16. stol.). Rodbina, ki je svoj priimek poslovenila (Kozler - kozar, kozji pastir), je bila ob Petrovem rojstvu 16. februarja 1824 spet ponemčena. Petrov oče Janez si je s kupčijo z južnim sadjem in s kožami tako opomogel, da je postal veletrgovec (imel je hiše na Duna­ju, Reki, v Trstu in Ljubljani) in graščak na Ortneku.

Petra je slovensko brati in pisati naučil župnik pri Sv. Gregorju nad Sodražico. Potem ga je oče poslal na normalko (gimnazijo) v Ljubljano; zadnji dve leti srednje šole je končal v italijan­skih mestih Padova in Pavia, ki sta bili tedaj pod Avstrijo. Ko je na Dunaju študiral pravo (1843-1846), se je dejavno vključil v tamkajšnji akademski klub Slovenija. V viharnem letu 1848 so njegovi člani izdelali program Zedinjene Slovenije in tedaj je Kozler začel razmišljati o izdelavi zemljevida slovenske deže­le. Po opravljenem sodniškem izpitu je opravljal razne sodniške službe po Istri in na Primorskem. Ko je zaradi svojega zemlje­vida prišel pri vojaških oblasteh v nemilost, je zapustil držav­no službo, postal notar v Sežani in se oženil. Po očetovi smrti je prevzel njegovo trgovino na Dunaju; leta 1866 je z bratoma in s sestro kupil Cekinov grad v ljubljanskem Tivoliju, leto pozneje pa so skupaj ustanovili največjo pivovarno na Sloven­skem, predhodnico današnje Pivovarne Union. Bil je vsestranski in zelo uspešen podjetnik. Umrl je 16. aprila 1879 na Cekinovem gradu v Ljubljani.

Peter Kozler slovenske zavesti ni prinesel iz domače druži­ne; pridobil jo je s šolo, predvsem med študijem na Dunaju, kjer se je družil z jezikoslovcema Franom Miklošičem in Matejem Ci­galetom ter drugimi uglednimi Slovenci. Leto 1848, ko je bil odbornik dunajske Slovenije in član Slovenskega kluba v Ljub­ljani, ga je potegnilo v središče slovenskega političnega živ­ljenja, piše Martin Jevnikar (Koledar GMD 1979). Podpisal je predlog 44 dunajskih Slovencev kranjskim deželnim stanovom. Potem pa je z Miklošičem prišel v Ljubljano, kjer je na zboro­vanju zagovarjal slovenski program, ki je obsegal štiri točke: Zedinjeno Slovenijo, enakopravnost slovenščine v šolah in ura­dih, ustanovitev univerze v Ljubljani ter neodvisnost Avstrije od Nemčije. Malokdo ve, da sta Peter Kozler in Anton Globočnik na podlagi kranjskega deželnega grba izbrala za slovenski znak belo-modro-rdečo barvo zastave. Tedaj je začel Peter Kozler tu­di pisati o slovenskih zahtevah. Ves čas je imel pred očmi pred­vsem obmejne Slovence, meni Martin Jevnikar. Med drugim je po­udarjal slovenski značaj Istre in zahteval za Slovenijo nas­lednje pokrajine: slovenski del Štajerske in Koroške, Kranjsko, goriško in istrsko okrožje z istrskimi otoki vred (vse to je vrisal v svoj zemljevid). Svoje zahteve je utemeljeval s statis­tičnimi podatki, ki jih je načrtno zbiral. Po pravici torej ve­lja tudi za prvega slovenskega statistika.

Največje Kozlerjevo delo je Zemljovid slovenske dežele in pokrajin, ki je izšel leta 1861 z letnico 1853. Nanj je mislil že maja 1848, izdelal pa ga je naslednje leto. Izhajal je iz avstrijskih vojaških kart, ki pa jih je zmanjšal za polovico, da ima zemljevid razmerje 1:576.000 z merami 50x54,7 cm. Posegel je globlje v Avstrijo, na jugu je zajel še vso Istro in del Kvarnerja. Kozlerjeva "velika Slovenija" je znatno presegala sedanjo Republiko Slovenijo, ki meri le 87% ozemlja, prikazane­ga na njegovem zemljevidu. Meje so nastajale na temelju narodo­pisnih in statističnih podatkov; kadar so odpovedala druga me­rila, se je Kozler pri ugotavljanju narodnih meja ravnal po pri­sotnosti ali odsotnosti slovenskega bogoslužja ("Kako daleč slo­venska beseda seže"). Izdelavo zemljevida je zaupal nekemu ne­znanemu dunajskemu bakrorezcu, ki je z vsem skupaj nekam izginil. Leta 1851 so vendarle našli rokopis in ploščo in bakrorezec Anton Knorr je zemljevid izdelal do konca leta 1852.

V tem času pa je Kozler kot prilogo sestavil knjižico Imenik mest, tergov in krajev, zapopadenih v Zemljovidu slovenske dežele. Tam je o­črtal geografsko podobo domovine. "Za opisom pokrajin je posve­til posebno poglavje narodopisu s poudarkom narodnostnih meja, dodal pa je še imenik, ki je bil dolga leta edini seznam krajev celotnega slovenskega ozemlja" (M. Bajc). Zemljevid je bil dotiskan leta 1853, toda vojaške oblasti so vse izvode zaplenile in Kozlerja obtožile veleizdaje. Kmalu je bil oproščen, toda zemlje­vid je smel "priti na svitlo" šele leta 1861, po koncu Bachovega absolutizma. V nekaj letih je doživel več ponatisov.

(obletnica meseca 04_1999)

"Vprašaj se: kaj mi hoče Bog povedati s tem?"

Nedaleč od rimske bazilike Marije Velike (Snežne) je hiša, ki se imenuje Centro Aletti. V njej živi mednarodna skupnost Bogu posve­čenih ljudi in tam je tudi sedež zelo žive založbe Lipa. Ime nosi po slovenskem narodnem drevesu, kajti "poglavar" te hiše je Slove­nec - p. Marko Ivan Rupnik, o katerem zadnje čase veliko beremo in slišimo. Njen "dobri duh" pa je pater Tomaš Špidlik, globok pozna­valec duhovnosti krščanskega Vzhoda pa tudi Zahoda. O tem je dolga leta predaval in tudi veliko pisal. Nekaj njegovih knjig je preve­denih v slovenščino. Ob osemdesetletnici njegovega rojstva (17. decembra) je izšla knjiga Z obema polovicama pljuč, kjer je 43 strani dolg pogovor s slavljencem.

"Ko se pater Špidlik ozira nazaj, v pretekla leta, govori o bož­ji previdnosti, ki je vse modro vodila," piše v uvodu te knjige p. Marko Rupnik. "In božja previdnost pomeni predvsem način, kako zna Bog v svoji ljubezni človeka doseči in ga odrešiti. Previdnost je božja pozornost, s katero nam Gospod pripravlja srečanja s pravimi ljudmi ob pravem trenutku, ko nas postavi na pravo mesto." Ko pa­ter Špidlik v knjigi pripoveduje o svojem otroštvu, poudarja prav to, kako ga je vedno vodila najmodrejša božja previdnost. Njeni prvi "glasniki" so bili starši, katerim se je rodil 17. decembra 1919 v Boskovicah na Moravskem. Oče je bil čevljar, ki ga je zelo mučil revmatizem, zato je znal biti "težek", toda mati ga je čudo­vito prenašala. Iz božjih rok je sprejemala težo posameznega dne in bila vsak večer zanj Bogu hvaležna. Njihovo življenje je bilo trdo in Tomaš, ki je imel dve starejši sestri, se je že v otroških letih preživljal tako, da je pri učenju pomagal drugim otrokom.

Ko je bil nekoč ves potrt, ker ga za njegovo delo niso primerno plačali, mu je mati rekla: "Ni prav, da tako ravnajo z dečkom, ven­dar pa se moraš ob tem zamisliti in se vprašati, kaj ti je hotel Bog s tem povedati." Pater pripominja: "To je najlepši način gleda­nja vsakdanjih stvari v nadnaravni luči, v kar sem se kasneje po­glabljal pri svojem bogoslovnem študiju."

K jezuitom je odšel v težkih časih prvih let druge svetovne voj­ne. Srednjo šolo in študij filozofije je končal na Velehradu, kjer je bil nekdaj sedež prvega moravskega nadškofa sv. Metoda. Leta 1946 je šel študirat teologijo na Nizozemsko, kjer je bil leta 1949 posvečen v duhovnika. V Češkoslovaški so zavladali komunisti, zato se ni mogel vrniti v domovino, temveč je odšel v Rim. Tam je od leta 1954 na Papeškem vzhodnem inštitutu in na papeški Gregori­janski univerzi predaval duhovnost starih cerkvenih očetov in krš­čanskega Vzhoda. O tej duhovnosti ni toliko govoril, ampak jo je predvsem živel. Ostal je preprost božji otrok. Zaradi svoje globoke vere in trdnega zaupanja v božjo previdnost vedno vedrega duha in iskrivo šaljiv tudi na svoj račun. Dolga leta je bil duhov­ni voditelj gojencev češkega papeškega zavoda v Rimu, spovednik in duhovni voditelj številnim ljudem, ki so zahrepeneli po jasnini tistega sveta, v katerem živi on. S svojimi sodelavci je bil več­krat pri papežu Janezu Pavlu II., ki ga je povabil, da je v pred­postnem času leta 1995 prišel v Vatikan in je zanj in njegove naj­ožje sodelavce vodil teden dni trajajoče duhovne vaje (besedilo teh duhovnih vaj smo dobili v slovenskem prevodu leta 1996 v knji­gi Pot Duha).

V knjigi, omenjeni v uvodu tega zapisa, najdemo na dvanajstih straneh v drobnem tisku bibliografijo (seznam spisov) p. Tomaša Špidlika. V češčini, materinem jeziku, je izšlo 27 njegovih knjig, nekaj jih je napisal tudi v drugih jezikih, predvsem v italijanš­čini in latinščini. Njegova dela pa so prevedena v številne evrop­ske jezike. V slovenščini imamo doslej osem njegovih knjig: Pot Duha, Moliti v srcu, Poznaš Kristusa?, Osnove krščanske duhovno­sti, Ali poznaš Duha?, Profesor Ulipispirus in druge zgodbe, Ali poznaš Očeta?, Umetnost očiščevanja srca.

(pričevanje 02_2002)

"Umrl je, da nam pokaže prazen grob"

Vittorio Messori je zagledal luč sveta v italijanski pokrajini Emilia- Romagna, ki velja za najbolj "rdečo" in je njeno prebivalstvo močno odtujeno veri in Cerkvi. Rodil se je 16. aprila 1941 v mestecu Sassuolo pri Modeni. V njihovem domu se o veri ni govorilo, razen tedaj, če so udrihali čez Cerkev in duhovnike. Leta 1945 se je družina preselila v Torino, kjer je Vittorio nabiral znanje od prvega razreda osnovne šole do doktorata na univerzi leta 1965. Ko je pripravljal svojo doktorsko tezo, je "za neko obrobno raziskovanje" kupil knjigo Misli, v kateri francoski filozof in matematik Blaise Pascal govori tudi o Kristusu. Pascal mu je "potisnil v roke evangelij". "Bral sem ga in na tistih straneh sem našel prave odgovore na vsa svoja vprašanja, In spoznal sem, da sem, ne da bi se zavedal, Kristusa iskal. Bil sem nadvse srečen, da sem ga srečal. Vendar se moje iskanje tedaj ni nehalo." Začela je nastajati knjiga o Njem. Pri pisanju je uporabil svoje časnikarske izkušnje. " Dejal sem si: najboljša pot bo anketa, da izprašam čim večje število ljudi, ki so se soočali z vprašanji glede te izredne osebnosti... Prišel sem do zaključka, da je od vseh 'domnev' o Jezusu najbolj razumna domneva vere: On je naš Odrešenik, tisti, ki je spravil svet s seboj in z Bogom." Ko je pisal to svojo prvo knjigo, je delal kot poročevalec torinskega časnika Stampa Sera, večerni izdaji dnevnika La Stampa ter tednika Tuttolibri. Messorija so vprašali, kakšen odgovor bi, po njegovem, prejel Kristus od današnjih kristjanov, če bi jim zastavil isto vprašanje, kot ga je zastavil svojim učencem pri Cezareji Filipovi: "Kaj pa vi pravite, kdo sem?" Odgovoril je: "Ko sem pisal svojo knjigo o Kristusu, sem imel pred očmi predvsem tiste, ki ne verujejo. Katoličani, sem si dejal, vse te stvari že poznajo, ker so jih slišali pri verouku ali drugje. Toda na svoje veliko presenečenje sem odkril, da povprečen katoličan, tudi tak, ki redno hodi v cerkev, ne pozna niti najbolj osnovnih stvari o Kristusu, o evangeliju... Zato bi bili odgovori bržkone porazni. Moram pa pristaviti, da krščanstvo ni samo znanje, temveč je tudi pričevanje." Knjigo o Jezusu v Italiji še vedno ponatiskujejo in presegla je naklado milijon izvodov. Po prevodih v razne jezike je na tretjem mestu: za Guareschijevim Don Camillom in Imenom rože Umberta Eca. Med njenimi prvimi bralci je bil tedanji krakovski nadškof Karol Wojtyla, ki je imel leta 1976 duhovne vaje v Vatikanu. Poljske oblasti niso dovolile, da bi prevod izdali v knjigi, so ga objavljali v tedniku krakovske nadškofije.

Jeseni leta 1978 se je Vittorio Messori preselil v Milan, ker ga je direktor tednika Famiglia cristiana povabil k sodelovanju pri novem mesečniku "Jesus", katerega prva številka je izšla januarja 1979 in za katerega Messori še vedno zvesto piše. Leta 1982 je izšla njegova druga knjiga Izziv smrti. Veliko negodovanja in protestov "modernih" teologov je vzbudila njegova knjiga Poročilo o veri, ki je nastala poleti 1984 kot sad njegovih pogovorov s kardinalom Ratzingerjem, sedanjim papežem Benediktom XVI., v katerih je izrekel jasne sodbe o raznih "stranpoteh" v teologiji. Poleti 1990 se je Messori preselil v Desenzano ob Gardskem jezeru, rojstni kraj sv. Angele Merici, ustanoviteljice uršulink. V tem mirnem kraju se posveča študiju in pisanju. Vse, kar napiše, trdno preveri. To mu omogoča bogata knjižnica s področja verskih znanosti (nad 20.000 knjig, ki jih je iz dneva v dan več).

Doslej je izšlo izpod njegovega peresa 21 knjig, med katerimi je najbolj znana Prestopiti prag upanja, ki je izšla oktobra 1993 istočasno v okoli petdesetih jezikih. V njej so zapisani njegovi televizijski pogovori s papežem Janezom Pavlom II. ob petnajstletnici njegove papeške službe. "Imel sem edinstveno priložnost: da lahko samega papeža vprašam o tem, kar je srce mojega raziskovanja: o Bogu, o Kristusu, o Cerkvi, o možnosti verovanja, o odnosu do drugih verstev, o prihodnosti evangelija." Denar od avtorskih pravic je papež obrnil v dobrodelne namene, predvsem za šole v nekdanji Jugoslaviji.

(pričevanje 11_2006)

"Vse življenje sem iskal Jezusovo obličje in zdaj sem srečen in miren, ker grem, da ga gledam."

To so zadnje besede kardinala Tomáša Špidlíka, ki je umrl 16. aprila 2010 v Centru Aletti v Rimu, kjer je živel od leta 1991. Z njimi je papež Benedikt XVI. začel svojo homilijo med mašo za rajnega v baziliki sv. Petra v Rimu 20. aprila 2010. Iz Rima so ga prepeljali na Velehrad na Moravskem, kjer od 30. aprila 2010 čaka vstajenja. "Ta čudovita, tako preprosta, skoraj otroška misel, ki je dejansko globoka, je neposredno povezana z Jezusovo molitvijo: 'Oče, hočem, naj bodo tudi ti, ki si mi jih dal, z menoj tam, kjer sem jaz, da bodo gledali moje veličastvo, ki si mi ga dal, ker si me ljubil pred začetkom sveta' (Jn 17,24). Lepo in tolažljivo je razmišljati o tej skladnosti med željo človeka, ki bi rad videl Gospodovo obličje, in željo Jezusa samega. Sicer pa je Kristusova želja veliko več kot težnja, je hotenje." Kardinal Tomáš Špidlík je bil tesno povezan s Slovenci: najprej v Centru Aletti, ki je "slovenski", saj ga je dolga leta vodil p. Marko Rupnik, zdaj pa je njegov predstojnik p. Milan Žust, potem po mnogih njegovih knjigah v slovenskem prevodu, pa tudi večkrat je obiskal Slovenijo.

Papež je v svoji homiliji na kratko opisal življenjsko pot kardinala Špidlíka, na kateri so bile številne in zelo visoke ovire, ki pa jih je vedno premagoval, ker je bil trdno prepričan, da njegovo življenje vodi božja previdnost. "Tudi v največjih preizkušnjah ni izgubil zaupanja, nasprotno, ohranil je smisel za humor, kar je gotovo znamenje modrosti pa tudi notranje svobode. Glede tega je obstajala očitna podobnost med našim pokojnim kardinalom in častitljivim Janezom Pavlom II.: oba sta bila nagnjena k duhovitosti, ko sta se morala prebijati skozi težave in v marsičem podobne razmere v njuni mladosti. Božja previdnost ju je vodila, da sta se srečala in sodelovala za blagor Cerkve, posebej v tem, da bi ta 'zadihala z obema polovicama pljuč', kakor je rad govoril slovanski papež."

Rodil se je 17. decembra 1919 v Boskovicah na Moravskem. Oče je bil čevljar in zaradi revmatizma, ki ga je mučil, je morala mati biti zelo potrpežljiva. Imeli so tudi nekaj malega zemlje. Mati ga je nekoč poslala v cerkev po blagoslovljeno vodo, da bi pokropila njive. Pa je dečka obšla misel: "Ali ne bi morda lahko prišel duhovnik in blagoslovil studenec, pa bi imeli zmerom blagoslovljeno vodo?" To domislico je v zrelih letih pospremil z modrostjo: "Srce je studenec, ki mora biti blagoslovljen." V dijaških letih je veliko kolesaril, tudi do 150 kilometrov na dan! Hotel se je posvetiti študiju književnosti in latinščine na univerzi v Brnu. Leta 1939 je bil med študenti, ki so jih zajeli nemški okupatorji, večino so odgnali v koncentracijska taborišča, njega so izpustili, ker še ni dopolnil dvajset let. Poiskal je službo, a kmalu je vstopil v jezuitski noviciat. "Rekel sem, da sem zamenjal delo." Po končanem noviciatu je med vojno študiral filozofijo na Velehradu, kjer je bil nekdaj sedež prvega moravskega nadškofa sv. Metoda. Leta 1946 je šel študirat teologijo na Nizozemsko, kjer je bil leta 1949 posvečen v duhovnika. V domovino ni mogel iti, ker so tam zavladali komunisti, predstojniki so ga poslali v Rim. Rad se je pošalil, da nikoli ne bi postal jezuit, če Češkoslovaške ne bi zasedli nacisti, pa tudi v Rimu ne bi ostal, če ne bi v domovini zavladali komunisti, ki so divje preganjali Cerkev. Vedno je imel velik smisel za humor. Dejal je: "Mislim, da je humor najboljše zdravilo zoper krive vere in zoper fanatizem vsake vrste. Ko se šalimo, se zavedamo lastnih slabosti in imamo sočutje s slabostmi drugih." V Rimu je od leta 1954 na Papeškem vzhodnem inštitutu in na papeški Gregorijanski univerzi predaval duhovnost starih cerkvenih očetov in krščanskega Vzhoda. "Od vzhodnega krščanstva je sprejel spoznavoslovni princip, kjer je temelj spoznavanja ljubezen (agape), zato princip odnosov," je o njegovem delu dejal p. Marko Rupnik. "To pomeni, da človeka spoznam, ko sem z njim v ljubečem odnosu. Prav tako bom spoznal Boga, če se mu bom zaupal in ljubeče izročil. Podobno bom spoznal Cerkev, narod, kulturo..." To duhovnost je tudi sam živel. V zaupanju v božjo previdnost je bil vedno vedrega duha. Mnogi so ga izbrali za duhovnega voditelja in spovednika. Ko je leta 1991 v Rimu, nedaleč od bazilike Marije Snežne, zaživel jezuitski Center Aletti, ki naj bi spodbujal dialog med raznimi narodi in kulturami, so njegovo vodstvo poverili p. Marku Rupniku. "Dobri duh" te hiše je bil p. Tomáš Špidlík. Center je blagoslovil papež Janez Pavel II. 12. decembra 1993. Tam je tudi sedež založbe Lipa, za katero je p. Špidlík napisal več knjig in mnoge od njih so prevedene v slovenščino. Prva od teh je Pot Duha (1996), besedilo duhovnih vaj, ki jih je imel p. Špidlík za papeža Janeza Pavla II. in njegovo "družino" v Vatikanu na začetku posta leta 1995. Pred nastopom te odgovorne naloge se je pošalil: "Ni me prav nič strah dajati duhovne vaje svetemu očetu, ker on ne more izgubiti vere." Leta 2003 ga je prvi slovanski papež poklical v zbor kardinalov, svojih najožjih sodelavcev. Njegovo kardinalsko geslo "z vsem srcem" je vzeto iz svetopisemskega poročila, da naj izvoljeno ljudstvo ljubi svojega Boga "z vsem srcem", je pa tudi podoba njegove duhovne širine. Decembra lani je dopolnil devetdeset let življenja. "Njegov duh je bil svež in mladosten," je dejal v svojem nagovoru papež Benedikt XVI. "Mar je to kaj drugega kot prijateljstvo z vstalim Gospodom?"

(pričevanje 06_2010)

LETA 1812 ROJEN JURAJ DOBRILA

DUHOVNIK, POREŠKO-PULJSKI IN TRŽAŠKO-KOPRSKI ŠKOF, PO NARODNI PRIPADNOSTI HRVAT († 1882)

»Škof Juraj Dobrila je stal visoko vzravnan nasproti visokemu uradniku ... Škof ta trenutek ni prav nič sličil preprostemu sinu istrskega seljaka iz Ježenja. Bil je ves plemiški in dostojanstven od nog do krasno izrazitega slovanskega obličja z visokim čelom in mogočnimi obrvmi, ki so se mu vojaško sršile nad mirno pametnimi in odkritosrčnimi očmi.« Tako je pisatelj Ivan Pregelj, ki je kot profesor eno leto služboval v Istri, naslikal podobo škofa Juraja Dobrile v svoji povesti Božji mejniki (1925). Druga izdaja (1926) nosi naslov Oče, budi volja tvoja! po znamenitem Dobrilovem molitveniku. Juraj Dobrila je bil istrski Hrvat, ki je bil povezan s Slovenci: v Gorici je obiskoval zadnja dva razreda gimnazije, tam je študiral bogoslovje, kot duhovnik je v Trstu skrbel tudi za slovenske vernike; zadnjih sedem let pa je bil kot tržaško-koprski škof in kot tak dobri pastir Italijanov in Slovencev. Tega moža, sina takrat revne Istre, ki si je vse življenje prizadeval, da bi svoje rojake dvignil iz telesne in duhovne bede, se spominjamo danes.

več:
S. Čuk, Juraj Dobrila: Obletnica meseca, v: Ognjišče 4 (2002), 50-51.

LETA 1866 ROJEN IN LETA 1952 UMRL FRANC UŠENIČNIK

DUHOVNIK IN TEOLOG

Rodil se je v kmečkem dvorcu Županovšče v Predmostu pri Poljanah nad Škofjo Loko, dve leti za njim se je rodil tudi brat Aleš, njuni starši so bili skromni gostači. Oba sta osnovno šolo obiskovala v domačem kraju in v Škofji Loki, gimnazijo pa v Ljubljani. Po maturi sta oba stopila na pot, ki vodi v duhovništvo. Zaradi njune bistrosti so ju predstojniki poslali študirat v Rim, na papeško univerzo Gregoriano, in oba sta študij zaključila z dvojnim doktoratom - iz filozofije in teologije, ter bila posvečena v duhovnika: Franc leta 1893, Aleš (ki je slovel kot najbolj nadarjen študent svojega letnika) pa leta 1894. Franc je po vrnitvi domov najprej služboval kot kaplan pri sv. Jakobu v Ljubljani, zatem je bil spiritual (duhovni vodja) v Alojzijevišču in v bogoslovju, obenem pa profesor liturgike in homiletike; v letih 1905-1909 je bil ravnatelj Zavoda sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano, potem pa profesor pastoralnega bogoslovja na škofijskem bogoslovnem učilišču v Ljubljani (1909-1919), od avgusta 1919 do 1937 pa je bil redni profesor pastoralke na bogoslovni fakulteti, ki jo je v prvem letu obstoja (1919/20) vodil kot dekan. Za svoje slušatelje je sestavil odlična učbenika Pastoralno bogoslovje in Katoliška liturgika. Obiskovalci ljubljanske stolnice so ga poznali kot pobožnega mašnika in izredno razumevajočega spovednika.

... več o njem in njegovem bratu Alešu si preberite v obletnici meseca 03_1992

njegova misel:

Ime je kakor podoba. Podobo Matere božje krasimo s cvetjem in prižigamo lučko pred Njo, ki nam jo podoba predstavlja. Prav zato pa častimo tudi ime Marijino: izgovarjamo ga s spoštovanjem, kličemo ga z zaupanjem, slavimo ga v pesmih, ker nas to ime, kakor podoba, spominja na našo Mater in Kraljico. In nobena podoba nam o naši nebeški Materi ne more toliko lepega povedati, kakor nam pove pomenljivo ime Marija.

LETA 1874 UMRL JOŽEF ROGAČ

DUHOVNIK, NABOŽNI PISATELJ, PREVAJALEC (* 1834)

Po ljudski šoli v rojstnem Zagradcu je kot gojenec Alojzijevišča v Ljubljani hodil v gimnazijo in bil med gojenci zavoda, ki so obnovili rokopisni list Slovenska Daničica. Po maturi je študiral bogoslovje v Ljubljani in na Dunaju. Po mašniškem posvečenju (1857) je opravljal duhovniško službo po raznih krajih na Dolenjskem. Bil je vnet za slovenščino, pridno je pisal in prevajal. Za Mohorjevo družbo je pisal Življenje svetnikov in svetnic božjih, ki je izhajalo v letnih snopičih (1866–1969). Delo je nadaljeval in dokončal Matija Torkar (1870–1874).

LETA 1879 UMRL PETER KOZLER

PRAVNIK, GOSPODARSTVENIK, GEOGRAF, KARTOGRAF IN POLITIK NEMŠKEGA RODU (* 1824)

"Prvi Slovenec, ki je imel jasne pojme o slovenskih mejah in slovenskih koristih, je bil pravnik in geograf Peter Kozler," ugotavlja Martin Jevnikar. Najpomembnejše delo tega moža, je Zemljovid slo­venske dežele in pokrajin (1853), prvi zemljevid v slovenskem jeziku. Kozlerjeva "velika Slovenija" je znatno presegala sedanjo Republiko Slovenijo, ki meri le 87% ozemlja, prikazane­ga na njegovem zemljevidu. Meje so nastajale na temelju narodo­pisnih in statističnih podatkov; kadar so odpovedala druga me­rila, se je Kozler pri ugotavljanju narodnih meja ravnal po pri­sotnosti ali odsotnosti slovenskega bogoslužja ("Kako daleč slo­venska beseda seže"). Kozler je kot prilogo sestavil tudi knjižico Imenik mest, tergov in krajev, zapopadenih v Zemljovidu slovenske dežele. Tam je o­črtal geografsko podobo domovine. "Za opisom pokrajin je posve­til posebno poglavje narodopisu s poudarkom narodnostnih meja, dodal pa je še imenik, ki je bil dolga leta edini seznam krajev celotnega slovenskega ozemlja" (M. Bajc).

... več o njem v obletnici meseca 04_1999

LETA 1889 ROJEN CHARLIE CHAPLIN

britanski igralec komičnih vlog, filmski režiser, producent, pisec scenarijev In skladatelj (†  1977)

Angleški filmski igralec Charlie Chaplin (Charles–Charlie Spencer) je v filmu prvikrat nastopil v ZDA s kratkimi šalami. Kmalu je izoblikoval lik klovna Charlieja, potepuha z veliko čustva in dobrote. Bil je tudi scenarist, režiser in skladatelj. Med njegove najbolj znane filme spadajo: Cirkus, Luči velemesta, Moderni časi, Veliki diktator.

LETA 1898 UMRL ANDREJ VAVKEN

organist, cerkveni skladatelj in pedagog (* 1838)

Med najlepše velikonočne pesmi, ki izpovedujejo radost ob Jezusovi zmagi nad smrtjo, je pesem 'Zapoj veselo, o kristjan'. Lepo besedilo Andreja Praprotnika je doživeto uglasbil skladatelj Andrej Vavken. Njegova je tudi velikonočna pesem 'Dan presveti, dan veselja'. Njegovih je tudi veliko Marijinih in drugih cerkvenih skladb.

LETA 1909 ROJEN ANGEL KRACINA

Beneški duhovnik Angel Peter Kracina (Cracina) se je vse življenje (+ 1992) pogumno boril za pravice Slovencev. V Rimu je dosegel naslov doktorja teologije s tezo o Slovencih v Nadiški dolini. V zgodovino se je zapisal z odkritjem Svetogorskega rokopisa (15. stol) v romarski cerkvi na Stari Gori pri Čedadu: vsebuje zapis očenaša, zdravarmarije in apostolske vere. Objavil ga je v posebni knjižici leta 1974.

LETA 1927 ROJEN JOSEPH RATZINGER

NEMŠKI DUHOVNIK, TEOLOG, PISATELJ, KARDINAL IN PAPEŽ (MARKTL AM INN, BAVARSKA, NEMČIJA)

Rodil se je v kraju Marktl ob Innu na Bavarskem. Imel je starejšo sestro Marijo in brata Georga (1924), s katerima je bila vse življenje tesno povezan in 19389 iodšla skupaj 1939 v semenišče. Zaradi druge svetovne vojne sta študirala bogoslovje v letih 1945–1951 in 29. junija 1951 sta prejela mašniško posvečenje. Po novi maši je dosegel naslov doktorja teologije in predaval na univerzah v Freisingu, Bonnu, Münstru, Tübingenu in Regensburgu v letih 1957–1977. Papež Pavel VI. ga je 25. maja 1977 imenoval za nadškofa v Münchnu ... istega leta je postal tudi član kardinalskega zbora. Leta 1981 ga je papež Janez Pavel II. poklical v Rim za svojega najožjega sodelavca: imenoval ga je za prefekta Kongregacije za verski nauk, za predsednika Papeške biblične komisije in Mednarodne teološke komisije. Po smrti Janeza Pavla II. je bil že po četrtem glasovanju konklava 19. aprila 2005 izvoljen za njegovega naslednika. 11. februarja 2013 pa je presenetil kardinale z odločitvijo, da se odpoveduje službi rimskega škofa, Petrovega naslednika. Od 1. maja 2013 je kot zaslužni papež Benedikt XVI. preživljal večer svojega življenja v samostanu Matere Cerkve v Vatikanu, kjer je 24. decembra 2022 umrl.

S. Čuk, Kardinal Joseph Ratzinger - velikonočni otrok: Pričevanje, v: Ognjišče 4 (1998), 62-63.
S. Čuk, Papež Benedikt XVI.. "Odrešuje  nas ljubezen": Priloga, v: Ognjišče 6 (2005), 43-50. (ob izvolitvi za papeža)
S. Čuk, Papež Benedikt XVI.: Pričevanje v: Ognjišče 3 (2011), 20-21. (ob izidu knjige Luč sveta))
S. Čuk, Georg Ratzinger: Pričevanje, v: Ognjišče 4 (2012), 16-17. (spomini brata Georga)
S. Čuk, Papež Benedikt XVI.. Pričevanje, v: Ognjišče 1 (2013), 14-15. (ob izidu knjige Jezus iz Nazareta)
S. Čuk, "Zaslužni papež" Benedikt XVI.: Priloga, v: Ognjišče 4 (2013), 68-75. (ob odpovedi papeški službi)

nekaj njegovih misli

• Sveta Marija, Mati Božja, uči nas spoznati in ljubiti Jezusa, da bi tudi mi mogli postati resnično ljubeči in vir žive vode sredi žejnega sveta.
  
• Cerkev ni vsota posameznikov, temveč je edinost med tistimi, ki se hranijo z isto božjo besedo in z istim kruhom življenja.
  
• Ljubezen do bližnjega je pot, da srečamo tudi Boga, zapiranje oči pred bližnjim pa nas napravi slepe tudi za Boga.
  
• Ljubezen je največji dar, ki ga je Bog dal ljudem. Ljubiti človeka pomeni želeti njegovo dobro in se zanj učinkovito truditi.
  
• Danes Bog ne spada med nujno potrebne reči. Božje zadeve, tako ljudje mislijo in govorijo, lahko počakajo. Vendar pa je On najvažnejša resničnost.
  
• Gospod nas ne rešuje zla, ampak nam pomaga zoreti v trpljenju, v težavah, v preganjanjih.
  
• Nič ne koristi, če objokujemo trpljenje na svetu z besedami in čustvi, naše življenje pa gre naprej kot običajno.
  
• Vsak izmed nas je sad Božje misli. Vsakdo je ljubljen, vsakdo je potreben.
  
• Cerkev, ki ima v evharistiji svoje življenjsko središče, si nenehno prizadeva, da bi vsem oznanjala, da je Bog ljubezen.
  
• Vsaka pristna kultura, ki želi resnično služiti človeku, mora biti odprta za nadnaravno, za Boga.
  več:
  

LETA 1941 ROJEN VITTORIO MESSORI

ITALIJANSKI ČASNIKAR IN DUHOVNI PISATELJ

Ko je znani italijanski časnikar in pisatelj Vittorio Messori leta 1982 napisal svojo drugo knjigo in je tipkopis oddal verski (salezijanski) založbi SEI, tistim, ki jim je bilo veliko do tega, da bi knjiga šla dobro v prodajo, ni bil všeč njen naslov Stava o smrti. Beseda "smrt" se jim je zdela preveč kruta za knjigarnarje in bralce. Vendar je knjiga brž postala uspešnica: vedno znova jo ponatiskujejo in doslej je presegla naklado 400.000 izvodov. Prevedena je bila tudi v številne jezike. Slovenski prevod, ki ga je pripravil dr. Stanis Kahne za salezijansko založbo Knjižice, je izšel februarja 1986; prva izdaja je bila razgrabljena, tako da je maja 1986 izšla druga izdaja. Skrivnost smrti, ki je v sodobni družbi "tabu", ljudem vendarle daje misliti... Messori osvetljuje to skrivnost v luči Kristusa, ki je z nami in za nas trpel, umrl in vstal, da nam pokaže prazen grob. Njemu je posvetil svojo prvo knjigo Domneva o Jezusu (1976), slovenski prevod Zgodba o Jezusu (1982).

... več o njem si preberite v pričevanju 11_2006 in pričevanju 02_2013

nekaj njegovih misli:

• Pred rojstvom in po smrti, na obeh koncih je naše bitje pogreznjeno v nepoznano. Brez dvoma, v večnost.
  
• Novi svet, o katerem nam vera pravi, da je že med nami, daje resnično novost: ker ni bolj novega kakor življenje na tem svetu mrtvih.
  
• Pred rojstvom in po smrti, na obeh koncih je naše bitje pogreznjeno v nepoznano. Brez dvoma, v večnost.
  
• Če je Bog umrl v toliko naših sorodnikih, ali ni bilo to tudi zato, ker so ga prikazovali bolj kot strašilo in ne kot upanje?
  
• Po evangeliju je človeško življenje zavzeto in odgovorno potovanje do osebnega Srečanja, ki se uresničuje že tu, čeprav se tu ne more popolnoma uresničiti.
  
• Za kristjana večna usoda ni kak 'zavoj' reči, ki jih pričakuje in upa: njegova večna usoda je Kristus sam. Kristus so nebesa za tistega, ki ga doseže; Kristus je pekel za tistega, ki ga izgubi; Kristus so vice za tistega, ki v njem zori.
  
• Verovati pomeni prav to: videti povezavo med tistim, kar se je zgodilo v Jeruzalemu tistega jutra prve nedelje, in zgodovino slehernega izmed nas.
  
• Vera ti problemov ne olajša, nasprotno, še oteži jih. Vera ni antibiotik, ki ozdravi vsako bolezen, tudi ni cepivo, ki te pred boleznijo zavaruje. Evangelij s svojim oznanilom je strahovito zahteven.
  
• Če hočeš biti zares kristjan, stvari ne smeš jemati na lahko, moraš jih živeti. Živeti pa pomeni včasih plavati proti toku...
  
• Verujem, da bo kristjan potrjen v svoji veri, v svoji "eshatologiji", ko mu bo dano pogledati za zaveso življenja. Toda enako trdno verujem, da tistega dne ne bo ponižan nihče, ki je v dobri veri na kakršenkoli način veroval v Resničnost onstran zemeljske resničnosti.
  
• Po evangeliju je človeško življenje zavzeto in odgovorno potovanje do osebnega srečanja, ki se uresničuje že tu, čeprav se tu ne more popolnoma uresničiti.
  
• Milijarde krščenih, ki so živeli pred nami, so prestopili prag smrti ob podpori vere, ki se nikakor ni spremenila, ki je Cerkev nikakor ni zatajila.
  
• Trpljenje in smrt ne bosta nikoli "lepa"; toda skrivnostno lahko postaneta "dobra", če ju živimo z Osebo, ki je trpela, ki je umrla, kakor mi, z nami, za nas, da nam pokaže prazen grob.
  
• Jezus evangelijev je Bog, ki z ene strani rad sprejme stol in kozarec na našem prazniku, obenem pa uči, da se je treba sebi odpovedati in vzeti vsak dan svoj križ.
  
• Če sta Jezus in Bog isto (kakor zatrjujejo evangeliji), sta tudi Jezus in človek in torej človek in Bog isto. Tako to sporočilo varuje človeka pred njegovimi bližnjimi, ko združuje v Jezusovi osebi Boga in ljudi. Človeške zadeve postanejo božje in narobe.

LETA 1959 UMRL PIERRE L'ERMITE

FRANCOSKI DUHOVNIK IN PISATELJ (* 1863)

Francoski pisatelj Pierre L'Ermite (Pierre Loutil), ki je bil vse življenje župnik v Parizu, se je ravnal po svojem geslu 'moja župnija in moje pero'. Napisal je precej knjig, ki so živa kronika življenja. V slovenskem prevodu imamo njegova dela: Velika prijateljica, Kako sem ubila svojega otroka, Deklica z odprtimi očmi, Žena z zaprtimi oči in Nobenega duhovnika med nama (zadnji dve pri založbi Ognjišče).

misel:

• Zahtevate, da bi že zdaj na zemlji razumeli božje načrte za vsakogar izmed nas! Saj moramo vendar Bogu zaupati! Ne bomo spoznali vseh zavojev, ovinkov in navideznih nesmislov poti prej, dokler ne pridemo na cilj, na vrh, kjer se bomo obrnili nazaj in bomo s svojimi očmi, razsvetljenimi po veri, pregledali vso pot.

LETA 2010 UMRL TOMAŠ ŠPIDLIK

ČEŠKI JEZUIT, DUHOVNIK IN KARDINAL (* 1919)

"Vse življenje sem iskal Jezusovo obličje in zdaj sem srečen in miren, ker grem, da ga gledam." To so zadnje besede kardinala Tomáša Špidlíka, ki je umrl na današnji dan v Centru Aletti v Rimu, kjer je živel od leta 1991. Z njimi je takratni papež Benedikt XVI. začel svojo homilijo med mašo za rajnega v baziliki sv. Petra v Rimu 20. aprila 2010. Iz Rima so ga prepeljali na Velehrad na Moravskem, kjer od 30. aprila 2010 čaka vstajenja. "Ta čudovita, tako preprosta, skoraj otroška misel, ki je dejansko globoka, je neposredno povezana z Jezusovo molitvijo: 'Oče, hočem, naj bodo tudi ti, ki si mi jih dal, z menoj tam, kjer sem jaz, da bodo gledali moje veličastvo, ki si mi ga dal, ker si me ljubil pred začetkom sveta' (Jn 17,24). Lepo in tolažljivo je razmišljati o tej skladnosti med željo človeka, ki bi rad videl Gospodovo obličje, in željo Jezusa samega. Sicer pa je Kristusova želja veliko več kot težnja, je hotenje." Zelo visoke ovire je vedno premagoval, ker je bil trdno prepričan, da njegovo življenje vodi božja previdnost. "Tudi v največjih preizkušnjah ni izgubil zaupanja, nasprotno, ohranil je smisel za humor, kar je gotovo znamenje modrosti pa tudi notranje svobode. Glede tega je obstajala očitna podobnost med našim pokojnim kardinalom in svetim Janezom Pavlom II.: oba sta bila nagnjena k duhovitosti, ko sta se morala prebijati skozi težave in v marsičem podobne razmere v njuni mladosti. Božja previdnost ju je vodila, da sta se srečala in sodelovala za blagor Cerkve, posebej v tem, da bi ta 'zadihala z obema polovicama pljuč', kakor je rad govoril slovanski papež."

več:
S. Čuk, Tomaš Špidlik: Pričevanje, v: Ognjišče 2 (2000)
S. Čuk, Tomaš Špidlik: Pričevanje, v: Ognjišče 6 (2006)
knjiga pravljic Profesor Ulipispirus in druge zgodbe

nekaj njegovih misli:

• Duhovni ljudje si ne prizadevajo le za to, da bi se izognili grehu, ampak tudi za to, da bi očistili srce, ker more duša tako ponovno pridobiti notranji mir.
  
• Molitev je za mnoge zgolj izgovarjanje vnaprej določenih obrazcev. Pomen molitve pa je mnogo širši. Mnogi, ki ne povzdigujejo k Bogu svojega glasu, mogoče toliko bolj molijo s svojim življenjem. To so tisti, ki želijo dobro vsem in opravljajo dobra dela.
  
• Molitev je vedno uslišana. Vendar ne po naših željah (po glasu mesa), marveč po glasu Duha, ki moli v na­šem srcu in prosi za nas duhovnih dobrin, ki presegajo naše spo­znanje in naše zgolj človeške želje. Zato lahko rečemo: kdor moli, prejme to, kar želi, ali celo kaj boljšega.
  
• Knjige o kmetijstvu najbolje razume kmet, pravi sv. Bazilij, tiste o glasbi pa glasbenik. Smisel Sve­tega pisma, ki je duhovni, pa najlažje spozna duhovni človek, to­rej tisti, ki poskuša povezati to, kar bere in kar moli, z lastnim življenjem.
  
• Jasnovidnost, ki zna prebirati srca ljudi, ni čudežen, ampak je naraven dar tistih, ki so čistega srca. Bog nas je ustvaril, da bi se razumeli med seboj, greh pa je med nami posta­vil zidove. Ko se notranje očistimo, lahko prebiramo srca bližnjih kot odprto knjigo.
  
• Vsak izmed nas ima svoj raj, ki je srce, kakor ga je ustvaril Bog, in vsak izmed nas doživi izkušnjo kače, ki stopi v srce, da bi nas zapeljala. Ta kača ima obliko hudobne misli.
  
• Prva podoba Boga smo mi sami in v nas samih mora biti Bog viden. Samo tako bo ta podoba odsevala tudi v svetu.
  
• Med "notranjo" mislijo in "zunanjim" dejanjem je podobno razmerje kakor med dušo in telesom. Obraz je kakor "og­ledalo duše", vendar nikakor ne razodeva polnosti njene skrivnosti. Zato ne moremo presojati človeka zgolj po njegovih zunanjih dejanjih.
  
• Da bi bil človek lahko svoboden, mora biti božanski – in zato samo Kristus, Bog, ki se je učlovečil, lahko osvobodi človeka.
  več:
  

iskalec in zbiralec :Marko Čuk

Malteški red v Sloveniji in Malteška pomoč Slovenija že vrsto let sodelujeta z narodnim svetiščem na Brezjah, posebej ob tradicionalnem junijskem vseslovenskem romanju bolnikov in invalidov, ki ga organizira naša revija. 25. februarja pa so na Brezjah blagoslovili Sobo sv. Janeza Krstnika, namenjeno za laično prvo pomoč, ter avtomatskega defibrilatorja, ki ga je ob tej priložnosti donirala tovarna zdravil Krka. Vsem sponzorjem, predstavnikom brezjanskega svetišča, članom Malteškega reda ter Malteške pomoči v Sloveniji je predsednik Malteškega reda povedal: »Brez velikih besed smo vsi skupaj stopili na pot proti cilju, ki ga predstavlja laična prva pomoč na tako pomembnem kraju.«

Ob praznovanju 200-letnice Marijine podobe je ta soba koristna pridobitev za narodno Marijino svetišče, saj bo v njej številnim domačim in tujim romarjem zagotovljena laična zdravstvena pomoč, še posebej, ko se zbere večtisočglava množica.

Božo Rustja

LETA 1452 ROJEN LEONARDO DA VINCI

SLIKAR, KIPAR, ARHITEKT, GLASBENIK. NARAVOSLOVEC, TEHNIK, IZUMITELJ, EDEN NAJVEČJI UMOV V ZGODOVINI

Bil je vsestranski genij in glavni predstavnik renesančnega univerzalnega človeka, ki združuje umetnost in znanost. Njegovo glavno načelo je bilo znati opazovati, zato sta bila proučevanje narave in poskus izhodišče umetnosti in znanosti. Najbolj je znan po svojih slikarskih mojstrovinah (Ana Samotretja, Madona z otrokom, Poklon kraljev, Zadnja večerja, Mona Lisa, Janez Krstnik ...), prav tako pa tudi po številnih izumih, katerih načrte so našli šele po njegovi smrti.

več:
M. Erjavec, DaVinci – Genij: Na obisku, v: Ognjišče 5 (2013), 36-38.
S. Čuk, Leonardo da Vinci: Priloga, v: Ognjišče 5 (2019), 50-57.

Leonardova misel:

• Čeprav lahko človeška iznajdljivost pripomore k iznajdbam, ki s pomočjo različnih naprav služijo istemu cilju, ne bo nikoli razvil nobene, ki bi bila lepša, preprostejša ali bolj smiselna, kot to počne Narava; kajti v njenih iznajdbah ni nič pomanjkljivega in nič odvečnega.

LETA 1811 RAZGLAŠENA FRANCOSKA UREDITEV ILIRSKIH PROVINC

Napoleon je po zmagi nad Avstrijo leta 1809 ustanovil Ilirske province. Z dekretom z dne 15. aprila 1811 je bila razglašena njihova nova upravna razdelitev na šest civilnih – Koroška in vzhodna Tirolska (z glavnim mestom Beljak), Kranjska (Ljubljana), Istra (Trst), civilna Hrvaška (Karlovac), Dalmacija (Zadar) Dubrovnik s Kotorjem – in eno vojaško provinco (Vojna krajina).

LETA 1818 ROJENA FANNY HAUSMANN

PRVA SLOVENSKA PESNICA nemškega rodu († 1853)

Fanny Hausmann je bila po rodu Nemka. Slovenska literarna zgodovina ji pripisuje mesto prve slovenske pesnice. Tako jo je 'krstil' urednik Slovenskih Novin, ki so izhajale v Celju. V njih je v letih 1848 in 1849 izšlo osem pesmi z njenim podpisom. Ni gotovo, ali so res njene, kajti njeno življenje in delo ni do konca raziskano. Nastopila je v času, ko se je med Slovenci vse močneje prebujala narodna zavest in cenili so jo ne toliko kot pesnico, poudarek je bil, da je slovenska.

LETA 1867 ROJEN ETBIN KRISTAN

ČASNIKAR, DRAMATIK IN POLITIK († 1953)

Sin trgovskega potnika je kmalu zapustil vojaški poklic ter se posvetil časnikarstvu in politiki. Postal je najpomembnejši voditelj Jugoslovanske demokratske stranke in v svoji strankarski vnemi je zahteval od slovstva, da neposredno ali v prilikah prikazuje socialni boj. Kot pisatelj se ni uveljavil, bolj je bil uspešen kot dramatik. Njegovi igri Kato Vrankovič (1909) in Samosvoj (1910) spadata med najboljša slovenska dramatična dela tistega časa.

LETA 1865 UMORJEN ABRAHAM LINCOLN

ŠESTI PREDSEDNIK ZDA (* 1809)

Abraham Lincoln, šesti predsednik ZDA (1860-1865), se je bojeval z južnimi zveznimi državami ZDA, kjer so lastniki plantaž izkoriščali brezpravne črnske sužnje. Po zmagi v ameriški državljanski vojni (1861-1865) je odpravil suženjstvo na vsem ozemlju ZDA. Zagovorniki sužnjelastniškega sistema so ga v atentatu 15. aprila 1865 umorili.

nekaj njegovih misli:

• Če se hočem znebiti svojih sovražnikov, je najbolje, da si iz njih naredim prijatelje.
  
• Lahko bi razumel človeka, ki gleda v zemljo in je brez vere, ne morem pa si predstavljati človeka, ki gleda v nebo in pravi, da ni Boga.
  
• Ko lajšamo bolečino nekoga drugega, pozabljamo na lastno bolečino.
  
• Nikdar ne recite, da je Bog na vaši strani, raje v molitvi prosite, da bi mogli biti na strani Boga.

LETA 1911 ROJEN RUDOLF TROFENIK

PRAVNIK, ZALOŽNIK, AMBASADOR SLOVENSKE KULTURE (+ 1991)

Mariborčan je na univerzi v Ljubljani najprej diplomiral na pravni fakulteti (1936), zatem pa še doktoriral na filozofski (1941). Leta 1956 je odšel v München, kjer je več desetletij deloval kot založnik več kot 200 publikacij in postal največji mecen slovenske znanosti, kar smo jih doslej imeli. Med drugim je izdal faksimile Brižinskih spomenikov (1968), fotomehanski ponatis Dalmatinove Biblije (1968) in številna druga pomembna dela v seriji Zgodovina, kultura in duhovni svet Slovencev in si zaslužil naziv “ambasador slovenske kulture”.

LETA 1919 ROJEN FRANJO KUHARIČ

HRVAŠKI DUHOVNIK, ŠKOF IN KARDINAL († 2002)

"Poslednje reči so pred vsakim človekom kot končna resničnost, pred katero je postavljena naša zadnja izbira: Božjo ljubezen za vedno sprejeti ali jo za vedno zavrniti. O tej resnici sem vedno rad razmišljal in rad sem o njej govoril. V tem je ves smisel in bistvo našega obstoja. Zato je smrt sveti trenutek našega rojst­va za večnost." Tako je v svoji oporoki zapisal kardinal Franjo Kuharič, upokojeni zagrebški nadškof, ki se je rodil na današnji dan.

več:
S. Čuk, Kardinal Franjo Kuharić. Potujemo v Življenje: Pričevanje, v: Ognjišče 5 (2002), 82-83.

nekaj njegovih razmišljanj:

• Brez duhovnih vrednot ni mogoče graditi zdrave družine! Od dru­žine je veliko odvisno, kakšen bo človek, od tega pa je odvisno, kakšna bo družba oziroma narod. Zato mora družina živeti z Bogom in tedaj bo uresničevala svojo polno vrednost in dostojanstvo.
  
• Vest mora imeti vertikalo (odgovornost pred Bogom). Če ne pri­zna vertikale, izgubi temelj. Potem se obnašamo brezvestno.
  
• Indiferentizem je sodobna oblika ateizma. Ni to izrečno zani­kanje Boga, temveč je ravnodušnost do Boga: "Bog, ti se mene ne tičeš! kar bodi, toda jaz sem samemu sebi bog!" To je tisto, kar je satan rekel Adamu in Evi: "Bosta kakor Bog!"
  
• Kaj je naredila televizija, ta čudoviti dosežek tehnike? Kristjan ne more biti kristjan brez molitve, ker brez nje zapira svoje srce Svetemu Duhu. Televizor pa je, če ga ne uporabljamo disciplinirano, izključil molitev iz družin.
  
• Zavedamo se, da je človek vreden ljubezni in pozornosti zaradi Jezusa, ki nam govori: "Kar ste storili kateremu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili." Bog se je učlovečil zato, da bi se poistovetil s slehernim človekom.
  
• Mladim je treba nuditi možnost in priložnost, da delajo dobro. Če jih zaposlite z opravljanjem dobrih del, jih bo to plemeniti­lo in bo v njih ustvarjalo razpoloženje, da vedno delajo dobro. Kadar kdo naredi kaj dobrega, se vselej počuti bolj polnega, srečnega in zadovoljnega.
  
• Krščanstvo ni filozofija ali neka ideologije, temveč je živ­ljenje z Bogom. Z Bogom pa živijo tisti, ki molijo, ki prejemajo zakramente in ki uresničejejo božjo ljubezen do vseh.
  
• Starost je preddverje prehoda, čas, ko nam Bog daje možnost, da si prikličemo v spomin, da nismo potovali v smrt in v grob, ampak da potujemo v življenje.
  
• Križ je najbolj globoko pričevanje ljubezni. Rana sveta in rana vsakega človeka je sebičnost. Da bi človeka ozdravil te se­bičnosti, je Bog izbral pot popolne nesebičnosti, in to je križ.
  
• Jezus nas ni zdravil samo z besedami: "Ljubim vas!", temveč je to ljubezen zapečatil s križem, da nam je zagotovil: "Umiram za vas!" In rekel je, da ni večje ljubezni, kot dati življenje za svoje prijatelje.

LETA 1952 ROJEN NEJC ZAPLOTNIK

ALPINIST, RAZMIŠLJUJOČI POTOPISEC († 1983)

Kranjčan Nejc Zaplotnik je v svoji kratki alpinistični karieri postal eden naših najuspešnejših alpinistov in ima velike zasluge za razvoj slovenskega alpinizma. Splezal je več kot 350 smeri vseh težavnostnih stopenj, med pomembnejše plezalske dosežke pa spada vzpon na osemtisočaka Makalu leta 1975 in Gašerbrum dve leti kasneje. Leta 1979 sta z Andrejem Štremfljem kot člana jugoslovanske alpinistične odprave kot prva Slovenca osvojila najvišjo goro sveta (Mount Everest). Leta 1983 se je njegova pot končala pod plazom ledu, ki se je zrušil z južne stene Manasluja v Himalaji. Zaplotnik je svoja alpinistična doživetja tudi objavil v zanimivih potopisih in člankih, pravo obvezno čtivo za vse, ki so jim gore blizu pa je postala njegova knjiga Pot (1981), v kateri je zbranih devet sestavkov, ki jih Nejc zapisal neverjetno doživeto in slikovito. Knjigo je ženi Mojci podaril za dan žena.

več:
Nina, Nejc Zaplotnik. Njegova pot se je končala v Himalaji: Aktualnosti, v: Ognjišče 6 (1983), 24-25.

nekaj misli iz knjige Pot:

• V prvem pripoveduje o svoji mladosti, o svojih začetkih svoje nore ljubezni do gora, o svojih domačih, o svoji bralski strasti. Posrečena je njegova sodba o puberteti: »to je tisto čudovito obdobje, ko počasi postajaš takšen, kakršen bi rad bil, pa niti ne veš, kakšen si želiš biti'.
  
• V drugem premišljevanju se spominja noči in dnevov, ki jih je skupaj s prijatelji prebil v domačih in tujih hribih. Potem nas povabi s seboj v Afriko, na Kilimandžaro, najvišji vrh črne celine. Ne prenese rekorderskega alpinizma, ki meri uspešnost samo po številu osvojenih vrhov. Med plezanjem po gladkih stenah v Kaliforniji, razmišlja: »Uspeh sam zame nikdar ni imel pomena, če se za njim ni skrival velik človek, velika samosvoja osebnost ... Najhuje je, ko ljudje skušajo narediti iz tebe junaka, ti pa veš, kako si šibek in nebogljen, poznaš vse svoje slabosti in te je strah jutrišnjega dne, včerajšnjega si pa že pozabil ...«
  
• Čudovite misli se mu utrinjajo, ko je pred njim najlepša gora njegovega življenja – Makalu. »Ljudje ne umirajo zaradi slave, odkar svet stoji pa umirajo zaradi vroče želje odkriti v sebi skrite sile, ki te postavijo nad meje, v katere si ujet v mirnem, zapečkarskem življenju. Nekaj te neprestano žene, da spoznaš nevarnost in jo premagaš z lastno glavo in lastnimi rokami.«
  
• In za konec še misel, ki zaključuje uvodno razmišljanje (Našel sem pot): »Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.«

o njem:

• Spomini nanj so še vedno živi. Bil je izjemno močna osebnost. Po njegovi smrti sem imel kar nekaj težav s svojo alpinistično samostojnostjo in sem rabil kar kakšno leto, da sem se postavil na noge. Ko sva skupaj plezala je bil namreč prav Nejc tista gonilna sila, ki je poganjala ostale naprej ... (Andrej Štremfelj)

LETA 1980 UMRL JEAN-PAUL SARTRE

FRANCOSKI FILOZOF, PISATELJ IN DRAMATIK (* 1905)

Utemeljitelj francoskega eksistencializma, mešanice raznih filozofij in idej marksizma, ki izhaja iz pojmovanja človeka kot "eksistence", vržene v svet brez vrednot in brez smisla; svojo eksistenco doživlja z občutkom gnusa in tesnobe spričo praznote in nesmiselnosti sveta.

njegova misel:

• Dostojevski je zapisal: "Če Boga ne bi bilo, potem bi bilo vse dovoljeno." Res je vse dovoljeno, če ni Boga. In zavoljo tega je človek zapuščen, ker pač ne najde ne v sebi ne zunaj sebe možnosti, da bi se je oklenil.

iskalec in zbiralec Marko Čuk